SLOVENSKA RELIGIOZNA LIRIKA IZBRAL IN UREDIL FRANCE VODNIK PESMI SO OD SLEDEČIH AVTORJEV: Anonimni / Anonimni - Trubar - Schonleben j Albrecht Fran / Bevk France / Debeljak Tine / Erjavec Anton - Tonej Jelenič / Gradnik Alojzij / Gi-egorčič Simon / J are Miran / Kette Dragotin / Kosovel Srečko i Lovrenčič Joža j Majcen Stanko / M. Elizabeta / Medved Anton / Okorn Janez / Pogačnik Jože / Prešeren France / Silvin Sardenko / Vodnik Anton / Vodnik France / Vodušek Božo / Vodušek Vital / Župančič Oton \\ IZDAL IN ZALOŽIL KONZORCI] KRIŽA / LJUBLJANA SLOVENSKA RELIGIOZNA LIRIKA SLOVENSKA RELIGIOZNA LIRIKA IZBRAL IN UREDIL FRANCE VODNIK 1928 Rekonstrukcija zgodovine slovenskega duha iz vidikov novega rodu bo, po znakih sedanjih dni sodeč, v marsičem različna od ustaljenih nazorov naše preteklosti in polpreteklosti. Danes, ko se vračamo k organičnemu gledanju sveta in pojavov, sedanjih in preteklih, ni nič čudnega, če nas duh novega časa tu in tam sili k reviziji v vprašanjih našega najvišjega duhovno-kultur-nega življenja. Zlasti nam postaja čimdalje bolj očitno, da nima ne idejnega ne zgodovinskega oporišča sistem slovenske kulturne zgodovine, zgrajen na osnovi nemogoče antiteze imaginarnega „svobodomiselstva" in pa ekskluzivne dog-matičnosti ortodoksije. Zdi se mi potrebno poudariti, da sjv^boda1jmsljLjLa_x£sii more biti le nujni atribut svetovnega nazora, a to vsakega brez izjeme, če se resnično neposredno in ustvarjajoče izživlja, nikdar pa ne more biti s tem izražena njega substanca, ki sovpada edi-nole s predstavo sveta odgovarjajočih istinitosti. Brez tega spoznanja se nam mora resnična notranja podoba našega rodu izkriviti v izmaličen lik in brez njega nam ostanejo skrite osnove duševnih tal, kjer so se izživljale kreativne sile slovenskega duha. Ker narod pojmujem or-ganično, zato tudi narodovo kulturo tolmačim kot nerazdružljivo enoto, ki kvantitativno in kvalitativno obsega ingenialnost slovenske zem- lje, radi česar nam mora, kot svet avtonomnih vrednot, vselej ostati nedotakljiva ob poudarku idejnih razlik, kjer se nam odkriva metafizika slovenstva: namreč ideja našega naroda. Ta ideja je bila v najsvetlejših dobah naše zgodovine, kljub polariteti poedinih duhovnih prizadevanj, religiozna. Tostransko, areligiozno lice nam odkrivata le obdobji predromantičnega, racionalističnega humanizma in pa pozitivistič-nega realizma preteklega stoletja. Toda kljub veliki kulturni aktivnosti in kljub lepoti človeškega stvarstva, ki nas vse z usodnimi vezmi veže med seboj, se nam, radi pomanjkanja enostranskega sijaja, vsa prizadevanja teh dob zde temna, če jih gledamo sub specie aeterni. A če jih motrimo zgodovinsko, moramo kakor o onih tako tudi o teh reči, da so bila posledica usodnih moči, ki so narekovale duševni razvoj srednjeevropskih zemelj, s katerimi smo bili v davnini in smo še danes tesno spojeni, radi česar smo šli samoumevno po istih stopinjah. Ta razvoj, ki je temeljil na egocentričnem razmahu vitalnih človekovih energij, je vodil tudi slovenskega človeka v službo varljivemu idealu tostranske, neduhovne kulture, brez vsake zveze z večnostjo in njenimi nepremakljivimi vrednotami. S tem se je naš človek odtrgal od verskega središča, brez katerega se življenje ne more razgoreti v višine, kar je istočasno pomenilo zanikanje duhovne tradicije rodu in zemlje. A to je nujno vodilo v ohromenje slovenske duše, čeprav posledice še niso bile vidne takoj spočetka, ker še ni bila minula sla človekove samozavesti. Toda življenje osebnosti in obenem, vsled usodne notranje zveze organizma, vsega rodu se je moralo, odkar ni bilo več zvezano z viri centralnega duhovnega življenja, poplitviti kmalu po triumfih prve radosti ustvarjanja; in brž ko je minul trenutni opoj zemlje, je sledila vedno ura samote in zapuščenosti duha, z njo vred pa tudi novi preporod religioznega iskanja. Ta tragični spor slovenske duše, ki vsaj od romantike karakteri-zira našo duhovno rast, je dediščina ideje are-ligioznega humanizma, ki je razdvojila duhovno-katoliški red naše zemlje. Zdi se, da je to dejstvo, pčleg rasne psihološke zakonitosti, bistveno vplivalo tudi na značaj naše religioznosti. Nedvomno je, da je odnos slovenskega človeka do sveta religiozne resničnosti individualen, demo-nično - religiozen, pesimističen, bogoiskateljski skoraj v večji meri nego kolektiven, religiozno-idiličen, optimističen, bogonajditeljski. Ob času usodnih peripetij, ki spreminjajo v narodu podobo sveta, preti neredko, kljub zmagoslavnemu upanju src, celemu organizmu nevarnost notranjega razkola in zdi se, da v trenutku prevrednotenja v globočinah razvoja v enaki meri kali oboje, blagoslov in tragos. Mislim, da se nam v tem razodeva osnovna problematika prehodnih dob, kakršna je nedvomno tudi naša; in če danes usihajo kreativne sile slovenske zemlje, je to le zunanje vidni znak notranjega duhovnega položaja. Ko sem se odločil, da priredim pričujočo antologijo slovenske religiozne lirike, me je vodilo predvsem verno prepričanje, da je dobro, če v samoti in bridkosti našega časa izide knjiga božje ljubezni in prijateljstva vsega rodu v svetem objemu preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Naj nas, ki sta nas izmučila bolečina in tragos človeške samote, iznova potrdi v veri, upanju in ljubezni! France Vodnih „Glej torej, da luč, ki je v tebi, ne bo tema!" L k. 11, 35 Poldrug milijon duš ... poldrug milijon rojstev, poldrug milijon smrti... poldrug milijon angelov ž njimi! Z vsemi dušami zvonim zvonar najmlajši: Narod — David, pleši pred Gospodom! Ali ti veš, odkod so zvezde prišle? Odkoder prišle so, prišel si ž njimi. Ali ti veš, kam bodo zvezde zašle? Kamor bodo zašle, zašel boš ž njimi... Narod — David, pleši pred Gospodom! O, ali vidiš, kako pomladni veter na gorah gradi kristalne katedrale? Narod — David, pleši pred Gospodom! O, videnje božje, ko zrem v kristalno rojstvo vašega telesa, templja svetega Duha! Narod — David, pleši pred Gospodom! BOŽJE ROJSTVO Kakor sonce skoz glaž gre, glaž ta se ne razbije: glej, tako je rojen bil JEZUS od MARIJE. Kakor luč od luči gre, sonce svojo svetlost spusti, vendar v njem ostane: glej, tako Bog od Boga gre, Bog Oče Sinu rodi, večno v njem prebiva. V SVETI KNJIGI BEREM V sveti knjigi berem kakor v zvezdah — o pticah pod nebom, o lilijah na polju. O smehljaj na ustnicah božjih, do smrti žalostnih!... Kako — da so ljudje tako temni, ko med zvezdami hodijo? . .. JEZUS IN RIBA Po morju riba plava, riba faronika. Se bo na hrbet zvrnila riba faronika, ves svet bo pogubila riba faronika ... JEZUS za njo priplava po morja globočini: „Oh nikarte, nikarte, riba, riba faronika, zavoljo otrok nedolžnih, zavoljo porodnih žena ..." IHTEČI ZVOKI Moje roke jokajoče po tvojih žalostnih laseh dehtijo ... Utihnile piščali so pojoče, le rože še nekje dehtijo ... Kje je jeknil glas zvona? Kako je v rožah zajokalo ... Sto deklic z bridko rano do srca na blede postelje je palo ... Čudno sije zemlja, kot da ni več naša. V oblakih daljnih luč ihti... Kako je čudna moja soba — v oblakih daljnih luč ihti... Komu mi srce smo dali? Kje smo, ranjenci, doma? Nekje nas čaka naša mati, v rokah ji sveča trepeta ... Umiramo v samotni dalji? Do nas ne seže tolažeča dlan sestra ... In kdo ve kje gre bridko lepi angel, noseč sijaj sinjine v halji... Nekdo se bedno je nasmehnil, pritisnil k ustnicam piščal — a koj je neutešeno zajokal, proseč k nevidnim nogam pal... PSALM O Bog, usmili se moje praznote! Široko razstrtih sivih dni, teh široko upajočih oči — o Bog, usmili se moje samote! Razstri svoj plašč, razkošno tkan z zvezdami višnjevih letnih noči, ko speš mimo nas, in Tvoj plašč šumi kot sredi morja večnih sanj. O, stopi v ta stekleni čas! Kar je prozorno, naj potemni, vse, kar je blizu, naj se izgubi, iz višnjevih dalj naj spregovori kot v čisti sinjini Tvoj beli glas. Usmili se nas, usmili se nas! 2 17 MOJ BOG Vsak si mora najti svojo posebno možnost višjega življenja v nizki in neizogibni vsakdanji resničnosti. Ko pride noč, sodruga fantazije, in mir objame polja in gore, se raz podobe moje galerije spominov temni zastori spuste. In duh se med spomini lahno vije in moje ranjeno drhti srce; in pozna ura v tihi noči bije, in vedno še oči v temo strme. Tako pred Bogorodico trepeče, sedaj vstajaje, a sedaj vmiraje, do jutra sebe gonobeči plamen. O da bi tudi ti, srce goreče, ob grobu zadnje že bilo postaje in vzdihnilo že k njej poslednji amen! A tu ni govora o koncu, ni! ... Globoko brezno zije pred menoj in liro mojo, ki na dnu leži, zakriva z nepremaganoj temo j. Le malo strun napetih je na nji in skoz temo duha še mali broj le malo — malokdaj se oglasi z obupa polnoj, žalostnoj tožboj. O demon zanikavanja, čemu, čemu mi jemlješ dneva svetlo luč, da tava duh po temi brez miru? Spoznanje kje je, demon, kje je ključ do sreče?... Tvoje peklo bodi raj in tvoja noč me razsvetljuje naj?... O Bog svetlobe, stvarnik harmonije, Tvoj izgubljeni sin je zopet tu! O daj mu izgrešenega miru v bližini svoje svete domačije! O naj mu žarek milosti zašije v tem osamelem, osamelem dnu srca in duše, da po dvojnem zlu zapoje zopet prejšnje melodije! Glej, menil sem, da mogel bi živeti brez Tebe kdaj, brez svojega Boga ... A naj li rastejo vonjivi cveti brez solnca sredi jasnega neba? Zato prešini me, o Bog, zaneti mi večni žarki ogenj v dnu srca! 2* 19 V puščavi si v podobi meglo vi ti bil Izraelcem verni kažipot; v plamenu Te je gledal, o Gospod, in v blisku svetlem njih vodnik častiti. A v Palestini nisi hotel priti pred njih oči, in samo iz dobrot so dolgo Te spoznavali povsod, dokler Te niso jenjali ljubiti. A vse drugače sem Te videl jaz, ko zrl sem en trenotek Ti v obraz tedaj, ko si, nebeški gospodar, v očesi njeni blagi, nežni, krotki prišel, ah da, v tem blaženem trenotki postalo Ti je srce žgalen dar. Tam v svitu nepozabljene mladosti sem videl Te, ah, toli-tolikrat, ko v majnikovo noč si poln sladkosti hitel med kore svetlih mirijad! Ko zdaj prišel v strašnih strel hitrosti ljubeči Bog svoj narod kaznovat, a zopet izpregledal mu slabosti in v rosnem jutru zbudil novih nad ... Ko gnali so nebroj z gora pastirji, in prišel je nad gore drug nebroj, tedaj sem posedeval pri klavirji in razgovarjal se ljubo s Teboj. Kako sem ljubil Te, o harmonija, o Bog, o Stvarnik, o sveta Mesija!... A glej, odtrgali, odstranili so me od prsi sladkih, ljubljenih Tvojih in strašno pač okanili so me, rekoč: „Spoznavaj ga odslej iz knjig O glupost, ki ž njo ranili so me, o njih dokazi, vrag odnesi jih! In s hipotezoj hranili so me, in zamorili v srcu slednji vzdih ... Brez dogem in brez vaših energij sem vedel bolje nego zdaj nekoč, da On je vir vseh zemeljskih moči, da v slednjem žarku, plamenu in zvok magnetnem toku in rastlinskem soku deluje v mislih On, prvotna moč... O Ti!... O kdo?... Ah, neizraženi in neizrazni, naj srce Te čuti ne v sladki, čudokratki tej minuti, ne, večno kakor Tvoji blaženi! Ne samo v burji nevtolaženi, ne samo tam v asketski trdi kuti, ne samo z ljubicoj v samotni uti, ko čevrljamo trije neopaženi. Ne, vekomaj, povsod! Ko dete borno, ki tu-le mirno, a s Teboj zgovorno si bere drobnih cvetov po livadi, naj vekomaj i jaz s Teboj živim! ... „Čuj, dete! Kam hitiš? Čuj, angel j mladi No, detece beži, a Bog gre ž njim ... Kaj, ti bežiš? Čemu-li? Pred laž jo j? A svojega Boga se ne bojiš? V naravi lepi se tak varen zdiš, v resnici misli svojih, otrok moj? O prav imaš! I jaz sledim takoj v resnice svetli, jasni paradiž ... In daj mi krono ali daj mi križ, o svet, ponudi mir mi ali boj: Jednako! ... Luč je samo jedna, jedna in več ko jednega življenja vredna in več ko jedne, več ko jedne smrti. Prej bil podoben barki sem potrti, a zdaj le jadra, ladja, mi razvij! Ne boj se mi viharjev in peči j! MOLITEV O Bog, ki bivaš v nepristopni luči, prižigaš solnce in temniš oblak, na mojo dušo, glej, je padel mrak in dvom jo s težkimi vprašanji muči. Približaj se z nebes — Ti me pouči, kam naj obrnem zbegani korak, da me prevelik up ne vrže vznak, da me premajhen up do tal ne sključi. Zakaj pred Tabo trepeta srce, nerazumljivi Bog, nikdar rojeni? Odkod mi znano Tvoje je ime? Jaz kličem Te, da se mi razodeni, jaz kličem Te, kot da si daleč kje, in Ti si blizu mene, Ti si — v meni! IZ DNA Iz dna duše, moj Bog, kličem Te! Telo mi je padlo med plamene, kričim iz žareče žerjavice, moj Bog! V dnu mojem so vode usahnile — kje topim naj strasti razpaljene, moj Bog? Ko si umiral ob tresku Golgate, si mislil kaj na moje sle, moj Bog? K Tebi vijem roke sklenjene, v trpljenju duše mučene: težke krvi odreši me, moj Bog! MOLITEV Gospod, Tvoj orel sem. Ves stisnjen v skale sveta, a z mlado silo ves iz njih rastoč, da še peroti bi se izrvale v prostost. Veš, zemlja žge in v meni do neba gori: peroti sem razpel do Tebe, Vate. Tuji ogenj tli še na perotih — dušo je objel in žge in žge. O, pot do Tebe je ognjena: življenja polje in ljubezni vre. O, pot do Tebe v večnost je razpeta: čim više sem, pa sem Ti vedno dlje. Ne morem. Bog — predaleč si, predaleč. Utrujen tonem v svet, ki ves gori. Gospod! Daj, orlu svojemu mladost razž daj, orlu svojemu mladost obnovi! in v pot ognjeno svojo dlan razpni in vanjo, vanjo, Dobri, me ulovi! prošnja pesem Marija, kako smo si hladni in tuji; tako ni med materjo in otroci. a kaj, ko pa smo vse preveč otroci sveta (nagli čolni v divji struji). Še v mislih ne moremo Te doseči pretrudni, pretežki od zemlje, od zemlje; njena ozka meja nam jemlje vid, da ne vemo kam v blagoslov seči. Da bi bila živa, plodna vera v vsakem samaposebiumevna! Ne ne, ni samaposebiumevna. Mar naj studenec iz sebe izvira? Da ne bi naše uboge molitve vse bolj ledenele, vse bolj kostenele! Kakor nitke napolpreperele dozdevno vežejo mrtve molitve. O kdor s koreninami v večnost sega, z lahkoto gore in svetove premika. A nam se zadnja deska odmika; ne vem kdo nas ziblje daleč od brega. Prilika o malopridnem drevesu nas plaši: še malo pa se poseka. Ti, ki si nosila Bogočloveka v svojem silnem deviškem telesu, nas, ki na prečloveškem trpimo, v nove božje sinove prerodi, iz grenke smrti v življenje vodi, da Te kot mater doživimo. BOG Truden, ubit grem iz dneva v večer. Na mojih ustnih ni svete molitve, v duši ležijo mi grenke žalitve, ah, in pokoja ne najdem nikjer. Kakor, da sem že izgrešil smer, v dalji ne vidim nobene rešitve... Vse je zaman, vse: kletvine, molitve — meni zaprta je sleherna dver. Dvigni se duša pobita, steptana, dvigni, zagori, zapoj do Boga, da boš kot harfa prijetno ubrana, kakor večernica sredi neba, da bom zaslutil kraljestva neznana tam preko morij, onkraj sveta. Zdaj mislim nate, večni Bog, ki vseh skrivnosti si skrivnost. Si vsem enak, pravičen, strog, in to je Tvoja globokost? Objemam Te, pa le ne vem, če si brezsmerje ali smer, središče vseh strasti ljudem, če njih pogin in moj nemir... Ali si Oče, ali si Brat, ki samo v slutnjah duš živiš in se le časih nagneš k nam, ko duh je ponižan, plah in sam? O, da mi slutiti je to enkrat — svetlejši in lažji bi bil moj križ! ČLOVEKA NIKAR V delavnico sem Tvojo zrl, ki bitij si rodil brez broja! Skrivnostno snuje roka Tvoja: nikjer je stalne ni stvari, a prah noben se ne zgubi. V delavnico sem Tvojo zrl, in videl vedno sem vrtenje, prelivajoče se življenje, prerojevajne, prenovijanje, iz bitja v bitje presnovljanje, a smrti nisem vzrl nikjer! Brezumni svet plakaje toži, ko pade cvet duliteči roži, ko izmed dragih mu kater duha okove v grob položi, češ: rodni brat mu je umrl! In — smrti ni! V delavnico sem božjo zrl, tam prestvarjanje sem stvari, a smrti nisem vzrl!... Začetnik moj, ki si me vstvaril, duha si iskro mi razžaril, v oklep prsteni jo zaprl, — zakaj? Veš Ti! — Ko ilnato boš ječo stri, ne bom umrl! No duhu poženo peroti, ki jih iz dola solz in zmot razvije na skrivnostno pot, — kam? Tebi hitel bo naproti, da enkrat Tvoj obraz bi zrl, da zrl bi solnčnojasno lice, obraz ljubezni in resnice!... To prst pa prsti izroče in svet ob noč pozabi kraj krijoč ostanke te. In ni mi žal! Svet zabi naj! Ti ga ne zabiš! Za novo stvar moj prah porabiš, za kako? Jaz ne vem, Ti sam si gospodar! A eno Te prositi smem: Iz praha vzgoji Ti cvetico, podari logu pevko-ptico, katerokoli vstvari stvar; kedor bi pa ko jaz na sveti imel čutiti in trpeti, med dvomi, zmotami viseti — človeka — vstvariti nikar! PUSTITE ME DOMOV Kako je meni zemlja tuja, njen dih kak mrzel in leden: četudi solnce cvetje vzbuja, nikdar nasičen grob ni njen. Nad zvezdami, nad zvezdami, tam slutim jaz življenje večno, neskončno blaženo in srečno — pustite me domov! Pomlad zelene vence vije, jesen jih kruto vrže v prah; prepeva majnik melodije, molčeč je listopad in plah. Nad zvezdami, nad zvezdami, tam nikdar ne zamrje cvetje, nikoli ne utihne petje-- pustite me domov! Ta zemlja mrzla in nestalna, utiska srcu svoj pečat, sveta ljubav je voda kalna, ki ne prodre je žarek zlat. Nad zvezdami, nad zvezdami, tam slutim jaz ljubezen zvesto, tam čaka JEZUS me nevesto — pustite me domov! MOJE NOČI O, to so tiste blaženosvečane, ko zlati tabernakelj je odprt, ko stopi Ženin v svoj deviški vrt med lilije, od vekomaj izbrane. Noči so to, velike in brezmejne, krasnejše so, kot jih zasanja maj ... Pred mano JEZUS — in njegov smehljaj pijo oči, krasot, lepote žejne. Pred mano on v milini nedosežni — k monštranci se privija tejin cvet, a JEZUSA ne mika njen šepet, le k meni plavajo pogledi nežni. Noči so to, ko poje duša moja, takrat je vsa samo en spev visok, vtopljena v zlato srečo kot otrok za hip pozabi, da je sredi boja. Noči so to, noči ljubezni vroče, srce ob Srcu, o, kaj vse pove! Sladkost najslajšo tja vložiti sme, razkriti vsako bol in rane žgoče. Noči so to, ko duša le uživa, ko tiho sluti, kakšno je nebo, ko zemlje več ne vidi, ve le to, da JEZUSOV pogled na nji počiva. 3 33 ODKAR Odkar se mi prikazuješ, Gospod, me sodbe je strah pred Teboj! Od tistega dne, ko spoznalo Te je to otroško srce Te vidim vsak čas in povsod — v budečem se jutru, ko tih premišljujem, sred [sobe stojiš, se rahlo smehljaš in razširjaš nalahko dehteče da duša kot vzhod zagori. [roke, In kadar na Tvoje vstajenje se spomnim, skoz vrata zaprta že vstopiš in spet se smehljaš, da grudim se v ognju goreč na kolena pred Te in več ne razločim, če večnost je ali še čas, samo še ihtečo sladkost v svojem srcu zaznam in vem, da pred mano blesti Tvoj vonjavi obraz. In kadar na sprehod grem, glej, mi prideš smehljaje nasproti, da skoraj ne upam storiti koraka po poti naprej. In potlej me spremiš, se nasmihajoč, kot v Emavs si spremil učenca nekoč. Spet: vidim človeka in Tebe takoj spoznam v njem in srce mi vzklikne: Raboni, Kako, o kako je sladko mi! [raboni! Preveč si mi storil, moj Bog! Ali, mene je strah, da zato ne boš mi pri sodbi prestrog, da takrat ne bo mi hudo, o sladki, o dobri moj Bog! BORIVEC Z BOGOM Moj Bog, kako strah me je Tvojega imena, v nič kot zlato topim se v blesku Tvojega Bežim pred Tabo, da se skrijem. [plamena! Moj Bog, katerikoli kraj obiščem, na vseh cestah le Tebe iščem, v samotah truden k Tebi vpijem, da me v bolestih utešiš, odrešiš. Še trepetam, zrušen od prošenj in solza, v dobroti majhen ves se k meni sklanjaš Ti, neskončni Bog — glej, že se v meni prebudil je upornik in noče usmiljenja in noče tolažbe več! Kot da sva enaka si, potegnem meč, da se z Gospodom vojskinih trum borim, o jaz se nikoli ne umirim. Moj Bog, Ti tam si, tukaj jaz, čeprav se umika prostor in izginja čas, ko Ti se v mojih, jaz v objemu Tvojih najdem Jaz človek sem, a Ti si Bog — [rok. po svoji podobi si obraz mi naredil. Tajni sva, neodgonetljivi zagonetki dve: drug drugemu sva muka lahko, drug drugemu sva radost lahko. Če truden Tvojim mejam se približam, vzameš dobrotno me v nebo, če ubežim, z ognjem ljubezni me preganjaš, da me srčne rane žgo, o jo j, moj Bog! PA BI JAZ NE MOLIL MOLITVE Mlado jutro moli Gospoda, in večer se Stvarniku klanja, tiha noč pred Njim poklekuje — pa bi jaz ne molil molitve, ko srce je milosti žejno bolj kot jutro zlatega solnca, bolj kot mrak je žejen pokoja, bolj kot noč je žejna tihote! K Tebi, Večni, roke naj sklenem: Ali niso takrat najlepše, kadar prst se prsta oklene, kakor bi se prah in pepel poljubila v tisti ljubezni, ki se v duši vnema do Tebe?... K Tebi, k Tebi rad bi se dvignil iz globoke solzne doline — a ne morem, dokler izjokal svetu nisem zadnje solze. Včasih, kadar Tvoje nebo v neštevilnih lučkah utriplje, ves zamaknjen vanje strmim, kakor da bi stal pred zaveso, ki zastira oder nebeški... Kakšni vendar morajo biti tam na odru večni prizori, ko je sama rajska zavesa toli krasna in čudovita? K Tebi... k Tebi! — Ali brezmej sanjajo med nama daljave! Drug nobeden jih ne premeri, kakor Tvoja milost neskončna; drug nobeden jih ne preplava, kakor sama srčna molitev. Da mi nisi vdahnil molitve, kam bi nosil, kje bi potožil tožbe svoje neizrekljive? A v molitev gorko zakrite, Ti jih vidiš, Ti jih tolažiš, moj vsevedni Bog in Gospod! JESEN Zdaj si jejo zarje večerne tako prosojno, da meniš videti v onkrajnost... Stojiš na hribu in dozorela drevesa čakajo, da te vsak hip potresejo z žoltimi [spomini, ki so mehka odeja romarskim nogam... Zdaj je čas povračanj v lahno rožno modrino ... V njej potonevajo ptice (zdi se mi, da še slišim pluskotanje njihovih peroti, o, izginjajoče ptice). Vse je jasno kot bisernina ... Zaklical bi od gore do gore. Ljudje imajo čudno velike oči: saj ne morejo zakriti, da so zapluli ob njih dihi padajočega sonca... Vsi se vračajo v svoje domove, kjer si bodo ogreli dozorela srca, da bodo sijala skozi meglo kot čudežne rože-- kakor se zvoki potapljajo v osrčje glasbila, odkoder žarijo na nas, otožne ljudi. Vsaka stvar: drevo na obzorju, hiša v dolini, cerkev na gori — kot čudežen spomenik. Žalosten človek na strmini — vsemirska podoba. Za vznožje ima golo, molčečo goro. (Vsi ga vidijo, a nikdo se ne zavzame, saj so vsi strmenje.) Poveša roke, sklanja glavo. Misliš, da je drevo, ki bi rado v sinjino pa [joka po zemlji. Misliš, da je obešenec, ki je obvisel na zanjki Misliš, da je trudni Bog. [svojih misli. Pa je le žalosten človek: Gleda, kako se vse povrača v svoje domove, gleda ptice in misli na svojo dušo ... NA ZADNJEM PRAGU Kdor ni nikoli smrti v lice gledal z očmi spokornimi, kdor ni nikdar reči poslednjih v svoji duši tehtal ter zaihtel nad tem, da solnce sije, da trava raste in da gozd šumi, da svet je bel in da nebo je zlato, da on je sam odsvit lepote večne in da je človek z zadnjo bilko v rodu, on, solnca sin in iz teme ustvarjen, z lažjo ovenčan in z gorečo krono resnice kronan —: ta ne ve, da je. Na zadnjem pragu so prižgane luči. ROKE DAL BI TI Roke dal bi ti, a ker se tresti mogle bi in biti izdajice vse neizgovorjene bolesti, — stiskam vanje svoje mračno lice. Ker enemu Ijubav je časa vina in drugemu je spet začetek greha. A meni je ko nema bolečina, ki še v globoki noči ne preneha. Ker ne v radosti — kadar so najhuje bolesti, ko telo nam kloni niže, takrat se k Bogu duša povzdiguje kot bel oblak, in mu je bliže, bliže ... SPOKORNA PESEM Čisto iz temine skrivnostne mladih oči in njih Bog gledal v obup je moj, [sanj ah da, s teboj, s teboj je bil, in jaz nisem vedel zanj. Glej, mene je gnal v brezum človeški napuh, več nisem vedel, kaj je med, kaj kruh, kaj je tolažbe žive tihi kelih, žareč v rokah kot božje lilije belih; moje duše obraz, v trpljenju razoran, iskal je v svetu lepote zaman. Iz vseh oči odsevala kot iz zrcal je moja grdoba; karkoli rož sem nabral, vse je zastrupil moj prijem — kam naj še sežem, kam naj se ozrem? Jaz nosim trnje okrog srca, in kogar še sem nanj prižel, vsak je z menoj vred krvavel, in sovražila sva se poslej oba. In tebe, tebe sem najtesneje stisnil, da bi s teboj odrešenje prejel, slasti in bolečin sem zavrisnil, in — nikdar več ne bom vesel. O jagnje, jagnje, ti si čutilo plamen, v objemu z menoj s krvjo si se orosilo, o jagnje, jagnje — me boš odrešilo? Amen. GOLGATA V mraku, ko so se luči pretrgale, so pred oltarje vstopili se mašniki s plašči rdečimi — plašči rdečimi kakor kotanje strjene rdeče krvi pod križem na Golgati, jo j: petero oltarjev — petero Gospodovih ran in pod njimi petero krvavih kotanj in nad njimi mrtvaški obrazi povzdignjenih hostij, joj-- Jaz, ki sem stregel pri maši, sem pal na obraz, zagubel od groze se v plašča vezenje, oprl roke na zemljo — in moje roke in obraz so se oškropile z rdečo krvjo in sem vpil in sem Mu govoril tako: „0, ki si bil moje vstajenje, le še daj, še! O daj, da stojim, o Goel moj prestrašni! O, ki si bil moje vstajenje!" Vpil sem kot rjove sredi puščave omagani lev, k Bogu sem vpil, jaz upornik in hlapec njegov, in kakor Mojzes na gori — naravnost govoril sem z Njim, Križanim svojim, jo j! SVETA MAŠA Med množico vernih sem klečal v svetem somraku hiše božje kot izobčenec. Ko je duhovnik pred oltarjem k darovanju dvignil kruh in kelih, sveto Rešnje Telo, sveto Rešnjo Kri — se je v nemi grozi razklalo moje srce. In sem zavpil s silnim glasom, da je odmevalo od obokov cerkve mojega srca: Jaz verujem, verujem, verujem! JEZUS sam je nad menoj v ljubezni roke razprostrl: da bi me zatel, to drobno, plaho ptičko, ki je hotela ubežati mu — moje srce. Sklonil se je tik do mojega srca in je šepetal: „Kod si blodil, blodil, otrokec moj (še v blodnjah sem bil jaz s teboj), ali boš zdaj za zmeraj moj, jaz sem te ljubil od vekomaj ..." Jaz pa sem le zaihtel v sebi kot majhno dete in bilo mi je tako dobro. Bilo mi je neskončno dobro vedeti: vsi verni so tako svetli, med njimi ne tujcev ne zoprnikov ni, samo bratje in sestre — nad njimi JEZUSOVA dlan blesti. 4 49 IZ „KRSTA PRI SAVICI" Srce veselo in bolno, trpeče vpokoj'le bodo groba globočine. Odločeni so roži kratki dnovi, ki pride nanjo pomladanjska slana, al v cvet ji jo zapadejo snegovi; tak mladi deklici, ki zgodna rana srce ji gloda, vsmrti mir njegovi, le kratka pot je skoz življenje dana; al je za majhen čas se združit' vredno, da bi ločitve spet se bala vedno? Da bi od smrti rešil te nesrečne in tamkaj mili Bog v nebeškem raji z menoj te, dragi! sklenil čase večne, pustila v nemar sem želje najslaji, pustila v nemar dni na sveti srečne, sem odpovedala se zvezi naji; — je vslišana bila molitev moja, — ne smem postati jaz nevesta tvoja. Bogu sem večno čistost obljubila in JEZUSU in materi MARIJI; kar doživela let bom še števila v želja britkosti, v upa rajskem siji, nobena me ne bo premogla sila, bila da svojemu, sveta Mesiji, nebeškemu bi ženinu nezvesta; nikdar ne morem tvoja bit' nevesta! — AVE MARIA O, kako me boli to zvon jen je! O, kako je naša zemlja čudno žalostna... O, nebo, ali nikoli ne bo poljubilo nas tvoje sinjine MARIJINO cvetje? Večer za večerom Te prosijo naši zvonovi, večer za večerom Te išče žalostno petje: Ave MARIA... Ave MARIA! Na tisoče bledih bratov in sester sklepa ta čas svoja srca v rokah kakor sveče starke ob krstah, sklonjene kakor da iščejo, vedno pripravljene, da mrtve obiščejo ... Njihovi dnevi so halja, ki prepereva in vedno močneje veje v veter zadnjega [dneva ... Ali: so deklice — nikdo ne pozna jim imena. O, biti mora alabastrova posoda njihovo ime, kakršna bila je prvi dan ... (Vanjo je vrezano Tvoje srce.) Dlani so njihove zaprte čaše, iz katerih niso še pile žejne ustnice naše... V duši nosijo skrivnost prelepo, ki jo smehljaj jim zakriva kakor koprena.. Nikoli je ne odgrnejo tujim očem, ker plamen v svetiljkah devic je sam in nem ... Njihovi dnevi zagrnjeni so kakor okna, za katerimi molijo, darujejo Materi cvetja ... 4» 51 O, če kdaj do dna izsrkal bodem roso iz alabastrove posode, vso dišavo sladkega imena — tih romar bo vstal sredi gneče, kot da iz pepela bi dvignil sijaj se plamena: pevajmo, deca, peva jmo ... Ave MAR1A! Večer za večerom k Tebi ihti (kakor svetiljka, ki dogoreva ji olje) iz črne globeli trpeči zvon: Ave MARIA ... Ave MARIA! Ah spusti, ah spusti tančico iz svojih dlani, da nas ogrel bo Tvoj beli smehljaj, da bomo drevo sredi Tvojega vrta ... in ob vodi pomladni bomo cveteli. O daj, o MARIJA, o daj! VEČERNI POGOVOR Večerno topli, sočni ton šumečih trav, gozdov [in vod, mraku, pokoja; zvon iz daljav proseč, tožeč, [težko pojoč; in spev mehak je zazvenel, zašelestel in kot [ljubav in plah pozdrav je trepetal; bolesti prošle [vzdih srca se razpršil je kot oblak v neba modrine... Tedaj srce zaslutilo, začutilo je v sebi moč, neviden trak je vzplapolal in se razpel je iz [srca in prek neba tja do daljav večernih zor; [škrlatni plašč, želje in misli pojejo v molitvi tajni, brez besed, kot da se pogovarjata v večernem molku Duša, [Bog. EKSTAZA Zapoj, forminga, v Edenu visokem nocoj, ko spe ljubezen skozi mrak, ko k nebu lilija popenja kelih, skesani cvet poveša v razor mak — zapoj, zapoj! Pod mrkim nebom v solzah skrušen molim in ves je rajski moj večer nocoj! Svetniki sveti svatbo lilij belih pirujejo visoko nad menoj — forminga, poj! In On je blizu — Bog, kako je blizu! Kako ljubezen k srcu govori! Forminga, poj! Nocoj v ljubezni vriskaj, da zemlja in nebo od solz vzdrhti... forminga — poj! SANTA CECILIA Le mirno spi, Cecilija! Saj nisem divji jaz Almahi, le verzi moji tihi, plahi ko mistična vigilija nad grobom tvojim dihajo. Pa se ne boj za lilijo! Saj nisem jaz Valerijan, da vzel bi cvet srebrnotkan. Kako se meni smilijo vse lilije pohojene. Samo poljubil bi jo rad. In z duhom tvojim prenapojen odšel bi blažen in pokojen v oskrunjen svet naznanjevat: Kako je lep prečisti rod! ... SVETI FRANČIŠEK ASIŠK1 O sveti Frančišek, kadar zazvonil večer je v vas, smo se otroci za našo hišo igrali in takoj smo te spoznali, ko si priskakljal med nas ... Ti si bil naš najmlajši bratec ... Kako so te naše sestrice ljubkovale pod sladkim večernim nebom! ... Potem smo plesali pod tihimi zvezdami vsi čisti, vsi mali... (Naše sestrice so imele zlate lase ...) Oh, vrni se, vrni se, sveti Frančišek, saj se bodemo še igrali — in takoj te bomo spoznali, ti naš najmlajši bratec!... Ko pride zopet maj v naše gaje, o vem, da tvoj smehljaj odstre zavese nam v čudežne sijaje našega detinstva — in bodemo romali skozi tiho polje v večerno zarjo in bomo dejali, da gremo v božje naročje da nesemo Gospodu vsak po eno belo jagn je Nič ne mara jmo, če pravijo ljudje: to [otročje — mi gremo v božje naročje--- SVETNIŠKA BALADA Ustnice razpokane, oči ves dan objokane — dete, kaj ti je? o jo j! Preveč mi Bog je piti dal, preveč z očmi sem že spoznal zato trohnenje vame gre. Oj! Oj! POLDAN Sam v sebi sem brez sence in vse okrog mene svetloba in mir, kot da prehaja v me iz svetniškega groba. Nemim. Roke so dvignjene in čakajo najslajših ran, oči so hvalna pesem — Tako živim na zemljo prikovan in še se za večnost tresem. SVETI TARZICIJ Čudoviti popek lilijin, ki zgodaj pognal si rožo, vso rdečo! Snežnobel prt, na katerem vtkano s krvjo je mistično Ime! Livada, ki že v zgodnji pomladi grozd ves zlat si rodila! Jagnje, ki mistično tajnost si branilo kot levinja mladiče! Prosi za nas, sveti Tarzicij! SVETI FRANČIŠEK Mi gremo k Tebi, polnosti iskat! Mi gremo k Tebi z željnimi željami, da bi s skrivnostjo svojo hodil z nami veliki brat! Kakor drevo — roke razpenjaš v veje in ptice v mehke se dlani skrijo. Plamenčki živi v mraku zasijo: ljubezen greje. O solncu poješ. Pesem v duše seže in pesem v dušah v eno zaživi. In vse so eno, vse so kakor Ti: ljubezen veže. Legenda o ljubezni: šla je do neba, otroška vera ji je pot svetila. Ljubezen se je v večnost razklenila in v zadnjo polnost: gledanje Boga. ZAPUŠČENA V kamrico lunica — mrežica pala, mrežico to MARIJA je stkala, ko sinka zibala JEZUSA. Po rožicah bledih skrivnosti hodijo, v srčecu mojem skrivnosti blodijo, skrivnosti MARIJE in JEZUSA. Moje telo skrivnosti nosi, moje srce vas milosti prosi, moje srce prežalostno. VRNILA SEM SE Vrnila sem se v svojo dušo. Kot dvoje žalostnih dlani me išče rožmarinov vonj. Daleč, daleč v meni bela meglica gori. Daleč, daleč v meni MARIJA smehlja se, ihti. ROŽA MARIJA Na skali roža raste, roža MARIJA, rajska Mati, roža sedmerih žalosti. Roža MARIJA, glej žemljico našo, žalostna pota so romarska, tihe so pesmi, ki prosijo. Materam našim so križali sine, materam našim so srca prebodli z meči sedmerimi. Roža MARIJA, rajska Mati, pomagaj nam v milosti svoji, roža sedmerih žalosti. Roža MARIJA solzo potočila, roža MARIJA za našo srečo, roža sedmerih radosti. MARIJA JE PO POLJU ŠLA MARIJA je po polju šla, je srečala tesarja dva. ,Oj tesarja, kaj tukaj delata?' „Za JEZUSA križ narejava." ,Le delajta tenko in drobno, da JEZUS laže trpel bo.' MARIJA je po polju šla, je srečala vrvarja dva. ,Oj vrvarja, kaj tukaj delata?' „Za JEZUSA štrike pleteva." ,Le delajta tenko in drobno, da JEZUS laže trpel bo.' MARIJA je po polju šla, je srečala kovača dva. ,Oj kovača, kaj tukaj delata?' „Za JEZUSA žreblje delava." ,Le delajta tenko in drobno, da JEZUS laže trpel bo.' NA BELI POTI Umrl bom nocoj, ako ne srečam JEZUSA na tej samotni beli poti, beli poti. Ob njej je dosti koč, a ne odpro ti nikjer, če prosiš jih daru v imenu JEZUSA. Svetlo gori mesec, tak bridko iz oken dehti [rožmarin — jaz plakam v srčni tesnobi, srčni tesnobi... Hodim li v mrak ali proti nebeški svetlobi? Bog in gorje, če izgreši me popotnik JEZUS, [človekov sin! Umrl bom nocoj, ako ne srečam JEZUSA. O, sestre in bratje, pridite vsi, pridite vsi, jokajmo, molimo, odpustimo si! Saj ne živi, kdor nima v srcu JEZUSA. SMO SLADKO VINCE PILI Smo sladko vince pili, ko je JEZUS mimo šel; smo uro zamudili, ne vemo, kam je šel. Kje bomo ga iskali? Pri mladih fantičih? Pa malo takih fantov, ki JEZUS je pri njih! Kje bomo ga iskali? Pri mladih deklicah? Pa malo takih deklic, ki JEZUS je pri njih! Kje bomo ga iskali? Pri možih zakonskih? Pa malo mož je takih, ki JEZUS je pri njih! Kje bomo ga iskali? Pri ženah zakonskih? Pa malo žen je takih, ki JEZUS je pri njih! Kje bomo ga iskali? Pri deci majceni? Pa tam je JEZUS gvišno, tam bomo našli ga! MARIJA GRE ZA ZVEZDO Za gore mi pa zvezda gre, za zvezdo pa MARIJA gre, na rokah nese JEZUSA. V rokah nese pušeljc zlat. Tega bo hlapčičem šenkala, ki jo za gnade prosijo. Za gore mi pa zvezda gre, za zvezdo pa MARIJA gre, na rokah nese JEZUSA. Na glavi nese krancelj zlat. Tega bo deklicam šenkala, ki jo za gnade prosijo. MARIJA NESE JEZUSA Vstani, vstani, mežnar mlad, vzemi v roko ključek zlat, da boš odpiral cerkvico: MARIJA nese JEZUSA. Hosjana, JEZUS je med nami! Poklada roke, zdravi bolne, napaja žejne, siti lačne, prijatelj vseh prijateljev. Hosjana, JEZUS je med nami! Prišel je in ne pojde. Od vrat do vrat ga spremljamo, od vekomaj do vekomaj. Pričujoča antologija slovenske religiozne lirike, ki dosedaj prvič skuša tolmačiti duhovno rast naše zemlje v tej smeri, obsega v izboru najlepše, najdovršenejše in najčistejše estetske tvorbe iz živih religioznih podlag vse od prvih začetkov literature pa do današnjega dne. V kolikor odgovarja tej resničnosti, je pričujoči izbor nedvomno kriterij zanjo, a sicer le merilo moje estetske sodbe. Toda ker ta knjiga ni nastala iz potreb kakršnegakoli praktičnega, postavim znanstvenega značaja, marveč se je porodila iz duhovne problematike časa in njegove težke notranje stiske, je umevno, če so me vodili pri njeni zasnovi izključno le vidiki notranje izobrazbe. Zbirka je namenjena predvsem neposrednemu duhovno-osebnostnemu oblikovanju slovenskega človeka. Zategadelj sem skušal mimo vnanjega videza historizma priti do transcendence vrednot; in da bi čim bolj poudaril vseobjemajoče občestvo duhovnega sveta, sem se samoumevno odločil za nečasoven in brezoseben red. S tem sem izločil do neke mere vse nebistveno in zbirka je sedaj kot celota brezimna, a svetla in veličastna simfonija duhovnega rodu. Iz tega sledi, da je izbor pesmi, priobčenih v tej zbirki, literarno-zgodovinski le v toliko, da po možnosti obsega vse dobe, razen onih, ki niso mogle biti upoštevane, ker ali niso bile religiozno usmerjene ali pa niso bile literarno-umetniško ustvarjajoče. Razume se vrhutega, da izbor ni popoln, ker bi to presegalo že okvir antologije. Predvsem pa je to posledica mojega strogo uveljavljenega načela, po katerem sem izbral le one pesmi, ki so umetniško n e o p Q - rečne estetske vrednosti, obenem pa izraz osebne religiozne usmerjenosti. Kar ni odgovarjalo v obeh ozirih, sem brezpogojno opustil in zategadelj je izpadlo mnogo religiozno iskrenih, a estetsko ne ustreza jočih pesmi; obratno pa sem tudi brezpogojno odklonil vse produkte religioznega esteticizma, ker ne sodijo v izbor religiozne lirike. Iz zgoraj navedenih razlogov nisem mogel upoštevati tudi zgolj snovno ali motivno verskih pesmi, ker ta stran nikakor ne more biti merodajna za osebno religiozno iskrenost. Samoumevno je tudi, da skuša izbor glede posameznikov ilustrirati njih pomen le v okviru religioznega pesništva. Zdi se mi estetsko zgrešeno, iz celote literarnega organizma izključevati pesmi anonimnih poetov, ki se vobče, čeprav brez razloga, imenujejo narodne, zakaj literarna umetnost naroda obsega vse estetične formulacije njegove stva-riteljne Besede. Književni jezik je zgolj višja, bolj zgoščena oblika zgodovinskega razvoja, a nikakor ni izključno izhodišče literarnega ustvarjanja. Zmotno je nadalje misliti, da so le takozvane „narodne" pesmi izraz narodnega bistva, zakaj slovenstvo se vendar javlja v vsem našem ustvarjanju, po mojem mnenju tem bolj samoniklo, čim višja je individualna diferencijacija. Dalje je nesporno, da so te pesmi estetske formulacije poedincev, kajti predstava o kolektivnem subjektu ustvarjajo-čega „naroda" ni realna. S tem ne zanikam svojevrstnega značaja te poezije s kulturno-razvojnega vidika. Zoper nerealni dualizem, ki skuša literarno ustvarjanje tolmačiti kot dve v sebi zaključeni celoti in sicer na osnovi imaginarne antiteze „narodne" in „umetne" poezije, se borim edinole z estetskega vidika. Geneza estetičnega tvorstva priča, da omenjena antiteza ni soodgo-varjajoča antitezi nezavestnega in zavestnega ustvarjanja. Kulturno-sociološki proces v smeri kolektivizma pa razlagam predvsem iz majhne čustvene in estetske diferencijacije, kar pa ne velja na splošno, iz dialektičnih osnov jezika ter iz anonimnosti avtorstva. S tem se, mislim, opravičil. Pripominjam še, da slovenske religiozne lirike ne istovetim s cerkvenim ali liturgičnim pesništvom. Zlasti naj omenim, da mi kljub iskanju ni bilo mogoče najti upoštevanja vrednih primerkov v cerkvenih pesmaricah 16.—18. stol. Pesem „Božje rojstvo", ki je prirejena po zapisu pri Trubarju (Ta celi Catehismus 1584) in Schonlebnu (Ev. inu lyst„ 1672), s čimer je poudarjena duhovna kontinuiteta obeh dob, ki ju re-prezentira, namreč reformacije in protireformacije, je odlomek iz božične pesmi („Ta dan je vsega veselja"), ki pa manjka v Štreklju III. (4794). Pesem ima miselne vzporednice v latinščini in nemščini, a je kot estetična formulacija v toliki meri samonikla, da sem bil upravičen, upoštevati jo v pričujočem izboru. Naj omenim še to, da je pesem A. Gradnika „Roke dal bi Ti..." (str. 43) odlomek iz pesmi ..Melanholija" (Padajoče zvezde, 2. izd.), za kar mi je dal dovoljenje avtor sam. Motto k ciklu „Moj Bog" (str. 18) citira D. Kette v originalu; vzet je iz Maeter-lincka. F. V. PESMI SI SLEDE PO VRSTI Poldrug milijon duš............10 Božje rojstvo...............15 V sveti knjigi berem........... Jezus in riba..............." Ihteči zvoki................^ Psalm..................17 Moj Bog.................18 Molitev.................23 Iz dna............., .... 24 Molitev.................25 Prošnja pesem.............. Bog................... 28 Človeka nikar............., , 30 Pustite me domov.............52 Moje noči................33 Odkar............., , , , . 34 Borivec z Bogom..............36 Pa bi jaz ne molil molitve.........38 Jesen.................. Na zadnjem pragu.............42 Roke dal bi Ti..............43 Spokorna pesem..............44 Golgata.................46 Sveta maša................48 Iz „Krsta pri Savici"............50 Ave Maria................51 Večerni pogovor .............53 Ekstaza.........................54 Santa Cecilia......... ......55 Sveti Frančišek Asiški...........56 Svetniška balada.......i ..... 58 Poldan.................59 Sveti Tarzicij...............60 Sveti Frančišek..............61 Zapuščena................62 Vrnila sem se...............63 Roža Marija...............64 Marija je po polju šla...........65 Na beli poti...............66 Smo sladko vince pili...........67 Marija gre za zvezdo...........68 Marija nese Jezusa.............69 Hosjana, Jezus je med nami ........71 PESMI SO OD SLEDEČIH AVTORJEV ANONIMNI Jezus in riba............15 Marija je po polju šla....... 65 Marija gre za zvezdo.........68 Marija nese Jezusa.........69 Smo sladko vince pili........ ANONIMNI — TRUBAR - SCHONLEBEN Božje rojstvo............13 ALBRECHT FRAN Na zadnjem pragu..........42 BEVK FRANCE Roža Marija...........,64 Zapuščena.............62 DEBEL JAK TINE Iz dna..............24 ERJAVEC ANTON — TONEJ JELENIČ Ekstaza............. , 54 GRADNIK ALOJZIJ Roke dal bi ti...........43 GREGORČIČ SIMON Človeka nikar...........30 JARC MIRAN Jesen............... , 40 Večerni pogovor...........53 KETTE DRAGOTIN Moj Bog..............18 KOSOVEL SREČKO Bog............... , 28 Psalm...............17 LOVRENČIČ JOŽA Poldan..............59 MAJCEN STANKO Hosjana, Jezus je med nami......71 M. ELIZABETA Moje noči . ...........33 Pustite me domov..........32 MEDVED ANTON Molitev..............23 OKORN JANEZ Sveti Tarzicij...........60 POGAČNIK JOŽE Golgata.......... . . , 46 Odkar..............34 Svetniška balada..........58 PREŠEREN FRANCE Iz ,.Krsta pri Savici".........50 S1LVIN SARDENKO Pa bi jaz ne molil molitve......38 Santa Cecilia........ . , 55 VODNIK ANTON Ave Maria............ ■ 51 Ihteči zvoki . ..........,16 Narod-David............10 Sveti Frančišek Asiški........56 Vrnila sem se...........63 V sveti knjigi berem.........14 VODNIK FRANCfi Borivec z Bogom ..........36 Na beli poti............66 Sveta maša............48 VODUŠEK BOŽO Prošnja pesem..........,26 VODUŠEK VITAL Molitev........... , , , 25 Sveti Frančišek...........61 ŽUPANČIČ OTON Spokorna pesem ...".......44 VSEBINA PREDGOVOR ......................5 UVODNA PESEM..........10 PESMI............ 13-69 ZAKLJUČNA PESEM.........71 IZ DELAVNICE...........72 PESMI SI SLEDE PO VRSTI......75 PESMI SO OD SLEDEČIH AVTORJEV . . 77 IZDAL IN ZALOŽIL KONZORCIJ KRIŽA Tiskali J. Blasnika nasl. v Ljubljani Narodna in uniuerzitetna knJ ižnica II 00000448774 KRIŽ je slovenska kulturna revija, glasnik duhovnega prodora mladega rodu. V njem je ta rod z logično nujnostjo razvil svojo borbeno in harmonično miselnost. Bog je kul-minator te mladine v telesnem, duševnem in duhovnem življenju. V zvestobi do samega sebe ter do najmanjšega in največjega dejstva se začne skupnost narave in nadnarave, ki nam bo rodila bogonoscein življenjske tvorce nove slovenske katoliške kulture. K temu smo poklicani vsi. Vsi, ki hočete sodelovati pri zgradbi kraljestva božjega na zemlji, revijo čitajte in RAZŠIRJAJTE! „Križ" izhaja desetkrat na leto v 1500 izvodih in stane 40-— Din, za dijake 30'— Din / Izdajatelj: Konzorcij Križa / Urednik: Edi Kocbek / Naroča se: Ljubljana, Miklošičeva cesta štev. 5.