Lelo IV.	** Celovec, 30. [anuaria 1948	Številka 5
Bevin svari Sovjetsko zvezo
Iz govora brilanskega zunanjega ministra Bovina o britanski zunanji politiki
Britanski zunanji minister Bevin je pri začetku debate o zunanji politiki v britanski spodnji zbornici izjavil:
»Kar se tiče organizacije povojnega sveta, smo zares v kritičnem trenutku in jaz se popolnoma zavedam tega, da bodo odločitve, ki jih. sprejemamo, odločilne za bodoči mir na svetu.
Predvsem moram pred zbornico obrazložiti vsa dejstva, na podlagi katerih moramo sprejeti naše odločitve.
Razvoj po jaltski konferenci je osvetlil politiko Sovjetske zveze v tem pravcu, da ee poslužuje kakršnegakoli sredstva za jireditev svoje moči in nadzorstvo komunistov v vzhodni Evropi in kot izgleda sedaj tudi v zahodni.
Mislim, da je popolnoma jasno, da se komunistična dejavnost neusmiljeno nadaljuje v vseh deželah. Bili smo priča tej igri y Poljski, Bolgariji, Madžarski in nedav-)no v Rumuniji. Po naših informacijah bodo isto poskusili tudi drugje. Tako se .Vprašanje ne omejuje enostavno na organizacijo Poljske ali katerekoli druge dežele, temveč na kontrolo vzhodne Evrope po (Sovjetski zvezi, katere meje so bile stvarno porinjene naprej. Treba je pogledati le na zemljepisno karto, pa se vidi, kako se je Sovjetska zveza med vojno razširila. Vendar je zadosti dokazov, da se Sovjetska zveza ne zadovoljuje s to ogromno ekspanzijo.
Sistem mednarodnih sporazumov ni mo-gel fukcionirati in to, kar bi moral biti poizkus povojnega mednarodnega sodelovanja, ni bilo drugega kot stalen vir sporov in. nevarnosti«.
Nato je Bevin načel velik problem Grčije: »Postavljena in izrečena je teza, da zamore Sovjetska zveza čakati, dokler se Združene države in Velika Britanija ne bodo utrudile in bo nato takozvana vlada komunističnih upornikov priznana brez tveganja ter tako vsiljena Grčiji komunistična vlada, na kar bo dežela prišla v kolovoz sovjetskega življenja. Dovolite mi, da pojasnim točno stališče britanske vlade. Upali smo, da bomo lahko zapustili Grčijo; upali smo, da bo po prvih volitvah sestavljena vlada, da se bodo nato vršile nadaljnje volitve in da bo vlada lahko demokratično poslovala. To se pa ni zgodilo. Kajti stvarno je bila dežela stalno v državljanski vojni. Ne gre zato, kakšna vlada je bila v Grčiji izvoljena, gre za neprestan in brezobziren poskus spraviti deželo na sovjetski kolovoz.
Ta problem se enako kot problem Trsta tiče podpisnikov nedavnih pogodb, ki so jih podpisali zavezniki, tudi velesile.
Prosim vse moje prijatelje v tej zbornici, da gledajo resnici v obraz. Položaj je nevaren. Gre za politiko sile. Hoteli smo napraviti iz Grčije neodvisno deželo in se nato iz nje umakniti, hočemo pa tudi, da jo pustijo pri miru njeni severni sosedje in vsi drugi.
S tem problemom so se bavili Združeni narodi, bili pa so izigrani od balkanskih sosedov Grčije. Sedaj obstoja resnična nevarnost, da zagrešijo ti sosedje in njihovi sovjetski mentorji kakšno veliko pomoto. Zelo resno bi svetoval, da se postopa z velikim talitom. Taka izzivanja so včasih povod velikim dogodkom, katerim se želimo mi in upam da tudi oni skrbno izogniti-Rilo bi bolje urediti to stvar v smislu odločitve glavne skupščine Združenih narodov kot z nadaljevanjem državljanske Vojne.
Če pristanemo na odločitve skupščine v drugih vprašanjih, jih moremo sprejeti tudi v tem primeru.«
Bevih je nato izjavil, da še vedno upa, da bi se lahko premagalo te težkoče.
»Naša naloga ni — je izjavil — podajati senzacionalne izjave ali pa širiti grožnje, naša naloga je podvzeti hitre in odločne korake, ki jih smatramo za potrebne za razčiščenje položaja, v katerem se nahaja svet. Mogoče je najvažnejši dogodek, ki je pojasnil ves položaj in povzročil, da se razčiščuje problem Evrope, Marshallov predlog za program evropske obnove. Zamisel enotnosti Evrope in obdržanje Evrope kot srca zahodne civilizacije je sprejemljiva za večino narodov. Ne le evropskim narodom, temveč tudi celemu svetu postaja vedno bolj jasna važnost tega dejstva sedaj po vojni krizi. Nihče ne zanika zamisli evropske enotnosti. To ni problem. Problem je v sledečem: Ali se zamore doseči evropsko enotnost brez nadvlade ali nadzorstva ene od štirih velesil? Ta problem je treba rešiti.
Britanska politika, ki smo jo skrbno pre-riusbli. temelji v svojem odnošaju do Evrope na treh načelih: prvo je, da ne sme nobena država vladati Evropi; drugo je, da se mora zavreči staro načelo ravnovesja
sil. V tretji vrsti bi morale države Evrope s štiristransko pomočjo biti v stanu svobodno izvesti svoj lasten politični, gospodarski in socialni sistem. Kar se tiče prve točke, sem prepričan, da bo svet uvidel, da bo dovedla politika, ki stremi za nadvlado katerekoli sile v Evropi in. s katerim koli posrednim ali neposrednim sredstvom, neizbežno do nove svetovne vojne.
V imenu svoje vlade sem izjavil, da se mi ne bomo posluževali manjših držav kot orodja naše politike v tem pravcu, da bi s tem povzročali težkoče med večjimi silami in da bomo zato omogočili manjšim državam napredek pod zaščito štirih, ne da bi se one nahajale v nevarnosti ali pa bale spopada. Toda vlada Njegovega Veličanstva ne more pristati na tako štiristran-karsko sodelovanje, v katerem ena od teh štirih sil vsiljuje manjšim državam svoj političen in gospodarski sistem. S spremembo javnega mnenja v teh državah in z napredkom njihovih gospodarsko-socinl-nih sistemov ne bo nobena mala država pristala na to, da se podvrže vplivom katere koli velesile. Drug element povzroča
zaskrbljenje. Gre za to, kar označujem^ policijsko državo. Mislili smo, da take države po vojni ne bo več. Ali prišlo je do tega, da so nastale take države, ki se ser daj udejstvujejo z največjo neusmiljeno^ st jo.
Dočim mi tu govorimo o volitvah in def mokraciji, pomenijo v policijskih državah glasovi pač zelo malo. Navedli bi lahko na stotine primerov krutih in zvijačnih metod policijske države in ne uvidim možnosti zdrave demokracije, dokler obstojajo sistemi te vrste.«
*■
Marsikaj, kar je povedal zunanji minister, nam kaže na nove odločitve in nov začetek. Bevin ni podrobno opisal poti, po kateri namerava zdaj hoditi, toda kažipoti, ki jih je postavil za bodočnost, ne dopuščajo nikakega dvoma o novi smeri britanske zunanje politike. Opisal jih je jasno in preprosto. Ti kažipoti so »zahodna zveza«, ki ne bo naperjena proti nikomur, prijateljstvo z vsemi, ki so pripravljeni delati za skupnost, sodelovanje Britanije z njenimi sosedi. Bevin je govoril vsem, ki upajo, da morajo svobodni narodi zahodne Evrope s skupnim prizadevanjem doseči obnovo, ne da bi izgubili neodvisnost. Bevin je naložil krivdo za mednarodno negotovost na ramena Sovjetske zveze, zatrdil pa je, da britanska vlada ne bo storila ničesar, kar bi bilo naperjeno proti Sovjetski zvezi.
Tisti, ki gledajo na Bevinov govor kot na kamen modrosti, s katerim se bo sedanja nestalnost in negotovost zahodne Evrope spremenila, kakor če bi se jo dotaknili s čarobno palico in že vidijo pred seboj nove Združene države, bodo razočarani. Formula za zahodno Evropo ni tako enostavna. Vse to bo šele plod močne volje in trdega dela. Če bo do združenih evropskih držav sploh prišlo, bodo te države plod neštetih dejanj vsakdanje politike. K temu lahko pripomore dobra državniška politika in pogumen praktični program, vendar pa vse to samo po sebi še ne zadošča. Bevin je v svojem govoru udaril na glavno struno. Prav tako hitro kot je junija pograbil pobudo, ki jo je ponudil Marshall, je zdaj sam ponudil ini-cijativo, ki je obenem poziv in klic k dejanjem.
Pet velesil proučuje vprašanj tržaškega guvernerja
Varnostni svet Združenih narodov je za -prosil svojih pet stalnih članov, naj začno znova pretresati vprašanje imenovanja tržaškega guvernerja. Ta sklep je sledil razpravljanju v petek o izjavah Italije in Jugoslavije, da se ne moreta sporazumeti za nobenega posameznega kandidata na to mesto. Jugoslavija je bila predlagala pet imen, Italija pa štiri, toda nobeden kandidat ni bil sprejemljiv za drugo. Varnostni svet je upal, da bo takšna medsebojna zadovoljujoča izbira lahko premostila položaj, ki je nastal z italijansko mirovno pogodbo.
Jugoslavija je najprvo nasvetovala predsednika vrhovnega norveškega sodišča Emela Stangoja; predsednika češkoslovaške delegacije pri mednarodnem vojaškem sodišču v Niirnbergu generala Bohuslava Egerja in švedskega senatorja Georga Brantinga.
Nato je Italija predlagala švicarskega generala Henry Guisana in švicarskega diplomata Walterja Otto Stuckija.
Zatem je Jugoslavija predlagala francoskega veleposlanika v Pragi Maurice de Jana in bivšega republikansko-španskega veleposlanika v Londonu Pabla De Azca-rate Y Florc,z~. ,
Končno je Italija predlagala še švicarskega diplomata Paula Rueggerja in južnoafriškega diplomata Leifa Egelanda.
Rusija predložila predloge glede Avstrije
Predloge Sovjetske zveze za obravnavanje bivše nemške imovine v Avstriji, so izročili v soboto tajništvu konference zunanjih ministrov. Sovjetske predloge je tajništvo takoj poslalo vsem trem zapadnim vladam. Sovjetski predlogi vsebujejo prvikrat konkretne in določene zahteve. Bistvene točke tega dokumenta, ki obsega komaj eno stran in pol, so sledeče:
1.	Zahteva Sovjetske zveze glede petrolejskih vrelcev v Zisterdorfu ostane neiz-premenjena, to se pravi: Sovjetska zveza zahteva še naprej dve tretjini koncesijskih pravic in odgovarjajoč delež pri dobičku.
2.	Petrolejske koncesije naj trajajo petdeset let.
3.	Odškodnina za druga podjetja znaša 200 milijonov dolarjev in jo je treba plačati v gotovini v teku dveh let.
4.	Sovjetska zveza zahteva delež pri avstrijski podonavski plovbi.
5.	Dobički in drugi dohodki, ki jih So-
Boj proti komunizmu v Angliji
Laburistična stranka je pozvala svoje organizacije, naj se borijo proti temu, da bi se komunisti prikradli v delavsko gibanje. Vzrok za to je sprememba v politiki britanskih komunistov, ki je nastala zaradi sovjetskega nasprotovanja do ameriške pomoči za Evropo. Komunisti imajo le dva poslanca od skupnega števila 640 poslancev in njihova stranka ima med 25 milijoni volivcev kakih 30 do 50.000 članov.
Nova ofenziva britanske laburistične stranke proti komunizmu je del bitke, ki traja vsaj od ruske revolucije sem. Komunistično prizadevanje za dosego oblasti v prvih letih po prejšnji vojni je propadlo. Odpor proti sovjetskemu vmešavanju je naraščal. Po neuspešni in pogubni splošni stavki leta 1926 je tradeunistični kongres odklonil 100.000 funtov, ki so mu jih ponudili Sovjeti. Med sedanjo vojno, ko sta se borili Britanija in Sovjetska zveza na isti strani, se je medsebojno razmerje nekoliko ogrelo. To pa je trajalo le malo časa, ker je
vjetska zveza pod temi pogoji dobi, naj se izvažajo prosto iz Avstrije.
če bi nastala v tem pogledu kakšna eks-teritorijalnost, prizna Sovjetska zveza v svojih predlogih princip, da ostanejo vsa podjetja, pri katerih so udeležni Rusi, podvržena avstrijskim zakonom.
Dejstvo, da se Sovjetska zveza strinja s tem, da se ne razpravlja več o vprašanju nemški imovine v Avstriji, lahko smatramo kot velik napredek.	.
Proučevanje teh predlogov se je pričelo. Namestniki zunanjih ministrov bodo pričeli razpravljati o teh prihodnji teden v Londonu. Ameriška poročevalna služba navaja izjavo nekega ameriškega govornika na Dunaju, ki je rekel k tem predlogom sledeče: »Gre tu za prve resnične predloge, ki so jih Sovjeti podali. Ameriški krogi so jih z velikim zanimanjem sprejeli. Sedaj imamo prvič možnost, da se bavimo res pozitivno s sovjetskimi predlogi-«
Sovjetska zveza po vojni obnovila svoje politiko političnega razdvajanja Evrope. Celo julija 1945, ko so se britanski komunisti opirali na povečan sovjetski prestiž, so dobili le enega poslanca več kakor prej. Lansko leto so se hoteli združiti s socialisti, kar pa so slednji odklonili. Od takrat so si s svojo vztrajnostjo in disciplino skušali utreti poti niso dosegli v tradeunističnih organizacijah vpliv, ki ne odgovarja njihovemu številčnemu stanju. Laburistična stranka se tega dobro zaveda-
]\Iovi bankovci po slo šilingov
Avstrijska narodna banka je sporočila, da bodo v teku treh mesecev vzeli iz prometa bankovce po sto šilingov, ki so prišli v promet ob zamenjavi šilingov decembra meseca preteklega leta. Istočasno bodo spravJi v promet nove bankovce z datumom 2. januar 1947.
Objava dokumentov o nacistično-sovjetskih odnošajlli
Punanje ministrstvo Združenih držav je najavilo objavo zvezka nemških dokumentov • v vojni, ki se tičejo nemško-sovjet-skili odnošajev od leta 1939 do 1941. Ti dokumenti so del ogromnega materiala nemškega zunanjega ministrstva, ki je prišlo v britansko in ameriško posest proti koncu sovražnosti.
Kot je že bilo svoječasno objavljeno, je sklenilo ameriško zunanje ministrstvo skupaj z britanskim in francoskim zunanjim ministrstvom objaviti zbirke dokumentov iz arhivov nemškega zunanjega ministrstva, da se s tem svetovnemu javnemu mnenju osvetli nemška diplomacija druge svetovne vojne. Skupina slovitih ameriških, britanskih in francoskih učenjakov proučuje že dalje časa te arhive in predvidevajo, da bosta dva zvezka te zbirke, ki obsegata dobo od leta 1937 da-Ije, objavljena v prihodnjem letu.
Nekateri dokumenti o nemško-sovjet-skih odnošajih so bili že objavljeni. V izpopolnitev informacij o tem predmetu je zunanje ministrstvo sklenilo objaviti zdaj v enem samem zvezku ves material o tej zadevi.
Ta zvezek pričenja z memorandumom nemškega ministra Weiszäckerja z dne 17. aprila 1939, ki se tiče njegovega razgovora s sovjetskim veleposlanikom Mere* kolovom o možnosti zboljšanja gospodarskih odnošajev med obema državama.
Knjigo zaključuje memorandum o razgovoru med nemškim ministrom Schmid-tom in sovjetskim veleposlanikom Doka-notovom, ki se je vršil 22. junija 1941 ob
4 uri zjutraj, tekom katerega je Schmidt obvestil veleposlanika, da je sovražno zadržanje sovjetske vlade prisililo Nemčijo k vojaškim protiukrepom.
Med obema navedena datumoma obravnavajo dokumenti celo vrsto razgovorov gospodarskega in političnega značaja pred in po izbruhu vojne, v kateri so nemške vojske udrle v razne evropske dežele.
Dokumenti obsegajo do zdaj neobjavljena pisma in memorandume, iz katerih so razvidna naziranja in izjave Hitlerja, Ribbentropa, Mussolinija, Matsuoke, Molotova in Stalina.
Knjiga se deli v sledečih 9 delov:
1.	Poskusi za izboljšanje nemško-sovjet-
skih odnošajev, od 17. aprila do 17.- avguste 1939.	\
2.	Doseženi sporazum, od 14. do 23. avgusta 1939.
3.	Sklenitev pogodbe in razni sprejeti dodatki od 23. avgusta do 28. septembra
1939.
4.	Nemško-sovjetsko sodelovanje, od 2. oktobra 1939 do 29. maja 1940.
5.	Nastopi v Baltiku in na Balkanu, od 4. junija do 21. septembra 1940.
6.	Sovjetska zveza in tristranska pogodba, od 25. septembra do 26. novembra
1940.
7.	Sovjetski odpor proti germanskemu prodiranju na Balkan, od 18. decembra 1940 do 13. marca 1941.
8.	Sovjetska pogodba z Jugoslavijo in Japonsko, od 25. marca do 15. aprila 1941.
9.	Zlom naporov za obdržanje miru od 15. aprila do 22. junija 1941.
fetcmf, kor sl!
i.
Ena najkvamejših idej zapadnoevropske kulture je bila zamisel absolutnega razvoja: da se je vse razvilo in se razvija iz nepopolnega v vedno popolnejše stanje. Ta zamisel je povzročila na vseh področjih človeškega življenja utvaro, da dobimo število, vrednoto, če seštevamo same ničle.
Nova spoznanja znanosti
Danes je v vrhovih znanosti ta zamisel neskončnega razvoja že dokončno pokopana. Danes vemo, da ima oplojena celica že v prvem trenutku v sebi v zametku vse zmožnosti, ki jih bo v svojem življenju razvila. Okolica' more sicer nanjo ugodno ali neugodno vplivati, njen razvoj pospeševati ali dušiti, toda nekaj povsem novega ji ne , more dati.
Ostanki stare zmote
Toda v vsakdanjem življenju ta zmota še ni povsod odpravljena. Zapadajo ji vsi, ki sanjajo o zlatem veku. Eni pričakujejo, da bo zlata doba nastopila zaradi napredka tehnike, ker bo olajšala človekovo delo. Drugi pričakujejo, da bo svetovna revolucija proletarcev po prehodni diktaturi vodila do brezrazredne družbe, kjer bo vsakdo delal, kolikor ga bo volja, in sprejemal od družbe, kolikor bo potreboval. Tretji zopet pričakujejo zlato dobo od uresničitve tisočletnega kraljestva sv. Duha na zemlji in pozabljajo na Kristusove besede: »Reveže boste imeli vedno med sabo« ter na/ posledice izvirnega greha. Tej zmoti pa zapadajo tudi vsi tisti, ki hočejo iz sebe ali pa iz drugega napraviti nekaj, kar je njihovemu bistvu tuje, za kar nimajo v sebi sposobnosti niti v zametku. Enako tudi oni, ki si prizadevajo s pomočjo šole ali javnega mnenja ali organizacij kovati ljudi po določenem receptu kot serijski proizvod kot so n. pr. kovanci, ki so drug drugemu tako podobni, da jih med sabo zamenjujemo.
Skup ni cilj, pavendarosebna
pot
Vsi ljudje imamo isti objektivni cilj: »Bodite popolni kakor je popolen Oče, ki je v nebesih!« Toda božjo popolnost moremo V omejenem, končnem bitju — človeku le tako izraziti, da vsakdo izraziteje izoblikuje to ali ono potezo neskončne in enotne božje popolnosti, šele izrazite osebne sti dajejo v celoti harmonijo — kot je za blagozvočen akord pogoj, da je vsak sestav in ton zase čist. Vsak posameznik je enkratna božja zamisel. Bog pa se v svojih delih ne ponavlja. Zato je naloga vsakogar, da to božjo zamisel, ki jo je Bog pri spočetju vdihnil vanj, spozna ter v življenju iz sebe kleše do vedno večje jasnosti, da bo ob smrti lahko trdil: «Dopolnjeno je!« in da bo v njem večni Sodnik prepoznal svojo podobo, čeprav bo samo delna.
Naloga samovzgoje
Temeljna naloga samovzgoje — in ta sme prenehati šele s smrtjo — je, da razberemo iz lastnih sposobnosti, iz okolice in časa, ki v njem živimo, to svoje enkratno in edinstveno podobo. Mnogokrat se nam ta odkriva le v odlomkih, toda s stalnim izboljševanjem si moramo prizadevati kot kipar, ki iz neobdelanega kosa kamna izkleše dovršen kip ali kot rezbar, ki iz kosa lesa polagoma izreže obraz, ki je skoraj kot bi bil živ, da izrazimo svoj pravi obraz kar se da popolno. Drugi nam morejo biti pri tem samo v pobudo, da nas opozore na potezo, ki smo jo sami morda prezrli — ali v oviro, ki naj postavi našo umetnost na preizkušnjo. Toda naša končna podoba, dokončni obraz, ki mu je usojeno večno biva-nje, je vedno le v nas samih.
Način dela
Pri samovzgoji moramo vedeti, da dobro in zlo, ki sta pomešana v nas, potrebujeta za svojo rast naše omejene energije. Če te sile smotrno dovajamo dobremu, bodo zla nagnenja že s tem močno oslabljena. Tako nam ne bo nemogoče, da se ne bi obvarovali padcev. Samo negativna borba: preganjanje slabih nagnenj brez istočasne gojitve dobrih rodi bolestne ljudi in ne vodi do uspeha.
Tudi ne smemo pozabiti, da je človek bistveno razumno bitje. Po svoji pameti se bliža Bogu (»Ustvarimo človeka po svoji podobi!«) ter dviga nad ostalo snovno stvarstvo. Kdor v sebi zataji duha, prevržc od Boga postavljeni naravni red. Iz svobodnega otroka božjega, ki naj bi kraljeval na zemlji, postane sam suženj strasti. Dokler čutijo duševne, pa tudi biološke sile v človeku, da vodi in vlada duh, so dobre in koristne pomočnice in jih niti ni tako težko krotiti. Hudo postane šele, če začutijo, da je duh slab, da raje služi, kot vlada.
Usodno je zlasti to, da izgubi duh zaradi «enotnosti človekove osebnosti prej ali slej Vodstvo nad vsemi podrejenimi silami in toagoni, brž ko ga izgubi nad enim. Vseeno
SOVJETSKA ZVEZA
Uradna sovjetska agencija »Tass« je sporočila, da je prezidij vrhovnega sovjeta odstavil ministra za šolstvo Kalašnikova in vodilnega sovjetskega gospodarskega znanstvenika profesorja Evgena Varga, ki • Stalinov osebni svetovalec v gospo-adevah. Z njim je moralo zapu-bo 20 drugih vplivnih sovjetskih itvenikov, ker so zastopali druga-nje glede zunanje politike kakor je -a smer komunistične partije. Varga je moral zapustiti svojo službo ker je objavil knjigo, v kateri se strinja s sodelovanjem Sovjetske zveze z anglo-ameriškim kapitalizmom.
ITALIJA
Italijanski ministrski predsednik De Ga-speri je potrdil poročila, ki pravijo, da bo italijanska vlada izvedla nove volitve 18. februarja. Ministerski predsednik je nadalje izjavil, da inscenira stavke, ne glede na vzrok ali pretvezo, vedno kominforma, vo-
Konvencija proti rodomoru
»New York Post« zahteva, naj Združeni narodi takoj sklenejo konvencijo proti rodomoru. Rodomor, to je naklepno in sistematično uničevanje rasnih, verskih ali narodnostnih skupin, ima lahko več oblik. Imamo fizični rodomor, to je neposredno ubijanje ljudi, ali posredno ubijanje z delovnimi pogoji, ki povzročajo smrt, plinsko peč tretjega Reicha, operativni umor in prisilno delo. Biološki rodomor imamo v obliki sterilizacije, razbijanja družin ali prepovedi porok. Kulturni rodomor se pojavlja v obliki uničevanja duhovnega življenja kake skupine s pobijanjem njenih voditeljev, z uničevanjem njenih cerkev, šol, knjižnic in muzejev.
Po obstoječem mednarodnem pravu ni mogoče kaznovati rodomora. Z ozirom na razne oblike rodomora, ki se ponekod po svetu že pojavljajo, drugod pa groze v bližnji bodočnosti, je nujno potrebno, da Združeni narodi sprejmejo primerno konvencijo proti rodomoru, v kateri bo rodomor proglašen za mednarodni zločin. Združeni narodi naj poleg tega ustanovijo mednarodno sodišče za kaznovanje najbolj kričečih primerov rodomora. Države članice se morajo obvezati, da bodo kršilce izročile omenjenemu sodišču.
je, ali je ta strast kvartanje, pijača, spolna razbrzdanost ali kaj drugega. Celo strastno kajenje ali zbiranje znamk lahko privede do zločinov zoper sebe (ogrožanje zdravja), družino in drugih ljudi. Greh ima vedno svoj izvor v porazu duhar zato je tudi najuspešnejša borba proti grehu, če ohranjamo red in svobodo v svojem duhovnem življenju vsak dan.	dreš.
(Konec prihodnjič)
dijo pa stavke italijanski in francoski komunisti, da bi preprečili izvedbo Marshallovega načrta in pripravili deželo za prevzem moči s strani komunistov.
V	Milanu so trosili po ulicah letake, s katerimi so pozivali vojake, naj zapustijo vojašnice in dezertirajo. S temi letaki hočejo preprečiti komunisti, da bi mogla italijanska, vlada zagotoviti svobodne volitve 18. februarja.
ČEŠKOSLOVAŠKA
Drugi kongres krščansko demokratske stranke na Slovaškem je potekel popolnoma mirno. Predsednik Lettrich in njegov namestnik Ursini sta izrazila strankino lojalnost napram češkoslovaški republiki. Lettrich se je strinjal tudi z zvezo s Sovjetsko zvezo, vendar pa je želel, da bi prišlo do sodelovanja in sporazuma med velesilami, da bi mogla Češkoslovaška na ta način nemoteno vzdrževati odnošaje z Združenimi državami, Veliko Britanijo in Francijo. Napadel je komunistično stranko zaradi gospodarske politike. Resolucije, ki so jih sprejeli, kažejo da se sedanja politična smer slovaške krščansko demokratske stranke ne bo spremenila.
AVSTRIJA
27. januarja se je sestal avstrijski ministrski svet, pri katerem je zvezni kancler ing. dr. Figi sporočil, da je avstrijska vlada dobila vsebino sovjetskoruskih predlogov glede državne pogodbe. Te predloge sedaj proučujejo. Zunanji minister dr. Gruber in državni tajnik ing. Waldbrunner bosta v kratkem odpotovala v London. Glavne zahteve Rusije so: izplačilo 200 milijonov dolarjev v teku dveh let za povračilo škode, dve tretjini petrolejskih vrelcev v Zisters-dorfu in svoboden izvoz dobička.
V	teku razprave v ministrskem svetu je poročal minister za finance dr. Zimmermann o dosedaj znanih posledicah zamenjave šilingov in povdaril, da je izid zadovoljiv. Denarni obtok, ki je znašal pred zamenjavo 6,1 milijardo šilingov, je padel sedaj na 3,4 milijarde šilingov.
JUGOSLAVIJA
Panslavistični komite, ki ima svoj sedež v Beogradu je sklical za 27. januar konferenco zastopnikov tiska slovanskih držav. Te konference se bodo udeležili tudi zastopniki Albanije, Madžarske in Romunije. — Konferenca ima namen sestaviti skupen načrt za delovanje.
Neka jugoslovanska delegacija je odpotovala v London, da v teku šestih tednov prouči načrte za gradnje mest, odstranjevanje ubožnih predmestij in gradnjo. Jugoslovanski gostje bodo obiskali Plymouth, Exeter, Bristol, Cardiff, Birmingham in Liverpool. Obiska sta organizirala jugoslovanska vlada in British Council.
Jugoslovansko ljudsko sodišče v Skoplje je obsodilo 17 članov neke teroristične eku-
..Koliko divizij ima?"
Realizem papeževe božične poslanice, ki je vsebovala trditev, da še nikdar nismo bili tako oddaljeni od miru kot za božič m da se zbirajo nad človeštvom temni oblaki, je zopet, obrnil v večji meri pozornost sveta na danes najmočnejšo duhovno silo na svetu, na Cerkev.
Mnogi pomembnost te sile zanikajo ali omalovažujejo. Vajeni so računati z velikansko industrijo, mogočnimi mornaricami, množico letal in milijoni vojakov. V tej luči predstavlja Vatikan pač najmanjšo silo na svetu, če je sploh še dovoljeno v.tem primeru rabiti to besedo. Temu mnenju se pridružujejo vsi materialisti, Id. trdijo, da duhovnost sploh ne obstoja ali pa je samo proizvod snovi. Zato nas ne začudi, če poroča bivši ameriški zunanji minister Byrnes v svojih spominih, ki jih je pred kratkim objavil pod naslovom »Odkrite besede«, da tudi generalisimus Stalin v svojih političnih računih podcenjuje vlogo Vatikana. Med jaltsko konferenco je namreč Stalin odgovoril na ugovor, češ da hi bilo treba upoštevati tudi mnenje Vatikana, s vprašanjem: »Koliko divizij ima?«
To naziranje hi bilo pravilno, če bi v življenju odločala vedno samo fizična sila. Toda vemo, da je Cerkev rasla kljub preganjanju rimskih cesarjev, ki so imeli vso oblast, katero so tudi pridno uporabljali Toda rimsko cesarstvo je kljub vsej svoj’ fizični sili ter oblasti razpadlo, Cerkev pa še danes živi.
Bolj prav bomo ocenili vpliv Vatikana na svetovne dogodke, če si prikličemo v spomin besede Pija XI. ob podpisu lateranske pogodbe, ki je predvidela ustanovitev svobodne Vatikanske države: »Zdi se Nam. da vidimo stvari na tisti točki, na kateri so se uresničile v sv. Frančišku: imel je še ravno toliko telesa, da je z njim vezal dušo... Neodvisni papež ima ravno toliko snovnega ozemlja, kolikor je nujno potrebno za izvrševanje duhovne: sile, ki mu je zaupana v blaginjo človeštva... Veselimo se, da je Naše področje oblasti tako ozko omejeno, da ga moremo imenovati že poduhovljeno in da ga moramo tudi smatrat’’ za poduhovljenega po velikanski, vzvišeni in resnično božanski duhovnosti, kateri mora biti v oporo in ji služiti.. ■«
Sicer se znova mnogo govori o večjih spremembah v organizaciji Vatikana, ki da jih namerava izvesti Pij XII. Doslej vodi politične zadeve državno tajništvo. Do smrti kardinala Maglionea je vodil državno tajništvo poseben kardinal, po smrti Maglionea pa si je vodstvo pridržal papež sam. V pomoč sta mu tajnika: Montini in Tardini. Po zadnjih poročilih pa se pripravlja obnova apostolske pisarne, ki jo bo vodil kancler — nekak ministrski predsednik. Kancler ne bo več imenovan dosmrtno, marveč bo politično odgovoren papežu kot so ministrski predsedniki v državah. Vlogo ministrstev bodo imele kongregacije, ki pa jih ne bodo več vodili kardinali, marveč državni tajniki. Toda vse te organizacijske spremembe niso najodločii-nejše.
Mnogo odločilnejše je dejstvo, da je zadnja korenina vseh današnjih kriz ter težav duhovna kriza in da je tudi gospodarsko, socialno, politično krizo možno premagati le, če bomo preje premagali duhovno krizo. Na tem je področju pa Cerkev daleč nadkriljuje vse ostale. Kljub, mnogoterim različnostim v obredih, redovih itd. ohranja živo enotnost nadnaravno v mističnem telesu Kristusovem in v zakrarften-tih, v enotnem nauku, naravno pa v osrednjem vodstvu. Čeprav nima velikih snovnih sredstev, bo izšla tudi iz današnje stiske kljub nasprotovanjem, ki jih doživlja z desne in z leve. kot zmagovalka. Ali pa bodo tudi posamezni ljudje, posamezne družine in posamezni narodi doživeli z njo lepšo bodočnost, zavisi od tega, ali in v koliko se bodo držali njenih naukov.
FAO bo odposlal v Sšvropo križano žito
Fao je poročala, da je zaključila načrt za pošiljko sedmih kvintalov križanega semenskega žita Evropi, ki so ga pridobili v poskusnih poljedelskih središčih Združenih držav. Žito bodo prejela poskusna središča Avstrije, češkoslovaške. Madžarske, Italije, Poljske in Jugoslavije v takem času, da ga bodo mogli sejati spomladi.
pine, ki se je bavila tudi s špizonažo, na smrt, 13 pa na dosmrtno prisilno delo. Obtoženi so ovirali tursko prebivalstvo v Ma-cedoniji pri sodelovanju z osvobodilnim gibanjem med vojno in podpirali zasedbene oblasti in njih člane.
ŠVICA
V zvezi z govorom britanskega zunanjega ministra g. Bevina, je zatrdilo več švicarskih zastopnikov vlade, da bo Švica ostala še naprej nevtralna.
600 LETNICA VELIKE ZEMELJSKE KATASTROFE
KADAR SE GORE PODIRAJO
NA DAN 25. JANUARJA 1348 DOBRAČ ZASUL 17 VAS/
Učitelj Janez Stuckler opisuje v celovškem znanstvenem listu »Carinthia« iz leta 1815 podrobnosti o velikanski nesreči, ki je leta 1348 zadela, spodnji del Ziljske doline. Redki kronisti in ne vedno zanesljiva ljudska izročila govore o potresu, ki je povzročil, da se je južni del Dobrača sesedel, zasul dolino pod seboj, zajezil Ziljo ter uničil veliko število vasi.
Prvo zanesljivo poročilo o tem dogodku je dobil v cerkveni kroniki župnije Pod-klošter. Tukaj kronist najprej opisuje lego in lepoto Ziljske doline, ki jo v njenem spodnjem delu na severu omejuje visoka gora Dobrač ali tudi Beljaške Alpe imenovana. Proti jugu ji zapirajo pot Karn-ske Alpe. Onkraj teh Alp leži tedanje Beneško kraljestvo. Po vsej Ziljski dolini in zlasti v njenem spodnjein delu šo-ležale številne vasi in samotne kmetije, kjer so prebivalci bili zadovoljni s pridelkom, ki jim ga je dajala zemlja. Po gričih in vzpetinah pa so se belili gradovi.
Na dan spreobrnjenja sv. Pavla, dne 25. januarja 1348 (neko drugo poročilo trdi, da je bilo leta 1359), se je gora Dobrač vsled potresa nenadoma preklala na dvoje, južni del je zgrmel navzdol ter pokopal pod seboj
17 VASI, 3 GRADOVE IN 9 CERKVA.
Struga Zilje je bila prav tako zasuta, zajezena reka je poplavila vso deželo in napravila veliko škodo. Imena nekaterih zasutih krajev so: sv. Janez z istoimensko cerkvijo, grad Leonburg, Dolje, Podgorje, Rapmca, Gorje. Iz vasi Roggau, ki je' tudi bila zasuta, so se rešili samo trije ljudje in sicer v cerkvi Marije Magdalene. Brugg ob Zilji je ležal pod Strajo vasjo (Hohen-tum).
Kot dokaz resničnosti te ogromne naravne katastrofe potrjuje tudi cerkveni odlok, s katerim je patriarh Ludovik prestavil. župnijo sv. Janeza k sv. Juriju pod Plajberkom (leta 1365).
Člankar v »Carinthiji« je skušal tudi po raznih drugih pisanih virih, ljudskih izročilih, slikah ali s pomočjo drugih oseb izvedeti podrobnosti in jih tudi sporoča.
»Tudi iz oljnate slike, ki jo je hranil pater Floriamundus v Podkloštru, je obseg poplave delno razviden: slika predstavlja župnijo, ki leži pod vodo. Po nekih podatkih je baje voda segala do vrha zvonika fare Šmerče (Emmerstdorf) pri Podkloštru, kar se pa kronistu ne zdi verjetno, ker bi v tem primeru bila ležala še nadaljnja naselja pod vodo, kar pa ni nikjer dokazano.
Ko je Zilja prodrla zemeljske sklade in skalovje, ki ji ga je bil Dobrač nasul na
pot, so se ogromne vodene mase razlile vse do Beljaka, ga preplavile in napravile v njem ogromno škodo.«"
Zanimivo je, da kronist piše med drugim, da je vsled poplave bil velik del Slovenske Ziljske doline („wendischen Gail-tals") pod vodo.
Danes bi se marsikdo vprašal,ali so poskušali zasute vasi odkopati. Pisec pravi, da je bilo takrat nemogoče, ker ni bilo zanesljivih sledov, na podlagi katerih bi bili mogli izkopati rove, in pa da se vsled prevelikih stroškov in naporov ni izplačalo.
Vendar pa se je leta 1802 posestnik Lukan iz vasi Roggau, ki je eno uro in četrt hoda oddaljena od Podkloštra, na' svoje stroške lotil odkopavanja.
Izkopal je 33 okostnjakov in medeninast prstan. Nad svojo najdbo pa ni bil kaj navdušen ter je opustil nadaljnje kopanje. •
Treba je še omeniti, da je bil po ljudskem izročilu Dobrač dokaj višji kot je danes. Ce si ga pogledal iz južne strani, je po višini in obliki sličil Mangartu.
V navadnem življenju poznamo le navadni vodeni dež. Poznamo pa tudi druge vrste dežja, ki pada iz oblakov. Že sveto pismo pripoveduje, da je na Sodomo in Gomoro deževalo žveplo in ogenj. In ko so Izraelci hodili skozi puščavo, je padala vsak dan mana iz neba in so se z njo preživljali. Izpod neba padajo večkrat meteorji v toliki množini, da se zdi, kot bi deževali utrinki. V puščavi pada večkrat pe-ščeni dež, ki zasuje cele karavane in nasuje peščene hribe. O neki posebni vrsti dežja pripoveduje tale dogodek, ki se je dogodil na Siciliji:
Na županstvo majhne italijanske vasice v Siciliji je pridrevil nekega vročega poletnega dne ves zasopel neki kmet in hotel nemudoma govoriti z županom. Bil je zelo razburjen in videti mu je bilo, da ga je močno strah. Županu je ves prestrašen pripovedoval, da leži ob cesti z nožem umorjen moški. Njegove rane da morajo biti strašne, kajti daleč naokrog je zemlja vsa krvava.
župan se je hitro odpravil na mesto zločina. Spremljali so ga vsi vaški veljaki in orožniki. Ko so prišli na kraj, kjer je ležal umorjeni moški, je vse obšel neznanski strah. Nihče si ni upal približati nesrečni žrtvi. Okoli nje je bila velika mla-
PETER FLORIAMUNDUS — OČIVIDEC POTRESA
Izročila govore, da je pater bil zvečer pri oknu svojega samostana v Podkloštru. Sonce je še lepo sijalo, naenkrat pa se je pokazal ogromen oblak, nato je pričelo zamolklo grmeti, zemlja se je stresla, vse je obnemelo od groze. Dobrač se je preklal čez pol, zasul pod seboj vso južno stran, dvignil se je neizmeren oblak prahu in zakril tudi ves Podklošter.
Tudi prirodne posledice dovolj zgovorno govore o obsegu tega dogodka. Zilja je namreč prej bila za splave plovna v tem delu svojega teka. Sedaj pa je njena struga pod Dobračem polna kamenja in ostankov skalovja, ki je istega sestava kot na Dobraču. Ležišča iz teh plazov pa segajo še daleč čez strugo. Ta del krajine pod Dobračem se danes imenuje »Na plazu« (»In der Schutt«).
Pisatelj je končno mnenja, da kar sedemnajst vasi vsled samega sesutja južnega dela Dobrača pač ni moglo biti uniče-
kuža krvi in nikakor niso mogli razumeti, da je imel umorjeni toliko krvi.
Slučajno je bil takrat tudi neki tujec v vasi. Kakor druge ljudi je tudi njega spravila vest o groznem umoru na cesto. Ogledal si je mrtveca. Ko pa je opazil neverjetno množino'krvi, je začel dvomiti. Približal se je nesrečni žrtvi in opazil, da mrtvečev obraz nima tiste blede barve, kot bi jo moral imeti obraz umorjenca, ki je izgubil toliko krvi. Nasprotno, bil je lepo rdeč ter nekoliko zabuhel in vijoličast. Take obraze imajo pijanci. Sklonil se je in opazil, da mož še diha in da je »žrtev zločina« le do nezavesti pijana.
Izročil je dozdevnega mrliča ljudem, da ga spravijo k zavesti, sam pa je začel opazovati tekočino, ki je bila razlita po tleh in so jo vsi smatrali za kri. Kmalu je spoznal, da je to le neka naravna prikazen, ki so jo učenjaki že večkrat opazovali. Bil je takoimenovani krvavi dež, ki so v srednjem veku mislili o njem, da napoveduje najhujše nadloge.
Njegov nastanek je čisto preprost. Rastlinski ostanki se sčasoma zdrobe v prah in tako jih veter dvigne kvišku. Ta prah se večkrat zmeša z dežjem tako, da so vodne kaplje, ki se ralijejo po tleh, v pravem pomenu besede barvane: včasih rde-
du, brenčijo z višjim glasom od onih, ki letijo k manjši zalogi. Novejši poskusi pa spet pravijo, da to brenčanje nič ne pomeni.
Zanimivo pa je še, da plešejo tudi čebele, ki so našle dosti cvetnega prahu. Te plešejo spet drugače, kot poročevalke medenih zalog. Nabiralke prahu se vračajo večkrat s polnimi »hlačkami« prahu domov. Tedaj leze taka čebela po satovju navzgor in se začne med drugimi čebelami vrteti. Ne pleše pa v krogu, temveč se zavrti najprej v polkrogu, steče po 2. do 3. celicah in napravi na drugo stran spet polkrog, tako da se šele oba polkroga strneta v krog. Ko se čebela tako giblje, je čisto mirna in miga samo z zadkom. Tudi pri tem plesu, pri katerem so tudi druge čebele mirne, je duh prašnikov dotične rože največjega pomena. Tudi nabiralke cvetličnega prahu se »pomenijo« s tem, kako dišijo prašniki kake cvetice. Temu sledijo in pridejo do zaloge.
Attieft
Brezsrčna odkritost. Mož: „Polom banke je žal tudi mene zelo prizadel. Imam ogromne izgube. Toda obljubim ti, Emilija, da bom garal noč in dan, da prideva zopet do najinega prejšnjega blagostanja, in če moram pri tena umreti. Svečano ti prisegam: čez deset let si ali milijonarka ah pa — vdova I*
*
Gospa A.:	»Slišala sem, da se bo vaš
najmlajši sin oženil. Upam, da bo srečen.«
Gospa B.: »Zakaj pa ne? Skozi vso vojsko je prišel brez praske.«
*
Najnovejša moda. Premožna družina je povabila slavnega misijonarja na kosilo.
nih, temveč je dobršen del njih uničila poplava. Ozemlje, ki ga je zasula gora, je mogoče prehoditi v slabih dveh urah in je torej skrajno neverjetno, da bi na tako skromnem območju ležalo toliko število naselij.
Omenjena nesreča je pač bila najhujša^v zgodovini Koroške. Primerjati jo je mogoče z velikimi naravnimi katastrofami, ki so zadele Lisbono, Limo in Messino.
Uničenje slednje opisuje kronist po nekem drugem viru takole:
»Dan je bil mrk. Sredi poldneva je son-ce sijalo na pol rdeče, na pol bledo skozi polmrak. Podzemeljski potresi so povzročili, da so bile pognane na vrh morske gladine ribe, o katerih je bilo znano, da žive le v velikih globinah. Nato je nenadoma nastopila svečana tišina v vsej prirodi, nato pa se je spet oglasilo zamolklo grmenje. Sledil je potres in besneče zemeljske gmote so požirale vasi in cerkve . •., gradiče in palače...«	•
Pisatelj zaključuje svojo kroniko z bojal-znijo, da nevarnost plazov še vedno obstaja. Bati se je, da utegnejo navpične skale ponovno prigrmeti v dolino in sejati uničenje. Odprte, globoke zaseke, nudijo snežnim masam in dežju dovolj prilike za njih- razkrajajoče delovanje. — Nobenega gozda ni, ki bi vezal gibljive prstene sklade in predstavljal varstvo in branik nižje ležečim človeškim naseljem. Zato naj prebivalstvo skrbno varuje gozdove, ki ga ščitijo pred nevarnostmi iz gora.
če, včasih rumene, kakršen je pač cvetni prah, ki se je zmešal z vodo. Tako nastane krvavi žvepleni dež, ki straši praznoverne ljudi.
To je dež, ki ga povzročajo rastline. Opazovali so pa tudi živalski dež. Nekaj prav zanimivega se je dogodilo pred časom v Aziji:
Na severu Amana sta bili dve vasi. Ena je bila bogata, druga pa revna. Zaradi premoženjskih razmer so se prebivalci obeh vasi sovražili. Bogati so reveže zaničevali kakor povsod na svetu in revni so bogatine zato sovražili. Prebivalci iz revne vasi tudi niso imeli upanja, da bi kdaj pri-šli do blagostanja. Sosednja vas je bila že po naravi bogata. Ležala je ob robu velikega ribnika, ki je slovel po vsej deželi zaradi množine rib in po tem, kako hitro so se ribe razmnoževale. Vsak dan so jih nalovili, kolikor so jih hoteli, in nikdar se ni njihovo število zmanjšalo. In ta ribolov je bil za vaške prebivalce vir njihovega blagostanja.
Tudi druga revna vas je ležala ob velikem ribniku, vendar ni imela od njega nobene koristi. Voda je bila mrtva in nihče ni pomnil, da bi v njej živela kedaj kaka riba. Tako so' prebivalci životarili prav siromašno in jedli grenak kruh, ki ga jim je dajala nerodovitna zemlja.
Nekega dne pa je nastal strahovit naliv z viharjem, ki je odnesel vse hiše, kakor da bi bile slamnate bilke. V revni vasi, kjer so bile hiše seveda slabe, so se prebivalci zavarovali, kakor so vedeli in znali, ter se pripravili na smrt. Velikanski črn oblak je zakril nebo in strahovito je začelo deževati. Naliv je trajal nekaj minut in vsa vas je bila pod vodo. Po nalivu so prebivalci zapustili skrivališča ter se objemali, veseleč se, da so ostali živi. Toda kako so se začudili, ko so prišli iz skrivališč. Mislili so, da so vsi poblazneli. Kamor so stopili, so dobesedno hodili po ribah. Ceste so jih bile polne in tisti preklicani ribnik z mrtvo vodo jih je bil poln.
Še nikdar ni noben vihar prinesel ljudem toliko sreče. Hiše, ki so vihar srečno prestale, so takoj zažgali ter plesali okrog ognja, se objemali in njihovo veselje je bilo neizmerno.
Kmalu so tudi izvedeli, odkod je prišel ta ribji blagoslov. Bil je sosednji ribnik^ ki ga je vihar dvignil v zrak in ga spustil na tla nad krajem, ki je bil doslej tako siromašen.' Drugi, do sedaj na ribah bogat ribnik pa se je spremenil v mrtvo, umazano mlakužo in nobena riba ni več živela v njem.
w -faßavo
Domača hčerka je prisedla k mizi v precej izrezani obleki. Hišni gospodar se je pri misijonarju opravičil, rekoč:	„Oprostite,
hčerka se ravna po najnovejši modi."
„O," odvrne misijonar, „to me nič ne moti, saj sem bil deset let pri divjakih."
*
Napredovanje po smrti. Na pokopališču
majhnega mesteca je stal pred leti spomenik z napisom: „Tu počiva blagorodna gospa N. N., soproga sodnega pristava."
Leta so minula, žalujoči soprog je medtem napredoval do okrajnega sodnika. Na nagrobnem spomeniku je dal vklesati dodatek: „sedaj soproga okrajnega sodnika."
Kako se čebele sporazumevajo
Znano je, da poznajo čebele razne barve. S poskusi so dognali, -da najbolj poznajo modro barvo, najmanj pa rdečo. Rdečo barvo zamenjajo s črno, kakor vse žuželke. To pa zato, ker je zelo malo takih cvetic, na katere bi hodile po med. Pri iskanju medu pa čebel ne vodi toliko barva raznih cvetic, temveč je največjega pomena vonj. Težko je dognati, kako »dopove« čebela, ki je našla kakšno prav medu polna cvetico, drugim čebelam to novico. Nemškemu poznavalcu čebel Frischu se je posrečilo dognati tudi to. S posebno lepljivo barvo je označil posamezne čebele s pičicami in potem potrpežljivo čakal, da so se povrnile in opazoval njihovo obnašanje pri povratku v panj. Po dolgotrajnih preizkušnjah je dognal tole:
Čebela, ki se je bila do dobra nasrkala medu na eni cvetki, se je, povrnivši se v panj, prav čudno obnašala: s hitrimi, drobcenimi koraki je stopicala in brzela v tako ozkem krogu okrog sebe, da je ležala v notranjosti tega kroga ena sama celica. Na šesterih obdajajočih jo celicah satovja se je vrtela okrog — pa ne vedno v isti smeri: nenadoma se je obrnila in se okrog istega središča vrtela v nasprotni smeri. Tako je plesala po "etrt minute in se zavrtela povprečno po 20 krat. Kakor je začela nenadoma plesati, tako je nenadoma obstala in hitro odletela iz panja k cvetlici nazaj. Čebele, ki so čepele okrog nje, je njen ples zelo razburil. S tipalnicami so Se skušale dotikati zadka plešoče čebelejn stopicati za njo. Tako je vlekla plešoča čebela vse polno drugih tovarišic za seboj. Ko so priletele druge čebele v panj, ki so prä» tako našle kako drugo zelo medeno
rožo, so začele tudi plesati in druge čebele so jim sledile — in tako je čim več čebel izvedelo za bogato zalogo medu.
Druge čebele pa ne odletijo kar na slepo za onimi, ki so jim »povedale« novico, temveč si same poiščejo medeno okolico. Vonj cvetja ali medu ,po katerem je dišala poročevalka, jim razodene, kakšna je tista cvetica, čebele poznajo ta vonj in ko letajo, iščejo le tega. če je na primer tista čebela dišala po lipi, tedaj iščejo druge čebele samo lipovo cvetje in se drugih, drugače duhtečih listov ne dotaknejo. Tako dospe na, tisto mesto, kjer je bila prej ena sama čebela, po sto in tisoč čebel, zakaj vsaka, ki se je povrnila v panj, je s svojim plesom »povedala« tovarišicam novico o zalogi medu. Čim pa te zaloge ni več, pa vračajoče se čebele tudi ne plešejo več in nobena čebela ne poleti več v tisto smer.
Najbolj značilna »govorica« čebel je torej vonj. Zanj imajo čebele na zadku posebno, z žlezami napolnjeno torbico, ki se da obrniti kakor žep, če ga hočeš izprazniti. Ko čebela ta »žepek« obrne, močno zadiši iz njega, da je vsa okolica polna tega vonja. »Žepke« izpraznijo, ko izletijo po svojem plesu drugič ven in ko so dospele do zaloge. Tako zadiši vsa okolica okrog tiste rože in druge čebele jo potem laže najdejo. Poskusili so tudi to, da so raziskovalci življenja čebel s posebno tekočino zlepili »žepke«. Čebela ga ni mogla več obrniti in ugotovljeno je, da je taka čebela privabila le šestino onih čebel, ki so sledile drugim z nezaprtimi »žepki«.
Tudi z brenčanjem se sporazumevajo čebele. Čebele, ki letijo k bogati zalogi me-


Stara je navada, da se vsako leto spomnimo velikih mož in da njim v spomin in počastitev prirejamo razne proslave, na katerih se seznanjamo z njihovim življenjem in trpljenjem. Velikokrat se zgodi, da proslavljamo* ljudi, s katerimi nimamo prav nikake zveze in ki jih niti malo ne poznamo.
Da bi proslavili dan tistih, ki so nam v življenju največ dali, da bi se spomnili naših očetov, ki so nam v najtežjih okoliščinah služili vsakdanji kruh, in da bi se spomnili naših predobrih mamic, ki so ves čas le za nas živele, to nam mnogokrat niti na misel ne pride. Toda letos ne bo tako. Pokazali bomo, da smo dobri sinovi in dobre hčerke svojih staršev, zato jih bomo na očetovski in materinski dan presenetili na najprijetnejši način. Če nas je doma dovolj, bomo naredili hišno proslavo in sicer bomo očeta in mater na isti dan počastili, da bo slovesnost še lepša in prestrejša. Ce pa tega doma ne moremo storiti, bomo prosili v šoli, da nam bodo tam priredili naše lepe domače proslave. Tudi gospoda župnika bomo prosili, da bodo pomagali, saj so tudi oni imeli očeta in mamico, ali ju morda še imajo in nam bodo zaradi tega radi pomagali.
Zdaj pa na delo, ker čas hiti!
19. marca je dan naših dobrih očetov, 25. marca pa je dan naših dobrih mamic.
v
MILAN SKRBINŠEK:
Osebe: Gospa Franja, žena železniškega sprevodnika; Miloš, njen sin, prvošolec; Anzek, njegov bratranec s kmetov in sošolec.
Kraj: Majhna kuhinja v preprostem stanovanju. V levem kotu kotu štedilnik. V prvi kulisi na levi vrata v sobo, v desnem kotu, v zadnji steni vrata v sobico, v sredini desne stene okno na vrt, spredaj vrata iz hodnika. Med štedilnikom in vrati v sobico miza, pomaknjena čisto k steni. Na desni in levi od nje po en stol, pred njo dva. Miza ima spodaj med nogami desko, na kateri stoji velika skleda za pranje a v njej manjša za umivanje. Na steni nad mizo koledar od trgovca s predalom za pisma.'Na mizi za šolo pripravljene knjige s puščico. Med štedilnikom in mizo preprosta kredenca. V njej posoda, na njej v sredini budilka na desni in levi posodice za začimbo. Na levi od kredence visi na steni lesen solnik (= za sol). Pod oknom, ki so mu spodnji šipi zagrnjeni s čistimi belimi zastorčki, je pobarvana široka kuhinjska klop. Na njej velika škropilnica z vodo. V kotu med kredenco In kulisami metla in omelo na dolgem držaju. Na levi od okna čista brisača. Ob njej zrcalce.
Zgodnje poletno jutro. Budilka kaže % na pet. Skozi okno sije jutranje sonce:
*
Mati: (Stoji s hrbtom proti občinstvu ob zakurjenem štedilniku. Fazno gleda v lonce, ki se v njem kuha mleko. Kava je že kuhana in razširja po kuhinji prijeten yonj. Vse je tiho, le budilka tiktaka...)
Mati (stopi čez čas po prstih k vratom v sobico in prisluškuje. Prej resen obraz — Se ji razjasni. Z globokim vzdihom zašepeče): »Hvala Bogu!*... (Vrne se k peči in zre zopet v lonec in čisto zase reče:) Ti reč, ti, kako dolgo danes ne zavre. (Obrnjena je tako, da kaže vratom v sobo hrbet.) (Čez nekaj trenutkov se začno vrata v sobo počasi odpirati.)
Miloš (pride tiho in še ne čisto oblečen iz sobe. Na sebi ima hlače, nogavice in skrbno osnažene čevlje, suknjič drži v roki. Zazeha, pa si prestrašen zakrije z roko usta).
Mati (se presenečena obrne s prijaznim začudenjem): Miloš!
Miloš (zapre vrata In pazi pri tem, da bi kljuka ne zaškripala. Nato tiho): Dobro jutro, mama.
Mati (tiho): Dobro jutro... Kaj pa ti tako zgodaj ? Zakaj si že vstal ? Komaj pet bo. Rajši bi še spal.
Miloš (nič ne reče, gre tiho proti oknu, spotoma obesi suknjič na naslonilo stola na desni od mize — nato stopi k oknu. Dela se, kakor da gleda izza zastorčka na ,vrt, a prisluškuje k vratom v sobico).
Mati (ga ves čas začudeno gleda): No, zakaj si vstal?
Miloš: Nisem mogel več spati-■ Mati: Zakaj ne?
Miloš (sede na desni stol, vzame čitanko
■hi raztresen tiho bere).:
Mati (z rahlim opominom): Kaj se še nisi vsega naučil za danes?
Miloš: Pač...
Mati: Tako čuden si, kaj ti je?
Miloš (odrine počasi knjigo, se obme sedeč proti ospredju, nato): Ali Anzek zdaj spi?
Mati: Da, hvala Bogu! Do treh je stokal.
Miloš: še ne bo kmalu zdrav?
Mati: Bil bi že čas. Revček — vso noč ga je spet bolela glava. Vstala sem večkrat in mu premenjavala obkladek. A zdaj spi, to je dobro znamenje. Kako je stokal, ubožec!
Miloš (se pogladi po čelu in zavzdihne).
Mati (ga skrbno pogleda): Glej, da mi še ti ne zboliš. Vso noč si se premetaval po postelji.	I
Miloš: Slišal sem ga, kako se je premetaval po postelji, pa nisem mogel spati...
Mati: Čudno, saj imaš sicer tako trdno spanje. Kadar mora oče sredi noči na kolodvor ali pa se ob pozni uri vrača iz svoje težite službe, ko ne more paziti na vsak korak, se nikdar ne zbudiš. Kako, da si imel nocoj tako rahlo spanje?
Miloš (tiho, ker ga je sram).- Anzek se mi je smilil-
Pri nas doma imamo mamico, je nimate samo pri vas. Pri nas imamo zato našo dobro mamico, ker bi brez nje kar ne mogli shajati. Kaj pa pri vas? Le kdo bi nas pri nas zjutraj poklical, če bi nas ne mamica?
Pa če bi mamice ne imeli, kdo bi zjutraj Tončka previl, ko je včasih ves — taaak?
Pa kdo bi ponoči tolikokrat vstal in mlekca pogrel našemu malemu fantku, ki ga imamo vsi tako radi — če ne mamica? Jaz namreč tako trdno spim kakor trkelj. Bi se Tonček prej z jokom pretrgal, preden bi mene zbudil.
Ooo, prav čisto za nič pa tudi nisem. Na mleko zjutraj že pazim, da ne prekipi in da mamica med tem lahko Tilko in Janezka in Marjanco umije in obleče. Tiste naše nagajivčke!
Kave pa še ne znam skuhati in bi atek brez zajtrka moral v službo, če bi ne imeli mamice.
Pa jaz prav dobro vem, da naš ateb to ve. Ker, kadar preveč razgrajamo, pravi: »Otroci, tiho! če ne, bo mamica huda in nam ne bo nič skuhala, pa tebi, Janezek, ne bo zašila hlačk ,pa tebi Tilka, ne bo kupila nove oblekce, pa — pa — pa —.« Pa smo spet tiho.
Joj, če bi mamice ne imeli, bi se pri nas doma. pa pri vas tudi, da veste, povsod bi se tako obračali, da bi dan šele zvečer
Mati: Mislim, da bo zdaj dobro z njim. Včeraj bi bil lahko že skoraj vstal. Ta spanec mu bo dobro del. Proti jutru je prav trdno zaspal. Me je že skrbelo radi domačih v Hajdini. Kaj če bi se mu bilo poslabšalo! V šoli je tako precej zaostal radi te 14 dnevne bolezni.
Miloš: Ne, to ne. Saj sem mu vedno vse razložil, kar smo vzeli novega.
Mati (odstavi z naglico lonec z mlekom): Glej ga šmenta, skoraj bi mi mleko prekipelo! (S kredence postavi dve skodelici na peč, da bi nalila kave).
Miloš (s hipnim odlokom): Mama, rad bi šel malo na vrt!...
Mati (začudena); Na vrt? —No, le pojdi!
Miloš (hoče oditi).
Mati (malo karajoče):	Samo suknjič
obleci! Zjutraj je zmiraj malo hladno.
Miloš (se oblači).
Mati: Sicer pa — ali se ne bi prej umil ? In kava bo tudi kmalu, da se le mleko malo , ohladi.
Miloš (proseče): Ne, mama! Saj ne bom dolgo. Samo — (se prekine, ker ga je sram reči, kaj namerava).
Mati: No, pa idi.	^
Miloš (je že pri vratih)’.
Mati (s skrbjo): Ne bodi predolgo zunaj in ne stopaj s čevlji po rosi, drugače jih moraš spet snažiti.
Miloš (gre ven).
Mati (naliva kavo)'.
(V sosednji cerkvi pozvanja k jutranji maši).
Mati (sede, ko je nalila skodelici kave, na zaboj za premog zavzdihne in zre s sklenjenimi rokami v naročju v skrbeh predse),
Anzek (v sobici z zaspanim glasom): Teta!
Mati (z obžalovanjem zase): Oh zbudil se je. (Med tem tudi že vstane in hiti previdno k vratom v sobico ter jih opre, prijazno) : Kaj bi rad, Anzek?
Anzek (z rahlim smehom): O nič’ (zde-'hajoč). Zbudil sem se. Koliko je že ura, prosim ?
Mati: Že? Komaj pet!
Anzek: šele? Zdi se mi, da sem zelo dolgo spal.
Mati: Seveda. Le spet lepo zaspi!
Anzek: Ne bom mogel več spati.
Mati: Kaj te še boli glava?
Anzek (srečen): Ne, čisto nič več. (Zvonjenje utihne). Takšne lepe sanje sem imel!
Mati (vesela): Tako ?
Anzek: Sanjalo se mi je, da so prišli moja mati in mi prinesli z domačega vrta tam za čebeljnakom toliko rož, da jih je bila polna vsa postelja in v vaški cerkvi so zvonili z vsemi zvonovi, kakor na Telovo. In jaz sem bil kar naenkrat čisto zdrav.
Mati: To so bile pa res lepe sanje- (Bolj zase): Meni še nikdar ni nihče prinesel rož.
Anzek: Teta, jaz vam jih prinesem to nedeljo z našega vrta! Imamo zelo lepe. — Saj bom smel spet enkrat čez nedeljo domov, ne?
začeli, ko je treba že spat iti. Pa še takrat bi morali kar brez večerje leči. — Tako pa pri nas čez dan toliko naredimo, da mamica drugi dan komaj pospravi.
Pa še nekaj! Kdo bi nas natepel, ko ne ubogamo, če bi mamice ne imeli?
Le kaj bi mi otroci začeli, če bi mamice ne imeli? Ja — Če ne boste mamici povedali, da sem poslušala. Saj nisem nalašč.
Je prišla včeraj k nam v vas Sedejka-------
ne, ne, gospa Sedejeva se reče. Je prišla k nam v vas gospa Sedejeva, pa je milovala našo mamo, da ima toliko otrok. Se je pa naša mamica prav prisrčno zasmejala in rekla:
»Ja, kaj bi pa začela, če bi mojih nagajivčkov ne imela?«
Sedaj pa jaz ne vem, ali bi bili mi večji revčki brez mamice, ali mamica brez nas bolj nesrečna?-----------
Kaj pravite?
Besede vse te naučene gorko in lepo zvenijo, a najlepše niso. V srcu nam še mnogo lepše spijo.
Tista pesem je najlepša, ki doni iz grla sama nam od jutra do večera:
Mama, mama... mama, mama s 1»
Mati: Da, seveda, če boš le že čisto zdrav.
Anzek: O, saj sem že zdaj! — In krompirja vam bom spet prinesel, pa jabolk.
Mati (se obrne od vrat, zadovoljna): Prav, prav.
Anzek: Teta!
Mati: No!
Anzek (proseče): Rad bi malo vstal!
Mati (nekoliko v skrbeh): Vstal bi rad?
Anzek (še bolj proseče): Daaa ... !
Mati (razmišlja): Hm .. (se odloči): No, saj si res videti čisto zdrav. Kar vstani. (Hoče že k štedilniku, pa se s skrbjo obrne) : Ampak toplo se obleci in hitro! V postelji si se ogrel. Pa copate natakni!
Anzek (ki se je takoj začel oblačiti, ko mu je teta dovolila vstati, vesel): Bom, teta!
Mati: Kavo sem že nalila, ker je tudi Miloš že vstal.
Anzek (vesel): Res?! — Kje pa je?
Mati: Malo je šel na vrt. Saj mora biti kmalu tu. No, le lepo se obleci. (Zapre vrata, gre proti štedilniku).
Miloš (vstopi — v roki ima nekaj zelo lepih vrtnic): Mama, jaz —
Mati (ki je bila že blizu štedilnika, se obrne in razveseli, mu pade z veselim vsklikom v besedo): O Miloš — rože si mi prinesel!,. *
Miloš (veselo): Ne, mama — za Anzeka so!
Mati: (umolkne, mu s trudnim nasmehom pokima, a se takoj nato obrne, k štedilniku. Tam stoji nekaj časa s hrbtom proti občinstvu in s sklonjeno glavo. Postavi v zadregi skodelici na drugo mesto, nato naglo odide v sobo).
Miloš (je spoznal, da je mater zadelo — ko je rekel za Anzeka. — Stoji negiben s rožami v rokah. Pogleda na rože, nato proti vratom, kjer je odšla mati. Razburjen je).
Anzek (pride iz sobice. Kmečko oblečen v dolgih hlačah in debelem jopiču, na nogah tople copate. Je še nepočesan. Zagleda Miloša — se začudi): Miloš —! Kakšne rože so to?
Miloš (s solzami v grlu ,počasi — nudeč mu rože — še vedno s pogledom za materjo) : Zate so!
Anzek (se začudi): Zame?
Miloš (skoraj v joku nestrpno): Daj — Vzemi, na!
Anzek (ga začuden gleda —- vzame rože): Pa kaj ti je ?
Miloš (se obme od njega proti občinstvu in zajoče) ...
Anzek (odloži rože na mizo — stopi tolažeč k Milošu): Nooo!
Miloš (med jokom): Mama je mislila —• da so — zanjo... pa sem se prepozno spomnil... ! (Si briše solze, posluhne k vratom sobe in reče): Odnesi rože v sobico! — Hitro!	x
Anzek: Ne! — Veš kaj? Jaz ji bom dal rože.
Miloš (bolestno): Ti?! (Potolažen); Da, da. le daj ji jih!
Mati (pride iz sobe s prijaznim obrazom): O, Anzek je že oblečen. Zdaj pa le hitro: umij ta se in počešita, nato pa dobita kavo. (Se obrne, da bi vzela skodelici s štedilnika).
Miloš (je ves čas skrivaj drezal Anzka).
Anzek (mu pokima, vzame rože in stopi k teti): Teta, te rože so za vas.
Mati (veselo začudena); Zame? Kako to?
Anzek (v zadregi): Jaz — jaz (si izmisli) : Miloš je rekel, naj jih vam dam.
Miloš (v zadregi — se obrne k oknu).
Mati (premaguje svoje ganotje): O, kako sta pridna! Takoj jih nesem v sobo (odide).
Anzek (veselo šepetaje): Si videl, kako se je razveselila ?
Miloš (veselo šepetaje): Da! (s prijaznim očitkom): A zakaj si se zlagal, 'da sem Ti jaz rekel, da jih daj nji?
Anzek: Veš..; (v zadregi, ne ve, kaj b1’ rekel).
Miloš (zamišljen): Saj sem mislil staršem že večkrat napraviti kakšno takšno veselje, pa — pa —
Anzek: Pa te je bilo sram. — Ne?
Miloš (prikima — nato): Mhm!
Mati (pride vesela iz sobe): No, fanta umijta se, umijta!
Miloš (skoči naglo k mizi, potegne izpod nje skledo za umivanje, se šali, na glas): Skleda — pridi ven!
Anzek (pograbi hkrati škropilnico, jo dvigne v glasni šali): Jaz bom pa studenec !!
(Med tem, ko postavljata ona dva se ša-lec skledo na klop pod oknom in natakata vodo — reže mati k-uh ;n ni srečna gleda).
Zastor pade.
J. JALEN:
NASA MAMICA
(Govor deklice)
NAŠIM OČETOM
OČETOVSKI DAN
OSEBE: Oče, Jerica (15 letna), Jožek (12 letni) njena otroka. Kraj: Kmečka soba. — ČAS: Jutro.
Prvi prizor.
Oče; malo pozneje Jožek.
Oče (popravlja čevlje, čez nekaj časa odvrže delo, podpre glavo in gleda skozi okno. Slednjič vzame delo ponovno v roke in nabija žeblje. Vzdihne): Kakor je božja volja. (Začujejo se koraki. Hitro si popravi lase).
Jožek (vstopi, nekako v zadregi): Dobro jutro, ata!
Oče: Bog daj, Jožek!
Jožek: Že zopet šivate?
Oče: Če je pa potrebno!
Jožek: In zopet zame. Ne vem, kako to, da toliko raztrgam;
Oče: Kaj se koče? Vsaka stvar trpi le nekaj časa.
Jožek: Saj pazim in gledam, kolikor le morem, da ne bi prehitro raztrgal. Vem, kako težko mi vsako reč kupite.
Oče (mu pokaže čevelj): Upam, da bo še za nekaj časa. Popravil sem, kolikor sem mogel, a iz starega ne moreš nikdar več narediti novo.
Jožek: Pa tako žalostni se mi zdite da-nes, ata.
Oče: Žalosten ? Menda sem tak, kakor navadno.
Jožek: Pa danes, ko je očetovski dan?
Oče: Očetovski dan? Ali se še kdo v tem pokvarjenem svetu spominja očetovskega dne in očetovih žuljev?
Jožek: če nihče drugi, jaz se! Veste, ata, dolgo sem premišljal, s čim bi vas na ta dan razveselil. Vezila pač nimam, pra-yega vezila.
Oče: Kako bi mogel pričakovati kaj takega od tebe?
Jožek: Toda za vpščilo sem si le nekaj izmislil!
Oče: Kaj je potrebno voščilo. Saj vem, Jožek, da mi želiš vse dobro in najboljše.
Jožek: Vendar vas prosim, da me vsaj tnalo poslušate. (Vstopi dva koraka nazaj in se postavi kot bi hote! govoriti. V tem se odpro vrata in Jerica vstopi. V roki ima majhen zavojček).
Drugi prizor.
: Oče, Jožek in Jerica.
Jožek (nejevoljen): Ravno zdaj moraš priti?-	’	'n
Jerica: 'Ali motim?
Jožek: Seveda motiš. — Toda nič se ne dajmo motiti! (Proti očetu obrnjen).
Kaj naj dam ta dan vam za vezilo, ata, da bi vas prav razveselilo?
Kar najboljšega imam, srce svoje v dar vam dam.
Mnogo, mnogo let življenja, brez skrbi in brez trpljenja na tem svetu Bog vam daj in na onem svetu raj!
Oče (mu ginjeno poda roko in ga pogladi po laseh): Lepo, prav lepo, ljubi moj Jožek!
Jožek (potegne nekaj iz notranjega žepa ten poda očetu): To sem vam tudi napisal, in sicer, da bi bilo nekaj posebnega, ne na papir, temveč na brezov lub.
Oče: Na brezov lub? Kaj takega?
Oče (odvije papir in gleda): To je bila pa res dobra misel, bistra glavica naš Jožek! Pa kako čedno je pisano! Pa ta okvirček, kako se lepo prilega. Poglej, Jerica!
Jerica: Ni napačno!
Jožek: To je pa zopet beseda! Tebi ni nič prav, kar je od mene! Nič napačno!? Pa poskusi ti! Koliko časa sem iskal po gozdu, da sem dobil kaj pripravnega. Kaj meniš, da je to kar tako? Potem pa pisati na lub! Tega menda še nihče ni poskusil. Kako lahko se črka zalije!
Jerica:' Kakor tale — E!
Jožek: Ti pa tudi vse vidiš! Potem pa štrži in briši in gladi, ali pa vse stran vrzi! Nazadnje se mi je pa vendar posrečilo. Teste, oče, to bomo obesili nad vašo posteljo, pri vzglavju.
Oče: Saj res. Kaj takega ne more imeti Vsak oče, ker nima tako prebrisanega sina.
Jerica: Vse je tvoje, praviš; kaj pa besede ? So tudi tvoje ?
Jožek: Tudi moje, vse moje.
Jerica: E beži, beži, tega ti pa ne verjamem.
: Jožek: Če mi ne verjameš, pa pusti!
Jerica: Iz katerega berila pa si to pre kisal ?
Jožek: Če bi jo bil, bi to tudi povedal-No misli, da nisem toliko moža, da bi se Sttoral hvaliti s tujim perjem. Če pa re-
čem, da sem jo sam napisal, se mi mora verjeta, kajti jaz ne lažem. Sem se že kdaj zlagal ?
Jerica: Ne tako hitro. Saj ti verjamem, ker se res še nisi zlagal!
Jožek: Veš, pa mi je vseeno všeč, da mi nisi hotela- takoj verjeti. Vsaj vidim, da ti je pesmica všeč.
Jerica: No, veš, kaj tako posebnega pa spet ni.
Jožek: Pa ti naredi boljšo!
Jerica: Ta beseda pa ni kaj preveč modra. (Pokaže- prvi dve vrstici).
Jožek: Kaj ti zopet ni prav?
Jerica: Že to ne, da sta prvi dve vrstici daljši kot ostale.
Jožek: Res, ali to nič ne de. Saj tudi pesniki ne delajo vedno enako dolgih vrst.
Jerica: Naj bo, toda »Mnogo, mnogo let življenja, brez skrbi in brez trpljenja.« Ta mnogo, mnogo let življenja, mi ni preveč po volji, četudi ne vem prav zakaj ne.
, Jožek: Veš, da ti odkrito povem, tudi meni ne. Sploh sta mi ti dve vrstici prizadejali največ dela, To je tako, kot bi drva
cepil. Prideš do grče, pa ne moreš dalje. Nazadnje pa grčo vendarle zmoreš, a je žal tudi drobiž grčav.
Oče: Meni je pa vse prav všeč. Toda, Jožek, povej, kako si prišel na to misel?
Jožek: Veste, oče, to je malo težko razložiti. Jaz sem sploh nekam čuden otrok. Z drugimi me ne veseli hoditi. Vedno sem bolj sam zase. Tako je bilo tudi pri tem. Lahko bi šel v trgovino In kupil papir ter nanj nekaj napisal, a to ne bi bilo moje. Na vsak način mi je ljubše lubje, ki sem ga s težavo dobil. Če ni tako lepo, je pa v njem več ljubezni.
Oče: Vse te lepe misli imaš gotovo iz šole.
Jožek: Ne bom tajil. Naš novi učitelj je je sila pameten in moder mož. O starših nam vedno tako lepo govori.
Jerica: Vi pa debelo gledate.
Jožek: Kako drugi, meni nič mar. Meni so segle besede do srca. in zato sem vse to naredil. Toda s tako sitnico, kot si ti, sploh ni mogoče govoriti.
Jerica: Oho!	‘	">'
iiiiiimuHmMmmiiimiminnuimimiimiiiimiimiMmiiimimiiiiiHMiminmimiimitiiMiHiiiiiiumiiiiiiimmifiiHnHiiiumiiiimMiiimMitmiti.
Oce in mati
Velikih mož se spominjamo zaradi njih del, vaju, oče in mati, pa poveličujemo zaradi ljubezni.
Mož in žena sta kakor vsi drugi,
pa vendar popolnoma drugačna, ker sta oče in mati.
Živita kakor drugi možje in žene,
toda vajino delo je posvečeno, ker sta oče in mati.
Trpita, kakor drugi možje in žene,
toda vajino trpljenje je plodnejše, ker sta oče in mati.
Molita kakor drugi možje in žene,
toda vajina molitev fe Bogu dražja, ker sta oče in mati.
Ljubita kakor drugi možje in žene,
toda vajina ljubezen je čistejša, ker sta oče in mati.
Živita, delata, trpita, molita, ljubita, kakor drugi možje in žene, a vaju je vendar Bog povijal na vse ostale,
ker sta oče in mati.
			
Ivan Cankar;	•	a •
njegova mam
Matičevka je stopila_ na prag s težko, nerodno košaro v roki. Zamežikala je z očmi ter si popravila ruto za vratom.
»E — kdo bi si mislil, da je tako mraz; prišlo je kar čez noč .,.«
»Mati, ali pridete še pred temo, da nas ne bo strah?«
Za krilo se je držala hčerka, bosa, s kuštravimi lasmi in zaspanim obrazom.
»To je gotovo ... Glej, da boste mirni in da se ne boste prepirali •.. Pristavi lonec že ob desetih in da ne pozabiš soliti... Hu, kakšen mraz; ne hodi na cesto!«
Po vasi je bilo še vse mimo. Ali iz dimnikov se je kadilo; ženske so pripravljale delavcem zajutrek. Časih je zakričal na hlevu petelin s hripavim zategnjenim glasom, stresel z glavo ter se vrnil v toplo zatišje.
»Matičevka, kam pa vi tako zgodaj, — in natovorjeni?« »V Ljubljano, Guljanka, v Ljubljano ... Pogledat, kaj dela fant; — dobro je, da mi je prišlo to na misel... nesem mu lansko suknjo, da ne zmrzne, siromak... Kako se je naredilo, za Boga, kakor bi z nožem rezal v obraz...«
»Da, vi ste srečna mati, vi Matičevka ... kdor ima tako veselje s svojimi otroki, lahko mu je vsako delo... Kaj pojde voznik že tako zgodaj?«
»E — jaz ga ne bom čakala; škoda je tistih trideset krajcarjev. Če si jih moram že odtrgati od ust, dam jih rajši svojemu fantu ... revež toliko trpi in nobenega veselja nima...«
»Težko bo, težko; pot ni tako kratka, kakor bi si kdo mislil •.. za mlade noge bi morda še bila, a vi, — kaj si jo upate zmagati?«
»Človek prestane veliko, pa naj prestane še to. Z Bogom, Guljanka!«
Zadnje nizke koče so izginjale polagoma
v megli in pred njo se je razgrnilo široko polje, iz katerega se je dvigalo samo tu pa tam samotno drevo. Od brzojavnih žic je viselo ivje, ki je včasih zatrepetalo in padalo na tla, kadar je priletel zmrzel vrabec, začivkal z zaspanim glasom ter odhitel za tovariši.
Matičevka je začutila, da so ji roke odrevenele in zatekle od mraza; prsti se niso dali stegniti in suha koža se je nabirala v trde plave gube. Zdelo se ji je, da ji je leglo na obraz nekaj težkega, ledenega, oči pa ji je zatisnilo mrzlo ivje:
»Kako ga mora zebsti, siromaka... samo da bi se ne jezil, ker sem predolgo odlašala...«
Vzdihnila je; na misel ji je prišlo, kako je prosila krojača, naj počaka za plačilo ... »Ej, mati Matičevka, jaz moram živeti ; suknja ostane pri meni... jaz moram imeti svoj denar-..« In Matičevka je šla in prodala svojo nedeljsko obleko; resnica je sicer, da ji je ostala potem še ena edina, precej obnošena in devetkrat popravljena — a kako bi se dalo drugače pomagati?
Megle so se pričele vzdigovati. A obenem je zapihal od severa rezek veter, da je zaječalo in zadrhtelo v' zraku. Izza vzhodnih hribov je zasijala mrtva, hladna svetloba.
»Ali ne boste vstopili za trenutek, Matičevka? Vsa zavita ste v ivje... da ne zmrznete na potu ...«
Zračunala je hitro. Čašico brinjevca, to je pet novcev; za dva novca kruha... Treba bi bilo menjati krono... boljše je, da dobi fant celo. Ona že pride kako do mesta, — če je mogla do tukaj, more tudi naprej. A on je siromak; drugi imajo vsega dovolj, — in njega zebe; naj dobi celo krono... Kako bi smela utrgati, — to bi
Jožek:-Kaj ni res, ata! Saj vidite, kako me vedno jezi.
Oče (šaljivo)-. Ubogi Jožek! Sitne starše ima in sitno sestro.	_	* .
Jožek: Ne, ata, vi niste sitni, vi mi lahko rečete, kar hočete, a tale! Lahko bi bila vesela, da ima tako prebrisanega bratca, pa vedno samo godrnja.
Jerica:	Prebrisanega bratca! Lastna
hvala, cena mala!
Jožek: OČe, ki so pametni, me pohvalijo, ti pa bi se raje v jezik ugriznila. In vse to zaradi tega, ker si dve leti starejša od mene...
Jerica: Tri leta, prosim!
Jožek: Pa bodi tri. Če si pa za tri leta tudi pametnejša, je pa vprašanje.
Oče: Vidiš, Jerica, kako ti vrača. Dajta (se še malo, se bosta potem morda še raje imela. Saj vama gre kar na jok, kadar je kdo od vaju sam doma.	,,
Jožek: Taka sestra!
Jerica: Vesel bodi, da imaš tako!
Jožek: Staretova Marija bi mi bila ljubša. Starejša je od tebe in vsaj tako pametna kot ti. Pa vedno je prijazna z menoj, ti me pa vedno zbadaš.
Jerica: Kaj pa je to: zbadaš? Kje pa si zopet pobral to besedo?
Jožek: Zapomni si, ljuba sestrica. Vse, kar človek sliši, sliši enkrat prvič. Toda dovolj imaš. Zdaj pa mir besedi. Pokaži že enkrat, kaj imaš tam v papir zavitega.
Jerica (potegne zavitek izpod predpasnika in stopi pred očeta): Oče! Takega vezila kot Jožek vam ne morem dati. Vzemite pa prosim tole. Volnine nogavice za zimo so!
Oče (vzame ponujeno in reče veselo) : Bolj bi mi pa res ne mogla ustreči.
Jožek: Si jih sama naredila?
Jerica: Kaj pa da sama.,Ali misliš...
Jožek: Že dobro! (Gleda nogavice). Vidiš, jaz ne, grajam kot ti, ker sem vesel, da ima tudi moja sestrica rada našega očka, pa gotovo tudi mene.
Jerica (objame bratca in se z njim zavrti v krogu): Seveda Jožek, kako te naj bi imela rada, ko mi pa vedno tako lepo nagajaš (oba se smejeta).
Oče: Ljuba’otroka! Prav res sta me raz-_ veselila: Bog vama povrni! Sreče sta mi voščila in prav po gosposko sta me obdarila. (Vsi srečni se objamejo.)
Jožek in Jerica: Živel naš, dobri očka!
Zastor pade. * lo.
bil rop. A mraz je, za Boga mraz... dalo bi se sladko počivati v gorki sobi,.. Ne, — naj dobi’ celo krono.
»Ej, — ni mogoče; meni se mudi, da vidim svojega fanta; nesem mu zimsko suknjo. Kakšno jutro je to, glejte! — in siromaka zebe ...«
Ni jih lepših, jasnejših sanj, ki delujejo na človeka z nekim čudovitim poetičnim, a obenem globokim tragičnim dojmom, kakor so sanje materine. — Ona se vživi vanje, v njih samih je“' ves svet, nedotaknjen od krute resnice . •. in ona zaupa vanje in do zadnjega diha ji ne pride niti najmanjši dvom, da bi jo morda varale, da bi se ne uresničile. Iz nekega nežnega, nerazumljivega sramu jih taji pred ljudmi, a kadar bi se izgubile v resnici, končano bi bilo njeno življenje in postalo bi brezpomembno in brez vsakega smotra.
»Naj dobi celo krono ...« Treba je pripomniti, da je nosila Matičevka s seboj vse svoje premoženje in kos kruha za kosi-
lo.	Noge so se premikale težko in leseno; oči so gledale utrujeno izza trepalnic, pokritih z ivjem. Srečavali so jo vozovi in ona je postajala za kratek hip in se ozirala za njimi.
»Da bi mogla sesti, odpočiti se za trenutek ...« Ali tu je mesto. Že od daleč se je čul šum in hrup dopoldanskega življenja. Ljudje so hiteli po ulicah z rdečimi, zmrzlimi obrazi in zavihanimi ovratniki.
Matičevka je hodila po mestu.
»Še pol ure je do enajstih — počakam ga pred šolo.«
Slonela je ob ograji Vodnikovega spomenika in gledala na tesno zaprta neštevilna okna. »Kaj počne zdaj... za katerim oknom je njegov razred? Ali si misli, da čakam nanj? Kako se bo razveselil!...« Nekaj gorkega mehkega se ji je razlilo po srcu — »Moj otrok... moj ljubi otrok —
Iz velikih vhodnih vrat so se vsuli študentje. Matičevka se je zganila... »Kako sem te čakala, Tine ...«
. »Čemu prihajate sem pred šolo. . taki!.
Da se ozirajo za, menoj ... Pojdite hitro. ..« Stopal je urno proti domu s povešenimi očmi, ona pa je šla za njim. V prsih jo je stisnilo, a kaj se je zgodilo, tega si ni vedela razlagati.
&af bo s kreditnimi zavodi
To vprašanje nas zelo zanima, zlasti naše posojilničarje. Pravkar se pripravlja prva številka »Sparkassen und Genossen-ßchaftenzeitung«, v katerem razpravlja strokovnjak v obširnem članku, katerega smisel podajamo:
»Dne 11. decembra bi se morala izvršiti ureditev vseh vlog. Stvar pa se bo mogla izvesti šele po daljšem času. Danes za stvar niti uradna mesta nimajo navodil. Do sedaj še nihče nima potrebnih številk, ki naj služijo kot podlaga. Kakšne bodo posledice za vse gospodarstvo in kako bo vse vplivalo na cene in plače, tega ne vemo.
Prva posledica uredbe, ki naj varuje denar »Währungsschutzgesetz«, je, da nam izginejo vloge v obsegu, ki nas navdaja s strahom. Ljudski prihranki, vloge hranilnic in kreditnih zadrug v višini, ki so jo dosegle dne 23. decembra 1945, popolnoma izginejo. Od vseh teh računov je preneseno 60% na nov račun, s katerim razpolaga finančno ministrstvo. Ta denar leži že dve leti sem »mrtev«, izvzemši primere, ko vlagatelj ni imel od česa živeti. Večji del vlog je torej izginil in postal državna last.
Tudi drugi del — 40% — izgine, v kolikor še obstoja, ker je bilo večji del tega denarja dvignjenega. Spomladi 1947 so se določbe poostrile in se je smelo iz tega plačevati samo stanovanje, preživljanje in bolniški stroški. Poprej se je smel ta denar dvigati za delovna plačila, za nakupovanja blaga ,za popravljanje in za obratne stroške. Najmanj je bilo od teh 40% dvignjenega v kmečkih posojilnicah. Sedaj morajo odpisati tudi teh 40% in znesek ponuditi- državi, ki bo za ta denar izdala 2% obveznice (obligacije) ali pa jih bo vpisala v knjigo državnih dolgov. Kreditnim zavodom ostanejo samo vloge, ki so bile vložene po 23. decembru 1945. Pri kmečkih posojilnicah teh vlog ni bilo dosti. Ljudje niso vlagali, ker vloge niso bile obrestovane ter so denarne pribitke rabili za popravljanje in investicije. V velike hranilnice so nekaj nalagali obrtniki in trgovci. Največ je novega denarja v bankah, ki pa bo izginil, ker bo kmalu primanjkovalo denarja. Trgovci in obrtniki bodo najprej segli po tem denarju in šele potem bodo iskali kreditov. Vloge, vložene v javnih posojilnicah, izgubijo samo 25%. Banke izgubijo dve tretjini vloženega denarja, hranilnice tri četrtine,' rajfajznovke štiri petine. List, ki ga navajamo, pravi: »Vse to je katastrofalen pojav propadanja »prihrankov«, Težko bo odgovoril na vprašanje, kako naj kreditni zavodi z malimi ostanki vlog ohranijo svoj uradniški aparat.
Pripomniti je treba še, da med kreditnimi zavodLni nobenega, ki ima uradnike, pa ne bi bil 1947. leta pasiven. Zvišanje obresti za posojila od 4.5% na 6.5% ne bo dosti zaleglo. In da pridemo jasno pri obračunu, je treba uveljaviti še vse terjatve
napram nemški državi, nemškim zavodom in druge propadle terjatve.
Država dobi sedaj milijarde, ki so se nabrale v teku časa v bankah in hranilnicah. Te priložnosti se mora poslužiti, da sanira banke. V večjih kreditnih zavodih je sedaj preveč dolžnikov, ki ne morejo plačati in in se od njih ne da ničesar iztožiti. Predvsem je tak dolžnik Nemčija s svojimi državnimi obligacijami, potem pa tovarne, ki so delale za vojsko.
V hranilnicah je'menda 50% premoženja tako naloženega, ker je päc Hitler naše hranilnice in banke prisilil, da so posodile vse, kar so imele. V rajfajznovkah je tako naloženega premoženja samo še kakih 10%, v bankah pa 75% ali še več. To se mora sedaj iz računov ločiti. Pričakovati je, da bodo kreditni zavodi svoj dolg državi plačevali najprej s temi vrednostmi.
Kakšen je torej položaj hranilnic? Imajo cele kupe akcij in založnic, ki niso sko-
Sadjarstvo
Ako bi danes pošteli sadna drevesa po naših kmečkih sadnosnikih, bi morali ugotoviti dvoje žalostnih dejstev: sadnega drevja je manj kot pred leti in splošno stanje drevja je slabše, kot pa je bilo pred desetimi leti.
V zadnjih desetih letih je mnogo dreves dozorelo, niso več tako rodna, mnogo dreves pa se je tudi pbsušilo. Vsled razmer v zadnjih desetih letih ali ni bilo časa ali pa ne možnosti, da bi mislili na pomladitev in na obnovo naših sadonosnikov.
Sedaj v času splošne obnove našega gospodarstva pa je časit da mislimo tudi na obnovo našega "kmetijskega gospodarstva. Zlasti v današnjih časih bo gotovo skoraj vsak kmečki gospodar priznal, da je zelo važen, včasih skoraj najvažnejši del njegovega gospodarstva ravno sadjarstvo. Sadjarstvo daje v kmečkem gospodarstvu velik in važen del prehrane skozi celo leto, sadjarstvo pa daje v eni ali drugi obliki tudi izredno važen in velik del dohodkov kmečkemu gospodarstvu, ne da bi bili pri tem izdatki veliki.
Zato moramo po pravici danes sadjarstvo imenovati naš zaklad. Skrbeti moramo, da tega zaklada ne bomo uporabili prehitro, skrbeti moramo, da nam ta zaklad nikdar ne usahne.
To pa moramo doseči s tem, da sadimo nova sadna drevesa, da nadalje sadnemu drevju zadostno in pravilno gnojimo in da uničujemo sadne škodljivce.
Že v pradavnih časih so naši predniki izbirali najboljše vrste sadnega drevja in ta drevesa presajali iz gozda v bližino svojih bivališč. Tako jim ni bilo treba hoditi nabirat sadje v gozd, ampak so ga imeli v bližini stanovanj.
Žalostno je, da še danes večkrat naši
raj nič vredne. Za hranilnice in rajfajznovke Hitlerju ni bilo toliko, ker so- bile premalo premožne. Morda bo država prevzela ostanek nemških papirjev proti 2% obligacijam, ki bodo na novo izdane. Morda bodo te terjatve ostale odprte, dokler hranilnice in banke same ne zaslužijo, da bodo poravnale, kar manjka. List imenuje vse to imetje »bilančno smetišče«.
Položaj kreditnih zavodov bo po oddaji premoženja takle:
Pri hranilnicah se bodo vloge znižale za četrtino. To je dolg. Na drugi strani pa bodo hipoteke, kar jih je še ostalo, edino premoženje. Te so ohranile svojo vrednost. Morda bodo nekateri godrnjali, če se denar vlaga v hipoteki, češ da je zavod premalo likviden, to se pravi, da ne more ob vsakem času izplačevati, ker hipoteka le ni gotovina. Toda varna je.
Našim posojilnicam, ki so dajale hipoteke, so najprej očitali, da niso likvidne. Hranilnice bodo morale dolgo časa omejevati posojevanje in pri njih ne bo mogoče dobiti potrebnih kreditov, kakor smo jih dobili do sedaj, če je na primer kdo zidal hišo. V bodoče bodo morali naši kreditni zavodi: banke, hranilnice in kmečke posojilnice delati po vzgledu čebelic. Skrbno bodo morali skupaj znašati in štediti, da bodo nabrale novih gospodarskih moči.
naš zaklad
sadjarji, če smemo nekatere sploh tako imenovati, ne delajo nič drugače kot njihovi predniki. Samo zato imajo sadno drevo, da mu odvzamejo jeseni sadne plodove, ako se narava slučajno spomni, da drevo to leto obrodi. Da bi pa skrbeli za to, da imamo v sadonosniku res samo lepa, zdrava sadna drevesa samo dobrih sort, to pa je že preveč zahtevano.
Kako drugače je v nekaterih drugih predelih naše zemlje, kjer sadno drevo ni doma. Tam gojijo in oskrbujejo sadno drevje res po določenem načrtu, ki jim pa to
skrb tudi obilno povrača z bogatimi sadnimi letinami, ki dajejo tudi do 30.000 kg jabolk na enem hektarju sadonosnikov.
Naša sadna drevesa bi večkrat mogli primerjati z dobro kravo mlekarico, Id pa tudi dobi samo toliko krme, da more živeti. Taka dobra krava ne more dajati mnogo mleka in tudi zato niti ne more pokazati, kako dobra mlekarica je. Šele pri dobri krmi more taka krava dajati tudi mnogo več mleka kot pa slaba krava pri isti krmi.
Isto je tudi pri sadnem drevju.
HRANA SADNEGA DREVJA
Tudi sadnemu drevju moramo dajati primerno hrano, to se pravi:	sadnemu
drevju moramo gnojiti!
Tudi pri današnjih visokih cenah za umetna gnojila se izplača sadnemu drevju gnojiti. Z rednim vsakoletnim gnojenjem dobimo namreč več sadja in boljše ^sadje in razen tega moramo vsako leto računati vsaj na srednjo sadno letino.
Sadno drevo je domača kulturna rastlina, ki potrebuje zato ravno iste hranilne snovi ko* druge kulturne rastline. Kakor je vsakem kmetovalcu danes že samo po sebi umevno, da mora gnojiti pšenici in zelju, tako bi tudi ne smel imeti več pomisleka pri gnojenju sadnega drevja.
Dušik je gonilna sila, je motor rasti. Pri pomanjkanju dušika drevo zaostane v rasti in razvoju, pri preobilici dušika po-ganja drevo prebujne poganjke, les jeseni slabo dozori, plodovi se slabo ohranijo, niso trajni.
Kalij je potreben za tvorbo lesa in listov, utrjuje staničje in daje drevesu odpornost proti mrazu.
Fosfor pomaga pri tvorbi staničja, vpliva znatno na razvoj cvetnega popja in je neobhodno potreben za razvoj semena.
Apno je tudi važna hrana sadnega drevja in znatno doprinaša k stanju rodovitnosti sadnega drevja.
(Nadaljevanje na 8. strani)
Zračimo kleti!
Krompir, pa tudi pesa, ki smo jo jeseni vkletili, še živi, še diha in proizvaja tako neprestano, kakor človek, ogljikovo kislino. To dihanje je tem bolj živahno, čim topleje je v kleti.
Z dihanjem oddaja krompir neprestano snovi od svojih hranilnih snovi, to je od škroba. Ako hočemo preprečiti, da krompir ne izgubi preveč na teži, moramo skrbeti, da toplota v kleti ni previsoka. Zato odprimo okna in vrata kleti ob suhih, sončnih, toda ne premrzlih dnevih.
V pretopli kleti krompir tudi izgublja mnogo na svoji kalivosti. Klice namreč zelo oslabijo, ker začne krompir v toplih kleteh poganjati dolge blede poganjke.
Pretekla jesen, ki je bila v splošnem pretopla, je bila zelo neugodna za vkletenje gomoljastih pridelkov, to je predvsem krompirja in pese. Večkrat so bile kleti še zelo tople, ko smo v nje spravili pridelke.
Zato moramo sedaj v zimskih mesecih
storiti vse, da zlasti pri krompirju ne nastanejo prevelike izgube in da semenski krompir ne izgubi preveč na kalivosti. To pa dosežemo v glavnem s pravilnim zrače, njem kleti.
Razen tega moramo preveliko toploto v kupu krompirja preprečiti s tem, da kupi krompirja niso visoki, da so čim bolj plitvi, nizki. Ni pomagano, ako odstranimo klice, ki poganjajo iz gomoljev, preprečiti moramo, da te klice začnejo poganjati. To pa je mogoče samo s tem, da je v kleti vedno bolj hladno kot pa toplo.
Proti vigredi seveda vsak zdrav krompir tvori poganjke, toda te klice morajo biti kratke, široke, močne in zdrave in se ne dajo tako lahko odlomiti. Iz takih klic bodo nato v vigredi zrastli močni poganjki in močne korenine, razvili se bodo košati in gosti grmušlji, kar nam zopet more prinesti dobre pridelke.
Skrbimo zato z zračenjem kleti za obilne pridelke krompirja!
JANEZ JALEN:	>
ß’viac Mamka
35.
,»Na Gašteju krmi s kruhom in vinom, v Ljubljani pa spet z žitom.«
»Bom. Hi!« V raztegnjen skok bi bil rad pognal Marko, pa je bila noč premalo svetla. Sklenil je bil, da pojde še od Ljubljane naprej, dokler ne sreča gospodarja: »Čeprav pota ne poznam. Saj govore ljudje še daleč po kranjsko; se že doprašam.«
Ob svitu so v Kranju pri Jelenu preračunali Marku, da bo Podlipnik šele čez dva, tri dni vozil skozi Kranj.
Marko je zahajal po klancu navzdol,^ zamišljen gledal žrebcu v grivo in smislil se mu je gospodar, če ne bo več videl Ceneka. In Podlipnici bo hudo in Ančki. Vsem.
»Mačke na tla!« Rezko je zadonel ukaz v jutranji mraz. Kakor bi ga bil sunil s pestjo v brado, tako hitro je Marko dvignil glavo. Spoznal je Podlipnikov glas, pozabil za minuto, kako žalostno’ sporočilo prinaša gospodarju. Razveselil se je, da ga je srečal v Kranju, ko ga je v mislih iskal pri morju: »še bo videl Ceneka. Bo pri pogrebu.«
Konji si niso zarezgetali v pozdrav.
»Dobro jutro!« je pozdravil Marko z veselim obrazom.
Podlipnik pa je gledal Marka, kakor bi ga hotel z očmi prebosti. Tako gledal, da se Marko ni upal spregovoriti.
»Ali je živ ali je mrtev?« je vprašal Podlipnik od parizarja.
»Mrtev!« je tiho povedal Marko.
Podlipnik se je prijel za ročico in vsi so dolgo molčali. Prvi je spregovoril Podlipnik: »Tako. In ti se prismeješ do mojih parizarjev? Da se moreš!«
»Vesel sem bil le zato, ker sem vas tako kmalu srečal.«
»Kaj boš tega vesel! Saj si moral vedeti, če imaš kaj spremisleka, da vozim, kakor še nikoli nisem.«
Miha je odpregal konje, da jih pripreže pred gospodarjev parizar. Podlipnik pa je ukazal: »Ne bomo pripregli, čeprav konje pretrgamo.«
Cena je skočil v sedlo, pognal in prevozil prva dva parizarja. Samo v sredi klanca so se konji oddehnili. Na vrhu klanca je pa Cena ukazal: »Miha! Odprezi fuksa in prevzemi v moj voz za zadnjega levega konja žrebca.«
Marko je molčal. Grizlo ga je, ker je nevede užalil gospodarja. Pomagal je Mihu in premišljal, kako bi popravil svojo nerodnost. Pa se ni mogel domisliti nič pametnega in se ni upal nagovoriti Cena.
Podlipnik je zajezdil fuksa: »Marko! Na žrebca in pelji moj parizar v Tržič!«
Marku se je odvalil kamen od srca. Urno je zajezdaril žrebca. V sedlu je pa spet pozabil, da je Cenek umrl. Poprijel je z desno vajeti, z levo bič, počil in. pognal. Konji so pretegnili. Marka pa je vsega prevzela misel, da vodi dva para konj in da cvrka za njim naložen parizar. Nič ni videl Podlipnika, kako ga opazuje. Šele, ko ga je Cena, sunil s stremenom v škornjico, se je ozrl in ugledal Podlipnikov jezni obraz. Strašen je bil. Če bi ga bil sunil s sedla, bi se ne bil Marko prav nič začudil. Pa ga ni. Le sikal mu je na uho, da nista slišala Miha in voz,ar, in trgal je besede: »Fant! Spet se smeješ. Ugenil sem tvojo misel. Ve-
sel si, ker je Cenek umrl, in misliš: Podlipnik, ta norec prismojeni, mi je obljubil Ančko. Sedaj dobim z njo največji grunt in parizarje in konje in denar in vse. Prokleto si se zmotil. Ne dam ti Ančke in če se do smrti najbka!«
Če bi ga bil Podlipnik s kolom pobijal, bi bil Marko manj trpel. Zatrepetala šo mu usta in komaj je iztisnil: »Nisem mislil.«
»Dobi drugega norca, da ti bo verjel. Jaz ti ne. In če imaš samega, sebe le majčkeno rad, ne prestopi nikoli več mojega praga.« Podlipnik je udaril fuksa in odvihral.
Kakor bi vozil samega sebe k pogrebu, je vozil Marko prvič parizar. Zasnežene gore so se mu pa tako daleč odmeknile.
Cena je prijezdil kakor v enem samem skoku v Krnice. Lesa na dvor je bila zaprta. Ni je utegnil odpreti. Udaril je upehanega konja, preskočil leso in odbil zgornji krajnik. Konj je bil tako razpenjen, da je bil bolj podoben belcu kakor fuksu.
Onemela je hiša. V veži je srečal Cena Anco. Glasno je zajokala: »Cena! Jaz nisem kriva.«
»Ne bodi otročja!« Odšel je mimo nje v hišo in pokropil Ceneka, kakor bi bil prišel kropit tujega mrliča. Srce ntu je bilo, za grlo ga je stisnilo, vsa hiša je jokala. Cena pa se je premagal; niti solza mu ni stopila v oko.
Na fuksa so pozabili. Razpenjeni konj je zašel k vodnjaku, prepodil stržka, ki je napovedoval nov sneg, in se napil iz korita ledeno mrzle vode. Šele, ko je fuks že bru sil vodo iz gobca, je pritekel Joža in ga odpeljal v konjak, namesto da bi ga bil znova zajezdil, pognal v skok in ga počasi ohladil. Se pač ni spomnil.
Ko so prišli vsi zasneženi od Cenekovega
pogreba, je v konjaku ležal fuks mrtev.
Pa tako dobro- je peljal!
15. SREN DRŽI
Do kolena je padlo težkega južnega snega. Vrabci so stikali na skednju za zrni. zgrbljenimi ob mlatvi; strnadi se niso več bali jesti s kurami; senice so priletele na okna in na drevju v sadovnjaku so čakale vrane, kdaj nikogar ne bo na dvoru, da pogledajo na gnoj in poiščejo črva ali vsaj napol prebavljeno zrno žita.
Namesto trdega ropota voz so se oglašali s ceste in s potov bronasti konjski in pločevinasti volovski zvonci, za katerimi so tiho drsele sani.
Pa ni bil kaj prida saninec in v spodnjih krajih gotovo še' za manj. Podlipnik je bi' take volje, da ga je vse bolelo. Rad bi bi' zapregel in raztresel žalost za Cenekom pa širokih cestah. Pa kako? »Saj bi mi vri norce kazali, če poženem na taka pota. Smrt mi je vzela sina in žalost me je uje ' v skopec, pa bom že počasi rešil nogo z njega.«
Ančka se je ogibala ata, ker sama so’ri ni zaupala, da se ne bo z njim sprla: »V teh dnevih žalosti. — Dovolj grdo bi bilo-— Če se ni znal premagati ata, se moram zatajiti jaz. — Kakor bi ne bilo že dovoli hudo, da mi je umrl edini brat, je pa še ata po krivem obdolžil Marka škodoželjnih misli in ga zapodil. Pa naj le počaka ata, da malo pozabimo Ceneka. Marka ne dam, pa ga ne dam, zato ker ga ne dam!«
Podlipnica pk je videla možu in hčeri v dušo in trpela za tri: zase. za Cena, ki mu je Cenek umrl; in za Ančko, ki je zgubila brata in ostala edinka, ki ne bo mogla ostati sama in bo morala izbrati moža po
'Zkpod domače lipe
CELOVEC
Javnost misli, da so naše posojilnice že vse dobile nazaj in da je že vsa škoda poravnana/ Zakon, po katerem naj bi se popravila prizadeta škoda, je bil sprejet, toda pri mnogih posojilnicah škoda še ni popravljena in tudi ne vemo, kdaj bo. Zu-nanji minister dr. Gruber je na nekem zborovanju v Linču zavzel napram storjeni škodi tole stališče:
»Kdor se je nepravilno okoristil z dobičkom, do katerega ne bi prišel brez rja-ve strankarske vlade, ali kdor je sodržav-Ijana zavedno oškodoval, se mora poklicati na odgovor.«
Vodstvo Zadružne zveze je v zadevi posestev slovenskih zadrug stopilo do deželne vlade. Posestva so se odprodajala po ceni, ki nikakor ni. primerna vrednosti. Zadeva je obtičala, ker so se zastopniki deželne zveze in tistih, ki se za ta posestva zanimajo, zedinili v tem, da kar je prodano je prodano, in posojilnicam je na prosto dano, tožiti sedanje lastnike. Sedanjim lastnikom pa se mora dati priložnost, da zastopajo svojo koristi. To je vse lepo in prav. Vsakomur je treba dati priložnost, da se zagovarja, ker to je vendar smisel demokracije. Toda primeri pri naših posojilnicah so izredni in popolnoma jasni. Kar je naredil komisar, ki ga je bil nastavil gestapo, ne more in ne sme biti veljavno, ker to je bilo pod to ali ono pretvezo ukradeno ali izsiljeno, in z zakonom proglašeno kot krivična sila, ki se mora popraviti. Kako je mogoče trditi, da je drugo dejanje v tem veriženju postavno in veljavno. Veriga gre takole: posestvo se posojilnici odvzame in potem proda neki tretji osebi. Če prvo dejanje, ki je bilo prisiljeno, ni Postavno, potem deželna zveza ni bila postavna lastnica teh posestev in jih torej ni niogla veljavno prodajati. Če to veriže-nje raztegnemo, moramo priznati, da noben teh kupcev ni mogel postati lastnik Zunanji minister je povedal še več: Ljudi ki so oškodovali sodržavljane, se mora po klicati na odgovor. Tudi to je pravilno Tega mi ne zahtevamo. Lahko pa nastopi državni pravdnik in te kupce toži. Kajti kar je nemška država zakrivila, naj av strijska država kot naslednica nemške zapuščine tudi popravi. Ali bo tako ali ne, je stvar državnega pravdnika. Kupci ne bodo mogli dokazati, da vmes ni bila neka zvijača in hinavščina ali tiho upanje. Vsak je moral vedeti, kdo je bil prvotni lastnik in je mogel nastopiti kot kupec samo v prepričanju, da bo nacizem ostal za večne čase, on sam pa poceni ali zastonj prišel do premoženja. To pa zopet dokazuje, da so bili ti »kupci« pristaši in več ali manj vplivni sotrudniki nacizma. Zdi se nam, da bi bilo za prizadete najboljše, če prostovoljno vrnejo, kar so si bili krivično in fiepostavno prilastili.
List »Furche« piše k tej stvari: Država mora vedeti, kaj je prav. Do sedaj smo bili premalo pozorni na to, da je nekaj zamujenega. Najhujše, kar je nacizem zagre-
šil, je to, da je pomandral vsak red in zastrupil javno pravno pojmovanje. To je bil njegov vlom v lastninski red. S pomočjo nekega roparskega sistema so kar čez noč pobasali zemljišča, kapitale, posestva, obrate ter dali ljudem, ki so bili stranki všeč. Splošno koristne družbe (Vincenci-jeva družba, rokodelsko društvo in druge družbe) so oropali in izbrisali. Tudi kulturni zavodi (Mohorjeva družba) so šli isto pot. S tem premoženjem je hotel nacizem svoje pristaše poplačati in sebe zavarovati. Tretje leto že teče, kar je propadel nacizem, krivice in nacistična nasilja pa še niso popravljena. Postavni lastniki še sedaj niso dobili nazaj ukradene lastnine. Državno likvidiranje nacizma je obtičalo v- zadovoljstvo ljudi, ki v slabosti države vidijo nekaj upanja zase ali povrnitev prejšnjega režima. Čas je že, da država popravi, kar je bil nacizem z nasiljem zagrešil !
APAČE
Izvanredna slovesnost nas je vzdramila, da se tudi mi enkrat oglasimo v »Koroški kroniki«.
Slovesnost smo obhajali dne 18. januarja letošnjega leta. Blagoslovili smo zvon, ki je preostal iz minule vojske. Žal nam je počil in smo ga morali dati preliti. Šest mesecev smo čakali, da nam ga je tovarna v Inomostu prelila v skorajšnjo prejšno velikost. Obrede blagoslavljanja so izvršili mil .g. prošt iz Podkrnosa, ki so v krasni pridigi v cerkvi pri drugi božji službi v globokih in krasnih besedah podali misli o trikratnem dnevnem zvonenju. Apaški moški pevski zbor je zapel lepo pesem »Iz stolpa sem«. Trije šolarji so prav lepo in korajžno deklamirali primerne deklamacije. Naj navedemo tukaj naše pogumne šolarje po imenu in tudi vsebino deklamacij >
Prva je deklamirala Erna Strutz sledeče deklamacije:
Imeli smo zvonove, so bili fari v kras, a vzela jih je vojska ,so zapustili nas.
Smo dolgo žalovali, še zdaj nam je hudo, če mislimo na zvone, nazaj jih več ne bo.
Ko vzeli so zvonove, pustili eriga le, ki naj bi nadomeščal zvonove druge vse.
5 let smo te imeli, tebe samega v stolpu tu, potem pa si nam počil in nič več dal glasu.
Iz stolpa smo te vzeli in dali v Inomost, tam prejšno so ti dali sposobnost in velikost.
Zdaj pojdeš spet v. višine, iz stolpa zvonil
boš,
k molitvi in na delo nas vedno klical boš.
Vsi srečni in veseli te pozdravljamo, obljubo tole tebi mi vsi obetamo:
»Misli naše kvišku iz srčnih globočin povzdignili jih bomo, če klical boš iz lin.«
Druga je deklamirala Berta Podgornik sledeče:
Ti, blagoslovljen zvon, imaš zdaj moč, da. hudourje od nas odganjaš proč.
Če v zadevi taki klical bodeš nas, molili bomo ozirajoč' se na tvoj glas.
Če Bog poklical koga bo na oni svet, tvoj glas, o zvon, a žalostno zapel bo spet.
pameti, ne po srcu, in bo srečevala Marka, ti se ne bo ženil, in ga ne bo mogla nikoli Pozabiti, pa bo morala z drugim živeti in drugemu roditi otroke. Joj! Vseh sedmero ^nečev je bilo zasajenih skozi njeno srce, pa ni sebe nič milovala. Smilili so se ji le Cena in Ančka in Marko: »Ooo! Kes. 'Vedno sem bila bolj navezana na Ančko kakor na Ceneka. Saj vem, da to ni prav. Pa, že bi bil Bog mene vprašal, koga naj vza-me, bi bila dala Ančko, ne Ceneka. Ooo! Ljuba sveta Ana —«
Zašla je po opravkih na zgornji vrh in naletela na ptičnico, v katero je lansko zimo lovil Cenek ščinkavce, senice in brgleze, jih preži vil skozi najhujši mraz in potem spet vse spustil. Prinesla je ptičnico v kuhinjo in jo vrgla v ogenj: »čemu naj bo Pri hiši, če ni več Ceneka?«
Nič manj pusto ni bilo pri Primoževih-Kar molčali so; še Manica. Ko je nehalo Snežiti, ni Marko več strpel doma. Zadel je samotežnice na hrbet in odšel po seno pod Srednji vrh. Vrnil se je prazen, ker so z živino pretrgali pot samo do Jezerc. Pa ni mogel čakati brez dela doma, kdaj zamrzne m bo držal sren. Nak. Preveč sta ga grizla žalost in jeza. Vzel je lopato in kramp in odšel z Volkunom na Gojzdec in se lotil na stečini volčje jame. — Še dandanes ni do Vrha zasuta. — Dober teden se je mudil, Preden jo je izkopal, ogradil in pokril in llastavil vado: »Ko pomrzne in zima zarea Pritisne, ni zlomek, da bi ne premotilo kakega volka, da se ujame.«
Pritisnil je mraz. Sneg je tako trdo pre-fcorznil, da je sren držal konja.
Marko je vozil izpod Srednjega vrha seno Pripeljal na zadnjih samotežnicah sena tu:li riso, ki jo je bil ujel Podjavorom v
skopec/ Najbrže je bila to tista risa, ki je Vršičnikovemu žrebetu izpila kri. Rozalka je bila vesela, kajti risji kožuh je drag, Manica pa se je bala še ubite zverine. Marka pa je jezila misel, da ne sme nesti rise pokazat Ančki. Še za dne je odrl riso in na-špilil kožo. Potem ni prijel za nobeno delo več.
Da si prežene puste misli in da si okrajša večer, je Marko prižgal leščerbo in odprl božje bukve SVESTI TOVARSH in ob migljajoči svetlobi bral:
DESSETA REGELZA.
Sa ta mladi folk, Synove inu Hzhere, Hlapze inu Dekle.
Nobeden stan teh ludy ni v’ vezhi nevarnosti, koker so ti mladi ludie, sakaj ony imajo veliko svoje dushe sourashnikou.
»In jaz in Ančka imava za po vrhu še veliko svoje sreče sovražnikov«, je pomislil Marko, bral naprej in obstal pri besedah iz svetega pisma: ,
„En dober dar je ena dobra shena, leta dar bo dodilen timu, kateri se Boga boji k po-lonaniu niegovih dobrih del.”
Marko je odrinil leščerbo in knjigo, naslonil glavo v dlani in razmišljal: »Boga se že bojim, pa premalo. Ampak. Dobra žena bo človeku dodeljena kot plačilo za dobra dela. In dobrih del nimam nič, prav nobenega, zato mi je bila Ančka odvzeta, namesto dodeljena.«
Volkun je vstal, šel do vrat, prijazno pomahljal z repom in čakal, kdaj se bodo vrata odprla. Marko v svoji zamišljenosti ni opazil, da je pes postal na nekoga, ki ga je začutil v veži, pozoren. Preverjen, da je prišla v hišo Manica ali Rozalka, se niti
Takrat pa hočemo pobožno v molitvi se rajnega brata, sestre vsi spomniti.
Nas, »žive«, v prvi vrsti klical boš in
vabil,
na delo,' k molitvi, v cerkev nas povabil. Tvoj klic je božji klic in glas, ki vabil bo nas k Bogu vsaki čas.
Tretji je deklamiral Kristijan Božič:
Iz stolpa moral ti si iti, na novo dati se preliti.
V tovarni tam si bil prenovljen in zdaj na novo blagoslovljen
Zdaj pa pojdi gor nazaj na tvoj prejšni stari kraj!
Tam poj, ti zvon iz stolpnih lin in vzbujaj na nebo spomin!
Veseli smo zopet našega zvona, na katerega smo tako težko čakali. Apački g. dušni pastir se tem potom zahvaljuje vsem dobrotnikom, posebno botroma zvona Janezu Wolteju, pd. Rogarju, Ani Jagovc, pd. Jagovčinji iz Hmelšah, in vsem, ki so kakorkoli sodelovali pri naši slovesnosti. Posebna zahvala gre cerkvenima ključarjema Jožefu Wolteju in Simonu Žmavcu. Vsem Bog plačaj!
STRPNA VAS
Strpinci se samo takrat oglasimo, kadar se hočemo t pohvaliti, sicer pustimo druge vriskati in'si dati od njih kaj v posnemanje povedati.
Na nedolžnih otročičev dan smo ob večernih pogovorih prišli do boljšega zaključka, kakor »štirje veliki« v Londonu. S ponosom smo ugotovili, da smo obhajali advent tako, kakor se spodobi za ubogljive, ki ne sučejo hudičevega kolovrata. Seveda nam je tudi lepo vreme pomagalo prenašati brez preje dolge zimske veččre.
Na sveti večer so obiskali štirje veliki, bradati možje iz nebes vse pridne družine
Andrej Einspieler
Dne 16. januarja letos je minilo 60 let, kar je umrl Andrej Einspieler, narodni buditelj in boritelj. Rojen je bil 13. novembra 1813 v Svečah v Rožni dolini. Po dovršeni gimnaziji je stopil leta 1835 v celovško semenišče in dve leti pozneje je pel novo mašo. Nato je opravljal duhovno pastirsko službo po raznih podeželskih krajih, dokler ni postal (leta 1852) profesor verouka in slovenskega jezika na realki. Po dopolnjenih službenih letih je šel v pokoj in je umrl 16. januarja 1888.
Koroški Slovenci bomo njegov spomin najlepše počastili, če se bomo držali njegove oporoke, besed, ki jih je govoril eno leto pred smrtjo na svoji zlati maši, 21. avgusta 1887 v Svečah. Takole je povedal:
»Predragi mi rojaki slovenski! Zbrali ste se danes od vseh strani slovenske zemlje.v starodavnem Korotanu, v moji rojstni vasi. Vesel sem, ko vidim, kako me od vseh strani obdaja moj ljubljeni narod, za katerega je bilo moje srce, za katerega so delale moje roke.
Slomšek, prvi slovenski škof je v enem zadnjih govorov rekel sledeče:	»Pustite
Slovencem dve stvari, ki sta jim ljubi in dragi, kakor oči: Vero in materino besedo! To Vam tudi jaz danes priporočim: Sloven-
ozrl ni, ko je slišal, da so se vrata odprla in je nekdo vstopil.
»Marko!« Poklicala ga je Ančka.
Marko je bil tako iznenaden, da se je ves stresel. Naglo je vstal in prevrnil stol.
»Ančka! Ti se upaš priti k nam! Ali se ne bojiš ata?«
»Počemu? Saj je prepovedal samo tebi priti k nam, meni k vam pa ni.« Iz njenega glasu je donel upor proti lastnemu očetu, proti Podlipniku.
Marko pa se je bal za Ančko: »Ančka! Pa če zve, bo hud in te bo zmerjal in ti bo prepovedal.«
,»Če bom ubogala?« To je tako povedala, da je Marko prav dobro vedel, da ne bo ubogala, in se je domislil, da bi potem Podlipnik Ančko lahko v jezi celo udaril, in se je še bolj bal zanjo.
»Ančka! Saj ni ata kriv.«
»Kdo pa?« Udarila je ob mizo, da bi bila skoraj leščerbo ugasila.
Marko pa je vzel knjigo in ji prebral; »En dober dar je ena dobra shena —«
»Kaj hočeš s tem povedati?« sn je čudila Ančka.
»Jaz sem kriv, da se je najino prijateljstvo tako čudno zasukalo.« Toliko žalosti je bilo v njegovem glasu, da se ji je zasmilil in ga je tolažila: »Ne urnem te, Marko.«
»Nimam dobrih del, zato si mi bila odvzeta in mi ne boš dodeljena.«
Ančka je sklenila roke: »O mili Bog! L« kaj si vtepi ješ v glavo. Nimaš dobrih del? Kaj to ni dobro delo, da tako lepo skrbiš za Manico?«
»Zanjo skrbeti sem dolžan.«
»Še to je dobro delo, da si riso ujel, M dela ljudem škodo.«
»Sebi sem jo v prid.«
in jih bogato obdarovali. Kar pa je bilo srednje pridnih, ki so kaj pričakovali, pa niso dobili, so šli pa kar k prvi hiši v vasi, kjer je bilo sicer malo prostora, toda tem več smeha. Tam so res našli nebeške može, ki so počivali od dolgega pota. Toda še tam so jih ljudje nadlegovali, kakor so se v zadnjem času pač naučili prosjačiti po uradih. Nebeški možje so imeli še nekaj zavojčkov z usmiljenja vredno vsebino, kakor: steklenica s cucljem, poleg drugih še smešnejših daril. Tolažilne besede si je pa itak vsak globoko v srce in za ušesa zapisal.
Tako smo preživeli predbožični čas, dokler nam gospod župnik niso zapeli: »Slava Bogu na višavah«, domači pevci pa nekaj lepih božičnih pesmi. Mir je sicer našlo nekaj duš, nam ga pa svet zaenkrat še ni mogel dati.
Sv. Štefan in Janez nam nista bila naklonjena. Šele praznik nedolžnih otrok nam je dal povod za glajenje podplatov. Vrnil se je dolgo in težko pričakovani Ra-mušev Rudi iz Rusije v domačo hišo, ki je od vigredi 1944 ni več videl. To veselje so seveda vsi mladi in še nekaj starih radi delili s srečno družino. Pozdravili so prav pO domače in voščila so trajala od dvanajste do dvanajste ure, s petjem, harmoniko in plesom. »Šapanja« se je Rudi izognil. Spominjal se je pa še dobro stare navade, in strpinskih krušnih peči, zato se je pokazal šele popoldne. Veseli starši pa so se po stari strpinski navadi pošteno rešili.
Sedaj pa, ko smo si srce malo olajšali, hočemo dati zaljubljenim parom nekaj časa, predno bomo poročali o strpinskem zakonskem življenju. Častite bralce prispev. ka pa prosimo za posnemanje, da bomo tudi mi o njih kaj novega brali.
- narodni boritelj
ci, ostanite verni! Vera je podlaga sreče za vsakega človeka, za vsak narod. Narod brez vere ne more biti stalno srečen.
Slovenci, ostanite pa tudi zvesti materini besedi,, slovenskemu jeziku. Ostanite' Slovenci, zvesti Slovenci do smrti. Naj nas nasprotniki zmerjajo .obmetavajo z blatom ali napadajo s kamenjem — mi smo in ostanemo Slovenci. Vas pa prosim, da pomagate po svoje in naše delo bo Bog blagoslovil, da slednjič zmaga pravična stvar. Dragi Slovenci, ne pozabite pa enega: bodite edini, ker v slogi je inoč!
Kadar bom umrl in če bom prišel po božjem usmiljenju v nebesa, ne bom pozabil na Vas, dragi moji slovenski rojaki, ne bom pozabil dragega mi slovenskega naroda.«
To je oporoka velikega narodnega buditelja in boritelja za narodne pravice Koroških Slovencev. Po šestdesetih letih kar je govoril te besede, veljajo v isti meri danes, kakor so veljale pred šestdesetimi leti. Zato bomo Koroški Slovenci počastili njegov spomin in se oddolžili njegovemu neumornemu delu za narod, če se bomo ravnali po njegovih besedah: Slovenci, ostanite Slovenci in zvesti svoji materini besedi in veri!
»Joka vprašaj ali pa gospoda vikarja in nikar naju ne mori še s svojo nabrano modrostjo, ko je že tako dovolj pusto!«
»Ančka! Moja Ančka!« Prijel jo je za roko.
Potem sta na vse pozabila in sta videla samo drug drugega in sta se dogovorila, da bo Ančka še prišla k Primoževim in da bo tudi Marko prišel k Podlipniku, kadar ata ne bo doma, da ne bodo ljudje opazili, da se Marko ogiblje Podlipnikove hiše. Tako sta se zagovorila, da je morala Rozalka opomniti Ančko, naj gre, da je ne bodo doma pogrešili. —
Marko je šel pogledat na Gojzdec k jami, ali se je kaj ujelo. Ko se je pod noč obrnil na Krniškem robu in se ozrl nazaj, je videl, da sta šla po njegovi in Volkunovi sledi dva volka in sta šele pod Skokom obstala.
»Nocoj ponoči ne bi rad hodil okrog,« je rekel Marko sam pri sebi.
Prav takrat je Podlipnica legla. Slabo ji je bilo in bolečine je čutila v črevesju in pot jo je oblival.
»Pa vendar ni od Ceneka nalezla«, se je ustrašil Podlipnik.
Ančka je skuhala in hitro dala večerjo, ukazala dekli pomiti in odšla k mami v kamro. Opomnila je: »Mama, če ni vročina.«
»Ni, Ančka! Moja stara bolezen je, ki jo čutim od takrat, ko je bil Cenek majhen.« Spet se ji je zavzdignilo.
Podlipnik, ki je stal ob koncu postelje, se je moral prijeti za končnico. Najlepši par konj bi bil rad dal, če bi žena imela vročino, namesto da jo je napadlo v črevesju-	(Dalje prihodnjič)
j
MUDI© ciiewic
TURŠKI VPADI SE NADALJUJEJO (Nadaljevanje.)
Državna vojska, ki jo je Friderik poslal nad Matijo, ne opravi skoraj, ničesar, kajti Matija drži trdno v svojih rokah, kar je pridobil. Končno je vendarle prišlo pro-ti koncu leta 1489 do premirja med Kor-vinom in Habsbužanom, nato pa do mirovnih pogajanj. Mir še ni bil sklenjen, ko aprila 1490 umre kralj Matija, ne zapu-stivši zakonitih potomcev. Z njegovo smrtjo se je začela ogrska oblast v alpskih deželah naglo rušiti. Z zastopniki Vladislava Češkega, ki je še leta 1490 postal ogrski kralj, je sklenil sin cesarja Friderika, kralj Maksimilijan leta 1491 v Bratislavi mir. Habsburžan sicer ne dobi ogrske krone, po kateri je stremel, marveč le naslov ogrski kralj, poleg tega pa vrsto zapadno-ogrskih krajev in vojno odškodnino. Sol-nograški gradovi in mesta: Ptuj, Pišece, Brežice, Sevnica in Raštanj, ki jih je držal po Matijevi smrti njegov vojskovodja Jakob Szekely, pripadajo cesarju. Tak je bil konec nekdaj tako obsežne posesti sol-nograškega nadškofa na štajerskih tleh.
V kralju Matiji, čigar uspehi v alpskih in slovenskih pokrajinah so z njegovo smrtjo tako hitro propadli, so Slovenci njegove dobe z upanjem gledali vladarja, ki bi jih mogel rešiti pred Turki in drugimi nadlogami in stopil na mesto povsod zasmehovanega in zaničevanega Habsburžana Friderika ter napravil red in uvedel zopet pravdo v deželi. Saj je bilo za one čase že to mnogo, da Matijeve čete niso kakor druge po deželi morile in požigale. V idealiziranem kralju Matjažu, ki ga tako opeva slovenska narodna pesem, je zgoščena želja Slovencev v onih burnih časih po miru in pravici, blagostanju in povrnitvi starih dobrih časov. Žena kralja Matijo je bila Beatrice Aragonska, ki je leta 1478 preko slovenske zemlje, ko so jo pravkar zapustile turške tolpe, kot nevesta potovala na ogrski dvor. Mogoče sta Beatrice in njena svatbena pot tudi pustili sled v slovenski narodni pesmi, ki poje o »Alenčici, prelepi mladi deklici, kraljici ljubi vogerski«.
CfJömu pa časopisu
V osemdesetih letih 15. stoletja so turški napadi v Slovenijo nekoliko ponehali. Naslednik sultana Mohameda (umrl 1481) ni bil tako bojevit kot ta in je celo nastopal proti samovoljnim plenilnim napadom svojih poveljnikov. Tudi cesar je proti plačilu večje denarne vsote dosegel daljše premirje. Šele v letu avstro-ogrskega miru (1491) je prišlo do ponovnega turškega napada v slovenske dežele. Proti koncu septembra so vdrli Turki na Dolenjsko, tamkaj temeljito pustošili in pridrli na Gorenjskem do Kranja, bili pa so nato pri
Hrušici pod Ljubljano potolčeni. Sredi oktobra jih že najdemo na potu domov pri Krškem. Dve leti kasneje (1493) se pojavijo Turki na Spodnjem Štajerskem, leta 1494 pa plenijo v Hrvaškem Zagorju :n proderejo tostran Sotle do Studenic, Slovenske Bistrice in Žič. Po letu 1494 prenehajo za daljšo dobo večji turški navali v Slovenijo. Ponovna premirja, ki jih sklepata ogrski kralj Vladislav in nemški kralj Maksimilijan s sultanom, so vsaj nekoliko odvrnila tursko nevarnost od slovenskih meja-
. Medtem je leta 1493 umrl stari cesar Friderik III. Vladarska doba njegovega sina in naslednika Maksimilijana I. ne oznanja le glede na turške navale, marveč tudi v marsičem drugem nastop novih časov.	‘ (Dalje prihodnjič.)
Sadjarstvo - naš zaklad
(Nadaljevanje
Sadna drevesa, ki so v bujni rasti, odvzamejo na enem hektarju iz zemlje tele množine hranilnih snovi vsako leto:. 45 kg dušika, 60 kg kalija, 13 kg fosforjeve kisline in 56 kg apna.
Z gnojenjem moramo zemlji te snovi spet dodajati, ako želimo, da nam sadno drevje vsako leto daje vsaj srednje pridelke. *
KAKO GNOJIMO?
Danes ne moremo dobiti vseh umetnih gnojil, kakor bi želeli. Ne moremo dobiti kalijevih gnojil in ne Thomasove moke. Od fosfornih gnojil imamo superfosfat. Tega primešamo 25 kg na 1000 litrov gnojnice in damo od te mešanice sadnemu dre-vesu 50 do 100 litrov. Ker nimamo' kalijevih umetnih gnojil, potrosimo okrog vsakega drevesa še okrog 5 kg lesnega pepela.
Ako pa vidimo, da drevo slabo raste in ima slabe poganjke, vzamemo na vsako drevo še 1 do 2 kg apnenega arnonsolitra. Apno trosimo po vsej površini sadonosni-ka in to vsako tretje ali četrto leto po 1000 do 1500 kg na en hektar površine.
Najenostavnejše gnojimo sadnemu drevju tako, da potegnemo pod drevesnimi kronami na vsaki strani vrste sadnega drevja eno do tri brazde. V te brazde nato zlijemo na preje opisani način priprav-
s 6. strani.)
Ijeno gnojnico. Ako nimamo gnojnice, trosimo gnojila, toda vsako posebej, za sebe superfosfat in za sebe spet dušična gnojila in posebej lesni pepel.
Še boljše bi seveda bilo, ako bi zemljo pod vsakim sadnim drevesom v obliki kolobarja prekopali, nato pognojili, ali pa najpreje pognojimo in nato gnoj zakopljemo.
Gnojimo zelo zgodaj v vigredi. Zato je čas, da že sedaj vse potrebno pripravimo za gnojenje sadnega drevja.
Najboljše je seveda, ako smo zemljo pod
Opozorilo kmetovalcem
V seji ministrskega sveta Je sporočil zvezni minister za kmetijstvo v avstrijski vladi, Jožei Kraus, da bo v vigredi prišlo iz inozemstva 22.000 ton semenskega krompirja. Ta krompir bodo mogli dobiti le oni kmetovalci, ki se bodo obvezali, da bodo jeseni vrnili enako količino krompirja.
Nadalje je sporočil minister za kmetijstvo, da je dalo ministrstvo navodilo, po katerih bodo najostreje postopali proti onim kmetovalcem, ki do 3t. januarja 1948 še ne bi oddali 70% predpisanega kontingenta pridelkov žita. V teh slučajih se ni treba ozirati niti na lastne potrebe kmetovalca, ki ne bi do tega dneva zadostili prepisom o oddaji pridelkov do označene višine.
sadnim drevjem preorali oziroma prekopali že v jeseni. Ako pa tega še nismo storili, naredimo to takoj, ko zemlja toliko odmrzne, da jo je mogoče plitvo orati oziroma prekopati.
Ponovno in še enkrat pa ponavljamo, da si moramo obetati dober in vsakoleten pridelek sadja le takrat, ako bomo sadnemu drevju redno vsako leto gnojili.
Drevo ni enoletna rastlina in zato ni dosti, ako mu enkrat dobro pognojimo, nato pa leta in leta ne mislimo več na gnojenje, ampak samo na vsakoletno dobro letino.
Z zadostnim, rednim in pravilnim vsakoletnim gnojenjem ter z rednim oskrbovanjem sadnega drevja si poizkušajmo ohraniti ta važni kmečki zaklad naše zemlje!
dnevi v janunrju
ZA NEDELJSKO POPOLDNE
(Že vstavljene črke v okencih so del besed.) Besede pomenijo:
Vodoravno:	3 del kolesa,- S ženski
predmet, vrsta prtljage,- 8 neke oblike; 10 slovansko moško krstno ime; 14 nada; 15
Navpično: 1 kuhinjsko orodje; 2 vez, sklop; 4 sladkovodna riba; 5 mesto na Koroškem; 6 žensko krstno ime; 7 oseba Iz svetega pisma; 8 nasprotje od majhen; 9 kazalni zaimek; 10 praoče, prednik; 11 primor-
1. jan. 1797 začno izhajati pod uredništvom pesnika in pisatelja Valentina Vodnika „Lubianske Novice", prvi slovenski časopis.
1, jan. 1831 je začel izhajati leposlovni list „Ljubljanski Zvon" v Ljubljani.
5.	jan. 1874 je bila s sklepom hrvatskega sabora ustanovljena univerza v Zagrebu.
6.	jan. 1835 je izšla pod uredništvom pisatelja Ljudevita Gaja prva številka „Novin Horvatskih",
8.	jan. 1819 je umrl v Ljubljani Valentin Vodnik, prvi.slovenski pesnik.
9.	jan. 1856 se je rodil v Globokem pri Rimskih Toplicah na Sp. Štajerskem pesnik Anton Aškerc.
Isti dan (9. L) 1072 je bila ustanovljena krška škofija
10.	jan. 1835 je izšel pod uredništvom Ljudevita Gaja v Zagrebu list „Danica hrvatsko-slavonsko-dalma tinska",
12.	jan. 1887 je umri v Gorici na Primorskem pisatelj Pran Erjavec.
13,	jan. 1882 je umrl v Trstu znani škof Jura] Dobrila, imenovan radi svojega zasluž-
nega dela za istrski narod tudi „apostol Istre".
16. jan. 1888 je umrl v Celovcu Andrej Einspieler, politik, publicist in narodni organizator.
19.	jan 1876 se je na Premu na Primorskem rodil pesnik Dragotin Kette.
20.	jan. 1713 je umrl na Dunaju Pavel Rit-ter-Vitezovlč, znani hrvatskl zgodovinar in prosvetitelj.
20.	jan 1888 je Izšla v Ljubljani prva številka znanega leposlovnega mesečnika „Dom In svet".
21.	jan. 1597 so prišli jezuiti na Kranjsko.
23, jan 1878 se je rodil na Vinici v Beli
Krajini Oton Zupančič, slovenski pesnik.
26. jan. 1797 se je rodil v Žirovnici na Gorenjskem jezikoslovec in literarni kritik Matija Cop
26, jan, 1864 je umrl Vuk Stefanovič Ka-radžič, srbski književni reformator, pisec in narodni delavec.
31 jan, 1808 je francoski kralj Napoleon I ukinil Dubrovniško republiko v Dalmaciji.
NARODNA PESEM
s
1	1 a
illO lil 12
_ÜL
Tl
15 I	Iti					17	Mieri i'					r i i	
^ gl" 1 1 S				m	22	i r r mmr \			/		o m	n
10” 1 1 1)81”				28		* mmmr im \mm						
,p|j 3°	|^l31 I32 I			m	33	m»i ur r mi mmr r r m							
39 I	I	j	|			40	m ■ mmr				- m mii				
ir mr \				»“	M				r	i mr »i m			
“ ” a -i \m		s’ mihi i*i” “ miamai 101*1 ■ ®“\							
-	S	n.		1 j |62 J	|63 j		im r uw6 r 1 i'$r i					
1 IH ' lfi7a	* mri i i			i--1	1 n			1 ln til >	
	mmm - in			* mr	1*		«'* -i		
mr i	i «m i mr			1 :i 1	m	77		■	Ü
koroška slovenska narodna pesem; 18 koroška slovenska narodna pesem; 20 začetnici imena in priimka pisatelja Medveda; 21 mesto v Padski nižini; 22 lepo vedenje; 25 tretja oseba glagola napadati; 26 koroški izraz; 27 svojski, tipičen; 29 oseba iz „Desetega brata"; 30 krajši izraz za „reče, pravi"; 31 domača žival; 33 vodna žival; 34 kratica za „Veliko Britanijo" (Great Britain); 35 prva „boljša polovica"; 39 slovenska narodna pesem; 41 slovenska narodna pesem; 43 večno mesto; 44 pritrdilnica; 45 član potujočega naroda; 46 staroznana slovenska narodna pesem; 47 kratica za „absolvent”; 50 zimsko prevozno sredstvo; 52 ženske krstno ime; 53 žensko krstno ime; 55 pija-jača starih Slovanov; 58 kratica za „vsota"; 60 osebni zaimek; 61 ena najstarejšlh gio-venskih narodnih pasmi; 66 tla; 68 kratica denarne enote sosednje države; 68 slovenska narodna pesem; 72 prijeten na pogled; 73
ženska oseba Iz svetega pisma; 74 azijska država; 75 besedi, s katerima se opeva domovina; 76 mesto v Rumuniji; 77 modri kralj iz sv, pisma.
ska slovenska narodna pesem; 12 oseba Iz sv. pisma; 13 največji francoski sodobni pisatelj (Andrč ...); 14 merilka časa; 16 poklon, podelitev; 17 gostinski poklic; 19 za sebe; 23 del spovedi; 24 žensko ime; 26 cerkveni dostojanstvenik; 27 del besede; 28 prostor za tekmovanja; 30 stari oče; 32 mamilo, strup; 34 telesna okvara; 35 mesto v Švici; 37 Prešernov rojstni kraj; 38 kratica za zavezniško poročevalsko službo (Al-lied Information Service); 40 manjše naselje; 41 dvojica; 42 manjša utežna enota; 46 osebni zaimek; 47 žensko ime; 48 zločinec; 49 Pregljevo dramsko delo; 51 kretnja, znak; 53 gorovje v Južni Ameriki; 54 mlad moški potomec; 56 gradivo, kurivo; 57 reka na Tirolskem; 58 čas pred nočjo; 59 notranje zadovoljstvo; 60 moško krstno ime,- 62 krivoverec iz cerkvene zgodovine; 63 dva enaka soglasnika; 64 oseba Iz sv. pisma; 65 jutranja padavina; 66 domača perutnina,- 67 poldrag kamen,- 70 kot pri 23 navpično; 71' klej, lepilo; 72 besedica, ki se zaobeša.
Hadia Cdwe.i
•
Sobota, 31. januarja:
7,00	— „Iz svetovnega tiska"
17,10	— Prhgled sporeda za prihodnji teden.
Nedelja, 1. februarja:
7,30 — jutranja glasba,
17,10	— poročila,
19,30 — polurna oddaja.
Ponedeljek, 2. februarja:	x
7,15	— zgodov. predavanje % r vs- -< v novem veku",
17,10	— poročila.
Torek, 3. februarja:
7.00	— jutranja glasba,
17,10	— poročila.
Sreda, 4. februarja:
7,15	— jutranja glasba,
17,10	— poročila.
Četrtek, 5. februarja:
7,00	— „Zvočni tednik"
17,10	— poročila,
18.00	— polurna oddaja,
19,15	— pouk slovenščine za nemško govoreče.
Petek, 6. februarja:
7,15	— literarno predavanje „Iz slovenske zgodovine",
17,10	— poročila.
Morebitne spremembe bomo objavili v radiu.
“{? hSr
Izšla bo bogato ilustrirana februarska številka našega mladinskega mesečnika
MLADI
KOROTAN
Tokrat 12 strani. Postanite stalni naročnik! Pišite upravi „Koroške kronike", ki sprejema naročila.
Za dobro voljo
Gospa A.: »Sem slišala da se ho Vaš najmlajši sin oženil. Upam da bo srečen.'-
Gospa B.: »Zakaj pa ne. Skozi vso vojno je prešel brez praske.«
* 11
Ona: »Ko bi vedela, da si tak tepec, bi te nikdar ne vzela.«
On: »Morala bi sklepati po tem, ker sem baš tebe snubil.«
*
Nadzornik: »Ali zares veste, da je bil pijan?«
Stražnik: »Ne prav zares. Toda njegova žena mi je pripovedovala, da je prišel v sobo s pokrovom od stranišča in ga položil namesto plošče na gramofon, da bi igral na njem.«
*
Kuharica:	»Nimam nobenega drobiža.
Pridite po peti uri, ko bo gospa doma.«
Berač: »Ni mogoče. Jaz delam samo od osmih do štirih.«
Opoiofllo upmve
V zadnjem času smo poslali vsem naročnikom, ki še niso poravnali naročnine za leto 1947 položnice. Prosimo, da denar čimprej nakažete in s tem izpolnite svojo dolžnost do časopisa. Če je kdo med tem časem že poravnal naročnino, naj shrani polo-7-ico | za pozneje.
NE POZABI
na vsako položnico, s katero nakazu-isš denar, napisati, čemi; je treba uporabiti nakazani znezek.
„Koroška kronika" izhaja vsak petek, — List Izdaja Britanska obveščevalna služba. — Uiedništvo lista je v Celovcu, Völkermarktsr Ring 25/1 Telefon 3651/02. — Uprava in oglasni oddelek v Celovcu, VSlkermarkter Ring 25/L Teleion 3651. •— Mesečno naročnino je treba plačati v naprej. Rokopisi se ne vračajo. — Tisk: Tiskarna „Carinthia".