Travma meje Obet Velike Gorice Author(s): Niko JURCA Source: Urbani Izziv, No. 14, INOVATIVNO MESTO (november 1990), pp. 56-58 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44179957 Accessed: 26-09-2018 09:11 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 09:11:54 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 14 /1990 Niko JIJRCA Travma mej e Obet Velike Gorice Misel o Veliki Gorici ni nova. Za vsakogar, ki střeže prostoru in go- riški prostor pozna, je povsem na- ravna in po sebi umevna. Zato tudi ni heretična, kot bi se po prebiranju političnih odmevov na pobudo no- vogoriškega župana zdelo. Za po- litika je taka poteza prav lahko bogat in učinkovit zastavek v hazardni igri oblastniških prerivanj (zato tudi bes tistih, ki te karte niso odigrali prvi), za načrtovalca izrabe prostora paje lahko le naravna in edina trezna obli- ka razmišljanja. Mestni organizmi so živi organizmi. V prostor se umeščajo in se mu pri- lagajajo, sledeč zakonitostim njego- ve fizične in energetske strukturně mreže. V oblikovanju mestne podo- bě se prilagajajo topografiji prosto- ra. Mestna zgradba in topogrāfijā prostora sta v těsni in neposredni zvezi. Mesto pozna, upošteva in iz- rablja meje v prostoru. Obale, bre- gove, okljuke rek, vrhove, pobočja, platoje, udore in useke ... Sozvočje mestne slike s topografsko sliko prostora vodi k raeionalni zgradbi mestnega organizma, kar zagotavlja tudi njegovo funkeionalnost in učin- kovitost. Od člověka umišljenih po- litičnih meja mesto ne prizna, mora pa jih upoštevati. Zato ne prispevajo k smiselnosti in ustreznosti njegove zgradbe, prispevajo pa k pohablje- nosti in nevrotičnosti njegove duše. Tanke vijolične kače se vijejo skozi naše glave in čez zemljevide. Pridni kartograf! jih zarisujejo, politiķi se zanjo kregajo. Tam, kjer bi se v pros- toru tako usodno morale pojaviti, to- poumni vojaki stražijo kilometre razpetih mrež in zeleni cariniki gle- dajo v papirje. Zadaj ni nič. Travma meje in obet Velike Gorice sta Novi Gorici imanentni. Oboje nosi že v imenu. Skoraj tisoč let je Gorica tkala vezi in razpredala niti med Sočo, Kalvarijo in Sveto goro. Prcpletala in ravnotežila je življenje štirih narodov, štirih kultur. Skoraj tisoč let, předen so jo modri stratēģi razklali in ji zapovedali življenje na dvoje. Dřevo zase, korenine zase. Na eni strani mesto s četrtino primestja, na drugi strani tri četrtine primestja brez mesta. Mesto z amputiranimi udi je lahko le še počasi in tiho začelo umirati. Iz osrčja južnoevropskega prostora, s križišča poti je bilo čez noč prestavljeno na rob, nad přepad modernega barbarstva. Žeja po manjkajočih delih je bila na oběh straneh veliká in nepotešljiva. Mesto si manjkajočega odvzetega zaledne- ga prostora ne more nadomestiti. Ne more si narediti novega. Fizične zá- konitosti se človekovim domislicam ne uklanjajo. Na drugi strani si je široka obglavljena Goriška sklenila mesto postavili na novo. Naročeno je bilo rojstvo Nove Gorice. Nov or- ganizem že spočetka ni bil zastavljen brez vedenja o starem. Ravnikar je zasnoval sicer samozadostno, z vše- mi vitalnimi funkcijami opremljeno mesto, vendar kot logično, organsko nadaljevanje starega mestnega jedra proti vzhodu. Organizacijsko mrežo novega mesta je naslonil na Fabia- nijevo črto severne železnice. Skupaj s Šempetrom bi bilo novo urbano tkivo pripravljeno prevzeti pomem- bno vlogo dveh vzhodnih predmestij v konstelaciji obetajoče se Velike Gorice. Vera, da bodo kratkovidne vojaške odločitve tudi kratkotrajne, je bila še živa in močna. Žal je vse prekmalu postalo očitno, da se mili- taristična miselnost novih režimov le š stopnjuje in se odeva v vedno nove fobije. Nepredstavljivo je postalo ne le združevanje, prepovedano je bilo tudi približevanje in stikanje. Vojaš- ka kultura je v Vokabular urbanološ- kih terminov vpeljala nov pojem: petstometrski brisani prostor ter osemstometrski pas prepovedi grad- nje. Nova Gorica je dobila nalogo, da povsem nadomesti odřezáno sre- d šče regije. Gorico naj bi ne le poza- bila, temveč jo v vsem nadkrilila, za- s nčila, simbolno porazila. Demon- strirala naj bi superiornost novega 56 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 09:11:54 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV St. 14/1990 načina življcnja, nove družbene ure- ditve. Potem ko je Gorica odšla z zemljevida, naj bi se umaknila še iz src. Nova Gorica je zaživela življenje proteze in začele sojo tlačili travme fantomskega uda. Sledeč temeljne- mu načelu vseh realsocializmov, da se reálnost odvija kot diametralno nasprotje deklariranega, se je tudi sama razvila v živo nasprotje lastne- ga projekta. Razvila se je v shizofre- no okolje, polno konfliktov in nepo- mirljivih dvojnosti, bolj v posmeh sebi kot Gorici. Vse odlike, s kateri- mi se je rada dičila, najde obisko- valec v večji meri prisotne v starem mestu. N amesto moder nega mesta je Nova Gorica danes bolj podobna preživetemu nemestu. Mesto-park je mesto brez parka, brez kvadrat- nega metra kultiviranega urbanega rastja. Mesto v zelenju se nam káže kot zidava med shojenimi ostanki divjih travnikov, grmovjem in umi- rajočimi iglavci, ki ne razumejo, ka- ko zelo koristna je tovarna iverke. Mesto v prostoru sotočja dveh rek, ki naj bi se kopalo v žuborečih lon- tanali, se panično boji vode: zasipava stare bazenčke, kanalizira žive vude, potoke spreminja v kloako in se na vse náčine otepa bazenov. Mesto mladih pošilja svoje otroke na plese in zabave vsaj deset tisoč metrov stran. Mesto "kot pod provansalskim nebom" ima samo nebo, pod njim pa niti enega spodobnega mestnega od- prtega prostora. Mesto brez mešča- nov in brez sledu mestne bivanjske kultuře se je z vseh strani zadušilo v divji enodružinski gradnji in tarna nad lastno praznostjo. Nova Gorica je bila obsojena na ne- uspeh v trenutku, ko ji je bilo naloženo, naj postane mesto v pros- toru, ki svoje mesto že ima. Urbana skleda enega mesta ne more gostiti dveh mest hkrati in tisočletja sožitja mesta s prostorom ne mores odpra- viti z dekretom. Přednost Gorice je takšna in tolikšna, da je vsako tek- movanje abolno smešno. Pod težo kompetitivnosti, ki zahlcva vsaj ně- koliko sovražnosti, Nova Gorica ni mogia razvijati svoje humane in sreč- ne zasnove. Lahko se je le izrodila, v kar se je. Spraševati se danes, ali je smisclno združevati mestni prostor obeh Goric ali ne, je potrebno. Mest- ni prostor je en sam. Nova Gorica lahko v lastno zmešnjavo vnese nekaj reda in smisla, če lasten organizem prepozna kot konstitutivní del več- jega organizma, s katerim mora biti smiselno in življenjsko povezana, če naj se je ne loti gangrena. Vse sis- temske prostorske rešitve, s katerimi e ubada, so zares sistemske in zares rešitve le, če se uspejo učinkovito vključiti v sistem višjega reda, ki služi celotni urbani aglomeraciji. Sicer je vsako navidezno razreševanje ene težave le pometanje pod preprogo, p ekladanje problema na drugo polje, kjer se bo težava v novi obliki pokazała jutri. Če ne nam, pa sose- dom. Hiša je pa ena. Dije kot se bomo bali odpreti oči in si priznati, da v enem prostoru ne moremo mis- liti in delati na dva načina, globlje bomo bredli, težje se bomo izvlekli. Urbanistu, planerju, prostorskemu načrtovalcu se vsa nenaravnost, de- viantnost, najbolj slikovito pokaže, ko vzame v roko svoje najpogostejše n n jljubše orodje: pettisočko. Nova Gorica je na tej karti nekako podob- na Kopru, Izoli, Piranu. Pol karte je po eljene, "planibilne", pol je pok- riva morje. Le da na novogoriški karti to morje ni mokro, marveč je zgolj belo, prazno morje politično- vojaške omejenosti. Nova Gorica se nam kaže na konců světa. Na zahod- nem robu teče železnica, onkraj pa se ne dogaja nič več. Vse prazno in pusto. Sam mir in tišina. Brezdanje brezno. Tam mor amo vse naprave zaključiti, na rob lahko zrinemo umazano industrijo, čez lahko zme- čemo smeti in odpadke. Kakšna pre- vara! Tam čez so Še vedno plastnice in vode, in ne le to - tudi hiše so! Tam čez je eno celo mesto! Tipične pred- mestne zanemarjene skladiščne in industrijske površine, ki na novogo- riški karti tako lepo, skoraj idealno ležijo na robu mesta, se v resnici za- žirajo naravnost v sredino nekega večjega mesta. Konstantno delo na laž ih karlah pohabi ludi planerjcvo představo o prostoru in njegov náčin razmišljanja o načinih urejanja pros- tora. Prostorske rešitve na polovi- čarskih izmišljenih podlagah so p lovičarske izmišljene rešitve. 57 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 09:11:54 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 14/1990 Nujno, ne samo dobro, bi bilo hkrati nehati s takšnim zaplotniškim nači- nom razmišljanja o prostoru iz dveh polovic. Če bi se vsakemu problemu posvětili tako, d a bi ga reševali v enem, skupnem in celovitem Urba- nem prostoru, bi najprej ugotovili, da pol problemov sploh ni, ker so zaradi shizofrenega razkola umišlje- ni. Naslednje, kar bi ugotovili, bi bilo, da so preostali resnični problemi po- večini elegantno rešljivi. Prostorske probleme je potrebno reševati tako, da so rešitve logične v prostoru, ne v politiķi. Politika se mora prostoru podrejati, ker je vedno začasna in spremenljiva. Prostor je en sam in večen. Na tak náčin bi se kol neum- nost pokazała sabotinska "osimska" cesta v Brda. Vse najkrajše in na- ravne poti in solkanskega in šem- peterskcga polja že od nekdaj vodijo v Brda skozi Gorico. Sekanje mon- struozne poti visoko v breg Sabotina je bilo potrebno zgolj zato, ker si (sami sebi! norci!), nismo dovolje- vali poti v Gorico. Prostorska logika je morala popustili pred političnim mazohizmom. Najhujša težava Nove Gorice zad- njih let je postala odvodnja. Gorica te težave nima, ker leži na bregu Soče. Vendar ji leži Nova Gorica za hrbtom, zato je težav deležna. Voda namrcč še vedno leče po starem, navzdol. Teče po najkrajš i poli v fízičnem prostoru in se požvižga na logiko političnega prostora. Nova Gorica skuša problem řešili v skr- čeni optiķi laslnega proslora. Če ho- če speljati vodo v svojo Sočo, jo mora črpali gorvodno. Če hoče spelajti vo- do v svojo Vipavo, jo mora peljali nespamelno daleč. Obe varianti sta tehnično rešljivi, vendar bi se člověk těžko odločil, kalera je bolj "utrga- na". Hipotetična Veliká Gorica te- žave z odvodnjo nima, ker leži na bregu Soče. In tako naprej. Veliká Gorica je lahko primerljiva z Velikim Berlinom. Merilo je seveda drugačno in drugačna je fabula, rav- nanje socrealistične misii pa je v mnogočem enako. Ločeni mesti sta se urejali ločeno, drugo mimo dru- gega, celo nalašč nasprotno in mi- mobežno, kot daje delitev dokončna in věčna. Zemljevidi vzhodnega dela so na enak náčin přikazovali mesto na konců světa in reálnost zahod- nega dela mesta je bila zanikana in ignorirana. Osnovne infrastrukturně poteze so se gradile tako, da se niti slučajno niso povezovale. Nekaterih nikdar več ne bo mogoče zvezati, logično izpeljati ali zaključiti. In na- to, čez noč, pade zid. Političnega tri- pa je konec in svet je spet včerajšnji in cel. Na vrsto bodo přišla obsežna rušenja in drage predelave, da bi lah- ko zgradili stvari, ki jih zaradi lastne zazidanosti in slepote prej niso ho- teli. Ravnanje v Berlinu bo v marsi- čem poučno (lahko tudi preroško) za obe Gorici. Potřeba po Veliki Gorici je danes tako odmevna, ker se morda prvič postavlja tako jasno in z visokega mesta. V ncinstilucionalnih in nefor- malnih strokovnih krogih pa je živa že dolgo. Cela vrsta diplomskih na- log, akadmeskih vaj tostran in on- stran meje se je ubadala z vidiki enovite in celovite obravnave pros- tora goriškega urbanega sistema. Nekaj takih je bilo pred letom raz- stavljenih na goriškem gradu. Tudi v okviru društvene dejavnosti arhitek- tov smo bili na tem področju kar- dejavni. Pred leti, takrat ko so ar- hitekte in urbaniste obeh strani s prekopom simbolno povezale kosti velikega Goričana Maksa Fabianija, smo vzpostavili tesne stike z vrsto arhitektov goriške pokrajine. V nizu skupnih projektov je bil pomemben projekt postopne priprave skupne temeljne urbanistične podatkovne baze, na podlagi katere bi nato si- mulirali skupne probleme dveh mest in njihovo reševanje, razpisovali an- ketne in projektne natečaje, razis- kovali možnosti oblikovanja in izva- janja makrourbanističnih potez, ki bi presegale merilo vsakega mesta zase in tako na neki náčin vodili politiko urejanja urbanega prostora, ki bi bi- la alternativna uradnima politikama. Projekt smo představili tudi župa- nom in bili deležni pohval in spod- bud. S kolegoma iz Gorice, Roma- nom Schnablom in Massimom Roc- com, smo kot prvi korak pripravili osnovno tematsko karto današnje "Velike Gorice". Žal se je volonter- sko delo treh zanesenjakov končalo z razhodom po različnih službenih poteh, tako kot seje dejavnost oblas- ti končala s pohvalami in prijaznimi śpodbudami. Kot stranski produkt projekta smo připravili še pregledno razstavo urbanističnega razvoja obeh Goric, ki smo jo postavili v Šmartnu in nato v Gorici. Posebno poetsko razsežnost je motiv dvojne- ga mesta dobil v diaprojektu Vinka Torkarja Dve Gorici. Rahlo dogra- jen nam že leta služi kot najbolj hvaležen in zgovoren element pred- stavitve somestja. Služil je kot os- nova predstavitvenega projekta No- ve Gorica v Celovcu, vsako leto z njim mesto predstavimo ameriškim študentom iz Chicaga v okviru nji- hove evropske študijske poti, hva- ležno je bil sprejet večkrat v obeh domačih Goricah. Upamo lahko le, da se bo misei o Veliki Gorici sedaj selila v institucio- nálně kroge. Za začetek bi bilo do- volj, da bi tudi tisti "uradni" planerji na obeh straneh začeli delati skupno karto. Niko Jurca, dipl. in£ arh., Nova Gorica 58 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 09:11:54 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms