Poštnina plačana v gotovini
Ljubljana, sobota 27. avgusta 1938
Cena Din 1* -
Naročnina:	letno Din	24’—
polletno „	12'—
četrtletno .	6#—
za inozemstvo letno „ 36 — Izhaja vsak drugi četrtek
GLASILO JUGOSLOVANSKEGA LJUDSKEGA GIBANJA ZBOR
Uredništvo in uprava: Ljubljana,
Novi trg št. 4/11
Leto III
Štev. 13
Dimitrije V. Ljotič:
Dr. Matek gre v Beograd
ZBOR
»Ne moreva se midva razumeti?
To služi mi le v čast! Tvoj svet ni
moj..« Šekspir.
»Jutro«, ki dne 7. t. m. ponatiskuje napad celjske »Nove dobe« na nas (o čemer smo pisali že v zadnji številki našega lista), dodaja temu napadu cvetko, na katero se radi njene izredne značilnosti danes zopet vračamo, in ki se glasi dobesedno tako-le:
»Mi samo še dostavljamo, da se nam smili mladina, ki ne sme misliti in mora samo izvrševati povelja svojega vodje in njegovih malih vodičev, pa tako zapravlja čas in ustvarja žrtve za nekaj, kar ne more mladim dušam trajno nuditi zadoščenja.«
Pomislite samo! Purgarjem, ki so zaprli svoje možgane, če že ne prej, pa najpozneje takrat, ko so zlezli s šolskih klopi, se naenkrat smili mladina, ki ne sme — misliti!! To je prav tako, kakor če bi se smilila mutcu riba, ki ne sme govoriti ali pa, če bi se le-ta smilila otroku, ki se vode boji, češ, da je revca riba vedno mokra ...
Naša mladina se zahvaljuje »Jutru« za njegovo sočutje, toda njej se še mnogo bolj smili »Jutrova« mladina, kolikor je je sploh še ostalo, katere ves program je vihteti kadilnico pred uglednimi voditelji in se z njimi fotografirati, zapravljati čas z elitnim plesom v predpustu, s flirtom v postu in predpustu, z radiom v lokalu in poklonitve-nimi »tekmami« v »večnem mestu« ali zastonj počitnicami ob obalah sredozemskega škornja...
Da pri JNS nihče ne ustvarja, niti ne podnaša kake žrtve, vemo §e predobro. Gornji program namreč nudi purgarsko zadoščenje skozi vsa študijska leta, če že ne duši, pa vsaj telesu brez vsakršnih žrtev. In tisti, ki ta program dajejo, se s tem ne izpostavljajo prav nobeni nevarnosti, ker le-ta ni nikomur nevaren, razen tistim, ki se ga tako navdušeno oprijemljejo...
Pri Zboru pa je res malo drugače! 1 am vodje in »vodiči« ne samo da ustvarjajo žrtve, temveč celo prednjačijo v njih pod-našanju! Veliki vodja pa prevzema javno polno odgovornost brez vsake imunitete za reči, za kakršne so ravno v najnovejšem času dokazali JNS slovenski »velikani«, da z vsemi svojimi imunitetami še pomisliti ne smejo!! Zato doživljajo poraz za porazom, nudijo se venomer tudi za majhno ceno, da bi jim ne bilo treba še naprej jesti »grenkega kruha opozicije ...« V svoj voz želijo vpreči Sokolstvo, mladino in vse svoje nacijonalne in kulturne organizacije. Povsod pa naletijo na odpor — posebno pri mladini, ki jim trumoma uhaja k nam _ ker mladina išče samo resnico in vzame vse zares. Odtod tudi tista velika jeza na nas ... Najnovejši fiasko to samo potrjuje. Grozdje je sladko — samo previsoko visi...
Zboraška mladina pa, sprejemajoč žrtve na sebe, sledi z največjim navdušenjem svojemu vzoru, vtelešenemu junaštvu in mučeništvu! Zato se tej mladini tudi ne more zgoditi, da bi njen veliki vodja kdaj bežal pred — avtobusi in da bi njeno jugoslovansko zastavo kdaj reševali drugi, kakor je zboiraška mladina nekoč že morala reševati tako zastavo »Jutrove« mladine zato, ker je šlo za — jugoslovansko zastavo!
Puhloglavec sledi strahopetcu na povelje, junak svojemu vzoru-junaku pa sam iz notranje pobude! To naj si zapiše »Jutro« za uho! Jugoslavija je zemlja junakov, ne pa purgarskih strahopetcev! Zato bo vstala notranje prerojena iz žrtev junakov, ne pa iz strahopetnih političnih in denarnih kombinacij purgarjev. Zato tudi trdimo, da smo edini nacionalisti, ker edini z žrtvami pripravljamo notranje vstajenje Jugoslavije! Prav je, da nam je »Jutro« povedalo, da ni zmožno takega nacionalizma! Nam sicer ni povedalo nič novega, ampak prav
— JNS
je, da to ve tudi naša narodna javnost, da se bo vedela opredeliti, dokler je še čas! Zato pa vsi resnični borci, kjerkoli bi danes še bili, v — Zbor!
Pri tem pa si ne moremo kaj, da ne bi vse take na novo vstopajoče borce takoj opozorili na neko pri Zboru značilno in neobhodno okolnost. Zbor zahteva brezpogojno celega človeka! Zboru se moraš posvetiti ves z dušo in telo izčrpajočim delom! Tako se mu moraš predati, da vzdržiš,
— če nisi naravnost atlet, — v prvi črti le nekaj let, potem pa moraš, — kakor tudi najboljši borci na fronti, — spet v rezervo, da se odpočiješ in oddahneš. Čim višji položaj zavzemaš v Zboru, tem bolj prihaja to do izraza. Tako je n. pr. moral naš vrli tovariš dr. Cedomil Medini, starešina področja v Šibeniku, iz zdravstvenih razlogov odložiti funkcijo starešine in ostati samo navaden član Zbora. Delo v Zboru ne sme zaostajati! Čim borec na čelu zaradi naporov opeša, ga nadomesti svež tovariš, pa naprej na juriš, do zmage! Taka je zahteva časa, tak je tempo dela!
Več kot navadno je seveda, da tega sta-rostrankarski purgarji, ki se niso še nikdar pretegnili pri delu, ne morejo razumeti. Najmanj pa to more razumeti ljubljansko večerno »Jutro«, pa je zato, čim je zvedelo za ostavko dr. Medinija, hitro zapisalo v svoje potrpežljive stolpce, da nekaj v vodstvu Zbora »ni v redu«... »Jutro«, ki je navajeno, da starostrankarski vodja ali »vodič« celo na smrtni postelji še vedno lahko ne samo opravlja politiko, temveč tudi še po deset funkcij upravnega svetnika raznih industrijskih, bančnih in drugačnih dobičkanosnih podjetij, čisto prirodno mora smatrati, da nekaj »ni v redu«, če se daje ostavka. Oni, ki smatra, da je človek najzrelejši za politiko takrat, ko ima za edini življenjski cilj samo še dobro stolico ali pa, kakor je nekoč beograjska »Politika« pisala, ko je človek že toliko star, da ga niti osa več ne piči, oni ne more razumeti, kako bi se mogel človek v politiki
— izgarati! Saj politika se po njegovem lahko vodi tudi iz bolnišnice ali kakega podobnega humanega zavoda ... Dokler še lahko migaš s prsti desne roke, lahko opravljaš »trudapolno« funkcijo podpisovanja raznih strankinih, tovarniških, bančnih in drugačnih fermanov, za katere vendar vlečeš prav požrtvovalno težke tisočake. Na »Jutrovem« se odlaga funkcije šele takrat, če se jih več ne izplača opravljati! Zato seveda po njegovi miselnosti »nekaj ne more biti v redu« z vodstvom, če se funkcije »več ne izplačajo«. In končno »Jutro« vedoma vara javnost, če omenja v zvezi z ostavko dr. Medinija tudi »ostavko« dr. Danila Gregoriča — ko vendar ves svet ve, da je bil le-ta iz Zbora že izključen. V tem tiči vsa politika na »Jutrovem«! Tako pojmovanje politike pa seveda nima nič skupnega z našim pojmovanjem politike, po katerem je le-ta težka služba narodu.
Vsi tisti torej, ki nameravajo v Zbor, pa nič manj tudi tisti tovariši, ki so že v njem, se morajo poleg vsega drugega tudi zavedati, da se jim politika v Zboru ne bo nikdar izplačala, pač pa se bo politika Zbora izplačala celoti — narodu, ki jo bo zato tudi znal vrednotiti.
»Jutru« in ostalemu JNS tisku pa se priporočamo, naj nam daje tudi v bodoče s svojim bistroumnim in nenamenoma odkritim pisanjem priložnosti, da mu nazorno pokažemo vso razliko med njegovim »nacionalizmom« in našim nacionalizmom, da ne bo potem raznih čenč o — »cepljenju nacionalnih vrst«...
V	Zboru je vse v redu — da bi le pri »Jutru« bilo tako — ali ne?...
VSI V ZBOR
Rajši iščem resnico, kot da jo najdem gotovo.	Lessing.
Ta članek je bil napisan še pred odhodom g. Mačka v Beograd. Priobčilo ga je glavno glasilo »Zbora« — »Novi put« v Petrovgradu. Radi zanimivosti ga post festum vseeno prinašamo. Ker ima »Zbor« preroški dar, je tudi to pot napovedal pravo. G. Maček je v svoji politični »bistroumnosti« zopet enkrat utrdil in podaljšal življenje tistemu, kar je hotel oslabiti in podreti. Tragedija njegovega sporazuma z 8. oktobra se je ponovila ...	Uredništvo.
Izgleda, da bo g. Maček vendarle šel v Beograd. Tako bobnajo in grajajo vse vesti.
Za nas, in ne samo za nas, to ni važna stvar; so pa ljudje, za katere je važna.
Za Združeno opozicijo je posebno važna. Kajti njena glavna in edina karta je ta prihod.
Mi — to se razume — nimamo »korenin v narodu«, kot to tako lepo pripoveduje Združena opozicija. Toda čeprav ima »korenine v narodu« samo Zdr. opozicija — mi vseeno nikdar ne bi mogli imeti svojega glavnega aduta samo v takem dogodku, kot je prihod g. Mačka.
Toda zaman tako govorimo, to nič ne pomaga, kot tudi niso nič zalegla naša svoječasna svarila, da bi se ne sklenil tisti famozni sporazum od 8. oktobra. Nič ne zaleže — ker si Zdr. op. od tega obiska obeta velike stvari.
Ko bo ta članek zagledal beli dan, bo verjetno g. Maček že v Beogradu — če se kaj drugega ne zgodi. Pa bomo tako kot pri onem znanem sporazumu od 8. 10. 1937 videli mi in vsa ostala javnost — koliko je bilo vika in radi česa.
*
Tega članka ne pišemo zaradi samega prihoda g. Mačka, temveč da pokažemo in dokažemo svojo glavno tezo.
*
G. Maček bi že davno imel priti v Beograd. Vabili so ga tam in čakali nanj. In številne obiske so izmenjavali. Toda on ni hotel priti.
30. junija je njegov glavni organ »Hrvat-ski dnevnik« prinesel članek, v katerem Piše nekako tako (pišemo po spominu):
»So ljudje, ki so dolga leta sodelovali s hrvatsko seljačko stranko, pa še vedno ne razumejo, da je njena glavna naloga rešitev hrvatskega vprašanja, da pa je vse drugo postransko in more priti v poštev šele izza njega. O teh ljudeh se zares more reči, da so brez političnega smisla.«
Ta članek je bil napisan, ko je g. V. Vlajič bil kot odposlanec Zdr. op. pri g. Mačku, pa je bil gotovo v zvezi z nekim predlogom, ki ga je stavil g. Vlajič, katerega pa je g. Maček ocenil, da nima zveze z reševanjem hrv. vprašanja ...
No in v kolikor je znano, koliko važnosti polaga Zdr. op. na prihod g. Mačka v Beograd, je dovoljena zelo verjetna predpostavka, da je v tem predlogu bilo ravno povabilo za g. Mačka, naj gre v prestolnico.
*
Tako je pisal dne 30. 6. »Hrvatski dnevnik«. Toda 2. 7. t. 1. je bil g. Maček na enodnevnem prebivanju v dravski banovini, in že 3., 4. ali 5. julija je bila Zdr. op. obveščena, da bo g. Maček prišel v Beograd koncem julija.
Tako je tudi g. Davidovič že 6. 7. odšel v Vrnjce, da bi mogel tam preživeti svojih ena in dvajset dni, pa bi le do 28. 7. mogel priti v Beograd k sprejemu g. Mačka.
Tudi g. Stanojevič je še pred koncem meseca prišel v Beograd iz svojega Knja-ževca — seveda zato, da bi tudi on pričakal predsednika Hrvatske seljačke stranke v Beogradu.
Toda — gosp. Maček ni prišel. Čudno je obolel, da se ni vedelo: ali bo sploh prišel, ali bo odložil svoj prihod za en dan ali dva, ali za nedoločen čas.
Ali kmalu zatem se nam zvali teža s prsi... On pride! Hvala Bogu! No in sedaj bo najbrž res prišel — če ne pride zopet kak nepredviden slučaj na pot...
*
Nas pa ni zanimalo to, o čemur smo doslej pisali, temveč to, kar bomo seda} povedali.
Kaj je vplivalo na dr. Mačka, da se skozi leta ne odzove vabilu svojih političnih kompanjonov — in kaj ga je pokrenilo, da se je sedaj iznenada vendarle odzval?
Obstoja narod Srbov, narod Hrvatov in narod Slovencev (kot to trdi g. Maček in njegovi kompanjoni) že dolgo — dolgo pa tudi že obstoja potreba po njihovi slogi — pa tudi po prihodu dr. Mačka v Beograd.
Toda on skozi leta ne pride.
Nekateri mislijo, da je prišlo do tega pod vplivom onega enodnevnega bivanja dr. Mačka v dravski banovini.
Toda izgleda, da se usoda naše države sploh ne kuje v njenih mejah. Niti in mreže se pletejo oddaleč, Izven njenih meja; tu pa državniki igrajo in delajo po svoji pameti v toliko, v kolikor igrajo po svoji pameti figure v lutkovnem gledališču — kot je to letos spomladi tako lepo povedal naš tovariš A. Lazarevič v svojem krasnem govoru o zunanji politiki v Narodni skupščini.
*
Mi pa smo obveščeni, da je ta nagli preokret g. Mačka povzročilo obvestilo, katero mu je 30. 6. poslal dr. Krnjevič, njegov »zunanji minister«, ki sedi v Ženevi
—	še vedno.
Obveščeni smo: Krnjevič je židovski zet in mason; njegova žena je po rodu iz ■rodbine Hirschler iz Ivanič grada; njen brat je bil obsojen v Berlinu zaradi komunistične propagande.
Židje, masoni, levičarji in ostali njihovi bližji in daljni prijatelji so zaradi svojih lastnih interesov potegnili za vrvico in — g. Maček je naenkrat prišel do prepričanja, da je njegov prihod v Beograd potreben in koristen — celo za rešitev hrvatskega vprašanja.
Samo tako je mogoče razumeti tisti članek iz »Hrvatskega dnevnika« z 30. 6. t. 1., v katerem se politični kompanjoni iz Združene opozicije tretirajo kot ljudje brez političnega smisla, zato ker toliko silijo v g. Mačka, naj pride v Beograd...
Takoj nato pa, čez tri dni — se situacija popolnoma spremeni in fronta naglo obrne: in — evo ga v Beogradu!
*
Mogli bi po vsem tem reči s pravico: torej ni dovolj, da obstoja »narod Hrvatov« poleg ostalih »narodov« Jugoslavije, pa da se prične reševati njegove težkoče in stiske — ne!
Ta »narod Hrvatov« in ostali »narodi države« bi mogli mirno čakati še sto let in bi g. Maček mogel živeti dolgo kot Me-tuzalem — pa on ne bi niti šel, niti prišel v Beograd.
Da pa je le prišel, je bilo treba, da židovski zet in mason dr. Krnjevič s svoje ženevske opazovalnice javi dr. Mačku nujno potrebo za hrv. narod, da gre takoj v Beograd, kjer ga že tako dolgo zaman čakajo ...
S stališča g. Mačka spada njegova pot v Beograd torej v resor njegovega »zunanjega ministra« dr. Krnjeviča... S te strani torej nimamo pravice, da bi se čudili...
Samo ne vemo, če se njegovemu »ministru« ni zopet dogodila ista nezgoda, kot tedaj, ko je 11. ali 12. marca t. 1. napisal v svojem »izveštaju«, da po zanesljivih ženevskih informacijah z »anšlusom« ne bo nič in da je Sušnikov uspeh zasiguran... No če bi samo nekaj ženevskih listov prebral tisti dan, bi videl, da je tako Avstriji kot Sušniku odzvonilo...
G. Mačkova stvar je, da svoje odločbe uravnava ne po interesih ^naroda Hrvatov« in njegove zemlje, temveč po migljajih svojega »zunanjega ministra«, ki je slu-
čajno očividno odlično povezan z internacionalnimi klikami in koterljamL
Mi tega nismo napisali, da bi njega prepričali. Ne pišemo niti zaradi Združene opozicije.
Mi pišemo te vrste zaradi našega naroda, izmučenega in delavnega naroda — ki živi na najlepši zemlji z najtragičnejšo zgodovino — naroda jugoslovanskega — da bi razumel in si zapomnil sledeče:
Niti za prihod narodnega voditelja v
prestolnico njegove države ni dovolj — kot ljudje mislijo — samo enostavna potreba in stiska naroda — —
—	ničesar se ne zgodi, o narod, dokler iz ozadja prozornega platna ne potegnejo za vrvico razne internacionalne klike, ko-terije in organizacije: šele na to potezo TUJE VOLJE se premakne tvoja zgodovina, o narod moj!!!...
A ti, ubožec, si mislil, da je drugače!?...
Dimitrije V. Ljotič:
Dr. Maček je bil v Beogradu
Pri sprejemu je bilo zares mnogo ljudi. Presenetilo je to celo njega in njegove politične prijatelje iz Združene opozicije.
'Nas pa to ne preseneča. Toliko se je pisalo in govorilo o g. Mačku in njegovem prihodu ali neprihodu, da za ceno take več mesecev trajajoče reklame ni noben čudež, da je bilo toliko ljudi. Čudno bi bilo, da jih ni bilo še več.
Kajti če se prihodu nekega politika v prestolnico lastne države pripisuje tak pomen, kot se je to razširjalo skozi mesece v informativnem, pa celo oficijelnem tisku •— potem je zares čudno, kako toliko režiserjev ni zmoglo zbrati še mnogo več radovednih ljudi, kot se jih je ono nedeljo zbralo.
Vendar bi se strašno motili oni, ki bi to ogromno množico ljudi pripisali k Združeni opoziciji. Mnogi so prišli tja iz kljubovalnosti — toda zato z Zdr. op. in z g. Mačkom nimajo vseeno nič skupnega.
Vse to pa omenjamo samo mimogrede. Sedaj pa se ozrimo na politične posledice tega prihoda, razgovorov in resolucij.
*
Tega dne je bil v glavnem potrjen sporazum z 8. oktobra pr. 1.
Že samo to dejstvo samo po sebi zadostno pojasnjuje naše stališče. Ta sporazum od 8. oktobra je bil v stvari nesporazum. Velik in tragičen ta nesporazum sicer ni za tiste, ki so pri njegovi ustvaritvi sodelovali — ker se dobro zavedajo, da sporazuma sploh nikjer ni. Tega se zaveda g. Maček, pa tudi šefi Zdr. opozicije.
Prav za prav so se sporazumeli saino v tem, da hočejo porušiti to, kar je sedaj tu. Toda niti ene edine besede sporazuma ni o tem, kaj naj bi prišlo na mesto tega, kar se ruši. O tem oni niso smeli niti govoriti, kaj šele, da bi se o tem sporazumevali — ker bi tedaj takoj zazijal med njimi prepad.
Tu pa je ravno politično najslabotnejša točka njihovega dela. To je tako slabotno mesto, da bi v drugačnih razmerah sploh ne smeli stopiti pred resne ljudi, da bi jim zatrjevali, da imajo sporazum. Toda — dolga odsotnost od oblasti, dolga opozicijska doba napravi ljudi slepe, da izgubijo pamet. Z druge strani pa se je v ljudskih množicah nagrmadilo toliko besa in kljubovalnosti, da se v takem stanju more priti prednje celo s praznim kosom papirja, namesto s tekstom, pa bi te mase verjele, da tisti kos papirja zares predstavlja neko ogromno dobrino.
Toda ne žeja po oblasti, ne nagrmadeni bes, trma in kljubovalnost ne morejo slabosti nekega stališča pretvoriti v njegovo moč.
Sicer bi mogli ljudje zaradi žeje po oblasti in s pomočjo nagrmadenega besa in kljubovalnosti napraviti čudeže. Toda tako velikega čudeža ne zmorejo, da bi svoje nepravilno stališče pretvorili v pravilno, da bi pretvorili zablodo v resnico.
Narodne im ljudske množice so realistične. Pri nas ima kmet pregovor: »Orji z volom, čeprav je slep, dokler ne najdeš boljega...«
Zdr. op. se tega pregovora ne drži. Ona smatra, da je to' stanje treba porušiti glasom sporazuma z g. Mačkom — dasi-ravno s tem istim g. Mačkom nimajo nobenega sporazuma o tem, kakšno naj bi bilo novo stanje, ki naj bi ga nova kon-stituanta (ustavotvorna skupščina) prinesla.
Tako Maček kot Zdr. op. se izgovarjata, da oni suvereni konstituanti ne moreta odrejati ustavo. To pa je samo prozoren izgovor. Oni niso niti smeli, niti mogli (Maček >in Zdr. op.) pričeti razgovorov o tem — iz samega strahu, da bi se ne razpršili in razšli — kaj pa bi potem še ostalo Zdr. opoziciji? S čim naj bi se potem bojevala, da bi prišla na oblast? Saj ji je ta sporazum zares edino orožje v roki!
To je samo izgovor. Maček in Zdr. opozicija sta mogla napisati načela nove
ustavne ureditve in reči: Mi bomo pri naših pristaših z vso silo delali na to, da se ta in taka ureditev z novo ustavo sprove-de. — Tedaj bi imeli vsaj to jamstvo, da bodo VI. Maček, A. Stanojevič, Lj. Davido-vič in J. Jovanovič osebno kot šefi odnosnih organizacij delali v eni in isti smeri.
To — se razume — ne bi bilo vezanje konstituante, bilo pa bi vsaj vezanje njihovih osebnosti. To pa je vendarle nekaj. Kajti če ti gospodje kaj predstavljajo in če smejo za obstoječi red (kakršen bi že bil) razglasiti, da je brez vrednosti — odkod se je vzela tedaj ta njihova izredna skromnost, da se o bodočnosti skupno in osebno sploh ne morejo izjasniti? Ako so imeli pooblastilo, da so mogli obstoječo ureditev proglasiti za brez vrednosti — kako da naenkrat nimajo polnomočja da povedo, kakšna naj bi bila bodoča ustava v naj-glavnejših potezah?
Ker pa so kot praktični politiki stopili ■pred vso javnost brez vsake besede o glavnih linijah nove ustave — to pomeni, da jih je k temu nagnala velika ogromna stiska — to pomeni, da se pri načrtu za to novo ustavo niti njih pet ni moglo sporazumeti!
*
Medtem pa gre okrog farna (govorica), da oni sicer že imajo sporazum, da pa ga nikakor ne morejo objaviti — ker jih ovira cenzura...
Razume se, da to ni resnica. Res pa je, da — nimajo ničesar, kajti vse se more objaviti — če se ima! Če ne verujejo, jih prosimo, naj — če kaj imajo — pošljejo Zboru. Dajemo jim besedo, da jim bomo vse na svoje stroške objavili...
*
Okrog pa gre še druga govorica, posebno med lahkovernimi pristaši g. Mačka in Zdr. opozicije.
Pristaši dr. Mačka se tolažijo, da obstoja neki tajni sporazum, katerega Zdr. op. zaradi svojih pristašev ne sme objaviti
Nasprotno pa se pristaši Zdr. opozicije tolažijo s tem, da se ta tajni’ sporazum ne sme objaviti — zaradi pristašev dr. Mačka.
Zagotavljamo tako ene kot druge, da ni nobenega tajnega sporazuma iz enostavnega razloga, ker ga niso mogli napraviti.
Napravili so samo sporazum za rušenje. Za novo ustvarjanje in graditev naj bi se pa »narod« srbski sporazumel z »narodom« hrvatskim in »narodom« slovenskim« ...
Napravili so tisto, kar je g. Maček izrekel v neki številki svojega »Hrvatskega dnevnika« v oktobru pret. leta: »Mi smo sedaj sklenili sporazum, kako bomo porušili tisto, kar je oviralo ustvaritev našega hrvatskega narodnega ideala. Šele, ko bo to zares tudi porušeno, bomo odkrito povedali, kakšna državna ureditev nam je potrebna.«
Napravili so torej tisto, kar naj bi g. Mačku omogočilo, da bi šele mogel povedati, kaj prav za prav želi. Toda, kaj si on vendar želi, da tega sedaj ne sme povedati?
Če tega ne sme povedati tistim, ki so kakor mi na drugačnem političnem stališču
— zakaj tega ne izreče vsaj svojim lastnim političnim prijateljem in kompanjonom iz Zdr. opozicije? Z nami ni delal sporazuma
— z njimi pa ga je. Zato naj vsaj njim pove, kaj hoče. Z njimi naj o tem sklene sporazum!
Toda — tega jim doslej še ni povedal, z njimi v tem še ni sklenil sporazuma...
Kaj vendar želi dr. Maček takega, da more celo svojim sedanjim prijateljem povedati šele tedaj, ko bo predhodno porušil to — kakršno koli že je — kar danes še obstoja?
No, recimo, da bi Združeni opoziciji uspel tak sporazum z dr. Mačkom. Ukinila bi se sedanja ustava, izvolila in sestala bi se konstituanta (ustavodajna skupščina). Prično se pogajanja. Tedaj pa bi iznenada
iz že sedaj pooblačenega evropskega neba zagrmel grom, zabobnela bi zemlja, završali viharji.
Mobilizacija!...
Naj nam — prosimo jih — pojasnijo gospodje iz Zdr. opozicije (dr. Mačka ne vprašujemo, ker je že v naprej izjavil, da noče odkrito govoriti, dokler se sedanje zapreke ne zrušijo): za katero in kakšno državo, pod katero in kakšno zastavo, v kateri in kakšni vojski, pod katerim in kakšnim komandantom naj dva milijona državljanov Jugoslavije zapusti svoje dotedanje mirne poklice?
Vemo, kaj nam bodo odgovorili: »No, do sprejetja nove ustave bo pač veljala začasna s sporazumom ustvarjena ureditev ...«
To bi torej bila nekaka »začasna« Jugoslavija? »Začasna« zastava, »začasna« vojska, »začasni« vrhovni poveljnik?
Mi jih v tem dobro razumemo. Toda nekaj drugega je treba vedeti: Od vojakov se zahteva, da dajo svoje življenje — svojo edino in najdražjo posest. Naj nam odgovori gospoda iz Zdr. opozicije: Kakšna bo vrednost te vojske, ki naj bi ginila za »začasno« Jugoslavijo, za »začasno« zastavo, v »začasni« vojski, pod nekim »začasnim« vrhovnim komandantom??
Tudi to vprašanje jih ne bo preveč zbegalo. Še težje stvari jih niso mogle motiti ... Oni tudi ne vidijo črnih oblakov, ne občutijo približevanja potresov in viharjev. Oni vidijo samo to, da že tako dolgo niso na oblasti! To pa je — tudi vse!
Zopet — kot vedno — moramo tudi tu reči, da izvzemamo poštene osebnosti gg. Ace Stanojeviča in !Lj. Davidoviča. Toda oni ukrepajo mnogokrat — za to imamo dokaze — pod vsakdanjim pritiskom onih drugih, »ki se jim mudi«, ki vidijo samo oblast pred seboj in katerim je ugled teh zares poštenih starih državnikov dobrodošlo sredstvo za dosego tistega, kar nameravajo.
*
In vendar bo prihod dr. Mačka v Beograd imel tudi politične posledice. Samo ne verujemo, da bodo le-te take, kot upa Zdr. opozicija.
Dne 8. oktobra pr. 1. so oni s svojim sporazumom utrdili in okrepili obstoječe stanje. Tudi sedaj bo ravno tako, samo v drugačni obliki.
Vodje obstoječega stanja so zelo spretni ljudje, to vsi vedo. To pot jim bo vse to prišlo prav.
Združena opozicija pa bo morala biti
—	tudi s tem zadovoljna...
Mladina — razčisti pojme
Pod tem očetovskim in ljubečim naslovom je napisal mladi gospod M-č (ki pa je nam Celjanom prav dobro poznan) v celjski »Novi Dobi« članek, ki je z vzgojnega in psihološkega stališča zelo zanimiv. Z vzgojnega stališča zasluži ta članek prav posebno pozornost, ker je bil baje napisan po navodilih dopisne politične šole JNS, ki je bila komaj pred par tedni svečano ustanovljena v Sarajevu na intimnem kosilu tamkajšnjih padlih veličin. Brez dvoma je v teh par tednih obstoja te dopisne šole g. M-č precej pridobil na političnem znanju, čudimo se samo, kako more taka dopisna vzgoja tako čudovito vplivati na politične možgane raznih promenadnih gospodičev, ki iz nepojmljivih razlogov drugače pišejo v svojih strankarskih glasilih, a povsem drugačne izjave podajajo nam, ko jih pritisnemo s hrbtom ob debatno steno. Namen dobre vzgoje je: vzgojiti dobre gojence; a tudi s tega vidika je g. M-č povsem odrekel sodobnim pedagoškim načelom, ker nam s slično dopisno vzgojo Omladine JNS še dolgo ne bo mogel nuditi enakovrednih tekmecev, da bi bila borba na nož Omladine JNS z Omladino Zbora (ki jo je napovedal zopet neki drugi celjski nadebudni mladi gospod) za nas hvaležnejša in zanimivejša. Lahko pa isi predstavljamo uspeh politične vzgoje, ki ji je edino sredstvo: zavist in laž!
V	dno duše smo žalostni, da moramo z naše strani priskočiti na pomoč sarajevski dopisni politični šoli Omladine JNS, da ji postrežemo z nesebičnostjo in resnico in da tako še preostali Omladini JNS dokažemo način pravilne politične vzgoje in plemenito borbo Omladine Zbora!
'S psihološkega stališča vzeto, pa je omenjeni članek izraz duševne neorientira-nosti in zbeganosti, ki vlada v JNS krogih. Celjski JNS veljaki, ki so še pred par leti bili neomejeni gospodarji te več ali manj slavne JNS trdnjave, so se morali po porazu zateči s svojimi par pristaši kar med razvaline celjskega gradu, kjer so imeli dovolj priložnosti premišljevati o minljivosti posvetne veličine in slave ... Pa celo na tem zares visokem položaju niso več varni. Zbor straši celo na celjskem gradu...; z vsake stene ponosno odmeva in odseva naš bojni klic »Živel Zbor«, »Živel Ljotič« ... in to je tako zbegalo teh par gospodičev, da so v blaznem diru prihrumeli med celjsko nacionalno mladino vpijoč: »Draga mladina — razčisti pojme! Ne deluj v Zboru! Pomagaj nam iz obupnega položaja! Pridi v JNS, v kateri ni vse tako, kot izgleda!«
Pozabavajmo se pa sedaj s člankom samim. M-č trdi, da je »Zbor« zmes fašizma, hitlerizma in zadružništva, dva stavka kasneje pa že pravi, da so temeljna načela zboraškega programa vzeta iz (strmite!) programa JNS. Iz tega torej lahko logično (oh. uboga JNS logika!) zaključimo, da je tudi JNS zmes fašizma, hitlerizma in zadružništva in da ni torej prikrojena za na-: še razmere in naša slovanska čustva. Si-I cer pa je gospod M-č nam že osebno izja-! vil, da se popolnoma strinja z našim pro-| gramom, zamerja nam le, da ga nismo po-! vabili k sodelovanju že koj ob začetku na-1 šega delovanja. Morda se ga pa bomo še | kdaj usmilili... Pravilno ugotavlja M-č,
da ima način pisanja in značilen masten tisk v zboraških časopisih in brošurah velik sugestiven učinek na bralce; tega se tudi mi sami zavedamo in dobro vemo, da takega učinka JNS doseči ne more, čeprav bi ga zelo, zelo potrebovala. Presneto dobro pozna M-č duh in disciplino Zbora, kajti sicer ne bi mogel trditi, da naš pokret v današnjih prilikah, v opoziciji namreč, predstavlja prostovoljno discipliniranost članstva, čeprav to prav bedasto tako utemeljuje: »ker vodja ne razpolaga s sankcijami.« Sedaj šele razumemo, zakaj vlada v vrstah JNS takšna nedisciplina, in sicer radi tega, ker vodja (ne JNS niti Zbora!) razpolaga s sankcijami, ki bi iz JNS-arjev napravil telesa brez osebne svobode (to so namreč po M-ču sankcije vodje na oblasti)! Ne splača se pa zares debatirati o trditvi M-ča, da so Zboraši v Zboru radi osebnih koristi, častihlepnosti, zaradi funkcij ali pa zaradi pomanjkanja življenjskih Izkušenj, kar bi morda lahko vse trdili le o mladini JNS, ki le nima »izkušenj«, ki jih je današnja častna nacionalna borba prepustila Omladini Zbora. Prepričani pa smo kljub vsemu, da bi celokupno vodstvo OJNS presedlalo v Zbor, če bi imelo pri nas količkaj izgledov na vodilna mesta. To pa že vemo, da se je JNS (šele v opoziciji seveda!) odločila ža poseben odtenek demokracije — disciplinirano demokracijo, dočim hoče Zbor le pravo narodno demokracijo
—	stanovsko demokracijo! Na žalost (ne našo!) je razlika med obema pojmoma ogromna!
•Kljub iznešenemu pa zagotavljamo M-ča, da bomo nekoč pozneje, ko ne bomo imeli toliko drugih skrbi in resnejših poslov, vzeli v poštev tudi sledeče zahteve njegove Omladine JNS:
1. Zbor naj omeji svojo propagando na klerikalce in komuniste,
2. Zbor naj se odreče Sokolstvu,
3. Zbor naj ne sprejema v članstvo osebe, ki bi iz JNS izstopale!
Ne moremo si pa pomagati, če je M-čev članek »Mladina —irazčisti pojme!« v celjski »Novi Dobi«, .reakcija na našo bi-rokratično neekspeditivnost v zadevi omenjenih treh pobožnih želj!
Gospod M-č, brez zamere, pa kaj kmalu nasvidenje!
Mladina-razčisti pojme!
MED KAZNJENCI
A.: »Zakaj pa ti sediš?«
B.: »Ker sem pet ljudi ,načel‘.«
C.: »Jaz pa sem ukradel bicikel.«
D.« »Jaz pa — jaz sem imel brošuro...« (Splošen smeh.)
A.: »A ti, E., zakaj si pa ti zaprt?«
E. (jezno): »Zato — da ne uidem!«
*
VZGOJA
Mama JNS svojim otrokom; »Ali ne boste mirni, paglavci?! Marš v kot! Ali mislite, da se bo sicer kdaj spremenil »grenki kruh opozicije« v sladko potico z rozinami? ...«
Ce gol Izidor:	J||j	$me	^jfj	P^VI	SOkOl
Ljotičevec?
Česar ves narod ne zna, nihče ne zna!
Česar narod še ni izvedel, nihče ni
izvedel!
Kar ni od naroda, sploh ni nastalo!
(Tyrš.)
Že drugič stavi »iDelavska politika« to vprašanje in poziva Sokole, da nanj odgovorijo. Ker smo prepričani, »da je v sedanji zmešnjavi idej in načel nujno potrebno, da vsakdo stopi na tisto mesto, kamor spada,« — tako namreč zaključuje kratko-vezni, vendar nikakor ne jedrnati pisec v zgoraj omenjenem glasilu židovsko-materi-jalistične internacionale, od 28. preteklega meseca, svoje duhovito skrpucalo — hočemo doprinesti tudi mi svoj delež k razbistritvi pojmov, zlasti zato, ker smo mne-nia, da gospodje okoli internacionale niso nič kaj posrečeni kot razsodniki pri vprašanjih, ki se tičejo dveh izrazito nacijona-lističnih gibanj.
Če motrimo svet in dogajanja v človeški družbi, si lahko vse to razlagamo v smislu materialističnega ali idealističnega svetovnega nazora. Prvi, ki mu je oče Karel Marks, trdi, da je osnova vsega sveta snov-materija in da je duh le brleča svetlika, ki služi človeštvu le za to, da ne butne z glavo ob steno. Na okolico ne vpliva človek s svojimi idejami, temveč je sam popolnoma odvisen od gospodarskih razmer, ki so edino gibalo sveta in njegove zgodovine. Materija se ravna po svojih prirodnih zakonih, na katere človek nima vpliva, in tako poteka ves družbeni razvoj nezavisno od človeštva in njegovega hotenja.
V pogledu družbenih odnosov nas dovede ta materijalistični svetovni nazor do individualizma, ki pravi: Vse delovanje po-edinca in skupnosti mora koristitj le po-edincu, kajti on je v sebi zaključena celota in osnova, edina osnova, tega sveta! Materijalizem ne more priznavati nobene skupnosti, kolektiva; ker duhu ne priznava odločilne važnosti, ne more priznavati nobene duhovne skupnosti; telesnih, osnovnih skupnosti pa nimamo. Človek je samemu sebi cilj! Vse, kar koristi meni, je dovoljeno, vse, kar koristi tebi, je tudi dovoljeno; ker pa žive ljudje v družbi, vodi to načelo do splošne borbe, ki se z vso neusmiljenostjo razvija med posamezniki. Nič je ne omejuje, kajti poedinec je začetek in konec vsega razvoja.
V to materijalistično-individualistično skupino prištevamo tudi liberalizem in marksistični socijalizem. Prvi je za brezpogojno svobodo posameznika; drugi pa dejansko vodi do individualizma. Omejuje sicer poedinčevo svobodo v korist »druž-
1 O isti temi smo dobili še drug članek iz vrst Sokolov, ki ga pa radi pomanjkanja prostora priobčimo prihodnjič.
be«, — katere pa nikoli ne oriše dovolj jasno! —, vendar samo zato, da dobi zopet poedinec čim več materialnih koristi. Vsaka družbena zajednica je marksizmu le sredstvo za dosego njegovega cilja, ki je v tem, da dobi poedinec čim več materijalnih dobrin. Vse, kar ne služi temu, mora razpasti!
Drugi svetovni nazor je idealistični, ki pravi, da so ideje ali misli, torej proizvod duha, gibalo družbene delavnosti, človek ni na svetu zato, da doseže v neusmiljenem boju čim več dobrin, temveč živi zato, da doseže neke odrejene cilje. Človeško bitje pa tudi ne živi samo, temveč v zajed-nicah, na katere je vezano po krvnih ali kakšnih drugih vezeh. Najvišja taka zajednica je narod, kot poseben življenjski organizem, ki izpolnjuje v svoji celoti velike naloge v ustvarjanju skupnega blagostanja vseh svojih članov, obenem pa vrši važno vlogo v človeškem rodu, vendar zopet samo kot celota. Zato je potrebno, da podredi poedinec svoje interese koristim celote in mora požrtvovalno delati na ostvaritvi narodovih ciljev.
Tako nas vodi idealistični svetovni nazor, ki pravilno vrednoti človekovo duhovnost in ne smatra človeškega bitja za avtomat, voden po gospodarskih odnosih, do nauka, ki je v ostrem nasprotju z individualizmom, do organskega univerzalizma. Cilj človekovega delovanja je korist skupnosti in to ne samo materijalna, temveč tudi duhovna. Na mesto borbe med poedin-ci za lastni dobrobit stopi solidarnost in medsebojno podpiranje ter jačanje skup-nosti-naroda.
Kaj je nacijonalizem? To je na j višje merilo za presojo vseh pojavov, če so pravilni ali nepravilni, dobri ali slabi, potrebni ali nepotrebni; to je teoretični in praktični sistem, ki temelji na razumevanju naroda in narodnosti. Izveden je iz besede »nacijo-nalno«, kar pomeni posebne vrednote nekega naroda v nasprotju z vrednotami drugega naroda ali vsega človeštva. Od tu izhaja tudi naziv »nacijonalistični«, ki smatra narod za nekaj absolutnega in ga postavlja na položaj najvišje moralne in družbene zajednice. Ta naziv vnaša v nacijonalizem izrazito organsko-univerzalistično smer, kajti nacijonalizem sam je možen tudi v materijalistično-individualističnih tvorbah, ni pa v teh poslednjih možno rabiti naziva »nacionalistični«. Narod postaja organizem, ki ima svoje organe, ki niso mehanske tvorbe-stranke, temveč 'so to tvorbe, ki obstojajo od praveka in ki jih ni delal človek, — stanovi!
Tako smo dobili dve ostro ločeni skupini, ki temeljita na dveh svetovnih nazorih;
materijalistični svetovni nazor — individualizem: liberalizem (liberalna demokra-
cija), marksistični socijalizem (sodrugi okoli »Delavske [?1 politike«);
idealistični svetovni Hazor — organski univerzalizem: izrazito nacijonalistično-so-cijalni sistemi, — pazite sodrugi, da se vam ne zaleti! — Tyrševo Sokolstvo.
Da, tudi Tyrševo Sokolstvo spada nied gibanja, ki temeljijo na idealističnem svetovnem nazoru. Pa saj tudi drugače ne more biti! Sokolstvo se je rodilo kot odpor, kot gibanje, ki je imelo namen osvoboditi' narod (ne poedinca!) — Cehe nadoblasti drugega naroda (zopet: ne poedinca!). In zato je Sokolstvo nacijonalistično in ne samo nacijonalno. Tyrš se ni vprašal po tem ali bo njegovo gibanje, kajti Sokolstvo je gibanje, koristilo poedincu, temveč se je vprašal, ali bo njegova zamisel lahko rešila skupnost, in to duhovno skupnost-na-rod, nadoblasti tujca. To je, pisec sodrug, svobodoljubnost, ki jo naglašate v svojem člančiču! Vem, kam ste s tem merili; hoteli ste približati Sokolstvo materijalistično-individualistični skupini in tako postaviti med njim in Zboraši pregrajo. Zato po Vašem »Brez svobodoljubnost! in demokratičnosti ni pravega Sokolstva.« Da, ni ga brez svobodoljubnosti, kajti človeštvo ni zadovoljno samo, če ima polne želodce, temveč si želi tudi duhovnega udejstvovanja, teži za tem, da da razmaha svoji glavni sili — duhu in se pri tem ne ozira na fraze internacijonalnega židovstva, hlepečega po svetovni nadvladi. Tyrševo Sokolstvo je svobodoljubno, toda to ni svobodoljubje poedinca. temveč naroda, kajti: »Pozabiti na sebe, kadar je to potrebno, priteči prijatelju na pomoč in svojo voljo dobrovoljno in moško podrediti celoti, ki ji moramo služiti — to so bližnja in sorodna svojstva.« (Tyrš.)
Ali ne veste, g. sodrug, da je osnovno geslo Tyrševega Sokolstva »Poedinec nič, celota vse!«? To je geslo, ki je zelo blizu geslu nekega naroda na severu od nas. Pa menda vendar ne boste trdili, da je to posnemanje »tuji vzorec«, saj ga je Sokolstvo postavilo preje, kakor je Hitler začel svoje gibanje!
In poglejte, g. vpraševalec, Zbor je tudi na ta način svobodoljuben; tudi on, kakor Tvrševo Sokolstvo, zametuje tisto poedinčevo svobodoljubje, osnovano na ma-terijalističnem individualizmu — s čigar pomočjo razkraja židovstvo organizme-naro-de, da so proti njihovemu izžemanju manj odporni. — in zahteva, da poedinec vloži vse svoje sile v skupno delo, ki naj vse naše ljudstvo povede v boljšo bodočnost. Tudi Tvrš. kakor naš Zbor, nima za izhodno točko poedinca, temveč skupnost, ki je pri obeh organska celota-narod! Tukaj začenja svobodoljubnost in sicer v dve smeri: proti silam, ki od zunaj butajo v naše meje in proti židovsko- kapitalističnim izžemal-cem, ki s pomočjo politikov, od znotraj rušijo prav iste meje.
No, oglejmo si še Vašo sokolsko demokratičnost! Kakor Vam je, g. »zaščitnik Sokolstva«, gotovo znano, imamo več vrst
demokracij: politično, gospodarsko, kulturno, socijalno itd. Vse težijo za tem (oziroma bi morale težiti), da pritegnejo k upravljanju čim več ljudi, da ljudstvo v čim večji meri sodeluje. Pustimo na stran vse ostale in vzemimo tisto, ki nas zanima, t. j. politično demokracijo. Pa tudi te je, na žalost, več vrst: liberalna, razredna in stanovska.
Liberalna demokracija je prevzela filozofske osnove liberalizma, to je iz individualistične skupine izpeljanega nauka. Hoče čim večjo svobodo poedinca. Ali je to tista, ki jo navajate?
Razredna ima priliko kazati rezultate svojega razdiralnega dela v nekoč mogočni Rusiji. Pa tudi ta sloni na materijaiistično-indivlduaUstičnih temeljih. V praksi se je izprevrgla v diktaturo židovske klike, ki uničuje najmogočnejši slovanski narod in pred katero je moralo, dobro si zapomnite g. sodrug, Tyrševo Sokolstvo bežati za meje in osnovati zunaj Rusije svoj savez. Ali je ta tista, ki jo navajate?
Stanovska demokracija je tista, Id bo pritegnila k delu vse stanove in po njih najširše plasti ljudstva. To je demokracija zboraške in jugoslovanske bodočnosti, ki prav za prav edina zasluži naziv demokracija, ker edina teži za tem, da pritegne k upravljanju čim več ljudstva. Ali je ta tista, ki jo navajate?
Ni v resnici ne prva, ne druga in ne tretja, kajti vse te demokracije so družben) sistemi, kar pa Tyrševo Sokolstvo ni, temveč je samo jedro nekega svetovnega na-
Mi smo zakoni
ali: Kje je avtoriteta?
Šibeniška »Odbrana« prinaša v svoji zadnji številki vest:
»Odobrenjem nadležne vlasti Sokol-skom društvu Kaštel Lukšiču ustupljen je komad mora na obali, na kojem če društvo podiči Sokolski dom. Taj komad mora do sada je bio ispunjen kojekakvom nečisti, dok če on sada da bude ukrašen jednom divnom zgradom, koja če pružati i lijep izgled obali.
I Sokolsko društvo otpočelo je radom, čiščenjem jednog zatrpanog kanala i nasipanjem tog terena. Medutim, drugi dan rada udariše zvona na Mukšičkoj crkvi in pozvaše narod na uzbunu.
Na mjesto gradnje dojuriše oko 30 obo-ružanih ljudi predvodeni od prvaka b. HSS g. Mratinoviča i Lukšičkog načelnika, ta-koder i pristalice b. HSS, koji počeše da nasutu zemlju ponovno rasiplju i ruše ono, što su Sokoli uz odobrenje vlasti, teškom mukom, a na korist okolnih zemalja očistili i uredili.
Dodoše organi vlasti, pa čak i izasla-nik Sr. Načelstva u Splitu.
Na primjedbu jednog uglednog Sokola-ša, da se zakonski Žale ako im je nešto krivo g. Mratinovič uzvikuje — Mi smo zakon!«
 ...............................................................................................................................................................  milni	iiiiiniiiHHuiiimniiiiiiiminimiiiiiiiinfiiiiiinimimni
Tone Miklov:
Študentje
(Nadaljevanje.)
II.
Da mi ne bo nihče očital neiskrenosti, hočem najprej pomesti pred domačim pragom. Torej nacionalistični študentje!
V	drugem nadstropju palače »Grafike« so prostori Strelske družine in uredništvo »Naše volje«. V mali tajniški sobi sem prvič segel v roko odbornikom mladinskega odseka strelske družine. Izvzemši enega nisem poznal nikogar. Po dveh, treh sejah sem dobil približno sliko tovarišev iz odbora. Večinoma pridni ljudje, nekaj prav požrtvovalnih moči. Vsi navdušeni nacionalisti. Toda vendar se mi je zdelo, da njihovi nazori niso čisto jasni. Neko oktobrsko soboto je bilo prvo propagandno predavanje visoko gori v četrtem nadstropju »Grafike«. Naslov predavanja; »O nacionalizmu«. Obisk je bil kar povoljen. A nisem bil povsem zadovoljen, ko sem opazoval obraze po dvorani. Precej deklet, fantje so bili skoro v manjšini. Lepo, da se tudi dekleta zanimajo za taka predavanja, še lepše bi bilo, če bi se ga tudi fantje v večjem številu udeležili.
Omladina strelske družine šteje trenutno kakih 250 članov. Večinoma se njeni pristaši prištevajo k nacionalističnemu taboru. In ne morem reči, da bi bili najslabši nacionalisti. Toda ljudi, ki se štejejo za nacionaliste, sem srečal tudi izven »Grafike« dovolj. In mnogi so me pripravili do
tega, da pravim raje »liberalni« kakor nacionalistični tabor. Kajti pravi nacionalizem nima s tem taborom opravka, kakor nima opravka z drugimi tabori. Storimo že enkrat tisti odločilni korak: prelomimo z liberalizmom popolnoma. Liberalizem je zastarel individualistični nazor, ki je stremel povsod po nebrzdani svobodi, kratko in malo po neredu. Nacionalizem, pri nas jugoslovenski nacionalizem, je kolektivističen nazor, ki smatra jugoslovenski narod kot organično enoto, v kateri se morajo dejanja poedincev skladati s koristmi narodne celote. Pravi liberalizem in pravi nacionalizem se izključujeta. Neke vmesne stopnje so seveda možne. Toda nam mladim ne gre za trhle in varljive sporazume. Skrajni čas je, da enkrat za vselej povemo, kaj je črno in kaj je belo.
Vsa zmeda z liberalnimi in nacionalističnimi pojmi je nastala, ker je bivša liberalna stranka kratko in malo presedlala v nacionalizem, ko ji je to kazalo. To dejstvo si moramo jasno predočiti. Kajti jasno je, da volk ostane volk, čeprav obleče meniško haljo. Nas nobena stranka prav nič ne briga. Zato pravih nacionalistov tudi liberalne ideje prav nič ne brigajo in nimajo z nobenimi tabori nič opraviti. Vsakega nacionalista mora jeziti, ko se njegovi nazori in njegovo ime uporabljajo za špansko steno. To mišljenje na srečo prodira med študenti in upati je, da se kmalu zbere skupina pravih odločnih nacionalistov, ki bo stala izven prej omenjenih taborov.
Liberalni (ne nacionalistični!) študentje izvirajo po večini iz meščanskih in malo-
meščanskih družin. Zato jim je, rekel bi, Prirojena tista mestna udobnost, neodločnost in površnost. Kakih velikih idej, ki so važna gonilna sila, nimajo. V pojmih vlada nejasnost, v prvi vrsti jih zanima lov za užitki in 'zabavami, ki jih na vseh straneh omejujejo sitni paragrafi. Šport, ples, zaljubljeni romani, kolikor mogoče lepa obleka, poleg tega seveda še kino, modni časopisi — to so nekako načela te zlenarjene meščanske mladine. Saj jo imajo tudi drugi tabori, a v liberalnem tako prevladuje, da je zanj kar značilna. Ne, to niso ravno čisto Pokvarjeni ljudje, a so nekako v sredi med Poštenimi in nepoštenimi, niso ne mrzli ne gorki, v bistvu so zmaterializirani uživalci tega sveta, hlastajoči za nasladami, ki so pošteni le radi videza in na skrivaj kmalu prestopijo postavljene meje. V glavah jim vedno roji misel o popolni svobodi, ki bi jih rešila nadležnih socialnih spon in v svoji »naprednosti« gredo tako daleč, kolikor morejo brez škode za svoje dobro ime. Vsa njihova načelnost obstoji v zabavljanju čez »farje«, ki pa ne temelji v razliki političnega, kulturnega ali svetovnonazorskega gledanja na svet, ampak v Pikri jezi na religiozne moralne nauke, ki jih duhovščina \ \ oznanja,
Z drugimi vprašanji si liberalna mladina, vsaj po večini, ne beli glave. Po imenu se sicer radi izdajajo za iugoslovenske nacionaliste, a so često hujši slovenoborci kakor ljudje iz drugih taborov. Na skrivaj brijejo norce iz Boga, naroda in vsega sveta, a spet le v nekih mejah, da vsaj na videz lepo izgledajo.
Ob lanski obletnici ustanovitve češkoslovaške irepublike je povabil češkoslovaški konzul tudi mnogo dijakov na predstavo Smetanove opere »Prodana nevesta«. Razume se, da je bila opera polna. Dijaki so menda še najrednejši obiskovalci našega gledališča, seveda so izrabili ugodno priliko za brezplačno predstavo. Galerijsko stojišče, slavni »Ochsenstand«, je bilo natlačeno. Stal sem tik ob ograji, za mano so se prerivali trije, štirje fantje, precej gosposko oblečeni. Godba je zaigrala češkoslovaško in našo državno himno. Vsi v gledališču so vstali in zavladal je mir. Samo tisti fantiči za mojim hrbtom so zbijali šale na račun nekih žensk pred nami na galeriji. Da te šale niso bile posebno okusne, mi ni treba še posebej povedati. Človeka zjezi, če se tako obnašajo ljudje, ki nosijo na prsih znak viteške sokolske organizacije.
Plitkost in načelna brezglavost liberalnega tabora seveda morata odbiti vsako razumnejšo glavo in vsak krepkejši, odločnejši značaj. Zato se ta -tabor razkraja. Salonski marksizem, o katerem bom spregovoril kasneje,N zvabi marsikaterega liberalca na svojo stran. Po površnosti mu je zelo soroden, po moralni popustljivosti sta si enaka. Tudi v skrajni komunizem, ki drzno in energično zanikuje vse dosedanje vrednote, je pot kratka. Drugi pa, ki pravilno spoznajo, da je plehkost liberalnega nazora v površnem, svobodomiselnem pojmovanju vrednot in idej, se zatečejo v »slovenski katoliški« tabor ali pa k — nacionalistom.
Usodne napake v protikomunističnem boju
zora, na čigar podlagi bo nastal boljši in socijalno pravičnejši družabni red.
Pomnite, g. sodrug: Tyrševo Sokolstvo služi le eni svirhi: Vzbuditi in utrditi hoče narodove moči, da bo sposoben braniti svojo največjo dobrino — narodno svobodo!
To je Tyrševa zamisel, ki jo je Sokolstvo po njem podedovalo, kajti Sokolstvo s Tyr-šem stoji in pade!
(Konec prih.)
Uredništvu »Politike«
V zvezi z Vašim poročilom z dne 22. VIII. 1938, pod naslovom »Na konferenci g. Ljotiča v Preljini je prišlo do pretepa«, moram storiti v interesu resnice naslednje popravke in dopolnitve:
Takoj ko se je to pripetilo, sem vedel, da bo prinesla »Politika« o tej moji konferenci poročilo; pričakoval sem le, da bo Vaš poročevalec objektiven. Pa ni bil.
1. Vaš dopisnik je pozabil omeniti ime osebe, ki je organizirala ta pretep.
Ta pozabljivost je v toliko bolj neprimerna, ker bi mu lahko to ime navedla vsaka oseba, ki je bila tam navzoča.
To je advokatski pripravnik, bivši policijski uradnik Popovič iz Ljubiča. Po političnem prepričanju je komunist. 5£bral je, poslal in privedel iz Čačka, iLjubiča in Pre-Ijine štirideset fantov, svojih somišljenikov.
Brez potrebe, preden se je konferenca začela, je vstopil v sobo, kjer sem sedel z nekoliko svojimi prijatelji, z vsemi svojimi napadalci, čeprav sem naglasil, da bomo Sli vsi v dvorano in da bom jaz tam govoril.
V tem trenutku so vstopili vsi napadalci v posebno sobo, vsi dobro založeni s kamenjem in oboroženi z noži. Tu je on najprej napadel svečenika Buliča. Ko sem ga poskušal pomiriti, mi je dejal: »Gospod Ljotič, vi ne boste danes tukaj imeli shoda,« in takoj nato so pričeli privedeni napadalci metati iz neposredne bližine kamenje.
So priče, ki so slišale, kdaj je Popovič privedel napadalce iz dvorane v sobo, kjer smo sedeli in jim dajal ukaze, kdaj naj začno z napadom.
Treba je pri tem vedeti, da so napadalci zato tudi vdrli v ono sobo, ker mi je bilo jasno, da v prepolni dvorani, v kateri je bilo zelo mnogo članov »Zbora«, ne bodo uspeli z napadom.
3. V trenutku največje gneče in pretepa, do česar je prišlo, radi napada teh pripravljenih napadalcev, sem zaslišal nekoliko slabih strelov iz revolverja, ki so prihajali z leve strani pred menoj. Osebe, ki so streljale, nisem opazil, ker je med menoj in njimi bilo nekoliko oseb.
Po streljanju so napadalci pobegnili.
4. Ni resnica, da sem pobegnil iz one sobe in tudi nisem imel po pobegu napadalcev razloga, da pobegnem.
Iz te sobe sem od trenutka napada in pretepa in skozi ves ostali čas odšel trikrat. Prvič, takoj po pretepu na hodnik pri sobi in sicer za nekoliko sekund, ker so me pozvali tja neki tovariši, pa sem se takoj vrnil nazaj. Drugič sem odšel iz te sobe skozi dvorano na ulico, da vrnem nazaj ■ranjenega Milomira Nikoliča, da bi ga obvezali in tretjič iz one iste sobe skozi hodnik na dvorišče, da povem orožnikom, da naj pokličejo zdravnika. (Na žalost sresko mesto nima zdravnika.)
5. Vaš dopisnik Vam ni poročal, da sem govoril po vsem tem, velikemu številu kmetov iz Preljine in okolice, ki se niso hoteli raziti, dokler me ne slišijo, o ciljih »Zbora« dobre pol ure, da so me poslušali z največjo pažnjo in odobravanjem, da sem obljubil, da pridem ponovno v njihov kraj, da sem jim razdelil vse polno 'raznih letakov in brošur in da je stotine rok ostalo praznih, ker na žalost nisem imel več kaj, da jim dam.
7. Tudi tokrat smo takoj ugotovili, da ljudstvo neobičajno rado sprejema besedo »Zbora« in vprav radi tega hočejo sejalci sovraštva to preprečiti, kakor so hoteli tudi pri »Triglavu«, podprti od one strani, od katere se more ta pomoč najmanj pričakovati.
Da pa je res tako, je dokaz nekoliko tisoč konferenc in shodov »Zbora« v zadnjih treh letih — s skoro deset slučaji pretepa ali nereda.
Zelo bom hvaležen »Politiki«, če bo prinesla ta popravek. Ne pozivam se niti ne na zakon. Pozivam le na njeno dolžnost, da omogoči, da se pove resnica.
V	tem upanju ostajam hvaležen
uredništvu	D. V. Ljotič, 1. r.
Beograd, 22. VIII. 1938.
Mitri:
Smo najodločnejši nasprotniki komunističnega nauka in prakse. To nam priznavajo tudi v obrekovanju najvnetejši nasprotniki, ki so že ponovno nahujskali komuniste na nas in naše prireditve: »Hej! Glejte!! Fašisti!!! Puc! Puc!« In zapeljano delavstvo se je pustilo nahujskati in se je na komando za plotom skritih, zadovoljno se smejočih farizejev drlo: »Dol s fašisti!«, še preden je zvedelo, da je eno naših osnovnih, glavnih stremljenj socijalni red, ki naj v naši, z naravnim bogastvom tako bogato obdarjeni državi, zagotovi delavcu človeka in sinu našega naroda vredno življenje.
Nismo proti-komunisti zato, da se ne bi zamerili enemu ali drugemu vodji obeh velikih sosednih narodov (kakor to utegne biti motiv protikomunistične usmerjenosti pri marsikom drugem!), tudi nismo protikomunisti zato, ker to želi »velesila duha« in tuzemski podložniki te velesile, kateri se pa (n. pr. v Belgiji) komunistična dogma o brezbožnosti ne vidi prav nobena ovira za zavezništvo proti nacionalnemu pokretu.
—	Najnepremostljivejši prepad med komunisti in nami tvori njih nauk o potrebi uničenja zakonskih in rodbinskih vezi! Nam je rodbina sveta in nedotakljiva, ker je naravna edinica v političnem in gospodarskem življenju naroda, osnovno ognjišče za gojenje narodove etične sile, njegovih moralnih vrlin. Naša vroča želja je, da bi ravno ta protinaravna komunistična dogma in praksa ne uničila v — ne le številčno, ampak tudi duhovno in etično — tako velikem ruskem narodu one sile, ki mu je potrebna, da se otme gospodarstva pretkanih izkoriščevalcev tega narodom najnevarnejšega krivoverstva in zopet prevzame duhovno in politično vodstvo Slovanstva.
V	tej komunistični usmerjenosti pa nam povzroča velike in — žal — le preuteme-ljene skrbi dejstvo, da moramo gledati, kako drugi, kričeč, da pobijajo komunizem, uporabljajo sredstva, s katerimi komui.i-zmu ne le ne pridejo do živega, ampak ga naravnost krepe. Pred vsem je treba udariti po komunizmu tam, kjer je! Kjer se ljudstvo jezi nad resnično neurejenimi so-cijalnimi razmerami, nad pri nas absolutno nepotrebno brezposelnostjo, nad izzivalnim ponašanjem brez dela — na račun krvavih žuljev izsesanega delavstva — bogatečih, nad kričečimi hura-nacionalnim in hura-p j-božnim pozivanjem na plodovitost v razr merah, ko ni zagotovljen kruh niti že živečim otrokom, — tam to ni komunizem in nepopravljiva napaka je, če se take ljudi vlači v ječe in zapore!
SLAVA TOV. ACE LAZAREVIČA,
NAR. POSLANCA
Naš tovariš Aca Lazarevič, narodni poslanec, je slavil v torek, 9. t. m., svojo krstno slavo v Gornji Šatorni. Poleg številnih prijateljev iz cele okolice, je v imenu Zborašev osebno prispel in čestital krstno slavo tovarišu Aci in njegovi družini naš tovariš predsednik Ljotič ter urednik »Novega Puta« tov. Mojič s starešino zagrebškega org. področja Vukovičem.
Ob tej priliki je govoril predsednik pred številnimi gosti toplo pozdravljen od vseh prisotnih.
TOVARIŠ LJOT1C V AZANJU
V	torek, 9. t. m., je bilo v Azanju veliko zborovanje naših borcev, na katerem je govoril predsednik tov. Ljotič. Navzlic temu,'da zborovanje ni bilo v dovoljni meri najavljeno in da je bil delavnik, se je zbralo na glas, da prihaja tov. Ljotič, preko 2000 ljudi, ki so pazljivo poslušali besede svojega vodje, često prekinjajoč ga z burnim odobravanjem. Besede tovariša predsednika so bile težke in ostre. Blato in gnoj, ki sta se v naši državi nevarno razmnožila, strahopetnost in koristolovstvo, ki sta preplavila našo domovino, vse to je bilo ostro kritizirano in obsojeno; Zbrana množica je povsem razumela svojega vodjo, zagotavljajoč mu, da ga bo z vso silo podprla v njegovi resnični borbi za dobro naroda.
Za njim je govoril temperamentno in prepričevalno tovariš Zoran Vukovič, starešina zagrebškega organizacijskega področja. Zborovanje je poteklo v največjem redu, a ga je zaključil junaški prota iz Aza-nja tov. Kosta Majštrovič.
Ječe in zapori imajo — kakor vsaka stvar — svojo dobro in slabo stran. Stoletja se prerekajo kriminalisti o njih namenih in učinkih: o povračevalnem, ki daje po krivičnem dejanju oškodovanemu in človeški družbi zadoščenje, o ustrahovalnem, ki plaši zločince in druge za krivično dejanje razpoložene ter prepreči ponovitve in v modernem času zlasti o poboljševalnem učinku. Pri vsem tem prerekanju gre za učinek kazni na resnične krivce — na etično inferijorne in modrovanje o pravilnosti te ali one teorije in o uspehih ni naša stvar.
V tesni zvezi s tem pogrešnim uporabljanjem ječ je sistem poizvedovanja. Pri tem ne mislimo na za vsak urejeni pravni red potrebni aparat tajnih zasledovalcev resničnih zločincev, ampak le na onega lažnjivih denuncijantov: vzgajanje hinavcev, ki se sladko zakrinkani vrinejo v vrste upravičeno nezadovoljnih poštenih ljudi, da ujamejo nedolžno mišljene besede, jim dodajajo in jih zavijajo, če si že vsega sami ali po naročilu ne izmislijo, da dobe obljubljeno nagrado. Kako nezaslišan zločin nad narodom, nad njegovo etično vrednostjo in srčno kulturo: vzgajanje, gojenje, nagrajanje podležev, ki za nagrado ovajajo poštene sinove naroda kot zločince, uničujejo poštene rodbine in ugonabljajo v narodu vero v pravico! Ljudstvo jih imenuje »Judeže«, pa dela s tem svetopisemskemu Judežu veliko krivico: Ta ni lagal — on je Kristusa le pokazal — in!: nato se je skesal, vrgel srebrnike proč in se obesil, — oni pa se zabavajo s srebrniki v kopališčih, med tem ko njihove trpeče nedolžne žrtve v ječi sive v skrbi za zapuščeno rodbino, kateri je odvzet rednik! — Gorje narodu, ki vzgaja in neguje na lastnih prsih to najogabnejšo gadjo zalego!
In uspeh teh »Judežev«? Ravno oni dajejo nedolžno preganjanim med ljudstvom mučeniški nimbus, njim samim mučeniški ponos in neomajno odporno vero. Tudi Judež je bil potreben! Kajti: Brez Judeža ni Kalvarije in brez Kalvarije ni Vstajenja!
—	In končno: Narod verjame! To pa je ravno ono, česar oni, ki so Judeže najeli, niso hoteli!
V boj proti komunizmu! Toda, v boj z edino uspešnim sredstvom: Dajte proletariatu dela, plačajte mu to delo tako, da bo mogel s ponosom poudarjati, da je skrben oče svoje družine, da ji pri njem ni treba stradati, ampak ima dovolj vsega kulturnemu človeku potrebnega — pa bodo ječe političnih zločincev prazne!
ZBOROVANJA TOV. PREDSEDNIKA
V	VALJEVU, KRUPNJU IN MIONIDI
Predsednik tov. Ljotič je imel pretekle nedelje zelo uspela predavanja v Valjevu, Krupnju in Mionidi. Vsa zborovanja so bila zelo dobro obiskana in so potekla v največjem redu in miru. Uspeh teh zborovanj je odličen. Zanimanje za »Zbor« je v teh krajih nenavadno veliko in v najkrajšem času bo postalo Valjevo z okolico eden najmočnejših stebrov »Zbora« v državi.
ZBOROVANJE V KOTOR-VAROŠI
Dne 7. t. m. je bilo v Kotor-Varoši zelo uspelo zborovanje »Zbora«, kateremu je prisostvovalo okoli 150 ljudi. Na zborovanju so govorili tovariši Polik Anton, mizar, Mladen Vukovič, študent, Nikola Luke ter Živko Brkovič iz Beograda.
Istega dne sta se vršili še zborovanji v Sipragu in Maslovaru, ki sta uspeli ravno-tako odlično. Navzoči so pazljivo poslušali razlago naših tovarišev o programu Zbora.
USTANOVNA SKUPŠČINA »ZBORA«
V	BANJALUKI
Dne 27. julija t. 1. je bila v prostorih pokreta v Banjaluki ustanovna skupščina mestne organizacije Zbora, kateri je prisostvoval naš poznani borec tovariš Brkovič.
Skupščino je otvoril tov. A. Polik, mizar, ki je v jedrnatih besedah iznesel poglede »Zbora« na rešitev glavnih problemov v naši državi.
Nato je govoril tov. Nikola Vukovič, priv. uradnik o novi Jugoslaviji, Jugoslaviji reda, dela in blagostanja.
V	imenu omladine je spregovoril Mladen Vučkovič, študent, o današnji mladini,
Proslava 30 letnice NSZ
Za proslavo 30-letnice NSZ, ki se bo vršila dne 3. in 4. septembra t. 1. v Ljubljani, vlada veliko zanimanje. Podružnice NSZ tekmujejo, katera bo poslala več svojih delegatov, pa tudi ostala nacijonalna javnost pravilno ceni pomen in važnost jubileja narodnega delavstva. Organizacija narodnega delavstva to tudi po pravici zasluži, saj je organizirano narodno delavstvo važen činitelj v našem javnem življenju. Poleg članov NSZ so sedaj priglasili svojo udeležbo zastopniki raznih sorodnih organizacij, tako da bo proslava NSZ res dostojna narodna manifestacija.
Za proslavo je dovoljena polovična železniška vožnja, ki velja od 1. do 7. septembra. Vsak udeleženec kupi na odhodni postaji cel vozni listek in predpisano železniško legitimacijo, ki velja potem tudi za povratek. To je važno predvsem za one udeležence, ki se ne bi mogli poslu-žiti nedeljske polovične vožnje. Vsak udeleženec pa mora imeti potrdilo, da se je udeležil proslave. Polovična vožnja velja za osebne in brze vlake.
Prav posebno zanimanje vlada za akademijo z družabnim večerom, ki bo v soboto, dne 3. septembra zvečer, v dvorani Delavske zbornice in za manifestacijsko zborovanje, ki bo istotam v nedeljo, dne
4.	septembra dopoldne. Proslava 30-letnice NSZ ne bo hrupna, pač pa dostojna manifestacija narodnega delavstva.
*
Za proslavo NSZ, ki bo dne 3. in 4. septembra t. L, je dovoljena polovična železniška vožnja v Ljubljano na podlagi rešitve ministrstva saobračaja. Vsak udeleženec kupi na odhodni postaji cel vozni listek in železniško legitimacijo Obr. K 13 in ta vozni listek velja potem tudi za brezplačni povratek. Vsak udeleženec pa mora 'imeti na legitimaciji potrdilo, da se je proslave udeležil. Polovična vožnja velja od 1. do 7. septembra t. 1. za vse osebne in brze vlake, izvzemši ekspresnih.
njenih stremljenjih, morali, ugotavljajoč, da se ona predvojna bosanska omladina ponovno zbira in stopa v borbo za novo, svetlejšo in srečnejšo bodočnost vseh Jugoslovanov od Soče do Ornega morja.
Za tem se je zvršila izvolitev mestnega odbora v Banjaluki, na čelu s predsednikom tov. Polikom. V odbor so bili izvoljeni: Marko Pavleta, obrtnik, Nikola Vučkovič, uradnik OUZD, Milan Nešič, obrtnik, Dušan Vučkovič, trgovec, Veljko Cvijič, obrtnik, Savo Tešanovič, obrtnik, in Stanislav Komar, obrtnik.
GIBANJE »ZBORA« V MESECU JULIJU
Človek, ki redno zasleduje pisanje velikega »informativnega« tiska, prihaja do zaključka, da je JLG Zbor popolnoma zamrl, ker ta tisk komaj enkrat mesčno prinaša poročilo o kaki konferenci. Med tem pa stvarno izgleda čisto drugače. »Zbor« ne samo da ni zamrl, temveč nasprotno, s polno paro dela in se krepko razvija, v kar naj služi statistika o održanih zborovanjih, predavanjih in konferencah v mesecu juliju t. 1. in to v sledečih krajih: v Sodražici, Celju, Mariboru, Kranju, Zagorju, Trbovljah, Ljubljani, Županji, Brčkom, Novem Sadu, Beloj Crkvi, Kistanju, Mostarju, Smokviču, Zemuniku, Venkovcu, Babinem Polju, Jasenovcu, Dupljaji, Kaludže-rovu, Ujmi, Vršcu, Jagodinsku, Belom Brdu, Kričkama, Kanjanima, Tepljini, Čo-kešinu, Valjevu, Glini, Delju, Novom Be-čeju, Vranjevu, Somboru, Staparu, Kara-dordevu, Aleksandrovu, Splitu, Boboti, Pačatinu, Trpinji, Bagunji, Kajevu, Donjoj Kamardci, Kragujevcu, Vlaški, Banjaluki itd.
ZA TISKOVNI SKLAD SO DAROVALI:
Pravdič Stane, Žalec .... Din 20.—
A. O., Laško......................Din	30.—
Neimenovan, Laško .... Din 24.— Tovariši kraj. org. Pobrežje-
Tezno (podporni fond) . . Din 241.—
Vsem darovalcem iskrena hvala.
Tovariši in prijatelji pokreta, posnemajte!
Vesti iz pokreta
Lastnik lin* konzorcij. Predstavnik kanzarcija Tore Storm. Celavška 28. Odgararm urednik Ivan Mnrwk. Zg. Šiška 283 Tiskarna »Slovenija« (predstavnik A. Kolman), vsi v Ljubljani.