mm SEDMI TEČAJ I ZVEZEK V GORICI ML ARIJANSKA TISKARNA 1895 • n 111 n u111 . n m in n 1111»nniii»nnnii 111n»n 111 n1111>111n11 u1111 V RIM S KATO V11E.TUJE IX IZDAJA ANTON MAHNIČ, profesor bogoslovja KTa znanje. „Rimski Katolik* je edin slovenski iilozofičen list. Razpravlja načelno časovna vprašanja. Njegovo stališče je krščansko. „Rimski Katolik* je potreben vsakemu slovenskemu razumniku •— prijatelju in neprijatelju. „Rimski Katolik* stopa s pričujočim zvezkom v svoj sedmi tečaj. Mnogovrstna, globoko premišljena in času primerna vsebina tega zvezka priča, da list se ni preživel. „Rimski Katolik* izhaja po štirikrat na loto, in sicer koncem jauuarija, aprila, julija in oktobra. Vsak zvezek obsega 128 strani. Poleg tega bo letos prinašal kot posebno prilogo novo glasilo slovenskih katoliških akademikov na Dunaji — „Zoro.“ Za „Zoro“ bomo gospodom izdajateljem dajali primerno odškodnino. Navzlic temu nismo povišali naročnine ; upamo pa, da bodo gg. naročniki sami kako svotico naročnini dodali in nas tako vsaj deloma odškodovali. Želeli smo, da bi se z našim listom „Zora'1 razširila v daljne kroge slov. kat. razumništva Naročnina za naš list znaša le d v a g o 1 d i n a >: j a na leto. Kdor pomisli, koliko nas stanejo razni listi in novo izišla znanstvena dela, katera so nam pri vrejevanji ne-obhoduo potrebna, pač lehko vidi, kako nizka je ta naročnina. Zatorej prosimo one gospode, ki mislijo list obdržati, da bi nam blagovolili naročnino brž ko mogoče poslati, da bomo vedeli, koliko izvodov tiskati in si prihranimo nepotrebnih stroškov. Imamo še zdaj več sto goldinarjev zastale naročnine iz preteklih let. Naj bi vender dotični gospodje storili, kar veleva vestna dolžnost. Pri vpravništvu je bilo zadnjih dveh let marisikaj v neredu. Tega bo zdaj konec, ker smo vpravništvo izročili povsem spretnemu gospodu. Zagotavljamo gg. naročnike, da ne bodo imeli več povoda se pritoževati. Naslov na v pravništvo „R i m s k e g a Katolika* je : Goric a, T r a v n i k (P i a z z a g r a n d e) š t. 1 3. Edino sem, a ne na vrednika, naj se pošilja naročnina. Apostolsko pismo Nj. Svetosti Leona XIII, po previdnosti božji papeža, o v s h o d u i h c e r k v a h. IKiJBCKnr, Mkof; služabnik služabnikov božjih, v večni spomin. Častitljivost vshodnili cerkva, vtemeljena v starodavnih ter znamenitih zgodovinskih spomenikih, vživa po vsem krščanskem svetu veliko spoštovanje in slavo ; kajti pri njih so se vsled premilostnega sklepa previdnosti božje pričetki človeškega odrešenja brž tako razširili, da so se ondi naj-preje razcveli apostolstvo in mučeništvo, učeništvo in svetost ter obrodili prve — ravno tako vesele kakor zveličavne sadove. A iz njih je tudi drugim narodom širom sveta došla preobilna množina dobrot, ko je sv. Peter — da bi pregnal zlobo premnogih zmot in pregreh — prinesel na povelje božje luč božje resnice, oznanilo miru in prostost Kristusovo v Kirn, gospodovalko narodov. — Rimska cerkev pa, prva izmej vseh, je gotovo posebno vshod-nim cerkvam od apostolskih časov sem vedno v obilni meri skazovala spoštovanje in ljubezen ter jih vsikedar raz-•veseljevala sfe zvestimi uslugami: v raznih žalostnih časih, ako so padle, ona nikedar ni jenjala se skrbjo in dobrotami pomagati jim na noge, pridobiti jih za-se, rešiti jih zmotnjav. Eno izmej prvih del njene čuječnosti in skrblji-vosti je bilo pač tudi to, da posameznim vshodnim narodom lastne običaje in načine njihovega bogoslužja, katere je Tsled svoje oblasti in modrosti kot zakonite pripoznala, o-hrani in vsikedar nepremenjene obvaruje. O tem pričajo mnoge prcmodre določbe, katere so naši predniki, vzlasti Pij IX. blagega spomina, izdali in sicer ali neposredno sami ali pa potom kongregacije, ki ima skrbeti za razširjanje sv. yere (Congr. de Propaganda.) — V prav isti skrbi in želji smo tudi Mi. takoj v pričetku Svojega papeževanja z veliko ljubeznijo posvetili Svojo pozornost krščanskim narodom na Vshodu. Kaj p rej e smo se podvizali pomagati njihovim potrebam, pa smo tudi sicer vporabili razne priložnosti, da bi jih merili Svoje dejanjske blagohotnosti. Ven-der si nismo ničesar šteli in si ne štejemo y važnišo in svetejšo dolžnost, kakor v srcih, apostolskemu sedežu zvesto udanih, vzbujati vero tako živo in sadupolno, da posnemaje vzglede svojih prednikov teže po njihovi odličnosti iit slavi. — Posrečilo se Nam je vže preskrbeti onim (vsliod-nim) cerkvam nekaterih pomočkov : osnovali smo kolegije in sicer v Rimu za armenske in maronitske klerike, v Plovdivu in Drinopolju pa za bolgarske; v Atenah smo sklenili vstanoviti „Leouiauum“ ; zelo tudi podpiramo semenišče sv. Ane v Jeruzalemu, kjer se vzgaja grško-melhitski duhovskr naraščaj. Nadalje namerjamo pomnožiti število sirskih klerikov v kolegiji „Urbanianum“, ter kolegij sv. Atanazija, iz katerega je izišlo mnogo slavnih mož, zopet izročiti prvotnemu namenu po modri volji veledušnega vstauovitelja Gregorija XIII. Da bi mogli še več takega in enakega pričeti in izvršiti, želimo tem iskreneje sedaj, ko smo — po na-vdihnjenji božjem — vresničili Svoj davno storjeni sklep ter s posebnim pisanjem povabili vse kneze in narode k srečnemu zjedinjenju v božji veri. — Namenili smo se namreč-tedaj. izmej žalibog ! ločenih krščausk h narodov se vso mogočo apostolsko in očetovsko ljubeznijo v prvi vrsti klicati,, opominjati in prositi vshodne narode! Zelo Nas je veselilo, da smo smeli vedno bolj gojiti spočeto upanje, in tajiti šene more, da je prekoristno delo bliže zaželjenemu cilju. Kolikor se more pričakovati od skrbijivosti apostolskega Sedeža, bomo storili kar največ mogoče: odstranjali bomo vzroke nezaupnosti in sumničenja ter vporabljali vsa najboljša: sredstva k sporazumljenju. — Najvažneje se nam zdi, obračati pozornost in skrb na ohranjenje bogoslužnih, vshodnimi vernikom lastnih običajev, katere smo vedno imeli zelo v čislih. Zatorej smo ukazali vže vstanovljenim duhovskim u- 'čiliščem onih narodov in ukazali bomo tudi noviin, da z največo vestnostjo gojijo in varujejo svoje obrede in da se kleriki taistili naučd in prisyoje, ker v teni, da se ohranijo vshodni obredi, je veliko več važnosti, kakor mnogi menijo. Vzvišena starodavnost namreč, po kateri se odlikujejo vsi oni razni obredi, je celi cerkvi v veličasten kras in potrjuje božjo edinost katoliške vere. Kajti odtod imamo ne le jasen dokaz za apostolski početek najznamenitiših vshodnih cerkva, mariveč je ob enem razvidna njih najtesuiša, od a-postolskih časov sem obstoječa zveza z rimsko cerkvijo. Morda nobena reč čudoviteje ne pojasnjuje znamenja vesoljstva cerkve božje, kakor to, da ji služijo različni obredni načini in jeziki, ki so častitljivi vsled svoje starosti, a še častitljivimi vsled tega, ker so se jili posluževali apostoli in sv. očetje ; saj ta služba .obredov in jezikov je nekako posnemanje onega prav posebnega češčenja, katero so Kristusu, božjemu začetniku sv. cerkve, ob njegovem rojstvu ska-zali Modri, došli iz raznih krajev jutrovih dežel, „da bi -ga molili“ (Mat. 2, 1 — 2.) — Tukaj se Kam zdi umestno pripomniti, da sv. obredi, četudi sami po sebi ne dokazujejo resnice katoliških dogem, jih pa vendar živo izražajo in sijajno dokazujejo. Kakor se torej prava cerkev Kristusova zvesto prizadeva, nespremenjeno ohraniti to, kar je božjega in torej nespremenljivega, ravno tako dovoljuje ona glede rabe zunanjih oblik nekoliko različnost, vzlasti ako se le-ta opravičuje in strinja s častitljivo starodavnostjo. Na ta način se očitno kaže njena vsikdar mladeniško-čila življenjska moč in ona veličastneje nastopa kot nevesta Kristusova., katero je modrost sv. očetov kot predpodobo vspoz-onala v besedah Davidovih : „Kraljica stoji ob Tvoji desnici v pozlačenem oblačilu, obdana od raznoličnosti,.............v zlatih robovih, ogrnjena s pisanim oblačilom14 (ps. 44,) — Ker je torej ta povsem opravičena razlika vshodnih ■obredov in discipline razun drugih prednosti tudi cerkvi sami v velik kras in blagor, moramo tembolj skrbeti za to, da ne nastanejo kako zadrege in zmešnjave vsled neprevidnosti zahodnih ozuanovalcev sv. evangelija, katere ljubezen do Kristusa žene mej one narode. Sicer je še v. polni veljavnosti, kar je v tem oziru Naš slavni prednik Benedikt XIV. v svoji modri skrbi določil v konstituciji „Demauda-tam,“ katero je z dne 24. dec. 1743 v obliki pisma poslal grško-melhitskemu patri jarhu v Antijohiji in vsem nje-rnii podrejenim škofom istega obreda; vender, ker so se v teku dolgih let razmere v onih deželah predrugačile ter latinski misijonarji in zavodi tamkaj pomnožili, se je pokazala potreba, da izda apost. Sedež nekatere posebne odredbe v oni zadevi. Kako času primerne bi bile take določbe, o tem smo se zadnja leta sami večkrat prepričali, a potrjujejo nas v tem tudi mnoge opravičene želje, ki so Kam jih pogostokrat izražali čč. bratje, patrijarhi orijentalski. Da pa se jasneje pokaže velika važnost vse zadeve in da bi mogli vkreniti najprimerniše, sc nam je najbolje zdelo : povabiti iste patrijarhe v Rim k mejsebojnemu posvetovanju. Z njimi in pa z nekaterimi izmej ljubljenih naših sinov, kardinalov S. R. C. smo nedavno imeli več posvetovalnih sej. Po resnem prevdarku vsega tega, kar je bilo skupno nasvetovanega in obravnavanega, smo sklenili, nekatere določbe vže omenjene konstitucije Benedikta XIV primerno sedanjim razmeram vshodnih narodov razširiti in spopoluiti. Pri tem povdarjamo načelo napominane konstitucije, da a-post. Sedež pošilja latinske duhovnike v one dežele samo s tem namenom, da bi taisti bili „ v pomoč in olajšavo“ on-dotnim patrijarhom in škofom in da se jo vsled tega poskrbelo, da ti duhovniki, „posluževaje se sebi izročene oblasti nikakor ne segajo v jurisdikeijo vshodnih škofov in tudi ne manjšajo števila njihovih vernikov14. („Demandatam“ št.. 13.) Iz tega je razvidno, po katerih pravilih se morajo v-ravnati dolžnosti latincev glede hijerarhije vshodne cerkve. Zatorej smo za dobro spoznali, da vsled Svoje apostolske oblasti v Grospodu zaukazovaje naslednje točke določimo in potrdimo ; izjavljamo pa ob enem Svojo voljo in odredbo, da benediktinske določbe, prvotno izdane za grške Melhite, veljajo odslej za vse vernike bodisi katerega koli obreda na Vshodu. I. Vsak latinski (zahodni) misijonar izmej svetne ali pa redovne duhovščine, ki bi kakega orijentalca sč svetovanjem ali dejanjskim podpiranjem pregovoril, da pristopi k latinskemu obredu, zapade vže „ipso facto suspenziji a di- vinis“ in drugim v konstituciji „Demandatam“ določenim kaznim, a ob enem naj so za vselej odstavi od svoje službe. Da sc ta odlok razglasi in uveljavi, zaukažemo, naj se po jedcu izvod izobesi pri cerkvah Latineev. II. Kjer ni duhovnika lastnega obreda, kateremu bi vshodni patri j arh mogel izročiti duhovno vodstvo svojih vernikov, tam naj njih oskrbovanje prevzame župnik tujega obreda, kateri pri posvečevanji rabi ravno iste zakramentalne podobe (species), kakor oni, bodisi kvašen ali nekvašen kruh ; prednost pa ima tisti, ki jih rabi po vshodnem obredu. — Vernikom naj se dovoljuje prejemati sv. obhajilo po jeduem izmej obeh obredov ne le v onih krajih, kjer ni nobene cerkve in nobenega duhovnika — kar je dne 18. avgusta določila kongregacija popagande -— ma-riveč tudi ondi, kjer bi ljudje zaradi oddaljenosti le z veliko težavo mogli do svoje cerkve, o čemer naj razsoja škof. Dobro pa se ima pomniti, da, kedor je morda tudi več časa po tujem obredu prejemal sv. obhajilo, s tem še ni prcmenil lastnega obreda in je glede vseh drugih dolžnosti zavisen od svojega župnika, III. Latinski redovniki, ki sc na Vshodu pečajo s podukom mladine, ako imajo v kakem zavodu večc število-gojencev orijentalskega obreda, morajo v sporazumu s pa-trijarhom v prid gojencev pridobiti si duhovnika istega obreda, da jim opravlja daritev sv. maše, deli sv. obhajilo, da jih uči krščanskega nauka v domačem jeziku in razlaga obrede ; ako pa jim ni moči dobili v omenjeno svrho stalnega duhovnika, naj si ga najamejo vsaj ob nedeljah in zapovedanih praznikih. Vsled tega izjavljamo, da napomina-nim redovnim družbam s pričujočim pismom odtegujemo v-sa iu vsakeršna izjemna dovoljenja in pooblaščenja, vsled katerih jim je doslej bilo pripuščeno, da so se orijentalski kleriki za svojega bivanja v njihovih zavodih držali latinskega obreda ; ako pa treba kakih izjem glede obrednih v-deležeb, naj v posameznih slučajih z najvestuišo pravičnostjo razsojajo redovni predstojniki. Le-tf naj skrbe tudi za svoje zunanje gojence, katere morajo pošiljati v njih lastne cerkve ali župnišča, ako se jim ne zdi primerneje, da jih skupno se znotranjimi puščajo k božji službi istega obreda. IV. Isto določbo veljajo, v kolikor mogoče, tudi za žensko redovne družbe, ki so se posvetile vzgoji deklic v samostanih in šolah. Ako bi bila kedaj vsled predrugačenih -okoliščin in razmer potrebna kaka prememba, se le-ta ne sme izvršiti, dokler ne pritrdi pat.rija.rh in ne dovoli apostolski Sedež. V. Novi zavodi za mladino ali samostani za redovnike -obojega spola z latinskim obredom se v prihodnjo ne smejo ustanavljati brez naprošenega in danega dovoljenja apostolske Stolice. VI. Ne latinski ne orijentalski duhovniki ne smejo niti v svojih niti v cerkvah tujega obreda kogar koli odvezati v slučajih, ki so pridržani dotičnemu škofu, razun če jim je od njega dano posebno pooblaščenje. V tem oziru prekli-oujemo vse in vsakeršne privilegije. VII. Orijeutalci, ki so - četudi po dogovoru z rimskim papežem — vsprejcli latinski obred, smejo zopet povrniti se k prejšnjemu obredu, da sc le z dotično prošnjo zglasijo pri apostolskem Sedežu. VIII. Žena latinskega obreda, ki se poroči z možem -Orijentalcem, kakor tudi žena vshodnega obredu, ki vzame v zakon moža Latinea, sme ob poroki ali še tudi pozneje — za časa zakona — prestopiti k obredu svojega moža ; po ločitvi zakona pa ji je dovoljeno z nova vsprejeti svoj .lastni obred. IX. Vsak Orijentalec, ki biva zunaj patriarhalnega okrožja, je v oskrbovanji duhovščine latinskega obreda, ven-der si pridrži svoj lastni obred, tako da pride pod sodno oblast svojega patrijarha, kakor hitro se povrne v njegovo •okrožje, naj je tudi še tako dolgo živel izven njega. X. Noben red ali redovni zavod lat. obreda, bodisi moški ali ženski, 110 sme vsprejeti mej svoje člane Orijen-talca, dokler se le-ta ne izkaže se spričevali od svojega škofa. XI. Ako se kaka občina, družina ali posamezna oseba izmej nezjedinjencev vrne h katoliški edinosti in sicer pod določno izraženim pogojem, da vsprejme lat. obred, naj nekaj časa pač ostane pri tem obredu, vender ji je na prosto voljo dano, pozneje zopet prestopiti k prejšnjemu kat. obredu. Ako se pa omenjeni pogoj ni stavil, mariveč oskrbu- jejo tako občino, družino ali osebo le zato latinski duhovniki,, ker nedostaje orijentalskih, tedaj mora taista vrniti se k svojemu obredu, kakor hitro dobi lastnega (vshodnega) duhovnika. XII. Zakonske in druge cerkvene zadere, zastran katerih se apeluje na apostolski Sedež, naj se — ako leta naravnost in določno ne zaukaže — nikaker ne izročajo apostolskim delegatom v razsojo, mariveč naj se pošiljajo kongregaciji propagande. XII. Grško melhitskemu patrijarhu podeljujemo jurisdik-cijo tudi nad vsemi onimi verniki istega obreda, ki bivajo v turškem cesarstvu. Poleg teh posebnih določil in pravnih predpisov meri Xaša skrb, kakor smo vže rekli, vzlasti na to, da bi mogli na Vshodu v primernih krajih vstanoviti semenišča, kolegije in vsakovrstne zavode, v katerih bi se v svojem domačem obredu vzgajali edino le mladi ljudje, da bi kedaj delili duhovno pomoč svojim sorojakom. Sklenili smo, da se goreče* lotimo tega za sv. vero nedopovedljivo nadepolnega podjetja ter je v zaupanji na katoliško radodarnost povspešujemo x obilnimi sredstvi. Zakaj — da bode delovanje domačih duhovnikov mnogo vspešneje, ker z večo vnemo vsprejeto in torej plodovitniše od delovanja tujcev, to smo obširneje dokazovali v okrožnici, ki smo jo izdali lansko leto zastran osnovanja novih semenišč v vshodni Indiji. — Ako bomo-na ta način poskrbeli za poduk in vzgojo duhovske mla-deži, potem bodo bogoslovni in svetopisemski nauki pri Orijentalcih gotovo v večih čislih ; znanje starih jezikov se-bode ravno bujno razcvitalo kakor skrbno gojilo proučava-nje novejših. Zaklad učenosti in vednosti, na katerem so tako bogati njihovi cerkveni učeniki in pisatelji, se bode v splošnji prid čimdalje razširjal in slednjič dosegel iskreno-zaželjeni vspeh, da bodo ločeni bratje vsled odlične znanstvene izobrazbe katoliškega duhovništva ter zaradi neomade-žanega in vzornega njegovega, življenja iskreneje želeli vrniti se v naročje matere cerkve. Potem pa, ako bodo duhovniki svoje mišljenje, svoj trud in delo družili s pravo bratovsko Ijubeznijo, pride — po milostni pomoči božji — gotovo hitreje oni presrečni dan, ko „sc vsi snidemo v edinosti vero iu spoznanja Sinu božjega", po katerem se popolnoma „celo telo sklene in po mejsebojni pomoči vsega članovja združi", •da tako „po delavnosti, slehernemu udu odmerjeni, telo raste in se potrjuje v ljubezni" (Efez. IV. 13, l(i). Le tista oerkev namreč se more ponašati, da je prava Kristusova •cerkev, v kateri sta najtesneje združena peno telo in en duh“ (Ef. IV.). Mi prav nič ne dvomimo, da bodo častitljivi bratje kat. patri j arlii, nadškofje in škofje katerega koli vshodnega obreda vsled vzorne svoje ljubezni do apostolske Stolice in Kaše osebe ter vsled skrbnosti za svoje cerkve si' vso spoštljivostjo in poslušnostjo vsprejeli vse Kaše odredbe ter se skrbno potrudili za njih popolno izvršitev pri vseh tistih, katerim so namenjene. Sadovi pa, ki jih smemo po vsej pravici pričakovati, se bodo množili po prizadevanji vseh onih, ki na krščanskem Vshodu namestujejo Kašo osebo. ^Zatorej nujno naročamo vsem apostolskim delegatom, naj od prednikov vsprejete naprave onih narodov dostojno čislajo, oblast in veljavo patrijarhov se vso pokornostjo spoštujejo in branijo ter uradno z njimi občujoč spolnujejo svet apostolov: »Sčspoštovanjem postrezajte drug drugemu !u (Rimlj. Nil, 10). Škofom, duhovščini in ljudstvu naj se skazujejo postrežljive in dobrohotne; navdaje naj jih oni duh, ki je vodil sv. apostola Janeza, ko je skrivno razodetje poklonil »sedmerim cerkvam, ki so v Aziji" s pozdravom : »Milost in mir vam bodi od Kjcga, kateri je, kateri je bil, in kateri pride" (Raz. I., 4); v vsem svojem postopanji naj se kažejo kot v resnici vredne poslance in posredovalce sv. edinosti mej vshodnimi in mej rimsko cerkvijo, ki je središče taiste edinosti in ljubezni. — Ravno tako naj svoje mišljenje in delovanje zlagajo z Našimi opomini in ukazi tudi vsi latinski duhovniki, ki sc v onih deželah tako hvalevredno trudijo za večno izveličanje duš: ako bodo delali vsikdar v vestni pokorščini do rimskega papeža, tedaj jim bode Bog podelil obilnih vspehov. Hočemo torej in ukazujemo, da vse, kar smo v tem pismu odločili, na znanje dali in potrdili, natančno spolnujejo vsi, katerih se tiče, in da tega iz nikakeršnih vzrokov, privilegijev ali razlogov ne grajajo, popravljajo ali presto- pajo, mariveč da vse ostane v polni in nedotakljivi veljavi, tako da mu ne morejo nasprotovati niti apostolske odredbe, četudi na vesoljnih ali provinoijalnih zborih izdauer niti druge, od apost. Sedeža ali kakorkoli potrjeuje določbe, navade in zastarelosti. Zatorej, da zadobč in vedno ohranijo svojo veljavo vsi Naši odloki, razveljavljamo posebej in iz- rečno, kakor bi (jih) po imenu našteli v pričujočem pismu, vse druge določbe, ki bi utegnile nasprotovati Našim. — Hočemo slednjič, da imajo posamezni izvodi tega pisanja, in sicer tudi tiskani, ako so podpisani od notarja in potrjeni s pečatom kakega cerkvenega dostojanstvenika, isto veljavo, kakeršno ima to pričujoče pismo, kjerkoli sc pokaže. — Dano v Dimu pri sv. Petru l. 1804 po Kr. rojstvu, dne 21. novembra, v 17. Irtu Našega p a p e zev anj a. A. kard. BIAHCHI, prodatarjj, C. kard. DE RUGG1ER0. Pregledala: I. Kurija. 1. DE AQUILA V1SC0NTI. Mesto pečata. O radikalizmu in radikalcih se dandenes veliko govori. Tudi mi smo v zadnjem zvezku prinesli obširno razpravo o radikalnem toku v češkem narodu. Nekateri dogodki iz najbližje preteklosti slovenske so nas napotili, da vprašanje o radikalizmu načelno pojasnimo s posebnim ozirom na naše slovenske razmere. Pričujoča razprava bo tedaj obsegala dva dela: v prvem bomo razpravljali o radikalizmu v obče, s filozofičnega stališča; v drugem pa bomo nekoliko spregovorili o radikalni stranki na Slovenskem. Vodja v tajništvu za ,.breve“ pisma : L. CUGrNONI. Radikalizem. Najnovejša, radikalno-napredna stranka na Slovenskem. I. Radikalizem, radikalec — v filozofičnem smislu. Radikalec je, kdor išče prve korenike t. j. prvega, vse ■obsegajočega razloga, da iz njega vse izvaja in nanj vse speljuje. Prvi razlog se pa razlikuje na dvoje po dveh glavnih zmožnostih človeške duše, ki sta razum in volja. Olede na razum sc razlog zove načelo, glede na voljo pa nagib. Po tem takem se da radikalizem razdeliti na dvoje: je intelektualen in praktičen. Radikalec išče razumu najvišjega načela, katero obsega vsa druga načela, volji pa naj višjega nagiba, kateri določuje vse druge nagibe. Po intelektualnem radikalizmu teži filozofija; do zadnjega, najvišega načela pripelje pa metafizika. Filozof je v intelektualnem oziru radikalec, v praktičnem oziru je pa znale radikalizma značajnost. Človek, ki se da v svojem delovanji vstrajno določevati od istega najvišjega nagiba, je praktičen radikalec. 3Ittajiz>čni razlog intelektualnega in praktičnega radikalizma. Ta razlog je dvojen: subjektiven in objektiven. Subjektiven razlog t. j. razlog, ki se nahaja v človeku samem. Radikalstvo je človeku prirojeno. Človek je namreč razumno bitje. Kot tak ima um in voljo. Um išče po svoji naravi razloga: zakaj to? kako to? Razmotrivši si nižje razloge priganja k višjim, in se ne vteši, dokler ni dospel S1. Svet" vedno navduševal za demokratizem v cerkvi; ne toliko hijerarhija, ampak lajištvo bi moralo vladati v cerkvi. Ta cerkveni radikalizem je glavna točka Podgornikovega dogmatizovanja; z nje razpravljanjem je v duhove vcepljal radikalne nazore prvič glede cerkve in vere, drugič glede politike. Verski radikalizem se posebno izraža v' husitstvu ; odtod si lehko razlagamo, zakaj se naše napredno akad. dijaštvo po vzgledu češkega toliko ogreva za Husa in njegovo čescenje! Hu-sovo krščanstvo najbolj ugaja — radikalizmu, ker z njim se da najprej zatreti vsako krščanstvo ! Husovo krščanst-ve je po svojem jedru — radikalstvo. Drugič, slovenski radikalizem bo po vzgledu češkega •brezobziren nasproti vsem, ki se mu ne bodo hoteli podvreči. Terorizem je znak radikalstva sploh, posebno češkega. Z revolverjem na prsi ti žuga radikalec : »Prisegaš na našo zastavo? Ako ne: po tebi bo!" Možje, še tako zaslužni, še tako narodni, da, tudi liberalni, ako se na sle- po ne vdajo --se odstranijo, politično in, ako treba, tudi« moralno in gmotno brez vsmiljenja — uničijo ! Tako „re-volver-politiko" dobro poznamo na Goriškem. Slovenski radikalizem se pa ne bo omejil le na politiko, ampak, kakor češki, skušal bo po svojih naborih pre-osuoviti tudi slovstvo. Zares, krasna literatura se nam obeta od mladih radikalcev, ako smemo na prihodnost sklepati iz dosedanjih umotvorov, s katerimi so nekateri „napredni “ akademiki obogatili slovstvo! Ste čitnli „Fran Ko-ščevo" novelo v „Edinosti“ : »Ribičeva Jelica"? Ali pa istega „pisatelja“ novelo v »Vesni": »Stankov roman" s podpisom »Ribič"? Zopet tretjo novelo v »Slov. Narodu": -»Te punice, te punice...!"? Res, vse prav vzorci a la Zola, Strindberg, Heyse in enakih! Pero nam odreka, dahi prebrskavali tako blato! Da, nad vse zanimiv postane odslej »Slov. Svet", ako bo prinašal „R-oje“ razprave o sifilitiki in o norcih, Z-ove polemike proti »Slovencu" in semeniščnikom, - oe - o ve rusofilske, pravoslavne razprave, Z — ove husitske omladinske vesti izza Cehov, Isteklosmovičeva, Tresmirova, O.E-ova emancipato-rična (ženska) poročila, M—eve panslavistiške skoke pa materijalistiške novele »Ribičeve", Koščeve, — e — ove itd.! Tak duh, duh skrajnega radikalstva, se hoče zdaj polastiti našega slovstva, naše politike, vsega našega javnega življenja! To lepo nalogo ima novo osnovana, tretja slovenska — radikalna stranka ! Nasproti temu — kaj boste počeli ostali dve stranki slovenski — liberalna in katoliška? Liberalci — na čelu jim »Slov. Narod" — zgubljajo pred novo prikaznijo glavo in pogum. Nedavno — na »shodu zaupnih mož" — je slovenski liberalizem od sebe vrgel »napredni" rep, češ, s tem bo potolažil konservativno misleče Slovence ! Pa rep so pobrali in s češčpnjem poljubili tržaški »zaupniki" z dunajskimi akademiki ! In. pripeli so si ga in nositi ga hočejo. A prisegli .so ob e-nem maščevanje in boj liberalcem, ki se sramujejo napred-njaštva ! Strme gledaje zdaj s lov. liberalci, kaj se bo zgodilo. Kaj se bo zgodilo? Radikalizem se je spočel v liberalni glavi. Liberalizem sam si ga je odgojil in mu pot vgladil. In zdaj, ko stoji pred njim — mlad, brezobziren, predrzen? Vdati se mu bo moral na milost in nemilost, prepustiti mu svojo dedšeino in vladanje.^ Tako se je deloma vže zgodilo na Ceskem, kjer mla-»loeeska liberalna stranka propada in gina: potoplja se v tretji, najnovejši — napredno-radikalni. To je vsoda liberalizma povsod : požira ga radikalizem, kakor Kronos svoje otroke. To bo vsoda tudi slovenskega liberalizma. Kar je liberalcev, kar je liberalnih listov . . . vstavljali so bodo morda še nekaj časa radikalnemu toku, vžugavali in krotili brezbrzdnega otroka — a slednjič preneha vkljubovanje, in sami preidejo v radikalni tabor. Liberalizem se mora preleviti v radikalizem — sčm ga tira neizprosljiva sila, sila človeške logike. Da, tudi slovenski liberalizem bode zginil, ostane pa radikalizem in njemu nasproti naša katoliška stranka. Mi pa? Mi dobimo v radikalizmu očitnega nasprotnika: antikrista. Bojimo se ga ne: z nami je Kristus, ki je vedno zmagal antikrista — zmagal ga bo tudi na Slovenskem. Važno vprašanje zanimljezdaj avstrijske politike: preosnova volilne pravice. „Preosnova“ — pišejo časopisi, tako govore tudi poslanci v državni zbornici. Kolikor smo pa do zdaj mogli izvedeti o tej „preosnovi“, nima niti podobe preosnove, ampak gre se le za neko pomnoženje glasov in poslancev. Naš državni zbor ne bi mogel pre-osnovati volilne pravice, ker glasujejo prerazlične stranke v njem, a vsaka nas je zagotovila, da zvesto ohrani svoja načela in svoje število. Zato ni pričakovati načelne preosnove, obljubljeno je le neko pomnoženje volilcev in poslancev na isti načelni osnovi ko do zdaj. A tudi ta malost dela politikom dovolj preglavice, več nego se je od začetka mislilo. Ker pozna vsaka stranka vrste svojili Dr. Mahnič. Volilna pravic a.1) l) Pričujočo razpravo naj vzamejo čitatelji kot nadaljevanje spisa Politična oblast ljudstva'*, ki smo ga priobčili v lanskem IV. zvezku. volilcev in njihovo število, jemlje pri vsaki predložbi svinčnik v roke, da izračuni, ali bi imela več volilcev ali manj po novem volilnem zakonu. Konservativna stranka noče od dozdajnih volilcev nikogar izgubiti, zato zahteva, naj ostanejo dozdajni volilci razvrščeni kakor so, a novi naj se jim prištejejo; liberalna stranka se novih boji in bi rada še nekaj dozdajnih odcepila od svojih skupin in prištela novim volilnim skupinam. Narodne stranke zopet pazijo, koliko Nemcev ali Slovanov več ali manj pride v državni zbor, itd. itd. Vsako stranko zanimlje bolj število nego načelo. V tem pa ko se očetje prepirajo in pogajajo v umeteljno okrašeni dvorani državne zbornice, zborujejo po zamazanih krčmah, v najetih shajališčih, na ulicah novi možje, ki do zdaj niso mogli še v zbornico, ki pa menijo, da polagoma zasedejo večino sedežev. Tudi oni štejejo svoje vrste in so prepričani, da, če se volilna pravica izroči številu, bodo kmalu premagali vse stranke s katoliško vred. Ne zavidamo dela ni vladi ni poslancem in smo prav srečni, da nam ni treba šteti glav, ampak samo tehtati njihovo razumnost in modrost. Zato pa bode naša razprava — ako ji pristoja to ime — zgolj načelna brez pogleda na stranke, ki se zdaj prepirajo za „preosnovo“ volilne pravice in brez pogleda na vspeh. — Razume se pa samo ob sebi, da kar podajamo, podajamo na svojo odgovornost in ne zahtevamo, naj se nam vcenijo mnenja za dognane verske resnice. Omnia probate, 0j Mat. 5, 44. 45. „Vredil je v meni ljubezen'1 — nas tudi s. pismo uči, kaka bodi naša ljubezen do naroda, da ne bo pregrešna. Naša ljubezen do naroda ne bodi slepa ali strastna, tako da prikriva ljudstvu njega slabosti, da opravičuje njega grehe, ali da molči o nevarnostih, ki mu pretijo. Prava ljubezen tu povzdigne glas svareč, grajajoč. Tako so delali sveti možje stare in nove zaveze. »Hudobni in sprijeni rod — rotil se je Mojzes v sveti nevoJji — tako povračaš Gospodu, bedasto in neumno ljudstvo! Ni li on tvoj oče, ki te je vstvaril?-1) Tobiji je nesreča narodova le pravična kazen, ki si jo je zaslužil od Boga: „Gospod nas je kaznoval radi naših hudobij.“ Tako so ravnali tudi Kristus in njegovi aposteljni. Jezus Kristus se je sicer zjokal nad Jeruzalemom, a dodal je grožnjo : ,,Pridejo nad te dnevi, ko te bodo tvoji sovražniki obdali z nasipom, tebe in tvoje otroke treščili ob tla in nobenega kamna pustili na tebi, ki nisi spoznal časa svojega obiska."2) Očitali so ljudstvu njegove hudobije, naj je bila resnica še tako pikra. Tako je apostelj Peter javno očital svojemu ljudstvu, da je „svetega in pravičnega zatajilo in početnika življenja vino-rilo.‘V;>) Kako britke resnice je svojim rojakom v obraz metal sv. Stefan! ,,Trdovratni in neobrezanih src in ušes ! vi se vedno svetemu Duhu upirate ; kakor očetje vaši, tako tudi vi- Katerega od prerokov niso pregnali očetje vaši? In pomorili so te, kateri so naprej oznanili prihod pravičnega, njega izdajalci in ubijalci, ste sedaj vi postali. . . “4) VII. -- Kako ljubijo narod Savli —■ a kako Pavli! Zgodovina novega zakona nam je ohranila spomin velikega moža, ki mu je nekdaj bilo ime Savel, a potem, ko se je spreobrnil in postal apostelj Kristusov, se je zval Pavel. Pločeino vedeti, kaj je narodni fanatizem, kako ne smemo naroda ljubili — poglejmo na Savla; a se hočemo zopet podučiti, kako imamo-kot kristijani narod ljubiti — poglejmo na Pavla. Savel je bil strasten narodni fanatik ; kedor ni bil obrezan,, mu ni bil človek, nevreden, da živi! Mojzesova postava in nje obredi — senca bodoče resnice in čeznaravnih dobrot, so mil bili tako k srcu prirastli, da je hotel cel svet se silo Mojzesu vpokoriti. Pa še bolj je norel za tako zvana sporočila, namešana z bajkami in praznovernimi nauki. V teh se je izražal pravi judovski značaj po svojih svitlih, a še bolj po temnih straneh V. Mojz. 3-2, 5. 6. 2) Tob. 13, 15 3) Luk. 19, 42-44. *) Dej. ap. 7. 51. 52. prav zato so mu bila sporočila svetejša od Božjega razodenja, zapisanega v Mojzesovih knjigah. Strast slepi — kar je niže, podvrže višjemu, in — da je le narodno, bodi še toliko popačeno in nevredno, cenejše, ljubše ji je od prave, čiste resnice ! l’a Savel, preslepljen od strasti, ni bil toliko prost, da bi mogel kaj preiskovali ali trezno presojati — kar ni bilo judovsko. bilo je vže zato slabo, zatorej se je moralo zatreti! Ko se je tiste čase v Jeiuzalemu in Judeji prikazala mlada cerkev Kristusova, je Savel kar zbesnel nad kristijani : niso se umivali, kakor je velevalo sveto narodno sporočilo ! Sv. pismo pravi, da Savel je kar »dehtel pretenje in smrt zoper učence Gospodove.411) Najdemo ga pri kamenjanji sv. Stefana, kako je varoval suknje onih, ki so kamenjali. Prenašati ni mogel očitanj, katera je Štefan v obraz metal svojim rojakom ! In ne da bi se zadovoljil divjati proti kristijanom v Jeruzalemu, sprosil si je od velikega duhovnika pisem v Damask, da bi tudi od tod kristijane pritiral v Jeruzalem. Pa Savel sam se kasneje, dolgo let po spreobrnjenju, obtožuje svojega fanatizma pišoč: ,.Črez mero sem preganjal cerkev Božjo in jo zatiral in sem napredoval v judovstvu bolje od mnogih vrstnikov v rodu svojem in bil sem preobilo vnet za očetovska svoja sporo čil a. ““) Pa zadosti je le vedeti, da je bil Savel — farizej, in sin farizejev.3) Kar je bilo specifično judovskega, izražalo je ime »farizej". Ti ljudje so šli tako daleč, da so zemljo in celo nebesa le Abrahamovim potomcem prirekovali. Edino, pravo ljudstvo so jim bili Judje, ajde so imeli za neljudstvo, katero je izključeno od Mesijevega kraljestva, na vse veke zavrženo ! Le Abrahamovim potomcem je odprta pot do zveličanja. Noben Jiul ne bo pogubljen, kajti oče Abraham bode sedel pred vratini peklenskimi in nobenemu Judu ne dal noter. Ni jim bilo mar za duše — da bi le vse narode obrezali in pojudili, naj bodo vsled tega še slabši — zato jim je šlo ! V to jim noben trud ni bil preveč. Tako jim tudi Gospod očita : »Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci! da prehodite morje in zemljo, da pridobite enega, kateri se pojudi; in ko se je pojudil, naredite iz njega peklenskega sinu, dvakrat hujega od sebe !414) Pač podobni so bili današnjim narodnim fanatikom, kateri žrtvujejo toliko denarja, toliko truda, da bi spreobrnili k svojemu jeziku enega samega človeka, češ, s tem se je pomnožilo število rojakov, povišala narodna slava, čeravno ni njih spreobrnjenec niti postal bolji človek niti si je s tem zagotovil večno zveličanje! Da bi se resnici, da bi se nebesom ljudje pridobivali — za to se pač ne zmenijo ! Taka je te- ‘) Dej. ap. 9. 1. 2) Gal. 1, 14. 3) Dej. ap. 23, 6. ‘) Mat. 24, 15. daj ona farizejska, strastna narobe-ijubezen do naroda ! In iz šole takili fanatikov je stopil Savel v svet, Kaj čuda potemtakem, da je ves gorel za svoje piškavo judovstvo in ves svoj ogenj izbruhaval nad krščanstvo, akoprav se je to toliko odlikovalo i po vzvišenosti svojih naukov in po svetosti pa vzornosti svojih izpoznovalcev — prvih kristijanov ! Toda strast slepi, a mej vsemi strastmi najbolj slepilna je narodnostna strast. In narodnostni strastnež bil je — Savel! Zdaj poglejmo ■- Pavla! Ni je razlike! — besede so te istega moža, kijenekedaj s toliko strastjo preganjal in zat ral vse, kar je bilo judovsko ; in Pavel je te besede povdarjal nasproti tistim kristijanom, kateri so bili sicer sprejeli vero Kristusovo, a so še kot kristijani tako visoko cenili judovsko postavo in uje obrede, da sojimpod-rejevali krščanstvo. To poslednje jim je bilo pristransko, zveličanja baje ne more dati nego obreza in življenje po narodnih sporočilih! Celo nežidje se morajo dati obrezati in priseči na Mojzesovo postavo, predno se smejo krstiti! Narodi naj bi sicer sprejeli Kristusov evangelij, a še prej naj bi se pojudili — za to je šlo pred vsem. Skratka: narodnost je prva, vera še le druga! Dan-denes nič drugače ne učijo nekateri narodnjaki, kateri hočejo biti tudi — kristijani. Takim krščenim fanatikom se tedaj Pavel odločno, brezobzirno vstavlja: Ni je razlike! Ni razlike mej Judom in Grkom.1) Spet: . . . rni (v cerkvi) ajd in Jud, obreza in barbar in scit, suženj in svoboden, ampak vse in v vsem Kristus.“2) Pavlu je Kristus vse zravnal in zenačil. on je podrl steno ločitve mej narodi.3) Judje so se ponašali se svojo obrezo, a Pavel se jim nekako roga, češ, kako otročji so, da se bahajo z obrezo v mesu, narejeno z roko!*) Postavljali so zveličavno moč v dela Mojzesove postave, a temu nasproti povdarja Pavel vero, brez katere ni zveličanja — mej tem ko je postava le greh namnožila! Vse, s čemer se ponašajo, pozivajoč se na svoje judovstvo nasproti poganom — vse jim l’avel podira: milost, opravičenje, življenje j>ride le po Kristusu. Nič ne velja judovstvo. Judom drugega ne pusti nego — greli, skupno s pogani : Vsi so grešili in potrebujejo slave (odrešenja) Božje !:’) Da, nič ni narodnost m nje slava brez Kristusa — vse mine, vse spuhti, le kar temelji v Kristusu in v resnicah njegove vere, to ostane! Pa — ali Pavel kristijan, Pavel apostelj nikar več nima srca za svoje rojake ? Ni res — videli smo vže zgoraj, da jihi je ljubil, a videli tudi, kako j h je ljubil. Kristusova milost je ‘) Rim. 10, 12 *) Kol. 4, 11. 3) Ef. 2, 1. ‘) lbi. 2, 11. Rim. 3, 23. v njem vkrotila in obrzdala strast, da je odslej služila pleme-nitišim svrham Božje previdnosti. Milost je Pavla očistila in vredila njegovo ljubezen. Še plameni v njem ogenj rodoljubja — a ta ogenj je čist, je svet. On želi narodu svojemu slave — a ne one zemeljske slave, ki gine kot senca, ampak slave neminljive, večne, do katere so mogli dospeti le podvrgši se Kristusu, njih pravemu kralju, kralju resnice in pravice. Do te slave je dospelo le pičlo število Kristusovih aposteljnov in učencev. Želi jim sreče, a ne sreče, katero so menili doseči s trši jarem rimljanski in podvrgši zemljo si — ampak sreče srca, ki jo je Kristus prinesel onim, ki so dobre volje. Da, Pavel bi bil hotel, da bi res tudi narod njegov prišel do svobode, a do svobode — otrok Božjih. Pavlu, okusivšemu sadove Kristusovega odrešenja, je bilo vse, kar je svet mogel dati — blato, in hrepeneti po tem — potrata, izguba časa in moči. Da bi tudi mi to tuneli! Čemu pač toliko loviti se za senco ! Pa kako silen je bil v Pavlu kristijanu, aposteljnu ogenj rodoljubja! Da, tem silneji je bil, čim duhovneji, čim čisteji, čim plemeniteji ! Kar se poraja le iz strasti in krvi, ni nikedar tako' silno, tako vzvišeno, nego kar se spočenja v duhu in v visokih krščanskih idejah. „ Velika žalost in neprenehatia bole-čina“ je Pavlu razrivala srce, ker so bili bratje njegovi po krvi trdovratni, in želel je, da bi bil on „sain preklet od Kri-stusa“ za nje. Zgodovina ima dovolj vzgledov, da je domoljubje krščanskih src plemenitiše, trajniše, za žrtve pripravniše, nego onih, katerih ne obseva žarek Kristusove milosti. VIII. — Vrhunec narodnostnega malikovanja: absolutna narodnost, nacijonalna cerkev, absolutno-narodnostna morala. Narodnost se je v 19. veku razvila na poseben način. V kolikor je človeštvo organična celota, da se pač govoriti o nekem oživljajočem, gibajočem principu, o neki duši v človeštvu in v narodih. Človeštvo ima svoje dušeslovje, ali recimo: bivajo dušeslovni zakoni, po katerih se razvija mišljenje in življenje narodov. Razni zgodovinski dogodki in prevrati po veliki francoski revoluciji so provzročili, da so evropski narodi začeli se zavedati in čutiti se vsak zase kot posebno celoto ali organizem. K temu probujenju narodne zavesti je brezdvomno največ pripomogel pritisk prvega Napoleona na Evropo. Francoska hegemonija in nje posilstvo sta na Nemškem in drugod provzročila odpor : narodi so se nasproti občnemu zatiralcu začeli zavedati samih sebe, svojih pravic, ki jim pristojajo kot takim nasproti tujemu posilstvu. Tu nam je iskati početka modernega narodnostnega principa. Tako probujena narodnost se je dalje gojila in krepila. Narodnost je začela prihajati sila, katera, vcepljena v duhove, je za- čela počasi presnavljati vse duševno življenje narodov' in preoblikovati tudi politčno lice Evropi. Cim bulj so se pa v politiki in v javnem življenji zatajevala verska načela, tem bolj je narodnost jela zasedati mesto, katero je nekedaj zavzemala vera in Bog. Narodi morajo vedno imeti nekega »boga11, da dobivajo v njem najvišji, absoluteni razlog, s katerim morejo metafizično vtemeljiti in pred pametjo pa vestjo opravičiti, kar počenjajo. Narodnost je v 10. veku postala bog-mililc, kateremu se je klanjalo javno mnenje, kateremu je, vsaj večinoma, služila politika, slovstvo, zakonodajstvo. Nemška idealistična filozofija, posebno liegelijanizem, je božjo absolutnost narodnostne ideje metafizično vtemeljil ; te filozofije nazori so se nekako uradno sprejeli in širili po višjih šolah posebno onih državah, katere so se hotele vtrditi in raztegniti na podlagi narodnostnega zedinjenja. To velja pred vsem o Italiji, kjer danes liegelijanizem vkljub vsej različnosti mej nemškim in italijanskim narodnim duhom, vkljub vsej mržnji, ki so jo od nekedaj Italijani čutili proti severnim „barbarom,“ zaseda prvo mesto na vseučiliščih in v slovstvu ; isto velja, vsaj deloma, tudi o Nemčid. Hegelu biva vsa realnost edino le v občni ideji, ki si jo nasnujemo potom abstrakcije. Občna ideja je bog. Taka ideja je »država,“ »narod11 ali »narodnost11. Ker je tedaj ideja »narodnost11 pojav pričujočega, mislečega in hotečega božanstva, je ona absolutna: vir vsega prava, vse resnice — njej se mora brezpogojno klanjati vse. Historično pravo, pozitivno pravo, zakoni, ki bi bili izraz volje nadsvetnega, večnega Bega — vse to je nič, prazna domišljija 1 Te filozofije načelom sorodne ali vsaj v nje smislu so težnje po tako zvam nacijonalni cerkvi, kakeršne so se v teku tega veka pri mnogih evropskih narodih v različnih oblikah vže pojavile in se deloma še pojavljajo. Povdarja se narodnostno stališče nasproti mejnarodnosti in vseobčestvu katoliške cerkve. Ta poslednja baje narodnosti ni prijazna, ako celo ne zavira njenega razvoja. Dolžnost-je torej, da nji nasproti stražimo varujoč, vsak narod zase, kar ima posebe svojega. Kado se govori o narodnih šegah in običajih, povdarjajo se na-cijonalna prava in privilegiji (u. pr. galikanizem) nasproti rimski Stolici; poznajo se narodne tradicije, katere hoče baje rimski papež prezirati. Sploh naj bi katoliška cerkev sprejela po narodih razno lice. V to se posebno zahteva služba Božja v narodnem jeziku; jezikovna vez, ki spaja katoličane raznih narodov .— namreč latinščina, naj bi se umaknila narodnim jezikom. Pa da se ne misli ostati le pri jeziku in obredu, to očitno dokazuje zgodovina našega veka. Ne! ponaroditi se hoče ne le naša cerkev in obred, ampak tudi vera in z njo nravstveuost. Spriču-jejo nam to možje, ki so na Francoskem, na Nemškem in drugje poskusili vže vstanoviti »francosko,4 »nemško4 katoličanstvo, francosko,u „nemškou cerkev ; spričujejo nam to tudi poskusi naših cirilo metodijevcev. Najprej bi se hotelo katoliške narode odtrgati od rimske Stolice in njih škofov; kajti preverja se jih — tako beremo na vsaki strani „Slov. Sveta1* — da rimska cerkev latinizuje, da so škofje narodnostnim zahtevam krivični, da so tajni zavezniki narodnostnih zatiralcev. Potem ko bi se narodi odtrgali od Rima, tiralo bi se jih v herezijo, v brezver-stvo ! Semkaj konečno težijo ! Da, ponarodili bi se imela cerkev, ponaroditi evangelij, ponaroditi Božje in človeško pravo, ponaroditi nravnost, ponaroditi Bog; prav tako, kakor so stari pogani, vsak narod zase, imeli svoje bogove, svojo mitologijo, svoja nebesa, svoje pravo in nravnost: večna, nepremenljiva resnica in nje pravo bi se moralo pievstrojiti posebnim, še tako krivičnim težnjam vsakega naroda! In ali nismo prišli vže tako daleč, da se krščanstvo iden-tifikuje na Nemškem z nemštvom, na Laškem z italijanstvom, a mej Slovani se — slovanstvom . . ! Tako vsaj je pred leti v „Slovanu“ modroval znani Jan Lego, češ, Slovani so vže po naravi krščanski, in krščanstvo jim je baje malo ali nič prineslo ! Potem pa — bodimo le dobri Slovani, bodimo narodni: to je naše krščaustvu, naša vera in cerkev ! Z verstvom je v tesni zvezi nravoslovje. Ko se je začel moliti narodnostni bog malik, je morala dosledno njegova volja postati najvišji zakon, sodilo dobrega in slabega. Tako se je v resnici tudi zgodilo. „Narodova volja*' ali kar narod „hoče“ — to je edino dobro in lepo. Ko so masonski prekucuhli Italijo zedi-njevali, ko so, zatrši Božje in človeško pravo, prevračali prestole in cerkev samo ropali, izpoljnjevali so le .narodno voljo.“ V imenu italijanske narodnosti polastili so se Rima. Sploh razveljavile so se desetere zapovedi Božje in razglašalo se je za dobro in pravično vse, kar je zahtevala narodova slava; kakor v politiko, tako se je tudi v slovstvo uvajala absolutno-narodnostna morala. Začelo se je ne povpraševati, ali se nazori, katere izraža umetnik v svojem umotvoi u, zlagajo z večno veljavnimi idejami bodisi verskimi ali nravstvenimi — ne, dovolj pisati v narodnem jeziku ; kar se v tem podaje, dasi tudi blato — je vse zlato, vse pravd in lepo! Sploh se je narodnim pisateljem privlastila neodvisnost od vseh zakonov, vzvišenost nad Bogom, vero in moralo, nad vsem, kar veže razum ali voljo. Da so le — narodni! IX. — Narodnostna ekskluzivnost. Z narodnostnim fanatizmom je v najožiši zvezi narodnostna ekskluzivnost ali, kakor bi rekli po slovensko, izključljivost. Narod, ki sebe in svoje vrline precenjuje, se prerad loči od drugih narodov, omeji ali popolnoma pretrže občevanje ž njimi, česv (la ima v samem sebi dovolj kreposti in kulturnega življa. Taki fanatiki ne bodo drugega gojili nego lasten jezik, učiti se tuj-ščine jim je omadeževanje narodnega značaja, prelagati dela iz tujih slovstev jim je — ponižanje! Posnemajo nekdanje fanatike — farizeje, katerim je bil vže grški jezik nesnaga. Menimo, da nič ni bolj pogubnega za narod, nič bolj ne zavira njegovega kulturnega napredka, nego taka izključljivost. Ona prvič zapira pot do najboljših plodov človeškega duha. Noben narod nima vsega duševnega napredka v zakup ; v vsakem nahajamo mož, ki so se v eni ali drugi stroki posebno odlikovali. Narod tedaj, ki se popolnoma omeji na samega sebe izklju-čivši, kar je tujega, se oropa najizborniših sredstev duševne izo-mike in napredka. Iz tega sledi omejenost duševnega obzorja. Narod, bodi še tako velik, je vender i geografično i duševno omejen. Da se v re»nici svetovno izomika, da si razširi obzorje, treba mu je meje, katere mu stavi prostor in narodni jezik, prekoračiti. Nihče, bodi še tako učen, ne more temeljito in vsestransko poznati niti zgodovine, niti filozofije, niti sploh stanja, v kojem se nahaja katerakoli veda, ako se dotične vede ni učil nego le iz domačih pisateljev. To zlo je tem veče, čim manji je narod, čim nižiša je njegova kultura. Občevali smo vže z enim in drugim inorodcem. Vže več let od tega, ko sem se seznanil s posebno nadarjenim mladeničem, ki je bil nekje v Italiji dovršil gimnazij z maturo. Kar se tiče italijanske zgodovine, slovstva, bil je povsod doma; a kakor brž si hotel ž njim prestopiti meje njegove domovine, bilo mu je tu vse španjska vas Dovolj, da ni vedel, katero je glavno mesto Angležke! Omeniti bi hotel tudi, kar sem pred leti slišal od moža, ki je imel priložnost občevati z mladeniči vzgojenimi na izključljivo narodnih srednjih šolah, na katerih se goji le materin jezik in narodno slovstvo, pa z mladeniči vzgojenimi na gimnazijih, ki imajo bolj univerzalen, mejnarodnostni značaj, kjer se poleg materinščine pridno goje tudi druga slovstva. Neverjetno, rekel mi je. kolika omejenost, kolika tesno-srčuost in topost se nahaja pri prvih, ako se primerjajo s poslednjimi ! Po ekskluzivnosti narod pa tudi prerad dnševno otrpne in zastane na poti napredka. Narava čoveška kakor v posamezniku, tako tudi v celih narodih, je nekako neurna; da se obudi in k delu prižene, treba jo dramiti. Razvoja in napredovanja človekovega nič bolj ne ovira, kot ločenje in osamljenost. Vpelji ga mej druire ljudi, da ž njimi občuje, da tekmuje, da se v svetu obrusi! To mu daje priliko skusiti svoje moči, svoje sposobnosti vporabljati na razne strani; nasprotstva, mej katere ga postavi življenje, izzi vijejo njegovo energijo, da se proti vi, da zmaguje težave. Taka je tudi z narodom. Kakor posameznik, tako tudi narod svoje moči razdrami in vsestranko razvije le v občevanji z druzinii narodi.. Tu se mu odpre pot za tekmovanje ; tuji vzgledi ga vlečejo k posnemanju, protivljenje ga izzivlje k odporu. V dotiki s ptujci se obrusi, si olika jezik in zlog, pa si tudi vjasni nazore; z razširjanjem duševnega obzorja se mu odpira pot k novi delavnosti; naravna energija, ki biva v narodu, ektenzivno čedalje v širših krogih prodira, dejstvujoč se v novih tvorbah, mej tem ko bi sicer otrpnela in zamrla. Narod, kateri noče ničesar vedeti o tujstvu, sam sebe vlenablja in mori, v samem sebi, kot lastnem grobu, svoje moči zakoprava in stavi zavornico svojemu napredku. Vrhu tega se tudi nikedar do dobra ne spozna, ker se vedno precenjuje, misleč, da zadoščuje sam sebi, ko to vender ni res, kajti Bog je kakor posamezne ljudi, tako tudi posamezne narode obdaril s posebnimi vrlinami in sposobnostmi; nikomur ni dal vsega, ampak hotel je, da bo en narod, na drugega navegan, in v toliko eden od drugega odvisen. Ša le britke skušnje, nesrečne vojske in prevrati podučijo tak narod, da sam ni vse, ampak da tudi drugi narodi kaj premorejo, kaj dobrega imajo, česar 011 nima. Tako je tudi narodno ekskluzivne Francoze še le vojska 1 1870-1 do dobra podučila, da tudi Nemci so še nekaj na svetu, da „la grande nation“ vender ni še tako neskončno velika, kakor so si v svojo velikost vtopljeni francozi domišljali. Ravno tako je bilo potreba še le japonske šibe, da so sinovi nebeškega kraljevstva v Kitaji zbudili se in sprevideli, da so vender tudi oni — ljudje kot vsi drugi! Narodnostna ekskluzivnost je sploh nekaj nenaravnega, nečloveškega. Saj človek je po naravi družabno bitje. V začetku, po Božji ideji, so bili vsi ljudje ena skupina, en narod. Res sicer, da se je pozneje ta skupina razkropila v več narodov. A to razkropljenje je bilo le začasno sredstvo, s katerim je Bog liotel zabraniti splošno pokvarjenost, Človeštvo deliti in razcep-Ijati ni nikedar bilo po volji tistega Boga, ki je hotel biti Oče naš t,. j Oče vseli ljudi. Zatorej ostane vedno naša naloga, da zid narodnostnega ločenja, ki ga je mej nas postavil greh, kar je v naših močeh, podiramo, da se mej seboj spoznavamo, bratimo in se v teženji po skupnem smotru spodbujamo. To pa velja še bolj potem, ko nas je Jezus Kristus v eni veri in v enem krstu združil v eno družino, ki je katoliška cerkev. Narava in krščanstvo obsojata narodnostno izključJjivost! X. — Narodna prava. Narodna enakopravnost — k^j je in kako se mora razumeti. Govori se dandenes veliko o narodnih pravicah, o narodni enakopravnosti. Prisvaja se narodu pravo, da kot tak biva, da prosto izomika in razvija svoj jezik, da si ohranja tudi druge posebne lastnosti, po katerih se razlikuje od drugih narodov. Narodno pravo ni iluzija, ono ima realno podlago in objektiven razlog, kakor vsako drugo naravno pravo. Tega objektivnega razloga nam je iskati v volji Stvarnikovi, kateri nas je vstva-ril kot družabna bitja ter obdaril z jezikom, ki naj bi bil so-cijalna vez mej nami. Tudi razdvojitev prvotnega jezika v narodne se je izvršila po volji Božji. Kakor imamo neopustljivo pravo, da ohranimo, gojimo in spolnjujemo vse, kar smo od Boga prejeli, tako nam nihče ne sme kratiti prava, da si gojimo tudi jezik in z njim narodnost z vsemi nje svojinami. Kedor bi hotel to pravo narodu odrekati ali kratiti, bi bil krivičen ; grešil bi proti volji Stvarnikovi. Kratenje narodnih pravic je greh proti pravici, katerega bi se moral vsak, ki je kriv, spovedati in ne dobiti odveze, predno se ga ni skesal in obljubil se poboljšati! Da bi se narodni zatiralci zavedali tega greha ! V volji Stvarnikovi biva tedaj objektiven razlog narodnih pravic. Te pravice dajejo vsakemu narodu prostost, da goji svoj jezik in posebna svojstva, ter da se iu podlagi teh duševno izomika in spopolni. Kakor je veji naravno, da poganja in se razrašča iz debla, tako je naravno narodu, da poganja duševni svet in rast iz jezika, kateri mu je določil početek in bivanje. Prostost narodovo moramo ravno tako spoštovati kakor prostost posameznega človeka. Nedotakljivo in sveto je vsakega človeka pravo, da določuje o samem sebi: ali se hoče izomikati in kako. Nihče ga ne sme siliti k omiki niti k taki omiki, kakeršne on noče ; nič ne de, da bi bilo zanj koristniše, ako bi storil, kar in kakor hoče tujec. Korist in celo večno zveličanje človekovo nas nikakor ne opravičuje kratiti mu to, kar mu je Bog dal kot neoddatno pravo, česar Bog sam mu ne more in ne sme kratiti -. prostost volje. Tako je tudi z narodi. Prepustiti moramo njim, da se narodno t. j. na podlagi narodnega jezika izomikajo in napredujejo. Akoprav bi morda za kateri narod koristniše bilo, da bi se izobražal v tujščini, zanemarivši lastni jezik, vender nihče in nikoli ne sme ga siliti k temu. To je navadni izgovor narodnostnih zatiralcev in vsiljevateljev tujščine : češ, kaj si morete pomagati se svojo materinščino ! Boljše je za vas in vaše otroke, ako se izurijo v mogočni tujščini! Dovolj: mi noče m o tako — in vi nam nimate kratiti naše prostosti! Ima pa vsak narod naravno pravico na podlagi narodnega jezika izobraziti se do najviše stopinje, torej pravico tudi tirjati, da se mu osnujejo vsa kulturna izobraževališča od najnižih do najviših. Vsak jezik, vsaka narodnost je spopolnjiva kakor sploh vse človeško ; in razviti narodnost pa njene elemente do najviše stopinje spopolnjivosti je naroda neprelastljiva pravica. Sicer pa iz tega še ne sledi, kakor bi morali narodu, ki se zdaj nahaja na nizki stopinji omike, vže jutre zidati vseučilišča itd. To bi bilo zidati brez podlage, v zrak. Razume se ob sebi, da povsod velja zakon naravnega razvoja: od zdolej navzgor, od' nepopolnega do popolnišega, do najpopolnišega. Kdor bi za Slovence zahteval vseučilišče, ko še nimajo enega samega popolnega gimnazija, bi delal brezpametno. Pravico sicer imamo kot narod zahtevati narodne niže. srednje in više šole, a da se moremo zdravo in naravno razviti, zahtevati moramo v onem redu, kakor zahteva naravni zakon. Ko je pa narod dobil svoja kulturna izobraževališča, bo ob enem sprejel v svoje izomikanje tudi toliko tujščine, kolikor mu. je potrebno v popolno izobraženje in v gmotno pa duševno korist svojih sinov. Da bi pa m o r a 1 sprejeti tujščiuo, in v koliko mu je je sprejeti — k temu siliti ali mu določevati spet nima pravice niti državna niti druga oblast. Pa siliti k temu menimo da sploh tudi ni treba. Res sicer zna tu pa tam obveljati začasno načelo narodnostne ekskluzivnosti. tako da se narod popolnoma zapre odvračajoč vsak vpliv tuje kulture — a to zgodilo bi se, rekli smo, vsakrat le začasno; kajti strast se prej ali slej ohladi in slednjič pride vender spet do veljave zdrava logika človeškega razuma, katera vedno zahteva, da se javno življenje tako vredi, da more čim-veče število posameznikov proti do veče sreče in blagostanja. Načelo, da šola služi življenju — mora slednjič vender prodreti; realne zahteve življenja vedno odločilno vplivajo na prevstroj javnega šolstva in narodnega izobražanja. Dandanes se veliko govori o narodni enakopravnosti. Tudi mi hočemu k sklepu te razprave dvoje besed o tem spregovoriti. Po tem, kar smo vže rekli, je pač jasno, da vsi narodi morajo res biti enakopravni t. j. vsakateremu se mora dovoliti popolna prostost, da se izomika na podlagi materinščine ter da vse stori, kar je potrebno, da ohrani svoj značaj in svojine, po katerih se kot narod razlikuje od družili narodov. Kajti Božja volja je, da se je človeštvo različilo po narodnostih; ista Božja volja hoče tudi, da vsak narod biva kot tak, da se razvija, ra-zcvita, da napreduje in se spopolnjuje. Vender pa s tem ne učimo, kakor bi morali vsi narodi v vsak e m oziru biti popolnoma enaki ali enakopravni. Marveč narodno enakopravnost moramo vzeti, kakor enakopravnost posameznih ljudi. Kot ljudje smo vsi enakopravni; to pa pomeni: vsak človek, kateregakoli stanu, spola, starosti, katerekoli omike ima pravico prosto določevati o sebi, svoje zmožnosti gojiti in razvijati, tako da more doseči svoj konečni smoter, namreč večno zveličanje, pa tudi časno srečo. Iz tega pa ne sledi vže, da bi morali biti vsi ljudje tudi v družili ozirih popolnoma enakopravni 11. pr. da bi mož v ničemer ne bil pred ženo, učenjak pred nevednežem, stariši pred mladim itd., kajti to bi bilo isto. kar prevrgavati socijalni red in društvo samo rušiti. Društvo naše je namreč organizem, je celotno telo, na katerem so posamezni ljudje udje. Na telesu ima sicer vsak ud pravico, da živi in raste, da opravlja posel, za kateri je vstvarjen, in v teni oziru je enakopraven z druzimi; a z druge strani se vender mej udi nahaja tudi velika neenakost: glava je več kot noga, oko več kot uho, srce več kot trebuh: vklub enakopravnosti je vender neenakopravnost. Tako je tudi v društvu. Eden je postavljen kot glava, drug kot oko, tretji kot roka itd. Tako je vredil društvo Stvarnik in njegova Previdnost je vsakemu človeku odkazala v društvu svoje mesto. Isto moramo reči o raznih narodih, po katerih se sestavlja veliki organizem, ki je človeštvo. Vže od narave vsak narod ni za vse. ampak vsakemu pripada v zgodovini posebna vloga, ki mu jo je izročila previdnost Božja. En narod, n. pr. grški, je obdaril Bog s posebnimi duševnimi zmožnostmi, ki ga sposabljajo gojiti vede in lepe umetnije; drug narod, n. pr. rimljanski, se po naravi odlikuje po pravnem čustvu in nevpogljivi volji, kar ga sposablja, da politično deluje, da snuje države; poznamo tudi narode bolj praktične naravi, ki jili sposablja za trgovino ; drugi naTodi čutijo v sebi nagnenje do mirnega družinskega življenja in domače zemlje — to so poljedelski narodi itd. Naravno je pa, da narodi, ako jih sodimo s tega stališča, ne morejo biti enaki, ker bi morali biti vsi ali kmetovalski ali trgovinski ali vojaški. Ker pa tako ni in biti ne more, ako nočemo razrušiti socijalni red, moramo pri vsi enakosti priznati tudi neko neenakost mej narodi. Iz tega pa sledi, da si more en narod pridobiti prava, do katerih drug narod nikdar ne more priti; da torej vže narava sama je uvedla mej narode poleg enakopravnosti tudi nekakošno neenakopravnost. Narod, kije poklican gojiti vede, reševati visoke lilozolične in živenjske probleme, bo imel v tem oziru hegemonijo nad semi druzimi; narod, ki ga sposablja narava za svetovno trgovino, si bo kopičil denarja in bogastva ter bodo v tem oziru več ali manj od njega odvisni drugi narodi; ravno tako si bo politično nadarjen narod snoval velike države ter spravljal druge narode v politično odvisnost: o politični enakopravnosti mej njim in drugimi odvisnimi narodi se ne more več govoriti. Zatorej se pa lehko zgodi, da en narod politično gospoduje druzemu, a on sam je znanstveno ali duševno odvisen od njega, kakor so bili 11. pr. Rimljani v duševnem in kulturnem oziru odvisni od politično odvisnih Grkov. Zraven tega so v zgodovini še drugi faktorji, kateri narode narodom podrejajo, narode nad narode povišujejo, faktorji, kateri večkfat niso odvisni od proste volje narodove. Zgodi se lehko, da nesrečna vojska, lakota ali kuga potare en narod in ga podredi drugemu. Lehko so tudi moralni faktorji n. pr. nenravstve-nost in duševna onemoglost, ki provzročijo, da narod se ne more ob svoji moči vzdržati in je potrebno celo za njegov obstoj, da se vda in podvrže drugemu, mogočnišemu narodu, ki ga brani in povzdigne. Kolikokrat se je zgodilo, da so se celi narodi, ko se niso mogli obraniti‘proti zunanjim navalom, prostovoljno podvrgli tujemu narodu, tuji državi. Očitno je pa, da narod, ki se je bodisi prostovoljno bodisi zmagan v pravični i vojski, podvrgel drugemu, s poslednjim pe more biti več politično enakopraven. Neenakopravnost mej narodi torej ima svoje razloge deloma vže naravi ali v njih individualnih sposobnostih in nagnenju, deloma pa jo provzročajo ali silni dogodki neodvisni od človeka ali pa tudi prosta volja. Silni dogodki, nesreče itd., po katerih narodi postajajo odvisni, spet se ne dajo zaprečiti, ampak so neizogibne posledice greha in prekletstva, ki ga je Bog izrekel nad rodom človeškim, so torej od Boga vsaj dopuščeni, in zato jih moramo prenašati, a ne šiloma rušiti razmerij, ki vsled njih nastanejo, ker — tudi če se ne oziromo vže na posebno individualnost narodov — za rod človeški, pokvarjen po grehu, je boljša nekaka neenakost in iz nje izvirajoča neenakopravnost, nego absolutna, na vse raztezajoča se enakopravnost. A b s o 1 u t, n o, v vsakem oziru vse ljudi, oba spola, vse stanove, in vse narode poenakopraviti hočejo ravno tisti, ki na-merjajo prevreči obstoječi društveni red — socijalisti. Dr. Mahnič. JASA Apologetični razgovori. Vesoljni potop. V šestem poglavji svojih prvih bukev nam pripoveduje Mojzes priprosto sicer, ali ob enem tako vzvišeno, da človeka stresa sveti strah vže ko bere, kako je razžaljeno veličastvo božje kaznovalo popačeni človeški rod z vodami vesoljnega potopa. Kakili 2000 let je bilo vže poteklo od tega, kar je bil prvi človek vstvarjen. Hudobija na svetu je bila vedno veča. strah božji je zginil, pregrehe in krivičnosti so prikipele do vrha, ali tudi prizanesljivost in potrpežljivost je prišla do ti3te mere in meje, katero si je Bog določil. Bog je sklenil popačeni človeški rod kaznovati, postaviti je hotel poznejšim rodovom svarilen vzgled, večen spominik svoje pravičnosti. Noe pa j* bil pravičen in je milost našel pred Bogom. Njemu Vsemogočni zapove zgraditi ladijo in mu reče: »Glej, povodenj pošljem na zemljo, da pokončam vse meso, v katerem je duh življenja pod nebom, vse, kar je na zemlji, naj pogine. S teboj pa postavim zavezo in pojdeš v ladijo ti in tvoji sinovi in tvoja žena in žene tvojih sinov s teboj. In od vseh živali, kar jih je, vzemi v ladijo po dvoje, da s teboj žive.“ Noe je vse storil po božjem povelji. 120 let je delal barko in opominjal ljudi k pokori, pa ga niso hoteli poslušati, temuč Jedli so in pili, ženili in možile so se do dne, ko je Noe šel v ladijo.“ Kar so pridrli studenci globokega prepada, odprle so se zatvornice neba, dež je lil na zemljo, vode so narastle, vzdignile barko, ki je v varstvu božjem plavala po vodah. Vsi ljudje razim Noeta in njegove družine so se bili potopili. Čez 150 dni so začele vode vpadati in ladija je obstala na armenskih gorah. Noe in kateri so bili ž njim so šli iz ladije. Noe postavi Gospodu altar in daruje Bogu žgavni dar. To je ob kratkem sporočilo Mojzesovo v sv. pismu glede vesoljnega potopa. Misliti smemo, da je on, navdihnjen od sv. Duha. popisal to dogodbo, kakor jo je zvedel iz ustnega sporočila Noetovih potomcev; morebiti je imel tudi kaj pisanega pred seboj. Vsekako imamo v omenjenem oddelku prvih Mojzesovih bukev sporočilo očividnih prič, morebiti nekaj okrajšano,, gotovo pa v bistvu nespremenjeno. Kes je težko odgovoriti na vprašanje, kako se je mogel ta vesoljni potop zgoditi, in na to vprašanje tudi sv. cerkev nič ne odgovori, temuč ona prepusti razlagavcem popolno prostost, razlagati in učiti, kakor se jim najbolje zdi, način te povednji. Sv. pismo nam le toliko pove, da je Bog kaznoval z vodami vesoljnega potopa popačeni, pregrešni človeški rod. Ker je pa sv. pismo resnično v vseh svojih delih, se držimo nauka, da so ob potopu pomrli vsi ljudje razun Noeta in njegove družine. To sicer ne spada mej verske nauke, vender nas v tem potrjujejo sv. očetje, sporočila o takem potopu skoraj pri vseh narodih in paralelna mesta v sv. pismu, tako I. Peir. 3.20 : „lvateri so bili nekedaj neverni, kader se je barka delala, v kateri jih je bilo malo, to je osem duš iz vode otetih.“ Enako tudi v drugem listu sv. Petra 2. 5. Nasprotniki sv. vere, moderni naturalisti, marisikaj vgovar-jajo temu Mojzesovemu sporočilu. Oni sploh ne verujejo, da bi bil Pentatevh, to je pet Mojzesovih bukev, res od Mojzesa pisan, da bi se bilo v resnici to in tako zgodilo, kar in kakor se v njem piipoveduje. Z „eksaktno znanostjo11 in „neovrgljivo razvidnostjo“ hočejo trditi, da je vse le plod domišljije, pravljice, bajke, večkrat predelane in popravljene. Pripovedka o vesoljnem potopu, kakor se pripoveduje v prvih Mojzesovih bukvah, pravijo, se je dogotovila v tej podobi, kakor jo imamo, še le po babilonski snžnosti. Trde, da tak potop, kakor ga pripoveduje Mojzes, se celo zgoditi ni mogel, ker nasprotuje dognanim, resnicam prave vede. Vprašujejo porogljivo, odkod bi bilo prišlo toliko vode, da bi bila poplavila celi svet; kako je mogel Noe vse živali po dvoje zbrati v svojo ladijo ; kje bi bil zanje prostor; kedo bi jim bil stregel i. t. d. Oglejmo si torej nekoliko bolj natančno, koliko veljajo ti njih vgovori, na kako trdni podlagi slone njih pozitivni rezultati eksaktne vednosti. Pred vsem pravimo splošno. Sv. pismo nam spričuje o vesoljnem potopu, in to nam zadosti. Vesoljni potop je čudežen dogodek, je delo vsemogočnega Biga, je dokaz božje neskončne pravičnosti, ki se ne pusti zasmehovati. Kedor veruje v Boga, ta se ne bo spodtikal nad tem, kar pripoveduje sv. pismo. Kaj pravi k temu posvetna veda? Ali morebiti očitno nasprotuje sv. pismu ? Nikakor ne. Izvrstni učenjaki, velikani v geologičnem znanstvu pripoznavajo, da sedanja oblika zemlje ni še prav stara, ne presega več kot 5 — G000 let. Dolomieu piše: »Zagovarjati hočem drugo resnico, ki se mi neovrgljiva zdi in za katero upam dobiti dokazov na vsaki strani človeške zgodovine in kjerkoli so zapisani naturni prigodki, da namreč sedanji stan naše suhe zemlje ni še prav star.“ Se bolj določno govori €uvier : „V resnici, eden najgotoviših, čeravno najmanj pričakovanih posledkov geologičnih raziskovanj je, da ni še zelo stara zadnja revolucija, ki je zemljo opustošila." Na drugem mestu pravi: „Kakor Deluc in Dolomieu, mislim tudi jaz, da, ako je kaj dokazanega v geologiji, je dokazana trditev, da je bilo postalo površje naše zemlje žrtva velike in nenavadne revolucije, ki ne sega veliko čez 5 ali 6000 let nazaj.tt Koliko veljavo i-majo te besede učenega geologa, spoznamo iz izrečne pripombe -Cuvierja, da ga namreč pri njegovih preiskavah nikakor ni vodila želja, opravičiti Mojzesovo sporočilo. Enako uče tudi Saus-sure, dr. Bertrands i. dr. Posvetna veda sploh, osebito geologija, pripoznava, da se ne da kar naravnost trditi, da je identičnost mej geologičnim diluvijem in vesoljnim potopom, o katerem pripoveduje sv. pismo, nemogoča. lean d’ Estienne sklepa svoj kritični razgled raznih mnenj in vteorij glede vesoljnega potopa s temi primernimi besedami: »Čeravno ne podaja nara-voznanstvo nobenega direktnega in materijalnega dokaza za vesoljni potop, vender spričuje, da se da prištevati v vrsto tistih prikazni, ki označujejo zadnjo preobrazbo zemeljske krogle v starodavnem času človeštva. Geologično je potop mogoč in ve-rojeteu; zgodovinsko je gotov. Nobene dvojbe, nobene velike težave ni glede tega. resnicoljubja." Toliko geologija. V resnici, ko bi ne imeli druzega poroštva za resnicoljubje navdihnjenega pisavca, kakor posebnost katastrofe in gotovost, s katero je pripoveduje, bi mu ne mogli odreči vere. Kaj bi bil pa tudi mogel imeti Mojzes od tega, ko bi se bil kaj takega le izmislil ? Kaj bi ga bilo moglo privesti do razširjanja take prazne pravljice in kako bi bil mogel pričakovati, da mu bo kedo verjel? Tisti čas, ko je živel Mojzes, je moral biti tak nenavaden, pretresljiv dogodek še živo v spominu ljudi, morali so imeti o njem še Jietajljive sledi. Gotovo, ko bi se bil Mojzes drznil trositi laž o tako čudežnem dogodku, o katerem ni bilo več ne sledu ne tiru, ljudje bi mu očitno nasprotovali in on bi bil zgubil veliko na svoji veljavi. Toda komu je neznano, da ni skoro noben dogodek starodavnih časov v tako živem spominu vseh ljudstev, kakor ravno spomin na neki vesoljen potop, v katerem so se potopili razim m ilo izjem vsi ljudje. Našteti hočemo nekatera sporočila o vesoljnem potopu le po imenu. V zapadni Aziji najdemo sporočilo babilonsko, fenieiško, frigiško, sirsko; v vshodni Aziji perziško, kineško, indijsko. Pri Helenih sporočilo o Ogygesu in Devkalijonu, atiško, tesališko,. fokiško, samotrakiško. Sporočila Egipčanov in Mehikanov se skoraj popolnoma vjemajo se sv. pismom, omenja se celo izpuščen ptič. Nadalje imajo svoje sporočilo Peruanci, prebivalci na Tahiti in Orinoko. severni Amerikanci. Japonci, Kelti, Germani in Slavenom jako sorodni Litvanci.1) Ni še dolgo tega, ko so dobili preiskovalci v nekedanji babilonski deželi različne napise. narejene na žganih pločah in sicer pisane ali vrezane v klinopisu. ki nam neovrgljivo spričujejo resničnost in božji izvir sv. pisma. Človek noče spoznati Boga in mu dolžno hvaležnost skazovati za dano razodenje, tedaj se kamenje vzdigne iz svojih tisočletnih grobov in oznanjuje slavo Vsemogočnega. V resnici spolnjujejo se dan na dan vedno bolj besede Gospodove : .Če ti molče, bodo kamni vpili" (Luk. 19.) Na teh pločah najdenih v babilonski deželi tedaj, je v klinopisu vrezano sporočilo o vesoljnem potopu gotovo kakih 2000 let pred Kristusom in se v prestavi glasi: Na prvi ploči zgodbe Izdubarja: „Hasisadra je rekel njemu, Izdubarju : Jaz ti hočem odkriti, o Izdu-bar, zgodbo moje rešitve in oznanovati Ti hočem izrek bogov. Mesto Surippak, kakor veš. mesto na Evfratu, to mesto je bilo vžejako staro, ko je razdražilo srce bogov, da so sklenili povodenj . . . Gospod nezapopadljive modrosti, Bog Ea, je sedel v posvetovanju z bogovi in je naznanil njih sklep svojemu Kikkisu : Kikkisu čuj. . . . in dobro pazi, mož iz Surripaka, sin Ubaratutu-a. Zapusti Tvojo hišo, napravi si ladijo .... Oni hočejo zatreti seme življenja ; Ti varuj življenje in vzemi seboj v ladijo seme življenja vsake vrste. Ladija, katero moraš Ti napraviti, naj ima . . vatlov dolžine, to naj bo nje mera . . . vatlov, enaka mera na širokost, kakor na visokost .... in morje samo, napravi ladiji tudi streho. Ko sem bil to slišal, sem rekel Ea-u, mojemu gospodu : O, Gospod, (zgradbe ladije) kateri ukazuješ, ko bom to delal. me bo ljudstvo se starešini zasmehovalo. Ea je odprl svoja usta in rekel, on je rekel svojemu hlapcu, meni .... Ti jim boš rekel, kedor me razžali in ... . V resnici jaz bom storil,, da bo obok neba .... jaz bom sodil v visočini in globočini. ‘) Hettinger, Apologie II. p. 807 ; Liicken, Traditionen (les Mensclicn-gesclilechtes ; Dr. Er. Lampe, Zgodbe sv. pisma, str. 60. Ti pa ne zapiraj svojih vrat, dokler ne pride čas, da Ti jaz povem. Potem pa s-topi skozi vrata ladije in znesi vanjo Tvojo zalogo žita, vse Tvoje premoženje, Tvojo družino. Tvoje hlapce, Tvoje dekle. Tvoje sorodnike. Črede polja, živali, vse kar . . . . Jaz bom pokazal, da Tvoja vrata obvarujejo. Adrahasis (Hasi-sadra) je na to odprl usta in rekel: O, Gospod, še nobeden ni zgradil take ladije na svetu .... da morem videti in ladija . . . . na zemlji .... kakor si Ti ukazal*. Druga ploča ima sledeče: „Močno .... peti dan so se vzdignili. V svojem obsegu, štirinajst v svojih delili, štirinajst vse skupaj sem naštel. Zgotovil sem streho .... jaz sem jo pokril. Sesti dan sem bil v ladiji, sedmi sem vredil njene oddelke, osmi vso njeno notranjščino. Tri Sare (velika mera, beseda pomeni 3600) smole sem izlil po notranjih stenah .... tri Sare ljudi, nosivci košev; hranil sem en Saro živeža za sorodnike; dva Sara košev so si mej seboj razdelili mornarji .... ukazal sem vole darovati .... odločil sem za vsaki dan pijačo . . . . kakor prah na zemlji in ... . koše sem nesel se svojo roko . . . . Ladija je bila zgotovljena. Kar sem imel srebra, sem prinesel. Kar sem imel zlata, sem prinesel. Kar sem imel zdravega semena, sem prinesel. Vse to sem nesel v iadijo, vse svoje služabnike, može in žene .... Tedaj je rekel neki glas: Zvečer bo z neba pokončanje deževalo ; stopi v ladijo in zapri; čas je prišel; je rekel glas : zvečer bo pokončevanje deževalo. Se strahom sem pričakoval ta dan solnčni zahod, ta dan, ko sem stopil v ladijo ; strah me je bilo. Stopil sem notri in zaprl vrata za seboj. Krmarju Buzurkurgalu sem izročil ladijo. Na to se vzdigne Muzeri-ina-namari iz globočine neba. črn oblak,, v čigar naročji je ltaman dal slišati svoj grom, mej tem ko Nebu in Serru eden proti drugemu vdarjata; nosilci trona korakajo naprej črez hribe in doline. Mogočni bog kuge napravlja viharje. Adar dela, da izstopajo kanali in reke; Annuuaki napravljajo povodnji ; se svojo močjo stresajo zemljo ; valovi vedno bolj naraščajo in se proti nebu vzdigujejo; vsa luč je vgasnila, tema noči pokriva zemljo. “ Tretja ploča : „Zemlja je pusta ko ... . hrib .... oni . . . . vojskujejo se z ljudmi. Brat ne pogleda več brata, noben človek se za drugega ne zmeni. Bogovi v nebesih so v strahu zavoljo povodnji, iščejo zavetja, stopajo gori proti nebu boga Anu. Kakor pes v svoji koči, tako čepe tesno skupaj bogovi pri omrežju neba. Istar vpije kakor žena pri porodnih bolečinah, vzvišena boginja kliče glasno .... oblatilo ; to, kar sem bil prej bogovom naznanil kot pretečo nesrečo. Gotovo ; naznanil sem bogovom nesrečo, pokončevalni boj proti mojim ljudem. Pa jaz nisem napravil ljudi, da napolnijo morje kakor mlade ribe. Tedaj so bogovi ž njo tožili zavoljo Annuuakoy; na eni strani ■so sedeli bogovi in tožili. Oni so stiskali ustnice .... prihodnost. Šest dni in sedem noči so vladali veter, povodenj, vihar. Pri začetku sedmega dne se je vihar nekoliko polegel; povodenj je bila končala boj, kakor kaka mogočna vojska, pomirila se je ; morje se je nazaj pomaknilo, vihar in povodenj sta se vlegla Vozil se je prek morij in tožil, kako so prebivališča ljudi postala vmazana; kakor hlodi so plavala okrog mrtva trupla. Odprl sem bil okno in ko me je zadela luč dneva, sem se vsedel, da bi jokal, po mojem obrazu so tekle moje solze. Moja ladija je šla naprej čez dežele, vse so bile grozno morje. Tedaj se je dal videti kos suhe zemlje, dvajnast mer visoko. Iv deželi Nizir je šla ladija. Hrib v deželi Vizir je zadržal ladijo, ni šla dalje. Drugi dan je hrib v Nizir ladijo zadržal. Tretji in četrti dan je hrib v Vizir ladijo zadržal. Peti in šesti dan je hrib v Nizir ladijo zadržal. Ob jutranji zori sedmega dne sem vzel goloba in sem ga pustil leteti; pa ker ni našel mesta za počitek, je prišel nazaj. Vzel sem na to lastovico in sem jo pustit leteti ; pa ker ni našla mesta za počitek, je prišla nazaj. Na to sem vzel vrana m sem ga pustil leteti. Vran je odletel in ko je videl, da je bila voda vpadla, je skušal boječ stopiti v vodo ; on pa ni več se vrnil. Tedaj sem pa vse izpustil venkaj na štiri strani sveta, daroval sem dar. Altar sem postavil na hribu . . . Bogovi so se veselili nad prijetno vonjavo daru. Na to je prišla boginja Istar in je vredila na obnebju veliki obok, ki ga je Ami napravil. Nikoli ne bom pozabil teh dni, spominjati se jih hočem in vedno nanje misliti. Naj pridejo bogovi k altarju. Le Bel naj ne pride: zakaj on je brez premisleka naredil in ukazal povodenj in moje ljudi je pokončal. In ko je prišel Bel ter videl ladijo, se je čudil in kričal k bogovom : Katera človeška duša je všla; noben človek ne sme preživeti to pokončanje. Tedaj je E a. odprl usta in rekel: Ti si vojščak, vodja bogov; zakaj si tako nepremišljeno povodenj zapovedal ? Na grešnika naj pade njegov greli, na tistega, kedor greši, njegova pregreha. Bodi milostljiv in dovoli, da 011 (človek) ne bo pokončan. Namesto povodnji stori, da pridejo levi in se število ljudi zmanjša. Namesto povodnji zapovej, da pridejo hijene in se število ljudi zmanjša. Namesto zapovedati povodenj, naj pride lakota in zemljo opustoši. Namesto povodnji naj pride bog kuge in zmanjša število ljudi. Jaz nisem sporočil sklepa bogov ; le sanje sem poslal Adrahasisu in on je slišal glas bogov. Tedaj se je vsmilil Bel in je prišel notri v ladijo. prijel me je za roko in vzdignil. Enako je storil z mojo ženo in on je položil njeno roko v mojo, naju je blagoslovil in rekel: Do zdaj je bil Hasisadra vmrljiv, zdaj pa naj bo povzdignjen Hasisadra se svojo ženo, da je kakor eden izmej nas, kakor eden bogov. In oni so me vzeli in me peljali na neki oddaljen kraj11.1) To je, izvzemši nekaj malega, nebistvenega, vsebina babilonskega sporočila. Zapisali smo ie tukaj deloma zaradi tega,, ker je bilo v najnovejšem času izkopano, deloma pa, ker nam je zaradi svoje silne starosti — učenjaki stavijo to sporočilo več sto let pred Mojzesom — in lepega soglasja se sv. pismom, vsaj v bistvenih rečeh, trden dokaz za njega resničnost. Podobnost toraj in soglasje teh sporočil tako različnih narodov se svetopisemskim sporočilom nam je dokaz resnice historičnega fakta. A. pl. Humboldt pravi: „Te starodavne pripovedke človeškega rodu, ki se enako ostankom velikega ladjeloma po celem svetit, razkropljene najdejo, vzbujajo tilozofičnenm preiskovalcu človeške zgodovine največe zanimanje. Pri vseh ljudstvih najdemo občudovanja vredno podobnost njih kozmogoničnih sporočil. Raznovrstni jeziki, lastni nekaterim, kakor se zdi popolnoma osamelim rodovom, nam sporočajo ravno tiste prigodke. V bistvu se naznanila glede pokončanja človeških rodov in prenovljenj a narave le malo razlikujejo; vsako ljudstvo pa jim daje svoj krajevni ko-lorit. Na velikih delih suhe zemlje, kakor na najmanjših otokih, tihega morja, je vedno najvišji in najbližji hrib, na katerem so se ostanki človeškega rodu rešili.“ Da se taka sporočila o potopu v resnici skoraj pri vseh znanih ljudstvih najdejo in da se vjemajo se sv. pismom, to pri-poznavajo tudi maloverni, da celo brezverski učenjaki. Vprašajo pa, odkod bi bilo prišlo toliko vode, da bi bila pokrila vse hribe ? Nadalje, da pravi sv. pismo: „In vode so segale čim dalje višje na zemlji in pokrile vse visoke gore pod vsem nebom. Petnajst komolcev višje je bila voda kakor gore, katere je pokrila1' ; ker je pa v armenskem gorovju Ararat, na katerem je ladija obstala, najviši. v Aziji je pa še mnogo, do tritisoč metrov višjih vrhov, kako je mogla voda stati tudi nad temi gorami ? Izvrstni razlagavci sv. pisma, kaker Pianciani, Lambert, Godefray, Salmon, Bellink, Schouppe, Hettinger, Veith, Zschokke, Reusch, Michelis in drugi, katerim smemo brez pomislika slediti, nam odgovarjajo na ta vprašanja tako, da njih razlaga prav nič ne nasprotuje dosedanjim naravoznanskim vednostim. Oni uče, da, ako se oziramo na šege in narodno govorjenje jutrovskih ljudstev, ne smemo vzeti besede sv. pisma „vso zemljo", *vse gore pod nebom" po črki za vso zemljo okrog in okrog, temuč le velik kos zemlje. Kakor se bere v tem pomenu 11. pr. V. Mojz. z. 25. „Danes bom začel pošiljati strah in grozo pred teboj v ljudstva, ki prebivajo pod vsem nebom." 1. Mojz. 41, 54, 57,; „Po vsem svetu je bila lakota, po vsi deželi egiptovski je bilo ‘J St. Thomasblatter 1889. dosti kruha. — Vse dežele so prihajale v Egipet, da bi kupile živeža.“ 3. Kralj. 10. 23, kjer se govori, da je bil Salomon povišan nad vse kralje zemlje, da je prišel cel svet ga gledat. Vse te geografične zaznambe so tako malo vzeti po besedi, kakor* m. pr. Mat. 12. 1. kjer Kristus govori o kraljici iz Sabe. da je, prišla od pokrajin zemlje poslušat Salomona, ali ko v Hej. apost. 2. 5. beremo, da so v Jeruzalemu prebivali judje, bogaboječi možje iz vsakega naroda, kateri je pod nebom. Gotovo je Bog svoj namen tudi dosegel, čeravno niso vode vso zemljo poplavile. Namen božji je bil le kaznovati grešni človeški rod : „Potrobil bom •človeka, katerega sem vstvaril, z obličja zemlje.11 Lahko si tudi mislimo, da ob tistem času še precejšni kos zemlje ni imel nobenega človeškega prebivalca in tedaj v dosego božjega namena ni bilo potrebno, da bi bili tudi drugi kraji ob enem vsi poplavljeni. Nikakor nočemo s tem trditi, da bi ne bilo mogoče sukcesivno poplavljenje cele zemlje, da je bil svetopisemski vesoljni potop le neki začetek splošnemu diluviju. Pozitivno tega pa tudi ne moremo trditi, čeravno bi bilo v tem najlepše soglasje sv. pisma in posvetne vede. Opomnili smo vže, da je sporočilo o potopu, kakor ga je bil Mojzes zapisal, nekako sporočilo očividuih prič. Noe in njegovi sinovi so pripovedovali »patres nostri annuntiaverunt no-bisu to, kar se je bilo zgodilo, svojini otrokom in ti zopet naprej. Kaj pa pomenijo besede „vsa zemlja je bila pod vodo, vode so pokrile vse gore pod nebom,“ drugega kakor, da je bila pod vodo vsa zemlja, kolikor so mogle videti te priče, da so vode pokrile tudi vse vrhe naj višjih gora, kar jih je bilo v obzorji teli prič ? Več te priče tudi niso hotele trditi in bi tudi trditi ne mogle brez posebnega božjega razodenja, katero pa za ta slučaj vsiliti nimamo nobene pravice. Noeta in njegove sinove je pač •malo brigalo, ali je bila pod vodo tudi Amerika, Avstralija, Ghim-borasso, Dawalagiri i. t. d., in to kar nič ne ovira resničnost in natančnost njegovega sporočila. Kaj ne govorimo tudi mi v navadnem pogovoru: celi svet se je čudil, vsak obžaluje, od vseh krajev sveta so ljudje skupaj prišli i. t. d.1) »Sv. pismo, pravi Delitzsch, zahteva vesoljnost povodnji le za obljudeno zemljo, ne pa za zemljo kot tako. — Da je bil pokončan ves takratni človeški rod razun ene družine se živalmi vred, ki so bile v njegovi okolici in sicer precej daleč na okrog, to in le to nam pove sv. pismo.“ Tako se je izrazil tudi Pianciaui rekoč : „Mi ne storimo nobene krivice Noetu, njegovim sinovom in rešitelju Izraelcev, ako menimo, da niso nič vedeli o Ameriki, Avstraliji, ne oni, ne njih sovrstniki, ne bližnji potomci, da tudi niso poznali niti slutili, kake živali prebivajo v teh deželah in na oddaljenih krajih starega sveta n. pr. na »nosu dobre nade,“ sploh da. l) Primeri: Fr. v. Hummelauer S. J. Diluvium v. SUnclfluth. niso imeli bolj obširnega znanja v geografiji ali zoologiji, kakor Aristotel, Hiparli, Ptolomej in Plinij.“ V tem relativnem pomenit smemo vzeti tudi besede sv. pisma: „in od vseli živali, kar jih je, vzemi v ladijo po dvoje.“ Omenjeni razlagavci uče, da smemo vzeti le tiste živali, ki so bile bolj v dotiki s človekom, ki so bile zbudile njegovo pozornost in sočutje. „Saj to so bile“, opomnijo Keusch. Delitzsch in Pianciani, „vse živalikaterih ni poznal, jih zanj ni bilo; da bi ga bil pa Bog podučil o ekzistenciji ptujih živali in mu naročil jih poloviti, ali da bi bil Bog Noetu tudi njemu neznanih živali po dvoje pripeljal, da bi jih obvaroval v ladiji, tega sicer ne bomo kot neverojetno razglasili, ako sv. pismo to sporoča, nikakor pa ne bomo pripravljeni čudeže na ta način množiti, ako nas besede sv. pisma k temu ne silijo.“ Vgovor, da je bila ladija veliko premajhina za toliko živali, ki prebivajo na suhem, bi vtegnil delati težave in preglavice le tedaj, ko bi po besedi razlagali dotično mesto sv. pisma, nikakor pa v tem pomenu, ki smo ga ravno kar razložili. V dokaz temu je napravil berolinski višji stavbarski in konzistorijalni svetovalec J. E. Silberschlag v svoji geogeniji natančen načrt, po katerem je odločil v Noetovi ladiji prostor vsem zunaj vode živečim živalim po Linejevem zistemu. Enako je tudi primerno razdelil mej onih osem ljudi v ladiji razna opravila, kakor kratenje živali, snaženje hlevov i. dr. Noe je imel še časa dovolj za astronomična opazovanja.') Na druge malenkostne vgovore, ki so bolj podobni komarjevemu pikanju, kakor resnemu vg overjanju, se ne bomo ozirali. Resnicoljuben človek se ne bo porogljivo zadiral v to, kar pripoveduje sv. pismo, temuč se sv. spoštovanjem bo vzel vsakikrat v roke svete knjige in se srčno hvaležnostjo jih prebiral, vedoč, da tam, kjer ni vere, je vse temno in mračno, kjer je pa vera, je vse jasno in svetlo. P. A. Grško-slovanski razkol na vshodu. ]. Vshodno vprašanje — slovansko vprašanje. Ex criente Lux! Z vshoda Luč! Na vshodu se nam je rodil Kristus — Odrešenik; z vshoda se je po celem svetu razširil nauk zveličanja, kateri je razsvetlil one, ki so v temi in senci smrti sedeli.2) Juli. Es. Silberschlag, Geogenie, Berlin 1780. Dr. C. Giittler, Natur-forsckung u. Bibel ; Freiburg 1877. •) Cant. „Beiiediotus“: „ Častitljivost vshodnih cerkvi!, vtemeljena \r starodavnih tor znamenitih zgodovinskih spomenikih, vživa po vsem krščanskem svetu veliko spoštovanje in slavo ; kajti pri njih so se vsled premilostnega sklepa previdnosti božje pričetki človeškega odrešenja brž tako razširili, da so se ondi najprej e razcveli apostolstvo in mučeništvo, učeništvo in svetost ter obrodili prve — ravno tako vesele kakor zveličavne sadove. A iz njih je tudi drugim narodom širom sveta došla preobilna množina dobrot, ko je sv. Peter — da bi pregnal zlobo premnogih zmot in pregreh — prinesel na povelje božje luč božje resnice, oznanilo miru in prostost Kristusovo v Rim, gospodoyalko narodov. — Rimska cerkev pa, prva izmej vseh, je gotovo posebno vshod-nim cerkvam od apostolskih časov sem vedno v obilni meri skazovala spoštovanje in ljubezen". Tako piše Leon v najnovejši konstituciji o vshodnih cerkvah. In mi naj bi vslioda ne hoteli spominjati se ?! „Oe pozabim, tebe, Jeruzalem, pozabi naj se desnica moja. Jezik moj naj šemi prijemIje neba, ako se ne spominjam tebe, ako ne povzdignem Jeruzalema nad glavo radosti svoje“.') Pod „vshodom“ umevamo vse kristijane, raztresene po Evropi, Aziji in Afriki, ki imajo svoj posebni obred, različen od latinskega. Dandenes pa je le majhin del teh zjedinjen z rimskim papežem. Zavoljo tega nam vshod zaznamuje dejanski A' s h o d n e kristijane z lastni m obredom in ločene od papeža. Na vshodu so štirje glavni obredi: grški, siiski, armenski in koptski. I. Koptski obred je še iz časov apostolskih. Razširjen je po Egiptu, Etijopiji. Abisiniji. Vseh pristašev tega obreda je do en milijon dvesto tisoč. Kopti imajo patrijarha v Kajini. Katoliških Koptov je le nekaj tisoč. II. Armenski obred je iz tretjega stoletja po Kristusu. Začetnik mu je sv. Gregorij. Ta obred je razširjen po Armeniji, Perziji, Mezopotamiji, Siriji, Mali Aziji, evropejski Turčiji, južni Rusiji, v Georgiji, v Avstriji in v Indiji. Vseii pristašev tega obreda je do deset milijonov. Katoličanov s patrijarhom v Carigradu je do dvesto tisoč. III. Sirski obred. Ta obred se deli: a) v č i s t o s i r-s k i obred; teh je do eden milijon, katoličanov do sto tisoč ; b) v s i r s k o - k a 1 d e j s k i obred; teh je do tristo tisoč, katoličanov trideset tisoč ; c) v s i r s k o - m a r o n i t s k i obred ; ‘) Fs 137. ti so vsi katoličani, 11 jih število znaša do pol milijona; patri-jarha imajo na gori Libanom; d) v sirsko-malabariški -obred ; teh je eden milijon, mej njimi čez dvesto tisoč katoličanov. Razni sirski obredi so razširjeni po Perziji, Siriji, na •Cipru, v Palestini, Indiji. Sirskega obreda jih je toiej skupaj do dva milijona. IV. Najglavniši in najbolj razširjeni obred na vshodu je pa grški. Ta obred izvira iz apostolskih časov, saj so knjige Novega zakona razim ene bile spisane v grškem jeziku. Grški obred se je posebno vtrdd in razvil, ko se. je Carigrad sezidal in vsta-novilo vshodno cesarstvo. Sprejeli so ga tudi drugi narodi, samo, da so grški jezik nadomestili se svojim. Tako se grški obred deli na: čisto grški, grško-melhitski, grško-georgijanski, grškorumunski, grško-slovanski obred. 1. Cisto-grški obred t. j. z grškim jezikom, je razširjen v Carigrada, Traciji, v Mali Aziji in na bližnjih otokih, v grškem kraljestvu, v Tesaliji, v Peloponezu in Arhipelagu, v Epiru, po grškilr kolonijah v Italiji, po raznih mestih posebno trgovskih. Teh je vseh skupaj do pet milijonov, katerih je le tri milijone podložnih carigrajskemu razkolnemu patrijarlm. 2. Grško-melhitski o b r e d. Pristaši tega obreda so razširjeni po Palestini in Siriji. Vseh jih je do dvesto tisoč. Od teh je do 150 tisoč katoličanov. 3. Grško-georgijanski obred šteje le nekaj ti-sočev, nahaja se na kavkaškein vznožju. Odvisni so od sinode ruske. 4 G r š k o - r u m n 11 s k i obred je razširjen po Rumu-niji, Besarabiji, Bobniči, po Sedmograškem, v mali Valahiji. Ta obred šteje čez devet milijonov, mej temi je en milijon katoličanov. Jezik je sicer rumunski, ali pisan na sploh s cirilico. 5. Grško-slov a 11 s k i. Ta se zopet deli v obred : ajgrško-bolgarski, ki je razširjen po Bolgariji, Macedoniji, Traciji. Vseh pristašev ima do šest milijonov. Mej njimi dva katoliška škofa. b) g r š k o - r u s i 11 s k i. Ta obred se rabi v Galiciji (Avstrija). Ti so vsi katoličani; jih je do treh milijonov. c) grško-srbski obred je razširjen po Srbiji, Čr- iiigori, Dalmaciji, Bosni, Hercegovini, po Hrvaškem, Slavoniji. Teh je do štiri milijone. Le nekaj tisoč je katoličanov. d) g r š k o - r u s k i, v carstvu ruskem, ki šteje nad osemdeset milijonov pristašev, odvisnih od petrograj-ske sinode. Vseli vshodnih kristijanov raznih obredov je torej do 130 milijonov. Katoličanov mej temi je komaj 5 do <> milijonov, vsi drugi, so ločeni od papeža! — Slovanov vshodnega obreda je do do 93 milijonov, a mej temi jih je komaj nekaj nad tri milijone s papežem zjedinjenih — celih 90 milijonov je ločenih od papeža! Vseh Slovanov različnih obredov, tudi latinskega, ki so zdru- ženi s papežem, je do 25, a onih, ki so ločeni, jih je 90 milijonov ; in ti so ravno na v shodu. Iz vsega torej je razvidno, da vsliodno vprašanje se tiče v prvi vrsti Slovanov, da v s h o d n o vprašanje je eminentno slovansko vprašan j e. Vsakega Slovana torej ni le verska, ampak tudi krvna dolžnost, da se bavi z vshodnim vprašanjem. Večina naših krvnih bratov sedi še v temi — in da bi se ne hoteli vshoda spominjati?! „Ce pozabim tebe, Jeruzalem, pozabi naj se desnica moja !‘‘ Vsliodno vprašanje pretresa posebno zadnja desefetja Evropo. Ono je politično vprašanje. Zahodna Evropa sluti, da je v „odrvenelem“ vsliodu začelo nekaj kliti, gibati se. Narodi, diplomati se zanj zanimajo, listi, učenjaki, vse piše o njem .... Sluti se, da kedor se vshoda polasti, bo imel v rokah ysodo sveta, da njemu pripade gospodstvo v sredozemskem morji. In. vender je naši diplomaciji in sploh naši javnosti vsliodno vprašanje tako temno, nerazumljivo ! Diplomacija in javno mnenje zapadne Evrope je izgubilo verski čut, hoče svetovne zagonetke razumeti brez vere! Pa vshodna ljudstva imajo vero — to je nevtajljiv faktum ; vera zavzema na vsliodu celo živjenje. V Evropi se ta faktum prezira, zavoljo tega je in bode našint diplomatom vsliodno vprašanje nerazumljivo. Le ena država v Evropi ve, da je vsliodno vprašanje versko, in se po tem tudi v politiki ravna — Rusija. Ta kliče neprenehoma svojemu pravoslavnemu mežiku in kozaku : Rešimo pravoslavnega brata iz poganske turške pesti; vrzimo iz Evrope Turka. sramoto krščanov; ne mirujmo, dokler križ ne zasadimo na cerkvi svete Sofije v Carigiadu! Rusi si prisvajajo v prvi vrsti versko misijonstvo na podrtinah turškega cesarstva, zato so si izbrali za simbol: križ zasajen v polumesec. In vsi vshodni pravoslavni narodi, v kolikor ni diplomacije vmes, težijo proti Rusiji, in pričakujejo od nje, da pred poganskim svetom zopet proslavi znamenje krščan-tva — sveti križ 1 II. Vshodni kristijani so razkolniki — vender ne toliko verski. Do 125 milijonov vshodnih kristijanov je torej ločenih od papeža, od namestnika Kristusovega, in mej temi celih 90 milijonov Slovanov. Ako hoče zdravnik bolnika ozdraviti, ni zadosti, da je učen, da pozna bolezni in zdravil a, ampak poznati mora tudi bolnika, njegovo bolezen in mesto, stopnjo Rjegove bolezni. Le tedaj bode vedel, katero zdravilo, kako močno, kje in na kak način mu je sme dati. Ce dejanskega stanja ne pozna, mu je vsa učenost zastonj ali celo škodljiva kolniku, ker zdravi eno bolezen za drugo, ali zdrayi, kar je še zdravo. Da torej mi katoličani vshodue kristijane ozdravimo od razkola, ne zadostuje, da smo temeljito učeni v katoliških resnicah, da vemo natačno, kaj je v teoriji kriva vera, kaj je razkol, ampak poznati moramo tudi razkolnika samega, razkol, kakor je na njem. Le tedaj bomo znali z razkolniki tako delati, da jih za Kristusovega namestnika gotovo pridobimo. Kakor še sami dokažemo, imajo vshodni kristijani velikansko mržnjo do katoličanov in tudi do papeža. Razkol je tolik in tako grozen, da je komaj treba delati še večega. In ven-der so med katoličani ljudje, ki vže tako grozni razkol — ne vemo, iz nevednosti ali iz zlobnega namena — razvpivajo še za širšega, k a k o r j e v resnic i. Trdijo, da razkolniki so tudi najhujši krivoverci, slabši od protestantov itd. To poljubno povekšavanje razkola pa zadržuje in celo onemogočuje zjedinje-nje. Zjedinjenje je mogoče le tedaj, ako imajo vshodni kristijani res nekaj z nami skupnega. .Te pa troje, kar more vse ljudi z Bogom in mej sabo družiti in jediniti v katoliško cerkev: *, era, upanje in ljubezen. Vshodnih kristijanov ne jedini s katoliško cerkvijo morda obred in marisikaj drugega — a trdimo, da v veri, v dogmah se od nas le malo ločijo. Vshod-ne kristijane metati v eden koš v, protestanti je najhuša krivica. Vshodni kristijani so ohranili skoro vse dogme, a protestanti, rekli bi — nobene. Tekom stoletij se je le o naslednjih katoliških dogmah razpravljalo, ali jih tudi vshodni kristijani izpovedajo ali ne. Veu-der, ako gledamo tudi pri teh dogmah na b i s t, v o, kaj vshodni kristijani m i s 1 i j o, in ne na način i z r a ž a n j a, najdemo, 1 i c i t e v veri, katero vshodni kristijani izpovedajo.1) A na strani 52 piše: „V resnici in v bistvu vera in dogme, katere (vshodni kristijani) izpovedajo, so naše, tako da, ako mi zaničujemo ali nečemo priznati njihovih dogem, zaničujemo in ne priznavamo svoji h“. Cerkveni zbori, ki so se pečali z vshodnim vprašanjem, se niso niti dotaknili veljavnosti mašnikovega posvečenja in zakramentov pri vsliodnih kristijanih in njih hijerarhične organizacije. Torej vse to je veljavno pri njih, četudi se posvečevanje vrši „illicite,“ ker brez dovoljenja namestnika Kristusovega. Glede svetnikov, katere vshodni kristijani častijo, je treba ločiti mej liturgičnimi in takimi, katere je samo ljudstvo v svetnike povzdignilo. Mej liturgičnimi svetniki se, nahajajo pa le taki, katere tudi katoliška cerkev za svetnike časti. Toraj. Le v novejšem času so povzdignili v svetnike tildi može, kateri gotovo sveti niso bili n. pr. Foeija, Marka Efeškega. Ker so vshodni kristijani glede dogme vkljub razkola katoliški cerkvi tako blizo ostali, jih cerkev katoliška liikedar ni izobčila, niti v obče, še manj pa imenoma, najmanj pa, da bi jih bila razklicala za „vitandi“ t,. j. za krivoverce, katerih se morajo pravoverni katoličani ogibati. Da razkolniki niso v verskih rečeh tako globoko podučeni, je verojetno ; tudi, da se mej njimi tu in tam veliko vraž in morda celo protiverskih nazorov nahaja, ne tajimo. Sicer se kaj takega nahaja tudi mej katoličani. Kakor bi bilo krivično in neumno iz kakih febronijanskih spisov ali iz vražarskih knjig, ki se nahajajo mej katoličani, soditi katoliško cerkev samo, ravno tako krivično je vero razkolnikov obsojati radi mogočih vraž in nevednosti, ki se mej razkolniki nahajajo. Splošna dobrota jabolk se ne sodi po gn j i 1 i li, ampak po zdravih jabolkih Mi govorimo o nor m a 1-n i h razkolnikih, o takih, kateri poznajo vero, ki se nahaja v njihovih liturgičnih knjigah O teh trdimo, da se v dogmi malo ločijo od nas. In sam Leon XIII, kateri nasproti nevernikom, nasproti zapadnim racijonal stom tako toplo priporoča škofom-misijonar-Jem in duhovnikom, da naj dogme oznanjujejo, zagovarjajo, branijo, v zadnji svoji konstituciji glede vsliodnih cerkva ne priporoča vshodnim patrijarliom toliko apologijo katoliške dogme, niti jih opominja, da bi skrbeli za podlago krščanstva, ampak za krono: za ljubezen in edinost. „Sguardo Generale" str. 05. III. Vsliodni kristijani s« razkolniki ne toliko po veri, kakor po ljubezni. Politika v zgodovini vshodnega razkola. Hitro ko se je cesarstvo Konstantina Velikega razdelilo,, se je pokazalo tekmovanje mej vshodnim in zapadnim svetom.. Eden se drugemu ni hotel podvreči Ko so vsliodni cesarji videli, da se rimski papeži nočejo ponižati in zlorabljati za bizantinske politične namere, so jih začeli vže zgodaj preganjati.. Papeža sv. Silverij in sv. Martin sta vrnila kot žrtvi bizantinskega preganjanja. V VIT. in VIII. stoletji so vsliodni cesarji grozili opnstošiti Italijo. Italijani zopet so se upirali ravenskim, eksarhom, zastopnikom vshodnega cesarstva v Italiji. Karol Veliki je vstanovil sveto rimsko cesarstvo in je tako zapadnjake zavedno vbranil vshodnega gospodstva. V IX. stoletji se je vshod vsled hujskanja Focijevega ločil tudi v nekaterih dogmah od zapadne cerkve. Verski razkol se je sicer zopet zacelil, a mrž-nja in odtujenost mej zapadom in vshodom je vedno bolj rasla. V X. stoletji so Normani izbrisali v Italiji vsaki sled grškega gospodstva. V XII. in XIII. stoletji, za časa križarskih vojsk, so se zapadnjaki-križarji na potu v sveto deželo večkrat borili tudi z vshodnimi kristijani. Sovraštvo do zapadnjakov se je v vshodnih kristijanih i>osebno razvnelo leta 1203, ko so se zapadnjaki proti volji in opominom Svete Stolice z vojsko polastili Carigrada in vsianovili »latinsko cesarstvo1* izpodivši postavne gospodarje. To je bilo za Grke, ponosne na svojo slavno-preteklost, veliko razžaljenje. Vstauovitev latinskega cesarstva na vshodu ostane na večne čase grda pega zapadnega sveta. Tudi Beneška republika in Genova, vir.ežki redovi na Rodu in Malti so se neprestano bojevali proti Grkom in jim jemali trdnjavo za trdnjavo, otok za otokom. Ne tajimo sicer — Grki sami so mnogokrat nadražili zapadnjake, da so se morali braniti — a dejstvo ostane, da ti neprestani politični boji so mejse-bojno politično sovraštvo vedno bolj netili. Ko so se Turki vrgli na Carigrad, da bi si ga prilastili in grško cesarstvo razrušili, se zapad, razun papeža, ni ganil., da bi vshodnim kristijanom prišel na pomoč. Tako globoko se je vže politična m r ž n j a bila vkoreninila v srcih nasprotnih strank, četudi so se bili Grki verskih naukov zopet oklenili na florentinskem zboru, in so to versko jedinost trdili tudi potem, ko so Turki Carigrad vzeli. Za naslednika patrijarhu Jožefu, ki je fllorentiuske določbe podpisal, so izvoli'i Skolarisa, ki je mnogo spisov objavil proti Marku Kfeškenm, sovražniku zjedinjenja. A tudi na strani vshodnih kristijanov je nedvomno bila l>olitična mržnja do zapada tako velika, da so raji jarem poganskih Turkov nase vzeli, kakor da bi se v čemer koli zapadu podvrgli. Turki sami so to mržnjo in mejsebojno sovraštvo netili. Vsliodnim kristijanom so Turki pod smrtno kaznijo prepovedali občevali sč zapadnimi katoličani t. j. s „Frankiu. Pa ne le zunanje politične, ampak tudi notranje cerkve 11 o - p o 1 i t i č n e razmere na grškem vshodu so bile od prvega začetka take, da so zedinjenje s papežem mogočno zavirale. Kazmerje mej cerkvijo in državo je bilo v vshodnem cesarstvu in pod Turki vse drugačno, kakor na zapadu. Na vshodu se je krščanska cerkev čudovito naglo razvila s pomočjo državne oblasti. Na zapadu jo je pa državna oblast rimska celo hudo preganjala. Na vshodu se je. radi tega porodil škodljiv predsodek, kakor bi obstoj cerkve bil odvisen od države in kakor bi država smela rabiti cerkev v svoje namene. Na zapadu pa so preganjani, a ne strti kristijani vedno bolj se prepričavali, da živi cerkev svoje življenje, da je glede obstoja neodvisna od svetne pomoči. Tudi na zapadu so razni državniki skušali zasnovati državno cerkev. A ni se jim posrečilo. Katoliška cerkev je vedno glasno oznanovala, da je vstanoyljena za celi svet kakor Bog, a nikakor ne le za jedno državo. Na vshodu pa se je tekom stoletij v glavah vladarjev in podanikov rodila kriva misel, da se krščanska cerkev sme nekako smatrati le kot narodna cerkev, da vera in narodnost pomeni isto. — Kako je pa mogoče, da so vshodni kristijani prišli do takih nazorov V Na vshodu kakor smo v prvem poglavji videli, so razne cerkve vže od začetka organizovane po raznih narodnostih, se svojo lastno hierarhijo in cerkveno upravo. Ta faktum je gotovo moral slabiti vez s krščanskimi cerkvami drugega jezika posebno z oddaljeno rimsko. Turki so vsliodnim kristijanom vse vzeli, le ene reči ne — cerkvene narodne organizacije. Da, v tem ko so kristijane iz vsake državne službe izključevli, je turška oblast pripuščala cerkvenim krščanskim dostojanstvenikom, patrijarhom in vladikam, soditi svoje vernike v nekaterih civilnih slučajih. V-shodni kristijani pod Turkom so imeli le toliko narodne in politične svobode, kolikor je je bilo cerkvi dovoljene. Vshodno ljudstvo je začelo pojma narodnosti in vere istovetiti. Vsa navedena dejstva so bila povod, da so vshodni kristijani pretrgali vsako politično občevanje se zapadnim svetom. Preslepljeni od pretirane ljubezni do svoje narodnosti in njene avtonomije, niso bili s tem zadovoljni, ampak so nehali občevati tudi s papežem kot n a m e s t n i k o m Kristusovi m. Tako so vshodni kristijani radi političnega sovraštva zavrgli krščansko ljubezen, ono vez, katera ima po volji Kristusovi spajati kri- •stijane z njegovim namestnikom, rimskim papežem, v eno društvo. Da bi ta razkol s papežem samim mogli pred svetom opravičiti, so skušali iztakniti tudi dogmatičnih razlik mej zapadno in vshodno cerkvijo. Vže iz narave dotičnili razlik, katere smo zgoraj navedli, je razvidno, kako strastno so takih razlik iskali. In ker jih niso mogli najti v reči sami. iztaknili so je v načinu izražanja. Vzrok vshodnega razkola je bila politika. Razkol vshodni je v prvi vrsti politično-hijerarhičeu, in še le v drugi vrsti je verski. Treba v obče o vshodnem vprašanji mnogo in velikokrat pisati in govoriti, da se pozornost občinstva obrne nanje, da preide v javno mnenje. Kajti le ako postane v javnem mnenji tok za zjedinjenje močan, je kaj upati. Ignoli nulla cupido. Cesar se ne pozna, se ne poželi, tem manj izvrši. Da se izbije ljudstvu kriva misel, češ, radi različnosti obredov je različna tudi vera. bilo bi dobro, ako bi vsaj katoličani latinskega obreda prejemali sv. zakramente, se vdeleževali božje službe v cerkvah katoličanov vshodnega obreda. Zbor florentinski je to dovolil. Kasneje je katoliška cerkev to dovoljenje preklicala, ker so nekatere razkolne vlade to zlorabile. Kjer dandenes ni več te nevarnosti, bi kazalo florentinski sklep obnoviti; kajti katoliška cerkev ne daje postav v kvar, ampak v korist. Ako se spremenijo razmere, treba spremeniti tudi postave. Duhovniki različnih obredov (govorimo o katoliških) naj bi prijateljski občevali in z dovoljenjem papeževim pri bogoslužji v različnem obredu drug drugemu pomagali. Razkolniki, ki imajo isti obred kakor vshodni katoličani, bi iz tega spoznali, da Rim spoštuje njihove obrede, da se jih ne sramuje, ampak celo izvršuje, kjer treba — da Rimu je le do čistosti dog m e. Naj bi se ornavalo društvo misijonarjev različnih o-br e d o v pod enim predstojnikom. Ti naj bi se kolikor mogoče držali navad vshodnikov, kazali spoštovanje do njih starih obredov, kakor v resnici zaslužijo. — — — Ali bi pa katoličani smeli se vdeležiti katerega bogoslužnega dejanja razkolnikov s a m i h, da bi jim s tem dokazali svoje spoštovanje do njih obredov in tako pridobili njihovo srce sa katoliško resnico ? Ako je za dotičnega kristijana nevarnost, da bi sam prestopil v razkol ali pa drugim pohujšanje dal — tedaj bi gotove ne smel se vdeležiti razkolne službe Božje. Kaj pa sicer ? — Pred vsem moramo določiti, kaj pomeni „communicare in sacris1*, kajti katoliška cerkev prepoveduje katoličanom z nekatoličani „communiaare in aacris“. Communi-■care in sacris pomeni: deliti in prejemati svete sakramente. Cerkev katoliška tedaj prepoveduje katoličanom prejemati sv. sakramente iz rok razkolnikov. Dalje ne sega cerkvena prepoved. Torej — ■akonizgorej o m e 11 j e n e nevarnosti ali p o h u j- sanja, se gotovo brez greha katoličan sme vdeležiti katere liturgične slovesnosti v razkolnik cerkvah, posebno ako ima najsvetejši namen, da bi razkolnike pridobil katoliški cerkvi. Do sedaj ni navada, da bi na smrt bolan katoličan, ki nima katoliškega duhovnika pri rokah, klical razkolnika. Vmre brez zakramentov. Vender v takem slučaji bi bilo svetovati — da le ni nevarnosti razkola — rajši kakor vmreti brez sakramentov, prejeti jih iz rok razkolnega duhovnika ; saj razkolnikov sakramenti so ravno tako veljavni kakor naši. Ker katoliški Armenci niso imeli svojih duhovnikov, so jim papeži dovolili, da smejo prijemati svete zakramente od razkolnikov. To dovoljenje so Armenci imeli do prvega čeirtstoletja našega veka t. j. dokler niso dobili zadosti svojih katoliških duhovnikov. Ako bi se v skrajni sili katoličani zatekali k razkolnikom, bi ti spoznali, da katoličani ne zametajo vsega, kar razkolniki imajo. Tako bi se led otajal, predsodki bi ginili. V Jeruzalemu in tudi v večiii krajih na Nemškem je katoličanom dovoljeno, da smejo, ako nimajo svoje cerkve, opravljati bogoslužje v isti cerkvi, v kateri je opravljajo tudi protestanti.. Potreba ! Raje kakor biti brez bogoslužja ! Zakaj bi — z dovoljenjem papeževim — katoliški duhovnik ne smel maševati v razkolui cerkvi tam, kjer katoliške ni ? O jezuvitu o. Riberrs vemo, da je v Moskvi, v razkolnem Kremlnu, sv. mašo bral. Ako smejo katoliški duhovniki na istem oltarji mašo brati, na katerem je malo poprej molil protestant radi svetosti kraja, zakaj bi to iie bilo dovoljeno radi apostolata t. j. češe namerja srca razkolnikov s tem pridobiti? Tudi se v Rimu v praznik sv. treh kraljev v cerkvah latinskega obreda opravlja bogoslužje po grškem obredu. Zakaj bi se isto ne moglo vršiti kedaj tudi v onih deželah in mestih, kjer bi se upalo s tem razkolnike omečiti za zjedinjenje ? Gorečnost za dosego idejala žrtvuje z veseljem vse nebistvenosti. IV. Zapadne in vshodne Kristijane ločijo bolj predsodki, kakor objektivni razkol. V prejšnjih dveh poglavjih smo načrtali vshodni razkol kakor biva objektivno, v reči sami. Velik je, in vender bi bilo dandenes, ko so'se stara sovraštva in tekmovanja pozabila, dokaj upanja, da se kmalu vshod s papežem zopet zjedini, ako bi le vshodni in zapadni kristijani ta objektivni razkol res poznali in bi po tem poznanji se ravnali. Pa žal, eni in drugi mislijo, da je razkol še v e č i, kakor j e v resnici. In ta domišljeni razkolje neskončno veča zapreka, z j e d i n j e 11 j u, kakor objektivni razkol s a m. Zupadua cerkev ohranja dogmo vedno nespremenljivo, ker Je bistvo. V drugih nebistvenih rečeh n. pr. v obredih pa spreminja. prilagoduje se potrebam različnih krajev, časov in narodov. Vshodni kristijan vsled nevednosti ne dela razlike mej bistvenim in nebistvenim, mej dogmo in obredom. Zavoljo tega trdi, da so zapadniki, ker so nekaj starih obredov spremenili ali nove uvedli, o d p a 1 i od prave vere, da i z p o z n a v a j o d r u g o vero. Vshodni kristijani imajo koledar različen od našega. Oni so v štetji 14 dni za nami. Naravno, da naši in njihovi prazniki se ne obhajajo iste dneve. Iz tega vshodno ljudstvo sklepa, da smo mi zapadnjaki druge vere ! Ko so se n. pr. Malorusi koncem XVI. stoletja zjedinili z Rimom in sprejeli naš koledar, jih je moskovski patrijarh izobčil iz pravoverne cerkve. Glavni vzrok, ki ga je navel, je bil : ker so zamenjali koledar !! Nas katoličane poznajo na vshodu večinoma po brezverskih ali pa vsaj versko mlačnih kupcih, trgovcih in gospodskih stanovih. Vshodni kristijani tudi niso sami svetniki, ali krščanskih običajev se strogo drže in po njih sodijo tudi vernost ondotnih katoličanov. Ti pa v obče zanemarjajo krščanske dolžnosti in navade. Vshodni kristijan sklepa od njih na vse katoličane : Ka-t o 1 i č a n i so brezverci! Vsled teh nazorov velja vshodni kristijan, ki se je zjedinil š katoliško cerkvijo, svojim rojakom za verskega odpadnika in n a r o ti n e g a i z d a j i c o. Dogajalo se je tudi, da je vshodna cerkev dala katoličana, ki je v razkol prestopil, znova krstiti. Potemtakem mislijo, da bi mi katoličani ue vtegnili biti niti kristijani, ampak celo — p a g a n i! Pa ne le vshodni kristijani so polni zmot in predsodkov, glede nas, ampak tudi mi katoličani glede njih. Odkar so se Turki v 15. stoletji polastili vslioda, je popolnoma prenehalo ne le versko občevanje se zapadom, ampak tudi vsak drugi promet. Vshodne kristijane je zapad vedno bolj pozabljal, dokler jih ni skoro nič več poznal — ali mržnja do vslioda, ki je izvirala iz političnega in narodnostnega tekmovanja, je v srcu zapadnega sveta še vedno dalje tlela. Ta mržnja in nepoznanje reči je v domišljiji zapadnjakov od stoletja do sto'etja slikala vshodne kristijane za vedno veče razkolnike in heretike, celo za pagane, tako, da dandanes mnogi zapadni katoličani vže naprej zametajo vsako nado zjedinjenja. In če bi ti predsodki bili resni 5 n i, bi zjedinjenja vshodnih kristijauov ne smeli poprej tipati, kakor pokatoličanjenja vsega paganskega sveta Zapadni katoličani stavijo glede dogme vshodne kristijane v isto vrsto— s protestanti!! Kolika krivica! Protestanti niso ohranili skoro nobene dogme, skoro nobenega zakramenta — vshodni kristijani so ohranili skoro vse dogme in vse ■zakramente. Protestanti so od prevelikega novotarstva vse star« zavrgli posebuo obrede, vshodni kristijani pa so vse sta r »■ obranili od prevelike konservativnosti in odrvenelosti! Vshodne obrede imajo zapadni kristijani za ,.raz kolne* ali vsaj za ni a n j katoliške od latinskih. Ni res, vsi obredi vshodni in zapadni so enako katoliški, in vshodni so še starejši od latinskih. In pa kako mržnjo ima še vedno zapad nasproti vshodu !' Ljubši je zapadli Turk od vshodnega kristijana! Ge se znova vname vojska na vshodu, simpatija zapadne Evrope bo gotovo na strani Turka! Zapadna Evropa zaničuje vse, kar od vslioda pride. Kar se tam dobrega zgodi, žamolčava, slabo povikšava. Bivajo mej nami ljudje, kateri iz podedovanega političnega sovraštva do vslioda ne želijo, da, celo bojijo se, da bi se vshod S papežem zjedinil! Vshodni kristijani mislijo, da bi se morali svoji narodnosti, vsej svoji narodni in cerkveni avtonomiji odpovedati, ko bi se podvrgli papežu. Na drugi strani jih katoličani v tem predsodku potrjujejo, češ le tisli je v pravem pomenu katoličan, ki se oklene latinskega obreda itd. Ti predsodki so krivi, da je tudi delovanje katoliških misijonarjev mej razkolniki n e p 1 o d n i š e k a k o r 111 e j samimi pagani. Misijonarji so popolnoma obupali; pravijo, da z razkolnikom se ne da ničesar opraviti! Misijoni mej razkolniki so najstarejši, a vkljub temu so res brez sadu. Pa mnogo so zakrivili misijonarji sami, ker se neso 0-tresli zapadnih predsodkov, in se na vshodu vedejo, kakor bi bili v Italiji ali na Francoskem ! Ko gredo v Afriko mej zamorce, spoznajo kot čisto naravno, da se najprej aklimatizujejo deželi, da se naučijo jezika ter privadijo šegam deželskim. Na vshodu pa ne delajo tako. Bes, da snujejo šole, vstanovljajo zavode — a v teh zavodih, jezik ni deželski, ampak italijanski, francoski, nemški! Vshodni kristijani, ki so toliko ljubosumni glede svoje narodnosti, takim, misijonarjem ne zaupajo. Tudi gojenci, ki prihajajo iz takih zavodov, ne morejo vplivati več tako vspešno na svoje rojake, kakor bi, če bi vzgoja bila v katoliških misijonarskih zavodih* narodna t. j. po razmerah dežele. Katoliški misijonarji v orijentu večinoma skrbijo le za katoličane latinskega obreda, ki so naseljeni po vshodnili mestih. Trudijo se, da ti ostanejo združeni z Kirnom, svareč jih pred. razkoiniki, povdarjojoč le, kaj nas loči, ne pa kaj nas druži. Do sedaj so misijonarji bolj katoličane odvračali od razkolnikov, kakor da bi razkolnike skušali za katoliško vero pridobiti. Je li čuda, ako je bilo njih delo mej razkolniki večinoma brez-vspešno ? Ti in enaki vzroki in predsodki zavirajo zjedinjenje mej; vshodno in zapadno cerkvijo, bolj kakor objektivni razkol sanu Objektivni razkol priča, da se vshodni kristijani od nas ločijo k večerna v dveh, treh dogmah, predsodek pa laže — kakor hi se ločili v vseh resnicah, kakor bi razkolniki bili slabši od protestantov, komaj boljši od paganov. Torej kaj moramo početi,. dja, da bi se združili še v točkah, ki nas ločijo. Do IX. stoletja so zapadni katoličani z vshodnimi kristijani imeli prav iste obrede, le različen liturgični jezik Tudi do XIV. stoletja ni bilo pri nas velike spremembe. V tem stoletji pa je kat. cerkev, da bi popolnoma v toku tako zvane „renaissance“ ne ostala tuja, in ker je ta posebno glede oblike nedvomno prejšnjo dobo presegala — nekatere stare obrede opustila, druge malo spremenila. Na zapadu je ta akomodacija času, kraju in različnim novim potrebam bila večinoma koristna — a odtujenost z vshodnimi kristijani je postala veča. Ti so ohranili tesno-srčuo vse stare obrede v prvotni obliki in posebno liturgično vdel e že vanje ljudstva pri božji službi. Na zapadu dan--denes nadomeščajo liturgično ljudsko pobožnost molitveniki in druge privatno sestavljene pobožnosti. Privatna pobožnost in navadni molitvenik pa ne more nikedar nadomeščati liturgičnih pobožnosti, ki so nekako sestavljene od svetega Duha. Torej bi ne- Lilo napak, ako bi mi katoličani — s potrebnim dovoljenjem — vzeli na posodo od vsliodnih kristijanov katero onih starih, po izvoru skoz in skoz katoliških pobožnosti! To bi oba razprta brata gotovo močno zbližalo. Leon XIII. sam se spominja v svojem zadnjem apostolskem pismu, da je vstanovil posebne zavode za Armence, Maro-nite, Grke, Melhite, Bolgare v raznih vsliodnih mestih in v Kirnu samem, v katerem naj bi duhovščini spoznavala in učila se spoštovati navade, običaje in jezik istih narodov. Leon XIII. sam priporoča, da naj se gojenci v svojem jeziku resno podu-čavajo, da bodo v njem dobro izurjeni. Misijonarja, ki bi pregovarjal vshodnega kristijana, naj sprejme latinski obred, Leon izključuje za vselej od službe in mu prepoveduje duhovska opravila nadalje opravljati. Kjer ni duhovnika lastnega obreda, smejo katoličani latinskega obreda prejemati sv. sakramente tudi od ka-tol. duhovnika vshodnega obreda in nasprotno. Ako se v latinskih zavodih na vshodu nahajajo gojenci vshodnega obreda, mora predstojništyo jim preskrbeti . duhovnika lastnega obreda. Vsled Leonovega apostolskega pisma so latinski zavodi na vshodu zgubili vse predpravice itd. Apostolskim delegatom na vshodu naroča: „Zatorej nujno naročamo vsem apostolskim delegatom, naj od prednikov vsprejete naprave onih narodoy dostojno čisla-je, oblast in veljavo patrijarhov sč vse pokornostjo spoštujejo in branijo ter uradno z njimi občujoč spoluujejo svet apostolov: »Se spoštovanjem postrezajte drug drugemu !J Rim. XII. 10. Leon skuša v apostolskemu pismu vshodne kristijane prepričati, da vabeč v katoliško cerkev razkolnike, nima skrivne misli : njih narodnost, jezik in obrede zatreti. On skuša n a j prej zatreti predsodke v vsliodnih in zapadnih kristijanih in le tako upa pripraviti pot dogmatičnemu in hijerarhičnemu zje-dinjenju z vshodom. Po poti, po kateri so se ločili, se bodo tudi vrnili. Ker pa razpora in mržnje niso krivi le vshodni kristijani, ampak tudi zapadni, se mora sprijaznjenje vršiti od obeh strani. Ker so zapadni kristijani ohranili čisto resnico, morajo oni kot zdravi prvi ločenemu bolnemu bratu podati roko, ne sicer, da bi se njim na ljubo odpovedali koji verski resnici — raje kot to naj nastane še deset razkolov — pač pa v žrtvovanji in zatajevanju samih sebe. Accedet bomo ad cor altum et exaltabitur — Deus ! VI. Nadnaravna sredstva k zjedinjenju. Edinost s papežem in stopinje do nje. Ravnokar navedena sredstva imajo v sebi moč zjedinjenju škodljive predsodke odstraniti, a nikakor zjedinjenje samo vres-ničiti. Versko zjedinjenje je nadnaravno dejanje. Navedena sred- stva pa so le naravne vrste. Naravno pa ne more nikedar kaj nadnaravnega izploditi. Ako hočemo, da se zjedinimo, je treba, poleg naravnih sredstev še n a d n a r a v n i h. Da se v treh dogmah: glede primata, izhajanja sv. Duha in yic zjedinimo — je treba najprej p omoči s v. D u h a. Vshodni razkol je greh proti ljubezni, proti sv. Duhu, torej njegova pomoč je neobhodno potrebna, da se zaceli. Drugič je potrebna milost božja; brez te ne moremo storiti ničesar zaslužnega za večno zveličanje. Milost božja je potrebna, da razum in voljo razkolnikov razsvetli in omeči. Pomoč svetega Duha in milost je zagotovljena, ako bomo le vstrajuo, zaupno, ponižno sv! Duha prosili. Bog nas je vstvaril brez nas, pa rešil nas ne bo brez nas. Žal, da se ravno molitev za razkolnike preveč zanemarja ; Ysaj do sedaj so zapadni katoličani iz politično narodnostne mržnje in grešne nebrižnosti komaj dosti molili za zjedinjenje vshodne cerkve. Sveta cerkev ničesar bolj ne želi nego to. V rimskem misalu je posebna votivna sv. maša „za razkolnike." Priporočamo častitim bratom duhovnikom, da večkrat to mašo mašujejo. Tudi bratovščina sv. Cirila in Metoda, vstanovljena ud velikega našega Slomšeka in potrjena od uape-ža, je izvrstno sredstvo, da se mej Slovenci oživi molitev za vshodne kristijane. Tako molitveno družbo je vstanovil tudi p. ouvalov, barnabit, Kus in bivši razkolnik, in se je močno razširila posebno po Francoskem Tudi na Angleškem je taka bratovščina. Še le ko bodo srca od milosti pripravljena, napoči dan resničnega, nehinavskega zjedinjenja v dogmi. A tudi v tem trenutku bo treba velike velike previdnosti. Dogmo bo treba vshodnim kristijanom predložiti jasno,, celo. Vender ne v obliki disputacije, v učenih, visokih besedah, ampak mirno, stvarno, kakor dela katekizem. Tako se katoliča-nijo tudi pagani, in z velikim vspehom. Polemičen zlog bi lahko vzbudil znova komaj potrto, a ne strto samoljubje, trdovratnost in strast — in zjedinjenje bi se izjalovilo. Resnica se mora z ljubeznijo spajati: J’ a c i e 111 e s v e r i t a t e m in c a r i t a t e ! Pri zjedinjenju je treba zahtevati le bistvo, le to, kar je neobhodno potrebno, sicer je nevarnost, da splava vse po vodi. Pravičnim treba biti v zahtevah, ob zjedinjenje bi bilo, ako bi bili krivični v trditvah in zahtevah. Treba ozirati se na kraljici božjih in moralnih čednosti, na 1 j u b e z e n i n p r e v i d n o s t. Sovraštvo in brezobzirnost nas je razklala, ljubezen in previdnost nas more zopet zjediniti. Gorečnost (zelus) je lepa čednost ali, voditi jo inora previdnost, sicer glede razkolnikov več slabega stori, kakor dobrega. Pri razkolnikih se z anatemi ne opravi ničesar. Tudi. sč zlorabami, ki se nahajajo mej vshodnimi Kristijani, bo treba, potipežjivim biti, če le niso proti dogmam. Vodilna zvezda pri zjedinjenju mora nam biti evangeljska resnica, ljube- zen do blaginje vesoljne cerkve, ljubezen do zveličanja d u š, ne pa skrivni lastni svetni interesi in nizko častihlepje. Ako vshodni kristijani enkrat priznajo omenjene tri dogme — z j e d i n j e n j e j e sklenjeno v svojem bi st vu. Tega zjedinjenja pa se ogibajo tudi zato, kjer mislijo, da zjedinšim se bi papež vzel vso cerkveno avtonomijo in upravljanje cerk. premoženja, da bi papež isto ozko edinost tirjal kakor jo tir-ja od bližnjih italijanskih škofov in vernikov, kakor bi bilo treba zjedinšim se za vsako majhno reč v Rim sklicavati se, da bi se papež v vsako stvar vmešaval. V tem predsodku jih žalibog potrjujejo tudi mnogi katoličani. S to lažjo so tudi katoliške Armence skušali od papeža ločiti. Ali Pij IX. jim je odpisal, da tirja le edinost v veri in krščanski nravi, sicer jim rad pusti avtonomijo. Armenci so se koj pomirili. Res, čim ožiše se narod oklepa papeža, tem boljše je. Ven-der treba pomisliti, da je najožiše edinstvo — ideal. Sicer pa so, kakor v vsaki drugi reči, tako tudi v edinosti razne stopinje. Dogma, da je rimski papež namestnik Kristusov, kateremu morajo vsi drugi škofje in verni podložni biti, se je vedno verovala v kat. cerkvi, vender v prvih stoletjih ne tako „explici-te“ kakor kasneje in dandenes. Škofje so bili v prvih stoletjih voljeni od nižega duhovstva in ljudstva. Izvoljeni škof je svojim sobratom škofom izvolitev naznanil v znamenje, da so isto Kristusovo telo t. j. pravoverni. Heretični škofje tega niso storili. Škofe so posvečevali patrijarhi ali metropoliti. Ko so se začeli škofje shajati na cerkvene zbore, je predsedoval vedno ali papež rimski sam ali njegovi zastopniki. (Ko so se vneli prepiri v jurisdikciji, so škofje vedno v Rim se skli-cavali. Patrijarhi in metropoliti na vsliodu so se po VI. stoletji do razkola vedno dajali potrditi v Rimu. Nadškofje so dobivali palij iz Rima. Celo bizantinski cesarji so skušali iz politike vplivati na izvolitev rimskega škofa; to bi pa ne bili delali, ko bi ne bili vedeli, da ima rimski škof oblast čez druge škofe po svetu. Na zapadu je škofe naravnost papež izvolil in potrdil. Ker se je število rekurzov v Rim vedno bolj množilo, so papeži vstanovili več kongregacij. A tekom časa tudi kongregracije niso mogle vsega dela zmoči, tudi niso bolj oddaljeni škofje mogli za vsako reč v Rim se sklicati. Da bi oblast škofov ne bila preveč omejena, je Rim začel izdajati le splošne navedbe, a vporabo na posamezne slučaje je prepustil modri razsodbi škofov. Evo, kal neke cerkvene avtonomije raznih cerkva, in ob jednem, ako bi smeli to premišljeno in potrebno do- ločbo tako imenovati — neko razrahljenje edinosti s papežem. Saj škofje in verni gotovo niso vsled te, od papeža podeljene avtonomije postali slabeji katoličani kakor so bili poprej. Naredbe papežev so bile pa tem občniše, čim bolj oddaljene so bile cerkve, katerim so bile poslane. Tako je tudi avtonomija oddaljenih cerkva veča. Cisto naravno, kajti iz Rusije, iz Male Azije, posebno v prejšnjih časih, ni bil reknrz v Rim tako mogoč, kakor n. pr. iz gorenje Italije. Druge dežele, druge potrebe. JOdtio najboljših sredstev vshodne kristijane pridobiti za dogmatično zjedinjenje bi bilo : zagotoviti jim slovesno in jasno označeno cerkveno avtonomijo. To je tem laže, ker katoliški Maroniti, Melhiti, Armenci imajo le pa-triiarha od papeža potrjenega, sicer so popolnoma prosti t. j. patrijarh je v zvezi. s papežem v veri, sicer pa razsoja posamezne slučaje v svoji cerkvi sam. Rim se ne utika čisto nič vmes. Celo Sicilija je imela do zadnjih let Pija IX. neko cerkveno sodišče, ki je odločevalo vsa cerkvena vprašanja — v zadnji instanciji. Pij IX. je je odpravil še le, ko je to sodišče jasno delalo proti cerkvenim postavam. ,.Avtonomija*1 so prav za prav tudi vsi „privilegiji“ v cerkvi, „ius patronatus“ in — razni konkordati. Gotovo, ponavljamo, najboljše bi bilo, da bi se najožiše zje-dinili ne le v veri, ampak tudi v cerkveni disciplini — — — vender, ako ne moremo ideala doseči, zadovoljimo se sedaj s tem, kar je mogoče, z dejanskim. Boljše nekaj ohraniti, kakor vse izgubiti. VII. Zjedinjenja korist. Kako ? Kedaj ? Od koga odvisno ? Vshodni razkol so ljudje zakrivili; a dopustil ga je Bog, kateri zna v svoji neskončni modrosti vsikdar tudi slabo obračati k dobremu. Kaj dobrega je torej po človeški sodbi sledilo iz nesrečnega razkola? P. V. Vannutelli misli, da bi bili vshodni kristijani še več katoliških dogem zavrgli, ako bi dalje časa bili sč zapadem občevali, radi vedno večega političnega in narodnostnega sovraštva. Ko so se pa zapadniki in vshodniki razšli kakor Abraham in Lot, je sovraštvo nehalo rasti, a nehala tudi nevarnost, da bi še druge dogme zavrgli. Ko se je ločitev izvršila, so vshodni kristijani, ne toliko iz prepričanja, kakor iz nagajivosti nasproti zapadu, vero in način nje izraženja nespremenjen ohranili. Zavoljo tega niso hoteli v bogoslovje svoje nobenega novega izraza vzeti. Katoliška cerkev je ista ostala v bistvenih rečeh, a v nebistvenih se je, ker je živ organizem, po potrebi spremenila. Vshodna cerkev pa se je v nekaterih bistvenih točkah spreme-mila, a nespremenjena ostala v nebistvenih, posebno v obredih — največ iz nagajivosti nasproti katoliški cerkvi. Verojetno jer da bi se bili tudi vshodni obredi nekoliko spremenili, ako bi bila vshodna cerkev zjedinjena ostala sč. zapadno. Da so razkolniki prvotne obrede nespremenjene ohranili, je posebno za dandanašnje in bodoče razmere velike koristi. Obredi vshodne cerkve so izraz katoliških dogem. Ker pa je neovrgljivo, da so oni obredi v prvih stoletjih vže bivali, mora vsak razumen človek priznati, da so tudi dogme, katere izražajo, vže v prvih stoletjih bile poznane; toraj jih ni še le katoliška cerkev tekom stoletij poljubno vvajala. Vshodni obredi so smrtno orožje proti a k a t o 1 i k o m in r a c i j o n a 1 i s t o m. Oni so ve-likansk arhiv dokazov, da katoliška vera je prava. A ta arhiv še le čaka, da ga katoliški apologet preišče: v obrambo krščanstva, v zagovor katolištva. Vshodna cerkev ima zaklade, pa — zakopane. Ne izkorišča jih. Podobna je ne mrtvemu drevesu, ampak drevesu v zimi otr-pnelemu, brez listja, brez cvetja, brez ploda. Ni brez kali življenja, le življenje je vstavljeno.. .. Drevo, ki čaka. da bi je kedaj spomladni dih sv. Duha prešinil, da se zopet bujno kakor v prvih stoletjih razcvete, zazeleni in obilnega sadu porodi. Novo življenje pa vshodna cerkev dobi, ako se spoznani resnici ne bo več vstavljala, ako se v Duhu ljubezni s papežem zopet združi. Ko bi se to zjedinjenje zagotovilo, bi vshod-iiiki prejeli od nas nekaj bistvenega, a mi zapadniki bi od vshoda dobili nekaj zunanjega : katero častitljivo, staro, krščansko navado. Katoliška cerkev bi bila podobna evangeljskemu hišnemu gospodarju, ki prinaša od svojega zaklada na dan novo in staro. V vesoljni cerkvi bi novo življenje vsplapolalo. Trojedini Bog bi bil počeščen, pred vsemi narodi sveta, kajti spravila sta se nekdaj razprta brata! Posameznih razkolnikov je ttžko pridobiti za zjedinjenje. To uči tisočletna skušnja. V Avstriji n. pr. je razkolnikom gotovo prosto zjediniti se, in venderkako redki so, ki bi to storili. Zdi se, da se razkolniki le celotno povrnejo k papežu, kakor so se celotno odklali. Niže ljudstvo vshodnih kristija-nov je po hijerahičnem razkolu svojih viših pastirjev ostalo istih verskih nazorov, kakor pred razkolom. Formalni razkol se je vršil le bolj v viših krogih. Tako se morejo niži sloji, vshodnih kristijanov brez šuma in hruma tudi zjediniti — da se le njih škofje in duhovniki s papežem zjedinijo. Se zjedinjenje kedaj izvrši ? Gotovo! Kristus sam je to prerokoval. Toraj brezdvomno napoči dan zjedinjenja. Vender kedaj je upati, v kolikih desetletjih, v kolikih stoletjih? Kedaj. je Bog namenil rimski cerkvi 125 milijonov povrniti in se pred brezverci na zemlji zopet poveličati — ve le on sam. Gotovo, se tem preje zjedimimo, čim gorečniše bomo za zjedinjenje molili, in delovali. Sodeč po človeških znamenjih bi zjedinjenje od naše dobe ne moglo biti tako sila daleč, a k o bi v s h o d 11 i k r i s t i-. j a n i svojo vero, verske nauke g 1 o b o k e j š e poznali. Oni verujejo preveč „implicite“, premalo „expličiie“. Bolj poznajo in poštevajo, kar je nebistveno v krščanstvu n. p. obrede, kakor kar je bistveno in neohodno potrebno. Ta 11 e v e d 11 o s t m e j r a z k o 1 n i m i k r i s t i j a n i potiska zjedinjenje v d a 1 j 11 o bodočnost. Vender naslednji pogoji bi vtegnili to bodočnost zelo približati. Reči se dandanes hitreje razvijajo, kakor nekdaj, in še bolj se bodo v bodočnosti. Tdeje se dandanes bliskoma razširjajo : po telegrafu, železnici, čudovito razviti plavbi. Na vshodu se šole množijo. Poynod se dovoljuje veča svoboda, tudi verska. Občevanje mej vshodnimi kriscijani in katoličani vase. Z obeh strani so se v zadnjih letih obelodanila znamenita dela o zjedinjenju. Več učenih Rusov se je zjedinilo in vstopilo celo v — jezuitski red: knez Gagarin, Martinov, Šavalov (bernabit) . . . Sploh, po celem svetu se dandanes oživlja želja po po vratu k staremu, k prejšnjemu. Zavladal je po vesoljnem svetu socijalni čut, ki bi kose človeškega društva zopet rad zbral .... Ker je pričakovati, da se vshodni kristijani le celotno zjedinijo s papežem in ker dandanes Rusija zastopa silovito večino razkolnikov in močno vpliva tudi na manjšino izven Rusije — je zjedinjenje s papežem poleg božje p r e v i d n o]s t i in našega sodelovanja o d v i s 11 o v p r v i v r s t i od Rusije, od n j e 11 e g a gospodarja...................... Da bo Rusija v prihodnosti vršila veliko nalogo, slutijo tudi neslovanski narodi. V zadnjem desetletji je na Angleškem, Nemškem in Francoskem izšla nepregledna vrsta raznih spisov o Rusiji. — Pisatelj tega članka je preteklo leto, ko je bival na tujem, dobil v spomin od angleškega misijonarja angleške litanije za spreobrnjenje Rusov, katere k sklepu čitateljem podajemo v slovenskem jeziku. Molimo jih večkrat se živo vero! Litanije. Gospod, vsmili se jih, Kristo, vsmili se jih, G 'spod, vsinili so jih. Kristo, sliši nas, Kriste, vsliši nas. Rog očo nebeški, vsinili so jih, Bog sin, odrešenik sveta, vsmili so jih, Rog sveti Duh, vsmili so jih, Sveta Trojica, en sam Bog, vsmili so jih. Sveta Marija, Sveta Mati božja, Sveta devic devica, Sveti Mihael, arhangeli, zaščitnik vesoljne cerkve, Sveti Janez Krstnik, (ako zelo češčen v Rusiji, Sveti Jožef, varuh izvoljenih duš, tako tnalo v Rusiji poznan, Sveti Peter, trdna skala in podlaga prave cerkve, izven katero ni zveličanja, Sveti Pavel, apostol naro-ov, ki sedijo v sonci smrti, Sveti Andrej, kateri si nveto evangelije oznanjeval v deželah, ki dandanes pripadajo Rusiji, Sveti Klement, papež in mučenik, kateri si svojo kri prelil na krimskem polotoku, Sveti Martin, papež in mučenk, kateri si na vslioJu tudi svojo kri prelil, Sveti Nikola-, prvi papež, kateri jo poslal misijonarje slovanskim narodom, Sveti Gregorij, papež, ki si kraljevo krono poslal ruskemu knezu Danilu, Sveti Bazilij, škof in cerkveni učenik, velik patrijarh menihov grškega obreda, Sveti Nikol j, škof barski, v Rusiji posebno češčen, Sveti Ignacij, carigrajski patrijarh, ki si tako goreče se trudil, da bi slovanske rodove pokristijanil, Sveta Ciril in Metod, goreča apostola Slovanov, Sveti Bruno, škof, mučen v ruskih deželah, Sveti Vladimir, ruski knez, kateri si, ko si sam krst sprijel, vse svoje podložno Kristusovi čredi pridružil, Sveti Jozafat, škof in mučenik, kateri si deloval colo življenje za zjedinjenje z rimsko cerkv jo in ki si tudi umrl za'o, Blaženi Andrej Bobola, sveti mučenik, kateri si zaradi povspeše-vanja zjedinjenja umrl v gro nih mukah. Sveta Barbara, devica in čudovita mučenica, Sveta Mga, katera si se trudila pravo vero v Rusiji zasaditi, Sveta Evfrozina, devica izbrana izmoj ruskih devic, Vsi svetniki, prosite zanje. Jagnje božjo, ki grehe sveta odjomlješ, zanosi nam, o Gospod Jagnje božje, ki greho sveta odjemlješ, sliši nas, o Gospod Jagnje božje, ki greho sveta odjomlješ, vsmili se jih, o Gospod Kriste, sliši nas, Kriste, vsliši nas, Gospod, všrnili se jih, Gospod, vsmili se jih. Prosite zalije, vsi sveti zaščitniki Rusije, Da bi bili vredni obljub Kristusovih. MOLIMO. nji ----» G ca Si. ca o O Bog, kateri na pravo pot nazaj vodiš orc, ki ro jo zgrešili, in zbiraš one, ki ao so razkropili, in zbrano varuješ, dodeli “milostno, prosimo, vsem^ krščanskim narodom milost zjedinjenja; ca zojuktivŠi vse piepire in zjedi- njeni s pravim Pastirjem Tvoje cerkve, bi mogli prav To ljubiti in Ti služiti v jedinstvu in miru. O llog, kateri, podelivši blaženemu apostolu Petru ključe nebeškega kraljestva, si mu izročil oblast zavezovati in odvezovati, dodeli, da se mi po njegovi priprošnji oprostimo od vezij naših grehov. Kateri živiš iu kraljuješ Bog od vekomaj do vekomaj. Amen. Hočemo vreči na papir le nekaj misli, ki nam vže dolgo rojijo po glavi. Večkrat se danes sliši, da slovstvo je velesila ; menimo, da ta sodba je pravična, gotovo bolj osnovana, kot se navadno misli. Zatorej ni dandanes nikedar dovolj govoriti o slovstvu, posebno pa pojasnovati nekatera načelna vprašanja, ki je zadevajo. Slovstveno malikovanje? — Slovstvo je zrcalo, v katerem si ogledujemo um in srce mož, ki so sinovi svojega naroda, ki iz naroda zajemljejo, pa tudi za narod mislijo in pišejo, tako da plodovi njih duha postanejo zopet svojina narodova. Zatorej je v obče prav, kar se navadno sliši, da namreč iz narodnega slovstva odseva misel in čut naroda samega; kajti dasi so se pisatelji več ali manj izneverili narodnemu duhu in tradicijam, vender po svojili delih zopet tako vplivajo na narod, da si ga svojim načelom vpokorijo in po lastni podobi prestvarijo. Ako se pa v narodnem slovstvu resnično obrazi narodova duša, lahko razumemo, da je moralo na slovstva našega veka mogočno vplivati tako zvana absolutuo-narodnostna ideja. V tej ideji se je, kakor smo vže o raznih prilikah razpravljali, nekako poosebilo božanstvo, zatorej so se nanjo prenesle tudi božje lastnosti in božja prava. V narodovi misli in volji se javlja božja volja ; a ker narodni pisatelji za narod in v imenu njegovem mislijo, se v nazorih, ki jih izražajo V svojih delih, razodeva božja misel, božja volja, božje pravo. Potemtakem seveda je narodno slovstvo evangelij ali božji zakonik, iz katerega ima narod zajemati nauke, kako misliti, kako hoteti, kako živeti. Ko se je kult narodnostne ideje dognal do vrhunca t. j. do obožavanja, je tudi narodno slovstvo zadobilo absolutno veljavo: narodni pisatelji so postali avktoriteta, kateri se je začelo klanjati vse, po njih naukih prestvarjati se resnica, pravo, nrav- Ig. Kralj. Nekaj misli o narodnih slovstvih. Slovstveno malikovanje. stvenost, ako tudi ne vedno v teoriji, vender pa dejanji in vpo-rabi na življenje. Tako je prišlo do bogotajnega nauka: umetnost je sama sebi namen, je neodvisna od verstvenih in nravoslovnih zakonov ; pesnikov in drugih leposlovnih pisateljev ne smemo soditi po postavah krščanskih, katere so sicer veljavne za druge ljudi in njih dejanja! Umetnikova glava se je obdala z božanstvenim svitom in padati se je začelo na obraz pred njegovo podobo: Ti sam svet, ti sam Gospod, tisam naj višji! Pričelo se je — vsaj v dejanji — pravo- pravcato malikovanje . . . Ta malikovalni duh je obsedel celo resno misleče katoliške kritike; ko je bilo nasprotje mej pesnikovimi nazori pa mej krščanskimi resnicami preočitno, so skušali prvega kakorkoli izgovarjati ali prisvajati mu posebne pravice, a nikedar ga — obsodili. Vzemimo en vzgled takih kritikov. Imamo v rokah W. Lindemannovo „Geschichte der deutschen Literatur11. Pisatelj sam zatrjuje v predgovoru: ,.Prizadel sem si, da bi naše bogato narodno slovstvo razložil s k r-šča lisko- verskega stališča.11 Prav. A poglejmo zdaj, kako ocenja Goetheja ! Znano je, da so nazori Goethejevi bili vse drugačni nego krščanski; bil je naturalist, njegov naturalizem se tu pa tam nagiblje celo k panteizmu Pa Lindemann sam priznava, da se je pesnik popolnoma krščanstvu izneveril, da je v poznejših letih krščanstvo celo odločno sovražil. „Zato je pa vedno in vedno bral (panteista) Spinozo", kajti „ob njegovem branji gaje obhajal duh miru, srečnega pokoja in vzvišenosti11. In vender vse to Lindemanna lie zadržuje, da ne bi v privatnem življenji vmazanega Goetheja in njegovih del hvalil in poviševal! Goethe je slovstveni malik nemškega naroda — to je dovolj! Celo razvpiti roman „ Werthers Leiden11, ki v obraz bije vsaki veri in morali — najde v Lindemannu zagovornika! „Die \Vahlvenvaiidt-schaften11, kjer se tako podlo slika onemoglost volje nasproti divjim naturnim silam, kjer se olepšava prešestvo — tudi ta roman zadostuje nravstvenim in estetičnim zakonom ! Nedosežno lepe so pesni, ki so se rodile iz nemoralnih, prešestvenih odno-šajev pesnikovih! K r š č a n s k o - v e r n i kritik ne najde besede, s katero bi odločno obsodil vsaj n e k r š č a n s k e 11 a z 0-r e pesnikove! Kristijanu so krščanske resnice najvišje dobro,, ki jih je človeštvo prejelo od neba. In vender Lindemann — kristijan — proslavlja Goetheja, sramotilen krščanskih nazorov, češ, 011 „se je navduševal in boril za n a j p 1 e m e n i t i š e dobrote človeštva11, občuduje v njem „vzvišenost idej11! Neverjetno, kako slepi narodnostna strast sicer trezne in resno misleče duhove! Življenje Goethejevo je bilo — smo rekli — nemoralno, v-mazano, življenje lehkoživca, ki z nogami tepta Božje zakone ! Goethe je lirik — in kot lirik izliva v pesen, kar sam čuti in •doživi. To priznava tudi Lindemann: »To je velika prednost •Goethejeve poezije : ona je njegovo ž i v 1 j e n j e s a m o.** In vender naj bi se v taki poeziji izražale najvišje ideje, najvišja lepota in — harmonija!! Kar je v človeku skoz in skoz grdo, neharmonično, naj bi bilo v poeziji — lepo, harmonično ! Pa ti zaslepljeni kritiki gredo tako daleč, da niti samemu pesniku ne verjamejo, ki jim zatrjuje, da ni bil »harmoničen,“ niti -— srečen ! Tako n. pr. Lindemann imenuje Goetheja »dojenčka sreče,“ in nas hoče preveriti, kako »prosto, lehko in srečno je hodil skoz življenje11 — in vender kaj piše Goethe sam o svoji sreči: »Blagrovali so me vedno kot takega, ki ga je sreča posebno obdarila, a pravzaprav ni bilo nič ko trud in delo, in smem pač reči, da v petinsedemdesetih letih niti štiri tedne nisem bil popolnoma srečen; bilo je kakor večno valjanje kamna, ki se ga mora vedno znova vzdigati . . .“ Tako Goethe. Pa „bog“ — „ d i e go tt lich e Excel!enz Goethe1*'j mora hote ali nehote biti srečen in blag — in tak je moral biti tudi Goethe, »der 01ympier“, kakor so ga zvali ! Pač le v omotici narodnostnega malikovanja more kristijan. govoriti, kar premleva s Schillerjevimi besedami o Goetheju naš Lindemann : „Ein erhabenes Loos, ein g b 111 i c h e s, ist ihrn gefallen. Jeues Gesetz, das mit eh meni Stab die Straubendeu lenket, Dir n i c h t g i 1 .t’ s. W a s d u t h u s t, w as d i r g e f ii 111, ist Gesetz. Und an alle Geschlechter ergelit ein gottličhes Macht- wort: • Was du mit h e i 1 i g e r Hand bildest, mit h e i 1 i g e m Mund liedest, wird den erstaunten Sinu a 11 m ach t i g bevvegen ; Du mir merkst nieht den G o 11, der dir im Busen g e b e u t . . . . Einfach gehst du und stili durch die eroberte AVelt. . .“ V „iIealencyclopadie fiir das k a t h o 1 i s c h e Deutsch-land, bearbeitet von einem Vereine k a t h o 1 i s c h e r Gelelir-ten“ — beremo o Kantu: Gre mu češčenje kot učitelju svojih sovrstnikov in vsega mislečega človeštva, in nevmrljiva bo veljavnost njegovega duha po visokem vzmaliu, ki ga je dal naj-znamenitišim raziskavam in po resničniši poti, na katero jih je s kritično bakljo pripeljal". »Katoličanom**-izdajateljem je Kant-Nemec več nego katoliška cerkev, katera je Kantovo »kritiko** dela — na indeks, obsodivši s tem njegovo filozofijo ! ‘) .Tanssen, Zeit- u. Lebensbilder I. str. 222. 2) Tako so uazivali pesnika njega občudovalci! Prim. Janssen, ibi. *tr. 249. Vzgledov slovstvenega malikovanja imamo tudi Slovencu Vemo, kaj je bil Prešeren, kakošno njegovo življenje. Pa bil je pesnik slovenski — in to zadostuje, da se povzarja tudi njegovo življenje, njegove slabosti. Da bi bil Prešeren tak, kakor nam ga opisuje n. pr. g. Tomo Zupan v »Ljub. Zvonu“ (1881), bi ga vsak papež brez pomišljanja — mej svetnike uvrstil. Tla okrog Borovnice, okrog Kopanja, ob Savi, proti Štajerski meji so vsakemu mladeniču častita, „saj je stopala po-njih mladeniča Prešerna nog a“ ! »Prešeren je imel veliko lepili, žlahtnili lastnosti". Posebno povdarja g. Tomo Zupan ono Prešernovih »v z g 1 e d 11 i h lastnosti, ki je v s a k e j p r a-v i velikosti 11 a j z a n e s 1 j i v e j š a p o d s 1 o m b a, b i 1 j e ponižen, v resnici ponižen". Kako je Stritar v svoji znani kritiki povzoril prešestno ljubezen Prešernovo, je znano. Zakaj bi se mladini, brez olepševalnih fraz, kar naravnost ne povedalo, kako nizki, kako revni in nesrečni so bili možje, kateri se ji tolikokrat proslavljajo za najplemenitejše ljudi, za nedosežne vzore ! Da bi se vender oblika ne zamenjavala z vsebino ali celo z življenjem, sč zmotami in grehi pesnikovimi! Resnica naj se govori mladini: Prešeren ni bil vzor blagega človeka, ker mu ni bila sveta šesta zapoved. Kot pravega lirika so poezije njegove izliv realnih čustev, tedaj ljubezen njegove muze je ljubezen — prešestna! Kako naj bi torej Prešernov duh blažil slovensko mladino!! Mi ne bomo malikovali revnih, pregrešnih ljudi, tudi Prešerna ne! Vsakedo lahko sprevidi, kako nezmiselno je malikovanje narodnih pisateljev. Človek je vstvarjen, da le enega, pravega Boga moli. Volja tega Boga se razodeva naravnim potom po razumu, čeznaravnim pa po evangeliju. Zakon Božji je večen, nespremenljiv. kakor Bog sam, in zavzema celega človeka, vse njegovo mišljenje in delovanje. Karkoli človek čini in tvarja, mora v vsem in povsod pokoriti se Božjemu zakonu. Kaj je lepa umetnost, kaj je slovstvo? Umetnost, slovstvo ni nič, kar bi bilo samo od sebe, nič absolutnega, ampak je tvorba človekova. Kakor se torej človek ves in v vsem, kar dela, mora pokoriti Bogu in njegovemu zakonu, tako se mora tudi slovstvo podvreči istemu Božjemu zakonu V krščanstvu nam je razodeta resnica, kedor bi dvomil o tej resnici, rekli bi mu skeptik — skepticizem je greh proti veri; kedor bi z besedo tajil krščanske nauke, bi mu rekli heretik — herezija je zopet velik greh proti veri; kedor bi zagovarjal ali poveličeval greh, ki ga prepoveduje šesta zapoved, rekli hi mu, da je kriv prerok itd. Pa razumeti ne moremo, zakaj bi ne bil skeptik, heretik, kriv prerok itd. tisti, ki proti veri piše, ali ki s pismom zagovarja in olepšuje nečistost? Nima li pisana beseda nikakega pomena, nikake misli? Ima jo. Pa ta misel ali se zlaga z resnico ali ji nasprotuje; praktično načelo, ali se vjema se zakonom Božjim ali se ne vje- ma. Ako se nazor ne zlaga z resnico, potem je kriv, je laž — bodi govorjen ali pisan ; ako protivi načelo Božjemu zakonu, potem je nenravstveno, pregrešno in pogubno — naj je pesnik v še tako blesteči obliki predava. Prvo, na kar moramo gledati pri pesnikih in pisateljih, je misel, načelo, in ne oblika, ker duh ne živi o besedi, o frazi, ampak o resnici. Pesnike, romanopisce, umetnike moramo pozivati pred sodni stol krščanskih idej, obstanejo tu — potem še le ocenjujmo, hvalimo njih obbko ; ako pa ne obstanejo, obsodimo jih brez milosti — lažnjivci so, krivi preroki; del njih nikar ne hvalimo, nikar ne priporočajmo ! Nam ne imponuje oblika, ampak resnica, ki se izraža v p ravi h načelih. Seveda je v naših časih narodnostna pijanost prevelika, da bi se ti nauki razumeli in cenili. Dandenes v mnogem oziru veljajo besede sv. Pavla, ko „ljudje ne prenašajo zdravega uka . . ker jih ušesa srbe. In od resnice odvračajo ušesa in obračajo se k basnim11.1) Pa pridejo še časi. ko se bodo narodi streznili, strast se bo ohladila in zopet bodo obveljali zakoni zdravega razuma. Povpraševalo se ne bo več, kateri pisatelj ima lepši jezik, ker ušesa se bodo fraz naveličala, ampak iskalo se bo v prvi vrsti, kaj je v pisatelju pravega, kaj dobrega. Tedaj se bo narod-mislitelj, narod nemški, gotovo še sramoval logičnih nezmisli in pojmovne zmedenosti svojega Goetheja, zakrival bo stran zgodovine, kjer se bo poročalo, kako se je nekedaj Goethe obožaval in so se predniki njegovi klanjali „božjemu Olimpija*. Tedaj se bo morebiti tudi pri nas Slovencih drugače sodilo o slovstvenih velikanih . . . Ta misel nas pelje k drugemu poglavju, v katerem mislimo še od bliže osvetliti velikost in vrednost modernih slovstvenikov; temu poglavju naslov bodi Slovstveni anarhizem. Odpad od katoliške ceikve v 16. veku je porodil različne herezije, katere so se dalje razcepljale in peljale k verskemu indiferentizmu. Za verskim odpadom je prišel umstveni odpad; filozofi so zapustili edino varna tla objektivne realnosti ter postavili umovanje na princip subjektivizma. Dosledno so morali po tem potu dospeti do skepticizma, ki ga je pred vsem vtemeljil Kant. Obupalo se je nad vsakim izvestnim spoznanjem objektivnosti; ne več „spoznavati“ — k večemu moremo še „meniti“; metafizika nima nikakega pomena več! Razume se lahko, kako pretvarilno je morala na duhove in na mišljenje vplivati taka filozofija. O izvestnih resnicah, o določenih, objektivno veljavnih načelih ne da se več govoriti, ostane 1) II. Tim. 4. 3. in 4. nam le še poljubnost m en en ja. Iz šole se je iztirala metafizika in tako ze je v duhovih zadušila vera v veljavo tisti/i resnic, brez katerih je vse mišljenje negotovo, ker ostane brez objektivnega razloga. Metafizika je sidro, ki drži človeški razum pripet na objektivnost, kedor zmaje to sidro, prepusti razum valovom subjektivističnega dozdevanja: prav je, kar se mu ravno zdaj prav zdi, dobro je, kar mu trenotno dopada! Kjer ni vere v o-objektivnost spoznanja, tam ni človeku nikedar resno za načela, vzmožen je za pravo trditi zdaj to, zdaj ono, dasi naravnost nasprotno —- a konečno rogati se vsemu ! Kjer ni vere v objektivnost spoznanja, tam se človek ne da voditi razumu, ampak vda se ali domišljiji in postane fantast, ali čustvu iu postane senti-mentalist, ali pa bo njegova beseda kakor strup, ki razjeda in uničuje vse, kar je pozitivno. Razvidno je pa, da pri takih ljudeh ne moremo iskati niti načelnosti, katera je nemogoča brez stalnosti načel, niti doslednega, logičnega umovanja, niti smemo pričakovati, da bi resno mislili, kako vpotrebljati svoje nauke na življenje, ker vsa teorija jim je domišljavost, izrodek bolnega uma ; pri takih ljudeh ne bo vladala niti misel niti logika, ampak kontradikcije, brezmiselna nedoslednost, posmeh resnici, skratka : logično brezvladje, anarhizem. Umovni anarhizem se šopiri dandenes posebno v leposlovji • evropskih narodov. Preneseni govor, ki ga leposlovec rabi, služi le še bolj v to, da se z njim zakriva nelogičnost in breznačel-nost ter se čitatelje slepi. Pri nekaterih' pisateljih je nemogoče iz raznih del, ki so jih spisali, spoznati, kakošuo je bilo njih svetovno naziranje, ali izslediti temeljno načelo, iz katerega bi se dalo izvajati, kar na raznih krajih trde in učijo. Vzemimo Goetheja! Zdaj ti gori za krščansko estetiko, zdaj mu je Spinoza učitelj resnice, njegov panteizem edin mu daje tolažbe ; danes je pravi pravcati epikurejec — vživanje mu naj višji zakon, jutre zopet išče utehe v magiji — „ob ihm durcli Geistes Kraft und Mund nicht mancli Geheimniss rverde kund“ ! Nič bolj načeinosten ni Schiller. Proslavljanje grških bogov bi skoro opravičilo mnenje, da mu je stara mitologija višja ko krščanstvo ; brezumno malikovanje lepe umetnosti v „die Kunsti er" se vrši popolnoma v smislu idealističnega panteizma Hegelovega ; zdaj se vglobi v Kanta, iščoč v njem »kamna modrih11, zdaj se zopet nagiblje h katolicizmu! Občudovani genij — in vender sama megla, sama — pojmovna anarhija v glavi, o kateri se hoče mladino uveriti, da se je najvišje povspela v kraljestvo solčnih idej! ? Naš Stritar se pač nikedar ni resno pečal s filozofijo. Bral je nekaj francoskih enciklopedistov pa par nemških od Schopen-hauerja navdihnjenih frazeologov; kar je tukaj nabral, raztrosil je potem po svojih raznih spisih! Pač zaman bi bilo iz teh razmetanih delov Stritarjeve modrosti sestavljati celotno filozofično naziranje! Nič ne trdi, česar bi na drugi strani ne tajil. On je idealist, pa ne le, da noče povedati, kaj je idealizem, ampak s tajenjem proste volje, s povdarjanjem golega zemeljskega realizma spodnaša tla vsakemu idealizmu! On je kristijan, in vender se roga krščanskim dogmam; on kliče: kvišku srca! in vender izpoznava Schopenhauerjev fatalizem. Kristus mu je vstano-vil pravo vero, vero ljubezni — in vender veruje v drugega Odrešenika-Mesijo, ki ima biti — slovanstvo ! Njemu ni Rous-seau ov ,Emil“ nič manj svet kot Kristusov evangelij! Spojite taka protislovja ! Primerjajte ortodoksnega Tavčarja, pa vernega, pobožnega Vošnjaka v knjigah Mohorjeve družbe z bogotajnirn Tavčarjem 111 z materijalističnim Vošnjakoni v „Ljubljanskem Zvonu14 ! Nam hočete dokazati, da je Jurčič resno mislil s krščansko vero in nravnostjo ? Dokazati vam moremo z druge strani nasprotno ! Pa sploh v teh slovstvenih glavah se čudovito vse meša in vrti! Kjer bi človek pričakoval luči in jasnosti, je sama megla in zmedenost! Pa siliti se nas hoče, da bi take veleume na kolenih molili in njih izreke s češčenjem sprejemali kot prave božje orakelne 1 „Stritar piše;‘ : ..Prešeren poje14 : — pa punc-tum — višjega prizivnega sodišča ga ni na nebu in na zemlji ! Čudno: od vsakega človeka, kateri hoče veljati za količkaj moža, se zahteva, da se vsaj zaveda, kaj je, kaj misli, kaj hoče. A ti ljudje, ti slovstveni maliki si niso niti sami na jasnem, kaj mislijo, niti je nam jasno, kaj mislijo in hočejo. Prvi pogoj piave duševne velikosti je jasen nazor o svetil, o življenju — a. ti naši slovstveniki nimajo niti o svetu, niti o človeku in njega namenu določenega nazora; ako jih smemo soditi iz njih lastnih spisov, niti pri zdravi pameti niso, ker kar jim je danes belo, jim je jutri črno, v isti sapi isto trde in zanikavajo, hvalijo in obsojajo —• njih slovstvo je kraljestvo pojmovnih nesmisli, intelektualnega anarhizma! Kako mora tako slovstvo vplivati na duhove, posebno na mlade, se pač lahko razume. Jasno izraženi nazori v bralcu duha bodrijo, razsvitljujejo in bistrijo, tudi voljo oplojajo in jo nagibajo k dobremu ; čim bolj pa se moralne sile v človeku krepijo, tem bolj se brzdajo in krotijo nižiše : čustvo in domišljija. Naloga leposlovstva je sicer, da blaži čustvo in oploja domišljijo, a to mora delati harmonično z drugimi dušnimi zmožnostmi. Harmonija pa zahteva, da v človeku vladata razum in volja drugim,, nižišim vzmožnostim ; zatorej ne sme leposlovec nikedar plemenitejših vzmožnosti tako zanemarjati, da one ne dobijo v umotvoru primerne hrane, v tem ko živita od umotvora le domišljija in čut. Proti temu pravilu greše leposlovci, o katerih govorimo — leposlovci-anarhisti. Razum živi ob idejah, volja se ojačuje ob jasnem, določenem spoznanji pravega. Ideje so odsvit resnice; kakor je resnica ena, nedeljiva, tako nosijo tudi ideje le takrat znak resnice na sebi, ter zamorejo razum pritegniti, da jim pritrdi, ako si ne nasprotujejo, ampak se logično vežejo v harmonično celoto. Kjer razum vidi, da je rušen logični stik mej trditvami, ki se nahajajo na raznih mestih pisateljevih spisov, mora •dvomiti o njih resničnosti. Ideje, ki se razdvajajo, ki druga drugo izločujejo, ne izražajo resnice, zatorej jim razum ne more pritrditi. Slovstvo tedaj, v katerem vlada logični anarhizem, ne podaje razumu in volji duševne hrane; zmedenost pojmov in logična nejasnost se polasti tudi bralčevega duha ; tako slovstvo dovaža hrano le domišljiji in čustvu ; iu ker se ta izključljivo živita in gojita, se plemenitiše sile v duši, razum in volja, o-mračite in potopite: namesto jasno mislečih in plemenito hotečih ljudi vzgaja nam tako slovstvo fantaste in sentimentaliste. Mi imamo o tem več ko eno skušnjo: mladenič, ki se je strastno vrgel na branje modernih pisateljev in pesnikov, v kratkem duševno in moralno opeša ; pojmi se mu zmedejo ; dasi bo znal na pamet tisoč Schillerjevih ali Stritarjevih rekov, vender o ničemer, niti o človeku, niti o Bogu, niti o človekovem poklicu ali o natori življenski ne bo imel jasnega pojma ; in kaj' je še žalostneje, imel se bo vkljub vsemu temu za modrega, neozdravljivo bolehal bo za — veledomišljivostjo. Moderno leposlovje je za mladino pogubno, ker ji meša pojme, omračuje razum, in je duševno pustoši; in, kakor prevladuje v njem domišljija ali sentimentalnost, vzgaja nam ali nepraktične, za življenje in njega resne zahteve nevabljive ljudi, ali pa prečutljive mehkužneže, ljudi brez volje in energije. Spominjamo se mlade žrtve modernega slovstva: pred leti ležal je na smrtni postelji dvajsetleten mladenič, kateremu je — Stritarjev „Zorin“ razvnel živce vlivši v mlado srce strup brezupnosti! Anarhizem se iz slovstva čedalje bolj širi moreč duhove in .zadušujoč v njih vsak vzlet po višem. Ko se je pa umstveni anarhizem naselil v duhovih, mora prej ali slej pojaviti se tudi na zunaj — v življenji. Bralna manija in nje nevarnosti. Bralna manija je značilna za naš vek. Zdi se, kakor bi bili prepričani, da brez mnogega branja se človek ne more prav vzgojiti in izomikati. To velja ne le v višjih stanovih, tudi pri-prosto ljudstvo kmetiškega in delavskega stanu se pripravlja s poljudno pisanimi listi in knjigami. Slovstvena omika t. j. omika, ki se zajema iz pisma, bodi splošna, segaj od naj višjih društvenih krogov dol do najnižih slojev! »Berite, berite, veliko berite!-' — zabija so mladini v glavo po srednjih šolah. »Kedor ni bral tega ali onega dela, ne more v društvo omikancev.“ „Kaj, tega pesnika niste še brali ? Sramujte se! Jaz sem ga znal na •pamet, ko sem imel še le petnajst let!-1 Tako in enako se neprenehoma dijakom ponavlja od modernih vzgojevateljev. Od tod •dandenes v mladini strast do branja brez mere in meje. Naša mladina ne bere, ampak knjige kar požira; tudi ne vpraša po kakovosti berila: dobro ali slabo — vse ji pride prav. Saj tudi v šoli se malo ali nič ne razlikuje mej dobrim ali slabim berilom ; zgodi se, da dijaki dobivajo od profesorjev celo brezbožne in nenravstvene knjige, da, knjige, ki so — na indeksu ! Kajti — tako se meni — knjige se ne bero toliko radi vsebine, ampak bolj radi jezika in zloga, in pa da si dijak z mnogim branjem širi obzorje ! Mi imamo o tem svojo misel, ki jo hočemo tu razložiti. Naj pač nihče ne meni, kakor bi hoteli mi vse knjige in liste kar v ogenj pometati! Branje samo na sebi je dobro ; le da se vsaka, tudi najboljša reč, more zlorabljati in nje pomen pa koristnost pretiravati. Eno in drugo pelje k slabemu. Kar se tiče zlorabe, nočemo tu govoriti o branji slabili knjig in listov — stvar je preočitna, nego da bi še mi tratili s tem čas in besede. Mi imamo v mislih sploh le dobra dela. Radi priznavamo, da je branje dandenes najkrajša in najnavadniša pot do splošnega izomikanja. Razne stroke človeškega znanja so se tako razmožile, da ni mogoče niti v šoli niti drugje vse, kar mora omikanec znati, ustno predavati — ne ostane tedaj drugega nego knjiga in branje. Brez branja bi naše obzorje ostalo omejeno, da bi omikanec ne mogel zadostovati vsem časovnim zahtevam. Dalje mora branje današnji dan biti nekak lek proti strupu, s katerim skušajo Bogu in cerkvi sovražni ljudje zavdati vernemu ljudstvu. Resnično je, da se tiskajo in mej ljudstvom razširjajo slabe knjige in časopisi ; z vednim priporočanjem in povdarjanjem, kako neobhodno potreba je brati, se je tudi ljudstva polastila bralna strast — skratka: ljudstvo želi brati in brati hoče; ako mu ne bomo podajali v branje dobrih knjig, segalo bo po slabih. Primorani smo dandenes mej ljudstvom povspeševati dobro branje. Mi hočemo mariveč le pokazati, kaj slabega more slediti tudi iz dobrega branja, ako njega važnost pretiravamo ; kajti znani rek: „omne nimium vertitur in vitium“ ima svojo moč tudi tu. To naj nas opominja, da nismo narodu še zagotovili prave, stalne sreče, ako vemo, da je založen s knjigami in časopisi, katere noč in dan pridno prebira. Pred vsem branje ni naravno, niti najboljše odgojilo človekovo. Človek je čutno duhovno bitje; da ga naravno vzgajamo, moramo rabiti odgojilo primerno njegovi naravi, odgojilo čutno-duhovuo. Tako odgojilo pa ni pismo ali črka, kajti črka je mrtva, duh je, ki oživlja. Odgojilo torej človeški naravi edino pri-anerno je živa beseda, katere bistvo se sestavlja dvojno: iz čut- nega zvoka pa iz duhovne misli, ki se v zvoku vteleša. Zatorej je Jezus Kristus poslal »posteljne po svetu, ne naročivši jim : Pišite in dajajte brati! ampak: Oznanjujte, pridigajte evangelij! Vera, temelj krščanske vzgoje, uči apostelj, je iz slišanja, siiša-nje pa po besedi Božji.1) Tudi mi ne verujemo, ker beremo v sv. pismu, ampak ker tako slišimo od sv. matere cerkve. Še le v srednjem veku so se pojavile nekatere sekte, ki so začele posebno povdarjati važnost in potrebo branja, posebno sv. pisma; v 10. veku pa so nekateri reformatorji šli tako daleč, da so branje sv. pisma razklicali kar potrebno za zveličanje. Znana je sploh bralna strast, ki se pri protestantih nahaja za sv pismo in druge nabožne knjige. V to so se pri njih o-snovula tudi tako zvane biblijske družbe, da bi razširjale sv. pismo in pospeševale njega branje. In skrb protestantskih društev se razteza tudi na katoliške narode, mej katerimi razprodajajo ali celo brezplačno ponujajo sv. pismo v ljudskih prestavah. Se li to godi slučajno ? Ne, akatoličani imajo pri tem svoje posebne namene. Oni vedo, da katoliška vera je iz slišanja, da smo katoličani, le vkolikor in ker poslušamo učečo cerkev. Od te učeče cerkve t. j. od svojih duhovnih pastirjev in škofov bi akatoličani ljudstvo katoliško radi speljali na pot, ki so jo oni nastopili v 1(1. veku odpadši od cerkve. Radi bi katoliške narode polagoma poprotestantili. Polagoma, a gotovo — ker glavna reč je, da se privadi ljudstvo brati sv. pismo ter s a m o, neposredno zajemati iz zaklada Božjega razodenja ; kmalu bo začelo tudi samo razlagati svetopisemsko besedo — in tako se mu bo zdela razlaga župnikova čedalje bolj brezpotrebna; čedalje manj bo pogrešalo krščanskega nauka, žive besede učeče cerkve. To more katoličane le odvračati, da ne zahajajo več z otroško ljubeznijo in zaupnostjo k materi ogrevat si v njenem naročji katoliško zavest. Prvi korak k protestantizmu! — Sploh, ko bi šlo za to, da bi se v pisani besedi ljudstvu podalo sv., pismo še tako izvrstno razlagano, liturgija z vsemi liturgičnimi molitvami, pa cerkveni govori, sploh vse, kar je doslej slišalo iz ust svojih duhovnih pastirjev, tako da bi malo ali nič ne slišalo v cerkvi, česar bi doma ne imelo v knjigi — ako bi šlo-za to, pravimo, mi bi se pomišljali osrečiti narod s takim darilom .... Pa vrnimo se zopet k občnemu vprašanju. Pisana črka je mrtva in nedoločena. Prepustiti se mora bravcu, da jo se svojim duhom oživi ter ji pomen določi. Ako damo tedaj kmetu knjigo v roko, izročimo mu posel, da sam določuje pomen besedi in. njih nauk t. j. postavimo ga učenika samemu sebi. To mora o- ') Rim. X. 17. buditi v njeni zavest neodvisnosti, in v oni meri, v kateri se ta zavest vtrjuje, mora pojemati čut odvisnosti od tuje avktori-tete : ako sam določujem, kako misliti, kaj je res in prav, ni treba, da me drugi podučujejo ! Neodvisnost misli je prva, ona poraja neodvisnost hotenja in dejanja. Kedor začne v misli odtegovati se avktoriteti, se ji tudi v volji in dejanji ne bo pokoril. Zatorej se nam zopet ne zdi slučajno, da so mej heretiki ravno tisti najbolj priporočali branje sv. pisma in sploh pisemsko izobraževanje, kateri so se pred vsem odlikovali po revolucijskih. antisocijalnih težnjah. Znani so iz srednjega veka Val-denzi, AVikletitje, Husiti ; znani protestantje, kajti protestantizem je po svojem bistvu revolucionaren. Kar se posebe tiče razširjanja sv. pisma po biblijskih družbah, spričuje slavni nemški zgodovinar Leo, kako imajo tudi mej katoličani revolucijske namene, kažoč posebno na severno Italijo, kjer so pred 40 — 50 leti angleški emisarji s posebno požrtvovalnostjo trosili mej ljudstvom italijansko biblijo ; Leo meni, da ravno z branjem sv. pisma so se narodu vcepile one revolucijske težnje in nevkrot-nost, po kateri so severo-italijansko pleme toliko odlikuje. — Znano je tudi. da se dandenes morda nikjer na svetu toliko ne bere kot na Češkem. Tam veje Husov duh. In branje, se zdi, je mogočno sredstvo, s katerim se ima velika množica speljati od pokorščine do cerkvene in posvetne ob'asti ter dozoriti za revolucijo. Morda bo nedaljna prihodnost kazala, kako prav sodimo. Neizmerne važnosti kakor pri vzgoji posameznikov, tako tudi pri vzgoji celih narodov je, da vtrjujemo v njih kar mogoče spoštovanje avktoritete, ker brez tega ne more obstati noben red ne v cerkvi ne v državi. Posebno pa moramo vselej in neprenehoma na to paziti pri vzgoji nižega ljudstva. Velika množica nikedar ali malokedaj toliko dozori, da bi mogla ob sebi stati in se vladati; ona ostane več ali manj vedno otrok, ki mora ubogati in se dati voditi; to je pa nemogoče, ako ne spoštuje avktoritete. Kakor otrok, tako tudi ljudstvo identiiikuje avkto-riteto z osebami, ki ga vzgajajo in vodijo. Da se torej v ljudstvu živ ohrani čut pokornosti, da ne zamre v njem spoštovanje avktoritete, je potrebno, da njegovi učitelji in voditelji sami z njim občujejo iti ga podučujejo. Beseda, ki jo od njih slišijo obraja spoštovanje, vtrjuje čut odvisnosti. Ljudstvo mora svoje voditelje pred seboj videti, jih slišati; njih živa beseda je nanje navezuje. Kedor, tedaj ljudstvu v pisani besedi podaja vse, kar more slišati od svojih voditeljev in učiteljev, ruši ono živo socijalno vez, ki jo sklepa mej podložniki in višjimi le živa beseda, ter ljudstvo speljuje na nevarna pota. Kedor sam bere in razlaga, se večkrat moti in prav lahko zabrede v krive pojme. To velja posebno pri neomikanem ljudstvu. Kako krivo se večkrat razumevajo še toliko priprosti nau- ki ! Ako tedaj gremo z branjem predaleč in ljudstvu prepuščamo, naj se samo izobraža iz knjig, je nevarnost velika, da se v duhovih vgnezdijo krivi nazori in soube ; v teli bo ljudstvo živelo, ne da bi bilo mogoče mu jih popraviti ali izbiti, kajti kar se bere, se v srcu obdrži, in ako z občevanjem, z živo besedo ne izvabimo iz kmeta, da izpove svoje zmote, bo v njih živel in umrl; a o svojem času zmote obrodijo tudi sad slabega dejanja in nenravnega življenja. Slednjič moramo še povdarjati, da pismeno izomikanje, denimo tudi, da so knjige skoz in skoz dobre, in da se črka prav razume, vender vedno ostane nepopolno in nekako mrtvo, za življenje manj živahno, manj praktično. Sole, tudi višje, kjer bi mogli dijaki več ali manj vse, kar slišijo iz ust učiteljev, najti v knjigah, imajo vedno svojo veljavo; tako zvano avtodidak-tično učenje, učenje iz knjig brez učitelja, je in ostane pomanjkljivo in ne bo nikedar doseg'o one popolnosti, kojo si pridobi mladenič po šoli. po živi besedi učiteljevi. Tako tudi ljudstvo,, ki se enostransko omikuje iz knjig, ni nikedar duševno tako živo. ne bo nikedar znalo teoretičnega znanja tako vporabljati na življenje nego ljudstvo, kateremu je prvi in glavni vir izomika-nja živa beseda. Narod severnih protestantskih pokrajin, da-si toliko bere. je vkljub temu ekorniši in nepripravniši za življenje od n. pr. italijanskega ali francoskega ljudstva, ki primeroma tako malo bere in je bilo do novejših časov branja večinoma nevešče. Močno se moti, kedor misli, da slovstvo, bodi še tako razvito, mej ljudstvom še tako vdomačeno, more narod vzgajati k pravemu, stalnemu napredku in sreči, ali celo brezpotreben delati poduk z živo besedo ; temveč čim bolj se širi v ljudstvu bralna strast, tem bolj moramo iskati prilike in načinov, kako večkrat z ljudstvom v dotiko stopiti in z živim podukom je buditi, razganjati mu dvome, popravljati zmote, ki se jih je znalo navzeti iz slovstva. Nikar ne zanemarjajmo poduka z besedo, češ, saj ljudstvo bere ! Ljudstvo bere, a ljudstvo tudi razlaga in misli po svoje, in gorje nam. ko bi morali prej ali slej zapaziti, da ljudstvo yže davno ne misli in čuti z nami, ampak je po slovstvu speljano na kriva pota, s katerih se da tako teško zopet pripeljati na pot resnice ! Kaj takega morejo vže zdaj zapazovati krščansko misleči možje in duhovščina na Deškem, kjer je narod zadnjih let bral in bral kar mu. je podajalo novejše husitsko slovstvo — in narod hodi zdaj svoja pota, daleč za seboj za-pustivši cerkev in duhovšč no! Pred vsem bi kazalo ne le v cerkvi ljudstvo pridno podu-čevati v krščanskih resnicah, pobijati krive nazore, ki se jih je zna'o nalezti iz leposlovja in političnih listov, ampak tudi zuna-cerkve kar mogoče snovati raznih društev, prirejevati podučile silak, sploh iskati vsake priložnosti, kjer nam je mogoče na narod vplivati z živo besedo ; najmanj pa bi se smeli temu poslu odtegovati tisti, kateri so ali po učenosti ali po višji oblasti ali bogastvu poklicani, da vplivajo na veliko množico. Delovati bi morali razumniki na to, da manijo branja v ljudstvu paralizujejo s podukom ter tako kar moči od njega odvračajo^ zla, ki prihajajo od neomejene bralne strasti. V zadnjem zvezku smo pisali iz najboljšega namena par vrstic o lirvatskih razmerah. K sklepu smo obljubili, da se bomo tudi v bodoče ozirali na delovanje naših sobratov, ter opozarjali Slovence na njih napredek. Da bomo tedaj mož besedar hočemo svojo obljubo spolnovati. Zadnjič smo podali častitim či-tateljem nekak splošen pregled lirvatskih razmer. Res, da je ta pregled kratek in površen, toda menimo, da bo zadostil našemu namenu. Preden pa preidemo k posameznostim, nastane vprašanje : o čem bi najprej pisali ? O politiki ? S sedanjo politiko se pečajo mnogi hrvatski, kakor tudi nekateri slovenski časopisi, čemu se tedaj mešati v njih delokrog, posebno ker naš list ni političen ?' Sploh je politika odvisna mnogo od mož, ki imajo oblast in dolžnost skrbeti za občni blagor dižave in ljudstva. Kakeršnih načel so ti možje, kakeršnega mišljenja so, takošno je tudi njih. delovanje. Načela ali sploh mišljenje je pa odvisno od vzgojer nadalje tudi od lastnega izobraževanja. Za to so pa potrebna sredstva, in glavna sredstva so gotovo knjige. Spregovorili bomo torej o tem, kar naznanja naslov tega spisa : o lirvatskem slovstvu. Zakaj ravno o tem, bomo kmalu pojasnili. Večkrat se sliši ali čita: Bodočnost sloni na mladini. Da se tedaj zboljšajo časi, potrebno je ozirati se na mladino, vsaje-vati ji v srce pravega d u h a in voditi jo k vsemu dobremu ; nasproti pa je potrebno o d y r a č e v a t i o d n j e v s e 1> o g u b 11 o ali š k o d 1 j i v o. V kakeršnem duhu se torej mladež vzgoja, v tistem bo pozneje delovala. Iz tega spoznamo, kolike vrednosti je vzgoja. Kakošna mora biti vzgoja, o tem govori obširuiše vzgojeslovje ali pedagogika ; tukaj omenjamo samo to, da se prava vzgoja mora ozirati na telo i 11 dušo, ne samo na posvetno, ampak tudi na Dr. Mahnič. Iz novejšega hrvatskega slovstva. Nekoliko besedi za uvod. večno. Prvi pripomoček, zboljšati stanje kakega naroda, je prava, krščanska vzgoja. Vender to še ne zadostuje. Versko prepričanje, moralno življenje, načela i. t. d., vse to je mnogokrat odvisno od poznejšega izobraževanja, katero se pa ne vrši v šolskih prostorih, mariveč vsak se mora sam za to trudili. Sredstva so mil knjige, Ljudje hodijo v šolo le nekaj let, pozneje so pa prepuščeni samim sebi. Solu jim podaja samo podlago, pokaže jim način, opozori na sredstva izobraževanja, ali z drugimi besedami: šola jim da okostje, katero morajo potem sami z mesom obdati. Katera pa so sredstva, ki pomagajo človeku, da se nadalje izobrazi '? Sredstva so razna. Nekedaj so se otroci učili gospodarstva, pravega življenja od starišev, sosed od soseda i. t. d., — sploh način izobraževanja je bil vzgled stariših ali tudi prosti poduk. Toda sedaj, v rasvetljenem 19. stoljetju, zna skoraj vsak brati in rabiti knjigo. Malokatera reč se nalnja, katera lie bi bila spisana v knjigah, tudi kar se je poprej razširjalo od ust do usi, se sedaj nahaja črno na belem. Tako nam knjige podajajo nauke o gospodarstvu, o obrtniji, umetnosti, znanosti, sploh o vsem, kar je potrebno in koristno za človeško življenje. Ali — vsaka stvar ima kako dodro, pa tudi kako slabo lastnost, ima solnčno in senčno stran. To velja posebno o knjigi. •Črka je sicer sama na sebi mrtva, vender lahko mnogo koristi, še več pa škoduje. Beseda namreč izgovorjena se nekaj časa v spominu ohrani, toda kmalu se pozabi. Drugače pa je, ako je zapisana, ta se hitro razširi, gre od rok do ruk, in dasiravno se lahko pozabi, vender se še lahko povrne. Velike važnosti so tedaj pisane besede in lep dar božji je: zmožnost spisovanja knjig A pri tem opravilu člo- vek lahko zaide, ako nima pred očmi pravega namena. Kaj je naš namen, to je vsakemu dobro znano. Bogvje vstvaril nas in vse drugo v svojo čast in naše zveličanje. Človek mora tedaj tako živeti, mora svoje moči v to obračati, da spolnjuje ta namen. Kar temu namenu nasprotuje, ni dobro, ampak napačno, da, grešno. Pisatelj je svoj dar prejel od Boga, ysled tega je dolžan obračati ga v čast Stvarnikovo in v dušno korist lastno in svojega bližnjega. Pisatelj mora spolnovati Božje postave ko vsak drug človek, zavoljo tega mu ni vse dovoljeno ; ne sme namreč ravnati po svoji domišljiji, temuč po zakonih naravnih in božjih. Dolžnost pisateljeva je vzbujati ljubezen do Stvarnika razkazujoč darove božje ljubezni, voditi do spoznanja vsega, kar je dobro in lepo, podajati čitatelju estetičnega vžitka. Ker je pa človeška natura slaba in nagnjena k hudemu, ne sme pisatelj se svojimi spisi podpirati slabo nagnjenje, ali z drugimi besedami: ne sme vzbujati strasti ter priporočati kot dobro, kar je napačno, kar je nasprotno pravemu namenu. Ako pa že opisuje tudi to, mora vselej pokazati, da to ni pravo, ampak pri- poročati, kar je dobro in v soglasju z namenom, Ako tedaj pisatelj opisuje reči ki so nasprotne božjim ali naravnim postavam, mora se to zgoditi iz namena, da se nasprotno, bodisi čednost ali kaj drugega, tem lepše pokaže; z drugimi besedami: pisati mora tako, da se lepota in vzvišenost tistega pojma, ki je nasproti temu, katerega opisuje, tem sijajniše pokaže. Vzemimo vzgled. Pisatelj hoče opisati pregreho zapravljivosti. Kako mora to storiti ? Ali sme govoriti o zapravljivosti kot o kaki čednosti ? Nikakor ne! Ako zapravljivost pripisuje osebam, o katerih govori v svoji povesti, tega ne sme storiti zato, da bi priporočal bralcu naj tudi 011 tako dela, temveč mora tako opisovati, da bralcu, pokaže pregrešnost zapravljivosti. Opisovati mora, da pokaže kako koristna, kako dobra in lepa je varčnost-Iz tega spoznamo, da pisatelj lahko obravnava dobre in slabe-reči in da ne velja vgovor: Ako mora pisatelj ali pesnik imeti večni namen pred očmi, ne sme o drugem pisati ali kaj druzega opevati kakor Boga, nebesa, čednosti i. t. d. Ne ! Pisatelj sme tudi o drugih rečeh spregovoriti, kot o pregrehah, o človeškili slabostih, strasteh i. t. d. toda le iz tega namena in tako. da vzbuja človeku čustvo do dobrega in lepega, in da ga ne vodi od pravega namena, ampak da ga še potrjuje v dobrem. Kar velja o pisateljih sploh, to velja še posebej o pesnikih-Dolžnost pesnikov je se zbranimi besedami, z vzvišenim govorom vzbujati v človeku ljubezen do vsega, kar je v resnici lepo. Pesnik mora svoj dar, katerega je od Boga prijel, v to obračati,, da pokaže lepoto naravnih in nadnaravnih reči, da poda čitate-Ijem tisti vžitek, kakeršnega od njega pričakujejo, in da se svojo spretnostjo pokaže v lepši luči vse, kar človeka vodi k pravemu cilju. Kako vzvišen je ali bi moral biti namen pesnikov! Imajo li pa vsi pesniki ta namen pred očmi V Žal, da o vseh ne moremo tega trditi ! Marisikateri pesniki ne mislijo na ta namen, ne vodi jih resnica, mariveč lastna domišljija. Vsled tega vidimo, da njihove pesmi, dasiravno je jezik lep, zlog pravilen, ne dajo tistega vžitka, katerega od njih pričakujemo. Nekatere takih pesem ne samo da ne blažijo človeškega srca, temveč ga še od~ vračujejo od dobrega in pravega. Taki pesniki, ki so zgrešili pravo pot, ne delujejo kot služabniki večne resnice, mariveč so-orodje nasprotnika človeškega rodu, taki škodujejo lepi umetnosti več ko koristijo. Nasproti, kako vzvišene so pesmi tistih pesnikov, katere vodi pravi namen! Koliko krasnih misli nam podajejo, koliko važnih naukov ! Take pesmi ne vzbujajo strasti, ne opevajo pregreh, ne hvalijo, kar je graje vredno, ampak obračajo človeško srce k dobremu, ter vodijo do spoznanja in ljubezni tistega, ki vse modro vlada. Pesniška dela morejo tedaj mnogo koristiti: pri odgojevanju in izobraževanju, ako so dobra, še več pa lahko škodujejo, ako se v njih skriva strup ali pa napačna načela. Ko smo si ogledali pisateljski in pesniški dar in ko smo spoznali njegov namen ali dolžnost, preidimo k stvari. Ozrimo se na sredstva izobraževanja, katera podaja mladini hrvaško .slovstvo, da spoznamo, ali so ta sredstva kos svoji nalogi, ali niso. Za sedaj se ozrimo na pesništvo, ker na to se vsak ozira najprej, in s pesniki se vsak narod hvali. Hrvatje imajo mnogo starejših pesnikov, katerih ime sluje tudi pri tujih narodih, toda s temi se ne bomo pečali, ampak obinemo se k pesniški vili novejšega časa, ali bolje rečeno, ogledali si bomo tista pesniška dela, ki so najbolj razširjena, pa tudi najbolj priljubljena mladini sedanjega časa. Peter Preradovič. Prvak hrvatskih pesnikov in eden iz mej najznamenitiših slovanskih pesnikov je Peter P r e r a d o v i 6. Njegove pesmi se nahajajo v raznih listih, nekatere pa je sam posebej izdal. Po rsmrti so izdane vse pesmi I. 1873 pod imenom : „Pjesnička djela P. Preradoviča11, iu slednjič je 1. 1800 društvo „M. H.“ izdalo veči del pesmi pod imenom „Izabrane pjesmr*. Na to izdajo se bomo tudi mi ozirali. Preden pa spregovorimo o pesmih samih, omenimo v kratkem življenje pesnikovo. Peter Preradovič se je rodil dne 19. sušca 1. 1818 v Gra-brovnici, vasi nekdanje Krajine. Začetne šole je obiskoval v Grubišnom polju in v Gjurgjavcu, L. 1830 je bil sprejet v vojaško akademijo v Dunajskem Novemmestu. V tem zavodu (ker se je odgojeval seveda v nemškem jeziku) je začel skladati nemške pesmi. Za osem let je obiskal svojo mater in sestro, toda pozabil je materin jezik tako, da se niso mej seboj razumeli, ker mati in sestra niste znale nemščine. Kes, da se je pri tem obisku nekoliko zopet priučil domačemu jeziku, vender s tem ne bi nikoli postal tak pesnik. V vojaški službi bi bil ostal istega tujega mišljenja, ako ne bi nanj vplivali nekateri Hrvatje, ki so služili ž njim v isti službi (kot Kukuljevič in drugi), in ako ne bi bil prestavljen v Dalmacijo. Tamkaj je šel skoz Benetke, kjer ga je Špiro Dimitrovič, narodni pisatelj, pridobil za hrvat-ske ideje in navduševal, da zlaga pesmi v materinem jeziku. 'Obljubil mu je namreč, da mu pošlje hrvatsko posem, toda pod tem pogojem, ako mu Preradovič odgovori s hrvatsko pesmijo. To se je tudi vresuičilo. Dimitrovič mu pošlje pesem, v kateri proslavlja pesnika in njegove vojake. Tako je Preradovič prisiljen zložil pesem: „Po.slanica Špiri Dimitroviču“ (glej Iz. pj. str. 209.) 1. 1843, ki je prva v narodnem jeziku, in, kakor sam v lastnem življenjepisu priznava, nima posebne vrednosti. Druga njegova pesem, ki je prva stopila v javnost, je r ,.Zora puca“ (Iz. pj. str. 213.). Zagledala je svet v listu: „Zora Dalmatinska11 1854. Od tega časa je pesnikoval v lirvatskem jeziku. L. 1818 je postal kapitan, 18'IG pa general. Istega leta je bil prestavljen na Dunaj, kjer je živel do smrti, to je do 18.. julija 1873. Pesnik je torej vmerl v tujini, oddaljen od mile domovine; ker je pa želel počivati v domači grudi, (saj to želje izraža v lepi pesmi „Putnik“ (Iz. pj. str. 85), vsled tega so njegovi telesni ostanki preneseni z Dunaja in dne 14. julija 1. 1879 v Zagrebu na centralnem pokopališču (Mirogoj) v posebni grobnici pokopani. Preradovič je bil mož trdnega značaja, resen, toda jako blag; vsled tega so tudi pesmi bolj resne in mile. Svoje sta- novske dolžnosti je vestno spolnoval do smrti in dasiravno mil je veliko posla in truda provzročevala vojaška služba, je pri vsem tem vender mnogo bral. ter se pečal zlasti s filozofijo. Kako je ljubil svojo domovino, pričajo najbolj njegove ladoljubne pesmi.. Premoženja ni imel veliko, večkrat je živel celo v veliki stiski, kar se tudi razodeva v nekaterih pesmih. Da na vero ni pozabil, dasiravno v taki službi in napojen z novo spiritistično nau- ko, so dokaz večina pesmi. Ostal je optimist s trdno vero v Bo- ga in boljšo bodočnost. * * * Ozrimo se sedaj na same pesmi ter si oglejmo posamezno delovanje tega dičnega moža. Prvo mesto zavzemajo rodoljubne pesmi. Preradovič je veči del svojega življenja bival izven ožiše domovine ; odtod tolika ljubezen in toliko hrepenenje po domovini. Ko se je vzbudila v njem ljubezen do domačega jezika in ko jo zvedel, kako se Hrvatje vzbujajo in kako krepko branijo svoje pravice in jezik, začel je tudi on pridno pomagati svojim sobratom s peresom. Pošiljal je svoje proizvode raznim listom, ter spodbujal k stanovitnosti. Kako je želel prebivati v domovini, nam najbolj kaže pesem : „Putnik“ (str. 85). Težave tega popotnika so lastne težave pesnikove. Vsebina te lepe pesni je sledeča: Potnik hodeč v puščavi in ob slabem vremenu loži, zakaj se je podal v tuje kraje ter zapustil domačo grudo. To žalost mu še povečuje neprijaznost neke starice, ki se ga ni hote:a vsmiliti in mu dati prenočišča. Vsled tega pravi se solznimi očmi: Za tudjinca ništa nemaš, Tudja majko, kad te moli, Tudje diete tvoje nije. V tem žalostnem treuotku pomisli na svojo domovino, obrne oči proti nji ter kliče : Primi opet svoje diete, Do vieka če tvoje biti, Ljubit tebe vsako doba, U toni polju daj mu groba. Tvojim cviečem grob mu kiti ! Te presrčne želje pesnikove so se vresničile. Res, da ni bival zadnje dni svojega življenja v domovini, vender mu je ona dala prostor, kjer njegove kosti čakajo vstajenja, ona mu okrašuje grob s cvetlicami. Ta pesem je prav močno razširjena, pa tudi najbolj priljubljena, vsled tega tudi slavno društvo M. H. ni hotelo spremeniti prve strofe, kakor jo je pesnik pozneje spremenil. Zadnja •dva redka te pesmi se nahajata na (ličnem spomeniku pesnikovem. Polna čuvstev je tudi pesem: „Djed i uiutk“, v kateri ded pred smrtjo podučuje vnuka, naj proslavlja domovino. Preradovič ni samo Hrvatov spodbujal h krepkemu delovanju, mariveč je tudi druge narode slavenske vabil k zajemnosti in složnemu delovanju. Tako nam pesem „Kosovo polje“ razodeva želje pesnikove, da bi se Srbi združili s Hrvati ter delovali za blagor domovine. Na koncu izraža te želje : Kad svi jednog Roga molite, kad svi Jednim glasom Slavu pjevate, kad svi Jednog tiela uda ste, bud’te i svi Duha jednoga. Iste misli nam podaja pesem : „Poljakoin“ (Iz pj. str. 145), s katero vabi Poljake, da bi se združili s Hrvati in razlog temu Jiavaja z besedami : Više ruka može Više, kad se slože, Više brače skupa Dalje napred stupa. Ravno tako v pesmi „Rusinom“ (Iz. pj. str. 145.) proslavlja Rusine, da so se pridružili k drugim Slavenom. Krasna pesem je „Rodu o jeziku,“ (Iz. pj, str. 151.) S to spodbuja pesnik narod, da ljubi svoj materin jezik, opisajoč,njegovo lepoto in razširjenost. Pesem je polna misli, čustev, pa tudi nekakega ponosa, ko pravi, da so ž njim vladali cesarji in kralji, ter da je jezik razširjen od Carjigrada do Kotora, od •Črnega do Jadranskega morja. Najlepše misli te pesmi izražajo besede: Svaka zviezda svojim svjetlom sieva Svaka ptica svojim glasom spieva Ti jezikom svojim stori ! Sladkim glasom materinim Odlikuj se medju inim ! Razlog temu navaja to, ker ga je Bog vstvaril s tem jezikom, da bi ž njim govoril, popeval in Boga častil. Tej podobna je pesem ,.Jezik roda moga.“ Pobožno čustvo pesnikovo nam kaže pesem „Molitva“ (str.. 159.) Pesnik prosi Boga za svoj narod, ki je majliin in obdan od sovražnikov, da bi ga krepčal v napredku, ter mu poplačat trpljenje, katero je prestal pri brarnbi svoje domovine. K sklepu prayi: Ako 1’ pako nezgode ga smute, Te i nade luč mu gasne, Uzdrži mu zviezde jasne, Vjerr.ost sebi, pouzdanje u te.“ Biser pesništva hrvatskega in najboljši dokaz, kako je Pre-radovič ljubil domovino, je pesem: „Pozdrav domovini11 (str. 140.) Ko se je 1. 184«) po bojevanju s Piemontezi vrnil v Zagreb, zložil je to pesem. Videl je že mnogo krajev lepili in gla-sovitih, ali : S vi su liepi al s vi skupa niesu, Što si, majko, meni samo ti. V pesmi „Naša zemlja«* (str. 171) proslavlja pesnik domovino. je povsod rodna in plodna in slavna po svojih junakih, ki. so se hrabro bojevali zoper sovražnike sv. vere. K sklepu pa vzbuja rojake k ljubezni take dežele ter kliče, da jo varujejo iik ji ohranijo pravo življenje pred tujim plevelom. V pesmi „Eože živi-1 (str. 173) prosi pesnik Boga, da bi blagoslovil rod in 11111 poplačal trud in trpljenje, katero je prenašal v vednem bojevanji proti sovražnikom. Ta pesem je tudi vglasbena in se kaj rada razlega mej hribi in po veselicah. Ljubezen do domovine nam pričajo še druge lepe pesmi, kot „Uijeka“ (str. 175), kjer pesnik spodbuja narod k stanovitnosti, rekoč, da zakoni božje pravičnosti niso pokorni človeškemu razumu. Potem „lvonac kraju«* (str. 180), katera naznanja propadanje turške moči in slave ter lepšo bodočnost mile domovine Slednjič je vredna spomina pesem : „Bilo kad," kjer tolaži rod, da prenaša težave in nadloge, ker prišel bo čas, da bo vse to minulo. Kako je bila Preradoviču pri srcu sloga in skupno delo- vanje Slavenov. nam jasno kaže pesem: „Slavjanstvu“ (str. IGO.) V tej pesmi opisuje pesnik preteklost, kažoč, koliko so Slaveni pretrpeli od sovražnikov, nadalje sedanjost, govoreč o njih moči in množini. Ker pa Bog tiste, katere ljubi, tudi tepe, zato tudi Slavene tarejo nesreče, sovraštvo, sebičnost in nesloga, vender, pravi pesnik, naj nikar ne obupajo, ker je Bog ravno nje postavil, da širijo blagor in dobro na svetu. Potem se pesnik ozre na bodočnost in kot prerok polen navdušenja oznanjuje boljše čase rekoč : Prišel bo dan, ko bo izišlo solnce ljubezni, ki bo združilo v«e Slavene v edino cesarstvo — cesarstvo ljubezni. S to pesmijo je Preradovič kot idealist dosegel vrhunec in dal Bog, da bi se njegove želje, ali bolje rekoč njegovo pre- rokovanje izpolnilo, pa ne samo v narodnem, ampak tudi v verskem oziru. To so glavne, da, najlepše rodoljubne pesmi hrvaškega prvaka. Spotakljivega ali graje vrednega ne najdemo v njih ničesar ; tu pa tam je kaka malenkost, toda to se mora pripiso- vati njegovi navdušenosti. Nekatere pesmi kažejo, da je ves gorel ljubezni do domovine in do roda slovanskega; ker je pa spoznal iz poli tiskih okoliščin, da ni prave vzajemnosti, se je tolažil z bodočnostjo in tudi druge spodbujal k stanovitnemu delovanju. Kakor nam domoljubne pesmi kažejo pesnikovo ljubezen do domovine, tako nam druge pričajo o njegovem verskem prepričanju. Iz teh pesmi marisikaj dobrega izvadimo, marisikatero zrnce ,je vredno, da je podamo častitemu čitatelju. V pesmi: , Kuža i ljubica“ (str. 1) uči pesnik, da moramo biti zadovoljni se svojim stanom, v katerega nas je Bog poklical. Sklene pa: ,. N i j čestitog života — Do čestite smrti ;u to je: kaj pomaga srečno in slavno življenie, ako je njegov konec nesrečen ? Naj kedo živi še tako pravično, ako pa ob koncu življenja zgreši svoj poklic, ako pred smrtjo zapusti pot pravičnosti in kot tak konča tek svojega življenja, ni srečen. S pesmijo : „Dvie ptice“ (str. 9) nas. uči, da ljubimo domovino, naj bo še tako uboga in od drugih zaničevana: „Domovina kakva bila — Kodjenom je sinku mila.“ Lep nauk nam podaja sonet „Ljudsko srce'1 (str. 8.) Človeško srce ni nikoli prav zadovoljno ; ko doseže en namen, že se mu vzbudi sto drugih želja. In čemu toliko skrbi : Medj kolievkom (zibelko) traje i medj rakom (trugo) Našem žiču odveč kratko doba, Za to srce u nazočju groba Uviek drhče željein sve jednakoin, Misleč uviek : zemlja ima slasti. Koja neče s njima u grob pasti! Pesnik hoče reči: Kratko je naše življenje, toda srce vender -3ie miruje, četudi je že blizu groba, ker vedno misli, da je še kako veselje na svetu, ki ne bo šlo ž njim v grob. Še lepše misli razodeva „Pamet srce“ (str. 9 ) Pamet, ki stanuje v glavi, se pritožuje srcu, zakaj vedno bije in ji ne da nikoli pokoja. Srce pa odgovarja: Morje je tudi nižje od obrežja, vender ne more zabraniti morju, da ga ne bi tolklo se svojimi valovi: Tvoja visost Bog ti blagoslovi ! Al ne diraj a pravo ničije : Iz mog žara ti si svjetlo božje, to je : Ne kratim ti tvoje visokosti, toda tudi ti se ne mešaj v ptaje pravice, ker ako ne bi mene bilo, tudi ti ne bi gospodovalo. V pesmi „%emaljski raj“ (str. 32) opisuje pesnik posvetne dobrote in slasti, ki mnoge tako oslepijo, da mislijo, da so že na zemlji nebesa; ali: „Ab na zemlji nema raja. — Želja za njim to je sve.“ Navada je, da si ljudje ob novem letu voščijo srečo in vse dobro. To je nagnilo našega pesnika, da je zložil pesem : „Mlado ljeto“ (str. 36). Ta pesem pa nas uči nekaj koristnega: Novo leto nam bo srečno in veselo, ako bomo s hvaležnostjo sprejemali iz božjih rok to, kar nam bodo dodelile, ako ne bomo več želeli, kakor tisto, kar nam bo Gospod določil. — Ne manj lepa je pesem „Priznanje" (str. 36), v kateri pesnik kliče duši, da hvali Stvarnika, ki jo je vstvaril po svoji podobi, postavil čez vsa zemeljska bitja, ter ji dal nevmerjočuost. Vzvišene so pesmi „Nepojamnost (nezapopadljivost) Boga“ (str. 37) in ,;BoguJ (str. 64). V prvi pesnik občuduje božje lastnosti, ker jih pa ne more zapopasti, sklene tako-le : Ljudski razum oko duha tvoga Kao leptir oko svjetla leti, Snebiti se drzitošču može, Al do učit tebe nikad Bože ! Druga sestoji iz treh oddelkov. V prvem primerja človeka črvičku, ki se trudi, da bi zapopadel božje bitje, toda pri tem preiskovanju mu pamet opeša. Kamerkoli obrne svoje oči, povsod vidi dela Tvojih rok, vse priča, da : „Ti jesi! a šta jesi ? Šta si umu ostaje tajna do vieka.“ Dasiravno pa človek ne more zapopasti Božjega bitja, vender spozna njegove lastnosti, in o teh /govori v drugem oddelku : Ti jesi blag i dobar i milostan Ti jesi jak i mudar i pravedan, IZ NOVEJŠEGA HRVATSKEGA SLOVSTVA Ti jesi svet i blažen —------— Sve s tebe biva, vir si, iz koga svi Životi teku, more, u kojem se Sve smrti tope, uzrok prvi Svega na svietu i cilj mu zadnji. Nadalje opisuje božjo večnost, pričujočnost, vsegavednost in modrost. V tretjem oddelku pa sklene: O Bog, kedo je tisti, ki bi mogel našteti vse Tvoje lastnosti, kedo more prešteti vse,• solnčne žarke? Vsaka pesem mora pasti pred tvoje veličastvo in skesano klicati: Prali je stan moj, ter povjetarce (veter), što Jz njega časkom dignu mene, Unj me opeta i spusti evo. Hoče reči: Visoko sem se vzdignil se svojimi mislimi opevajoč tvoje lastnosti, toda zemlja je moje prebivališče, zato se zopet nahajam tamkaj, kjer sem bil poprej glede spoznaja tvojega bitja. Slednjič prosi ponižno Boga, da mu odpusti predrznost, s katero se je lotil njegove nezapopadljivosti. — Ta pesem nam označuje Preradovičevo versko stran ; trdno dokazuje, da je bil vernega srca, da je zpoznaval, da je bitje, kateremu je vse podložno, kateremu se morajo klanjati tudi pesniki. S to pesmijo Preradovič dokazuje, da je tudi nad pesniki višja moč, kateri se morajo podvreči tudi njih misli. Z eno besedo pesnik uči, da umetnost ni sama sebi namen, da je tudi ona podložna božjim postavam. O ljubavnih pesmih lahko rečemo, da so dobre, ker ne vzbujajo podlih strasti Sploh se naš pesnik ni preveč ogreval za spolno ljubezen v svojem pesniškem delovanju. Najbolj znana mej temi pesmimi je: „Mimj, miruj srce moje“ (str 280); in je tudi vglasbena. Pesnik tolaži nemirno srce : Nij’ u svietu nebo tvoje Miruj, miruj srce moje ! Preradovič je doživel marisikaj neprijetnega, kar se razodeva tudi v pesmih; vender pa moramo reči, da v tem oziru ni zašel s prave poti, ker je vedel premagati svoja čustva in najti pravo tolažbo. Omeniti pa moramo vrstice, ki kazijo lepo pesem : „Pustinja k“ (puščavnik, str. 353). Pesnik opisuje puščavnika, ki se je podal v samoten kraj, kjer mu je jedino delo pa tudi veselje Boga častiti in moliti. Pesem je skoz in skoz lepa, ali ker finis-coronat opus, vsled tega sklep kazi celo pesem. V sklepu nam-aeč pravi, da se je puščavnik začel pritoževati zoper božjo pre- vidnost, ki dopušča, da se čednost pokori pregrehi in hudobiji. Besede slove tako le : Sveti život taj ko tiha rieka Tekno mu s duševne naslade, Dok ga puna sumnje miso prieka Ne uzbuni, pitat on se stade, Kako s b o ž j o m to se p r a v d o m s 1 a ž e O p a č i 11 i da us p j e h p o m a ž e, A da k r i e p o s t n j o j se pokorava? S ote misli zaboli ga glava. Ta epos je nedovršen; čudno pa je, da se je pesniku sicer ■optimistu vrinila taka misel. Isto velja o pesmi „Zmija4 (str. I>9), o kateri pesnik sam ne ve razloga, zakaj jo je zložil in odkod so mu prišle take misli. Slednjič moramo še omeniti venec krasnih cvetlic zložen v spomin rajnih mož zaslužnih za domovino. Te cvetlice so soneti. Vseh skupaj je trideset. V vsakem je postavil pesnik spomenik enemu znamenitemu rodoljubu opisujoč njegove zasluge. Te pesmice se po vsi pravici prištevajo najlepšim pesmim hrvatskim. — Ostale pesmi so lepe in zanimive, nekatere so izvirne, druge prestavljene ali posnete, toda vseh ne moremo natančno ocenjevati. Ostane nam še nekaj važnega. V predgovoru „Izabranih pjesama" je razun pesnikovega življenjepisa še kraika ocena njegovih pesem. Tamkaj so navedene tudi pesmi, ki razvijajo s p i r i t i s t i č e n nauk. Pi eradovič je bil torej privrženec spiritizma. kar je velikega pomena za pravo spoznanje njegovega mišljenja. Zaradi tega si bomo te pesmi nekoliko natančniše o-gledali. Preden se pa podamo k presojevanju, omenimo v kratko glavna načela spiritizma. Spiritisti uče, da ima človek tri dele: telo, perisprit (ob-dušec) in duha. Perisprit združuje telo z duhom. Ko človek vmrje, se loči telo od duha, perisprit pa ostane ž duhom, ki pojde v kraljestvo duhov, ki je le nadaljevanje tega življenja brez kakšnega razločka. To se pravi: kar je človek v tem življenju, to ostane tudi v kraljestvu duhov, ne spremeni ne vere, ne stanu itd. Duhovi ločeni od telesa ali združeni s perispritom se morajo v kraljestvu duhov, ki je baje nad zemljo, spopolnjevati ali pokoriti. Nadalje uče spiritisti tudi metempsihoso (metempsycliosis) to je preseljevauje ene in iste duše v razna telesa. Po njih mnenju se človek večkrat rodi z istim duhom, toda z različnim telesom in živi na tem ali na katerem drugem svetu Pekla ne .poznajo v krščanskem pomenu, mariveč pekel imenujejo tisto • britkost, katero čutijo pri spominu na preteklo grešno življenje. Vsak duh se more poboljšati in zadostiti za svoje grehe, zaradi tega ni večnih kazni, ampak duh se mora toliko časa pokoriti,, dokler ne pride y najvišji prostor veselja, dokler ne doseže popolnosti. Nebes torej v našem pomenu spiritisti ne poznajo. Vera jim je vsaka dobra, kakeršna koli je : krščanska, mohamedanska, judovska itd. Dasiravno pa spiritisti tako napačno sodijo o veri, vender so sprejeli nekoliko resnic iz krščanstva, ali, kakor sami trdijo: spiritističeu nauk je le nekako spopolnilo krščanstva. Podlaga vsega je ljubezen, zato spiritisti povsod priporočajo in hvalijo ljubezen. Ker pa je le tista ljubezen prava, ki izvira od Boga, vsled tega je spiritistična ljubezen prazna fraza. Iz navedenega lahko vsak sprevidi, da je spiritizem popolnoma nasproten naši sv. veri, da je brezverski in kot tak po pravici od sv. cerkve zavržen. Toliko o načelih spiritizma. Vrnimo se k našemu pesniku ter poglejmo, ali je res pravi spiritist, ali pa je samo navdušen za njegov evangelij. Kal spiritizma se prvič javlja v pesmi „Smrt“ (str. 2a). Ker je pa ta pesem močno priljubljena in ker se sem ter tje tudi v šolali rabi, oglejmo si jo nataučniše. Najprej govori o njeni mogočnosti : Vlast (oblast) vrhovna svud si i nad svime, A nad tobom vječnost samo — Bog. Sitna (majhen) mrava i čovjeka umna, Sve ohimlje tvoga srpa mah, Svi stvorovi, svi su tvoje roblje. Nadalje opisuje njeno nevsmiljenje, po katerem jo vsakedo pozna ; ne gleda ne na starost, ne na stan, ne na čast.' Po tem pa praša: Kaj si vender, ko si tako nevsmiljena? Človeški duh te ne more zapopasti, samo to najde: Ti da jesi p r i e 1 a z samo biča S ovog svieta i na njemu žiči U življenja drugog tajni kraj. Te vrstice se navidezno dobro glase, toda besedica samo vse skazi. Kes, da je smrt prehod življenja s tega sveta, ker duša je nevmerjoča. zato gre po smrti v večno življenje, ali pesnik pravi, da je samo prehod. Ako sodimo po spiritistič-nem nauku, hoče pesnik reči: duh se preseli s tega sveta v drugo življenje brez kakega razločka; ali: življenje na drugem svetu je le nadaljevanje zemeljskega brez bistvene spremembe. Ako pesnik tako misli, potem uči spiritizem. Konča pa tako: Bodi kar hočeš, Bog te je vstvaril, in ker vsaka stvar kaže Njegovo dobroto : „I)obar bit češ i ti njegovo dar/ Bolj se javlja spiritizem v pesmi „Zyiezde“ (str. 41). Pesnik, in emisij uje, kaj so zvezde. Morebiti ste luči, pravi, ki razsvet- ljujete nebesa, ali ste čreda, katero varuje in vodi pastir (luna), ali ste veliki svetovi, na katerih bomo živeli, kotili slabo nag- nenje in množili znanje, dokler ne pridemo do popolnosti, dokler ne bomo gledali Boga. S temi vrstami izraža nauk o preseljevanju duš. Sklene pa ko v prejšnji pesmi: Bodite, kar hočete, lepe ste, ker mej vami prebiva blagajnik sveta, ki siplje dobrote vsem, katerim so potrebne. Isto velja o pesmi „Suho drvo“ (str. 53), ki ima dva dela. V prvem žaluje pesnik nad drevesom, ki mu je vsahnilo. Mnogo se je trudil, da ga je vzgojil; v njegovi senci je v letu počival,, sedaj ga žge solnce ker drevo je suho in golo. Potem praša. Kaj naj storim, da bi zopet ozelenelo? Ali bi te varoval pred solčno gorgoto in vetrovi, ali bi te zalival s solzami in ogreval z lastnim srcem? Ne, vse je zastonj! Naj se še toliko trudim,, ne morem ti podaljšati življenja, ker : Gdje smrt svojim Žalcem (želo) bočne (vbode), Tu pomoči sve su docne (prepozne), Tu je samo zemlja liek. Nadalje pravi: Morebiti po noči pride vihar, ki te bo podrl in tako bo zginil tvoj spomin. Pa ne samo tvoj, ampak tudi moj,, ker oba bova morala leči v posteljo hladnega groba. V tem delu ni spiritističnih misli, v drugem so pa vže. Najprej vpraša: kaj je vzrok, da smo žalostni, ako zgubimo kako reč, katero smo ljubili? Zakaj nas lepota ali krepost tako občara ? Nobena stvar nima stalnega obstanka, tudi človek je kot mravlja, ki lazi po-zemlji in se na zemeljsko ozira Smrt pa ni drugega kot sprememba zemeljskega življenja — človek vmre zato, da spremeni svoj tek, da napreduje, dokler ne pride tje : „Gdje je svemu vječit yjek“. Rekli smo, da privrženci spiritizma proslavjajo ljubezen. To je najbrž napotilo Preradoviča, da je zložil eno najlepših pesem : „Ljubav“ (str. 45'. V uvodu poveličuje ljubezen kot hčerko-božjo, katero je Bog poslal na zemljo, da ji rodi siečo in spominja človeštvo na večnega Očeta; proslavlja jo kot pomočnico božjo,-ki ravna svet. da obstoji v Njegovo čast. Sledi opisovanje ljubezni. Ljubezen vstvarja zvezde, človeka in črvička; ona je vzrok vsega stvarjenja ; ona pomaga, da vse hiti k enemu večnemu namenu ; ona je nagnila Stvarnika, da je dal človeku nevmer-jočnost. Ko je vstvaril človeka, sprejela ga je ljubezen na zemlji, ona ga vodi ; ako pade ali opeša, ljubezen ga zopet vzdigne ; zlajšuje mu težavno življenje ter stori, da mu je vsak kraj, da-siravno pust, najlepši. Nadalje opisuje pet vrst ljubezni : spolno, (katero le omenja); materino, ki sili mater, da vedno misli in skrbno pazi na svojega otroka; prijateljsko, ki združuje dve-duši, dasi v slogi pomuožujete radost; domovinsko, ki nagiba vse- narode: „Za dom mili živjeti i mrieti,44; in religijozno, ki vse napolnjuje z življenjem, podeljuje vsakemu potrebne milosti in darove. Potem nadaljuje: Bog te je razdelil v pet delov, da bi povsod sejala srečo; in blagor kraju, kjer ti vladaš, ker tani je vedna spomlad, tam cvete veselje in slast. Tvoj glas je čist, podoben čarobnemu zvonu, tvoja beseda je sladka ko med, ne poznaš goljufije, ker tvoja vera je trda ko jeklo. Sklene pa takole: O mati, ki vse objemaš, združi vse narode, da bodo vsi iskali eno in isto srečo. — To se bo pa takrat vresničilo, ko bo smrt iztrebila iz človeštva sovraštvo, jezo, nevoščljivost in druge pregrehe. Takrat bo bratska sloga z <1 niže vala vse ljudi, vsem bo naj veča sreča pomagati svojemu bližnjemu, tisti čas bodo vsi klicali: „Blago nebo, na zemlji si veče 1“ — To pesem, ki ni tako napačnih misli, pesnik sam razlaga spiritistično. Pod zlato dobo, o kateri govori v sklepu pesmi, misli tisto, katero bo prinesel na svet novi nauk spiritizma. Vsled tega nauka namreč vse napreduje, zato bo prišel čas, ko bodo sebičnost, goljufije in druge strasti, ki sedaj vladajo na svetu, izginile ter nastopila mejsebojna ljubezen. Razim v teh vrsticah se spiritizem javlja v naslednji strofi: Ivada umne 011 (Bog) stvaraše stvore, Ti na miso skrenu ga ljubovnu, I)a u vječnost on ih k sebi zovnu, Da grobove, tjelesa ponore (jeze) Bezsmrtnošču duha im premosti I k r o z s v i e t e i v i e k e s h od n osti P u t o t v o r i njima k sebi gore. To misel pesnik sam razlaga tako -. Človek se rodi večkrat z istim duhom, toda z različnim telesom na tem ali katerem drugem svetu, kakor je yže pripravno ali potrebno k njegovemu daljnemu napredku. Misel izraža torej metempsilioso. Dasirav-110 pa Preradovič tukaj pa tam po spiritizmu izraža svoje misli, veuder v nekaterih delili te pesmi prevaguje katoliški duh. Spirit;stičeu nauk veje še v verskem eposu : „Prvi ljudi14 (str. 241), kjer opeva pesnik stvarjenje prvih starišev po neki slovanski basni, ne po sv. pismu. Epos je razdeljen v štiri oddelke. V prvem pripoveduje stvarjenje Adam >vo. Bog je poslal angelja na svet, ki je v njegovem imenu iz zrnca prahu naredil človeško telo in mu vdihnil dušo. Tako je postal prvi človek. V drugem oddelku opisuje, kako se je Adamu vzbudila želja po bitju sebi enakem. Adam je namreč ogledoval in občudoval stvari, ki so ga obdajale v raju, toda nobena stvar ga ni mogla zadovoljiti. Ko je tako taval po raju in iskal sebi •enakega bitja, pride do jezera in zre vanje. Pa kaj zagleda? Na vodi vidi svoj obraz. Pripogne se. da bi podobo dosegel, ali ribe so vodo zmešale, podoba je vsled tega zginila, kar je-Adamu provzročilo veliko žalost, V tej britkosti se obrne do Stvarnika proseč, da bi vstvaril drugega človeka, ker : „Sam v raju, ja ti nemam raja1*. Po tej molitvi je padel na zemljo in mirno zaspal. — V tretjem oddelku opisuje nočne pojave in prikazni, katere je Adam videl v spanju. Zadnji del obsega stvarjenje Eve. Sklep pesmi je govor angeljev, ki. ju blagoslavlja in daje nauke, kako morata živeti. Slednjič priporoča ljubezen, ki naj jima bode: „Putna zviezda kroz sve vieke.“ V tem eposu se na nekaterih krajih pojavlja spiritizem, vender prav skrito. Pesmi: „Božji sudil (str. 57) in rAngjeo čuvar1* (str. 59) niste spiritistični, (dasiravno ju nekateri prištevajo), ker se misli popolnoma strinjajo z nauki sv. vere V pesmi „ Božji sud“ pravi pesnik, da je Bog bolj poplačal dar ubožca, kot bogatina, ki je sicer mnogo dajal v času lakote, vendar mu je še mnogo blaga ostalo. V drugi pa uči, da ima človek svojega angelja varuha. Ker se to strinja z nauki sv. katoliške cerkve, zato se nam čudno zdi, da g. kritik v „Izabranih pjesmah1* pravi: »to- uči spiritizam kao i Isusova moralka**. * * * Sklenemo. Preradovič se po pravici imenuje prvak hrvatskih pesnikov. Epik sicer ni bil, vender njegove pesmi (zlasti rodoljubne) presegajo pesmi vseli drugih hrvaških pesnikov. Preradovič ni realist, ampak pravi idealist, odtod so pesmi tako vzvišene, časi tudi nejasne, ker mnogokrat ni mogel dobiti izrazov in besedi za svoje misli. Bil je mož trdnega značaja in trdne vere v Boga in boljšo bodočnost. Nekatere pesmi kažejo nekako otožnost, katere vzrok so pa njegova težavna služba, in mnoge neprijetnosti, ki so ga pogostokrat zadele. Kakor je bil sam resen, take so tudi pesmi, vender niso obupne, ampak mile. Ako ne bi bil tako navdušen za spiritizem in bi njegovega nauka ne vpletal v nekateri pesmi, bi lahko rekli: Preradovič-je prvi hrvatski katoliški pesnik. Vender tega ne moremo trditi. Ni sicer zgubil katoliške zavesti, a pri vsem tem se je dal zaslepiti od novega nauka, kateri se je ravno v tisti dobi začel razvijati. Preradovič tedaj z verskega stališča zgublja nekoliko svoje slave — z narodnega stališča pa ostane prvak hrvaških-pesnikov. Mladina sicer gleda več na vnanjost, jo bolj zanima oblika, zato mislimo, da ji te iskre spiritizma ne morejo toliko škodovati. Vsejedno pa priporočamo hrvatskim gg. profesorjem;, da tiste pesmi, ki razodevajo kak spiritističen nauk, poprej razložijo ter pojasnijo, kaj je katoliško — kaj ni, jmtem naj zahtevajo od učencev, da se jih nauče na pamet. Ravno tako bi. želeli, da se v šolske čitanke, mladini namenjene, sprejemajo zares biseri pesnikovi in da se pri vporabi pesmi ozira tudi na versko stran, ne samo na besede. Saj ima Preradovič mnogo krasnih pesmi ne samo po obliki, mariveč tudi po vsebini! Tako bo mladina imela dvojno korist in ohranila prava verska načela. Ako se bo na to oziralo, bomo tildi mi mogli klicati svojim dragim sobratom s Preradovičem: Ne boj mi se rode vrli, Samo krepko, otvoreno, Ali liepo i pošteno Svojim pravcem napried brli; Pa i tebe — bilo kad — Još če sreča da ogrli ; Prestati če i tvoj jad! r. e. v Časopis. Spisovalcu „Časopisa-< se je zopet nabralo toliko znamenitega gradiva in mu je ob enem prostor tako pičlo odmerjen, da treba takoj pričeti s kratkim pregledom vsaj pomeni j i vi.ših v cerkveno socijalno politiko spadajočih reči. Leon XIII, kakor znano, se ne zadovoljuje z lepimi besedami, mariveč je tudi mož dejanja v kolikor mu kot jetniku dopuščajo neugodne okoliščine. V juniju lanskega leta — kakor smo o svojem času poročali — je poslal prekrasno „apo-stolsko pismo11 vsem knezom in narodom sveta, vabeč vzlasti razkolnike k zveličavni edinosti sv. vere in kat. cerkve. A glej! yže koncem oktobra je poklical v Rim kat. patrijarhe v s ho d ni h corkva, da bi se z njimi in nekaterimi kardinali posvetoval o sredstvih, po katerih bi se omogočil povrat vshodnih krščanskih narodov v naročje rimsko-katoliške cerkve. Obranav so se vde-leževali najodličniši kardinali: Rampolla, Ledohovsky, Lange-nieux, Vinc. Vanutelli in Galimberti; pričujoč je bil tudi tajnik za vshodne zadeve pri propagandi, msg. Ve^chia. Izmej povabljenih iztočnih patrijarhov so prišli: melhitski, sirski in zastopnik maronitskega patrijarha. Posvetovanja je vodil sv. Oče sam s čuduvito, prav mladeniško čilostjo in ognjevitostjo : brati je bilo v vseh gubah njegovega prečastitljivega obraza, kako zelo mu je pri srcu piwažna zadeva. — Prisotni patrijarhi so bili .popolnem zadovoljni z vspelii. Prvi vidni sad omenjenih konfe- j-enc je prelepo „a p o s t. pismo", katero podajemo e. l-ralcem na drugem mestu tega zvezka. V posebni okrožnici, poslani nadškofom severo-ameri-kanskih združenih držav hvali papež veliko radodarnost ondotnih katoličanov in prosi novih darov, ker se potrebščine sv. Stolice za raširjanje kat. vere množe od dne do dne. Mej drugim pravi sv. Oče: „Mi gojimo gotove načrte in navdaja Nas o p r a v i č e n o n p a 11 j e, d a bomo pripomogli k a s p e š n i š e m u in hitrejšemu z j e d i n j e 11 j u vseh krščanskih v e r o i z p o v e d a 11 j . “ V to svrho namerj a poglavar sv. cerkve vstanoviti posebno denarnico za osnovanje novih učilišč na Vshodu, da tako čimpreje priskrbi tamkajšnjim krščanskim narodom lastnih duhovnikov domačega obreda. (Primeri zgoraj omenjeno „apost. pismo" v zadevi iztočnih cerkva). — Sicer pa je vže napovedana druga enciklika, namenjena katoličanom v severni Ameriki. * * * Preidimo k posameznim deželam in začnimo — kakor zadnjič — z Italijo. Žal, da v tem nesrečnem kraljestvu gospodujoča loža vedno z novimi krivicami in nasilstvi tlači sv. Cerkev. Za zdaj le jeden zgled. V Rimu obstoji vže stoletja „verski zavod za kateluimene“ t. j. za Žide in nevernike, ki žele vspre-jeti sv. kr»t in stopiti v cerkev Kristusovo. Ta hospic ima nekaj nad (‘>0.000 lir vsakoletnih dohodkov ; upravlja ga poseben odbor kardinalov, predsednik pa mu je vikarij papežev. Čuditi se je, da so temu eminentno katoliškemu dobrodelnemu zavodu celih 24 let po ugrabljenji Rima prizanašali oblastni državniki in zakonodajalci, katerim je odpad od kat. vere — zasluženje, spreobrnjenje krivoverca ali nevernika pa — neumnost ali celo zločin ! Odslej naj bo drugače. Nedavno je .\ br. Orispi zasledil paragraf, po katerem je omenjeni hospic vštevati mej one zavode, katerih prvotni namen se je vže pozgubil ter so torej nepotrebni, odveč! Vlada namerja zavod za katehumene pre-vstrojiti in sedanjim zahtevam primerno vravnati — v smislu dotičnega paragrafa. Kako pa stari rovar Orispi to „prevstro-jenje“ umeva, je dovolj jasno pokazal s tem, da je upravo na-pominauega ho.spica iztrgal iz rok cerkvenih dostojanstvenikov in jo izročil posebni mestni komisiji z naročilom, naj se dohodki nalagajo tako dolgo, da narasejo v potrebno svoto, s katero se bode zavod mogel pieosnovati — mi bi rekli: s katero bode Crispi, oziroma njegov naslednik, mogel zamašiti to ali ono luknjo državne finančne mizerije. Na ta način pa bo framasonska vlada, kedar bode trebaia denarjev — in potrebuje jih tako krvavo, ko nobena druga — pač tudi vsa kat. semenišča imenovala nepotrebna, jih po paragrafu „prevstrojila" in ... . 118 č a so ris To je torej ena iznej mnogih ilustracij najnovejšega „zbli-nja“ mej Kvirinalom in Vatikanom, o katerem so še pred kratkim toliko vedeli poročati konfuzni masonsko-liberalni listi T Vpoštevajoč skrajno neugodni in žalostni položaj, v katerega je italijanska loža pahnila sv. Cerkev, je papež pred nekaterimi leti naročil laškim katoličanom, da se nimajo vdeleževati političnih volitev za državni zbor, dokler se razmere ne predrugačijo. Ta „n o 11 e x p e d i t“, ki je za katolike enak prepovedi z najvišjega mesta, hudo bode italijanske liberalce, ker vidijo v njem neprestan ugovor pravice zoper krivico iu najočituejši.dokaz,, da jim je računiti — z rimskim vprašanjem. Zatorej ne mine nobeno leto, da bi ta ali oni vladni list ne prigovarjal katoliškim prebivalcem, naj veiuler vže opuste svojo nebrižnost za politične volitve, češ, da je le-ta v veliko škodo vladi in parlamentu, a v nič manjšo katoliški stvari. Za poslednj > se vladni krogi seveda prav nič ne brigajo, očividna pa je škoda za liberalni za-stop na Montecitorio : možje, ki imajo vže leta prvo in odločilno besedo v „zjedinjeni“ Italiji, so v neznanskih zadregah ter se treso pred nasledki svoje lastne politike in gospodarjenja. Kaj čuda torej, da koprne po kat. volilcili in poslancih, ki bi jim pomagali iz nesnosnega položaja ali vsaj z njimi vred delili s t r a ho v i t o odgovornost za neizogibni splošnji polom v deželi........! Odtod vse njih hudovarje nad omenjeno papeževo odredbo, odtod vse vsiljivo-priliznjeno prigovarjanje, s katerim so hlapčevsko-vladni listi vže tolikrat prej. a še posebno zad-njo jesen skušali pridobiti katoliško prebivalstvo za državnozborske volitve. ,.ltalie“ je pri tej priliki delala kat. volilcem razne nade na vspešno zastopanje njihovih koristi ter v preveliki gorečnosti ('j za katoliško stvar mej drugim zatrdila, „da bodo njihovi poslanci, ako ne pridobili papežu svetne vlade, pa vsaj brez. posebne težave priborili od zbornice — učno svobodo !u . . . . Tako je torej ta nesumljivo liberalni vladni časopis sam slovesno priznal in potrdil, da na Laškem učne svobode n i, da se laški narod brezvestno tiranizuje od protikrščanske, brezverske in brezbožne vlade, ki je tudi čez šole raztegnila svoj monopol! V Tara goni, nadškofijskem mestu Katalonije, seje od 1 C. do 21. oktobra obhajal IV. španski kat. shod v navzožnosti 22 nadškofov in škofov ter nad 5000 katoličanov vseh stanov. Upati je, da bode ta veličastni pojav katoliške vere in zavesti v veliko korist sv. cerkve in domovine španske. — Papežev nuncij, vračajoč se se shoda, je bil v Barceloni slovesno 'sprejet od tamkajšnjih kr. oblastnij in mnogobrojnega ljudstva, ki je mej, drugim klicalo: ,.Živel papež-kralj !“ — Na Portugalskem so nekateri cerkveni knezi in mnogi člani gospodske zbornice osnovali nek de državnozborski. -centrum v obrambo verskih koristi in cerkvenih pravic. Nova zveza odličnih mož se ne bo spuščala v stranska vprašanja, ma-riveč bo ves svoj vpliv in moč uporabljala v blagor katoliške cerkve in skrbela, da se iz zakonodaje čimpreje odstrani vse, kar sta v zadnjem polstoletji slabega vstvarila liberalizem in prostozidarstvo. Dalje se bode katoliški centmm potegoval za to, da se razmerje mej cerkvijo in državo vredi in vtrdi na podlagi katoliških pravnih načel. — To je doslej prvi korak k toliko potrebni organizaciji portugiških katoličanov. Vlada sima se je izrazila o njem dokaj povoljno in pohvalno. Na Portugalskem, v deželi zagrizenih framasonov in republikancev, je bilo mogoče osnovati kat. centrum, in pri nas v Avstriji naj bi ne bilo? — — V Franciji je še vse pri starem. Ministri kažejo proti katolikom pač dobro voljo, jim govore lepe besede, delajo obljube, a to je — vse. Sicer pa imajo francoski katoličani prav tako vlado, ka-keršno — vsled svoje nesloge v politični yprašanjih — ravno zaslužijo. Dokler ne vravuajo svoje akcije po nasvetih in modrih opominih sv. Očeta, tako dolgo jim ni pričakovati boljših dni. — Nekaj veselih poročil pa nam je vendar le došlo tudi s Francoskega. Vlada še vedno iztreblja iz šol vsak verski sled, ali vsaj molče dopušča da njeni organi opravljajo ta brezbožni posel. Vspeha pa — hvala Bogu ! — ni povoljnega, kajti kakor spri-čuje najnovejši uradni izkaz, so državne brezverske šole v zadnjih dveh letih izgubile blizu 4.000 učencev. Za leto 1S95 dobe te šole iz državnega zaklada 0 milijonov frankov podpore več V poslednjih 4 letih je imela država nad 100 milijonov (!) fi a n kov šolskih stroškov, število učencev pa je vkljub vsem naporom od leta do leta manjše. Vse drugače napredujejo svobodne katoliške šole. Le-te so 1. 1892-93 štele okrog 25.000, v 15 letih vseh skupaj veliko nad 400.000 obiskovalcev. In vender te številke ne izmodre vladajočih mogotcev! — Vsled učne postave z 1. 1875 je bilo katoličanom dovoljeno snovati tudi svobodne višje šole. Tako so kat. škofje največ z lastnim denarjem vstanovili pet vseučilišč, izmej katerih ste najznamenitiši v Parizu in v Lille. Glasoviti ddlulst je nedavno izračunil, da je panska kat. univerza od svoje vstanovitve pa do lanske jeseni poslala na vse kraje francoske domovine 190fi mladih mož, vrlo izšolanih za višje nauke raznih strok, največ za jeziko- in mo-droslovje, za pravoznanstvo itd. Pomniti pa je, da vseučilišče samo nima pravice deliti svojim slušateljem razne promocije, ma-riveč morajo le-ti vse preskušnje delati na državni univerzi. Sedaj obiskuje omenjeno kat. vseučilišče okolu 500 slušateljev. — Na univerzi v Lille so v jeseni osnovali novo stolico za krščansko socijologijo, kar je gotovo velikanske važnosti. Še nekaj. L. 1887. so prostozidarji vstanovili v Lurdu .ložo („n:irodna želja" imenovano) s prav satanskim namenom: preprečiti nadaljna romanja pobožnih božjepotnikov k D. Mariji.. Naslednje leto so namenjali v istem mestu sklicati shod „bratov" franmsonov. A zaman so bili vsi peklenski napori — shod se navzlic vsem strastnim agitacijam ni mogel vršiti in tudi loža je pred nekaterimi tedni sramotno poginila in sicer — kakor trdijo — vsled prepičlega števila udov, a še bolj zaradi neugodnega gmotnega stanja. Tako se je torej delo ..naše ljube Gospe" lordske pokazalo močnejše, ko vsi ljuti udarci prostozidarskega kladiva !^— V Švici je za 1. 18(J5 z ogromno večino glasov izvoljen zveznim predsednikom Jožef Zemp, eden izmej najodličnejših in najzavedniših katolikov ; ž njim je zvezna državica v p r v i č od 1. 1847 dobila katoliškega načelnika. — V Belgiji so na podlagi novega voldnega reda, t. j. razširjene. občne volilne pravice pri zadnjih splošnjih volitvah presijajno zmagali katoličani. Liberalizem je malone do cela poražen ; dežela se je enkrat za vselej slovesno odpovedala njegovemu krutemu jarmu. Gospodoval ji je dolgo dovolj; pod njegovo brezozirno vlado je prostozidarstvo prišlo do neomejene oblasti, kulturni boj je divjal na vseh konceh, finančno gospodarstvo je bilo takošno, kakor nikjer drugje na svetu — za blagor ljudstva pa so imeli liberalci le prazne puhlice, lepe besede in obljube : lako so si sami izkopali grob, v katerega jih je pahnil užaljeni ogoljufani narod — Vspehi katoliških volilcev so v resnici nepričakovano velikanski. Propali so tudi prvaki in voditelji liberalne stranke: Feri on, Jansou, Granx, Buls, minister (!) Bara in zloglasni Fičre Orban, vstvar.telj brezverske šole, civilnega zakona itd. Celo v Bruselji, kjer so ubogi liberalci morali beračili zavezništva pri socialističnih (!) delavcih, so katoličani zmagali se vsemi 18 poslanci. Vlada je zdaj čisto katoliška in nje stranka šteje v zbornici poslancev 52, v senatu pa 41 glasov večine! — A to še ni vse. Kmalu po omenjenem preveselem dogodku je katoličanstvo tudi pri p r o v i n c i j a 1 n i h volitvah slavilo slavno zmagoslavje: v sedmih pokrajinah imajo kat. konservativci absolutno večino, v ostalih dveh pa čvisto manjšino. Permanentni zastop (deželni odbor) v provinciji bra bantski, kateri pripada tudi Bruselj, je iz rok liberalcev prešel v katoliško posest, kar je posebno važno. Vlada ima, kakor kaže nje obširni program, najboljšo voljo, opravičiti zaupanje in nade katoliškega prebivalstva. Glavno svojo pozornost je začela obračati na zboljšanje žalostnih socijal-nih razmer. Lotila se je tudi preosnove protiverskih šolskih postav itd. Prihodnjič bomo kaj več spregovorili o njenem nadobudnem delovanji. — Nemčija se je pridružila onim državam in državicam, ki v svoji slepoti menijo, da bodo z drakonskimi sredstvi zadušile nevarno gibanje prekucijskih anarhističnih strank. Cesar Viljem II. sam pritiska lia to, da državni zbor poostri kazenski zakonik, ker dosedanja socijalističua postava ne le da nima zabeljenih vspehov, mariveč je celo pomnožila in ojačila število socijalnih demokratov. Značajni poštenjak grof Kaprivi kot nasprotnik. tolikega nasilja koncem XIX. stoletja poglašene ,,svobode11 je moral dati ostavko; ž njim je odstopilo tudi več ministrov. Nova vlada šteje mej drugim dva katolika, a žal ! katolika le po imenu ; kajti pravosodni minister Sehonstedt živi v mešanem zakonu in vzgaja svoje otroke v protestantski veri, knez KI. Hohenlohe, brat kardinalov, pa je v letih 1866—70 kot predsednik 'bavarskega ministerstva očitno nasprotoval katoliški cerkvi. I)a, ko se je bil sklical vatikanski cerkveni zbor, je Hohenlohe celo skušal pridobiti vse evropske vlade za skupen nastop zoper papeža in koncil . . . Naravno torej, da je imenovanje takega moža državnim kancelarjem napolnilo nemške katoličane z opravičenim nezaupanjem. To je dobro čutil stari liberalni knez; zatorej se mu je zdelo potrebno, pri svojem nastopu v državnem zboru opozoriti katoliške poslance na to, da je o i tiste dobe, ko se je on po svojem najboljšem prepričanji vsled časovnih razmer vdeleževal proticerkveuega gibanja, poteklo vže kakih 30 let, da pa je pozneje kot cesarski namestnik v Alzaciji in Lotaringiji ves čas skrbel za prijazne odnošaje mej državo in cerkvijo in da se bode tudi v svoji novi službi, kolikor bo v njegovi moči, vsikedar vestno potegoval za složno sodelovanje državne in cerkvene oblasti, ker v sedanjih časih je to bolj potrebno ko kedaj poprej. Katoliški centrum je te pomirljive besede novega kancelarja se zadovoljstvom vzel na znanje ter izjavil, da bode sedanjo vlado — kakor prejšnjo in vsako drugo — rad podpiral v vsem, kar ne nasprotuje njegovim načelom in vesti katoliških poslancev. Kar se tiče nove vladne predloge o poostrenji kazenskega zakonika, je centrum izjavil, da bode vladi pač dovolil, kar je državi za vzdrževanje miru in reda neizogibno potrebno, da pa se anarhizmu ne pride v okom se silo, mariveč le z obnovljenjem krščanskega duha, z gojenjem vere in nravnosti: zatorej zahteva katoliška stranka postavnega varstva proti napadom na vero v osebnega Boga in neumrljivost duše, ki je podlaga nravnega življenja iu torej tudi nravstvenega zapopadka o državnem in družabnem redu. Pazi naj vlada pred vsem na vseučiliščne protestantske profesorje ter kaznuje in odstranja tiste, ki se svojimi brezbožnimi nauki pehajo ubogi ljud v anarhijo in revolucijo. — Poslednje je le preresnično. Berolinska „Kreuz-Zeitung“ je v dokaz navela naslednji slučaj: Na univerzi v Bonn-u sta o počitnicah (!) dva protestantska bogosl. profesorja predavala o „starein in novem testamentu4* in sicer tako, da sta vtajila oba malone do cela. Omenjeno glasilo „pravovernih“ protestantov se je silno razhudilo nad takim strahovitim početjem in pisalo mej drugim : „Cesar je (v novembru pri neki slovesni priliki) pozval na skupen boi proti prevratu za vero, red in nravnost, — a kaj delajo profesorji ? Oni rušijo sv. vero, ki je podlaga vsega reda in nravnosti ! . . . Profesorji' (prot.) bogoslovja veljajo za znanstvene avktoritete socijalnih demokratov v njihovem boji zoper sv. pismo41. ... In zopet: , (Prot.; bogoslovni profesorji so prvoboritelji socijalne demokracije.'1 — Istina. Državni zbor se bo v kratkem zopet moral baviti s trdim lešnikom ■— ..protijezuvitskim zakonom11, ker je kat. centrum znova povzdignil glas za znane zahteve nemških katolikov. V Freiburg-u na Badenskem so se koncem oktobra pr. 1. sešli najboljši možje iz vseh krajev širne Nemčije, da bi s krščanskega stališča prernotrili zamotano socijalno vprašanje-in se posvetovali o sredstvih in potih, po katerih bi bilo možno rešiti se iz groznega labirinta. Govorili so razni kat. učenjaki svetnega in duhovskega stanu, mej drugimi tudi vrli bavarski kapucin P.. Giprijan, ki je se svojim izbornim govorom kakor se žarno-pla-menečo bakljo posvetil globoko doli v strmoglavi socijalni prepad, nad katerim tako brezskrbno raja sedanji rod .... Po-vdarjal je, da le sv. vera kaže svetu prava pota in pelje do za-željenega cilja, da je edino le cerkev katoliška — kakor v vseh časih krščanstva tako 1 udi še dandenes — najzanesljiviša boriteljica za blagor ljudstva in rešitev človeške družbe. — Kakor je soditi po primeroma velikanski vdeležbi (nad 1000 poslušalcev) in splošnjem navdušenji, smemo upati, da bode ta „praktični socijalni kurz" imel tudi obilo praktičnih veselih posledic; saj je znano in obče priznano, s koliko vnemo so se lotili nemški katoličani socijalnega, posebej delavskega vprašanja. Angleški protestant Davcsan jim daje v svoji pred kratkim izišli knjigi „Ger-many and tlie Gernians" to-le častno spričevanje : „Višje koristi delavskih stanov niso nikoli imele odkritosrčnišili braniteljev,, kakor so (nemški) katoliški poslanci, kateri so se bolj ko katera Koli druga stranka potegovali za postavno vrejenje tovarniškega dela, za nedeljski počitek, za omejitev dela otrok in ponočnega dela ženskih oseb, za zavarovanje delavcev in kmetiškega prebivalstva. V katoliških krajih socijalizem nima nobenega napredka.41 — V isti veliki vojvodini Badenski se je v Schonvvald-u po-četkom novembra obhajal sv. misijon — vprvič, odkar se je v obeh zbornicah vsprejel katoliških poslancev predlog o ljud- skih misijonih, katere smejo voditi redovniki kakeršni koli, le jezu-viti ne. (Gl. ,,R. Kat." 18!)4, str. 387). Tamkajšnji učitelj je bil vsled odloka dež. šolsk. sveta za tiste dni oproščen šole, da je mogel opravljati službo cerkv. organista! Znamenito. — Ko smo pisali zadnji „Oasopis,“ smo vedeli, da nam bode vže v naslednjem poročati o prerani smrti ruskega c a r j a A- 1 e k s a n d r a 111. Vmrl je ta najmog.,čniši vladar sveta 1. no- vembra pr. 1. po dolgotrajni, hudi bolezni v najkrepkejši moški •starosti 40 let. Pred smrtjo je dvakrat z veliko pobožnostjo in spodbudnostjo prejel sv. zakramente ter se tako tu li ob koncu skazal globokovernega kristijana. kakeršen je bil ves čas svojega življenja. Bolezen in smrt njegovo je miloval celi svet. Celo tisti, katerim se je pod njegovo vlado — a večinoma brez njegove krivde — godilo obupno hudo, namreč katoličani širnega carstva so iskreno molili za svojega cesarskega gospoda. Le en sam rod ni imel nobenega sočutja z visokim bolnikom : v židovskih krogih se je govorilo : Prav mn je ; kazen božja ga je zadela ; Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakopov je vdaril Aleksandra III, kakor nekedaj kralja Baltazarja — ker je preganjal nas, izvoljeno (!) ljudstvo i. t. d. — Tako in enako porogljivo, rekli bi, bogokletno so govoričili Judje, katere ie Gospod sam preklel in razkropil po vsej zemlji. — Mi pa pravimo : ako je Bog poslal carju bolezen in smrt v kazen, tedaj imamo nje vzrok iskati n e v vladarjevem strogem postopanji se židovskimi oderuhi, mariveč vse kje drugje: od Poljske pa do ledene Sibirije se je pod žezlom pokojnega Aleksandra III. razlegal smrtni krik brezsrčno zatiranih in preganjanih katoličanov. . . . Toda ne! Mi smo trdno uverjeni, da rajni car ni bil sam kriv neznosnega stanja svojih katoliških podložnikov; on je bil bogaboječ mož in pravičen knez, ki je osebno zaprečil mnogo hudobnih načrtov, naperjenih proti katolikom. Poučen od sv. Očeta o prežalostnem položaji kat. cerkve v carstvu je pokojnik vzlasti v zadnjih dveh letih marisikaj odredil v polaj-šanje poljskega kat. prebivalstva. Zatorej mi ne mečemo in ne bomo metali kamenja na njegov grob, ampak želimo le in molimo : Mii' njegovi duši! Novi car Nikolaj II. si je — če nas vse ne vara — stavil mej drugim veliko nalogo: popraviti polagoma vsaj naj-očividniše krivice, ki so se pod njegovim pokojnim očetom godile kat. cerkvi in nje udom v celem cesarstvu, vzlasti pa v ozemlji rusko-poljskega naroda. V kratki dobi svojega vladanja je mladi car dal vže mnogo dokazov krščanskega pravicoljubja in blagouaklonjenosti do svojih katoliških podanikov : Papežu, ki mu je povodom smrti očetove izrazil svoje resnično sožalje, je odgovoril v spoštljivih in prijaznih besedah. — Deputacija ruskih kat. Poljakov je vkljub vsem strastnim spletkam geneia-la Hurka dobila dovoljenje, o f i c i j e ! n o vdeležiti se pogreba vmrlega carja in položiti na grob mrtvaški venec. — Isti Hur-ko (Gurko,) generalni gubernator varšavki, zli duh kat. poljskega prebivalstva in glavni vzročitelj vse njegove nesreče, je hotel se surovo silo primorati poljsko duhovščino, da bi v ruščini razglasila svojim vernikom manifest o prestopu mlade carevne v pravoslavno cerkev, toda poljski škofje, njim na čelu nadškof varšavski, so se zaupno pritožili pri ministerstvu notranjih stva- ri in oblastni gubernator je dobil brzojavni carski ukaz : ne več utikati se v zadeve kat. duhovščine ali dajati ji kakeršna koli povelja ! Kmalu na to je ponižani mogotec moral v pokoj, naslednik pa mu je bivši berolinski veleposlanik grof Šuvalov, kar pomenja najbrže novo dobo za kat. Poljake. — Dalje je Nikolaj II. pomilostil vse katoliške kmete, ki so bili obsojeni v Sibirijo zaradi lanskih nemirov v Krožah, kjer jim je policija šiloma hotela zapreti cerkev. — Varšavski nadškof V. Popiel, ki je novemu carju povodom njegovega godu (tt. dec.) izrazil svoja in svoje duhovščine najspoštljiviša voščila, je prejel laskavo zalivalo vladarjevo. Mohiievskemu nadškofu Kozlovskemu, stolujo-čemu v Petrogradu, pa je car podelil dragocen križ z briljanti, kar je tem večega pomena, ker so nadškofa gotovi pravoslavni krogi vže večkrat na najvišjem mestu sumničili zaradi njegovega baje ..prevelikega poljskega domoljubja.“ Odlikovani cerkveni knez ima veliko zaslug za obnovljenje diplomatične zveze mej rusko vlado in Vatikanom. — Da bi pokazal svoje posebno spoštovanje do namestnika Kristusovega, je Nikolaj II. koncem decembra papežu oiicijelno naznanil svoj vladarski nastop in sicer po najodličnišem in najvplivnišem ruskem diplomatu knezu Lo-banov-Rostovskem, sedaj izvemednem poslaniku na dunajskem dvoru. Le-ta je ostal skoraj celo uro pri sv. Očetu; razgovor mej obema je bil zelo zaupljiv in prisrčen. Proti baronu Bud-bergu, spremljevalcu knežjega poslanca, je Leon XIII. izrekel svoje veliko zadovoljstvo in veselje, da je blagi car tako veljavnemu diplomatu izročil častno nalogo. — Da, da: v Rusiji veje sedaj ves drug veter, kakor pod rajnim Aleksandrom III. Led se taja, temni oblaki na severo-vshodnem obnebji kat. cerkve se razgrinjajo in svita se miloja-sna jutranja zarja, napovedovalka lepših dni za naše nesrečne kat. brate v neizmernem carstvu . . . S tem večini obžalovanjem moramo torej omeniti britko resnico, da merodajni krogi poljskih rodoljubov izven Rusije 11 i-česar ne store za povspeševanje započetega prijaznišega razmerja mej rusko vlado in svojimi kat. rojaki. Na lanskem kat. shodu v Poznanji so nekateri govorniki izražali svoje popolno priznanje in zaupanje nemškemu cesarju, proti Rusiji pa so se slišale marisikatere rezke besede. Kaj to koristi ? — Povodom sožalja naše avstrijske zbornice nad prerano smrtjo Aleksandra III. je poljski poslanec dr. Leyakovsky vprizoril silno nedostojno in za rusko carsko družino zelo žaljivo demonstracijo. Sedaj pa se celo govori, da 11 umerjaj o nekateri poljski veljaki to leto ob stoletnici tretje razdelitve poljskega kraljestva prirediti v narodu „primeruo“ občno žalovanje . . . Neverjetno ! Na Ogerskeni so pričeli novo leto pod znamenjem kulturnega boja,, ki bode morda vže v najbl žjem času razsajal z velika večo srditostjo, kakor pred nedavnimi leti na Nemškem. Cesar je namreč vže potrdil vse tri v ogerskih zbornicah z neznatno večino vsprejete proticerkvene predloge (Gl. „R. Kat/ 1894, str. 501). Nič ni torej pomagalo, da so katoličani pri raznih prilikah, vzlasti na osmih katoliških shodih se vso mogočo odločnostjo protestovali zoper nakane židovsko-framason-ske in kalvinske vlade; brez vspeha je ostala spomenica, v kateri so vsi kat. ogerski škotje opozarjali kralja na zagotovljeno varstvo pravic kat. cerkve, na tisočletni krščanski značaj, marijanskega kraljestva in na silne nevarnosti, ki grozijo od proticerkvene zakonodaje družbi, cerkvi, domovini, monarhičnemu principu in tudi dinastiji — liberalni vladi se je posrečilo pregovoriti blagega vladarja, da je vzakonil proti-krsčanske predloge z lastnoročnim podpisom ; to se je zgodilo ravno 8. decembra, torej na slovesni habsburški praznik nebeške Varhinje ogerske kraljevine, ko se je iz tisočerih src dvigala k nebesom iskrena molitev Marijinih hčera ogerskih in avstrijskih za zmago katoličanstva. A Bog je tudi v sli šal nujne prošnje in sicer tako, kakor je On v svoji neskončni previdnosti spoznal za najboljše : pripustil je, da so se potrdile sovražne cerkveno-politične predloge, a ob enem je tudi vzdramil vse do-bromisleče katoličane iz njih — žal! — le prevelike nebrižnosti in brezdelnosti ter vernike in njihove nadpastirje napolnil s tolikim pogumom in neomahljivo srčnostjo, da bodo v neizogibnem boji za najsvetejše svetinje stali vsi neupogljivo kot vredni vojščaki Kristusovi. Skupni pastirski list vseh ogerskih kat. škofov, naperjen proti novim postavam, posebno proti civilnemu zakonu, je napravil mogočen vtis na vse vrste kat. prebivalstva ; nova „k atol iška stranka1', ki seje bila napovedala na VIII. kat. shodu (v Stolnem Belemgradu) in se kmalu potem osnovala na podlagi obširnega, sedanjim ogerskim razmeram popolnem primernega, zares katoliškega programa, bode v prvi vrsti in se vsemi dovoljenimi sredstvi delala na to, da se odpravijo ali vsaj premene vže potrjene svetoskrunske postave, vzlasti civilni zakon. Zastopala in branila bode ta stranka katoliške koristi in načela, ohranjevala in vtrjevala zvestobo do posvečene osebe vladarjeve, zagovarjala pragmatično sankcijo, nagodbo z Avstrijo z leta 1867 in sploh državnopravno podlago ; tudi v narodnostnem, gospodarskem in socijalnem oziru si je nova kat. stranka postavila prelepo nalogo. — Na čelu katoliški organizaciji stojita čudoviti krščanska junaka : grofa Ferdinand Zichy in Mavricij Nikolaj Este,rhazy. V vabilu na prej omenjeni Vlil. kat. shod je Zichy mej drugim pisal: „Pred bojem (ki nam ga vsiluje vlada) mi nimamo strahu ; da celo ljubimo ga, ljubimo vže zato, ker bode ojačil in preskusil našo-zvestobo v sv. veri!“ Omeniti nam je še, da se je dr. \Veckerlovo ministerstvo sramotno umaknilo Banffy-jevemu, vzetemu izmej liberalne stranke. Tako smo slednjič priromali do naše širše domovine —• mile Avstrije, da si tudi tu ogledamo nekatere cerkven o-socijalne znamenitosti. Dne 22. oktobra je trgovski minister grof Wurmbrand predložil zbornici poslancev načrt zakona zadevajočega vrejenje-nedeljskega počitka in posvečevanja pri obrtnikih in trgovcih. Načrt, kakor ga je bil izdelal znani kat. veljak grof Sylva Tarouca, se je odlikoval z marsikaterimi priznanja vrednimi verskimi in socijalnimi momenti; a v odseku in v teku o-bravnav mu je priraslo, toliko raznih izjem, da od postave same komaj še kaj ostane ! Židje v (faliciji so dobili celo posebno postavno določbo, da ako posvečujejo „sabotni dan“, jih potem ne yeže nedeljski počitek. To bode brez dvojbe v veliko pohujšanje tamkajšnih kat. prebivalcev. Največa pomanjkljiyost -nove postave — za katoliško Avstrijo — pa je v tem, da se nič ne ozira na zapovedane cerkvene praznike. — Z omenjenim zakonom se je ob enem vsprejela resolucija o nedeljskem počitku zasebnih uradnikov in služabnikov, za d r ž a v n e uradnike pa veljaj tudi zanaprej nekrščansko načelo: „svetek kakor petek !“ V novembru in decembru se je zbornica bavila z vladnim načrtom novega kazenskega zakonik a, ki je v marisičem boljši od prejšnjega, a v verskem oziru skoraj ravno tako ne-dostaten. Katoliški poslanci so s hvalevredno odločnostjo pov-darjali versko krščansko stališče, katero se nikakor ne sme prezirati v zakonodaji krščanske, a kaj še-le katoliške države ! Vzlasti poslanca dr. Sorn in opat Treuinfels sta v nujnih in odločnih besedah označevala mnoge pomanjkljivosti vladne predloge in dokazovala, kako neogibno potrebna je živa vera v Boga — potrebna v vseh okolnostih, za vse človeštvo. Nekateri libeialci in nemški naeijonalci (vzlasti dr. Bareuther) pa so se mej drugim s čudovito vnemo potegovali ravno za to. da se bo-gotajstvu odmerijo kolikor mogoče nizke kazni! Vsak po svoje. Dne 13. novembra se je na Dnnaji izredno sijajno vršil I. d o 1 e n j e - a v s t r i j s k i kat. shod, katerega so se mnogo-brojno vdeležili katoličan' iz vseh kronovin avstrijskih ; tudi z Ogerskega je prihitelo, precejšnje število vrlih mož. Izmej cerkvenih knezov so bili navzoči: Apost. nuncij nadškof Agliardi, vojni škol' dr. Belopotoczky, pozneje šent-politski vladika dr. Iiossler in nadškof Angerer; dunajski kardinal Clruša je poslal zastopnika, h koncu pa tudi sam prišel k velevažnemu zborovanju ter s prekrasnim sklepnim govorom in apostolskim blagoslovom razveselil oduševljene vdeležitelje. Drugi avstrijski ško-so poslali presrčne, iskrene pozdrave. — Na shodu se je poleg ČASorrs 127 običajnih stvari glede šolstva, društvenega življenja itd. s posebno temeljitostjo razpravljalo socijalno vprašanje. Nekateri židovsko-liberalni listi so skušali z grdim obrekovanjem onečastiti veličajni pojav vzbujajoče se katoliške zavesti ; mej njimi nahajamo tudi neizogibnega časnikarskega malopridneža .Slov. Narod”, ki je modroval tako-le: .karakteristično je, da imajo na shodu prvo besedo krščanski socijalisti, ki so shod tudi priredili — zoper voljo kat. škofov. In zopet: r. . da se je dunajski nadškof, kardinal G-ruša prav trpko izrazil o shodu, ker so bili glavni govorniki kršč.-socijaini poslanci (Lueger, Liechtenstein, Tattaij in ker se je razpravljalo o političnih rečeh.“ — Da se je .Narod-* s toliko slastjo oklenil obrekovanja židovsko-liberalnih nemških tovarišev, ni za tak list nič novega. Značilno pa je vsekako, da omenja blagega dunajskega nadškofa in druge avstrijske vladike v 11 a s p r o tj i s krščansko-socijalno stranko in njenimi voditelji, ki so na shodu govorili zares lepe navduševalne besede. Glasilo „narodne“ stranke dobro ve, zakaj je to storilo, a tudi nam ni neznano. O priložnosti spregovorimo določneje. Pričetkom januvarja t. 1. je g or e n j e - a v s tr i j s k o .kat. polit, društvo1', ki šteje, nad 35 000 članov, prav spodbudno slavilo 25-letnico svojega obstanka. Ne da se lehko povedati, koliko neprecenljivih zaslug za kat. stvar si je v zadnjem četrtstoletji pridobilo to društvo pod svojim velekatoliškim geslom: Z Bogom za Boga, cesarja in domovino! — Enako slavje je malo dni pozneje obhajalo solnograško čvrsto-delavno „kat. polit, društvo1*. S t a r o - O e h i so sredi novembra sklicali shod, na katerem so sklenili : po več ko triletnem prenehanji zopet posvetiti se javnemu političnemu delovanju, da rešijo svoj narod iz krutih pesti mladočeških radikalcev. Njih glasilo „Hlas Naroda** je takrat, pisalo : .Pod staro, neomadežano zastavo časti, poštenja in nesebičnosti hočemo znova odpraviti se na delo, na delo za blagor naroda in srečnejšo bodočnost**. — Prav. Mi nimamo tej novici ničesar dostavljati; rečemo le : O priliki lanskega kat. shoda v Brnu se je staročeška stranka — pridruživša se klevetanju mladočeških in lidovih (ljudskih) širokoustnežev — pokazala v zelo slabi luči. Ali je y teku dveh, treh mesecev spoznala svoj greh ? Brez značajnosti v katoliških načelih, brez trdnosti v verskem oziru pač ne bo dosegla svojega lepega smotra ! Stari poštenjak dr. Rieger je izrekel na shodu te-le pomenljive besede : „Ako se moraliteta našega naroda ne bo opirala na sv. vero in nje krščanska načela, tedaj se gotovo bližamo žalostnemu koncu !“ — Bog daj nekedaj tako zanesljivi in zdaj vnovič oživeli staročeški stranki veliko takih značajnih in vernih mož, kakeršen je osiveli dr. llieger, potem se. ni bati za prihodnost bratskega nam naroda češkega 1 — Na Slovenskem marno napredujemo v smislu sklepov našega I. kat. shoda. Delovanje „Kat. slov. delavskega društva41 v Ljubljani je zelo živahno. Udov šteje vže nad 800 ! Osnovalo si je „kor.sumno društvo44 za delavce in ima vže lastno glasilo ,,Glasnik44, ki se sine po svoji temeljiti in delavskim razmeram jako primerni vsebini meriti tudi z večimi istovrstnimi listi drugih narodov. — Dne 10. dec. pr. 1. so vneti možje vstanovili „kat. društvo za slov. delavke44 se sedežem v Ljubljani. Število društvenic narašča od dne do dne. Ni dvojbe. da hode novo prepotrebno društvo, kije v zanesljivih duliovskih rokah, čvrsto delovalo za duševni in gmotni blagor slovenskih (kranjskih), deloma zelo pomilovanja vrednih delavk. — V Škofji Loki se je osnoyalo „kat. društvo rokodelskih pomočnikov41, v Cerknici na Notranjskem pa „katoliško slov. izobraževalno društvo44 s politično smerjo. — Na Koroškem se bode v kratkem vršil vstanovni zbor prvega „kat. slov. delavskega društva-' za Prevalje in okolico ; deželna vlada mu je vže potrdila predložena pravila. Enako društvo se snuje v Žalcu na slov. Štajerji. — Goriški Slovenci dobe v bližnjem času ^katoliško družbo-4 se sedežem v Gorici. Služila bode večinoma istim svetim namenom, kakor kranjska družba enakega imena; politiko je popolnoma izključila iz svojih pravil Bog daj srečo in blagoslov! Zgodovino in žalostne vspehe shoda „zaupnih mož44 meseca novembra v Ljubljani dovolj osvetljuje naš uvodni članek. * * ti Novo leto 1895 smo pričeli ne sicer brez teških skrbi, a tudi ne brez sladkih tolažilnih nad za prihodnost. Najboljši po-znavatelj sedanje bode, najmodrejši mož današnjih časov, namestnik Kristusov Leon XIII. sam je v svojem božičnem nagovoru na kardinale povdarjal v določnih besedah, da dolgoletno njegovo prizadevanje za razširjanje prave krščanske omike in kraljestva božjega na zemlji vender n i bilo brezvepešno : Narodi so začeli spoznavati prežalostne sadove nevere, v katero so jih zapeljali krivi preroki; osleparjeni in nesrečni gledajo rastoče nevarnosti za nravnost in družabnost ter uvidevajo, da jih edino le oživljenje krščanskega verskega duha, očvrščenje katoliške zavesti, s kratka : da jih le povrat h Kristusu more pripeljati nazaj k izgubljeni zadovoljnosti iu sreči. In tako zmaguje ka-. toliška ideja z vedno večo, a sladko silo na vseh konceh sveta ter napoveduje pred vsem omlajenje in prerojenje stare Evrope. — Tudi v preteklem letu so se krščanski narodi klanjali tej presnavljajoči ideji in nje nebeški moči pri raznih slovesnih prilikah. Dolga vrsta katoliških shodov, ki so se tako ganljivo in spodbudno vršili v Poznanji, v Brnu, v Kolinu na Nemškem, na raznih krajih nesrečne Ogerske, na Dunaji, v Taragoni na Španskem, v Torinu in Paviji na Laškem i. t. d.; razni shodi katoliš- kili učenjakov, Soeijologov, bogoslovcev in vseučiliščnikov, krščanskih delavcev i. dr. — kaj li so vsi ti veličastni pojavi drugega kakor očitno spoznavanje, da je le pod katoliškim praporom možno vspešno delovanje za vsestranski blagor celili narodov in posameznih stanov? Dogodki v Belgiji, pogumni nastop portugiškili in ogerskili katoliškili veljakov, izvolitev katoliškega predsednika v Švici, zmagoyanje katoliških kandidatov in propadanje liberalnih velikašev pri raznih volitvah, vedno mar-1 j i više snovanje političnih, socijalnih, učenjaških in dr. katoliških društev v naši oziši domovini in drugod — ali ne dokazuje vse to, da krščanski narodi in njih pravi voditelji uvidevajo svoje dosedanje zmote in hrbet obračajo svojim sovragom ? Dalje: alto nemški cesar Viljem 11. s toliko vnemo povdarja živo potrebo „vere, reda in nravnosti" in svetost prisege, ako bavarski princ Arnulf kliče svojim vojakom, da je ni višje vojaške kreposti kot je trdna vera v Boga, ako nemški kancelar in celo stari brez-božnik . br. Crispi priznavata nujno potrebo složnega sodelovanja državne in cerkvene oblasti, ako tudi naši ministri priznavajo, da sedanja vznemirjena in zbegana družba potrebuje krščanskega kvasu — kedo bi potem mogel tajiti, da se svita tudi v glavah vladarjev in državnikov, da tudi le ti dajejo katoliškim načelom častno spričevanje o njih rešilni in prenavljajoči moči ? ! . . . Da, da! Svet se polagoma vrača nazaj h Kristusu in njegovim naukom in to nam obuja opravičene nade za bodočnost. „Vivat Christus, in quo est salus, vita et redemptio uo-stra!“ — Raznoterosti. Dodatek k petdesetletnici pesnika Gregorčiča. Dne 24. meseca oktobra je izišel 28. snopič ,,Slovanske knjižnice," katero izdaja v Gorici g. Andr. Gabršček. Vže vsebina tega snopiča je morala izobraženega Slovenca mikati, da bi segel po njem: ,,1’etdesetletnica rojstva Simona Gregorčiča"! Tudi naše ime je v slovstveno zgodovino pesnika Gregorčiča vpleteno ; naravno tedaj, da so se nam ob tej knjižici obudili stari spomini. Da bi bili mi pesnika Gregorčiča nevsmiljeno raztrgali ter obsodilo na dno pekla — to more pač trditi le zaslepljena strast. Pač pa smo prednosti Gregorčičeve muze osvetlili kakor nihče drug1 pred nami; le to se nam je vštelo v neodpustljiv greli, oin in Svet" pa ,,Rimski Katolik", v