Urbani izziv, strokovna izdaja, 2022, št. 14 88 Katja BURGER Neprilagojena stanovanja kot izziv v procesu deinstitucionalizacije na področju oskrbe starih ljudi Trend oskrbe starih ljudi se iz institucionalne oskrbe premika v sku- pnost. Danes velik delež starih ljudi tudi v pozni starosti biva v doma- čem okolju, ki pogosto ne zagotavlja primernih pogojev za varno in samostojno preživljanje starosti. Posledično morajo sčasoma nekateri od njih kljub svoji želji, da bi starost preživeli v domačem okolju, sprejeti alternativno obliko oskrbe. Ker se v prihodnosti pričakuje, da bodo ljudje svojo starost preživeli v domačem okolju, kjer bosta zagotovljeni potrebna pomoč in podpora za aktivno in varno sta- ranje, je treba pozornost nameniti vprašanju primernosti stanovanj za preživljanje starosti. V tem prispevku se ukvarjam z vprašanjem, kako lahko skupnostne oblike pomoči prispevajo k reševanju težav neprilagojenih stanovanj, kakšne so ovire na področju prilagoditve stanovanj v starosti in kakšne so možnosti nadaljnjega razvoja na tem področju v Sloveniji. Izkazalo se je, da splošnega merila za primerno stanovanje ni mogoče postaviti, saj je to odvisno od individualnih potreb posameznika, hkrati pa ljudje različno opredeljujejo primer- no stanovanje. Mreža izvajalcev in strokovnih služb je dobro razvita in sodeluje. Največ ovir se kaže v pomanjkanju načrtovanja starosti med starimi ljudmi, pomanjkanju povezave in prenosa informacij med prostovoljci in strokovnimi službami, pomanjkanju zakonodajne osnove za zagotovitev finančnih sredstev in pri vključevanju ustre- znega kadra za načrtovanje in izvedbo prilagoditev stanovanj. Eden večjih prispevkov države na tem področju se kaže v predvidenem sprejetju zakona o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi zagotovil finančna sredstva za prilagoditev stanovanj, temelječih na pravici posamezni- ka. Velik potencial se kaže tudi v uveljavitvi svetovalnic, ki bi zagoto- vile celostno obravnavno problematike v skupnosti. Ključne besede: dolgotrajna oskrba, deinstitucionalizacija, stanova- nja starih ljudi, prilagoditev stanovanj, aktivno staranje 1 Uvod V tem prispevku se ukvarjam z vprašanjem, kako lahko sku- pnostne oblike pomoči prispevajo k reševanju težav neprila- gojenih stanovanj, kakšne so ovire na področju prilagoditve stanovanj v starosti in kakšne so možnosti nadaljnjega razvoja na tem področju v Sloveniji. S trendom deinstitucionalizacije in s tem premikom oskrbe starih ljudi iz institucij v skupnost so se do danes razvile in uveljavile različne oblike oskrbe v skupnosti. Stari ljudje so s tem pridobili možnosti, da uresni- čijo svojo željo, da starost preživijo v domačem okolju (Berčan idr., 2010). Danes velik delež starih ljudi tudi v pozni starosti biva v domačem okolju. Taki pogoji pa niso zagotovljeni vsem pripadnikom te populacije. Veliko starih ljudi se mora sčasoma zaradi neprimernosti bivalnega okolja odreči svojemu domu in sprejeti alternativno obliko oskrbe. Stanovanja, ki so si jih ti lju- dje ustvarili, so zdaj že stara, zaradi zastarele gradnje so pogosto arhitekturno neprimerna, imajo nefunkcionalno razporeditev prostorov ter neugodno in zastarelo opremo (ogrevanje na trda goriva, staro in nefunkcionalno pohištvo), s čimer je po- vezano tudi ekološko nezdravo okolje (vlažnost v stanovanju, onesnaženost zraka itd.) (Hvalič Touzery, 2005, str. 18–19). Taka stanovanja omejujejo ali celo onemogočajo možnost sa- mostojnega bivanja starega človeka v domačem okolju, ki ob postopnem upadanju motoričnih in kognitivnih sposobnosti določene prostore in opremo v stanovanju vse težje uporablja in jih sčasoma preneha uporabljati. Povečuje se tudi tveganje za padce in druge nesreče, kar pomeni, da samostojno bivanje v domačem okolju postaja vse nevarnejše in vse težje obvladlji- vo (Kerbler idr., 2020). Fizično bivalno okolje postaja s tem odločilen dejavnik, ki vpliva na možnost preživljanja starosti v domačem okolju (Iwarsson in Wilson, 2006, str. 57) ter je tudi ključnega pomena za zdravo staranje in dobro počutje v starosti. Ker se v prihodnosti pričakuje, da bodo ljudje svojo starost preživeli v domačem okolju, kjer bosta zagotovljeni potrebna pomoč in podpora za aktivno in varno staranje, je treba pozornost nameniti tudi vprašanju primernosti bivalnega okolja za preživljanje starosti. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2022, št. 14 89 2 Star človek v domačem okolju Dom je ena najkompleksnejših dobrin, saj vključuje veliko la- stnosti, ki so pomembne za njegovega uporabnika. Stanovanje je temeljna človekova pravica, ki mu poleg strehe nad glavo omogoča tudi stalno bivališče in s tem daje uradno veljavo. Je prostor zasebnosti, ki omogoča oblikovanje samostojno- sti, samopodobe in identitete, poleg tega pa tudi domačnost, intimnost in samoto. Za stare ljudi je stanovanje še posebej pomembno, saj v njem preživijo večino svojega časa, je živi spomin na preteklo življenje, nudi zatočišče ob izgubi druž- benih vlog, ob nastopu bolezni in oviranosti pa običajno po- stane središče njihovih dejavnosti (Hvalič Touzery, 2005, str. 15–16). Čeprav se je v zadnjih letih močno povečalo število mogočih oblik bivanja za stare ljudi, večina starostnikov ostaja v lastnem zasebnem stanovanju (Štuhec in Fras, 2010, str. 4). Vzroke za tako odločitev pojasnjujejo raziskave (Berčan idr., 2010), v katerih je bilo ugotovljeno, da si stari ljudje želijo svojo starost preživeti v domačem okolju. Vendar starost s seboj prinese določene ovire in spremembe, z njimi pa tudi povezana tveganja, ki možnost nadaljnjega življenja v domačem okolju postavljajo pod vprašaj. Po mnenju Reed idr. (2004) lahko o kakovostni starosti go- vorimo, ko starejši človek doseže svoje cilje in ima dovolj - nančnih sredstev, da lahko pokrije življenjske stroške, ki poleg zagotovitve osnovnih potreb zajemajo tudi zadostno količino denarja za zagotovitev ustrezne kakovosti življenja. Spremembe na področju državnega nanciranja, ki so jim v zadnjih treh desetletjih podvržene države v Evropi in po svetu, so močno omejile zmožnost držav za ohranjanje visoke ravni socialnega varstva. Zagotavljanje ustrezne socialne varnosti je med najpo- membnejšimi vrednotami v družbi, ki je še posebej pomemb- na v starosti. Stari ljudje so namreč bolj ranljivi in negotovi glede svojega položaja v družbi, pogosto pa se soočajo tudi s nančno negotovostjo, saj so večinoma odvisni le od ene vr- ste dohodka – pokojnine. Zaradi hitrega staranja prebivalstva je danes pokojninski sistem vse manj vzdržen. Posledično se nižajo višine pokojnin, hkrati pa se izdatki povečujejo zaradi slabšanja zdravja in spremenjenih potreb po bivanju v starosti. Pokojnine danes ne zagotavljajo več dohodka, ki je potreben za vzdrževanje ustreznega življenjskega standarda (Kerbler idr., 2020), zato se stari ljudje pogosto znajdejo na pragu revščine. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (2017) je leta 2017 16 % upokojencev živelo z dohodki, nižjimi od praga tveganja revščine, in ti so predstavljali večinski delež vseh oseb, živečih z dohodki, nižjimi od praga revščine v Sloveniji. Ideja o preživljanju starosti v domačem okolju je poleg vpra- šanja nančne zmožnosti vezana tudi na kakovost stanovanj in stanovanjskih razmer, v katerih živijo stari ljudje. Ti imajo običajno urejene stanovanjske razmere in so večinoma lastni- ki svojih stanovanj (Hlebec idr., 2010). V raziskavi, ki so jo opravili Kerbler idr. (2020), je lastništvo stanovanj v Sloveniji prevladujoča oblika pravice uporabe stanovanj, pri čemer delež lastniških stanovanj pri starih ljudeh presega delež lastništva na nacionalni ravni. Največji delež stanovanj imajo v lasti tisti, ki spadajo v najstarejšo starostno skupino (80 let in več). Po ugotovitvah raziskave, ki so jo opravili Hlebec idr. (2010), je med starejšimi večji delež ljudi kot v drugih populacijah, ki ži- vijo v neprimernem stanovanju. Stanovanja, ki so si jih ti ljudje ustvarili v življenju, so zdaj že stara, zaradi zastarele gradnje so pogosto arhitekturno neprimerna, imajo nefunkcionalno raz- poreditev prostorov ter neugodno in zastarelo opremo (ogreva- nje na trda goriva, staro in nefunkcionalno pohištvo), s čimer je pogosto povezano tudi ekološko nezdravo okolje (vlažnost v stanovanju, onesnaženost zraka itd.) (Hvalič Touzery, 2005, str. 18–19). Po ugotovitvah raziskave, ki so jo opravili Kerbler idr. (2020), veliko starejših ljudi v Sloveniji biva v prevelikih stanovanjih in hišah, ki so bile namenjene za večje družine. Med njimi so najranljivejši tisti, ki živijo sami ali s svojim starej- šim partnerjem. Na drugi strani se več kot četrtina starih ljudi sooča s stanovanjsko prikrajšanostjo, saj večina anketiranih v omenjeni raziskavi biva v večstanovanjskih stavbah brez dvigal. Kljub vsem omenjenim pomanjkljivostim stari ljudje po podat- kih raziskave izkazujejo visoko stopnjo zadovoljstva z vsemi ključnimi vidiki svojih stanovanj, ki vključujejo razporeditev prostorov, velikost, kakovost in dostopnost. Visoko zadovolj- stvo lahko povežemo z navezanostjo na stanovanje in visoko povprečno dolžino bivanja v njem, kar pojasnjuje tudi željo po preživljanju starosti v domačem bivalnem okolju. Vendar pa želja starih ljudi po bivanju v lastnem domu ter visoko zado- voljstvo in navezanost ne pomenijo vedno tudi kakovostnega bivanja in staranja v domačem okolju. Pri oceni zadovoljstva s stanovanjem je treba opozoriti na velik delež t. i. »sprijaznje- nih« ljudi, ki so zadovoljni tudi v manj primernih bivalnih razmerah, kar je problematično. Nekritično izražanje zadovolj- stva s stanovanjskimi razmerami kaže na nepoznavanje meril, ki določajo, kaj je sprejemljiv stanovanjski standard. Zastarela in arhitekturno neprimerna stanovanja pogosto omejujejo ali celo onemogočajo možnost samostojnega bivanja starega človeka v domačem okolju. S starostjo se namreč zmanjšujejo motorične in kognitivne sposobnosti človeka, zaradi česar določene pro- store in opremo v stanovanju vse težje uporablja ali jih sčasoma preneha uporabljati. Ob tem se povečuje tveganje za padce in druge nesreče, kar pomeni, da samostojno bivanje v domačem okolju postaja vse nevarnejše in vse težje obvladljivo (Kerbler idr., 2020). Padci so najpogostejši vzrok za poškodbe pri starejših ljudeh. Raziskave navajajo, da v povprečju vsaj enkrat letno pade vsaka tretja oseba, starejša od 65 let, in vsaka druga, ki je stara 80 let Neprilagojena stanovanja kot izziv v procesu deinstitucionalizacije na področju oskrbe starih ljudi Urbani izziv, strokovna izdaja, 2022, št. 14 90 in več. Do dveh tretjin vseh padcev pride prav v stanovanjih (Kerbler idr., 2020) in ti so povezani tudi z najvišjo smrtnostjo (Voljč, 2010, str. 28). Med dejavnike tveganja za padce štejemo zdravstvene in zunanje oziroma okoljske dejavnike. Zdravstve- ni dejavniki, ki vplivajo na tveganje za padce, so nestabilnost, oslabelost, vrtoglavica, zmedenost, togost in slaba usklajenost gibov, slabša mišična moč in nadzor drže, slabši vid in sluh, težave z orientacijo in pomnjenjem itd. Med okoljske dejavnike spadajo nevarna tla in robovi, drseče talne podloge in različni drugi predmeti, ki povečajo nevarnost spotikanja, pomanjklji- va osvetljenost, neprimerno zgrajene oziroma vzdrževane sto- pnice, odsotnost ograj in oprijemal, neustrezno pohištvo itd. (Kerbler idr., 2020). Okoljske nevarnosti v stanovanjih starih ljudi so zelo velike. Po ugotovitvah raziskav, ki jih navajajo Kerbler idr. (2020), vsebuje okoli 80 % domov najmanj eno nevarnost, 39 % pa pet teh in več, po nekaterih drugih raziska- vah so tveganja še višja. Okoljski dejavniki so tako najpogostejši vzrok za padce ter jih je mogoče pripisati povečani dovzetnosti starega človeka za nevarnosti v bivalnem okolju zaradi skupnih učinkov starosti in zdravstvenih težav. Večino padcev in poškodb v domačem okolju je mogoče pre- prečiti, če se stanovanje pravočasno prilagodi potrebam starega človeka in se odpravijo potencialna tveganja. Vendar pa je ob tem treba razmisliti o kompleksnosti položaja starih ljudi. Sta- novanje pomeni za starega človeka hudo nančno breme, saj so za ohranjanje stanovanjskih pogojev, primernih za bivanje, potrebni redni in včasih tudi obsežni vzdrževalni ukrepi in popravila, ki zahtevajo velik del dohodkov starih ljudi. Proces staranja človeka sčasoma za možnost ohranjanja samostojno- sti zahteva še več prilagoditev v stanovanju in s tem še do- datne stroške, ki pa si jih stari ljudje pogosto ne morejo več privoščiti, hkrati pa jim take projekte pogosto onemogočajo tudi zdravstveno stanje ter zična in psihična oslabelost. Iz tega vidika je denar večinoma odločilen dejavnik, ki vpliva na možnost preživljanja starosti v domačem okolju, saj določa obseg prilagoditev, ki si jih star človek lahko privošči za ohra- njanje svoje samostojnosti. Ko redni stanovanjskih stroški in stroški potrebnih prilagoditev v stanovanju presežejo njegove dohodkovne zmožnosti, je prisiljen iskati alternativne oblike preživljanja starosti (Cassity-Caywood, 2003, str. 232–234). Če želimo slediti trendu in idejam procesa deinstitucionaliza- cije in ljudem omogočiti, da starost preživijo doma, moramo zagotoviti pomoč in podporo na vseh področjih, ki zadevajo življenje v domačem okolju, vključno z reševanjem komple- ksnosti stanovanjske problematike ter ob hkratnem soočanju s slabšanjem zdravstvenega stanja, nizkimi prihodki in socialno izključenostjo starih ljudi. 3 Stanovanje kot pogoj za preživljanje starosti v domačem okolju Daljša življenjska doba pomeni daljše obdobje življenja z gibal- nimi ovirami in nezmožnostmi, zato staranje prebivalstva zah- teva od družbe zagotovitev primernih stanovanjskih pogojev za staranje v domačem okolju (Granbom idr., 2016, str. 1–6). Hkrati zdravstvene reforme po zahodnjaškem svetu potrjujejo trend premika geriatrične oskrbe iz institucionalnih v skupno- stno oskrbo. S tem naraščajo zahteve, da bivalna okolja starih ljudi omogočajo tudi izvajanje zdravstvene oskrbe. Fizično bivalno okolje tako postaja odločilen dejavnik pri ustvarjanju možnosti preživljanja starosti v domačem okolju (Iwarsson in Wilson, 2006, str. 57) ter je tudi ključnega pomena za zdravo staranje in dobro počutje v starosti. Za starejšo populacijo v Sloveniji je značilen visok delež lastniških stanovanj in hkrati nadpovprečno visok delež tistih, ki živijo na kmetijah oziroma v samostojnih hišah. Večina obstoječih zasebnih hiš in stano- vanj je bila zgrajena v 70. letih prejšnjega stoletja. Načrti za te hiše so bili tipski ter so se do danes pokazali kot energetsko in bivanjsko nefunkcionalni. Narašča tudi število tistih, ki živijo sami, kar pogosto vodi v nančno nezmožnost vzdrževanja stanovanja. Posledično bivalni pogoji starih ljudi danes veli- kokrat ne ustrezajo njihovim potrebam. Ob tem je pogosto oteženo tudi zagotavljanje storitev dolgotrajne oskrbe (Urad za makroekonomske analize in razvoj – UMAR, 2017). Vpliv primernega stanovanja na samostojnosti in počutje starih ljudi prikazuje pilotska raziskava, ki je bila leta 2006 izvedena na Švedskem. Cilj je bil pridobiti mnenje starostnikov o do- stopnosti in uporabnosti njihovih domov pred prilagoditvijo stanovanj in po njej. Rezultati so pokazali, da so prilagoditev stanovanj ter z njo izboljšanje dostopnosti in uporabnosti pro- storov privedli do sprememb v vzorcu dejavnosti udeležencev. Pozitivne spremembe so se pokazale v porabi časa za opra- vljanje določenih dejavnosti, ki se je pri določenih opravilih skrajšal, pri nekaterih pa podaljšal na račun večje neodvisnosti udeležencev, ki pri teh opravilih niso več potrebovali pomoči. Pozitivne spremembe so se pokazale v zmožnostih izvajanja dodatnih in prostočasnih dejavnosti (obiski prijateljev in od- hodi v mesto), ki so jih ocenili kot pomembne. Po ocenah udeležencev so se pozitivne spremembe prilagoditev pokazale tudi v kakovosti spanca in s tem izboljšanju ravnovesja med različnimi dnevnimi dejavnostmi. Skoraj dve tretjini 24-urne- ga obdobja sta postali namenjeni vsakodnevnim življenjskim nalogam in prostočasnim dejavnostim, samo tretjina časa pa je bila potrebna za počitek (Niva in Skär 2006, str. 29–32). K. BURGER Urbani izziv, strokovna izdaja, 2022, št. 14 91 Primernost stanovanja se po teoriji določa s pomočjo različ- nih konceptov: koncept dostopnosti, koncept hipoteze prila- godljivosti in koncept uporabnosti. Prvi koncept, na podlagi katerega lahko najhitreje damo objektivno oceno o primernosti bivalnega okolja, je koncept dostopnosti, ki je teoretično pod- krepljen z ekološko teorijo staranja (ang. Person-Environment t theory) oziroma ekološkim modelom, imenovanim tudi model ujemanja med osebo in okoljem (»P-E t«) (Slaug idr., 2015, str. 2). Osnovna predpostavka teorije je, da obstaja interakcija med sposobnostmi človeka in zahtevami okolja, kar ima za posledico prilagodljivo vedenje ali negativne učinke (Norin idr., 2019, str. 49). Model torej raziskuje medsebojni vpliv osebe in njenega okolja (Iwarsson idr., 2005, str. 30). Osebna komponenta je pri tem opredeljena v smislu nabora kompetenc (vključno z vidika biološkega zdravja, senzornih in motoričnih veščin in kognitivnih zmožnosti), okolje pa glede na človekove potrebe in ovire oziroma zahteve. Okoljska kom- ponenta je v skladu z uradnimi standardi in normami za zično okolje, ki so opredeljeni v gradbenih in načrtnih zakonodaj- nih aktih ter so osnova za nepristransko zanesljivo in veljavno oceno dostopnosti (Iwarsson idr., 2005, str. 30). Pri tem sta Lawton in Simon (1968) ugotovila, da ni nujno, da so zične ovire v okolju problematične, vendar pri različnih ljudeh pov- zročajo različno razsežnost težav, ki je odvisna od funkcionalne zmožnosti vsakega posameznika. Na tej ugotovitvi sta osnovala koncept hipoteze prilagodljivosti (ang. docility hypothesis), po kateri so posamezniki z nižjo stopnjo funkcionalne zmožnosti občutljivejši na zahteve okolja kot tisti z visoko zmogljivostjo (Iwarsson, 2005, str. 328). S spremembo ene komponente ali obeh lahko dosežemo ravnovesje (»P-E t«) med zmožnostmi osebe (P) in okoljskimi zahtevami (E) (Norin idr., 2019, str. 49). Ideja, ki torej izhaja iz ekološkega modela in je v okviru okoljske gerontologije opredeljena s pojmom »prilagoditev«, naj bi ponazarjala ujemanje ali ravnovesje med kompetencami osebe in zahtevami okolja. S tem prinaša pomemben vpliv na enega pomembnih vidikov v raziskavah okoljske gerontologije, in sicer na dejavnosti vsakodnevnega življenja (ang. Ativities of Daily Living – ADL) (Iwarsson, 2005, str. 327–328). Na osno- vi ekološkega modela in hipoteze prilagodljivosti je dostopnost torej relativen koncept, ki se izraža kot razmerje med osebno in okoljsko komponento (Iwarsson idr., 2005, str. 30). Ker je osebna komponenta utemeljena na objektivnih informacijah o funkcionalni zmogljivosti, okoljska komponenta pa je skladna z uradnimi normami in standardi za zično okolje, Fänge in Iwarsson (2005, str. 46–49) menita, da je koncept dostopno- sti predvsem objektivne narave. Za ocenitev dostopnosti do- mačega okolja se v različnih raziskavah uporablja instrument e Housing Enable«, ki temelji na ekološki teoriji staranja ter švedski zakonodaji o smernicah in standardih za zasnovo stanovanj. Z vidika zagotavljanja dolgotrajnega bivanja je po njunem mnenju pomembno zajeti tudi subjektivni (uporab- nostni) vidik. V svoji raziskavi procesa prilagoditve stanovanj zato poleg koncepta dostopnosti opredelita tudi koncept upo- rabnosti (ang. usability) stanovanja. Uporabnost tvori nabor možnosti v domačem okolju za izpolnitev človekovih potreb, ki temeljijo na podlagi subjektivne ocene osebe o omejevalnem ali podpornem vplivu okolja na dejavnosti (Fänge in Iwarsson, 2005, str. 197). Enako kot koncept dostopnosti tudi koncept uporabnosti temelji na razmerju ujemanja komponent med osebo in okoljem, vendar vključuje še tretjo komponento – dejavnost. Koncept uporabnosti je torej razmerje med ujema- njem komponent med osebo, okoljem in dejavnostjo. Oseb- na komponenta je pri tem lahko izražena kot funkcionalne zmožnosti osebe, njena motivacija, zmožnost obvladovanja in strategije prilagajanja zahtevam, vloge, navade, interesi itd. Okoljska komponenta je mišljena kot vidik funkcionalnosti zičnega stanovanjskega okolja glede na subjektivno vredno- tenje okolja starega človeka. Komponenta dejavnosti se nanaša na repertoar dejavnosti osebe, ki so opredeljene za določene okoliščine in njene značilnosti (Fänge in Iwarsson, 2005, str. 46). Prilagoditev stanovanja z vidika zagotovitve uporabnosti pomeni odpravo ovir in prilagoditev stanovanjskega okolja, ne samo na podlagi uveljavljenih standardov in norm, ampak tudi glede na oceno, želje in potrebe posameznega človeka. Iz tega izhaja ugotovitev, da splošne opredelitve primernega bivalnega okolja ni mogoče postaviti, saj je odvisna od vsakega posameznika posebej ter od njegovih funkcionalnih zmožno- sti in okoliščin oziroma pogojev v njegovem bivalnem okolju. Oceno primernosti bivalnega okolja je zato treba pridobiti s proučevanjem različnih meril v bivalnem okolju, ki prispevajo k varnosti, samostojnosti in dobremu počutju starega človeka, ki biva v njem. 4 Odgovornost za zagotovitev prilagoditve stanovanj Neprilagojenost stanovanja za življenje starega človeka je pogo- sto vzrok za selitev v institucijo. Prilagoditev stanovanja potre- bam starega človeka je namreč povezana z visokimi stroški, ki si jih stari ljudje glede na šibko nančno stanje težko privoščijo, zato taki posegi običajno ostanejo neizvedeni, možnost samo- stojnega preživljanja starosti v domačem okolju pa je prepušče- na sreči in naključju. Če želimo ohranjati samostojnost v doma- čem okolju in aktivno življenje starih ljudi, je treba pozornost nameniti možnostim podpore pri kritju stroškov prilagoditve stanovanja. Leta 2017 je bila na Švedskem in v Nemčiji izvede- na raziskava Improved Housing Accessibility for Older People in Sweden and Germany: Short Term Costs and Long-Term Gains, v kateri so s pomočjo simulacije poskušali prikazati po- tencialen vpliv političnih sprememb na področju dostopnosti stanovanj na stopnjo odvisnosti v dejavnostih vsakodnevnega življenja (I-ADL), uporabo storitev pomoči na domu in s tem povezanimi stroški. Ugotovili so, da so stroški, ki so nastali z Neprilagojena stanovanja kot izziv v procesu deinstitucionalizacije na področju oskrbe starih ljudi Urbani izziv, strokovna izdaja, 2022, št. 14 92 novo politiko odstranjevanja ovir, sicer visoki, vendar je treba upoštevati, da so enkratni, medtem ko se bodo stroški za go- spodinjske storitve sčasoma ponovili in potencialno povečevali s slabšanjem zdravja. Pri predstavljenem modelu so ugotovili, da bi se po nekaj več kot letu dni na Švedskem ter po dveh letih in pol v Nemčiji začetni stroški nove politike izplačali, po tem času pa bi verjetno prišlo do letnega dobička, ki bi se povečeval z daljšanjem obdobja vzdrževane neodvisnosti v dejavnostih vsakodnevnega življenja (Slaug idr., 2017, str. 10). Vladne, neprotne in zasebne organizacije po svetu se te pro- blematike lotevajo z različnimi političnimi pristopi in pro- grami, ki omogočajo reševanje neprilagojenosti stanovanj za bivanje starih ljudi. Pristopi v glavnem zajemajo programe in storitve prilagoditve stanovanj v skupnosti, programe donacij, posojil in povračil stroškov, zakonodajne pristope, ki temeljijo na pravicah oseb z oviranostjo, in pristope gradbene politike za zagotavljanje dostopnosti. Kot vzore, ki bi jim v Sloveniji lahko sledili, v tem prispevku poudarjam Švedsko, Nemčijo in Združeno kraljestvo, ki s programi in storitvami zagotavljajo celostno pomoč pri načrtovanju, izvedbi in nanciranju prila- goditev domačega okolja. 4.1 Švedska Za Švedsko je na splošno značilen visok stanovanjski standard, ki teži k uporabnosti stanovanjskih objektov za vse državljane. Zaradi demografskih sprememb, ki jih povzroča staranje prebi- valstva, je Švedska že pred približno 25 leti v zakonodajo o gra- dnji in stanovanjskih zahtevah vključila določilo dostopnosti za vse državljane ne glede na stopnjo oviranosti. Ker je gradnja novih stanovanj zelo nizka, učinki teh direktiv ne dohajajo hitrih demografskih sprememb (Granbom idr., 2016, str. 1–6). Temu se je Švedska prilagodila z izvajanjem storitev prilagodi- tve doma, ki so priznane kot javne storitve, krite s strani države in občin, ki sredstva zagotavljajo z obdavčevanjem. V skladu s trenutno zakonodajo donacije, namenjene adaptaciji stanovanj, krijejo celotne stroške intervencij. Zagotovljene so neodvisno od prosilčevega nančnega stanja ali pogoja lastništva oziroma najemniškega razmerja (Slaug idr., 2017, str. 1–13). Pomoč se zagotavlja po značilnem švedskem modelu direktnega izplačila sredstev upravičencu (Fänge idr., 2013). Proces prilagoditve stanovanja se začne na pobudo starega človeka, sorodnikov ali zdravstvenega delavca z oddano prijavo pri organu krajev- ne oblasti. Pred prošnjo za pridobitev nepovratnih sredstev se opravi obisk na domu, kjer (običajno) delovni terapevt s človekom opravi pogovor, v katerem opredelita človekove po- trebe in potrebne prilagoditve v stanovanju. Delovni terapevt nato izda uradno potrdilo, v katerem je navedena potreba po prilagoditvi stanovanja, in to se priloži k uradni prošnji za dodelitev sredstev. Organ krajevne oblasti prošnjo obravnava, oceni in izda uradno odločitev o odobritvi oziroma zavrnitvi dodelitve donacije. V primeru odobritve sta pobuda in od- govornost za izvedbo adaptacije stanovanja predani prosilcu, ki sam poišče izvajalce, se dogovori o potrebnih spremembah in v celoti spremlja proces prilagoditve. Po končani adaptaciji stanovanja se račun pošlje organu krajevne oblasti, ki dodeli pomoč (Fänge idr., 2013). 4.2 Nemčija Dobro delujoč stanovanjski trg z močnim najemnim sektorjem in tržno prodajo stanovanjskih nepremičnin nudi široko mo- žnost izbire stanovanj glede na kakovost in ceno. S tem v osnovi vsakemu prebivalcu omogoča dostop do ustreznega življenjske- ga prostora. Težave in spremembe na stanovanjskem področju večinoma nastajajo kot posledica demografskih sprememb, ki jih v Nemčiji zaznamujejo migracije in staranje prebivalstva. Odgovornost za prilagajanje potrebam je domena lokalnih oblasti, ki načrtujejo spremembe, nov razvoj in preureditev obstoječe stanovanjske in mestne infrastrukture ter ureditev prijaznega okolja za starostnike. Država podporo pri reševanju posledic demografskih sprememb in zagotavljanju primernih stanovanj zagotavlja s nančno pomočjo deželam v obliki po- sojil in dotacij z nizkimi obrestmi. Državna sredstva, vključno s sredstvi, ki jih prispevajo dežele in občine, so namenjena tudi novogradnji v segmentu najemnih nepremičnin in stanovanj- skih nepremičnin, ki jih zasedajo lastniki. Finančna pomoč je na voljo tudi kot del promocije socialnih stanovanj, za katera so od leta 2007 odgovorne dežele. V ta namen letno prejemajo zvezna sredstva v višini 518 milijonov evrov, da se lahko s ciljno usmerjenimi programi nanciranja ustrezno odzovejo na spre- menjene potrebe trga in prebivalstva ter zagotovijo potrebne prilagoditve okolja in stanovanj. Zagotavljanje posebnih oblik nastanitev v skladu s povpraševanjem (kot so starostno prija- zne preusmeritve) je naloga lastnikov, stanovalcev in zasebnih najemodajalcev. Nastajajo starosti prijazna mesta s kratkimi razdaljami, dobro razvitim javnim prevozom, varnimi ulicami in prostori ter dobrim naborom socialne in zdravstvene infra- strukture. Vendar pa sedanja oskrba s stanovanji in javne sto- ritve, namenjene zagotavljanju ustreznih stanovanjskih pogo- jev, ne zadovoljujejo več potreb starih ljudi. Starostno prijazno predelavo zato v Nemčiji kombinirajo z odstranjevanjem ovir v stanovanjskem okolju in zagotavljanjem ustrezne infrastruk- ture (Habitat III – National Report Germany, 2015). Storitev prilagoditve stanovanjskega okolja izvaja zasebni sektor, kar pomeni, da se državljan lahko odloči za nakup storitve na trgu, sistem davčnih olajšav pa delno krije stroške. Stroške prilago- ditve stanovanja je mogoče povrniti do določenega najvišjega zneska na investicijo in leto (v letu 2017 do 4.000 evrov) iz nemškega sistema zavarovanja (Slaug idr., 2017, str. 2). K. BURGER Urbani izziv, strokovna izdaja, 2022, št. 14 93 4.3 Združeno kraljestvo V Združenem kraljestvu je dobro razvita mreža dobrodelnih in neprotnih organizacij, ki z medsebojnim sodelovanjem zagotavlja splošno in celostno pomoč na področju življenja v skupnosti. Prve informacije o dostopnih oblikah pomoči je mogoče pridobiti pri organizaciji (zavodu) za socialno varstve- ne storitve, ki deluje v okviru krajevne oblasti in zagotavlja informacije o podporni opremi, prilagoditvah in nanciranju. Vsak človek je v starosti upravičen do ocene potreb in sveto- vanja. Oceno lahko dasta socialni delavec in delovni terapevt, socialno varstveni zavod pa nato na podlagi meril in ocene potreb odloči o upravičenosti do storitev pomoči. Te lahko vključujejo nakup pripomočkov in opreme, prilagoditev sta- novanja in praktično podporo pri gospodinjskih opravilih in skrbi za osebno higieno. Če organ lokalne oblasti presodi, da je posameznik upravičen do določenih pripomočkov in manj- ših prilagoditev, vrednost katerih ne presega 1000 britanskih funtov, zavod za socialnovarstvene storitve krije celotne stroške nakupa opreme in manjših prilagoditev stanovanja, ki vklju- čujejo namestitev oprijemal in kratke klančine, ureditev spu- ščenih robnikov, namestitev pip na vzvod in ureditev zunanje razsvetljave. Vrsto potrebnih prilagoditev priporoči delovni terapevt na podlagi ocene potreb ob obisku. Za večje adapta- cije, ki presegajo znesek 1000 britanskih funtov, je kot glavno pomoč mogoče pridobiti subvencijo za osebe z oviranostjo, ki jo zagotavlja javni stanovanjski sklad. Ta krije širok spek- ter prilagoditvenih del, ki izboljšajo dostopnost stanovanja in zmožnosti za obvladovanje domačega okolja. Višina subvencije se določa na podlagi nančnega stanja in plačilne zmožnosti prosilca, obstaja pa tudi omejitev maksimalne višine subven- cije (Age UK, 2019). Za pomoč pri prilagoditvi stanovanja se je mogoče obrniti tudi na lokalno agencijo za stanovanjske izboljšave (ang. Home Improvement Agency – HIA). Agenci- je so neprotne organizacije, ki jih nancirajo in podpirajo lokalna in centralna uprava ter so namenjene podpori starim ljudem, ljudem z invalidnostjo ali nizkimi dohodki pri popra- vilih, izboljšavah, vzdrževanju ali prilagoditi domov glede na njihove spreminjajoče se potrebe. Strokovnjak ob obisku na domu opravi oceno posameznikovih potreb, izvede pregled sta- novanja ter na podlagi videnega poda informacije in nasvete o obsegu in stroških vseh potrebnih del. Agencije zagotavljajo pomoč pri izbiri izvajalcev del, spremljajo postopek gradnje in urejanje dokumentacije ter nudijo pomoč pri sklepanju po- godb. Na področju nanciranja nudijo informacije o nančnih možnostih in nakazilih ter pomoč pri zbiranju sredstev, kar vključuje razpoložljivost donacij zakonskih organov, sprostitev lastniškega kapitala in dostop do posojil, pridobitev neodvisne- ga nančnega svetovanja, omogočanje dostopa do dobrodelnih sredstev, informiranje o upravičenost do ugodnosti in morebi- tnih učinkih določenih okoliščin na upravičenost, zavarovalnih zahtevkih in prihrankih. Ob obisku na domu je strokovnjak uporabniku v pomoč tudi pri reševanju težav, vezanih na pre- moženje, pri izpolnjevanju obrazcev, uporabnika pa informira tudi o njegovih pravicah in drugih oblikah podpornih stori- tev in možnostih različnih oblik nastanitve (Later Life Care, 2019). Pomoč pri zbiranju nančnih sredstev za prilagoditve stanovanja je mogoče dobiti tudi pri skladu za stanovanjske izboljšave (ang. Home Improvement Trust), ki skupaj z orga- nom mestne oblasti izvaja program Houseproud, ki starejšim lastnikom stanovanj pomaga sprostiti del lastniškega kapitala, vezanega na stanovanje, in s tem pridobitev dodatnega dohod- ka iz njihovih domov kljub možnosti nadaljnjega bivanja v njihovem stanovanju (Age UK, 2019). 5 Prilagoditev stanovanj v Sloveniji Prilagoditve stanovanj v Sloveniji se izvajajo v skromnem obse- gu, kar omejuje možnost bivanja v domačem okolju. Ukrepi za podaljševanje bivanja starejših v njihovih domovih, prilagoje- nih na način, ki omogoča samostojnost in kakovostno življenje, zmanjšujejo potrebo po institucionalizaciji, ki je s tem prelože- na na poznejši čas ali postane popolnoma nepotrebna. S tem se tak vložek države hitro povrne na račun nižjih stroškov za plačevanje institucionalne oskrbe (Kerbler idr. 2020). Slovenija je do zdaj pri vprašanju neprimernosti stanovanj za bivanje starejših ljudi storila to: • Sprejetje zakonodajnih usmeritev in ukrepov, ki temeljijo na vključenosti in samostojnosti invalidov in oseb z ovi- ranostmi v javnem in zasebnem življenju. Ti ukrepi med drugim določajo dostopnost javnih zgradb in zasebnih stanovanj in dostop do storitev, ki so pomembne za sa- mostojno življenje invalidov (Majcen, 2017). • Sprejetje Strategije dolgožive družbe (UMAR, 2017), ki postavlja vsebinski okvir za izvedbo potrebnih spre- memb, s čimer sledi tudi mednarodnim dokumentom in pobudam na temo odzivanja na demografske spremembe. Na področju stanovanj predvideva izvajanje prilagoditev bivalnega prostora za (podaljšano) samostojno življenje starejših v domačem okolju, ki se mora vključiti v različne politike (stanovanjske, socialne in prostorske), in iska- nje strategij lažje zamenjave ali prodaje stanovanjskega premoženja za nakup ali najem varovanega ali manjšega stanovanja ter razvijanje starosti prijaznih mest in sku- pnosti, v katerih bodo zagotovljene možnosti za stalno vključenost starejših v vse vidike družbenega življenja v njihovih skupnostih v skladu z njihovimi potrebami, že- ljami in sposobnostmi (UMAR, 2017). • Izdaja priročnika Univerzalna stanovanjska graditev s strani Ministrstva za okolje, s katerim poskuša to o po- menu dostopnosti izobraziti vse posameznike in organi- Neprilagojena stanovanja kot izziv v procesu deinstitucionalizacije na področju oskrbe starih ljudi Urbani izziv, strokovna izdaja, 2022, št. 14 94 zacije, ki lahko pripomorejo k izboljševanju dostopnosti objektov in prostorskih ureditev. Cilj priročnika je ozave- ščanje o pristopu »oblikovanje za vse« za izdelke, storitve in okolje. Z izdajo poskuša slediti konvenciji Združenih narodov o pravicah invalidov in drugim pravnim zave- zam, ki določajo, da so invalidi in drugi funkcionalno ovirani enakopravni drugim uporabnikom prostora in storitev (Majcen, 2017). • Nevladna organizacija Zveza društev upokojencev Slove- nije se je leta 2011 pridružila mednarodnemu projektu HELPS, v okviru katerega so se ukvarjali s temo, kako izboljšati kakovost bivanja v starosti. Kot rezultat sode- lovanja v projektu je bila sprejeta odločitev, da Zveza društev upokojencev Slovenije s pomočjo svoje široko razpredene mreže društev prispeva k osveščanju in in- formiranju starejših o kakovostnem bivanju v starosti (Ogrin, 2018, str. 36–38). Jeseni 2012 se je v prostorih Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS) v Ljubljani odprla svetovalnica za izboljšanje bivanja starejših, namen katere je bila podpora starejšim pri iskanju optimalne re- šitve glede bivanja v starosti ter osveščanje in spodbujanje prebivalstva k eksibilnejšemu razmišljanju in odločanju o mogočih načinih bivanja v času starosti. Svetovalnica zaradi ustavitve nanciranja danes ne deluje več (ZDUS, 2021). • Leta 2013 je bila izdana brošura Roka Grdiše in Pavla Koltaja Majhni posegi za velike učinke – prilagoditve bivalnega okolja in uporaba pripomočkov za starejše (Ogrin, 2014b, str. 49). Na predstavitvah so spodbujali preventivno delovanje in dejstvo, da lahko že z osnovnimi prilagoditvami, ki so primerne tudi za ljudi z nizkimi dohodki, bistveno povečamo varnost bivanja starejših v domačem okolju. V naslednjem letu so izdali in natisnili obnovljeno različico, v kateri so predstavili tudi vzorčno prilagoditev stanovanja (tudi slikovno), vključno s ceno prilagoditve, ki je znašala 170 evrov, okvirna cena pri- poročenih naknadnih prilagoditev pa se je gibala okoli 490 evrov. • Na Urbanističnem inštitutu RS opravljajo različne raz- iskave, vezane na stanovanjske okoliščine starih ljudi. V okviru raziskovalnega projekta Javne agencije za razisko- valno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) in založbe Urbanističnega inštituta Republike Slovenije je leta 2020 izšla znanstvena monograja Bivanje v starosti (Kerbler, Filipovič Hrast in Sendi, 2020). V knjigi je predstavljen obsežen in podroben pregled različnih vidikov bivanja starejših ljudi v Sloveniji ter tudi rešitve in priporočila za dvig kakovosti bivanja v starosti. V okviru raziskoval- nega projekta e Model of Quality Aging in Place in Slovenia – QAPS (Model za staranje starejših v domačem bivalnem okolju v Sloveniji), nancer katerega je prav tako ARRS, je leta 2020 izšel tudi priročnik Stanovanje v starosti s podnaslovom Prilagoditve domačega okolja za kakovostno bivanje (Železnik, Sendi in Kerbler, 2020). Namenjen je strokovnjakom, ki se ukvarjajo s proučeva- njem in načrtovanjem prostora, in posameznikom, ki si zase in svoje bližnje želijo, da bi lahko v svojih domovih čim dalj časa živeli samostojno, varno, zdravo in zado- voljno (Urbanistični inštitut Republike Slovenije, 2021). • Študenti Fakultete za socialno delo in Fakultete za ar- hitekturo Univerze v Ljubljani so v projektu Svoboda gibanja ljudi z demenco raziskovali življenjski svet oseb, obolelih za demenco, in spoznavali spremembe, ki jih ta bolezen prinaša v njihovo bivalno okolje. Pri iskanju ustreznih rešitev za prilagoditev njihovega bivalnega okolja so v sodelovanju s podjetjem Akademija cvetja – Floweracademy.si, Sabina Šegula s. p., in Gerontološkim društvom Slovenije leta 2019 nastale smernice, ki nudijo priporočila za ureditev varnega in spodbudnega zunanje- ga in notranjega bivalnega okolja za osebo z demenco. Smernice so trenutno edina v Sloveniji obstoječa lite- ratura, ki je namenjena načrtovanju bivalnega okolja za ohranjanje življenja ljudi z demenco v domačem okolju (Mali idr., 2019). • Inštitut Antona Trstenjaka je razvil in na terenu širi pro- gram za preprečevanje padcev v starosti, v katerem je velik del vsebine posvečen pregledu stanovanja in njegovemu prilagajanju za varno življenje (tudi program Varno sta- ranje je deloma posvečen temu) (Ramovš, 2018, str. 43). • Na podlagi diplomskega dela arhitekta Roka Grdiše je izšel Priročnik za načrtovanje sodobnih oblik bivanja sta- rih ljudi (2010), v katerem so zajete natančne smernice za velikost in ureditev domačega okolja, ki staremu člo- veku zagotavlja možnost samostojnosti in kakovostnega bivanja. • Na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani je leta 2017 študijska skupina programa Dom, kultura bivanja, oprema in prenova pod mentorstvom Barbare Železnik Bizjak oblikovala merila za prepoznavanje kri- tičnih in potencialno problematičnih mest v stanovanju. Izdali so brošuro Kako varen je vaš dom? VODNIK po varnem stanovanju ZA STAREJŠE, v kateri s pomočjo vprašanj in odgovorov ozaveščajo o nevarnosti v domačih prostorih (Železnik Bizjak idr., 2017). • Leta 2019 je bil v Idriji uspešno izveden projekt Mladi starci. Cilj tega je bil spodbuditi arhitekte in prostorske načrtovalce k razmisleku o uporabniku, ki šele nastaja (Mladi starci, 2019). V letu 2020 je izšla tudi publikaci- ja MLADI STARCI o staranju in prostoru, ki vključuje veliko splošnih podatkov o povezavi med staranjem in prostorom, rezultate medgeneracijske delavnice, izvede- ne v okviru projekta v sodelovanju z dijaki Gimnazije Jurija Vege in člani Društva upokojencev Idrija, ki so s skupnimi močmi pripravili nekaj predlogov za bivanje v K. BURGER Urbani izziv, strokovna izdaja, 2022, št. 14 95 Idriji in študije primerov iz tujine (Martinčič, Pavšič in Mervic, 2020). • Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi (Vlada Republike Slovenije, 2021) v 32. členu določa pravico posameznika do storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti, ki vključuje storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti in zmanjšanje potrebo po pomoči oziroma preprečeva- nje poslabšanja stanja upravičenca, storitve psihosocialne podpore, storitve postdiagnostične podpore osebam s sin- dromom demence in storitve svetovanja za prilagoditev bivalnega okolja. Prilagajanje obstoječih stanovanj je za arhitekturo nov, velik izziv, s katerim bo »delala popravni izpit« za številne nepri- merne načrte hiš pred desetletji (Ramovš, 2014, str. 58). Prvi korak je posodobitev predpisov gradnje na nacionalni ravni, saj so prav nepopolni in napačni predpisi po mnenju različnih avtorjev večinoma prispevali k nefunkcionalni in neprilago- dljivi zasnovi in gradnji objektov za različne uporabnike. S posodobitvijo predpisov, nasveti in strokovno izvedbo prila- goditev stanovanj bi lahko v prihodnje omogočili splošno in prilagodljivo gradnjo novih stanovanj in stanovanjskih hiš za vse življenje (Granbom idr., 2016, str. 1–6). Zagotavljanje pogojev, ki omogočajo staranje v domačem okolju, zahteva tudi širjenje znanja o težavah dostopnosti in pojavnosti stanovanjskih ovir v običajnih stanovanjskih objek- tih med vsemi akterji zasebnega gradbenega sektorja in tudi celotne populacije (Granbom idr. 2016, str. 1–6). Stari ljudje so običajno nenaklonjeni obnovam stanovanj, zaradi nizkih dohodkov pa tudi ne kažejo zanimanja za take posege. Mi- sel na prenovo je pogosto prežeta s strahom, negotovostjo in nezaupanjem, saj se bojijo visokih stroškov ter tudi posegov v svoj vsakdanji mir in rutino. (Kerbler idr., 2020). V Koreji so leta 2015 izvedli eksperiment o učinkovitosti izobraževalnih programov o upadu zmogljivosti in adaptaciji domov za pre- prečevanje padcev starih ljudi, s katerim so želeli prikazati vpliv izobraževanja na pripravljenost starih ljudi z nizkimi dohodki, živečimi na zapuščenem območju Koreje, za prilagoditev sta- novanj. Izkazalo se je, da so tudi stari ljudje z nizkimi dohodki, ki so bili deležni primernega izobraževanja, pokazali izboljša- nje na področju upada zmogljivosti in pokazali pozitivne spre- membe v pripravljenosti sprejemanja stanovanjske adaptacije v namen preprečevanja padcev, precejšnje število starih ljudi pa je že med izobraževanjem izvedlo nekatere stanovanjske iz- boljšave. Učinki preprečevanja padcev, ki bi se lahko pokazali z uvedbo izobraževalnih programov o prilagoditvi stanovanj, imajo potencial za zmanjšanje socialno-ekonomske izgorelosti kot posledica padcev ( Jang in Lee, 2015, str. 667–668). Za prilagoditev bivališč starejših bi država morala omogoči- ti najem ugodnih kreditov ter po zgledu Nemčije in Velike Britanije vzpostaviti mrežo svetovalnic za prilagajanje stano- vanj (Kerbler idr., 2020). Obseg prilagoditve stanovanja je večinoma povezan s ceno investicije in obsegom manjših do srednje velikih gradbenih del in tehničnih izboljšav, trenutno stanje in potrebe človeka pa so tiste, ki narekujejo potrebne spremembe za življenje v domačem okolju. Subjektivne od- ločitve glede primernosti stanovanja so pogosto napačne, saj stari ljudje zadovoljstvo bivanja ocenjujejo napačno, zato sta nepogrešljiv del dobre individualne prilagoditve stanovanja ka- kovostno svetovanje in praktična podpora pri gradnji. Glavna dejavnost svetovalnic je svetovanje neposredno v stanovanju, pri čemer se rešitev poišče v sodelovanju s starim človekom, določi se, katere rešitve so smiselne in kako bo potekala iz- vedba prilagoditve (Grdiša, 2010). Tukaj se kot pomemben akter kaže vloga socialnega dela. Socialni delavec je tisti, ki vstopa v domače okolje uporabnikov, kjer skupaj z njimi naredi oceno potreb in pripravi osebni načrt izvajanja pomoči. Ima specične spretnosti in znanja, ki so potrebna za raziskovanje potreb starih ljudi in iskanje odgovorov nanje ter tudi znanja drugih strok, ki zadevajo obdobje starosti (Mali, 2016, 63). Ob dialogu v okviru delovnega odnosa ima socialni delavec možnost z uporabnikom spregovoriti o preživljanju starosti v domačem okolju, o tveganjih in primernosti stanovanja za varno preživljanje starosti ter z upoštevanjem konceptov etike udeleženosti in perspektive moči prispevati z nasveti in infor- macijami pri načrtovanju izboljšanja pogojev za bivanje doma (Čačinovič Vogrinčič idr., 2011). Socialno delo je stroka, ki prek socialnih transferjev razpolaga tudi z državnimi nanč- nimi sredstvi in tako lahko prispeva k reševanju stisk ranljivih skupin, zato je njegova vloga pri vprašanju prilagoditev stano- vanj nepogrešljiva (Mali in Leskovšek, 2015, str. 4). Vir za zagotavljanje ustreznega stanovanjskega varstva starejših v prihodnje so tudi družinski transferji. Za Slovenijo je po podatkih Evropske komisije (2007) značilna relativno visoka stopnja medgeneracijske povezanosti, kar pomeni, da je večina otrok pripravljena plačevati oskrbo za svoje starše. Ožje so- rodstvo ima tako pomembno vlogo pri skrbi za starejše, pri čemer je delitev stroškov za stanovanjsko varstvo stvar družine (predvsem otrok), zlasti v povezavi z dedovanjem nepremični- ne starejšega družinskega člana. Vendar pa je le nančna pomoč družinskih članov pri oskrbi starejših premalo. Za ustrezno sta- novanjsko varstvo in oskrbo v starosti bi poleg nančne pomoči družinskih članov in države morala prispevati tudi družba kot celota. To bi bilo mogoče z vzpostavitvijo sistema socialne- ga zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, ki bi ob pokojninskem in zdravstvenem zavarovanju predstavljal tretji sistem, ki ga nancira delovno aktivno prebivalstvo. K reševanju te proble- matike lahko veliko prispeva razširitev konverzije nepremič- nim v dohodek, ki bi starejšim ljudem omogočal, da ostanejo v svojem domu čim dalj časa in si zagotovijo dodaten dohodek za preživetje, obenem pa bi lahko pokrili manjkajoče stroške Neprilagojena stanovanja kot izziv v procesu deinstitucionalizacije na področju oskrbe starih ljudi Urbani izziv, strokovna izdaja, 2022, št. 14 96 s prehodom v institucionalno oskrbo, vendar te možnosti pri nas (še) ne razvijamo. K vzpostavitvi instrumentov bi morala veliko prispevati vlada, zlasti z zagotovitvijo ustrezne zakono- daje in nadzora, ter banke in zavarovalnice, ki bi omogočile dostopnost ustreznega stanovanjskega in hipotekarnega trga. Pri tem bo treba pozornost nameniti tudi cenovni dostopno- sti storitve, pri čemer svetovalci in izvajalci ne bi smeli biti preveliko nančno breme za starega človeka, trajanje prenove bi moralo biti natančno opredeljeno, cene pa jasne in vnaprej določene. Poskrbeti je treba tudi za zagotovitev sonanciranja prilagoditev in preproste postopke za uveljavljanje in pridobi- tev subvencij. Zagotoviti bo treba nadzor in natančnem seznam preverjenih svetovalcev in izvajalcev na občinski ravni, ki lah- ko pri prilagoditvah stanovanj nudijo tudi strokovno pomoč. Tako bi lahko starim ljudem olajšali odločitev prilagoditve in skrbi glede izvedbe (Kerbler 2012, str. 110–111). 7 Metodologija Podatke sem zbrala s pomočjo delno standardiziranih intervju- jev, pri čemer sem sestavila vprašalnik, ki mi je služil kot vodilo za odpiranje tem pogovora. Opravila sem skupinski intervju s tremi prostovoljkami Društva upokojencev Celje, Mestne četrti Dolgo polje, ki lahko kot strokovnjakinje iz izkušenj podajo svoje videnje položaja in prizadevanja starejših na tem področju, in vidik strokovnih služb, ki v okviru svojih pristoj- nosti vstopajo v stanovanja starih ljudi, kjer izvajajo svetovanje, oskrbo in pomoč. Strokovni delavci so bili vodja Centra za pomoč na domu Celje, ki deluje v okviru Doma ob Savinji, zioterapevtka Doma ob Savinji Celje, ki z znanjem in uspo- sabljanji sodeluje in podpira socialne oskrbovalke za izvajanje pomoči na domu, delovno terapevtko Doma ob Savinji Celje, ki v okviru svojih zmožnosti prav tako prispeva nasvete za ka- kovostno življenje v domačem okolju, in vodjo podjetja CRI, ki se ukvarja s prodajo medicinskih in ortopedskih pripomočkov in je prav tako v sodelovanju s Centrom za pomoč na domu Celje vključen v izvajanje prilagoditev stanovanj starih ljudi. Z intervjuji sem zajela strokovno in uporabniško perspektivo razumevanja in soočanja s problematiko neprimernosti bival- nega okolja za preživljanje starosti v domačem okolju, kar mi je omogočilo celosten pogled na problematiko. Moj namen je bil pridobiti vpogled v trenutno ozaveščenost strokovnih delavcev in starostnikov na tem področju, strategije soočanja s to problematiko, najpogostejše ovire, s katerimi se običajno srečujejo na tem področju, obstoječe oblike podpore in pomoči ter identiciranje dodatnih oblik pomoči in strategij delovanja, ki nudijo osnovo in možnosti za nadaljnji razvoj storitev na tem področju. 8 Ugotovitve in razprava Danes velik delež starih ljudi v pozni starosti biva v domačem okolju, med njimi pa je tudi večji delež ljudi kot v drugih populacijah, ki živijo v neprimernem stanovanju (Hlebec idr., 2010). Veliko starih ljudi se mora sčasoma zaradi neprimerno- sti bivalnega okolja odreči svojemu domu in sprejeti alterna- tivno obliko oskrbe. Stanovanja, ki so si jih ti ljudje ustvarili v življenju, so zdaj stara, zaradi zastarele gradnje so pogosto arhitekturno neprimerna, imajo nefunkcionalno razporeditev prostorov ter neugodno in zastarelo opremo (ogrevanje na trda goriva, staro in nefunkcionalno pohištvo), s čimer je po- vezano tudi ekološko nezdravo okolje (vlažnost v stanovanju, onesnaženost zraka …) (Hvalič Touzery, 2005, str. 18–19). Taka stanovanja omejujejo ali celo onemogočajo možnost sa- mostojnega bivanja starega človeka v domačem okolju, ki ob postopnem upadanju motoričnih in kognitivnih sposobnosti določene prostore in opremo v stanovanju vse težje uporablja in jih sčasoma preneha uporabljati. Povečuje se tudi tveganje za padce in druge nesreče, kar pomeni, da samostojno bivanje v domačem okolju postaja vse nevarnejše in vse težje obvladljivo (Kerbler, idr., 2020). V intervjujih se je potrdilo, da večina starih ljudi ne živi v primernem bivalnem okolju. V domačih okoljih jih namreč ogrožajo arhitektonske ovire (velikost stanovanja, stopnice), neprimerna oprema (visoke kadi, zakonske postelje) in ovire v organizaciji prostora (prenapolnjeni in pretemni prostori). Primernost stanovanja se po teoriji določa s pomočjo različ- nih konceptov: koncept dostopnosti (Slaug, idr., 2015, str. 2), koncept hipoteze prilagodljivosti (Lawton in Simon, 1968) in koncept uporabnosti (Fänge in Iwarsson, 2005, str. 197). Na osnovi ekološkega modela in hipoteze prilagodljivosti je dosto- pnost relativen koncept, ki se izraža kot razmerje med osebno in okoljsko komponento (Iwarsson, idr., 2005, str. 30). Ker je osebna komponenta utemeljena na objektivnih informacijah o funkcionalni zmogljivosti, okoljska komponenta pa je skladna z uradnimi normami in standardi za zično okolje, sta Fänge in Iwarsson (2005, str. 49) prepričana, da je koncept dostopnosti predvsem objektivne narave. Z vidika zagotavljanja dolgotraj- nega bivanja je po njunem mnenju pomembno zajeti tudi su- bjektivni (uporabnostni) vidik (Fänge in Iwarsson, 2005, str. 46), ki ga vključuje koncept uporabnosti. Na pomen subjektiv- nega vidika pri vprašanju primernosti stanovanj so opozorile tudi sogovornice, ki opažajo, da stari ljudje primerno bivalno okolje razumejo drugače kot strokovni delavci ter kot je dolo- čeno s standardi in normativi. Pri tem se kaže razhajanje med objektivno oceno primernosti stanovanja in subjektivno oceno, ki se nanaša na uporabnost. Poleg tega se je izkazalo, da starejši ljudje posvečajo premalo pozornosti ustreznosti stanovanjske- ga okolja, kar potrjujejo tudi Kerbler idr. (2020). Prepričani so K. BURGER Urbani izziv, strokovna izdaja, 2022, št. 14 97 namreč, da stanovanja ustrezajo njihovim bivalnim potrebam, zato so običajno nenaklonjeni obnovam stanovanj, prav tako zaradi nizkih dohodkov ne kažejo zanimanja za take posege. Cilj prilagoditve, ki so ga poudarile sogovornice, je popolna odstranitev ovir. Pri tem se poleg gradbenih značilnosti bival- nega okolja pojavljajo številne težave in ovire, ki zavirajo ali celo onemogočajo prilagoditev. Te se kažejo na ravni posameznika in skupnosti, strokovnih služb, izvajalcev in države. Prav tako se na vseh ravneh kažejo vloge, s katerimi posamezni akterji prispevajo k reševanju problematike, in tudi možnosti nadalj- njega razvoja na tem področju. 8.1 Raven posameznika in skupnosti Misel na prenovo je pogosto prežeta s strahom, negotovostjo in nezaupanjem, saj se stari ljudje bojijo visokih stroškov ter pose- gov v svoj vsakdanji mir in rutino (Kerbler idr., 2020). Pri tem so sogovornice ugotovile, da jim stisko povzroča že sprememba sama po sebi. Ob tem sta bila kot oviri poudarjena čustvena navezanost na ureditev ter videz prostora in predmetov v njem. Pogosto je tudi precenjevanje lastnih zmožnosti, zaradi česar stari ljudje o možnostih preventivnega delovanja za prepreče- vanje padcev in ohranjanje samostojnosti ne želijo razmišljati. Opozorile so tudi na nepremišljene odločitve starih ljudi, ki se po upokojitvi pogosto preselijo na svoje vikende, običaj- no na podeželje in pogosto za to, da svoje mestno stanovanje predajo svojim otrokom. Ob tem ne razmišljajo o tveganjih, ki jih prinaša starost in pomenu dostopnosti različnih storitev. Sogovornice so opozorile na težavo slabe informiranosti starih ljudi o primernosti bivalnega okolja. Izkazalo se je namreč, da stari ljudje svoje bivalno okolje kljub oviram pogosto oprede- ljujejo kot primerno, kar potrjuje tudi raziskava Kerblerja idr. (2020), v kateri se je potrdilo, da stari ljudi izkazujejo visoko stopnjo zadovoljstva z vsemi ključnimi vidiki svojih stanovanj. Zadovoljstvo povezujejo z navezanostjo na stanovanje in viso- ko povprečno dolžino bivanja v njem. Pri tem opozarjajo na velik delež t. i. »sprijaznjenih« ljudi, ki so zadovoljni tudi v manj primernih bivalnih razmerah. Sogovornice so ugotovile, da stari ljudje zaznano zmanjšano uporabnost pogosto sprej- mejo kot dejstvo in pomanjkljivosti kompenzirajo s prilagodi- tvijo svojih dejavnosti in koriščenjem drugih možnosti, ki so na voljo. Kerbler idr. (2020) nekritično izražanje zadovoljstva s stanovanjskimi razmerami povezuje z nepoznavanjem meril, ki določajo, kaj je sprejemljiv stanovanjski standard, kar so potrdi- le tudi sogovornice. Kot težava je bil poudarjen tudi nizek soci- alni položaj starih ljudi, še posebej žensk, vdov, ki prevladujejo v populaciji. Pokojnine danes ne zagotavljajo več dohodka, ki je potreben za vzdrževanje ustreznega življenjskega standarda, in večina starih ljudi biva v slabo vzdrževanih hišah na pode- želju, kjer je razpoložljivost različnih oblik pomoči in storitev manjša oziroma so te slabše dostopne. Posledice tega se kažejo v zičnem in duševnem zdravju starejšega človeka ter njegovem družabnem življenju, kar vodi v osamljenost, socialno izključe- nost in izolacijo (Kerbler idr., 2020). Iz tega izhaja odvisnost posameznika od socialne mreže. Ko človek oslabi, potrebuje pomoč bližnjih, ki pa so danes pogosto odsotni. Star človek je posledično prepuščen sam sebi, saj nima nikogar, ki bi mu lahko pomagal pri prilagoditvi bivalnega okolja. Sogovornice so opozorile celo na pogosto nančno izkoriščanje starih ljudi s strani bližnjih. Kot druga težava, vezana na socialno mrežo, je bil s strani sogovornic poudarjen strah bližnjih sorodnikov pred spremembami in nesprejemanje slabšanja zdravstvenega stanja posameznika. Posledično pogosto precenjujejo posame- znikove zmožnosti in zavračajo potrebne spremembe, kar vodi v povečano tveganje za nesreče ter s tem ogroženo varnost in samostojnost starega človeka v bivalnem okolju. Nenaklonje- nost sorodnikov prilagoditvi pomeni tudi vprašljivost zago- tovitve potrebne pomoči staremu človeku pri informiranju, organizaciji in nanciranju prilagoditve, kar pomeni, da bo ta kljub morebitni želji po prilagoditvi verjetno še naprej živel v neprimernem okolju. Poudarjeno je bilo tudi pomanjkanje informiranosti o pravicah starih ljudi in obstoječih oblikah pomoči. Izkazalo se je namreč, da niti aktivni stari ljudje, kot so prostovoljci v društvu upokojencev, niso popolnoma sezna- njeni s ponudbo storitev, ki je na voljo v lokalnem okolju. Tukaj bi svojo vlogo morali učinkoviteje opraviti strokovni delavci in izvajalci, ki bi morali stare ljudi seznanjati z njihovimi pravica- mi, mogočimi oblikami pomoči in preventivnim delovanjem za preprečevanje padcev in ohranjanje samostojnosti. Na ravni skupnosti se kot velika ovira pojavlja dojemanje sta- rosti kot tabu teme, ki pa jo lahko povežemo z drugo oviro, ki izhaja iz odsotnosti načrtovanja starosti. Sogovornice so poudarile, da je za starejšo populacijo zelo značilno zanikanje starosti, zaradi česar se stari ljudje o njej ne pogovarjajo ter tako tudi ne razmišljajo o tveganjih in možnostih za njihovo preprečevanje. Tretja ovira na ravni skupnosti, ki so jo nave- dle sogovornice, so omejitve pri izvajanju medsebojne pomoči. Na ravni skupnosti so lahko za odpravo ovir v veliko pomoč društva in organizacije za upokojence. Medsebojno povezo- vanje, podpora, pomoč in skupne socialne akcije se že dobro uresničujejo s pomočjo nevladne organizacije Zveze društev upokojencev Slovenije, ki je ena od vodilnih organizacij na področju raziskovanja bivanja starejših pri nas. Z vključeva- njem v različne mednarodne projekte pomembno prispeva k razvoju storitev in inovacij na področju bivanja starih ljudi v domačem okolju (Ogrin, 2018, str. 36–38). Pod njenim okri- ljem se izvaja tudi program Starejši za starejše – Starejši za višjo kakovost življenja doma (ZDUS, 2021), v okviru katerega delujejo moje sogovornice. Vloga starih ljudi se tukaj kaže v zagotavljanju laične oblike pomoči, spodbujanju socialne ak- cije in medsebojnem povezovanju ter s tem v uresničevanju koncepta aktivnega staranja. Prostovoljke društva upokojencev Neprilagojena stanovanja kot izziv v procesu deinstitucionalizacije na področju oskrbe starih ljudi Urbani izziv, strokovna izdaja, 2022, št. 14 98 izvajajo »detektorsko dejavnost«, kot so jo poimenovale same in ki je bila s strani strokovnih delavk prikazana kot nujno po- trebna za pravočasno zagotovitev primerne oskrbe in pomoči. Medsebojna podpora in pomoč starejših lahko prispevata k izboljšanju splošnega položaja starejših, saj z zagotavljanjem socialnih stikov preprečuje osamljenost in prispeva k širitvi socialne mreže, s čimer se lahko omogočita hitrejši in lažji prenos informacij med uporabniki in strokovnimi službami in pravočasno interveniranje v primeru stisk. Vloga starejših se kaže tudi v prizadevanjih za sprejemanje starosti kot del življenja, odpiranju pogovorov na to temo ter s tem sprožanje razmisleka o tem in načrtovanja starosti. Opažajo da veliko lju- di po upokojitvi in izgubi vlog brezciljno in neaktivno obsedi doma ali se umika v samoto na podeželje. Sogovornice menijo, da bi bilo treba spremeniti miselnost mlajših starih ljudi, zaradi česar si močno prizadevajo za večje vključevanje in povezovanje starostnikov s pomočjo društev upokojencev, dobre možnosti pa vidijo tudi v programih priprave na upokojitev. 8.2 Raven izvajalcev in strokovnih služb Strokovne službe imajo na področju prilagoditve stanovanj trenutno omejene možnosti podpore. Med izvajanjem pomo- či in oskrbe na domu so si s prakso nabrale številna znanja, izkušnje in resurse, s katerimi lahko pomagajo uporabnikom. Prva in verjetno najpomembnejša vloga pri načrtovanju pre- življanja starosti v domačem okolju je vloga socialnega delav- ca, ki vstopa v domače okolje uporabnikov in je pogosto prvi stik starega človeka s strokovnimi službami. Glavni strategiji, s katerima lahko socialni delavci prispevajo k načrtovanju do- mačega okolja, sta osebno načrtovanje in izdelava osebnega načrta skupaj z uporabnikom. Kot je povedala sogovornica, imajo socialni delavci znanja, dobre metode in tehnike, kako raziskati uporabnikov življenjski svet in njegovo biograjo, kar potrjuje tudi Mali (2016, str. 63). Ob tem se v načrtovanje vključuje tudi uporabnik kot strokovnjak na podlagi izkušenj, ki da subjektivno oceno ustreznosti in potrebnih prilagoditev in s tem zagotavlja osnovo za zagotovitev čim boljšega uje- manja po načelu oseba-okolje-aktivnost (Fänge in Iwarsson, 2005, str. 46). Pri tem socialni delavec pogosto nastopa v vlo- gi informatorja, zato je pomembno, da dobro pozna merila za primerno ureditev bivalnega okolja v starosti. V primeru izraženih tveganj skupaj z uporabnikom izdelata tudi oceno tveganj in načrt varnosti. Ko je osebni načrt dobro izdelan ter pomoč in podpora zadostujeta potrebam in željam uporabni- ka, je vloga socialnega delavca usmerjena v redno spremljanje uporabnika in njegovih življenjskih okoliščin. Vloga socialnega delavca se kaže tudi v zastopništvu, saj s posredovanjem in sodelovanjem pridobivajo potrebno podporo posamezniko- ve ožje in širše socialne mreže, strokovnih služb in skupnosti pri zagotavljanju ustreznih pogojev za varno in samostojno življenje starega človeka. Pri raziskavi je bilo ugotovljeno, da se stari ljudje v domačem okolju poleg ovir zaradi neprimer- nega bivalnega okolja soočajo tudi z drugimi stiskami, kot sta strah in negotovost ob samostojnem bivanju, ker nimajo zago- tovljenega socialnega stika. V teh primerih se kot učinkovita podpora pokaže vključevanje informacijsko-komunikacijskih tehnologij, kakršna je pomoč na daljavo. Ta s pripomočki in storitvami omogoča socialni stik, pomoč in varnost, saj lahko človek s pritiskom na gumb vedno vzpostavi stik z drugo osebo, ki lahko organizira potrebno pomoč. Storitev prek aplikacij in senzorjev omogoča ohranjanje samostojnosti uporabnika in nemoteče spremljanje tega v primeru demence. Težava, ki je bila poudarjena v zvezi s senzorji, je občutek nadzora pri starih ljudeh. Pri tem lahko pomaga primerno ozaveščanje starih ljudi o varnosti in pomenu stika z zunanjim svetom ter mogoči podpori informacijsko-komunikacijskih tehnologij. To potrjuje tudi raziskava Kerblerja idr. (2020), ki je poka- zala, da so kljub zadržanosti starih ljudi do tehničnih rešitev pametnega doma ob ustrezni predstavitvi te zanje v visokem deležu sprejemljive. Pri vprašanju pripomočkov in prilagoditev v stanovanju je pomembna tudi zioterapija. Njena vloga se kaže v izvajanju senzoričnih in motoričnih testov in svetovanju pri pridobitvi pripomočkov ali prilagoditvi v bivalnem okolju. Fizioterapevtka je opozorila na slabo informiranje o možnostih pridobitve pripomočkov ob postavitvi diagnoze in negativno ocenila postopek uveljavljanja pravice do pripomočkov, ki se začne na pobudo starega človeka. Poudarila je težavo, da stari ljudje nimajo primernega znanja in izkušenj, da bi se lahko od- ločili, kakšen pripomoček potrebujejo, zato bi se postopek za pridobitev konkretnega pripomočka moral začeti na pobudo stroke. Vloga zioterapevtke je nepogrešljiva tudi pri učenju uporabe različnih pripomočkov, da maksimalno prispevajo k uporabi in lažji oskrbi ter ohranjanju varnosti in samostojno- sti starega človeka. Pri pridobivanju pripomočkov imajo po- membno vlogo tudi trgovine z ortopedskimi pripomočki, ki prav tako informirajo in svetujejo, izvajajo pa tudi prilagoditve bivalnih okolij prek izvajalcev, ki so zadolženi za to področje. Vloga delovne terapije je pri nas slabo razvita, saj temelji na preventivnem delovanju za preprečevanje padcev in ohranjanje samostojnosti, treningu vsakodnevnih opravil in svetovanju iz izkustvenega dela v konkretnem primeru. V tujini pa je ocena delovnega terapevta ključna za pridobitev sredstev in izvedbo prilagoditev. Na Švedskem delovni terapevt na podlagi ocene izda uradno potrdilo, ki se priloži k prošnji za dodelitev sred- stev (Fänge idr., 2013), zato bi morala biti tudi pri nas njihova vloga v prihodnje zelo pomembna. Na ravni strokovnih služb se kaže potreba po organiziranju in povezovanju različnih že delujočih akterjev na področju oskrbe starih ljudi v skupnosti ter postavitev sistema monitoringa in načrtnega vključevanja ranljivih in socialno izključenih posa- meznikov v socialno varstveno mrežo podpore in pomoči. S strani strokovnih delavcev je bila izražena potreba po aktivni K. BURGER Urbani izziv, strokovna izdaja, 2022, št. 14 99 pomoči skupnosti pri opredelitvi primerov socialne stiske, ki bi potrebovali pomoč strokovnih služb. Na drugi strani se izvaja program Starejši za starejše, ki je z dejavnostjo prostovoljcev uvedel precej učinkovit sistem monitoringa v skupnosti za prepoznavanje primerov socialne izključenosti in neprimer- nih življenjskih okoliščin ter zagotavljanje medsebojne laične pomoči. Vendar laična pomoč pogosto ne zadostuje za izražene potrebe, srečujejo pa se tudi z neodobravanjem in agresivnim vedenjem svojcev starih ljudi. Pri tem bi bili potrebni strokovna podpora, pomoč in vodstvo, česar običajno niso deležni. Teža- ve se torej pojavljajo pri vzpostavljanju povezave s strokovnimi službami, kjer prostovoljci ne dobijo potrebne podpore. S tem se omejuje in izničuje pomen prizadevanj starejših, njihovega dela in prispevka v skupno dobro. Prav tako se s takim delova- njem močno omejuje uresničevanje koncepta aktivnega stara- nja. Na tem področju bi zato stroka morala s pomočjo društev upokojencev narediti korak v smeri neposrednega povezovanja s populacijo starih ljudi v skupnosti ter tako omogočiti dostop do potrebne pomoči in storitev. Pri tem je treba določiti komu- nikacijski kanal, da bi se opažene potrebe prenesle do strokov- nih služb, ki pa bi morale prevzeti odgovornost za zagotovitev pomoči. Poudarjeno je bilo tudi pomanjkanje informiranosti o pravicah starih ljudi in obstoječih oblikah pomoči. Tukaj bi svojo vlogo morali učinkoviteje opraviti strokovni delavci in izvajalci z informiranjem starih ljudi o njihovih pravicah, mogočih oblikah pomoči in preventivnem delovanju za pre- prečevanje padcev in ohranjanje samostojnosti. V Koreji so se kot učinkovit način informiranja in spodbujanja pozitivnega delovanja izkazali izobraževalni programi na temo upada zmo- gljivosti in adaptacije domov za preprečevanje padcev starih ljudi ( Jang in Lee, 2015, str. 667–668). Tudi raziskava Kerbler- ja idr. (2020) je potrdila pomemben vpliv ustrezne predstavitve novosti na odziv in sprejemanje s strani populacije starejših. Na področju celotne populacije starih ljudi je torej treba zagotoviti učinkovito informiranje in ozaveščanje, pri čemer so prioriteta predvsem aktivni prostovoljci, ki se že zdaj samoiniciativno tru- dijo za izboljšanje položaja starejših. Zagotoviti je treba pod- poro njihovemu delovanju, jih usmerjati, seznanjati z novostmi in vključevati v razvoj storitev v skupnosti, saj so pomemben vezni člen med starimi, pogosto socialno izključenimi ljudmi, ki nujno potrebujejo pomoč, in strokovnimi službami, ki lah- ko zagotovijo to pomoč. Na področju informiranja je treba poudariti tudi opozorilo sogovornice o konkretni vlogi cen- trov za socialno delo. Ti bi po njenem mnenju morali prevzeti učinkovito in poglobljeno svetovalno vlogo, pri čemer bi se poleg palete storitev pomoči načrtovala tudi paleta podpornih storitev, s katerimi se uporabnik nauči ohranjati samostojnost kljub svoji oviranosti. Usmeriti bi se morali v strategije krepi- tve samostojnosti uporabnika in razmisliti o rehabilitaciji ter vključevanju zioterapevtske in delovno terapevtske obravnave v bivalno okolje. S tem bi omogočiti, da se človek ponovno priuči veščin, ki jih je izgubil zaradi zdravstvenih težav. Na področju ozaveščanja in spodbujanja preventivnega delovanja ima pomembno vlogo tudi Inštitut Antona Trstenjaka. Na področju primernosti stanovanj se izvaja program za prepre- čevanje padcev v starosti in program Varno staranje (Ramovš, 2018, str. 43). 8.3 Raven države Ukrepi za podaljševanje bivanja starejših v domovih, prilagoje- nih na način, ki omogoča samostojnost in kakovostno življenje, zmanjšujejo potrebo po institucionalizaciji, ki je posledično preložena na poznejši čas ali postane nepotrebna. S tem se vložek države hitro povrne na račun nižjih stroškov za plače- vanje institucionalne oskrbe (Kerbler, 2012, str. 110–111). Na ravni države se kot velika ovira kaže togost zakonodaje, ki je še posebej opazna na področju pridobivanja nančnih sredstev in uveljavljanja pravic do pripomočkov. Z vidika prilagoditve bivalnega okolja bi bilo v Sloveniji treba razviti in uveljaviti standardizirane merske instrumente, ki jih uporabljajo v tujini, na primer e Housing Enabler Instrument, ter raziskoval- cem omogočajo zanesljivo, veljavno in sistematično zbiranje podatkov o dostopnosti v običajnih stanovanjih (Fänge in Iwarsson, 2005, str. 49). Taki instrumenti bi omogočili pri- dobitev natančne objektivne in subjektivne ocene primernosti bivalnega okolja in potrebnih prilagoditev, na podlagi katere bi se lahko nato dodeljevala tudi potrebna nančna sredstva. Za prilagoditev bivališč starejših bi morala država omogočiti najem ugodnih kreditov ter po zgledu Nemčije in Velike Bri- tanije vzpostaviti mrežo svetovalnic za prilagajanje stanovanj. Vir za zagotavljanje ustreznega stanovanjskega varstva starejših v prihodnje so tudi družinski transferji. Za Slovenijo je po podatkih Evropske komisije (2007) značilna relativno visoka stopnja medgeneracijske povezanosti, kar pomeni, da je ve- čina otrok pripravljena plačevati za oskrbo svojih staršev. Za ustrezno stanovanjsko varstvo in oskrbo v starosti pa bi poleg nančne pomoči družinskih članov in države morala prispevati tudi družba kot celota, kar bi bilo mogoče z vzpostavitvijo sis- tema socialnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, ki bi bil ob pokojninskem in zdravstvenem zavarovanju tretji sistem, ki bi ga nanciralo delovno aktivno prebivalstvo. K reševanju te pro- blematike lahko veliko prispeva razširitev konverzije nepremič- nim v dohodek, ki bi starejšim ljudem omogočal, da ostanejo v svojem domu čim dalj časa in si zagotovijo dodaten dohodek za preživetje, obenem pa bi lahko pokrili manjkajoče stroške s prehodom v institucionalno oskrbo, vendar te možnosti pri nas (še) ne razvijamo. K vzpostavitvi instrumentov bi morale veliko prispevati vlada, zlasti z zagotovitvijo ustrezne zakono- daje in nadzora, ter banke in zavarovalnice, ki bi omogočile dostopnost ustreznega stanovanjskega in hipotekarnega trga (Kerbler, 2012, str. 110–111). Poleg tega bi bilo za prilagoditev stanovanja smiselno razmisliti o ustanovitvi agencij za stano- vanjske izboljšave, kakršne delujejo v Združenem kraljestvu. Neprilagojena stanovanja kot izziv v procesu deinstitucionalizacije na področju oskrbe starih ljudi Urbani izziv, strokovna izdaja, 2022, št. 14 100 Namenjene so splošni podpori starih ljudi na vseh življenjskih ravneh, ljudi z invalidnostmi ali nizkimi dohodki pri popravi- lih, izboljšavah, vzdrževanju ali prilagoditvi domov glede na njihove spreminjajoče se potrebe (Later Life Care, 2019). Strokovne delavke so opazile slabo prepoznavnost možnosti prispevka različnih strokovnih služb pri zagotovitvi primernih pogojev za preživljanje starosti v domačem okolju. Poudarjeni sta bili potreba po vključitvi različnih strok in izvajalcev (kot so delovni terapevti, medicinske sestre, ortotiki in protetiki) ter potreba po medsebojnem povezovanju in sodelovanju pri načrtovanju in izvedbi storitev in prilagoditev v skupnosti. Izrazile so željo po identikaciji kadrovskih potreb za zagota- vljanje celostne oskrbe na terenu ter ureditev zakonodaje, ki bo omogočila vključitev in sodelovanje različnih strok. Zagotoviti bi bilo treba možnost multidisciplinarnih timov za obiske na terenu in po potrebi vključiti tudi druge pomembne akterje. Za uspešno prilagoditev bivalnega okolja so namreč potrebni tudi drugi strokovnjaki, kot so arhitekti, gradbeniki, nančni sve- tovalci, strokovnjaki za podporno tehnologijo (IKT) itd. V ta namen se ponekod že razvijajo svetovalnice, ki z informiranjem o tehničnih in gradbenih ukrepih, svetovanjem in celotnim vodenjem projekta prilagoditve (če stari ljudje tega ne zmo- rejo sami) v stanovanjih poskušajo staremu človeku zagotovili funkcionalen prostor, ki je hkrati lep ter mu zagotavlja osebno intimnost in skupno sožitje (Grdiša, 2010). Multidisciplinarni pristop, ki bi ga omogočile svetovalnice, zahteva tudi določitev stroke, ki bo proces umerjala, vodila, povezovala, koordinirala in nadzirala. Ta stroka bi zaradi svoje širine in narave dela lahko bilo socialno delo, ki bi lahko začelo uvajati dejavnosti sveto- valnic. Kot ovira na ravni države se kaže nedostopnost storitev, pri čemer so sogovornice posebej poudarile dolge čakalne vrste. Ta težava kaže na pomanjkanje zadostnega števila izvajalcev. Za ozaveščanje in podporo pri načrtovanju in izvedbi prilagoditev v bivalnem okolju bi zato bilo treba poleg vključitve ustreznega kadra zagotoviti tudi zadostno število izvajalcev, ki bi lahko zadostili številnim potrebam po prilagoditvi bivalnih okolij starih ljudi. Država bi zato morala poiskati strategije, kako sta- rim ljudem omogočiti dostop do oskrbe in zagotoviti dovolj izvajalcev, ki bi lahko zadostili hitro naraščajočim potrebam populacije starih ljudi. Prav tako bi z ureditvijo normativov morala težiti k temu, da se kakovost oskrbe v skupnosti približa institucionalni. Na ravni države je glavna možnost za nadaljnji razvoj storitev na področju prilagoditve stanovanja sprejetje Zakona o dol- gotrajni oskrbi (Vlada Republike Slovenije, 2021), ki v pre- dlogu v 32. členu določa pravico posameznika do storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti, ki vključuje storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti in zmanjšanje potrebe po pomoči oziroma preprečevanje poslabšanja stanja upravičenca, storitve psihosocialne podpore, storitve postdiagnostične pod- pore osebam s sindromom demence in storitve svetovanja za prilagoditev bivalnega okolja. V tem kontekstu pomeni, da bi bila prilagoditev bivalnega okolja pravica posameznika, ko jo ta potrebuje. Sicer je mreža izvajalcev po informacijah sogo- vornic v Sloveniji že dobro razvita, izvajalci se že med seboj povezujejo in so usposobljeni za izvedbo prilagoditev. Težava se zato kaže predvsem v dejstvu, da je uporabnik sam nancer storitev. Če bo omenjeni zakon uredil področje nanciranja in omogočil uveljavljanje storitev na podlagi upravičenosti, obsta- jajo dobre možnosti za razvoj storitev na področju prilagoditve bivalnega okolja. Pri tem bo pozornost treba nameniti tudi cenovni dostopnosti storitve, pri čemer svetovalci in izvajalci ne bi smeli biti preveliko nančno breme za starega človeka, trajanje prenove bi moralo biti natančno opredeljeno, cene pa jasne in določene vnaprej. Poskrbeti je treba tudi za zago- tovitev sonanciranja prilagoditev in preproste postopke za uveljavljanje in pridobitev subvencij. Zagotoviti bo treba nad- zor in natančen seznam preverjenih svetovalcev in izvajalcev na občinski ravni, ki lahko pri prilagoditvah stanovanj nudijo tudi strokovno pomoč. Tako bi starim ljudem lahko olajšali odločitve o prilagoditvah in skrbeh glede izvedbe (Kerbler idr., 2020). Država bi morala dejavnejšo vlogo prevzeti tudi pri promociji aktivnega staranja. Promocijo bi lahko izvajala z zagotovitvijo programov, projektov, izobraževanja, usposabljanj ipd., s čimer bi lahko prispevala k preventivnemu delovanju in načrtovanju življenja v starosti. Prav tako je njena naloga s sonanciranjem podpirati dejavnosti organizacij, ki delujejo na področju starih ljudi. Hkrati bi bilo treba zagotoviti podporo in pomoč pri prizadevanju starejših za povezovanje in vključevanje v dejav- nosti društev upokojencev, s čimer bi omogočili tudi njihov glas pri oblikovanju zakonodajnih določil, pravic, storitev itd., ki nudijo osnovno podlago za možnosti aktivnega, varnega in samostojnega preživljanja starosti v domačem okolju. 9 Sklep Velik delež starih ljudi danes biva v neprimernem bivalnem okolju, kar povečuje tveganje za padce in druge nesreče, s čimer bivanje v domačem okolju postaja vse nevarnejše in vse težje obvladljivo. Cilj prilagoditve v bivalnem okolju je odstranitev vseh ovir in zagotovitev čim boljšega ujemanja komponent ose- ba-okolje-dejavnost, kar pomeni, da okolje človeku zagotavlja čim optimalnejše možnosti za življenje glede na njegove po- trebe in želje. Zagotovitev tega zahteva vključitev uporabniške perspektive že v samo načrtovanje prilagoditve. Pri vprašanju prilagoditve se poleg gradbenih značilnosti pojavljajo tudi dru- ge težave in ovire, ki zavirajo ali celo onemogočajo prilagoditev. Kažejo se na ravni posameznika in skupnosti, strokovnih služb, izvajalcev in države. Prav tako se na vseh ravneh kažejo vloge, K. BURGER Urbani izziv, strokovna izdaja, 2022, št. 14 101 s katerimi posamezni akterji prispevajo k reševanju problema- tike, in tudi možnosti nadaljnjega razvoja na tem področju. Ovire in težave na ravni posameznika in skupnosti so strah in negotovost ob prilagoditvi zaradi posegov v vsakdanji mir in visokih stroškov. Odločitev otežujeta čustvena navezanost na videz prostora in predmetov v njem in precenjevanje lastnih zmožnosti, zaradi česar stari ljudje o preventivnem delovanju ne razmišljajo in se v starosti celo selijo v samoto na podeželje. Težava je tudi slaba informiranost o primernosti bivalnega oko- lja, zato je med starimi ljudmi veliko t. i. »sprijaznjenih«, ki so zadovoljni tudi v manj primernih bivalnih okoljih. Dodatna ovira je slab ekonomski položaj starih ljudi, če posebej vdov, do- hodki katerih ne zadoščajo za vzdrževanje ustreznega življenj- skega standarda. Na ravni posameznika je težava tudi odvisnost od socialne mreže. Zaradi odsotnosti bližnjih so stari ljudje pogosto prepuščeni sami sebi, zato ne pride do potrebne pri- lagoditve, hkrati pa so bližnji lahko tisti, ki z nesprejemanjem sprememb v zdravstvenem stanju starega človeka in precenje- vanjem njegovih zmožnosti zavračajo prilagoditve. Poudarjena je tudi težava slabe informiranosti o pravicah starih ljudi in obstoječih oblikah pomoči. Na ravni skupnosti so kot težave poudarjene dojemanje starosti kot tabu teme, ki pa jo lahko povežemo z drugo oviro, ki izhaja iz odsotnosti načrtovanja sta- rosti. Tretja ovira na ravni skupnosti so omejitve pri izvajanju medsebojne laične pomoči, ki ne zadošča za opažene potrebe, in odsotnost podpore strokovnih služb. Na področju starejše populacije so možnosti prispevka pri nadaljnjem razvoju na tem področju predvsem v uresničevanju koncepta aktivnega staranja, širjenju ozaveščenosti o primernosti bivalnega okolja in preventivnem delovanju ter vključevanju novoupokojenih ljudi v društva upokojencev, kjer se lahko ogromno naredi s preventivnim delovanjem, informiranjem in načrtovanjem za varno in samostojno preživljanje starosti v domačem okolju. Sicer pa bi se družba kot celota morala usmeriti v sprejemanje starosti kot enakovrednega življenjskega obdobja. Na ravni strokovnih služb se v načrtovanje bivanja v domačem okolju aktivno vključujejo socialno delo, storitev pomoči na daljavo, zioterapija in trgovine s strokovnimi pripomočki, velik potencial za prihodnost pa ima delovna terapija, ki v so- delovanju v okviru zmožnosti zagotavlja potrebno pomoč za zagotovitev primernih pogojev za bivanje v starosti. Na ravni strokovnih služb se zelo očitno kaže potreba po organiziranju in povezovanju različnih že delujočih akterjev na področju oskrbe starih ljudi v skupnosti ter postavitev sistema monito- ringa in načrtnega vključevanja ranljivih in socialno izključenih posameznikov v socialnovarstveno mrežo podpore in pomoči. Pri tem se pojavlja težava pri vzpostavljanju povezave s strokov- nimi službami, saj prostovoljci ne dobijo potrebne podpore. Na tem področju bi zato stroka morala s pomočjo društev upokojencev narediti korak v smeri neposrednega povezovanja s populacijo starih ljudi v skupnosti ter tako omogočiti dostop do potrebne pomoči in storitev. Pri tem je nujno treba določiti komunikacijski kanal, kako opažene potrebe prenesti do stro- kovnih služb, ki pa morajo prevzeti odgovornost za zagotovitev pomoči. Poudarjeno je bilo pomanjkanje informiranosti o pra- vicah starih ljudi in obstoječih oblikah pomoči. Tukaj bi svojo vlogo morali učinkoviteje opraviti strokovni delavci in izvajalci ter informirati stare ljudi o njihovih pravicah, mogočih oblikah pomoči in preventivnem delovanju za preprečevanje padcev in ohranjanje samostojnosti. Na področju informiranja je treba poudariti tudi opozorilo sogovornice o dejanski vlogi centrov za socialno delo. Ti bi po njenem mnenju morali prevzeti učin- kovito in poglobljeno svetovalno vlogo, v okviru katere bi se poleg palete storitev pomoči načrtovala tudi paleta podpornih storitev, s katerimi se uporabnik nauči ohranjati samostojnost kljub svoji oviranosti. Na ravni države se kot ovira kaže togost zakonodaje, ki je še posebej opazna na področju pridobivanja nančnih sredstev in uveljavljanja pravic do pripomočkov. Z vidika prilagoditve bivalnega okolja bi bilo v Sloveniji treba razviti in uveljaviti standardizirane merske instrumente, ki raziskovalcem omogo- čajo ocenitev bivalnega okolja in potrebnih prilagoditev, na podlagi katere bi se lahko dodeljevala tudi nančna sredstva. Za adaptacijo bivališč starejših bi država morala omogočiti na- jem ugodnih kreditov in vzpostaviti mrežo svetovalnic za prila- gajanje stanovanj. Za ustrezno stanovanjsko varstvo in oskrbo v starosti bi poleg nančne pomoči družinskih članov in države morala prispevati družba kot celota z vzpostavitvijo sistema so- cialnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, ki ga nancira de- lovno aktivno prebivalstvo. K reševanju te problematike lahko veliko prispeva razširitev konverzije nepremičnim v dohodek. K vzpostavitvi instrumentov bi morala veliko prispevati vlada, zlasti z zagotovitvijo ustrezne zakonodaje in nadzora, ter banke in zavarovalnice, ki bi omogočile dostopnost ustreznega stano- vanjskega in hipotekarnega trga. Za prilagoditev stanovanja bi bilo smiselno razmisliti o ustanovitvi agencij za stanovanjske izboljšave. Poudarjeni sta bili slaba prepoznavnost možnosti prispevka različnih strokovnih služb pri zagotovitvi primernih pogojev za preživljanje starosti v domačem okolju ter potre- ba po vključitvi različnih strok in izvajalcev ter medsebojnem povezovanju in sodelovanju pri načrtovanju in izvedbi storitev in prilagoditev v skupnosti. Zagotoviti bi bilo treba možnost multidisciplinarnih timov za obiske na terenu in po potrebi vključiti tudi druge pomembne akterje. V ta namen ponekod že razvijajo svetovalnice, kakršna je določen čas delovala tudi pri nas. Kot ovira na državni ravni se kaže nedostopnost storitev, država bi zato morala poiskati strategije, s katerimi bi starim ljudem omogočila dostop do oskrbe in zagotovila dovolj izva- jalcev, ki bi lahko zadostili hitro naraščajočim potrebam popu- lacije starih ljudi. Prav tako bi z ureditvijo normativov morala težiti k temu, da se kakovost oskrbe v skupnosti približa institu- Neprilagojena stanovanja kot izziv v procesu deinstitucionalizacije na področju oskrbe starih ljudi Urbani izziv, strokovna izdaja, 2022, št. 14 102 cionalni. Na ravni države je glavna možnost za nadaljnji razvoj storitev na področju prilagoditve stanovanja sprejetje Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki v predlogu v 32. členu določa pravico posameznika do storitev za krepitev in ohranjanje samostojno- sti. Mreža izvajalcev v Sloveniji je že dobro razvita, izvajalci se povezujejo in so usposobljeni za izvedbo prilagoditev. Težava je dejstvo, da je uporabnik sam nancer storitev. Če bo omenjeni zakon uredil področje nanciranja in omogočil uveljavljanje storitve na podlagi upravičenosti, obstajajo dobre možnosti za razvoj storitev na področju prilagoditve bivalnega okolja. Država bi morala dejavnejšo vlogo prevzeti tudi pri promociji aktivnega staranja. Promocijo bi lahko izvajala z zagotovitvijo programov, projektov, izobraževanja, usposabljanj ipd., s čimer bi pripomogla k preventivnemu delovanju in načrtovanju ži- vljenja v starosti. Prav tako je njena naloga s sonanciranjem podpirati dejavnosti organizacij, ki delujejo na področju starih ljudi. Hkrati bi bilo treba zagotoviti podporo in pomoč pri prizadevanju starejših za povezovanje in vključevanje v dejav- nosti društev upokojencev, ter s tem omogočiti tudi njihov glas pri oblikovanju zakonodajnih določil, pravic, storitev itd., ki nudijo osnovno podlago za možnosti aktivnega, varnega in samostojnega preživljanja starosti v domačem okolju. Katja Burger Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo, Ljubljana, Slovenija E-pošta: burgerkatja92@gmail.com Viri in literatura Age UK (2019): Adapting your home: Ways to help you stay living at home. Dostopno na: https://www.ageuk.org.uk/globalassets/age-uk/ documents/information-guides/ageukig17_adapting_your_home_inf. pdf (sneto 1. 7. 2020). Berčan, M., Pajnkihar, M., Ramovš, J., in Turk, Z. (2010): Arhitektonske ovire in uporaba tehničnih pripomočkov v bivalnem okolju starostnika. Obzornik zdravstvene nege, 44(4), str. 257−262. Carter, S. E., Campbell, E. M., Sanson-Fisher, R. W, in Gillespie, W. J (2000): Accidents in older people living at home: A community-based study assessing prevalence, type, location and injuries Australia New Zealand. Journal of Public Health, 24(6), str. 633–636. Cassity-Caywood, W. (2003): Rural older adults at home. V: Butler, S. S., in Kaye, W. L. (ur): Gerontological social work in small towns and rural communities. Journal of Gerontological Social Work, 41(1–2, 3–4), str. 229–246. Čačinovič Vogrinčič, G., Mešl, N., Možina, M., in Kobal, L. (2011): Vzpostavljanje delovnega odnosa in osebnega stika. Ljubljana, Fakulteta za socialno delo. Fänge, A., in Iwarsson, S. (2005): Chages in ADL dependence and as- pects of usability following housing adaptation – a longitudinal per- spective. American Journal of Occupational Therapy, 59, str. 296–304. Fänge, A., in Iwarsson, S. (2005): Changes in accessibility and usability in housing: An exploration of the housing adaptation process. Occupa- tional Therapy International, 12(1), str. 44–59. Fänge, M. A., Lindberg, K., in Iwarsson, S. (2013): Housing adaptations from the perspectives of Swedish occupatonal therapists. Scandinavian Journal of Occupational Therapy, 20(3), str. 228–240. Granbom, M., Iwarsson, S., Kylberg, M., Pettersson, C., in Slaug, B. (2016): A public health perspective to environmental barriers and ac- cessibility problems for senior citizens living in ordinary housing. BMC Public Health, 16(772), str. 1–11. Grdiša, R. (2010): Priročnik za načrtovanje sodobnih oblik bivanja starih ljudi. Ljubljana, Fakulteta za arhitekturo. HABITAT III – National Report Germany (2015): Nationale Stadt Entwick- lungs Politik. Berlin, Bundesinstitut für Bau-, Stadt- und Raumforschung. Hlebec, V., Kavčič, M., Filipovič Hrast, M., Vezovnik, A., in Trbanc, M. (2010): Samo da bo denar in zdravje: Življenje starih revnih ljudi. Ljublja- na, Fakulteta za družbene vede. Hvalič Touzery, S. (2005): Stanovanjske značilnosti starega prebivalstva v Sloveniji. Kakovostna starost, 8(2), str. 15−25. Iwarsson, S. (2005): A long-term perspective on person-environment fit and ADL dependence among older Swedish adults. The Gerontologist, 45(3), str. 327–336. Iwarsson, S., in Wilson, G. (2006): Environmental barriers, functional limitations, and housing satisfaction among older people in Sweden: A longitudinal perspective on housing accessibility. Technology and Disa- bility, 18(2), str. 57–66. Iwarsson, S., Nygren, C., in Slaug, B. (2005): Cross-national and mul- ti-professional inter-rater reliability of the Housing Enabler. Scandinavi- an Journal of Occupational Therapy, 12(1), 29–39. Jang, M., in Lee, Y. (2015): The Effects of an education program on home renovation for fall prevention of Korean older people. Education- al Gerontology, 41, str. 653–669. Kerbler, B., Filipovič Hrast, M., in Sendi, R. (2020): Bivanje v starosti. Ljubljana, Urbanistični inštitut Republike Slovenije. Kerbler, B. (2012): Stanovanjsko varstvo starejšega prebivalstva v Sloveniji: domovi za starejše in lastniško zasedena stanovanja. Revija za geografijo – Journal for Geography, 7(1), str. 101–114. Later Life Care (2019): Home improvemenent agencies. Dostopno na: https://www.which.co.uk/later-life-care/financing-care/financ- ing-home-adaptations/home-improvement-agencies-afl4t7q6tggm (sneto 1. 7. 2020). Lawton, M. P., in Simon, B. (1968): The ecology of social relationships in housing for the elderly. The Gerontologist, 8(2), str. 108–115. Majcen, I. (2017): Univerzalna stanovanjska graditev. Ljubljana, Ministrst- vo za okolje in prostor. Mali, J. (2016): Old age: the primer and neglect of social work. Dialogue in praxis, 5(18), str. 62–67. Mali, J., in Leskošek, V. (2015): The impact if austerity measures and dis- integrating welfare stare od social work with older people in Slovenia. Dialogue in Praxis, 4(17), 1/2(28/29), str. 1–22. Mali, J., Kejžar, A., Šegula, S., Zupančič, D., Mlinarič, M., Govedič, Z., Miklavčič, E., Frece, P., Fajković, L., Furlan, N., Vrenko, D, Hirsch, R., in Mičić, A. M. (2019): Svoboda gibanja v življenju ljudi z demenco – smer- nice za ureditev prostorov: končno poročilo. Ljubljana, Fakulteta za social- no delo Martinčič, K., Pavšič, P., in Mervic, T. (2020): Izšla je publikacija MLADI STARCI o staranju in prostoru. Dostopno na: https://www.mcidrija.si/nov- ice/item/1188-mladi-starci-izdaja-publikacije.html (sneto 13. 3. 2021). K. BURGER Urbani izziv, strokovna izdaja, 2022, št. 14 103 Niva, B., in Skär, L. (2006): A pilot study of the activity patterns of five elderly persons after a housing adaptation. Occupational Therapy Inter- national, 13(1), str. 21–34. Norin, L., Iwarsson, S., Haak, M., in Slaug, B. (2019): The Housing enabler instrument: assessing threats to reliability and validity. British Journal of Occupational Therapy, 82(1), str. 48–59. Ramovš, J. (2014): Arhitektura. Kakovostna starost, 17(2), str. 58–59. Ramovš, J. (2018): Prilagajanje bivališč za starost. Kakovostna starost, 21(1), str. 42–43. Reed, J., Stanley, D., in Clarke, C. (2004): Health, well-being and old peo- ple. Bristol, Policy Press. Slaug, B., Chiatti, C., Oswald, F., Kaspar, R., in Schmidt, S. M. (2017) Improved housing accessibility for older people in Sweden and Germa- ny: Short term costs and long-term gains. Environmental Research and Public Health, 14(9): 964, str. 1–13. Slaug, B., Schilling, O., Iwarsson, S., in Carlsson, G. (2015): Typology of person-environment fit constellations: a platform addressing accessibil- ity problems in the built environment for people with functional limita- tions. BMC Public Health, 15: 834, str. 1–13. Statistični urad Republike Slovenije (2017): Kazalniki dohodka, revščine in socialne izključenosti, Slovenija, 2017. Dostopno na: https://www.stat. si/StatWeb/News/Index/7464 (sneto 3. 12. 2019). Urad za makroekonomske analize in razvoj – UMAR (2017): Strategija dolgožive družbe. Ljubljana, Ministrstvo za delo, družino, socialne za- deve in enake možnosti in Urad za makroekonomske analize in razvoj. Urbanistični inštitut Republike Slovenije (2021): Priročnik Stanovanje v starosti. Dostopno na: https://www.uirs.si/sl-si (sneto 13. 3. 2021). Vlada Republike Slovenije (2021): Zakona o dolgotrajni oskrbi – predlog, prva obravnava. Dostopno na: https://www.gov.si/nov- ice/2021-06-18-vlada-sprejela-predlog-zakona-o-dolgotrajni-oskrbi (sneto 2. 11. 2021). Voljč, B. (2010): Padci v starosti. Kakovostna starost 13(3), str. 26–30. Zveza društev upokojencev Slovenije – ZDUS (2021): Svetovalnica za iz- boljšanje bivanja starejših v Mestni občini Ljubljana. Dostopno na: http:// www.zdus-zveza.si/svetovalnica-bivanje (1. 3. 2021). Železnik Bizjak, B., Zupan, J., Emeđi, D., Kolman, H. P., Rožmanec, C., Rejc, C., Vojnović, B., Velikonja, M., Štern, A. M., Kobe, B., Stegnar, M., Pavlin, F., Jarc, M., Dereani, A., Cerar, V., Polach, T., Stopar, M., Bertalanič, M., Vusilović, M., Klarič, M., in Pečak Jelačin, M. (2017): Kako varen je vaš dom? VODNIK po varnem stanovanju ZA STAREJŠE. Ljubljana, Univerza za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani. Železnik, B., Sendi, R., in Kerbler, B. (2020): Stanovanje v starosti: Prila- goditve domačega okolja za kakovostno bivanje. Ljubljana, Urbanistični inštitut Republike Slovenije. Neprilagojena stanovanja kot izziv v procesu deinstitucionalizacije na področju oskrbe starih ljudi