54
Književnost.
v katerem opeva svojo dvojno, nižjo in višjo naravo. Zemljo nagovarja:
Iz utrobe sam tvoje, šako praha,
0  roditeljko pravjekovna, nik6
i s tvojeg svuda dvinut jakog daha k6 pravu majku ljubit sam te viko.
Pa on čuti v sebi višjo silo, ki ga dviga nad zemljo:
Al izginut sav neču . . . Sin zemlje, kojem nadzemnosti treba, izgledam čas da s doma umrlika u Vječnost udjem i, gradjanin neba, za trpezom počinem Bezsmrtnika . . .
Po takem uvodu seveda radi čitamo dalje. Slog je lahkoten, mil, gladek. Zlasti, kadar opeva čudesa pomladne narave, kadar zdi-huje z jesenskimi dihi, kadar se zamika v tiho čarovitost poletne noči, teko mu kitice kakor žuboreč potočič:
Tiho moje srce kuca,
tiho milo k6 nikada —
tiho, milo, oh da mi je
uviek snivat kao sada. (Str. 120.)
Sicer je zlasti v prvem delu mnogo erotičnih pesmi, a pesnik ne spada med novodobne oboževatelje strasti, ampak peva mirno in ljubeznivo. Semtertja kaže nekoliko simbolizma, ko personificira „Život", „Smrt", „Vječnost", „Neizmjerje", „bezkonačno Vneme". Slednjič se povrne v epilogu zopet k misli, katero je bil izrazil v prologu, ter opeva v sonetu „1 dan če doči . . ."   svojo smrt:
1  čut ču Smrti, nevidna te kroči, krok, s kojeg tajno drhče vaselena i bezdane ču ugledat joj oči.
K6 sinji ponor bezkonačne tmine, a iza mojih zaklopljenih zjena Vječnosti sunce duši če da sine . . .  '
Taki so ti „Trenutki", kratki, brzi, lahko-krili. Iz njih odseva mila in gorkočutna duša.
E. L.
¦v
Češka književnost.
Vlad. Houdek: V pavučinach nervu.
Basne. V Praze 1901. Nakladem Grosmana a Svobodv. Cena K 1*50. — Pesnik V. Houdek je dekadent. Prva njegova pesniška zbirka se imenuje: „Vykvetly bliny". Kritika je po prvi zbirki od pesnika pričakovala mnogo, a v drugi zbirki ni več zadovoljna ž njim. Vsebina pesni v novi zbirki je poltenost in blasfemija. Po pesnikovih mislih je ves svet omamljen s poltenostjo; poltenost je korenina človeškega zla — to je pesnikova
metafizika in etika. Nekatere pesni so cinične in skrajno surove; umetnost se je v njih izpre-menila v naturalističen opis.
JanOpolsky: Klekani. Basne. V Praze 1901. Nakladem Josefa Pelcla. Cena 1 K.-Od prve svoje zbirke „Svet smutnych" je Opolsky zelo napredoval. Opolsky je že našel pot, po katerem bode gotovo odslej vedno hodil: Opolsky je nadarjen satirik. To je zelo kočljiva panoga v poeziji, ki zahteva veliko spretnosti in nadarjenosti, ako pesnik noče biti frivolen. In naš pesnik ima za to stroko poezije vse potrebne lastnosti. Opolsky ima obsežen razgled, v tehniki je samostalen in bogastvo njegovih misli čitatelja kar preseneti. Nekateri kritiki stavijo Opolskega v najmlajšem češkem pesništvu na prvo mesto.
Lyricke intermezzo. Basne od Fran-tiška Sekaniny (1896-1900). Nakladatel A. Piša v Brne. Cena 1 K. — To je druga zbirka mladega nadarjenega pesnika, polna svetlobe in toplote, ki odsevata iz domačega ognjišča, katero si je pesnik ustanovil in h kateremu je pripeljal svoje „belo dete", predmet svojih sanj in želja, hrepenenja in pesmi. „Svoji dragi soprogi posvečujem le-to knjigo za njeno iskreno ljubav." In v teh besedah je tudi izražena vsebina cele zbirke. Dasi je pesnik na moderen način zložil svoje ljubavne pesmi, vendar so malo dolgočasne. Sicer so po svoji obliki brez napake, in iskreni čuti so izraženi z vznesenimi mislimi, včasih moderno-simbo-listično. Svojega učitelja Vrchlickega pesnik ni zatajil; nekateri verzi so kopije Vrchlickega. Kadar se pesniku uteši razburjena kri prve ljubezni — ni dvomiti, da bode napisal boljše pesmi. Da ima za to duševni dar, pokazal je s svojo elegično pesmijo „Suspiria".
Pisne a meditacc. Verše Ferd. Mi-steckeho.V Praze. Nakladem vlastnim. Cena K. 1*50. — Malo je pesniških zbirk katoliških pesnikov čeških, na katerih naslovu ne bi bile natisnjene one usodne besede: „Nakladem vlastnim", dasi je v češkem slovstvu v zadnjih letih izšlo toliko „zbirk" izpod peresa raznih pesnikov, ki pravzaprav niti pesniki niso, in vendar so našli zalagatelja. Kaj je temu vzrok? Prvi in glavni vzrok je, da katoliško pesništvo nima dosti bravcev. Kdo čita na Češkem katoliške pesni? Nekoliko mladih duhovnikov, nekateri učitelji in bogoslovci. In ker ni bravcev — ni zalagateljev. Drugi vzrok, ki je pravzaprav korenina prvega, je predsodek bravcev, daje katoliško pesništvo „inferiorno". Ta predsodek se je razširil večinoma po neprevidnosti katoliških urednikov. Večkrat se zgodi, da katoliški češki časniki objavijo verze,   ki nimajo
Književnost.
55
posebne umetniške cene. Verzi se objavijo zbok tega, ker jih je napisal ta ali oni duhovnik ali pa katoličanom prijazen laik. V tem pogledu je treba več previdnosti. Saj imajo Čehi katoliške pesnike, ki ne zaostajajo v nobenem oziru za nadarjenimi nekatoliškimi pesniki, kakor so na primer VI. Št'astny, Lu-tino v, X. Dvorak, Sig. Bouška, Fr. Ky-s e 1 y, Jos. K a 1 u s in dr. — In k letem katoliškim nadarjenim pesnikom moramo prištevati tudi Ferd. Misteckega. Mistecky ni pesnik velikega obzorja in svetovnih idej; on je „valašsky pasaček, jenž se dotyka šalmaje", da bi pel o tem, česar je njegovo srce polno, kar ga veseli, boli in teži. Siva mamica, šumeča jelka, žuboreči potočič in poleg njega stara vrba, nad poljem žvrgoleči škrjanček i. t. d. — vse to miče njegovo čisto dušo. Njegove pesmi se odlikujejo po resničnosti čutov; v zbirki Misteckega ni nič prisiljenega.
Povidky a feuilIetony. Napsal Ignat H o f i c a. V Salonni bibliotece nakladem Otty. 1901. — Ignat Hofica je leposlovec in politik in sicer zelo delaven politik, poln gorečnosti do dela, politik z lepimi parlamentarnimi uspehi. Ni torej Čudno, da tudi v njegovih leposlovnih proizvodih šume politični valovi. Češko in sploš-noslovansko rodoljubje se glasi iz teh spevov. Ignat Horica si je ustvaril v svojih spisih, in zlasti v svojih „listkih", popolnomasamostalen „genre". Te črtice so v svojem jedru politične, pa vendar umetniško tako mične, da vplivajo z enako močjo na dve strani: probujajo narodno mlačne duše, kličejo v boj narodne vojske — in hkrati ugajajo čitatelju kot duhoviti in zanimivi pogovori o mičnih in prijetnih stvareh. Ti dve lastnosti imajo že prej objavljene slike z Moravskega in iz Šlezije, in z istimi lastnostimi se morejo ponašati tudi „Povidky a feuilletony". Tudi v tej knjigi se bavi pisatelj zopet z razmerami na Moravskem, a pridružil jim je tu tudi študije o drugih slovanskih in neslovanskih krajih, kakor o Parizu, Ostende, itd. Knjiga se začenja z „listkom" o Moravski Ostravi. Ko smo ga prečitali, bi bili radi povedali bratom Poljakom na vzhodu, naj to črtico hitro in nemudoma prevedejo. Ta slika čitatelja kar pretrese. Kakšen nauk iz preteklosti za prihodnost! Že tisoč let se v tem kraju ne morejo sporazumeti. Čehi in Poljaki. Poljaki so celo pomagali uničiti češko državo. In posledica tega ? Prusi so v XVII. stoletju odtrgali velike kose Šlezije in tako vtaknili strašno zagozdo med Čehe in Poljake. S to zagozdo so si pridobili moč, da so potem uničili tudi samostalnost Poljakov. Pisatelj vprašuje: „In česa je naučila zgodovina brate Poljake? Kratek odgovor se glasi: Ničesar! O tem
priča sedanjost. Čehi v Moravski Ostravi se narodno in gospodarsko organizirajo in vojskujejo; in proti komu se vojskujejo? Seveda proti Nemcem, ali Nemcem zoper Čehe pomagajo Poljaki!" Takih žalostnih slik je v knjigi več. — Dva „listka" sta posvečena dvema duhovnima dostojanstvenikoma: grofu Potting-Persingu, ki je ustanovil učni zavod za dekleta v Olomucu, in I. Valerianu Jirsiku, škofu budjejeviškemu. — Žalostna je črtica „Z ovzduši videnskeho". Pisatelj pravi tu, da je Nižja Avstrija in zlasti Dunaj „klavnica češkega ljudstva". „Listki", „Na slovansky vzduch!", „Na Bledskem jezefe" in „Na hfbitove Bledskem" so vzorci potopisnih črtic. Med povestmi bosta zel6 ugajali čitatelju: „Na letnim byte" in „Cizinec". Tudi ostale povesti so polne trde resnice, a v njih je preveč one Hofici lastne narodno-politične tendence.
Petr Kopal: Apostati. „Obrazy ze života knežskeho a svetskeho. DilH. Pryč od Rima. V Praze 1901. — O prvem zvezku tega dela sem že poročal „Dom in Svetu" na str. 447. lanskega letnika. Kakor v prvem zvezku, tako si je tudi v drugem izbral P. Kopal kot predmet povesti zelo moderno snov: „Proč od Rima!" Veliko gibanje proti katoliški cerkvi, ki se je zaneslo z Nemškega v avstrijsko državo, posebno na Češko, s čisto političnim namenom, zbuja pozornost celega sveta. Kar se je prej čitalo le med vrsticami nemških listov, in kar so si „Vsenemci" le med seboj šepetali, to se danes javno propoveduje. „Vsenemci" ne tajijo več svojih zadnjih namenov. To je isti boj, ki se je začel pred 300 leti in kateri se danes z vsemi močmi nadaljuje — namreč boj proti katoliški cerkvi. Bojujejo se s sredstvi vseskozi nemoralnimi, o katerih lahkoverno občinstvo niti ne izve. Pisatelj je poizkusil, da naslika ta sredstva in obenem dokaže, kam vodi proti-rimsko gibanje. Glavna oseba v povesti je župnik Jesensky, ki je organiziral svoje žup-ljane in se uspešno bojuje proti sovražniku katoličanstva, milijonarju iz Prusije, ki je lastnik bogatih premogokopov. Pisatelj dokazuje, da tam, kjer stoje duhovni pastirji na svojem mestu, protirimsko gibanje nima uspeha. Tujec spozna slednjič v svoje veliko začudenje, za koga je pravzaprav deloval — za anarhiste. Ljudje, ki jih je odvrnil od prave vere, gredo po nevarnem potu dalje. „Proč od Rima" ne pomeni nič drugega, kakor „proč od Boga", in iz tega klica se razvija klic: „Proč od gospode!" — Anarhisti zmagujejo in napadajo tujega izkoriščevavca. V povesti je mnogo apo-logetičnih momentov za posvetnega čitatelja. Oseba duhovnikova, ki je od katoliške cerkve