KRONIKA 3 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 45 1997 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE Uredniški odbor : dr. Janez Cvirn, dr. Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc, dr. Aleš Gabrič, dr. Ferdo Gestrin, dr. Stane Granda (odgovorni urednik), dr. Eva Holz (glavna urednica), dr. Olga Janša-Zorn, Janez Kopač, dr. Božo Otorepec, Kristina Šamperl-Purg, dr. Zmago Šmitek, dr. Peter Vodopivec, Maja Žontar in dr. Maja Žvanut Prevodi : Katarina Kobilica - angleščina mag.^ Niko Hudelja - nemščina Bibliografsle na poziv ni odzvala. Po razpravi so se odločili, da bodo določili poseben red pri izposoji. Drenika so zadolžili, da pravila napiše. Prinesel jih je na sejo 1. junija, odbor jih je sprejel: 58 1997 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino "KNJIŽNI RED ČITALNICE V ŠIŠKI 1. Knjižnica je odprta vsako nedeljo od 1. do 2. ure popoludne. 2. Pravico do knjižnice imajo izključno le društ- veniki. 3. Društvenik ima hkrati le 3 knjige ali zveske zahtevati. 4. Sposojene knjige se morajo vračati najdlje v 30. dneh. 5. Predno se ne vrnejo sposojene knjige, se dru- gih ne dobi. 6. Praviloma se izročajo berila le vpisanim društ- venikom. Ako pa ti (društveniki) po knjige dru- ge (otroke, sorodnike, posle, i.t.d.) pošiljajo mo- rajo dotični biti pri knjižničarju kod opravičeni oglašeni, ali pa morajo od slučaja do slučaja, donesti od društvenika podpisani list. 7. Vsak društvenik je odgovoren za knjige, katere je sam, ali po oblaščenem prejel, ter obvezan vrniti sposojene knjige, vsaj po 30. dneh. 8. Za pokvarjene (zelo zamazane, raztrgane ali počičkane) ali zgubljene knjige, mora odgo- vorni društvenik plačati primerno odškodnino - za popravo stare knjige oziroma za nabavo na- domestilne nove knjige. 9. Odškodnino določa in sprejema odbornik knjiž- ničar. 10. Za vzdrževanje predstoječega knjižnega reda jamči knjižničar. Le-ta knižni red je bil sklenjen in potrjen v odborovi seji šišenske čitalnice dne 21. aprila 1900. Prvomestnik Knjižničar" Leta 1903 je odbor ponovno povabil člane naj društveno sobo uporabljajo za dnevno prebiranje časopisov. Hkrati je omejil jemanje časopisov na dom. Novi časopisi naj bodo vedno na mizi na razpolago, stare pa so si člani lahko izposodili na dom. Seja odbora 29. decembra 1906 je dala novo idejo. Drenik je predlagal, da v knjižnici "vpeljejo takozvane legitimacijske listke." Ponovno se je z novo idejo predsednik oglasil na občnem zboru leta 1909. Svetoval je, da bi čitalniško knjižnico spremenili v javno ljudsko knjižnico. Takoj po zboru je odbor razpravljal o predlogu in ugotovil, da ga ne more uresničiti, ker je za čitalnico pre- drag. Škoda! Zamudili so pravi čas, ko je bila čitalnica še v polnem zamahu. V tem času je bilo na Slovenskem ustanovljenih kar nekaj javnih ljudskih knjižnic. Imele so različen uspeh. Naj- boljšega tiste, ki so delovale v večjih krajih ali mestih in so bile deležne dovoljšnjih sredstev. 15 Bogo Komelj, Slo let javnega knjižničarstva v Novem mestu 1865 - 1965; v: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto 1996, str. 25. Kuharske bukve Valentina Vodnika. O ureditvi knjižnice ne moremo povedati mno- go. Na občnem zboru 1901 je knjižničar v poročilu omenil, da je knjižnica obsegala: A knjižnica - Slovenska matica, 196 knjig B knjižnica - Družba sv. Mohorja, 260 knjig C knjižnica - Dramatično društvo, 79 knjig. Poleg teh je imela knjižnica še Valvasorja in nemške knjige. Sklepamo lahko, da so knjige razporejali po izvoru. V vsem predvojnem ob- dobju imamo en sam podatek o obisku in sicer 671 leta 1908 (tabela št. 2). Knjižničar je izračunal, da je v 50. "poslovnih urah" povprečno izposodil po 58 knjig. Delal je enkrat tedensko po eno uro, ne- profesionalno kot vsi njegovi kolegi. Knjižnico so vodili iz čistega navdušenja, poleg rednega dela. Fran Bizjan in Ivan Škarjovec sta bila, na primer, slikarja.l^ Vsak je knjižnico uredil po svoje in za- njo skrbel po svojih močeh, ne pa po nekih sploš- nih pravilih kot to počnemo danes. Knjižničarji v (1907) »Nato je podal še pregled javnih ljudskih knjižnic na Slovenskem: Sv. Ožbalt ob Dravi, Sv. Anton na Pohorju, Sv. Duh na Ostrem vrhu, v Mirnu pri Gorici (potujoča knjižnica), v Neblu ob italijanski meji (po- tujoča knjižnica), v Kranju, v Ljubljani, v Št. Jakobu in Rožeku na Koroškem, v Veliki Loki, V Radomljah pri Mengšu, v Domžalah, v Žireh, v Zagorju na Krasu, v Kamniku, na Jesenicah, v Ilirski Bistrici, v Šoštanju in v Tržiču." Izvestje, str. 1. 59 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 Narodni čitalnici v Spodnji Šiški so bili: Fran Bizjan Anton Knez (1878) Ivan Škarjevec (1878, 1894 - 1905) Janko Štrukelj (do 1893) Ignacij Kralj (1894 - 1905) Dragotin Mohar (1905) Viljem Menard (1920) Oton Obradovič (1920) Pavel Herbst (1920 in 1925) Fran Bizovičar (1920) Jože Burja (1922) Ludvik Gruden (1925) France Pipan (1925 - 1927) France Borštnar (1925 - 1927) Pavla Kozamernik (1928) Boleslav Hiter (1930 - 1931) Kristane (1930 - 1931) Franc Šušter (1931) Prosen (1931) V ustaljeno in živahno društveno življenje je leta 1914 udarila vojna. Veliko knjižnic je v tem času propadlo. Po vojni delo ljudskih knjižnic v Sloveniji ni bilo ovirano in so v nekaj letih dosegle lepe uspehe. Skoraj vse javne in društvene knjiž- nice so bile vključene v osrednje prosvetne orga- nizacije, ki so bile podaljšane roke strank.^^ "Libe- ralni tabor" je konec julija 1920 ustanovil društ- veno zvezo z imenom Zveza kulturnih društev. V svoje članstvo je povabila vsa kulturno - prosvetna društva, ustanavljala in podpirala je ljudske knjiž- nice (leta 1935, ok. 125.000 knjig, 60.000 bralcev) in organizirala predavanja. Vanjo so se vključile stare čitalnice, knjižnice in gledališki odri.^^ Javnih de- narnih sredstev za knjižnice tudi v novi državi ni bilo. Leta 1920 in 1931 je Ministrstvo za prosveto sicer izdalo Pravila za narodne knjižnice in čital- nice, a od njih javne ljudske knjižnice niso imele nobene koristi. Odloka sta določila, da so bile knjižnice podrejene ministrstvu in kako naj bi de- lovale. Kupovati so morale knjige, ki jih je mini- strstvo določilo, mu pošiljati poročila, knjižničarji so odgovarjali pristojni šolski oblasti, denar pa so si morale priskrbeti same kakorkoli in kjerkoli.!^ Kaj se je dogajalo z našo knjižnico med vojno in do leta 1920 ne vemo, ker so v letih 1912 - 1920 čitalniški zapisniki prekinjeni. Glede na težave, ki jih je čitalnica imela pri ponovni vzpostavitvi knjižnice pa lahko rečem, da je le - ta med vojno obstala in propadala. Prvi povojni občni zbor Narodne čitalnice, za katerega vemo, so sklicali 29. februarja 1920.20 Člani novega odbora so postali: predsednik Viljem Maurer, podpredsednik L. Burja, tajnik Pavel Herbst, knjižničar Viljem Menard, njegov namest- nik Oton Obradovič, gospodar in zastavonoša J. Kovač. Novo obdobje je prineslo drugačno živ- ljenje tudi čitalnici. Sveti Štefan ni bil več obvezen datum za občne zbore. Sklicevali so izredne občne zbore. Vodstva so se pogosteje menjavala. Dobimo vtis, da je bilo vedno manj potrebe in veselja do ljubiteljskega delovanja. Pozivi, kot je bil tajnika Pavla Herbsta, da se obnovi staro družabno živ- ljenje v Šiški, niso mogli zaustaviti razvoja. Čital- niška družabnost je bila privlačna v 19. stoletju, v 20. so se čitalnice umaknile iz življenja, najbolj uspešno tiste, kot sem že omenila, ki so v prvih letih stoletja ustanovile javne ljudske knjižnice in spremenile svoje aktivnosti. Prvo povojno veselico so organizirali 29. maja 1920. Program je bil pester: prolog, petje, godba, srečelov, šaljiva pošta in ples, dobiček izdaten. 1^ Bogomil Gerlanc, navedeno delo, str. 15. 1^ Ervin Dolenc, Kulturni boj, Ljubljana 1996, str. 277 - 279. 1^ Avgust Pirjevec, navedeno delo, str. 336 - 337. 20 Zapisniki sej Narodne čitalnice v Spodnji Šiški 1920 - 1932, Knjižnica Šiška. 60 45 3 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino \977,2Q kron. Do leta 1927 so redno organizirali Vodnikovo besedo, n:\askarado, Martinovo veselico, pa še poleti kakšno. Večino prireditev so pripravili pri Valjevcu. Tamburaškega orkestra niso obnovili. Inštru- mente so prodali. S pevskim zborom so se veliko ukvarjali, a je padal iz krize v krizo. Leta 1921 so opustili praznovanje 40. obletnice društva, ker so imeli premalo pevcev, da bi zbor lahko nastopil. Naslednje leto so naredili veliko reklamo za zbor. Zbrali so dvajset pevcev, a tokrat brez zborovodje. Da bi ga dobili, so ponudili 80 kron za vajo. Maja 1924 je zbor štel celo trideset članov, a neza- dovoljnih, ker so morali plačevati "pevsko člana- rino". Ukinili so jo, ostale so težave s plačevanjem pevovodje. Leta 1925 so, zaradi premajhnega šte- vila pevcev, ustanovili mešani zbor, ki pa zaradi preskromnega programa ni bil kos potrebam društva. Zboru so naložili naj se sam financira ali pa ukine. Ob vseh težavah je zbor zopet oživel v letu 1927 in se obdržal v trideseta leta. Leta 1938 je štel 20 članov.20a Največ uspeha je imel dramski odsek. Na seji 22. novembra 1922 je tajnik predlagal ustanovitev gledališkega odra. Člani odbora so bili proti, češ, da nimajo denarja za kaj takega. Čez leto dni je tajnik ponovil svoj predlog in tokrat uspel. Dela so se lotili z veliko ener^jo. Oder so postavili v dvorani pri Valjevcu. Že 24. novembra 1923 je dramski odsek priredil dramski večer s progra- mom: Greh mora biti in Malomestne tradicije z izgubo v blagajni. Nastopali so na vseh veselicah in še vmes. Igrali so v glavnem enodejanke in burke, včasih kakšno dramo. Rekvizite so kupovali ali si jih izposojali v Narodnem gledališču. Never- jeten zagon je trajal do srede leta 1925. Junija je Komac poročal o petnajstih predstavah in triin- petdesetih vajah v pretekli sezoni. Istočasno bi se društvo finančno sesulo, ko ne bi imelo sklada za Vodnikov dom. Gledališki oder so leta 1929 pro- dali. Že na občnem zboru leta 1920 je Peter Burja predlagal naj čitalnica proda zemljo, ki jo je imela na Vodnikovi cesti. Po daljši debati so predlog sprejeli. Oktobra 1921 so parcelo prodali Blažu No- vaku za 38.500 kron. 30.000 kron so naložili v hra- nilnico tako, da so jih lahko dvignili le s sklepom občnega zbora. Leta 1923 so svoja člana Pavla Poviča in Jožo Burja vključili v skupni odbor Društva za izgradnjo Sokolskega doma v Spodnji Šiški. Na občnem zboru januarja 1925 so največ govorili o gradnji Vodnikovega doma. Določili so gradbeni odbor, ki naj bi sklepal o možnostih iz- vedbe. Vanj so imenovali arhitekta Zupana, Kovi- ca, Rozmana, Tusarja in Herbsta. Odbor je nehal Jutro, 21. 8. 1938. delovati še isto poletje, ko je društvo prišlo v hudo krizo. Na seji 12. julija 1931 so nazadnje sprejeli sklep "videč vsestransko ugoden prostor v korist in razvoj knjižnice", da za 500 din najamejo prostore pri Ančniku in sicer sobo, dvoranico in podstrešje. Blagajniki so bili verjetno najbolj zaposleni od vseh odbornikov. Vodili so blagajno vseh veselic, izdatkov za potrebe društva, zaračunavali izposojo svojih rekvizitov drugim društvom, uporabo čital- niške sobe (nezakurjeno za en sestanek 10 kron), pobirali članarino. Leta 1922 so jo povišali s 6 na 10 kron, plačljivo v enem obroku. Pri pobiranju je iz društva izstopilo 40 članov. Sredi leta 1925 je imela čitalnica 191 članov. Kljub težavam v delo- vanju je članstvo ves čas naraščalo, leta 1931 že na 302. Med častne člane so v 20. stoletju vpisali: Frana Drenika (1904), L. Burjo (1925), 1. Petriča (1925), Pavla Herbsta (1925) in Ivana Košenino (1928). 16. novembra 1923 je odbor včlanil čitalnico v Zvezo kulturnih društev in plačal "enkrat za vse- lej" 50 din. 25. januarja 1924 zasledimo prvo omembo, da je bil odbor javljen policiji. Konec istega leta so sklicali žalno sejo za 9. decembra umrlim dolgoletnim predsednikom Vi- ljemom Maurerjem. Januarja 1925 je postal njegov naslednik Pavel Herbst, ki je bil že februarja službeno prestavljen. Odbor je njegovo odsotnost štel za začasno, društvo je formalno vodil pod- predsednik Rozman. Maja je revizor Ludvik Gru- den predlagal sklic izrednega občnega zbora, saj je odkril velike izgube v blagajni. Težave je jedrnato opisal takole: "Površna administracija; neobisko- vanje sej, nered; ni predsednika društva; zadnji dve leti so stroški čitalnice presegali dohodke; oder, kulise in rekviziti, vse to je predrago; 4000 din dolga; fond za Vodnikov dom, ki ga nikoli ne bomo gradili, leži neumestno." Občni zbor je skle- nil denar za dom dvigniti, da bi poravnali dol- gove. V nov odbor so izvolili: Jožeta Burjo kot predsednika, Franca Praprotnika kot podpredsed- nika, Otona Obradoviča kot tajnika, ki ga je, zaradi bolezni, že avgusta zamenjal Adolf Pipan, Franca Šuštarja kot gospodarja, odbornika sta postala Javoršek K. in Svetle A., njuna namestnika Markus T. in Rozman A., načelnik dramskega od- seka Bojan Smrkolj, knjižničnega odseka Ludvik Gruden in pevskega odseka Nande Tušar, revi- zorja pa Peter Brelih in Rafko Potrč. Vodstvo društva so reorganizirali, vsaka dejavnost je odtlej delovala kot odsek s svojim predsednikom, tajni- kom in blagajnikom. 2. marca 1926 so odstopili predsednik, tajnik in blagajnik čitalnice tri mesece potem, ko "po medsebojnem prerekanju in mučnih scenah, ko izmed 25 članov, razpolagajočih s ča- som in znanjem za prosvetno delo, ni bilo mogoče dobiti za marsikako funkcijo ruti enega, se končno 61 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 izvoli novi odbor za poslovno leto 1926." Izredni občni zbor maja 1926 je za novega predsednika čitalnice izvolil Ivana Hitra. Jeseni 1925 so organizirali nekaj predavanj. Skupaj so stopila šišenska društva: Sokol, Čitalnica, Orjuna in obe podružnici Ciril - Metodove družbe. Za zimsko sezono so nameravali organizirati redna predavanja vsako soboto ob 20. uri v gostilni Pri raci s prostim vstopom. Prvič so se zbrali 14. no- vembra. Govoril je profesor Pavlic o življenju po smrti. Sledili sta še dve predavanji in sicer 16. decembra je Jurij Mihelak predaval o krščanstvu, mladini je bilo predavanje prepovedano, 22. janu- arja 1926 pa je prof. Dolžan govoril o pračloveku. Novembra 1931 zasledimo zopet omembo preda- vanj. Na seji so ugotovili, da se predavanja v Šiški niso obnesla. Kunaver je predlagal, da bi jim do- dali nastop zbora na začetku in na koncu. Za predavatelje so prosili Zvezo kulturnih društev. Odločili so se za geografska predavanja. Povojno stanje v knjižnici nam opiše poročilo knjižničarja Viljema Menarda na občnem zboru februarja 1920: "Ko sem prevzel knjižnico, je manj- kalo, po poročilih prejšnjih knjižničarjev, 120 knjig. Do danes se je vrnilo 78 knjig, manjka jih še 42. Vezati se je dalo 300 knjig. Ker me čaka pri ure- ditvi knjižnice ogromno delo, prosim, da bi se pri volitvah volil tudi zame namestnik, kateri bi mi pomagal pri tem delu, sicer mi je nemogoče ure- diti knjižnico v najkrajšem času." Za namestnika so Menardu določili Otona Obradoviča. Aprila je knji- govez zvezal 70 knjig. Julija je odbor ugotovil, da ni imel dovolj denarja za vezavo ostalih in da knjigovez "ne pride nikamor z delom", zato so mu knjige odvzeli ne da bi svoje delo dokončal. Sestavili so inventar in 11. septembra 1920 knjiž- nico odprli. Članstvo je čitalnica o tem obvestila v časopisih Jutro, Slovenski narod in Jugoslavija. Član si je na teden lahko izposodil eno knjigo brezplačno za en teden. V primeru, da jih je vzel več je moral plačati takso in sicer: za veliko knjigo dve kroni, za srednjo eno krono, za dve majhni eno krono. Knjižnica je bila razdeljena v naslednje skupine: pesnitve in poezije drame romani novele leposlovni dnevniki revije in časopisi "znanstvo" hrvaški oddelek. Ocenili so, da je bilo 20% knjig neuporabnih, strganih ali je manjkal kateri od delov, če so bile v več zvezkih. Tako je le "malo ostalo od nekdanje slavne knjižnice šišenske čitalnice." Odprta je bila po eno uro na teden. Zaradi težav pri vračanju knjig, je odbor leta 1922 knjižničarju dovolil, da je knjige terjal z opomini. Za prvi opomin je zara- čunal en dinar, za drugega pa dva. Istočasno so za enkrat povišali izposojnino. V letu 1923 je Narod- na čitalnica skupaj z ostalimi knjižnicami v Ljub- ljani uvedla obvezen poslovni red. 17. maja 1924 je knjižničar prosil odbor, da mu dovoli zapreti knjižnico z utemeljitvijo, da name- rava urediti knjige, sezname bralcev in knjig ter izterjati izposojene knjige. Pri prenovi knjižnice sta zelo zavzeto delala brata France in Adolf Pipan. Na podlagi novih pravil društva so izvolili knjiž- nični pododbor. Načelnik je bil Ludvik Gruden, tajnik Komac, blagajnik Mihelak, člana Prek in Obradovič. Natisniti so dali nove članske izkaznice in naredili nov seznam članov. Gruden je prosil šišenskega Sokola, da bi vključil svojo knjižnico v čitalniško. Sokol je predlog sprejel. Svojih 143 knjig je podaril čitalnici, ki je v zameno obljubila zastonj izposojo knjig za sokolsko mladino. Tiskanje se- znama knjig je bilo za čitalnico predrago, zato so ga natipkali v šestih izvodih. Kljub izterjavi je knjižnica izgubila 60 knjig. Ureditev knjižnice je bila po novem sledeča: A pesmi in pesnitve B dramski spisi C romani, novele, povesti (posebej izvirni in prevedeni) F revije in znanstveni časopisi G znanstvena književnost H hrvaške knjige Na občnem zboru 26. decembra 1925 so sprejeli nov poslovni red: "Knjige more izposojati vsakdo, ki ima stalno bivališče v Šiški. Za vpis kot odjemalec je po- trebno, da izpolni obrazec: pristopna izjava (ki ga dobi pri knjižničarju), nakar se mu izroči proti pristojbini 2,50 din izkaznica, s katero je upravičen do izposojanja knjig. Mladoletnim se izda izkaz- nica le, ako njihovi starši s svojim podpisom na pristopni izjavi prevzamejo odgovornost za točno vračanje. Na izkaznico sme izposojati knjige le njen imetnik. Naenkrat se izposodijo lahko največ tri knjige. Izposojevalna doba znaša po velikosti knji- ge od din 0,50 do din 1,50 za eno knjigo. Izpo- sojnina za mladinske knjige (zaznamovane v ime- niku s križcem poleg številke) je, ne glede na velikost, din 0,50 od knjige. Kdor želi imeti kako knjigo izposojeno več kot 14 dni, mora to po preteku 14 dni javiti kjniž- ničarju, da mu podaljša rok za dotično knjigo na izkaznici. Za podaljšanje izposojevalne dobe se plača za vsak nadaljnji teden polovica izposoje- valnine za dotično knjigo. Ako kdo obdrži knjigo več kot 14 dni in ne podaljša roka, se za vsak nadaljni teden zaračuna celotna izposojevalnina. 62 45^ 3 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino Kdor ne vrne knjige tekom 14 dni in ne podaljša roka, ga knjižničar opomni z opominom. Ako drugi opomin ne najde odziva, se dotičniku od- vzamejo izposojene knjige in izkaznica. Vljudno prosimo, da se pazljivo ravna z izposojenimi knjigami. Vsako poškodovanje in pomazanje, zlasti revij, bomo brezobzirno kaznovali z globo in odtegnitvijo izkaznice. Ker število knjig ni preveliko, se prosi, naj se vračajo kolikor možno v rednem roku, da jih bo čim več cirkoliralo med odjemalci." Prenovljeno knjižnico so odprli z naznanilom: "Knjižnica Narodne čitalnice v Šiški se je nanovo pre- uredila in izpopolnila ter bo odprta, počenši s soboto dne 2. januarja 1926, vsako sredo in soboto od 19 do 1/2 21 ure. Posegajte pridno po knjigah, da na ta način pomagate novemu knjižnemu odseku pri reali- zaciji njegovih nadaljnih načrtov. Knjižnični odsek. Šiška, dne 29. decembra 1925." Skupaj s prenovljeno knjižnico so uredili in odprli tudi "javno bralnico". Za pomoč so zaprosili Zvezo kulturnih društev, uprave časopisov Domo- vina, Jutro, Slovenski narod. Kmetijski list. Narodni dnevnik, Slovenec in Naprej pa, da bi pošiljale časopise po nižji ceni. Odgovora z obljubo znižane cene so dobili od Narodnega dnevnika in Sloven- skega naroda. Poleg Kmetijskega lista, ki je redno prihajal so s februarjem naročili še Jutro, Slovenca in Slovenski narod. V bralnici so za prvi mesec določili dežurstva. Vsak večer je bil v čitalnici eden od članov odbora. Od ponedeljka do sobote je bila odprta od 19. do 21. ure, razen v torek, ko so jo odprli ob 20. uri, v nedeljo pa od 10. do 12. ure. Izgleda, da ni bilo velikega odziva med člani. Na občnem zboru februarja 1928 so obširno raz- pravljali o eksistenčnih težavah čitalnice. Društvo je bilo v letu 1927 "na mrtvi točki". Knjižnica je delovala, ä je imela malo obiska. Tožili so, da je javnost ne podpira. Bralci da imajo na razpolago bolje založene knjižnice, zato se za čitalniško ne zanimajo. Predsednik Hiter je, skupaj Cvetkom zagovarjal mnenje, da je čitalnico povozil čas. Omejiti da bi se morala na knjižnico, ki naj bi bila javna. 50 - letnica društva je bila lepa priložnost za takšno preureditev. Ivan Zakotnik je nasprotoval likvidaciji društva in predlagal slavnostno prazno- vanje obletnice. Čitalnica naj bi ostala kot "živ spomenik slavne preteklosti." Večina zborovalcev je bila za njegov predlog. Delo knjižnice v minulem letu je v poročilu opisala prva knjižničarka: "Kot enoletna knjižni- čarka vam hočem sporočiti uspehe knjižnice v preteklem letu oziroma njene težkoče, katerih je žalibog več nego uspehov. Na zadnjem občnem zboru 1. 1926 se je sklenilo, da se bode pomagalo knjižnici s tem, da se bo kupilo več novih knjig, katerih je knjižnica tako zelo potrebna in tudi od strani zborovalcev se je sklenilo, da bodo obis- kovali knjižnico bolj pogosto in jo s tem gmotno podpirali. Toda ostalo je seveda le pri obljubah! Promet knjižnice je bil torej tako malenkosten, da se o tem skoro ne izplača govoriti! Knjižnico je obiskovala skoro sama mladina, če izvzamem ne- kaj starejših članov, ki pa so le poredkoma prišli po knjige. Žalostno je poslušati odjemalce, ki ne- prestano govorijo, da so že celo knjižnico prebrali. 'Kaj naj vzamem? Novega nimate nič - staro pa sem že vse prečital!' Take opazke so na dnevnem redu! Sedaj pozimi imamo knjižnico odprto dva- krat na teden, mislili smo, da se bode promet povečal - toda ostalo je pri starem in dohodki ne dosegajo niti režijskih stroškov, če upoštevamo najemnino, razsvetljavo, čiščenje, kurjavo i.t.d., kaj še, da bi se iz teh dohodkov kupile nove knjige ali vsaj stare dale popraviti. Promet knjižnice v 1. 1927 je sledeči: Izposodilo se je vštevši ludi januar 1928 1.201 knjiga novih, kupljenih, všlevši revije 18 knjig raznih, darovanih 6 knjig izgubljenih oz. neizterljivih 10 knjig novih vezanih oz, starih popravljenih 58 knjig starih pripravljenih za popravilo 30 knjig Pripominjam še, da so knjige v tako slabem stanju, da jih je skoro polovica nesposobnih za promet. Blagajniški obračun knjižnice za leto 1927 je sledeči: saldo 1. 1926 v gotovini din 124.75 dohodki v 1. 1927 iz izposoje knjig din_1242.25 skupno dohodek din 1385.00 nove, kupljene knjige din 340.00 vezava 59 knjig din 391.00 glavni blagajni izplačano din_300.00 skupno izdatkov din 1221.00 ostane saldo din 264.00 prišlevši saldo januarja 1928 din 73.00 knjižnica ima 1. februarja 1928 gotovine din 337.00 Cenjeni zborovalci ste uvideli po tem kratkem obračunu kako skromno gospodari knjižnica in da je bolj kot kdaj potrebna nujne pomoči. Apeliram ponovno na vas kot tačasna knjižničarka, da ne zapustite naše knjižnice, ki je svoječasno vršila tako pomembno vlogo v Šiški! Pomagajte in 63 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 sodelujte, da jo bodemo spravili spet do prejšnje višine! Ne dopustite, da bi naša nekdaj tako slavna čitalnica tako klavrno končala! Ob zaključku svojega poročila mi je še prijetna dolžnost, da se zahvalim g. Boleslavu Hitru, Kri- stanu in Fr. Boltavzerju, ki so mi vse leto v knjižnici pridno pomagali. Pavla Kozamernik t.č. knjižničarka Ljubljana dne 2. februarja 1928." Tisto pomlad so na sejah odbora v glavnem govorili le o organizaciji praznovanja 50 - letnice. Sprejeli so predlog predsednika Hitra, da ob tej priložnosti v Šiški ustanovijo javno ljudsko knjiž- nico. Društvo za to potrebnega kapitala ni imelo, zato so sklenili z okrožnico prositi za prispevke, ne le svoje članstvo, ampak vse prebivalstvo Šiške in podjetja ter denarne zavode v Ljubljani in drugje. Denar, ki bi ga darovali izven Ljubljane, bi se zbiral v Mestni hranilnici, ki bi ga nalagala na čitalrriško knjižico. Natisniti so dali tisoč primerov okrožnice: "Narodna čitalnica 1878 v Šiški 1928. P. n. Šiška, meseca aprila 1928 Narodna čitalnica v Šiški praznuje letos 50 letnico svojega obstoja in delovanja. Pol stoletja poteka, odkar so rodoljubni Šiškarji ustanovili to društvo, v okviru katerega so se zbirali, si budili narodno zavest, se navduševali za lepoto in pra- vice slovenskega jezika ter tako pomagali polagati temelj Jugoslaviji. Narodna čitalnica v Šiški je najstarejše narodno in kulturno društvo, iz katerega so se razvila vsa druga društva Šiške. Imenuje se torej z vso pravico matica šišenskih društev. Da se polstoletnica te naše matice primerno proslavi, je društveni odbor sklenil, da se v spomin na ta jubilej ustanovi v Šiški javna knjižnica, ki se naj bi svečano otvorila na dan proslave, dne 5, avgusta t.L, in ki bi služila v pouk, v razvedrilo in zabavo vsemu čitajočemu šišenskemu občinstvu. Uresničenje tega sklepa pa zahteva precejšen kapital. Ker društvena blagajna tega nima, se obrača odbor s prijazno prošnjo do vseh Šiškarjev brez izjeme politične pripadnosti in svetovnega naziranja, da prispeva vsak za knjižnični sklad, kolikor mu je največ mogoče. Čim obilnejši bodo prispevki, tem več knjig se bo nakupilo, tem obširnejša bo knjižnica in tem večji bo ugled Šiš- karjev. Prihodnji mesec bodo naši zaupniki obis- kali z nabiralnimi polami šišenske hišne posestnike in stanovalce. Prosimo, da se jih ne odžene praz- nih rok. Če ne več, vsaj za eno knjigo naj vsak prispeva. Marsikdo utegne imeti doma razne knji- ge, katerih ne rabi in mu delajo napotje, naj jih daruje za javno knjižnico. Imena vseh darovalcev denarnih prispevkov in knjig se bodo vpisala v zapisnik, ki se bode hranil potomcem v spomin in spodbudo. Zaupniki - nabiralci bodo imeli posebno odbo- rovo pooblastilo, s katerim se bodo morali izkazati. Kdor bi pooblastila ne imel, se mu ne sme ničesar izročiti. Iv. Hiter s.r., predsednik. Jos. Burja s.r., tajnik." Ugotovili so, da so imeli le 300 naslovov, kamor so okrožnico lahko dostavili. Raznosil jih je že- lezniški upokojenec Simončič za 200 din honorarja. Uglednežem so jih poslali po pošti. Natisniti so dali "nabiralne pole". To so bUi poulični seznami prebivalcev, morebitnih darovalcev. Z njimi so po prvem maju "narodne dame" in njihovi možje pobirali prispevke. To so bili dovolj zanesljivi člani društva: gospod Praprotnik in njegova žena Olga, gospe Hribar, Pušnar, Prek, Rozman in gospo- dična Tušar Angela. Uspeh zbiranja je bil manjši kot so pričakovali. Do srede julija so zbrali 1951 din. Praznovali so 4. in 5. avgusta 1928. Prvi dan so pripravili slavnostno akademijo z glasbo in petjem. Drugi dan so se zbrali na slavnostnem občnem zboru. Soglasno so sprejeU predsednikov predlog in ustanovili javno ljudsko knjižnico. Zbor je po- zdravil predsednik ZKD Jug in izjavil, da ZKD podari čitalnici 150 knjig ob proslavi jubileja. Zbor je nagovoril tudi bivši šišenski učitelj in član čitalnice Potočnik. Praznovanje so zaključili z veselico pri Slepiču. Naslednja tri leta, kolikor imamo še ohranjenih zapisnikov sej, so čitalničarji po svojih močeh intenzivno delovali za knjižnico. Seveda se njihova knjižnica ni mogla primerjati z mestnimi ljudskimi knjižnicami v Ljubljani.^l Z 2825 prebivalci in 283 hišami^^ ter brez podpore občine, je bila Šiška premajhno zaledje za dobro založeno ljudsko knjižnico. V tabeli št. 2 vidimo, da se je število 21 Za primer vzemimo Šentjakobsko z 39.000 in Dvorsko s čez 20.000 knjigami. Melita Pivec Stele, Naše knjižnice, v: Glasnik mu- zejskega društva, Ljubljana 1938, str. 88. 22 Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 15. 64 45 1997 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino knjig od leta 1925 do 1931 več kot podvojilo.^S V nakup novih knjig so vlagali vso izposojnino in druge dohodke čitalnice. Leta 1920 je incela knjiž- nica 972,90 kron dohodka, leta 1922 3.630 kron, leta 1931. pa je izposojnina narasla na 7.184,50 din. Veliko več knjig so kupili iz donacij namenjenih knjižnici. Od prodane parcele je čitalnica leta 1921 namenila 5000 kron za nakup in 2000 kron za vezavo knjig. Od vrtne veselice 6. junija 1920 so dali knjižnici 1677 kron, maškarade leta 1924 800 din, pevovodja Lovrenčič je leta 1920. poklonil od honorarja 40 kron, Kmetska posojilnica je leta 1922. darovala 300 kron. Prosvetno ministrstvo leta 1927 1000 din, od prodanega gledališkega odra je knjižnica dobila 1000 din... Po nepopolnih podat- kih, saj na primer ne vemo kako so porabili 7000 kron namenjenih knjižnici v letu 1921, so za na- kupe knjig porabili skupno 16.952,00 din, glavnino od leta 1928 naprej. S štirih knjig ki so jih za 30 din kupili takoj po obletnici, so prešli na nakupe kot: leta 1930 146 knjig za 2.157 din, 256 knjig za 5.921 din, leta 1931 26 knjig za 1.500 din, in 379 knjig za 6.542 dinarjev. Ne pozabimo podarjenih knjig. Teh je bilo bistveno manj kot v začetnem obdobju. Novi časi, nove navade. Leta 1920 je Ivan Petrič podaril devet novih knjig, istega leta je F. Drenik sporočil, da ima pripravljenih več knjig za čitalnico, leta 1929 pa je gospa Ahlin podarila enajst knjig. Po ustanovitvi javne knjižnice so uvedli popol- noma nove izkaznice. Imenovali so tričlanski od- bor za nabavo in vezavo knjig: predsednik Hiter, tajnik Adlešič in Petelin. Sodelovala je tudi knjiž- ničarka. Predsednik je na novo urejal knjižnico in sicer je knjige razvrščal po velikosti v prepričanju, da je to najbolj ekonomično in da bo pridobil pro- stor. Prosil je za pomoč ker bi sicer ne uspel urediti knjižnice do začetka decembra, ko naj bi jo odprli. Izposojnino so določili na 0,60 din za knjigo. Na občnem zboru 29. maja 1930 so razpravljali kaj naj se zgodi s knjižnico v primeru, da se društvo razpusti. Po uvedbi diktature v Kraljevini Jugoslaviji in poostritvi politične uprave se jim je zdela prihodnost društva negotova. Predsednik je predlagal, da bi v primeru razpusta takoj sklicali izredni občni zbor in ukrenili vse potrebno, da bi zagotovili knjižnici obstoj. S tega zbora imamo predsednikovo poročilo: "Naša knjižnica pa še 23 "Tik pred drugo vojno je 10 osrednjih knjižnic (Lju- bljana, Maribor, Celje) imelo približno 140.000 knjig, 845 podeželskih in drugih manjših knjižnic pa 440.000 knjig. Na vsako teh je prišlo povprečno po 520 knjig, na mest- ne pa po 14.000 knjig. Pri manjših knjižnicah je bil do- tok novih knjig nereden in v knjižnicah je ležal in se kopial mrtvi knjižni fond, ki ni mogel privlačiti bral- cev." Bogomil Gerlanc, navedeno delo, str. 20. daleko ni popolna. Marsikateri posetnik odide pra- zen, ker ne dobi knjige, ki si jo želi. Naloga knjižničarja in odbora v bodoče bo, da bosta naba- vila, kar še manjka. Čim se bo zgodilo to, bo treba skrbeti za dopolnitev raznih revij, zbornikov, leto- pisov in del raznih slovenskih pisateljev, od ka- terih imamo le posamezne zvezke." In še poročilo knjižničarja: "Proza 1376 drame 162 poezije 187 letniki in revije 275 znanstvene 336 nemško leposlovje 546 hrvaško leposlovje 70 razi. arhivarične knjige_ZZ skupaj 3029 65 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 45 1997 v tem času se je vpisalo 36 novih članov." Septembra 1930 je moral predsednik poslati na policijsko direkcijo tri sezname knjig v knjižnici. Odtlej je sezname policiji dostavljal vsak mesec. Razpravo o prihodnosti društva in knjižnice so nadaljevali na občnem zboru 26. aprila 1931. Pri- pravili so predlog novih pravil knjižnice. Zbor je sklenil, da v primeru oblastnega razpusta čitalnice prevzame njeno lastnino šišenski Sokol. Predsed- nik je opozoril, da je to negacija sklepa občnega zbora leta 1928 o ustanovitvi javne knjižnice. Po direktivah policijske in banske uprave so spreme- nili predlog novih pravil. Za primer razpusta so napisali nekakšen testament. Lastnina čitalnice bi pripadla ZKD v začasno upravljanje. V roku treh let bi le - ta morala v Šiški ustanoviti novo knjiž- nico. Če tega ne bi storila, bi vsa lastnina čitalnice pripadla Sokolu v Šiški. Razveseljiva so bila knjižničarjeva poročila na sejah v letu 1931, ki so govorila o tem, da je do- segla knjižnica viden napredek. Povpraševanje po knjigah je bilo veliko, a žal mnogim željam niso mogli ustreči. Mesečno so vpisali okrog trideset novih članov. Do leta 1937 se je bistveno povečal obisk, izposoja pa več kot podvojila (tabela št. 2).23a LJUDSKA KNJIŽNICA ŠIŠKA V LETIH 1945 - 1978 Med drugo svetovno vojno je našo knjižnico doletelo najhujše: uničenje. 12. junija 1942 je skupina fašistov, na ulici Milana Majcna, zažgala knjižnico. Proti njim je nastopil komandant armad- nega korpusa, vojaki pa so pogasili požar.^^ Veči- na knjig se je izgubila. "Preživele" so le tiste, ki so jih imeli bralci doma. Po končani vojni so zanesenjaki zopet začeli "s pozitivne ničle". Novi ustanovitelj knjižnice je bil Rajonski ljudski odbor 11. Bežigrad - Šiška. Prva seja knjižničnega sveta je bila 13. avgusta 1946 na Celovški cesti 95. Knjižničar je bil Miklavič. OF je od nabiralne akcije dala knjižnici 4.580 din, 2.000 din so dobili posojila, 165 din pa je dal Kovačič od neke druge nabiralne akcije. Knjižnica je razpo- lagala s 6.755 dinarji, ki jih je vložila v: nakup knjig v Slovenskem knjižnem zavodu 503 din les za mize 1350 din vezane plošče za mize 600 din steklo za okna 1450 din inventar knjižnice 1234 din za elektriko 103 din ključ 8 din 5.248 din 23ajutro 21.8. 1938. 24 Ljubljana v ilegali 111, Mesto v žici, Ljubljana 1967, str. 483. Na naslednji seji so se dogovarjali kako bodo dali vezati knjige, kako bodo ogrevali prostor, sklenili so organizirati teden zbiranja knjig po Šiški med 6. in 13. januarjem 1947. Šiškarje so sklenili prositi za de- narno podporo pri nakupu knjig. Z istim namenom se je odbor sklenil obrniti na prosvetna in "fis- kulturna" društva ter filmsko podjetje Šiška, da bi od svojih prireditev prispevali vsaj 1% čistega dobička za ljudsko knjižnico.^^ Koliko uspeha so imele vse te prošnje ne vemo. Vemo pa, da so knjige po Šiški res zbirali in jih vozili "domov" z ročnimi vozički.26 Rezultat ni bil zanemarljiv. Zbrali so okrog 3.000 predvojnih knjig.^'' Koliko od teh je bilo pred vojno last knjižnice in koliko so jih prebivalci Šiške ali kdo drug, poklonili po vojni, niti ni pomembno. Za- nesenost se je obnesla in knjižnica je zopet delovala, to je pomembno! Mestne oblasti so veliko govorile o pomenu knjižnic pri "prosvetljevanju" prebivalstva, delovala pa je popolnoma amatersko. Leta 1948 so jo reorganizirali. Prostori na Celovški 95 niso bili ustrezni za knjižnico. Januarja 1949 je imela 4104 knjige, od tega 1075 povojnih. Izposodili so 2104 knjige 825 bralcem. Knjižničar je bil Jože Koch (r. 1880), učitelj v pokoju. Nikakor niso mogli dobiti osebe, ki bi se poklicno ukvarjala s knjižničar- stvom.28 Poleg njega sta prihajala še upokojeni učitelj Ljubo Dremelj in gospodinja Tatjana Kranjc. Vsi trije so delali honorarno in v treh knjižnicah, poleg Šiške še za Bežigradom in na Ježici.29 Iz leta 1949 imamo ohranjen dokument iz katerega je razvidno, daje Mestni ljudski odbor namenjal denar za knjižnice in jim začel zagotavljati nemoten razvoj. Denar je nakazal Slovenskemu knjižnemu zavodu na Celovški 63. Za vsoto 41.710 din so tam smele nakupiti knjig knjižnice Bežigrad, Šiška, Jezica in Šentvid.30 Za knjige so računali izposojnino, ki so jo nalagali na tekoči račun rajona ali porabili za nakupe novih knjig. Mesečno so zaslužili okrog 2.500 din.31 Leta 1950 je knjižnico v Šiški prevzela Mestna ljudska knjižnica. Njena podružnica je bila do leta 1955: 25 Zapisnika prve in druge seje knjižničnega sveta 1946, Knjižnica Šiška. Nataša Žnideršič, Razvoj in delo SIK v občini Ljubljana - Šiška, diplomska naloga, Ljubljana 1990, str. 12. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestni ljudski odbor, prosveta in kultura, arhivska škatla 57. 2° ZAL, MLO, šk. 57 29 ZAL, MLO, šk 57 30 ZAL, MLO, šk 57 31 ZAL, MLO, šk 57 32 Slovenske knjižnice 1951, Ljubljana 1951, str. 135. 66 45 1997 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Knjižna zaloga se je v teh letih podvojila. V tisti dobi je bila srednje velika knjižnica, ki je z nakupi sledila novim izdajam.^^ Za knjižnico sta skrbeli dve uslužbenki, ena s srednjo šolo in druga z nižjo srednjo šolo. Odprta je bila dopoldne od 8.30 do 11.30 in popoldne od 15.00 do 19.00. Za- radi internega dela je bila dopoldne dvakrat te- densko zaprta. Leta 1955 so jo preselili na Ce- lovško cesto 80. Dobila je tri prostore: pisarno, skladišče in pionirski oddelek ločen od oddelka za odrasle. Zaposlene je imela že štiri knjižničarje. Čez nekaj let so jo zopet selili, hišo v kateri je bila so porušili ob spremembi Celovške ulice. Preselili so jo na Celovško 99 kjer je bila včasih stara šola.^ 30. decembra 1955 je Okrajni ljudski odbor Ljubljana, tajništvo sveta za kulturo, izdal odločbo (št. 07/2 - 892/1 - 56) o razdelitvi finančno samo- stojnih zavodov in proračunskih ustanov bivšega MLO in Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana - okolica med Okrajni ljudski odbor Ljubljana in pristojne občine. Dotedanji oddelki Mestne ljudske knjižnice v Ljubljani so se od le-te odcepili in postali samostojne knjižnice v pristojnih občinskih ljudskih odborih.35 Proces osamosvajanja je končal Občinski ljudski odbor Ljubljana - Šiška, ki je na svoji osmi seji 30. marca 1956 prevzel ustano- viteljske pravice knjižnice v Šiški.^6 Začelo se je zadnje obdobje v razvoju naše knjižnice, ki ji je prineslo velik napredek. 22. januarja 1963 je bila knjižnici izdana odločba o njeni registraciji kot finančno samostojnega zavoda (št. 3/3 - 022 - 2/63). Odtlej je bila finančno ter organizacijsko samo- stojna in se je tudi kadrovsko krepila. Neprestano pa jo je in jo še spremlja problem prostorov. Zadnjič se je naša knjižnica selila leta 1967 na Celovško 161. Od 7. januarja tega leta je delovala v "zelo lepih novih prostorih, ki so tudi zelo okusno in smotrno urejeni." Poleg glavnega prostora s "predelkom" za interno delo, je imela skladiščne prostore v kleti.^^ Leta 1975 je novinar o istih prostorih pisal, da je bila gneča ob pultih razumljiva, kljub dejstvu, da je bila knjižnica od- prta petkrat tedensko od 8.00 do 20.00, ob sobotah pa od 8.00 do 14.00 ure, saj je v enem samem prostoru, na 70 m^, opravljala vso dejavnost kar nam pojasni pogled na prirast knjig in izposojo v letih 1967 - 75 (tabela št. 6). Omenil je dve veliki želji knjižničarjev in njihovih obiskovalcev: prosto- ri, ki bi bili namenjeni delu z mladino in čitalnica, ki je vse obravnavano obdobje v knjižnici ni bilo.^S ^3 Bogomil Gerlanc, Slovenske knjižnice v lelu 1953, v: Knjiga 1954, šl. 12, sir. 559. Nalaša Znideršič, navedeno delo, sir. 12. Arhiv knjižnice Olon Zupančič. Nalaša Znideršič, navedeno delo, sir. 13. Poročilo, 12. 5. 1967, Enola za razvoj knjižničarstva, NUK, fascikel Ljubljana-Šiška. 38 Dnevnik, 4. aprila 1975. V knjižnici v Šiški pa tudi sicer, so posvečali veliko pozornost razvoju krajevnih knjižnic v Šent- vidu, Medvodah, Dravljah in Vodicah. V nekatere vasi so jeseni odpeljali "potujoče kovčke". Prezimili so v šolah, naslednjo pomlad so jih vrnili v knjižnico. Medtem so vaščani prebirali knjige iz kovčkov. Od novembra 1965 do septembra 1966 je bilo pet kovčkov v: Smledniku, Sori, Vodicah, Tac- nu in Topolu. Skupaj si je iz njih 745 bralcev izposodilo 1504 knjige. Kasneje so nekatere druge vasi vldjučili v "bibliobusno izposojo". Leta 1978 je bilo v občini Šiška sedem postajališč: Gameljne, Skaručna, Stanežiče, Tacen, Trnovec, Utik in Valburga.39 S preselitvijo leta 1967 so knjige uredili po sno- vi in literarnih zvrsteh - UDK. Bralcem so omo- gočili prost pristop. Posebej sta izposojala oddelek za odrasle in oddelek za mladino. Kataloge so izdelali šele v začetku sedemdestih in sicer: abecedni imenski, naslovni, sistemski (UDK) in tematski mladinski, vodili so inventarno knjigo.^'' Ob novem konstituiranju leta 1975 je knjižnica iz svojega imena izpustila besedo ljudska. Postala je ob- činska matična knjižnica z nazivom Knjižnica Šiška. Razvoj knjižničarstva po vojni je javne knjiž- nice bistveno spremenil. Včasih so bile ljudske knjižnice izposojevalnice zabavnega čtiva. Danes so javne knjižnice dolžne posredovati vse vrste literature vsem izobrazbenim profilom, zato se je spremenil knjižni fond in strokovna usposobljenost knjižničarjev. Poglejmo nekoliko v statistiko. Na pogled suhoparna, nam lahko marsikaj pove. Rast knjižnice vidimo v tabeli: 3^ Poročilo, 12. 5. 1967, Enota za razvoj knjižničarstva, NUK, fase. Ljubljana-Šiška. Enota za razvoj knjižničarstva, NUK, fase. Ljubljana- Šiška. 67 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 45 1997 v dvajsetih letih se je knjižna zaloga potrojila, število članov in njihov obisk pa podvojil Za leto 1972 imamo imenitno statistično analizo splošnih knjižnic v Ljubljanici y Knjižnici Šiška je bilo vpisanih 4.366 rednih članov: 430 delavcev, noben kmet, 10 obrtnikov, 751 uslužbencev 2 svo- bodna poklica, 113 upokojencev, 163 gospodinj, 1356 učencev, 1341 dijakov in 210 študentov. Šo- lajoče mladine je bilo nad polovica vseh članov, druga najmočnejša skupina so bili uslužbenci in nato delavci. Med temi je bilo skoraj gotovo nekaj kmetov, ki so bili oboje, a so se zaradi ideoloških trendov opredeljevali kot delavci. Knjižnico so v letu 1972 bralci obiskali 52.855 krat: mladina do 15 let 17.725 krat, od 15 do 20 let 16.700 krat in odrasli od 20 do 60 let 15.949 krat. Če pogledamo vse obiske po spolu, so ženske obiskale knjižnico 34.565 krat, moški pa le 18.290 krat. Zakaj? Frekvenca obiskov je bila v Šiški najvišja od vseh šestih ljubljanskih knjižnic. Avtorica je podatek pojasnila s knjižno zalogo, saj je Šiška izposojala v glavnem leposlovje, ki je bilo krajši čas doma kot strokovna literatura in se je zato hitreje obračalo. Od 114.544 domov izposojenih zvezkov je bilo le 6% poučne literature. Največ so bralci segali po leposlovju, na drugem mestu so bila dela s področja zgodovine, sledi družboslovje, filozofija in psihologija, naravoslovne in uporabne vede. Tedanja usmeritev knjižnice se kaže tudi v nakupu knjig. Po številu kupljenih knjig, 1653, je bila Šiška na četrtem mestu, po nakupu poučnih pa na šestem s 315 knjigami. Kupili so 839 lepo- slovnih knjig za odrasle in 499 za mladino. Knjižna zaloga se je v letu 1972 obrnila trikrat, kar se je štelo za relativno dobro. To je kazalo na knjižnico z novejšim fondom za katerega se bralci bolj za- nimajo. Razvojni trend knjižnic je dal drugačno vlogo tudi knjižničarjem. Niso bili več ljubitelji knjig ali upokojeni učitelji, ki bi ljubiteljsko izposojali knji- ge. V sodobnih knjižnicah je knjižničar svetovalec in vodrrik bralcu, strokovno je usposobljen in široko razgledan. Kar nekaj let po drugi vojni je v naši knjižnici delala prva kategorija, drugače biti ni moglo, pa še te so težko dobili kot lahko raz- beremo iz gradiva. Šele konec petdesetih let so pri nas organizirali enoletni študij knjižničarstva, dvo- letni študij za višjega knjižničarja pa so na Peda- goški akademiji uvedli v študijskem letu 1964/65. Prvi višji knjižničar se je v naši knjižnici zaposlil leta 1968. Potem se je izobrazbena struktura ves čas izboljševala, hkrati se je vztrajno večalo število zaposlenih. Leta 1978 jih je bilo že deset, od tega dva z visoko in tri z višjo izobrazbo. Ravnateljica 41 Milka Grgič, Analiza slatisličnih podatkov splošno- izobraževalnih knjižnic v Ljubljani za leto 1972, v: Knjižnica, 17, 1/4, Ljubljana 1973, str. 29 - 39. knjižnice je bila Božena Dover Pleš. Zaposleni v Knjižnici Šiška v letih 1956 - 1978, datuma ob imenu označujeta začetek in konec zaposlitve: Mugerle Ivica 01. 01. 1956 - 31. 12. 1974 Dover Pleš Božena 01. 01. 1956 - 31. 10. 1981 Bauer Marjeta 01. 09. 1958 - 04. 03. 1961 Dominko Aleksander 01. 09. 1958 - 10. 03. 1959 Groznik Ana 01. 04. 1959 - 31. 03. 1961 Zadel Alma 01. 05. 1961 - 31. 12. 1983 Pogačnik Marija 01. 09. 1962 - 11. 04. 1973 Simnovčič Rafaela 01. 01. 1963 - 31. 12. 1983 Melavc Nada 01. 05. 1964 - 03. 09. 1964 Buttolo Albin 01. 06. 1965 - še zaposlen Zadel Marjeta 01. 09. 1968 - 30. 09. 1971 Robič Nataša 01. 11. 1971 - 31. 08. 1972 Draskovic Marija 01. 09. 1972 - 31. 08. 1981 Poljanšek Vera 15. 08. 1973 - še zaposlena Mehle Marija 01. 10. 1973 - 30. 06. 1992 Rozman Stanislava 01. 02. 1975 - 31. 12. 1977 Zor Jurij 01. 03. 1978 - še zaposlen KNJIŽNICA V ŠENTVIDU Župnik Blaž Potočnik. 68 45 3 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino Šentviška knjižnica ima imenitno zgodovino. Javno knjižnico so tam ustanovili, na pobudo župnika Blaža Potočnika, že leta 1866. Deželni predsednik baron Bach je z odlokom št. 2128 dne 21. avgusta 1866 potrdil pravila in dovolil usta- noviti čitalnico na prošnjo. ^ "Kolek za 50 kraje. Slavna cesarska kraljeva okrajna uradnija! Narodna čitavnica v Št. Vidu je svoje pravila ustanovila in sklenila, da naj se te pravila vsled postave za druživa slavni ces. kralj, okrajni urad- niji s prošnjo predlože, da bi jih potem ona visoki ces. kralj, deželni vladi za potrjenje predložila. Vsled tega predlagamo mi kot ustanovniki na- rodne čitavnice v Št. Vidu pravila v treh izpisih A 1, 2, 3 in v nemški prestavi B 1, 2, 3 in prosimo: Slavna ces. kralj, okrajna uradnija naj blagovoli pravila narodne čitavnice v Št. Vidu visoki ces. kralj, deželni vladi predložiti, katera se ponižno prosi, da naj jih poterdi in to začasnemu vodju, gospodu Blaž - u Potočniku, naznaniti blagovoli. V Št. Vidu 30. junija 1866. BI Potočnik mp. Matevš Tomec, podobar i. pos. m. p. Začasno naprošen vodjaAlojzi Štrukelj posestnik, m. p. Janez Kunovar zlatar, m. p. Janez Štrukelj posestnik m. p. Jakob Bele posestnik in klamfar, m. p. Jernej Rozman posestnik Ustanovniki" 9. septembra so se ustanovitelji zbrali pri Tom- čevih in izvolili odbor. Predsednik čitalnice je postal Blaž Potočruk, tajnik pa Janez Kunovar. Novice so ji 14. septembra izrekle dobrodošlico, ker da bodo "njeni slovenski časniki farmanom um bistrili, vedo o kmetijstvu in obrtnijstvu in na političnem polji pospeševali...". 30. septembra so jo slovesno odprli. Slavja so se udeležili dr. Bleiweis, dr. Toman in dr Costa.^3 I2 prvih pravil: Pravila narodne čitavnice v Št. Vidu §1- Namen čitavnice je: 1.) Čitanje ali branje časopisov in knjig, pisanih v raznih evropskih jezikih, 2.) razveseljevanje v besedah, igrah i. t. d., ne vtika se tedaj družtvo v nikake politiške zadeve. §3. Družtveniki so: 1.) Tukajšnji in to: a.) samci, kteri žele samo za svojo osebo pristopiti, b.) udje, ki pristopijo s svojo rodbino. 2.) Zunanji to je, kteri nimajo v št. vidski fari stalnega stana. §4. Udje z rodbino pristopivši plačajo na leto 6 fl., samci 4 fl., zvunanji 2 fl. nov. dn. Plačevalo se bo zmirom naprej, in najmanje vsaj en mesec. §6. Pravice družtvenikov so sledeče: 1.) da berejo časopise in knjige po § 1 v družtvu pripravljene, ter da obiskujejo vsako- verstne veselice, kakor: besede, igre itd. 2.) da po določenem redu prejemajo časopise in knjige za domače branje; 3.) da želje, nasvete in pritožbe svoje v posebrü zato zmirom pripravljeni knjigi oznanujejo; 4.) da smejo tudi omikane tujce v čitavnico vpeljevati. §10. Za oskerbljevanje družtvenih opravil in pre- moženja volijo vsi udje v glavnem občnem zboru za eno leto predsednika, denarničarja in štiri odbornike, izmed kterih si odbor sam izvoli pod- predsednika, tajnika in knjižničarja. ^2 Fran Erjavec, Ob 60 letnici Blaž Potočnikove čitalnice v Št. Vidu nad Ljubljano, Ljubljana 1926; faksimilna iz- daja. Svet Krajevne skupnosti Ljubljana-Šentvid, junij 1995, str. 20 - 56. Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848 - 1895, Ljubljana 1956, 111. knjiga, str. 228 §19. Z razglasom občnega zbora (ki se vrši vsako leto decembra meseca; op. pis.) ima se oznaniti tudi dnevni red. Ta zbor se začenja z govorom predsednikovem, tajnik priobčuje kratek pregled vseh opravil, knjižničar stanje knjižnice, denarničar račun preteklega leta. - Zbor voli tri družtvenike, kteri niso bili preteklega leta odborniki, da pre- 69 3 KRONIKA 8 ^ časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 gledajo in poterdijo ali popravijo račune. Vsak družtvenik ima pravico nove nasvete ka- kor tudi premembo pravil predložiti. Družtveniki ne smejo v zbor namestnikov po- šiljati. Zapisniki velikih zborov imajo se po predsed- niku, tajniku in dveh neodbornikih podpisavati. § 23 (zadnji). Ako bi družtvo nehalo, odloči o vsem družt- venem imetku občni zbor z dvema tretjinama na- zočnih družtvenikov." Uredili so prav živahno uporabljano čitalnico in pridno prirejali besede. Jedro čitalnice so bili: Potočnik, tajnik Kunover in učitelj Bernik, ki je skrbel za petje, dokler niso vsi trije umrli, prvi 1872, drugi 1868 in tretji 1873. Vodilno vlogo v čitalnici je prevzela mlada Lucinka Kraljičeva. V nekaj mesecih je spravila v red blagajno, pobrala članarino, naročila nove časopise in nakupila novih knjig. Mladini je prebirala časopise in leto za letom prirejala besede s petjem, recitacijami, govori, igricami, tombolami, nikoli pa niso plesali. Z njo so največ sodelovali: Novakova Micka, Jakob Juvan, Lojze Štrukelj, France Jenko, tiskar Tisal iz Pod- gore in drugi. Leta 1878 se je Lucinka poročila in predala tajniške posle, a ostala aktivna. Istočasno so v čitalnici zamenjaU predsednika "brezbrižnega" Severja z dežnikarjem Jernejem Rozmanom iz Podgore. Lucinka je zbrala denar in dala delat čitalniško zastavo, ki so jo blagoslovili 3. oktobra 1880 na Kraljičevem vrtu. Leta 1884 se je odselila in kljub sposobnim možem v odboru kot so bili Tome, Odlasek, Marešič in Anton Belec, je z njo odšla gonilna sila društva. Še vedno so prirejali zlasti predpustne besede in kupovali časopise. Po- zornost Šentvidčanov pa je pritegnilo novo Kato- liško društvo rokodelskih pomočnikov. Čitalnica se je iz prvotnih prostorov preselila h Kraljiču in zanjo se ni več nihče zanimal. Inventar se je po večini raznesel in izgubil. Leta 1887 so čitalnico preselili v prostore Rokodelskega društva (Št. Vid št. 7). Tajništvo je prevzel učitelj Lovšin. V roko- delskem domu so imeli primerne prostore, ki so jih okrasili s Tomčevimi podobami slovenskih ime- nitnikov, naročili več časopisov, nakupili precej knjig, ukiniU izposojanje časopisov na dom in za- čeh zopet prirejati besede. Leta 1888 je postal predsednik čitalnice novi lastnik Kraljičeve doma- čije, organist in slikar Miroslav Tome, podpred- sednik pa Simon Juvan, že naslednje leto je tajnika Lovšina zamenjala učiteljica Franja Miklavčič. Konec osemdesetih let so imeli naročenih deset časopisov: Slovenca, Dolenjske Novice, Zgodnjo Danico, Čebelarja, Ljubljanski Zvon, Dom in svet. Slovenskega Gospodarja, Slovanski svet, Mir in Kmetovalca. Knjige so kupovali s članstvom v Slovenski Matici in v Družbi sv. Mohorja. Nekaj časnikov so prinašali člani zastonj: blagajnik Belec Našo slogo in Rogača, Vole Laibacher Zeitung, I. Zakotnik Vrtec. Višek je čitalnica dosegla z veličastno proslavo 25 letnice svojega obstoja 24. oktobra 1891. Usta- novitelju so ob tej priložnosti vzidali spominsko ploščo na cerkveno pročelje. Izdali so Potočnikov življenjepis, ki ga je napisal J. Žirovnik in Slavnost Blaža Potočnika in 25 letnica narodne čitalnice v Št. Vidu nad Ljubljano izpod peresa kaplana Zana in J. Miklavčičeve. V devetdesetih letih je čitalniško delo skoraj povsem zamrlo zaradi političnih razprtij med kle- rikalci in liberalci. Na občnem zboru 27. decembra 1891 je novoizvoljeni predsednik predlagal naj ne naročijo Slovenskega naroda, ker "ruje proti veri". Ugovarjala sta tajnik J. Žirovnik in blagajnik Belec. Naslednje leto so Slovenski narod še naročili, a tovrstni spori so ohromili delo v čitalnici. Vse kar so v devetdesetih letih delali, so bili redni občni zbori. Odbori niso delovali, članstvo se je omejilo na deset do petnajst ljudi. Leta 1897 je prišel v Št. Vid novi kaplan Fer- dinand Erker, v okrajni bolniški blagajni pa so nastavili uradnika Franca Vidica. Na občnem zbo- ru 29. januarja 1899 je predsednika Malovrha na- sledil Josip Arhar iz Vižmarjev, tajništvo in knjižnico je prevzel Vidic. Ta dva sta v čitalnici naredila preobrat. V nekaj tednih je odbor vpisal petdeset novih članov, naročil časopise. Ponovno je prirejal veselice in organiziral proslavo stoletnice Potočnikovega rojstva 17. septembra 1899. Na obč- nem zboru 4. marca 1900 je odbor poročal o: sed- mih sejah v preteklem letu, treh veselicah, članov je bilo devetindevetdeset, v blagajni 40 gld, časo- pisov dvaindvajset, izposojenih knjig pa sto pet- inštirideset. Podprli so Belčevo misel, da bodo varčevali za lastni dom. Predsednika Arharja je zamenjal neaktivni Franc Cirman, leta 1902 pa njega kaplan Franc Žužek, ki je v društvo vrnil delovni duh. Sprejeli so nova pravila društva in z njimi preimenovali narodno v Blaž Potočnikovo čitalnico. Odločitev je potrdilo deželno predsed- stvo z odlokom št. 3965/Pr. dne 27. septembra 1902. Pravila so veljala do leta 1925, ko so jih spremenili v skladu s pravili Prosvetne zveze. Novi odbor, predsednik Žužek, tajnik Vidic in blagajnik Belec, je naročil deset izvodov Slovenca, ki so krožili po vaseh, poleg njega pa še: Mir, Dom in svet. Dolenjske Novice, Primorski list. Zoro, Delavskega prijatelja in knjige Dramatičnega društva ter Družbe sv. Mohorja. Belec je prinašal Gasilca, Ljubljančanko, Slovenski list. Kmetovalca, Katoliški obzornik. Venec cerkvenih bratovščin in 70 45 1997 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Planinski vestnik. Zopet so ustanovili pevski zbor. Leta 1902 je imela čitalnica kar sto dvajset članov, izposodila je 285 knjig, menda največ dotlej. Živ- ljenje čitalnice je bilo v prvih letih 20. stoletja živahno, a v ustaljeni šabloni. Odbor se je redno sestajal in v glavnem skrbel le za veselice. Svežino je v društvo prinesel konec leta 1905 nov šentviški kaplan V. Zabert. V čitalnici je zbiral mlade fante, se z njimi marskiaj pogovarjal in jim nazadnje predlagal, da bi telovadili. Predlog so mladi navdušeno sprejeli. Decembra 1906 je odbor, na Zabertov predlog, ustanovil Telovadni odsek Blaž Potočnikove čitalnice. V nekaj mesecih je po- stal središče vsega šentviškega prosvetnega dela. Župnik Zabert ni miroval. Na njegovo inicia- tivo so 18. septembra 1908 ustanovili posebno društvo z imenom Ljudska knjižnica, ki naj bi redno in dobro skrbelo za čitalniško knjižnico. Nje- gov prvi predsednik je bil Štefan Erman. Januarja 1909. leta je čitalnica društvu predala vse knjige. Odtlej je knjižnico vodilo društvo Ljudska knjiž- nica, vsaj do leta 1926, ko je Erjavec o tem poročal. Poudaril pa je, da je bila zaloga knjig v knjižnici, tako velike župnije, veliko premajhna. Leta 1909 je Zabert poskusil tudi z dekliško organizacijo Bogomila, a se ni obnesla. Leta 1919 so ustanovili nov ženski, Orliški krožek kot odsek čitalnice. Ta se je uveljavil. Čitalnica je s tem postala nekak usklajevalec prosvetnega in društvenega dela. Odtlej je nepo- sredno organizirala le še predavanja za odrasle. Po drugi svetovni vojni je Ljudska knjižnica Šentvid začela delovati že jeseni leta 1945, ko jo je ustanovila Marija Bon.^"* Delovala je v okviru KUD Milan Majcen do leta 1953, ko jo je prevzelo DPD Svoboda v Šentvidu. Knjižni fond je leta 1949 štel 1795 zvezkov,^^od tega 408 povojnih. Od začetka delovanja do 1. 1. 1949 je izposodila 5368 knjig, obiskali so jo 1209 krat. Knjižničar je bil gim- nazijski profesor Ciril Kopitar (r. 1899). Iz doku- mentov je razvidno, da so imeli tudi tu težave z nastavitvijo usposobljenega knjižničarja. RLO Št. Vid je MLO Ljubljana predlagal, da bi knjižničarja plačali, kajti le v tem primeru bi knjižnica napredovala. Knjižnica ni imela svojih prostorov, delovala je v gimnaziji. Julija 1949 je Poverjeništvo za stano- vanjske zadeve pri MLO z odločbo dodelilo knjiž- nici nove prostore. Poverjeništvo za prosveto RLO 11 skupaj s KUD Milan Majcen, jih je takoj pre- uredilo v knjižnico in čitalnico. Že oktobra je Poverjeništvo za stanovanjske zadeve izdalo novo odločbo po kateri naj bi bila v istih prostorih Enota za razvoj knjižničarstva, NUK, fase. Ljubljana- Šiška. Do konca teksta sem podatke dobila v tem viru, če ni drugače navedeno. 45 ZAL, MLO, šk. 57. gostilna. RLO II je s pritožbo dosegel, da je knjiž- nica ostala. Prostori, ki so bili leta 1949 imenitni, so bili leta 1959 slabi, saj so bili v kleti. Knjige so zaudarjale po vlagi. Prostor je bil dovolj velik, a je bil neprimeren. Knjižnica ga je delila s Šahovskim klubom. Planinskim društvom in hišnim svetom. Čitalnica s triintrideset sedeži je bila ločena in v pritličju. Skladišče je imelo 280 m polic. Odprta je bila vsako popoldne od 16.00 do 19.00. V lehi 1964 ni več poslovala za bralce zaradi neprimernih higienskih pogojev. Naslednje leto so jo preselili v pritličje kjer je, po adaptaciji in razširitvi, še danes. Od decembra 1965 je bila odprta dvakrat, od no- vembra 1966 pa trikrat tedensko. Leta 1975 je poslovala že 23 ur tedensko, a le popoldne. Knjižnica je imela predvsem novejši knjižni fond. Prevladovalo je leposlovje in mladinska lite- ratura, skoraj tretjina. Poljudnih knjig niso kupo- vali, izjemoma kakšno politično ali šahovsko. Prav tako niso imeli priročne knjižnice in časopisov. Te je imela čitalnica, ki je delovala tudi v okviru Svobode, a ločeno od knjižnice. Poleg domačih so imeh tam naročene tudi tuje revije in časopise. Izposojali so po pultnem sistemu, a so dovo- ljevali pristop h knjižnim policam. Knjige so bile urejene po skupinah v inventami knjigi. Le - te pa niso vodili pravilno po zaporednih številkah pač pa so jih razdelili v leposlovje, mladinsko litera- turo, znanstvene knjige, politično - zgodovinske in politične brošure. Številke od 1 do 10.000 so bile na primer rezervirane za leposlovje. V posebno inventarno knjigo so vpisovali: hrvaške, angleške, nemške knjige in poezijo. V šestdesetih letih niso še imeli abecednega in sistemskega kataloga, imeli pa so katalog za bralce v knjižni obliki. Vodili so bralcev konto, člani so imeli izkaznice. Izposojnina za odrasle je bila od petnajst do dvajset din, za otroke pa od tri do pet din za knjigo. Zamudnike so pisno opominjali vsaka dva meseca: Dokler je delovala samostojno jo je delno vzdr- ževalo DPD Svoboda, delno občina. Izposojnino je knjižničarka izročala blagajni Svobode. V Vodicah in Gameljnah sta leta 1959 še delovali manjši samostojni knjižnici. S sklepom Sveta za šolstvo, prosveto in kulturo občinskega LO Ljubljana - Šiška, so 1. januarja 1963 šentviško knjižnico priključili knjižnici v Šiški kot njeno podružnico.^^ V njenem okviru deluje ^ Nataša Znideršič, navedeno delo, str. 14. 71 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 45 1997 še danes. Knjižni fond se je bistveno spremenil. Nakup knjig odtlej vodi matična knjižnica v Šiški. Šentviška knjižnica je dobila priročno knjižnico, nakupili so knjige raznih strok, izdelali so abe- cedni, UDK in stvarni katalog, bralce pa vodili po abecedi v knjigi. Po vsem tem se je v knjižnici nezadržno uveljavilo še pomanjkanje prostora. Od 1. julija 1959 je vodila knjižnico v Šentvidu Jelka Simnovčič. Po vključitvi v šišensko knjižnico sta jo prevzela Albin Buttolo in Ivica Mugerle, ki jo je v sedemdesetih zamenjala Marija Mehle. KNJIŽNICA v MEDVODAH Ustanovitelj Ljudske knjižnice Medvode je bilo DPD Svoboda. Delovala je od leta 1945. 1. de- cembra 1959 so jo priključili delavski univerzi. Manjši knjižnici sta samostojno delovali še v Smledniku in Pirničah. Njeno žitje in bitje je potekalo v eni sami sobi, brez čitalnice. Odprta je bila dvakrat tedensko popoldne, leta 1975 pa že trikrat ali petnajst ur na teden. Veljal je pultni sistem z dovoljenim dosto- pom do knjig. Knjige so uredili po akcesijskih šte- vilkah. Leta 1959 je imela inventariziranih 2.066 zvez- kov, zelo malo predvojnih. Dve tretjini je bilo leposlovja, ena tretjina pa mladinske literature. Poljudnoznanstvenih knjig niso kupovaU, priročne knjižnice niso imeli, prav tako niso kupovali časo- pisov. Vodili so inventarno knjigo po vzorcu DZS. Imeli so abecedni imenski katalog, posebej so imeli označene zbirke. Vodili so bralcev konto in abe- cedni seznam bralcev v obliki zvezka. Člani so imeli izkaznice. Izposojnina je bila 2% kupne cene. Zamudnike so pisno opominjali in zaračunali za- mudnino. Finančna sredstva je dobila od DPD Svoboda in občine Medvode. Izposojnino je izro- čala Svobodi. 13. maja 1968 je medvoško knjižnico prevzela knjižnica v Šiški. Odtlej je in še deluje kot njena podružnica.47 Knjižni fond se je dopolnil s stro- kovnimi knjigami v skladu z nabavno politiko splošnih knjižnic, oblikovali so priročno knjižnico ter naredili abecedni, stvarni in UDK katalog. Leta 1970 je temeljna knjižna zaloga štela že 6.609 zvez- kov. V dobrem desetletju se je torej potrojila. Na seznamu bralcev je bila zadnja številka 227. Knjiž- nico so tega leta obiskali 2.395 krat. Leta 1959 je vodila knjižnico učiteljica Vlasta Orel. Po vključitvi v Šiško so tam delale Marija Draskovic, Stanislava Rozman in Marija Mehle. 47 Nataša Žnideršič, navedeno delo, str. 14. KNJIŽNICA V DRAVLJAH V dokumentih, ki sem si jih ogledala, je že v letih 1948, 1949 omenjena knjižnica v Dravljah. Le- ta 1948 je tam ljubiteljsko izposojal knjige avtoličar Jože Škander. Ljudska knjižnica Šiška je tam od- prla svojo podružnico septembra 1965. Delovala je le nekaj let. Nekaj malega knjig prejšnje knjižnice so vključili v nov knjižni fond. Ves čas so imeli težave s prostorom, ki so ga delili s športnim društvom. Izposojevalnica je bila odprta enkrat tedensko. Izposojala sta Albin Buttolo in Ivica Mu- gerle. Iz podatkov vidimo, da ta podružnica ni napredovala. V letu 1970 zanjo niso kupili novih knjig. Tiste, ki jih tam ni bilo, so izposojali iz knjižnice Šiška. Sploh je bila zaloga knjig v Drav- ljah tako skromna, da so, ne glede na oddaljenost, bralci raje zahajali v Šiško. KNJIŽNICA V VODICAH Prvo omembo knjižnice v Vodicah sem zasle- dila v letu 1959, a samo to, brez kakšnih podatkov. Sredi sedemdesetih let je krajevna skupnost Vo- dice, ki je obsegala večje število vasi pod Šmarno goro, dala pobudo pristojnim ustanovam v Lju- bljani, da bi v Vodicah ustanovili knjižnico. Razen dveh osnovnih šol na tem območju ni bilo nobene kulturne ustanove, zato bi knjižruca lahko postala jedro kulturnega udejstvovanja.48 Na pobudo sta se odzvala občinska knjižnica in kulturna skupnost v Šiški. V domu družbenih organizacij so leta 1978 odprli novo krajevno knjižnico. V sobo (20 m^) se je naselilo okrog 800 knjig. Sredstva zanje je dala občinska kulturna skupnost, nekaj so jih podarile založbe. Zasnovali so priročno knjižnico z nekaj enciklopedijami in drugimi poljudnimi knjigami. Sprva sta tam delala Marija Mehle, ki je naredila inventarno knjigo in Albin Buttolo. Knjižnica je bila odprta v ponedeljek in četrtek od 13.00 do 18.30. V tem času jo je obiskalo tudi preko 50 bralcev.49 48 Dnevnik, 4. 4. 1975. 49 Tribuna, 1980. 72 45 3 KRONIKA 1997 Časopis za slovensko krajevno zgodovino ZUSAMMENFASSUNG Die ersten hundert Jahre der Bibliothek in Šiška (1878 - 1978) Die Anfänge der Entwicklung der Bibliothek in Šiška reichen in die Zeit der Lesevereine zurück. Der nationale Leseverein wurde in Šiška im Jahre 1878 gegründet. Bei seiner Gründungsfeier waren anwesend: der Abgeordnete Klun, Dr. Valentin Zamik, Ivan Hribar, Josip Jurčič. Der Leseverein entwickelte ein reges Gesellschaftsleben. Es wurden verschiedene Volksfeste und Tanzveranstaltungen abgehalten. Feierlich wurde die silberne Hochzeit Seiner Majestät begangen. Alljährlich fanden auch andere Veranstaltungen statt wie etwa das Vodnik- FesL das Kyrill-und-Method-VolksfesL das Martins- volksfest und das Stefansvolksfest. Am letzteren wurde auch die Jahresversammlung abgehalten. Der Leseverein war ziemlich gut mit Zeitungen und Zeitschriften versorgt. Auf der damaligen poli- tischen Szene war er liberal ausgerichtet. Anfang des Jahres 1900 wurde auch die Bibliotheksordnung des Lesevereins angenommen, in der die Öffnung- szeiten, die Rechte und Pflichten der Vereins- mitglieder und der Umgang mit dem Bücherfond festgeschrieben wurden. Der Leseverein entwickelte eine rege Tätigkeit bis zum Ersten Weltkrieg. Für die Kriegszeit liegen vorerst keine Angaben vor. Die erste Jahresversammlung des Lesevereins nach dem Krieg wurde im Februar 1920 abgehalten. Das neue Jahrhundert und der neue Staat stellten den Verein vor neue Aufgaben. Die Formen des Gesell- schaftslebens der Vorkriegszeit waren nun nicht mehr geeignet. Auch die Bibliothek mußte den neuen Umständen angepaßt werden. Man erneu- erte sie und eröffnete auch einen "öffentlichen Lesesaal". Im Jahre 1928 nahm er seinen Betrieb auf als öffentiiche Bibliothek, allerdings noch immer im Rahmen des Lesevereins. Die Lesevereinsmitglieder arbeiteten zwar mit großem Eifer, dennoch konnte sich die Bibliothek nicht mit den Städtischen Volks- büchereien in Ljubljana messen. Der Einzugsbereich von Šiška war eben zu klein. Zur Zeit der italienischen Besetzung wurde die Bibliothek im Jahre 1942 von den Faschisten ver- brannt. Erhalten blieben nur die ausgeliehenen Bücher. Nach dem Krieg mußte man aufs neue be- ginnen. Die Städtische Volksbücherei übernahm im Jahre 1950 auch die Bibliothek in Šiška, die bis 1955 deren Außenstelle blieb. Im Jahre 1955 erhielt die Bibliothek in Šiška neue Räume, man verdoppelte den Bücherfond und verbesserte die Verhältnisse sowohl für die Besucher als auch die Bibliothekare. Die Zahl der neuen Bibliotheksbesucher wurde immer größer, ebenso die Vielfalt des angebotenen Lesestoffs. So wie alle anderen Bibliotheken folgte auch die in Šiška der fachlichen Entwicklung des Bibliothekswesens. Sie gründete auch Außenstellen: im Jahre 1963 wurde die Bibliothek in Šentvid, die bereits 1866 als Leseverein gegründet worden war, als Außenstelle angegliedert, eine neue Außenstelle entstand im Jahre 1968 auch in Medvode, im Jahre 1965 in Dravije (sie existierte nur ein paar Jahre) und im Jahre 1978 in Vodice. 73 3 KRONIKA 45 Časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 Metka Gombač Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor in njegovo delovanje v zvezi s problematiko meje med Italijo in Jugoslavijo 1945 - 1947 Poleti 1944 v pričakovanju izkrcanja angloame- riške vojske na Jadranu, je vodstvo NOB na Slo- venskem izdalo odlok o izvolitvi Pokrajinskega na- rodnoosvobodilnega odbora (PNOO) kot najviš- jega upravnega in oblastvenega organa v Sloven- skem primorju. Izvolili so ga 15. 9. 1944 odposlanci okrajev in okrožij iz vse pokrajine, tudi iz Trsta. Prvi predsednik je postal France Bevk, podpred- sednika Branko Babic in Lavo Čermelj, tajnik pa Joža Vilfan. Od izvolitve dalje je PNOO vodil upravo Pri- morja. Organizirali so široko administrativno de- javnost z odseki, oddelki, komisijami in referati. To dejavnost so razširili z zelo razvejano mrežo okra- jnili in krajevnih NOO na vso Primorsko. Organi oblasti so se vse od jeseni 1944 pripravljali na pre- vzem oblasti v krajih, kjer je bil okupator še zelo močan, predvsem v večjih primorskih mestih, kjer so bile močne okupatorske postojanke. V uprav- nem smislu je bilo ozemlje Slovenskega primorja razdeljeno na sledeča okrožja: južnoprimorsko, srednjeprimorsko, zahodnoprimorsko, severnopri- morsko in okrožje Trst. Povsod kjer se je dalo, so v septembru in oktobru 1944 izvolili člane kra- jevnih narodnoosvobodilnih odborov (NOO), izvo- lili odposlance v okrajne narodnoosvobodilne skupščine in organizirali zasedanja okrajnih narod- noosvobodilnih skupščin, kjer so izvolili tudi na- rodna sodišča. Ko se je PNOO maja 1945 preselil v Trst, je skušal v maju in juniju 1945 vzpostaviti civilno upravo, kakršno je osnoval že med vojno. Če je KP predstavljala vodilno politično stranko, je bila SlAU talilni Jonec (melting pot) načrtovanega so- žitja med obema narodoma in če so sindikalne, mladinske in ženske organizacije predstavljale ci- vilno družbo, je bil PNOO z vsemi svojimi ad- ministrativnimi, upravnimi, oblastvenimi in politič- nimi funkcijami bistvo decentralizirane državne uprave, z zakonodajno, izvršno in sodno funkcijo v Slovenskem primorju in Trstu. Že 6. 5. 1945 so uvedli novo upravnoterito- rialno razdelitev (odlok je izšel 12. 5. 1945), po kateri je bilo ozemlje Slovenskega primorja in Trsta razdeljeno na goriško okrožje, ki je bilo sestavljeno iz 16 okrajnih NOO, tržaško okrožje, ki ga je sestavljalo 9 okrajnih NOO ter na avto- nomno mesto Trst, ki je bilo razdeljeno na 5 ra- jonskih odborov, okrajni NOO Opčine z 10 kra- jevnimi NOO. Po diktatu in podpisu beograjskega in devin- skega sporazuma (9. in 20. 6. 1945), je prišlo do formiranja cone A in cone B. V coni A je bila vzpostavljena ZVU (Zavezniška vojaška uprava). Ker je Morganova linija razdelila ozemlje Sloven- skega primorja na dve coni, je moral PNOO uvesti novo upravnoteritorialno razdelitev, ozemlje v co- ni A je ostalo razdeljeno med dve okrožji, tržaško in goriško, vendar se je tržaško okrožje zmanjšalo na štiri okraje, goriško pa na devet okrajev. Že 13. 6. 1945 (odlok o ukinitvi ima datum 23. 6. 1945) je ZVU prepovedala delovanje Narodne zaščite, ki je bila izvršni organ odseka za notranje zadeve pri PNOO. Nato so 3. 7. 1945 zavezniki izdali ukaz s katerim so ukinli sodno oblast, ki jo je vzpostavil PNOO. Z ukazom št. 11 o krajevni upravi pa so 11. 8. 1945 uvedli upravo, kakršna je bila v Julijski krajini pred 8. 9. 1943. PNOO je na ta način izgubil oblastno funkcijo in je v naslednjih me- secih moral svoje delo prilagoditi novonastalim razmeram in pogojem, ki jih je tokrat narekovala ZVU. PNOO glede sodelovanja pri postavljanju civilne uprave s predstavniki ZVU ni našel skup- nega jezika, saj je stal na stališču, da so edini iz- voljeni predstavniki ljudske oblasti, ki je zamenjala prejšnjo upravo. V mesecih juniju, juliju in av- gustu 1945, je prišlo do mnogih srečanj med pred- stavniki PNOO in zavezniške oblasti, vendar skup- nega jezika glede sodelovanja pri upravljanju tega ozemlja niso našli. V coni B, ki je prišla pod vojaško upravo jugo- slovanske armade, je bilo postavljeno Poverjeništvo PNOO s sedežem v Ajdovščini. To je bilo tako imenovano vzhodnoprimorsko okrožje, ki ga je vo- dil France Perovšek. Poverjeništvo PNOO je bilo za svoje delo odgovorno PNOO v Trstu in skupščini 74 3 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino ljudskih odposlancev. PNOO je po ukazu št. 11 mo- ral svoje delo prilagoditi novim razmeram. Postal je posvetovalni organ, in zopet je moral reorganizirati delo svojih odsekov, oddelkov in komisij. Ce je bila do tedaj na prvem mestu borba za priznanje ljudske oblasti pa so pri PNOO od jeseni 1945 dalje poudarjali pomen boja za priklučitev Slovenskega primorja in Trsta k Jugoslaviji. Vprašanje Julijske krajine je takoj po koncu vojne znova prišlo na dnevni red mednarodne po- litike.l Že na berlinski ali potsdamski konferenci med predsedniki treh velesil, ZDA, SZ in VB, ki je po- tekala od 17. julija do 2. avgusta 1945, so med drugim govorili tudi o pripravi mirovne pogodbe z Italijo. Glede Italije so se sporazumeli, da ji pri- znajo prednost pri sklenitvi mirovne pogodbe. Sprejet je bil sporazum o ustanovitvi Sveta mini- strov zunanjih zadev, sestavljali pa so ga zunanji ministri Združenega kraljestva, SZ, Francije, ZDA in Kitajske. Na prvi seji Sveta ministrov zunanjih zadev v Londonu, od 11. septembra do 2. oktobra 1945, sta E. Kardelj za Jugoslavijo in A. De Gasperi za Italijo podala stališča svojih držav, glede oze- meljskih razdelitev. Mejna linija jugoslovanskega predloga je imela za osnovo narodnostno mejo, s tem da narodnostno mešani otoki znotraj teh oze- melj ne bi vplivali na razmejitev. Za Trst, kjer je živela približno polovica vseh Italijanov vzhodno od narodnostne meje, pa je predlog predvidel sta- tus posebne federalne enote v okviru Jugoslavije. L. Leontič, takratni jugoslovanski ambasador v Londonu, član jugoslovanske delegacije na pogaja- njih, je na zasedanju predstavil tudi memorandum vlade DFJ glede Julijske krajine. Italijanski predlog je slonel na tako imenovani Wilsonovi liniji (izpred leta 1920), popravljeni v južnem delu v korist Italije, ki bi ohranila bazen Rase. Italijani so zahtevali tudi avtonomijo za Reko in manjšinjska jamstva za Zadar ter privolili v in- ternalizacijo tržaškega pristanišča. Dne 19. septem- bra 1945 so na predlog ameriškega zunanjega mi- nistra J. Byrnesa sprejeli kompromisen sklep o ustanovitvi komisije izvedencev, ki so ji dali okvir- na navodila: 1) državna meja se mora v glavnem strinjati z etnično in 2) proučiti mednarodne ure- ditve, da bi zajamčili enakopravno uporabo tržaš- kega pristanišča. Svet zunanjih ministrov se je sestal še na kon- ferenci v Moskvi (od 16. do 26. decembra 1945), kjer so rešili vprašanje priprave in izpeljave mirov- ne pogodbe z Italijo.2 Zasedanja v Londonu se je udeležil tudi dr. Stanko Pelerin, javni tožilec pri PNOO (po uki- nitvi institucije javnega tožilca je prevzel vodenje upravno - politične komisije) in je o tem poročal 12. 10. 1945 na seji predsedstva PNOO. Zbrati in pripraviti je moral predvsem materijal, ki je dokazoval uspešno delovanje ljudske oblasti v Slovenskem primorju ter podpise za priključitev k Jugoslaviji, s katerimi bi dokazali, da gre za voljo večine prebivalstva Julijske krajine. Akcijo zbiranja podpisov za priključitev k Jugoslaviji, so v Slo- venskem primorju in Istri organizirali le petnajst dni po ukazu št. 11 (z dne 11. 8. 1945), s katerim je ZVU odvzela NOO oblastno funkcijo. Slo je za neke vrste plebiscit, ki bi številčno dokazal pod- poro prebivalstva glede pripadnosti teh krajev. Zbiranje podpisov je potekalo hitro, zbrali so jih preko 200.000, večina podpisov je bilo zbranih v šestih dneh. V Beogradu se je Peterin priključil jugoslovan- ski delegaciji, ki je odpotovala v London. Opravljal je funkcijo tajnika etnografske sekcije (poleg prav- ne in ekonomske), kjer so bili med drugimi tudi Fran Zwitter in Lavo Čermelj. Delo etnografske skupine je bilo predvsem v študiju zapadne meje, pri tem je bil dan poseben poudarek prikazu narodnostne sestave prebivalstva v pasu od Trsta do Tržiča. Na vprašanje Zorka Jelinčiča (pri PNOO je vodil prosvetno - kulturno komisijo), kaj so go- vorili o Goriških Brdih je Peterin povedal, da so na londonski konferenci razpravljali o narodnostni meji, podrobnosti pa še niso obravnavali.^ Zaradi sklepa londonske konference o imeno- vanju komisije izvedencev, ki si bo na kraju sa- mem ogledala razmere, so pri PNOO v Trstu usta- novili študijski odsek ter se tako vključili v boj za razmejitev na mirovnih sestankih. Vodstvo odseka so prevzeli Dušan Rybaf, Boris Zaje, Roman Pahor in Angel Kukanja. V najkrajšem času so pritegnili znanstvenike in strokovnjake na tržaškem in go- riškem. V sodelovanju z Oddelkom za mejna vpra- šanja pri Znanstvenem inštitutu pri predsedstvu SNOS v Ljubljani, ki ga je vodil Lojze Ude in Inštitutom za proučevanje mednarodnih vprašanj pri ministrstvu za zunanje zadeve v Beogradu, katerega znanstveni tajnik je bil Fran Zwitter, so pripravili in izdelali najrazličnejše študije, elaborate in raziskave s področja zgodovinopisja, etnologije, geografije, jezikoslovja itd., za vsa področja, kjer so 1 Metka Gombač, PNOO za Slovensko primorje in Trst, Jadranski koledar 1995, Trst, str. 169 - 172. Tone Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem 1941 - 1945, št. 3. Mi volimo, Ljubljana, 1991, str. 322 - 348. Arhiv R Slovenije (AS) (prej Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino. Partizanski arhiv, fase. 540A'I, Poročilo dr. J. Vilfana. 2 Janko Jeri, Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni, Ljubljana, 1961, str. 131 -141. Fran Zwitter, Julijska Krajina po drugi svetovni vojni. Geografski vestnik, Ljubljana, XIX, 1-4, 1947, str. 18 - 19. 3 AS, Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in Trst (PNOO), fase. l/I, Zapisnik seje pred- sedstva PNOO, 12. 10. 1945. AS, Zbirka podpisov za prikljuatev k Jugoslaviji, 1945. 75 3 KRONIKA časopis za slovensl