PREGLEDNA RAZSTAVA PLASTIK SONJE TAVČAR — SKABERNE V GALERIJI DOMA ŠPANSKIH BORCEV V MOSTAH Osnovno motivno izhodišče, še bolje rečeno, poglavitni vir umetniškega navdiha znane slovenske akademske Franc Zalar kiparke in prizadevne dolgoletne likovne pedagoginje Sonje Tavčar — Ska-berne je najpogostejše ženski akt. To so v glavnem mlada, dozorevajoča ženska bitja, zbirka nežnih, očarljivih, s krhko ljubkostjo obdarjenih mladih teles, v najrazličnejši pozi in oblikah gibanja, od tihe, umirjene in zasanjane statičnosti do gibov, ki jih zahtevajo najrazličnejša opravila, čustvena stanja ali — vaje v joga gimnastiki. Čeprav so verjetno največkrat upodobljene bolj po živem modelu kot pa prosto po spominu ali celo na pamet — vsaj po skrbni realistični obdelavi obraznih partij in še nekaterih pomembnih detajlov sodeč — pa kiparske upodobitve ženskih in otroških likov Sonje Tavčar-Skaberne, nikakor niso portretne narave, prej bi jim lahko prisodili, da so umetniško polnokrvna strnitev, sub-limacija večnih vrednot in lepote ženskega telesa in duha, da so »prelitje« realne pojavnosti v neke vrste simbolično absolutnost, v umetniški ideal, včasih pa celo v subtilno, skoraj neresnično poetično vizijo. In ne samo to: ti oblikovno pretanjeni ženski akti — večinoma gre za plastike malega formata, za »miniature«, kot te stvaritve imenuje umetnica — služijo kiparki Sonji Tavčar — Skaberne tudi kot nekakšen skrajno občutljiv instrument, s pomočjo katerega razvija svojo bogato lestvico čustvenih doživetij in čutnih senzacij, ki pa nikoli ne zaidejo v sfero cenene senzualnosti ali celo odkrite erotičnosti. Dasi je umetnica brez dvoma velika poznavalka skrivnosti človeške anatomije, poznavalka klasičnega lepotnega kanona, čeprav sijajno obvladuje gibanje človeškega telesa v prostoru in ji ne dela težave zakon uravnoteženja plastičnih gmot in ima izredno pretanjšan posluh za najfinejše vibracije v človeški psihi, ne gre pri njenih kiparskih stvaritvah za izrazito realistične študije, marveč prej za neko obliko »čistega: plastičnega doživetja in izpolnitve. Umetničina obsežna zbir- 702 703 Janez Vidic, Vida Fakin, Sonja Tavčar, Mara Kraljeva ka otroških, mladostnih — in tudi, telesno že bohotno, polno razvitih ženskih figur — aktov v terakoti — nekaj jih je odlitih tudi v bron — je v bistvu čista likovna izpoved, ki se je rodila, nastala iz skladja med vsebino in obliko, ki sta osnovna elementa likovne govorice. Ženski akti Sonje Tavčar-Skaberne so si med seboj nekako podobni, izhajajo iz istega rodu »nesmrtnih boginj ženskosti«, vendar sleherna od njih nosi v sebi neko novo, še neodkrito kiparsko problematiko, ki se izraža bodisi v iskanju novih telesnih gibov, kontrapostov, notranjih napetosti ali zavestnih in polzavestnih čustvenih odtenkov. V plastičnem oblikovanju in nasploh — umetniškem pristopanju kiparke Sonje Tavčar-Skaberne je opazna neka stalnost, s katero se takoj ločijo njene kiparske rešitve od del drugih kiparjev; njene upodobitve »večnega« motiva žarčijo namreč poseben poetičen fluid, lepoto, ki teži k temu, da bi bila večna. Poleg več otroških, dekliških in »zrelejših« ženskih aktov v žlahtnem in hvaležnem naravnem materialu — žgani glini — je treba še opozoriti tudi na umetničin izjemen občutek za diskretno polihromacijo — ter vrste aktov v bronu, patiniranem mavcu in kamnu, serije otroških zanrskih figur in nekaj psihološko fino niansiranih portretov. Sonja Tavčar-Skaberne je pripravila v galeriji Španskih borcev v Mostah izredno obsežno razstavo, saj zajema skoraj dve desetletji njenega intenzivnega kiparskega delovanja. Razstavila je tudi vrsto zanimivih reliefov in plastik z nekoliko drugačno tematiko in drugačnim likovnim pristopanjem. Med razstavljenimi reliefi so najbolj zanimivi in vizualno privlačni tisti s floralno tematiko, bogato polihromira-nimi »biedermajerskimi« cvetnimi šopki; reliefi, kjer se pojavljajo nekakšno »fantazijsko« cvetje in gosti šopi morske flore, učinkujejo kot bogate plastič-no-barvne likovne strukture. Med re- liefi na lesenih ploščah in reliefi v obliki valjev smo srečali precej takšnih, z raznimi simboličnimi prizori, likovnimi zasnovami, ki so bile posrečen spoj figuralnih, živalskih, floralnih in estetsko učinkovitih dekorativnih motivov. Najnovejše umetničine plastične stvaritve pa so uspeli poskusi preoblikovanja ženskih teles v precej svobodne kiparske kompozicije z večplastnim umetniškim sporočilom: tak6 nam metamorfoze ženskih teles v obliki svedra, nasilno ovite draperije z dodatnimi simboličnimi znamenji, ženski liki, ki preraščajo v drevo ah ženske figure, ki so sprijete med seboj v vrteč se kolobar, ne govorijo več samo o ljubkosti, o večni lepoti in popolnosti teles ženskih protagonistk, marveč tudi o nekih širših in globjih problemih človeškega življenja.