Poštnina plačana v gotovini.
PROSVETNI DELAVEC
GLASILO SINDIKATA PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Štev. 10-11	Cfublfana, 30. maja 1951.	Leto II.
Pred ustanovnim kongresom sindikata učiteljev in profesorjev
Po reorganizaciji bivšega Sindikata prosvetnih delavcev je nastal nov Sindikat učiteljev in profesorjev, ki bo moral na svojem ustanovnem kongresu dati smernice svojemu delu in izbrati novo vodstvo sindikata. Toda to je samo eno od važnih nalog, ki jih bo kongres imel.
V	nizu nalog, o katerih bo kongres razpravljal, so nedvomno najvažnejše tiste, ki jih je nakazala resolucija III. plenuma CK KPJ. Poldrugo leto jih že izvajamo; pri tem smo si pridobili bogatih izkušenj in bomo mogli na kongresu dodobra preceniti dosedanjo pot, uspeh in nadaljnji razvoj.
Nagel razvoj socialistične demokracije posega v vse veje našega družbenega življenja. Proces je še posebno močno zajel naše šolstvo in prosveto. 2e uzakonjene dalekosežne mere in tiste, ki so še v pripravi, uvajajo nadaljnjo demokratizacijo vodstva našega kulturnega in prosvetnega življenja. Zato se postavlja kot neodložljiva naloga kongresa, da določi vlogo Sindikata učiteljev in profesorjev v teh novih pogojih in da poišče oblike sodelovanja Sindikata kot množične organizacije učiteljev s tistimi činitelji, ki danes kakor koli delajo pri našem šolstvu in prosveti.
V	vprašanju nadaljnjega strokovnega dviga učnega osebja so številne organizacije dosegle pomemben uspeh in si pridobile velikih izkustev. Toda prav na tem področju sindikalne aktivnosti se je pojavila tudi vrsta nedostatkov. Marsikatera oblika tega dela današnjim potrebam ne ustreza. Nujno bo, da napravimo v delu za strokovni in ideološki dvig članstva odločen preokret, da bo mogla priti do polnega izraza vsa ustvarjalna iniciativa prosvetnih delavcev, kar bo neposredno koristilo delu v šoli in delu za ljudsko prosveto.
Resolucija je izzvala diskusijo o vseh vprašanjih, ki dotikajo življenje naših šol in drugih prosvetnih ustanov. Maloštevilne so naše organizacije, ki niso v tej ali oni obliki posegle v diskusijo in sodelovale pri nadaljnji demokratizaciji šolstva, urejevanju našega šolskega sistema, ocenjevanju učnih načftov in podobno. Kongres bo tudi teh stvareh moral reči besedo, da se bodo pravilno postavljale in pravilno reševale.
Družbena vloga prosvetnih delavcev je v socialistični Jugoslaviji taka, da jih obvezuje tudi za Ijudsko-prosvetno delo, ki ga naj bi vršili z veliko prizadevnostjo in ljubeznijo. Tudi na tem področju so pred nami še vedno zelo obsežne konkretne naloge, kakor je borba z nepismenostjo, predvsem pa prav sedaj tako zelo aktualna ekonomska izobrazba delavstva, kot jo je nakazal 13. plenum Centralnega odbora Zveze Sindikatov Jugoslavije.
Sindikalne organizacije so tiste, ki morajo slej ko prej posvečati vso pažnjo brigi za članstvo. Čeprav so bila mnoga tozadevna vprašanja s pomočjo ljudske oblasti že povoljno rešena, organizacija ne sme teh nikoli zapostavljati. Kongres bo tudi v tem pogledu moral dati sugestije in koristne predloge, ki naj pomagajo, da bodo rešene tudi doslej še nerešene potrebe članstva.
Da pa bo mogel kongres Sindikata učiteljev in profesorjev zgoraj nakazane naloge tudi uspešno rešetati, je potrebno, da aktiviziramo vse naše organizacije in vse članstvo pri Pripravah za kongres. Predvsem je Potrebno, da na sestankih temeljito Preučimo vse probleme, ki naj jih kongres obravnava. Pri tem se moremo zelo uspešno posluževati obeh številk »Biltena«, ki ju je Centralna hprava doslej že izdala. V »Biltenih« bomo našli teze k vsem važnejšim
vprašanjem.
Toda vse to še ne bi zadoščalo. Poglavitno je, da zajame predkon-Sresna diskusija prav vse prosvetne delavce.
Naloga grupnih vodstev, podruž-hic, okrajnih in mestnih odborov je torej ta, da mobilizirajo v diskusiji celotno članstvo. Jasno je, da bodo teze, ki so jih že prejeli, služile sa-
kot teze in ne kot postavljeno JPišljenje. Šele kongres bo dal vsa-tccrnu vprašanju dokončno obliko.
Sindikalne organizacije morajo torej skrbeti, da bo diskusija svo-CKtna, da bo vsak povedal svoje otnenje in da se bo delegat, ki mu bo sno zastopati članstvo na kongresu, tpogel tudi zares oglasiti s konstruk-vnimi predlogi podružnice.
Ker mora torej kongres rešiti akazana vprašanja ob sodelovanju
Ohranimo tradicijo pedagoškega tiska
Občiitna podražitev papirja, ki je nastopila kot posledica splošnega pomanjkanja papirja in njegove podražitve na svetovnem trgu, je pri zadela tudi naš pedagoški tisk. V mislih imam »Sodobno pedagogiko« in »Prosvetnega delavca«. Zato bosta morala tako »Sodobna pedagogika« kot »Prosvetni delavec« zvišati dosedanjo naročnino za 100%. Tako bi ob dosedanji nakladi 5000 izvodov stala v bodoče »Sodobna pedagogika« letno 300 din, »Prosvetni delavec« pa 250 din. Vsako občutnejše zmanjšanje naklade bi narekovalo seveda ponovno podražitev oziroma terjalo zmanjšanje sedaj predvidenega obsega. Tako stojita oba časopisa pred težkim vprašanjem rednega nadaljnjega izhajanja in s tem tudi kontinuitete sedemdesetletne tradicije slovenskega pedagoškega in učiteljskega stanovskega tiska. Razmere so narekovale obema upravama, da sta po republiškemu odboru Sindikata učiteljev in profesorjev poslali posebno okrožnico vsem podružnicam in grupam. Dodatno k tej okrožnici naj služijo za diskusijo o pedagoškem tisku še naslednji podatki, ugotovitve in predlogi.
Za naš tisk v preteklosti (Popotnik, Učiteljski tovariš itd,) je značilno, da je bil tudi v dobi najhujših kriz in draginje materialno zavarovan in je zato lahko izpolnjeval svoje poslanstvo med našimi šolniki. Kako je bilo to mogoče? Starejši se gotovo še spominjate, da smo pobirali naročnino za tisk skupaj s članarino. Tako smo mesečno plačevali s članarino tudi list, kar je bilo vsekakor lažje kot enkrat plačati vse. Ta način je imel dve dobri strani. Olajšal je plačevanje naročnine za tisk, a izdajatelji lista niso imeli nikoli težav z neprijetnim izterjevanjem zaostale naročnine, nikoli niso bili pred problemom ukinitvle lista zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Taka organizacija plačevanja naročnine je bila gotovo poleg stanovske zavesti odločujoči faktor, da je pedagoški tisk v preteklosti tako dobro uspeval. Tako je bilo prej, kako pa je danes? (Naslednje ugotovitve se nanašajo na »Sodobno pedagogiko«, vendar pri »Prosvetnem delavcu« ni bistveno drugače, čeprav le nekoliko boljše.)
Ko je bilo 1949. leta ustanovljeno Pedagoško društvo, je sprejelo od republiškega odbora SFD tudi naš edini slovenski časopis »Popotnik«. Novi izdajatelj ga je prekrstil v »Sodobno pedagogiko«. Ob prevzemu časopisa je uprava prevzela poleg arhiva 83.000 din gotovine in spisek dolžnikov, ki je izkazoval nič manj kot 360.000 din neplačane naročnine. Kljub osebno naslovljenim opominom smo se vse leto borili s finančnimi težavami in zaključili leto 1950 z naslednjim finančnim stanjem: v blagajni je bilo 30. XII. 1950. leta 23.000 din gotovine in spisek dolžnikov s 230.000 din neplačane naročnine. Ponovni opomini in pozivi niso rodili posebnih uspehov. Tako se je uprava ob podražitvi papirja 1. maja t. 1. znašla pred tole situacijo: po izolačilu stroškov za 4. številko je stanje blagajne nekaj nad 40.000 din. Stroški za 5. številko (pripravljeno smo imeli posebno jubilejno številko v počastitev stoletnice rojstva H. Schreinerja) pa bi zaradi podražitve papirja znašali okrog 150.000 din. Ob takem stanju seveda številke nismo mogli dati v tisk. Sedaj uredništvo in uprava čakata na rezultat prej omenjene okrožnice. Na osnovi zbranih podatkov in nakazane naročnine za leto 1951 bomo potem tiskali toliko izvodov, kolikor bomo imeli predplačnikov. Pri tem ne bo odveč povedati še to, da je od dosedanjih
najširšega foruma, je izbor delegatov zelo resna stvar. Potrebno je prvič, da se sam temeljito pripravi, da bo dostojno predstvaljal svojo organizacijo, drugič pa tudi to, da bo po kongresu znal neposredno prenesti sklepe kongresa v svojo organizacijo. Zato bi morali ob tem kongresu povsem prelomiti tudi z dosedanjo prakso pri izbiri delegatov. Ta se naj bi izvršila šele potem, ko bodo teze prediskutirane in bo tako članstvo že vedelo, kdo najbolje pozna šolsko in prosvetno problematiko.
Toda sindikalne organizacije naj ne ostanejo samo pri diskusiji in volitvah delegatov, ampak naj o svojem stališču ob določenih vprašanjih seznanjajo tudi Centralno upravo in uredništva pedagoških in sindikalnih glasil.
Ako se bodo tako vse naše organizacije in vsi forumi s polno odgovornostjo vključili v priprave za ustanovni kongres, se nam ni bati, da to ne bi pomenjal odločen korak naprej.
4200 stalnih naročnikov, ki so prejemali časopis redno, vkljub vsem pozivom plačalo naročnino za leto 1951 samo nekaj nad 1000 naročnikov. Tako stojimo sedaj, ko se je pedagoško delo, predvsem po Resoluciji III. plenuma CK KPJ in blejskem kongresu, zelo razživelo (to se odraža tudi pri uredništvu: ni se nam več treba boriti za prispevke, saj imamo materiala za Aekaj številk vnaprej) pred zelo resnim vprašanjem: ali bo naš pedagoški tisk zaradi tako mlačnega zadržanja naročnikov moral vsaj začasno prenehati, oziroma občutno skrčiti obseg, ko ta današnjim potrebam že v sedanjem obsegu ni zadostoval, ali pa bodo morali ti resno spremeniti svoj odnos do njega. Menimo, da noben naš šolnik, ki jemlje svoj poklic resno in.s potrebnim čutom družbene odgovornosti, ne more uspešno vršiti svojega odgovornega dela, ne da bi stalno spremljal našo itak skromno pedagoško literaturo. Mislimo, da je odnos do strokovnega in stanovskega tiska dovolj zgovorno zrcalo vrednosti po-
sameznika in prav bi bilo, ako bi to odločilni forumi upoštevali.
V omenjeni okrožnici je rečeno, da naj tisti naročniki, ki so za leto 1951 že plačali celotno naročnino (150 din za »Sodobno pedagogiko« in 100 din za »Prosvetnega delavca«) in želijo še nadalje ostati naročniki, plačajo takoj (do 1. junija) še vsaj 50 din (na ta način bo omogočena izdaja številke 5—6 »Sodobne pedagogike« in še 2 številki »Prosvetnega delavca«) ali pa 150 din, s čimer bi bila poravnana celotna naročnina. Tisti pa, ki so sicer plačali dosedanjo celotno naročnino (150 ali 100 din), a bodo glasilo odpovedali, prejmejo za ta denar še 5—6 številko »Sodobne pedagogike« oziroma 2 številki »Prosvetnega delavca«. V bodoči celotni naročnini (300 oz. 250 din) je upoštevano, da smo do 1. maja t. 1. plačevali papir po starih, nižjih cenah! Grupe in podružnice naj pismeno obvestijo vsako upravo posebej, kako je njihovo članstvo sprejelo predlog, da bi se ponovno uvedla praksa, da bi člani plačevali naroč-
nino za pedagoški tisk skupaj s članarino, t. j. mesečno 25 din za »Sodobno pedagogiko« in 20 din za »Prosvetnega delavca«. V kolikor bi bil ta predlog sprejet bi s tem načinom plačevanja začeli s 1. julijem, oziroma s 1. septembrom t. 1.
Upravi »Sodobne pedagogike« in »Prosvetnega delavca« bosta do konca tega meseca poslali vsem okrajnim odborom poimenski seznam dolžnikov s prošnjo, da pri svojih članih zaostanke izterjajo. Opozarjamo, da sta se upravi zedinili, da bosta vse, ki do 10. junija t. 1. ne bodo poravnali dolga, predali v izterjavo sodišču, njihova imena pa objavili v časopisu. Šole in ostale ustanove, ki sprejemajo časopise, a ne poravnavajo dolga, bomo predali arbitražnemu sodišču, za stroške pa bo odgovarjal upravitelj. Morali smo se odločiti za ta korak, ako hočemo, da' bodo redno sprejemali časopise tisti naročniki, ki redno plačujejo naročnino.
Naj bi teh nekaj podatkov služilo za uspešnejšo diskusijo o odnosu naših šolnikov do lastnega tiska in vzbudilo v njih potrebno moralno odgovornost.
v
Člani Slavističnega društva
niso zadovoljni s sindikatom
Slavistično društvo je imelo svoj 13. občni zbor. Udeležilo se ga je od približno 500 članov samo nekaj nad 50 in to večinoma ljubljanskih, bili pa so zastopani tudi kraji Maribor, Celje, Gorica, Kranj, Črnomelj, Postojna, Stična in Koper.
Občni zbor je vodil dosedanji predsednik tov. Alfonz Gspan, ki je v svojem poročilu tudi orisal uspehe in težave društva v preteklem poslovnem letu. Še bolj kot predsednikovo ali tajnikovo konkretno poročilo pa je osvetlila težave, s katerimi se morajo boriti predvsem slavisti-praktiki, zelo živahna diskusija, ki se je razvila po poročilih odbora. Po tej posnemamo, da smvisti-prak-tiki (se pravi, srednješolski profesorji) ne sodelujejo pri načrtih SD in se ne zanimajo za njegove probleme, da so slabi uspehi v šolah, ker ni slovnice in literarne zgodovine in ker poučujejo slovenščino na nižjih gimnazijah celo tečajniki, da upada zaradi tega zanimanje za materinščino v primorskih krajih in še marsikaj. Ugotovitve so boleče in bo treba o njih razmišljati ter zares nekaj storiti, ako so ta poročila stvarno točna.
*
Kar trije diskutanti pa so očitali našemu Sindikatu malobrižnost za vprašania zaščite članstva. Tako je tov. O. S. iz Ljubljane rekla, da sta za zgoraj omenjeno stanje kriva Sindikat in prosvetni forum, ki nimata razumevanja za delo slavistov, tov. S. B. iz Črnomlja, da se Sindikat sploh ne zavzame za' prosvetne delavce, tov. J. M. pa, da je predsednik mestnega odbora SUP v Ljubljani na prvem občnem zboru celo načelno odklonil vlogo, ki so jo zboru poslali slavisti zaradi izboljšanja materialnega stanja.
To so hudi očitki, o katerih je treba reči besedo posebno še zato, ker je bilo videti, kakor da bi bila večina navzočih istega mnenja.
Menimo, da bi prav vsi naši člani mogli vedeti, da se doslej še nobena uredba ali pravilnik, ki ureja materialni položaj prosvetnega delavca — in mu daje do neke mere včasih celo izjemen položaj — ni sprejemala brez iniciatorske vloge sindikalne organizacije. Ni pa krivda te organizacije, da niso mogle biti zaradi izrednih razmer v katerih živimo uzakonjene vse njegove pobude, še manj pa je krivda vodilnih sindikalnih forumov, ako se članstvo v svojih osnovnih organizacijah ni spoprijelo z nerazumevanjem poedinih lokalnih faktorjev in doseglo v vseh primerih uvaževanje že uzakonjenih predoisov. Tudi za specialne zahteve profesorjev, ki poučujejo materin jezik, sta se tako naša Centralna uprava kot Republiški odbor že ponovno zavzemala. Zadnji vlogi o tej zadevi je RO poslal Centralni upravi 29. junija 1950 in 28. oktobra 1950. CU ’e pobudo osvojila. Rezultat sč bo videl v šolskem letu 1951/52.
Še manj vzroka očitati nedejavnost sindikalni organizaciji kot tovarišica O. S. je imel tovariš Š. B. iz Črnomlja. Tov. Š. B. je namreč že dve leti tajnik okrajne podružnice v Črnomlju (mimogrede rečeno: doslej zelo dober in vesten tajnik) in je imel dovolj priložnosti, da bi na zborovanjih svoje podružnice izjavo o
»nezavzemanju« sindikata za člane bolj konkretno podprl. Doslej tega ni storil ne ustno ne pismeno. Pa kako tudi bi, ko je vedel, da je RO prav energično posredoval prav v črnomeljskih primerih, za katere pa ta seveda ni izvedel iz poročil podružnice. Naj omenim primer tovarišice Z., tovariša ravnatelja iz S., primere iz samega Črnomlja, ki so bili uravnani z intervencijo RO in ne nazadnje še to, da je Republiški odbor jasno in brez kolebanja zaščitil samega tovariša Š. B., ko je bil ta napaden. Ni pa zaenkrat še nujen atribut zaščite članstva podpora želje za premestitev v Ljubljano ali pa preskrba prenočišča v dijaškem internatu za člane - izletnike. Glede zadnjega se povsem strinjamo s stališčem prosvetnih Oblasti, pa čeprav s tem ščitimo interese dijakov in ne interese naših članov.
Tudi tov. dr. J. M. je v zmoti. Ako bi Slavistično društvo plenumu predložilo kako sugestijo, bi jo ta
vsekakor moral skrbno preučiti. Tega pa ni storilo. Tov. dr. T. je na tem plenumu govoril za svojo podružnico in po ničemur ni bilo moči soditi, da govori v imenu Slavističnega društva, Tudi tov. G., ki takrat še ni bil predsednik mestnega odbora, ni mogel v diskusiji izraziti mnenja odbora, ampak le svoje osebno. Pa tudi njegovo osebno mnenje ni bilo v opreki z zahtevami Slavističnega društva, ker bi le želel doseči znižanje učne obveznosti za vse profesorje, ne pa samo za profesorje-slavi-stike.
Naj nam naši čitatelji oproste, da smo na nekaterih konkretnih primerih osvetlili delež sindikalne organizacije pri reševanju vprašanj, ki spadajo v področje zaščite članstva. Menimo, da je bilo to potrebno, ker se še vedno najdejo tovariši, ki ne vedo, kaj s Sindikatom početi. Bolj tem kot pa našim trem diskutantom s slavističnega zborovanja je namenjen ta članek.
Podružnica Cerklje pri Kranju je zadovoljna z reorganizacijo
Podružnica sindikata učiteljev in prof Cerklje pri Kranju spada pod okrajni odbor v Kranju, ki združuje 4 podružnice. Ob izvršeni reorganizaciji so prav v tej podružnici nastale mnoge težave, ki jih ni bilo kar tako lahko premostiti. Del članstva, ki je prej pripadal podružnicam mesta Kranja, je bil kaj malo zadovoljen s tako čudno in kaj malo razumljivo spremembo. Kako tudi ne, saj so pet let sindikalnega dela pripadali mestu Kranj in so tja hodili prav na vse sindikalne sestanke. Po vrhu pa so tudi dsjih šole oddaljene cd mesta le nekaj kilometrov. Kar naenkrat pa je bilo določeno, da je središče podružnice v Cerkljah, tam daleč za njih hrbtom, 14 km od Kranja. Zato se ni čuditi, da se je podružnica v prvih tednih po reorganizaciji morala boriti z naijrazno-vrstnejšimi težavami. Občni zbor podružnice, ki je bil konec februarja v Cerkljah je bil prva pot k izboljšanju razumevanja, da bo tudi ta podružnica morda le lahko živela in uspešno združevala v* sindikalnem delu 67 članov iz 18 šol, od katerih • so nekatere oddaljene druga od druge tudi skoraj 30 km. Določeno je bilo, da bo težišče dela na 8 grupah, ki bodo skrbele za skupni in individualni študij učiteljstva, da se bo članstvo izpopolnjevalo strokovno, pedagoško in ideološko. Toda težave kljub najboljši volji odbora niso tako hitro splahnele. Težkoče so bile velike zlasti v plačevanju članarine in s pošiljanjem mesečnih poročil. Da se delo izboljša, je odbor začel sestavljati kartoteko članstva z vsemi potrebnimi podatki ter voditi statistično razpredelnico. Tako ima sedaj odbor podružnice že precej dober pregled dela vsega članstva. Tekmovalna poročila v počastitev 10. obl. OF so redno pošiljale vse grupe razen dveh. Dobljena poročila so nazorna slika .pestrega dela učiteljstva ter lahko smelo trdimo, da je skoraj vse opravljeno delo bilo izvršeno ob aktivni pomoči našega članstva. To delo se sicer težko zajame
v številkah, a lep kos storjenega se da prikazati, saj smo po poročilih ugotovili, da je samo pri kultumo-umetniških društvih sodelovalo 32 naših članov in tudi lahko povemo, da so sodelovali pri 94. kulturnih prireditvah v času 6 mesečnega tek-movanija. Izvršenih je bilo 39 vzornih učnih ur, ki se jih je udeležilo po več učiteljev. Na prostovoljni bazi je pričel delo tudi strokovni aktiv, ki združuje učiteljstvo niž. gimnazij Cerklje, Predoslje in Preddvor.
Sklenili smo tudi, da bo podružnica zborovala v raznih krajih, da se tako sorazmerneje porazdelijo stroški, ki so v zvezi s potovanji. Dne 5. V. 1951 je podružnica zborovala v Olševku. Na tem delovnem sestanku se je zbralo 42 članov. Bil je prijeten dan, poln novih vtisov, drugačnih kot so jih bili vajeni iz prejšnjih velikih zborovanj, na katere so prišli kot tujci in so taki tudi odšli, včasih tudi zagrenjeni, ker so tam največkrat prejemali le grajo namesto za uspešno delo prepotrebno vzpodbudo. Dnevni red morda ni bil bogat, a vzorna zgodovinska učna ura v IV. r. osnovne šole, ki jo je imel domači šolski upravitelj tov. Hrast Oskar, referat o metodiki pouka zgodovine, ki ga je imel tov. Ziherl Janko, politični pregled tov. Milke Kalan ter organizacijsko poročilo predsednika podružnice so sprožili lepo, živahno in neprisiljeno diskusijo mladih in starejših.
Ta sestanek pa je uredil tudi bodoče podružnično delo, ker sta se tudi dosleji neredni grupi vključili v delo. Skoraj vsi udeleženci zborovanja so ostali pri skupnem kosilu in se je prijetni in šoli koristni razgovor tudi tam nadaljeval. Vsi so čutili, da po večletni odtujenosti postajamo tovariši, ki nas druži skupno delo in napor. Ob slovesu smo si stisnili roke in ta stisk in tovariški pozdrav je pokazal, da je ta način sindikalnega dela za učiteljstvo na deželi morda le tista oblika, kot smo jo iskali v tolikih reorganizacijah sindikata učiteljev in profesorjev.
Spomini na
Znami mariborski glasbeni pedagog in kritik Hinko Druzovič je bil dolga leta pred prvo svetovno vojno in pozneje do 1. 1927 profesor petja in glasbe na mariborskem učiteljišču. Profesor H. Druzovič je spoznal ravnatelja S h r e i n e r j a kot dijak v višjih letnikih učiteljišča že prvo leto Schreinerjevega ravna-teljevanja v Mariboru. Schreinerjeva zasluga je bila, da je prišel H. Druzovič na mariborsko učiteljišče, kjer je deloval kot glasbeni pedagog in metodik ne samo na zavodu, temveč tudi na izvenšolskem glasbenem področju. Verjetno je orof. Druzovič med redkimi še živečimi Schreinerjevimi sodelavci, ki so dodobra poznali Schreinerjevo pedagoško, narodno, politično, šolsko in zasebno delovanje v celoti kakor tudi v podrobnostih, ki niso bile vsakomur očitne.
V obliki razgovora prinašamo spomine prof. H. Druzoviča na pedagoga
H.	Schreinerja kot stanovskega predstojnika in tovariša na zavodu, kot kulturnega človeka in narodno zavednega prosvetnega delavca v tedanjih mariborskih družbeno političnih razmerah.
1.	Vaši spomini nam bodo pojasnili nekatere posebnosti in odlike bogate Schreinerjeve osebnosti, ki so jo živo občutili poleg profesorjev tudi Schreinerjevi dijaki že ob nastopu ravnatelje-vanja 1. 1890. Kaj bi nam povedali o Schreinerju kot njegov dijak?
Prvič sem videl Schreinerja pri vpisovanju v tretji letnik učiteljišča
I.	1890. Do tedaj smo bili navajeni videti v pisarni starega bolehavega in vedno kašljajočega, sicer pa korektnega in dobrodušnega ravnatelja G. K a asa. Na hodnikih in če j« prišel v razred, ga nismo nikoli videli brez oglasne knjige pod pazduho. Tej sliki podoben je bil tudi njegov pouk: vedno enaki prizori, vse je potekalo počasi, umerjeno... Vsako leto so se pri pouku pedagogike ponavljali isti problemi, primeri in dokazi; vsi smo že v naprej vedeli, kaj pride naslednjo uro na vrsto in v kaki obliki.
Po Schreinerjevem prihodu pa se je vse namah spremenilo, kakor da je po megli zasijalo oživljajoče sonce. Schreinerjeva postava je bila polna zdravja in življenja, zato je dobil tudi pouk drugo vsebino in obliko. Vsi dijaki smo začeli gledati naš bodoči poklic v drugačnih barvah, bolj veselo in zadovoljno- Kmalu po Schreinerjevem prihodu smo začutili nekatere disciplinske olajšave. Gojencem višjih letnikov je bilo namreč dovoljeno ob sobotah obiskovati nekatere javne lokale, da bi se privajali lepemu vedenju in družabnosti, toda kajenje na ulici je bilo strogo prepovedano. V svojih gojencih je Schreiner vedno gledal bodoče — učitelje, vzgojitelje mladine. V posebnih urah nas je seznanjal s pravili in oblikami lepega vedenja in družabnosti. V tem primeru je sam kazal najlepši zgled kulturnega občevanja z vsemi in vsakomur posebej. Družbenih razlik ni poznal in jih ni delal nikjer. Na nas je vplival že z besedami, še bolj pa z zgledi.
2.	Kako se je Schreiner brigal za vadnico in kako je vodil hospi-tacij^. učne nastope in pretrese
' v njih?
Schreiner je bil rojen pedagog: vse, kar je učil ali zahteval, je znal sam praktično izvesti, pokazati, in sicer na vseh učnih stopnjah, počenši z elementarno na vadnici. Pri hospi-tacijah in učnih nastopih v vadnici je posegel vmes le tedaj; če je bilo to treba storiti, vselej pa na način, ki ni bil za nastopajočega učitelji-ščnika žaljiv. S spretno roko je cesto spravil »zavožen« voz na pravi tir.
Nekaj posebnega so bile vsako leto prve hospitacijske konference, ko so morali tretjeletniki poročati o tem, kar so videli, slišali in opazili v vadniškem razredu. To je bil neprisiljen razgovor, ki je opozarjal gojence na bistvo in potek pouka. Kako spretno in zanimivo je Schreiner zastavljal vprašanja, kako je vodil pretrese in dajal migljaje! Te Schreinerjeve posebnosti je dobro podčrtal tedanji deželni šolski nadzornik Peter Končnik 1. 1913 ob nadzorovanju zavoda. Pri konferenci je namreč Končnik posebej poudaril, da ima Schreiner redko sposobnost, s katero zna obravnavati učni nastop, četudi ni prisostvoval pouku v vadnici. Zadostovala so mu poročila in vtisi gojencev o nastopu; pristaviti pa moram, da so bili hospitanti v tem primeru že navajeni pravilno opazovati učni proces. Tudi pri takih razgovorih je postal ravnatelj topel in iskren; v starejših letih pa si je poleg tega ohranil še mladostno živahnost. Ni čudo, da se je Schrei-nerjev pedagoški sloves razširil tudi po neslovenskem ozemlju, koder so službovali njegovi dijaki.
Svoje gojence je stalno navajal k opazovanju otrokove individualnosti. Vsak četrtoletnik si je moral v začetku šolskega leta izbrati otroka, ki ga je potem opazoval vse leto (v šoli, na sprehodih, obiski na domu), pred sklepam šolskega leta pa je moral napisati psihološko karakteristiko. Njo so potem skupno pretresali pri konferencah gojenci, vadniški učitelji in profesorji pedagogike.
HENRIKA SCHREINERJA
3.	Kakšen namen je imel Schreiner s posebnim »pripravljalnim razredom« na učiteljišču? V čem se je kazala Schreinerjeva pomoč revnejšim slovenskim dijakom na zavodu?
Pred prvo svetovno vojno niso kaj radi prihajali na učiteljišče dijaki z dovršeno nižjo gimnazijo, pač pa so se na zavod vpisovali predvsem tisti gimnazijci, ki so jim klasični jeziki delali težkoče. Sicer pa tudi gmotne razmere (plače) pri učiteljstvu niso bile posebno vabljive. V resnici so bile mnogo slabše kakor pri državnih uradnikih. Zaradi tega je bilo treba agitirati za vpis v učiteljišče, predvsem za pripravnico. Kadar je Schreiner nadzoroval vaške šole, se je zanimal za učence, ki bi bili sposobni za šolanje v pripravnici. Tudi učitelje je nagovarjal, da so skrbeli za dotok slovenskih dijakov na učiteljišče Kolikokrat je posredoval pri upravi dijaške kuhinje, da so dobivali revnejši slovenski učite-Ijiščniki brezplačno hrano, pa tudi za stanovanja in instrukcije se je zanimal. V tistem času ni bilo slovenskih meščanskih šol, zato je bil dotok slovenskih dijakov nekaj časa nezadovoljiv. Po Schreinerjevih izkušnjah so bili učenci, ki so prihajali neposredno iz vaških šol (dovolj stari in sposobni), med zelo dobrimi na zavodu. Tedanja pripravnica je tedaj silno koristila socialno šibkim slovenskim učencem, sicer bi ti nikoli ne postali slovenski izobraženci in vzgojitelji.
Naj navedem en sam primer izmed mnogih! Zdrav kmečki fant je končal hribovsko enorazrednico; postal je pastir, je pa imel silno veselje do branja in učenja. Nekega dne se je oglasil na učiteljišču in prosil za vpis v enoletno pripravnico. Ker pa je bilo v pripravljalnem razredu že dovolj učencev, je Schreiner svetoval fantu, naj poskusi opraviti sprejemni izpit za sprejem v prvi letnik zavoda, kjer bi še bil prostor za nadarjenega mladeniča. Kandidat je opravil sprejemni izpit z odliko... in se dalje šolal na zavodu, ^kjer je bil med vsemi najboljši. Po učiteljski maturi je opravil še gimnazijsko, pozneje pa dokončal študije na praški univerzi. Postal je odličen znanstveni delavec, znan vsej slovenski javnosti. Schreiner — kakor vidimo.— ni bil noben birokrat, široko je presojal razloge in se odločil za najboljšo rešitev. Tudi pri preizkušanju muzikalnega posluha ni bil pedant, ker je vedel, da se da zanemarjeni posluh oživiti in izboljšati.
4.	Ali je Schreiner rad obiskoval razrede in kako so na učence vplivali njegovi obiski? Baje mu
je bil pouk glasbe, zlasti pa lepa slovenska pesem, zelo pri srcu. Kako se je zanimal za glasbeni pouk in uspehe kandidatov?
Na šoli je bilo treba večkrat na-domestovati kakega profesorja, te ali one stroke. Schreiner ni nikoli bil v zadregi: večkrat je nadaljeval s tvarino, saj je bil znanstveno in strokovno zelo razgledan. Z njim sem bil na več uradnih konferencah v raznih okrajnih mestih. Povsod je predaval o čem drugem, novem, zanimivem in potrebnem ...
Da, rad je prihajal v razrede, tudi h glasbenemu pouku; to so bili obiski in ne navadna »uradna« nadzorovanja. Vselej je bil dobre volje, če pa ni bil dobro razpoložen, je raje ostal kar — v pisarni. Navadno je stopil v razred s kakim dovtipom, da je nastalo pravo ozračje v razredu. Večkrat je ostal v učilnici dlje časa, zlasti če je slišal kaj novega. Nikoli pa ni sam posegel v pouk, ker je cenil učiteljevo avtoriteto. Komaj je prišel na zavod, je želel, da bi znali dijaki peti švedsko narodno pesem »Jezero miruje«, ki mu je bila nadvse priljubljena. Dijaki so jo tudi radi prepevali ne samo v šoli, temveč tudi pri raznih podoknicah in podobnih priložnostih.
Zanimal se je tudi za glasbeni in instrumentalni pouk. Vsak abiturient je moral pred njim kaj zaigrati (klavir, violino, orgle), da se je osebno prepričal o doseženem uspehu. Ko smo dobili novo šolsko poslopje, je takoj naročil več instrumentov za pouk glasbe. Tako smo imeli tedaj sedem dobrih klavirjev in troje orgel, razredov na zavodu pa navadno le štiri.
5.	Na kaki višini je bil tedaj pevski in glasbeni pouk na učiteljišču? Katera glasbena dela so dijaki izvajali in kako? Ali je bila slovenska glasba tudi zastopana in v kolikšni meri?
Na učiteljišču je Schreiner rad videl muzikalne prireditve. Ker so bili med člani profesorskega zbora tudi nekateri ozkosrčneži, ki so trdili, da glasbeno delovanje odvrača gojence od študija drugih, predmetov, je znal Schreiner paralizirati vsak tak pojav. Na sestavljanje glasbenih programov ni nikoli vplival ali česa vsiljeval Mnogo veselja so mu pripravili otroški zbori vadničarjev. Naj povem, da je naš otroški pevski zbor prvič izvajal Adamičeve pesmi s klavirjem. Pesmi Jezdec in Uspavanka sta pri nas doživeli prvo izvedbo. Na šolskih prireditvah so'še nastopali moški in mešani zbori, slednji s sodelovanjem vadničarjev, godalni orkester, violinski zbori. Igrali smo tudi komorne glasbene
točke. Mnoge naše prireditve bi bile v čast vsaki glasbeni šoli, tako n. pr. Mozartov kvartet št. 4, klavirski koncert g mol, Stamitzev Orkestralni trido i. dr. Igrali smo tudi dela ali odlomke iz Handelovih, Chernbini-jevih, Wagnerjevih i. dr. skladb. Na sporedu so bila tudi slovenska dela, predvsem moški zbori, n. pr. Ipavčevo Jutro in druge pesmi.
Glede notranjega ustroja glasbenih predmetov kakor tudi petja na vadnici smo marsikaj uredili po švicarskih -pedagoških vzorcih. Kot iskren prijatelj glasbe je Schreiner preskrbel tudi za to, da sta bili na zavodu nameščeni dve stalni učni moči za petje in glasbo, in sicer že 1. 1898 prof. E. Beran, od 1. 1904 pa jaz.
Po 1. 1918, ko so bili na zavodu ustanovljeni tudi ženski oddelki, smo izvajali obsežnejše skladbe za mešani zbor in orkester. Priredili smo pet ljudskih koncertov s sodelovanjem vojaškega orkestra. Izvajali smo uvodni in sklepni zbor iz Smetanove Prodane neveste, Parmovega Povodnega moža, Jenkovo Vračaro, Sat-tnerjev Assumptio i. dr. To pa je bilo že v zadnjih letih Schreinerjevega življenja in tudi pozneje.
6.	Schreiner je več let kot ravnatelj učiteljišča tudi nadzoroval ljudske šole. Kaj bi nam hoteli o tem povedati? Verjetno se spominjate kakih anekdot z nadzorovanja ljudskih šol. Schreiner se je sploh rad družil z vaškimi učitelji ter jim pomagal pri študiju in šolskem delu.
Ko je prišel Schreiner 1890 na zavod, je tam našel dr. Janka Bezjaka kot prof. suplenta, ki je poučeval tudi na gimnaziji. Prof. Bezjak je imel redko usposobljenost: štirje jeziki so mu bili glavni predmeti (latinščina, grščina, slovenščina in nemščina), zato mu je bila odprta visoka znanstvena kariera. Schreiner si ga je kmalu pridobil za pedagogiko in metodiko pouka slovenskega jezika. Začela sta spisovati slovenske učbenike, strokovne razprave in članke. Prav gotovo je bila Schreinerjeva zamisel, da sta bila imenovana za okrajna šolska nadzornika. Imenovanje -pa je omogočil tedanji šolski nadzornik (deželni) dr. Konrad Jarz, ki je bil zelo pravičen v narodnostnem pogledu. Doma je bil iz Lučan onstran sedanje meje ter zmožen slovenščine v govoru. V mladih letih se je kot častnik vojskoval v daljni Mehiki. Ker se je kot deželni šolski nadzornik zameril nemškim odličnikom, so ga premestili na Moravsko, kjer je nadzoroval srednje šole. Na ta način so dr. Jarza iztrgali iz krajev, ki jih je dobro poznal glede narodno nolitičnih razmer.
Kot ljudskošolski nadzornik je Schreiner preoblikoval večino uči-
RAVNATELJ SCHREINER
Kot drušabniK in Slovenec
Schreiner Je bil sin preprostih staršev, ki so mu zgodaj umrli. Kot dijak mariborske gimnazije se je odlikoval po izredno solidnem znanju; s tem si je pridobil toliko zaupanje svojega ravnatelja Langa, da mu je obljubil primerno pomoč, ko bo šel študirat na dunajsko univerzo. In res je Schreiner dobil z Langovim posredovanjem mesto vzgojitelja v ugledni dunajski družini, ki je omogočila, da je razmeroma zadovoljivo nadaljeval in končal svoje strokovne študije. Hkrati pa si je pridobil tisti uglajeni in ljubeznivi odnos do družbe, ki ga je vse življenje odlikoval. To njegovo prijetno lastnost sem mogel tudi sam spoznati, ko sem bil član komisije za meščansko-šolske izpite, ki ji je predsedoval ravnatelj Schreiner.
Ko je prišey. 1890 v narodnostno razburkani Maribor, je prevzel kot Slovenec veliko in kočljivo nalogo, zlasti ker sta se začela tedaj uveljavljati Schulverein in Siidmarka, oba z namenom,, da dovedeta preko šole slovenstvo v nemški tabor. Toda Schreiner je znal v tistih težkih časih spretno voditi svoj zavod in ščititi slovenske učiteljiščnike. To na.m dokazuje tudi naslednji dogodek:
Preden je bil Narodni dom 1. 1899 dograjen, so slovenski visokošolci prirejali svoje veselice s plesom pri Križevem dvoru (Kreuzhof) na Ruški cesti v Studencih. Teh prireditev so se radi udeleževali tudi višješolci z gimnazije in učiteljišča. Dobro se spominjam nekega zgodnjega pomladanskega popoldneva iz 1. 1897, ko sem bil v 4. razredu sedanje klasične gimnazije. Grem po zgornji Gosposki (Tyrševi) ulici proti parku in zagledam pri oglu današnje Mladinske ulice štiri' znane osmošolce, ki so praznično oblečeni in imajo rdeče kravate. Pozanimam se za ta nenavadni pojav in zvem, da so to maturanti, nagrajeni s karcerjem do 16 ur, ker so sodelovali na zadnji slovenski prireditvi v Križevem domu. Pripominjam, da je bil tedanji ravnatelj klasične gimnazije rojen Slovenec, ki je za svojo slepo pokorščino kmalu napredoval v deželnega šolskega nadzornika. Na učiteljišču pod vodstvom Henrika Schreinerja ni bil ob tej priliki nihče kaznovan, čeprav se je več učiteljiščnikov udeležilo tistega usodnega večera. Tako je
Schreiner pokazal pot, po kateri naj slovenski vzgojitelj hodi, da ne bo naša mladina podlegla brezobzirnemu ponemčevanju.
Za časa Schreinerjevega dolgoletnega ravnateljevanja se je kulturni Maribor zelo razživel. Napredni Slovenci so se tedaj družili najraje v Slovenski čitalnici, ki je prirejala redne družabne večere s plesom ter gledališke predstave. Zabavne enodejanke se do leta 1890 niso mogle bolj razviti, zlasti ker so diletanti pogrešali izvedenega svetovalca. Sele s prihodom ravnatelja Schreinerja, ki se je takoj uveljavil kot aktiven član Čitalnice in spreten režiser, je bila odpravljena ta občutna vrzel. Ko je 1. 1899 dobila Čitalnica v novem Narodnem domu potrebne prostore, se je v čitalnici osnoval gledališki odsek, ki je pod požrtvovalnim vodstvom H. Schreinerja dosegel zavidljive uspehe. Schreiner pa je poskrbel tudi za potreben naraščaj s tem, da je odprl dramatično šolo, ki jo je deset let zelo uspešno vodil. Pri vseh čitalniških prireditvah se je Schreiner hkrati izkazal kot sijajen družabnik. Na zabavnih večerih se je tako živahno vrtel po plesišču, da nihče ne bi bil njegovi mogočni postavi prisodil toliko okretnosti. Po predstavah je posedel v prijetnem pomenku s svojimi sodelavci in prijatelji še kako urico ali dve v gostilni, toda nikoli čez polnoč. Kajti vstajal je redno najkasneje ob 6. uri in ni maral opustiti svojega jutranjega sprehoda na Kalvarijo ali po Tomšičevem drevoredu.
Enako vestno in nesebično kakor režisersko delo je Schreiner opravljal posle predsednika Dijaške kuhinje, ki ji je bila poverjena važna socialna, posredno pa tudi nacionalna in kulturna naloga: poskrbeti podporo in prehrano revnim, nadarjenim
slovenskim dečkom, jim tako omogočiti izobrazbo na srednjih šolah in jih hkrati ohraniti slovenskemu narodu. Schreiner je reševal te naloge častno in z očetovsko skrbjo patrio-tičnega pedagoga; posebno pozornost je obračal seveda podpori slovenskih učiteljiščnikov. ki so tedaj pogosto podlegali vplivu Siidmarke.
Schreiner je nadalje sodeloval v nadzornem odboru Posojilnice v Narodnem domu. Kot iniciativen odbornik je sprožil misel, da dobijo socialno šibki kmetje iz naselja za
tremi ribniki dolgoročna posojila; njegov predlog je bil kmalu sprejet. Tako je najbolj učinkovito podprl narodno obrambno delo in pomagal položiti temelj slovenski koloniji, ki se danes imenuje Ribniško selo.
Iz navedenega more pač vsakdo sklepati, da je Schreiner tudi v drugih kulturnih društvih aktivno deloval. Zanesljivo je bil podporni član podružnice CMD, Sokola, Zgodovinskega društva in Dramatičnega društva. Poslednje je zraslo 1. 1910 iz meddruštvenega odbora, ki se je izbral, da izvede enotno organizacijo vseh narodnih društvenih prireditev. Tako je prenehalo družbeno oziroma družabno razlikovanje mariborskih Slovencev in vsi napredni diletantje so odslej složno nastopali le pod okriljem Dramatičnega društva.
Vsak drugi teden je imel v Schreinerjevem stanovanju vaje godalni kvartet, v katerem je tudi Schreiner sam sodeloval. Obvladoval je teorijo glasbe v toliki meri, da je po potrebi lahko v katerem koli letniku nadomeščal strokovnega učitelja.
Kljub tej vsestranski zaposlitvi v izvenšolskem času pa je še vedno našel dovolj časa, da je ne le v jutranjih, ampak tudi v večernih urah pohitel v okolico mesta, ali sam ali v družbi. Ce ga je spremljal sinku-ki je tedaj obiskoval gimnazijo, je oče skušal v njem zbuditi zanimanje za svojo stroko; bil je namreč tudi odličen botanik. Toda sinko ni kazal nikakega veselja za to preveč konkretno šolsko delo in se je raje odločil, da brani nesrečneže, ki po krivici trpijo.
V počitnicah je ravnatelj mnogo potoval z družino po naših krajih; posebno so se mu priljubili Bled, Kraljeviča in Osojsko jezero. Ko pa sta bili njegovi hčerki po 1. 1902 nameščeni kot učiteljici v St. Juriju pri Celju, je večinoma tam preživel svoje počitnice, hodil vsak dan na sprehode in užival krasote slovenske narave. Cesto se je vračal z zbirko bolj redkih gob, ki jih je sicer kakor malokdo poznal.
Ravnatelj Schreiner je častno izpolnil svojo trojno življenjsko nalogo: bil je skrben družinski oče, iskren Slovenec in vzoren vzgojitelj-nova-tor. S tem si je postavil najlepši spomenik in naša dolžnost je, da ga ohranimo v hvaležnem spominu.
I.	Mravljak
teljstva na svojem področju in drugod. Njegov vpliv ni segal samo do mlajših, temveč tudi do starejših ljudi. To sem opazil tudi pri svojem očetu, ki je bil še učitelj iz konkor-datske dobe, ko so morali šolniki opravljati tudi cerkovniške posle. Schreiner je s svojo osebnostjo tako močno vplival na učitelje, da so se začeli vestno pripravljati na pouk, prirejali so hospitacije na domačih in sosednjih šolah ter začeli tudi sami izdelovati učna pomagala za pouk realij. Ob neki uradni konferenci so priredili celo prav lepo razstavo takih izdelkov. Po šestletni funkcijski dobi je Schreiner odložil nadzomiško službo. Pri uradni učiteljski konferenci se je poslovil od učiteljstva. Spominjam se starih, že osivelih učiteljev, kako so se s solznimi očmi gnetli okoli svojega pedagoškega veljaka in vodnika ter mu stiskali roko. Schreinerjev nadzorni okoliš je obsegal 31 šol z 79 učitelji. Navadno je šole obiskoval v poletnih mesecih, ko so srednje šole imele počitnice, dočim je bil na ljudskih šolah še pouk.
Schreinerja so vabili tudi v druge šolske okraje. Na teh zborovanjih ni vselej obravnaval pedagoških vprašanj, temveč tudi druge znanstvene teme, zlasti iz biološke stroke. Po najinem predavanju pri okrajni šolski konferenci L 1903 v Rogatcu sem ga spremljal na Donačko goro. Vso pot je Schreiner botaniziral in še kako zanimivo! Prišla sva blizu vrha, toda više ni mogel zaradi srca. Nekoč sva predavala v Ptuju, kjer sem pokazal hospitacijsko učno uro, ki je bila tudi Schreinerju zelo všeč. Poskrbel je, da sem bil kmalu premeščen na učiteljišče, razen tega pa me je nagovarjal, da bi izdal svoje pesmarice.
7.	Kolikor vem, je Schreiner vzgajal ne samo svoje gojence, temveč ves učiteljski zbor na zavodu. Kateri profesorji so bili v njegovem učiteljskem kolektivu in kakšno razmerje je vladalo v zboru?
Schreiner je želel biti z vsakim članom učiteljskega zbora v najboljših odnosih. Razumljivo pa je, da je doživel tudi nekatera razočaranja. V dobi Schreinerjevega ravnateljevanja so na zavodu delovali: dr. Janko Bezjak, Luka Lavtar, I. Koprivnik, J. Schmoravzer, G. Majcen, S. Marin, J. Fistravec, dr. M. Potočnik, M. Pirc, A. Valeš, dr. L j. Pivko, F. Fink, M. Sijanec, F. Janežič, H. Druzovič, E. Beran in J. Vreže. — Schreiner se je trudil, da bi prišel na vadnico tudi Ludvik Černej, ki je bil znan kot dober teoretik in praktik za šolsko delo, kar mu pa ni uspelo. Koprivnikov naslednik je bil krajši čas dr. Franc Schiebl, znamenit ornitolog.
8.	Po šolskem delu je Schreiner rad zahajal v slovensko družbo, skoraj izključno v mariborsko Čitalnico. Kaj bi vedeli o tem povedati?
V mariborski Čitalnici je Schreiner zavzemal vidno mesto; tja je posebno rad zahajal in je bil vsestransko delaven. Deloval je kot režiser gledaliških predstav. Tedaj so v čitalnici močno gojili slovenske ljudske igre. Posebno nedeljske popoldanske predstave so bile izredno dobro obiskane.
Ko je Schreiner zapazil, da ženski spol, ki je zahajal v Čitalnico, slabo ali nepravilno slovenski govori, je predlagal odboru, da bi odprli tečaj za pouk slovenskega jezika. V treh zaporednih tečajih je poglabljal znanje slovenščine prof. Majcen. Ko je bil postavljen slovenski Narodni dom v mestu in so bili na razpolago večji in primernejši prostori, se je kulturno življenje mariborskih Slovencev znatno razširilo in okrepilo. Kmalu za tem je prišel v Maribor že omenjeni glasbenik prof. E. Beran, ki je bil tedaj v Mariboru prvi poklicni glasbenik, kajti pred njim so se ukvarjale z glasbo le pomožne učne moči. Za oživljanje glasbenega življenja je kazal Schreiner silno zanimanje. Izvajali so Schubertov Veliki kvintet, Dvorakov kvintet in še mnogo drugih skladb. Po Schreinerjevi zaslugi je prišel na oder Ipavčev Možiček,, ki ga je tudi režiral.
9.	Schreiner je služboval tudi po prvi svetovni vojni na istem zavodu in to do smrti leta 1920. Kljub njegovi starosti so ga čakale nove naloge in dolžnosti.
Po 1. 1918 se je Schreiner bavil predvsem z organizatoričnimi vprašanji ne samo lastnega zavoda, temveč vsega šdlstva. Na zavodu je bilo mnogo dela in skrbi, marsikaj je bilo treba takoj' preurediti. Na šolo so prišli novi gojenci iz slovenskega Primorja v velikem številu. Pripravljala se je tudi ureditev dveh zavodov: moškega in ženskega. V novi državi je vsakdo pričakoval, da bo šolska uprava poklicala Schreinerja na tisto mesto, ki bi mu pripadalo po dotedanjih uspehih 'in zaslugah, kar se pa ni zgodilo. To neupoštevanje pa Schreinerju ni zmanjšalo delavoljnosti. Rad je razpravljal o novi organizaciji slovenskega šolstva in vzgojstva in o bodoči učiteljski akademiji za poklicno izobraževanje učiteljev osnovnih šol.
Po vsem tem naj še poudarim, da je bil Schreiner blag in plemenit človek, dober družabnik, skratka človek, ki se je veselil dela in življenja do pozne starosti, dober sta-
H. Schreiner in
Menda v 3. letniku nam je profesor nemščine dr. Nowotny (dunajski Nemec) dal domačo nalogo z naslovom »Kako vzgojim v deci patriotizem«. Delo ni bilo težko, če si vzel staro Lindnerjevo učno knjigo za pedagogiko in spretno predelal poglavje o patriotski vzgoji. Tako je tudi storila večina mojih tovarišev. To je bilo 1. 1908. Ze poprej so v mišljenje dijaštva v Mariboru in drugod na Slovenskem pričele prodirati radikalne politične ideje, zanesene k nam iz Češke. Tudi jaz sem se jih bil navzel, dasi se tega še nisem zavedal. Ptujski dogodki, napad mariborske drhali na Narodni dom, napadi nemških dijakov na slovenske v mestnem parku — vse to je povzročilo, da sem se lotil naloge z nevoljo in celo odporom. Sklenil sem, izpovedati svoje mnenje odkrito ne glede na oficialno pedagogiko. Razvil sem v njej nekako te-le misli: Slovenci moramo v mnogojezični Avstriji razločevati ljubezen do očetnjave — Avstrije — torej patriotizem v širšem in oficialno zaželenem smislu ter ljubezen do ožje domovine. Avstrija, kjer imajo Nemci glavno besedo, ne priznava Slovencem ter sploh nenemškim narodom ravnopravnosti z vodilnim narodom. Zato tudi nima pravice, terjati od njih ljubezen, vdanost in požrtvovalnost. Slovenci se nikakor ne moremo ogrevati za avstrijski patriotizem. Dolžnost in naloga slovenskih vzgojiteljev pa je, vzgajati v naši mladini ljubezen do slovenske domovine
Svoj namen sem bil razodel dvema prijateljema — že pokojnem Matku Janžekoviču in Maksu Smoletu (ki je 1. 1918 iz osebnih nagibov prešel na nemško stran). Posledica je bila ta, da sta oba izdelala nalogo v enakem smislu, četudi ne z enako ostrino. Ko je prof. dr. Nowotny vrnil zvezke in vsakemu spisu dodal svoje pripombe, je na koncu dejal: Vi — moja prijatelja in jaz namreč
—	pa se morate zaradi svojih spisov oglasiti pri gospodu ravnatelju. —• Vedel sem, da bom moral svoje teze zagovarjati, in sem se na to dobro pripravil.
Ravnatelj Schreiner me je sicer prijazno sprejel, toda kar od kraja je dejal, da sem napisal nalogo, ki docela nasprotuje oficialni pedagogiki. V daljšem razgovoru sem mu razložil svoje misli in jih še dopolnil. Poslušal me je molče. Pričakoval sem bliska in groma — nevihte pa ni bilo. Rekel je na koncu samo tako-le: Če dobi vaš spis gospod deželni šolski nadzornik (dr. Peter Končnik) v roke, potem zletite iz šole. Zato vam tega zvezka ne vrnem. Vi pa si kupite novega.
Tako sem tudi storil in afera, ki bi zame lahko bila usodna, se je s tem končala. Tov. Janžekovič in Smole sta opravila hitreje: po kratkem zaslišanju sta kupila vsak nov zvezek. Dr. Nowotny ni črhnil več besede o mojem ponesrečenem spisu. Prepričan sem, da je ravn. Schreiner vplival nanj, da je molčal, četudi je bil nemški nacionalec. Po drugi svetovni vojni sem zvedel, da ni odobraval hitlerjevstva in da je moral zaradi tega trpeti. Molčal pa je tudi ves ostali profesorski zbor, v katerem' so imeli slovenski profesorji — ne brez zaslug ravnatelja Schreinerja
—	večino.
Iz tega, kako je ravn. Schreiner postopal v mojem kočljivem primeru, sem sklepal, da je odobraval moja izvajanja, dasi se niso skladala s strogo avstrijsko pedagogiko, katerih načela bi moral zastopati kar najbolj odločno v točki, ki je bila za staro Avstrijo življenjskega pomena; Ta dogdek dokazuje, da ravn. Schreiner ni bil avstrijakant, ampak predvsem uvideven pedagog in zvest sin svojega zapostavljenega ljudstva.
H. Schreiner kot učitelj
Predaval nam je v 3. in 4. letniku pedagogiko in njeno zgodovino. Za prvi predmet smo imeli knjigo nekega Lindnerja, ki se mi je zdela hudo pusta in formalistična. Ravn. Schreiner pa jo je izdatno dopolnjeval iz svojih bogatih izkušenj. Zdi se mi, da me pedagogika ni dovolj privlačevala kakor tudi drugih ne. Bolj sem se takrat zanimal za druge Predmete — jezike, zgodovino. Sele kot učitelj v praksi sem poglobil svoje znanje v [pedagogiki, za kar mi je ravn. Schreiner dal dobro in zanesljivo podlago. Iz tega bi sklepal, da je bila pedagogika za ljudi 18—19 let preuranjena, saj še sami nismo bili vzgojeni. Menda velja to še v večji meri za dijake sedanjih učiteljišč.
novski tovariš in kremenit narodnjak, svoji družini pa dober oče. Mi vsi smo gledali v Schreiner ju naj-Večjega slovenskega pedagoga, ki je znal razpravljati o pedagoških in šolskih zadevah, jih pravilno reševati m uresničevati v živi praksi. V tem Pogledu se je Schreiner močno razlikoval od tistih, ki so mnogo in lepo govorili, toda malo ali slabo delali. Schreiner pa je znal besede in misli spreminjati v živa, koristna in plodna dejanja. Bil je izobražen, iniciati-en in ustvarjalen pedagog do svoje smrti. .
avstrijski
patriotizem
Razlagal je prosto, tekoče in največkrat na široko obdelal kako temo. Najbolj mi je ostalo v spominu, kako temeljito in nazorno je obravnaval osnove logike — morda zato, ker sem sam bolj na logiko udarjen. Brez dvoma je nanj kot predavatelja in nas dijake vplivalo tudi to, da je bila pedagogika na popoldanskem umiku, mislim, od 14.—15. ure. Dopoldan je bil v pisarni — tajnika ni imel — ali pa pri hospitacijah in hospitacij-skih konferencah. Popoldne smo bili vsi z njim vred že nekoliko utrujeni in to se je pouku moralo poznati. Zame so bile najlepšee tiste ure, ko je razlagal zgodovino nedagogike. Z očitno ljubeznijo se je mudil pri starih Grkih, pri Komenskem, Pesta-lozziju in Rousseau-u, katerih življenje in delo nam je znal orisati plastično in na ozadju zgodovinskega in miselnega razvoja. Ni zgolj naključje, da sta novo učiteljišče v Mariboru, ki smo ga odprli 1. 1907, krasili sliki Komenskega in Pestalozzija. Herbartovih formalnih stopenj ni precenjeval. Vedel je, da mora dati mlademu učitelju neki zanesljiv napotek za učno delo, svaril pa je pred nesmiselno, togo in pusto šablono. Mislim, da velja to še za današnjo učno prakso.
Njegova predavanja so pričala, da obvlada suvereno vso učno snov. Pogosto je vpletal moderne ideje v tvarino, ki je bila v osnovi bolj starokopitna, n. pr. o potrebi spolne vzgoje. Iz vsega se je videlo, da je na pedagoškem področju silno na-čitan in da budno spremlja razvoj pedagoških idej. Med knjigami, ki jih je omenil, je bilo nekaj njegovih ljubljenk, n. pr. knjiga o življenju slepe, gluhe in mutaste Amerikanke Hellen Keller, ki je edinstven primer za to, kaj zmore poleg vzgoje in po-
uka trdna volja. Pri moji skušnji za meščanske šole sva se sukala okoli te žene skoro četrt ure: ravn. Schreiner je menil njo, jaz pa sem jo zamenjal z Norvežanko Ellen Key, ki je napisala takrat moderno knjigo »Stoletje otroka«.
Ravnatelj Schreiner na promenadi
Mariborski dijaki smo imeli navado, da smo se vsak večer in tudi nedeljo dopoldne nekaj časa sprehajali po »promenadi«, t. j. od Gosposke ulice po Slovenski ulici in današnji Partizanski cesti mimo Uniona do Prešernove in tudi Cankarjeve ulice. Ravn. Schreiner je skoro vsak večer prihajal na promenado. Ne spominjam se, da bi nam kdaj bil na splošno očitdl, da postopamo predolgo po navedenih ulicah. Bil je očitno mnenja, da spada dostojna promenada k rednemu dijaškemu življenju. Pač pa se je nekoč spotaknil na tem, da so se neki uči-teljiščniM navzeli »gigerlskih« navad. K tem je spadala palica, ki je ni mogel videti v rokah mladega človeka. Spominjam se, kako je nekoč osmešil nekega J. H., ki si je bil nataknil — kajpada postrani — črn, izzivalno šilast klobuk ter črne rokavice in mahal po promenadi s tanko železno palico. Dejal nam je, da je smešno, če nosi mlad dijak v poletni vročini klobuk in se opira na palico kakor kak nadložen starec. Sam se je sprehajal — bilo mu je takrat skoro 60 let — do zime s klobukom v roki, dasi je imel že redke lase, in nikdar nismo videli, da bi bil nosil palico. Njegova pripomba je vplivala na nas kar dobro. Tudi mi smo potem zahajali na promenado razoglavi in brez opirače, ki je bila že poprej med nami redkost. Maloštevilni »gi-gerli«, ki se niso mogli ločiti od svojih elegantnih paličic, pa so jo mahnili po stranskih ulicah, če so od daleč zagledali mogočno postavo ravn. Schreineja. Jan Baukart.
Zanetil Je iskrico
pedagoške IJubeszni
Samo pet tednov sem bil Schrei-nerjev učenec. Bilo je leto po prvi svetovni vojni, ko smo se mladinci, veseli nad propadlo avstrijsko tiranijo, navdušeno zagnali v delo za novo domovino Jugoslavijo. Po redni gimnazijski maturi smo stali na razpotju in se spraševali: kam pa zdaj? Naš najboljši mentor sošolec Zgeč, ki se je kot udeleženec oktobrske revolucije vrnil pravkar iz Rusije, nas je navduševal za univerzo, češ — nova družba zahteva izobraženih ljudi. Ljubljanska »Alma mater« se je takrat šele snovala, štipendij ni bilo pričakovati, Zagreb pa je bil predaleč. Zato se je večina ahiturientov odločila takrat za službe. Zgeč je priporočal vsaj »delo v prid širšim ljudskim plastem, ki pričakujejo pomoči ...« Mnogo celjskih in mariborskih tovarišev (Roš, Tiran, Čiček, Živko i. dr.) se je res odločilo za učiteljski poklic. Časopisi so vabili v šolsko službo zlasti na severno mejo, na Koroško in v Prekmurje. Kdo se ob tedanjih okoliščinah — poln mladostnega idealizma — ne bi odzval, saj smo več mesecev že kot Maistrovi borci branili s puško naše pravice do Drave in Maribora!
Tedanji šolski nadzornik za Maribor in okolico Matija Benkovič je bil vsakega odziva iskreno vesel, vendar je gimnazijce predhodno napotil k ravnatelju Schreinerju na učiteljišče. Na gimnaziji smo ga poznali samo po častitljivi bradi in na videz strogi zunanjosti. »On vas bo uvedel v pedagoški svet,« je dejal Benkovič, zato je bil obisk pri njem neizbežen.
Dobro se še spominjam lepega jesenskega dne, ko sem se znašel v Schreiner j evi pisarni. Ze po svoji zunanjosti je naredil name impozanten vtis. Ko sem se predstavil in povedal svojo željo, mi je skoraj ostro rekel: »Zakaj hočete biti učitelj? V Ljubljani bo univerza, idite tja, Latince potrebujemo!« »Nimam denarja!« mu odvrnem resignirano. »Ali ne poznate pregovora ,Quem dii odere, praeceptorem fecere?' (Kogar bogovi sovražijo, ga narode za učitelja). Zdaj sem še bolj mislil, da me zavrača, zato sem odgovoril, da sem navajen najhujšega, saj sem bil vojak. V resnici nisem nikoli mislil na učiteljevanje in tudi lepih spominov iz svoje šolske dobe nisem nikoli imel. Zato tudi nisem mogel pritrdilno odgovoriti na vprašanje, če imam veselje za poklic. Odkrito sem povedal: »Še ne vem, rad bi pač poizkusil.« Bil je psiholog, zato je posegel takoj v »filozofsko prope-devtiko«, ki nam je v gimnaziji vsaj nekoliko odprla poglede v duševno živlienje. Zanimalo ga je, koliko zna gimnazijski maturant psihologije. Moral sem mu pripovedovati, kako smo predelali občutke, mišljenje, hotenje in čustva. Malo je bilo pravzaprav vsega, moralo mu je pa vse^ eno biti všeč, da sem odkrit. Povabil me je k svojim uram psihologije in pedagogike v 3. in 4. letniku, ža gostovanje pri metodiki pa sem moral naprositi prof. Finka. »Pet tednov — do nastopa službe — bo dovolj, da boste ugotovili, če imate sploh zanimanje in veselje za poklic!« Tako me je tisti dan odslovil nič kaj prijazno. O »dodatni maturi«
sploh ni dal informacij. Najbrž si je mislim: »Če nima ,že v naprej veselja, ne bo nič z njim.«
Dnevno sem potem bil njegov gost v razredu. Že kar v prvih urah sem občudoval njegov način pouka, kakršnega v gimnaziji ni bilo. Stalno je namreč klical k sodelovanju svoje redne učence — tudi pri obravnavi nove snovi. »Kaj mislite.. .?« To vprašanje je mnogokrat ponavljal, da so res morali vsi sodelovati. Najbolj mi je v spominu njegovo navduše-vanje za »novo dobo«, ki bo prinesla tudi v šolstvo »novega duha«. Tudi v zgodovini pedagogike (Platon, Aristotel) je znal najti stik z novim časom. Menda je ravno tedaj snoval svoje najboljše delo o demokratizaciji jugoslovanskega šolstva. Rad je omenjal pedagoške izsledke v tujini in stalno priporočal samoizobrazbo tudi pozneje v praksi. Psihološka spoznanja je obravnaval zelo praktično, saj je poznal osnovnošolskega otroka do vseh podrobnosti. Prof. Druzovič je pripovedoval, da je znal odlično nastopati tudi v vseh razredih vadnice. Bil je zares pravi reprezentant vzornega pedagoga in šolskega praktika.
Vsak dan sem hodil bogatejši od Schreinerjevih ur. Ko je nekoč prav slikovito razlagal odnose »učenec -učitelj - snov«, sem začutil, da: mora v učiteljskem poklicu biti vendar tudi precej lepote. V zapiskih tistih dni imam še Plinijev izrek »Amor est optimus magister« (Ljubezen je najboljši učitelj), ki ga je uporabil v zvezi s poukom. Kadar je govoril o slovenskem otroku, je njegov sicer strogi obraz zažarel v milini in to-
Ustanovljen je
Na občnem zboru podružnice Sindikata učiteljev in profesorjev v Tržiču so člani sklenili, da bodo osnovali klub. Priprave so poverili trem članom, ki so se z veliko vnemo lotili dela in v treh mesecih izvršili vse potrebno. Največje težave so vedno s prostori. V Tržiču jih tudi primanjkuje, vendar je odbor ob podpori Mestnega komiteja KP in zaradi razumevanja SKUD Ivan Cankar, to najtežje vprašanje rešil. Nabavili so pohištvo v domači tovarni, prijetno osvežili notranjost izbranega prostora in javili otvoritev za 5. maj.
Otvoritev, katere so se udeležili člani učitelji in profesorji iz Tržiča in okolice, zastopniki Republiškega odbora Sindikata učiteljev in profesorjev, Sveta za prosveto, MK KPS in SKUD-a, je bila svečan dogodek ne samo za navzoče, temveč pomeni za prosvetne delavce Slovenije začetek razdobja, v katerem naj se razvija delo čim svobodneje, neprisiljeno, sproščeno in s ciljem, dati vse pogoje za nenehen dvig kulturne ravni in socialistične preobrazbe človeka.
5. maja 1951 ob 16. uri so se zbrali člani in gostje pred klubom. Tajnica Republiškega odbora SUP je odklenila sobo, v kateri naj se odslej razvija kulturno in družbeno življenje članov podružnice in ob tej priliki sporočila častitke Republiškega odbora, ko je sicer majhna podruž-
Dopisuite (/ //Pc<M/ebie#a delcu/ca"!
ploti, da si začutil njegovo veliko hotenje — koristiti napredku. Tedaj je zanetil iskrico pedagoške ljubezni, ki se je pozneje razžarela v plamen pedagoškega snovanja ...
Po kratkih 5 tednih sva pogovorila hospitantske vtise. Tedaj sem mu hvaležno priznal, da me je navdušil za učiteljski poklic in da rad odhajam na težek teren ob severni
meji. Prvič in zadnjič sva si segla v rokd. Dobro leto pozneje ga ni bilo več ...
Ko po 32. letih dnevno stojim v razredu sredi naših otrok, mi večkrat stopa pred oči podoba velikega pedagoga Schreinerja, njegovo geslo »Amor est optimus magister« pa mi je še vedno najboljši kažipot za šolsko delo.	Ernest Vrane.
NEKAJ OSEBNIH SPOMINOV NA HENRIKA SCHREINERJA
Bilo je točno pred 60 leti, ko sem posedal v III. letniku c. kr. učiteljišča v Mariboru. Kandidatov nas je bilo takrat 14 Slovencev in 14 Nemcev. Naenkrat se je raznesla novica, da se namerava posloviti od nas že osiveli ravnatelj' Kaass. Ugibali smo, ali ga bo nasledil Slovenec Lavtar, ali nemškutar Levičnik. Zgodilo pa se ni niti eno niti drugo!
Med nami se je pojavil nov 'čfc>7 vek, ki je prišel iz Bozna na Tirolskem — profesor Henrik Schreiner.
Ko je prišel novi ravnatelj prvič v naš razred, smo kandidati, ko smo se zagledali v visoko postavo, bistro glavo z impozantno brado in s šči-palnikom na nosu, ugibali: »Ali bo naš, ali ne?« Ze po prvih njegovih besedah smo dobili vtis, da imamo opravka s pravim Slovencem. Gospodom v ministrstvu na Dunaju se je gotovo malo zmedlo, ko so sklenili, da bodi Schreiner bodoči ravnatelj na nemškem učiteljišču v Mariboru.
Kmalu po njegovem nastopu je zavladalo v profesorskem zboru pravo tovariško razpoloženje, kar smo tudi kandidati takoj občutili.
Prvo kar je sledilo, so bile spremembe med predmetnimi učitelji. Za prirodoznanstvo in kmetijstvo je bil imenovan prejšnji učitelj na vadnici Koprivnik Janez. Za slovenski jezik smo dobili težko pričakovanega profesorja dr. Janeza Bezjaka. Slednji je prišel,. kakor nalašč, v roke novemu ravnatelju, s katerim sta pozneje delala na pedagoškem poprišču čudeže.
Slovenski kandidati smo začeli dvigati glave! Ustanovili smo ilegalni pevski in orkestralni zbor. Med pevci
sem bil seveda tudi jaz. Vodil je oba tovariš Brinšek v svojem stanovanju. Ko smo se že dodobra izvežbali, smo priredili javni nastop, seveda samo za narodno dijaštvo: naše in gimnazijsko, pod lastnim strogim nadzorstvom v gostilni, ki sicer ni bila dovoljena, a za nas zanesljiva. Vse to pa seveda ni bilo tako tajno, da bi ne prišlo na ušesa profesorskemu zboru, kar je povzročilo nekako preiskavo, ki se je pa še nekam dobro končala.
Dijakom je bil novi ravnatelj pravi oče. Njegove bodrilne izjave, ki so prihajale iz poštene duše, so veliko dosegle. Uspehi na učiteljišču so se iz dneva v dan boljšali tako, da je mariborsko učiteljišče stopilo na prvo mesto med učiteljišči na jugu jn severu.
Ravnatelj Schreiner je predaval v H. letniku splošno pedagogiko. Njegova predavanja so tako prevzela poslušalce, da bi v taki uri lahko slišali miško po sobi tekati. Nihče se ni upal ganiti na svojem sedežu, ako pa se je le kateremu ponesrečilo, da je malo zaropotal s stolčkom, je po končani uri občutil pesti tovarišev na svojem hrbtu.
Naši narodni nasprotniki mu niso dali nikoli zadoščenja za njegovo dolgoletno plodonosno delo, zato je pa tem bolj naša dolžnost, da izrazimo hvaležnost možu, ki je vedno stremel za tem, da se naš narod v kulturnem življenju povzdigne čim više. Mnogo smo že dosegli in marsikaj še bomo, ako se bo učiteljstvo ravnalo tudi še naprej po načelih tega pedagoga.
J.	P.
Zapisek o ljudskem pisatelju
Če pregledujemo slovensko bibliografijo takole 60—80 let nazaj, najdemo posebno v izdanjih Slov. Matice nekaj originalnih del iz prirodo-znanstva — med njimi so tudi H. Schreinerjevi »Botanični listi« iz leta 1884. Vendar so bila vsa ta dela napisana in izdana največ za razumništvo. deloma tudi za šolske potrebe; pogrešamo pa -izdaj za široke ljudske plasti. Tudi Šmohorska družba, ki ji je bil namen izdajati taka ‘dela, je bila v tem pogledu kaj skromna: ni bilo pisateljev-strokov-njakov, ki bi se smeli lotiti Obravnavanja znanstvene snovi za ljudstvo. Izjema je bil Fr. Erjavec s svojimi »Domačimi in tujimi živalmi v podobah« (1868—1873), ki so nedo-fcegljiv poljuden sfpis o živalstvu, kateremu je dodal še »Naše škodljive živali v podobi in besedi« (1880 do 1888). Ta Erjavčeva dela, zaprta vrzel v poljudno znanstveni književnosti v prirodopisju, ni pa bilo takega dela iz prirodoslovja. Tega posla se je poprijel H. Schreiner in ga je res tudi temeljito opravil.
V	Smohorski družbi je izdal »Fizike ali nauk o prirodi s posebnim ozirom na potrebe kmetskega stanu.« Delo je izšlo v dveh knjigah: I. O toploti, magnetizmu in elektriki z ozirom na vremenske prikazni (1889) in
II.	O kemiji (1891).
V	predgovoru, ki ga je napisal »V
Bolcanu, o božiču 1888«, je dejal: »Pri spisovanju sem se oziral v prvi vrsti na ljudi kmetskega stanu... Njim je najprej, namenjena ta knjiga. Pa tudi dijakom srednjih šol bi utegnila postati naša knjiga dobrodošlo berilo. Mnogi nauki, ki se jih učijo v šoli, razpeljani so tukaj bolj na široko, kakor je to mogoče v šolski knjigi ali tudi pri ustnem pouku, kateremu je prepičlb število uric odmerjeno. Veliko število praktičnih primerov bode pogostoma služilo učencem v razjasnilu težko umevnih naukov. Naposled še upam, da najdejo tudi učitelji ljudskih šol v ti knjigi obilnega gradiva svojemu poučevanju. Nemara jim tudi prav pride kak namigljej, kako naj se poučuje ta predmet v ljudski šoli. Ravno ljudski učitelji so pokhcani, da gladijo knjigi pot med ljudstvo.«
Kdor knjigo pregleda, pa čeprav le v naglici, in jo odpre le samo tu in tam, takoj spozna, da ni zapisana v predgovoru nobena beseda preveč. Kdor pa jo bere natančneje, vidi, da jo je napisal široko razgledani poznavalec potreb preprostega človeka in njegovega obzorja, pa učitelj in šolnik z globokim poznanjem didaktičnih in metodičnih načel ter njihove praktične porabe, slog in jezik v knjigi pa razodevata pravega ljudskega pisatelja.
Pavle Flere
prvi klub Prosvetnih
delavcev v Sloveniji
niča prva izvršila nalogo, ki je drugje še ne morejo uresničiti.
V prijetnem, svetlem in toplem prostoru se je predsednik kluba tov. Demšar zahvalil za moralno in materialno pomoč, ki jo je dal podružnici Republiški odbor SUP in nakazal namen kluba. Podčrtal je tri osnovne točke: 1. Klub bo na rednih sestankih posredoval članstvu znanstvene izsledke in uvajal umetnostne diskusije; 2. člani se bodo sestajali v klubu k družabnim prireditvam; 3. v klubu se bodo izmenjavale misli v zvezi s šolskim, družbenim in političnim dogajanjem.
Profesor Murnik je nato orisal politični moment novega kluba in podčrtal pomen znanstvene teorije marksizma-leninizma. V tej smeri bo klub vsem članom vnet posredovalec teorije in njenega prenosa v prakso.
Tovarišica Vedernjakova, tajnica Republiškega odbora Sindikata učiteljev in profesorjev Slovenije, je govorila o pomenu klubov za razvoj sindikalne dejavnosti v Sindikatu učiteljev in profesorjev. Izrazila je željo Republiškega odbora SUP in Centralne uprave SUP J, da v klubih dosežemo eno izmed nalog, izraženih v resoluciji III. plenuma CK KPJ, ki je: čim širša, svobodna diskusija o problemih našega družbenega in političnega življenja.
Tovariš Bavdek, predsednik Sveta za kulturo, je ugotovil aktivnost prosvetnih delavcev podružnice, želeč, da bi v klubu delo še poglobili, pri čemer pa naj se ne bi izolirali, temveč povabili na predavanja in diskusije tudi druge kultur, delavce.
Sekretar MK KPS tovariš Lovro Cerar in predsednik SKUD-a sta čestitala podružnici, želeč čim tesnejšega sodelovanja v prid socialistične graditve.
Predsednik sindikalne podružnice tovariš Grum se je zahvalil pripravljalnemu odboru kluba za vztrajnost pri delu. Ugotovil je, da bo klub v veliki meri mogel uresničiti želje članov po zbližanju in uveljavljanju iskrenega tovarištva.
Klubski odbor je v kulturnem programu, v katerem so sodelovali člani iz Glasbene šole, osnovnih šol in gimnazije, nakazal, kakšni bodo posamezni večeri v bodočem delu kluba. Navzoči so z zadovoljstvom in odobravanjem sprejeli načrt, izvajalce programa pa nagradili z navdušenim priznanjem.
Po oficialnem programu se je pričel pester zabavni spored, ki je dal navzočim mnogo vzpodbude za veselo razpoloženje, ki se je stop-njema dvigalo. Ob pesmi in petju ter prisrčnem razgovoru so potekale večerne ure.
NA LJUBLJANSKEM UČITELJIŠČU To smo tudi mi napravili!
Veliko beremo in razpravljamo o napakah na naših učiteljiščih, pregledujemo učne načrte, posvetujemo se z mladimi učitelji o njihovih potrebah. Popravljamo, kar se nam zdi napačno, še doslednejši postajamo v zahtevah in le redko smo zadovoljni. Če pa se poglobimo v dijake, v njihovo delo, njihov napor, da bi se vsestransko izobrazili za poklic, je pogled na učiteljišče svetlejši. Prav v pripravah za 27. april je ljubljansko učiteljišče nastopilo kot celota, kot kolektiv, ki se zaveda svoje skupne naloge — vzgojiti novega, ponosnega, socialističnega človeka.
Razredni sestanki so v II. polletju zaživeli. 27. april! Dijaki tekmujejo v prijavah za brigado, udarniškem delu, učnem uspehu. Nenavadno, prazniško razpoloženje je prodrlo v internat, v konferenčno sobo, v šolske naloge in celo v zasebno življenje dijakov in učiteljev. »Obiščite nas vendar!« nas vabijo internatske gojenke. Pričakujejo nas v učilnicah. Svetle sobe so polne rož, novih napisov in slik. Dijakinje se še z večjo vnemo uče. Slabi redi niso več osebna zadeva posameznih, ves razred jih čuti in ves razred se trudi, da bi jih slabi dijaki popravili in tako dvignili razredni uspeh. Ob prostem času pripravljajo internatske gojenke posebne proslave, s katerimi bodo tekmovale v internatu. Spored je sestavljen večinoma iz izvirnih del, kajti v vsakem kolektivu gotovo najdeš pesnico ali vsaj pisateljico krajših prizorov. Vse te priprave so zavite v skrivnost, niti tovarišici prefekti dijakinje ne zaupajo kakšen program bodo imele.
KUD Franceta Bevka na Učiteljišču hiti s pripravami. Prof. Perko vadi pevski zbor za nastop v Št. Vidu. V delavnici Ljudske tehnike sestavljajo kulise za Miklovo Zalo, ki jo dramatični krožek študira že vse leto. Tovariš prof. Požar sestavlja načrte. Iz lepenke nastajajo drevesa, skale, stebri. Pred dijaki se odpira nov svet. Spoznavajo slikarsko in dekoratersko tehniko. Iz papirja, z barvami in orodjem pod spretnim profesorjevim vodstvom ustvarjajo divjo koroško pokrajino, slikovito turško palačo in obokano ječo. Dijaki v duhu že gledajo čas, ko bodo sami ustvarjali po naših vaseh kulise, pomagali ljudskoprosvetnim odrom in tako znanje, ki ga sprejemajo ob prostih urah, stotero povračali ljudstvu.
Zvečer je v Domu Anice Černe-jeve vaja našega dramatičnega krožka. Tov. Starešinič, ki režira Miklovo Zalo, nas je povabil, da mu pomagamo pri izbiri igralcev za prvo predstavo. Glavne vloge so dijaki naštudirali v dveh zasedbah, za krstno predstavo se moramo odločiti za najboljše. Pred nami na odru stoje znani dijaki. Neštetokrat smo jih gledali pred tablo, zdi se nam, da poznamo vse njihove zmožnosti, pa tudi vse njihove napake. In vendar! Na odru so novi ljudje, polni ognja, iz njih diha mladost in doživetost. Čutijo svojo moč in ponosni so nanjo, zavedajo na se tudi, da so še mladi, da je to njihov prvi nastop in da bodo prihodnje igre še boljše, še bolj dozorele. Sošolci spremljajo skoraj vse skušnje. Kritično ocenjujejo, popravljajo, pomagajo. Ob režiserjevih opombah se uče za prihodnje delavce na odrih naših Ijud-skonrosvetnih društev.
Proslavljanje desete obletnice OF smo pričeli 21. aprila s pevskim nastopom KUD-a Franceta Bevka v Št. Vidu. Tov. prof. Perko skrbi za vse, nobeno nadurno delo mu ni odveč, nobena pevska vaja preveč. S posebnimi tramvajskimi vozovi se pripeljemo v Št. Vid. Vstopnice niso razprodane, dvorana je le delno zasedena. V mladih očeh zagori razočaranje, toda le za hip. Ze zadoni pesem, ki nas popelje od Jenkove Save do Konjuh planine. Čutimo, da je zbor strnjen, čeprav nekoliko nervozen zaradi nove okolice. Vendar se z zadoščenjem vračamo domov. Nekaj toplega nas preveva, čutimo, da smo tesno povezani z našimi pevci, da smo veseli, ker so uspeli. Hodimo čez polje po mesečini in mislimo na naše mlade pevce, ki bodo že čez nekaj mesecev najprej v brigadi, nato pa na vasi zbirali mladino v pevske zbore in ji dajali to, česar so se sami naučili pri nas.
Najbolj nestrpno smo pričakovali dramatizacije Sketove povesti Miklo-va Zala. Končno sedimo v nabito polni dvorani Doma Anice Černejeve. Vozači in zunanji dijaki so si ogledali že generalko, kajti dvorana je premajhna, da bi sprejela ves zavod. V prvi vrsti sedi dramaturg tov. Žižek, nekje zadaj je komisija Ljudske prosvete. Igralci o teh gostih ne vedo še ničesar. Spominjamo se obupanih iaralcev, ki zadnji trenutek niso dobili oblek, ki so iskali not za orkester in končno izgubljali ob zaprekah razsodnost. Spominjamo pa se tudi našega neutrudnega in vedno mirnega tovariša ravnatelja, ki zna urediti vsako stvar, ki spremlja vse delo zavoda in pomaga povsod, kjer se ti zdi, da je že vse izgubljeno.
Deset slik se odvija pred nami. Med odmori igra orkester, ki ga vodi tov. prof. Šegula. V njem sodelujejo dijaki in profesorji. Igralci v narodnih nošah so vse bolj možati, njihove kretnje so odločnejše, igra je vse bolj doživeta kot pri skušnjah. Čeprav poznamo vsak gib in znamo že skoraj vse vloge na pamet, je zanimanje vedno večje. Dekleta si brišem oči. Vsak prizor spremljamo z navdušenim ploskanjem, razredi obdarujejo svoje igralce s šopki. Ko je razpoloženje najprisrčnejše, ko res čutimo, da je tudi z igro zavod dosegel uspeh, stopi na oder predsednica Mladinske organizacije in obdaruje najboljše člane organizacije s knjižnimi darili. Občinstvo zahteva, da se obdarovanci pokažejo pred odrom, da jih pohvali s ploskanjem
za njihovo delo. Nič ni v tem priučenega, nič narejenega, vse je doživeto in prihaja iz tovariškega in prijateljskega srca.
Morda gledamo premalo kritično na igro, na recitacijo, kajti vse nas je pritegnilo splošno navdušenje. Čutimo pa, da so igralci in tov. režiserja Starešinič in Krošelj zaslužili naše priznanje, našo zahvalo za pre-čute večere, za nedeljske popoldneve, ki so jih prebili pri vajah, da so nam pripravili predstava, da so se seznanili z režisersko tehniko in pogledali v skrivnost odrskega življenja.
Ker nismo gledali Miklove Zale skupaj z vsem zavodom, smo se ob velikem prazniku še enkrat zbrali. 26. aprila nam je tov. dr. Žlebnik prikazal pomen OF in naloge vzgojiteljev pri ustvarjanju novega človeka, človeka, ki ne bo stroj, ampak misleči tvorec novega sveta.
27. aprila smo se z dijakinjami iz internata Anice Černejeve udeležili spominske svečanosti pri Sv. Urhu. Po slavnosti smo si ogledali kraje, kjer so zverinsko mučili naše junake. Mladina je še globlje začutila vrednost svobode, še bolj je spoznala podlost izdajalcev in se s še večjo ljubeznijo oklenila domovine.
Na počitnice odhajamo z zavestjo, da naše priprave za 27. april niso bile le prazne številke, ne le zunanje delo, temveč globoko doživetje, ki je zajelo ves zavod, ki je dalo dijakom nekaj za njihovo delo na vasi, ki je poglobilo v dijakih in učiteljih liubezen do poklica, do svojega zavoda in do domovine.
V šestmesečnem tekmovanju na čast desete obletnice OF so podružnice Sindikata učiteljev in profesorjev dosegle velike uspehe. Najvidnejše priznanje pa je prejela mariborska podružnica št. 3, v kateri so učitelji in profesorji šol Pobrežje-Tezno-Brezje. Izvršni odbor OF ji je kot enemu najboljših sindikalnih kolektivov poslal bronasto plaketo na plošči iz marmorja, ki je s priznanjem: »Najboljšim v šolstvu!« vzidana na steno breške šole.
Slavnostna številka »Prosvetnega delavca« je objavila uspehe naših najboljših podružnic in skupin. Objavljeni članki sami ne morejo biti še merilo za uspeh, saj so nekatera poročila zelo skopa in obsegajo deloma le krajša razdobja, pa tudi uspehi so v zaključnih evidenčnih podatkih obdelani le v naglici.
Mnogo je še skupin in podružnic, ki iz različnih vzrokov še vedno podcenjujejo pomen evidence dela. V drugem tekmovalnem mesecu so n. pr. poslali poročila o najboljših podružnicah samo trije mestni odbori, a nobena podružnica o svoji skupini. Kar pa seveda ne pomeni, da podružnice in skupine ne delajo.
Vzgojno področje obsega najrazličnejše panoge udejstvovanja. Nuja, izobrazba, nagnjenost in pripravljenost za delo usmerjajo redko posejane učitelje in profesorje v raznovrstne odseke kulturno-prosvetnih panog. Življenje vzgojitelja se pač ne da spraviti na eno kopito in zato pri vzgojnem delu tudi ne uvajamo norm in enotnih meril. Individualno
Kolektiv učiteljev in učno vzgojni rezultati
O kolektivu učencev kot osnovni zahtevi socialistične pedagogike pri nas mnogo govorimo. Skoraj nič pa ne slišimo o kolektivu učiteljev, čeprav je le-ta pogoj prvemu, kajti brez kolektiva učiteljev ni resničnega kolektiva učencev. Izkušnje o kolektivu učiteljev, ki jih ima sleherni pedagoški delavec, ostajajo pa žal za šolskimi zidovi ali v ožjem krogu poklicnih tovarišev. Kljub temu pa moremo razbrati, čeprav iz površnih ugotovitev, da obstajajo ponekod vzorni primeri pravega kolektiva učiteljev, kakor tudi izrazito negativni primeri.
Če slišim besedi »kolektiv učiteljev«, se spomnim najprej na službeno mesto v hribovski vasi na Pohorju, kjer je bila šola-požgana in smo učili kar po hišah, takoj za tem pa na više organizirano šolo, kamor sem bil za tem premeščen, kjer se mi je pa godilo tako kot pri taktu, ki ga človek opazi najlaže takrat, kadar ga ni — kolektiva učiteljev namreč na tej šoli ni bilo.
Ne bi mogel opisati vsega, kar sem na tej šoli doživel, vse od prvega razočaranja, ko sem stopil v upraviteljevo pisarno, ko mi je le-ta v eni sapi povedal, da sem na šoli zelo dobrodošel, istočasno pa mi je zagotovil, da stanovanja ne bom dobil ter mi nonujal kolo, da bi šel to povedat na OLO, in kako sem se končno tudi sam izgubil med vsemi intrigicami in intrigami ter se uvrstil med razbijalce kolektiva učiteljev na šoli, čeprav nisem imel tega namena.
Kakšno vlogo ima upravitelj pri oblikovanju kolektiva učiteljev na šoli? Poznam ljudi, ki menijo, da je vse odvisno od upravitelja. Sam pa sem se prepričal, da je upravitelj lahko, oziroma naj bi bil najodlo-čilnejši faktor pri oblikovanju kolektiva učiteljev, če so dani za to tudi drugi pogoji.
Ne bi našteval vseh lastnosti, ki bi jih naj imel upravitelj, ko hoče oblikovati kolektiv učiteljev, ampak bi se omejil samo na osnovno izhodišče upraviteljeve dejavnosti na šoli. Mislim, da ima upravitelj v tem pogledu predvsem tri možnosti, ki so pa odločilnega pomena pri oblikovanju kolektiva učiteljev.
V prvem primeru imam v mislih tiste upravitelje, ki so upravitelji zaradi upraviteljstva. Na taki šoli lahko počne vsakdo, kar se mu poljubi, kajti načelo takega upravitelja je: »Samo brez zamere, čeprav na račun vzgojnega dela na šoli.« Delo na taki šoli je povsem formalno, brez prave notranje vsebine, čeprav
AU.Mti uUtetiišla osiaHefo?
To vprašanje si postavlja učiteljstvo že štirideset, petdeset let. Postavljalo si ga je učiteljstvo, ki je kritično presojalo uspehe in neuspehe svojega dela in čutilo ter spoznavalo, da mu učiteljišče ni dalo za delo v šoli in izven šole niti dovolj splošne izobrazbe niti dovolj strokovnega znanja. Pomanjkljiva pripravljenost in nezadostna usposobljenost za poklicno delo v šoli in za prosvetno delo med ljudstvom sta bili pač negativna dediščina preteklosti. Zato je napredno učiteljstvo že desetletja zahtevalo reformo učiteljskega obrazovanja.
Naravno je, da postaja to vprašanje v pogojih današnje stvarnosti še posebej aktualno. Današnji čas zahteva od vsakogar več znanja, popolnejše pripravljenosti in boljše usposobljenosti. Za učitelja v sociali-
stični šoli ne more biti v tem pogledu izjeme. Nasprotno, novi čas postavlja pred učitelja večje in težje naloge, njegovo delo se veže z veliko odgovornostjo za pravilni razvoj in zdravo rast nove družbe.
Socialistična družba se ustvarja na višjem nivoju splošne izobrazbe množic. Zato moramo smatrati splošno izobrazbo v obsegu gimnazije za inteligenčne poklice v socialistični družbi pač kot minimum. Tudi s tega vidika utemeljujemo upravičenost zahteve, da je treba odpraviti učiteljišča kot splošne izobraževalne in strokovne šole za bodoče učitelje. Kandidat za učiteljski poklic naj ab-solvira gimnazijo in opravi maturo. Na tem temelju splošne izobrazbe naj nadaljuje s strokovnopoklicnim pripravljanjem na ustreznih oddelkih Pedagoške visoke šole.
obstajajo morda celo zunanji znaki kolektiva učiteljev. Drugo možnost upraviteljeve dejavnosti pa vidim tam, kjer se upravitelj strogo drži in dosledno vztraja pri zahtevah, ki so v interesu šole, čeprav se zde te zahteve komu tudi malenkostne in plod ozkosrčnega človeka. To se pravi, da takemu upravitelju ne gre za položaj, ker bi se sicer ne mogel držati načela: »Raje sankcije kot anarhijo na šoli.« V praksi pa ponavadi ne obstajata opisani obliki, ampak kombinacija obeh, kjer ena ali druga prevladuje — to je pa tretja možnost.
V prvem primeru kolektiv učiteljev ne more obstajati, niti nima pogojev, da bi nastal. V drugem primeru rušijo kolektivno zavest tisti tovariši, ki se ne morejo sprijazniti z zahtevo po resnem in požrtvovalnem delu, vendar so tu dani osnovni pogoji za oblikovanje kolektiva učiteljev, če ima upravitelj za sabo večino učiteljskega zbora, sicer je proces oblikovanja kolektiva dolgotrajnejše in težavnejše, ni pa izključeno, da bi kolektiv ne razvil in postopoma oblikoval. V tretjem primeru pa je oblikovanje kolektiva učiteljev še posebno odvisno od tega, katere sile prevladujejo v učiteljskem zboru.
Brez dvoma je naloga upravitelja, da strne ljudi z najrazličnejšimi temperamenti, nazori in stremljenji v delovni kolektiv in s tem v širši kolektiv pedagoških delavcev sploh. Zato bi morali okrajni inšpektorji voditi »psihološko popisnico« pedagoških delavcev na svojem področju, ker bi šele takrat lahko predlagali za upravitelje ljudi, ki imajo za to pogoje. Mislim, da smo danes že tako daleč, da lahko postavljamo take zahteve. Pa tudi o tem bi si morali biti okrajni inšpektorji na jasnem, da ni dejavnost nekega učitelja na vsaki šoli ista. Torej je oblikovanje kolektiva učiteljev povezano tudi z okrajnimi prosvetnimi inšpektorji. Zato naj bi veljalo načelo: šolski inšpektorji naj bodo res najboljši med najboljšimi. Žal pa je tu še mnogo karierizma. Najuspešnejše zdravilo za to bi bilo, ako bi Svet za nrosveto in kulturo pri VLRS zahtevo, ki jo je postavil upraviteljem osnovnih šol, namreč da morajo štirikrat na leto nastopati pred svojim učiteljskim zborom, razširil tudi na šolske inšpektorje, ki naj z dejanji dokažejo, da niso »diletanti«, ampak strokovnjaki, ki nam bodo znali pokazati, kako naj delamo. Vsak strokovnjak je namreč postal strokovnjak po dolgotrajnem truda-polnem delu, takega dela pa je načelno zmožen samo pošten človek, nikoli pa karierist. Zato se včasih niti ne čudim, če dolžijo celo pedagoški delavci za neznosno stanje na kaki šoli našo družbeno ureditev, ko nanravijo s tem v zvezi kratko enačbo, ki se glasi: krivica = ljudska oblast, ker si ne upajo napraviti pravilne enačbe: krivica = ime in priimek. Da se takim vprašanjem, ki so najtesneje povezana z oblikovanjem kolektiva učiteljev, ni posvečalo nobene pozornosti, bom prikazal z naslednjim primerom:
Na največji šoli v okraju je bil sestavljen učiteljski zbor nekako takole: upravitelj — neizkušen učitelj, ki je prav zato podlegal najrazličnejšim vplivom; imel je sam mnogo dobre volje, da bi oblikoval kolektiv učiteljev, bil vsestransko zahteven, vendar ni zahteval od nikogar več kot od samega sebe, ampak nasprotno. Ena glavnih njegovih napak pa je bila prenagljenost, posploševanje
negativnih pojavov in s tem v zvezi nezaupanje v ljudi.
Dve tretjini učiteljskega zbora — vsi nad 25 let službe — sta se iskreno trudili, da bi vsestransko izpolnili vse naloge tako v šoli kakor tudi izven šole. Pri ostalih članih učiteljskega zbora pa so prevladovali družbeno škodljivi motivi. Njihova osnovna lastnost je bila tako imenovano »prosvetno komolčarstvo« — torej uveljavljanje za vsako ceno, dalje malomaren odnos do dela, neiskrenost, skrajna sebičnost, strokovna nesnosobnost, nepravilen odnos do fizičnega dela.
Če bi postavili pri takem učiteljskem zboru zahtevo po oblikovanju kolektiva učiteljev, bi mnogi rekli, upravitelj ni imel težke naloge. Trditev bi bila povsem pravilna, če bi pri tem ne upoštevali moralne ravni dveh tretjin učiteljskega zbora, ki je bila brez dvoma na zelo visoki stopnji, vendar še ne na višini, da bi bila lahko oblikovala kolektiv učiteljev kot najzahtevnejšo delovno celoto, saj so bili med to večino posamezniki, ki so se v tem pogledu vztrajno držali linije o. r. (nekateri ljudje bi v resnici zaslužili tudi sedaj po osvo-bojenju tako bojno ime), ali pa so mislili, da bi s svojo aktivno vlogo pri oblikovanju kolektiva učiteljev »pihali kašo« upravitelju. S tem pa se je že na osnovni etapi nehalo oblikovanje kolektiva učiteljev na tej šoli. Ne trdim, da bi ga ne bilo mogoče oblikovati, toda nekateri pogoji, ki so bili odvisni od takratnega pro-svetnesa poverjeništva, bi se bili morali spremeniti.
Kolektiv učiteljev poznamo vsi po njegovih bistvenih oznakah, pri tem pa često pozabljamo, da ^e vsak kolektiv nekaj enkratnega in da ni od kolektiva učiteljev odvisen samo enoten kriterij ocenjevanja, ampak celotno vzgojno delo na šoli. Ker vidim v oblikovanju kolektiva učiteljev izhodišče socialistične pedagogike, smatram, da bi bilo zelo koristno če bi se o teh vprašanjih oglasilo čim več pedagoških delavcev.
Če bi taka vprašanja vsaj poskušali reševati, potem ne bi dobivala naša pedagoška praksa take nezaupnice, kakor se je to zredilo pred nedavnim, ko je neki tovariš na bivšem ministrstvu za prosveto odredil vsem razrednikom 4. razredov osnovnih šol, da naj na primeren način odstranijo določene strani iz Četrte čitanke. Trdim namreč, da ni primernega načina za odstranjevanje listov iz knjig, ker je to gola formalnost, s katero dosežemo nasnroten učinek, ker se ob takih dogodkih relitično nerazgledani starši začnejo zopet spraševati: včeraj so jih učili, da morajo sovražiti Amerikance in Angleže, danes morajo Ruse, koga bodo pa sovražili jutri? To ni idejni boj! Ali nam vsakdanja sovražna gonja SZ in nienih satelitov proti FLRJ ne zadostuje, da bi predmetno gradivo idejno obdelali in oblikovali? Ali pa bo morda kdo trdil, da ni takih učiteljev, ki bi zmogli, kar zna povprečen državljan FLRJ.
delo se tako pri vzgojiteljih nujno odraža v kolektivnih uspehih z mnogo večjo občutljivostjo kakor v produkciji. Ob napačno tolmačenem karakterju vzgojnega dela pa se tu in tam poraja nepravilno mnenje, češ da se zahtevnost po količini dela v šolstvu stalno zvišuje.
Mnoge podružnice in sindikalne skupine imajo torej prav, če so po objavi tekmovalnih uspehov ugotovile: »To smo tudi mi napravili!«
Nešteto je skritih naporov in uspehov, ki niso niti površno ocenjeni. Kajti, če posamezniki delajo, predavajo, sejejo, urejajo zbirke, organizirajo prireditve ali se pripravljajo za pouk, skratka, če posamezniki na najraznovrstnejše načine izživljajo svojo vzgojiteljsko osebnost, pa tega nihče ne registrira, ni mogoče niti približno oceniti vrednost kakega kolektiva. Čeprav pri tem ne gre za kake formalne ocene, vendarle velja, da se je čut za kolektivno odgovornost učiteljev in profesorjev zmanjšal. Razen tega, da dajemo svojemu delu polno in pravilno vsebino, je za uspeh odločilna tudi metoda našega dela. Važno je torej oboje: kaj delamo in kako delamo. Eno je, da nekaj znamo, drugo pa, da tudi nekaj hočemo.
Vsebina dela, ki je pri vzgojnem delu še posebno delikatna, prehaja zaradi nerazumevanja in prevzetih togih oblik sindikalnega dela že kaj rada v nekak kolektivni formalizem. Na mnogih sejah in sestankih se je vsebina dela tako izmaličila, da je odrinjeno vse, kar je za sindikalno delo bistveno, na stranski tir, nevaž-no in manj važno pa se obravnava kot‘važno in nujno. Ni čudno, če dobiva pri takem načinu dela sindikat videz prisilne organizacije, ki samo pobira prispevke in izpolnjuje direktive, pa ničesar ne daje in nič ne pomeni. Taka organizacija je potem kaj ugoden teren za rast plevela, se pravi — individualističnih in kolektivnemu stremljenju sovražnih tendenc.
Zato v sindikatu vzgojiteljev odloča borba za vsebino dela. Pravilna analiza življenjskih pojavov, ki segajo v globine in preobrazujejo ljudi, je pogoj za naš uspeh. Vse, kar je sporno in boleče, vse, kar je dobro in uspešno, vse, kar je važno za vzgojno rast, bi morali naši člani obravnavati v odgovarjajoči obliki na svojih sestankih. Težnjo, da poglobimo borbo mišljenj, je treba stalno gojiti, toda to z boljšo organizacijo, kakor pa je zgolj dolgočasno natezanje praznega sestankar-stva, in jo tudi izbojevati. Ni pa dovolj, če samo analiziramo in ugotavljamo. Mnenja in ideje je treba uresničevati, zanje se je vredno boriti.
Nešteto je danes vzgojiteljev, ki vestno in z največjo ljubeznijo in s težkimi napori opravljajo najrazličnejše strokovne in družbene dolžnosti Nekatere od teh opravkov je možno vsaj približno izmeriti: opravljene učne ure, število predavanj, sej, funkcij, vaj, izletov itd. Drugi, važnejši del, se ne da meriti, saj ga pogosto ne znamo ob svojem času niti vrednotiti. In če gre v bistvu vendar za to, da ocenimo vzgojno delo, ki ga opravijo kolektivi, oziroma posamezniki v teh kolektivih, moramo razen po urah in številkah ocenjevati delo kolektivov tudi z uspehi dobre in solidne evidence, primerne organizacije, po relativno večjem ali manjšem sodelovanjtTcla-nov ter upoštevati razen tega še ugled (torej vrednotenje!), ki ga organizacija uživa med prebivalstvom svojega kraja. Ti momenti nam vsaj približno omogočajo, da ocenimo vzgojni etos po njegovih zunanjih odrazih.
Mnogo smo napravili. Če bomo povezali uspehe posameznikov, če bomo tudi v kolektivih izboljšali povezavo in s tem usmerjali delo in če bomo znali tudi kolektivno uresničevati svoje težnje kot vzgojitelji, ki moramo spremljati življenje vseh in soodločati v naši revoluciji, bomo mogli tudi sami pravilneje ocenjevati svoje delo, ki bo postalo samo pobudnik za bogatejše in boljše individualno in kolektivno življenje!
J. Z.
Mislim, da je z vzgojo prav tako kot z izobrazbo, ali z drugimi besedami: kakor ne moremo nikoli govoriti, o neki absolutni izobraženosti, tako ne moremo nikoli govoriti o neki absolutni vzgojenosti. Ob tej ugotovitvi se spominjam sivolase in vendar tako mlade upraviteljice, ki me je nasledila, in njene pisarne, kjer visi parola: »Vzgajajmo sebe — da bomo lahko vzgajali druge!« — kolektiv učiteljev kot objekt naše samovzgoje.
Sc
OBVESTILO
Na splošno željo bo Pedagoško društvo izdalo ponatis plenarnih referatov na Blejskem kongresu (drugi zvezek pedagoškega tiska). Knjiga bo stala približno 140 din. Izšla bo okoli 15. junija. Sindikalne grupe in podružnice, šole in posamezniki naj knjigo plačajo naprej pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani ali pri njenih podružnicah. Knjiga bo izšla zaradi pomanjkanja papirja v omejenem številu.
Istočasno javljamo, da bosta izšla tudi drugi in tretji del pedagoškega kongresa na Bledu (sekcijski referati) zaradi pomanjkanja papirja samo v 2500 izvodih. Razdeljena bosta tako, da sprejme vsaka šola po en izvod, večja šola pa po dva do tri izvode za svojo knjižnico, v osebno last pa samo člani Pedagoškega društva in udeleženci kongresa. Oba zvezka bosta izšla začetkom junija!
VIŠJA. OSNOVNA SOLA Vrednosl literarnih izletov
Med vsakovrstnimi problemi, ki jih je sprožila reorganizacija našega splošno-izobraževalnega šolstva, gotovo ni najmanjši problem višje osnovne šole, bil pa je vsaj doslej nekako zapostavljen ali pa si nismo upali spoprijeti se z njim. Težave pri prehodu učencev iz osnovne šole v gimnazijo in razni drugi problemi pri uveljavljanju enotnega šolskega sistema so bili vsaj predmet širokih diskusij, kar bo v precejšnji meri olajšalo reševanje teh težav. O višji osnovni šoli, ki je vsaj v prehodni dobi reorganizacije šolstva še nujno potrebna oblika in jo obiskuje še vedno lepo število otrok, smo le premalo govorili in jo nekako prepustili usodi počasnega odmiranja. Ne zdi se mi prav, da so otroci, ki morajo zaradi terenskih težav obiskovati višjo osnovno šolo namesto nižje gimnazije, oškodovani tako pri obsegu znanja, kakor po vrednosti spričevala, ki ga dobijo po dovršitvi višje osnovne šole.
Razvoi našega šolstva vodi do tega, da bodo višje osnovne šole ukinjene, nadomestila jih bo gosta mreža nižjih gimnazij z internati, tako da bodo v krajih, kjer ne bo nižjih gimnazij, le 4 letne osnovne šole. Učenci, ki bodo uspešno dovr-šili to 4 letno osnovno šolo, bodo morali obiskovati najbližjo internatsko urejeno nižjo gimnazijo. Tak razvoj pa zahteva širokih materialnih sredstev in ostane zaenkrat sen bodočnosti
Oglejmo si stvar tako, kakor trenutno je. Samostojni oddelki višje osnovne šole so že zelo redki, ker so se povsod, kjer so bili dani pogoji, reorganiziran v oddelke nižjih gimnazij. To nam deloma olajšuje rešitev problema višje osnovne šole, ki je s tem pričela odmirati, deloma pa otežuje, ker so ostali še ostanki višje osnovne šole v obliki kombiniranih oddelkov višjih razredov (V. do VIII. razred) ali pa nižjih in višjih razredov (IV. do VIII. r.), če je število otrok nizko. Vemo, da je število niže organiziranih šol še veliko, čeprav je število učencev v višjih razredih teh šol sorazmerno nizko, vendar nas te številke ne smejo zavesti, da tem učencem ne bi posvetili potrebne pozornosti. V okraju Šoštanj je n. pr. v višji osnovni šoli 364 učencev, od katerih je 106 učencev v treh kombiniranih oddelkov samih višjih razredov, ostali pa v 16 kombiniranih oddelkih nižjih in višjih razredov. Od celotnega števila učencev osnovnih šol je približno 10 % vseh učencev v višji osnovni šoli. Če primerjamo*s tem še število vseh dijakov na nižjih gimnazijah v našem okraju, ki znaša
923, nam pomembnost tistih deset odstotkov učencev, ki ne morejo obiskovati gimnazije, postane jasnejša. Nam gre za splošni dvig izobrazbe širokih ljudskih množic, ne pa le za tiste, ki imajo možnost gimnazijske izobrazbe.
Kako poteka delo v splošnem na višji osnovni šoli? Površno presojanje učnih uspehov, zlasti, če upoštevamo le številčne uspehe v odstotkih, bi nas privedlo do lažnih rezultatov. Poglejmo problem, kakor je v resnici. Učenci na nižje organizirani šoli so dovršili IV. razred osnovne šole, poedinci, ki imajo pogoje — običajno prav dober ali odličen uspeh in materialne možnosti t. j. stanovanje in hrano — so se vpisali v bližnjo nižjo gimnazijo. V V. razredu so ostali učenci, ki nimajo teh materialnih pogojev in »kvalifikacije«, čeprav bi jo morali imeti vsi, do-vrševali bodo svojo šolsko obveznost na domači šoli, učitelj je varen pred tem, da bi ga na kateri izmed gimnazij spravili na slab glas zaradi slabega znanja učencev, torej ve, da ga nujnost ne sili h kvalitetnemu delu in pravilni izbiri učne snovi v višji osnovni šoli. Pripominjam, da so tudi častne izjeme! Toda — ali naj vso krivdo zvalimo na učitelja? Nikakor, težave so še drugod. V novem učnem načrtu ima sicer učitelj 11 raznih kombinacij združevanja oddelkov, lahko morda najde sam še kakšno kombinacijo, tudi predmetnike ima, v toliko je stvar v redu, na ovire pa zadene, ko začne sestavljati podrobni učni načrt za višje razrede. Skope tri vrstice na 83. strani učnega načrta mu povedo le to, naj se ravna po dosedanji praksi in izdela podrobni učni načrt za svoj kombinirani oddelek, v katerem so od 2—4 razredi, na temelju novega načrta za gimnazije, dokler ne izide specialni minimalni učni načrt za osemletne šole. Kdor hoče to nalogo dobro opraviti, mora biti mojster. Upoštevati mora to, da bo prevladoval pri njegovem delu indirekten pouk, da ne bo imel na razpolago učnih knjig, še za lastno uporabo često premalo, da nima učil, da ima premalo časa in končno, da dostikrat še sam ne obvlada snovi, ki jo zahteva učni načrt. Zatekel se bo k načinu predavanja snovi v turnusih, pri čemer so pa zopet nekateri letniki učencev oškodovani, ker prej dovršijo šolsko obveznosti, preden je krog zaključen. Vendar je to še najboljša rešitev, ki ji pa mnogi učitelji niso kos. Običajno gredo učitelji na linijo najmanjšega odpora, zlasti, če je oddelek kombiniran iz IV. r. osnovne šole in ostalih višjih razredov ter sestavijo podrobni učni
Tovariš „EFDE“ je v zmoti
Na moj članek »Spreminjevalni predlog k učnemu načrtu za nižje razrede gimnazije«, ki ga je priobčil »Prosvetni delavec« št. 6, je tovariš »efde« kot odgovor napisal v št. 7-9 »Prosv. delavca« razmišljanja pod naslovom »Nekaj, misli k učnemu načrtu za nižjo gimnazijo«. Ta »razmišljanja« so seveda kaj skopa! Ker pa je tov. »efde« pričel z menoj polemizirati, namesto da bi napisal tehten prispevek kot spreminjevalni predlog k učnemu načrtu in se držal mojega poziva v mojem članku, ko sem napisal, da »bi bilo prav, če bi se oglasili s svojimi spreminjevalni-mi predlogi tudi predmetni učitelji za ostale predmete (ker sem jaz obdelal v glavnem le spreminjevalni predlog za slovenski jezik!) ki jih vsebuje učni načrt,« se mi zdi primerno pojasniti naslednje:
Tovariš »efde« piše, da je zgodovina za I. razred gimnazije sploh pretežka in bi bile 3 ure tedensko še večja obremenitev za dijake. Ce bi to bilo odločilno, potem bi ne bilo pouka zgodovine niti v 3. in 4. razredu osnovne šole. Prav zato, ker je načrt za zgodovino v I. razredu zahteven, sem predlagal, naj bi se uvedli namesto dveh ur tedensko kar tri ure pouka zgodovine, da bi bilo v I. razredu gimnazije več časa za utrjevanje, ponavljanje in poglabljanje obravnavane zgodovinske snovi. V svojem predlogu za spremembo Predmetnika sem to obrazložil. Če trdi tov. »efde« nekaj, kar je v opreki z metodično prakso, potem sem mnenja, da mojega predloga za spremembo hote ni razumel prav. Sicer pa o tem ne bo odločal niti Zupanc niti tov. »efde«, ampak pedagoški svet pri min. za prosveto, ki bo ugotovil, v koliko so kot spreminjevalni predlog uvaževanja vredne moje sugestije ali »efdejevo« negiranje pouka zgodovine v I. razredu gimnazije.
Glede petja sem pojasnil, da bi se izgubljena ura petja zlahka nadomestila z dijaškimi pevskimi zbori na vseh šolah. Če je bilo to mogoče doseči na nižji gimnaziji v Podzemlju, bo verjetno uspelo še kje drugje. Uro, ki bi jo na ta način pridobili, pa naj bi nadomestili s poukom lepopisja, ki ga učni načrt 2» nižje gimnazije doslej ni uvaževal. Ali je moj predlog umesten ali ne, bi bilo zanimivo ugotoviti tudi na šoli, kjer poučuje tov. »efde«, kajti dejstvo je, da je pouk lepopisja, ki je omejen samo na osnovno šolo, nezadosten. Na moj članek sem prejel pisma priznanih šolnikov, v katerih mi izražajo pohvalo, da sem sploh načel to vprašanje. Prečrtati dijaku nalogo samo zato, če ni napisana kaligra-fično, pa bi bilo metodično pogrešno vse dotlej, dokler ne bomo dijaku s sistematičnim poukom lepopisja v nižjih razredih gimnazije nudili tistega znanja in spretnosti v kaligra-fičnem pisanju,. kakršnega si želimo prav vsi, ki iz leta v leto opažamo, da so spisni izdelki dijakov vse kaj drugega kakor čitljivi...
Tovariš »efde« je slabo prečital moj članek tudi glede srbohrvaščine!
Jaz sem postavil spreminjevalni predlog za 3. razred gimnazije, tov. »efde« pa govori o 1. razredu gimnazije. Temu pravim: namerna pomota ali cinično zavijanje resnice! Jaz sem svoj članek podpisal s polnim imenom, pošteno pa bi bilo, da bi tudi tov. »efde«, ki z zavijanjem resnice polemizira z menoj, podpisal svoj članek s polnim imenom, kajti ničesar ni lažjega, kakor v senci nikomur razumljive parafe streljati izza grma. Ali pa je tov. »efde« s svojim streljanjem zadel v črno ali ne, prepuščam presoji naših preizkušenih pedagoških praktikov, ki so pazljivo prečitali moj članek in »efdejev« odgovor v številkah »Prosv. delavca«.
Lojze Zupanc.
Podružničnim blagajnikom!
Ker bodo hoteli člani bržkone v juniju plačati članarino tudi za čas Počitnic, t. j. za julij in avgust, eventualno tudi za september, si takoj priskrbite potrebne znamkice in jih naročite. Cim prej jih naročite, tem prej jih dobite, da lahko zadovoljite članstvo.
Preden greste na počitniški dopust, dostavite finan. poročilo, obračun za znamkice in nakažite 45 % kvoto. Ne odlagajte tega za takrat, ko se vrnete na svoje službeno mesto!
načrt, v katerem je težišče dela snov IV. razreda, ker so ti učenci še kandidati za gimnazijo; za višje razrede pa to snov nekoliko razširijo, poglobijo in v najboljšem primeru v realijah vnesejo nekoliko »gimnazijske« snovi. Ker je za večino učencev višjih razredov predelovanje tako zajete snovi le ponavljanje že znane snovi in marsikdaj tudi prijetno zapravljanje časa, k temu še dodamo neobjektiven kriterij ocenjevanja učencev, ki bodo »ostali doma«, si lahko razlagamo višok odstotek pozitivnih uspehov v teh razredih v primeri z gimnazijskimi uspehi, ali pa vsaj z uspehi IV. razreda osnovne šole. Primer iz okraja Šoštanj to prav lepo dokazuje: v višjih razredih (V.—VII. r.) 90,4 % pozitivnih, v gimnazijah 49,8 %, v IV. razredu osn. šole pa 68,2 %. Visok uspeh v višji osnovni šoli kljub vsem težavam in oviram — na gimnaziji pa nizek uspeh, kljub temu, da so najboljši učenci verjetno že odšli na gimnazije in kljub organizatorični izpopolnjenosti gimnazij! V kolikor niso vzrok tem razlikam različni ocenjevalni kriteriji, bo gotovo glavni vzrok v tem, ker izbira snovi ni dovolj kritična. Nujno potreben je obljubljeni specialni minimalni učni načrt za osemletne šole, ki bo moral upoštevati specifičnosti dela na niže organiziranih šolah — indirektni pouk, organizacijske oblike šole, materialne težave — istočasno pa tudi postaviti zahteve višje splošne izobrazbe in možnost prehoda na gimnazijo. Idealno bi bilo, če bi ta načrt že računal z razdelitvijo snovi po turnusih. V kolikor pa tega ne bi bilo mogoče predpisati, bi morala biti dodana obširna splošna in metodična navodila za izvajanje načrta. Če bi se učitelj resno oprijel dela po takem načrtu, bi učni uspehi bili v drugačnem razmerju z uspehi v drugih razredih.
Še nekaj o prehodu učencev iz posameznih razredov višje osnovne šole v ustrezajoče razrede gimnazije. Čeprav obstajajo te možnosti po opravljenem dopolnilnem izpitu, se je učenci malo poslužujejo. Zaradi pomanjkanja internatov marsikateri učenec pod silo prilik nadaljuje šolanje v domačem kraju v višji osnovni šoli, pa želi in ima sposobnost za razširitev izobrazbe. Dopolnilnega izpita brez inštruktaže ne more opraviti. Pomoč mu lahko nudi v večini primerov le ta ali oni učitelj iz domače šole. Ta pa naleti na oviro pri tujem jeziku, ki ga sam ne obvlada in ne more posredovati znanja. V vseh ostalih predmetih, razen v tujem jeziku bi torej učenec lahko opravil izpit, le iz jezika ne, zato se niti ne more prijaviti. Zdi se mi, da bo treba pouk tujih jezikov v nižji gimnaziji poenostaviti. Odločiti bi se bilo treba za en tuj' jezik, zmanjšali bi se tudi problemi pri razmeščanju kadra in večje bi bile možnosti prehoda učencev iz višje osnovne šole v gimnazijo (krožki ali tečaji za tuje jezike).
Poseben problem so tudi starši, ki ne razumejo potrebe širše izobrazbe svojih otrok in nasprotujejo vpisu na gimnazijo, ker smatrajo, da so pač ti otroci izgubljeni kot delovna sila za kmečko gospodarstvo. V mnogih primerih pa tudi učenci sami raje ostajajo v višji osnovni šoli, kjer je zaradi manjšega obsega snovi in organizacijske šibkosti pouka potrebno manj napora pri učenju kakor na gimnaziji. Potrebno bo še mnogo prepričevanja, pa tudi ukrepov, da se bodo taki primeri omejili.
Navedene težave pri delu v višji osnovni šoli so prehodnega značaja, vendar sedaj obstajajo in treba jim bo posvetiti pozornost.
Veber Leopold
Predavatelj književnosti stoji pogosto pred vprašanjem, kako učencem oživiti Uterarno snov in jo storiti zanimivo za mentaliteto sodobnega mladega človeka, posebej še dostopno njegovi zrelostni stopnji, kako mu ustvariti interesne točke, osebni kontakt s pisateljem in delom. Smisel književnega pouka ne more biti v gomilanju letnic in podatkov, v naštevanju del ali v nekih zasilnih, včasih celo prisiljenih kategorizacijah in periodizacijah. Če naj bo literatura po Lahsonovih besedah rinstrument de la culture inte-rieure (sredstvo za kultiviranje notranjosti), potem mora predavatelj učenca navezati na književnost s trajnejšimi vezmi kot je to suhoparen šolski postopek. Učenec mora začutiti, da literarna snov ni nekaj ozko šolsko predpisamga. česar se je treba naučiti, ker to pač v šoli zahtevajo — marveč je to nekaj kar sega daleč, daleč preko šolskih ocen in ima svoj veliki življenjski smisel. Sola bo le tedaj storila svojo dolžnost, če bo prepričala učenca, da mu bo branje leposlovnih del, spremljanje našega kulturnega prizadevanja^ postalo življenjska potreba, v katerem koli poklicu bi že bil.
Literarni izleti gotovo spadajo med najpreprostejša, a hkrati najučinkovitejša pomožna sredstva, kako učenca zainteresirati za literarno snov za pisateljevo življenje in delo. Take izlete je možno pripraviti na vseh učnih stopnjah, od najnižje do najvišje šole. Marsikje so že v navadi, vendar so še med nami premalo popularizirani in jih pogosto ne izvedemo tako, da bi na izletu neprisiljeno združili prijetno s koristnim. Izlet mora seveda ohraniti svoj izletni značaj, ne smemo namreč pretiravati, da bi šlo drugo preveč na škodo prvega. Za študijske ekspedicije v splošnem ta kri še ni.
Navajam praktično izvedbo takega izleta na Muljavo, ker je ta kraj z okoliškimi fned tistimi, ki so najbližji literarni izobrazbi nižjegim-nazijca. S tretjim razredom gimnazije smo si izbrali za »kmečki« izlet • pot: Stična—Muljava—Krška jama. Povezali smo to pot zlasti z Jurčičevim Jurijem Kozjakom in si na določenih mestih (stiški samostan, cerkvica na Muljavi, Krška jama) s primeri iz' teksta predstavili kako situacijo ali moment iz povesti. Pri Krški jami smo si lahko slikovito predstavili, kako so kmetje vrgli cigana iz jame v vodo — tega seveda ilustrirati nismo mogli, pač pa so imeli učenci lepo priliko za kopanje, kar je izletniško razpoloženje še povečalo. Na Muljavi so si učenci ogledali Jurčičevo sobo v gostilni »pri Obrščaku«, tako jim je postala šolska snov nazornejša — in kar je še važnejše: dobih so osebno zvezo z avtorjem in njegovo snovjo, zbrali so številne asociacije, ki bodo prišle prav tudi pri izpraševanju, brez posebnega napora so veliko pridobili. Na Muljavi je takih literarno zanimivih točk še več: Jurčičeva rojstna hiša, prizorišča iz Desetega brata i. dr. Če bo izletna skupina dobila še tov. upravitelja Perka, bi boljšega loikalizatorja Jurčičeve književnosti težko našla. Tudi njegova šola je
vredna, da si jo ogledamo. To je za en izletni dan dovolj poti, dovolj slik in vtisov.
Višji razredi imajo že širše zanimanje: pot od Litije do Čateža, okoliš Lukovice in Brda (Jurčičevi Rokovnjači, Kersnik, Podlimbarski, Detela i. dr.), klasični trikot: Retje— Podsmreka—Rašica, Novo mesto— Trška gora—Otok in Struga itd. Menim, da bi vsak slovenski študent moral videti Vrbo in Vrhniko, če mu že oprostimo Vinico in Lašče, tolminsko in ljutomersko okolico.
Prav gotovo bodo tudi periferne gimnazije našle v svoji okolici kraje, ki so v zvezi z literarnimi osebami (ali so se tam rodili, delovali ali umrli), četudi to niso bili vodilni književniki, a so vendar na svoj način prispevali k slovenskemu kulturnemu razvoju. Na te ljudi in na njihovo prizadevanje preveč pozabljamo, čeprav je bilo to njihovo delovanje v svojem obsegu in v svojem času dragoceno, pogosto polno samo-odpovedi za slovensko stvar. Teh književnikov bi se zlasti morale spominjati podeželske šole, tudi učitelji na podeželju bi morali nanje opozarjati, ob teh bližnjih rojakih bi lahko dvigali narodni ponos, slovensko zavest zlasti v obmejnih prede-lih. Znak pomanjkanja slovenske kulturne zavesti je, če naš učitelj ne pozna kulturnih znamenitosti svojega okoliša1. Splošno lahko postavimo, da Slovenci premalo poudarjamo naše srednjeveško in baročno slikarstvo oz. stavbarstvo in so Steletove publikacije preveč ostale zaprte v v krogu strokovnih ljudi.
Taki literarni izleti bi veliko pomagali, da bi naši učenci spoznali pokrajinske lepote, narodopisne, zgodovinske, sociološke in druge značilnosti našega podeželja. Ves turizem usmerjati samo v gorenjske predele je gotovo enostransko. Literarni izleti posredno tudi vzbujajo smisel za naravo, razvijajo širokopoteznost, razbijajo ozkost pogleda, dajejo čut za dimenzije. Vsak kraj lahko nudi mnogo zanimivega, samo najti je treba to in učence navajati, da to opazijo. Kakor šola privaja učenčeve oči in domišljijo, da uživajo v starih slikah, kakor jim kultiviramo čute in čustva ob klasičnih skladbah, prav tako jim je treba pokazati vrednote v literarnih delih, lepoto obdajajočega sveta, kar tako pogosto dojemajo brez vsake čustvene prizadevnosti.
Kot pripomoček pri literarnem pouku nam dobro služijo zemljevidi. V končnih razredih nižje in višje gimnazije bi brez velikega napora lahko izdelali take literarne zemljevide, v osmem razredu za vso Jugoslavijo (tako da ločimo narodne kulture z različnimi barvami). Zdaj ko je že upadla moda stenskih časopisov in dobivajo svojo pravo vrednost razredni lističi, bodo na stenah gimnazijskih hodnikov gotovo dobili mesto naši veliki možje iz preteklosti, ustvarjalci dragocene dediščine, ki jo imenujemo — slovenska kultura. Odbijajočo goloto hodnikov lahko preženemo tudi drugače: s pokrajinskimi posnetki naših znanih turističnih točk. To se bo komu zazdelo postransko — vseeno, glavno je, da najde pot do srca.	Stb
Za požgani Narodni dom —- nov Kulturni dom v Trstu!
TUDI LIPOV LES POMAGA PRI VZGAJANJU
Približno dve leti je od tega, odkar se je državno deško vzgajališče Ljubljana-Selo preselilo v Gradac. Ta preselitev je zelo močno vplivala na nadaljnjo vzgojo naših gojencev. Iz nadvse urejenih razmer smo se preselili v kraj, ki je bil in bo neprimeren za tako važno ustanovo.
Smoter vsega našega dela je prevzgojiti in vključiti v delo vzgojno zanemarjeno mladino. Na zavodu na Selu je bilo to doseženo. Fantje so prav vsi delali v delavnicah tovarne učil in tudi dosegali lepe uspehe. Kultur-no-prosvetno so se tudi dvigali, ker je bila tudi v tem pogledu dana možnost. Prost izhod ob nedeljah jim je omogočal, da so zahajali v gledališče, kino, na športne prireditve in vse drugo, kar je potrebno za duševno razvedrilo delovnemu mladincu.
S preselitvijo so bile našim gojencem te dobrine odvzete. Gojenec je zelo otopel. Vedno čepeti v zavodu, mislim, da tudi nam ne bi ugajalo. Prost izhod ne nudi tu posebnega razvedrila. Kmalu smo opazili, da so fantje nekam podivjali. Upirati so se začeli delu, pouku, disciplini. Vzgojitelj je sicer vedel, kaj fantom manjka, nuditi pa tega ni mogel. Kritično dobo obstoja zavoda v Gradacu smo s težavo in neprilikami nreboleli. Vedeli smo po praksi iz Sela, da zavod brez delavnic ne more biti vzgajališče za doraščajočo mladino.
Uprava zavoda je odprla v decembru 1950 mizarsko in krojaško delavnico. Z veseljem so se prijavili za uk prvi krojaški in mizarski vajenci. Najslabši gojenci, ki so poprej v brezdelju pohajkovali in bili zaposleni s priložnostnim delom, so sedaj dostojni fantie, ki z zanimanjem sledijo i teoretičnem i praktičnem pouku.
Tudi z raznimi interesnimi krožki smo v kritični in poznejši dobi poizkusili, vendar uspehov nismo dosegli. Prvič ni bilo potrebnega zanimanja od strani gojencev samih, drugič pa nismo dobili potrebnega materiala.
Na pedagoškem poglobitvenem tečaju v Višnji Gori sem sklenil, da bi tudi pri nas poizkusili z lutkovnim krožkom. Na sestanku zavednega kolektiva sem razložil fantom kaj je to marionetno gledališče in opazil že takoj veliko zanimanje gojencev za to stvar. Povedal sem jim, da imajo v Smledniku ročne lutke, mi pa da bomo izdelovah lutke, ki so bolj komnlicirane — na mehanizem. Navdušenje je bilo veliko. Tov. upravnik nam je dal na razpolago lipovino ter dovolil uporabo mizarskega sko-belnika in potrebnega orodja. Prvo lutko sem naredil sam. Gojenci so samo gledali. Voljo, da bi mi pomagali, so imeli, toda zazdelo se jim je pretežko. Še pred dokončanjem prve marionete so izgubili že vso voljo. Da izpeljem zamisel, sem jih moral
za nadaljnje delo vzpodbujali. Ko je bilo izgotovljenih že nekaj lutk, so se najbolj zainteresirani fantje ogreli in mi bili v pomoč. S pohvalami in vzpodbujanjem sem dosegel smoter. Začelo se je množično delo. Kmalu sem imel zbrano skupino gojencev, ki so z veseljem sami ustvarjali iz podrtih lipovih debel gibljive marionete. Istočasno, ker sem imel že pripravljeno igrico, so izdelovali lično miniaturno pohištvo. Problem je bil samo še oder in kulise. Sami gojenci so me vsak dan priganjali, naj vendar naredim že načrt. Rešitev je prišla z »Obzornikom«. V njem smo odkrili pravilen in preštudiran načrt za prenoslijv oder. Z elanom so se fantje vrgli na izdelavo in ga v kratkem času res sami n od nadzorstvom mojstra lično in natančno izgotovili.
Takoj smo začeli z vajami za »Gorjansko Vilo«, ki jo je rade volje odstopil belokranjski pisatelj tov. Lojze Zupanc. Igrica je kot nalašč za lutkovni oder. Vodičev lutkarjev je bilo na izbiro. Recitatorjev sem pa tudi imel na razpolago. Seveda je bila tudi tu velika izbira. Prvi kakor tudi drugi imajo veliko veselja za to kulturno pridobitev našega zavoda in prihajajo redno na vaje.
Ob takem delu izgube gojenci sovraštvo do učitelja in vzgojitelja. Tudi lipov les pritegne gojence k vzffojiteliu in ustvarja pozitiven kolektiv v kolektivu.
Stamač Drago
Str. 6
V RAZREDU PRI UČITELJICI, _
Slovenski šolski muzej v Ljubljani
Lansko leto sem napisal članek, ki ga je priobčil Prosvetni delavec, v katerem sem nakazal življenje in delo najstarejše učiteljice v Sloveniji, če ne morda v državi, tovarišice Kukovec Elizabete, ki poučuje od začetka poučevanja na osnovni šoli v Stopercah. Letos teče 52. leto, odkar je nastopila službo. Trdno sem prepričan, da je primer tov. Kukovčeve edinstven primer v zgodovini našega šolstva. Vem, da imamo v naši državi mnogo požrtvovalnih delavcev, ki službujejo po 45 let in še več, skoraj pa si ne morem predstavljati, da bi bil med našimi prosvetnimi delavci še kdo, ki bi toliko let poučeval kakor ona in to na eni in isti šoli.
Dne 8. maja sem obiskal šolo. Ker sem bil precej zgoden, je bilo le nekaj učencev v šoli. Najmlajša tovrišica, ki je bila že v razredu, mi je povedala, da tov. upraviteljice ni na šoli, ker je šla na sestanek sekretarjev sindikalnih grup in pride šele popoldne. Pogovarjala sva se o delu na šoli, o prilikah v šolskem okolišu in o raznih težavah, ki nastopajo in ovirajo šolsko delo. Med pogovorom se je pojavila pred nama sključena postava tov. Kukovčeve z budilko v eni roki, v drugi pa je držala dve poli ovojnega papirja, na katerih so bile prilepljene razglednice z raznimi napisi. Vi ste pa dobro oboroženi za borbo v razredu, sem jo nagovoril. Budilko potrebujem pri zvone-nju, tukaj pa imam nekaj razglednic, ki jih bom uporabila pri zgodovini. Obravnavala bom Napoleona in ustanovitev Ilirije. Ker so bile razglednice v barvnem tisku in po večini neznane, sem si ogledal slike, Pod vsako sliko so bili napisi: Napoleon se okliče za cesarja 1. 1804, Napoleonov cesarski dvor, Napoleon po bitki pri Dunaju 1. 1809, Napo-
KI POUČUJE 52 LET
leon na pohodu v Rusijo 1. 1812, Napoleon po bitki pri Leipzigu leta 1813, Maršal Marmont, Ilirija oživljena. Ze iz same skrbne priprave lahko sklepamo, kako poteka delo v njenem razredu. Ker je tovarišica pri obravnavi snovi temeljita, zanimiva in življenjska, je tudi sodelovanje in zanimanje otrok temu primerno. Ker sem bil predhodno v nižjih razredih in je tovarišica že obravnavala snov, sem lahko po ta-belski sliki in dispoziciji, ki je bila na tabli, ter na podlagi stavljenih vprašanj ugotovil, da je bila učna ura uspešna, da so si učenci že v eni sami uri osvojili precej znanja.
Tovarišica poučuje združeno 4. in 5. razred s 54 učenci. Po šolskem obisku, ki znaša od 90 do 95%, lahko sklepamo, da hodijo učenci radi v šolo, da se zanimajo za pouk in se že tudi zavedajo, da je znanje človeku potrebno. Tak vtis sem dobil v razgovoru z učenci. Razred-učilnica napravi na človeka zelo ugoden vtis delovnega razreda, kjer je delo povezano z življenjem in dogajanjem okoli nas. Na steni je pribit šolski red, grafikon šolskega obiska, življenjska napotila o dolžnostih pionirjev, Stenčas z raznovrstnimi prispevki, razglednice, ki prikazujejo razne pokrajine, življenje in delo ter zanimivosti širom sveta. V razredu visi polno zemljevidov, ki so barvani z vodenimi barvami in risani s tušem. Skoraj za malo se ji je zdelo, ko sem jo vprašal, če so zemljevidi njeno delo. Tako je izdelala za uspešno delo v zemljepisnem pouku zemljevid Ljudske republike Slovenije in Jugoslavije, Balkanski polotok, Zemljevid Srednje Evrope v 9. stol.. Politično karto (Evrope) in obe zemelj-
IflisU k Kfteočoftfu. vzt&Kvz&e ucLtelfa/
Razvnela se je polemika o vprašanju izobrazbe bodočih učiteljev. Učiteljišča ne ustrezajo, pokazala se je potreba njihove reforme.
Ako bežno pogledamo izobrazbeni sistem naših učiteljev, se nam nudi približno tale slika: Z dovršeno nižjo srednjo šolo se dijaki vpišejo na učiteljišče. Ko ga dovršijo, postanejo uči tel ii na osnovnih šolah. Predmetni učitelji se rekrutirajo z Višje pedagoške šole. Profesorje srednjih šol nam daje univerza.
Na oko nam izgleda ta graduacija smotrna. Vprašanje pa je, dali navedene ustanove ustrezajo potrebam naše socialistične domovine. Učiteljišča, Višja pedagoška šola in univerza so nastala kot plod prizadevanja slovenskega naroda za višjo izobrazbo. Nastala so v političnih in gosnodarskih razmerah treh držav: Avstro-Ogrske, prejšnje in sedanje Jugoslavije. Zato pa je v njihovem sistemu precej pomanjkljivosti.
Te pomanjkljivosti so bile že dovolj osvetljene. Učiteljiščniki naj obvladajo poleg predmetov srednje šole še svoje jtrokovne predmete. Njihovo znanje je zato nujno površno. Višja pedagoška šola daje deloma snov višje gimnazije, deloma pa jo predpostavlja in posega v območje univerze. Profesorji, ki so končali univerzo, obvladajo svojo stroko, ni-
nrebivalcev šolskega okoliša. Kako, če mu manjkajo elementi splošne izobrazbe? Morda si je te elemente posameznik naknadno mukoma prisvojil. Ljudstvo pa gleda na učiteljstvo kot celoto, ga presoja po njegovem življenju in delu in tudi po njegovi izobrazbi. V kolikor je ta nižja tudi učiteljeva beseda manj zaležG.
Ob marljivem delu v višji srednji . šoli naj pridobe bodoči učitelji veselje do knjige, do znanosti, do dela
ski poluti. »Te zemljevide sem vse napravila po osvoboditvi, ker je bila šola med okupacijo požgana in ni bilo kaj. vzeti pri pouku v roke. Imela sem mnogo dela, ni pa mi žal tega truda, ki sem ga vložila v delo, in za porabljeni čas, zato so mi pa zgodovinske in zemljepisne ure bolj prijetne, brez zemljevidov si pa tudi tega pouka ne morem predstavljati.«
V zemljepisju so učenci govorili o političnih, gospodarskih in kulturnih prilikah v naši državi, o značilnostih posameznih republik in prav dobro karakterizirali prilike in življenje jugoslovanskih narodov po prvi svetovni vojni ter primerjali življenje in delo naših narodov po osvoboditvi. Povezovali so zemljepisno snov z zgodovinsko, pri čemer si lahko takoj sklepal, da je poučevanje teh predmetov povezano z graditvijo socialistične domovine, prežeto z ljubeznijo do človeka, domovine in naše ljudske revolucije. Iz vseh predmetov je hotela pokazati, kaj so v letošnjem šolskem letu delali in kakšni so uspehi njenega dela.
Na mizo mi je položila celo grmado zvezkov in risank: »Prosim, tukaj pa so naši pismeni in risarski izdelki!« Bili so delovni zvezki učencev in zvezki šolskih nalog. Ko sem pregledoval delovne zvezke, sem se začudil, da so tudi ti popravljeni. Povedala mi je, da vsak dan pregleda in popravi vse zvezke in to 2krat po 54 in pristavila: »To delam zaradi tega, da se učenci boljše naučijo pravopisa in ker na ta način kontroliram, kdo od učencev je snov razumel in kdo je ni. To mi je nekaka osnova za ponavljanje in utrjevanje. Tedaj se bolj bavim s tistimi učenci, pri katerih vidim, da niso dobro zajeli vsebine snovi, o kateri smo govorili. Vsak dan se motim s tem delom pri leščerbi do polnoči, pa mi kljub temu še ni potrebno nositi naočnikov. Stojim pa na stališču, da mora biti vse, kar napiše učenec, napisano pravilno.« Pri pregledu teh zvezkov sem ugotovil, da razen redkih izjem, pišejo vsi učenci prav lepo in lično. »Veste, s pisavo imam mnogo dela. Tisti, ki obiskujejo 5. razred, me že poznajo, težje je s tistimi v 4. razredu,« je pripovedovala tov. Kukovčeva.
Glede na pregled risarskih izdelkov bi lahko rekel, da so lepi in lični. Učiteljica vzgaja v učencih
S>P?lnTeXii..Ne ko- .
pičimo jim težkoč z veliko množino predmetov in snovi na učiteljiščih! Pridobivajmo jih smotrno in vztrajno za učiteljski poklic. Usmerjajmo v ta poklic ravno najboljše! Abiturienti se bodo radi odločili za učiteljski poklic, ako jim ga bodo njihovi učitelji prav prikazali (predvsem s svojim kvalitetnim delom), ako bo učitelj imel v družbi tisti položaj, ki ga po svojem delu zasluži. Solidna izobrazba je glavno sredstvo, ki omogoča učitelju, da svoje delo kvalitetno vrši.
Na pedagoško akademijo bi se vpisali vsi, ki se žele posvetiti učiteljskemu poklicu. Kaj naj bi pedagoška akademija svojim gojencem posredovala? Predvsem pedagoške predmete. Te pa v povezavi s snovjo, ki jo učitelji na osnovni šoli posre-
so pa dovolj razgledani v pedagoški dujejo in ob mnogih primerih prak-znanosti. Ves izobrazbeni sistem je tičneea dela v vadnici. Dalje naj bi
zelo neenoten.
Ne zdi se mi koristno, da bi obravnavali vprašanje učiteljišč ločeno od sklopa vprašanj, ki so z njim v najtesnejši zvezi. Obenem z vprašanjem izobrazbe osnovnošolskih učiteljev je treba rešiti še vprašanje izobrazbe predmetnih učiteljev in pedagoške izobrazbe profesorjev. Ves problem je treba zajeti kot celoto in ga tako reševati.
Pri reševanju tega problema je treba misliti na neke momente, ki jih je nujno treba upoštevati. Da naštejem nekaj glavnih: Učitelj naj bo splošno izobražen. Z elementi splošne izobrazbe naj bo prežet v tej meri, da mu bodo pri pouku in v življenju na uslugo. Ako se je specializiral v neki predmetni smeri, mora svojo snov zares obvladati. Čutiti mora zvezo med snovjo, ki jo podaja, in življenjem, ki stremi v vse višje oblike. Pedagoško znanost naj obvlada v tej meri, da mu bo pri delu z mladino v resnično pomoč. Zavedati se mora, da je povezava mesta z vasjo v mnogih ozirih odvisna prav od njega. Učiteljstvo kot celota naj bo kolektiv, ves usmerjen k dvigu izobrazbene ravni našega ljudstva, predvsem mladih generacij.
Smatram, da bi bilo vprašanje izobrazbe učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev najbolje rešiti na sledeči načini
Vsi učitelji naj dokončajo popolno srednjo šolo. Ta šola daje splošno izobrazbo, ki naj se ji mlad človek v določeni dobi ves posveti. Učitelj pripravlja učence na srednjo šolo, sam pa je iz izkušnje do kraja ne pozna! Pripadniki ljudske inteligence raznih poklicev so povezani z vezmi, ki so si jih pridobili v času osemletnega šolanja na srednji šoli. Učiteljstvo stoji danes ob strani izven te velike družine ljudske inteligence. Učitelj naj presoja razmere podeželja s širšega vidika kot večina
tičnega dela v vadnici. Dalje naj bi gojenci v času dveletnega študija (eno leto je za to prekratko) predelali z metodskih vidikov petje, risanje, telovadbo in ročna dela. V obliki seminarskih vaj: naj bi strnjeno predelali snov glavnih predmetov srednje šole. Cilj teh seminarskih vaj tri bil, da bi gojenci svoje znanje, pridobljeno na srednji šoli pregledali, povezali in si ga še globlje vsadili v zavest. Te seminarske vaje naj bi vodili izkušeni profesorji. Posebno nadarjene gojence bi usmerjali v določene oddelke pedagoške fakultete.
Pedagoško akademijo bi končali z učiteljsko diplomo. Nekaj bi jih odšlo na osnovne šole, drugi, ki so pokazali veselje in nadarjenost za nadaljnji študij, bi odšli na pedagoško fakulteto. Pedagoške akademije bi bile v večjih mestih, kjer so že doslej obstojala Učiteljišča.
Ali je potrebna pedagoška akademija bodočim predmetnim učiteljem
nost, za kar Haložani ne kažejo posebnega smisla.
Kjub visoki starosti se je tovarišica dodobra vživela v ustvarjanje novega družbenega reda, dojela smisel naše narodnoosvobodilne borbe odnosno ljudske revolucije in zna učencem živo prikazovati pridobitve naše borbe in jih navduševati za veličastno delo, ki ga opravljajo današnji dan ljudske množice za graditev socializma.
V nadaljnjem razgovoru sem jo vprašal, če je zadovoljna z učenci, ali ima težave v pogledu reda in discipline. »Glede na to se ne morem pritožiti. Niso preveč pridni, tudi ne preveč nagajivi, tako nekako srednji in kar zadovoljna sem. Ubogajo me in prav lahko delam z njimi. Veste, Haložani so posebne vrste ljudje. Zelo so nezaupljivi in občutljivi, vidijo samd sebe in mislijo, da drugi nimajo težav in bojev v življenju. Vse življenje sem dala temu kraju in ljudem, pa nisem zadovoljna. Mogoče bi me ljudje bolj cenili in spoštovali, če bi bila bolj bogata. Tako pa nimam ničesar in celo pokmetila sem se. Od svoje plače sem mnogo dajala učencem za razne potrebščine v šoli, smilili so se mi. Zelo pa me žalosti, ko vidim, da nimajo naši ljudje nobenega pravega smisla za napredek. Zelo sem se veselila, ko so pred leti začeli na oni strani šole pripravljati zemljišče, kjer naj bi stal Zadružni dom. Mislila sem tudi na dvorano, da bi na tak način le prišlo nekaj več življenja in kulturnega udejstvovanja v ta naš zapuščeni kot. Ostalo je samo pri načrtu in delo ni šlo nikamor izpod rok. Za ustanovitev kmetijske zadruge res da ni okoliš primeren, ker je zelo malo orne zemlje in še ta je v hribovitem predelu, lahko pa bi
mija bodočim predmetnim učiteljem	ustanovili vinogradniško zadrugo, ki
in profesorjem? Vsekakor. Saj jim	^ prav gotovo ustvarila boljše živ-
posreduje znanje pedagoških pred metov, povezuje in utrjuje jim tudi predmete splošne izobrazbe. Tako bodo jasneje videli mesto svojega predmeta v sklopu snovi srednješolske izobrazbe; tudi primitivno obvladanje veščin j;im bo koristilo pri nazornem pouku.
Študij na pedagoški fakulteti bi trajal 4 leta. 2 leti v nižjem tečaju in 2 leti v višjem tečaju. Nižji tečaj bi obiskovali vsi bodoči učitelji srednjih šol. Višja pedagoška šola bi s tem odpadla. Po završenem nižjem tečaju bi študentje dobili^diplo-me predmetnega učitelja. Večji del študentev bi odšel na nižje srednje šole. Posebno talentirani bi nadaljevali študij v višjem tečaju, ki bi ga končali kot profesorji popolnih srednjih šol.
S tako organizacijo izobrazbe učiteljstva bi dosegli potrebno enotnost bi sedanje pereče probleme za
bi p^v gotovo ustvarila boljše življenjske pogoje v našem zakotnem kraju!«
Mnogo mi je tov. Kukovčeva pripovedovala o vtisih in doživljajih od leta 1899, ko je kot 19 letno dekle prišla na svoje prvo in zadnje službeno mesto. Med razgovorom sem jo vprašal, če ji je znano, da jo je
Obiskovalci spominske razstave ob 10-letnici ustanovitve OF so v II. nadstropju videli oddelke z napisom »Partizansko šolstvo«. Razstavljeno gradivo je zanimiv dokument državotvornosti slovenskega naroda, ki je pod vodstvom Komunistične partije Slovenije organiziral na osvobojenem ozemlju istočasno z graditvijo ljudskih odborov tudi šole in skrbel za nov učiteljski naraščaj. Razstavljeni grafikoni in zemljevidi pojasnjujejo, kako je okupator razkosal slovensko ozemlje, nadalje uspehe pri organiziranju šol na osvobojenem ozemlju, dočim v vitrini zbrani dokumenti pričajo, kako je v stari Jugoslaviji čakal učiteljski ali profesorski kandidat leta in leta na službo. Kako je fašistični okupator hotel v čim krajšem času potujčiti slovensko mladino, kako je Prosvetni odsek pri SNOS-u skrbel za organizacijo šol, kako so mučili slovensko mladino in vzgojitelje, kakšne učbenike in priročnike smo imeli že v času NOB. Skratka razviden je požrtvovalni boj slovenskih pedagoških delavcev za svobodo in veliki uspehi partizanskih šol.
Namen tega sestavka pa ni opisati ta del OF razstave, temveč opozoriti učitelje in profesorje in ostale pedagoške delavce na šolski muzej, ki je razstavil navedeno gradivo. Prav gotovo je malo čitateljev Prosvetnega delavca, ki vedo za šolski muzej v Ljubljani. Zaradi pomanjkanja prostorov nima stalne razstave in zato ni dostopen širokim ljudskim množicam. Sedaj se nahaja v prostorih osnovne šole na Ledini v Komenskega ulici. Ima na razpolago 1 učilnico in kabinet. Slovenski šolski muzej je bil ustanovljen na pobudo slovenskega učiteljstva že 1. 1898, in sicer kot stalna razstava učil in šolarskih izdelkov. Zaradi pomanjkanja stalnih rastavnih prostorov in ker učiteljska organizacija ni imela dovolj sredstev za nadaljnje vzdrževanje, ie bil razpuščen 1. 1913. Obnovljen je bil nato v 1. 1938. Prostore je imel na bežigrajski osnovni šoli. Številne šole so na prošnjo poslale učbenike, podatke iz šolskih kronik, dokumente, izdelke učencev in nekatere »zlate in črne bukve.« Med vojno je bilo delo skoraj onemogočeno, vendar so se zbirke in knjige ohranile, V 1. 1945 je muzej ponovno pričel zbirati podatke o šolah, učencih, učiteljih. Žal se niso vsi šolski upravitelji odzvali in tako nima muzej še sedaj podatkov za del šol na Primorskem. Na pobudo Centralne uprave Sindikata prosvetnih delavcev sta Ministrstvo za prosveto in Republiški odbor sindikata prosvetnih delavcev pričela s pripravljanjem razstave šolstva. Prva razstava šolstva po osvoboditvi je bila v Ljubljani od 10.—24. novembra 1948. Zbrano gradivo, deloma dopolnjeno, je bilo drugič razstavljeno na razstavi šolstva FLRJ v Zagrebu 1. 1949 ob priliki II. kongresa prosvetnih delavcev (24. IV.—3. V.). Po razstavi je vse gradivo prejel slovenski šolski muzej, ki je pridobil lepo zbirko grafikonov, zemljevidov in panojev za svojo stalno razstavo. Istočasno z razstavo v Ljubljani je izšel kratek vodič pod naslovom: »Borba slovenskih ljudskih množic za svobodno šolo.«* Na 98 straneh te brošure je mnogo zanimivega gradiva iz razvoja slovenskega šolstva.
Šolski ali pedagoški muzeji so nastali v prejšnjem stoletju. Prva osnova so bile razstave učil. Taka prva razstava je bila na Slovenskem 1. 1870 v Ljubljani ob priliki večjega zborovanja učiteljstva za Kranjsko.
Prezidij ljudske skupščine FLRJ odlikovali. Citala je v časopisih. Solze so ji zalile oči in rekla: »Nikdar nisem pričakovala in mislila na to, da bi se še kdo spomnil na mene. Slavju 18. t. m. v Ptuju se bom odzvala, posebno če pride avto po nas. Saj veste, da je potovanje z vozom za mene težavno, posebno če je slabo vreme. Nisem več tako mlada, da bi lahko delala nekdanje večkrat prehojene poti. Pred tremi leti sem še redno prihajala na uradne konference in sestanke, danes pa je to za mene prevelik napor. Tudi govorila bom svojim tovarišem, saj je toliko mladih učiteljev, ki morajo vedeti, da so v našem poklicu tudi težave, ki pa jih mora človek z voljo prenašati!«
Tako je delo in življenjska pot učiteljice Kukovec Elizabete, ki ji je vzgoja mladine največja skrb, da se od nje ne more ločiti, ker je celo njeno življenje neločljivo združeno z življenjem šolske mladine in oblikovanjem mladega človeškega -življenja.	Stanič Stane.
Nalaga šolskih muzejev je, zbirati in urejati gradivo o razvoju in organizaciji šol, o učencih, učiteljih, profesorjih, njihovi šolski kvalifikaciji. Nadalje zbirati učne načrte vseh šol, učbenike in pomožne učne knjige, ki so se ali pa se še rabijo v šolah na slovenskem ozemlju. Zbrati pedagoški in organizacijski tisk (učiteljska, profesorska glasila), mladinske knjige, šolske arhive, fotografije šol itd.
Slovenski šolski muzej ima doslej naslednje zbirke:
1.	Kartoteko osnovnih šol in se-demletk za ozemlje bivše dravske banovine. (Podatki za primorske šole so nepopolni, prav tako ni gradiva za gimnazije in strokovne šole.)
2.	Muzejska knjižnica je razdeljena na slovenski in nemški oddelek in ima okoli 11.000 del. Zbrani so največ učbeniki za osnovne šole in deloma za srednije in strokovne šole. Pač pa prejema muzej vse novo iz-išle učbenike. Številne so pedagoške revije iz dobe pred 1. 1918. Prav tako je lepa zbirka metodičnih pripomočkov.
3.	Arhiv obsega uradne šolske spise do 1. 1870 le za nekaj šol. Po tej dobi je obširnejši, ni pa še sistematična urejen. Nadalje NOB arhiv, ki jje še potreben izpopolnitve. Vse, ki imajo kakršen koli dokument iz te dobe o šolstvu (dekreti, diplome, dopisi SNOS-a in okrožij), prosimo, da ga nošljejo upravi muzeja.
4.	Zbirka šolskih izdelkov učencev je obširna in obsega predvsem šolske zvezke in risbe. Le malenkost je ročnih izdelkov.
5.	Zbirka učil je omejena na slike iz nazornega pouka, zemljevide in slike iz prirodopisa, ki so bile v rabi pred 1. 1914.
6.	Zbirka grafikonov, zemljevidov in slik (panojev), ki pojasnjujejo razvoj slovenskega šolstva od 1. 1914 do 1948, je obsežna in lepo izdelana.
7.	Zbirka fotografij (fototeka) je pomanjkljiva in obsega predvsem fotografije iz dobe NOB in po osvoboditvi. Sem so uvrščene tudi foto-grafije učiteljev in profesorjev, ki so padli kot borci, talci, bili ubiti ali umrli v taboriščih. Ta zbirka ni popolna.
Snuje se zbirka terezijanskih šolskih poslopij in zato prosimo vse šolske upravitelje, da bi poslali muzeju slike šolskih poslopij. Stara zbirka je nepopolna in mnoga poslopja so bila obnovljena ali novo zgrajena.
Ta kratki prikaz naj bo vzpodbuda onim učiteljem in profesorjem, ki se zanimajo za zgodovino slovenskega šolstva, da bodo pričeli zbirati gradivo za šolski muzej, ki bo imel lepše in bogatejše zbirke takrat, ko bodo sodelovali vsi pedagoški delavci. Istočasno je pa to tudi vabilo za ogled muzeja, ko se mudite v Ljubljani.	.
daljšo dobo rešili.
Planinšek Pavel
PROFESORJE in UČITELJE slovenščine, zgodovine in zemljepisa opozarjamo, da imamo na zaloga še nekaj izvodov znanstvenih revij iz preteklega leta, in sicer:
1.	Slovenski etnograf, letnik 1949, din 200.—;
2.	Slavistična	revija,	letnik	1948,	št.	1-2,	din	100.—;
3.	Slavistična	revija,	letnik	1948,	št.	3-4,	din	100.—;
4.	Slavistična revija, letnik 1949, št. 3-4, din 100.—;
5.	Slavistična	revija,	letnik	1950,	št.	1-2,	din	200.—;
6.	Slavistična	revija,	letnik	1950,	št.	3-4,	din	200.—;
7.	Geografski vestnik, letnik 1948-49, din 200,—;
8.	Geografski vestnik, letnik 1950, din 200.—;
9.	Zgodovinski časopis, letnik 1948-49, din 180.—.
Naročite z dopisnico pri naslovu: DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE, uprava revij — Mestni trg št. 26, Ljubljana.
* Založila DZS v Ljubljani, cena 25 din.
O. F.
Sektorski nastopi v grosupeljskem okraju
V šolskem letu 1950/51 smo na pobudo tov. nadzornika Rotmana in predsednika sveta za prosveto tov. Dobnikarja imeli več praktičnih nastopov po raznih šolah grosupeljskega okraja. Praktične učne slike so bile podane v III. in IV. razredu osnovnih šol, in sicer iz slovenščine in zgodovine.
Zaradi terenskih prilik in uspešnejše diskusije je v manjšem krogu so bili nastopi po sektorjih ob navzočnosti kakih 10 do 15 učnih oseb.
Učitelji, ki so praktično izvedli pouk, so si — po učnem načrtu — sami izbrali teme iz slovenščine in zgodovine in jih obravnavali po individualni metodi in uvidevnosti. Že nekaj dni pred nastopom so dobili teme učnih slik tudi vsi učitelji III. in IV. razreda okoliških šol, da so se na nastop lahko tudi sami pripravili in dali svoje kritične pripombe.
Po končanem nastopu se je vršila obširna diskusija in so navzoči vsestransko ocenili nastop z ozirom na metodo, aktualnost snovi, aktivnost učencev in druge činitelje.
Za uvod v diskusijo je najprej vsaka učna oseba, ki je izvedla nastop, podala samokritiko in navedla vsa dejstva, ki so vplivala na uspeh. Nato so izrekli kritične pripombe vsi razredniki III. in IV. razreda in obrazložili, kako bi sami izvedb učno sliko.
Diskusijo sta spretno vodila tov. nadzornik oz. tovariš predsednik in o vsem poteku se je vodil tudi zapisnik.
Praktični pouk so izvajali učitelji začetniki in starejši praktiki v zares tovariški harmoniji in vnemi, da se po šolah izboljša pouk in s tem v zvezi tudi vzgojni in učni uspehi.
Nastopi so bili zanimivi in koristni in so z njimi mnogo pridobili mlajši učitelji, kakor tudi starejši tovariši in tovarišice, od katerih mnogi zlasti pri pouku slovenščine in zgodovine niso znali najti poti do novih pedagoških dognanj in iz starih kolesnic tudi ne v našo novo družbeno stvarnost.	Pitj-
Gradbeni tehnikum postaja dober vzgojni kolektiv
Danes pogosto beremo o problemih vzgoje in pouka na naših srednjih šolah. Mnogo napak v našem vzgojnem delu je že odkrilo kritično oko, pa tudi na tega ali onega krivca so že pokazali s prstom. Veliko dobrih nasvetov smo že slišali in pri svojem delu jih bomo morali upoštevati. Vendar moram pripomniti, da vsa dosedanja polemika o tem vprašanju še ni osvetlila našega šolstva z vseh strani in je na žalost še vse premalo segla v globino. Gotovo drži, da vzgoja našega mladega rodu ni samo naloga šole, temveč tudi staršev in vseh naših političnih, kulturnih in športnih organizacij.
Gradbeni tehnikum je mlada srednja strokovna šola, ki ima okrog 800 dijakov. Od teh je le četrtina Ljubljančanov. Prevladujejo otroci kmetov in delavcev. Dijaki študirajo na arhitektonskem, gradbenem, geo-metrskem in industrijskem odseku,
V	okviru šole sta še delavski tehnikum in delovodska gradbena šola. Skoraj vsi dijaki so vključeni v mladinsko organizacijo, ki ima sposobne in marljive voditelje. Stalnih profesorjev je 58 in so vsi člani Sindikata profesorjev in učiteljev. Sola ima svoj internat ob Gerbičevi ulici, ki ga je mladina sama zgradila. Sedaj stanuje v njem okrog 500 mladincev. Dekleta imajo poseben internat v Gradišču. Oba internata sta združena pod skupno upravo.
Še danes je mnogo ljudi, ki ne znajo prav ceniti dela učiteljev in profesorjev. Pridite k nam in oglejte si naše delo! Šolske prostore Gradbenega tehnikuma smo zgradili leta 1948, v letu 1949 in 1950 pa smo postavili internatsko naselje. Ves ta čas smo delali in zbirali učila, pisali skripta in knjige. Inženirji iz ope-rative in profesorji z raznih šol so postajali učiteljski kolektiv. Mladinska organizacija je skovala mladinsko skupnost, ki je gradila internat, zadružne domove, Novo Gorico itd., obenem pa se s strokovnim, kulturnim in političnim delom pripravlja za svoj poklic in življenje. Vse delo je koordinirala uprava šole. Najtežje je za nami in danes Gradbeni tehnikum krepko izpolnjuje svoj delež petletke. "Uspeli smo, ker so za dosego smotra strnili svoje sile sindikat, mladinska organizacija in uprava šole. Skupno smo študirali naloge in iskali rešitve, si pomagali med seboj in povezali svoje napore v skupnem delu. Skupno smo premagovali težave in se skupno veselili uspehov. Odkrito smo drug drugega opozarjali na napake in jih odpravljali. Tako nastaja kolektiv Gradbeni tehnikum. V šolskem kolektivu, ki se ustvarja samo s trdim delom in ob tesnem sodelovanju uprave, sindikata in mladinske organizacije, vidim osnovo šolskih in vzgojnih uspehov. Vzgojni uspehi v internatu, večji šolski uspehi, dvig ravni kulturnega in političnega dela naših dijakov in veliko število pri-javljencev za mladinsko progo so v veliki meri posledica vzgojnega vpliva šolskega kolektiva.
S povezovanjem svojega dela z delom šolske uprave in z delom mladinske organizacije je sindikalna podružnica svoje udejstvovanje razširila na naslednja področja:
1.	Strokovno in pedagoško delo.
2.	Ekonomski pogoji profesorjev.
3.	Pomoč mladinski organizaciji.
V prvo področje spada: izboljšanje in koordinacija pouka, pripombe k učnim načrtom, izdelava skript in učil, strokovna in metodična izobrazba profesorjev, izdelava specialnih metodik, pedagoška izobrazba profesorjev ter njihova politična vzgoja. To delo opravlja sindikalna podružnica v sodelovanju z upravo šole v okviru predmetnih komisij, pedagoških mesečnih konferenc, seminarjev, predavanj z diskusijami, skupnih ogledov razstav itd.
S strokovnimi, pedagoškimi in metodičnimi vprašanji se bavijo predvsem predmetne komisije (za matematiko in fiziko, opisno geometrijo, arhitekturo, gradbeništvo, za jezike in zemljepis, zgodovino, ustavo ter gospodarsko zakonodajo). Vse predmetne komisije so obravnavale na svojih sestankih teme splošne pedagogike in metodike, poleg tega pa so razpravljale o specialnih metodikah, upoštevajoč specifičnost našega zavoda. Ker specialnih metodik za večino strokovnih predmetov še ni v literaturi, so naše strokovne komisije napravile obsežen načrt za njih izdelavo. Ta načrt smo deloma že izpopolnili. Ing. Magušar Maks je obdelal »Uvod v gradbene konstrukcije«, ing. Medved »Opečne zveze«, ing. Kos »Vzgojne in izobrazbena smotre v predmetne gradbene konstrukcije« in ing. Accetttova »Uvodni uri k pouku tehničnega risanja«.
Veliko pozornost so 'predmetne komisije posvetile tudi sestavljanju učbenikov za strokovne predmete. Tudi tega dela smo se lotili siste-matično. Doslej so izšli naslednji učbeniki odn. skripta: »Gradbeni elementi«, 7 snopičev, ki so dobili »Prešernovo nagrado« in 1. ter 2. del »Statistike gradbenih konstrukcij«.
V	tisku so še 8., 9. in 10. snopič »Gradbenih elementov« in 3. del »Statike gradbenih konstrukcij«. — v pripravi so še naslednja skripta:
ing. Peruzzi »Armirani beton«, ing. Cacak »Mizarska dela« (okna, vrata in okovje), ing. Pajk »Gradbeno poslovanje« (organizacija gradbenega dela), ing. Matko »Regulacija vodotokov«, Karlovšek »Hišne inštalacije«, ing. Accettova »Razvoj stavbarstva«, Karlovšek »Slikarska in pleskarska dela«, ing. Bratkovič »Izravnalni računi za geometre«, ing. Bydlo »Geodetski računi za geometre«, ing. Podboj »Gradbeni stroji«, ing Hus »Stanovanjske in javne zgradbe«, ing. Fink »Zemeljska dela«.
Iniciativno smo se lotili tudi izdelave učil, izmed katerih naj omenim predvsem večje število stenskih risb in plakatov, zbirko topografskih znakov, model »Keller« transportnega sistema za prevoz opeke od stroja preko sušilnice v peč, 2 modela strešnih konstrukcij, 2 modela strojev za industrijo gradbenega materiala itd. S pomočjo šolske uprave je ing. Kersnik uredil šolsko delavnico za učila.
Predmetne komisije skrbe tudi za strokovni dvig profesorjev. Opozarjajo na novo Uteraturo, obveščajo svoje člane o napredku v posameznih strokah, priporočajo obisk strokovnih predavanj, ki jih organizira DIT, Ljudska univerza in razna strokovna društva. Uprava šole in sindikata sta poleg tega organizirala ogled razstave srednjeveške umetnosti v Zagrebu, razstave švicarske arhitekture v Ljubljani itd.
Oblike politične vzgoje naših članov niso toge. Veliko politično-vzgojnega dela opravijo predmetne komisije, ki vzgajajo požrtvovalne in strokovno sposobne učitelje mladine. Na sestankih predmetnih komisij povezujemo mnoge naše politične in gospodarske probleme z vzgojnim in strokovnim delom na šoli. Lani smo organizirali seminar za politično ekonomijo, ustavo, zakonodajo in zgodovino, ki je trajal skoro 3 mesece. Na tem seminarju so naši člani poglobili svoje znanje iz posameznih vej naprednega družboslovja in si razširili politično obzorje. Na rednih mesečnih sindikalnih sestankih obravnavamo poleg sindikalnih vprašanj tudi teme s področja gospodarskega, socialnega in političnega življenja. Letos smo imeli med drugimi naslednja predavanja z diskusijo: o delavskih svetih, o novem sistemu naše trgovine in o zunanji trgovini FLR Jugoslavije. Predavali so strokovnjaki.
Na rednih mesečnih pedagoških konferencah smo razpravljali o naslednjih vprašanjih, ki se ne tičejo samo našega vzgojnega dela, temveč so tudi velikega politično-vzgojnega pomena: o odnosu med šolsko upravo, sindikatom in mladinsko organizacijo, o delu razrednika, o moralni vzgoji, o šolskem kolektivu itd.
V drugo področje spada skrb za pravilno napredovanje, honoriranje in nagrajevanje profesorjev, podpore, skrb za letne dopuste in letovanje itd. V teh vprašanjih je med sindikatom in šolsko upravo vedno polno soglasje.
Sodelovanju z mladino bom v tem članku posvetil malo več prostora. Nobenega dvoma ni, da je uspeh šolskega kolektiva odvisen od dobrega vzgojnega dela šolske uprave, sindikata in mladinske organizacije ter njihovega sodelovanja. Prav zato je sindikalna podružnica na Gradbenemu tehnikumu posvetila koordinaciji dela vseh teh treh vzgojnih či-niteljev največ pozornosti. Oblike sodelovanja med šolsko upravo, sindikatom in mladinsko organizacijo niso stalne, niti jih ni mogoče predpisati, temveč se ravnajo po problemih, ki so specifični za določen čas, šolo in kraj. Predvsem je važno, da se sindikat in šolska uprava zavedata velike vzgojne vloge mladinske organizacije in spoznata vrednost njenih izkustev, ki izvirajo iz dela med mladino, za katero pridejo njeni funkcionarji v mnogo tesnejši kontakt kot profesorji. Mladine, njenega mišljenja in usmerjenosti ne moremo po vsem spoznati le v razredu, na šolskem izletu itd., temveč nam more mnoga spoznanja o njej posredovati le mladinska organizacija. Na drugi strani pa se mora tudi mladinska organizacija zavedati, da se more in mora mnogo naučiti iz bogatih vzgojnih izkustev profesorjev in učiteljev. Sodelovanje med sindikatom in mladinsko organizacijo pa je uspešno le, če je iskreno in če vključuje tudi medsebojno konstruktivno kritiko in sposobnost tako kritiko sprejemati. Od mnogih tovarišev sem slišal v bližnji preteklosti pripombo, češ, da ima mladinska organizacija v šoli preveč besede, da »komandira« itd. Pa tudi nekateri mladinski funkcionarji govore, da se profesorji vtikajo v mladinsko organizacijo. Ves čas od osvoboditve sodelujem z mladinsko organizacijo in sem si med tem nabral toliko izkustev, da lahko trdim, da so vzrok takim pojmovanjem in trditvam napake, ki so jih delali nekateri direktorji, profesorji in mladinski funkcionarji. Prav gotovo je grešil na primer direktor, ki je zahteval od profesorja, da v razredu izobesi podrobni učni načrt, dijake pa navajal k temu, da kontrolirajo profesorja, če sledi učnemu načrtu. Napak je tudi, če član sindikalnega odbora, ki skrbi za povezavo z mla-
dino, vzame sodelovanje z mladinsko organizacijo v zakup. Sindikalni funkcionar, ki povezuje delo sindikata z delom mladinske organizacije, opravlja svoje delo pravilno le, če prispeva k ustvaritvi resničnega šolskega kolektiva, kjer dijaki spoštujejo svoje učitelje in jim zaupajo in kjer profesorji napravijo vse kar zmorejo. Sodelovanje sindikata z mladino ni sodelovanje le nekaterih članov sindikalnega odbora, temveč vseh profesorjev, je pomoč mladini na vseh področjih njenega dela in požrtvovalna vzgoja mladega človeka in strokovnjaka.
Tako široko sodelovanje z mladino pa zahteva usmerjevalca in organizatorja vsega vzgojnega dela v šoli. Na Gradbenem tehnikumu opravljajo to delo sestanki predstavnikov uprave, sindikata in mladinske organizacije. Take »proizvodne« konference obravnavajo vsa aktualna vprašanja vzgoje v šoli, internatu in doma. Na dnevnem redu so poročila o vzgojnem delu uprave, sindikata in mladinske organizacije. V debati, ki sledi poročilom, se pogovorimo o vseh konkretnih problemih šole in vzgoje in sprejmemo nato ustrezajoče sklepe. Menda ne bo odveč, če nanizam nekatere naše probleme: razlaga resolucije IV. plenuma CK KPS o vzgoji mladine in aplikacije njene vsebine na naš zavod.
Aplikacija sklepov IV. plenuma na našo šolo. Program kultumo-pro-svetnega dela v šoli in internatu. Strokovna pomoč profesorjev pri literarnem, šahovskem in dramat-skem krožku mladine, pri mladinskem pevskem zboru, pri ljudski univerzi v internatu, pri ljudski tehniki in pri plesnih vajah mladincev. Organizacija politične vzgoje mladine in sodelovanje profesorjev. Organizacija dveh štirinajstdnevnih političnih seminarjev za mladince in skrb za kader mladinskih funkcionarjev za prihodnje šolsko leto. Povezava med internatom in šolo. Po- ' vezava med domom in šolo itd.
Ker se zavedamo, da srednja strokovna šola ne more dati dijakom tako splošne izobrazbe kot gimnazija, podpiramo zdravo iniciativo mladine pri njenem izvenšolskem kultumo-prosvetnem delu. Mladinska organizacija je ustanovila literarni krožek, ki mu je strokovno pomagal prof. Horvat. Člani literarnega krožka so osnovali tudi svoje glasilo »Mladi gradbenik«, ki pa je na žalost izšel le enkrat. Delo v literarnem krožku se ni moglo prav razmahniti, kar nam zgovorno dokazuje, da moramo v prihodnjem šolskem letu napraviti vse, da vzbudimo pri mladini smisel' za literarno udejstvovanje. Edina številka »Mladega gradbenika«, slab obisk dijaške knjižnice in šolske naloge naših dijakov nas opozarjajo na nizek kulturni nivo naše mladine.
Uprava šole, mladinska organizacija in sindikat bodo morali še vztrajneje kot doslej skrbeti, da bo mladina preusmerila svoj interes od plehkih zabav in improvizacij k poglobljenemu kulturnemu delu.
Kako velike uspehe rodi požrtvovalno delo, nam kaže pevski zbor Tehnične srednje šole in Gradbenega tehnikuma. Pod vodstvom prof. Korošca je postal eden najboljših mladinskih pevskih zborov v Sloveniji.
Veliko pozornost sta sindikat in šolska uprava posvetila delu mladinskega dramatskega krožka, ki so ga ustanovili šele letos. Pridobili smo poklicnega režiserja prof. Jamnika, ki sta ga honorirala deloma šola deloma pa sindikat. Nekateri profesorji so obiskovali vaje dramatskega krožka in tako tudi moralno podprli mladino pri njenem plemenitem stremljenju, Kljub dejstvu^ da • velika večina članov tega mladega umetniškega kolektiva ni še nikdar nastopila, je drafnatski krožek dosegel pred kratkim izreden uspeh. Z »Maturo«, ki so je igrali, niso navdušili le svojih sošolcev, temveč tudi profesorje, ki jih je uspela premiera veselo iznenadila.
Za dijake je šolska uprava organizirala tudi plesne vaje, ki jih je vodil plesni učitelj Jenko. Tudi te vaje so redno obiskovali profesorji in z veseljem ugotavljali, kako se njihovi dijaki, ki so brez slabih ocen, vzgajajo pri pouku lepih družabnih plesov. Tako se mladina uči spoznavati, kaj je lepo. Prepričan sem, da bo na ta način mladina prišla do spoznanja da nudijo resničen užitek le take plesne prireditve, ki so na visoki kulturni stopnji, in da bo odklonila vse tisto, kar je prišlo k nam kot produkt propadajoče kapitalistične družbe.
Posebno važno vlogo pri vzgoji naše mladine pa ima ljudska univerza, ki jo je ustanovila mladinska organizacija. S pomočjo sindikata je priredila vrsto kvalitetnih predavanj, od katerih bom omenil naslednja: Naša zunanja trgovina. Evropsko atletsko prvenstvo, O Ameriki in ameriških Slovencih, O delavskih svetih, O novem kazenskem zakoniku itd. Vsa predavanja so bila zelo dobro obiskana in so v celoti dosegla svoj smoter.
Velik problem je na Gradbenem tehnikumu redna šolska telovadba. Ker šola nima telovadnice, gostuje naša šola na Klasični gimnaziji. Pouk telovadbe vodi izredno požrtvovalni telovadni učitelj in znani športni strokovnjak tov. Danilo Korče, ki se zaveda, da je ena tedenska ura telovadbe vse premalo za pravilen razvoj mladine. Zato se je tesno povezal z mladinsko organizacijo in športnimi društvi in uspešno vklju-
skrbita, da se naši dijaki tudi V športnih društvih vzgajajo v zavedne državljane in prave športnike. »Len dijak ni pravi športnik in za take ni prostora v naših športnih društvih«, je izjavil ing. Megušar v svojem radijskem predavanju o športni morali.
Zelo je razgibano na našem zavodu tudi šahovsko življenje. Turnirje dijakov in profesorskega zbora, dvoboje med dijaki in profesorji itd, vodi prof. Šuštar.
Na uspehe mladine na Gradbenem tehnikumu vpliva tudi sodelovanje med šolsko in internatsko upravo, sindikatom in mladinsko organizacijo. To sodelovanje je tem važnejše, ker so v internatu le 3 poklicni vzgojitelji. Pomožni vzgojitelji so študenti visoke šole odnosno najboljši dijaki višjih letnikov. Vzgojno delo v internatu usmerja internatski svet, ki ga sestavljajo upravnik internata, vzgojitelji, predstavnik šole, predstavnik sindikata in mladinske organizacije. Na internatskih konferencah in sobnih sestankih razpravlja mladina o problemih svojega življenja v internatu, ki postaja njen vedno prijetnejši dom. Pri tem ima največ zaslug naš bivši dijak, visokošolec Ljubo Hanzel.
Važen pogoj za uspešno vzgojo naše mladine je tudi sodelovanje s starši. Četudi je le 1U naših dijakov Ljubljančanov, nam je vendarle uspelo navezati tesen stik s starši. Doslej je šolska uprava sklicala že tri roditeljske sestanke, na katere je prišlo do 2/s staršev. Na skupnem sestanku je bil najprej referat o vzgojnih problemih, potem pa razgovor staršev z razredniki. Odveč bi bilo govoriti o pozitivnih posledicah razgovora profesorjev s starši, saj so te že dovoli znane. Vendar moram omeniti splošno željo staršev, ki imajo otroke v Ljubljani, da jim šola in internat dasta kar največ dobre vzgoje in solidnega znanja. Za otroke, ki nočejo študirati ali pa za ta študij niso sposobni, prosijo starši nasvetov. Socialno slabo situirani starši, ki ne prebivajo v Ljubljani so izrazili skrb, kako bodo šolali svoje otroke, ko se bo uveljavila nova uredba o štipendijah. Ugotoviti moram, da smo z roditeljskimi sestanki povečali , zanimanje staršev za uspeh in vedenje otrok, toda še vedno je velik del staršev, ki se na šoli še niso oglasili, niti jih ni na roditeljskih sestankih. Treba bo še mnogo vzgojnega dela med očeti in materami, kar je naloga tiska in množičnih organizacij.
Ne pretiravam, če trdim, da so uprava, sindikat in mladinska organizacija Gradbenega tehnikuma dosegli zaradi sistematičnega in organiziranega skupnega vzgojnega dela velike uspehe. Gradberfl tehnikum se razvija v močan šolski kolektiv,
čuje mladino v razne panoge športa. ki daje naši domovini zavedne in
S svojim vzgojnim in organizacijskim delom med mladino je v kratkem času ogromno prispeval k njenemu pravilnemu razvoju. Prof. Korče in ing. Megušar sta v tesnem stiku z raznimi športnimi organizacijami in
sposobne graditelje socializma.
S skupnimi napori vzgajamo mlade tehnike, ki ne bodo le strokovnjaki, temveč ljudje s široko kulturno izobrazbo, nosilci socialistične humanitete.
O pouku srbskega ali hrvatskega jezika na naših nižjih gimnazijah
Učni načrt za nižje gimnazije daje pouku srbohrvaščine na naših šolah pomen, ki temu jeziku po pravici že zdavnaj pripada. Srbski ali hrvatski jezik govori in piše v naši državi ogromna večina prebivalstva. Ta jezik moraš znati, čim prekoračiš Kolpo ali Sotlo. Hrvati in Srbi imajo ne samo bogato leposlovno, nego tudi znanstveno literaturo in pri pičlosti deviznih dinarjev sezi po hrvaških in srbskih knjigah! .
Na mesto dosedanjega diletant-stva in šušmarjenja pri pouku tega jezika pa naj stopi temeljito in resno delo. Zato bo treba rešiti še vprašanje učbenikov in učiteljev. Prvo bo laže od drugega. Za I. razred smo ob koncu prvega polletja tega šolskega leta dobili Srbsko ali hrvat-sko vadnico za I. razred gimnazije. Knjiga ima v I. delu »Štivo«, nasprotno od nekdanjih Ruplovih* Vadnic«, v II. delu so »Vežbe« in na koncu »Rečnik« za celo knjigo. Vsebina ustreza sedanji stvarnosti in je dovolj pestra in bogata, tako da učitelj lahko izbira ono kar je za njegove učence najprikladnejše.
Hibe knjige se bodo pokazale pri pouku, na nekatere pa lahko opozorim že sedaj. V »Rečniku« manjka genitiv pri onih samostalnikih, ki naglašajo ta sklon na drugem zlogu ali drugače kot nominativ. Tudi še druge sklone, n. pr. vokativ ednine, genitiv množine, ako imajo drugačen ali drugje poudarek kot nominativ, bi kazalo navesti. To ni potrebno samo učencu, ampak tudi — učitelju. Pri glagolu bi bilo treba prav tako navesti tudi obliko za prvo osebo ednine, kadar koli pada poudarek na kak drug zlog ali je drugačen ko v nedoločniku. Da bi mogli prvošolčkom s pridom razložiti aorist in imperfekt, ki ju vidim v Vadnici, komaj verjamem. Videl sem, kakšne težave so imeli s tema dvema glagolskima oblikama celo v , Bosni, kjer sem večkrat prisostvoval pouku srbohrvaščine in je profesor imel posla s Srbi in Hrvati.
Za II. razred se nam obeta do -prihodnje jeseni II. del Srbske ali hrvatske vadnice. Kakor sedanja I. bo tudi II. dobrodošla vsem, ki radi
ali neradi poučujejo srbohrvaščino.
Ni mi znano, kakšni načrti obstajajo glede srbohrvatskih učbenikov za III. in IV. razred. V mnogočem bi nam mogle služiti knjige, kakor jih uporabljajo Srbi in Hrvati, če bi njihovi teksti bili akcentuirani ali če bi mi imeli na razpolago vsaj dobre in akcentuirane besednjake in slovnice srbohrvatskega jezika. Brez teh in takih pripomočkov bo pa pri nas zelo malo takih, ki bi mogli srbohrvaščino res kvalitetno poučevati. In verjemite, za fino uho Hrvata ali Srba ni večje muke kot mrcvarjenje njegovega jezika z nemogočimi na-glaševanjem in izgovarjanjem.
Kot zadnje se postavlja vprašanje predavateljskega kadra za srbohrvat-ski jezik. Kdo poučuje sedaj pri nas srbohrvaščino? Najmanj ^ takih, ki imajo za to strokovno usposobljenost. Za njimi pride dolga vrsta predavateljev, ki se jim najbrže nikoli še sanjalo ni, da bodo nekoč poučevali srbohrvaščino. Nekateri od teh so morebiti preživeli med Srbi ali Hrvati cela leta, drugi so bili tam komaj na kratkem izletu ali na »godiš-njem odmoru«, pa je tudi pouk »prema torne«. Spominjam se, kako je v stari Jugoslaviji neki mlad profesor čisto resno rekel svojemu tovarišu, ki je prebil mesec dni na orožnih vajah v Srbiji: »Sedaj boš pa lahko poučeval srbohrvaščino«. Spominjam se z druge strani, kako so se rojeni Srbi in Hrvati branili, če so morali kot nestrokovnjaki prevzeti kake ure pouka srbohrvaščine, češ da kot neslavisti tega ne zmorejo. Pri nas pa se vse prepogosto misli, da vsak, ki zna slovensko in se ukvarja s kakim jezikom, že zna dovolj tudi srbohrvaščine in jo more celo poučevati. V roke naj vzame samo kako srbohrvaško vadnico, tam so teksti z naglasnimi znaki, malo slovnice, malo besednjaka, doda naj še malo dobre volje pa bo šlo! Res je vse to potrebno, a ne malo, nego mnogo, zelo mnogo. Le pomislimo, koliko truda in časa nas je stalo, da smo se naučili slovenščine, in vendar, koliko je med nami takih, ki bi brez temeljite strokovne priprave mogli poučevati svoj materin jezik vsaj na osnovni stopnji? Če velja
to za slovenščino, velja tudi za vsak drug jezik.
Kaj torej storiti, da bomo imeli ne samo lep program za poučevanje srbohrvaščine, ampak tudi dober pouk? Treba je naše študente slaviste pridobiti za to, da se bodo v mnogo večjem številu kot doslej posvetili študiju srbohrvatskega jezika in književnosti. Res je, da tudi slovenisti študirajo v okviru svojega programa literature vseh naših narodov, toda nam manjka ljudi, ki bi srbohrvaščino znali in poznali tako dobro kakor slovenščino. Zato naj bi se našim študentom slavistom dala prilika, da leto dve svojega študija prebijejo v Zagrebu, Beogradu ali Sarajevu. Tam se ne bodo samo naučili jezika kakor se spodobi, nego bodo pridobili tudi vse drugo, kar je slavistu pri nas potrebno.
Da pa pouk srbohrvaščine do prihoda teh bodočih učiteljev ne bo prepuščen stoodstotnim nestrokovnjakom, naj se takoj letos uvedejo temeljiti počitniški tečaji iz srbskega in hrvatskega jezika in književnosti. Tečaje naj vodijo rojeni Srbi in Hrvati strokovnjaki. Tečaji naj ne bodo v Sloveniji, nego v kraju, kjer bi slušatelji prišli v neposreden stik s Srbi in Hrvati in bi morali govoriti z njimi srbsko ali hrvatsko. V poštev bi prišli seveda kraji, kjer je kakšen dijaški dom, ki bi slušateljem med počitnicami služil kot stanovanje. Tudi na prehrano je treba pri tem misliti. Katero mesto — ako mora biti, mesto — bi bilo naiorikladnejše? Zagreb je lep, ima že staro vseučiliško tradicijo in je blizu, skoraj preblizu, da bi slušatelji ušli skušnjavi, govoriti raje slovensko ko hrvaško. Beograd ima velikomestni značaj — kar ima Zagreb tudi — je prestolnica naše države, ima svoje znamenitosti in poleti silno vročino. Sarajevu še marsikaj manika, a ima marsikaj, česar ne vidiš ne v Zagrebu ne v Beogradu, v najbližji okolici gore in gozdove, kamor po mili volji hodiš ob nedeljah na izlete. V Sarajevu imaš Srbe, Hrvate in muslimane z vsemi njihovimi značilnostmi.
-Ke
Informacije v zvezi z letnim dopustom
Objave. Do Objave za znižano vožnjo imajo pravico vsi člani sindikata, njihovi zakonski tovariši in otroci do 18. leta starosti. Ostali družinski člani te pravice nimajo, pa tudi, če jil\ član v celoti vzdržuje. Pravico do Objave pa imajo samo enkrat na leto in to v času rednega dopusta. Sindikalna podružnica mora voditi o izdanih Objavah poseben register. Vsaka neupravičena uporaba Objav je sodno kazniva. Po povratku z dopusta je treba Objavo vrniti tovarišu, ki jo je izdal.
Objava je veljavna 60 dni od dneva izstavitve in opravičuje 75 % popust v vseh razredih vlakov, na državnih avtobusnih podjetjih in na vseh sezonskih linijah obalne plovbe. Aerotransport priznava le 50 % popust. Relacije smejo biti le enosmerne, pri čemer pa glede izbire in dolžine ni omejitve. Brezpogojno morajo imeti stalno žig sindikata kakor tudi žig podjetja oziroma ustanove.
Objave so zopet v tisku in mogoče ne bodo mogle vse naše podružnice prejeti potrebnega števila. Zato naj odgovorni, ako nimajo zaloge od lani, zaenkrat izdajajo Objave le tistim, ki gredo na letovanje v mesecu juliju.
25 % popust v gostinskih podjetjih je ukinjen. Pač pa imamo z Objavo pravico do nižjih penzionskih cen, ki so odvisne od kategorije gostinskega podjetja.
Napotila za počitniške domove. — Do teh Napotil (nakazil) imajo v prvi vrsti pravico aktivni sindikalni delavci. Po možnosti naj se razdelijo na plenarnem članskem sestanku. Do nakazil za počitniške domove so letos upravičeni tudi najožji svojci (to je žene oziroma možje in otroci od 7.—14. leta). Pri razdelitvi Napotil je treba to upoštevati. Svojci morajo dobiti svoja Napotila. Brez Napotila ne sme biti nihče sprejet v sindikalni počitniški dom. Tudi otrok, ki so mlajši od štirih let, se v domove ne sme pripeljati. Otroci med 4.—7. letom plačajo 50% oskrbnine, ako ne potrebujejo lastnega ležišča.
Tovariš, ki je Napotila prevzel, je zadolžen za vso vsoto, kolikor znašajo stroški letovanja, čeprav ne izrabi dopusta v počitniškem domu. Če je zaradi tehtnih razlogov zadržan, mora pravočasno najti v svojem kolektivu tovariša, ki ga bo nadomestil.
Oskrbnina se v vseh domovih plačuje ob prihodu za vse dni v naprej. Če smo zamudili kak dan, ga moramo kljub temu plačati.
Sindikalni dansovi republiškega odbora SUP za Slovenijo
Jezersko. Počitniški dom prosvetnih delavcev se nahaja v osnovni šoli. Imel bo 4 izmene po 14 dni. Sobe so z 1—2 posetljama, poleg tega pa bo urejena za letovanje še ena učilnica z desetimi ležišči. Hrana je v krajevni gostilni. Cena dnevno din 130—150. Iz Kranja vozi avtobus ob 8.30 uri.
Maribor. Počitniški dom je v Učiteljskem domu, Kosarjeva ulica 41. Tri izmene po 14 dni. Vsa oskrba v domu. Dnevno 130 din.
Rogaška Slatina. Lastna stavba »Dom prosvetnih delavcev« (preje Učiteljski dom) nad zdraviliško vrtnarijo (skozi gozdiček po poti, ki vodi do razgledne točke in gostišča »Belleue«. Tri izmene po 21 dni. Hrana v zdravil, restavraciji. Vsak gost naj prinese s seboj za kopanje vsaj eno rjuho, ker jih kopališče nima na razpolago. Dnevna oskrbnina 160 din. (Kopališče ni všteto.)
Tolmin. Postaja Sv. Lucija. Počitniški dom prosvetnih delavcev se nahaja v internatu učiteljišča. Tri izmene po 14 dni. Dnevna oskrba 130 din. Tolmin je oddaljen od Sv. Lucije 6 km. Avtobusna zveza na dopoldanski in popoldanski vlak.
Zapuže. Počitniški dom prosvetnih delavcev se nahaja v bivši vili Eržen. 3 km od žel. postaje Lesce. (Voznik računa s postaje prav toliko, kolikor računa za Bled ali Begunje.) Če ne najamete voznika, pustite prtljago v prtljažnici, od koder jo bo pozneje pripeljal naš voznik. Peš greste po cesti proti Begunjam, do križišča, kjer je spomenik padlim talcem. Nato na desno do tekstilne tovarne v Zapužah, nato zopet desno. Štiri izmene po 14 dni. Sobe z 1—3 posteljami. (10 minut od našega doma je v Dvorski vasi »Dom Toneta Čufarja«, ki ga oskrbuje glavni odbor.) Dnevna oskrba 140 din.
Opozorilo. Za Jezersko, Tolmin in Zapuže si pri poverjeništvu za notranje zadeve preskrbite dovoljenje za bivanje v obmejnem pasu. Dovoljenje se izdaja brez taks.
Poleg omenjenih domov ima naš Sindikat še domove na Jelši, otok Hvar (cena 150 din), v Varaždinskih Toplicah (cena 150 din) in v Herceg-novem (cena 140 din).
Ker so vsi ti domovi namenjeni članom iz vseh republik, razpolaga republiški odbor samo z naslednjim številom mest v vsaki izmeni:
Tolmin 9; Moribor 5; Zapuže 20; Rog. Slatina 4; Jezersko 5; Jelša 13; Varaždinske Toplice 5; Hercegnovi 5. To je 66 v eni izmeni ali skupaj v juliju in- avgustu 223 mest.
Letovanje po izmenah je določeno v naslednjih terminih:
I.	izmena: Tolmin —; Maribor 3. VII,—17. VII.; Zapuže 1. VII.—15. VIL; Rog. Slatina 1. VII.—21. VII.; Jezersko 3. VII. —17. VIL; Jelša 5. VIL—21. VII.; Varaždin. Toplice 1. VII.—18. VII.; Hercegnovi 5. VII. do 20. VIL
II.	izmena: Tolmin 16. VII. do 31. VIL; Maribor 18. VIL—1. VIII.; Zapuže 16. VII.—31. VII.;Rog. Slatina 22. VIL—11. VIII.; Jezersko 18. VII. do 31. VII.; Jelša 23. VII.—8. VIII.; Var. Toplice 20. VII.—6. VIII.; Hercegnovi 21. VII.—8. VIII.
III.	izmena: Tolmin 1. VIII. do
15.	VIII.; Maribor 2. VIII.—16. VIII.; Zapuže 1. VIII.—15. VIII.; Rogaška Slatina 12. VIII.—3J. VIII.; Jezersko 1. VIII.—15. VIII.; Jelša 10. VIII. do 26. VIII.; Varažd. Toplice 8. VIII. do 25. VIII.; Hercegnovi 6. VIII. do 21. VIII.
IV.	izmena: Tolmin 16. VIII. do 30. VIII.; Maribor —; Zapuže 16. VIII. do 31. VIII.; Rog. Slatina —; Jezersko
16.	VIII.—31. VIII.; Jelša —; Varažd. Toplice—; Hercegnovi —.
RO je še v dogovoru za dvomesečni najem enega gostinskega objekta kategorije C v Opatiji.
Domovi Glavnega odbora ZSS, za katere smo doslej prejeli napotila za julij in avgust (vsega 40):
»Počitniški dom Tone Čufar«, Dvorska vas pri Begunjah. Zel. postaja Lesce ali Radovljica (4 km). »Počitniški dom Otokar Keršova-
ni«. Opatija, žel. postaja Matulje, od koder vozi avtobus.
Preden razpošljemo po razdelilniku Napotila, bi želeli, da se reflek-tanti za prvo izmeno z dopisnico takoj javijo republiškemiu odboru (z navedbo števila mest, kraja in svojega naslova), da ne bomo pošiljali Napotil v kraje, kjer jih ne bi mogli izkoristiti, ker ne sme ostati neizrabljen niti en dan! Podružnice naj prav tako takoj določijo višino prispevkov iz podružničnega fonda in člane, katerim se bo ta prispevek dal. Prispevke pa je treba brezpogojno vezati na odhod v sindikalni počitniški dom. V poštev prihajajo le najboljši delavci.
Opozarjamo člane, da letos nismo sklepali nobenih pogodb s Putnikom. Člani, ki žele na morje, naj se pri Putniku ali pa še bolje pri upravah krajevnih turističnih podjetij sami rezervirajo potrebna mesta. Cene v gostinskih obratih se razvrščajo po kategorijah A—D. Bile so objavljene v dnevnem časopisju, bodo pa mogoče nekoliko višje od objavljenih.
Na željo Centralne uprave vas še enkrat opozarjamo, da Objava za znižano vožnjo velja le 60 dni in da na njej niso dopustni nobeni popravki datuma. Ako bi nekdo na letovanju zbolel ter se ne bi mogel vrniti do roka domov, mora zahtevati od podružnice novo Objavo.
RO - Sindikata učiteljev in profesorjev
Počitniški pedagoški tečaji
Republiški odbor Sindikata učiteljev in profesorjev in Izvršni odbor Pedagoškega .društva LRS vabita člane, da se prijavijo za počitniške pedagoške tečaje v Celju, Ljubljani, Mariboru in Tolminu.
Pedagoški tečaji pričnejo v vseh omenjenih krajih dne 2. julija in trajajo 5 do 7 dni. Udeleženci bodo stanovali v internatih, hranili pa se bodo v menzah.
V Celju in Tolminu bo tečaj od 2. do 7. julija, v Mariboru od 2. do 8. julija, v Ljubljani pa od 2. do 9. ju-liia Da bi se mogli člani odločiti za tistega izmed razpisanih tečajev, ki jim po nagnjenju najbolj ustreza, obiavljamo programe vseh počitniških pedagoških tečajev.
Program Pedagoškega tečaja v Celju
1.	dan: Delo prosvetnega delavca za kulturni dvig ljudstva. — Referent: Orel Tine, gimn. dir.
Psihološko proučevanje učenčeve osebnosti. — Referent: prof. Luzner Bojan.
2.	dan: Psihološki študij otroka:
a)	Občutki in zaznavanje predšolskega in šolskega otroka. — Referent: Pod-javoršek Albin, učit.
b)	Razvoj čustvovanja in odnosov predšolskega, šolskega otroka in mladostnika. — Ref.: Švare Ivo, prof.
c)	Mišljenje in govor v razvojnih fazah. — Referent: Luzner Bojan, prof.
3.	dan: Kvalitetni pouk.
a)	Delo na nižje organiziranih osnovnih šolah. — Referent: Horvat Izidor, insp.
b)	Pouk slovenskega jezika. — Refer.: Kotnik, Jože, predm. učit.,
-Tiran Ernest, predm. učit.,
Glinšek Danica, dir. učiteljišča.
c)	Otroško in mladinsko slovstvo. — Referent: Roš Franjo, učit.
č) Slovenska metrika. — Referent: Orel Tine, dir. gimn.
4.	dan: Pouk zgodovine v osnovni in srednji šoli. — Referenti:
Roš Franjo za osnovno šolo,
prof. Smole Majda za srednje šole.
Delo z učbeniki.— Ref.: Horvat Izidor.
5.	dan: Računstvo v osnovni šoli.
a)	Problematika račun, pouka. — Refernt: Kranjc V., predm. učit.
b)	Računski pouk v 1. in 2. r. osn. šole.
c)	Računski pouk v 3. in 4. r. osn. šole. Referirata: Lužnik Ivanka in Pečnik Mojca, učit.
č) Kater<x znanje matematike naj prinese učenec v gimnazijo. — Referent: Jakhel Franjo, prof.
6.	dan: Izkustva vzgojnega dela z učenci in pionirji.
a)	Za mestno okolje referira tov. prof. Aškerc Anton.
b)	Za podeželje bo pridobil referenta tov. Horvat Izidor.
Program pedagoškega tečaja v Ljubljani
1.	Vloga Jugoslavije v boju za spoštovanje pravic človeka. (France Kimovec -.Žiga).
2.	Vrednost in dosedanji uspehi predšolskega vzgajanja. (Smarek Lea).
3.	Psihologija šolskega otroka. (Dr. Žlebnik).
4.	Psiholgija pubertetnika. (Dr. Iva Šegula).
5.	Odnos vzgojitelja do učenca. (Juš Stane).
6.	Sodelovanje internata s šolo in domom. (Ljubič Matko in Marija Fedran).
7.	Analiza mladinske književnosti iz časa po osvoboditvi. (Venceslav Winkler).
8.	Funkcija in naloge ravnatelja, razrednika in profesorskega zbora. (Slavica Božič).
9.	Mesto in naloge pedagoškega delavca v pionirski in mladinski organizaciji. (Živko Lovše).
10.	Eno leto novega učnega načrta v osnovni šoli. (Rudolf Završnik).
11.	Pouk spisja v osnovni in srednji šoli. (Dr. Silva Trdinova).
12.	Kako naj učitelj izkorišča risanje v šoli. (Klopčič R.)).
13.	Organizacija in delo šolskih svetov in roditeljskih sestankov. (Tkačeva M.).
Program pedagoškega tečaja v Mariboru
1.	Vloga in naloge pedagoškega delavca kot soustvarjalca kulturnega človeka — tov. Majhen Vlado.
2.	Naša mladinska knjiga — tov. Oskar Hudales.
3.	Didaktična artikulacija učiva — tov. Šilih Gustav.
4.	O kvalitetnem pouku — tov. Vrane Ernest.
5.	Psihologija učenja — tov. Humek Draga.
6.	Splošni problemi koordinacije učnega dela — tov. Košar Jože.
7.	Psihologija pubertetnika — tov. Iva Šegula.
8.	Povezava 4. razreda osnovne šole in
1.	razreda gimnazije — tov. Kotnik.
9.	Izbrana poglavja iz slovenskega jezika (rešeto šolskega jezika) — dr. Bajec.
10.	Važnost risanja v osnovni in srednji šoli — risanje kot metodični princip — tov. Hlupič Franc.
11.	Eno leto novih učnih načrtov — diskusijska tema.
12.	Važnost ustnega računanja v osnovni šoli in nižji gimnaziji — tov. Fink F.
13.	Problematika naše izvenšolske vzgoje — tov. Jančič Lojzka in Vida Rudolf.
Program pedagoškega tečaja v Tolminu
2.	VIL: Vloga Jugoslavije v boju za spoštovanje pravic človeka (F. Kimovec). Pregled slovenskega pedagoškega udejstvovanja in učiteljske dejavnosti od konkordatske dobe do naših dni
(V. Čopič).
3.	VIL: Problem kvalitetnega pouka (dr. I. Šegula);
Spis j e. v osnovni-in srednji šoli (dr. S. Trdina).
4.	VIL: Metodika slovenskega jezika v osnovni šoli in nižji srednji šoli
(J. Tomšič);
1.	skupina: Delo na niže organiziranih šolah (A. Šavli);
2.	skupina: Metodično-didaktična problematika srednje šole (V. Schweiger).
5.	VII.: Nazornost pouka kot didaktičen in praktičen problem ter učiteljeva izvirna učila (J. Trošt);
Informativno kritični pregled slovenske mladinske književnosti (M. Urbančič).
6.	VIL: Študij otroka in mladinca (dr. Gogola S.);
Šola, dom in pionirska organizacija kot vzgojni faktorji (L Pušner);
Vzgojni problemi internatov (J. Valentinčič).
7.	VII.: Posebna pota primorskega šolstva v preteklosti (S. Murovec);
Naše zamejsko šolstvo (D. Pahor), načrt in organizacija zbiranja gradiva za zgodovino šolstva.
Navedeni predavatelji bodo na tečaju nakazali glavne misli in problematiko navedenih tem, ki jih bodo tečajniki dopolnili z debato. RO SUP poziva upravne odbore podružnic, da za tečaje zainteresirajo svoje najboljše pedagoške delavce in jim za udeležbo na tečaju nudijo tudi gmotno podporo!
Sindikalne podružnice ozir. posamezniki naj se za udeležbo na tečajih obvezno in nujno prijavljajo Mestnemu odboru Sindikata učiteljev in profesorjev v Celju, Ljubljani ali v Mariboru, oziroma Sindikalni podružnici učiteljev in profesorjev v Tolminu najpozneje do 5. junija 1951.
RO SUP.
Nekaj o kurivu za šolo
Medtem, ko večina KLO ugiblje, kje in kako bi nakazala drva za šole In prosvetne delavce v postojnskem okraiu, imamo že dva lepa primera, kako je treba skrbeti za šole. To sta KLO v Gor. Otavah in Cajnarje, katera sta bila prva v okraju, ki sta . za šolsko leto 1951/52 dostavila vso količino drv za šole in učiteljstvo, ter jim gre zato vse priznanje.
Sploh je reševanje preskrbe z drvmi zelo čudno in se vprašujemo, kako da se moramo že 6. leto po osvoboditvi boriti za pravočasno preskrbo z drvmi za šole. V preteklem letu so bila šolska vodstva prisiljena prekiniti s poukom na šolah Zagorje, Palčje, Orehek, Grašče, Stari trg, Košana, Sv. Trojica od 3 pa tudi do 10 dni. Žalostno je pa tudi, da so takoj nato v najhujši zimi pripeljali popolnoma sveža drva, ki so zadoščala le za nekaj dni. Vsak pameten človek ve, da je 1 prm suhih drv več vreden kot 3 prm svežih.
OLO — Svet za prosveto in kulturo vsako leto že v mesecu marcu izdela točen plan kuriva za vsako šolo posebej in obvesti KLO, ki so dolžni do avgusta dostaviti' drva za ustanove. Starokopitna miselnost na podeželju, češ da se drva napravljajo šele v trdi žimi, pa povzroča nered in nezadovoljstvo med prosvetnimi delavci in šolskimi vodstvi. A tudi naši pionirji se vprašujejo, zakaj moralo sedeti v slabo zakurjenih učilnicah, saj vendar sami aktivno pomagajo vsako leto pri pogozdovanju. Samo v šol. letu 1950/51 so posadili nad 60.000 drevesc in se bodo tudi letos radi odzvali pozivu za pogozdovanje.
Primera KLO Cajnarje in Gor. Otave naj služita za vzgled ostalim 33 KLO v postojnskem okraju, da bodo v predpisanem roku, to je do 31. julija vse naše šole in prosvetni delavci preskrbljeni s kurivom.
ŠE ENO OPOZORILO GLEDE LETOVANJ
V s i interesnti za letovanja v počitniških sindikalnih domovih naj sporoče na Repub. odbor Sindikata učiteljev in profesorjev - Ljubljana, Masarykova cesta, palača Grafike — v kolikor tega še niso storili sami ali po podružnici, naslednje: a) počitniški dom; b) število mest; c) katera izmena; č) naslov v juniju in naslov v juliju, na katerega se jim lahko dostavi pošta. Rok 10. junij!
Načrt za zbiranje gradiva za zgodovino šolstva in učiteljskega gibanja na Primorskem
Primorska je hodila kot obmejna in obmorska pokrajina svojo pot. — Vzporedno s to zgodovinsko potjo je rastla tudi njena slovenska šola. Kakor v ostalih delih Slovenije je pognala kali ob narodnem in kulturnem preporodu, životarila in se upirala zgodnjim slanam in mrzlim vetrovom, ki so veli s severa, dokler se ni zrušila ob nasilju, ki jo je zateklo z juga. Šele v NOB je viharno vznikla zopet na dan ter v osvobojenem delu Primorske pognala novo in neovirano rast, medtem ko se v obrobnih delih pokrajine, ki so ostali izven meja FLRJ, bori še ved-' no za svoj obstoj.
Potrebno bo zbrati gradivo za zgodovino našega šolstva in učiteljskega gibanja na Primorskem. Danes bi bilo morda še mogoče opraviti to delo vsaj kolikor toliko zadovoljivo in temeljito, ker je ohranjenega še dovolj dragocenega materiala in ker živijo še priče, ki so se neposredno udeleževale dela pri graditvi primorskega šolstva in obrambe njegovih pravic. Jutri bo to delo težje.
Pedagoško društvo LRS, v okviru katerega se je po sklepu pedagoškega kongresa na Bledu osnovala posebna sekcija za študij slovenske pedagoške problematike v zamejstvu ter za študij pedagoške problematike v bivši Goriški oblasti, je na zbiranju gradiva za zgodovino primorskega šolstva živo zainteresirano. Dolžnost vseh prosvetnih delavcev, ki so delovali ali delujejo na Primorskem in jim je torej poznana ondotna šolska problematika, bi bila, da priskočijo na pomoč z zbiranjem arhivalij in raznega materiala za Slovenski šolski muzej v Ljubljani, z memoarskim gradivom kakor tudi z obdelavo nosameznih poglavij iz zgodovine šolstva.
Poglejmo brez vsake pretenzije na nopolnost poglavij in izčrpnost, kaj vse čaka obdelave:
Prve slovenske šole na Primorskem, upravno In politično vodstvo cerkve, učitelj v tej dobi.
Avstrijski šolski zakon, podržavljanje šol, uvedba splošne 8 letne šolske obveznosti, borba za učni jezik v Gorici, Trstu in Istri.
Primorsko učiteljstvo v zadnjem četrtletju 19. stoletja, njegova strokovna in stanovska rast, politično in prosvetno delo; šolska književnost.
Opismenjenje širokih ljudskih množic in njega posledice, vpliv buržoaznih strank; gospodarsko izkoriščanje dežele, narodna diferenciacija; časopije.
Šolstvo Ciril-Metodove družbe, italijanske in nemške šolske družbe.
Jugoslovenska politična smer in primorsko učiteljstvo, balkanska vojna, obdobje pred in med svetovno -vojno.
Primorsko šolstvo v prvi svetovni vojni, begunsko šolstvo v Avstriji in v Italiji.
Leto 1918.
Slovenska ljudska šola v prvih letih italijanske okupacije (do Gentilijeve reforme), slovenska srednja šola v Italiji, italijanska šolska in manjšinska politika v tej dobi, slovenska šolska književnost v uradnih italijanskih izdajah.
Razvoj delavskega gibanja v Trstu pred svetovno vojno in po njej; primorsko delavstvo in KPI; delo progresivno usmerjenega učiteljstva na Primorskem.
Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu, »Učiteljski list«, »Novi rod«, učiteljski pevski zbor, socialni tečaji, samo-izobraževalna in .politična aktivnost učiteljstva.
Uničenje slovenskega šolstva na Primorskem; razseljevanje učiteljstva, emigracija v Jugoslavijo, premestitve v »stare« pokrajine Italije.
Organizacije pouka slovenskega jezika (pisanja in čitanja) v družini, v krožkih; domač abecednik in priročniki za domačo vzgojo.
Upor mladine proti poitalijančevanju ter fašističnemu nasilju; požigi šolskih poslopij in raznarodovalnih azilov, TIGR, Bazovica, ilegalni tisk. *
Primorsko učiteljstvo v Italiji po nastopu fašizma: učiteljske službe v »starih« pokrajinah Italije, naši učitelji v ječah in konfinacijah, zadnja slovenska učiteljska generacija (iz italijanskih učiteljišč).
jče pceb-tcitc...
Osnovna šola Spodnja Šiška je nakazala polletno naročnino za 13 izvodov Prosvetnega delavca (za prvo polletje). Na denarni nakaznici pa je stalo tudi tole sporočilo:
»Vnaprej odpovedujejo vse tovarišice Prosvetnega delavca — to je 13 izvodov. Naročnik ostane le sindikalna podružnica in uprava šole. Za šolo v Spodnji Šiški Kotnikova.«
☆
V	zvezi z novo naročnino ra »Prosvetnega delavca« ter z okrožnico RO SUP je podružnica SUP v Kranju sporočila upravi našega lista:
»Dosedaj je prejemalo Prosvetnega delavca na skupen naslov podružnice I. gimnazije 35 tovarišev, na posebne naslove pa Okrajni odbor SUP, podružnica Kranj in ravnateljstvo I. gimnazije. Pošiljajte v nadalje list samo še tem trem naslovnikom, ostali naročniki list odpovedujejo.«
☆
Tov. Ivo Malnar iz Opatije nam je v zvezi s prepovedjo Zgonikovega Zemljepisa poslal dopis, iz katerega posijemamo:
»Že po prvem pregledu je opaziti, da je pisan pristransko in preveč napadalno proti zapadnim državam.
Ne upošteva, da se je v zadnjih letih tudi v zapadnih državah .marsikaj spremenilo (n. pr. socialne reforme laburistov, standard delavstva v ZDA, že davna odprava linčanja, izenačenje črncev v ameriški vojski itd.) in da so navedbe, poiskane v sovjetskih brošurah, nezanesljive. Kdo naj, n. pr. verjame, da raste pšenica v tundrah polotoka Kola, ko si Sovjeti lastijo že vse izume in odkritja, o naši državi in njenem vodstvu pa govore stvari, za katere vsak otrok ve, da so zlagane. Zaradi teh bridkih izkušenj postane vsaka njihova trditev zelo problematična. Z ozirom na sovjetske laži o naši državi je le malo preveč prizanesljivo ne omenjati sovjetske krivde za izgubo Koroške, Trsta ali pa udeležbe Sovjetov pri Hitlerjevi delitvi Poljske.
☆
V	Šoštanju gradijo Sindikalni dom. Zato je predstavnik OS ZSJ na občnem zboru SUP pozval navzoče, da bi pomagali pri gradnji sindikalnega doma.
Ena od navzočih tovarišic je nato vprašala, če bi moglo učiteljstvo, ki je preobremenjeno, prostovoljno delo nadoknaditi z denarnim (!) prispevkom. Zastopnik Okrajnega sveta pa je nato’ pribil, da je pomanjkanje delovne sile tako veliko, da bi morali pri fizičnem delu sodelovati prav vsi.
☆
Sindikat učiteljev in profesorjevima v Sloveniji 6515 članov. Osnovnih šol je v LRS 1134, nižjih gimnazij 192, popolnih gimnazij in učiteljišč 38. nižjih strokovnih šol 175, srednjih strokovnih šol 32, okrajnih poverjeništev za prosveto 32, sindikalnih podružnic učiteljev in profesorjev 76 ozir. 537 sindikalnih skupin. Vseh naročnikov na »Prosvetnega delavca« je 4717, na »Sodobno pedagogiko« pa 4200. Neredni naročniki dolgujejo samo za leto 1950 upravi »Sodobne pedagoike« 230.000 din in upravi »Prosvetnega delavca« 50.000 dinarjev. Uprava »Sodobne pedagogike« ima v blagajni 15.525 dinarjev, uprava »Prosvetnega delavca« pa 71960 dinarjev. Vsa letošnja prispela naročnina znaša slabo četrtino vse letne naročninske obveznosti.
☆
Op. ured.: Ob zaključku lista smo prejeli sporočilo, da je osnovna šola Spodnja Šiška preklicala svojo kolektivno odpoved »Prosvetnega delavca«. Podružnica Kranj pa se po odpovedi ni več oglasila. * 2
NOB In slovensko šolstvo, partizansko šolstvo na Primorskem, partizanska šolska in mladinska književnost; učiteljstvo v .NOB.
Primorsko šolstvo ob osvoboditvi.
Šolstvo v coni A pod ZVU.
Šolstvo v bivši coni B (do priključitve.
Naše šolstvo po priključitvi.
Današnje šolstvo v jugoslovanskem delu STO-ja.
Današnje slovensko šolstvo v STO.
Današnja slovenska šola v Italiji, prosvetno politične razmere v Gorici in Slovenski Benečiji.
Evidenca doslej zbranega gradiva za zgodovino slovenskega šolstva na Primorskem.
Če še tako površno nregledujemo to snov, se nam pokaže, da nas čaka ogromno delo. Z namenom, da bi zbudili zanj čim večje zanimanje, bo en dan pedagoškega tečaja ra učitelje in profesorje iz okrajev bivše Goriške oblasti, katerega priredi Pedagoško društvo LRS v Tolminu od
2. do 8. julija t. 1., izpolnjen s predavanji in diskusijo o posebnih poteh primorskega šolstva v preteklosti ter o današnjem stanju našega zamejskega šolstva.
Potrebno je, da se takoj lotimo tega dela ter ga kar najbolj temeljito opravimo, da nas bodoči zgodovinarji slovenskega šolstva ne bodo obsodili zaradi malomarnosti in brezbrižnosti.
A. S.
Urejuje uredniški odbor. Odgovorni urednik Jože Zorn. Uredništvo in uprava Ljubljana, Masarykova št. 14/1. Telefon 45-86. Letna naročnina din 100.—. Številka čekovnega računa 604-90321-10
Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana