Politicen list za slovenski narod. Po pošti prejema« velja: Za oelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., za en mesec 1 gid. 40 kr V administraciji prejemali, velja: Za celo leto 12 gld., za pol leta 6 gld., za četrt leta 4 gld.. za en mesec 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto. Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema upravništvo in ekspedicija, Stoini trg št. 6, poleg „Katoliške Bukvarne". Oznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petlt-vrsta: 8 kr.. če se tiska enkrat; 12 kr. če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniških ulicah h. št. 2, I., 17. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/,6. uri popoludne. Štev. 23 Y Ljubljani, v petek 29. januvarija 1892. X^etiiilí XX~ Postavil proti pijančevanju. Iz drž. zbora, 24. januarija. I. Gospodarski odbor državnega zbora razpravlja te dni o prevažni narodno - gospodarski zadevi, in sicer o sredstvih, s katerimi bi bilo mogoče omejiti vedno rastočo pijančevanje, katero razjeda blagostanje ne le posameznika in njegove rodbine, ampak celih vasij, katero je v nekaterih krajih postalo celo prava ljudska nesreča ter se sme imenovati Dajvečje socijalno zlo. O tej prevažni postavi je poročevalec poslanec prof. Šuklje, ki je temeljito proučil vse razmere in odboru nasvetoval, da se vladni načrt postave sprejme, ker je razmeram primeren in bo mogel pripomoči, da se vsaj omeji nesrečno pijančevanje in njega zelo kvarni nasledki zabranijo. Predno preidem k razlaganju postave same, dozdeva se mi umestno, da o pijančevanju ali sploh o neizmernem zavživanju osobito žganih opi>. jih pijač nekaj obširneje izpregovorim, da bo iz teh dokazov vsakemu jasno, kako silno potrebna je postava proti kugi pijančevanja! Žal, da je zavživanje opojnih pijač skoro tako staro, kakor je stara zgodovina narodov, in res opeva se osobito vino že v prastarih ljudskih pravljicah. Nekateri narodi iščejo nekake slasti v opija-njenju n. pr. z vinom, drugi z žganjem, zopet drugi z opijem itd. Znameniti Aleksander Humboldt piše, da se mora čuditi, kako da so mogli teko divji nomadi med Volgo in Jaiko omisliti si opojno pijačo, katero so si napravljali iz kobilnega mleka, katero so pustili povreti. Vedno hujše pa se je razširilo osobito žganje-pitje tudi v naši domovini; pred 30 leti pilo se je le kako dobro, zdravo žganje, slirovka ali brinovec za zdravje, za mrzlo jutro, da se je človek malo ogrel; žal pa, da se sedaj neizmerno zavživa prava strupena brozga, le da je dober kup. To pa izpod-kopava zdravje in blagostanje in brezštevilno bolezni izhaja iz prehudega žganjepitja. Koliko pretepov, umorov, samomorov, koliko revščine, koliko prodaj kmetij, koliko nepoštenih dejanj izvira in nesrečnega pijančevanja! V Zedinjenih državah severne Amerike zračunili so, da se je porabilo v desetletju (1860 do 1870) žganja v vrednosti 3000 milijonov dolarjev, da je žganjepitje umorilo 300.000 ljudij, da so morali nad 100.000 ubogih otrok dati v sirotišnice in nad poldrugo sto tisoč ljudi v kaznilnice, da se je naštelo od žgaujepijancev nad 20.000 vdov in nad milijon sirot! Hud in silno težaven je boj proti pijančevanju, ker tu treba zatreti močno vkoreuinjeno zlo, ker redkokrat se osobito žganjepivec odvadi in popusti to svojo strast. Pa tudi mogočni tovarnarji, ki izdelujejo žganje (špirit), n. pr. iz krompirja in veliki trgovci so, katere treba poštevati, ker ti ne dado tako lepega dohodka kar tako hitro iz rok. Ostre postave z visokimi kaznimi, visoko obdačenje špirita, vse to ne more zatreti ta kuge, zato pa državniki sami priznavajo veliko nalogo za zatiranje pijančevanja treznostnim družbam, katere osobito častita duhovščina vodi in med ljudmi širi. Zato morajo vsi faktorji zložuo delovati, da se ta kuga zatre in vsakateri, ki bo v tem smislu deloval, bo velik dobrotnik narodu, kateremu velja tudi resnični ljudski rek: Zdrav duh v zdravem telesu! Alkohol, te besede rabiti hočem za špirit ali ono snov, ki dela pijače opojne, vpliva na telo v različnih učinkih in sicer kakor se rabi, ali v malih ali v velikih neizmernih množinah. V prvem slučaju je brez škode, celo blagodejen, v drugem slučaju pa pogubonosen. Alkohol prestopi komaj zavžiti v kri in učeni zdravniki našli so precejšnje množine alkohola ne le v krvi, ampak tudi v možganih, v vranci, v jetrih in ledicah. Preiskave zdravnikov spričujejo, da v veliki množini zavžiti alkohol strjuje kri, ki potem postaja temno-rudeča. Tudi na dihanje vpliva zaužiti alkohol, zeló pa na živce, katere hipoma oživi, oziroma razdraži, a temu sledi nekaka otrpnelost; duševno delovanje prestane in nasledek je popolna omotenost. Zeló male množine alkohola pospešujejo pre-bavljauje želodca, večje ali celó neizmerne množine pa zeló motijo prebavljanje ter s časoma prouzro-čujejo, da želodec opeša ter se vsemu odpove. Zeló kvarnega vpliva je alkohol na delovanje ledic in zdravje človeško. Jako znatno vpliva alkohol na toplino života. Navadno se misli, da se po zavžitju alkohola čuti v telesu neka pomnožena toplina. Vendar pa je ta navidezna pomnožena toplina le zmota in prihaja odtod, da alkohol nekako zdraži one živce, ki shajajo v želodec. Novejše znanstvene preiskave trde celó, da alkohol zniža toplino života. Zato nasvetu-jejo moderni zdravniki n. pr. cognac in druge posebne omotne pijačo celó v boleznih, n. pr. tifusu, pljučnici i. dr., ter so celó nekateri zdravniki, ki pripisujejo alkoholu večjo moč, kakor pa antipirinu. Ne bom se spuščal v to, ker nisem veščak v tej stvari, vendar pa nas to potrjuje, da pijanec kaj naglo zmrzne, če obleži na potu. Dokazano je, da alkohol odteguje sleznim kožicam vodo ter strjuje beljakovine v krvi. Zato se opazuje, da žganjepivci, ki redno vsak dan in dokaj žganja zavžijejo, trpe tudi na raznih boleznih Kaj zeló vpliva na odebelenje, zato imajo znani žganjepivci napihnene obraze in napihneni život, kajti alkohol vpliva na izločitev tolšč v telesu. Alkohol in tolšča, kakor tudi slador in škrob spadajo v vrsto na dušcu bogatih snovij. Ako dobi telo več škroba in sladorja, kolikor ga more v telo z dihanjem prihajajoči kislec zraka okisati, izpremené se te snovi v tolščo. Naj navedem še navadniše bolemi, katere napadajo žganjepivce L i S T t K.. Brundislav Neslan. Spisal Janko Komar. (Konee.) Dasi govore, da so vredniki jako trdega srca, vendar jaz tega ne verujem. Ko so se malo bolj seznanili z delovanjem našega književnika, uvideli so hitro, da ne more biti dolgo tako — naš pesnik in pisatelj bi se uničil. Kaj da storé? Opominjevali so ga ljubeznjivo, da pisateljevanje opusti, češ, da bode zbolel, kar bi bilo pač škoda za takovega velikana. Vendar njihove besede bile so kakor bob v steno! Naš Brunislav Nesldn pel in pilil je z dvojnimi silami in zamotek za zamotkom romal je zopet v vredništva, spremljan z dolgim pismom samohvale in samosvesti. Nu, da vzdržd dobri gospodje zdravje našega slavljenca, ali so pač mogli kaj boljšega storiti, kakor da so prenehali priobčevati njegove spise? Moj Bog, ljubo zdravje je pač največ vredno ! Hm, dasi mi se že zdavnej cédé sline po mastnem vredoištvu, tedaj ne bi bil rad vrednik, ko so prihajala vrednikom pisma od našega Brundislava, vendar pisma brez pesmij, pripovedčic in drugih spisov. Naš pesnik ni dobro razumel njih dejanja in kaj bi se čudili, če je povedal katero tudi bolj i ostro. Prizanašati ni um61. Ubogi vredniki I . . . * * * Kakor silni Dioklecijan, kateri je zapustil svoje cesarstvo in odšel sadit zelje in salato v toplo Dalmacijo, tako je zapustil naš spoštovani Brundislav Nesldn književno polje slovensko in se umaknil v svojo sobico. Bolela je našega velikana grda nehva-ležnost, katero je vnovič skusil, in obžaloval je gorko, da imajo Slovenci tako malo navdušenja za kako plemenito stvar. Kaj se hoče, nehvaležnost je plača sveti 1. Pošteno srce bodri zavest, da si nima kaj očitati, pa tudi ako se mu izneveri ves svet, ono ostane staro in nespremenjeno. Tako je bilo tudi pri gospodu Brundislavu, kateri je razven tega tudi dobro vedel, da se je največjim velikanom za življenja ravno tako godilo in da so se jim slabo plačevala njih dela, pa ga zato niso mogle odvrniti vse te razmere, da bi ne nadaljeval svojega prekoristnega delovanja. Spominjal se je on svoje domovine, katero je vroče ljubil, in si mislil: če me sedanji hinavski svet ne pozua, umeli me bodo ceniti naši potomci. Delal sem v korist domovine, delal bodem nadalje in v delu naj me najde smrt. Po moji smrti prekopavali bodo moje rokopise, a moje ime spominjalo se bode v tisoč in tisoč ustih. Sponrn ostane naj mi me ! Poprej je gospod Brundislav Neslan zapuščal malokdaj svoje stanovanje — razven službeno — od sedaj pa še manje — pristudil se mu je svet. Sedel je vedno v svoji sobici, pero šaralo mu je po belem papirju, a modrica navdihovala mu nevenljive pojezije. Pesen pridružila se je pesuici, pripovedčica pripovedčici in kupček papirja na njegovi mizici ra-stel je od dne do dne. Ponosno pogledoval je na oni kupček in kolikokrat vskliknil: „Evo, vse to je moje, samo moje, a po moji smrti bode tvoje, draga mi domovina! Ljubil sem te vedno in ljubil to bodem do groba. Ohrani mi spomin !" Prišlo pa je drugače. Nesreča, katera je preganjala Brundislava od zibeli, hotela se je z njim šaliti še v njegovi samoti. Bilo je dolgočasnega zimskega dne. Brundislav Neslan moral se je baš vrniti iz svoje pisarne od dnevuega posla, a stara njegova postrežnica pripravila mu je svetilko, tako, da je mogel g. Brundislav, domov prišedši, precej na delo. Baš je nažgaln svetilko na njegovi mizi in hotela nekoliko pobrisati tam okoli, ali nerodna in brljava, kakor je bila. za dela se je nehote v svetilnico tako nerodno, da se Trgovinske pogodbe. (Govor državnega poslanca g. Frana Šukljeja v državnem zboru dne 12. januvarija 1892.) I. Častita gospoda! Pri parlamentarnem razpravljanju trgovskih pogodeb je mogoč» dvojna metod». Nekateri govori načenjajo se s tem, da preiskujejo vpliv pogodeb na posamične stroke proizvajanja, iu iz teh podrobnostij sklepajo o pogodbi. Ta metoda se jako pogosto porablja, o tem se prepričamo tudi v tej debati. Meni se ta metoda ne zdi priporočljiva, temveč imam proti njej več pomislekov. Naravno je, da najprej pogledamo na one gospodarske stroke, katerim bode pogodba škodovala, iu to kali razsodek in moti nepristranost. Gospoda moja! Stara resnica se ne more dovolj naglašati, daje vsaka trgovinska pogodba le kompromis nasprotujočih se koristi j. Pogodb3, katera bi za eden del imela same koristi, je nemogoča. Zgodovina ne pozud nobene take pogodbe. Ko bi se o zloglasni methueški pogodbi trdilo, da je Angležem dajala same koristi, za Portugalce pa bila v vsem škodljiva, bi to niti ne bilo resnica. Jaz mislim, gospoda moja, da je druga metoda boljša. Ta metoda zmatra vse politično in gospodarsko življenje kake države za celoto, in potem preiskuje, kake posledice bode kaka pogodba imela za to skupnost, za to celoto. Danes se je eden sam predgovornik s Češkega postavil na to stališče. Poskusil bodem s tega stališča dokazati, v koliko se dajo morda izvajati druge posledice. V edni stvari pa hočem takoj odjenjati časti-teinu gospodu poročevalcu manjšine. Mogoče je, da se nahajajo gospodarski okoliši, ki so tako zavisni od ene same gospodarske stroke, da so vse koristi, izvirajoče iz pogodbe, za ta okoliš iluzorične, če prehudo zadene pogodba to posebno stroko proizvajanja. To velja o vinstvu v Dalmaciji, na Južnem Tirolskem in deloma tudi na Primorskem. Priznavam, da je položaj teh gospodov proti pogodbi jako težaven. Dobro umevam to težave, kajti sam sem iz dežele, ki ima znatno vinstvo, in sem sin vinogradarjev. Poleg tega pa še zastopam okraj, v katerega gospodarskem življenju je vinstvo znamenit faktor. Tako sem prišel do razgovora o vinski carini. Gospoda moja, v tem oziru se je zadnji čas razvila silna agitacija. Agitacija je v toliko napačna, da se to, kar je samo mogoče, zamenjava z učinkom, ki je zares nastopil. Treba mi je le na to opozoriti, kar je povedal gospod poročevalec manjšine. Iz tega sledi, da nameravana carina 3 gld. 20 kr. za italijansko vino v sodih ni nič novega v naši carinski zakonodaji. Določbi končnega zapisnika, kateri se danes toliko ugovarja, 1887. leta niti v odseku, niti v zbornici ni nikdo ugovarjal. je luč prevrnila, svetilnica razbila, a razlito olje počele s plamenom goreti. O groza, nesreča ni prizanesla niti Bruudislavovim spisom, kateri so bili ondi naloženi, olje je tudi poškropilo nje in preje nego je starka pogasnila z odejo ogenj, uničeno bilo je delo, trudapolno delo — mnogih let — g. Brundi-slava Neslanega — uničeni so bili njegovi spisi. Za par trenotkov pozneje odprla so se vrata, a v sobo stopil je bledi Bruudislav! „Moji spisi!" vskliknil je obupno in se zgrudil na postelj. „Moji spisi — moja slava!" ječal je nesrečnež in si ruval brado in lase. Sedaj je pojmil, da je on rojen pod nesrečno zvezdo! Iu več ne poje niti ne p'še Brundislav Neslan, že popr.;jo m račun, je sedaj še mračnejši, govori le z malokaterim človekom, nosi še bolj dolgo brado in lase iu prezira ves hinavski svet. Nu, saj je pa tudi mnogo bridkega prestal. A Slovenec pa lehko zdi-huje po njegovih spisih, osoda otela jih je njemu in nam, vzela njemu neumrlo slavo, a nam slovstvenega velikana. Usoda je tako hotela! Presahnil je vir poezije, presahnil za vedno. Gospod Brundislav Neslan je zopet navaden človek in nič več ne pošilja svojih spisov. Pošta je zgubila pač marsikateri groš, vendar uredniki imajo sedaj — mir. Tod» j.»? popolnoma pritrjujem gospodu pred-govornijfu Dalmacije, da s« je jako shujšal po« «d 1887. leta, ko smo s« posvetovali o novi italijanski trgovski pogodbi. Pristavil bi lahko „premeni!" v neugodnem zmjsiu posebno za naše kraje. V čem pa tiči uzrok? Pred vsem v tem, d« mi lastne skušnje vtoo, kako čkodo uapravlja trto» uš, v tem, ko v Dalmaciji in na Južnem Tirolskem le pripovedovati sližijo o tej škodljivki. Le poglejte poslednja poročila o trtni uši v Avstriji, pa se bodete prepričali, da je od kranjskih vinogradov že 53% okuženih. Ce se hočete poučiti o gospodarskih posledicah te nezgode, vabim Vas, da pojdete z menoj v kako našo vinarsko občino. Kdor ima jasen pogled in odkrito srce, temu bode tesno pri srcu, ko bode videl hitri narodno-gospo-darski propad. Nezgoda je tukaj, prebivalstvo je prisiljeno, braniti se. Toda pri nas ne moremo opustiti vinstva, kajti preveč kapitalov je v&tije vloženih in je prevažen vir dohodkov našemu prebivalstvu. Po tem takem so naši ljudje prisiljeni, lotiti se prenovljenja vinogradov. Komur je ta stvar nekoliko znana, ta bode vedel, koliko troškov in truda bode zadelo prebivalstvo. Zadosti je, če povem, da se zemlja mora meter globoko prekopati, potem se morajo ameriške trte posaditi, požlahniti. Več let potem še ni nobenega pridelka iu troški obdelovanja se za zmiraj po-vekšajo. Umljivo je, da se prebivalstvo, ki je že tako obubožauo, le nerado in uekako obupno poprijema tega dela. To obnovljenje se pa splača le pri gotovih pogojih. Nadejam se, da pogoji ostanejo ugodni. Ti pogoji so sedanje vinske ceue. Pred štirimi ali petimi leti se je dobil pri nas hektoliter vina za 8 ali 10 goldinarjev, sedaj pa velja 20—30 gld. Baš ta visoka vinska cena nagiblje vinogradarje, da se lotijo obnovljenja vinogradov. Pomislite, gospoda mojs, v kak položaj bi pripravila naše vinogradarje končna določba k italijanski trgovski pogodbi baš tedaj, ko bi naše vinstvo najbolj potrebovalo varstva! Namesto tega varstva pa preti nevarnost, da se vsled korakov inozemske vlade vinska carina poniža za 3 gld. 20 kr. in se naše meje odpro mnogo cenejšim italijanskim vinom. Nevarnost, gospoda moja, se najbrž ne uresniči, a'i vendar že ta negotovost zadošča, da prebivalstvo zgublja veselje do obnovljenja vinogradov. Gospoda moja! V tem oziru so pri nas razmere še mnogo neugodnejše, nego v Dalmaciji in na Južnem Tirolskem. Tukaj gre le za to, da se ohranijo razmere, ki so se pokazale poslednja leta jako ugodne. Pri nas pa gre za obstanek vinstva. Konstatujem, da je to vpliv obnovljenja končne določbe italijanske trgovinske pogodbe. Vendar se v tem oziru ne strinjam z gospodom poročevalcem manjšine. Jaz ne verjamem, da bi se hitro zmanjšala carina na 3 gld. 20 kr. Poročevalec se je skliceval na ponudbo iz Barlette. Verjamem. Takih glasov bomo še več slišali v tej debati. Prišli bodo še drugi, ki se bodo sklicevali na glasove italijanskih strokovnih listov in pa na izjave interesovanih skupin itd. To pa zd-me ni merodajno, in jaz ne morem, da bi ne omenil neke stvari, ki je prav za prav odločilna. Italija ne bode enostranski proti nam znižala carine od vina, kar bi nas prisililo, da zuižamo tudi mi vinsko carino. Uzrok temu so trgovsko-politične razmere med Italijo in Francijo. Ce pregledate bogato statistično gradivo, katero je pridejala vlada trgovskim pogodbam, bode Vam takoj jasno, kako vpliva na Italijo v trgovsko-poli-tičnih ozirih gospodarski mnogo močnejša sosedna država. Gospoda moja! Tukaj ima Italija take koristi, da proti njim niti v poštev ne pride kako pomno-ženje izvažanja vina v Avstrijo. Vzemimo n. pr. vino. Dočim je še 1887. leta torej leto, predno je potekla trgovinska pogodba, Italija izvozila 2,782.000 hektolitrov, se je izvoz 1890. leta pomanjšal na 19.000 hektolitrov, to je, izvažanje je popolnoma prenehalo. Storimo korak dalje in vzemimo laško olje. Še 1887. leta je Italija izvozila v Francijo 237.000 kvintalov, 1890. leta se je pa izvoz ponižal na 86.000. Lahko bi nadaljeval, govoril bi lahko o svili, lahko bi kazal na druge izdelke, ki imajo za Ita- lijo nekaj pomena, na slamnate trakove in pletenine, mramor in mramorao blago itd. Povsod vidimo, da bodo živahni interesi «iljjj, da «i prizadeva » Francijo doseči le količkaj ugodne trgovsko-poJítiéne razmere. Vprašam Vas, je \\ mogože misliti, da bi Italija tako postopala, da bi nam rekla: Ti smeš s tvojimi vini priti k nam s 5 franki 77 centimi, dočim hočemo proti Franciji obdržati svojo carino 20 frankov? Gospóda moja! Jaz trdim, kolikor morem soditi o tem, da Italiji ni mogoče s takim postopanjem izzivati represivnih naredb s strani Francije. S tem bi se gospodarski odnošaji teh dveh držav, od katerih je vendar očitno Italija slabša, neizrečeno shujšali, vzbudilo bi se strašno nasprotje, in tako smem vsaj sklepati, da Italija ne bode mugla lahko jednostranski postopati proti nam. Častiti gospod poročevalec manjšine je to tudi čutil in je sam — in jaz sem mu hvaležen za to — priznal važnost tej okoliščini, ali se je skliceval ua ogerskega poslanca Matlekovica in rekel, — ne vém, če ga je prav navajal, — da bode prava nevarnost še le nastopila, ko se napravi trgovinski mir mej Francijo in Italijo. Gospoda moja! Vso čast priznavam avtoriteti znanega strokovnjaka Matlokovic-a, kajti meni je znan že iz slovstva, pa naj tudi priznam, da je citat prav naveden, vendar moram drugače soditi. Zakaj je sedaj nevarnost tako velika? Zato, ker Italija po dveh nenavadno dobrih letinah — in jaz si vend;r misliti ne morem, da bi se slednje leto toliko nabralo, kakor se je 1890. in 1891. leta, nikamor ne more s svojimi pridelki, ker najde povsod previsoke zagraje, katerih prestopiti ne more. Ko se Francija in Italija sporazumite, bodo pa francoski kupci poiskali italijansko vino. Poleg tega bode pa pogodba z Nemčijo Italijanom omogočila, da bodo mnogo več vina izvažali v Nemčijo. Sedaj naj pa pride še avstrijski kupec. Gotovo se bode uveljavila narodnogospodarska osnovna resnica, da mnogo kupcev blago podraži, in potem odpade pogoj, ki se opira na razliko cene italijanskega vina. Nam, ki pridelujemo le belo vino, se je še manj tega bati. Našemu občinstvu, ki je vajeno naših vin, ne ugaja okus italijanskih vin. Tem vinom se privaditi, treba je premeniti okus, in to je neka osebna žrtev. To žrtev je pač pričakovati, ko bi bila razlika v ceni velika, pri razmerno majhni razliki pa nikakor ne. Kakor mislim, omenil sem tukaj dveh stvarij, katerima se ne dá lahko oporekati. Navesti pa hočem še tretji argument, ki bode pomiril duhove. Še celo poslanci napačno mislijo o stanju trtne uši v Italiji. Splošno se misli, da Italija še trtne uši ne pozna, ali mrčes je že našel pot v Italijo. Tukaj imam pri roki zbornično poročilo, katero se je predložilo zbornici italijanski. Tukaj vidite „Relazione sui provedementi contra la filossera", z dné 10. junija 1891. Ce pregledate to poročilo, bodete se prepričali, da ima italija že dosti tega škodljivca. Tukaj vas opozarjam na zemljevid, iz katerega razvidite, da se je južno-italijanskih vinogradov lotila trtna uš. Sprva so napredki tega mrčesa seveda počasni, toda mi vemo iz lastne skušnje, kako hitro se pozneje množi. Ce je pa temu tako, smemo sklepati, da bodo cene italijanskemu vinu še drugače poskočile in potem bode izvažanje italijanskega vina v večjih množinah se še bolj pomanjšalo. Sedaj lahko končam o vprašanju vinskih carin. Določba je za nas žalostna in preteča pred vsem zaradi tega, ker vzbuja čuvstvo negotovosti in hode napravila neke razmere, katerih pritisek na vinsko trgovino in na vinsko pridelovanje se ne more dovolj ceniti, tudi če do tega ne pride, česar se bojimo. Italijanska pogodba 1887. leta ni bila dobra, to smo že tedaj čuli, ko smo se v cdseku posvetovali o njej. Sedanja pogodba se nanjo opira in je, če le moč že slabša, — opozorim naj le na carino od platna — in jaz rad ponovim, kar sem že rekel v odseku: Ko bi šlo samo za italijansko pogodbo, bi se niti trenotek ne pomišljal, z vso odločnostjo se jej upreti, proti njej govoriti in glasovati. Politični pregled. V Ljubljani, 29. januvarija.. Češka sprava. Kakor poizvemo it čeških listov, se češko plemstvo nikakor ni ujavilo proti češki spravi, ker vé, da ga veže dana beseda. Ve- 'čina čeških plemenitnikov je pa teh mislij, da sedanji čas ni ugoden za daljšo izvršitev sprave, ker so duhovi na obeh straneh tako razburjeni, da objektivna sodba skoro ni mogoča. Tudi je treba, da «blastva poprej dovrše vse priprave o ločitvi okrajev za vso deželo, ker le potem se bode mogla vsa stvar presojati. Sicer pa veleposestniki mislijo, da tukaj ne gre za osnovo zaključenega nemškega ozemlja, temveč za razdelitev okrajev po želji prebivalstva, pri čemer se ima poleg narodnih razmer ozirati tudi na gospodarske in komunikacijske koristi.— Iz povedanega j-j pač jasno, da veleposestvo nikakor ne bode dopustilo, da bi se češka razdelila v češki in nemški del. Razmere v Liberci. Deželni šolski svet je odločil, da se ima češki učitelj Fuks, katerega je bil odstavil okrajni šolski svet liberški, zopet nastaviti na prejšnje mesto. To je pa nemške gospode v Liberci jako razdražiio iu tožili so omenjenega češkega učitelja, da se je pregrešil proti § 11. znane policijske naredbe z dne 20. aprila 1854, s tem, da je zmerjal nekega nemškega telovadca, ko je bil cesar v Pragi. Učitelj je bil obsojen na dva dni zapora. Proti njemu so pričali trije nemški telovadci. Gospod Fuks se je pri obravnavi izjavil, da hoče dokazati, da tisti čas še na mestu ni bil, kjer se je baje vršilo dejanie. Tako se je proti obsodbi pritožil. Dokler pa rekurz ni rešen, ne morejo ga na prejšnje mesto nastaviti in učitelj Mikulec. katerega je nastavil okrajni šolski svet, lahko muči češke otroke. Od čeških starišev se proti njemu že čuje jako mnogo pritožeb. Ogersko. Včeraj so se začele volitve. Dosedaj o izidu imamo jako malo poročil. V Požunu je bila posebno huda volilna borba. Zeuske, otroci iu dijaki hodili so po ulicah z Apponyijevo zastavo. — Kolikor je dosedaj znano, voljenih je 11 liberalcev, mej njimi trgovski minister Baross, dva pristaša narodne stranke in eden Ugronov somišljenik. Prva poročila so jako ugodna za vlado. Drugače tudi ni bilo pričakovati, ker je pritisek jako hud. Vna»je države. Nemčija. Cesar je podelil ministru grofu Zedlitzu red rudečega orla prve vrste s hrastovim listom, meči in prstanom, ministru pl. Heydenu red rudečega orla prve vrste s hrastovim listom, ministru Thieleun zvezdo k rti»kt Tiskam«" v L ud1;*ui.