1038
Ivo
Svetina
Marija baj
Očita roka, ki te je udomačila: »Ne bodi nezvesta solzam, mojemu edinemu vinu, da bruham po tvojih razlitih dojkah, temnih gorah sipinega srca.« In kje si dolgi, da tvoj koren nikdar v dno mojega grla ne zmore?
Jajca kot iz grličinega gnezda ob ustje ozke danke udarjajoča. Objemi me, luno, da tebe polna pojem, ker to je moja rima, da se opoldne črn na trebuh izliješ.
»Samo plitvina si, kamor riba boke odložim ledenozlata med tvojo dlako. Sestradana sluznica kot po porodu, pijana goste menstruacije, ki jo kelih okušam z zobmi.«
Lačen me ližeš, da sem dar soljeni na nezvesti oltar. Samo svoje blato te čutim, ko jutro figa zadiši.
I.
1039
Marija baj
II.     Spiš v zalivu vina, le tvoje meso
čuje, morsko uho, ki se spod las plazi, da prisluhne nočni tkanini, ko nitke šteje. Sen ti, goli, ranim, ko ti s prstom male ustnice zbudim in akacijev čoln v vonju pristanem.
Kaj naj v sanjah delam s tabo? Naj bom sin, sestra, oče, glavonožec? Rezilo sipine kosti, ki se izgubi v tebi, da se rozin znoj orosiš, trpka od včerajšnje hrane?
Kraj si, kjer grlica kliče: »Pojdi v smrt!« Stegna kot ona krila razpreš, da v tebi umrem. Na trebuhu sanjaš, ko se v krvavi prstan strdiš. Žena živali, mati angelu, na udu se vzpneš, da nikdar tvoje teže ne stehtam, zaliv mojega semena.
III-     Od pene valov umreva, Marija baj, ko čas vstopi med kamen in med in naju topeči se vosek bele muhe zapusti. Voda, ne sablja, naju loči.
Najina prekrižana pot barve ne pozna, od žejnega rodu poslednja naju pelje. In mame si sin poželi, da naju v mrki kraj njegov otroški bog z jokom vabi.
Ogenj več ne zrase, zrak ne obišče doline dihanja, nosnice same leže pod skalo neba. Tak je nič, ki se pod tvojo haljo prične, pod katero sva mrtva brata, Marija baj.
UROBOROS     Manj kot nebo, a več od zemlje; še ne meso, a tudi roža ne več. Votlo zrno prvega dne, prazen vodnjak, ki za vodo še ne ve in strašno tiho uho, še nikomur pripadajoče.
1040
Grlo utripajoče v krčih žeje, ki samo sebe pije in las razdalje med še ne preštetimi številkami. Črno ne belo polje, kamor še ni stopila noga kralja ne boso stopalo.
Mračna polnost, Nič, kjer bo Zakon vrgel sidro, gladki lik s krvavim licem živali in srcem še ne prekatenim. Iz srede krogle cvetoča steza zvezde in na dnu seme hrane, ki se nikdar v besedo ne povrne. Da se iz nje nihče več ne rodi.
BELOZOBA     Pod rožami trpi, ko jo prevajam
in sestro ji izrežem iz svojega srca; muha polbogov, iščoča utež lepoti, da v vonju orlovih nohtov ne znori.
Zre sence, da je svet urejen in nikdar doječa prodaja mleko, belozoba, zgubljena v toku kačje hrbtenice občuje z volkom.
Naježi se pod pazduhama in s trni
trebuh skuša, če do zore vzdrži.
Z ognjem si dlako češe in lajež
se prebuja, ko ji roko z zapada darujem.
Strup se z vodo brez obraza pomeša — štiriindvajseti zakon, kje je tvoj voz? »Nad Aleksandrijo, kjer ji kolesa okujem, kjer soncu v njej najdem par.«
ZEBRA     Prhljaj je prvo znamenje norosti — to veš o meni, ki umreš pred menoj! Kopita bela, parklji črne krvi, dlaka mastnega snega, od vode k zraku vodeča zarod, ki ga sence južne plodove dele
Ivo Svetina
1041
Marija baj
na levom izpostavljene in varne v objemu divje geometrije.
Nič ne vem o tebi, topoglava nevesta, bolj sem ti, manj vem katera luna ti mladiče prinese, katera gora ti vzame samca. In tako bova, oba si tuja in s prhljajem, šla otrokom naproti. Na plemenitem vzorcu tvojega rodu bodo najini zobje počivali noži. Naj zakoljejo sotočje črnega angela in belega osla.
PETELIN     Sname si rezilo s kremplja in gre za čistim zrnom vode, da ga olušči do mesa. In nikdar ne bo iz vina potegnjen. Tudi ko vstane izza tvoje mize in spi s tvojo ženo njegovo perje ne bo krvavo.
Stoji na vratih prve volčje noči,-vse gore so od zlata, vse vode od vina in daruješ mu od dna do dna. Pozna uganko jajca, kraj, kjer je stal Gordion, slast vrabca in belo okno v hiši neba.
Z jutrom pride do tvoje postelje, v treh krčih izbrizga luč in neslišno odpelje noč mimo mojega ušesa.
ŽABA     »Snidite se, bitja kril, znad vseh voda se zberite, da vidite, kako se bo hrana oplodila v mojih ustih, ko izbruham veliko klavno daritev na gorah.
1042                                                                                                                           Ivo Svetina
Trajam že od prve in še do tisoče noči, opita z rekam dežja, ki se tujec dobrika žejnemu žitu, suhemu kruhu in razbeljenemu pesku, ko sonce kača ovija hiše, poti in polja.«
Usmiljenje se ne bo imenovalo po njej, nikogaršnji meč je ne doseže, njen konec ne pomnoži trpljenja. Garjava grba je, sveta višina, vzpenjajoča se do deških rok,
tehtajočih seme, ki je še brez vonja. Pride, da se zemlja upogne pod njenimi zlatimi podkvami. Da je za hip os sveta, smrtna kost, ki opoldan gre skozme.