nja, kaj je pravzaprav področje este­ tike, kateri so njegovi glavni proble­ mi, osnovne smeri itd. Jedro tega zgodovinskega pregle­ da tvorijo seveda najpomembnejši estetski misleci od Platona in Aris­ totela do Kanta, Hegla, Herbaria in predstavnikov modernih smeri. Po­ membno je, da avtor opozarja tudi na danes manj znane in manj aktu­ alne pisce, ki pa so s svojimi teorija­ mi razvili značilne in v svojem času velikokrat odločilne estetske pogle­ de. Prav tako opozarja tudi na filo­ zofe, ki sicer niso bili estetiki, so pa za estetiko pomembni s posamezni­ mi svojimi tezami in idejami. Ne zanemarja tudi razmišljanj samih umetnikov o umetnosti, njenih za­ konih, lepoti itd. Izbor imen je torej precej širok (razen pri moderni este­ tiki, kjer se je avtor omejil le na nekatere pisce; od estetikov, ki niso marksisti, obravnava tako le Muka- rovskega in Ingardna, od sodobnej­ ših marksistov pa poleg Lukacsa še Adorna, Kosfka in Garaudya); oz­ nake posameznih estetskih teorij so napisane precej strnjeno. Tako so Sprehodi po estetiki delo, ki daje po eni strani dovolj pregleden, po drugi pa (vsaj za starejša obdobja) infor­ mativno sorazmerno bogat začetni pogled v estetiko. Pregled zgodovine estetike po­ meni seveda tudi predstavitev te­ meljnih pojmov in osnovne proble­ matike tega področja. Tako avtor npr. opozarja na subjektivistična in objektivistična stališča, na razmer­ je med lepim in resničnim, na vpra­ šanje o vlogi razuma in čustev pri dojemanju lepega, itd. Pomembno je opozorilo, da estetska razpravlja­ nja niso nujno obrobna. Tako avtor ob primeru slovenske neotomistične estetike, zlasti Mahničeve, ugotav­ lja, da je estetika lahko tudi „pod- ročje, kjer so se lomila in se še lomi­ jo kopja za eminentno politične stva­ ri" (str. 55). Vendar pa avtor ne opo­ zori na problematičnost tistega od­ nosa, ki je v zgodovini ostajal bolj ali manj nevprašljiv, a ga je sodobna estetska misel radikalno problemati­ zirala. Gre za razmerje med umetno­ stjo in lepoto; od rešitve tega vpra­ šanja je odvisen sam karakter este­ tike ali celo njen obstoj. Delo sicer opozarja na nekatera vprašanja, ki so s tem v najtesnejši zvezi, tako recimo na odnos med naravno in umetnostno lepoto. Toda zdi se, da bi bilo koristno ravno v uvodu v estetiko opozoriti na tisto notranjo protislovnost te discipline, ki izhaja iz dvojnosti njene funkcije kot vede o umetnosti in o lepem. Kolikor bi hoteli pričujoče delo uporabljati tudi kot priročnik in ne le kot uvod, lahko občutimo, kot precejšnjo pomanjkljivost, da ni na­ vedena obsežnejša bibliografija; omejena je namreč samo na sloven­ ske knjižne izdaje s tega področja. Igor Zabel IZ ZGODOVINE PREVAJANJA NA SLOVENSKEM Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev 5 - 7 Uredili Drago Bajt, Frane Jerman, Janko Moder Društvo slovenskih književnih prevajalcev, Ljubljana 1982 Trojna zaporedna številka zbor­ nika opozarja, da gre za serijsko pu­ blikacijo, povezano z vsakoletnimi jesenskimi delovnimi srečanji, ki jih Društvo slovenskih književnih pre­ vajalcev prireja v različnih krajih na Slovenskem za stanovske tovari­ še iz vse Jugoslavije. Slovenska prevodna literatura z zgodovinske perspektive je bila vo­ dilna problemsko - tematska usme­ ritev treh takih zapovrstnih srečanj v letih 1979, 1980 in 1981. Zbornik je temu primerno obsežen in vsebinsko bogat. Vsekakor mu je v prid, da je izšel v eni knjigi namesto v treh, saj tako združeni prispevki kažejo izčrp- nejšo, preglednejšo in bolj sklenje­ no podobo o naši prevodni književ­ nosti. Vsebinska zaokroženost zborni­ ka je predvsem zasluga ureditve, saj so prispevki, uvrščeni vanj, dokaj raznovrstni po izboru in obdelavi tem, pa tudi po obsegu. Osnov­ na homogenost je dosežena s tridel­ no kompozicijo, ki je uredniki sicer niso nikjer posebej označili. V uvod­ nem delu sta dva prispevka o teore­ tičnih pogledih na osrednjo proble­ matiko, ki je nato konkretno obde­ lana v 27 člankih in razpravah, na koncu pa je razvrščenih še 7 refera­ tov o različnih zadevah, ki z osre­ dnjo temo niso povezani. Pomisleke glede uvrstitve v srednji, slovenski del, zbujata le razprava Kako je Vla- dimira Levstika preveo Ivo Andric, s katero Simun Jurišič sistematično dopolnjuje svoja že prej obdelana poglavja o Andričevem prevajal­ skem opusu, in prispevek Toneta Potokarja A lojz Gradnik v prevo­ dih, katerega težišče ni v obrisnem prikazu Gradnikove dovolj znane prevajalske dejavnosti, pač pa v iz­ črpnem opozorilu, kako pomanjklji­ vo upošteva podatke o ne ravno ma­ loštevilnih srbohrvaških prevodih slovenskih avtorjev, med njimi tudi Gradnika, Leksikon pisaca Jugosla­ vije, edicija Matice srpske v Novem Sadu. Ta dva prispevka in vsaj še del prikaza prevajalske dejavnosti Lili Novy, ki ga je napisala Djurdja Fle- rč, bi sodila v posebno poglavje o slovenski književnosti v prevodih. Ta aspekt raziskovanja prevajalske dejavnosti je dejansko ena izmed pomembnih konstant na omenjenih srečanjih, na kar bi tudi v tem zbor­ niku kazalo vidno opozoriti. Ureditev osrednjega dela potem­ takem tudi sama po sebi ni bila rav­ no lahko delo. Različna teoretična orientacija in njej ustrezna raba ter­ minološkega aparata, različna raven obravnave prevoda, ki se sicer le še izjemoma zadovoljuje z ugotavlja­ njem „napak“ in praviloma teži h kompleksnejši analizi, pa tudi raz­ lično zajemanje tematike se je naj­ očitneje pokazalo prav na območju, ki dovoljuje primerjavo. Izmed 18 avtorjev, med katerimi jih je nekaj napisalo tudi po več prispevkov, se nekateri osredotočajo na en sam pre­ vod enega samega prvotnega besedi­ la (Kajetan Gantar, Gregorčičev poskus prevajanja Homerja; Frane Jerman, Na rob prvemu prevodu la­ ično filozofskega dela; Nikolaj Jež, Glonarjev prevod „Kmetov“; Vele- mir Gjurin, Gregor Koritnik in nje­ gov prevod Krokarja). Nekateri ob­ ravnavajo različne slovenske prevo­ de istega prvotnega besedila (K. Gantar Horacijevo Spomladansko pesem, Tatjana Lešničar Robinzo­ na, Janko Moder Z ognjem in me­ čem). Nekatere zanimajo večji izbori del posameznih avtorjev v večjem številu slovenskih prevodov (Dušana Željeznova prevodi Puškina, Štefa­ na Barbariča prvi slovenski prevodi Turgenjeva, Janka Modra štirje šta­ jerski prevajalci Shakespeara), Mila­ na Štanteta celo splošna problema­ tika prevajanja iz indijske literature. Približno polovica avtorjev in pri­ spevkov pa postavlja v ospredje nazore in delovne postopke posame­ znih slovenskih prevajalcev (Tone Pretnar Miklošiča in Vraza, Matej Rode Frana Levstika in Franceta Bevka, Majda Stanovnik Josipa Murna in Herberta G runa, Drago Bajt Vladimirja Levstika in Ceneta Kopčavarja, Nives Vidrih Ivana Laha, Aleš Berger Srečka Kosovela, Branko Gradišnik Izidorja Cankar­ ja, Djurdja Flere Lili Novy, Marjan Strojan vnovič Vladimirja Levstika). V nekatere razprave je vključena obsežno dokumentirana zunanja ge­ neza posameznih prevodov in njiho­ va pot do objave, nekatere zanima bolj notranja geneza, povezana s prevajalčevim literarnim nazorom in obzorjem, nekatere vključujejo tudi kritične odmeve posameznih prevo- . dov, torej njihovo recepcijo. Vrsta in število elementov, zajetih v tekstne analize, se loči že pri obravnavi verznih besedil, še bolj pa pri obravnavi proznih. Kljub vsemu temu je urednikom uspelo sestaviti iz posameznih poglavij, ali bolje, iz pripravljalnih študij za posamezna poglavja zgodovine slovenske prevo­ dne književnosti zanimivo, dokaj sklenjeno panoramo, ki zajema približno poldrugo stoletje - od romantike do pravkar preteklih desetletij. Tu je kompozicijski vidik kronološki - upoštevan je čas obja­ ve prevoda ali čas delovanja preva­ jalca. Področje, ki doslej pri nas na ta način še ni bilo obdelano, se je tako pokazalo v jasnih, čeprav ne docela strnjenih obrisih. V tem zborniku - nasprotno kakor v Cankarjevem (1977) in Župančičevem (1980), kjer to seveda ni bilo mogoče - niso upoštevani le prevodi avtorjev, ki so pri nas znani po svoji siceršnji dejav­ nosti (npr. Miklošič, Gregorčič, Kosovel), ampak tudi mnogih tistih, ki so literarno delali predvsem ali samo kot prevajalci (npr. Lavoslav Gorenjec - Podgoričan, Maksimiljan Samec, Matevž Trnovec - Lamur- ski, Dragotin Šauperl, Ivan Vrban - Zadravski, Peter Miklavec - Po­ dravski, Matija Mrače, Amat Škerlj itd.). Še vedno pa so tudi tu upošte­ vani skoraj izključno le prevodi pomembnih, splošno priznanih del uglednih literarnih avtorjev. To pomeni, da je pri prvotnih besedi­ lih, na katera so vezani prevodi, še vedno odločilen vidik njihove kva­ litete ali družbene veljave, medtem ko je pri tako selekcioniranih prevedenih besedilih že priznano, da je primaren njihov obstoj, ki sam po sebi zahteva analizo, in šele sekun­ darno njihovo vrednotenje. Če bo­ mo hoteli dobiti o svoji prevodni književnosti natančno in izčrpno sliko, bo očitno treba storiti še korak, ki ga je naša slovenistika (Kmecl, Paternu, Hladnik) za avto­ htono slovensko književnost že jasno nakazala, čeprav še ne docela nare­ dila : obravnavati bo treba - ne da bi pri tem opustili vidik vrednotenja prvotnega in prevedenega besedila - tudi prevode del, ki jih literarne zgodovine ne cenijo ali celo sploh ne upoštevajo, a so ne glede na to lahko zelo vplivna. Poleg tega bo vsekakor potrebno razvijati tudi kakovost tekstne analize. Prav v tej zvezi je v zborniku nadvse primerno opozorilo Mateja Rodeta na teorijo prevajanja in na nujno povezavo zgodovinskih razi­ skav s teoretičnimi dognanji v pri­ spevku Zgodovina prevajanja v luči teorije prevajanja. Žal pa je njegovo sklicevanje na teorijo čisto posplo­ šeno, kakor da gre za povsem enovi­ to vedo, v kateri je že vse dokončno dognano in zato ni več potrebno omenjati nobenih njenih konkretnih predstavnikov, smeri ali vej. Te seveda obstajajo in soglašajo pred­ vsem v tem, da vse skupaj šele poskušajo pravkaršnje opise in norme ..prevajalske umetnosti" spra­ viti na raven znanosti o prevodu in prevajanju. Resni in vse pozornosti vredni poskusi take vrste nastajajo z različnih izhodišč — lingvističnih, literarnoteoretičnih, filozofskih, informacijsko-teoretičnih itd. — in se v marsičem dopolnjujejo, v mar­ sičem pa si tudi ostro nasprotujejo. Rodetov prikaz teorije prevajanja, v katerem tudi njegov lastni morebitni prispevek ni razviden, zato ne zado­ stuje niti kot informacija o njej niti kot njena popularizacija. Delitev prevodov na 'dobesedne’, 'prirejene’ (tj. približne.) in 'prave’, razvrstitev nekaj vidnejših slovenskih prevodov v te tri kategorije in sklep, da bi bilo iz zgodovine 'umetniškega pre­ vajanja’ pri Slovencih treba izločiti vse 'neprave' prevode, avtorja same­ ga hitro pripelje v zadrego: Truba­ rjevo prevajalsko delo, ki po Rode­ tovem mnenju „ne prenese navede­ nih kriterijev" in zato v tako zgodovino ne sodi, naj bi npr. obravnavali kvečjemu sorodni ali dopolnilni disciplini, in sicer 'prire­ dbe’ primerjalna književnost, 'dobe­ sedne prevode’ pa morebitna 'pred­ zgodovina prevajanja.' Poskus, da bi s „čisto“ teorijo prišli do „čiste“ zgodovine prevoda in prevajanja, tako že na prvi mah pripelje tudi „neprave“ prevode spet v območje prevodne literature, čeprav le v njen ..predzgodovinski" predalček. Teori­ ja literarnega prevoda, ki jo prav z neizogibnim upoštevanjem zgodo­ vinske perspektive povzemajo in razvijajo n. pr. Georges Mounin, Andre Lefevere, Robert de Beau- grande in Rolf Kloepfer, se danes ne obotavlja več priznavati, da so bili pogledi na jezikovno in estetsko ade- kvatnost ali ekvivalentnost prevodov v različnih obdobjih pač različni, in si prizadeva razložiti literarni prevod v vsem njegovem razponu in z vsemi njegovimi značilnostmi. Škoda, da zbornik nima vsaj imenskega kazala in seznama obrav­ navanih prevodov. Iz kazala avtor­ jev in naslovov posameznih prispe­ vkov je namreč mogoče razbrati le manjši del vsega tistega, kar je v njem zajeto. Majda Stanovnik Claudio Guillen KNJIŽEVNOST KAO SISTEM Prevod Tihomir Vučkovič Nolit, Beograd (brez letnice) (Književnost i civilizacija) Srbohrvaški prevod knjige Clau- dia Guillena Literature as System — izvirnik je izšel leta 1971 — vse­ buje enajst spisov, ki jih gre razume­ ti kot prispevek k teoriji literarne zgodovine, in seznanja bralca s po­ membnim delom pri nas ne dovolj znanega, sicer pa uglednega ameri­ škega komparativista španskega ro­ du. Claudio Guillčn je profesor na Harvardu, njegovo ime je že dobri dve desetletji mogoče slediti v šte­ vilnih mednarodnih strokovnih revi­ jah za vprašanja literature, vendar pa je najbolj stopilo v ospredje naše zavesti leta 1982 z desetim kon­ gresom mednarodne zveze za pri­ merjalno književnost (1CLA), ko je bil Guillen ob nizozemskem kom­ parativistu D. W. Fokkemi pro­ gramski selektor kongresnega gradi­ va in organizacijski predsednik sekcije za primerjalno poetiko. Guillčnovo raziskovalno rast sta po njegovi lastni izjavi odločilno oblikovala Renato Poggioli in Ama- do Alonso, nam manj znani španski literarni zgodovinar, ki ga je tudi prvi seznanil s saussurovskim mode­ lom, s katerim je Guillenovo pojmo­ vanje zgodovine literature kot siste­ ma bistveno povezano. Prav ta saus- surovski izvor — nanj se sklicuje že v najzgodnejših spisih leta 1957 — je temeljna podlaga izrazito teoretske orientacije v njegovem pristopu k vprašanjem literarne zgodovine, hkrati pa tisti nagib, ki se ne more izogniti primerjalnim vidikom pre­ učevanja literarnih pojavov v širšem kontekstu. Seveda je v takšnem primeru pod oznako primerjalnosti razumeti njeno prenovljeno koncep­ cijo, ki je to vedo vse od poznih tridesetih let tega stoletja vztrajno preoblikovala iz prvotne zasnove, v kateri je marsikdo videl le komple­ mentarno vlogo nacionalni literatu­ ri, v vsezajemajočo vedo o literaturi v smislu nemške oznake allgemeine Literaturwissenschaft. Vse spise pričujoče 'knjige je mogoče označiti za primerjalne, čeprav se, kot poudarja sam avtor, s komparativnimi vprašanji v ožjem pomenu besede, tj. s tako imenova­ no problematiko vplivov ukvarjata le prva dva (Estetika literarnega vpliva, Zapis o vplivih in konvenci­ jah). Nikakor namreč ni mogoče na drugi del (K definiciji pikaresknega, O rabi literarne zvrsti, Zvrst in protizvrst: odkrivanje pikaresknega, Literatura kot zgodovinska proti­ slovnost: El Abencerraje, mavrski roman in ekloga), torej na spise, posvečene izključno žanrskim vpra­ šanjem, gledati drugače kot na izra­ zit prispevek primerjalni vedi, in isto lahko trdimo za zadnji sklop spisov (Literatura kot sistem, Naknadna razmišljanja o literarnih obdobjih, O predmetu literarnih menjav), ki odpirajo vprašanje o možnosti občih teoretskih zasnov literarne zgodovi­