ZDRAVNIŠKI VESTNIK STROKOVNO GLASILO ZDRAVNIŠTVA V DRAVSKI BANOVINI KEMIKA D. D. ZAGREB dovoljuje si priporočati svoje preizkušene preparate, posebno pa sledeče: Kalmopvrin Kalcijeva sol acetilosalicilne kisline. Izpopolnjen preparat salicila! Izborni antirheumaticum, antipyreticum in analgeticum Topljiv v vodi; se lahko predpisuje v infuzih in dekoktih Tabl. po 0,5 g. in prašek za recepturo. Acitophosan spoj ekvimolekul. delov phenylchinolinkarbonske in acetlo-salicilne kisline (tablete in prašek). Združuje in potencira učinek svojih dveh komponent in je suvereno, hitro in zanesljivo učinkujoče sredstvo pri vseh revmatičnih in drugih boleznih infekcioznega vnetja. Učinkuje poleg tega analgetično. Specifično sredstvo zoper gripo. Za energičnejšo in hitrejšo terapijo priporoča se Tophosanvl pro injecf. intraven. (sive intramusc.) Neotophosanvl (v raztopini grozdnega sladkorja). Učinkuje promptno in zanesljivo brez postranskega učinka. Za perkutano zdravlenje revmatizma, neuralgije, pleuritid, blagovolite predpisovati naše zanesljive in promptno učinkojoče preparate: Alexipon Vsebuje etilni ester acetilosalicilne kisline, dobro se rezorbira in hitro učinkuje, nima neprijetnega duha. Alexipon comp. Vsebuje potencirani učinek in prekaša vsa dosedaj znana perkutana sredstva. Naslov uredništva in administracije: Dr. R. Neubauer • Golnik. VSEBINA: Sf Dr. L Jenko in dr. Nekaj siaiistike o uporabi in učinku chinina in B. Merljak: Solvochina (Kemika) pri pljučnicah ...........49 Prof. dr. F. Kogoj: Racijonalna terapija sifilide ................... 59 Prof. V. Cepulič: Hans Much 1880—1932 72 Dr. R. Neubauer: Ob 10-lefnici zakona o zavarovanju ...... 73 Dr. A. Schweitzer-X: Prinos k zdravljenju bronhijalnih obolenj . . . . 79 Iz zdravniških društev............................................... 82 Vprašanja in odgovori..................................................83 Nove knjige.......................................................... 83 Drobne novice..........................................................86 Iz uredništva....................................................... 88 Gospodje tovariši! Karkoli naročate od tvrdk, ki inserirajo v Zdravniškem Vestniku, tudi če zahtevate samo vzorce in literaturo, vedno se sklicujte na Zdravniški Vestnik! 1 Rogaška Slatina Zdravilišče želodca in črevesja, jeter in žolčnega mehurja (kamni), sladkorne bolezni in gihta, poseduje 3 ZDRAVILNE VRELCE: „TEMPEL“ „S T Y R 1 A" „dona r* PRIČETEK SEZONE: 1. MAJ FURUN KU LOZA i sva stafilokokna obolenja antraks, ječmičak, abcès dojKe, akne. Preparat na bazi kalaja i oksida kalaja spremljen prema naučnim radovima A.Frouin LABORATOIRES ROBERT ET CARRIÈRE 37, rue de Bourgogne, 37,- Paris. Glavnidepoza JugoslavijwLaboratorium francuskih farmaceutskih specijaliteta A.GOLDSTEIN & E.RABINOVICI BEOGRAD - ZAGREBAČKA 7-9 PUHLMANN CAJ več kot 20 let priznan pri akutni in kronični bronhiti ker izvanredno omiljuje draženje h kašlju, zlasti pri asthma bronchiale ker lahko razsluzi. Dozirenje: Pri cdraslih 10—15 g = 2 navadni žlici na 1 1 vede, vkuhati na pribl. 2 3. Pivo polovico je ispili zjulraj gorko, cslaio 2—3 ure predno ležemo spat, praviako segrelo. Odobreno od Ministarstva Socijalne Politike i Narodnog Zdravijo, Sanitetsko odelenje S. br. 4274 11. 3. 1932. dni . . Din 30'— 3 tedne . Din 100'— količire pošilja: nauuaiu., Berlin 0.171 MBogel-Sirasse 25—25 a znamke „Ripon“* Kod pneumontje, bronhopneumonije, gripozne pneumonije, lobarne pneumonije u početku 1 — 3 puta na dan intramuskularno po 1 am-pulu, a kasnije se daje 3 puta dnevno po 1 bobica. Kod bronhitisa, gripe 2—3 puta dnevno po 2—3 bobice; a takodjer i za profilaksu. Prema potrebi 1 ampulu. Kod primarne slabosti trudova, osobito u prvom razdoblju (otvorenje), kod preranog puknuća mjehura, febrilnog pometa svakog sata po 1 bobicu, do najviše 4 bobice. Paren-teralno: 3 ampule u razmacima od 20—40 minuta. Kod hlperkineza srca, paroksismalne tahikardije, ekstrasistoličke aritmije, prenadraženosti srca 2—3 puta dnevno po 2—3 bobice, odnosno jedan do više puta dnevno po 1 ampulu. Cardiazol-Chitlin-Bohnen KnOli .Orig.pakovanje sa 20 bobica. Jedna bobica sadržaje 0,05 g Cardiazola + 0,1 g Chinin, hydrochloric. Cardiazol-Chinin-Ampullen Knoll po 1,1 ccm. Orig.pakovanje sa 5 ampula. 1 ccm sadržaje 0,1 g Cardiazola + 0,25 g Chinin, lact. Glavni zastupnik za Jugoslaviju: Mr. DRAŠKO VILFAN, Zagreb, Ilica 204. KNOLL A.-G. Kemičke Ivornice, LUDWIGSHAFEN am Rhein. STROKOVNO GLASILO ZDRAVNIŠTVA V DRAVSKI BANOVINI UREDNIŠTVO IN ADMINISTRACIJA: DR. R. NEUBAUER — GOLNIK Štev. 2. 28. februarja 1935. Leto V. Z internega oddelka obče državne bolnice v Ljubljani. Nekaj statistike o uporabi in učinku chi-nina in Solvochina (Kemika) pri pljučnicah,* Šef-primarij Dr. Ivani Jenko in Dr. Boža Merljak, sekundarij Sistematični pregled zdravljenja in poteka bolezni pri 104 slučajih pneumonije, ki so prišli leta 1931. na interni oddelek obče drž. bolnice v Ljubljani, nam prikazuje jako zanimive rezultate. Pomembni so ti rezultati zlasti za praktične zdravnike, kajti oni so običajno pivi poklicani k bolnikom s pljučnico in prav pri tem oboljenju se je izkazalo, kako važno je, s katerim sredstvom in kateri dan po oboljenju začnemo zdravljenje. Razveseljivo je, da se je v zadnjih letih izkazal kinin skoro specifičngae proti pljučnici, treba pa je povdariti, da velja tudi zanj pravilo: čim preje «ga apliciramo, tem uspešnejše je njegovo delovanje. Videli smo namreč, da je bil potek bolezni v onih slučajih, izredno mil ko smo ubrizgali kinin že prvi dan oboljenja. BoLiiki so bili že po drugi, včasih celo že po prvi injekciji subjektivno — in kar je važnejše — tudi objektivno mnogo bolji Natančnejša presoja poteka bolezni pri onih bolnikih kateri so prišli takoj prvi dan v bolnico je težka, ker so ti slučaji razmeroma malo številni. Na naš oddelek je prišlo od 104 bolnikov prvi dan 7, drugi dan tudi 7, tretji 15, četrti 10, peti 8, vsi ostali so prišli, ko so bolehali že po cel teden ali pa še več ter je bilo kolikortoliko oslabljeno že tudi srce. Statistični pregled nam pojasnjuje, zakaj je za naš narod ogromne važnosti, kakšen naj bo način zdravljenja pljučnice, ki je pri nas običajno bolezen delavskih in kmetiških slojev, to je ljudi, ki tvorijo večino naroda. Od vseh 104 slučajev pneumonije, zdravljenih na internem odd., odpade namreč 84 na delavce, delavke in kmete, ostalih 20 pa na zasebnike, uradnike, poduradnike in trgovce. Prav gotovo češče obolijo za pneumonijo ljudje, ki morajo opravljati težko telesno delo, zakaj ravno med njimi obstojajo življenske prilike, ki pripravljajo ugodna tla za nastop in razvoj te bolezni! Večkrat se ponavljajoče epidemije med siromašnimi sloji; so dovedle do trditve nekaterih zdravnikov da je krupozna pneumoriija kužna *) Članek je namenjen za jubilejno številko Ž. V. bolezen v strogem pomenu besede. Danes vemo, da to mnenje ni povsem pravilno, marveč da moramo iskati vzrok omenjenih epidemij v nehigijenskih, včasih naravnost obupnih bolnikovih življenskih prilikah in da so baš nezadostna hrana ter slaba stanovanja ono, kar pospešuje razvoj bolezenskih klic. Kljub temu pa bo glavno, kar odloča o uspehu terapije telesna konstitucija bolnika. Nepotrebno bi bilo povdarjati, kako veliko vlogo igrata pri bolnikih s pljučnico srce in starost. Poleg vseh že navedenih momentov igra pri razvoju in poteku krupozne pneumonije še zelo važno vlogo takozvani genius epidemicus. Iz patološko - fizioloških opazovanj se je rodilo spoznanje, ki ga je izrazil Jochmann v stavku: „Vsaka krupozna pneu-monija je bakterijemija s posebnim nagnenjem do ugnezdenja v pljučnem tkivu.“ Ta trditev je vredna globokega vpoštevenja, ker nam olajša razumevanje komplikacij in metastaz, ki tako pogostoma nastopajo pri tej bolezni. Po tej tezi nam postane razumljivo, da pride do celih epidemij, ko ne napade ta bolezen samo pljuč, ampak tudi druge organe. Nič redkega niso pri krup. pneumonijah komplikacije s strani ledvic, srca, perikarda, možganskih open in vseh ostalih seroznih membran. Prav posebnega pomena bo zdravljenje bolezni, ki v tako veliki meri zedene ravno delavni del naroda. Za vsakega zdravnika zlasii pa tudi za one okr. urada bo važno, da prično že v začetku bolezni — morda ko obstoja šele sum na pneumonijo — z onim načinom zdravljenja, ki najhitreje in najsigurneje dovede do zboljšanja. Naša opazoyanja so dokazala, da je izmed vseh medikamentov, ki so bili preizkušeni na internem oddelku, dal še največ uspehov chinin. Poieg kininske terapije, ki jo smatramo naravnost za kavzalno, pa je potrebno še vse ostalo zdravljenje, zlasii pa podpiranje srca. O terapiji krupozne pneumonije s kininom hočemo razpravljati, ker je dejstvo, da ga zdravniki v naših krajih še zelo malo uporabljajo, dočim ga v našem oddelku že več let cenimo kot specifično zdravilo proti pljučnici. Rabili smo ga že leta 1926, toda samo sporadično, zadnja leta pa zdravimo pljučnico s kininom sistematično. Pričujoči slučaji naj bodo dokaz za upravičenost našega naziranja: Sl. 1. Delavec, 40 1; Pneumonia croup. dex. tot., prišel v bolnico 1. dan obolenja; prejel 1. injekcijo Chinin, mur. (1,0x3x2) takoj, temp. padla po 20 dneh; abscessus reg. femoral. sin. Po injekciji Ch. m. lažje diha* temp. ostane visoka tudi še po krizi. Takoj po inciziji abscesa temp. pade. Zboljšan odpuščen. Sl. 2. ¿ajtar, 75 L; Pneum. croup. 1. sup. dex V bolnico 3. dan obolenja, takoj injekcije Ch. m. (1,0x2). 3. dan po prihodu kljub kardiakom kolabira srce. Exitus. Sl. 3. Delavec, 19 1.; Pneum. croup. 1. inf. dex. V bolnico 3. dati obolenja. Takoj injekcije Ch. m. (0,5x3). Tem. padla po 7 dneh. Po 3. inj. začne močno kašljati, izpijuje veliko gnojnih mas, srce treba podpirati s Strophantinom še po krizi. Ozdravljen. Sl. 4. Krojač, 19 1.; Pneum. croup. 1. med. dex. Abscessus pulm. V bolnico peti dan obolenja, 2. dan po prihodu inj. Ch. m. (1,0x3x2) Temp. padla 31. dan. Temp. ostane visoka po prvih injekcijah. Bolnik propada. Po 1 mesecu bivanja v bolnici se pokaže klin. in rtg. absces namesto pneumonije. Ponovno inj. l,0x3Ch. m., nakar nastopi velika expektoracija. 2 mes. po obolenju izvršena phrenicoexhairesis dex., apliciran pneumoth. artef. Bolnik afebrilen. 10 tednov po prihodu zdrav odpuščen. Pri kontrolnem pregledu čez mesec dni ni najti na pljučih izprememb. SI. 5. Sluga, 34 1.; Pneum. croup. I. inf. sin. V bolnico tretji dan obolenja, takoj inj. Ch. m. (1,0x3), temp, padla 5. dan, kriza nastopila kritično. Ozdravljen. Sl. 6. Kurjač, 67 L; Pneum. croup. sin. tot., v bolnico 21. dan obolenja, že ob prihodu zelo slabo srce, takoj inj. Ch. m. (0,5x3), klin. slika potrahirane pneumonije, stalno visoka temp. Exitus. Sl. 7. Invalid, 62 1.,- Pneum. croup. 1. sup. dex., v bolnico 6. dan obolenja. Takoj inj. Ch. m. (0,5x3). Temp. padla 2. dan, Po krizi nenadoma kolabira srce. Kljub kardijakom exitus. Sl. 8. Vajenec, 15 1.; Pneum. croup. 1. sup. dex., V bolnico 7. dan obolenja, takoj inj. Ch. m. (0,5x3), temp. pade 5. dan, 8. dan se razvije Pleuritis exs. dex. Ozdravljen. Sl. 9. Vajenec, 16 L; Pneum. croup. 1. med. dex., V bolnico 5. dan obolenja. Takoj inj. Ch. m. (0,5x3), temp. stalno visoka, 11. dan Pleuritis •exs. dex. Ozdravljen. Sl. 10. Posestnik, 22 L: Pneum. croup. bil. Absc. paranephril. V bolnico 2. dan obolenja, takoj inj. Ch. m. (0.5x3), temp. visoke, nadaljni potek bolezni neznan, ker vzamejo domači proti reverzu bolnika iz bolnice. Sl. 11. Delavec, 22 1.; Pneum. croup. 1. med. dex. V bolnico 8. dan obolenja, 2, dati po prihodu inj. Ch. m. (0.5x3), po 1. inj. pade temp. pod 38°C, bogata expektoracija, lažje dihanje. Kriza 11. dan. Pleuritis exs. dex. Ozdravljen. Sl. 12. Del., 50 L; Pn. er. sin. bas. V bolnico 8. dan obolenja, dobi 3. dan do prihodu inj. Ch. m. (1,0x3), že po 1. inj. pade temp. na 37.5°C ter se ne dvigne več preko 38.5°C. Kriza 3. dan. Ozdravljen. Sl. 13. Posestnik, 45 1.; Pn. er. tot. dex. V bolnico 4. dan obolenja, takoj inj. Ch. m. (0,5x3), že po 1. inj. popusti cijanoza, temp. pade pod 38.4°C, 3. dan kriza. Ozdravljen. Sl. 14. Mehanik, 17 1.; Pn. er. 1. med. dex. V bolnico 4. dan obolenja, takoj inj. Ch. m (0,5x3), 5. dan kritičen padec temp., 9. dan Pleuritis exs. dex. Ozdravljen. Sl. 15. Del., 50. L: Pn. er. 1. sup. et inf. dex. V bolnico 3. dan obolenja, že ob prihodu zelo slabo, srce, dobiva inj. Ch. m. (1,0x3) in vsa razpoložljiva kardijaka. Temp. stalno visoka. Exitus. Sl. 16. Posestnik, 50 L; Pn. er. 1. inf. sin. Cirrhos. hep. Pripeljan nezavesten, anamneza nemogoča, takoj inj. Ch. m. (1.0x3) brez uspeha, Exitus. Sl. 17. Del. 26 1.; Pn. er. sin. bas. V bolnico 4. dan obolenja, takoj inj. Ch. m. (0, 5x3), že po 2. inj. pade temp. na 37.59C ter se ne dvigne višje. 8. dan kriza. Ozdravljen. Sl. 18. Mestni rev., 47 L; Pn. er. 1. sup. dex. Ephys. pulm. V bolnico 10. dan obolenja, takoj inj. Ch. m. (0,5x3), nakar nastopi olajšanje dihanja, (3). že po 1. inj. pade temp. na 37’5° C ter se ne dvigne višje. Dihanje postane mirno, cijanoza manjša, kriza 3. dan. Ozdravljen. Sl. 32. Del, 58 1.; Pn. cr. 1. inf. dex Y bolnico 4. dan obolenja, 2, dan po prihodu inj. Solvochina (l,Qx3), ves čas subfebrilen, Solvochin po-množuje expokt. na temp. ne vpliva, v družini več slučajev tbc. Zboljšan odpuščen. Sl. 53. Tesar, 31 1.; Pn. er. 1. inf. dex. V bolnico 41. dan obolenja, 2. dan po prihodu inj. Solvochina (1,0x3), temp. pade liiično že po 2. inj. bogata expekt. Ozdravljen. Sl. 34. Del., 59 L; Pn. cr. J. inf. dex. V bolnico 3. dan obolenja Takoj inj. Solvochina (1,0x1). 2. dan po prihodu v bolnico kolabira srce kljub vsem razpoložljivim kardijakom. Exitus. Sl. 35. Sluga, 65 1.; Pn. er. 1. med. dex. Myodeg. cord. Pneumonia se razvija v bolnici 11. dan po prihodu. Dobi takoj inj. Ch. m. (0,5x3). po inj. pade temp. C. 4. dan po razvoju pneumonije litičen padec temp. Ozdravljen. Sl. 36. Hlapec, 28 1.; Pn. er. 1. inf. sin. V bolnico 3. dan obolenj. Takoj inj. Ch. m. (1,0x3), po 2. inj. se počuti subj. zelo dobro, cijanoza popusti, diha lažje, temp. ostane do krize — 4. dan — po 1, inj. visoka. Ozdravljen. Sl. 37. Del. 21 1.; Pn. er. migr. V bolnico 2. dan obolenja. Takoj inj. Ch. m.v(l,0x3x2). Po inj. temp. ne pade, ker se pojavljajo vedno nova žarišča. Šele, ko dobi ponovno (1,0x3) Ch. m. nastopi 17. dan kriza. Odpuščen zboljšan. Sl. 38. Ključ, 34 1.; Pn. er. 1. inf. sin. V bolnico 1. dan obolenja. Takoj inj. Ch. m. (1,0x3), 5. dan litičen padec temp., nadaljni potek bolezni ni znan, ker zapusti bolnik oddelek. 6. dan po prihodu zboljšan. Sl. 39. Obč. revež, 68 1.; Pn. er. 1. sup. et inf. dex. V bolnico 4. dan obolenja. Takoj inj. Ch. m. (1,0x3), 4. dan po prihodu kolaps srca. Exitus. Sl. 40. Usnjar, 49 1.; Pn. er. 1. sup. dex, Tromphleb. crur. utriusq. V bolnico 10. dan obolenja, dobi 2. dan po prihodu Ch. m. (1,0x3), istočasno s pneumonijo se razvije trompophlebiiis. Zato ni mogoče spoznati vpliva chinina na temp. 4. dan obolenja nastopi Icterus, ki traja 7 dni. Temp, pade 16. dan. Odpuščen zboljšan. Sl. 41. Del., 18 L; Pn. er. 1. med. dex. V bolnico 1. dan obolenja, dobi 2. dan Ch. rr. (1,0x3), po 1. inj. pade temp. na 37.°C ter se ne dvigne več. Kriza 4. dan. Ozdravljen. Sl. 42. Del., 60 1.; Pn. er. 1. med. dex. V bolnico 1. dan obolenja, 2, dan inj. Ch. m. (1,0x3), litičen padec temp. že po 2. inj. Ves potek bolezni zelo mil. 6. dan po prihodu afebrilen. Ozdravljen. Sl. 43. Dninar, 20 1.; Pn. er. 1. med. dex. V bolnico 4. dan obolenja, 2. dan inj. Ch. m. (1,0x3), po 2. inj. se ne dvigne več temp. preko 38°C, dihanje lažje, cijanoza manjša, kriza 4. dan. Ozdravljen. Sl. 44. Trg. potnik, 35 1.; Pn. er. 1. med. dex V bolnico 2. dan obolenja. Takoj inj. Ch. m. (05x3), nakar nastopi močna expekt., temp. ostane visoka do 38'C, radi Pleur. exs. dex. Ozdravljen. SI. 45. Sin posest., 20 L; Pn. er. 1. sup. dex. V bolnico 3. dan obolenja. Takoj inj. Ch. m. (1,0x3), po 3. inj. pade temp. pod 38°C dihanje lažje, cijanoza manjša, subj. se počuti zelo dobro, kriza 4. dan. Ozdravljen. Sl. 46. Posestnik, 31 1.; Pn. er. centralis. V bolnico 14. dan obolenja Takoj inj. Ch. m. (1,0x3), temp. stalno do 36°C, Chinin olajša dihanje. V družini več slučajev tbc. Odpuščen zboljšan. Sl. 47. Tesar, 44 1.; Pn. er. 1. inf. sin. V bolnico 14. obolenja. 2. dan dobi inj. Solvochina (0,5x3), že ob prihodu v bolnico znaki Pleur. ex. sin. Po inj. popusti cijanoza, 5. dan pade temp. pod 38°C. Zboljšan. Sl. 48. De!., 20 1.; Pn. er. sin. tot. V bolnico 6. dan obolenja. Takoj inj. Solvochina (0,5x3). Po 1. inj. pade temp. na 37.5° C ter ostane na tej višini do krize, ki nastopi 2. dan. Ozdravljen. Sl. 49. Del. 39 1.; Pn. er. 1. inf. dex. V bolnico 5. dan obolenja. Takoj inj. Solvochina (0,5x3), po 2. inj. pade temp. pod 38“ C, 6. dan kriza, potrebna so kardijaka. Ozdravljen. Sl. 50. Del., 44 1.; Pn. er. dex. total. V bolnico 14. dan obolenja. Že ob prihodu zelo slabo srce. Dobi takoj kardijaka in inj. Solvochina (0,5x3), nakar izgine cijanoza, temp. pade pod 38° C, obilna expektoraeija, 5. dan kriza. Ozdravljen. Sl. 51. Hlapec, 21 L; Pn. er. I. med. et sup. dex. V bolnico 4. dan obolenja. Takoj inj. Ch. m. (0,5x3x2), temp. do krize visoka, ker se razvi- jajo vedno nova pneum. žarišča, na ponovne inj. Chinina pade temp. pod 38° C. 7, dan kriza. Ozdravljen. Sl. 52. Tesar, 20 1.; Pn. er. 1. med. dex. V bolnico 3. dan obolenja. Takoj inj. Ch. m. (1,0x3), po 3. inj. pade temp. pod 38° C, kriza 4. dan. Ozdravljen. Sl. 33. Sin posestnika, 5 1.; Pn. er. 1. sup. dex. V bolnico 3. dan obolenja. Chinin preparatov ni dobival. Ozdravljen. Sl. 54. Služkinja, 20 1.; Pn. er. 1. sup. sin. V bolnioco 9. dan obolenja. Dobi 3. dan po prihodu inj. Solvochin (1.0x3). Takoj po 1. inj. pade temp. na 37‘5° C, višje se ne dvigne več. Kriza 3. dan po inj. Ozdravjlen. S! 55. Delavka, 53 L; Pn. er. 1. inf. sin. V bolnico 2. dan obolenja. Takoj inj. Cs. m. (0,5x2), že ob prihodu zelo slabo srce, močna kardijaka in Chinin brez vpliva. Exitus. Sl. 56. Posetnica 69, L; Pn. er. 1. inf. dex. Marasmus. Ves čas v bolnici nezavestna, dobivala samo kardijaka, 4. dan po prihodu exitus. Sl, 57. Vd. po ključ., 55 1 ; Pn. er. total, dex. V bolnico 8. dan obolenja. Dobi 2. dan po prihodu Ch. m. (0,5x3) po 2. inj. pade temp. pod 38°C. cijanoza postane slabejša, kriza 6. dan. Ozdravljena. Sl. 58. Žena del., 50 1.; Pn. er. 1. inf. dex. V bolnico 21. dan obolenja. 2. dan po prihodu dobi Ch. m. (1,0x3), kar ostane brez vpliva. Stalno subfebrilna. V družini več slučajev tbc. Odpuščena zboljšana. Sl. 59. Zasebnica, 63 1.; Pn, er. 1. inf. sin. et 1. sup. dex. V bolnico 10. dan obolenja. Ze ob prihodu zelo slabo srce, kljub močnim kardijakom 2. dan exitus. Sl. 60. Dekla, 45 1.; Pn. er. 1. sup. dex, V bolnico 6. dan obolenja. Takoj inj. Ch. m. (1,0x3). Ves klin. potek daje sklepati na tbc. Röntgen pokaže specifične induracije desno bazalno. Ves čas subfebrilna. Odpuščena zboljšana. Sl. 61. Z De., 71 L; Pn. er. 1. med. dex. et 1. inf. sin. Myodeg. cord. Pripeljana 5. dan obolenja umirajoča. Dobivala Strophantin in druga kardijaka. Exitus. Sl. 62. Z. trg. 49. 1.; Pn. er. 1. inf. sin. Absc. gl. parotidis. V bolnico 42. dan obolenja. Takoj premeščena na kirg odd. Kinininskih preparatov ni dobivala. Sl. 63. Boln. sestra, 62. 1. ,• Pn. er. 1. inf. et sup sin. Vitium cord decomp. Vvbolnico 2. dan obolenja. Takoj inj. Ch. m. (1,0x3), in močna kardijaka. Že po 1. inj. pade temp pod 3S°C, dihanje postane lažje, kriza 13. dan. Odpuščana zboljšana. Sl. 64. Z. traf., 27. 1 ; Pn. er. 1. sup. et. med. dex. V bolnico 6. dan obolenja. Takoj inj. Ch. m. (1,0x2), drugi dan po prihodu nenadoma koiaps srca. Exitus. Sl. 65. Užitkarica, 78 1. ; Pn. er. I. inf. dex. Marasmus. Pripeljana v •agoniji, dobiva vsa razpoložljiva kardijaka, temp. ne presega 380C, Chinin preparatov ne dobi. Exitus. Sl. 66. Zasebnica, 74 L; Pn. er. 1. sup. dex. Marasmus. V bolnico 3. dan obolenja, takoj inj. Ch. m. (0,5x3), kar ostane brez vpliva na temp. Exitus. Obduk. pokaže multipna pneum. žarišča. Sl. 67. 2. delavca, 40 1.; Pn. er. 1. inf dex. V bolnico 8. dan obolenja, ker ni temp. visoka ne dobiva Chinin preparatov. 2e ob prihodu znaki Pleur, exs. dex. Ozdravljena. Sl. 68. Hči posestnika, 23 1.; Pn. er. 1. inf. sin. Kyphoscoliosis. V bolnico 2. dan obolenja, dobi 4. dan po prihodu inj. Ch. m. (0,5x3), pneu- monija se razvije iz influence, bolnica telesno zelo slabotna, Chinin olajša dihanje, na temp, ne vpliva. Exitus. Sl. 69. Vd. po vozn., 67 1.; Pn. er. 1. inf. dex. Diab. mell. V bolnico 3. dan obolenja. Bolnica odkloni inj. ter 2. dan svojevoljno zapusti bolnico s temp. preko 38°C. Nadaljni potek bolezni je neznan. Sl. 70. Vd. po ur., 56 !.; Pn er. 1. inf. sin. V bolnico 1. dan obolenja. Dobi 2, dan po prihodu 1. inj. Ch. m. (1,0x3), po 2. inj. pade temp. na 37'2°C ter se ne dvigne više. 3. dan po 1. inj. afebrilna. Ozdravljena. Sl. 71. Trgovka, 51 L; Pn. cr. 1. inf. sin. V bolnico 1. dan obolenja. Dobi takoj 1. inj. Ch. m. (1,0x3), temp. pade že po 1. inj. na 37'5°C, 5. dan po inj. kriza, kasneje se temp. ponovno dvigne radi : Absc. reg. fern, dex. Ozdravljena. Sl. 72. 2. natak., 30 1; Pn. cr. 1. inf. sin. V bolnico 3. dan obolenja, Dobi takoj 1. inj. Ch. m. (0,5x3), po 2. inj. pade temp. na 37‘50C pri dihanju nima več bolečin, kriza 6. dan. Ozdravljena. Sl. 73. 2. posest., 73 L; Pn. cr. 1. med. dex. V bolnico 4. dan obolenja. 3. dan po prihodu dobi 1. inj. Ch. m. (0,5x3), že po 1. inj. pade temp. na 37'2°C ter se ne dvigne višje. Kriza 3. dan. Odpuščena zboijšana. Sl. 74. 2ena del., 31 1.; Pn. cr. 1. med. dex. V bolnico 3. dan obolenja. Takoj 1. inj. Solvochina (0,5x3), po 2. inj. pade temp. na 37'5°C, vičje stopnje ne doseže več. Kriza nastopi litično 5. dan. Ozdravljena. Sl. 75. Del., 60 L; Pn. cr. 1. inf. sin. Gangr. crur. sin. Erysip. crur. sin. V bolnico 3. dan obolenja, 9. dan po prihodu se razvije pneumonija, dobi takoj 1. inj. Ch, m. (0,5x3), kar ostane brez uspeha. Exitus. Sl. 76. Vdv. po ur., 62 1.; Pn. er. sin. tot. Polyarth. ehr. V bolnico 2. dan obolenja. Že ob prihodu v agoniji. Dobi takoj 1. inj. Solvochina (1,0x3), kar ostane brez vpliva. 5. dan exitus. Sl. 77. Dekla, 2S L; Pn. cr. 1. med. et inf. dex. V bolnico 5. dan obolenja. Ker ne presega temp. 37.5° C, ne dobi Chinina. Pleur, exs. dex. Ozdravljena. Sl. 78. Del., 45 1.; Pn. cr. 1. inf. sin. Ca. bronch. sin. 11. dan po prihodu v bolnico dobi 1. inj. Solvochina (0,5x3). Temp. stalno visoka, Sol-vochin brez vpliva. P. p. th. sin. : haemoragičen exudat. Pleur, exs. sin. Exitus. Obduk : Carcinoma bronch. sin., hemoragičen exsudât, multipna joneum. žarišča po vseh pljučih. Nekrupozne pneumonije. Ženske. Sl. 1. Delavka, 50 L; Bronchopn. sin. Tbc. miliaris. V bolnico 14. dan obolenja, dobivala Transpulmin, ki je olajšal dihanje. Exitus. Sl. 2. Prod., 24 1.; Bronchopn. 1. inf. dex. et sin. Tbc. miliaris. V bolnico 7. dan obolenja. Dobi takoj 1. inj. Solvochina (1,0x3), kar ostane brez uspeha. Exitus. Sl. 3. Učiteljica, 36 L; Bronchopn. 1. inf. utriusqu., Nephritis chron-V bolnico 6. dan obolenja. 14. dan po prihodu začela dobivati Transpulmin. Temp. ves čas visoke. Abscess, reg. glut. dex. Srce zelo slabo 1 % mes. po obolenju exitus. Sl. 4. Posestnica, 30 L; Sepsis puerp. Bronchopn. 1. inf. dex. V bolnico 10. dan obolenja. 25. dan po prihodu dobi 1. inj. Ch. m. (0,5x3). Ko so že septične temp. padle, se razvije pneumonija. 1. inj. Chinina je brezuspešna, po 2. inj. pade temp. pod 37.8° C, cijanoza postane slabejša, 4^ dan kriza. Zboljšana. Sl. 5. Zaseb., 75. L; Pn. hypost. sin. Cholelithiasis. V bolnico 6. dan obolenja. 23. dan po prihodu dobi 1. inj. Ch. m. (0,5x3), temp. od prihoda dalje stalno visoka. Klin. obstojajo na drugi strani pljuč multipla bronchopn. žarišča. Srce zelo slabo. 4. dan po 1. inj. Chinina kriza. Mesec dni po obolenju exitus. Obd: Cholelithiasis, mullipli abscessi v pljučih. Sl. 6. Dekla, 22 L; Intoxic, c. aeido acet., aspirat. pn. 1. inf. sin. V bolnico 1. dan obolenja. Pneumonija se razvije 8. dan po intoxikaciji-Dobi takoj 1. inj. Solvochina (0,5x3), že po 1. inj. pade temp. pod 38oC„. ves čas dobiva močna kardijaka, 11. dan kriza. Odpuščena zboljšana Sl. 7. Posest., 32 1.; St. p. pneum. Abscessus pulm. dex. V bolnico 28. dan obolenja, že ob prihodu absces v pljučih, ki se ozdravi s konserv. terapijo. Chinina ni dobivala. Zboljšana odpuščena. Sl. 8. Ž. trg. sluge, 25 1.; Pn. 1. med. et inf. dex. Lues II. V bolnico 8. dan obolenja. Ker ne doseže temp. 38oC, ne dobiva Chinina. 6. dan afebrilna. Ozdravljena. Nekrupozne pneumonije. Moški. Sl. 9. Tehn. pripr., 24.; Ty. abd. Pn. 1. inf. dex. 11. dan po obolenju,, Dobi takoj 1. dan inj. Ch. m. (1, 0x3), kar ostane brez uspeha. Exitus. Sl. 10. Čevljar, 31 1.; Ty, ebd. Pn. 1. med. dex. Pneumonija se razvije 5. dan po prihodu v bolnico, Dobi takoj 1. dan Ch. m. (o.5x3.) Chinin brez vpliva na temp. pač pa nastopi po inj. obilna expekt. Kriza 7. dan-Ozdravljen. Sl. 11. Del., 25 1.; Ty abd, Pn. dex- Pneumonija se razvije 14. dan po prihodu v bolnico. Dobi 20. dan 1. inj. Ch. m. (1,0x3), kar ostane brez uspeha. Exitus. Sl. 12. Kmet, 36 L; St. p. pneum. 1. inf. sin. V bolnico 17. po obolenju. Ker je že ob prihodu subfebrilen, ni dobival Chinina. Ozdravljen^ Sl. 13. Del., 48 1.; St. p. pn. 1. inf. et sup. sin. V bolnico 9. dan po obolenju, dobi takoj ob prihodu 1. inj. Solvochina (0,5x3), na kar pade temp. na 37oC ter se ne dvigne višje. Kriza 6. dan. Pkuiit. exs. dex. Ozdravljem, Sl. 14. Pismonoša, 60 1.; St. p. pn. Empyema th. sin. V bolnico 30. dan po obolenju. Takoj ob prihodu pokaže P. p. Th. sin. gnoj. Premeščen na kirg. odd. Sl. 15. Prosjak, 65 L; St. p. pn. 1. sup. dex. V bolnico 25. dan obolenja. Ker je že ob prihodu subfebrilen, dobiva samo Transpulmin. Odpuščen zboljšan. Sl. 16. Del., 50 L; St. p. pn. 1. inf. dex. V bolnico 7. dan obolenja. Takoj 1. inj. Solvochina (1,0x3). Kriza 18. dan. Pleur. exs. dex. Odpuščen, zboljšan. Sl. 17. Duhovnik, 66 L; Pn, fayppst. p. resec. genu. Pneuraonija se je razvila na kirg. odd. Takoj ob premestitvi na int. odd. dobi L inj. Ch. m. (0,5x3). Že 5. dan nastopi kriza. Potrebna so močna kardijaka. Odpuščen zboljšan. Sl. 18. Železn., 70 1.; Pn. hyp. dex. bas. Pneumonija se je razvila v bolnici. Dobiva Transpulmin. Temp. do krize visoka, 14. dan pade. Odpuščen zboljšan. Sl. 19. Dninar, 21 1,; Bronchopn. sin. Tbc. V bolnico 14. dan obolenja, vsled neodločene dijagnoze ni dobival Chinina, Exitus, Sl. 20. Uradnik, 51 L; Bronchopn. dex. Tbc. V bolnico 30. dan obolenja, umirajoč. Exitus. Sl. 21. Zvanjčn., 42 1.; Bronchopn. Tbc. V bolnico 21. dan obolenja. Ker je že ob prihodu subfebrilen, ne dobi Chinina. Odpuščen zboljšan. Sl. 22. De)., 49 L; Bronnhopn. 1. inf. dex. V bolnico 14. dan obolenja. Ker je že ob prihodu subfebrilen, ne dobi Chinina. Ozdravljen. Sl. 23. Mizar, 68 Bronchopn. 1. sup. dex. Myodeg. cord. V bolnico 4. dan obolenja, dobi 7. dan 1. inj. Solvoehina (1,0x3), kar ostane brez vpliva na temp. Kriza 8. dan. Ozdravljen. Sl. 24. De)., 18 L; Bronchopn. insuf. yalv. mitr. V bolnico 3. da obolenja. Dobi takoj 1. inj. Ch. m. (1,0x3), nakar'popusti cijanoza, temp. ostane visoka, kriza 12. dan. Potrebna so močna kardijaka. Odpuščen zboljšan. Sl. 25. Obč. rev., 64 1.; Bronchopn. inf. dex. Marasmus. V bolnico 6. dan obolenja. 4. dan po prihodu 1. inj. Ch. m. (1,0x3), dihanje lažje, cijanoza manjša, bogata expekt., kriza 5. dan. Odpuščen zboljšan. Sl. 26. Nest. rev., 72 L; Pn. 1. inf. sin. Tbc. V bolnico 30. dan po obolenju. Dobi Transpulmin, kateri ugodno vpliva na expekt. Exitus. Moški: Ženske: Pneum. croup . . . 53 Pneum. croup . . . 25 Bronchopneum. spec. . . ... 3 Bronchopneum. spec. . . . . . 2 Pneum. spec . . . 1 Bronchopneum ... 2 Bronchopneum ... 4 St. p. pneum. .... ... 4 St. p. Pneum . . . 5 Pneum. hypost . . 2 Ty. in pneum . . . 5 Pneum. aspir . . . 1 Iz teh slučajev je razvidno, da smo imeli najlepše uspehe pri bolnikih, ki so prišli vsaj prvih 5 dni po začetku bolezni v zdravljenje. Injicirali smo kinin takoj, čim je bila postavljena diagnoza. Poleg kinina so vsi bolniki dobivfcli še vsa druga potrebna zdravila, zlasti smo pazili na srce. Čestokrat je bilo treba v dneh krize vbrizgavati celo 2x dnevno po mg Strophantina, dasi so nekateri bolniki že od začetka dobivali Cardiazol. Uporabljali smo v začetku chinin mur. pri vsakem bolniku v dozi 3x0,5. Ako je temperatura trajala dalje, smo isto dozo v enakem času ponovili. Izkazalo se je da so bolniki že po prvih injekcijah postajali mirnejši, da so enakomerneje dihali, se lažje odkašljali, da je popustila cia-noza ter padla temperatura. Le v redkih slučajih je ostala terapija s kininom brezuspešna. Tudi pri onih bolnikih, ki so prišli kasneje v bolnico* so bili uspehi dobri. Vendar pa je pri njih češče prišlo do pulmonalnih komplikacij, zlasti do pleuritis exudativa. Kininska terapija pa ni mogla pomagati v onih slučajih, ko je bilo srce slabo že ob prihodu v bolnico.. V jeseniško so pričele prihajati na oddelek težke influenca - pneumo-nije, smo se odločili za Solvochin, v dozah 3x0,5 do 3x1,0. Videli smo, da je njegov vpliv na potek bolezni še večji kot vpliv chinin. mur. Seveda so v nekaterih slučajih tudi pri terapiji s solvochinom nastopile komplikacije, vendar v manjšem številu kot pri chinin. mur. Skoraj pri vseh bolnikih, ki so dobivali solvochin, se je končala bolezen brez prave krize li-tično in to 2 do 3 dni prej kot pri onih, ki so dobivali chinin mur. Ze to bi moglo biti zadostni vzrok, da smo dali prednost solvochin-u napram chinin-u. Injicirali smo vedno tako chinin. mur. kot solvochin intramuskularno na zunanji strani srednje tretjine bedra. Uspehi so bili prav dobri, vsaj je odšlo 49 bolnikov čisto zdravih, 22 zboljšanih (med nje smo šteli one, ki so bili pri odhodu še subfebrilni). nekaj jih je bilo premeščenih, v 30 slučajih pa je nastopila smrt. Umrli so večinoma starejši bolniki, tuberkulozni ter oni, pri katerih se je razvila pljučnica kot komplikacija drugega obolenja. Nekateri pa so prišli prepozno v bolnico. Celo naš najmlajši, 5 let star otrok je odšel ozdravljen, dočim je najstarejši, 81 letni mestni revež, podlegel pljučnici. H koncu naj omenimo še zanimiv slučaj iz privatne prakse. Bolnik je kazal ob nastopu mrzličen a levi strani spodaj za olročji dlan velik pneumo-nični infiltrat s tipično crepitatio indux in bronchialnim dihanjem. 12 ur pozneje je dobil bolnik 4 cm solvochina intramuskularno. 5 ur po injekciji je vročina kritično padla in se ni več pojavila. Tako brze injekcije in tako popolnega efekta naša statistika pač ne navaja. Zaradi tega ponovno na-glašamo, da je kininska terapija pljučnice uspešna samo zgodaj in ako organizem ne kaže nobenih komplikacij. Ta sicer tako dobra terapija ima — žal — tudi svoje senčne strani. Na mestu injekcij se namreč razvijejo abscesi pri onih ljudeh, ki ne prenesejo chinina. Pri 104 bolnikih smo imeli 7 teh lokalnih komplikacij (2 po injekciji solvochina, 5 po inj. chin. mur.) Abscesi so se vedno takoj po inciziji lepo zacelili. Zusammenfassung: Aus der inneren Abteilung des allgemein. Krankenhauses zu Ljubljana, Vorstand Primarius Dr. I. Jenko. Die Autoren berichten über die Erfahrungen bei der Behandlung von 104 Fällen von grössten Teils krupöser Pneumonie mit intramuskulären injektionem von Chininum mur. oder Solvochin. Es wird 3 Tage hintereinander zu 0,5 bis 1,0 gr. des Mittels injiziert und die Serie in Bedarfsfälle nochmals wiederholt. Die Methode wird vor allem den praktischen Aerzten als zuverlässig und rasch wirkend, daher ökonomisch wärmstens «dmpfohlen. (Iz dermatoveneroloske klinike kr. univerze v Zagrebu; predstojnik; prof. Dr. Fr. Kogoj). Racijonalna terapija sifiiide.* * Fr. Kogoj. Vsak terapeut trdi, da je njegova metoda zdravljenja sifiiide če ne najboljša, vsaj istotako dobra kot druge. To velja za Fournierovo kronično intermitirajoče zdravljenje, ki se ga še danes poslužuje v različnih varijacijah največ zdravnikov, za Almkvistovo zdravljenje in continuo, ki ga je že Ricord inauguriral, za Scholtzov način zdravljenja s sal-varsanskimi udarci („Salvarsanschlage“), za Schreussovo (Schreuss in Bernstein) „Sattigungstherapie“, za Hoffmannovo maksimalno te rapijo itd. Ne bomo se spuščali v analizo in kritiko posameznih metod, navajali jih bomo v sledečih poglavjih le, kolikor bo to potrebno za razumevanje. Predvsem je treba konstatirati, da se v splošnem kritični moment tem lažje in tem hitreje doseže, čim mlajša, svežejša je sifilida. E. Hoffman-nova velika zasluga je, da energično propagira in naglasa eminentno važnost intenzivnega zdravljenja čim prej po infekciji, kajti nepobitna resnica je, da se usoda sifilitika tem bolj izmika zdravnikovim rokam, čim starejša je sifilida (Werther). E. Hoffman1) daje pri seronegativni primarni sifilidi eno, pri seropozitivni dve, pri recentni sekundarni sifilidi tri maksimalne kure (pri moških do dvakrat na teden po 0‘6, pri ženskih po 0,45 do 0,52 ; celotna doza 6 do 7 gr, oziroma 5 do 6 gr ; razven tega 10 do 12 krat 1,5 ccm bizmogenola ; interval med posameznimi kurami je samo okrog 5 tednov. Če seroreakcije ne postanejo negativne že tekom prve oziroma druge kure, priključi še eno kuro. (Daljnje posameznosti gl. v mnogobrojnih člankih E. Hoffmanna: zadnji v Münch. med. Woch. 1932, str. 1545, in njegovih učencev: na pr. S trem p el: Derm. Ztschft. 1932, knj. 65, str. 4.) Hoffmannovo zdravljenje primarne seronegativne sifiiide z eno samo kuro je tip t. zv. abortivnega zdravljenja luesa2). Pravilo je, da smemo abortivno, to se pravzaprav pravi z eno edino energično kuro (ali je treba dajati pri abortivnih kurah samo salvarsan ali pa kombinirane kure, o tem so mnenja različna) zdraviti samo one slučaje, pri katerih infekcija ni starejša kot deset dni, WR mora biti še negativna, skleradenitis se še ni smela pojaviti (Zieler). Novejše, občutljivejše reakcije, pa so često mnogo prej pozitivne kot WR. V svojem predavanju v Beogradu sem zbral iz našega materijala deset takih slučajev. Pokazalo se je, da je v tem oziru MKR najobčutljivejša. ') E. Hoffmannovi .maximale Frühbehandlung“ se jako približuje način zdravljenja, ki ga priporoča J. Božič (Medic. Biblioteka zv. 2, 1927; založba Liječn. Vjesn.) *) Ker članka ne maram obtežiti z navajanjem obsežne literature, jo bom kot doslej, tudi pri analizi abortivnega zdravljenja in v kasnejših poglavjih navajal samo fakultativno in čim manj. R. Müller je našel, da z WR, MTR ali SGR približno 50% skleioz reagira še negativno, z njegovo reakcijo pa že pozitivno, O p p e n he i nv zahteva, da se vprašanje možnosti abjriivnega ozdravljenja v zvezi s serološkimi reakcijami ponovno študira. Na temelju naših izvajanj o vrednosti seroloških rezultatov kot kriterija za ozdravljenje sifilide, jim moramo isto vrednost pripisovati tudi za prvi čas po sifilitični infekciji, to se pravi, namesto o Wassermann-nega-tivnih moramo govoriti o serološko negativnih slučajih in seveda zahtevati od serološkega laboratorija, da pregleda kri tudi z onimi metodami, ki dajejo najobčutljivejše rezultate. Število slučajev zrelih za abortivno zdravljenje, se bo seveda s tem tudi za načelne pristaše abortivne terapije z eno samo kuro občutno zmanjšalo.**) Statistike abortivno zdravljenih slučajev bodo prišle fern bližje 100% uspehu, čim strožje bodo indikacije za abortivno zdravljenje in nedvomno resnična trditev, da se da v mnogih slučajih z eno samo kuro ozdraviti tudi bolnika, ki ne odgovarja Zieler-jevim zahtevom, na tem dejstvu ničesar ne izpremeni. Ne pozabljajmo pa, da je za bolnika statistika, ki izkazuje na pr. 98% z uspehom abortivno ozdravljenih popolnoma irelevantna, če spada on med ona 2%> pri katerih so se pojavile recidive. Me irow sky in Leven, pa tudi drugi (Heller), ki so videli težke recidive po f. zv. aborfivnem zdravljenju, so odločni nasprotniki take terapije. (Ne maram zamolčati, da so pristaši abortivnega zdravljenja ravno slučaje Meirowskega in Levena označili za ina-dekvatno zdravljene in take, ki niso odgovarjali zahtevam, ki se postavljajo za abortivne slučaje), Gezerova iz Be ron o ve klinike v Sofiji je objavila rezultate 116 abortivno zdravljenih in 4 do 15 let kontroliranih bolnikov; njeni rezultati so porazni: 15,5% kliničnih, 10,4% seroloških recidivov; tabes je nastala v 5,1%, paraliza v 2,7%. Na temelju teh številk in rezultatov drugih autorjev sodi, da je treba seronegativne luetike zdraviti tako kot seropozitivne, to se pravi, neabortivno. Sigurno bi se kod bližje analize njene statistike našli slučaji, ki ne odgovarjajo rigoroznim pogojem za „abortivno zdravljenje“. Abortivno zdravljenje pa ima tudi jako mnogo pristašev. Omenjam samo F. Moserja, ker je njegova metoda abortivnega zdravljenja izredno energična: bolniki s seronegativnim primarnim afektom (stroga kontrola seroloških reakcij inter therapiam) dobivajo dnevno 14 do 16 dni po 0,3 do 0,45 neosalvarsane, to je vsega skupaj 6 do 7 gr. Od 135 slučajev je na ta način ozdravil 132. Zdi se mi, da so trije neuspehi pri takem res heroičnem zdravljenju mnogo in — preveč. Na vsak način mislim, daje glede abortivnega zdravljenja na mestu največja’ rezerva vkljub temu, da imamo poročila tudi o 100% uspehih (gl. pri Wer th er j u). Baš ker imamo vedno pred očmi usodo bolnika kot individuuma, smo se abortivne terapije z eno samo kuro, pa naj si bo ta še tako dolga in energična, popolnoma odrekli. Raje naj dobi 99 bolnikov eno ali celo dve **) V zadnjih letih se govori o abort!vnem zdravljenju često tudi takrat,' kadar se prvi „abortivni* kuri priključi še druga in eventualno celo tretja „varnostna kufa*l Ikuri preveč, kot da stoti radi ene kure premalo konča z aneurizmom ali progresivno paralizo. * * * Znano je, da m. dr. Buschke in njegova šola niso posebni prijatelji salvarsana, ker vidijo v salvarsanskih preparatih baš radi njihovega evidentno energičnega delovanje na sifilitične manifestacije oziroma spiro-hete obenem sredstvo, ki moti vsled naglega uničenja velikega števila spi-Tohet imunizacijsko delovanje organizma, Buschke in Langer mislita, da blago zdravljenje s bizmutom ali živim srebrom najbolj ugaja imuno-biološkim, proti luetični infekciji uperjenim spremembam organizma. To ne prihaja v obzir samo v kasnejših stadijih sifilide, ampak tudi pri njenem začetku. Ce domislimo to koncepcijo do kraja, potem se moramo vprašati ali ne bi bilo indicirano, čakati po infekciji z vsako antiluetično terapijo, posebno pa s salvarsanom toliko časa, da se pojavijo simptomi sekunda-rizma, ki pričajo, da je imunizatorno delovanje organizma vsaj za enkrat doseglo svoj višek. V eri živega srebra kot edinega antiluetičnega sredstva so mnogi sifilidologi res čakaii na sekundarne manifestacije in šele potem začeli z inunkcijsko kuro. Zumbuscheva klinika v Monakovem (P o e h 1 mann) zastopa odločno stališče, da je treba v vsakem slučaju začeti s zdravljenjem takoj in svari, da bi se dali zmesti od nejasnih razglablanj o motenju imunizacijskih pojavov v organizmu vsled započete energične terapije. Opira se pri trm na 86 slučajev primarnega luesa, zdravljenih z eno do dvema kombiniranima kurama, ki so eno do deset let ostali Wassermann-negativni. Prizna sicer, da mu manjka preiskava likvorja, vendar pa misli, da je vsaj velika večina teh bolnikov zdrava. Negativen po Was-sermannu ne mora še pomeniti seronegaiiven (gl. zgoraj). Večina autorjev je sicer istih nazorov kot Poehlmann, ne manjka pa tudi nasprotnih glasov. A. Tryb (Brno) bi pri starejših primarnih afektih, pri katerih se z abortivnim ozdravljenjem ne more več računati in katere ima pod kontrolo, najraje počakal s začetkom zdravljenja na sekundarne simptome. Sličnih misli je Dujardin, na katerega se sklicuje Bernard (Bruselj). Bérnard primerja 30 slučajev, ki jih je začel zdraviti v primarnem in 30, ki jih je začel zdraviti v sekundarnem stadiju. Rezultati so mnogo boljši pri slednjih ; posebno eklatantna je razlika pri likvorju : pod istimi pogoji je bilo v 4. ali 5. letu po infekciji 77% pozitivnih likvorjev pri prvi grupi (od 22 slučajev 17), 21% pozitivnih likvorjev pri drugi grupi (od 23 slučajev 5). Najbrže bi se lahko tudi tukaj vsaj za nekatere slučaje dala iz različnih razlogov oporekati veljavnost navedenih rezultatov, vendar pa je 5 tem problem, o katerem se je do sedaj razpravljalo le bolj teoretično, dobil konkretnejšo obliko. Praktično gré za vprašanje : ali bomo pri seropozitivnih primarnih afektih takoj začeli s terapijo, ali pa bomo počakali na ekzantem? Pri seronegativnih primarnih afektih to vpraševanje ne pri* liaja v poštev, kajti pri njih smemo upravičeno računati s tem, da bomo s samo adekvatno terapijo, ne da bi morali reflektirati na imunobiološko-pomoč organizma, ozdravili bolnika. Skoro popolnoma prepričani smo, da dosežemo ozdravljenje z odgovarjajočim zdravljenjem brez pomoči imuni-zacijskih sil tudi pri seropozitivnem primarnem afektu. Ker pa se terapija,, ki jo začnemo v seropozitivnem primarnem stadiju (to je včasih samo par dni pred nastopom ekzantema) ne razlikuje od terapije, ki jo začnemo ob nastopu sekundarnih simptomov, formuliram svoje mnenje o tem problemu takole: pri seropozitivnem primarnem afektu, posebno če lahko pričakujemo sekundarnih simptomov v kratkem času, počakamo s početkom zdravljenja tako dolgo, da se pokažejo simptomi sekundarizma, toda samo pri tistih slučajih, kjer je bolnik nepretrgama pod nadzorstvom (v bolnici) ali pa — izjemno — tudi pri tistih ambulantnih bolnikih, pri katerih se z absolutno sigurnostjo lahko zanesemo, da je izključena vsaka daljna infekcija. V vseh drugih slučajih začnemo s zdravljenjem takoj, zdravimo pa toliko časa, da se pojavijo sekundarni simptomi oziroma do termina, kadar bi se morali pojaviti, samo s bizmutom ali živim srebrom. Potem takoj kombiniramo s salvarsanom. Slučaji, kjer bo že nekaj injekcij bizmuta ali živega srebra (event. inunkcija) zadostovalo, da se klinično manifesten sekundarizem ne pojavi, ne bodo redki. V praksi bo pretežna večina slučajev spadala v drugo grupo. Če bomo pri njih postopali na opisani način, se ne bomo morali bati, da smo ustavili imunizacijski preokret v organizmu tik predno je dosegel svoj višek, pa tudi ne očitkov, da smo infekcijoznega bolnika brez nesporno dokazane potrebe pustili nekaj časa brez zdravljenja. V ozki miselni zvezi s tem problemom je vprašanje, ki upravičeno-že dolgo vznemirja duhove: ali ima terapija s salvarsanom res kot posledico številično povečanje visceralne sifilide, aortitide in luesa centralnega živčevja, tabesa in paralize? V naši domači literaturi sta pred kratkem Dojmi in malo prej Fleger razpravljala o tem vprašanju iz specijalnega vidika zdravljenja endemične sifilide. Problem je tako kompliciran in mnogostran, da se ga bom mogel na tem mestu samo kratko dotakniti. Cela vrsta avtorjev, nevrologov in sifilidologov (Buschke, Finger, Gärtner, Gennerich, Herman s, Lacapere, Schindler, Steiner, Wilmanns in dr.) pripisuje vplivu moderne antiluetične terapije (salvarsanu) iz raznih vidikov in s pomočjo različnih argumentov, direktno ali indirektno, pojavljanje aor-iitide, tabesa in progresivne paralize v krajih, kjer teh bolezni doslej ni bilo, (trcpična in endemična sifilida), pa tudi relativno povečanje njihovega števila pri lues acquisita. V poštev prihaja pri diskusiji o tem vprašanju tudi še vedno nerešeni problem ekzistence dermotropnih i neurctropnih spirohet (Levaditi, Mulzeri dr.), diskutira se o „civilizatoričnem faktorju“, o konstitucijalnih momentih, o alkoholizmu, o klimi, o različni dispoziciji človeških ras itd., kar bi vse moglo (toda ne moralo1.) biti u zvezi s pojavljanjem prej omenjenih direktnih posledic luetične infekcije. Seveda se navajajo tudi statistike. Toda tukaj velja ono, kar smo rekli za dokaze »iz literature“: iz statistik se da dokazati, da je paralize vedno več, pa tudi da je je vedno manj. Novejše statistike (gl. tudi mnogo citiramo statistiko iž Pinkusovega materijala v Berlinu, ki ga je 1.1925 obdelal Min gche n — Cheng) vsekakor prihajajo do zaključka, ne samo da ni — kot J. Jadassohn vedno podčrtava — nikakor dokazano da bi bilo lahko zdravljenje s salvarsanom vzrok večjemu številu aortitid, tabesa, paralize, ampak dokazujejo baš nasprotno: Scholtz (1931) v Konigsbergu prihaja na temelju svoje statistike do zaključka, da dobe ne samo oni bolniki, ki so se zgodaj (eno do dve leti po infekciji) energično in „zadostno“ zdravili s salvar-sanom, ampak tudi oni pacijenti, ki so se zgodaj toda nezadostno s salvarsanom zdravili, mnogo manjkrat t. zv. kvaternerne pojave kot bolniki, ki se niso sploh zdravili ali pa zdravili kot sveže inficirani samo s živim srebrom in jodom ter eventualno šele v kasnejšem stadiju tudi s salvarsanom. Statistike in materijal ki jih prinašajo Del an 6 e (Maroko 1931), Cottema (Holandija 1932), G ul d be r g (Oslo, 1932), O’Leary in Rogin (Mayo-klinika 1932) govore načelno v istem smislu. Vse statistike brez izjeme pa je treba — kot smo malo prej naznačili — presojati cum grano salis. Zato tudi tem statistikam ne pripisujemo dokazilne moči. Ako pa se jim pridruži neko konkretno opažanje, ki jih — čerav samo indirektno — podpre, potem jih bomo lažje vpoštevali. Posrečilo se je namreč občutno zemajati dogmo, da pri endemski sifilidi ni visceralnih manifestacij (aortitis) in pojavov od strani centralnega živčnega sistema. Rusko-nemška ekspedicija v burjatsko Mongolijo (M. Jessner in Rossiansky), ki je razpolagala z vsemi diagnostičnimi sredstvi in ni bila navezana samo na klinični izvid, je pokazala, da število aortitid pri tamošnji nezdravljeni endemski sifilidi odgovarja približno številu, ki ga najdemo pri naši „civilizirani“ sifilidi; tudi tabesa in paralize ne manjka. Kje je ostal „pogubo-nosni“ vpliv antiluet čne terapije (salvarsana)? Vkljub Flegerjevemu poročilu, da je našel pri bosanski endemični sifilidi številčno in kvalitativno manj sprememb v likvorju kot pri akvirirani, vkljub temu, da je Dojmi opazil med endemskimi luetiki samo tri slučaje neurcluesa, mislim, da bi mogcče izčrpna preiskava odkrila tudi pri bosansko - hercegovski endemski sifilidi mnogo več aortitid in luetičnih afekcij centralnega živčevja, kot bi mogli pričakovati na temelju opažanj A. G liicka in drugih poznavalcev bosanske sifilide. Zato sem predlagal, da odide pod vodstvom venerologa skupina zdravnikov (internist, rentgenolog, nevrolog, oftalmolog, otorinola ringolog, serolog) v področje bosenske endemske sifilide, ki bi paralelno preiskali čim večje število že zdravljenih in še nezdravljenih bolnikov (gl. Kogoj: Lij. Vjesn. 1932. št. 1); rezultati bi vsekakor bili izredno zanimivi. Trditev, da antiluetična terapija s salvarsanom bolniku škoduje, ker sicer uničuje spirohete na površini, ravno s tem pa jih prisili, da se vgnez-dijo v entisifilitičnim sredstvom težko dostopnih predelih notranjosti telesa (stena aorte, medulla spinalis, cerebrum), je treba v tej splošni formulaciji energično odkloniti. Ne morem pa se vkljub Scholtzovi statistiki (gl. zgoraj) ubranili bojazni, da bi pri nezadostno („anbehandelte Fälle“) in v prevelikih presledkih, evenfuelno celo samo z malimi dozami („verzettelte Behandlung“) zdravljenih bolnikih ipak včasih ne mogli nastati ne samo slučaji rezistentni proti terapiji (s tem vprašanjem se posebno bavi M. Jes-s n e r), ampak tudi — četudi samo pri posameznikih — aortitis, tabes, paraliza. „Hier dürfte die Auffassung, dass die Salvarsantherepie im immu-nobioiogischen Sinne abschwächend wirke, wohl zu Recht bestehen“ pravi R. Strempel iz Hoffmannove klinike. Do posebno zanimivih rezultatov je prišel na temelju primerjanja 218 preeruptivno in 139 posterup-tivno malo (schwach) zdravljenih luetikov Bottema. Našel je pri bolnikih zdravljenih v preeruptivnem stadiju s „slabotnimi“ kurami procentualno neugodnejši daljni potek bolezni kot pri bolnikih, zdravljenih na isti način šele v posteruptivnem stadiju. Pri energično zdravljenih bolnikih te razlike ni našel in je bilo vseeno, ali je zdravljenje začelo v preeruptivnem ali v posteruptivnem stadiju. Gennerich je bil že preje mnenja, da ima zdravljenje s „slabotnimi“ kurami salvarsana slabe posledice za likvor. Zato bomo vedno, ako bo to le mogoče, zdravili energično in ne bomo aplicirali takih količin salvarsana, ki jih moramo v danem slučaju smatrati za premajhne. Ko začne bolnik s kuro, ga bomo upozorili, da jo mora izvesti do kraja in da prekinjanje lahko vpliva škodljivo na daljni potek bolezni. Vedno se moramo izogniti očitku, da smo zdravili inadekvatno. V vseh slučajih, kjer računamo z možnostjo, da dosežemo kritični moment, pa je neenergično zdravljenje z malimi izjemami inadekvatno. * • * Pri zdravljenju sifilide, kot ga mi vršimo, igra kritični moment t. j. trenotek, ko nastopi popolna klinična in serološka (vklj. likvor) negativnost nadvse važno vlogo. Zato bomo vporabili vsa sredstva, ki jih imamo na razpolago, da kritični moment dosežemo, oziroma, da se mu v slučajih, kjer to ne gré, vsaj kolikor mogoče približamo. Omenili smo že, da je to v splošnem tem lažje, čim prej po infekciji smo začeli zdraviti. Latentni slučaji in gumozni stadij pa sta navadno v tem oziru že precej trd oreh. Kot primer, kako včasih konsekventna aniiluetična terapija brez posebnih težav privede tudi pri takih bolnikih do cilje, navajam sledeči slučaj : Sl. prof. 1030 ; 26 letni oficir. Pred pol leta glavobol, temperatura do 40° ; zdravnik je diagnosticiral influenco. Potem so zelo otekle bezgavke na levi strani vratu spredaj, niso pa bile občutljive. V vratu ga je bolelo kot pri angini. (Najbrže je šlo za primarni afekt na tonsili.) Dva zdravnika sta mislila na tuberkulozo, tretji pa je posumil na lues; vzel mu je kri, ki je bila pozitivna. Medtem se je pojavil na telesu egzantem. Bolnik je sedaj dobil 4 injekcije neosalvarsana in 4 injekcije bizmuta. Potem je odšel v B., kjer mu je zopet drugi zdravnik rekel, da nima sifilide. Premeščen u S. gre pacijent ponovno k zdravniku, ki mu je dal 7 injekcij neosalvarsana in 16 injekcij bizmuta. Od zadnje injekcije do sedaj so potekli 3 meseci. Pri pregledu ni najti nobenih kliničnih simptomov sifilide, seroreakcije (WR, KR, MKR in MBR11) pa so kompletno pozitivne. Diagnoza je toraj lues latens seroposiliva. Epikritično gré za slučaj s popolnoma inadekvatnim zdravljenjem (zdravljenje bi lahko začelo preje, dozacija je insuficijentna, pauze med kurami -so predolge). Prognoslično je bilo mislili, da ne bo lahko doseči serološke negaiivizacije. Poiek pa je bil, kot je razvidno iz tabele št. 3, sledeči: V«?. &ht Geschlechtskr. 1931, knj. 38, str. 277. C. W. Bottema: Arch. f. Derm. u. Syph. 1932, knj. 164, str. 701. A. Buschke in E. Langer: Dtsch. med. Woch. 1928, str. 358. Delanoe: Bull, de la Soc. de Path. exot. Paris 1931, knj. 24, str. 367; ref. v; Zeniralbt. f. Haut-u. Geschlechtskr. 1931, knj. 39, str. 243. Dojmi: Liječn. Vjesn. 1931, št. 9. G. L. Dreyfus in E. Weinberg: Dtsch. med. Woch. 1932, str. 1084. Dujardin: Bull, de la Soc. franç. de Derm, ei de Syph. (réun. de Strasbourg) 1032, št. 7. Fleger: Srpski Arh. 19-8, si 55. — Med. Pregl. 1926/27, knj. I, str. 175. Gartner: Zenlrabl. f. Hyg. knj. 92, zv. 3, str. 341; cit. F. Jahnelv Jadas-sohnovem Handb. f. Haut-u. Geschlechtskr. 1929, knj. 17/1. M. Jess ne r in Rossiansky: Konigsberški kongres Dtsch. derm. Ges. 1929; ref. Arch. f. Derm. u. Syph. 1931, knj. 160, sir. 224. Gezerova: Konferenca o sifilidi na Bolgarskem, marca 1931, Sofia; ref. v Zeniralbl. f. Haut-u. Geschlechtskr. 1931, knj. 38, str. 173. Gjorgjevic: Srpski Arh. 1928, leto 30, str. 441. Gjorgjevič in Bugarski: Derm. Woch. 1930, str. 209. A. Glück: Hamburški kongres Dtsch. derm. Ges. 1922; ref. v Arch. f. Derm. u. Syph. 1922, knj. 138, str. 214. Goldberg: Arch. f. Derm. u. Syph. 1932, knj. 166, str. 731. Gougerot: Arch, dermato-syphil. Hop. Sf. Louis 1932, knj. 4, sfr. 36; ref. vZen* tralbl. f. Haut-u. Ges hlechtskr. 1932, knj. 42;, str. 506. Heller; Gl. disk, po predavanju F, Mosera v Beri. derm. Ges. 10. II. 31; ref-v Derm. Ztschrft. 1931, knj. 61, str. 267. Hermans: cit. D o j m i. E. Hoffmann: Derm. Ztschrft. 1930, knj. 59, sir. 279. — Drezdenski kongres Dlsch. derm. Ges. 1925 s disk.: Scherber, F. Lesser, Scholtz, Kyrie, Hesse, Aimkwist; ref. v Srpsk. Arh. 1926, sir. 290. K. Hübschmann: Bull, de la Soc. franç. de Derm, et de Syph. (réun. de Strasbourg) 1932, št. 7. J. Jadasohn: gl. Zenfralblatt f. Haut-u. Geschlechtskr. 1928, knj. 25, str. 47. W. Kerl: Arch. f. Derm. u. Syph. 1929, knj. 157, str. 294. Kogoj: Med. Pregl. 1951, knj. VI., str. 180. O’ L e a r y in Rogin. Proceedings 1932, sir. 273; ref. v Čas. Lek. česk. 1932, knj. 166, str. 731. F. Lesser: Med. Welt 1931, str. 583; ref. v Derm. Woch. 1931, sir. 1763. Mi n gehen Cheng: Arch. f. Derm. u. Syph. 1925, knj. 149, str. 256. F. Moses- Berl. derm. Ges. 9. XII. 30; ref. v Derm. Ztschft. 1931, knj. 61, str. 50. in Ther. d. Gegenw. 1931. št. 1. R. Müller: disk, po predavanju. Oppen heima v Wien. derm. Ges.; gl. ref. v Ztbl. f. Haut-u Geschlechtskr. 1930, knj. 34, str. 285. J. Nicolas in G. Gâté: Rév. de la Paih. comp, et Hyg. gén. 1931, knj. 31, str. 290; ref. v Zibi. f. Haut-u. Geschlechtskr. 1931, knj. 38, str. 271 — Progr. méd. 1930, str. 1895; ref. v Derm. Woch. 1931, str. 566. — Paris méd. 1931, str. 402; ref. v Ann. Derm, et de Syph. 1931, sir. 795. Perutz in Rosner: Derm. Woch. 1928, str. 1243. A. Poehlmann: Münch, med. Woch. 1727, str. 307. Rajka in Radnai: Ann. de Derm, et de Syph. 1931, s'r. 956. — Derm. Woch. 1932, str. 1829. Ch. Richet ml. in Joly: Bull, et Mém. de la Soc. méd. des Hôp. de Paris 1932, leto 48, ser. 2, str. 36; ref. v Ann. de Derm, et de Syph. 1952, str. 450. Ruge: Zentralbl. f. Hautu. Geschlechtski. 1927, knj. 24, str. 1. Scholtz: Fortschr. d. Ther. 1931, št. 18. Schreuss in Bernstein: Münch, med. Woch. 1932, str. 1987. Schwartz: Presse méd. 1931, št. 44, str. 809; ref. v Derm. Woch. 1931, str. 1763, K. Schroeder: Hosp. f id. 1932, str. 510 ; ref. v Zeniralbl. f. Haut-u. Geschlechtsk ■1933, knj. 43, str. 347. Spitzer: Münch, med. Woch. 1932, str. 1.01. Mar g. Stern in T. Frank: Arch. f. Derm. u. Syph. 1932, knj. 166, str. 76. J. H. Stokes, J. H. Besançon in A. G. Schock: Journ. amer. med. Assoe. 1931, knj. 96, str. 344 ; ref. v Zentralbl. f. Haut-u.Geschlechtskr. 1931, knj. 37, str. 836. K. S z e i 1 e : Wien. med. Woch. 1931, str. 745. A. T r ÿ b : Liječ. Vjesn. 1928, slr. 1477. A. Tryb in Beutl: Derm. Woch. 1923, str. 831. Wilmanns in Steiner: Ztschft. f. d. ges. Neurol, u. Psych. 1926. knj, 106. Za ostalo literaturo gl. članke A. Perutza, C. A. Hoffmann a, J. Werther ja v j. Jadassohnovem Handb. d. Haut-u. Geschlechtskr. knj. 18 (Syphilis- Therapie). 1928. J. Springer. Berlin. Zusammenfassung. In der Syphilistherapie wird einerseits noch immer zuviel schematisiert, andererseits kann „aus der Literatur“ eigenllich jede Behandlungsweise gerechtfertigt werden. Nach Erörterung der Begriffe der klinischen, pathologisch-anatomischen, biologischen und bakteriologischen Heibung und ihrer Bedeutung für die Syphilis, wild ausgeführt, dass die antisyphiliiische Therapie logisch in zwei Teil zerfällt: zuerst muss eine vollkommene klinische und serologische (einschl. Liquor) Negalivierung erreicht werden ; den Einfril dieses Zustandes bezeichne! Verf. als „kritischer Moment* ; erst die Erreichung des „kritischen Momentes“ berechtigt zur Annahme, dass vollständige Heilung erreicht werden wird. D e Behandlung vor Erreichung des „kritischen Momentes“ wird „Negativisalionsiherapie“, die ihm folgende „Stabilisationstherapie genannt. Letztere wird im allgemeinen umso länger dauern müssen, je länger man bis zum „kritischen Moment gebraucht hat. Es wird z. B. behandelt : Lues I seronegativa, bei der die Seroreaktionen vor, während und nach der Behandlung negativ ble'ben, nach der ersten mit noch zwei kombinierten Kuren ; Dauer der nachfolgenden Kontrolle zwei Jahre. Lues I seropositiva (auch wenn erst während der Kur pos. geworden), Lues II manifesta recens: bei E reichung des kritischen Momentes vor der vierten Kur mit noch vier Kuren ; Kontrolle im ersten Falle zwei, im zweiten drei Jahre; Lues II manifesta recens, bet der nach drei Kuren der kritische Moment erreicht vurde, bekommen als Stabilisationstherapie fünf Kuren; Kontrolle vier Jahre. Bei Lues lat. seronegativa (Provokation, auch Liquoruntersuchung) wird, vemn die, eventuell aush ungenügende Behandlung, vor mehr als zwei Jahren abgeschlossen wurde, nicht behandelt, aber vier Jahre kontrolliert; eine vor weniger als zwei Jahren unterbrochene ungenügende Behandlung wird nach Möglichkeit vervollständigt, dann vier Jahre Kontrolle. Patienten mit syphilitischer Erkrankung z B. der Aorta, des ZNS wird man in der Praxis nie als steril in Bezug auf Spirochäten bezeichnen könen. Positive Blulbefunde in Form „kosmetischer Schönheitsfehler des Blutes“ werden nicht anerkannt. Von Seronegativität darf man nur sprechen, wenn auch mit den feinsten Methoden (MKR, MBRÜi untersucht wurde, was an grossem serologischen Material bewiesen wird. Bei ungefähr drei Jahre energisch behandelten Syphilitikern, die den kritischen Moment nicht erricht haben, ist die Möglichkeit, dass er noch erreicht wird, sehr klein. Sie müssen in ständiger ärztlicher Beobachtung bleiben. Die Liquoruntersuchung ist notwendig bei Erreichung der klinischen und serologischen Negaiivität, um die Erreichung des „kritischen Momentes“ zu dokumentieren ; ausserdem: bei behandelten Kranken, die den kritischen Moment noch nicht erreicht haben, im dritten Jahr nach der Infektion; bet unbehandelten Kranken, bei denen die Infektion nicht älter als zwei Jahre ist, nach Abschluss der zweiten Kur ; liegt bei solchen Kranken die Infektton mehr als zwei Jahre zurück, wird der Liquor vor Anfang der Behandlung untersucht. Lumbalpunktiert werden alle Fäle, die subjektive oder objektive Symptome von Seiten des ZNS haben und — natürlich — vor Entlassung aus der Kontrolle. Praktisch bedeuten diese Forderungen für den einzelnen Kranken eine zwei — bis dreimalige Liquoruntersuchung. Die abortive Behandlung wird abgelehnt. Bei seroposiliven Primäraffekten, besonders wenn sekundäre Erscheinungen schon in Kürze zu erwarten Sind und wo die Möglichkeit weiterer Infektion ganz ausser Zweifel ist, warten wir mit u dem Beginn der Behandlung bis zum Erscheinen des Exanthems. Wo wir jedoch — was in der Praxis gewöhnlich der Fall sein wird — sofort mit der Behandlung beginnen müssen, geben wir bis zum Erscheinen der sekundären Symptome bezw. bis zum Termin, an dem sie erscheinen sollten, nur Bi (oder Hg), dann erst Salvarsan (Neosalv. 5 bis 6