Gregor Strniša Stolpnice I Stojijo ladje zidane, čez te zelene travnike strmijo s svetlimi očmi, za vsako veko kdo živi. Nad ladjami zašije noč, od samih zvezd žari nebo, in pot zgreši in se zgubi ta ladja v morju te noči. Zašije jutro, beli dan, bele priplujejo nazaj, te senčne ladje iz noči, so stolpi hiš za travniki. 98 Gregor Strniša II Za vsako veko kdo živi, iz sto očes zre sto oči: skoz eno gleda dekle jasna, skoz drugo bela glava starca. V očeh dekleta travniki — so prazne starčeve oči? Gore stoje v očeh dekleta — v starih očeh Severna zvezda. V očeh na beli postelji vse dni ta jasna zvezda spi — se zvečeri, ta zvezda jasna splava v nebo iz oči starca. III Ta ladja v morju te noči jadra, leti med zvezdami — sto sanj ljudi: sto južnih sap, jo nosi v noč, čez rob sveta. Mačka sedi med hišami, vidi, da hiš nič več ni, zapoje in se veseli svojega dneva te noči. Na tleh pristana praznega igračka za dne pozabljena, papirnata barčica, leži med mogočnimi zvezdnimi kronami. IV Za vsako veko kdo živi, za vsako lesen vrt leži: se bela kuhinja odpira vsako jutro ko cvetica. Je izba tulipan teman. Je tista dekle tu doma? Kdo se v prazni sobi smeje? Stoli so mračni kot kakteje. 99 Stolpnice, Deček Oči, so čez rob polne dni? Ji pade iz njih, ga doma pusti, ves hrib, in sto odmevov gore poje v steno prazne sobe? V So stolpi hiš za travniki od daleč ladje jasne dni, samo za dne zasidrane ob te zelene travnike. Kako so tja priplavale, nihče ne zna, ne ve nihče — naslonjene na breg neba, se zablešče, kot iz snega. Žarijo v zarji kot privid, kot bel oblak, ki se topi pod zvezdami, ko pada mrak, odplava hlap na drugo stran. Deček I Bel in čist papirnat list pregane, ladjo naredi, iz pristana hišnih vrat odjadra z njo okrog sveta. Ladja na dlani preplava most. Za vodo stoji bradat mož, na bradi velikanski klobuk, poveznjen čisto do nosu. Bil je tu in že ga ni — fantič strmi, mladih oči. Čez vrata zarožlja zapah. Ampak katera so bila? II Ljudi pa je iz dneva v dan vsak dan poznal zmeraj manj — eden mrlič vesel živi, drugi so umrli in odšli: 100 Gregor Strniša ta je zaklenil sobico, legel na belo posteljo, po puškico je segel ta, rak je snedel drugega. Gleda z vedrimi očmi svečo, ki v vetru plameni — težko je ob letu, čez leto in dan teže, ob spominu na kretnjo, na glas. III Hodil je med hišami in srečal toliko ljudi, bilo je kot človeški vrt — sredi vrta stoji smrt. Najprej smrti nikjer ni. Potem rase, zrase v velik zid. Je tu konec teh poti? Se ne topi zid pred očmi? Robat kamen čuti dlan — se ni premaknil, za hip, za las? Samo nebo sega čez zid, na zidu Večernica cveti. IV Zmeraj je bilo pred njim toliko zaprtih hiš. Odpiral je veliko vrat, za nobenimi ni bilo moža. Bradača, s klobukom do nosu. Tu je bilo polno lutk: velika trgovina oblek — tam je žarel ob cvetu cvet: ob žogi žoga pisana, bila je trgovina igrač. Neke noči, sredi luči, sreča nekoga, ki je živ. 101 Stolpnice, Deček Ostal je zmeraj čudno mlad. Še zdaj, ko je že belih las, odpira okno v mlado noč, čaka na nebesni voz. Ko prižgeta Voza luči, najde Severno zvezdo z očmi ni cvet, ni žoga sredi rož, a dolgo strmi v njo skoz noč. Vsa ozvezdja teh nebes krožijo okoli nje, ki je samo oddaljen svit, brez glasa, barve in oblik. Pesmi so iz knjige OKO (Oris transcendentalne logike), ki bo te dni izšla pri Cankarjevi založbi v Ljubljani — oba cikla pa sta vključena tudi v obširen izbor Strniševe poezije, ki ga bo izdala z naslovom SEVERNICA spomladi založba Obzorja v Mariboru. Ur. V