PROLETAREC Slovensko Glasilo Jugoslovanske Socialistične Zveze ŠTEV,—No. 698. CHICAGO, ILL., 27. januarja (January 27th), 1921. LETO—VOL. XVI. UpravniStvo (Office) 3639 WEST 26th ST.. CHICAGO, Iti..—Telephone Rockwell 2864. INDUSTRIJALNA HIGIJENA. Doba industrijalizma ima za seboj že precej pre- jalnicah, so bolj za parado kot za službo in navadno teklosti, toda industrijalna higijena je še v povojih, skrbe, da niso oškodovani delodajalci. To se najbolj pravzaprav se še ni izmotala iz stadija eksperimen- pokaže pri tožbah za denarno odškodnino v slučajih tov. Odkar je Italijan Ramazzini objavil svoje delo telesne poškodbe ali smrtne ponesrečbe delavca. Ali "De Morbis Artificum Diatriba" leta 1713., ni bele- je "kompanijski dohtar" še kdaj pričal pred sodi- žiti nobenega uspeha z oziroma na to vprašanje do ščem v prilog delavca? zadnje polovice minulega stoletja, in kar je sploh bi- Razmere v tem oziru se ne bodo nikdar izbolj- lo uspeha v zadnjih petdesetih letih, je omejen sko- šale, dokler se delavci sami ne zavzamejo za to stvar, raj izključno na evropejske države. Delavske organizacije se še premalo zanimajo za in- Amerika je zelo nazadnjaška glede industrijalne dustrijalno higijeno. Priznati je treba, da so večino- higijene. Imamo sicer tovarniške nadzornike, ki pa z ma voditelji sami veliki nevedneži glede tega vpra- redkimi izjemami ne štejejo nič. (Avtoriteta takega šanja. To nevednost je opaziti tudi med delavci, ki nadzornika se navadno razbline v nič, kadar imajo se v mnogih slučajih nočejo poslužiti pripomočkov in opraviti z arogantnimi delodajalci, gospodarji indu- naprav v korist njihovega zdravja, kjer jih že imajo strij, katerim je delavčevo zdravje in telesna varnost na razpolago. zadnja skrb na svetu. Poljudna predavanja, brošurice in članki v de- Zdravniki v splošnem se malo zanimajo za razlo- lavskih listih o higijeni so nujno potrebni. Strokovne ' ge industrijalnih bolezni; navadno niti ne poznajo organizacije bi morale ustanoviti lastne šole za svoje ; vzrokov takih bolezni. Medicinska šola se tudi ne inšpektorje v tovarnah in rudnikih. Ti nadzorniki bavi s tem vprašanjem. Komaj par let je tega, ko so bi morali priti iz delavskih vrst in morali bi imeti bili odprti prvi tečaji industrijalne higijene v par znanje o higijeni in o dotični industrij, na katero se medicinskih učiliščičh. Ena sama publikacija "The hočejo špecijelno omejiti v svojem delokrogu. Journal of Industrial Hygiene" je zdaj stara pol- Umevno je, da si morajo strokovne unije prej drugo leto. pridobiti pravico nastavljanja svojih lastnih zdrav- Res je, da je manjše število zdravnikov pričelo stvenih nadzornikov. Ta pridobitev je za delavce rav- špecializirati na polju industrij alnih bolezni, toda še- no tako velike važnosti kakor osemurni ali še krajši le po vojni; nekateri zdravniki so se dali vposliti v delavnik in večja mezda. Zdravje in telesna varnost tovarnah, da ložje proučujejo bolezni, ki izvirajo iz sta prvi pogoj za delo. Vsak program stavke bi mo- tega ali onega dela. Vse to pa ne pomaga dosti de- ral vključevati poleg krajšega delavnika m poviša. lavcem. Zdravstvene poizkušnje v tovarnah se smejo nja plače tudi pravico za delavskega zdravstvenega vršiti le do tiste meje, dokler koristijo kapitalistom, nadzornika zaeno z izboljšanjem oziroma, uvedenjem Teoretično je v interesu kapitalista, da so delavci higijeniških razmer v tovarni in rudniku. Industri- zdravi in krepki, ker to pomeni zanj več produkta, jalni zdravnik bi moral biti odgovoren le delavski ampak prokleto malo jih je, ki bi na lastno iniciativo organizaciji, pa magari mu organizacija plača nje- zavarovali zdravje delavca. Kapitalistov princip je, 80V trud. da sme izdati denar za naprave, ki preprečijo bole- Socialisti in razni drugi radikalni elementi so v zen in nesreče v tovarni in rudniku, le takrat, kadar boju za blagostanje delavca, toda o vprašanju indu- to zahteva "efficiency", to je da s tem poveča spo- strijalne higijene še vedno ni dosti govora. Nekateri sobnost proizvajanja. Z drugimi besedami: kapitalist mislijo, da je to podrobnost, ki se lahko odloži do se le tedaj briga za zdravje delavca, kadar vidi, da časa, ko bo rešeno veliko socialno vprašanje, drugi mu delavčevo zdravje poveča dobiček. pa—in to je treba na žalost priznati—nimajo pojma Ogromna večina kapitalistov v Ameriki pa ne o važnosti tega problema. Temu je treba narediti pozna niti tega principa in njihove tovarne in rudni- konec. Vprašanje higijene je vprašanje zdravja — ki so pravi brlogi za dobavo bolezni in prava past za in zdravje se ne more zanemarjati, smrtne ponesrečbe.' Ne brigajo se za ventilacijo, ki Radikalna šola socialne znanosti je najboljši vo- razganja, okužen zrak in strupene pline, ne zmenijo ditelj socialne, to je javne higijene in industrijalne se za svetlobo niti za stotere druge reči, ki jih zahte- higijene. V to svrho se morajo ustanoviti tečaji za va industrijalna in sploh moderna higijena. Zdrav- poljudne predavatelje o tem predmetu kakor tudi za niki, ki so nastavljeni v tovarnah in velikih proda- Specialiste industrijalnega zdravstvenega nadzors- tva. Ti zdravniški specialisti so za delavstvo potrebni že danes — in potrebni bodo še bolj v bodočnosti, kadar se izvrši socialni preobrat. Koraki v socialistično družbo. i. Kdor študira zgodovino, lahko takoj spozna, da je glavni faktor ali činitelj spojen s človeškim napredkom ta, da je nekaj ljudi enostavno iznašlo prebrisane zakone, ki so bili namenjeni večini ljudi. V dvajsetem stoletju je sorodstvo človeka do človeka še vedno sorodstvo gospodarja in sužnja. Trpljenje stoletja je rodilo kot svoj najizrazitejši rezultat sistem pomešanega monopola in tekme pod privatnim lastništvom, ki mu pravimo kapitalizem. Eden velikih ameriških mislecev je še pred nedolgo leti izjavil, da svobodni človek še ni formuliral svoje vere ali svoje filozofije. Ta izjava je resnična še danes. Prva dejstva pisane zgodovine so dejstva suženjstva. V času prazgodovine je bilo to suženjstvo v svoji obliki surovo podjarmljenje in se je izražalo največ v direktni ali telesni obliki. Suženj je bil kakor živina, last gospodarja s telesom in z dušo. Na ta način so gospodarji šteli takrat tudi svoje premoženje. Sužnji so bili v takem položaju, kakor živina na polju, ki ji je človek nalagal breme in vpregal v voz. Suženj je bil bičan, kakor ostala živina. Tako-zvana demokracija Grške, in imperializem rimskih lordov so temeljili istotako na delu sužnjev. Ta surova oblika suženjstva se je ohranila v Ameriki do srednje dobe zadnjega stoletja. Tlačanstvo. Za. originalno in nezakrinkano obliko suženjstva je prišlo na površje tlačanstvo. Tlačan se je ločil od originalnega sužnja v tem, da svojemu fevdalnemu gospodarju ni bil v resnici to, kar je bila njegova živina. Lahko je razpolagal s svojim telesom in svojim duhom, kakršen je že bil, poljubno. Dana mu je bila nekakšna navidezna individualnost ali osebnost. V gospodarski in politični realnosti pa je ostal vendar stvarnik svojega gospodarja, kakor je bil stvarnik svojega gospodarja preje, ko je bil črni suženj. •Kot tlačan je oral zemljo, ki ni bila njegova, temveč fevdalnega gospodarja, in njemu je moral dajati največjo mero proizvodnje svojega dela na polju. Tlačan ali najemnik se je moral na ukaz svojega gospodarja bojevati, in na njegov ukaz je bil tudi preganjan in zasledovan. V mestih so bili strokovno izurjeni delavci svobodni v tem smislu, da niso delali direktno za gospodarja, toda bili so žrtve siromaštva in monarhije; živeli so največ v blatu in nevedi. Sistem tlačanstva je bil v veljavi z malimi izprememba-mi, dokler ni prišla doba industrije — produkcije s stroji. Z uvedbo strojev in osredotočenjem proizvodnje v tovarnah, je bil položaj človeka — tlačana iz-premenjen v mezdno suženjstvo. Tlačanstvo, ki je še danes v modi — čeprav v malo drugačni obliki — na farmah (najemništvo), se je obdržalo še precej dolgo potem, ko je bil tovarniški sistem že v dobrem tiru, toda bil je stopljen v posestništvo zemlje, ki je pustilo revnega kmeta na nič boljšem stališču, kakor so bili tlačani; imeli so malo več politične svobode, ali drugega nič. Kar se tiče strokovno izurjenega delavstva po mestih, je bil odvzet od svojega osebnega delovnega prostora, kjer je imel vsaj nekaj gospodarske neodvisnosti in je bil dodeljen k ostalim strokovno izurjenim delavcem, ki so vsi postali enostavni mezdni sužnji gospodarjev. Ti delavci so s tem izgubili svoje orodje, s katerim so delali. Nekateri strokovno izurjeni delavci so postali tudi sami posestniki tovarn, ali za vse ni bilo prostora, da postanejo tovarnarji. Po zakonu nujnosti morajo delavci svoje gospodarje po številu vedno presegati. In ko se je začel razvijati tovarniški sistem, se je začela dis-proporcija med delavci in lastniki neizogibno pove-čavati. Mezdno suženjstvo. Z razvijanjem tovarniškega sistema in proizvajanja v skupinah, je trgovski razred (ki je začel že prav resno izzivati gospodujočo moč fevdalnih lordov), in razred industrijalne proizvodnje začel polagoma dobivati popoln družaben zamah. Medtem ko je razvijanje trgovine odpiralo nova in večja polja zahtev po izdelkih, in ko so pomnožene iznajdbe omogočile vse več in več izdelkov na. veliko, je prišel na površnje tovarniški sistem popolnoma. To je bila hazardna' igra in nepreračunjen razvoj. Toda razvijal se je kakor osat na nekultivirani njivi družabnega razvoja.. Grabeštvo po denarju je bila vodilna sila in impuls industrijalnega razvoja, in človek je bil njegova popolnoma neupoštevana žrtev. Delavci so bili vabljeni v mesta v umazana stanovanja in potiskani v jarem dolgih, trdo delavnih ur. Plača je bila slaba, poleg tega pa so bile delavnice nezračne in nezdrave. Družabno življenje je bilo vrtinec zani-krnosti, grabeštva, grdobije in nereda. Pva stopnja tovarniškega sistema je temeljila na tekmovanju. Ne samo, da so gospodarji tovarn neusmiljeno izkoriščali svoje delavce, temveč so upregali tudi njihove delovne sile v tekmo proti drugim tovarnarjem. To je bila doba nečuvenih industri-jalnih bojev in sovraštev. Individualizem je prevladoval vsepovsod, in znakov kooperacije bodisi med delavci ali delodajalci ni bilo nikjer. Da so bile vsled tega velikanske gospodarske potrate, se razume samo ob sebi. Toda. sistem tekmovanja je bil mlad in je imel vsled tega v sebi vse tiste bojevne vrline, ki so potrebne za rast vzlic svojim nezmernostim. Moč njegove ekspanzije je pomagala strašno korupcijo in nered. Človeško življenje je bilo poceni in je bilo vsled tega žrtvovano brez obotavljanja. In baš ta nov sistem proizvodnje je bil tisti gospodarski faktor, ki je delal na to, da. se odcepi Amerika od Anglije in postane samostojna. Novi industrijalni sistem se v Ameriki ni razvijal tako hitro, kakor v Angliji- Ta zaostalost je izhajala iz dejstva, da je bila ta. dežela po večini agrikulturna in je nudila množicam nepretrgano pionirsko življenje, ki je vabilo ljudi na nedotaknjen divji zapad. Na Jugu ni bilo seveda sploh nobene manufakture.*) V času civilne vojtfe je imela Anglija razvit manufakturni sistem z znaki kombinacij, ki so gospodarjem tovarn kazali prihajajočo dobo monopolov, med tem ko je bil ameriški indu-strializem še v stadiju medsebojne tekme. Toda in-dustrializem v Ameriki je začel čutiti svojo moč. Imel je velikansko željo in apetit po ekspanziji. In tako je industrializem Severa poskusil z orožjem, da uniči gospodarstvo sužnjedržcev na Jugu z rezultatom, da je ustvaril svojo nadvlado in moč nad Jugom ter ohranil Zvezo v celoti. Rast kapitalizma. Po civilni dobi je nastala v Ameriki znamenita doba, ki je prinesla kapitalizmu popoln razvoj. Ta doba se je pričela pravzaprav že sredi civilne vojne, kajti takrat, ko so bile oči naroda uprte v modro in sivo uniformo bojujočih se armad, so si dalekovid-nejši kapitalisti s Severa zasigurali od kongresa velikanske podelitve ali koncesije, s katerimi so začeli konstrukcijo prve transkontinentalne železnice. Po civilni vojni je bil proces razvoja v industriji zelo nagel, poln življenja in je bil pomešan z nizkotnostjo in mnogovrstno taktiko. V njem je bilo grafta in sijaja. Bogastvo dežele je bilo nezaslišano izkoriščano po prebrisanih in energičnih ljudeh, ki so imeli kapital, in po tistih, ki so bili dovolj predrzni in lakomni, da so delali za kapitaliste ter želi za nagrado dela, ki so ga izvrševali, knežje deleže, in v mnogih slučajih so postali tudi sami kapitalisti. Razvijanje železnic je bilo najbolj plodonosno polje za graft, ki je obstajal takrat v ropanju javnih zemljišč in javnih fondov, obrnivši se nato na najbolj divje vrste finančnih konspiracij, ki so prinašale nekaterim takojšna bogastva, a so zapustile na današnjem prevoznem sistemu butaro nepoštene kapitalizacije za zgradbe, ki trpe vsled svoje kakovosti še danes. Ameriški kapitalisti niso razvili železnice te dežele na noben način, ampak so te železnice le izčrpali in razdjali, tako da. niso danes nič drugo- kakor podrtija. Radi tega si ameriški kapitalisti ne morejo lastiti kredita, da so zgradili ameriške železnice. Pa tudi na drugih poljih je razširil kapitalizem svoj delokrog. V zvezi prevoznih sredstev dežele so bili prevozni sistemi v mestih, to je ulične in naduli-čne železnice. Kakor pri železnicah, je bil tudi pri teh podjetjih graft in naglo bogatenje na račun javnosti. Ta graft mora ameriško ljudstvo sedaj drago plačevati. Pozneje je bil odkrit petrolej in bogastvo John D. Rockefeller j eve ustanove se je pričelo. Za tem je prišla, na površje železarska in jeklarska industrija. Tovarne so se pojavile čez noč, in pri tem se je pojavila cela vrsta včasih zelo divjih in nepraktičnih načrtov, ki so šli za tem, kako bi se prišlo čimprej do bogastva. Mnogo teh načrtov pa je padlo seveda v vodo za vedno. Ljudje so bili lakomni na. denar, ki jim je postal vse na svetu. Na tisoče in tisoče ljudi *) Manufaktura pomeni produkcijo blaga v tovarni; tvorniška proizvodnja. se je drenjalo z mrzlično naglostjo in skoraj z zavestjo blazneža, da v tistem času obogatijo in postanejo za vedno neodvisni. To periodo imenuje ameriški pisatelji Mark Twain po vsi pravici "The Gilded Age" ali pozlačeno dobo. Delavčev delež od dobička. Angleški kapitalisti so zadnja leta posvečali precej pozornosti sistemu, ki bi delavcu zagotovil delež na dobičku. Do tega jih je privedlo nemirno gibanje med angleškim delavstvom. Na Angleškem životari ta sistem že skoraj devetindvajset let, in ne še prav dolgo tega, so ga začeli posnemati v nekaterih oblikah tudi ameriški kapitalisti, toda prav ponižno in nad vse previdno. Zahtevam delavstva hočejo kapitalistični teoretiki "zadovoljiti" na ta način, da so predlagali kapitalistom, naj priznajo delavstvu, da ga pomire, del njihove mezde kot delež podjetnikovega dobička. Angleška vlada je izdala takrat poročilo o podjetjih, v katerih je razločevati dve vrsti udeleževanja: Istiniti delež od dobička in sistem delavcev zadružnikov. Prvo vrsto označuje poročilo takole: "Delodajalec se pogodi z nastavljenci, da. dobe kot delno odškodnino za svoje delo in kot doklado k mezdi trdno določen delež podjetnikovega kapitala; na ta način dobi navadne pravice in odgovornosti posestnika delnic". V letih od 1829 do 1. 1865. je bilo na Angleškem samo eno podjetje, pri katerem so dobivali delavci delež od dobička. Od tega časa pa je narastlo število teh podjetij na 299, a od teh je opustilo ta sistem že 166. Sedaj je i33 najrazličnejših obratov, v katerih je uveden ta sistem, 55 odstotkov teh obratov je uvedlo delež na dobičku šele v zadnjih desetih letih. V teh podjetjih je zaposlenih 106,189 delavcev, od katerih je 57.3 odstotkov udeleženih na dobičku. Od teh 133 obratov ni nič manj kot 33 plinarn z 28,264 delavcev. Iz teh številk je razvidno, da trpi sistem udeleževanja na dobičku na precejšnji "umrljivosti". Poročilo, ki je bilo svoječasno izdano, pravi, da se je opustil sistem v dveh petinah od 166 obratov radi tega, ker se niso izpolnile obljube ali nade, radi katerih se je bil uvedel ta sistem. Poprečni delež na dobičku je znašal leta 1911 pet in pol odstotkov mezde, prav toliko je znašal tudi delež v dobi od 1901 do 1911. Žal, da poročilo ne pove, ako so dobivali delavci tudi kraju odgovarjajoče mezde. Ali če bi bilo prav tako, je vendar delež na dobičku kaj borna odškodnina za to, da so se odrekli ti delavci vsem prednostim strokovne organizacije. Prav očitno je, da je delavčev delež na dobičku le pretkan manever podjetnikov, da plačujejo nižje mezde. Sistema se zlasti oprijemljejo podjetniki, katerim ne uspeva obrat povoljno ali pa, ki imajo malo odporno delavstvo in se želi strokovno organizirati. Na to kažejo zlasti sledeča dejstva: Niti enega podjetništva s tem sistemom ni najti med izborno organizirano rudokopno industrijo. Več kot polovica od 166 podjetij je opustilo sistem, ker je trgovski promet nepovoljen in ni bilo dobička, da bi ga razdelili. Da je toliko plinarn med podjetji, ki razdeljujejo dobiček, je vzrok v tem, da so plinarne na Angleškem monopolizirane. - Da se je sistem obdržal v ostalih podjetjih, je iskati razlage v tem, ker podjetnik zabranjuje delavstvu, da bi svoje zahteve uveljavilo. Za to so nam najboljši dokazi sodbe nekaterih podjetnikov, priob-čene v vladnem poročilu. Poslovodja gospe Wanta-gove, ki ima 5000 akrov obsegajoče posestvo, piše: "Menim, da je izplačevanje premij glavni vzrok, da nismo imeli nikdar sitnosti z delavci na posestvu." Tvrdka Clark pa piše: "Ravnatelji so večinoma zadovoljni s sistemom. Najsrečnejši rezultat, ki smo ga dosegli z upeljavo tega sistema, je soglasje med tvrd-ko in nastavljenci. Nikdar se ne čuje o stavkah ali čem sličnem.'' Te kapitalistične sodbe so dovolj jasen razlog za to, da. angleške strokovne unije dosledno odklanjajo sistem deleža na dobičku. Ta sistem je prav tak, kakor sistem onega prebrisanca, ki je navezal oslu snop sena tako pred nos, da ga ni bil vstanju doseči, spodbudil ga je pa. k hitrejši hoji. Kjer se govori danes o delavčevem deležu od dobička, lahko vsak takoj spozna kaj to pomeni. Maksimalne cene v starem Rimu. V časih draginje, večinoma povzročene z brezvestno špekulacijo, so socialisti v raznih deželah že večkrat zahtevali, da se določijo maksimalne cene za živila in druge važne potrebščine. Seveda to ni socialistična zahteva v strogem pomenu besede, kajti s socializmom samim na sebi nimajo maksimalne cene* nič opraviti. Kadar doživi svet uresničenje socijalizma, tedaj izgin<_ trg v sedanjem zmislu. Produkcija blaga bo urejena po potrebah; to se pravi, da se bo preračunalo, koliko je te ali one reči treba za vse ljudstvo, in toliko se bo potem produciralo. Naravna posledica je, da se mora tedaj tudi distribucija, razdeljevanje blaga, sistematično urediti. Maksimalne cene so potrelba kapitalističnih razmer in spadajo med tiste zahteve, za katere se socialisti bojujejo v kapitalistični družbi. Ravno tja spadajo, kakor boj za dostojne plače. Eno kakor drugi ima namen omogočiti delavstvu tako življenje, da ohrani svojo moč in da se lahko razvija in bojuje. Toda v časih miru so se vlade upirale vsem takim zahtevam, in vsi kapitalistični krogi so jih označevali za 'socializem." Vojna je prisilila vlade, da so same izvršile mnogo takega "socializma." Tudi maksimalne plače so uvedle. Da pa ni to nikakršen socializem, dokazuje piramidalna višina cen, s katerimi so kapitalisti, špekulanti in veleagrarci veliko bolj varovani. kakor konsumenti. Naravno pa je, da bi bilo še hujše, če ne bi bilo maksimalnih cen. Pri tem se vedejo špekulanti, kakor da bi bilo to nekaj nezaslišanega. Vsako določanje cen označujejo za poseganje v njihove privatne pravice. To je sicer resnično. Ali oni imenujejo to poseganje neopravičeno in ga postavljajo na enako stopnjo z ropom. Obenem trdijo, da ni bilo še nikdar kaj tak« ga na svetu. To sicer ne bi bil nikakšen dokaz, da ne sme biti tega sedaj. Telegrafa, telefona, električnih železnic, Roentgenovih žarkov, tekočega ognja Kruppovih kanonov, aeroplanotv in hidroplanov, avtomobilov, narkoze, asepse itd. ni bilo, dokler niso bile te reči iznajdene. Pa recite kapitalistu, da se ne sme voziti v Pullmanovem vozu ali na elegantni jahti in da ne sme stanovati v palači z železnim ogrodjem, ker ni Ibilo takih reči pred sto leti! Lepo Vas bo pogledal. Naposled pa ni niti res, da so maksimalne cene iznajdba naše dobe! Že davno so bile znane in tudi v veljavi. Pred nekako šestnajstimi stoletji je izdal rimski cesar Dioklecian odredbo, v kateri se je razpravljalo o visokih cenah za živila v rimskem cesarstvu ter skušal rešiti problem