ILUSTRIRANI SLOVENEC
TEDENSKA PRILOGA SLOVENCA
Leto VI
10. avgusta 1930
Štev. 32
Foto 1. Tischler.
Rojstna hiša Ivana Cankarja na Klancu (Vrhnika)
največjega slovenskega pisatelja, kateremu odkrijejo danes v rojstnem mestu spomenik. (»Klanec siromakov je ležal pred
njim, ubožne hiše, uboštvo v hišah.)
250
Slovo velikega vladike
v petek, 1. t. m. se je poslovil s prestola ljubljanskih škofov nadškof dr. Anton Bonaventura ter se odpeljal preživljat poslednjo dobo življenja v Gornji grad. Tisoči izobražencev in preprostega ljudstva, iz mesta in s kmetov so spontano napolnili ljubljansko stolnico, da se poslove otl svojega ljubljenega nadpastirja. Skoro vsem so se lesketale solze v očeh, ko so kleče sprejemali njegov poslednji
blagoslov. Enako so se trgala srca vsem, ___
ko so mu klicali na kolodvoru poslednji: Zbogom, saj je vsak globoko čutil veličino trenutka, ko se je po 32 letih škofovanja poslavljala ta sekularna osebnost od svojega naroda. Bil je v zgodovinski in usodni dobi veliki duhovnik, jasni učitelj, zvesti voditelj in neustrašeni borec svojega naroda; zgodovina mu bo pa nedvomno nadela ime apostola Slovencev. Mnogo je pretrpel tekom svojega dolgoletnega škofovanja, a svoj pokoj lahko uživa prepričan, da ga ni danes na zemlji moža, ki bi ga slovensko ljudstvo tako spoštovalo i'H ljubilo, kot tega svojega velikega vladiko. — Zgornja slika nam kaže >roštu Andr. Kalana, ki se v imenu duhovščine in katoliškega slovenskega Ijmlstva poslavlja od svojega nadpastirja. — S ika na levi kaže nad.škofa v družbi škofa dr. Rozmana in banu Serneca na peronu ljubljanskega kolodvora. — Slika na desni:  poslednji  Zbogom iz vlaka.
Akad. kipar Iv. Jurković,
avtor   Cankarjevega   spomenika,  ki ga odkrijejo danes na Vrhniki.
Na desni: Kip za Cankarjev spomenik, ki bo danes odkrit.
Na levi: Pogreb Marka Trif-kovića, večkratnega ministra
in zadnjega predsednika glavnega odbora bivše Narodne radikalne stranke, ki je umrl 26. p. m. — Na sliki vidimo mnoge znane politike (Davidovića, Aco Stanojeviča, Trifunoviča i. dr.), ki nesejo pokojnikovo krsto iz cerkve.
251
Edvard JAnžek,
86 letni biseroniašnik pri Sv. Marjeti pri Hiin.skili toplicali. Starčka je iiirmal .še škof Slomšek, v dijaških letih je pisate-Ijeval, pozneje la občeval z večino štajerskih narodnih buditeijev in se tudi sam |)ridno udelcžovaj nar. dela.
Pogled na konjske dirke, ki so se vršile dne 7. p. m. oh priliki veličastnega kmečkega s avlja, katerega je priredila kmetijska podružnica v Slovenjgradcu.
Spodaj: Tridesetletnico mature so praznovali prejšnji mesec v Mariboru odlični zastopniki štajerskega izobraženstva in te nam kaže spodnja slika. Spredaj stoje od leve na desno: ravnatelj dr. To-minšek, ban ing. Sernec in ga notarja .Ašiča. Zadaj pa vidimo: dr. Stnjnka, župnika Osterža, dr. Lašiča, dr. Škofa, notarja A.šiča, dr. Srebreta. prof. dr. Pivkj. iiadkontrolorja Zemljica, dr. Rapoca, župnika Zganka. župnika Laha. sodnika Zellerja, prof. Vazzasa, prof. Tillerja. ravnatelja Blažinca. sodnika Grašiča in župnika Sparla,
Tržiškl fantje, organizirani v versko-kuHur-ni orgainizaciji »Cirilovi bratje«. V sredini sta gg. župnik Vovko in kaplan Zakrajšek.
Novi gasilni dom v Ljutomeru, ki ga blagoslovi danes niarli)orski škof. Ljutomersko gasilno društvo je eno najdelavnej.ših in najstarejših (ust. 1. 1871.) v Sloveniji ter si je nabavilo že lastni gasilni avto in dve motorni brizgalni. Zgornja slika
nam  kaže  blagoslovitev  druge  motorne brizgalne letošnjo  pomlad. 
252
K otvoritvi Cankarjevega spomenika na Vrhniki
Danes odkrivajo na Vrhniki. v rojstnem krajujyana Cankarja, spomenik temu največjemu slovenskemu pisatelju. Kakor ob smrti vsakega znamenitejšega moža, se je sestavil tudi 30 Cankarjevem pogrebu v Ljubljani • odbor, ki si je nadel nalogo, postaviti temu geniju dostojp spomenik v slovenski prestolnici, toda gospodje so pač sprejeli mandate, na dolžnosti, ki so z mandati združene, p pa seveda pozabili. Krepko so pa prijeli za delo Vrhničaiii ter z izdatno pomočjo naših ameriških rojakov i>ostavili swerau nesmrtnemu sinu spomenik, o katerem je bilo sicer mnogo prerekanj, ki je pa vendarle živa priča, da se vsaglovenci v provinci še zave<iajo hvaležnosti napram svojim genijem. Čast jim!
Dva moža sta, ki bi morala imeti že pred leti Houmentalne spomenike na naših tleh, to sta dr. J. E. Krek in Ivan Cankar. Prvi, veliki organizator in buditelj vseh ^tranjih sil, ki so spale v širokih plasteh našega ljud.stva, drugi, nedosežni mojster slovenske besede. Prvi. klicar svo^e in demokratizma, je dvignil in usposobil naše ljudstvo, da si je začelo samo kovati svojo usodo, drugi, genialni ustnik, je prvi uveljavil slovensko ime daleč preko slovenskih meja in mu priboril mesto v družbi najknlturnejših naijov sveta. Čehi imajo prevedenega Cankarja skoro vsega, Italijani in Nemci si ga pridno prevajajo, osvaja si polajma tudi Francoze in Angleže, da manjših niti ne navajamo ne. Celo na Finsko je prodrl Cainkar že davno.
Naj novoodkriti spomenik vžiga v vseh, ki bodo edili mimo, tisto strastno ljubezen do nedosežne lepote In bogastva slovenskega jezika, ki jo je čutil veliki vrhniškijojak. do jezika, ki ga je proslavil, kakor še nihče pred njim.
Kmetska posojilnica in osn. šola na Vrhniki.
Na tem spodnjem oglu stoji setlaj Cankarjev spomenik. Pred ograjo prostor, kjer se je igral Cankar \ otroških letih na ^mesarjevih kladah«.
Spodaj: Stari mlin pri Vrhniki, »...od daleč sem zagledal samoten, polrazpal mlin . .. Mlin jp   visel   visoko,  kakor  nad   brezdnom.   Izpod njega je curljal v globci potok..,« (Nitia.)
Kapelica sv. Antona v Močilniku. ^Pozdravljen, Močilnik.  ti   kapelica  Vrhniška!  Koliko  sanj počiva v tvojem naročju.« (Moje življenje.)
Na desni:   Grob   Cankarjevih staršev na vrhniškem pokopališču.
»Tam ob  samotnem doinu njenem, sem klečal pred njo, prosil sem jo tolažbe iti blagoslova,«    (Moje   življenje.)
Na desni: Vinko Levstik, Cankarjev učitelj na Vrhniki: »... Kačur je zapazil, da je govoril
nadučitelj zelo čisto slovenščino, izgovarjal je besede natanko  po  pismu,   izpustil   ni   nobene   končnice.« (Martin Kačur.) — »Oj, sinko moj. zakoj si porezal mlada drevesa ob poti?« (Moje življenje.)
Spodaj: Bistra. >Voz je prišel mimo starinskega gradu ... To je Bistra, je pripovedoval zdravnik.« (Martin Kačur.)
Jerica Novak vulgo Ko-marjeva, ustanoviteljica vrhniškega >Rokodel-skega doma«. Cankar jo je upodobil v svojem »Ale.šu iz Razora« kot Hano Frčajevo.
(Slike za to serijo sta posnela g. fotograf Tischler'davčni upravitelj v p. V. Kompare. oba z Vrhnike.;
253
Križpot na Vrhniki z razgle<lom proti sv. Lenartu.
Spodaj:   Most   čez   Ljubljanico   na   Vrhniki.
^Mnogokaj sem študiral v svojem življenju, ali tako bogate in koristne učenosti, kakor jo daje svojim učencem enajsta šola pod mostom, nisem zadobil nikjer in nikoli... Enajsta šola, Bog s teboj!« (Moje življenje.)    ;
)iSv. Trojica, kraljica vrhniška!... Kolikokrat so poromale k nji moje misli, bežne lastovice, v tujini po nji hrepeneče...« (Moje življenje.
Spodaj: »Vrhnika, pre-čuden kraj! V mehkem domotožju mi zakoprni srce ob misli nate. Kdo te je videl z bdečimi očmi. kdo te je poznal?« (Aleš iz Razora.)
^  Na levi: Ivan Gruden,
nekdanji vrhniški dav-kar (t 1906). »... člove-• ^      koljubni   davkar   cepi
lesnike, z bistro pametjo in ročno roko snuje tihe stezice med mladim drevjem...« (Aleš iz Razora.)
Spodaj: Tičnica. j. ..nad Vrhniko, na holmu onkraj^, sv. Trojice, je mal smrekov gozdič, Tičnica...« (Aleš iz Razora.)
Aleš iz Razora,  vulgo Gromov   Nace   iz  Razora pri Vrhniki in glavni junak istoimenske Cankarjeve knjige.
(Po fotografiji
t Skaberneta.)
254
Dnevi groze
v Italiji
Dne 23. pr. ni. so doživele nekatere pokrajine južne Italije dneve, ki ne zaostajajo mnogo za strahotami pred leti v Messini. Prvi sunek je prišel ob 1 uri ponoči in je trajal celih 45 sekund, temu so sledili še mnogi drugi, a v večji ali manjši meri so se ponavljali potem skoro 14 dni. Najhujše je prizadeta provinca Avellino, kjer so skoro do tal porušena mesta Villanouva, Malfi, Venasa, Akvi-lonija itd., vasi je pa popolnoma uničenih okroglo 150. Oibsdžnost vse katastrofe je težko pregledati, kajti italijanske oblasti jo zaradi svojega tujskega prometa zakrivajo. Uradna (»ročila priznavajo okroglo 3000 mrtvih in 5000 hudo ramje-
nih. tuji časnikarji, ki so takoj po katastrofi obiskali potresno ozemlje, pa cenijo število mrtvecev na 5—10.000, nekateri celo na 15.000, ljudi je pa brez strehe nad 100.000.
Oblasti ,so poslale v porušene kraje seveda takoj veliko j)omoč. Odšli so tja močni oddelki vojaštva in fašističnih miličnikov, ki rešujejo ranjence in mrliče izpod razvalin in nastanjajo prebivalstvo pod šotori. Prenatrpane so vse bolnice in pri re- .' sevanju se dogajajo najčudovitejši prizori. Mnogo ljudi je zblaznelo od grof/e, drugi pri-diigujejo po cestah pokoro, otroci iščejo svoje starše, starši otroke.
Vlada je odklonila vsako pomoč iz inozemstva in prepovedala tudi doma vse zasebne zbirke, češ da je država sama zmožna popraviti škodo, ki je pa doslej menda še niti približno ni mogoče preceniti.
Italijanski kralj Viktor Emanuel z zastopniki civilnih, vojaških in cerkvenih oblasti v razrušeni Lacedoniji.
Na levi: Begunci se vračajo v svoje porušene domove.
Prizor, kakršnih je videti sedaj na tisoče v prizadetem ozemlju.
Na levi: Zasilna bivališča, v katera so namestila obla-stva prebivalstvo potresnega ozemlja,  ludi bolniki in niniinjoči se morajo zadovoljiti s temi šotori.
Spodaj: Vojaštvo pri reševanju ranjencev in mrličev izpod razvalin.
Prebivalstvo se seli iz porušenih krajev, vojaštvo rešuje ranjence.
255
Huda kriza v Nemčiji
Dne 18. p. ni. je nemški državni zbor z neznatno večino odklonil zasilne davčne ukrepe vlade. To je dalo vladi povod, du je parlament razpustila in nove volitve se bodo vršile dne 14. septembra. Vsa Nemčija je v mrzličnem razpoloženju, vrše se dalekosežne pregrupacijc in preorijentacije strank in nihče ne ve, kaj ho prinesla bodočnost. Spodnja slika nam kaže kanclerja Briiuinga (X), ki zapušča v spremstvu drž. tajnika PUnderja parlament po njegovem razpustu.
Romunska kraljevska rodbina s kraljem Karlom na čelu, zapušča bukureštsko stolnico po sjiominski službi za kraljem Ferdinandom. Na levi je videti kraljico-vdovo, za njo pa kraljico Heleno, ki se še vedno ni spravila s svojim soprogom, princesinjo lleano in princa Nikolaja. Tp je prvič, da se je pojavila po nastopu kralja Karla vsa kraljevska rodbina v javnosti.
Spodaj: Sedmi veliki zlet bolgarskih »Junakov« se je vršil pred kratkim v Sofiji. Naša slika nam kaže kralja Borisa, ki koraka na čelu vlade in drugih dostojanstvenikov ob zbranih četah »Junakove,
Lilvinov, novi sovjetski komisar za zunanje zadeve, naslednik odstavljenega Čičerina.
Spodaj: Ob priliki osvobodilnih svečanosti v Porenju se je zrušil dne 22. p. m. pri Koblenzu ponton-ski most in pokopal pod valovi 90 oseb. Vse nadaljue svečanosti so bile takoj prekinjene in Hinden-burg se je vrnil v Berlin. Spodnja slika nam kaže gasilce, ki iščejo na kraju nesreče utopljence.
Nemiri v Egiptu se še nadaljujejo.
Na sliki vidimo «Istavljenega ministr. predsednika Nahas pašo (X) sredi svojih navdušenih pristašev, ki demonstrirajo zanj proti kralju.
256
Avstrija: Zgornji dve vrsti: dobrodelne znanike iz I. 1923. v korist revnim umetnikom. Na vsaki znamki je upodobljeno uo eno mesto iz 9 zveznih dežel. Prodajali so jih po šestkratni nominalni ceni.
Na   levi:   dobrodelne   znamke   iz 1. 1928., izdane ob desetletnici republike s sliko tedanjega zv-ezuega predsednika dr. Hainischa.
A.Derental:   '
Singapurska krasotica
Povest
 IX. 
Ko se je Rahmanov zgodaj zjutraj zbudil, se je spomnil včerajšnjega mučnega razgovora. — »Danes sem Kierstenu obljubil končnoveljaven odgovor. Kaj pa mu naj povem? Seveda, povedati mu moram samo eno: ne pristanem! Sploh se mi zdi čudno, da mu nisem tega že včeraj odkrito povedal! Kako se je v sličnih okoliščinah vendar mogoče obotavljati? Ne! Menda ima Kiersteu prav, če me vprašuje: »Ali ste vi sedaj tega zmožni?« Baš v tem grmu tiči zajec! »Sedaj« — to je prava beseda! Če bi se to zgodilo poprej, jaz sploh ne bi hotel ž njim o tem govoriti. Zasmejal bi se mu v obraz ali mu enostavno prisolil zaušnico! Mar ni slična ponudba najhujša žalitev... No, ta Kiersten je pač surovina!«
Rahmauov se je pričel oblačiti. Bil je tako zamišljen, da je danes pozabil celo na svojo običajno telovadbo, ki jo je sicer vestno opravljal vsako jutro. — »Sicer pa, s kako pravico ga zmerjam?« — so se v njem porodile nove misli, ko si je pogreval vodo in razložil po mizi pred ogledalom brivske potrebščine. — »Saj je bil Kiersten vselej sumljiv človek, in dovoljkrat sva se srečala, da bi mogel vsaj slutiti njegovo pravo duševnost... A dejstvo je, da se Kiersten poprej ne bi bil nikoli upal z menoj razpresti sličen razgovor. Med nama je obstojala prevelika moralna razlika! Zdaj pa se je upal, in še kako! Torej sem sam kriv in sem mu sam dal pravico do tega! O moj Bog, kaj pa se je vendar zgodilo z menoj, da sem se tako izpremenil?«
»Tekom zadnjih viharnih let je živel Rahmanov le od danes do jutri, ne da bi zraven kaj mislil o tem. Zdaj pa je, prvič v tem času, začutil globok notranji nemir. Nenadoma se mu je zazdelo, da je vrgel pogled na dno svojega srca, kamor navadno nikoli ni pogledal. Tu, v breznu, ki ga še sam ni poznal, je zagledal ono mrko,
neblago, kar ga je pojirej ločilo od Kierstena. In skrivnosten, neusmiljen glas mu je zašepetal kruto resnico, katere si nikoli ne bi bil zmožen priznati: »Saj si bil tudi ti skoro zmožen tega! Edino radi neodločnosti nisi pristal ali odklonil ponudbo! Obotavljal si se, in to pomeni, da, žalibog, takoj v začetku zadeve nisi smatral za nemogoče dejanje, ki bi bilo odločno pod tvojo častjo!«
Rahmanov je pogledal nase v ogledalo. — »Ali je mogoče, da sem to jaz, isti človek, kakor sem bil nekoč poprej? Ne! To nisem več jaz! To je nekdo drugi... A kako se je moglo to zgoditi? Usmili se me, o, Bog!«
Usedel se je v pleten bambusov naslanjač, edini stoJ v njegovi revni sobici, in si zastrl obraz z rokami. Tako zoprn se je zazdel samemu sebi, kot da bi se ga dotikale tuje roke: »Ne! Tako ne sme ostati še nadalje. Vse to bo treba izpremeniti.« Takoj mu je — bogvezakaj — odleglo, čeprav še sam ni natančno vedel, kako naj vse izpremeni, in kaj pomeni to »vse«. Postal je dobre volje in se pričel skrbno, kakor vselej, umivati in oblačiti.
Danes dopoldne se je moral zglasiti v pisarni pri gledališkem posredovalcu, ki bi lahko preskrbel posel njemu in tudi Kate. Nobenega upanja ni bilo, da bi se vnovič otvorila »Kavarna Niagara», vsaj v najbližji bodočnosti ne. Lastnik kavarne je tarnal, da ga je policijska prepoved spravila na kant, in pod to pretvezo ni maral izplačati nobenega izmed umetnikov. Treba je bilo pričeti misliti na nov zaslužek. Na poti k posredovalcu je Rahmanov srečal Kate. Šla je za podpazduho z nekim jako zagorelim gospodom. Rahmanov ga sprva ni poznal. Gospod se je jako nežno sklanjal h gospodični in ji nekaj šepetal na uho. Kate je prišla v zadrego, ko je zagledala Rahmanova, in takoj oprostila svojo roko. Njen spremljevalec se je Rahmanovu priklonil. Ta je pozdravil in se šele pozneje, pred pisarniškimi vrati, spomnil, da je bil to Pablo Moraleda! — »Glej ga no! — je pomislil — Španec je torej gospodični všeč! Bilo srečno! Mene itak ne bosta vprašala za svet.«
V pisarni je Rahmanovu sporočil posredovalec, da nima prav nobene službe za Singapur. Za inozemstvo ima ponudb v izobilju: za Južno Ameriko, Hongkong, francoske indokitajske kolonije, in sicer predvsem za Sajgon.
BalcroiiaJc  JugoalOV.   /iSkaroe v Cfubl/aai  — Ponatis po»amexnl(^ sUH aovollca I« » prtvol/en/em ureOntitva