Linguistica et philologica 18 Zbirka Linguistica et philologica 18 Urednica zbirke Varja Cvetko Orešnik KozmaAhacic Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem © 2007, Založba ZRC, ZRC SAZU Recenzenta Igor Grdina, Majda Merše Jezikovni pregled Jožica Narat Oblikovanje Milojka Žalik Huzjan Prelom Brane Vidmar Izdal Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Zanj Varja Cvetko Orešnik Založila Založba ZRC, ZRC SAZU Za založbo Oto Luthar Glavni urednik Vojislav Likar Tisk Collegium Graphicum, d. o. o., Ljubljana Naklada 500 Izid knjige je podprla Agencija za raziskovalno dejavnost RS. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811.163.6”15” AHACIC, Kozma Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem / Kozma Ahacic. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007. - (Zbirka Linguistica et philologica ; 18) ISBN 978-961-254-018-0 234826496 Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki oz. na kateri koli nacin, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugace, brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic (copyrighta). Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789612540180 KOZMAAHACIC ZGOdOVINAMISLI O JeZIKU IN KNJIŽeVNOStI NA SLOVeNSKeM: PROteStANtIZeM LJUBLJANA 2007 Natu ga imaio .o v.em fli..om inu zha.om i.uprashati, Slatinskim Ie.ykom, inu .aslishati, Ieli .a do.ti vuzhen, aku vmei inu .a.topi prau to Grammatico, Dialectico, Rhetoriko, .na prou ino Congrue Latinski gouoriti. /.../ Natu /.../ Ima ta Superintendens, oli Starishi Pridigar oli Farmoshter pred ta Sredni Altar .topiti, Inu pred nim ima ta Noui Pridigar Vkoraki .tati, Inu ta Superintendens ima lete be..ede Cri.tu.eue inu S. Paula ozhitu glo.nu vtim gmain .a.topnim Deshelskim Ie.ykom brati, Inu letaku .azheti gouoriti. Primož Trubar Cerkovna ordninga, 1564: 72a, 75b KAZALO Uvod ..................................................................................................................................................11 1 Uvodni shematskipregled dejavnikovinohranjenih pricevanj pisnekulture v slovenskem prostoru pred pojavom slovenskegaknjižnegajezikav 16. stoletju..................15 1.1 Raba jezika po družbenih položajih............................................................................................15 1.2 Šolstvo..........................................................................................................................................18 1.2.1 elementarno šolstvo............................................................................................................18 1.2.2 Socialni izvor ucencev........................................................................................................19 1.2.3 Raba jezikov v elementarnem šolstvu................................................................................20 1.2.4 Univerzitetno izobraževanje...............................................................................................20 1.3 Rokopisi, knjige in knjižnice.......................................................................................................21 1.4 Latinska, nemška in slovenska besedila iz 15. stoletja...............................................................23 2 Sociolingvisticni preglednekaterih glavnih vprašanj s podrocja jezika in knjižne produkcijev 16. stoletju....................................................................................................27 2.1 Uvod.............................................................................................................................................27 2.2 Pisci protestantskih del...............................................................................................................30 2.3 Naslovniki protestantskih del.....................................................................................................31 2.3.1 Kdo je preprosti clovek in kdo gemeiner mann..................................................................31 2.3.2 drugi naslovniki.................................................................................................................36 2.4 Vloga rabe razlicnih jezikov glede na odnos tvorcev besedil do naslovnikov..........................39 2.5 Branje in poslušanje....................................................................................................................42 2.6 Raba slovenšcine v cerkvi...........................................................................................................45 2.7 Šolanje uporabnikov knjižnega jezika........................................................................................48 2.8 Financiranje protestantskih del...................................................................................................56 2.9 Prodaja, nakup in naklada protestantskih knjig.........................................................................63 2.10 Uporabniki.................................................................................................................................66 2.11 Pogled naprej..............................................................................................................................68 3 Bohoriceva slovnica Arcticae horulae succisivae de Latinocarniolana literatura..................69 3.1 Uvod.............................................................................................................................................69 3.2 Pregled dosedanjih obravnav......................................................................................................72 3.3 Pregled možnih virov za Bohoricevo slovnico in tedanjega stanja v jezikoslovju....................81 3.3.1 Filip Melanchthon................................................................................................................81 3.3.2 donat ...................................................................................................................................85 3.3.3 Priscian................................................................................................................................88 3.3.4 Latinsko humanisticno slovnicno izrocilo pred Bohoricem..............................................88 3.3.5 Slovnicarstvo v bližnjih evropskih deželah v 16. stoletju..................................................97 3.3.5.1 Nemcija.............................................................................................................................97 3.3.5.2 Francija...........................................................................................................................101 3.3.5.3 Italija...............................................................................................................................107 3.3.5.4 druge slovnice ljudskih jezikov.....................................................................................113 3.4 Analiza Bohoriceve slovnice..................................................................................................... 117 3.4.1 Etymologia – pregibanje besed......................................................................................... 118 3.4.1.1 Nomen – ime (BH 1584: 40–78).....................................................................................119 3.4.1.1.1 Motio adiectivorum – pregibanje pridevnikov po spolu in motio substantivorum – (besedotvorno) pregibanje samostalnikov po spolu (BH 1584: 40–41).............................119 3.4.1.1.2 Comparatio – stopnjevanje pridevnika (BH 1584: 41–43)..........................................120 3.4.1.1.3 Genus – spol (BH 1584: 43).........................................................................................121 3.4.1.1.4 Figura – ime glede na stopnjo tvorjenosti (BH 1584: 44)...........................................122 3.4.1.1.5 Casus – sklon (BH 1584: 44).......................................................................................122 3.4.1.1.6 Numerus – število........................................................................................................125 3.4.1.1.7 Declinatio – sklanjatev (BH 1584: 44–66)..................................................................126 3.4.1.1.8 Articulus – clen (BH 1584: 44–46)..............................................................................126 3.4.1.1.9 Paradigmata declinationum – vzorci sklanjatev (BH 1584: 46–47, 54–55, 60–61, 63–66)...............................................................................129 3.4.1.1.10 Slovarcki ob paradigmah (BH 1584: 47–54, 55–60, 61–63, 114–116, 128–134, 147–151)...................................................................................................130 3.4.1.1.11 Species – vrsta (BH 1584: 67–76)..............................................................................132 3.4.1.1.12 Numeralia – števniki (BH 1584: 69–78)....................................................................134 3.4.1.1.13 De anomalis – posebnosti (BH 1584: 76–78)............................................................135 3.4.1.1.14 De compositorum declinatione – sklanjatev zloženih imen (BH 1584: 78)..............136 3.4.1.2 Pronomen – zaimek (BH 1584: 79–94)..........................................................................137 3.4.1.3 Verbum – glagol (BH 1584: 94–153)..............................................................................139 3.4.1.3.1 Genus – nacin in spol pri glagolu (BH 1584: 95)........................................................140 3.4.1.3.2 Tempus – cas (BH 1584: 95)........................................................................................140 3.4.1.3.3 Modus – naklon (BH 1584: 95)...................................................................................141 3.4.1.3.4 Figura – stopnja tvorjenosti glagolov (BH 1584: 96).................................................143 3.4.1.3.5 Persona – oseba (BH 1584: 96)...................................................................................143 3.4.1.3.6 Numerus – število (BH 1584: 96)................................................................................144 3.4.1.3.7 Coniugatio – spregatev (BH 1584: 96)........................................................................144 3.4.1.3.8 Species – vrsta (BH 1584: 97).....................................................................................145 3.4.1.3.9 De formatione temporum in verbis – pravila za tvorjenje glagolskih casov (BH 1584: 98–102)..................................................................................................................145 3.4.1.3.10 Sheme spregatev glagolov (BH 1584: 102–153)........................................................150 3.4.1.3.11 Passivum – trpnik (BH 1584: 116–121, 135–140, 152)..............................................152 3.4.1.3.12 Impersonalia – neosebni glagoli (BH 1584: 121–122, 140–141, 152–153) ...............155 3.4.1.4 Participium – deležnik (BH 1584: 153)..........................................................................155 3.4.1.5 Adverbium – prislov (BH 1584: 154–158)......................................................................156 3.4.1.6 Praepositio – predlog (BH 1584: 158–164)....................................................................160 3.4.1.7 Coniunctio – veznik (BH 1584: 164–166)......................................................................163 3.4.1.8 Interiectio – medmet (BH 1584: 166).............................................................................164 3.4.1.9 Jeziki v etimologiji .........................................................................................................165 3.4.1.10 Viri za poglavje o etimologiji – sklep...........................................................................165 3.4.2 Syntaxis – skladnja............................................................................................................167 3.4.2.1 Syntaxis nominis – skladnja imena (BH 1584: S1–9)....................................................168 3.4.2.2 De syntaxi verborum – skladnja glagolov (BH 1584: S9–52).......................................171 3.4.2.2.1 De syntaxi verborum [cum nominativis] – skladnja glagolov z imenovalniki (BH 1584: S9–12)...................................................................................................................171 3.4.2.2.2 De figuris – figure (BH 1584: S12–19)........................................................................172 3.4.2.2.3 De syntaxi verborum cum obliquis – skladnja glagolov z odvisnimi skloni (BH 1584: S19–30).................................................................................................................173 3.4.2.2.4 De passivis; deponentia – trpni glagoli in deponentniki (BH 1584: S30–31)...........174 3.4.2.2.5 Neosebne glagolske oblike (BH 1584: S31–36)..........................................................174 3.4.2.2.6 drugi primeri rabe sklonov (BH 1584: S36–44)........................................................175 3.4.2.2.7 Numeri syntaxis – skladnja števnikov (BH 1584: S44–46).......................................176 3.4.2.2.8 De impersonalibus – neosebni glagoli (BH 1584: S46–52).......................................176 3.4.2.3 Skladnja preostalih besednih vrst (BH 1584: S52–59)..................................................177 3.4.2.4 Primerjalni pregled primerov v Bohoricevi in Melanchthonovi skladnji.....................177 3.4.2.5 Opažanja pri primerjavi slovenskih in latinskih oblik pri Bohoricu............................192 3.4.2.6 Mesto nemšcine in germanizmov v Bohoricevi skladnji..............................................196 3.4.3 Examen etymologiae, examen syntaxeos – preizkus etimologije, preizkus skladnje.....198 3.4.4 dve kratki poglavji na koncu slovnice............................................................................. 200 3.4.4.1 De prosodia seu accentu – prozodija ali naglaševanje (BH 1584: (6)–(7))................. 200 3.4.4.2 De metaplasmi quibusdam speciebus – nekaj vrst metaplazma (BH 1584: (6)).......... 200 3.4.5 Orthographia – pravopis (BH 1584: 1–39).......................................................................201 3.4.6 Praefatio – predgovor (BH *2a–**4b)............................................................................. 206 3.4.7 Naslovnica Bohoriceve slovnice.......................................................................................211 4 Mala slovnica štirih jezikov v Megiserjevem slovarju iz leta 1592.......................................215 4.1 Nomen – ime (Md 1592: Y 1a–Y 3b)........................................................................................217 4.2 Pronomen – zaimek (Md 1592: Y 4a–Y 6b)............................................................................219 4.3 Verbum – glagol (Md 1592: Y 7a–Z 8a)...................................................................................221 5 Misel o jeziku zunaj slovnic: jezikoslovni drobci v nekaterih delih slovenskih protestantskih piscev.....................................................................................................................225 5.1 Opisi jezikovnih vprašanj..........................................................................................................226 5.1.1 Crkopis in opisi izgovora posameznih glasov...................................................................226 5.1.2 Oblikoslovje.......................................................................................................................230 5.1.3 Skladnja.............................................................................................................................231 5.1.4 Ravni(ne) jezika.................................................................................................................231 5.1.5 Jezik, narecje, govor..........................................................................................................231 5.1.6 Vpliv Biblije na oblikovanje predstave o jeziku in jezikih...............................................234 5.2 Jezikoslovna terminologija pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja..........................242 6 Pogledodzunaj – Nikodem Frischlin......................................................................................247 6.1 Quaestiones grammaticae in Strigilis grammatica, Frischlinovi slovnicni deli, napisani v Ljubljani.........................................................................................................................248 6.2 Spis De ratione instituendi puerum in odmevi Frischlinovega delovanja na ljubljanski stanovski šoli.................................................................................................................252 6.3 Slovenšcina med drugimi jeziki ...............................................................................................256 7 Misel o prevajanju in prevajalska praksa................................................................................257 7.1 Slovenski izrazi za prevajanje in prevod...................................................................................258 7.2 tehnika prevajanja in viri za prevod svetopisemskih besedil..................................................263 7.2.1 Pregled dosedanjih pomembnejših obravnav ...................................................................263 7.2.2 Kaj pravijo o virih za svoje prevode svetopisemskih besedil slovenski protestantski pisci......................................................................................................268 7.2.2.1 Primož trubar.................................................................................................................268 7.2.2.2 Jurij dalmatin.................................................................................................................269 7.2.2.3 Sebastijan Krelj in Jurij Juricic......................................................................................270 7.2.3 Analiza virov za svetopisemske prevode in osnovnih prevajalskih postopkov...............270 7.2.3.1 trubarjevo in dalmatinovo prevajanje novozaveznih besedil......................................271 7.2.3.1.1 Vulgata.........................................................................................................................271 7.2.3.1.2 »Zwinglijeva« nemška Biblija (ZB).............................................................................272 7.2.3.1.3 Brucioli, Bernardinov lekcionar in grška Nova zaveza..............................................273 7.2.3.1.4 trubar : erazem...........................................................................................................273 7.2.3.1.5 trubar : Luther.............................................................................................................275 7.2.3.1.6 trubar – samostojno....................................................................................................275 7.2.3.1.7 dalmatin : trubar.........................................................................................................275 7.2.3.2 dalmatin in Stara zaveza ...............................................................................................276 7.2.3.3 Psalmi.............................................................................................................................277 7.2.3.3.1 Musculus......................................................................................................................278 7.2.3.3.2 trubarjev nacin prevajanja..........................................................................................279 7.2.3.3.3 dalmatin......................................................................................................................280 7.2.4 Kreljev in Juricicev prevod novozaveznih besedil v Postilah..........................................281 7.2.4.1 Krelj................................................................................................................................281 7.2.4.2 Juricic..............................................................................................................................282 8 Slovenski protestantski pisciin humanisticna retorika.........................................................283 8.1 Pregled tedanjega stanja na podrocju retorike..........................................................................283 8.1.1 Retorika, ki obdeluje quinque partes artis ...................................................................... 284 8.1.2 Prirocniki pridiganja (ars concionandi)...........................................................................285 8.1.3 Retorika pisanja pisem (ars epistolica).............................................................................286 8.1.4 Zbirke primerov.................................................................................................................287 8.1.5 Retorika figur in tropov.....................................................................................................287 8.2 Retoricna terminologija v slovenskih besedilih slovenskih protestantskih piscev.................290 8.3 Retoricna oblikovanost besedil slovenskih protestantskih piscev...........................................297 8.3.1 Expolitio – uglajevanje......................................................................................................297 8.3.2 Vecclenski izrazi...............................................................................................................301 8.3.2.1 dvojna formula...............................................................................................................301 8.3.2.2 trojna formula................................................................................................................303 8.3.2.3 Kopicenje........................................................................................................................303 8.3.3 drugo.................................................................................................................................305 8.3.4 Item ter in summa ..............................................................................................................305 8.3.5 Vpliv retoricne gradnje besedila glede na dele govora ....................................................306 8.3.6 Retoricna zgradba ohranjenih pisem................................................................................307 9 Sklep.............................................................................................................................................315 10 Dodatek......................................................................................................................................319 11 Povzetek/Summary...................................................................................................................357 12 Viri in literatura .......................................................................................................................373 12.1 Viri...........................................................................................................................................373 12.1.1 dela slovenskih protestantskih piscev............................................................................373 12.1.2 drugi viri.........................................................................................................................375 12.2 Literatura.................................................................................................................................380 13 Kazalo slik ................................................................................................................................399 14 Imensko kazalo .........................................................................................................................401 15 Stvarno kazalo ......................................................................................................................... 407 16 Besedno kazalo..........................................................................................................................415 UVOD Pricujoce delo obsega zgodovino jezikoslovja in misli o jeziku nasploh, poleg tega pa tudi zgodovino prevajalske teorije in prakse ter zgodovino recepcije retoricne teorije in njene rabe v knjižnih besedilih v 16. stoletju. Z raziskavo, ki jo zajema ta knjiga, želimo pokazati, kako so na oblikovanje misli o jeziku in književnosti pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja vplivali zgledi tedaj že razvitih knjižnih izrocil (latinskega, nemškega in deloma tudi italijanskega). Vtem okviru želimo raziskati tudi morebitni vpliv evropske humanistic­ne misli na oblikovanje književnih in jezikovnih nazorov slovenskih protestantskih piscev. Metoda našega raziskovanja je zaradi same narave problema izrazito multidisciplinar­na. Prevelika osredotocenost na en sam pojav z enega samega vidika bi nas namrec silila v splošnejše zakljucke in interpretacije, saj se v tem casu jezikovna vprašanja prepletajo s književnimi, književna z jezikovnimi, pri obravnavanju le-teh pa moramo biti vselej pozorni tudi na dolocene kulturnozgodovinske dejavnike. tudi zato se je skupna obravnava misli o jeziku in misli o književnosti v naši raziskavi pokazala za posreceno in utemeljeno. Pri ana­lizi smo morali poleg posameznih specialnih študij pritegniti mnoga sodobna jezikoslovna, literarnoteoreticna in literarnozgodovinska spoznanja, poleg njih pa še spoznanja s podrocja zgodovine, sociologije, knjigotrštva, financ, pedagogike ter zgodovine prava, šolstva, peda­gogike, teologije, narodopisja in drugih ved, kakor jih je pac zahtevala posamezna tematika. Ob tem smo še posebej velik poudarek namenili pregledu vseh dostopnih socasnih virov (torej virov iz 16. in deloma 15. stoletja). ta cilj je od nas zahteval dolgotrajno iskanje gra-diva po spletu, narocanje reprodukcij, medbibliotecno izposojo in študijske obiske knjižnic. Mnogokrat vloženo delo ni dalo nobenega rezultata, dela, ki smo jih z nestrpnostjo pricako­vali kot pomembna, pa so bila zanimiva samo po naslovu: z njihovo vsebino si nismo mogli pomagati. Kljub vztrajnemu iskanju bi si želeli pregledati še vec virov; tega nam po eni strani ni dopušcal cas (nekatere že dolgo narocene vire bomo morda dobili, ko bo raziskava že zakljucena), po drugi strani pa financni stroški, saj mnogokrat denar, vložen v študijski obisk dolocene knjižnice v tujini, ne bi dal rezultata, ki bi strošek osmislil. Spet drugic smo povsem po nakljucju odkrili za raziskavo pomembna dela: bodisi so bila privezana h knjigi, ki smo jo pregledovali, bodisi smo dobili v roke knjigo z napacno signaturo. Zastavljena naloga bo od nas najprej zahtevala odgovor na nekaj osnovnih uvodnih vprašanj o stanju na razlicnih podrocjih pred pojavom slovenskega knjižnega jezika, ki jim bo sledil pregled nekaterih glavnih tem s podrocja jezika in književne produkcije na Slo­venskem v 16. stoletju, postavljen v metodološki okvir, ki smo ga poimenovali zgodovin-ska sociolingvistika. V okviru tega se bomo morali vprašati, kdo so bili pisci in naslovniki slovenskih protestantskih del 16. stoletja ter kakšna je bila vloga rabe razlicnih jezikov glede na odnos tvorcev besedil do naslovnikov, in v zvezi s tem nameniti poseben poudarek fenomenu branja in poslušanja besedil, natancneje pa se bomo posvetili tudi rabi slovenšci­ne v javnosti, predvsem rabi slovenšcine v cerkvi. Proucili bomo jezikovno nacrtovanje v zasnovi protestantskega šolstva. Ko bomo govorili o financiranju protestantskih del, bomo skušali pokazati na dejstvo, da so jih financirali predvsem tisti, ki slovenšcine niso znali in z njo niso imeli vecjega stika. Ogledali si bomo tudi, kako je potekala prodaja knjig, kako množicen je bil njihov nakup ter kolikšna je bila njihova naklada. Na koncu bomo skušali odgovoriti na zahtevno vprašanje, kdo so bili njihovi dejanski uporabniki in kolikšnega dela prebivalstva se je torej protestantsko književno delo dejansko dotaknilo. Najvec nerešenih nalog bo pred nas postavilo raziskovanje problematike, ki jo odpi­ra slovnica Adama Bohorica (BH 1584). Pregledati bomo morali potencialne posredne in neposredne vire zanjo ter na njihovi podlagi analizirati besedilo slovnice. Pri tem nas bo zanimalo, v kolikšni meri je slovnica samostojno delo in v kolikšni meri se naslanja na po­tencialne vire. S tega vidika bo treba omenjeno slovnico tudi na novo ovrednotiti. Raziskali bomo tudi, s katerimi jezikovnimi vprašanji so se spopadali slovenski prote­stantski pisci v delih, ki sicer ne govorijo o jeziku. Prouciti bomo morali jezikovna vpraša­nja, s katerimi so se v razlicnih delih ukvarjali slovenski protestantski pisci, ter jezikovno terminologijo, ki je ob tem nastajala. Utemeljiti bomo morali, zakaj lahko dodatek v Megi­serjevem Md 1592 glede na tedanje stanje na podrocju evropskega jezikoslovja oznacimo kot nekakšno malo slovnico štirih jezikov. epizoda bivanja nemškega šolnika ter pisca Nikodema Frischlina v Ljubljani bo pred nas postavila vprašanje, kakšen je bil pogled na situacijo v slovenskem prostoru od zunaj in kakšno sled je bivanje v Ljubljani pustilo v Frischlinovem delu. Natancneje bo treba prouciti tudi dva osnovna problemska sklopa v zvezi z oblikova­njem knjižnih del slovenskih protestantskih piscev. Ce bomo želeli podati ustrezno sodbo o njihovem prevajalskem delu, bomo morali najprej pojasniti, kako so slovenski protestantski pisci gledali na prevajalski proces, kakšne tehnike prevajanja so uporabljali in s kakšni-mi izrazi so opisovali svojo prevajalsko dejavnost. Izvirna dela slovenskih protestantskih piscev bo potrebno ovrednotiti z vidika njihovega retoricnega oblikovanja. tu ne bomo mogli zaobiti vprašanja, kateri so bili potencialni viri za retoricno znanje slovenskih prote­stantskih piscev in kako so sami opisovali nekatere retoricne prvine. Opisati bomo morali temeljne nacine retoricnega oblikovanja izvirnih besedil slovenskih protestantskih piscev in znacilne prvine njihove rabe. Vprašanje izvora in razvoja misli o jeziku in književnosti pri slovenskih protestant-skih piscih 16. stoletja ter njenega odraza v tedanjih književnih delih doslej še ni doživelo celovite obravnave. dosedanje raziskave so se iz številnih vzrokov lotevale le posameznih segmentov te problematike, posamezne obširnejše obravnave pa so bile iz objektivnih vzro­kov vezane na nekatere dotedanje predstavitve primarnih virov. temeljni rezultati so bili tako predvideni in nakazani, niso pa mogli biti na ravni virov tudi obširneje razdelani. Glavni vzrok za to je bila gotovo težja dostopnost virov. V zadnjih letih se je dosto­pnost virov, potrebnih za našo raziskavo, povecevala z veliko hitrostjo. temeljna dela, na katera so se naslanjali tudi slovenski protestantski pisci 16. stoletja, so dostopna v obliki elektronskih knjig, velik del v vsem razpoložljivi obliki na internetu. Fondi, ki jih dajejo na razpolago spletne strani, kot so gallica.bnf.fr (spletno dostopni posnetki številnih virov francoske nacionalne knjižnice), www.philological.bham.ac.uk/bibliography (popis sre­dnje- in novoveških latinskih del, ki so dostopna na spletu), ctlf.ens-lsh.fr (znanstveni opisi temeljnih slovnicnih del od antike do današnjega casa), 193.205.158.201/fabitaliano2 (na­tancen opis za italijanski prostor pomembnejših slovnic in slovarjev z reprodukcijami posa­meznih strani), humanities.byu.edu/rhetoric/silva.htm(popis osnovnih retoricnih izrazov in povzetki temeljnih retoricnih del) itd., bistveno krajšajo cas, potreben za analizo primarnih virov in s tem nudijo priložnost za njihovo temeljitejšo analizo, ki ni vec vezana na omejeni prostor citalnice, ampak nudi možnost za primerjavo vsega dostopnega gradiva na enem mestu. Poleg tega so raziskovalcu danes v takšni ali drugacni obliki dostopna vsa ohranjena dela slovenskih protestantskih piscev, nekatera že v elektronski obliki.1 V knjižni obliki so dostopna tudi vsa doslej znana pisma. Vedno lažje je prek internetnih katalogov v evropskih knjižnicah najti ustrezno knjigo in si priskrbeti njene fotografije,skene ali kopije. Gradivo, ki ga hranijo vecje evropske knjižnice, je zaradi razvoja opreme za reprodukcijo marsikdaj celo lažje dostopno kot gradivo naše Narodne in univerzitetne knjižnice. Poleg tega lahko raziskovalec na podrocju književnosti in jezika seže po številnih monografijah, zbornikih ter clankih, tistih, ki obdelujejo slovensko 16. stoletje, in tistih, ki opisujejo podobno pro-blematiko drugod po evropi. Veliko prednost predstavlja današnjemu raziskovalcu tudi gradivo za Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, ki nastaja v Sekciji za zgodovino slovenskega jezika. Gradivo obsega 3.169.000 listkov ter ponuja podatke o vseh pojavitvah posamezne besede v tiskanih delih slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Gradivo je dragoceno že samo po sebi, proucevanje posameznih pojavov pa že na tej stopnji olajšujejo alfabetariji posameznih knjig2 ter Besedišce slovenskih svetopisemskih prevodov 16. stoletja (Merše 2007b). Pregled dosedanjih temeljnih obravnav posameznih problemov sta podala elisabeth Seitz (1998: 11–29) ter Jože Koruza (1991: 47–51), deloma tudi Pogacnik (1996: 63–72), pregled nekaterih drugih del s podrocja jezikoslovja, ki se dotikajo 16. stoletja, ter pregled strok, pri katerih je raziskana tudi reformacija, sta podala Pogorelec (1984c: 181–207) ter Novak (2004: 19–30); poleg tega je komentar opaznejših del podal Igor Grdina v razpravah, pozneje zbranih v knjigi (Grdina 1999). Zato smo se morali odpovedati uvodnemu skupne-mu shematskemu pregledu dosedanjih obravnav, saj bi se po nepotrebnem ponavljali. Na-tancnejši pregledi po posameznih tematikah so tako narejeni v okviru ustreznih poglavij. Knjiga prinaša delno predelano besedilo doktorske disertacije z naslovom Misel o je­ziku in književnosti pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem, ki so na tak ali drugacen nacin prispevali k nastanku tega dela. Svojemu mentorju red. prof. ddr. Igorju Grdini (tudi recenzentu te knjige) ter somentorju izr. prof. dr. Marku Stabeju za številne pogovore, vzpodbude, pripombe k nastajajocemu besedilu in razprave ter za iskreno cloveško skrb v vseh letih mojega študija. Clanoma komisije za oceno doktorske disertacije akad. prof. dr. Primožu Simonitiju in izr. prof. dr. Ireni Orel za zelo natancno kriticno branje besedila. Svojim sodelavcem v Sekciji za zgodovino sloven-skega jezika na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU: doc. dr. Francetu Novaku, dr. Andreji Legan Ravnikar, dr. Francki Premk, še posebej pa izr. prof. dr. Majdi Merše (tudi recenzentki te knjige), ki si je kot mentorica mojega dela na inštitutu vedno vzela cas za moja številna vprašanja, ter dr. Jožici Narat za naporno delo lektoriranja in 1 Npr. trubarjeva Ena dolga predguvor (tt 1557) v diplomatskem prepisu in odlomki iz raznih drugih besedil v posodobljenem prepisu na www.ijs.si/lit/leposl.html-l2, besedilo dB 1584 na www.biblija.net itd. 2 Najlepše se zahvaljujem Inštitutu za slovenski jezik, ZRC SAZU, za možnost dela s tem gradivom pri pripravi besedila monografije. korigiranja dokoncnega besedila tega dela. Predstojnici Inštituta za slovenski jezik ter ure­dnici te zbirke red. prof. dr. Varji Cvetko Orešnik in direktorju ZRC SAZU red. prof. dr. Otu Lutharju, da sta mi kot mlademu raziskovalcu omogocila raziskovalno delo in doktorski študij. Profesorjem, ki so me s številnimi nasveti spremljali na podiplomskem študiju: red. prof. dr. Matjažu Babicu, izr. prof. dr. Petru Štihu, dr. tadeju Vidmarju, akad. prof. dr. Ma-tjažu Kmeclu ter številnim drugim. Posebej žal mi je, da dela ni docakala pokojna prof. dr. Breda Pogorelec, s katero sem v nekaj dolgih in intenzivnih pogovorih debatiral o svojem delu in ki sem ji moral obljubiti, da bo med prvimi, ki jim bom pokazal svoje rezultate. tudi zaradi tega se ji je to delo posvetilo nekako samo po sebi. Prav tako velja zahvala številnim knjižnicarjem, ki so mi bili v nepogrešljivo pomoc pri zbiranju in pripravljanju gradiva, pri cemer bi posebej omenil Alenko Porenta (ZRC SAZU), draga Samca (SAZU), Silvestra Videtica (NUK), knjižnicarje oddelka za stare tiske BSB München, poleg njih pa tudi kole-go davida Movrina, ki mi je pomagal pridobiti kopije virov iz Oxforda. Kolegici dr. Nadi Grošelj gre zahvala za trud z angleškim prevodom povzetka, Andreji Petek pa za pomoc pri dodatnih korekturah besedila. Rad bi se zahvalil tudi vsem prijateljem, svojim staršem, ki so me spodbujali na celotni študijski poti, ter še posebej ženi, ki mi je bila ob pisanju tega dela v veliko pomoc in oporo. 1 UvodNi ShemAtSKi Pregled dejAvNiKov iN ohrANjeNih PricevANj PiSNe KUltUre v SloveNSKem ProStorU Pred PojAvom SloveNSKegA KNjižNegAjeziKAv16. StoletjU 1.1 rABA jeziKA Po drUžBeNih PoložAjih Nosilce jezikovne situacije v 15. in 16. stoletju je najprirocneje razdeliti gledenatridruž­bene položaje: kmecko prebivalstvo, mestno prebivalstvo in plemstvo. Vendar pa nas ta delitev ne sme zapeljati v stereotipno predstavo o ostri razdeljenosti treh jezikov (sloven-šcine, nemšcine – ponekod še italijanšcine – in latinšcine) na omenjene tri stanove. takšna predstava je v sodobni strokovni literaturi sicer že v celoti zavrnjena, nam pa lahko služi kot dobro metodološko opozorilo, da so bila nekdaj, v našem primeru v 15. in 16. stole-tju, razmerja med pojmi, kot so jezik, nacija in družbeni položaj, bistveno drugacna kakor dandanes. Vlogo slovenskega jezika v jezikovni situaciji na tedanjem slovenskem prostoru bomo tako razumeli samo, ce bomo upoštevali tudi vlogo drugih jezikov, uporabljanih na slovenskem prostoru (latinšcina, nemšcina in italijanšcina), vlogo narodne oziroma etnicne pripadnosti govorcev in piscev posameznih jezikov pa bomo razumeli samo, ce med jezi­kom in narodnostjo ne bomo delali absolutnega enacaja in ce se bomo zavedali, da je pripa­dnik iste narodnosti lahko pisal v enem in govoril v drugem jeziku (ali drugih jezikih). Kmetje, ki so s svojimi družinami predstavljali vecino prebivalstva slovenskega oze­mlja,3 so bili na splošno neizobraženi in nepismeni; govorili pa so od pokrajine do pokrajine razlicne slovenske govore in narecja. Ker nemšcine ali latinšcine kmetje niso govorili (po­znali so verjetno le nekaj bistvenih izrazov – ali morda celo formul – iz vsakdanjega življe­nja), so morali stiki ljudstva z višjimi sloji potekati v slovenšcini.K vecinskemu kmeckemu prebivalstvu je bila po svoji dolžnosti v dolocenih situacijah4 jezikovno usmerjena tudi Cerkev, kar kažejo doloceni znaki tradicije v govorjeni javni besedi že pred protestanti.5 V 16. stoletju je k še vecji ustalitvi cerkvenega slovenskega jezika tudi v odnosu do kmetov prispevala protestantska književna produkcija. Mestno prebivalstvo je bilo jezikovno in etnicno bolj heterogeno, kakor bi lahko skle­pali glede na ohranjene pisne vire. Raba nemšcine (in v primorskih mestih italijanšcine) v pisnem uradnem poslovanju nas ne sme zavesti k misli, da je sploh vse življenje mestnega 3 Vec kot 80 % do 15. stoletja in vec kot 90 % v 16. stoletju (IZS 1999: 107, 135). 4 Ohranjeni srednjeveški slovenski spomeniki predstavljajo temeljni fond besedil, ki jih je v naro­dnem jeziku uporabljala zahodna cerkev (razdelitev povzemam po Grdini 1999: 35–36): spovedni obrazci (Brižinski spomeniki, Stiški rokopis), prepridižni klic (Stiški rokopis), pridižno pouce­valno besedilo (2. Brižinski spomenik), Ocenaš, Zdravamarija, Vera (Celovški rokopis, Staro­gorski rokopis), antifona Salve Regina (Stiški rokopis), enokiticni velikonocni kirielejson (Stiški rokopis), seznam ustanovnih maš verske bratovšcine (Beneškoslovenski rokopis). Ljudstvo je se­veda molilo in prepevalo v domacem jeziku. tudi o obstoju verskih pesmi, ki so se v slovenšcini prepevale v cerkvi, imamo za 15. stoletje sicer posredne, a vseeno utemeljene dokaze (Kumer 2002: 139–158). 5 Prim. op. 27. prebivalstva potekalo v teh dveh jezikih.6 Napacen bi bil tudi sklep, da so v mestih rabili en sam jezik. dvo- oz. trojezicnost je bila v slovenskem prostoru nekaj obicajnega (IZS 1999: 113), tudi zaradi dvojne migracije: iz vasi v mesto (slovenšcina) in iz mesta v mesto (nem-šcina, italijanšcina, tudi slovenšcina). Kar se tice etnicne pripadnosti (IZS 1999: 115), je za manjša mesta na Kranjskem gotovo, da je v njih prevladovalo slovensko prebivalstvo. V Ljubljani je bilo po izracunih v casu reformacije, ko naj bi tu živelo do 6000 ljudi, najmanj 70 % prebivalcev Slovencev. Po izvoru tuje mestno prebivalstvo je bilo za narodnostno sestavo slovenskega ozemlja manj pomembno, zato pa je bila njegova vloga toliko vecja v gospodarstvu (florentinski bankirji, Judje, trgovci južnonemškega in italijanskega izvora). Skratka, jezik govora ni bil vedno enak jeziku zapisa in etnicna pripadnost pri tistih, ki so razumeli vec jezikov, ni pogojevala rabe dolocenega jezika v vseh situacijah oziroma v vseh govornih položajih. Jezik plemicev je bila predvsem nemšcina, vendar tudi slovenšcina že v srednjem veku, še manj pa v 16. stoletju, ni bila tako zapostavljena, kakor bi lahko sklepali na prvi pogled. Velik del plemstva je bil tako najmanj dvojezicen, ponekod celo trojezicen. da je plemstvo slovenšcino rabilo tudi v prestižnejših položajih, nam pricajo nekateri zgodovin-ski in literarni drobci.7 Predvsem med nižjimi plemici, ki so imeli na svojih gospostvih patrimonialno sod-stvo,8 lahko predvidevamo poznavanje slovenšcine, saj svojih pristojnosti do podložnikov sicer ne bi mogli izvajati. Ohranjeno imamo celo pritožbo kranjskih stanov iz leta 1527, ker je deželni knez postavil za glavarjevega namestnika nekoga, ki ni deželan in »ki ne zna slovenšcine, kot od nekdaj velja«. Iz tega po Štihu (1996: 139) sledi, da je vsaj vecji del kranjskega plemstva znal slovensko, saj bi si sicer s pritožbo zaprlo vrata do uglednih deželnih funkcij. to, da plemstvo ni uporabljalo slovenšcine pri pisnem komuniciranju in (z redkimi izjemami) pri literarni produkciji, torej ne pomeni, da je niso govorili ob dolocenih priložnostih v vsakdanjem življenju. Navedimo primer: govorca slovenšcine plemiškega stanu s konca 15. stoletja nam predstavlja Paolo Santonino, ko opiše srecanje z vitezom Hartmanom Orneškim in nje­govo ženo Omelijo z gradu blizu Ptujske gore (Mons gratiarum). Medtem ko za viteza Santonino dvoumno pravi, da je prepeval pesmice »v svojem jeziku« (Santonino 1991: 74), o jezikovnem repertoarju gospe Omelije Santonino ne dopušca dvoma: »Poleg tega ima gospa Omelija vec zalih, mladih in svežih služabnic in govori enako dobro nemško in slovensko« (Santonino 1991: 75). da bi si ustvarili pravi vtis o takem govorcu slovenšcine, si poglejmo, kakšna je bila omenjena gospa Omelija. Santonino (1991: 74–77) jo je opisal kot »zalo in ljubko ženo«, ki ima »v fevdu neki grad, ki ji ga je dal patriarhov sedež, zato se je do patriarhovega tajnika izkazala dobrotno in na moc prijazno«. tudi njeni obleki, ki ju Santonino natancno opiše, pricata o precejšnji premožnosti. Omenjeni Santoninov opis je za razumevanje jezikovne situacije ob koncu 15. stoletja nadvse dragocen, saj nam potrjuje 6 Prim. tudi Štih (1996: 150) in IZS (1999: 113). Sklepanje na podlagi priimkov nam da neustrezno sliko, saj so priimke veckrat prevajali. 7 Npr. Bernhard (II.) Spanheimski; legenda o ustanovitvi Žic (Grdina 1999: 18); ohranjeno pismo v srbšcini, ki ga je leta 1480 zadnjemu Goriškemu grofu Leonhardu pisala Katarina Brankovic, vdova po poslednjem Celjanu Ulriku (Štih 1996: 138); drugi podobni drobci (prim. Grdina 1999: 98). 8 Patrimonialno sodstvo je bila pravica do uprave in sodstva nad podložniki (pravica do sojenja, do prisilne izterjave zahtevkov in do nekaterih dejavnosti v nepravdnem postopku). Ponekod v zahodni Sloveniji patrimonialnega sodstva ni bilo. dvoje: 1. plemici so govorili tudi slovensko; 2. to so poceli tudi v situacijah, ko so želeli dajati dober vtis. Zavedanje o prestižnosti znanja cimvec jezikov (in s tem tudi slovenšcine) se je pove-cevalo proti koncu 15. stoletja. Še posebej so razumeli to kot »vrednoto« slovenski humani­sti na cesarskem dvoru. tako je Maksimilijan I. v svoji (avto)biografiji Weißkunig zapisal, da naj bi se v mladosti naucil slovenšcine od nekega »kmeta« (Simoniti 1979: 152–153; Gr-dina 1999: 182), ta »šaljivi kmet« pa je bil po Grdinovi prepricljivi interpretaciji škof Jurij Slatkonja. eden od dveh plemenitih Maksimilijanovih »deckov« (ex Sclavonia), od katerih se je cesar tudi ucil slovenšcine, pa bi bil lahko Pavel Oberstain (Grdina 1999: 184–185). Vse kaže, da se je Maksimilijan neposredno pred »dunajskim kongresom« nekoliko sezna-nil s slovanskimi jeziki, »da bi fasciniral svoja jagiellonska gosta« (Grdina 1999: 185). Vendar to ni bil zadnji Maksimilijanov stik s slovenšcino. Nekaj let kasneje (septembra 1513) je narocil Pavlu Oberstainu, naj mu sestavi slovar, da se bo slovenšcine naucil do kraja (»pro lingua Sclavonica per-ad-discenda«) (Simoniti 1979: 154). »Slovanski« jezik naj bi bil namrec po njegovem »omnium aliarum latissima« (najbolj razširjen med vsemi) (Simoniti 1979: 193). Nekoliko poznejša, a vseeno vredna omembe na tem mestu so tudi nekatera mesta v la-tinski izdaji Herbersteinovih Moskovskih zapiskov (Simoniti 1979: 217–218). Vpredgovo­ru, posvecenem kralju Ferdinandu, pravi, da je mogel svoje delo napisati: »s tem da sem se zanašal na dve stvari, in sicer na pridno in temeljito raziskovanjeter na znanje slovenskega jezika, ki sta mi bila /.../ v veliko pomoc«.9 Slovenski jezik mu je bil torej (poleg pridnosti) v veliko pomoc. Slovenšcina mu je beneficium (dobrota, vrednota), saj piše »ohrabljen z zna­njem in dobroto slovenskega jezika (ki je iste vrste kot rutenski in moskovitski jezik)«.10 to je še enkrat poudaril v predgovoru, naslovljenem na nemškega bralca, ko je dejal, da so ga nevedneži sicer zaradi ucenja jezikov in tudi slovenšcine obkladali s takimi in drugacnimi vzdevki, da pa se sam ni nikdar sramoval govoriti jih, »kajti vsak jezik je casten in pošten«. 9 »/d/uabus rebus fretus, perquirendi scilicet diligentia ac lingua Slavonicae peritia, quae magnum mihi adiumentum /.../ attulerunt.« 10 »/.../ Slavonicae linguae (quae cum Rhutenica et Moscovitica eadem est) cognitione beneficioque adiutum.« 1.2 ŠolStvo Ko išcemo možne sledove splošne izobrazbene in pisne kulture v 15. stoletju, ne moremo obiti stanja v tedanjem šolstvu. Ne cudi nas, da so podatki o šolstvu v tej dobi sila redki in da si moramo z opisovanjem stanja šolstva na slovenskih tleh v veliki meri pomagati s splošnim stanjem šolstva v evropi tedanjega casa. Ce upoštevamo že omenjeni podatek, da je živelo v Sloveniji na zacetku 16. stoletja od 400.000 do 500.000 ljudi (IZS: 135), in ce obenem prenesemo okvirni podatek za pismenost na tirolskem v zacetku 16. stol. (pi-smenih je bilo 3 do 4 % ljudi; dular 2002: 67) na splošno stanje na slovenskem prostoru, vidimo, da število pismenih prebivalcev na slovenskem prostoru v 15. stoletju v dolocenem trenutku nikakor ni moglo presegati 20.000. Z veliko gotovostjo pa lahko trdimo, da je bila številka manjša. Z razvojem šolstva in predvsem s potrebo po vecji izobraženosti je rastel tudi delež pi-smenih ljudi. Ob tem se moramo zavedati tudi specificnosti pojma pismenost v tem casu.11 1.2.1 elemeNtArNo ŠolStvo Na slovenskem prostoru smo poznali vse osnovne oblike srednjeveških elementarnih šol: prve šole na Slovenskem so bile stolne šole (Schmidt 1963: 17–19, Vidmar 1997: 62). Njim vzporedne so bile kapiteljske šole, ki so se od stolnih razlikovale le v organizacij­skem oziru (Vidmar 1997: 63). drugi tip šol so predstavljale samostanske šole. Povsod po evropi (Vidmar 1997: 73) so bile šole v samostanih lahko notranje, kjer so se šolali bodoci menihi, ali zunanje, kjer so se šolali otroci laikov, ki po koncanem šolanju niso nameravali ostati v samostanu. Vlatinskih župnijskih šolah (Schmidt 1963: 22–24) so duhovniki poucevali molitve, verski nauk, petje in branje.12 Potreba po osnovno izobraženih ljudeh, ki znajo brati in pisati, pa je logicno vodila v ustanavljanje mestnih šol (Vidmar 1997: 137–138), ki niso bile usmerjene v usposabljanje za prehod na univerzo, ampak so mešcanski sinovi mestne šole, kakor jih opisuje Schmidt (1963: 24–30), v veliki meri obiskovali iz bolj prakticnih razlogov, saj jih je vecina vedno bolj potrebovala vsaj osnovno pismenost z elementi racu­nanja. Bistveno pa so se razlikovale od ostalih šol tudi po tem, da je prvotni latinski jezik v njih vedno bolj spodrivala nemšcina, v obmorskih mestih pa italijanšcina. Na splošno so po evropi v 14. in 15. stoletju (Vidmar 1997: 138–139) zacele pospešeno rasti razne t. i. bralne, 11 Znati brati namrec ni nujno pomenilo tudi znati pisati. 12 duhovnikom so od 11. in 12. stoletja lahko pomagali tudi t. i. scholares. pisarske in racunske šole, katerih ucni jezik je bila »materinšcina«, dajale pa so potrebno primarno znanje, predvsem znanje racunanja in knjigovodstva. Od izvenšolskega izobraževanja, kjer bi do neke mere lahko predvidevali rabo mater-nega (vendar v našem prostoru ne nujno slovenskega) jezika, je pomembno vlogo z vidi­ka zgodovine izobraževanja igralo poklicno cehovsko izobraževanje (Vidmar 1997: 140, Okoliš 2000: 61–62). 1.2.2 SociAlNi izvor UceNcev da bi lahko v celoti razumeli raven stanja v elementarni izobraženosti na Slovenskem, si oglejmo, kako je bila možnost vkljucitve v izobraževalne procese razpršena po posame­znih socialnih plasteh. Šele nato bomo lahko kaj tehtnejšega povedali o (morebitni) vlogi slovenšcine v okviru elementarnega izobraževanja. Iz obravnave moramo najprej lociti klerike, kajti pri njihovem šolanju socialno pore-klo ni igralo nobene vloge, saj so samostanske in druge šole po pravilu sprejemale pripa­dnike vseh družbenih stanov (Vidmar 1997: 90). tako so se, ce so bili sprejeti, skupaj šolali revnejši mladenici in sinovi plemstva. V Cerkvi namrec napredovanje po družbeni lestvici ni bilo pogojeno s socialnim izvorom. tu lahko torej najdemo ucence iz vseh stanov, tudi iz kmeckega, ceprav je bila prav njemu pot do vstopa v šolski sistem otežena in je bila naj-veckrat skrcena zgolj na posredovanje najnujnejših znanj. Bodoci redovniki so se šolali v (notranjih) samostanskih šolah, bodoci duhovniki pa v stolnih in župnijskih šolah (Schmidt 1963: 30). Kar se tice šolanja laikov, je bilo stanje bolj odvisno od socialne pripadnosti. mešcani so imeli dolocen dostop že v župnijske, predvsem pa v mestne (in tudi privatne) šole. Plem­stvo je imelo potencialni dostop do domala vseh oblik izobraževanja, in ceprav vrhunska izobrazba vecinoma ni bila glavni cilj plemstva, so elementarno izobrazbo prejeli v dokaj veliki meri, cetudi izven izobraževalnih institucij. Plemstvo se je vecinoma poucevalo v domacih hišah v okviru družine, na dvoru, seveda pa tudi v samostanih (Vidmar 1997: 135–137).13 Kmetje kot laiki izobrazbe znotraj izobraževalnega sistema naceloma niso mogli iska­ti.14 to pa ne pomeni, da niso dobili nobenih znanj. V tem smislu sta bila pomembna vzgoja in izobraževanje ljudstva (Vidmar 1997: 141–143). Kršcansko ljudstvo je imelo do cerkvenih (in posvetnih) oblasti številne dolžno­sti. Neposlušnost zakonu je bila kaznovana. Poslušnosti pa niso mogli doseci, ce ljudstvo ni dobilo vsaj minimuma religiozne vzgoje in izobrazbe: vsaj osnovne molitve je moral znati vsak vernik. Zelo pomembno so na ljudsko versko izobrazbo v poznem srednjem veku vpli-vale tudi pridige, prav tako v ljudskem jeziku. Poleg tega, da so se privadili obicajnih kmec­kih del, so vedenje o življenju in okolici prenašali tudi ustno v obliki ljudskih pripovedi in ljudskih pesmi, katerih obstoj v srednjem veku je dokazljiv (prim. Kumer 2002: 139–158). 13 In najverjetneje tudi v stolnih šolah (Schmidt 1963: 30). 14 tudi ce jim je bližnja župnijska ali samostanska šola posredovala najnujnejša znanja, je bila vse­bina religiozna. 1.2.3 rABA jeziKov v elemeNtArNem ŠolStvU V okviru šolanja je imel glavno vlogo latinski jezik. Branje, pisanje in razumevanje niso bili nujno povezani. tako je bilo v srednjeveških šolah povsem možno, da so ucenci znali besedilo prebrati, niso pa razumeli nic od prebranega (Vidmar 1997: 106), enako so ucenci lahko znali brati, ne pa tudi pisati (Vidmar 1997: 128). Kljub osrednji vlogi latinske­ga jezika pa nacionalni jeziki le niso bili povsem izrinjeni iz šolskega sistema. to, da je bil ucni jezik latinski, seveda ne pomeni, da se maternega jezika ni slišalo. Predvsem v mestnih šolah lahko predvidevamo vecjo prisotnost »maternega« jezika: na slovenskem prostoru sta bila to zaradi specificne vecjezicnosti nemšcina in v obmorskih mestih italijanšcina. Kljub temu pa nam viri pricajo tudi o rabi slovenšcine v tedanjih šolah. Kakor lahko namrec pre­beremo v Herbersteinovi avtobiografiji (dimitz 1874: 318; Simoniti 1979: 215),15 je bila 1486 v Vipavi šola, v kateri se je ucil v nemškem in slovenskem [windisch] jeziku. dejstvo pa je, da je v tedanji splošni zavesti (in enako še v protestantizmu) štelo samo znanje latinšcine. Za ucence, ki bi želeli šolanje nadaljevati na univerzi, je bila raba nacio­nalnih jezikov (v našem primeru nemšcine, italijanšcine ali slovenšcine) zgolj nujno zlo. 1.2.4 UNiverzitetNo izoBrAževANje Po dobljeni osnovni izobrazbi se je bodoci študent lahko vpisal na fakulteto.16 Vpisati se je bilo možno na artisticno fakulteto, kjer je študij do promocije v magistra trajal 3 leta, do bakalavra 1,5 leta (Vidmar 1999: 173); na pravno fakulteto, kjer je študij enega dela prava (cerkveno ali civilno pravo) trajal 5 let, študij obeh pa 7 let; na medicinsko fakulteto (5 let za artisticne magistre, sicer 6 let) in na teološko fakulteto, ki je trajala po dokoncanem artisticnem študiju še najmanj 9 let (Vidmar 1999: 180–181). Na Slovenskem v srednjem veku ni bilo mogoce pridobiti univerzitetne izobrazbe, zato so morali študenti iz slovenskih dežel na študij v tujino. Študenti so bili v srednjem veku zelo mobilni, njihova mobilnost pa je bila pogojena tudi z njihovim statusom, saj so manj premožni študenti študirali na najbližjih univerzah, še posebej proti koncu srednjega veka (Vidmar 1999: 159). tudi zato velja študente s slovenskega ozemlja iskati predvsem na bližnjih univerzah (Padova, Bologna in dunaj (Simoniti 1979: 119–126)). delež študen­tov slovenskega izvora nikakor ni bil majhen in zanemarljiv. Vendar je med dolgotrajnim študijem v latinšcini še v jezikovno mnogo bolj ozavešcenem 16. stol. prihajalo do poza­bljanja maternega jezika.17 do univerzitetne izobrazbe je že v 15. stoletju uspelo priti glede na tedanje razmere precejšnjemu številu študentov s slovenskega ozemlja, pri cemer v socialni ter narodnostni razporeditvi le-teh ni bilo nobenega vidnejšega odstopanja v škodo tistih, katerih materni jezik je bila slovenšcina (Simoniti 1979: 127). 15 = Fontes rerum Austriacarum I, 1, 67–396: Selbstbiographie Siegmunds Freiherrn von Herber- stein 1486–1553, hrsg. von th. v. Karajan, Wien; podatek je na str. 70. 16 Ceravno je v praksi tudi srednjeveška univerza nudila elementarna znanja (Vidmar 1999: 5). 17 Prim. 2.7. 1.3 roKoPiSi, KNjige iN KNjižNice O pisni in bralni kulturi na slovenskem prostoru nam lahko veliko povejo tudi podatki o obstoju in hrambi knjig. Na prvem mestu velja omeniti samostanske knjižnice, med kate­rimi gotovo prednjacijo knjižnice v kartuzijah, saj je bilo za kartuzijane prepisovanje knjig eno glavnih opravil. Nekateri menihi so poleg prepisovanja obvladali krašenje besedil, med njimi pa so bili tudi knjigovezi. Knjižnica kartuzije v Žicah je bila po obsegu in duhovni vsebini zelo bogata, kar prica ob koncu 15. stol. tudi Paolo Santonino, tajnik oglejskega patriarha (Santonino 1991: 87): »Vknjižnici vidiš nad dva tisoc knjig iz vseh ved, vecinoma na pergamentu, tudi prav starih in s trsom pisanih, ne tiskanih, kakor je danes v navadi.« O literarnem snovanju v Žicah prica okrog 120 ohranjenih rokopisov, od tega kar 80 iz obdo­bja od 14. do 16. stoletja (Golob 2006: 122–128). Prav tako je bilo v knjižnici kartuzije v Bistri pri Vrhniki v 14. in 15. stoletju veliko knjig, celo dela s podrocja kanonskega prava, jezikoslovja in glasbe; med njimi nekaj izvirnih del, povezanih z zgodovino in življenjem redovne skupnosti (dular 2002: 38). V kartuziji v Pleterjah je bila bolj obicajna knjižnica. Cistercijani so se prav tako posvecali prepisovanju besedil in imeli knjižnice (dular 2002: 38). O knjižnicah drugih rodov za 15. stoletje vemo bolj malo, nekaj podatkov imamo za dominikance, ki so intenzivno gojili prepisovanje. Vendar pa ne smemo sklepati, da v samo­stanih ni bilo dobrih sodobnih knjižnic, ce pac danes o tem ne najdemo podatka. Pomembne so tudi cerkvene nesamostanske knjižnice. Veliko nam pove listina iz leta 1478 (Simoniti 1979: 51–52), s katero si je škof Lamberg sposodil od ljubljanskega stolnega kapitlja za potrebe svoje rezidence v Gornjem Gradu veliko število – vsaj 50 zvez­kov – knjig in rokopisov, med katerimi je bila polovica juridicnih, drugo polovico pa si v približno enakem obsegu delita teologija in medicina, vendar je navedenih tudi nekaj leksi­kalnih pomagal in slovarjev, od profane književnosti pa »Hystoria Troiana«. dokazuje pa ta listina tudi obstoj knjižnice ljubljanskega stolnega kapitlja že pred 1478. Paolo Santonino omenja tudi »libros quoque diversos« (tudi razne knjige) v kranjskem župnišcu (Santonino 1991: 41). Poleg tega moramo omeniti tudi plemiške grajske knjižnice. Biblioteka turjacanov, ki jo poznamo po katalogu, ki ga je leta 1659 naredil Janez Ludvik Schönleben, je imela 5 rokopisov iz 14. in devet iz 15. stoletja (dular 2002: 41). Proti koncu 15. in v zacetku 16. stoletja se zacnejo oblikovati tudi privatneknjižnice mešcanov. deloma lahko rekonstruiramo npr. knjižnice Lenarta Budine, škofa Petra Seeba­cha ali ljubljanske mešcanske družine juristov Zaulov (Simoniti 1979: 55). O strukturi inkunabul, ki so znane iz Slovenije, lahko recemo, »da se le-ta v nicemer ne razlikuje od strukture tiskanih knjig 15. stoletja drugod po evropi. Iz tega sledi, da so tudi pri nas veljale podobne razmere ponudbe in povpraševanja in da je bila Slovenija že ob koncu srednjega veka del skupnega srednjeevropskega založniškega in knjigotrškega obmocja« (dular 2002: 46 po Gspan in Badalic 1957). Kar se tice provenience, jih je bilo najvec natisnjenih v Italiji (44,9 %) in Nemciji (42,9 %), ostale dežele pa so zastopane le z 12,2 %. Podobno je bilo tudi na Hrvaškem (dular 2002: 46 po Gspan in Badalic 1957). 1.4 lAtiNSKA, NemŠKA iN SloveNSKA BeSedilA iz 15. StoletjA Srednjeveška latinska književnost18 (Pogacnik 1968: 53–55; Pogacnik 1972; Simoniti 1979: 40–49; Gantar 1992: 106; Grdina 1999: 19; dular 2002: 37, 39) je na Slovenskem zastopana z okoli 160 rokopisi, shranjenimi v slovenskih pa tudi tujih knjižnicah. Vecina besedil je nabožne vsebine, med posvetnimi, ki se pojavljajo predvsem od 14. stol. naprej, pa so najvažnejši zgodovinski spisi in slovarji. Izvirnih del ni veliko. Kar nekaj je neliterar­ nih zapisov. Za nas pa so seveda zanimivi tudi spisi nekaterih piscev slovenskega rodu, ki so delovali izven slovenskega prostora. tudi nemškasrednjeveškaknjiževnost(dular 2002: 37; Grdina, Cvirn in Janko 1993: 353; Grdina 1999: 19, 23) je bila na slovenskem prostoru prisotna v kar veliki meri.19 18 Nekateri pomembnejši latinski pisci ali prepisovalci iz 15. stoletja na slovenskem prostoru ali iz slovenskega prostora: brat Bernard, z dodatki Štefana Maconeja (1401): prepis Življenja Katarine Sienske; brat Matija iz kartuzije Žice, druga polovica 15. stoletja, prepis florilegija iz Aristotela, besedil cerkvenih ocetov in drugih kršcanskih piscev; Nikolaj Kempf, tujec, Alzacan, v casu, ko je bil prior kartuzije v Jurkloštru (po 1447 in po 1467) ter Pleterjah (po 1462), je pisal ascenticne in misticne traktate; Nicolaus de Gretz, deloval v prvi polovici 15. stol., magister na dunajski uni-verzi, najverjetneje iz Slovenj Gradca. Ohranjenih je veliko predvsem teoloških spisov; Nikolaj Petschacher, »notulator« v Znojmu na Ceškem, od 1437 (morda že od 1431) do 1445 pesnikoval o takratnih politicnih dogodkih (bil je nasprotnik husitov). 15 njegovih latinskih pesmi je ohranje­nih kot zbornik v nekem admontskem rokopisu. Sam pravi, da je »Carniole genitus, natio zlava mea est« (XI, 21). Hkrati pa je znanje slovenšcine uporabil za etimološko razlago imena Kazimir (III, 11s.) (Simoniti 1979: 41–42); Andrej Gall de Gallenstein (okrog 1450), domacin iz znane kranjske plemiške družine, župnik pri Beli cerkvi in arhidiakon »Slovenske krajine«: znani dve deli (po naslovu): De ingenio tutelari et illusionibus cacodaemonis (teološko) in De origine et progressu religionis Christi in Carniola (O izvoru in ustanovitvi far na Kranjskem); Ioannes de Carniola (okrog 1500), benediktinec, je v Augsburgu spisal asceticni spis Dispositorium moriendi in del Kristusovega življenja Vita Christi; anonimna pesem o Juriju Hajdinjaku, 58 heksametrov, 1469 zapisal neki benediktinec v šentpavelskem samostanu na Koroškem. Napis v kapeli Sv. trojice na Placu v Škofji Loki, zdaj napisa ni vec; verzificirana kronika dogodkov v letih 1511 do 1516, 51 heksametrov. Od del o slovenskem prostoru, nastalih v 15. stoletju, bi veljalo omeniti že navedene Popotne dnevnike Paola Santonina o vizitacijskih potovanjih po slovenskem prostoru v letih 1485–1487 (Santonino 1991). 19 Še pred 15. stoletjem so se tu mudili npr.: znameniti pesnik Ulrich Lichtensteinski (1. maj 1227 pride na Koroško); Walther von der Vogelweide (1214), najvecji nemški viteški lirik; Wolfram von eschenbach: v najpomembnejšem nemškem viteškem epu Parzival je popisal del Štajerske (Ce­lje, Rogatec, Hajdina) kot prizorišce podvigov Parzivalovega strica trevrizenta (1. pol. 13. stol); viteški pesnik je bil tudi eden izmed svobodnih gospodov Žovneških (kasneje grofje Celjski) – najverjetneje Konrad I. (Grdina 1999: 23–24); Štajerski viteški pesnik je v epu Frauendienst Vecina v srednjem veku napisanih slovenskih besedil ali besedil, ki vsebujejo od­ lomke oziroma besede v slovenskem jeziku, izvira iz 15. stoletja.20 Omeniti velja tudi dela z zacetka 16. stoletja, ki vsebujejo dolocene slovenske besede.21 Glede na ohranjeno gradi­ vo lahko o literarni (in splošno pismenski) produkciji pred zacetkom slovenskega knjižnega jezika recemo naslednje. Vecina slovenskih besedil je bila namenjena vernikom, ki niso bili dovolj izobraženi, da bi razumeli latinsko. tu gre predvsem za »pomožne zapise«, s pomo- cjo katerih je duhovnik, ki je sicer v cerkvenem življenju rabil latinšcino (ali nemšcino, ce latinšcine ni znal), zapisal besedilo, ki ga je moral nauciti vernike ali ga povedati vernikom v obliki pridige. tovrstna besedila niso bila namenjena branju slovensko govorecih verni­ kov, ampak izkljucno poslušanju. Vcerkvi so sicer (za notranjo rabo) prevladovala latinska besedila, predvsem v manj izobraženih cerkvenih krogih pa so bila prisotna tudi nemška. S prodorom humanizma se veca tudi vloga latinšcine. Vposvetnem življenju so bila nemška in latinska besedila namenjena predvsem višjim (1255) zapisal tudi slovenski pozdrav koroškega vojvode; v 13. stoletju so bili tu prisotni še drugi manj pomembni viteški liriki. Pomembna je tudi Dunajska knjiga o stvarjenju (Wiener Genesis; nastala verjetno okrog 1070 na Koroškem); brat Filip iz kartuzije Žice, zacetek 14. stoletja, je spesnil ep Vita Mariae metrica v nemšcini v vec kot dva tisoc verzih; znane so nam še nekatere druge verzifikacije z versko vsebino. Od avtorskih del literarnega znacaja so v 15. stoletju po­membna: Celjska kronika (2. polovica 15. stol.), kroniki koroškega župnika J. Unresta: Chronicon Austriacum, Chronicon Carinthiacum, avtobiografski zapiski Christopha theina (1453–1520). Od poznejših, a še na srednji vek vezanih del bi kazalo omeniti še: tiskan letak iz 1515 Ain newes lied von den kraynnerischen bauren, ki vsebuje tudi slovenske besede, o cemer pozneje; itinerarij s poti v Carigrad B. Kuripecica iz leta 1531; Herbersteinov latinski potopis iz leta 1557 je imel prvotno nemško osnovo. 20 Pred tem imamo (poleg Brižinskih spomenikov) ohranjena naslednja zapisa v slovenšcini: poz­drav, zapisan pri Ulrichu Liechtensteinskem (1227); Celovški oz. Rateški rokopis, med 1362 in 1390, zdaj je shranjen v Koroškem deželnem arhivu v Celovcu (Avstrija). V petnajstem stoletju so bila napisana naslednja dela: dve vecjezicni pesmi Oswalda von Wolkensteina: št. 69 Do fraig amorß in št. 119 Bog de primi (1416–1417); Stiški rokopis (1428, 1440), hrani ga Narodna in uni-verzitetna knjižnica v Ljubljani; Kranjski rokopis oz. Kranjske prisege (1440 (?) –1556), original se je izgubil; Videmski rokopis (1458), hrani ga Videmska mestna knjižnica (Italija); Škofjeloški rokopis (1466), shranjen je v Avstrijski narodni knjižnici na dunaju; Starogorski rokopis (med 1492 in 1498), hrani ga Nadškofijski arhiv v Vidmu (Italija); Cernjejski oz. Cedajski/Cedadski rokopis oz. Beneškoslovenski rokopis (od 1497), shranjen je v Cedajskem arheološkem muzeju (Furlanija, Italija); Auerspergov rokopis, 15. stol. oz. zacetek 16. stol., original se je ocitno izgubil, fotografski posnetki pa so shranjeni v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani; slovenski na-crt za pridigo, najbrž s konca 15. stol. ali iz prve polovice 16. stol., rokopis so našli v Kranju, nato pa ga prenesli v Ljubljano, kjer je shranjen v Nadškofijskem arhivu (Mikhailov 2001: 17–18). 21 doslej so bila v meni dostopni literaturi omenjena naslednja (Mikhailov 2001; Simoniti 1979: 48–49): neliterarni zapis o dogodkih med letoma 1510–1524 podaja neznan stiški menih v knjigi Angelus de Clavasio, Summa super casibus conscientiae, Argentinae 1513 (NUK 14652, zadnji spojni list in notranja stran zadnje platnice): vmes je tudi slovenšcina: »Anno millesimo quingen­tessimo decimo quinto insurexerunt laici contra nobiles /.../ et unam communitatem appellaverunt boga gmaijna /.../«; Ain newes lied von den kraineri.chen bauren, iz leta kmeckega upora 1515, na letaku natisnjeno nemško besedilo vsebuje slovenski stavek, ki se veckrat ponavlja; podobno tudi pesem Rudolfa Agricole ml., ki jo je Ioannes dantiscus dodal svoji publikaciji Soteria, nati­snjeni 1518 v Krakovu, ponatisnil jo je Sigismund Herberstein in vsebuje slovenski besedi: »ius (quod Stara prauda vocabant) antiquum«; slovenski stavek W. Praunspergerja iz Turnirske knji­ge Gašperja Lambergerja iz leta 1544, original je shranjen v Umetnostnozgodovinskem muzeju na dunaju. slojem. Nekaj povsem samoumevnega je bilo, da so tudi tisti izmed njih, ki so znali sloven-sko, svoje misli zapisovali v nemšcini ali latinšcini. Kranjski rokopis nam kaže, da se je v (u)pravnem življenju mesta rabila slovenšcina, vendar je bil njen zapis spet bolj pomagalo kot izraz pravne pisne kulture. Bolj samoumevno je bilo, da se vsebina, povedana v sloven-šcini, zapiše v nemšcini (ali latinšcini).22 Je pa res, da v slovenskem prostoru pogrešamo besedila posvetne ucene kulture v narodnem jeziku, ki je v višjih slojih zacela drugod cveteti v visokem, predvsem pa v po­znem srednjem veku. Na Slovenskem te širitve ni, ker je enostavno manjkalo obcinstva (to je bilo praviloma visoko plemstvo). Ob tem je visoko plemstvo pri nas obvladalo nemški jezik, le dve dinastiji, Goriški grofje in pokneženi Celjski grofje, pa sta imeli svoje središce na slovenskem etnicnem ozemlju (Grdina 1999: 36). da je bila tovrstna kultura prisotna v govorjeni obliki, nam pricajo nekateri že navedeni zapisi (Auerspergov rokopis, slovenski deli v dveh vecjezicnih pesmih Oswalda von Wolkensteina), ki kažejo na zapis Minnesanga (Grdina 1999: 94), izrazito plemiške vrste pesnjenja tako v avtorskem kot recepcijskem pogledu. Ce vsemu temu dodamo še razvito ustno ljudsko kulturo, kot jo rekonstruira Kumer (2002), lahko zapišemo, da nam srednji vek s svojimi ohranjenimi besedili in posredno prek virov prica, da je bila besedna umetnost v slovenšcini tako v avtorskem kot recepcijskem pogledu izrazito govorno-slušna. Ob tej predpostavki lahko veliko bolj utemeljeno govorimo tudi o tradiciji sloven-skega jezika pred trubarjem. Sam trubar denimo (zapisanih) besedil v slovenšcini ni poznal, poznal pa je (ustno) izrocilo.23 Glede na to, da se je zacelo pokristjanjevanje pri najvišjem sloju slovenske družbe, lahko domnevamo, da se je slovenski kulturni jezik v svojih zacetkih naslonil prav na »socialni idiom« tega sloja (Grdina 1999: 95–96). tradi­cija na ravni besedja je konec koncev tudi povsem empiricno dokazljiva. Merše in Novak (1996: 289–301) sta na osnovi samostalniškega in glagolskega izrazja ugotavljala stopnjo ohranjenosti besedišca Brižinskih spomenikov v protestantskih knjižnih izdajah 16. stoletja in prišla do naslednjih ugotovitev: 1. številcno najmocnejša je plast besedja, ki se je v rabi ohranilo in pomensko nespremenjeno doživelo pogostnostno bolj ali manj prepricljivo po­trditev v protestantskih tiskih 16. stoletja; 61 od 114 samostalnikov in 44 od 96 glagolov iz Brižinskih spomenikov ima enake ali podobne pomenske uresnicitve v knjižnem jeziku 16. stoletja; 2. skupina samostalnikov in glagolov, za katere v protestantskih besedilih ni mogoce najti potrditev, je veliko manjša od tiste, ki jo sestavljajo ohranjeni izrazi; pri gla­golih sta skupini v številcnem razmerju 33 : 60; 3. na samostalnike in glagole osredotocena primerjava je pokazala, da je velik del besedišca Brižinskih spomenikov (pri glagolih npr. dve tretjini) pomensko in izrazno trdno vclenjen v knjižni jezik 16. stoletja, kar je hkrati 22 Moramo pa poudariti, da na podrocju prava lahko sledimo doloceni govorni jezikovni tradiciji. Škrubej (2001) dokazuje obstoj nekaterih slovanskih pravnih terminov vse od casa Slovanov v vzhodnih Alpah prek rokopisnega obdobja do besedil iz 16. stoletja. Med imeni mestnih sodnikov sredi 15. stoletja (dimitz 1874: 301) najdemo tudi taka, ki bi lahko pricala o njihovem sloven- skem poreklu (npr. 1440–1441 Sebastian Supantschitsch, 1446–1447, 1450–1451 Lukas Nouakh, 1448 Simon Marschitz). Rabo slovenšcine v pravnem življenju potrjuje tudi že omenjena pritožba kranjskih stanov, ki jo navaja Štih (1996: 139). V okviru patrimonialnega sodišca (ZS 1979: 183; Štih 1996: 138–139) je bila (ustna) raba slovenšcine nujna, saj si drugace ne moremo predstavljati njegovega delovanja. 23 V nemškem predgovoru k tt 1557 pravi: »'Ave Maria' ne moremo prav in natanko prevesti. Slo­ venci pravijo 'cešcena si, Marija' [zhestzhena si Maria] /.../« (Rupel 1966: 79). dokaz, da so protestantski pisci upoštevali tradicijo in da so mnogo izrazov vzeli iz besedil, razširjenih v ustni ali pisni obliki. 2 SocioliNgviSticNi Pregled NeKAterih glAvNihvPrAŠANj S PodrocjAjeziKAiN KNjižNe ProdUKcijev16. StoletjU 2.1 Uvod Glavno prelomnico pri sociolingvisticnem opazovanju 16. stoletja predstavlja formiranje slovenšcine kot knjižnega jezika in posledicno oblikovanje njegove norme. Kot smo na­kazali že v prvem poglavju, je imel pred prvo slovensko knjigo slovenski jezik predvsem funkcijo pogovornega jezika, razvejanega na številna narecja.24 V javnosti je bila raba slo­venskega jezika omejena predvsem na rabo v cerkvi, o cemer nam pricajo nekateri izmed omenjenih ohranjenih rokopisov.25 Cetudi pisci prvih slovenskih knjig teh rokopisov niso poznali,26 pa dejstvo, da so tudi v casu pred prvo slovensko knjigo pridigali v slovenšcini, kaže, da so se morali vsaj na ravni besedja deloma nasloniti tudi na tradicijo javne govor­jene besede.27 Poglavitni namen vzpostavitve slovenskega knjižnega jezika ni bila samo uveljavitev slovenšcine, ampak predvsem vzpostavitev možnosti za širjenje nove prote­stantske vere v jeziku, ki bi ga razumela širša skupina vernikov. Glavno oviro za širjenje vere v slovenskem jeziku je namrec predstavljalo dejstvo, da pridigarji niso imeli za svoje delo nobenih prirocnikov v slovenšcini, kar je seveda vplivalo na kvaliteto njihovega dela.28 Vzpodbuda slovenskim protestantom sta bili tudi splošni protestantski naceli, da naj vsakdo sprejema vero v svojem jeziku ter da naj se vernikom s knjigami omogoci tudi neposreden stik z božjo besedo in božjim naukom. tudi pri naših protestantih je bilo pisanje in širjenje knjig strogo teološko utemeljeno, kar najlepše vidimo iz predgovora k dB 1584, kjer dal­matin piše: »ti Kristusovi ucenci in apostoli so narocili svojim potomcem, da na vseh koncih in kra­jih z zapisano in govorjeno besedo širijo evangelij v krajevno obicajnem in razumljivem jeziku, kakor govori sveti Pavel po preroku Izaiju, v vseh jezikih izpovedovati Boga. Sveti Pavel v 1. pismu Korincanom v 14. poglavju posebej opozarja, da božje skrivnosti 24 trubar v predgovoruk tt 1557 piše, da se slovenskega jezika ne govori »samo v eni deželi dru­gace kot v drugi, ampak pogosto v razdalji 2 do 3 milj, da, cesto tudi v eni sami vasi drugace in razlicno v mnogih besedah in naglasih« (Rupel 1966: 75). 25 Molilni listi z ocenašem, zdravamarijo in apostolsko vero (Rateški in Starogorski rokopis), obra­zec splošne spovedi v Brižinskih spomenikih in Stiškem rokopisu, pridiga v Brižinskih spomeni­kih, cerkvena pesem v Stiškem rokopisu. O povezavi tudi Pogorelec (1994: 552, op. 8). 26 trubar pravi na primer v predgovoru k tt 1561: »Odkar svet stoji, se to nikdar ni zgodilo, zakaj slovenski jezik se doslej nikoli ni pisal, še manj pa tiskal« (Rupel 1966: 113). 27 Prim. Grdina (1999 – za splošni pregled stanja), Pogorelec (1984: 187–195), Pogorelec (1994: 551–552). Seveda je vprašanje, v kolikšni meri lahko o tradiciji govorimo v ednini in do katere mere je tradicija sploh dokazljiva. O dokazih za obstoj take tradicije gl. Orožen (1996: 39–40) in Legan Ravnikar (2001: 87–88; 2005: 334–352). 28 trubar v predgovoru k tt1557 na primer navaja skrajni primer neizobraženega duhovnika, ki je besedo pullum napacno prevedel kot pišce namesto mladic (Rupel 1966: 81). preprostemu ljudstvu ne smemo razlagati v njemu tuji in nerazumljivi govorici, temvec v razumljivem govoru in jeziku« (Rajhman 1997: 291). da protestantom ni šlo v prvi vrsti za razmah slovenskega jezika, ampak za razmah božje besede, lahko vidimo na vec mestih, najlepše prek nemške vzporednice, kot jo navaja dalmatin v uvodu v dB 1584: »In v teh poslednjih casih, ko je tema antikristovstva bila najgostejša, nam je Bog prav kakor nekoc spet naklonil svojo milost in usmiljenje ter je po dragem, razsvetljenem božjem možu, pokojnem doktorju Martinu Luthru, razodel svojo besedo barbarskim narodom (kakor so jih ponosni in ošabni Grki in Latinci vedno in povsod zanicljivo imenovali) v nemškem, preprostemu cloveku razumljivem jeziku, in sicer tako, da se ni razmahnil samo nemški jezik obenem s cisto božjo besedo, ampak tudi božja beseda z jezikom in zlasti z dobro ponemceno Biblijo« (Rajhman 1997: 292). V tej luci je imel trubar pri formiranju slovenskega knjižnega jezika na ravni glaso­slovja dokaj proste roke. Njegova želja je bila predvsem, da bi bile njegove knjige upo­rabne, da bi jih torej uporabniki razumeli, tudi ce (glasoslovno gledano) zapis do dolocene mere odstopa od njihovega domacega govora.29 Sociolingvisticno gledano je želel, da bi ga razumeli tako v mestu (npr. v Ljubljani) kakor tudi na vasi (npr. na Rašcici), cetudi na gla­soslovni ravni ne bi šlo za popoln posnetek njihovega govora. Na ravni besedja se je po eni strani moral nasloniti na tradicijo slovenske besede v javnosti, torej v cerkvi, na drugi strani pa je oral ledino. S kakšnimi težavami se je soocal, razlaga na primer v tt 1557: »Ceprav namrec imamo pri samostalnikih in glagolih dvojino kakor Grki in pri glagolu tudi moški in ženski spol, bi vendar rad videl in slišal cloveka, ki bi pristno slovensko prevedel samo tele navadne latinske besede, kakor salutatio, exultatio, iubilatio, laetitia, hilaritas, iucunditas, persecutio, afflictio, patientia, contumelia, opprobrium, contentio, seditio, insidiae, tumultus, molestia, occasio, locus, opportunitas, scandalum, virtus, gloria, bracchium, adoptio, abominatio, turba, affectus, stupor, pietas, impietas, adora-re, religio, superstitio, assiduitas, sors, sacramentum, tabernaculum, panes propositionis in nešteto podobnih. 'Ave Maria' ne moremo prav in natanko prevesti. Slovenci pravijo 'cešcena si, Marija', tj. 'geehret seiest du, Maria', Hrvati 'zdrava bodi, ti Marija', tj. 'sei du gesund, Maria', jaz pa sem prevedel 'veseli se, Marija', 'erfreu dich Maria'« (Rupel 1966: 79). Za vecji del besedja ocitno tradicije ni bilo. Na skladenjski ravni se je stilno naslonil – kakor bomo pokazali v nadaljevanju našega dela – na retoricna nacela tedanjih knjižnih jezikov, predvsem na bogato tradicijo anticne retorike, ki je doživela svoj ponovni razcvet v humanizmu, v okviru tega pa seveda tudi na jezik svojega vzornika Martina Luthra. V nadaljnjih letih so na vzpostavitev norme vplivala dela, ki so imela funkcijo jezi­kovnih prirocnikov in bi jih lahko razvrstili takole: 1. slovnica (BH 1584, delno tudi Md 1592); 2. prirocniki za branje (tA1550, tA1555, tA1566, KB 1566, izgubljeni Bohoricev Elementale Labacense); 3. zbirke besedja oz. slovarcki (KB 1566, izgubljena Bohoriceva Nomenclatura trium linguarum, slovarcki v BH 1584, register v dB 1584); 4. besedila v 29 Problematika izgovora jezikov je bila trubarju morda znana tudi iz dela erazma Rotterdamskega De recta Latini Graecique sermonis pronuntiatione dialogus, kjer je pisal o izgovarjavi stare gršcine in latinšcine nekdaj in v svojem casu. Poleg tega se je trubar zavedal, da »štimovce« pac izgovarja razlicno vsak jezik, pa tudi vsaka dežela (tA 1550: A 3a). Gl. tudi 5.1.1. vec jezikih (KB 1566, tC 1567, MPar 1592, MS 1593, HB 1599); 5. slovarji (Md 1592, Mth 1603).30 Še posebej pomembna pa je bila v tem pogledu izdaja Biblije (dB 1584). Slovenšcina si je morala svoj položaj izboriti proti mocnejšim jezikom, ki so jih tudi na podrocju Slovenije rabili bolj izobraženi in bolj premožni ljudje. Poleg slovenšcine so na Slovenskem tedaj rabili tudi nemšcino in latinšcino, na zahodu italijanšcino, v stiku pa smo bili tudi s hrvašcino.31 Najlepše ponazarja jezikovno stanje v Sloveniji naslednji trubarjev opis iz glagolskega Prvega dela novoga testamenta 1562: »deželna gosposka, grofi, baroni, vitezi in plemici zgornjih slovenskih dežel znajo dobro nemško, a dosti njih latinsko in laško. tudi mnogi mešcani, duhovni in menihi govo-re nemško.32 Preprosti nevedni clovek pa govori vseskozi samo slovenski jezik« (Rupel 1966: 124). 30 Prim. Pogorelec (1994: 553). 31 O vlogi nemšcine, latinšcine in hrvašcine na Slovenskem izcrpno piše Seitz (1998: 204–230). 32 to seveda ne pomeni, da niso znali slovensko. 2.2 PiSci ProteStANtSKih del Pisci slovenskih protestanskih del so bili nadpovprecno izobraženi in so pripadali intelektualni eliti. Medtem ko za Jurija Juricica, Lukeža Klinca, Matijo Klomb­nerja, Janža Mandelca in Janža Schweigerja nimamo podatkov o formalni izobrazbi, pa lahko natancneje dolocimo izobrazbo vseh drugih slovenskih prote­stantskih piscev. Magisterij so dosegli Sebastijan Krelj (Logar 1832: 565), Jurij dalmatin (Kidric 1925b: 117), Matija trost (Koruza 1980: 188), Hieronim Megiser (Lukman 1933: 85), Felicijan trubar (Rajhman 1982: 205) in Janž Znojilšek (Rajhman in Smolik 1991: 824–825). Na univerzi so študirali, a zaradi osebnih ali materialnih razlogov študija niso dokoncali Primož trubar (Rajhman 1982: 206), Adam Bohoric (Kidric 1925: 49), Andrej Savinec (Rupel 1960: 206) in Mar-ko Kumpreht (Rajšp 1992: 73). Zanimiv je podatek, da ob smrti S. Krelja (1567) kranjski deželni stanovi niso dali Janžu tulšcaku superintendentske službe, ker je bil premalo izobražen (pa tudi prevec strasten in svojeglav), da bi mogel zavracati napade nasprotnikov (Rajhman 1982: 228). Poleg formalno dosežene je bila tedaj zelo pomembna tudi siceršnja, formalno nepo­trjena izobrazba. 2.3 NASlovNiKi ProteStANtSKih del33 Kar se tice izobrazbe in socialnega položaja, sami naslovniki slovenskih protestantskih del kažejo širšo skupino prebivalstva, med katerimi so še posebej izpostavljeni t. i. preprosti ljudje. Pod izrazom naslovniki pojmujem v delih slovenskih protestantskih piscev 16. stole-tja naslovljene predvidene uporabnike teh del. 2.3.1 Kdo je PREPROSTI CLOVEK iN Kdo GEMEINER MANN eden od najpogostejših naslovnikov protestantskih del je preprosti clovek. Odgovor na vprašanje, kdo je ta preprosti clovek in kaj je nemška ustreznica tega poimenovanja, pa ni tako preprost. Najveckrat se preprosti clovek pojavlja v dvojici mladi in preprosti. »Mladi inu prepro.ti Slouenzi« se morejo s pomocjo tA1550 »vkratkim zha.u brati nauuzhiti« (A1a). Prav tako je tC 1550, ki ga trubar sicer namenja »vSem Slouenzom«34 (A3a),35 še posebej posvecen »hdobru-mu v.em mladim tar preprostim ludem na.he de.hele« (A3a). enako formulacijo kot tA1550 ima tudi tA1555. VtC 1550 in tC 1555 dobimo tudi podatek o tem, da mladi in preprosti niso bralci, ampak poslušalci tega dela.36 Veliko izvemo o preprostem cloveku iz tt1557, ki ga trubar sicer posveti »VOM VSeM doBrim iNv BogABoiezhim KerSzheNiKom, KIR VtIH SloveNSKih deShelah prebiuate« (tt 1557: F 2a). Naslovnik so mu torej »mvi lvBi SloveNci iNv BrAtie« (tt 1557: F 2a).37 Vendar pa dejstvo, da je »poleg tiga Regishtra / ner te potrebnishe inu nuznishe Shtuke / Nauuke inu troshte / sledniga euangelia .u.eb kratku islushil / poka.al inu .api..al«, utemelji takole: »tu bode dobru nuzalu tim mladim inu Prepro.tim ludem (katerim ie.t sleteim muiem 33 Medtem ko z izrazom naslovnik oznacujem v protestantskih delih naslovljene potencialne upo­ rabnike knjig, pa z izrazom uporabnik oznacujem dejanske, tudi nenaslovljene bralce in poslu­ šalce. Z današnjega vidika bi bilo tako locevanje lahko videti nepotrebno, a naslovniki knjig v 16. stoletju, kot bomo videli, niso bili vedno tudi njihovi uporabniki in obratno. 34 Vse, kar je v besedilu naše monografije v krepkem tisku in ni posebej komentirano, je okrepil avtor monografije. 35 Podobno še npr. »ty Slouenci« (tC 1550: d 3a). 36 Oba odlomka (tC 1550: A 4 a; tC 1555: A 3b) navajam v poglavju 2.5. 37 Podobno tt 1560 (B 2a): »mui lubi Bratie inu Slouenci«. dellom slushim) de oni teim leshei inu bule / vti Cerqui te Pridige bodo re.oumeli inu .amerkali kai v.aki euangeli vuzhi« (tR 1558: A 1b). trubar torej s svojim delom služi mladim in preprostim, torej tistim, ki sicer ne bi mo-gli brati besedil v latinšcini. Namen njegovega dela pa je, da bodo lažje razumeli pridige v cerkvi in da bodo lažje razbrali, kaj uci posamezni evangelij. da znajo trubarjevi preprosti rojaki zgolj slovenšcino, nam potrjuje tudi naslednji odlomek: »Oli kadar .em ie.t pag vti Nemshki, inu tudi od .pret vti Slouenski, oblubil, de ie.t hozho vleti Predguuori, .a volo tih muihdobrih prepro.tih lanzhmanou, kir drugebe..ede ne .naio, .amuzh to Slouensko /…/« (tt 1557: k 2b–k 3a).38 Vendar trubar preprostim prilagaja tudi vsebino svojega dela: »Ie.t .em tudi .a uolo tih prepro.tih vti Predguuori inu potle vtih euangeli.tih, per v.akim Capitulu inu Paragrafu i.uuna na krayu to summo tiga Capitula in Paragrapha, kai .e vnim vuzhi, .api..al« (tt 1557: F 3b). Povzetki so torej namenjeni preprostemu bralcu za lažje razumevanje. Hkrati pa mora biti tudi vsebina takšna, da si jo bo preprosti clovek lahko zapomnil in jo razumel: »Inu .em sboshyo pomozhio ta i.ti .takimi .a.topnimi be..edami, perpuuidami, exempli inu Perglihami, is S. Pi.ma inu is tih Starih inu Nouih prauih Vuzhenikou taku islushil, de en v.aki dobri prepro.ti zhlouik, kir is .erza po praui Veri inu ve.ti vnebe..a vpra­sha, aku on bode leto Predguuor zhe.tu inu sfli..om prebral, more leta Articul, koku V milost Boshyo pridemo, Prauizhni pred nim ratamo, inu te druge Articule v.e /…/ lahku .e nauuzhiti inu .a.topiti« (tt 1557: F 3a). tudi cez nekaj let se v tAr 1562, ki so sicer posveceni »VSeM dOBRIM BOGABOYeZHIM, SHIBKIM INV MOZHNIM VtI VeRI KeR-SZHeNIkom, kir vtih crainskih, vsdulanih Shtayerskih, caroskih deshelah, prebi­uaio« (tAr 1562: B 2a), spet pojavi preprosti clovek. trubar namrec pravi, da ga je k pisanju primoralo »/l/etu zbiulane tih bo.ih dobrih prepro.tih ludi, na tim nashim prauim Vuku, nih ne.a.top inu nedomi..el, kir ne mogo she prou .a.topiti is Nauuka tiga Catehi.ma, katera Vera inu Pridiga ie prou oli kriua« (tAr 1562: C 1a). Preprosti ljudje torej potrebujejo trubarjeve knjige, da bodo lažje spoznali pravo vero. Še pomembnejše za razumevanje stopnje izobraženosti preprostega cloveka je morda nasle­dnje: knjigo Augustana confessio je »Is Latinskiga inu Nembskiga Ie.yka, v ta nash Crainski .uei.tu preobrnil inu I.tolmazhil« (tAr 1562: 22a). Vendar jo je hkrati tudi priredil in obširneje razložil, ker so v izvirniku nekateri artikuli, nauki in besede »kratku inu zha.i temnu i.rezheni inu po.tauleni, de ty prepro.ti inu kir ne.o vtim S. Pismu vuzheni, teshku oli cilu nishter ne.a.topio« (tAr 1562: 22a). Ce upoštevamo znacilnosti trubarjevega stila, bi morda lahko zadnji stavek razumeli, 38 Podobno že v te1555: »/P/otehmal ta vegshi del Ludi vnashi desheli dru.iga Ie.iga ne .na, .amuzh ta Slouenski«. kakor da so »ty prepro.ti« tisti bralci, »kir ne.o vtim S. Pismu vuzheni«. Rezultat trubarjevega prila­gajanja preprostemu cloveku je, da bo »Sledni dobri Crainski inu Slouenski zhlouik /…/ iz grunta popolnoma, tu kar .e vletih Buquizah pishe inu vuzhi, re.oumel inu .a.topil« (tAr 1562: 22a–b). tudi v tPs 1567 nagovarja trubar naslovnike »ui mui lubi Cranci inu sloueni«, poudarja pa, da so preroki, možje, žene, devica Marija in drugi verni »te potrebnishe ker.shanske Nauuke, troshte inu Molytue, V pei.ni slushili, de .e tih i.tih ty mladi inu Prepro.ti lashei nauuzhe inu .amerkaio« (tPs 1567: A 1b). VKPo 1567 pa so poleg mladih in preprostih prvic izpostavljeni še hišni gospodarji in šole: »SA hiShNe goSPodArie, Shole, mlade inu pripro.te lűdi« (A1a). Na tem mestu dobi preprosti clovek in mladina po pomembnosti nekoliko nadrejenega naslovnika. Pomembno vlogo hišnim ocetom in materam pripisuje tudi dalmatin, ki namenja dJ 1575 na naslovnem listu: »sa v.e shlahtludy,su.ebsaKer.zhanskehishneozheteinumatere«, v uvo­du pa »/n/a vse Bogaboiezhe Crainze inu Slouenze, inu su.eb na v.e hishne ozhete inu matere« (dJ 1575: )( 6a).39 In medtem ko Juriciceva JPo 1578 na naslovnici zgolj ponovi Kreljevo formulacijo: »SAhiShNe goSPodArie, Shole, mlade inu prepro.te liudi«, gre dC 1580 še za korak naprej od dJ 1575. Hišni ocetje in matere dobijo namrec v dC 1580 skupaj z gospodarji in gospodi­njami nalogo, da razširjajo katekizem: »Satu my Ker.zheniki skusi be..edo Catehi.em sa.topimo te ner potrebnishe shtuke nashe Ker.zhanske Vere, kakor .o vletih Buquizah po redi sapopadene, ker .o nikarlePridigarij .voimposlushaucem vCerqvi: temuzh tudi hishniozhetiinumatere,go.podarijinu gospodine, .voim otrokom inu drushini doma dolshni tei.te .prepro.timi, sa.topnimi be..edami naprei dershati, praviti inu vuzhiti /.../« (dC 1580: )( 4 a–b). Isti odlomek nagovarja preproste skupaj z otroki: »My bi ta Catehi.em tudi mogli imenovati eno Otrozhio kratko Biblio, satu ker ie vtim i.tim sa otroke inu druge prepro.te Ker.zhenike /.../ sapopadenu /.../« (dC 1580: ) ( 4b– )( 5a). Najdemo pa isto povezavo tudi v trubarjevem tC 1575, ki ga namenja »VSeM BO-GABOIeZHIM, MLAdIM inu Starim Crainzom inu Slouenom« (12), iz njega pa bodo lahko spoznali pravo vero tudi »v.aku deiteinu prepro.ti zhlouik« (17). Glede na zgoraj omenjena mesta lahko rekonstruiramo podobo preprostega cloveka, kot se nam kaže v slovenskih protestantskih besedilih. to je sprva predvsem poslušalec, nato pa tudi bralec, ki obvlada samo slovenšcino in torej ni vešc latinšcine in nemšcine. to niso ne otroci ne mladi, ki so jim sicer namenjena podobna besedila, pa tudi ne hišni gospo­darji in gospodinje ter ucitelji. Loceno se nagovarjajo tudi družinske matere in ocetje. da pri preprostem cloveku ne gre za nakljucno poimenovanje, nam kaže dejstvo, da tak nago­vor zasledimo dokaj pogosto, predvsem v predgovorih, napisanih do leta 1580, ter da tako naslavljanje uporabljajo razlicni avtorji: trubar, Krelj, Juricic in dalmatin. Preprosti clovek ni teološko podkovan in ne razume teoloških vprašanj, zato rabi obširnejšo in preprostejšo razlago, povzetke itd. Knjižna dela potrebuje predvsem zato, da bi lažje spoznal pravo vero. Namenjene so mu razlicne vrste del: katekizmi (npr. tC 1550, dC 1580), abecedniki (npr. tA 1550, tA 1555), evangeliji in razlage evangelijev (npr. tt 1557, KPo 1567, JPo 1578), opis protestantske veroizpovedi (tAr 1562), pesmarice (npr. tPs 1567, dC 1579 itd.) in 39 Znaki kot )(, (:), *** in podobno so bili tedaj v rabi za oznacevanje zacetnih pol knjige. pridige (npr. tC 1575). Po drugi strani pa mu seveda ni namenjena na primer Cerkovna or-dninga (tO 1564), ki je namenjena predvsem bolj izobraženim predikantom, ki bi jo konec koncev lahko brali tudi v latinšcini ali nemšcini. Ce želimo slovenskega preprostega cloveka iskati v nemških uvodnikih, moramo loce­vati med pridevnikoma einfältig in gemein. Oblike besede einfeltig oz. einfältig, ki jo tru-bar in za njim dalmatin v prevodih biblijskih besedil veckrat prevajata z besedo prepro.t, namrec najdemo v nemških uvodih na povsem identicnih mestih kakor besedo preprost v slovenskih besedilih, vecinoma skupaj z mladimi. Kadar torej prevajamo nemško besedo einfältig s slovensko ustreznico preprost, je prevod popolnoma ustrezen. Oglejmo si tri take primere. Vtt1560 na primer trubar v nemškem uvodu ponovi isti podatek, kot ga je navedel že v slovenskem predgovoru k tt 1557 (prim. tt 1557: k 2b–k 3a):40 »In ker je tole zaceto delo slovenskemu ljudstvu cedalje bolj všec in dobrodošlo, saj se njih ljuba mladina in preprosti ljudje [= einfältigen], ki razen slovenskega nobenega drugega jezika ne znajo, iz njega temeljito nauce najpotrebnejših zvelicavnih naukov stare, prave kršcanske vere /…/« (Rupel 1966: 103). VtPs 1566 beremo: »Naj Vam bodo pošteno priporoceni marljivi ucitelji, zvesti in resnicni pridigarji zavoljo Kristusa in njegove cerkve; imejte jih v casteh, delajte jim dobro, bodite miroljubni do njih zaradi njih visoke službe, o kateri morajo dajati težak racun, da bi z ljubeznijo in veseljem ucili drago mladino in preproste [= jugendt und einfältigen] ves katekizem, marljivo vodili cerkev in ji služili z besedo in deljenjem sv. zakramentov, z obiskovanjem in tolažbo bolnih in užalošcenih, da bi opominjali ljudstvo k pokori in molitvi ter z ucin­kom sv. duha privedli mnoge k pravi veri in h kršcanskemu pobožnemu življenju itd. /.../« (Rupel 1966: 182–183). Podobno tudi v tC 1575: »tu najpreprosteje in najrazumljiveje ucim naše mlade, preproste [= einfältig], dobro-srcneKranjcein Slovence, kako naj spoznavajo in sodijo vse nauke, vero in božje služ-be po svetem pismu in katekizmu« (Rupel 1966: 214). Slovenskega preprostega cloveka pa ne smemo enaciti z nemškim gemeiner Mann oziroma gemeines Volck. trubar in za njim dalmatin v prevodih biblijskih besedil namrec besede gemein nikdar ne prevajata z besedo prepro.t, izraza gemeiner Volck in gemeiner Mann pa dosledno prevajata z gmajn Folk, gmajn folk, gmajna in gmajn ludie. tako dosle­dno razlikovanje prica tudi o pomenski razliki. da z izrazom gemeiner Mann iz nemških uvodov ni mišljen preprosti clovek iz slovenskih uvodov, nam pricajo tudi primeri, ki se vecinoma ne ujemajo s slovenskimi in so mnogo splošnejši. Naše mnenje je, da bi morala biti locnica med nemškima einfältig in gemein upoštevana tudi pri naši interpretaciji in pre­vajanju nemških uvodnikov slovenskih protestantskih piscev v slovenšcino. Glede tega nam koristna spoznanja prinaša Seitz (1998: 261), ki opozarja na dejstvo, da je gemeiner Mann v nemškem govornem prostoru pogost naslovnik ne samo na podro-cju religije, ampak tudi pri drugih vrstah posvetne literature, predvsem pri knjigah, ki so zbirale znanje dolocenega podrocja in služile kot nekake vrste ucbeniki. Namenjene so bile bralcem, ki niso znali latinsko, in ti laicni bralci so bili oznaceni kot gemeiner Mann. Na nemškem govornem podrocju so bili bralci teh knjig lahko tako izšolani strokovnjaki 40 V oglatem oklepaju je dodana beseda v nemškem izvirniku. (npr. padarji in kirurgi, ki so brali Paracelsusa) kakor tudi napol izobraženi laiki. tovrstna literatura »seveda ni bila namenjena resnicno neizobraženim bralcem, pac pa predvsem srednjemu oz. posredovalnemu sloju, ki mu je bolj primanjkovaloznanje stvari samih kakor jezikovno znanje. to pa je zelo podobno posredniški funkciji nižjega klera, kakor ga opisuje trubar v svojih predgovorih« (Seitz 1998: 261).41 Oznako gemeiner Mann moramo torej razumeti tudi znotraj širšega jezikovnega in družbenega konteksta. Ker nemške besede gemein v sodobni jezik ne moremo prevajati kot gmajn, bi kot prevodno ustreznico predlagal besedo navaden. Navadni clovek bi bila torej za razliko od preprostega cloveka v sodobnih prevodih oznaka za splošno izobraženega laika ali pripa­dnika nižjega klera, ki je sposoben sam prebirati protestantske knjige, cetudi jih ni vedno sposoben v polnosti doumeti.42 V naslednjih primerih sem na podlagi gornjih ugotovitev dopolnil Ruplove prevode.43 »In ceprav je vse sv. pismo, zlasti knjige preroka Izaije, Janeza evangelista in apostolov, ki jih imamo nekaj tudi v našem slovenskem in hrvatskem jeziku in pisavi, napisal sv. duh, kakor pravi Pavel, cerkvi v pouk in tolažbo, so vendar zmeraj in povsod v cerkvi najbolj brali, peli, molili in uporabljali psalter, celo Kristus, apostoli, drugi uceniki, a tudipreprosticlovek(navadniclovek)[=gemeinerman], kakor bom zadostno dokazal pozneje v dolgem slovenskem predgovoru /…/« (tPs 1566; Rupel 1966: 180). »Upam, da mi razumni in pobožni kristjani ne bodo šteli v zlo, ce sem vzel gospoda drja Andreja Muscula molitvenik in nekaj drugih pobožnih molitvic, jih prevel v naš sloven-ski jezik v korist našega ubogega, preprostega (navadnega) [= gemein] slovenskega cloveka in jih dal na svoje stroške natisniti, ker predstavljajo imenitno in razumljivo razlago ne samo ocenaša, ampak skoro vseh delov kršcanske vere (kar je pri naših slo­venskih ljudeh pac zelo potrebno), in ker so vzeti po vecini iz sv. Avguština in iz drugih starih kršcanskih cerkvenih ucenikov« (dM 1584; Rupel 1966: 343). »take krive, hinavske trditve in vpitje zgoraj omenjenih navideznih duhovnikov o cistem nauku sv. evangelija in pa nevednost in preprošcina ubogega slovenskega in hrvat­skega navadnega (navadnega) ljudstva [= gemeiner volck] v verskih zadevah so me pripravile in prisilile, da sem zdaj v naglici poleg drugih svojih opravkov, prevajanja in pridiganja, spravil v slovenski jezik tudi augsburško veroizpoved in jo dal natisniti z latinskimi crkami (kmalu pa se bo natisnila tudi s hrvatskimi in cirilskimi crkami). Iz nje naj bi se omenjeno navadno,preprosto(navadno,preprosto) [= gemein,einfältig] ljudstvece dodobra poucilo, da so pravo kršcansko vero z vsemi njenimi nauki sprejeli in da jo pridigujejo ne samo pri njih, marvec tudi v nekaterih kraljestvih in v mnogih kneževinah, deželah in mestih« (tAr 1562; Rupel 1966: 139). »Ker pa se zlasti pri preprostem(navadnem)[=gemein]slovenskemljudstvu, žal, zelo obcuti, da mnogi malo znajo o pasijonu /…/« (dPa 1576; Rupel 1966: 327). »tale prevod pa sem hotel posvetiti V. milosti in ga izdati v V. milosti slavnem imenu, ne samo ker ste izvrstno odlikovani in od Boga obdarovani z visokim razumom v politicnih zadevah in z drugimi krasnimi darovi in vrlinami, ampak ker ste tudi, kar se tice našega zvelicanja, resen ljubitelj božje besede in vnet pospeševalec svetega evangelija, tako da bipreprosto(navadno)[= gemein]slovenskoljudstvo tole delo, ceprav je samo po sebi prepotrebno in koristno, tudi zaradi dalec znanega in preslavnega ugleda Vaše milosti tem bolj cenilo in tem rajši bralo ...« (dPa 1576; Rupel 1966: 328). 41 Prevedel avtor monografije. 42 tako rešitev konec koncev zasledimo tudi v Ruplovem prevodu pri edinem primeru, ko se znajde­ta besedi einfältig in gemein skupaj (gl. spodnji primer iz tAr 1562). 43 Naši predlogi prevodov so med navadnimi oklepaji, originalni nemški izraz je v oglatih oklepajih, Ruplov izraz, ki ga popravljamo, je podcrtan. »/…/ že prej izšle slovenske psalme smo tako precej pomnožili s takimi, ki so med pre­prostim(navadnim)[= gemein]slovenskimljudstvom prišli mimo prejšnjih vecinoma že v rabo« (dC 1584; Rupel 1966: 346–347). Poleg teh primerov piše trubar podobno v pismu upravitelju deželnega glavarstva, oskrbniku in kranjskim odbornikom (derendingen, 24. maja 1583): »Zato sem zacel prevajati doktorja Lutra Hišno postilo, kajti ne poznam nobene boljše med vsemi latinskimi in nemškimi postilami za preprostega cloveka (navadnega clo­veka) [= gemeinerman] in služincad« (Rajhman 1986: 287). 2.3.2 drUgi NASlovNiKi Naslovnik je v nemških uvodih veckrat umešcen tudi geografsko. V takih primerih je bila to gotovo tudi informacija tistim, ki niso znali slovensko, so pa brali uvode, ker so financirali knjige. Kot dežele, v katerih bodo brali slovenske knjige, se omenjajo: Kranjska, Spodnja Štajerska, Koroška, Kras, Istra, Slovenska marka in Goriška.44 Naslovniki so sicer socialno razdeljeni na mesto in vas ter na visoki in nizki stan. Nem­ški uvod v tt 1581–82 pravi takole: »In te knjige bero ne samo v mestih, kjer imajo navadne šole, temvec jih bero kljub pa-peževi prepovedi tudi kmetje in njih otroci po vaseh z velikim poželenjem in veseljem /…/« (Rupel 1966: 274). V nemškem uvodu tt 1581–82, kjer sicer ne moremo govoriti samo o naslovnikih slovenskih pridig in knjig, saj trubar omenja tudi nemške, je naštetih kar šest skupin viso­kega in nizkega stanu: »Kranjci, Štajerci, Korošci in Slovenci [= Windischen] visokega in nizkega stanu, grofi, gospodje, vitezi, plemici, mešcani in navadno kmecko ljudstvo so se kakor drugi z milostjo in ucinkom sv. duha iz slovenskih in nemških pridig in knjig naucili in dojeli, kakor je zgoraj oznanjeno, pravo vero o božjem bistvu v sveti trojici in o njegovi volji glede nas /…/« (Rupel 1966: 277). tudi v nemškem uvodniku v tt1557 nagovarja vse slovenske kristjane, »naj bodo kate­regakoli stanu« (Rupel 1966: 71). V nemških predgovorih se trubar vecinoma obraca na potencialne financerje, obla­stnike in siceršnje mecene. Zasledimo pa tudi predgovore, kjer se obraca na naslovnike slo­venskega dela knjige, ki pa so bili domaci tudi v nemškem jeziku. eden od naslovnikov, ki je pri trubarju izpostavljen z nemškim posvetilom, je mladi plemic Jošt Gallenberg, ki mu je posvecen dvojezicni nemško-slovenski tC 1567. Gre za predstavnika tistih Slovencev, ki so dobro obvladali nemšcino, hkrati pa so bili potencialni bralci slovenskih knjig. trubar mu svetuje branje knjige s temi besedami: »/…/ in ker si iz kranjske patricijske rodovine, po ocetu in materi potomec starega poštenegaplemstva,viteštvaingospostva in dosegel sedmo ali osmo leto ter zacel ho-diti v šolo, zato se spodobi, da se pouciš v mladosti najprej o pravi, stari zvelicavni veri z njenimi nauki, kakor so lepo na kratko zapopadeni v katekizmu« (Rupel 1966: 191). 44 Pojavitve v tt 1557,tL 1567, tt 1581–82 (Rupel 1966: 71, 193, 273, 277). drugi tak naslovnik pa so »visokorodne inblagorodne, plemenite, krepostne in bogabojece žene, vdove in dekleta« (Rupel 1966: 194), ki jim je trubar posvetil tL 1567.45 Naslovnike z višjo stopnjo izobrazbe lahko razberemo v te 1555, ki je sicer name-njen »teI PrAvi cerQvi Boshy tiga Slouenskiga ie.ika«, a hkrati tudi »LVbesniui/m/ Brat/om/«, ki so trubarja prosili, naj prevede »euangelie inu Li.tuue« v slovenšcino iz naslednjega vzroka: »potehmal ta vegshi del Ludi vnashi desheli dru.iga Ie.iga ne .na, .amuzh ta Slouenski« (A2a). Sicer se jih v slovenskih predgovorih ne omenja, lahko pa sklepamo nanje po vsebini nekaterih del (npr. tO 1564). Imajo pa izrazito elitnega naslovnika latinske BH 1584, ki so posvecene zgolj »SVetLIH ŠtAJeRSKIH, KOROŠKIH IN KRANJSKIH veljakov sinovom, vsej plemeniti viteškega stanu mla­dini« (Rupel 1966: 351).46 Posebna skupina naslovnikov, na katero nas opozarja tt 1557, so duhovniki, predi­kanti s pomanjkljivo izobrazbo. Prevod tt 1557 bo namrec služil »tudi mladim slovenskim duhovnikom, ki so prezgodaj izleteli iz šole, da bodo na prižnici vsaj tekst evangelijev pravilno brali ljudstvu in da ne bodo napak prevajali, ka­kor je storil pred leti tisti na Planini pod Celjem, ki je prevedel besedilo 'invenietis asi­nam alligatam & pullum cum ea' takole: 'vi boste eno pervezano oslico nešli inu enu pišce47 per ni', t. j. 'ir werdet ein angebundene eselin finden und ein jungs Hünlin bey ir'« (Rupel 1966: 81). Ne smemo prezreti tudi mladih. te smo omenjali že v povezavi s preprostim clove­kom, vendar jih najdemo tudi v drugih povezavah. Vtt1557 trubar pravi, da je v kratkem casu dokoncal med drugim tudi »ucno tablo, iz katere naj bi se mladi Slovenci ucili brati« (Rupel 1966: 73). V tC 1567 so izpostavljeni zgolj »ty mladi«, ki se lahko iz Katekizma naucijo »v.e shtuke te praue .tare Ker.zhanske Vere, inu ta Nemshki Ie.yk« (A1a). Podobno so mladi izpostavljeni v nemškem predgovoru k tfM 1595: »/…/ sem menil, da bi bilo cisto koristno in potrebno, ce bi te lepe, plemenite in izbrane molitvene bukvice zopet izšle v tisku, da bi se našadraga,dorašcajocamladinanaucila iskreno in trdno zaupati v ljubega Boga ter klicati ga v vseh težavah, zlasti v teh bridkih casih, ko napadajo cerkev od znotraj mnoge kuge in krivi nauki, od zunaj pa z veliko strahoto njen dedni sovražnik turek« (Rupel 1966: 390–391). Juricic pa v JPo 1578 povezuje mlade s posli: »da bi pa božja beseda tudi med našo slovensko mladino in med posli mogla ucinko­vati, se je pokojni castiti in uceni m. Sebastijan Krelj, pastor kršcanske cerkve deželnih stanov v kneževini Kranjski, lotil prevajati v slovenski jezik knjigo, namrec postilo Ja­neza Spangenberga, da bi se mladina in posli vzgojili v božjem spoznanju in strahu« (Rupel 1966: 374). dPr 1580 pa so podnaslovljene kot ».tarim inumladim ludem potrebni navuki« (1a). Sicer pa je naslovnik praviloma splošnejši. Medtem ko sprva prevladujejo »Crainzi inu Sloueni«, se nato ustali nagovor »Sloueni«, vendar ne povsem, saj se leta 1595 kot naslov­nik spet pojavijo »Krainzi inu Sloueni«. Nagovori v posameznih knjigah se (poleg zgoraj omenjenih) glasijo takole: 45 Podobno tudi: »visokorodnim in blagorodnim, plemenitim, poštenim, castitim in pobožnim ženam,vdovam inmladenkam, ki prebivajo v kneževinah Kranjski, Spodnještajerski, Koroški, v grofiji Goriški itd.« (Rupel 1966: 193). 46 Prim. tudi poglavje 3.4.6, razdelek f. 47 Pravilno: mladica oziroma oslicka. »VSeM verNim kerszhenikom tiga crainskiga inu Slouenskiga ie.iga« (tC 1555: A 2a); »vSem BogABoiezhim verNim crAiNzom iNv SloveNom« (tPs 1566: b 4a); »vSem crAiNzom iNv SloveNom« (tL 1567: B 1a); »vi mui lubi Crainci inu Sloueni« (tC 1574: )( 1b); »V.em brumnim inu Bogabojezhim Kar.zhenikom Krainzom inu Slovenzom /.../« (tPo 1595: 5a); »nam Slouenzom« (dB 1578: **6b); »sa v.e potreibe inu Stanuve« (tkM 1579: *1a); »my Slouenci« (tkM 1579: **5b); »htroshtu v.em kerszhenikom, kir od turkou inu Papeshnikou .ijlo terpe« (tPs 1579: A 1a); »v.em Slouenom, pomagai Bug« (tt 1582: (:)(:)(:) 7b); »v.em Slovenom« (dB 1584: a VIa). Podobno splošni so tudi nekateri opisi naslovnikov v nemških uvodih. Naj navedem dva primera: »/.../ sem iz dolžne hvaležnosti v spomin in potrdilo sedanjega in bodocega prijateljstva izdal tole pravo apostolsko in katoliško knjižico v Vašem imenu, radostno upajoc, da bodo naši bogabojeci Kranjci in Slovenci [von ... Creineren und Wündi.chen] tole knji­žico zaradi Vašega starega castitega imena, rodu in porekla tem cešce in marljiveje brali in da bo zaradi Vaše odobritve in Vaše brambe obdržala svojo veljavo pred obrekovalci« (tt 1577, Rupel 1966: 254). »Posebej pa sem tudi sam dobro premislil in preudaril, da zahteva to splošna velika po­treba in cesto, prizadevno terjanje in želja uboge kranjske cerkve, da bi dobila cisto in razumljivo postilo in da bi bilo tako pomagano vsem kršcanskimgospodarjem za vsak­danjo domaco pobožnost kakor tudi mnogim dobrim, božje besede željnim kristja­nom. (takih je tu pa tam mnogo v deželi, ki ne morejo slišati javne evangeljske pridige zaradi prepovedi in nasilja in ki že dolgo vzdihujejo in prosijo slovenske postile)« (tPo 1595, Rupel 1966: 388). 2.4 vlogA rABe rAzlicNih jeziKov glede NA odNoS tvorcev BeSedil do NASlovNiKov Razlicni jeziki, ki jih rabijo tvorci besedil, dolocajo tudi razlicne skupine naslovnikov. Na-slovnike Bohoriceve slovnice (BH 1584), ki je bila napisana v latinšcini, moramo iskati v dokaj ozkem krogu izobražencev slovenskega rodu in še ožjem krogu akademske elite, ki jo je iz razlicnih vzrokov zanimala slovenšcina (npr. tübinški profesor gršcine Martin Crusius). Vdrugih delih latinšcina vecinoma stoji na mestih, ki zanimajo predvsem visoko izobražene. Latinšcina v pismih slovenskih protestantskih piscev pa kaže na posebno aka-demsko spoštovanje pisca do naslovnika. Nemšcina stoji v protestantskih delih predvsem v uvodih, besedila v nemškem jeziku pa so namenjena vsem pismenim naslovnikom, še posebej tistim, ki so po financni, obla­stniški ali verski plati odlocali o izidu knjig. Naslovniki (osrednjih) slovenskih besedil v protestantskih knjigah so bili po eni strani tisti, ki nemšcine in latinšcine niso znali in so dela zlasti poslušali, manj tudi brali. Za ne­katera dela (npr. tO 1564), predvsem za nekatere slovenske uvode v posamezne knjige, pa lahko recemo tudi, da so bili namenjeni ožjemu krogu slovenskih bolj izobraženih pismenih naslovnikov. Vtakih primerih je slovenšcina dopušcala svobodnejše pisanje kot nemšcina, saj vsebina ni bila neposredno dostopna tistim nemškim bralcem, ki so odlocali o razšir­janju, tiskanju in financiranju knjig. to seveda ne pomeni, da je bila vsebina slovenskih besedil bistveno drugacna od vsebine nemških, ampak samo, da je bila lahko nekoliko bolj sprošcena. Obicajna jezikovna zgradba slovenskih protestantskih knjig je bila sicer naslednja: 1. naslovnica, ki je lahko dvojezicna48 (slovensko-nemška, enkrat tudi slovensko-latinska (te 1555)) ali enojezicna slovenska (tA1555, tC 1555, tA1566, KPo 1567, tkM 1579, dC 1579, dM 1584, ttPre 1588, tPo 1595, tfC 1595, ZK 1595), enkrat tudi nemška (tC 1550). Skoraj praviloma (nekaj izjem) stoji na naslovnici latinski citat; vcasih stoji na no-tranji strani še povzetek knjige v slovenšcini ali kratek nagovor k branju; 2. nemški uvod; 3. slovenski uvod in slovensko besedilo knjige. V latinšcini so vcasih naslovi posameznih poglavij ali razdelkov (npr. tC 1550, tAr 1562, pesmarice) ter razlicni citati. Povsem na koncu vcasih najdemo nemški (npr. tC 1550, tA 1550, JPo 1578, dB 1584) ali latinski (npr. KPo 1567) podatek o tiskarju ali isti citat (oziroma misel) v latinšcini, nemšcini in slo­venšcini (npr. te1555). Posebnost v jezikovnem smislu predstavljata petjezicni katekizem v KO 1566 in dvojezicni tC 1567. Latinsko pisani so slovnica (BH 1584) in oba Megiser­jeva slovarja (Md 1592, Mth 1603). Preprostejša je jezikovna podoba ohranjenih pisem slovenskih protestantskih pi­ 48 Ce je naslovnica dvojezicna, besedilo praviloma ni povsem enako, ampak je nemški del lahko deloma okrajšan (npr. tA 1550, tt 1560 itd.). Primož trubar, TA EVANGELI SVETIGA Primož trubar, TA CELI NOVI TESTAMENT (1582) MATEVSHA (1555) scev. Primož trubar je pisal pisma praviloma v nemšcini, v latinšcini so ohranjena štiri pisma (Rajhman 1986: pisma št. 6, 30, 46, 51),49 daljši latinski odstavek pa ima eno (sicer nemško) pismo (Rajhman 1986: pismo št. 4). trubar v tem pismu priznava, da se latinšcini zavestno izogiba, kar pojasnjuje s tem, da se boji, da bi zagrešil kak solecizem in grešil proti Priscianu (da bi se pregrešil proti pravilom latinske skladnje).50 tudi sicer so slovenski pro-testantski pisci pisali pisma predvsem v nemšcini. Predvsem v latinšcini in manj v nemšcini je pisal samo Krelj (Rajhman 1997: pisma št. 1, 3, 4, 5, 6), eno latinsko pismo je napisal dalmatin (Rajhman 1997: pismo št. 26). Obenem z rastjo izobrazbe in kulturne dejavnosti v slovenšcini, predvsem pa z bi-stvenim rezom, ki ga je v jezikovno situacijo naredil slovenski knjižni jezik, lahko rekon­struiramo vse bolj zapletene jezikovne repertoarje posameznikov. Pri slovenskih pro-testantskih piscih v 16. stoletju lahko opazujemo glede na prenosnik in socialno okolje naslednji jezikovni repertoar, ki je glede na življenjsko usodo in izobrazbo posameznika seveda dodatno variiral. Poglejmo si denimo Jurija dalmatina (osnovni podatki so povzeti po Kidricu 1925b: 49 Zadnji dve je zapisal Krelj. Pogostejši so pri trubarju krajši ogovori ali citati v latinšcini. 50 Za razlago odlomka gl. Grdina (1999: 121). O Priscianu vec v poglavju 3.3.3. prenosnik socialno okolje slovenš.ina nemš.ina latinš.ina govorjeni jezik dom 1 (v mladosti) govor doma.e vasi (ali govor mesta) / / dom 2 (žena, otroci, ožji prijatelji) + +/­ / šola (uradno) dokler niso znali nemš.ine dokler niso znali latinš.ine + šola (neuradno) redka raba s slovenskimi u.enci ali študenti + + (odvisno od stopnje šole in dejanskega znanja latinš.ine) mesto (neformalno) + (.e govori sogovornik slovensko) + (.e govori sogovornik nemško) + / / cerkev + uradno poslovanje in sodstvo redko, odvisno od jezikovnega repertoarja uradne osebe + / pisni jezik šola / + + pisma / + + (vendar samo najbolj izobraženi) cerkev + + + + (vendar samo najbolj izobraženi) + (vendar samo najbolj izobraženi) književnost in kultura + branje drugim + + + + + (tudi grš.ina, hebrejš.ina, drugi slovanski jeziki itd.) brani jezik tiho branje + 117 in Rajhmanu 1996: 73). Sprva je odrašcal v slovenskem okolju (dom 1, Krško). S šolanjem je zacel pri Adamu Bohoricu (do 18. leta), ki je zagovarjal cim hitrejši postopni prehod k rabi latinšcine v šolski komunikaciji: ko si je ucenec lahko pomagal z nemšcino, se v uradni šolski komunikaciji ni vec smel sporazumevati v slovenšcini, ko je znal latinšcino, pa ne vec v nemšcini. Od 1565 je študiral na Würtemberškem: 1565–1566 v nižji latinski šoli v Bebenhausnu severno od tübingena, 1566–1572 pa na univerzi v tübingenu, kjer je kot tiffernov štipendist koncal filozofijo in protestantsko teologijo. Imatrikuliran je bil 19. 8. 1566, med tiffernove štipendiste sprejet oktobra 1566, bakalaver je postal 30. marca 1569, magister 10. avgusta 1569, (v latinšcini napisano) tezo De catholica et catholicis disputatio je dal tiskati 1572, štipendist je ostal do ordinacije in odhoda v Ljubljano 1572. V casu študija je kakor ostali študenti govoril, bral in pisal nemško ter latinsko, hkrati pa se je zasebno uril tudi v branju, govorjenju in pisanju slovenšcine. Brati je znal tudi grško in hebrejsko. O jeziku komunikacije z ženo in otroki (dom 2), ki so mu sicer zgodaj umrli, nimamo nobenih neposrednih virov, lahko pa predvidevamo, da je govoril z njimi dvojezic­no: v slovenšcini in nemšcini. dalmatinovi pisni jeziki v literarnem ustvarjanju so bili slovenšcina, nemšcina in latin-šcina. Kot pridigar je v cerkvi (javno) govoril nemško in slovensko, prav tako je v teh dveh jezikih komuniciral s svojo okolico (z razlicnimi slovenskimi govori se je sreceval npr. kot pridigar v Begunjah in župnik v Škocjanu). Pisemsko korespondenco je vodil dalmatin vecinoma v nemšcini, vendar tudi v latinšcini. Iz latinskega pisma, poslanega 17. junija 1569 kranjskim deželnim stanovom (s katerimi je sicer pozneje praviloma komuniciral v nemšcini), kar veje namen, narediti vtis z dobro latinšcino in izdelanim (kar se retoricnega oblikovanja tice, zgledno šolskim) slogom. 2.5 BrANje iN PoSlUŠANje Protestantskim piscem s teološkega vidika ni bilo v ospredju samobranje, ampak predvsem vsebina branega. Ob velikem deležu nepismenosti51 zato ni bil cilj njihovega jezikovnega nacrtovanja zgolj pridobivanje bralcev, ampak tudi pridobivanje poslušalcev in ljudi, ki bi brali drugim. tu seveda ni šlo zgolj za branje in poslušanje besedil v cerkvi, ampak za vnašanje slovenske brane besede med cim širši krog ljudi. Lahko bi rekli celo, da so se protestantska dela bolj poslušala kot brala.52 Na pomen poslušanja nas opozarjajo številna mesta v protestantskih delih, nekatera splošnejša, druga spet mnogo bolj programska. tC 1550 pravi, da »An Verni zhlouik / ta ima napoprei / to mi.al inu dobro .hego na .ebi de lubi to bo.hyo be.edo / to rad po.lu.ha / oli .am bere / to .amo .a ri.nizhno der.hi / inu ti i.ti .ami ve­ryame /.../« (tC 1550: e 2b). Podobno velja za tC 1555: »Inu kadar ta Catehi.mus ie en tak potreben tar nuzen vuk vtim kerszhan.tuu, koker od tiga v.i .tari inu .adashni praui vuzheniki .ado.ti prizhuio, kir ie vreden, de .e po v.eh Cerquah inu hishah veden bere, poye, inu pridiguie« (tC 1555: A 2b). tudi tR 1558 pravi, da se lahko vsak Slovenec, ki »bode lete cile Buque lipu poredu / po zha.u / .a.topnu inu zhe.tu prebral / oli od drugih shlishal prebrati« (tR 1558: Z 2b), nauci vse, kar služi k zvelicanju in pravemu razumevanju Svetega pisma. Podobna mesta najdemo tudi pri dalmatinu: »de bi v.aki S. Pi.mu teim raishi bral inu po.lushal« (dB 1578: *4a–b); »de bomo [mi Slouenzi] lete Buque inu tu drugu S. Pi.mu knashimu nuzu inu isuelizhainu brali inu po­slushali« (dB 1578: **6b); »Satu imamo my tudi v.i .tari inu mladi .podobnu lete Buqvi­ce, raven tiga drusiga .vetiga Pi.ma sa lubu imeiti, radi vnih brati inu ie po.lushati« (dPr 1580: 4a–b). Podobno pravi v tt 1581–82 trubar vsakemu cloveku: »ta i.ti sfli..om, re.mishlaie, .andohtio, veden lete Buque beri, oli poslushai is nih pridi­guiozh« (tt 1581–82: (:)(:)(:) 7b). 51 Kakor bo natancnejerazloženo v nadaljevanju, se je delež pismenega prebivalstva v 16. stoletju gibal med 3 % na zacetku in 8 % ob koncu stoletja. 52 Nasploh ugotavljajo, da so knjige tedaj brali tudi naglas v družinah ali na javnem mestu (dular 2002: 67, po Flood 1990: 185 ss.). Collinson (2004: 34) pravi, da so mnogi protestanti na podlagi odlomka iz Pavlovega pisma (Rim 10,17) menili celo, da je poslušanje oznanjevanja (torej brane in pridigane Božje besede) edina pot do odrešitve. Podobna mesta zasledimo tudi v nemških predgovorih (tt1557, Rupel 1966: 72; dB 1584, Rajhman 1997: 288, 292, 294) ter pismih Primoža (navodilo iz 1580, Rajhman 1986: 269) in Felicijana trubarja (iz leta 1600, Rajhman 1997: 246). Zelo jasno sliko nam izriše odlomek iz tC 1550: »Na tu vas .uei.te brumme / farmo.htre / Pridigarye / Shulma.tre / inu Stari.he / inu v.etekir.nayobrati/ per .odnim dneui opominam tar pro..im / de vy vcerqui/v.huli/ domainukirvkupeprydete/ teprepro.tevuzhite/ lete .tuke na.he praue ker.zhanske vere / nim naprei berite inu puite v.ag pra.nik / de ti mladi tar .tari ye bodo vmeili inu prou .a.topili. vas mlade pag inu prepro.te tudi .uei.tu opominom / .pomi.lite / kam zhlouik vkratkim zha.i pryde / more .korai vmreti /.../« (tC 1550: A 4a). duhovniki in pridigarji naj bi torej brali tC 1550 v cerkvi, ucitelji v šoli, starši doma, vsi, ki znajo brati, pa povsod, kjer se ljudje zberejo. Berejo naj preprostim ljudem. Podobno sliko nam izriše tudi tC 1555: »Na tu uas Shulmo.tre, Pridigarie inu gospodarie pro..imo inu opominamo na Bo-shim mei.tu, de vi, vuashih Shulah, cerquah inu vhishah, lete shtuke te kerszhanske Vere, v.e shlaht ludi, .u.eb te mlade inu prepro.te, .teim naprei prauiozh, berozh, pri­diguiozh inu vprashaiozh, koker .mo vom tukai naprei is pi..ali, .uei.tu vuzhite« (tC 1555: A 3b). Vtt1557 je še posebej poudarjena vloga hišnih gospodarjev pri branju evangelijev z razlagami svoji družini: »Obtu en v.aki go.podar/inukirvmeibrati / ta ima .uidrushini doma na Vezher oli viutro .gudo / preden .e Kpridigi gre / ta evangeli kir .e na ta i.ti Prasnishki dan pridiguie / sleteimi Summariskimi Islagami naprei polahku inu .a.topnu brati« (tt 1557: A 1b). Podobno piše dalmatin v dJ 1575: »Satu imamo /.../ su.eb hishni Ozheti inu Matere, nikar le .ami sa .e, temuzh tudi sa .uoieotrokeinudrushino, ob prasnikih, inu kadar kuli zhas imaio sfli..ombrati, inu .e tudi po tih potrebnih nauukih dershati« (dJ 1575: )( 7b). Podobno željo najdemo tudi v pismih in nemških predgovorih. trubar v pismu upra­ vitelju deželnega glavarstva, oskrbniku in kranjskim odbornikom (derendingen, 24. maja 1583) pravi takole: »Zato sem zacel prevajati doktorja Lutra Hišno postilo, kajti ne poznam nobene boljše med vsemi latinskimi in nemškimi postilami za preprostega cloveka in služincad. Naj bi je ne pogrešal noben hišni gospodar, ampak naj bi gorece vse praznike bral iz nje svojim služabnikom, da bi se tudi naucili in si pridobili razen drugih lepih potrebnih naukov in tolažb, kako naj svoje delo v hiši in na polju, naj bo še tako neznatno in slabo, zvesto in marljivo opravljajo, da s tem služijo Bogu in so mu bolj všec kot vsi meni-hi, nune in papeški s svojimi izmišljenimi norskimi božjimi službami« (Rajhman 1986: 287). Prav tako imajo žene, vdove in dekleta zaslugo, da so »iz njih [= knjig] beroc in pojoc, pripravile svoje ljube otroke, družinoin mnoge pod-ložnike k stari zvelicavni veri in k pravemu razumevanju vsega katekizma; tudi so se nekatere izmed Vas, rojene na Avstrijskem, zgornjem Štajerskem in tirolskem, iz njih naucile slovenšcine in le-to navadile brati tudi druge« (tL 1567, Rupel 1966: 195). dve mesti pri trubarju nas navajata celo na misel, da bi lahko nemško govoreci bral­ci brali slovensko govorecim poslušalcem slovenska besedila.53 V pismu vojvodi Krištofu Württemberškemu 8. marca 1560 piše: »Sem pa kraljevemu dostojanstvu javno v posvetilnem pismu in prav tako v svoji po­slanici, nanj naslovljeni, pisal, da hocem imeti za presojevalce in sodnike svojih spisov samo Kranjce, Spodnještajerce, Korošce, Istrane in tiste iz Slovenske marke, ne pa Bez­jakov, Hrvatov, Cehov in Poljakov. tako sem tudi preprican in hocem to dokazati, da je moja ortografija boljša in bolj citljiva kakor ceška, poljska ali bezjaška. vsak latinec, Nemec ali lah more moje pisanje tako brati in izrekati, da razume vsak slovenski poslušalec. Ceške ali poljske pisave pa ne more nihce razen njih brati, ker postavljajo prevec nepotrebnih soglasnikov v eno besedo ali zlog ter pišejo nešteto zlogov in cele besede brez samoglasnika. Postavljajo in izrekajo c kot z, cetudi za njim ni postavljen e ali i, temvec a ali o ali v. Zato hoce moj sodnik za zhlouik, tj. clovek, postaviti chlouik; tega pa ne bo noben Nemec ne Latinec nikoli bral kot zhlouik ali tschlouik, temvec kot klouik ali hlouik itd.« (Rajhman 1986: 56). drugo mesto v predgovoru k tt 1581–82 je še jasnejše: »Pušcam tudi prejšnji pravopis, ker lahko vsakdo, ki ne zna slovenskega jezika, tako bere,dagavsakslovenskikmetsposlušanjemdobrorazumetiutegne« (Rupel 1966: 278). Odlomka seveda lahko razumemo tudi kot utemeljitev izbire same pisave in njene uporabnosti. Gotovo pa je taka lastnost izbrane pisave služila tudi tistim predikantom, ki so v casu študija v tujini pozabili slovenski jezik. Ce upoštevamo dejstvo, da je bila vrednost poslušanja vsebine knjig za protestante tudi s teološkega vidika enaka ali celo vecja kot samo branje knjig, veliko lažje razumemo, da protestantska dela 16. stoletja naslavljajo mnogo vec ljudi, kot je bilo tistih, ki so znali brati.54 53 Navsezadnje lahko tako stanje predvidevamo vse od Brižinskih spomenikov naprej. 54 Širšo umestitev ustnega oznanjevanja in branja slovenskih besedil poslušalcem predvsem v teo­loški okvir podaja Seitz (1998: 251–254). 2.6 rABA SloveNŠciNe v cerKvi V uvodu podani oris jezikovnega stanja na Slovenskem nas navaja na misel, da je bila v cerkvi – ce so duhovniki hoteli, da bi verniki razumeli vsaj posamezne dele maše – raba slovenskega jezika pri tistih, ki so znali poleg slovenšcine še kak drug jezik, možna, pri tistih, ki so znali le slovenšcino in so predstavljali vecinski del prebivalstva, pa nujna. Pred trubarjem je tako v cerkvi gotovo ostajala tradicija govorjene slovenske besede, le da je trubar storil pomemben korak naprej: iz govorjene oblike jo je prestavil v pisno. Iz po de­finiciji poljubne govorne oblike jo je prestavil v enotno pisno obliko.55 Sam trubar veckrat poudarja, da je pred zacetkom svojega književnega dela pridigal v slovenšcini celih sedemnajst let (Rajhman 1986: 24; tt 1557: F 3a; Rupel 1966: 71, 77, 80; Rajhman 1986: 42, 258; Rupel 1966: 112) iz latinskih in nemških knjig po najrazlic­nejših delih Slovenije. Škof Urban tekstor (1543–1558) je trubarja in Paula Wienerja celo posebej zaprosil, da sta v ljubljanski stolnici opravljala pridigarsko službo v nemškem in slovenskem jeziku (Rajhman 1986: 88). trubarju je šlo kot racionalistu56 tudi pri prizadevanju za pridiganje in nato celotno mašo v slovenšcini predvsem za to, da bi ljudje razumeli, kaj se pri maši dogaja, in da bi sledili vsem delom maše: »/s/akai kadar .e uti Cerqui le Sie.yki inu utim duhu govori, tu ie, .ne.a.topnimi be..edami inu .ne.nanim ptuim Ie.ikom, koker per Slouencih inu Vogrih Latinski, bere, poie inu pridiguie, Od tiga ta Gmaina ne bo nauuzhena uti Veri, ne pobulshana« (tL 1561: 47b). Nasprotno pa: »Ampag kadar .e uti Cerqui .teim .a.topnim gmain deshelskim Ie.ykom bere, poie inu pridiguie, taku od tiga ta Cerkou, tu ie, ta Gmaina u.eh Vernih, bo uti Veri poteriena, pobulshana inu potroshtana, Inu ty Neuerniki inu ueliki Greshniki bodo .uarieni inu zhe.pryzheni, de kriuu .ubper Boga deio, de .e pokore inu hpraui Veri .topio« (tL 1561: 47b). Najvažnejša pri tem pa je pridiga: »Sa tiga volo ie ueliku nuznishe ena kratka .a.topna Pridiga, koker de..et taushent ne.a.topnih Mash« (tL 1561: 47b–48a). Kakor vedno, je tudi tu iskal teološko utemeljitev v Svetem pismu. V tC 1575 tako beremo: 55 O rabi slovenšcine v cerkvi skozi stoletja pred protestantizmom pišeta Seitz (1998: 232–246) in Pogorelec (1994: 551–552). 56 O trubarju kot racionalistu prim. Rajhman (1986c: 166–169). »Inu mi .mo od.preda prauili, koku .o .e ty Stari kerszheniki obhayali, molili inu peili vtim Gmain .a.topnim Ie.iku, koker tu S. Paul 1. Cor. 14. .a.topnu inu o.tru .apoueda, de v.e rizhi Vcerqui, Pridige, molitua inu petie, .e ima vtim Gmain .a.topnem Ie.iku v.ake deshele doperne.ti, de ty ludie, bodite Aydi oli Iudi, kadar vnih Cerkou prido, .a.topio, kai ty verni Vcerqui delaio, vuzhe, gouore inu molio, Sice kadar bi vne.a.topnim Ie.iku nih slushbe dopernashali, taku bi is nih shpot delali inu .a norce dershali, berite od tiga celi 1. Cor. 14 Cap.« (tC 1575: 184–185). Pozorni pa moramo biti na dejstvo, da trubarju ne gre za slovenski jezik kot tak, am-pak predvsem za zastopni jezik. VtO 1564 to izrecno poudarja: »Oli u.ai kadar S. Paul dopu.ti tudi uti Cerqui .teimi ne.nanimi Iesijki, tim kir .a.topio gouoriti, obtu ty Shulary mogo zha.si tudi Latinski uti Cerqui peiti« (tO 1564: 129a). Zato trubar tudi ostro locuje na primer jezikovno zgradbo vecernic v mestu in na vasi. V mestu ni raba latinšcine in nemšcine nic napacnega, ker tam tadva jezika razumejo in lahko pri maši v teh jezikih celo sodelujejo: »Inu gdi .o Shule inu Shulary, taku imaio ty Shulary .azheti peiti, deus in Adiutorium &c. Sa nim ta Cor tu kar .a teim gre, eno Antifono de tempore. Potle en P.alm, en Cor Latinski en Vers, ta drugi Cor Nembski oli Slouenski, Inu per v.aki Vezhernici .e en drugi P.alm koker po Ver.ti gredo, se poye, Ie li pag en P.alm cillu kratig, taku nai dua oli try poyo. Po P.almi ima ta Pridigar en cel Capitul is tiga .tariga, inu en cel is tiga Nouiga te.tamenta, shnega kratko Summarsko Islago, Slouenski oli Nembski brati. Natu imaio ty Otroci ta Catehi.mus poueidati inu i.uprashouati, inu molyti, potle ta Magnificat La-tinski inu Slouenski peiti. Inu .auershiti .e .ano Slouensko Collecto de tempore, inu na konzu ta Shegen Boshy tim Vernim Ludem o.naniti« (tO 1564: 111b). Na vasi pa prevzame vso vlogo duhovnik, ki mora vzpostaviti stik s farmani v edinem razumljivem jeziku – slovenšcini: »Vtih Va..eh pag gdi Shularieu nei, Ima ta Farmo.ter .uiemi Farmani, en P.alm, du­housko Pei.en, en Shtuk is tiga Catechi.ma peiti, eno kratko Pridigo .turiti, te Otroke aku .naio inu .a.topio prou ta celi Catehi.mus, i.uprashouati inu vuzhyti« (tO 1564: 111b–112a). dejanski položaj slovenšcine v cerkvi je bil, po virih sodec, vsaj v Ljubljani enak ali vsaj zelo podoben zgoraj omenjenim trubarjevim željam. Za Ljubljano imamo vire o predikantih, ki so po trubarjevem odhodu opravljali službo (tudi) v slovenskem jeziku.57 Svetina (1952: 164–170) navaja naslednje slovenske predikante: Janž tulšcak, Jurij Juricic (ki ni bil Slovenec), Janž Schweiger, Gašper Kumberger, Jurij dalmatin, Adam Bohoric, Janž Znojilšek, Janž Zgonik, Sebastijan Krelj in Krištof Spindler (ki ni bil Slovenec). da tem ni manjkalo dela in da so morali tekoce obvladati pridiganje v slovenšcini, nam kaže tudi pismo Jurija dalmatina kranjskim odbornikom, napisano pred 16. februarjem 1583, ki pravi takole: »Pri tem pa ne gre pozabiti na tukajšnjo slovensko cerkev v Ljubljani, da ta v casu moje odsotnosti nenadejano ne bi ostala brez slovenskih pridigarjev. Kajti gospod Janž tul-šcak je star in pogosto boleha in na teden komaj zmore kakšno pridigo, namrec v nedeljo 57 Pomenljivo je, da sose leta 1546, ko je Primož trubar odšel na faro v Šentjernej in so v Ljubljani izgubili slovenskega pridigarja, pritoževali ljubljanski prebivalci na mestni svet (Svetina 1952: 161). dopoldne, prav tako gospod Janž Schweiger, ki je sicer tudi že star in slaboten, vendar ga cez leto veckrat, posebej pa ob velikih praznikih, vabijo v Loko pridigat in podeljevat svete zakramente. tako naju je moral, ko je še živel, nadomešcati tudi pokojni gospod Krištof Fašank, ko sem bil jaz na Gorenjskem, gospod Schweiger pa v Loki. tudi gospod Felicijan trubar ima stalna opravila pri nemški cerkvi, pa tudi slovenskega jezika še ne obvlada toliko in tako tekoce, da bi lahko imel, kadar je po sili razmer to potrebno (to se pogosto zgodi), vec pridig zaporedoma« (Rajhman 1997: 85). ti pridigarji so veckrat tudi gostovali v drugih mestih na Gorenjskem (v Loki, Begu­ njah itd.).58 Pridigarjev je zavoljo velikih potreb celo primanjkovalo. trubar v pismu vojvodi Lud­ viku Württemberškemu 5. oktobra 1585 piše o jezikovni razporeditvi pridig pri maši in o pomanjkanju predikantov naslednje: »Zjutraj pridigajo slovensko, pa je cerkev vedno polna; ob 8. uri pridigajo nemško, priha­jajo pa gospodje deželani s svojimi ženami in vsi mešcani ter rokodelci, ki znajo nemško, in spet je cerkev polna; po kosilu znova pridigajo slovensko, pridejo pa posli in sloven-ski otroci in spet je cerkev polna. Prav tako pride veliko ljudi in vsi šolarji iz latinske, nemške in slovenske šole, ko imajo v naši cerkvi mrlica, k procesiji, kar zelo vznemirja papeške, kajti sami imajo v svojih cerkvah in pri procesijah zelo malo ljudi. /.../ Pri tem pa obcutijo [ljubljanski gospodje] veliko pomanjkanje in zelo tožijo kranjski, spodnješta­jerski, spodnjekoroški Slovenci in Hrvati, ki znajo le slovensko, da ni pridigarjev, saj so jim v tem letu umrli 4 najstarejši zvesti pridigarji, in ceprav imajo Kranjci 2 štipendista v Strasbourgu in enega v tübingenu, jih je še vedno premalo« (Rajhman 1986: 294). Svetina (1952: 171) na podlagi virov za Ljubljano iz let 1580–1593 ugotavlja, da so bile »protestantske službe božje redno vsako nedeljo in ob glavnih praznikih, ki so jih prote­stanti še priznavali, t. j. ob božicu, novem letu, o sv. treh kraljih, na velikonocni in binko­štni ponedeljek in na veliki petek. Glavni del službe božje je obstajal v pridigi, ki je bila izmenoma eno nedeljo slovenska, drugo nedeljo nemška. Zanimivo je, da je bila na tri praznike, o božicu, veliki noci in binkoštih slovenska pridiga, nemška pa na Štefanovo, na velikonocni in binkoštni ponedeljek. Iz tega smemo sklepati, da so dajali predikanti prednost slovenski službi božji.« Medtem ko imamo za Ljubljano oprijemljive vire, pa stanje drugod le stežka rekon­struiramo. 58 Prim. Rajhman (1997: 85–86). 2.7 ŠolANje UPorABNiKov KNjižNegA jeziKA Šolanje bodocih uporabnikov knjižnega jezika je gotovo ena temeljnih komponent jezikov­ne politike in jezikovnega nacrtovanja v zacetni fazi vsakega knjižnega jezika. In prav na podrocju šolstva so lahko protestanti naredili veliko, saj je bilo do tedaj zelo malo nareje­nega.59 Z gotovostjo lahko sklepamo, da do reformacije osnovne šole v pravem pomenu bese­de60 ni bilo. Bile pa so nekatere župnijske, samostanske in mestne elementarne šole, kjer so ucence pripravljali na dolocen poklic ali doloceno zaposlitev. Ucni jezik je bila v župnijskih in samostanskih šolah latinšcina, v mestnih pa vsaj od prve polovice 16. stoletja dalje vse bolj nemšcina (Schmidt 1952: 10–11). Slovenšcine v šoli pred protestanti ni bilo. Zasnovo protestantske osnovne šole lahko rekonstruiramo po nekaterih mestih v tru­barjevih besedilih. Ob taki rekonstrukciji pa je seveda potrebno opozoriti, da bi šlo lahko pri nekaterih trubarjevih izjavah bolj za programske želje kakor za dejansko stanje. Vidmar (1999) v svoji disertaciji utemeljuje, da se je v evropskem prostoru stopenjska šolska uredi­tev vzpostavljala od zgoraj navzdol, torej od univerze k elementarni šoli. Menim, da mora-mo s tega stališca ocenjevati tudi oblikovanje šol na slovenskem prostoru pod protestanti. Vloga slovenšcine v šolah je bila med protestanti tem manjša, cim višjo stopnjo ali izobraževalne cilje je šola imela. Ko trubar v tO 1564 govori o nujnosti šol, naslovi po­glavje »de POVSOd VMeIStIH VteRGIH in per Farah .e imaio Latinske Nembske inu Slo­uenske Shule gori narediti« (tO 1564: 78a). Zaporedje v naslovu ni nakljucno, saj v nadaljevanju najprej pravi, da »Obena deshela, ne mei.to ne Gmaina, ne mogo pres Shul, pres Shularieu in pres vuzhe­nih ludy biti, ne deshelskih ne duhouskih rizhy prou rounati ne obdershati« (tO 1564: 78a) in da so dolžni »Ce.ary, Krali, Vyudi, inu v.a shlaht Obla.t inu Go.po.zhina /.../ dobre vuzhene Shulmoi­shtre, inu vmeitelne mlade ludy, vte Closhtre inu Vcorarye po.tauiti« (tO 1564: 79a). Po Schmidtovem mnenju (1952: 14) gre tu za poklicno, predvsem latinsko šolo, na­ 59 temeljna raziskava slovenskega protestantskega šolstva v 16. stoletju je še vedno Schmidt (1952). Po njej povzemam vse tiste temeljne ugotovitve, ki se dotikajo tudi vprašanj rabe slovenskega jezika. Širši pogled na stanje šolstva v 16. stoletju nam daje Vidmar (1999 in 2000). 60 elementarna šola, namenjena vsakomur, z materinšcino kot ucnim jezikom. menjeno ucencem dobre pameti, v kateri naj bi se izobraževal narašcaj za posvetne poklice. Nato trubar ponovi misel iz naslova in jo razširi: »V slednim Mei.tu, Vtergu inu per sledni Fari Shulmoi.tre inu Shularie dershati, V mei.tih inu tergih, de .e Latinsku inu Nemshku, per tih Farah od Farmosh.trou, Podru­shnikou inu Meshnarieu tu Slouensku Py.mu, brane inu pi..ane vuzhi« (tO 1564: 79a). Vmestih in trgih naj bi torej imeli latinsko ali nemško, na deželi pa slovensko osnovno šolstvo. Na poklicni šoli bi poucevali uceni šulmojstri umetelne mlade ljudi, v osnovni šoli pa naj bi vse ostale poucevali šulmojstri, farmoštri, podružniki ali mežnarji. Schmidt (1952: 19–23) pa skuša dokazati, da so bile vendar poleg poklicnih latinskih ali nemških v mestih tudi osnovne slovenske šole, kar potrjuje beseda »purgarski« na na­slednjem mestu: »Rauen tiga en v.aki Pridigar inu Farmoshter, ima tudi per .uie Farry eniga Shulmoi.tra oli Meshnaria imeiti inu dershati, de te mlade Hlapzhyzhe inu deklyce, Purgarske inu kmetishke Otroke vuzhi Slouenski Brati inu pi..ati, ta Catehi.mus .red .to kratko Islago i.uuna poueidati« (tO 1564: 100a–b). tak sklep bi bil možen, ker pa je oprt le na eno programsko mesto, nikakor ni nujen. trubar torej poziva na šolanje, ne glede na nadaljnji študij (Schmidt 1952: 16). Nje-gov glavni (tudi jezikovnopoliticni) cilj namrec ni zgolj odbiranje sposobnejših ucencev za nadaljnji študij, ampak predvsem narediti slovenski jezik dostopen cim širšemu krogu bralcev. »trubar je torej hotel, da bi vsak duhovnik slovenske protestantske cerkve, kjer koli je, na deželi ali v mestu, oskrbel slovenskim, kmeckim in mestnim otrokom osnovnošolski pouk slovenskega katekizma, slovenskega citanja in slovenskega pisanja« (Schmidt 1952: 23). Z jezikovnopoliticnega vidika je zanimiv tudi razvoj trubarjeve zamisli osnovne šole.61 Medtem ko v tC 1550 še zahteva, da se naj otroci ucijo katekizem in petje cerkve­nih pesmi s poslušanjem branja in petja odraslih ter katekizmu hkrati dodaja abecedarij (tA 1550) kot ucbenik branja (in ne pisanja!), v tA1555 že razširi svojo zamisel tudi na pisanje. Zaporedje je bilo torej: katekizem, petje, branje in pisanje. Za pouk branja je bil po Schmidtovem (1952: 19) mnenju prikladen predvsem abecedarij tA 1555 in Kreljev abecedarij v KB 1566. težko recemo, koliko slovenskih protestantskih osnovnih šol je v casu reformacije na Slovenskem dejansko obstajalo in v kolikšni meri je šlo pri trubarjevih nacrtih za dejanska navodila, v kolikšni pa za želje. težko recemo tudi, v kolikšni meri gre pri trubarjevi trdi­tvi, da berejo slovenske knjige »ne samo v mestih, kjer imajo navadne šole, temvec jih bero kljub papeževi prepovedi tudi kmetje in njih otroci po vaseh z velikim poželenjem in veseljem« (tt 1581–82, Rupel 1966: 274), za poudarjanje dejstva, da berejo tudi otroci, ali zgolj za podatek, da tudi kmetje in njihovi otroci te knjige berejo ali poslušajo, da so torej tudi oni ciljna publika vsebine teh knjig. Ko je trubar 19. marca 1561 pisal iz Uracha ljubljanskemu cerkvenemu odboru: »Pripravite kmete, naj svoje otroke slovensko brati uce, zakaj iz otrok in preprostih si Bog zbira cerkev« (Rajhman 1986: 85), 61 Kakor ga lahko povzamemo po Schmidt (1952: 18–19). je bil položaj ocitno še povsem drugacen.62 Kljub vsemu pa je že dejstvo, da je bila slovenšcina v osnovnih šolah (cetudi bi jih bilo, denimo, zanemarljivo malo ali nic)63 ucni jezik, z vidika jezikovnega nacrtovanja po­memben dosežek slovenskih protestantov. Razen osnovnih so protestanti na slovenskem ozemlju v 16. stoletju ustanovili ali pre­vzeli še nemške in latinske mestne šole, ki so bile namenjene predvsem mešcanstvu (Celo­vec, privatna latinska šola v Krškem, ki jo je vodil Adam Bohoric,64 Kranj, Ljubljana itd.). Z mestnih šol so lahko ucenci prestopili na stanovske šole v Ljubljani, Gradcu in Celovcu.65 O morebitni prisotnosti slovenšcine na nemških in latinskih mestnih šolah viri ne pricajo. Vec pa lahko recemo o položaju slovenšcine na stanovskih šolah, predvsem na stanov-ski šoli v Ljubljani,66 ki je bila ustanovljena leta 1563. Stanovske šole so bile namenjene pripravi ucencev na kasnejši študij na univerzi. Prvi ucitelj in hkrati ravnatelj na ljubljanski stanovski šoli je bil Lenart Budina, na pomoc mu je kmalu priskocil tudi Sebastijan Krelj (Schmidt 1952: 28–29). Njegovo delo je prevzel Bohoric. Iz trubarjevega vabila Bohoricu, datiranega s 1. avgustom 1565, vidimo, kako si je trubar prizadeval, da bi na stanovsko šolo pridobili tega »izobraženega moža«: »Veleomikani mož! Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesrecno kul­turno zaostalost naše ožje domovine, saj je prava sramota, kako se vsepovsod šopiri zanicevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe. toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici obcutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in gorecnost, svoje misli in delo ter z nami vred napeti vse sile, da mu napravijo konec. Zakaj mi, ki nam je posebno jasno, da so šole cerkvi potrebne kakor leva roka, smo ti stvari že od kraja posvecali najvecjo skrb in prizadevnost in smo naposled z mnogimi prošnjami in moledovanjem pripravili prvake naše dežele do tega, da so dobrohotno in širokosrcno obljubili in dolocili denarno pomoc za ustanovitev javne šole tu v Ljubljani. Zdaj so nam naložili predvsem to skrb in nalogo ter nam milostno ukazali, naj nemudoma poišcemo in pridobimo enega ali drugega dobrega in izobraženega moža, domacina, takega, ki se ne bo plašil truda. Zato pa, ko vemo, da si ti po svojih zmožnostih, ucenosti in prakticnem znanju kakor ustvarjen za pospeh tega šolskega poskusa in dela in da razumeš, kolikšne ljubezni in casti je vredna skupna domovina, te po ukazu in v imenu naše deželne go-sposke srcno vabimo, da pridi o prvi priložnosti k nam v Ljubljano, da se utegnemo, ce se ti bo zdelo, pogovoriti in odlociti s teboj o nadrobnostih, upamo, da z drugacnimi po­goji, kakor so te nekdaj pretentali Zagrebcani. Cakamo tvojega odgovora. Zdrav bodi!« (Rajhman 1986: 199). Bohoric je leta 1568 sestavil prvi (danes izgubljeni) šolski red stanovske šole (Schmidt 1952: 36). Iz podatkov, ki so ohranjeni o tem redu, lahko rekonstruiramo položaj slovenšci­ne na stanovski šoli v letih po uveljavitvi prvega šolskega reda: slovenšcina je bila dovolje­na kot razgovorni jezik v prvem razredu, v zvezi z memoriranjem katekizma v drugem, pri 62 Nasploh je, kot bomo videli v nadaljevanju, vprašanje o razširjenosti protestantizma (in s tem seveda tudi šol) med slovenskim kmeckim prebivalstvom sila zapleteno. 63 Prim. Vidmar (2000: 12). Možno je tudi, da je bila v praksi prva dekurija Bohoricevega 1. razreda stanovske šole nekaka elementarna stopnja šole (Vidmar 2000: 15). 64 Obiskoval jo je dalmatin. 65 Povzeto po Schmidt (1952: 25–26). 66 Za stanovski šoli v Celovcu in Gradcu nimamo virov, ki bi omenjali slovenšcino kot ucni jezik. Prim. Vidmar (2000: 19–24). petju pa še v tretjem in cetrtem razredu (Schmidt 1952: 178). Pomenljiv je podatek, da ta šola še ni dajala dovolj znanja za neposredni prehod na univerzo (Schmidt 1952: 36). drugi šolski red stanovske šole iz leta 1575 navaja (Schmidt 1952: 42) v dekuriji67 prvega razreda, kjer so ucenci, ki se ucijo zlogovati in sestavljati besede, in tudi v tisti, kjer so ucenci, ki se uce le nemšcine, kot ucbenik tudi »katekizem Sebastijana Krelja« (= KB 1566), nato pa ni vec slovenskih ucbenikov. Še vec: »Ucencem drugega in tretjega razreda naj se prepove raba domacega slovenskega jezika, da se polagoma navadijo na nemški jezik. Podobno naj bo cetrtošolcem zapovedano, da govore le po latinsko; nemške besede in fraze pa le tedaj, ce jih po latinsko ne znajo, ako bodo prej prosili za dovoljenje« (drugi šolski red, Schmidt 1952: 47). Slovenšcina je imela torej zgolj funkcijo premostitvenega jezika.Ko so se ucenci nau-cili nemško, slovenšcine niso smeli vec uporabljati, ko so se naucili latinsko, pa niso smeli uporabljati vec nemšcine. Medtem ko ucenci ljubljanske stanovske šole sprva niso dobili dovolj znanja za ne­posredni prehod na univerzo, pa je šola po Frischlinovem prihodu leta 1582, ko so ucenci zaceli obiskovati peti razred, dobila stopnjo prave gimnazije v takratnem pomenu besede in je verjetno lahko usposabljala ucence za neposredni prehod na univerzo (Schmidt 1952: 74, 78). Frischlinov sprejeti šolski red stanovske šole (v veljavi 1584–1598) predvideva rabo slovenšcine zgolj v prvi in drugi dekuriji prvega razreda: »Najprej naj v prvem kot v najnižjem razredu (ki je razdeljen na štiri dekurije) recitirajo slovenski Brenzov katekizem tisti ucenci prve in druge dekurije, ki ga znajo na pamet, in sicer ne po dva in dva, temvec vsi, drug za drugim, vendar izmenoma, tako da eden sprašuje, drugi pa odgovarja, in to naj nadaljujejo vsak dan prvo uro po opravljeni jutranji molitvi od zacetka do konca. tisti ucenci pa, ki katekizma še ne znajo, naj marljivo pazijo in po tihem izgovarjajo vse besede za drugimi, dokler se ga tudi sami ne bodo naucili« (Schmidt 1952: 96). Vslovenšcini naj bi torej rabili slovenski Brenzov katekizem, ki je izšel v obdobju 35 let vsaj petkrat,68 toda le v prvih dveh dekurijah. Že v tretji in cetrti dekuriji prvega razreda naj bi se navadili na nemški, v drugem razredu pa na latinski Brenzov katekizem. Poleg Brenzovega katekizma pa je bila v celotnem prvem razredu dovoljena še Bohoriceva izgu­bljena slovenska šolska citanka z latinsko-nemško-slovenskim slovarckom,69 vendar le, ce je bilo to potrebno. Šolski red pravi o tem takole: »V tem razredu naj se slovenšcina vendar še upošteva v zacetnici ali v besednjaku in naj 67 Vsak razred je bil razdeljen na dekurije, znotraj katerih so se diferencirali ucenci z razlicnimi stopnjami znanja. 68 Brenzov katekizem je bil najbolj priljubljen tip katekizma kot otroške šolske knjige in je izšel v omenjenem obdobju v naslednjih delih: tA 1550, tO 1564, tC 1567 (obenem z nemškim), tC 1575, dC 1585. Izmed teh so izdaje iz let 1550, 1567 in 1585 »prave« šolske knjige (Kidric 1924b: 133; Schmidt 1952: 174). 69 Poskus rekonstrukcije dela Elementale Labacense cum Nomenclatura trium linguarum latinae, germanicae et sclavonicae in njegovih virov podaja Kidric (1929: 128–130). Elementale je bil, kot kaže, slovenski pendant k latinski tabuli elementaris Sebalda Heidena, ki se omenja v ucnem redu iz leta 1575 (torej: abecedar za osnovni pouk v branju latinšcine, nemšcine in slovenšcine), Nomenclatura pa latinsko-nemško-slovenski slovarcek za ucenje latinskih besed s pomocjo slo­venskega ali nemškega jezika oziroma za ucenje nemških besed s pomocjo slovenšcine. se zato uporablja elementale Labacense cum Nomenclatura trium linguarum latinae, germanicae et sclavonicae, kolikor je to potrebno glede na ucence, in po tem naj se v takem primeru ravnajo rektor in njegovi kolegi« (Schmidt 1952: 99). Rabo slovenšcine v tretjem šolskem redu zasledimo še pri dolocilih, kako naj se pou-cuje v prvem razredu. Popoldansko tretjo uro namrec vsi ucenci prvega razreda recitirajo »v vseh štirih dekurijah iz besednjaka nekaj latinskih, nemških in slovenskih besed« (Frischlinov šolski red, Schmidt 1952: 100). Prav tako iz tega razreda »ne more napredovati v višjega noben ucenec, ce ne zna perfektno nemškega in sloven-skega katekizma in tudi dobro nemško in latinsko brati« (Frischlinov šolski red, Schmidt 1952: 100). toda zgoraj omenjena raba slovenšcine je nadvse omejena. Slovenšcina se je lahko ra­bila zgolj v zgoraj omenjenih primerih in ne – kot bi pricakovali – tudi kot pogovorni jezik med uciteljem in dijaki. Nacelo je bilo namrec naslednje: »Ucenci v obeh nižjih razredih, to je v prvem in v drugem razredu, naj nikakor ne govorijo po slovensko, temvec le po nemško, razen takrat, kadar dobijo vprašanja iz besednjaka in iz slovenskega katekizma. drugošolci pa naj se, vendar postopoma, nava­jajo tudi na latinski jezik. Ucenci treh višjih razredov pa naj ne govorijo niti po slovensko niti po nemško, temvec po latinsko, kakor naj se tudi ucitelji sami potrudijo, da bodo v prisotnosti ucencev uporabljali predvsem latinšcino in da bodo poleg lesenega osla postavili zanje še tajnega ogleduha, o cemer pozneje« (Frischlinov šolski red, Schmidt 1952: 107). Raba slovenšcine v medsebojnih pogovorih je bila torej celo nadzorovana! Aker gre vendarle le za nacelo, so ucitelji verjetno kljub temu dolocilu za lažjo razlago kdaj pa kdaj rabili tudi slovenšcino. Ob tako ostrem dolocilu glede rabe slovenšcine v šoli v Frischlinovem sprejetem šol­skem redu pa ne smemo spregledati dejstva, da zasledimo v drugem in tretjem ohranjenem osnutku slovenšcini mnogo bolj naklonjena pravila (Schmidt 1952: 178). drugi osnutek namrec predvideva, da prvošolci in drugošolci pred odhodom iz šole molijo izmenoma po nemško in po slovensko, vsi ucenci pa naj molijo doma v nemšcini, slovenšcini in latinšcini. Slovenšcino kot pogovorni jezik (torej v šoli in izven nje) drugi osnutek dopušca tudi še v drugem razredu. Lesenega osla70 za govorjenje v slovenšcini so dobili šele tretješolci (za govorjenje v nemšcini pa cetrtošolci). Vtretjem osnutku je slovenšcina kot pogovorni jezik prav tako najverjetneje dovoljena v prvem in drugem razredu. Lesenega osla dobijo šele v tretjem razredu. Pri pouku gramatike pa upošteva slovenšcino celo še v cetrtem razredu.71 to je najvišja stopnja upoštevanja slovenšcine pri posvetnem predmetu. Katekizem mora-mo obravnavati loceno kot vzgojni verski predmet. V letih po Frischlinovem odhodu 1584 se položaj slovenšcine na stanovski šoli glede na razpoložljive vire najverjetneje ni spreminjal. tako poslabšanje vloge slovenšcine v sprejetem Frischlinovem šolskem redu si težko predstavljamo drugace, kakor da so posredovali nadzorniki. to pa so bile osebe, ki so bile 70 Šlo je za sramotilno kazen v obliki oslovske glave, ki si jo je moral ucenec obesiti okrog vratu. 71 Navodilo ucitelju za prvo popoldansko uro: »Wann er ein Nomen Latinum declinieren oder ein Verbum Coniugiren lest, ... soll er allweg das teutsch vnnd windisch darzu sagen lassen« (Schmidt 1952: 178). sicer slovenšcini nedvomno naklonjene – predikanti Spindler, Schweiger, Felicijan trubar, tulšcak; dalmatin in Bohoric sta bila v tem casu odsotna (Schmidt 1952: 84). Akakor smo z današnjega vidika nad takim položajem slovenšcine na stanovski šoli ob siceršnjih priza­devanjih protestantov za slovenski jezik preseneceni, pa je bil vendarle povsem moderen. Namen stanovske šole je bila namrec priprava na univerzo ter usposabljanje za deželno, cer­kveno in posvetno službo, med tedanjimi standardi znanja pa ucenje slovenšcine ni bilo po­membno, kakor na primer v nemško govorecih deželah ni bilo pomembno ucenje nemšcine. V tem casu in še dolgo zatem ni bila materinšcina ucni predmet na nobeni šoli v Nemciji. Schmidt (1952: 123) navaja, da nekatere šolske naredbe latinskih (tudi protestantskih!) šol pod vplivom Melanchthona ucenje nemšcine izrecno prepovedujejo. In dokaj nenavadno bi bilo, ko bi stanovska šola v Ljubljani, kar se materinšcine – torej slovenšcine – tice, skušala biti edina izjema. Je pa imela ta šola nekoliko vecji poudarek na nemšcini, kar je razumlji­vo, saj ta za vecino ucencev ni bila materni jezik. Nekatera mesta v pismih slovenskih protestantov pa nas opozarjajo, da je bila odso­tnost slovenšcine na višji stopnji šolanja, predvsem pa odsotnost slovenskega govornega okolja pri študiju na univerzi, velik problem. Ko so bodoci predikanti zakljucili svoje izo­braževanje ali ko so se po vmesnem delu v tujini vrnili v slovensko govorece dežele, so se morali namrec slovenšcine spet »nauciti«, ker so jo pozabili.72 Primož trubar tako piše 10. julija 1570 iz derendingena v pismu deželnemu glavarju, oskrbniku in kranjskim odbornikom naslednje: »Ker ima magister Bernard Steiner službo pri gospodih Auerspergih, hoce nadaljevati študij, in kot slišim, ker je deloma pozabil slovensko, da bi se rad spet napotil v tübin-gen« (Rajhman 1986: 237). dalmatin v dveh pismih poudarja, kako je med študijem ohranjal svoje znanje sloven-skega jezika. V pismu kranjskim odbornikom 10. januarja 1572 piše takole: »torej se moram za vsa dobra dela, ki sem jih od svoje mladosti naprej bil deležen, v naj­vecji meri zahvaliti svoji ljubi domovini in vašim milostim in gospostvom. da bi za vsa ta velika dobra dela izkazal dolžno srcno hvaležnost s svojim delom, sem ob vsakem casu delal in vse svoje dejanje in nehanje usmerjal samo v to, da bi slovenski kršcanski cerkvi, ker sem za to zakonito poklican, v materinem jeziku koristno služil povsod, kjer se je za to pokazala potreba. Zato sem se potrudil ter tukaj poleg filozofskega in teološkega štu­dija pridno poglabljal znanje slovenskega jezika, najprej z branjem slovenskih knjig, ki jih je izdal spoštovani in za slovensko cerkev zelo zaslužni gospod Primož trubar, nato pa po nasvetu in spodbudi mojih uciteljev s pisanjem« (Rajhman 1997: 57). Z dalmatinom so imeli zavoljo njegove izredne nadarjenosti velike nacrte, zato sta ga, kot piše sam v pismu, ki sta ga 1. januarja 1584 z Adamom Bohoricem skupaj pisala Ludviku Württemberškemu, k urjenju v slovenšcini spodbujala tako Primož trubar kakor tudi bebenhausenski opat eberhard Bidenbach:73 »tukaj [v samostanu Bebenhausen in v tübinškem tiffernovem zavodu] nisem študiral le svojih predmetov, jezikov in teologije, temvec na iskreno pobudo gospoda doktorja eber­ 72 V tej luci lahko razumemo tudi v poglavju 2.5 navedena citata, da lahko slovenske knjige berejo nemško govoreci bralci slovenskim poslušalcem. 73 Pomenljivo dejstvo, da je dalmatina k urjenju v slovenšcini vzpodbujal eberhard Bidenbach, ki slovenšcine ni znal, pride še bolj do izraza, ko opazujemo financiranje protestantskih knjig (prim. poglavje 2.8). harda Bidenbacha, bebenhausenskega opata, in gospoda Primoža trubarja, mojih ljubih zašcitnikov, uciteljev in podpornikov, tudi svoj slovenski materni jezik z vajo ohranjal, tako da sem vsak dan, kolikor sem ob študiju zmogel, prevajal iz drugih jezikov v sloven-ski in tako še v tübingenu poslovenil prvo Mojzesovo knjigo« (Rajhman 1997: 106). Na koncu še nekaj besed o štipendiranju. Zanimivo je, da so v svojem porocilu 1578 šolski nadzorniki opazili sovpadanje socialne diferenciacije z jezikovno: »/d/obro je znano, da so v tej deželi za cerkveno in šolsko službo le tisti najbolj pripravni, ki so razen drugega potrebnega znanja vešci tudi kranjskega deželnega jezika. Ucenci iz vrst deželanov, kateri so premožni, pa le redko kdaj nadaljujejo svoje študije; ce pa jih že nadaljujejo, se ne odlocajo za šolo ali cerkev, temvec za druge službe, ki vec nesejo. Revni ucenci pa so zaradi pomanjkanja prisiljeni, šolanje opustiti, ali pa se zatecejo k našim nasprotnikom /.../ in se bodo antikristi ter malikovalci okrepili, ce bi scasoma pri­manjkovalo sposobnih in kranjskega jezika vešcih služabnikov za delo v cerkvi in šoli« (Schmidt 1952: 66). Všolo so torej hodili tako ucenci iz premožnih kakor tudi iz revnih slovenskih družin. Prvi študija najveckrat niso nadaljevali, saj jim je bila tudi brez nadaljnjega šolanja zagoto­vljena spodobna eksistenca. Ce so se že odlocili za študij, pa se niso odlocali za tedaj nadvse neugledno in slabo placano službo v šoli ali za službo v cerkvi, ampak za donosnejše po­svetne zaposlitve. Revnejši ucenci so bili seveda eksistencno motivirani za nadaljnji študij, vendar si ga sami niso mogli privošciti. Na tem mestu velja zato omeniti dve možnosti, ki sta omogocali nadaljnji študij tudi revnejšim slojem. to je bila tiffernova štipendija, ki jo je med letoma 1558–1596 za študij na univerzi dobilo vec študentov s Kranjske;74 od 1562 je imela Kranjska pravico do dveh štipendij (Schmidt 1952: 81). drugo štipendijo pa je 1582 na predlog nadzornikov ustano­vila dežela: tri štipendije so bile namenjene za fakultetno izobrazbo uciteljskega narašcaja in predikantov. O tem prica izjava o štipendiranju, ki jo je prejemnik Matija trost pisal kranjskim odbornikom 23. januarja 1585: »Jaz, Matija trost, pokojnega vipavskega mešcana Lozijana trosta in Helene trost njegove soproge zakonski sin, izjavljam: Ko ste, castiti deželni zbor slavne kneževine Kranjske, predan pravi, cisti in prvotni augsburški veroizpovedi, in moji milostni in za­povedujoci gospodje, da bi lahko nadzirali in preprecili v kranjski kneževini že priso­tno pomanjkanje pripravnih, sposobnih cerkvenih in šolskih uciteljev ter služabnikov augsburške veroizpovedi, vešcih v kranjskem ali slovenskem pa tudi v nemškem jeziku širiti božjo besedo ter po njej vzgajati mladino, da bi v prihodnje le-teh, izkušenih in pripravljenih bilo dovolj, na seji zbora dne tretjega aprila 1582. leta dobronamerno, kršcansko in modro sklenili, da boste odslej štipendirali in vzdrževali tri sposobne preproste kranjske sinove, ter jim omogocili nekajletni študij, najprej v Strassbur­gu,heidelbergualinakateridrugikršcanskiuniverzi, po koncanem študiju filozofi­je in doseženem magisteriju pa brez posebnega dovoljenja izrecno študij samo na teološki fakulteti v tübingenu, vse dotlej, dokler ta ali oni ne bo spoznan za vešcega in sposob­nega ter poklican in dolocen za castitega deželnega zbora cerkveno ali šolsko službo. /.../ Po koncanem študiju, razen na povabilo in po odlocbi slavnega deželnega zbora za službo cerkvi ali šoli, v nemškem, slovenskem ali drugem jeziku, za kar bom najbolj 74 Simoniti (1980: 85) navaja naslednje: S. Budina, J. Gebhard, J. dalmatin, P. trubar ml., Blaž Bu-dina, Jurij diener, Gregor, Krištof in Mavricij Fašank, Jurij Klemen, Marko Koluder, Krištof ml. in tomaž Spindler, Bernard Steiner, Andrej Švajger, Janž tulšcak, Janez Venezianer in Nikolaj Vuric. Prim. tudi elze (1977: 35–63). pripraven in proti primernemu placilu in vzdrževalnini dolocen, ne bom sprejel brez vaše vednosti in proti vaši volji nobene druge službe.« (Rajhman 1997: 148–149). do katere mere je torej izobrazba v protestantskih šolah prodrla v slovenski prostor? Koliko je bilo ucencev v osnovnih šolah, ne moremo reci, ker imamo premalo podatkov. O stanovski šoli v Ljubljani vemo le, da je v casu, ko je bil rektor Frischlin, obiskovalo prvi razred nad petdeset ucencev, po cemer Schmidt sklepa, da je stanovsko šolo obiskovalo ne­kaj nad sto ucencev, kar je za takratne razmere dobro obiskana latinska šola (Schmidt 1952: 79). Hkrati pa se moramo zavedati, da je bila razlika med številomucencev v nižjih in višjih razredih kar velika in torej izpad kar precejšen. V virih zasledimo tudi precejšnje število študentov.75 Samo v tübingenu je bilo med letoma 1537 in 1600 imatrikuliranih76 kar 94 študentov s Kranjske (elze 1977: 64–85). Vsekakor je bilo študentov dovolj, da se jih je opazilo, saj trubar v tt 1577 Krištofu tur­jaškemu piše, da je tudi v »naši domovini« vec razpušcenih študentov: »Je pa še drug vzrok tega posvetila. Z žalostnim srcem slišim tole: nekateri (tudi v naši domovini) Vašega stanu in starosti, vzgojeni zmlada v evangeliju, a poslani nato v tujino na visoke šole, postanejo, ko se kot odrasli vrnejo domov in so svobodni, ker jih starši ali skrbniki nic vec ne brzdajo in strahujejo, kmalu predrzni, sirovi cepci, postopaci, pijanci, vržejo od sebe vso spodobnost, ves nauk, bogabojecnost, pušcajo svoje knjige v prahu in celo — strašno je slišati — odpadejo zaradi casnega miru in užitka k papeštvu ter preganjajo pravoverne; ne premislijo, kaj bodo za to prejeli; prav gotovo casno in vecno pogubljenje« (Rupel 1966: 254). 75 da to ni nov pojav, nam kaže Simoniti (1979) v svojem opisu humanizma na Slovenskem. 76 Imatrikulacija je predstavljala vpis na univerzo in je bila sestavljena iz treh komponent: placilo imatrikulacijske takse, prisega in vpis v univerzitetno matriko (Vidmar 1999: 164). 2.8 FiNANcirANje ProteStANtSKih del temeljna znacilnost financiranja, lahko bi rekli celo subvencioniranja, slovenske (pa tudi hrvaške) protestantske književnosti je dejstvo, da financerji v najvecjem delu niso bili tudi neposredni uporabniki natisnjenih knjig. Prav tako temeljni cilj financerjev ni bilo širjenje slovenskega jezika, ampak jim je bilo potrebno celo veckrat razlagati, kaj natancno to je. Slovenski jezik je bil financerjem zgolj sredstvo, nikakor pa ne namen. Cilj financerjev je bil po eni strani teološki, predvsem pa seveda politicni. Najvec podatkov o vzrokih in potrebah financiranja najdemo v trubarjevem posvetilu kralju Maksimilijanu v glagolskem Prvem delu novoga testamenta iz leta 1562: »In ce hocemo, da pride z našimi tiskanimi knjigami prava, stara kršcanska vera med omenjene narode in se pri njih ukorenini, jim moramo vse knjige vezati, ker nimajo knji­govezov; moramo jih pošiljati v njihove dežele z velikimi stroški in nevarnostjo (ki je zla­sti v tem, da bi razpecevalce knjig utegnili turki in papežniki pobiti, spoditi in pregnati) in prodajati prav poceni, za polovicno ceno; da, moramo jih deloma celo podariti, zakaj vecji del med njimi so cisto siromašni ljudje, ki jih turki pa tudi lastna gospoda zaradi neprestane vojne mocno pritiskajo; tako so obubožali, da se komaj vzdržujejo in si takih knjig ne morejo kupovati. Celo njih župniki, duhovniki in menihi so tako siromašni, da se poprijemljejo pluga in se morajo vzdrževati s poljedelstvom. Iz takih razlogov torej ni mogoce teh knjig tako v denar spravljati kakor druge« (Rupel 1966: 131). Iz besedila vidimo, da so bile protestantske knjige neprofitne, prodajati jih je bilo tre­ba pod ceno ali celo razdeljevati. Zaradi stroškov tiska, predvsem pa vezave in transporta koncna cena ni mogla povrniti vloženih sredstev. Avse to so financerji morali upoštevati, ce so hoteli, da pride med naslovnike prava stara kršcanska vera. Kot sovražniki so (v nadaljevanju bomo videli, da dosledno) prikazani papežniki (kot verska in s tem politicna nevarnost) ter turki (kot vojaška in s tem eksistencna nevarnost). Predvsem Primož trubar je bil v svojih nemških predgovorih še posebej pozoren na financerje. Knjige jim je posvecal in hkrati povedal tisto, kar so hoteli slišati: 1. knjige so pravoverne; 2. knjige pridejo do naslovnikov in širijo vero (ter s tem politicno moc finan­cerjev); 3. knjige bodo prišle do turkov, jih pokristjanile in s tem oslabile. O pomembnosti dokazane pravovernosti knjig najlepše prica pismo, ki ga je trubar 12. januarja 1560 pisal deželnemu glavarju Jakobu Lambergu, deželnemu oskrbniku Joštu Gallenbergu in kranjskim odbornikom. Vnjem je popolnoma neposreden – denar za knjige bo prišel, ce mu bodo pomagali dokazati, da je njihova vsebina pravoverna: »Ne želim pa in ne potrebujem za svojo sedanjo zaceto vojsko nobene druge pomoci in podpore, kakor da mi vi Kranjci po resnici sporocite in daste veljaven in odkritosrcen dokaz in spricevalo, da ni v mojih tiskanih slovenskih knjigah nikakega krivega, sle­parskega prevoda in krive vere, temvec da so dobro razumljive in koristne ubogemu slovenskemu ljudstvu ter da zvesto uce in uveljavljajo vse kršcanske clene po augsburški veroizpovedi in v njenem smislu itd. /…/ In vaše milosti in gospostva, tudi vsa castita dežela naj pri tem vedo, da bo cesto omenjena listina koristila in rabila ne samo meni za opravicilo, temvec vsej slovenski in hrvaški deželi, zakaj omenjeni kršcanski knez in gospod Ungnad sta se proti meni izrazila: ce dobita verodostojno porocilo, da so moje knjige pravilne in razumljive, hoceta ne le za svojo osebo prispevati in pomagati, temvec k temu pripraviti tudi druge volilnike in kneze, da bi se prevajanje biblije v slovenski in hrvaški jezik nadaljevalo itd.« (Rajhman 1986: 54). Gotovo je imel nemški Regi.ter vnd .ummari.cher Innhalt (tR 1561) prav ta namen. Sam trubar svojih namenov z nemškimi predgovori ni skrival. Vposvetilu splošne- mu naslovniku tt 1557 govori o namenu svojih predgovorov in pravi med drugim tole: »In tole pripovedujem na dolgo v nemškem jeziku (ki ga ne znam posebno dobro) na za-cetku slovenske knjige prvic zato, da bi oblasti in nadzorniki tiskarn, ki ne razumejo našega slovenskega jezika, dobili s tem jasno in resnicno porocilo, da nismo ne zdaj ne prej in tudi v prihodnje ne bomo dali ali hoteli tiskati lahkomiselnih, nekoristnih stva­ri ali kaj sanjarskega, puntarskega, schwenckfeldskega, prekršcevalskega, upornega ali sramotilnega, marvec le to, kar rabi in koristi božjemu spoznanju in casti, širjenju prave kršcanske cerkve in najvišji tolažbi ustrahovanega, žalostnega, ubogega slovenskega in hrvatskega ljudstva. Pricakujemo tedaj od omenjenih gospodov in nadzornikov tiskarn, da nam ne bodo branili ali prepovedali natisniti tele knjižice in kar bomo še odslej preve­dli iz biblije in drugih kršcanskih knjig, kakor se nam je prej pripetilo na dveh krajih in kakor je zgoraj povedano. drugic pripovedujem tole zaradinekaterihNemcev, ker mo-jemu govorjenju in porocanju, ceš da turki tako grozovito in brez prenehanja, kakor sem zgoraj povedal, mucijo Slovence in Hrvate, da nimajo ti v svojem jeziku nobene biblije in da se slovenski jezik doslej ni pisal, težko verjamejo in ker imajo nekateri med njimi to mojo pripoved za izmišljotino. Zato sem jih hotel s tem predgovorom prepricati in z vami vsemi javno dokazati, da je prav tako, kakor sem jim že pred casom o teh stvareh porocal in kakor sedaj pišem. Nadejam pa se, da si bodo ti in drugi pobožni Nemci, ki bodo zvedeli o bednem, usmiljenja vrednem življenju ubogega slovenskega in hrvatskega ljudstva in bodo dobili o tem verjetno porocilo, gnali k srcu njih veliko stisko in nevar­nost; z vnemo bodo zanje Boga prosili, da bodo z njihovo pomocjo tem rajši vztrajali proti turku; tudi ne bodo tega našega nameravanega dela, prevajanja biblije, kolikor bo od njih odvisno, preprecevali, kakor so nekateri doslej iz neznanja delali, ampak bodo to poleg drugega zvesto pospeševali, kakor je to že (hvala Bogu) dokazal imeniten in bogoroden Nemec. Njega in vse, ki tu podpirajo in pomagajo, da bodo mnogi prav pouceni in privedeni k zvelicanju, naj Kristus, naš gospod, bogato obdari pri vstajenju pravicnih, da se bodo svetili po danijelovih besedah kakor svetlost neba in kakor zvezde vselej in vekomaj. Amen.« (Rupel 1966: 77–78). Predgovori naj torej preprecijo ovire pri tisku in spodbudijo financiranje knjig. Podob-no misel zasledimo v trubarjevem pismu Henriku Bullingerju 20. decembra 1557: »Prevel sem tudi oni povzetek in smoter vsega svetega pisma iz vaše biblije ter ga posta­vil v prvo polo svoje slovenske knjige namesto onih treh nemških pol, ker sem nemške izdal ne zaradi svojih Slovencev, temvec zaradi tiskarniških nadzornikov, ki naj bi iz nemškega predgovora spoznali, da ne pišem nic zoper rimskega kralja; zakaj pred 7 leti niso ne Nürnberžani ne Halcani hoteli dovoliti, da bi njih tiskarji natisnili moj katekizem z napevi, ker so vedeli, da sem v nemilosti pri kralju, pa so se zaradi nje bali tudi zase« (Rajhman 1986: 33). V posvetilu tt 1560 kralju Maksimilijanu je trubar še bolj neposreden: »Premilostni gospod kralj! Kaj me je napotilo in pripravilo, da sem pred malo leti zacel pisati tudi slovenski jezik z latinskimi in nemškimi crkami ter dal natisniti nekaj kršcan­skih bukvic v omenjenem jeziku, in kaj te bukvice vsebujejo, o tem blagovoli Vaše kr. dostojanstvo sprejeti jasno in resnicno porocilo v priloženem tiskanem nemškem predgo­voru k slovenskemu novemu testamentu in v prepisu mojega pisanja presvetlemu, visoko­rodnemu kršcanskemu knezu württemberškemu« (Rupel 1966: 102–103). Maksimilijan bo torej odgovore na svoja vprašanja našel v nemških predgovorih. Po- dobno napotilo na branje predgovorov najdemo v trubarjevem posvetilu kralju Maksimili­ janu v cirilskih Ednih kratkih razumnih naucih iz leta 1562: »Iz tega preglednega porocila, kaj obravnava ta knjiga in kaj menimo o zgoraj omenjenih dveh poglavitnih prepirnih clenih naše kršcanske vere, kako o njih ucimo, pridigujemo, pišemo in tiskamo, pa tudi iz drugih nemških tiskanih predgovorov in razpravic lahko posname, pretehta in presodi Vaše kr. velicanstvo kot od Boga razsvetljen in nadvse razumen kralj, pa tudi vsak pobožni kristjan, naj si bo katerega koli stanu, da naš kr-šcanski, blagorodni, milostni zavetnik in podpornik slovenskega, hrvaškega in cirilskega novega tiska, in mi, prevajalci, s svojim zacetim delom in tiskanjem ne bi hoteli napra­viti nobene nove zapeljive vere, kakor morda o nas pravijo ali še bodo, temvec da bi s pomocjo Vsemogocnega spet hoteli uvesti staro, pravo zvelicavno kršcansko vero in prave, Bogu dopadljive božje službe in dobre ustanove po vsej Iliriji, dalmaciji, Srbiji in Bolgariji, razširiti kršcanstvo ter oslabiti in uniciti Antikristovo in Mahometovo vero in carstvo« (Rupel 1966: 137). In naprej: »Zakaj pa najponižneje spet posvecamo Vašemu kr. velicanstvu poleg prejšnjih posve-cenih mu knjig, tiskanih z latinskimi, nemškimi in hrvaškimi crkami v slovenskem in hrvaškem jeziku, tudi to knjigo, je Vaše kr. velicanstvo najmilostljiveje razumelo iz pred­govorov omenjenih knjig« (Rupel 1966: 137–138). Še mnogo neposrednejši pa je v posvetilu Avgustu v glagolskih Ednih kratkih razu­mnih naucih iz leta 1562, v katerem opozarja na pravovernost slovenskih in hrvaških knjig, na skrbno porabo vloženega denarja, na druge financerje, na neprofitnost knjig in seveda na pomen svojih nemških predgovorov: »drugo pa, glede vsebine le-te knjige namrec in vseh naših naukov, pridig in spisov, da­lje, kaj nas je pripravilo k slovenskemu in hrvaškemu prevajanju in napravi treh tiskarn, kako je imenovani naš milostni gospod in patron, gospod Ivan Ungnad itd. marljivo, skrbno, zvesto in pravilno porabil za to podjetje pomoc in prispevke, ki so jih doslej v ta namen dali kršcanski kralj, volilni knezi, knezi in druge odlicne osebe, kako je spocetka, preden je prišla druga pomoc, tudi sam iz svojega veliko vsoto denarja dodajal in še vsak dan dodaja, ker omenjeni prispevki niti od dalec niso zadošcali in so potrebni zmeraj vecji izdatki, dokler se knjige ne prodajo — vse to bo Vaša knežja milost milostno in jasno spoznala iz drugih nemških predgovorov k slovenskim in hrvaškim knjigam, na­slovljenih na presvetlega kršcanskega kralja Maksimiljana itd. in svetlega bogoljubnega kneza in gospoda, gospoda Krištofa, vojvodo württemberškega itd., ki so že prej in bodo v prihodnje izšle; posebej bo še spoznala, da se te knjige ne morejo kakor druge unovciti, ker se ne smejo javno prodajati, temvec se le na skrivaj in z velikimi stroški spravljajo v deželo in se nekaj za polovicno ceno, nekaj zastonj morajo razdeliti in dati, ce hocemo, da se božja beseda med njimi širi, kakor je temeljito in obširno povedano v omenjenih predgovorih« (Rupel 1966: 153). Naslovniki nemških predgovorov so – ce niso splošnejši ali programsko naravnani kot npr. tC 1567 ali tL1567 – tako ali drugace povezani s financiranjem oz. z omogocanjem ti- ska protestantskih knjig.77 Nacin financiranja se najlepše vidi iz natancnega porocila Jurija dalmatina in Ada- ma Bohorica kranjskim odbornikom 26. aprila 1584 (Rajhman 1997: 119–139) o stroških in prejemkih v zvezi z dB 1584. Natisnili in de­ loma zvezali so 1500 izvodov. Skupni stroški za izdajo knjige so znašali približno 8000 goldinar­ jev. Kranjski stanovi so prispevali okoli 3300, štajerski in koroški pa okoli 1300 goldinarjev. Ostanek so prispevali podporniki iz drugih de­ žel. Prodajna cena vezanega izvoda je bila 4 gol­ dinarje in 30 krajcarjev, nevezanega za goldinar manj.78 to pa seveda ni bilo malo. 30 dnevnih mezd nekvalificiranega delavca ali do mesec dni njegovega dela je zneslo 3 goldinarje, dalmati- nova letna placa pa je v najboljšem obdobju zna­ šala 300 goldinarjev (Baš 1986: 23–24)! Kljub temu nam preprost izracun pokaže, da je imelo »podjetje« izgubo. Celo ce bi prodali vse izvode (pa so mnoge podarili), bi morala biti povprec­ na cena izvoda vec kot 5 goldinarjev. Predvide­ vanje Janža Mandelca in Jurija dalmatina v pismu notranjeavstrijskim deželnim zborom, da financiranje Biblije zanje ne bo predstavljalo financnega bremena,79 se najverjetneje ni uresnicilo. Pomembno politicno vlogo pri širjenju protestantizma je imela turška nevarnost. Štih (1996: 184) navaja misel dvornega pridigarja nadvojvode Karla iz druge polovice 16. sto­ letja, da je turek »sreca luterancev, sicer bi drugace postopali z njimi«. turška nevarnost je 77 to so npr. kralj Maksimilijan (tt1560, glagolski Katehismus 1561, cirilski Katehismus 1561, gla­golski Prvi del novoga testamenta 1562, cirilski Edni kratki razumni nauci 1562), Ivan Ungnad (tR 1561), knez Krištof, vojvoda württemberški … (tAr 1562, glagolska Postila 1562), knez Avgust, vojvoda saški … (glagolski Edni kratki razumni nauci 1562), Ivan Friderik Srednji in Ivan Viljem, brata, vojvoda saška … (glagolski Artikuli 1562), knez Filip, deželni grof hesenski … (cirilski Artikuli 1562), knez Wolfgang, palatinski grof … (cirilski Prvi del novoga teštamenta 1563), Krištof, baron turjaški, upravitelj deželnega glavarstva na Kranjskem …, Andrej turjaški, gospod v Žužemberku …, gospodica Franc Gall v Luknji in Podpeci, Jakob Gall v Knežji poti in Podpeci (tt 1577), knez Ludvik, vojvoda württemberški … (tt 1581–82), Ahac, baron s turna (dPa 1576, dM 1584), Jurij Khisl s Fužin (dC 1584, tPs 1567, tfC 1595), Janž Khisl s Fužin (dJ 1575, ženi tkM 1579). 78 O tem tudi Bercic (1968: IV–V). 79 »Razen tega, ta strošek ne bo bremenil castitih deželnih zborov, saj si bodo stroške lahko povrnili z izvodi ali pa z gotovino od prodanih izvodov, o tem ne dvomim, saj stane tisk enega izvoda, tiskan v srednjem median formatu (katerega najbolj priporocam), samo tri renske goldinarje, medtem ko je treba za nemško Biblijo enake oblike tukaj odšteti najmanj šest do sedem in pol goldinarjev« (Janž Mandelc in Jurij dalmatin notranjeavstrijskim deželnim zborom; Rajhman 1997: 70). tako po eni strani omogocala vecjo politicno moc protestantskih stanov, po drugi strani pa je nepoznavanje turške problematike pri financerjih omogocilo slovenskim protestantom, da so strah pred turki izkoristili za utemeljevanje financiranja svojih del. Skoraj nikoli se v nemških predgovorih ne pojavi ime turki, ne da bi se z njimi utemeljevali vzroki za finan­ciranje knjig. Razlog za financiranje knjig, ki so ga navajali, je z današnjega vidika naiven, v tedanjem casu in politicnih razmerah pa je bil nadvse ucinkovit.80 Na kratko bi ga lahko povzeli takole: slovenšcina in hrvašcina sta si podobni; hrvaški govorec razume tudi slovenšcino; turki vse do Carigrada rabijo hrvašcino (in torej razume­jo tudi slovenšcino); s slovenskimi in hrvaškimi knjigami bi torej lahko pokristjanili turško prebivalstvo, ki si tega celo želi; turki bi spoznali svoje grehe in nehali ogrožati Hrvate, Slovence, Nemce in druge narode; ce boste financirali naše delo, boste vlagali sredstva v intelektualni boj proti sovražniku.81 O povezanosti slovenskega in predvsem hrvaškega jezika s turki lahko beremo na vec mestih. Vtt 1557 pravi trubar: »Hrvatski jezik se piše, kakor veste, z dvojnimi hrvatskimi crkami, a govori se ne samo po vsej Hrvatski in dalmaciji, ampak govore ga tudi mnogi turki. Sam sem slišal od mnogih, da ga govore in pišejo tudi v Carigradu na dvoru turškega cesarja. Mi Kranjci in Slovenci ga razumemo za silo, a mnogo bolje kakor ceški, poljski ali lužiški jezik; prav tako oni našega« (Rupel 1966: 72–73). Prav tako o povezanosti hrvaškega jezika s turki piše v tt 1560: »Pred kratkim se je tudi bogabojec duhovnik z imenom gospod Štefan Konzul, rojen Istran, lotil prevajanja in tiskanja štirih evangelistov, apostolskih del in drugih bukvic iz slovenskega v navadni, razumljivi hrvaški jezik in pisavo, ki ju uporabljajo vsi Hrvati, dalmatinci, Bosanci, Srbi in turki tja do Carigrada. to, tudi moja služba ter poklic in zlasti, ker zdaj nikogar ni, ki bi to hotel opraviti, so me znova pripravili in prisilili, da sem se v božjem imenu lotil prevoda drugega dela novega testamenta« (Rupel 1966: 103). V pismu kralju Maksimilijanu 15. julija 1560 trubar piše še bolj neposredno in poe­nostavljeno: »Zato vaše kraljevo velicanstvo spet v imenu in zaradi slovenske in hrvaške cerkve naj­ponižneje silno prosim, da bi se zavoljo Kristusa in njegove casti hotelo pogajati z go-spodi in deželani na Avstrijskem, Štajerskem in Koroškem (doslej sem samo pri Kranjcih nabral, s cimer sem placal slovenski tisk) in z ogrskimi in hrvaškimi grofi in gospodi ter jih pripraviti, da bi nam pomagali zalagati slovenski in hrvaški tisk ter pri tem vzdrževati zgoraj omenjene tri osebe. In to so dolžni bolj kot drugi narodi, ker uporabljajo ta dva jezika njih podložniki in tudi turki, njihovi sosedje, ter bodo s tem vec miru od turka dosegli ko s svojimi sulicami in puškami, kakor sem o tej stvari vec napisal vašemu kra­ljevemu velicanstvu v predgovoru pisma Rimljanom« (Rajhman 1986: 69). 80 tudi zato, ker je bilopoznavanje turkov tedaj nasploh dokaj skopo, saj imamo na primer ohranjen podatek, da je uceni Jakob Andreae 1567 prosil trubarja, naj se pozanima o koranu (Rupel 1965: 237). O tem beremo v ttPre 1588 takole: »Mei tém ie Go.pud Primosh od dobrih priatelou mnogo­teri krat proshen bil aku bi mu le bilu mogozhe, de bi pčr teh turskih Sushnih i.uprashal, aku bi .e ta praui turski Alkoran mogel dobiti, inu de bi .e is tigai.tiga moglu per teh Sushnih prou .uéditi, kai ie nyh vera, inu kateru ie tu prauu tolmazhouanie tiga Alkorana« (H 4 a–b). V tem smislu je zanimivo brati tudi opažanja Zmaga Šmitka (1986) o trubarjevi in Ungnadovi zasnovi misijonskega delovanja med turki. V predgovoru v glagolski Prvi del novoga testamenta 1562 pa je podobnost deloma relativizirana: »Po mojem skromnem mnenju bi ne bilo odvec, ce v nemškem predgovoru /.../ najprej na kratko in po vrsti temeljito povem in opišem, kakšne posebnosti, navade in vero ima ubogo kršcansko slovensko in hrvatsko ljudstvo, ki prebiva ob turških mejah, pod turki v Bosni, Srbiji, Bolgariji in v tamkajšnjih sosednjih deželah (vsi rabijo slovanski jezik ter drug drugega za silo razumejo) /…/« (Rupel 1966: 119–120). Ko Jurij dalmatin in Adam Bohoric v pismu kranjskim odbornikom 26. aprila 1584 najbolj zagotavljata, kako utemeljeno je denarno podpiranje tiska in drugih stroškov s slo­ vensko Biblijo (imenujeta jo dise Slauonische Bibel), so našemu jeziku turki najbližji: »Ker ce prav pogledamo, ugotovimo, da slovenski jezik [die Slauonische sprach] ni v rabi samo pri tistih, ki se ponašajo s Kristusovim imenom, temvec je razširjen tudi med ne­vernimi turki, krutimi in divjimi Moskoviti pa tudi med drugimi narodi po skoraj vsem širnem svetu. tako bo ta naša slovenska Biblija prišla tudi med sosede, kjer bo, upajmo v Bogu, obrodila obilne sadove in mnogo ljudi privedla do pravilnega razumevanja svetega evangelija in tako k vecni blaženosti« (Rajhman 1997: 139). V predgovoru k dB 1584 pa slovenski jezik postane celo najprimernejši za razume­ vanje med vsemi slovanskimi ljudstvi in na turškem dvoru, ker ga slovanska ljudstva laže razumejo kot mi njihova »narecja«: »Kakor je namrec bilo z nemškim jezikom v casih Karla Velikega in tudi kasneje, da ga niso mogli prav pisati, ampak so morali vse pogodbe in pisma sestavljati v latinskem jeziku (to dokazujejo in izpricujejo nemški kronisti z listinami in razne listine same, ki so se splošno sestavljale v latinskem jeziku in ki jih je še danes najti), tako se tudi slo­venski jezik, zlasti kakor je obicajen v teh deželah, ni niti pisal niti spravljal na papir, a to ne morda pred sto in vec, ampak še pred kakimi tridesetimi leti. Mnogi ljudje so tudi menili, da se ta jezik zaradi svoje posebne in v drugih jezikih težke izgovorjave nekaterih besed ne bi dal prav spraviti v pero in tiskati z latinskimi crkami, še manj pa, da bi se v njem mogla prevesti vsa Biblija. In to je bilo tembolj obžalovati, ker ni slovanski jezik skrit v kakem kotu, ampak je danes v razmahu po mogocnih in mnogih deželah, ceprav razdeljen v nekaj dialektov; kajti danes govore slovanski jezik [der Windischen sprach] ne samo tisti, ki prebivajo na vsem Kranjskem, Spodnještajerskem, Koroškem in v sose­dnjih deželah, kakor na Hrvaškem, v dalmaciji in Slovenski marki, na Krasu, v Metliki in v Istri, ampak tudi Cehi, Poljaki, Rusi, Ukrajinci, Bošnjaki, Vlahi in skoro vecji del ljudstev, ki jih je naš dedni sovražnik turek siloma odtrgal od kršcanstva, tako da je celo na turškem dvoru poleg drugih jezikov, ki so v turciji na splošno in tudi v pisarnah v rabi, slovanski jezik med poglavitnimi. In vsa našteta slovanska ljudstva morejo naše narecje, ce se prav govori, izgovarja in piše, cisto dobro in mnogo laže dojeti in razumeti kakor mi njihovo zaradi njihove težke in svojevrstne izgovorjave in pravopisa; tako uci izkušnja« (Rajhman 1997: 292–293). Pokristjanjenje turkov je po trubarjevem zatrjevanju povsem realno, saj je, kot pravi v predgovoru v tt 1560, slišal »od nekaterih turkov, da imajo prerokbo (brez dvoma od kristjanov), da bosta njih vera in država kmalu propadli in izginili, kršcanska pa da bo ostala« (Rupel 1966: 104). Še vec: »Mnogi odlicni turki, tudi iz najvišjih krogov, dajo svoje otroke skrivaj krstiti in, ko od­ rastejo, jih pošljejo v tujino h kristjanom, da bi se od njih naucili kršcanske vere« (Rupel 1966: 123).82 S protestantskimi knjigami bi se torej razširilo Kristusovo kraljestvo še proti turciji. V pismu kralju Maksimilijanu 2. januarja 1560 je trubar zapisal: »In ker je, premilostni gospod kralj, to moje zgoraj omenjeno zaceto delo in nemara – rad bi namrec, da bi se biblija in druge dobre potrebne knjige prav in razumljivo v slovenski in hrvaški jezik prevedle in natisnile, pa da bi se s takimi knjigami po božji milosti Kri­stusovo kraljestvo proti turciji in v njej povecalo ter veliko tisoc duš ohranilo itd. – prav gotovo veliko in Bogu dopadljivo dejanje, kakršnih bi se v teh naših casih komaj katero moglo izvesti in pri katerem naj vsak kristjan, bodi visokega ali nizkega stanu, pomaga« (Rajhman 1986: 42). turke želi pripraviti »k spoznanju njih grehov in pokvarjene nature, k pravi pokori in pravi kršcanski veri, naj bi iz tega spoznali, da je njih mohamedanska vera kriva, izmišljena, nova in hudiceva« (Rajhman 1986: 50). trubarjevo delo bo »privedlo velike množice ljudi v Slavoniji, Hrvatski, dalmaciji, Srbiji, Bosni in turciji k pravemu spoznanju Boga in njegovega ljubega sinu ter jih ohranilo vecnemu življenju« (tR 1561; Rupel 1966: 113); celo s slovenskim pregovorom v tt 1557 želi, kot pravi v tR 1561, »s tem svojim pisanjem (ki se je zaradi njega mocno potrudil ter vanje vse svoje misli in delo usmeril) tudi turke pripraviti do spoznanja njih grehov in pokvarjene narave, do prave poroke in do prave kršcanske vere, naj spoznajo, da je njih mohamedanska vera kriva, izmišljena, nova in hudiceva« (Rupel 1966: 117). 82 Podobno tudi v slovenskem predgovoru k tt 1577 (str. XVIII): »Glih taku ta turska vera doli iemle inu she bo .tuprou naprei manshi perhaiala. Sakai ty eni Bashi inu turki nih Otroke skriuaie ker.zhuio.« 2.9 ProdAjA, NAKUP iN NAKlAdA ProteStANtSKih KNjig Pot protestantskih knjig iz tiskarne do bralcev ni bila vedno enostavna. Imamo ohranjen podatek (dular 2002: 54), da je razpecevanje dB 1584 trajalo celo leto, tako da so šele leta 1585 vsi izvodi dosegli narocnike. Protestantske knjige, tiskane v tübingenu, Regensburgu in Wittenbergu, je bilo seveda treba prinesti v slovenske dežele. Natancnih poti teh knjig ne poznamo, vendar Anja dular (2002: 53) meni, da so pomembno vlogo v prvem obdobju tu verjetno odigrali knjigotržci na Koroškem.83 do kupcev pa so tako kupljene knjige najverjetneje prišle prek krošnjar­jev. Nakup protestantskih knjig je bil sicer možen pri krošnjarjih in knjigarnarjih.84 Kon­kretne podatke o krošnjarjih, ki so po gradovih nosili knjige, pa imamo iz druge polovice 16. stoletja. »Nek mlad knjigovez iz Kranja je na primer prenašal tudi protestantske knjige v sloven-šcini. V Istri je leta 1563 ponujal knjige od župnika do župnika bolehen, a pobožen mož, medtem ko je v Ljubljani leta 1579 prebival krošnjar Christoph, ki je tudi prodajal knjige« (dular 2002: 53 po Radics 1881: 75). Poleg krošnjarjev so bili za razpecevanje protestantskih knjig pomembni tudi knji­garnarji. ti so bili na Kranjskem najverjetneje prisotni že v prvi polovici 16. stoletja, vec podatkov pa imamo za drugo polovico 16. stoletja (dular 2002: 65). tedaj jih je leta 1574 trubar celo obsodil, da predrago prodajajo knjige, zato jih ubogi ne morejo kupovati (dular 2002: 66), o cemer natancneje v nadaljevanju. Najpomembnejši knjigarnarji so bili (dular 2002: 67–70): knjigovez in knjigotržec Leonhard Stegmann (v Ljubljani od 1562);85 Christian Warl (iz druge polovice 16. stole-tja), knjigotržec, ki je menda prodajal predvsem nemške knjige; ter najpomembnejši Janž Mandelc, ki je od 1575 do 1582 živel v Ljubljani kot tiskar, knjigovez in knjigotržec. Med njegovimi vsaj 28 tiski prevladujejo slovenski. Imamo pa dokaze, da se je Mandelc ukvarjal tudi s prodajo knjig drugih tiskarjev. Leta 1576 je odprl na eni izmed ljubljanskih ulic trgo-vino, ki jo je leta 1582 prepustil drugemu trgovcu. Pri razširjanju slovenskih protestantskih knjig je bil pomemben tudi Matija Klombner, ki je skrbel, da so knjige iz Nemcije prišle do knjigotržcev na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem (dular 2002: 71). 83 Imamo na primer podatek, da je beljaški mešcan Nicola Bühler kupil oziroma narocil 233 izvodov tAr 1562 in 200 izvodov P 1563 (Bucar 1916: 3–4). Gl. tudi naprej. 84 Na sejmih slovenskih knjig najverjetneje ni bilo; prva, ki jo zasledimo leta 1592, je Megiserjev štirijezicni slovar (dular 2002: 60). 85 Sprva naj se ne bi (dovolj) ukvarjal s slovenskimi knjigami, nato pa je poskrbel za dostavo sloven- skih in hrvaških knjig iz švabskega Uracha na Kranjsko. Ne nepomembni so bili tudi knjigovezi. Knjige so namrec na slovenski prostor po­šiljali nezvezane. Vendar pa imamo podatke šele iz zadnjega desetletja 16. stoletja (dular 2002: 73). Prvi podatek o prodaji in nakupu protestantskih knjig nam daje trubar v tR 1561, kjer govori o velikih sredstvih, potrebnih za izdajanje slovenskih knjig, in kot enega od vzrokov navede tudi naslednje: »/t/reba je, dalje, pošiljati tiskane knjige z velikimi stroški nad 100 milj dalec ter jih vec ko polovico zastonj razdeliti, zakaj preprosti clovek v slovenskih in hrvatskih deželah, ki mu turki in drugi hudobni ljudje neprenehoma ropajo in ga ugonabljajo, je prav beden in siromašen« (Rupel 1966: 113). Zaradi nizke kupne moci knjig torej niso le prodajali, ampak so jih vsaj sprva vecino-ma razdeljevali tistim, ki si jih sicer ne bi mogli kupiti! to potrjuje tudi nemški predgovor v glagolskih Ednih kratkih razumnih naucih 1562: »Posebej bo še spoznala [Vaša knežja milost], da se te knjige ne morejo kakor druge unovciti, ker se ne smejo javno prodajati, temvec se le na skrivaj in z velikimi stroški spravljajo v deželo in se nekaj za polovicno ceno, nekaj zastonj morajo razdeliti in dati, ce hocemo, da se božja beseda med njimi širi, kakor je temeljito in obširno poveda-no v omenjenih predgovorih« (Rupel 1966: 153). Razumljivo je, da je bilo treba vsaj sprva ljudi zainteresirati za nakup knjig v jeziku, ki ga do tedaj niso bili vajeni brati, ter tistim, ki niso imeli dovolj denarja, zagotoviti cenejše ali brezplacne izvode. Kljub razdeljevanju pa je trubar še leta 1564 v pismu deželnemu oskrbniku in kranjskim odbornikom (29. oktobra) pisal: »Gospodu Štefanu Konzulu sem med drugim pisal, da ne gredo v kup niti njegove hr-vaške in cirilske niti moje slovenske knjige; bati se je, da bomo iz svojih knjig delali »škarniceljne« in vanje zavijali lokarde, kot pravi Persius. /.../ to sem zato pisal, ko sem zvedel, da je dobri gospod, gospod Ungnad, poleg tega, kar so dali državni stanovi za hrvaški tisk, priložil iz svojega lastnega denarja približno 3000 goldinarjev in hoce še na vec mestih ustanoviti tiskarne, da se bojim, da gre dobri gospod predalec« (Rajhman 1986: 193). Poleg nizke kupne moci so bile ocitno problem tudi visoke cene, ki so jih v želji po zaslužku postavljali knjigarnarji, oziroma bukvarji in vezarji, kot pravi trubar. VtC 1574 jih takole okara: »Inu potehmal ie meni veideozh, de ty eni buquary inu ve.ary te Slouenske buque predra­gu prodaio, Satu tih ty bo.i ne kupuio inu bodo .adershane. /.../ Inu ie.t te Buquarie, kir take Buque vesheio, pro.sim inu .uei.tu opominam, de v.amo od nih praui .podobni lon, de ne bodo Sacrilegi, Cerkouni tatie, Skaterimi .e Bug .ilnu .erdi inu nee na tim .ueitu inu Vpekli o.tru shtraifa, Pred teim nee inu nas Ie.us Cri.tus nash Go.pud inu I.uelizhar milo.tiuu obari« (tC 1574: 172–174). Naslednje leto v tC 1575 svarila vec ni, le še vzpodbuda k nakupu poceni knjig: »Obtu kupite .a male denarie lete Buquice, Zhe.tu preberite, taku bote .neshli, de mi Lu-tershki to Staro, prauo, I.uelizhansko Vero vuzhimo inu dershimo, Bug shnega duhum bodi .nami Amen« (tC 1575: A 1b). Kljub vsem nadlogam in financnim stroškom pa so se protestantske knjige vztrajno širile, predvsem med bolj izobraženim delom prebivalstva. Kot povsem objektivno lahko štejemo porocilo oglejskega vizitatorja, ki je leta 1581 po patriarhovem ukazu obiskal slo­venske dežele. ta pravi, da vsi duhovniki berejo slovenske svetopisemske prevode in po njih pridigajo ter da je na stotine izvodov po župnijah (dular 2002: 54 po Gruden 1911: 636). Ce sodimo po podatkih, ki jih imamo za nekatere knjige, je moralo biti na slovenskem prostoru resnicno na stotine slovenskih protestantskih knjig. Povprecna naklada slovenske knjige se je gibala med 400 in 1000 izvodi (medtem ko je bila povprecna naklada hrvaških še enkrat višja), Biblija pa je bila tiskana v 1500 izvodih.86 Za dve knjigi imamo celo izrecni podatek, da sta pošli. tako pravi Felicijan trubar v predgovoru k tfM 1595, da so dalmati­nove Karszanske lepe molitve (1584) pošle, »tako da ni prav nobenega izvoda vec za ljubo mla­dino« (Rupel 1966: 390–391), enako pravi v predgovoru k tfC 1595 za pesmarico (za katero lahko sklepamo, da se je dobro prodajala, že iz dejstva, da je doživela vec ponatisov). Pot iz tiskarne do kupcev (ali prejemnikov) knjig lahko dokaj lepo rekonstruiramo na podlagi podatkov za tAr 1562 in P 1563, ki jih je objavil Bucar (1916: 1–4). tAr je bila natisnjena v 1000 izvodih. Od tega je en izvod ostal »podjetju«, 12 izvodov so raz­delili financerjem in politicnim veljakom, po en izvod so kupili ali dobili nekateri drugi posamezniki (med njimi Primož trubar, Jakob Andreae, prek posrednika tudi Sebastijan Krelj), kar skupaj znese nadaljnjih 12 izvodov, 4 izvode je kupil ali dobil Štefan Konzul v Beljaku, 34 Krištof Ungnad, 34 izvodov Petar erdödy, vse ostale izvode (od 850, ki so bili podarjeni ali prodani) pa sta dobili dve osebi: Fabian Khirchperger na Kranjsko (290 + 20) in Nicola Bü(c)hler v Beljaku (233 + 20 + 190). Vzadnjih dveh primerih je šlo gotovo za izvode za nadaljnje razpecevanje. V tiskarni je bilo eno leto po izdaji še 150 izvodov. Podobno razporeditev lahko opazujemo pri P1563. Natisnili so 1000 izvodov, en izvod je ostal »podjetju«, 3 izvodi so bili namenjeni posameznikom, 80 Krištofu Ungnadu, 40 Am-broziju Fröhlichu na dunaj, ostale izvode pa sta spet dobila Fabian Khirchperger (500) in Nicola Bühler (200).87 86 Podatke imamo ohranjene za (vsaj) naslednje knjige: tAr 1562: 1000 izvodov (elze 18942: 50); P 1563: 1000 izvodov (dular 2002: 71); tO 1564: 400 izvodov (elze 1894b: 55); dB 1584: 1500 izvodov (gl. zgoraj); tfC 1595: 500 izvodov (elze 1896: 20); tPo 1595: 1000 izvodov (elze 1893: 34); tfM 1595: 500 izvodov (elze 1894: 43). 87 Kot meni dular (2002: 53), so pri razpecevanju knjig odigrali nasploh pomembno vlogo tudi knji­gotržci na Koroškem (kot imenovani Nicola Bühler), prek katerih so knjige dobili krošnjarji, od njih pa nadaljnji kupci. 2.10 UPorABNiKi Na koncu lahko povzamemo, kdo so bili dejanski uporabniki protestantskih knjig, kakor smo jih definirali v uvodu. V prvi vrsti so bili to predikanti, ki so knjige rabili za svoje vsakodnevno delo: branje božje besede, pridiganje in širjenje vere. Knjige je rabilo tudi slovensko plemstvo in predvsem mešcani, seveda pa tudi gemeiner Volk v Ljubljani. O jezikovnem stanju ljubljanskega prebivalstva imamo podatke iz virov za obdobje 1580– 1593. Na podlagi seznamov komunikantov za ta leta, kot jih je predstavil Svetina (1952: 171–172), lahko zatrdimo, da se je v teh letih prištevalo k evangeljski veri veliko vec kot pol tedanjega ljubljanskega prebivalstva. Med njimi je bilo razmerje med slovenskimi in nemškimi protestanti povprecno 2/3 proti 1/3. Število slovenskih komunikantov se giblje med 1699 (leta 1593) in 2090 (leta 1589). Med njimi moremo z gotovostjo iskati tudi upo­rabnike protestantskih knjig. Poleg bralcev knjig moramo med uporabnike prišteti tudi poslušalce, med njimi pred­stavljajo najvecji delež preprosti ljudje, posli in otroci. Nepismenost torej ni bila ovira za rabo protestantske literature. Po podatku o pismenosti za tirolsko, kjer je bilo na zacetku 16. stoletja pismenih od 3 do 4 % prebivalstva, na koncu pa dvakrat vec, in po primerljivem stanju na podrocju knjigotrštva tam in v slovenskih deželah (dular 2002: 67) lahko sklepa-mo, da je bil odstotek pismenega prebivalstva približno enak. Poslušanje je torej moralo biti pomemben moment pri sprejemanju slovenskega knjižnega jezika. Najbolj zapleteno je vprašanje, v kolikšni meri je bilo uporabnik tudi kmecko prebi­valstvo. Ker nimamo pravih virov za stanje šolstva in ker si viri o deležu protestantizma pri kmeckem prebivalstvu nasprotujejo, lahko dejansko stanje le stežka rekonstruiramo. dejstvo je namrec, da so kmetje sicer predstavljali vec kot 90 (morda celo 95) % vsega prebivalstva, hkrati pa niso igrali nobene politicne vloge in so bili zato na mnogih podrocjih življenja tako rekoc neopazni (Grdina 1999: 219). Še najbolj oprijemljiv je podatek, da je škof Hren na obmocju svojega delovanja (Kranjska; župnije ljubljanske škofije na Štajer­skem in Koroškem) v razmeroma kratkem casu spreobrnil 40.000 »duš« (Grdina 1999: 218 po dimitz: Geschichte Krains III, 336).88 Ce to primerjamo s tedanjim polmilijonskim pre­bivalstvom celotnega slovenskega ozemlja in ozemeljsko zamejenostjo Hrenovega delova­nja, vidimo, da so morali dolocen, številcno nezanemarljiv delež protestantov predstavljati 88 Problem v vsakem primeru zahteva širšo zgodovinsko obravnavo, pri cemer bi kazalo upoštevati tudi porocila vizitacij, ki so jih opravili predstavniki katoliške Cerkve v 16. stoletju (npr. France­sco Barbaro leta 1593). Zavedati se moramo tudi, da je bilo že v tistih casih dokaj težko dolocati protestantskost kmeckega prebivalstva, saj je šlo za nepismeni in neizobraženi sloj. Brez prote­stantskega predikanta tudi kmetje niso mogli biti protestantski. tudi kmetje. Seveda pa so bili protestanti na Slovenskem procentualno v manjšini. Sloven-ska elita je torej v praksi pisala slovenske knjige za izbrani del slovenskega prebivalstva.89 89 to je bilo seveda v tistih casih nekaj povsem obicajnega. 2.11 Pogled NAPrej In kakšen je bil rezultat stoletje po zatonu protestantizma? Konec 17. stoletja oriše Valva­sor90 jezikovno stanje na Slovenskem takole: nemšcina je jezik plemstva in mešcanstva in se rabi na vseh podrocjih javnega življenja; pomen latinšcine je ugasel, slovenšcina pa je svoj v reformaciji pridobljeni status knjižnega jezika v dobršni meri izgubila, saj je nastajalo le malo del (npr. Sacrum promptuarium). Rabi se le na vasi. toda nekateri viri kažejo lepšo sliko:91 protestantska norma se je na Zgornjem Ko­roškem verjetno ohranjala do 1781; 1607 je izšel Vocabolario Italiano, e Schiavo Alasia da Sommaripe; raba slovenskega jezika kot kulturnega jezika se je kljub vsemu širila in utrjevala tudi v cerkvenem življenju, pri cemer ima pomembno vlogo tomaž Hren; 1643 je bila za tisk pripravljena Šola tega premišljevanja Adama Skalarja; 1672 so izšli Evangeliji in listi J. L. Schönlebna; ohranjena so besedila prisežnih obrazcev, pricevanj pod prisego, oporoke in drugo, pa tudi plemiška pisma in plemiška verzifikacija. tudi dela protestantskih piscev in z njimi njihovo jezikovno izrocilo se niso izgubili. Izvodi protestantskih knjig, predvsem dalmatinove Biblije (dB 1584), ki so preživeli naj­hujša leta (1600–1602), so ohranjali slovenski knjižni jezik, kot so ga ustvarili slovenski protestantski pisci. Sam škof Hren se je leta 1602 in 1621 (Grdina 1999: 219) zavzel za ohranitev luteranskih knjig pri študiju katoliških duhovnikov, s cimer je bila seveda mišlje­na predvsem dalmatinova Biblija. tudi Bohoriceve Arcticae horulae .ucci.ivae (BH 1584) so živele naprej. Ko je oce Hipolit 1715 izdal delo Grammatica Latino-Germanico-Slavo­nica, je bil »pervetustum exemplar«, na katerega se je naslonil, prav Bohoriceva slovnica. enako velja za nemški »prevod« Grammatica oder Windisches Sprach-Buch, ki so ga 1758 oskrbeli jezuiti v Celovcu. 90 Povzeto po Valvasorjevem citatu v Seitz (1998: 207, Valvasor 1689, 6. knjiga, 271). 91 Povzeto po Pogorelec (1994: 555, 558–561). 3 BohoricevA SlovNicAArcticAe horuLAe SucciSivAe de LAtinocArnioLAnA LiterAturA 3.1 Uvod Raziskovanje srednjeveškega in zgodnjega novoveškega slovnicarstva nam lahko prinese prave rezultate le, ce smo sposobni preseci naše okvire razmišljanja o jeziku in se vživeti v tedanje. Ne smemo pozabiti, da je bilo tisto, cemur se danes cudimo, nekdaj povsem samo­umevno in obratno: da so na pojave, ki so nam danes povsem samoumevni, vcasih gledali s povsem drugega zornega kota. Slovnica Arcticae horulae succisivae (Proste zimske urice) Adama Bohorica iz leta 1584 je prva slovnica slovenšcine in postavlja slovenski jezik na castno deseto (oziroma deveto) mesto med evropskimi ljudskimi jeziki, ki so dobili svojo slovnico.92 »Slovnice« ljudskih jezikov sicer najdemo že prej, vendar pa je šele z renesanso v slovnicarstvo prodrl povsem svež pogled na pisanje gramatik ljudskih jezikov. Predrene­sancne »slovnice« ljudskih jezikov (npr. okcitanska Leys d'Amors) so bile v svojih jezikov­nih opisih dokaj sprošcene, saj je bilo v srednjem veku še trdno zasidrano prepricanje, da med tres linguae sacrae in ljudskimi jeziki ne more biti nobene primerjave. Kakor opisuje dante v delu De vulgari eloquentia (napisanem in branem 1304, prvic natisnjenem leta 1529), ljudski jezik namrec nima nikakršnih pravil in se ga ucimo s posnemanjem, za razli­ko od latinšcine, ki ima gramatiko, ki pa se je moramo uciti.93 Z renesanso se je (tudi pod dantejevim vplivom) zacel popolnoma nov pogled na 92 Pred slovenskim jezikom jo je dobil italijanski jezik (Leon Battista Alberti, Grammatica della lingua toscana, 1437–41, prvic natisnjeno 1908), španski jezik (Antonio de Nebrija, Grammática de la lengua castellana, 1492), francoski jezik (John Palsgrave, Lesclarcissement de la langue françoyse, 1530), ceški jezik (Beneš Optát, Petr Gzel, Václav Philomates, Grammatyka Cžeská, 1533), portugalski jezik (Fernăo de Oliviera, Grammática da lingoagem portuguesa, 1536), vali­žanski jezik (Gruffydd Robert, Gramadeg Cymraeg, 1567), poljski jezik (Petrus Statorius – Piotr Stojenski, Polonicae grammatices institutio, 1568), nemški jezik (Laurentius Albertus, Teutsch Grammatick oder Sprach-Kunst, 1573) in pogojno holandski (Hendrick Spieghel, Twe-spraack vande Nederduitsche Letterkunst, 1584) – Bohoriceva slovnica je morda izšla malo prej. 93 »/V/el, quod brevius dici potest, vulgarem locutionem asserimus quam sine omni regola nutricem imitantes accipimus. est et inde alia locutio secondaria nobis, quam Romani gramaticam vocave-runt. Hanc quidem secundariam Greci habent et alii, sed non omnes: ad habitum vero huius pauci perveniunt, quia non nisi per spatium temporis et studii assiduitatem regulamur et doctrinamur in illa« (dante 1304: I, i, 2–3). –– »Ali – ce povemo bolj jedrnato – ljudski jezik je oblika govora, ki smo jo prejeli, ko smo posnemali svojo dojiljo, brez vsakih pravil. Poznamo pa seveda tudi drugo, drugotno obliko govora, ki ji Rimljani pravijo gramatika. to drugotno obliko govora po­znajo Grki in drugi, vendar ne vsi. Malo ljudi jo je popolnoma usvojilo, ker se lahko ucimo njenih pravil in rabe samo tako, da ji posvetimo veliko casa in vztrajnega študija« (dante 1304: I, i, 2–3; prevedel avtor monografije). to po dantejevem mnenju seveda nikakor ne zmanjšuje vrednosti ljudskim jezikom, ampak jo celo povecuje. ljudske jezike (Law 2003: 232–233). Cilj intelektualcev znotraj posameznih narodov je postal dvigniti ljudske jezike na raven la­tinšcine, postati Cicero posameznega ljud­skega jezika. Menili so, da je treba ljudske jezike kultivirati, kakor so nekdaj klasicni anticni pisci kultivirali latinšcino. treba je ustvariti bogat besedni zaklad (copia ver­borum), jezik pa je potrebno uokviriti in ga urediti v pravila, postati mora – kot so govorili italijanski pisci – lingua regolata. Šele potem bo tak jezik enakovreden latin­skemu. tem tokovom so sledili tudi naši protestantski pisci v 16. stoletju. tudi zato je bil poglavitni namen zgoraj omenjenih prvih gramatik ljudskih jezikov od renesanse naprej predvsem to, da pokažejo, da obravnavani jeziki sledijo pravilom – da 'imajo slovnico' (Law 2003: 241). Ker pa je izraz slovnica, grammatica, v praksi pomenil 'latinska slovnica', so pisci teh gramatik dokazovali urejenost posame­znih jezikov tako, da so dokazovali, da ima­ jo enaka pravila kot latinšcina. Bolj kot jim je to uspelo, bolj so povzdignili jezik, ki so ga opisovali. tako na primer Leon Battista Alberti v svojem delu Grammatica della lingua to-scana (1437–41) našteje v skladu z izrocilom latinske slovnice pet casov, ceprav jih dejan­sko opazi šest (Law 2003: 236). Antonio de Nebrija pa svoje delo Grammática de la lengua castellana (1492) celo razdeli na dva dela (Law 2003: 236–237): prvi del, ki obsega štiri knjige in sledi naravni ureditvi slovnice (siguiendo la orden natural de la gramatica), se v celoti pokriva z latinsko slovnico. tu ima Nebrija snov razvršceno podobno kot Bohoric, le da je prozodiji namenjena posebna knjiga. drugi, krajši del pa je namenjen govorcem tujega jezika, ki se želijo nauciti španšcine, in sledi vzgojnim namenom (siguiendo la orden de la doctrina). takega poglavja Bohoric nima. V prvem delu Nebrija med drugim na primer našteje pet casov po latinski slovnici in jim doda primere iz španšcine, v drugem delu pa v posebnem poglavju De los circunloquios del verbo opiše še perifrasticne glagolske oblike, torej del španšcine, ki odstopa od latinske gramatike. Šele ko s tega zornega kota pogledamo Bohoriceve Arcticae horulae, jih lahko pra­vilno vrednotimo. tudi Bohoric je namrec »svoj posel /.../ prilagodil obicajnim pravilom latinske pismenosti« (Bohorizh 1987: 21).94 Prizadeval si je, »da bi v imenovanih izrazih vedno pokazal bodi ujemanje s skladnjo bodi njeno uravnavanje« (Bohorizh 1987: 21).95 Hebrejski, kaldejski, grški in latinski jezik so namrec tisti jeziki, ki jih Bog ohranja, »da bi bili kakor pravilo in ravnilo za vse druge jezike« (Bohorizh 1987: 8).96 Slovnica vernakular­ja se mora torej prilagajati slovnici latinšcine, ne pa obratno! Pomenljiva je tudi Bohoriceva 94 »Accommodavi autem totum negotium ad u.itata latinae literaturae praecepta« (BH 1584: **3a). 95 »/.../ imo vnice anni.us .um, ut nominatis terminis, vel concordantiam vel regimen Syntaxeos o.tenderem semper« (BH 1584: **3a). 96 »/.../ Vt hae linguae e..ent ceu norma & regula aliarum omnium« (BH 1584: *4b). trditev, da ni nikoli »prikrival (sic!), v cem se kranjski jezik od latinskega loci« (Bohorizh 1987: 21).97 Bohoriceva slovnica je bila moderna in napredna prav zato, ker je sledila tedanjim splošnim evropskim smernicam v slovnicarstvu, kakor je v svoji analizi opisal že Grdina (1999: 190–192), ki poudarja, da Bohoriceva slovnica nikakor ni šibko delo, ampak je bila razpeta med težnjo po dokazovanju ujemanja slovenšcine z latinsko gramatiko na eni strani ter zavedanja o razlikah med slovenšcino in latinšcino na drugi strani. Bohoric se je razlik zavedal, a ko bi nanje pokazal v samem jedrnem besedilu, bi tedanje bralce razocaral, saj bi bilo videti, da slovenšcina nima prave slovnice. 97 »Numquam vero dißimulavi, in quo Carniolana lingua a latina divortium faceret« (BH 1584: **3a). 3.2 Pregled doSedANjih oBrAvNAv O Bohoricevem slovnicarskem delu so doslej pisali že mnogi. Bohoriceva slovnica je bila po eni strani deležna samostojnega zanimanja kot prva slovnica slovenskega jezika, po drugi strani pa so jo ob preucevanju posameznih problemov slovenskega jezika praviloma vkljucevali tudi v uvodne preglede obravnave snovi v predhodnih slovnicah. Cetudi je knjig in clankov, ki se dotikajo (tudi) Bohoricevega dela, prevec, da bi jih bilo smiselno v celoti navajati, pa lahko po drugi strani v literaturi le sem ter tja zasledimo kaj bistveno novega. Prevladujejo naslednje ugotovitve in kriticna opažanja, ki jih nekritic­no navajamo kot nekakšno izhodišce za raziskavo, kjer bomo nekatere zavrnili ali nadrob­neje pojasnili, spet druge potrdili: • vzor za Bohoricevo slovnico je bila Melanchthonova (latinska) slovnica;98 • sodbe sprva nihajo med negativno oceno same slovnice, ki naj bi bila prevec naslo­njena na latinski model, in med pozitivnimi ocenami uvoda, poglavja o crkopisu ter dolocenih izvirnih rešitev v slovnicnem delu – bistvenejši premik k pozitivnemu razu­mevanju in sprejemanju slovnice se zgodi dokaj pozno;99 98 »Za slovnico je bilaBohoricu kažipot Melanchthonova latinska slovnica; razpored tvarine pri Melanchthonu je le redko izpreminjal, zanemaril le nekaj poglavij (o perijodah, locilih ter stopi­cah in metrih), razširil le poglavja, pri katerih se poziva Melanchthon na donata (paradigme za konjugacijo, števnike), na novo dodal le nebistvene odstavke (alf. seznam primerov za konjugacijo in deklinacijo, jezikovno analizo slov. ocenaša)« (Kidric 1925: 50). – »Soocenje slovenskega jezi­kovnega gradiva z latinskim normativnim sistemom, s slovnico Ph. Melanchthona šele nudi prve možnosti za ugotavljanje gramaticnih zakonitosti (oziroma pravil), ki so znacilne za slovenski je­zik« (Orožen 1971: 193). – »Svojo metodo je Bohoric oznacil v naslovu: tedanjo pisno slovenšcino je primeril sodobnemu teoreticnemu vzorcu, kakršnega je ponujal Melanchthonov slovniški opus. /.../ Metoda je še posebej vidna v skladenjskem delu, vendar se na podobnost z latinšcino sklicuje tudi na drugih mestih. Zaradi takega sklicevanja mu ni bilo treba ponavljati pravil, za katera je menil, da jih mora bralec poznati iz latinske slovnice« (Pogorelec 1984: 215). – »Kaže, da je za vsa poglavja razen za poglavje o clenu uporabil Melanchthonovo latinsko slovnico, za poglavje o clenu si je izbral kot izhodišce slovnico grškega jezika. Sintakse pa Bohoric ni posnel po Me-lanchthonovi slovnici, ampak – kolikor smo lahko spoznali s primerjavo v Ljubljani dostopnih izdaj Melanchthona – po posebni izdaji tega dela slovnice z naslovom Syntaxis olim a Philippo Melanchthone collecta, nunc locupletata, ut .it ad u.um .cholarum accomodatior« (Pogorelec 1984b: 225). 99 »Ker se je prepustil suženjsko vodstvu tendence, da pokaže, kako zvesto se da latinšcina slove­niti, je njegova aplikacija latinske gramatike slabo uspela« (Kidric 1925: 50). – toda: »Njegova slovnica je vkljub slabi aplikaciji znamenit pocetek slovnicarskega razmišljanja o slovenšcini, ki ima marsikatero važno beležko« (Kidric 1925: 51). – »Slovnica sama po sebi je šibko delo, ker se je njen avtor dal prevec voditi od Melanchthonove latinske gramatike. Hotec pokazati, kako • delitev besednih vrst se ne ujema s sodobno;100 • locuje zgolj tri sklanjatve glede na spol, -i-jevsko žensko sklanjatev »odkrije« šele naknadno;101 natanko se da latinšcina sloveniti, je moral pogrešiti: bistvenih posebnosti slovenšcine ni iztaknil, pac pa je v njej iskal latinskih znacilnosti. /.../ Še najbolj se da pohvaliti obrazložitev crkopisa, ker je pregledna in dosledna. /.../ Pomen Bohoriceve slovnice ni toliko v tem, da bi pojasnjevala mladi knjižni jezik ali mu celo dajala smernice, njen pomen je v dejstvu, da je slovenšcina dobila tako kmalu, komaj triintrideset let po prvem tisku, znanstveni dokument svojega obstoja v knjigi. Prav tako je pomembna zaradi svojega predgovora« (Rupel 1956: 248). – »Ker Bohoric latinske, torej romanske, jezikovne kategorije samo polni s slovenskim jezikovnim gradivom, je razumljivo, da mnogih pojavov, ki jih sicer jezikovno gradivo v sami slovnici in drugih protestantskih spisih potrjuje, ni opazil. /.../ Nadaljnja bolj ali manj razclenjena delitev jezikovnih pojavov dela iz ome­njenih razlogov jezikovnemu gradivu silo, vseeno pa lahko trdimo, da so v slovnici zajeti glavni, za pravilno knjižno izražanje važni in potrebni gramaticni elementi« (Orožen 1971: 193–194). – »treba pa je poudariti, da je Bohoric vse, kar je prepoznal kot oblikoslovno »regularnost« sloven-skega jezika, obdelal zelo pregledno, vestno, s potrebnimi pojasnili v opombah. Prav to njegovo lastnost je posebej cenil Kopitar, saj ga je v svojem casu v vrsti slovenskih slovnicarjev tudi glede na kvaliteto dela uvrstil na prvo mesto« (Orožen 1971: 197). – »Poleg trubarjeve prve knjige v slovenskem jeziku in prve umestitve slovenske književnosti v evropski prostor z dalmatinovo Biblijo je Bohoriceva slovnica kot prvi znanstveni dokaz obstoja slovenskega jezika med tedaj znanimi živimi svetovnimi jeziki bila in ostala tretji vrh mlade slovenske književne dejavnosti 16. stoletja« (Bercic 1971: 20–21). – »Bilo bi torej neutemeljeno ocitati Bohoricu, da je zgolj stlacil kranjski jezik v latinsko shemo« (Kissling 1971: 86). – »Slovenski proucevalci so Bohoricu ocitali preveliko odvisnost od latinske slovnice, ne upoštevajoc, kar o tem Bohoric sam pravi v uvodu AH« (toporišic 1984: 192). –– »Latinskemu vzorcu je popolnoma podlegel pravzaprav samo pri obdelavi predlogov /.../ in pri tvorbi glagolskih oblik /.../ ter pri besedotvorju /.../ pa pri števnikih /.../ in nekaterih zaimkih /.../ in potem dalje pri zloženkah s quis /.../. Sicer pa je imel povsod na pr-vem mestu slovenšcino, ter je le-to prevajal v latinšcino /.../« (toporišic 1984: 193). – »Ce upošte­vamo še to, kar je Bohoric o lastnostih besednih vrst zapisal v skladnji /.../, moremo za Bohoricevo oblikoslovje reci, da je izredno temeljito delo« (toporišic 1984: 214). – »Ob poudarjanju Melan­chthona zato v veliki meri spregledujemo vse veliko slovnicno okostje slovenskega jezika, ki ga je Bohoric spoznal in ki je ostalo do danes v našem spoznavanju kaj malo spremenjeno. Posebej spregledujemo mesta, ki pricajo o Bohoricevi samostojnosti in kriticnosti. In vendar – tega ni rav-no malo« (Pogorelec 1984: 216). – »Glede na merila iz 16. stoletja Bohoriceva slovnica nikakor ni šibko delo /.../: za humanisticno mišljenje o jezikih in mišljenje jezika je latinska slovnica pac bila merodajna« (Grdina 1999: 191). – »Literarna veda je doslej videla pomen tega Bohoricevega dela predvsem v navdušujocem predgovoru ter v ureditvi, utrditvi in pojasnitvi crkopisa, toda celovit kulturnozgodovinski pogled na Zimske urice da nekoliko drugacno sliko: krcevito in marsikje tudi zelo prisiljeno iskanje slovenskih primerov za konkretnostno zapolnitev cim vecjega števila kategorij, ki so bile bistvene za humanisticno misel o latinšcini /.../, predstavlja velik napor po do-kazu, da je naša materinšcina kultiviran knjižni jezik, vreden zanimanja najimenitnejšega stanu, tj. plemstva, in seveda tudi ucenjakov« (Grdina 1999: 190). 100 »delitev besednih vrst /.../ se s sodobno ne ujema« (Orožen 1971: 195). – »V tem pravilu [o delitvi besednih vrst] manjkata pridevnik in števnik. Po nepotrebnem šteje k besednim vrstam dele­žnike, obravnava pa jih cisto na kratko na polovici strani. Pridevnik, dolocni clen in števnike obravnava pod imenom« (Kolaric 1971: 43). –»Besedotvorje je pri Bohoricu raztreseno po obli­koslovju« (toporišic 1987: 311). 101 »docim se z važnimi migljaji Melanchthonove gramatike ni umel okoristiti (slovensko deklinaci­jo deli le po spolih)« (Kidric 1925: 50). – »Zaradi omenjene poenostavitve po spolu so v sklanjatvi ostale neopažene mnoge znacilnosti; -a- in -i- sklanjatev pa sta s primerom »mati« združeni celo v en tip. Avtor je svojo poenostavitev razlagal z delnimi dodatnimi pojasnili; navajal je sovpade po­ • razvrstitev sklonov ne ustreza današnji;102 • nekatere oblike pri imenih so napacne oziroma dubletne;103 • v sklanjatvi rabi clen;104 • manjkajo sklanjatve nekaterih zaimkov;105 • glagole deli glede na koncnico za 1. os. edn.;106 sameznih sklonov, omenjal dubletne oblike in podobne funkcionalne posebnosti« (Orožen 1971: 195). – »Poudariti je treba dejstvo, da je Bohoric zahtevno raznolikost sklanjatvenih »neregular­nosti«, ki se odražajo v premenah osnov in koncnic, rešil na preprost (že v latinski slovnici usta­ljen) nacin. Ob vsakem sklanjatvenem in spregatvenem tipu je dodal potrebni abecedni slovarcek primerov, pri katerih navaja koncnico Gen. (oziroma druge oblike z razlicnimi glasoslovnimi pojavi), po potrebi koncnico s predhodnim znacilnim glasom sklanjatvene osnove, ali sklon z netipicno koncnico« (Orožen 1971: 195). – »to težnjo k samostojnosti vidimo /.../ zlasti v tem, da se pri sklanjatvenih vzorcih sploh ni držal latinšcine /.../, ampak je za vse vzel samo po en vzorec za vsak spol /.../, kar je bilo, potem ko je v »preskušnji etimologije« (174–175) odkril še -i-jevsko žensko sklanjatev /.../, povsem v redu, saj ima slovenšcina pri prvotnih samostalnikih še danes le 4 sklanjatve z glasovnimi koncnicami /.../, poleg pridevniških in nictih seveda« (toporišic 1984: 193). 102 »/P/ripisuje pod vplivom latinskega vzorca slovenšcini voc., abl.« (Kidric 1925: 50). – »Pri tem ni opazil takih posebnosti, kakor je n. pr. slovenski mestnik ali družilnik (o predlogih z mestni­kom ali druž. meni, da »izpreminjajo« samostalnikovo koncnico v »om« itd.)« (Kidric 1925: 50). – »tako n. pr. šteje med slovenske sklone tudi ablativ, ker ga ima latinšcina, ni pa videl ne našega mestnika ne orodnika« (Rupel 1956: 248). – »Sklonov navaja 6, le da V. in Abl. (dejansko Gen.) ne ustrezata dejanskemu stanju, manjkata pa v sklanjatveni shemi Loc. in Instr. Ni ju prepoznal, dasi sta oba v slovnici na mnogih drugih mestih izpricana« (Orožen 1971: 195). – »Od latinšcine odvisen je ocitno Bohoricev sklonski vzorec. Vendar je treba upoštevati, da se mu je v sklanjatve­ne vzorce /.../ vrival tudi mestnik (ki so mu ga odlocno ponujali šele ustrezni predlogi, a je mislil, da so to posebne oblike dajalnika ipd.). Orodnik se mu je prav tako odlocno ponujal pri predlogih« (toporišic 1984: 194). – »Ceprav Bohoric ni odkril vseh slovenskih sklonov, jih je vendar pravilno rabil« (Renko 1584: 14). 103 »/P/ac pa je zabeležil napacne oblike kakor gen. pl. masc. na -ih ali nom. sg. zleg itd.« (Kidric 1925: 50). – »Zanimivo, da se vendar Loc. pojavlja kot dubletna oblika v Gen. pl.: tih ozhetih, vel ozhetov, vel ozhet (str. 47)« (Orožen 1971: 195). – Orožen (1971: 195) navaja kot arhaicno dubletno obliko zaimkov za gen. du tudi: tiu ozhetov. – »V rod. dvojine je pri zaimkih in števnikih nekaj vec posebnih dvojinskih koncnic: tiu – tih/teh, njiu – njih. Koncnica -ih pri samostalnikih moškega spola je umetna (po clenu tih). Ženski spol ednine ima v primerniku in presežniku vedno le konc­nico -i, in -i je tudi koncnica imenovalnikov vseh števil« (toporišic 1987: 300). – »/Z/animivejše pa je omahovanje med lokativom in genitivom v primeru is mej Gerkih ali Gerkou, ki ga je mogo-ce razložiti tudi kot prepletanje oblik razlicnih deklinacij, pridevniške in samostalniške. Pripisati ga je treba neugotovljenemu razmerju med latinsko in slovensko paradigmo, pravilno obliko pa kompetenci govorjenega slovenskega jezika« (Pogorelec 1984b: 241). 104 »/S/klanja vsak samostalnik v zvezi s kazalnim zaimkom« (Kidric 1925: 50). 105 »Ne glede na druge nedostatke, pogrešamo prevsem sklanje »ta, kdo – kaj,« ter oziralnih zaimkov kdor – kar in nedolocnih, tako tudi ves« (Ramovš 1971: 219). – »Pri samostalniških besedah Bo­horicu upraviceno ocitamo, da ni sklanjal zaimkov kdo in kaj (in tega, kar je iz njiju tvorjeno). /.../ Vprašalni in izvprašalni zaimki so bili za Bohorica pac pretrd oreh in vse do najnovejšega casa niso bili dobro rešeni, še zlasti tudi zato ne, ker so že v latinšcini zapleteni. Ravno tako je bilo zapleteno s samostalniškimi oziralnimi zaimki, kjer je nagajal kir, da ni bilo mogoce spoznati kar, kdor pa sploh ni opažen sam, ampak le v zvezi bodi gdur bodi« (toporišic 1984: 201). 106 »docim se z važnimi migljaji Melanchthonove gramatike ni umel okoristiti (/…/ konjugacijo [deli] po koncnici 1. jedn. osebe)« (Kidric 1925: 50). – »Pozna tri spregatve (coniugatio) glede na sedanjiško osnovo /.../. tak nacin obravnave glagolskih spregatev z bolj ali manj posrecenimi • nima želelnika, predpreteklika, deležnikov na -e in -vši in trpnega deležnika preteklega casa na -t, pogojnik »odkrije« šele na koncu, pac pa ima subjunktiv;107 • razlikuje dovršne in nedovršne glagole;108 • med prislovi so tudi clenki;109 • predlogi so narejeni po latinski shemi;110 • med vezniki so clenki in prislovi;111 • Bohoriceve primere v skladnji sprva sodijo kot jezikovno slabe, nato kot dobre;112 »podrazredi«, v katerih se skrivajo glasoslovne zakonitosti prvotnih sedanjiških in nedolocniških glagolskih pripon, je izprican v vseh slovenskih slovnicah do Metelka (1824)« (Orožen 1971: 197). – »Škoda je, da nismo za zmeraj ostali pri delitvi glagolov na vrste po sedanjiški osnovi, ampak se je to nekako držalo do Metelka, nato pa je bilo kot glavno nacelo za vrstnost spet obnovljeno v mojih jezikoslovnih delih« (toporišic 1987: 309). 107 »Neopazen je ostal želelnik (ceprav je v Bibliji izprican, vendar redko /.../)« (Orožen 1971: 196). – »Od casov Bohoric ne pozna slovenskega predpreteklika [Kolaric (59) je opozoril, da ga pa navaja (sem bil sekal, 133)]« (toporišic 1987: 303). – »Pri tem ni opazil takih posebnosti, kakor je n. pr. /.../ deležnik na -e ali -vši (dva je zabeležil med adv.)« (Kidric 1925: 50). – »Pasivni part. preteklega casa ima samo en karakteristicni formant -n: pi.an, lublen, ceprav so v tej dobi iz­pricani primeri s formantom -t /.../, pogostejši pa so na njegovem »današnjem« mestu primeri s formantom -n /.../« (Orožen 1971: 196). – »/P/ravi pogojnik je odkril šele na koncu oblikoslovja pri oblikoslovni razclembi ocenaša /.../« (toporišic 1987: 303). – »/P/ripisuje pod vplivom latinskega vzorca slovenšcini subjunktiv« (Kidric 1925: 50). – »/P/ogojnik sed. casa je uvršcen pod Coniunc­tivus« (Orožen 1971: 196). 108 »Vendar se je Bohoricu že malo sanjalo o dovršnosti in nedovršnosti glagolov« (Ramovš 1971: 219). – »Pri tem ni opazil takih posebnosti, kakor je n. pr. /.../ razlikovanje dovršnih in nedovršnih glagolov« (Kidric 1925: 50). – »tu je menda res dejansko odkril tudi glagolski vid: spišem – spišu­jem« (toporišic 1987: 312). – »Vprašanje glagolskega vida pri Bohoricu bi bilo vredno raziskave, ki pa jo mora seveda narediti slavist. Kakor lahko presodim sam, Bohoric vida kot slovnicne ali leksikalne kategorije še ne pozna, opazno pa je, da loci enostavne, zložene (izzloženske) ter glagole ponavljanja oz. trajanja, cetudi mu je tu ocitno še precej stvari nejasnih. Vendar pa pra-vi npr. povedujem, quod est freqventatiuum a povejm, id est, indico, hinc prepovedujem quasi, frequenter et identidem dico. In drugje, pri Verba imitativa, pravi: His cognata sunt qvaedam verba continuam actionem significantia: Et veniunt fere ab omnibus verbis, ut spishem, id est, exscribo, sed spishujem, significat continue exscribo … sed frequenter id fit, quando componun­tur verba cum praepositionibus. V teh Bohoricevih stavkih najdemo brez dvoma nastavke nauka o glagolskem vidu« (Kissling 1971: 87). – »S tem se je Bohoric na eni sami strani svoje slovnice (stran 97) dotaknil vseh temeljnih vprašanj, iz katerih se je pozneje razvijal nauk o glagolskem vidu in vrstah glagolskega dejanja« (Schellander 1984: 227). 109 O tem toporišic (1987: 304). drugace pac ni moralo biti, saj tedanja evropska slovnicna teorija clenkov ni poznala. 110 tako vsi, ki obdelujejo predloge, npr. Kidric (1925: 50) in drugi. 111 O tem toporišic (1987: 305). 112 »V tem delu sledi Bohoric še bolj slepo latinskim konstrukcijam, kot smo doslej opažali, tako da ga prestava dostikrat zapostavlja, kar se kvalitete tice, za vse druge tedanje pisatelje. Le v njego­vih observationes najdeš kako dobro opazko« (Ramovš 1971: 221). – »/P/rednaša v sintaksi slabo izbrane primere iz svojega vzorca v zelo slabem prevodu itd.« (Kidric 1925: 50). – »Kidriceva ostra sodba o Bohoricu, njegova trditev, da prinaša »slabo izbrane primere iz svojega vzorca v zelo slabem prevodu«, zahteva popravek. Cetudi so vcasih primeri v povezavi z obravnavano slovnicno snovjo resnicno slabo izbrani, pa je ocitno izbor posrecen v drugem pogledu: vsebuje namrec mozaik razlicnih citatov, lahko bi rekli majhno antologijo takrat slavnih in priljubljenih verzov iz Vergilija, Ovidija, Horacija, terencija, Juvenala v slovenskem prevodu« (Gantar 1971: 107). • kvalitetna in pomembnejša sta poglavje o pravopisu in predgovor.113 te ugotovitve in kritike so se, kot nazorno vidimo tudi iz gornjih navedkov, izobliko-vale postopoma. Poglejmo si nekaj opaznejših raziskav. France Kidric je v svojem clanku v SBL1 (Kidric 1925: 49–52) podal pregled dote-danjih ugotovitev (navaja tudi pregled dotedanje literature) z mnogimi lastnimi prispevki in zakljucki. dotaknil se je vecine problemov, s katerimi so se ukvarjali poznejši raziskovalci, in podal sodbo, da je Bohoriceva slovnica samo po sebi slabo uspela, kljub temu pa je v celoti gledano »znamenit pocetek« slovnicarskega razmišljanja v slovenšcini z marsikatero pomembno ugotovitvijo. 114 na Pred Kidricem so pozornosti vredni predvsem polemicni spis Ivana Macuna,katerega se ponekod opira Kidric, ter opisa slovnice pri Ramovšu115 in Štreklju.116 mirko rupel je v Zgodovini slovenskega slovstva (Rupel 1956: 247–249) in v Slo­venskih protestantskih piscih (Rupel 1966: 37–38) slovnico opisal kot šibko delo, ki je prevec naslonjeno na latinsko Melanchthonovo slovnico. Pohvalil je zgolj opis crkopisa in predgovor. Podobno je Bohoricevo slovnico v Zgodovini slovenskega slovstva opisoval tudi jože Pogacnik (1968: 159–160). martinaorožen (1971: 193–200) je podala opis in oceno celotne Bohoriceve slovni­ce in ob tem komentirala dolocene probleme. Leta 1971 je izšel zbornik Adam Bohoric, Arcticae horulae: Die erste Grammatik der slowenischen Sprache: II. Teil: Untersuchungen (trofenik 1971), ki predstavlja do-slej najobsežnejšo obravnavo Bohoriceve slovnice. V njem Branko Bercic (1971: 7–21) predstavlja vse pomembnejše nam znane postaje Bohoricevega življenja ter pedagoškega in knjižnega dela. josef matl (1971: 22–28) na podlagi Bohoricevega uvoda v slovnico govori o zavesti o skupni pripadnosti slovanski ideji v tedanjem casu. Najopaznejše mesto v zborniku zavoljo obsega zaseda clanek rudolfa Kolarica (1971: 29–82) o jeziku v Bo­horicevi slovnici. Gre za obsežen sestavek, ki niha med opisom glasoslovnih, oblikoslov­nih, besedotvornih in skladenjskih znacilnosti jezika v Bohoricevi slovnici ter med opisom slovnice same. Kljub nacelnemu stališcu, da moramo Bohoricevo slovnico »obravnavati s stališca slovnicarstva 16. stoletja (latinskega, grškega, nemškega jezika itd.), ki mu je služilo kot predloga« (Kolaric 1971: 81), je Kolariceva obravnava žal pisana s stališca so-dobnega razumevanja posameznih pri Bohoricu opisanih pojavov. tako ne moremo reci, da kaj od zapisanega ne drži ali da sami podatki niso navedeni zanesljivo, pac pa moramo ob branju ugotoviti, da je vrsta Kolaricevih interpretacij brez pomena, saj kot specificne napa­ke Bohoriceve slovnice navaja rešitve, ki so bile splošno evropske. Zato je danes vrednost njegovega prispevka predvsem v podatkih, nanizanih v poglavju o glasoslovju. Obžalujemo lahko tudi, da je Kolaric iz koncne verzije clanka izpustil predvidevanje, da se Bohoriceva 113 tako domala vse literarne zgodovine do Grdine z redkimi izjemami, vecinoma po Kidricu (1925: 50). 114 Objavljeno v reviji Književnik 2, 1866: 105–107. 115 Fran Ramovš (1971: 215–223) je v svoji (rokopisni) Zgodovini slovenske slovnice podal celovit pregled Bohoriceve slovnice, v katerem najdemo nastavke vecine tematik, s katerimi so se ukvar­ jali poznejši pisci. Njegov pregled skuša biti cimbolj objektiven in ne podaja prenagljenih sodb. Zavraca tudi kriticni pristop s stališca modernih spoznanj o jeziku, kakor ga najdemo denimo pri Macunu. Kot razvojno pomemben oznaci zgolj Bohoricev prispevek k crkopisu. 116 Karel Štrekelj se je v svoji Historicni slovnici slovenskega jezika (1922: 3–6) posvecal tako rekoc zgolj uvodu in crkopisu; njegova opažanja v celoti ustrezajo Ramovševim. slovnica morda zgleduje tudi po Clajevi nemški slovnici iz leta 1578 (kar navaja po Kola-ricevem clanku v tisku Orožen (1971: 193)). takšno predvidevanje se je, kot bomo videli v nadaljevanju, namrec izkazalo kot utemeljeno. Namesto tega beremo v natisnjeni verziji njegovega clanka: »Ali je bila to [= Bohoriceva predloga] zgolj Melanchthonova slovnica ali tudi latinske slovnice drugih avtorjev, je vprašanje, ki ne sodi na podrocje moje razpra­ve« (Kolaric 1971: 73). hans joachimKissling (1971: 83–87) podaja v svojem prispevku »pogled od zunaj« na Bohoricevo slovnico. Ob tem se vprašuje, ali je Bohoric poznal tudi slovnici Lorenza Valle in Petra Rama, na kar bomo v nadaljevanju odgovorili negativno. dragocena je nje­gova vzpodbuda k raziskovanju opisa glagolskega vida pri Bohoricu (Kissling 1971: 87), na katero se je cez leta odzval Schellander (1984: 223–230). jože Pogacnik (1971: 88–97) v svojem prispevku opisuje poglede na jezik v uvodu v Bohoricevo slovnico ter poglede na stil, kakor jih lahko razberemo iz treh poglavij v Boho-ricevi slovnici (de figuris, de metaplasmi ..., de prosodia). Kajetan gantar (1971: 98–108) v svojem prispevku na podlagi prevodov latinskih primerov iz skladnje v slovenšcino prikazuje Bohorica kot prevajalca iz latinskega jezika. Njegova opažanja so še posebej dragocena zato, ker je Bohoric prikazan kot prvi prevajalec anticne književnosti v slovenšcino. Gantar tudi zavraca Kidricevo oceno, da so primeri pri Bohoricu slabo prevedeni. Kot Bohoriceve prevajalske netocnosti Gantar navaja: 1. izpu-šcen prevod kake (za slovnicno razumevanje manj pomembne) latinske besede, 2. mešanje sedanjika in prihodnjika, 3. nedobesedni prevod, ki pa ohranja svežino originala. josip Bratulic (1971: 109–121) podaja zelo natancno razpravo o glagolici in cirilici v Bohoricevi slovnici. Anton Slodnjak (1971: 122–134) deloma po Kidricu deloma samostojno navaja vire za uvod v slovnico ter preucuje njen nadaljnji vpliv in življenje v prihodnjih stoletjih. jarodolar(1971: 135–139) govori o usodi Bohoriceve knjižnice, ki je štela kar okrog 500 volumina. Za našo obravnavo Bohoriceve slovnice bi bilo neprecenljivega pomena poznati njeno vsebino, žal pa spiska Bohoricevih knjig ni (vec), prav tako so najverjetneje izgubljene ali unicene tudi knjige same. Po dolarjevem mnenju je domala nemogoce, da bi kaka njegova knjiga zašla v današnji NUK.117 Ker o Bohoricevi knjižnici lahko samo ugiba-mo, smo morali našo obravnavo morebitnih virov za Bohoricevo slovnico zastaviti precej širše, kot bi jo, ce bi vedeli, kaj je imel Bohoric pri roki. josef hahn (1971: 140–143) piše o rokopisni priredbi Bohoriceve slovnice iz leta 1755 (Cod. slav. 8, BSB München). jožeStabej (1971: 144–206) pa podaja obsežen slovar vseh slovenskih besed (skupaj z latinskimi in nemškimi ustreznicami – ce so podane) Bohoriceve slovnice. Primož Simoniti (1979: 135, 252) je nekaj let zatem dopolnil Kidricev življenjepis s podatkom, da je bil Bohoric, preden se je leta 1548 vpisal na artisticno fakulteto v Witten­bergu, leta 1547 že dunajski bakalaver. ta za razumevanje Bohoriceve izobrazbe neprecen­ljivi podatek je bil v poznejši literaturi vse preveckrat prezrt. Velik porast zanimanja za Bohoricevo slovnico je prinesla štiristoletnica njene izdaje. jože toporišic je v okviru tega leta izdal o Bohoricevi slovnici tri vecje razprave,118 cez tri leta pa tudi njen prevod s spremno besedo. Razpravi o oblikoslovju in skladnji v Boho­ricevih Zimskih uricah (toporišic 1984: 189–222; 1984b: 159–181) ter spremna beseda k prevodu Bohoriceve slovnice (toporišic 1987: 281–328) podajajo pregled in oceno Bo­ 117 Simoniti (1973: 232) meni, da ta možnost vendarle obstaja. 118 Poleg tega tudi krajši opis (toporišic 1984c: 75–78). horiceve slovnicne misli glede na sodobno jezikoslovno teorijo, pri cemer (podobno kot Kolaric) premalo upoštevajo lastnosti tedanjega jezikoslovnega opisa. tako vec izvemo o jeziku Bohoriceve slovnice kakor o opisu jezika pri Bohoricu. Navedeno je, kaj od sodob­nega jezikovnega opisa v Bohoricevi slovnici »manjka« in kaj »ni opaženo«, odsoten pa je bistveni element: ugotavljanje in poskus razumevanja, zakaj je tako, ter zavedanje, da je sodba s stališca sodobnega jezikovnega opisa možna le ob poznavanju lastnosti tedanjih jezikovnih opisov. Bralec lahko namrec dobi vtis, da so nekatere rešitve (oziroma »napa­ke«, »pomanjkljivosti«, pa tudi »odkritja«) zgolj lastnost Bohoriceve slovnice, v resnici pa vecinoma izhajajo iz anticne slovnicarske tradicije in so splošnoevropske. toporišic je v posebnem clanku obdelal tudi nekatere Bohoriceve poglede na družbeni položaj knjižnega jezika, kakor jih lahko razberemo iz uvoda v slovnico (toporišic 1985: 137–145). Nasprotno pa je Bohorica v tedanji jezikoslovni kontekst postavljala v svojih clan-kih Breda Pogorelec. V clanku, nastalem ob štiristoletnici Bohoriceve slovnice (Pogore­lec 1984: 210–216), poudarja njeno mesto v humanisticno-renesancnem pogledu na jezik ter pomen slovnice kot pripomocka za urejanje in kultiviranje tedanjega pisnega jezika.119 Razmerje med Bohoricevo in Melanchthonovo slovnico na eni strani ter med Bohoricevim opisom jezika in dejanskim stanjem (pri dalmatinu) na drugi strani opisuje v drugih dveh clankih. V clanku o skladnji pri dalmatinu in Bohoricu (Pogorelec 1984b: 223–248) prva pravilno locira najverjetnejšo Melanchthonovo predlogo za skladenjski del slovnice (MS 1538) in opiše Bohoricev nacin prirejanja skladenjskega dela te predloge na podlagi prvih dvanajstih pravil Bohoriceve skladnje imen (BH 1584: S1–9). V clanku o razmerju med skladnjo in retoricno figuro v dalmatinovem besedilu in med opisom le-teh v Bohoricevi slovnici (Pogorelec 1986: 473–497) na podoben nacin obdela v Bohoricu naštete skladenj­ske figure in nekatere druge probleme glagolske skladnje (BH 1584: S12–19). Kljub temu da zadnja dva clanka obravnavata le dolocen del Bohoriceve skladnje, predstavljata doslej gotovo najbolj kompetentno analizo Bohoricevega besedila. Naše delo želi podati bodocim raziskovalcem osnovni nabor informacij, potrebnih za podobne raziskave. Srecko renko je v svojem clanku o Bohoricevi slovnici (Renko 1984: 5–15) ponovil nekaj znanih dejstev. Bohoricevo slovnico je sicer postavil v okvir evropskega slovnicar­stva, vendar zgolj po sekundarni literaturi in zato mestoma netocno. Nina meckovska se je z Bohoricem ukvarjala predvsem v dveh prispevkih: v prvem, ki je vreden še posebnega poudarka (Meckovska 1984: 209–222), prvic primerjalno ume-šca Bohorica tudi med druge slovanske slovnice tistega casa; v drugem (Meckovska 1986: 255–267) primerja Bohoricevo slovnico s slovnico Meletija Smotrickega. S primerjavo Bo­horica in Smotrickega se je ukvarjala tudi Aleksandra Derganc (1986: 319–325). Zelo zanimiv clanek bi veljalo dopolniti še z vzporedno primerjavo z Melanchthonovo slovnico, kakor je storil v clankih o omenjeni slovnici Boris A. djubo (2001; 2002). O besedišcu Bohoriceve slovnice v gradivu slovenskih protestantskih piscev je pisala Francka Premk (2002: 78–102), ki z nekaterimi svojimi dopolnitvami (predvsem glede slovenskosti lastnoimenskega fonda v latinskem uvodu) razširja in kritizira Stabejev slovar in rokopisni izpis slovenskih gesel iz BH 1584. Glede na majhno število dostopnih izvodov so bile za vecjo dostopnost Bohoriceve slovnice dragocene tudi tri faksimilirane izdaje. Prva je izšla 1969 s predgovorom in v tehnicni ureditvi BrankaBercica pri Rudolfu trofeniku v Münchnu; druga je izšla v enaki obliki leto pozneje s predgovorom Branka Bercica v Ljubljani v zbirki Monumenta litera-rum Slovenicarum. ti izdaji sta bili narejeni na podlagi izvoda iz NUK-a. Leta 1987 je izšel 119 Podobno tudi v krajšem sestavku o razvoju slovenske slovnicne zavesti (Pogorelec 1983: 89–94). še faksimile s prevodom v slovenšcino, ki ga je po izvodu knjižnice Oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani oskrbel jože toporišic. ta izdaja je gotovo veliko prispevala k popularizaciji Bohoriceve slovnice med bralci, ki niso vešci latinšcine, po drugi strani pa zavoljo nacina prevajanja ni primerna za znanstveno rabo. Prevod ima namrec precej (predvsem sistemskih) napak, ki raziskovalce, ki bi se zanimali za zgodovinski razvoj obravnave kakega slovnicnega problema, zlahka zavedejo.120 Naša obravnava Bohoriceve slovnice skuša zapolniti to vrzel, zato dosledno vzporedno navaja Bohoriceve latinske termine in njihov pomen ali razlago v slovenšcini. tako bo z doloceno previdnostjo in spretnostjo mogoca tudi uporaba omenjenega prevoda. Nepopoln je zapis o Bohoricu v enciklopediji Slovenije (toporišic 1987b: 303). V življenjepisu manjka zgoraj omenjeni podatek, da je bil Bohoric pred vpisom na artisticno fakulteto v Wittenbergu že dunajski bakalaver (Simoniti 1979: 135, 252). Virov za slovnico geslo ne omenja, hipotezo o avtorstvu Registra dB 1584 pa navaja kot dejstvo. V literaturi ni naveden Kidricev clanek v SBL, cetudi se vecina podatkov naslanja nanj (a verjetno res kar prek navedenega Bercicevega besedila (Bercic 1970)), prav tako ni naveden (edini!) zbornik o Bohoricu in njegovem delu (trofenik 1971) ter nobeden od clankov Brede Pogo-relec (1984, 1984b, 1986). Zapis v leksikonu Slovenska književnost (Rajhman 1996: 36–37) je glede literature nekoliko bolje umerjen, prav tako pa ne prinaša podatka o Bohoricevem študiju na dunaju in virih za slovnico. igorgrdinaje v clanku Nekaj opazk o vlogi Primoža Trubarja v zacetkih slovenskega knjižnega jezika (Grdina 1995) in v knjigi Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva (Grdina 1999: 190–192) podal oceno Bohoriceve slovnice, mimokatere v prihodnosti ne bo mogel noben raziskovalec in ki jo v celoti potrjujejo tudi naše ugotovitve. V njej je oznacil Bohoricevo slovnico kot kvalitetno (»nikakor ne šibko«) humanisticno delo, katerega vre­dnost ne kaže iskati zgolj v predgovoru ter ureditvi, utrditvi in pojasnitvi crkopisa, ampak predvsem v humanisticnem tonu in dognanosti jedrnega besedila. Slovnica namrec spreje-ma že obstojece slovniške kriterije oz. merila in si ne izmišlja novih. Pomembna je tudi, ker potrjuje trubarjeva prizadevanja za slovenski knjižnojezikovni izraz.121 120 Najpogostejša vrstatakšnih napak je prevajanje posameznih slovnicnih terminov s sodobnimi jezikoslovnimi termini, ki imajo drug pomen, ali z dobesednim prevajanjem glede na pomen v prirocnem latinskem slovarju (npr. etymologia ni oblikoslovje (Bohorizh 1987: 49), ampak obli­koslovno in besedotvorno pregibanje besed; figura pri imenu (Bohorizh 1987: 44) ni podoba, am-pak pomeni 'stopnja tvorjenosti imena'; gerundium ni deležje (Bohorizh 1987: 99), ampak gerun­dij oziroma glagolnik itd.). druga pogostejša vrsta napak izhaja iz odlocitve, da stavi v prevodu skladnje slovenske primere pred latinske, kar marsikdaj spremeni pomen Bohoricevega pisanja, saj se osnovno pravilo nanaša na latinski primer. Na primer (Bohorizh 1987: S21): »Primeri spo­mnenja. Z rodilnikom in tožilnikom. Sem na leto rezh s'mi.lil.« tu sta mišljena rodilnik in tožilnik v latinskem, ne pa tudi v slovenskem primeru: Memini huius rei/hanc rem. druge napake izhajajo iz dejstva, da prevajalec ni imel ob sebi Melanchtonove predloge. tako na primer namesto: »[La­tinska] raba besede usus namesto opus [kakor jo najdemo v MGL] se ne ujema s slovenšcino [torej z rabo v slovenskih prevodih],« prevede (Bohorizh 1987: S9): »Raba besede Opus se s slovenšcino ne ujema.« 121 »Glede na merila 16. st. Bohoriceva slovnica nikakor ni šibko delo, kakor jo iz perspektive mnogo poznejših casov ocenjuje Mirko Rupel: za humanisticno mišljenje o jezikih in mišljenje jezika je latinska slovnica pac bila merodajna. takšno stališce je napovedano že na naslovnem listu Bohoriceve knjige /…/. Zanimivo je, da uporablja Bohoric za dokazovanje veljave Slovanov tako zgodovinske kakor sodobnostne argumente ter da oboje najdemo tako v predgovoru kakor v raz­ Na koncu tega pregleda bi posebej izpostavili clanek Václava Buriana (1928: 30–36), katerega ugotovitve o vplivih ceškega literarnega ustvarjanja na slovensko (in s tem tudi Bohoricevo) v razlicnih clankih dosledno nekriticno povzemajo, cetudi je iz Burianovega besedila razvidno, da je imel za vecino svojih predvidevanj na razpolago premalo gradiva. dela, ki jih Burian navaja kot vire za Bohoricev uvod, smo v okviru svojega znanja in zmo­žnosti pregledali in vsaj za navedbe glede vpliva Vorlicnega, Gesnerjevega Mithridata in slovarjev, iz katerih naj bi Bohoric crpal, lahko recemo, da v celoti ne držijo. V tujih prirocnikih je Bohoric dokaj slabo zastopan. Kot prvo slovensko slovnico ga navaja denimo Law (2003: 234), sicer pa ga v tujih splošnih pregledih najdemo le redko. Z izjemo CtLF122 ni vkljucen v nobeno od vecjih zbirk podatkov o slovnicarjih (Lexicon grammaticorum itd.). pravljalnem delu knjige. V uvodu je opisana razprostranjenost Slovanov v 16. st. (pri tem se avtor pomembno sklicuje tudi na Sigismunda Herbersteina) in nekdaj (seveda tu veliko vlogo igra do-mišljija, utemeljena na spletu asociacij ob posameznih besedah ali vesteh), navedeni pa so tudi znameniti dogodki v preteklosti, ki so oz. naj bi bili povezani s slavo in veljavo njihovega jezika. V razpravljalnem delu se analizira na eni strani latinsko kranjsko pismenstvo, ki se je zacelo ra­zvijati 1. 1550, na drugi pa se pretresa tudi mnogo starejša cirilska tradicija, za katero je Bohoric mislil, da je bila nekoc razširjena tudi na Kranjskem (obravnava se npr. nagrobni napis kraljice Katarine Bosenske v Rimu). Bohoriceva teoreticna potrditev kultiviranosti trubarjanskega knjižnojezikovnega izrocila po aktualnih standardih evropskega Zahoda je toliko pomembnejša zato, ker je delo cloveka, ki se je osebnostno izoblikoval še pred ustvaritvijo slovenske književnosti. Bohoricu nicesar ni bilo treba sprejeti po inerciji tradicije ali celo šolske (pri)ucenosti, temvec je pri presoji zadev (okoli) slovenskega knjižnega jezika mogel izhajati iz lastnih predstav in svoje nemajhne humanisticne vednosti (ne pozabimo: ucitelj mu je bil sam Philipp Melanchthon!) o drugih knjižnih jezikih, zlasti o latinšcini. In vendar je prakticno povsem sprejel od trubarja izhajajoce izrocilo, kakor se je v prvi vrsti kazalo skozi dalmatinov prevod Biblije (to je mogoce razbrati iz predgovora v razpravljalni del slovnice). torej je tudi po docela neodvisnem Bohoricevem mnenju trubarjevo prizadevanje za slovenski knjižnojezikovni izraz, ki bi bil primerljiv s stanjem pri drugih civi­liziranih narodih, povsem uspelo. /…/ trubar sam je takšno Bohoricevo stališce do svojega dela opazil in je v pismu vojvodi Ludviku Württemberškemu 19. marca 1584 zapisal: »Castiti kranjski deželni stanovi pošiljajo vaši knežji milosti tri vezane izvode /.../ Biblije, dve pesmarici s psalmi, dva izvoda slovenske umetelne slovnice, ki jo je dobro (!) priredil (!) prednik doktorja Frischlina /na položaju ravnatelja stanovske šole, tj. Bohoric/.« Bohoriceva knjiga je torej tudi po reforma­torjevem mnenju »prirejena«, se pravi, da se ravna po nekem zgledu; potemtakem sprejema že obstojece in uveljavljene slovniške kriterije oz. merila ter si ne izmišlja cesa novega. Pomembno je, da je trubar Zimske urice imel za uspelo delo. teorija je pac potrdila njegovo prakso, in to teorija, ki je izhajala iz tradicije humanisticne modrosti evropskega Zahoda!« (Grdina 1999: 191–192). 122 V to bazo je bil leta 2006 uvršcen naš prispevek o Bohoricu. 3.3 Pregled možNihvirov zA Bohoricevo SlovNico iN tedANjegA StANjA v jeziKoSlovjU Bohoric je o virih za svojo slovnico dokaj skop, kar sicer ni bila splošna navada. Nekateri slovnicarji tedanjega casa resda virov sploh ne naštevajo, tisti, ki jih, pa jih obicajno omeni­jo vec, vcasih tudi tiste, po katerih se v resnici niso neposredno zgledovali. Od slovnicarjev, od katerih je »jemal zglede«, Bohoric poimensko omeni le Filipa Melanchthona in donata. Bohoriceve slovnice pa nismo presojali le na podlagi njunega dela, ampak tudi na podlagi drugih anticnih slovnicarjev (še posebej Prisciana), nekaterih tedanjih latinskih humanisticnih slovnic in tedanjih slovnic ljudskih jezikov. Vtem poglav­ju zato podajamo opis navedenega gradiva. 3.3.1FiliPmelANchthoN(PhiliPPUSmelANthoN/SchwArzerd/ /SchwArtzerdt; 1497–1560) Nemški humanist in reformator Filip Melanchthon123 je bil rojen v mestu Bretten, šolal pa se je v Pforzheimu, Heidelbergu in tübingenu, kjer je še ne sedemnajstleten dosegel naziv magister, cez nekaj let pa še baccalaureus biblicus. Leta 1918 je postal profesor gršcine in hebrejšcine na univerzi v Wittenbergu, kjer je tudi umrl. Poleg Luthra je bil gotovo ena najopaznejših protestantskih osebnosti. Z izrednim smislom za ucence je zasnoval nov model šolskega pouka in si prislužil vzdevek praeceptor Germaniae. Melanchthon zaseda v Nemciji podobno mesto kot Nebrija v Španiji ali despaute­rius v Franciji. Poleg najrazlicnejših strokovnih in li­terarnih je Melanchthon napisal naslednja slovnicna dela: 1. Grammatica Graeca integra: grška slovnica, ki je prvic izšla 1518, nato pa vsaj še 74-krat v štirih razlicnih predelanih in pomnoženih izdajah (CR 20: 3–14). dosto­pno nam je bilo besedilo prve skupine izdaj (CR 20: 15–180) in Camerarijeva izdaja iz leta 1571. 123 Življenjepis je zarisan po Scheible (2000: 221–237). 2. Institutio puerilis literarum Graecarum: malo grško berilo z uvodom o grški pisavi, ki je prvic izšlo 1525. Besedilo nam je bilo dostopno v CR (20: 183–192). 3. Grammatica Latina: latinska slovnica, ki je prvic izšla 1525. 4. Syntaxis: latinska skladnja, ki je prvic izšla leta 1526. 5. Prosodia: latinska prozodija iz leta 1526. Nikoli ni bila izdana samostojno, ampak vedno skupaj z latinsko skladnjo. Besedilo nam je bilo dostopno v CR (20: 379–390) in MGL (AA 2a–BB 7b). 6. Elementa puerilia: latinsko berilo z latinsko abecedo, ki je prvic izšlo leta 1524. Poznamo vsaj pet razlicnih natisov (CR 20: 392). Besedilo nam je bilo dostopno v CR (20: 393–412). 7. Nomina mensurarum et vocabula rei numariae: imena mer in denarja iz leta 1529. Besedilo nam je bilo dostopno v CR (20: 419–424). 8. Nekateri Melanchthonu pripisujejo tudi sicer anonimno slovarsko delo Nomenclatu­ra rerum, ki ga poznamo v vsaj dveh razlicnih variantah od leta 1538 naprej. Zbirka besedja po razlicnih tematskih sklopih vsebuje tudi Melanchthonovo poglavje Nomina mensurarum et vocabula rei numariae (prim. CR 20: 415–418). Besedilo nam ni bilo dostopno. Po po­datkih iz CR v povprecju obsega 120 strani. Melanchthon se nam v svojih slovnicnih delih kaže kot izjemno razgledan in nadpov­precno izviren humanist. Kot avtor grške slovnice je poznal in rabil vrsto grških virov, kot sta denimo Apollonius dyscolus in Gaza. Kot avtor latinske slovnice od sodobnikov navaja Linacrovo delo De emendata structura Latini sermonis, kriticno omenja Lorenza Vallo, znan mu je Hadrianus Cardinalis [Castellesi]. Poleg tega se opira na tradicijo (donat, Pri­scian, Nonij Marcel, Servij, Varon). O zgledovanju po Melanchthonu rece Bohoric naslednje (BH 1584: **3a): »Ves svoj posel pa sem prilagodil obicajnim pravilom latinske slovnice do te mere, da tudi najsplo­šnejših zgledov nisem opustil, ampak sem jemal prav tiste, ki jih je v svojih slovnicah uporabljal /…/ Filip Melanchthon.«124 dejstvo, da Bohoric ne govori o eni slovnici, ampak o slovnicah (Grammaticae), je mnoge, ki so pisali o Bohoricevi slovnici, navajalo k sklepu, da se je Bohoric zgledoval po Melanchthonovi latinski in grški slovnici, kar pa se je izka­zalo kot netocno. Mnogo verjetneje je, a) da Bohoric piše na splošno, saj je bilo tedaj v obtoku zelo veliko število izdaj Me-lanchthona; b) da je imel Bohoric poleg izdaje latinske slovnice (ki je gotovo vsebovala tudi sinta­kso) še posebno izdajo sintakse; c) da je imel Bohoric kot Melanchthonov študent vec izdaj njegove slovnice. Kadar govorimo o Melanchthonovi latinski in grški slovnici ter sintaksi, moramo upo­števati, da so vsa omenjena dela doživela vrsto natisov z razlicnimi popravki, razširitvami in predelavami. C. G. Bretschneider je v CR 20 samo za Melanchthonovo latinsko slovnico naštel vec kot 100 izdaj in predelav tja do konca 17. stoletja. Ob tem lahko z gotovostjo za­trdimo, da je bilo izdaj še vec, saj smo imeli v rokah vsaj dve, ki ju Bretschneider ni popisal, po elektronskih katalogih knjižnic pa jih najdemo še vec. Izdaje Melanchthonove latinske slovnice125 lahko razdelimo v pet skupin, od katerih 124 »Accomodavi autemtotum negotium ad u.itata Latinae literaturae praecepta, adeo, ut etiam com- munißima non excluderem exempla, .ed illis, ip.is, quibus Philippus Melanthon /…/ in .uis Gram- maticis u.us est, ip.e quoque uterer.« 125 Zgradbe Melanchthonove latinske slovnice in skladnje na tem mestu ne navajamo (kakor bomo v pridejo v poštev za našo obdelavo prve tri, saj slovnice iz preostalih dveh skupin spadajo v cas po izdaji Bohoriceve slovnice. Prva skupina obsega po Bretschneiderju (CR 20: 194–198) 14 izdaj,126 ki vsebujejo Melanchthonovo originalno besedilo, kakor ga je Melanchthon zapisal 1522 za zasebno rabo erazma ebnerja in ga leta 1526 »pregledal in pomnožil« (potem ko so slovnico 1525 natisnili, cetudi ni bila prvotno namenjena za tisk). Besedilo iz leta 1526 je osnova za kri-ticno izdajo v CR (mi jo oznacujemo kot MGL-CR), ki navaja tudi razlicna branja iz vec izdaj leta 1529 ter 1546. Besedila te skupine so nam bila v celoti dostopna prek omenjene kriticne izdaje. Druga skupina obsega po Bretschneiderju (CR 20: 198–202) 13 izdaj,127 vecinoma z naslovom Grammatica Philippi Melanthonis Latina, iam denuo recognita et plerisque in locis locupletata. Gre za predelavo, ki jo je na Melanchthonovo prošnjo 1540 oskrbel Ia-cobus Micyllus. Glede na prvo skupino so te izdaje mnogo obsežnejše128 ter imajo dodatke tako pri teoreticnih opisih kakor tudi pri primerih. Iz te skupine nam je bil na mikrofilmu za uporabo dostopen izvod iz dunajske Öster­reichische Nationalbibliothek s signaturo 73.X.28 in naslovom: Grammatica Philippi Melanchthonis, Latina, iam denuo recognita, et plerisque in locis locupletata. Norimbergae apud Ioh. Petreium, [s. a.]. Izvod ni zajet v Bretschneiderjevem popisu, gre pa za enega od ponatisov izdaje: Grammatica Philippi Melanchthonis, Latina, iam denuo recognita, et plerisque in locis locupletata. Norimber­gae apud Ioh. Petreium, 1542. Naš izvod je bil najverjetneje natisnjen med letoma 1542 ter 1546,129 saj imajo poznejše izdaje (Fran-coforti 1546 ter Norimbergae 1548) spredaj še pismo »ad Christianum Egenolphum«. V besedilu ga oznacujemo kot MGL. enako besedilo je morala imeti tudi iz­daja: Grammatica latina jam denuo recogni­ ta, et plerisque in locis locupletata. Augustae Vindelicorum: Excud. V. Otmar, 1550, ki so jo predhodni raziskovalci lahko pregledovali nadaljevanju navajalizgradbe drugih slovnic), ker bomo Bohoricevo slovnico vseskozi primerjali z Melanchthonovo in bi se podatki po nepotrebnem ponavljali. 126 to so (CR 20: 194–198): 1. Haganoae 1525, 2. Wittembergae 1526, 3. Haganoae 1526, 4. Parisiis 1526, 5. Wittembergae 1527, 6. Parisiis 1527, 7. ibid. 1528, 8. ibid. 1529, 9. Norimbergae 1529, 10. Lipsiae 1532, 11. Parisiis 1532, 12. Friburgi Brisgoiae 1535, 13. Lipsiae s. a., 14. tubingae 1546. 127 to so (CR 20: 199–202): 1. Francofurti 1540, 2. Norimbergae 1540, 3. Vratislau 1540. 4. Basileae 1540, 5. Basileae 1541 (= Opera Philippi Melanthonis 5), 6. Norimbergae 1562, 7. Francofurti 1543, 8. Magdeburgi 1544, 9. Francofurti 1545, 10. Francoforti 1546, 11. Norimbergae 1548, 12. Francoforti 1551, 13. Francoforti 1559. 128 Primerki prve skupine imajo povprecno okrog 100 folijev, primerki druge pa okrog 200. 129 Na izvodu je letnica zamejena »zwischen 1524–1550«. v NUK-u, zdaj pa izvod ni vec dostopen. ta NUK-ova izdaja prav tako ni zajeta v Bretsch­neiderjevem popisu. tretja skupina obsega po Bretschneiderju (CR 20: 202–214) 34130 izdaj z razlicnimi naslovi, najpogosteje Grammatica Philippi Melanchthonis [Latina iam denuo] recognita et [plerisque in locis] locupletata. Predelavo je 1550 po Micyllovi verziji opravil Joachim Camerarius. Od druge skupine se razlikuje predvsem po obsežnem uvodu v obliki pisem ter po tem, da so vsi navedki iz latinske književnosti dosledno oznaceni z imenom avtorja in ponekod tudi z mestom citata, opombe pa so dodane sprva na robu, nato v tekocem be-sedilu. Obicajno vsebujejo izdaje tudi Tractatus de Orthographia, Ioach. Camerario autore oziroma Tractatus de Orthographia, recens (iz leta 1552). tudi vizualno so izdaje pregle­dnejše in zato še nekoliko obsežnejše.131 Iz te skupine nam je bil dostopen izvod iz NUK-a s signaturo 338127 iz leta 1585: Grammatica Philippi Melancthonis (sic!) recognita et locupletata. Accessit tractatus de Orthographia, recens. Lipsiae, Imprimebat Iohannes Steinman. ta izvod navaja Bretschnei­der; opisuje ga kot popolnoma identicnega (tudi po paginaciji) z izdajo Lipsiae 1571. to izdajo v besedilu oznacujemo z MGL-Cam, z vidika naše raziskave pa je besedilo te skupine izdaj naceloma enako besedilu MGL. Izdaje Melanchthonove latinske skladnje lahko razdelimo na sedem skupin, od tega jih pride v poštev za našo obdelavo prvih pet, saj spadajo skladnje iz preostalih dveh skupin v cas po izdaji Bohoriceve slovnice. Po letu 1532 so Melanchthonovo latinsko skladnjo obicajno izdajali skupaj z latinsko slovnico, vendar poznamo vec izjem, zaradi cesar jo moramo obravnati samostojno. Prva skupina obsega po Bretschneiderju (CR 20: 337–340) 12132 izdaj, ki sledijo pr-votnemu Melanchthonovemu besedilu in so naslovljene kot Syntaxis Philippi Melanchtho­nis iam recens nata et edita ali Syntaxis Philippi Melanchthonis emendata et aucta ab au-tore [sic!] ipd. te izdaje predstavljajo Melanchthonovo izvirno besedilo, ki je bilo (kakor že slovnica) sprva namenjeno erazmu ebnerju in drugim, ki jih je Melanchthon zasebno pouceval. Omenjenim 12 izdajam lahko dodamo še izdajo, ki jo imajo v NUK-u pod signaturo 5707 in je – kar ni povsem brezpredmetno tudi za razumevanje morebitnega Bohoricevega zgledovanja po razlicnih slovnicah razlicnih avtorjev – privezanah kratki priredbi Prisciana z naslovom Analogia, hoc est, declinandi et coniugandi formulae. ta izdaja Melanchtho­nove slovnice ima naslov: Syntaxis Philippi Melanchthonis emendata et aucta ab auctore. Lipsiae: Faber, 1537. Omenjena izdaja ustreza besedilu prve skupine izdaj z znacilnostmi izdaje iz leta 1529 (Norimbergae). Besedila te izdaje so nam bila dostopna prek omenjene kriticne izdaje. 130 to so (CR 20: 202–214): 1. Lipsiae 1550, 2. Lipsiae 1552, 3. Basileae 1553, 4. Lipsiae 1554, 5. No-ribergae 1555, 6. Lipsiae 1557, 7. Lipsiae 1559, 8. Lipsiae 1560, 9. Basileae 1560, 10. Lipsiae 1561, 11. Lipsiae 1564, 12. Lipsiae 1569, 13. Norinbergae 1569, 14. Lipsiae (s. a.), 15. Viterbergae 1570, 16. Lipsiae 1571, 17. Lipsiae 1572, 18. Vitebergae 1574, 19. Augustae Vindel. 1574, 20. Vitebergae 1578, 21. Francofurti 1578, 22. Vitebergae 1579, 23. Norimbergae 1579, 24. Lipsiae 1580, 25. Lipsiae 1583, 26. Witebergae 1584, 27. Witebergae 1585, 28. Lipsiae 1585, 29. Lipsiae 1586, 30. Witebergae 1587, 31. Witebergae 1588, 32. Lipsiae 1593, 33. Lipsiae 1594, 34. s. l. 1595. 131 Primerki imajo povprecno okrog 250 folijev. 132 to so (CR 20: 337–340): 1. Haganoae 1526, 2. Coloniae 1526, 3. Norimbergae 1527, 4. Parisiis 1528, 5. Lipsiae 1529, 6. Norimbergae 1529, 7. Parisiis 1529, 8. Lipsiae 1531, 9. Coloniae 1535, 10. Lipsiae 1539, 11. Noribergae 1537, 12. Lipsiae 1539. Druga skupina obsega po Bretschneiderju (CR 20: 340–342) 6133 izdaj, ki vse nosi­jo naslov Syntaxis olim a Philippo Melanthone collecta, nunc locupletata, ut sit ad usum scholarum accommodatior. Besedilo je leta 1538 »pomnožil in obogatil s primeri« zdravnik in profesor gršcine (sic!) Vitus Oertelius Winshemius. Besedilo te skupine se po obsegu (vcasih pa tudi po razporeditvi snovi in še posebej po dodanih razdelkih) bistveno razlikuje od besedila prve skupine. Medtem ko ima besedilo prve izdaje v povprecju okrog 80 strani, jih ima besedilo te izdaje v povprecju vsaj dvakrat toliko. tem izdajam lahko dodamo še izdajo iz leta 1538, ki jo imajo v NUK-u pod signaturo 12838 in ima naslov: Syntaxis olim a Philippo Melanthone collecta, nunc locupletata, ut sit ad usum scholarum accommodatior. Cum praefatione Phil. Melanchthonis. Argentorati: Millius, 1538. 273 str. Omenjena izdaja je najbližja skladnji v Bohoricevi slovnici, zaradi dostopnosti smo jo rabili za primerjalno analizo. Oznacujemo jo kot MS 1538. tretja skupina obsega po Bretschneiderju (CR 20: 342–344) vsaj 3 izdaje, od tega dve samostojni.134 Gre za besedilo druge skupine, ki mu je Andreas Winclerus dodal še ob-robne opombe in svoj uvod (izpustil pa je Melanchthonovega). Nekaj Winclerjevih opomb je sprejela tudi zadnja izdaja prejšnje skupine (Norimbergae 1547). Od te skupine nam ni bilo dostopno nobeno besedilo, kar za ugotovljanje Bohoriceve predloge ni problematicno, saj je osnovno besedilo enako kot pri prejšnji skupini. cetrta skupina obsega po Bretschneiderju (CR 20: 343–344) izdaje, ki jih je priredil in svoji priredbi latinske slovnice 1540 dodal Jacobus Micyllus. Poleg tega je Bretschnei­der zasledil vsaj še eno samostojno izdajo (Lipsiae 1541). Besedilo te skupine nam je bilo dostopno v MGL. Peta skupina obsega po Bretschneiderju (CR 20: 343–344) izdaje, ki jih je oskrbel Joachim Camerarius in prikljucil svoji priredbi latinske slovnice iz leta 1550. Poleg teh poznamo vsaj 5135 samostojnih izdaj te skupine (ki se sicer le v malenkostih razlikuje od predhodne). Besedilo te skupine nam je bilo dostopno v MGL-Cam. 3.3.2 doNAt Kadar govorimo o »donatu«, mislimo na drobno delo latinskega slovnicarja elija do-nata (4. stol. po Kr.) z naslovom Ars minor.136 Gre za nekakšen povzetek latinske slovnice v osmih poglavjih, od katerih vsako v vprašanjih in odgovorih na kratko predstavi doloceno besedno vrsto (nomen, pronomen, verbum, adverbium, participium, coniunctio, praeposi­tio, interiectio), pri pregibnih pa še model sklanjatve ali spregatve. Besedilo je bilo še po­sebej prikladno za šolsko rabo, saj denimo v kriticni izdaji (Keil, GLIV: 355–366) obsega borih 12 strani. Bohoric donatove Ars minor, po kateri se, kot mu lahko verjamemo, v svoji slovnici vcasih zgleduje pri nizanju paradigem, prav gotovo ni imel v rokah v taki obliki, kot bi si 133 to so (CR 20: 341–342): 1. Coloniae 1538, 2. Lipsiae 1539, 3. Magdeburgi 1539, 4. Norimbergae, 1540, 5. Norimbergae 1545, 6. Norimbergae 1547. 134 to sta (CR 20: 343–344): 1. Lipsiae 1545 ter 2. Francofordiae 1555. 135 to so (CR 20: 343–344): 1. Lipsiae 1562, 2. Lipsiae 1568, 3. Norimbergae 1569, 4. Magdeburgi 1579, 5. Francofurti s. a. 136 V Bohoricevem casu so sicer poznali tudi Ars maior, ki pa je bila precej manj odmevna in je za našo obravnavo nerelevantna. lahko predstavljali na podlagi današnjih kriticnih izdaj (reprezentativna je omenjena Keilo­va v GL IV). donatova slovnica137 namrec na tedanjem evropskem prostoru ni imela enake vloge kot druge latinske slovnice, ampak je bila zaradi svoje razširjenosti in preprostosti tesno povezana z zgodnjimi zametki slovnicarstva v ljudskih jezikih ali o njih. tako lahko že od 7. stoletja naprej ob latinskem besedilu Ars minor spremljamo glose v ljudskih jezikih. Besedilo so namrec najveckrat uporabljali ucitelji za elementarni pouk, kjer so morali do-nata od besede do besede prevajati svojim ucencem v njim razumljivi ljudski jezik.138 V15. stoletju je takšno dodajanje glos in nato sistematicno prevajanje primerov in teoreticnega besedila v ljudske jezike postalo splošna praksa.139 takšna praksa se je prenesla tudi v tiska­ne ucbenike, kjer je bil »donat« veckrat natisnjen vzporedno v dveh jezikih: latinskem in ljudskem, lahko tudi samo v ljudskem. Nastal je tip dvojezicne slovnice, ki je dolgorocno vodil v nastanek slovnice ljudskega jezika in slovnice v ljudskem jeziku.140 Primer takšne dvojezicne slovnice je denimo Combien y a il de parties d'Oraison? (Ćlii Donati De octo partibus orationis libellus, in dialogi formam Latinam et Gallicam redactus, In gratiam puerorum),141 ki jo je 1545 izdal Robert estienne. Na nemškem prostoru imajo nemški šolski donati pomembno vlogo v razvoju misli o jeziku, saj so gotovo edini sistematicni prikazi nemške morfologije vse do pojava prvih slovnic v zadnji cetrtini 16. stoletja.142 tudi zacetki slovnicarstva nekaterih slovanskih jezikov izvirajo iz donata. Na podlagi njegovega modela je bila 1533 napisana prva slovnica ceškega jezika, ob dvojezicnih iz­dajah donata (Barbarismus Donati, 1523; Elementa Donati, 1583) pa se je oblikovala tudi poljska slovnicna terminologija. Podobno velja tudi za slovaško, madžarsko in nekoliko manj rusko slovnicarstvo.143 S pojavom humanizma je donatova Ars minor dobila še eno, lahko bi rekli vzporedno vlogo. Nanjo so zaceli gledati kot na znanstveno besedilo in jo obenem z Ars maior zaceli izdajati v cimbolj originalni, klasicni obliki. Zelo znana kriticna izdaja Ars minor je izšla leta 1522 na univerzi v Baslu, oskrbel pa jo je Heinrich Glarean. tako precišceno besedilo so nato komentirali, primerjali z drugimi itd. Sama raba ljudskega jezika se je v humanisticnih izdajah donata (v primerjavi s pred­humanisticnimi) spet skrcila zgolj na prevode primerov. to stopnjo donatove Ars minor (latinsko besedilo s primeri, prevedenimi v nemšcino) je imel po našem mnenju v rokah Bohoric, ko je pisal svojo slovnico. Po drugi strani (Ising 1970: 52) so Ars minor tudi predelovali in dopolnjevali z drugimi 137 Splošne podatke o povezavi donatove Ars minor z zacetki slovnicarstva ljudskih jezikov pov­zemam po monografiji erike Ising (1970) ter podatkih v Holtz (2005: 125–128) in Law (2003: passim). 138 Poznamo poznosrednjeveške odlomke donata v stari visoki nemšcini, islandšcini, norvešcini, stari in srednji francošcini itd. 139 Prim. Law (2003: 197), Ising (1970: 264–265). Ob tem ni presenetljivo, da so izrazi, kot so donat, donait, doneit, donats itd., že dokaj zgodaj oznacevali slovnice ljudskih jezikov. 140 Zacetki rokopisnih slovnic ljudskega jezika v ljudskem jeziku sicer segajo vse do 11. stol. (Ael­ fric). 141 O tej slovnici vec v CtLF (2004: 2204). 142 Z zacetka 16. stoletja sicer poznamo slovnico Valentina Ickelsamerja, ki pa ni imela nobenega neposrednega vpliva. 143 O tem izcrpno Ising v svoji monogafiji (1970). Prim. tudi Holtz (2005: 126–127). (anticnimi in humanisticnimi) avtorji. Po izdaji latinske slovnice Filipa Melanchthona so dele Ars minor v protestantskih okoljih združevali s to slovnico (in manj z drugimi). tipološko imamo denimo na širšem nemškem prostoru v tem casu opraviti z vrsto razlicnih izdaj donata.144 Prvi tip bi predstavljale izdaje izvirnega donata (z minimalnimi dodatki), npr. izdaje Heinricha Glareana, Hermana Bonna in t. i. »torgauer donat«. dru­gi tip pa predstavljajo predelave donata izpod peres uglednih humanistov (npr. Johannes turmair, Johannes Hegendorf, Johannes Honterus itd.), ki so bilenamenjene ucencem višje stopnje.145 Avtorja donata, ki ga je imel v rokah Adam Bohoric, je smiselno iskati v izdajah do leta 1540. do takrat je namrec razvoj dvojezicnih donatov dosegel svoj vrhunec. Med letoma 1540 in 1580 pa lahko zasledimo vecinoma zgolj še ponatise in nobenih (pomemb­nejših) novih izdaj (Ising 1970: 221). tudi zato, ker je v protestantskih krogih kot temeljno delo, na katerem so gradili ucitelji slovnice in slovnicarji, veljala Melanchthonova latinska slovnica, »Grammatica Philippi«. Med številnimi izdajami donata bi veljalo izpostaviti delo Aelii Donati Methodus .eu Declinandi coniungandique prima elementa, pro pueris Alphabetarijs, rerum grammatica-rum pror.us ignaris, diligentiori cura nunc primum concinata. Cum Epistola Phil. Mel. Mi smo imeli v rokah izdajo Vitebergae, 1542,146 prva izdaja je bila prav tako natisnjena v Wit-tenbergu leta 1533. Ker jo je napisal neki ucitelj iz mesta torgau, se je te izdaje v nemškem prostoru prijelo tudi ime »torgauer donat«.147 Za nas je omenjeno delo pomembno predvsem zato, ker so ga po eni strani tiskali v Wittenbergu, po drugi strani pa so ga rabili tudi na tamkajšnji šoli (Ising 1970: 80). K pomembnosti dela je gotovo prispevalo tudi to, da je uvod v Methodus napisal sam Filip Melanchthon. delo je napisano pregledno v obliki vprašanj in odgovorov. Vsi latinski primeri so prevedeni v nemšcino. Od izvirne donatove Ars maior se razlikuje predvsem v razširjenih paradigmah: v donatu je bilo za tedanjo šolsko rabo enostavno premalo primerov (donat je namrec pisal svojo slovnico za rojene govorce latinšcine).148 tako imamo v poglavju o glagolu na primer paradigme konjugacij glagolov amo, doceo, lego in audio (pri donatu samo lego), dodane so tudi paradigme napravilnih spregatev, spregatve neosebnih glagolov (poenitet) in deponentnikov (opinor). Podobno so razširjeni tudi drugi deli slovnice. Bohoric je to izdajo donata verjetno poznal, saj se je z njo skoraj gotovo srecal v Wit-tenbergu. Verjetnost, da bi jo imel v rokah tudi ob pisanju svoje slovnice, torej obstaja, je pa to zaradi siceršnje podobnosti med izdajami donata in zaradi Bohoricevega naknadnega prirejanja predlog nemogoce dokazati. Zgradba slovnice je naslednja: naslovnica, Epistula Philippi Melanchthoni (a 1a–a 5b), nomen (A6a–b 4b), pronomen (b 4b–d 4b), de verbo (d 5a–i 6b), de participio (i 6b–k 144 Za tipologijo gl. Ising (1970: 220–221). 145 Cetudi taka razdelitev vedno ne drži, lahko na splošno recemo, da so »donate« za najnižjo raven pouka obicajno imenovali Elementa Donati, medtem ko so bile predelane izdaje naslovljene kot Methodus, Rudimenta ali celo Grammatica. 146 Ising (1970: 285–286) te izdaje med razlicnimi izdajami tega dela sicer ne navaja, vendar je glede na opis v omenjenem delu identicna z osnovno (prvo) izdajo. 147 Prim. Ising (1970: 79–82). 148 Nad kratkostjo donata v uvodu v svojo slovnico toži tudi Johannes Cochleus (Law 2003: 229). 3a), de adverbio (k 3a–k4b), de coniunctione (k 4b–k 5b), de praepositione (k 5b–k 7a), de interiectione (k 7b), paradigme konjugacij nepravilnih glagolov (k 7b–p7b). 3.3.3 PriSciAN Glede na to, da ni v Bohoricevi slovnici skoraj nic teoreticnih opisov, je nemogoce reci, v kolikšni meri je Bohoric poznal latinskega anticnega slovnicarja Prisciana (5./6. stol. po Kr.). Ker pa Priscian v tistem casu na Slovenskem ni bil neznan,149 si njegovo delo zasluži kratek opis. V16. stoletju so bila izobraženemu bralcu Priscianova dela okvirno poznana, saj so se njegovi prepisi že v 15. stoletju razširili v domala vsako pomembnejšo knjižnico. Seveda pa poznavanje Priscianove teorije ni pomenilo nujno tudi dejanskega branja Priscianovega dela v originalu. Njegovo glavno delo Institutiones grammaticae je namrec nadvse obsežno in zaplete-no za branje. danes nam je dostopno v Keilovi kriticni izdaji (GLII in GLIII), ki obsega kar 981 strani. deli se na tri dele: 1. vox, littera, syllaba (glas, crka, zlog; 1. in vecina 2. knjige: GL II 5.1–53.6); 2. partes orationis (deli govora; od konca 2. do konca 16. knjige: GL II 53.7–III 105.14); 3. constructio (»skladnja«; knjigi 16–17; GL III 107.1–377.18). Po obsegu ter vsebini dostopnejše in v srednjem veku bolj znano Priscianovo delo je Institutio de nomine et pronomine et verbo,150 ki predstavlja nekakšen povzetek Prisciano­vih razprav o imenu, zaimku in glagolu iz dela Institutiones grammaticae. Med drugimi deli pa sta za našo raziskavo omembe vredni še dve: De figuris numerorum151 (predstavitev zna­kov za števila in utežnih mer) ter Partitiones duodecim versuum Aeneidos principalium152 (analiza prvih dvanajstih verzov Vergilijeve eneide; gre za zacetek besedne analize, kot jo najdemo tudi v Bohoricevih examina na koncu poglavij o etimologiji in skladnji). 3.3.4 lAtiNSKo hUmANiSticNo SlovNicNo izrocilo Pred Bohoricem Italijanski humanist Lorenzo Valla (Laurentius Valla, 1407–1457) je svoje zelo vpliv-no obsežno delo De linguae Latinae elegantia napisal 1440 (prvic je bilo natisnjeno 1471).153 delo je pomembno predvsem zaradi vrnitve h klasicnemu pristopu: k branju in pisanju la­tinšcine ter študiju avtorjev. Kot vire navaja donata in Prisciana,ki mu predstavljata zadnji avtoriteti pred barbarsko latiniteto srednjega veka. Med srednjeveškimi pisci še posebej napada Izidorja Seviljskega, ki je po njem »najbolj predrzen izmed tistih, ki nic ne znajo« (»Hisidorus indoctorum arrogantissimus«), in »eberarda« (evrarda iz Bethune, avtorja la-tinske slovnice Graecismus iz 13. stoletja). Vallovo delo De linguae Latinae elegantia ni slovnica v današnjem pomenu besede, saj se v veliki meri (kakor je bilo tudi sicer v navadi v Italiji, kjer je igrala retorika v tovrstnih delih vedno glavno vlogo) ukvarja z vprašanji stila 149 Prim. trubarjevo izjavo, da se boji pregreškov proti Priscianu, kar opisuje Grdina (1999: 121). 150 Kriticna izdaja besedila v GL III (443–456). 151 Kriticna izdaja besedila v GL III (406–417). 152 Kriticna izdaja besedila v GL III (459–515). 153 Uporabljali smo izdajo Laurentii Vallae Elegantiarum linguae Latinae libri sex, Lugduni, 1544. Prim. tudi Padley (1976: 17), CtLF (2004: 1242), Ax (2001: 28–57), Bezner (2005: 353–389). in rabe. Zelo dobro je slovnicarsko stran njegove­ga dela oznacil Padley (1976: 17), ki pravi, da je v tem delu »slovnicni material nakljucno razporejen in priložnostno sledi glavnemu cilju, to pa je iz­boljšati kvaliteto pisane latinšcine«. Zgradba dela je naslednja: posvetilo; uvod; 1. knjiga (35 poglavij, str. 1–81): analiza koncnic in pripon pri imenih, glagolih, gerundijih, supinih in deležnikih; 2. knjiga (60 poglavij, str. 81–156): analiza dolocenih problemov drugih besednih vrst: zaimek, predlog, veznik, prislov; 3. knjiga (94 poglavij; str. 156–230): spremembe v pomenu zaradi oblikoslovnih sprememb besed ali zaradi konstrukcije glagola; variante razlicnih kategorij besed: (npr. predlogi, zaimki, nikalnice); 4. knji­ga (96 poglavij, str. 231–312): primerjava imen (samostalnikov in pridevnikov) glede na sorodni pomen (npr. libertinus/libertus, rumor/fama); 5. knjiga (104 poglavja, str. 313–382): primerjava glagolov glede na sorodni pomen (npr. utor/fun­gor/fruor) in glede na predpone (npr. appeto/ expeto); 6. knjiga (64 poglavij; 383–458): kritic­ni komentarji k rabi nekaterih besed pri razlicnih anticnih avtorjih; dodatek: De reciprocatione Sui et Suus libellus (str. 459–482); indeks. Z današnjega vidika je slovnica italijanske­ga humanista Niccola Perottija (Niccolň Perot-ti, Nicolaus Perottus, 1429/30–1480) Rudimenta grammatices (prvic izdana okrog leta 1464, prva pomembna izdaja 1473)154 bolj urejena kot Vallo­va. Skrbno je sledil donatu in še posebej Priscia-nu, cigar teoreticne razlage posameznih slovnicnih pojmov je veckrat dobesedno prepisal. Njegovo delo je za nas pomembno z dveh vidikov: 1. bilo je mocno razširjeno znotraj Italije in v tujini; 2. na podlagi tega dela je napisal latinsko slovnico Slovenec Bernard Perger. Zgradba slovnice: pismo, ki ga Calpurnius Brixensis piše Antoniju Morettu (a 1b), litterae (a 2a), Ave Maria, Pater Noster, Credo, osnove vzgoje (a 2a–a 2b), vox, syllaba, dictio (a 2b–a 3b); nomen (genus, numerus, figura, casus, declinatio­nes) (a 3b–b 4a); verbum (modus, species, figura, coniugatio, persona, numerus, coniugationes (4), passivum, anomalia, impersonalia) (b 4a–d 2b); 154 Nam je bil dostopen izvod iz leta 1497 (Parisiis, dostopno na http://gallica.bnf.fr/). Prim. tudi CtLF (2004: 1243). [drugi deli govora]: participium (d 2b–d 4a), pro-nomen (d 4a–d 6a), praepositio (d 6a–d 6b), ad-verbium (d 6b–d7a), interiectio (d 7a), coniunctio (d 7a–d 8a); de constructione orationis: verba activa, neutra, communia, deponentia, imperso­nalia, infinitiva (d 8a–g 4a), gerundium, supinum, participium (g 4a–g 7b), nomen verbale (g 7b), relativum (g 8a–h 2b), patronymica (h 3a–h3b), comparativum, superlativum (h 3b–h 7a), adver­bium (h 7a–h 8a), heteroclyta (h 8a–i 2b); figurae (barbarismus, soloecismus, metaplasmus, shema­ta lexeos, tropi, puncti) (i 2b–i 8b); de componen-dis epistulis (i 8b–o 2b); peroratio (o 2b). Slovenski humanist Bernard Perger (Ber-nardus Perger, 1440 do okr. 1510) iz Šcavnice (pre­davatelj na dunajski univerzi od 1464, 1478 dekan artistov in rektor univerze) je konec 15. stoletja, najverjetneje 1479, napisal prirocno humanisticno slovnico Grammatica nova,155 ki je doživela vsaj 30 izdaj in je imela v svojem casu precejšen po-men. Perger napada sholasticne »modi significan­di«, še posebej pa Doctrinale Aleksandra de Villa dei. Kot vir lahko omenimo Perottijevo slovnico, ki pa jo Perger mocno prireja in krajša. Vrazvojnem smislu je še posebej pomemben prehod od Perottijeve sheme vprašanje : odgovor k tekoce zapisanemu besedilu. Poleg tega Perger dobro pozna tudi donata in Prisciana. Zgradba dela je naslednja:156 uvod založnika, avtorjev uvod (1b–2b); 1. knjiga: partes orationis (3a–26b): nomen (genus, numerus, figura, casus, declinationes, heteroclita, regu­lae de nominibus carentibus plurali numero, nomina semper pluralia, nomina semper sin-gularia, patronymica, nomina graeca, nomina verbalia) (3a–16b), verbum (tempus, modus, species, figura, coniugatio, persona, numerus, coniugatio praeteriti et supini, deffectiva) (16b–23a), participium (23a–24a), pronomen (24a–25a), adverbium (25a–26a), praepositio (26a), coniunctio (26a–26b), interiectio (26b); pismo o prvi knjigi, ki ga napiše Mathe-us Moretus Brixianus (27a); 2. knjiga: de constructione (28a–45b): 22 pravil o skladnji imen in glagolov (28a–38b), vezava glagolov (38b–45b); 3. knjiga: de epistolis conficiendis (46a–58a); de figuris (58a–61a); de materia et natura punctorum (61a–62a). Prav neverjetno je, kako malo pozornosti se v pregledih slovenskega jezikoslovja in splošnih prirocnikih od Simonitijevega odkritja konec sedemdesetih let namenja Pergerjevi slovnici, ceprav gre za prvo slovensko slovnico – za prvo slovnico slovenskega avtorja.157 Skoraj praviloma pregledi jezikoslovja posameznih narodov omenjajo tudi njihove huma­nisticne slovnicarje. 155 O Bernardu Pergerjuin njegovem delu gl. Simoniti (1979: 154–174). tam Simoniti, ki je slovnico prvi odkril slovenskemu prostoru, slovnico tudi natancneje opiše (ibid.: 156–165). 156 dostopne so nam bile fotografije izvoda: Bernardus Perger: Grammatica nova, Venetiis, L. Wild, [1479], ki nam jih je iz svojega arhiva odstopil Primož Simoniti, za kar se mu lepo zahvaljujem. 157 Imenovati Pergerjevo slovnico prva slovenska slovnica gotovo ni pretirano, še posebej ce se zave­ damo, da v tistem casu slovnica, ki bi jo napisal Slovenec, ne bi mogla biti drugacna. Ne moremo z gotovostjo zatrditi, v kolikšni meri so Pergerjevo slovnico poznali slo­venski protestantski pisci. Gotovo je, da jo je poznal Peter Bonomo in da bi jo lahko prek njega poznal vsaj Primož trubar. O stikih Pergerja z Bonomom prica naslednje: 1. Pergerjevo pismo humanistu, grecistu in hebraistu Johannu Reuchlinu (1493; Simo­niti 1979: 167). to pismo kot skupnega prijatelja omenja tudi Petra Bonoma, tistega, ki ga je Perger pred Reuchlinom tolikokrat poveliceval kot ucenega pesnika. 2. Bonomovo pismo Reuchlinu (2. marca 1492; Simoniti 1979: 168, Brazzano 2005: 547). Vpismu omenja, da knjig, ki naj bi jih poslal Perger, ni od nikoder. Bonomo pravi, da mu je pisal zbadljivo pismo, ceš da naj bi bil prevec zaposlen z ženskami in zato pozablja na knjige. 3. Pergerjevo prizadevanje za ustanovitev redne stolice za retoriko in poetiko (Simoni-ti 1979: 172–174). Na to mesto je zaradi svoje izrazito italijanske humanisticne usmeritve dosledno skušal pritegniti italijanske poete, tako tudi Francesca Bonoma (Petrovega brata). Skoraj nemogoce je, da v te kroge ne bi razširil tudi svojega dela. Italijanski humanist Sulpicij (Johannes An­tonius Sulpitius – Verulanus, Giovanni Antonio Sulpizio da Veroli, 1445/50–1513) je še posebej znan po svojem delu Grammatica (znano tudi kot Sulpicianum opusculum lege feliciter), ki je prvic izšlo 1475.158 Gre za normativno šolsko slovnico na elementarni ravni, ki je po zasnovi v veliki meri podobna Perottijevi slovnici. Kot glavni vir lahko navedemo Prisciana, po mnenju Padleya (1976: 18) pa delo vsebuje še precej srednjeveške slov­nicarske miselnosti. Kljub temu ga lahko skupaj s Perottijem in Vallo štejemo med pionirje novega humanisticnega slovnicarstva. Zgradba dela je naslednja: examen (a 2a–a 6b), [etymologia]: nomen et pronomen (a 7a–d 2b), verbum (tvorba preterita in supina) (d 2b–e 1a); constructio partium orationis (e 1b–g 3b); de versuum scansione, de syllabarum quantitate, de pedibus, de metris (g 4a–k 6a). delitev snovi je nepregledna in marsikdaj nenavadna, sama snov pa je podana skrbno. Španski humanist Antonio Nebrija (Aelius Antonius Nebrissensis, 1444–1522) je bil s svo­jim delom Introductiones in Latinam grammati­cen cum longioribus glossematis159 (1481, vec iz­daj z razlicnimi naslovi) prisoten tudi v Franciji in Italiji. Gre za šolsko slovnico, kjer lahko avtorjevo noto zaznamo predvsem v komentarjih. V predgovoru priporoca v študij anticne gramatike, kot so Sergius, Phocas, diomedes, Servius, Asper itd. donata in Prisciana sicer ne omenja, verjetno zato, ker je bila naslonitev nanju samoumevna. delo sestavlja pet knjig: 158 Nam je bil dostopenizvod iz leta 1485, sicer s. l., s. n. (dostopno na http://gallica.bnf.fr/). Prim. tudi Padley (1976: 18) in CtLF (2004: 1244). 159 delo nam ni bilo neposredno dostopno. Podatki o delu so povzeti po CtLF (2004: 1245). Prim. tudi Padley (1976: 18–19). 1. knjiga: deklinacije in konjugacije, tvorba glagolov, vaje (20 strani); 2. knjiga: nomen (genus, declinatio, anomalia), verbum (praeteritum, supinum, coniugationes) (53 strani); 3. knjiga: partes orationis (vprašanja in odgovori; zamenjave); figurae constructionis (24 strani); 4. knjiga: constructio partium orationis (39 strani); 5. knjiga: prosodia, de metris, de accentibus (49 strani). Posamezne izdaje vsebujejo še dodatna poglavja. Avtorskega je po Padleyjevem (1976: 19) mnenju zelo malo, a je delo dragoceno že zaradi zbranega ma-teriala. Omembe vredno je, da v 4. in 5. knjigi uporablja španski jezik, in sicer predvsem za prevode latinskih glagolov in skladenjskih primerov. Nebrija je tudi avtor že omenjene prve španske slovnice iz leta 1492 Grammática de la lengua castellana.160 Italijanski humanist in tiskar Aldo Manuzio (Aldus Manutius, 1449/50–1515) je izdal dve pomembni slovnici: Rudimenta grammatices Latinae linguae (1501) in Institutionum grammaticarum libri quatuor (1508; prva izdaja verjetno že 1493). Rudimenta se naslanjajo predvsem na donata, Priscian je vir le za poglavji o glagolu in zaimku. Institutiones pa nam kažejo tudi poznavanje drugih anticnih slovnicarjev. Institutiones obsegajo štiri knjige:161 1. knjiga: de grammatica, syllaba, dictio; nomen; pronomen (64 strani); 2. knjiga: verbum (64 strani); 3. knjiga: constructio verbi, nominis, participii; figurae constructionis (87 strani); 4. knjiga: metrika (150 strani); grška abeceda, hebrejska abeceda(44 strani). Opazna je ne­koliko vecja raba gršcine. Slovnico sta gotovo poznala despauterius in Linacre. Manutius je vplival na prvo hrvaško slovnico z zacetka 16. stoletja, na Bohoricevo slovnico pa ni imel opaznega vpliva. Celotni opus flamskega šolnika in slovnicarja despauterija (johannes despauterius, Johannes van Pauteren, okr. 1460/80–1520) je v letih 1537–1538 izdal Robertus Stephanus (Robert estienne) v Parizu pod naslovom Commentarii grammatici.162 Gre za obsežno delo (vec kot 600 strani), ki kot vire imenuje tudi Perottija, Sulpicija, Manuzia ter Nebrijo. delo je imelo še posebej velik vpliv v Franciji, kjer je dokoncno izrinilo Doctrinale Alexandra de Villa dei. Še posebej je zanimivo delo Rudimenta (ki je prvo poglavje v skupni izdaji; str. 2–21): gre za povzetek celotne latinske slovnice (s skladnjo vred) v kratkih vprašanjih in odgovorih. temu sledi obravnava delov govora (str. 23–180), skladnja (181–354), ars versificatoria (355–600), de figuris (601–625), ars epistolica (626–647) in orthographia (648–692). Nam dostopno delo Grammaticae institutionis libri .eptem [1534], ki je sicer vsebovano v gornji izdaji (= etimologija in skladnja), ima naslednjo zgradbo: de nominum generibus (A3a–C 3b), declinationes rectae (C 4a–G 7a), de heteroclitis (G 7a–K 7a), de comparationibus (G 7a–L3b), de praeteritis et supinis (L3b–O 7a), de verbis defectivis et anomalis (O 7b–P 6b), de verborum formis (P 6b–P 8b), syntaxis (Q 1a–b 5b), de ordine declarationis grammaticae et de syntaxi reciprocorum (b 6a–b 8b); de signis, de vi graduum comparationis, de numeris (c 1a–[d 2b]; zadnje strani manjkajo). Zdravnik in humanist thomas linacre (Linacer, ok. 1460–1524) je bil osrednji slov­nicar tega casa v Angliji. Zelo ga je zaznamovalo potovanje v Italijo, kjer je bil med drugim 160 delo nam je bilo dostopno v prepisu na www.jabega.net/nebrija. 161 Fotografije posameznih strani obsežnega dela se nahajajo na spletu, v celoti pa nam delo ni bilo dostopno. Opis knjig je povzet po CtLF (2004: 1246). Prim. tudi Padley (1976: 19), Jensen (1998: 247–285). 162 Celotno delo je povzeto po CtLF (2004: 1247). Prim. tudi Padley (1976: 20). Nam sta bili dosto­ pni deli Grammaticae institutionis libri .eptem (dilingae, [s. a.], napisano 1534, knjigo hranijo v NUK-u) in Exercitationes pueriles de Grammaticae et octo orationis partibus. Praeterea: Con- structionis quaestiunculae seu regulae (Basileae, 1527). tudi gost Alda Manuzia. Posmrtno je izšlo njegovo naj­bolj vplivno delo De emendata structura Latini sermonis (1524),163 ki je na angleških164 in tudi mnogih celinskih uni-verzah postalo ob Priscianu kmalu ena vodilnih avtoritet. Sestavlja ga šest knjig, od katerih se jih kar pet ukvar­ja s skladnjo. Linacre pogosto navaja donata in Prisciana, Servija in diomeda, sklicuje se tudi na stoike in Apoloni­ja. Znan mu je Gaza, pozna pa tudi dela svojih predhodni­kov (Perotti, Sulpitius, Manutius, Valla). Zgradba dela je naslednja: 1. knjiga: de octo partibus: nomen, pronomen, verbum, participium, praepositio, adverbium, interiectio, coniunctio (3–55); 2. knjiga: de partium enallage (56– 77); 3. knjiga: de constructione nominum et pronominum (78–119); 4. knjiga: de constructione verbi et participii (120–173); 5. knjiga: de non declinatarum constructione (174–204); 6. knjiga: de constructionis figuris (204–287). Jezuit Manuel Álvares (emmanuel Alvarus, 1526– 1583) je leta 1572 v Kölnu izdal slovnico De institutione grammatica.165 Kot vire izrecno omenja Varona, Kvintili­jana, Proba, diomeda, donata in Prisciana, cigar vpliv je najocitnejši. Kljub pozni letnici lahko v tem delu še vedno zaznamo nekatere ostanke srednjeveškega latinskega slov­nicarstva. Slovnica je zelo obsežna: v nam dostopni izdaji iz leta 1596 obsega poleg uvoda kar 544 (oštevilcenih) strani. Namenjena je bila jezuitskemu pouku latinšcine in kot tako so jo tudi veliko uporabljali. Hkrati pa prav dejstvo, da je slovnica veljala za jezuitsko, mocno omejuje možnost nje­nega vpliva na Bohorica. Zgradba dela je naslednja: uvod (*2a–*4a), declinatio: nominum, pronominum; coniuga­tio verborum (1–112); rudimenta (osnove delov govora) (113–156); praecepta de constructione (156–158); genera et declinatio nominum (158–226); preaterita in supina ver­borum (226–256); de constructione octo partium orationis (257–444); dymensio syllabarum (445–473), incrementum nominum et verborum (473–488); ultimae syllabae (kvan­titeta) (489–510); syllaba communis, de pedibus, de versu, de figuris, de prosodia (511–540); de Graecis verbis (na-glas) (540–544). 163 delo nam je bilo dostopno v drugi izdaji (Parisiis, 1532 [zadaj letnica 1533]), po kateri so navede­ ne tudi strani. Prim. tudi CtLF (2004: 1249) in Padley (1976: 21–23). 164 V Angliji je bila pomembnejša le še slovnica, ki sta jo izdala John Colet in William Lily (editio princeps 1527), ki pa je na tem mestu zaradi majhnega vpliva na naš prostor ne bomo obširneje opisovali. 165 dostopna nam je bila druga izdaja iz leta 1596. Za podatke o prvi izdaji prim. CtLF (2004: 1253) in Padley (1976: 28–29). Italijansko-francoski humanist (rojen v Padovi, živel v Franciji) julius caesar Scaliger (Giulio Bordone, 1484–1588) je bil prvi pomembnejši slovnicar, ki je pre­kinil dotedanji humanisticni tok latinskih slovnic. Vecina teh slovnic si je namrec predvsem prizadevala predstaviti rimsko slovnicno izrocilo v cimbolj cisti obliki. S Scaligerjem pa je zacel ta tok pocasi izgu­bljati svojo moc in v slovnicarstvo sta zace-la vdirati racionalizem ter filozofska misel (Padley 1976: 75). V Scaligerjevem jezi­koslovnem delu De causis linguae Latinae (1540)166 tako lahko opazujemo naslonitev na Aristotelovo doktrino štirih vzrokov, na kar namiguje že sam naslov.167 Scaligerja bi v naši obravnavi izpustili (saj že zaradi narave Bohoriceve slovnice nanjo ni imel nobenega vpliva), ko ne bi v veliki meri vplival na slovnico Nikode-ma Frischlina Quaestiones grammaticae (1584), ki je bila (na)pisana pri nas in si že zato zasluži samostojno obravnavo.168 Francoski humanist Petrus ramus (Pierre de la Ramée, 1515–1572) je leta 1559 napisal slovnicno delo Scholae in li­berales artes169 ter strogo teoreticno slov-nicno razpravo Grammatica (obenem je istega leta izšel tudi povzetek te slovnice v vprašanjih in odgovorih z naslovom Rudimenta grammaticae Latinae).170 Poleg tega je 1562 (najprej anonimno) izdal slovnico francošcine Grammaire, ki ji je sledilo vec (ne vec anonimnih) ponatisov.171 Glavna novost Ramovih slovnicnih del je nekompromisno formalni pristop k slovnicni teoriji, zaradi cesar bi ga lahko opisali kot nekakšnega pradedka strukturalizma. Njegova slovnica ima jasno hierarhicno strukturo, ki jo vidimo na naslednji shemi iz druge izdaje njegove francoske slovnice (Ramus 1590): 166 delo je dostopno naspletni strani: http://alfama.sim.ucm.es/dioscorides/consulta_libro.asp?ref ­=B19340576. Prim. tudi CtLF (2004: 1251). 167 Vzroki, o katerih govori, so: causa materialis (materialna osnova jezika), causa formalis (vzrok, ki nadeva obliko tej materialni osnovi), causa efficiens (nanaša se na tistega, ki nadeva materiji obliko) ter causa finalis (koncni produkt). 168 Glej poglavje 6.1. 169 dostopen nam je bil izvod iz leta 1578 (NUK). 170 Izvod, v katerem sta obe deli (Grammatica in Rudimenta), nam je bil dostopen v NUK-u v izdaji iz leta 1571. Grammatica obsega poglavje o etimologiji (str. 1–71) in skladnji (71–110). O Ramo-vem latinskem slovnicnem delu prim. tudi CtLF (2004: 1252) in Padley (1976: 77–94). 171 Opis te slovnice je v poglavju o francoskih slovnicah ljudskih jezikov. Petrus Ramus, Gram-matica latino-franci-ca (1590) Slovnico deli zgolj na etimologijo in skladnjo. Prozodija in pravopis mu ne predsta­vljata locenih delov, ampak teceta skozi vso slovnico »kot kri in duh skozi celo telo« (ut sanguis et spiritus per universum corpus). Najvecji vpliv je imel Ramus v protestantski Nemciji.172 Vendar pa zaradi dejstva, da je Melanchthon svojo logiko, ki je bila v splošni rabi na protestantskih univerzah, naslanjal na Aristotela, scasoma prišlo do trenj med aristotelijanci in ramisti.173 Zmagali so aristote­lijanci, saj so imeli luteranci ramisticne misli za poganjek kalvinizma; luteranci so seveda podpirali Philipa Melanchthona, ki je bil sam luteranec. Mnogo bolj kot na slovnicarstvo je Petrus Ramus sicer vplival na logiko, retoriko in šolstvo nasploh. *** 172 O tem Padley (1976: 94). 173 Ramus je bil namrec naklonjen Platonovi filozofiji »zavoljo njegove preprostosti in uporabne narave njegove dialektike« in je zavracal Aristotelovo teorijo (seveda to ne pomeni, da je ne upo­ števa). Najbolj ociten napad na Aristotela lahko beremo v delu Aristotelicae animadversiones, 1543. Na koncu moramo omeniti še tri manj pomembna dela, ki so bila tako ali drugace tesno povezana s prostorom, v katerem je deloval Bohoric. Med prvimi moramo omeniti latinsko slovnico tübinškega profesorja gršcine Martina Crusija (Crusius/Kraus, 1525–1607), ki je s slovenskimi protestanti gojil redne stike. Leta 1563 je izdal svojo slovnico Grammatica Latina, cum Graeca congruens, ki jo je, kakor bomo videli pozneje, v Ljubljani napadel Nikodem Frischlin. Frischlin (1587: a 3a) z zado­voljstvom ugotavlja, da nihce v Ljubljani te slovnice ni poznal, kar je možno, ni pa nujno, da je tudi res, saj so bili v Ljubljani s Frischlinom zelo obzirni. Zgradba dela je naslednja:174 Crusijevo posvetilno pismo (3–9), posvetilna pesem (9), navedba vsebine (10). Quid grammatica et quae eius partes (11–15). De etymologia (14– 144): de nomine (15–60), de pronomine (60–72), de verbo (72–128), de participio (128– 133), de adverbio (134–137), de praepositione (137–140), de coniunctione (140–143), de interiectione (143–144). Examen etymologiae v vprašanjih in odgovorih (145–153). De syntaxi (154–189). Examen syntaxeos (189–194). Nomenclatura phrasesque rerum (195– 313). Formulae loquendi, partes relig. Christianae, precationes (313–322). Catalogus (323–324). druga knjiga ponovi isto razporeditev, le da bistveno razširjeno. Vdrugi knjigi so tako na primer dodana poglavja: de distinctionibus (421–423), de Calendis, Nonis et Idibus (423–436), numerorum notae et vocabula rei nummariae (436–438), de reciprocis (438–450), de prosodia (450–480), de generibus et scansione versuum (480–497), de divi­sione philosophiae (497–502). dva posamezna dela slovnice (1–2) stopnjujeta zahtevnost snovi glede na znanje. Slovnica je sestavljena na nacin vprašanj in odgovorov. Latinskim odgovorom sledi komentar v nemšcini. Po vsebini bistveno ne odstopa od Melanchthona. Besedilo pa ne kaže nobenih posebnih podobnosti z Bohoricem. Pac pa velja opozoriti na Crusijevo grško slovnico v varianti, kot jo izpricuje izdaja Pu-erilis in lingua graeca institutio iz leta 1560 (Crusius 1560), saj kaže (manjše) podobnosti z Bohoricem v razvrstitvi crk v ortografiji in v dolocenih rešitvah v preizkusih(examina). NaljubljanskistanovskišolisovcasuBohoricevegaslužbovanjarabilipoMelanchtho­novi slovnici oblikovan ucbenik Quaestiones grammaticae (Schmidt 1963: 47, 49). Ker je bilo takšnih del veliko, bi težko ugotovili, katero verzijo so na stanovski šoli tudi dejansko uporabljali. tovrstne priredbe so prinašale bistveno skrajšano in poenostavljeno besedilo MelanchthonoveMGL175 innaBohoricevoslovniconeposrednonisomoglevplivati. Nikodem Frischlin (Schmidt 1963: 101–103 itd.) je namesto vprašanj iz Melanchthona v svojem šolskem redu uvedel t. i. strassburško gramatiko, delo tamkajšnjega profesorja theophila golija (Gottlieb Golius; 1528–1600) z naslovom Educatio puerilis linguae La-tinae. Šolska slovnica v treh delih ima naslednjo zgradbo:176 Educationis puerilis pars prima (mali katekizem) (A2a–B 4b). Educationis puerilis linguae Latinae pars prima: inflexiones nominum (C 1b–d7b), pronominum (d7b–e3a), verborum (e3a–H 3b), participiorum (H 4a–H 5a). Educationis puerilis pars altera, continens praecepta Etymologiae [v vprašanjih 174 dostopen nam je bil izvod iz leta 1574 (pars prima et altera, Basileae, ex officina Oporiniana). 175 Gre za t. i. compendium Wirtembergense. dostopen nam je bil izvod Quaestiones grammaticae ex Philppo Melanthone, in usum tertiae et quartae classis scholarum, Tubingae, ex officina Urlici Morhardi. delo ni podpisano. Podobno priredbo z naslovom Grammatica Philippi Melanthonis, ad usum puerorum in breves interrogationes contracta, Witerbergae, 1544, je naredil tudi Lucas Lossius (opis dela najdemo v CR 227), vendar nam ni bila dostopna. 176 dostopen nam je bil izvod iz let 1583–1584 (Educationis puerilis linguae Latinae pars prima, duas in partes di.tributa, [et secunda et tertia] pro Schola Argentinen.i. Excudebat Io.ias Riheli- us, 1583 [I] – 1584 [II in III]). in odgovorih po istem zaporedju] (H 5b–O 4a). Nato se to še enkrat ponovi v novi knjigi: Edu­cationis puerilis pars altera continens praecepta etymologiae [v vprašanjih in odgovorih]: 1–188. Ima pa tu še: de adverbio (175–178), de praepo­sitione (178–180), de coniunctione (180–181), de interiectione (182), examen etymologiae (183– 188). Examen je napisan v vprašanjih in odgovo­rih. Besedne analize na zadnjih dveh straneh pa kažejo doloceno podobnost z Bohoricem. Sintaxis Latina sive Educatio puerilis pars tertia (1–94) vsebuje skladnjo v vprašanjih in odgovorih z obi­cajno razvrstitvijo. dodana sta: syntaxis figurata (76–89) in examen syntaxeos (90–94). Sklanjatvam so dodani posamezni primeri s prevodom v nemšcino (pribl. po 10 primerov), njihovi nemški prevodi pa ne ustrezajo Bohorice-vim v slovarckih. Najprej so samo sklanjatvene tabele s primeri in zelo malo teorije. ta se nato v drugem delu bistveno razširi in zajame vse zna­nje, ki ga denimo nudi Melanchthonova slovnica. tretji del pa obsega skladnjo, spet na ravni Me-lanchthonove, ceprav so razlike v razporeditvi snovi precejšnje. 3.3.5 SlovNicArStvo v BližNjih evroPSKihdeželAh v 16. StoletjU 3.3.5.1 Nemcija Najvecjo podobnost s položajem na Slovenskem nam kaže slovnicarstvo in odnos do jezika na nemškem prostoru.177 Podobno kot na Slovenskem tudi jezik na nemškem prosto­ru v primerjavi s Francijo in Anglijo ni temeljil na politicni enovitosti, hkrati pa Nemci niso imeli velikih literatov, ki bi služili kot model za jezik, kakor so jih imeli denimo Italijani. Zavest o enotnem jeziku je v Nemciji rastla iz zavedanja o skupni germanski zgodovini in iz raznih teorij o skupnem 'prajeziku', ki ga je na primer uvedel Noetov potomec Askenas po pomešanju jezikov v Babilonu. Poleg tega so v razmišljanju o jeziku v Nemciji vseskozi prisotni misticni, kabalisticni elementi. ti so postali še posebej izraziti po Luthrovem pre­vodu Biblije,178 s katerim je dal nemšcini nekak misticni status, podoben statusu, ki so ga imeli trije obstojeci sveti jeziki.179 tak status je bil podprt tudi teoreticno, saj je bil Luther v 177 Kjer ne navajam drugace, povzemam splošne podatke po Padley (1988: 244–264). 178 Pred Luthrovo Biblijo poznamo še 14 visokonemških prevodov in štiri nizkonemške (Luther je izdal Novo zavezo 1522, celotno Biblijo pa 1534). Vpliv Luthrove Biblije na razvoj nemšcine je bil zelo velik. 179 Prim. Padley (1988: 250–251); Padley (1985: 85–89); podobno tudi eco (2003: 97, 320). O tem tudi poglavje 5.1.6. veliki meri zavezan spisom nemških mistikov, hkrati pa je podedoval deloma kabalisticno izrocilo, ki verjame, da sveti jeziki, še posebej hebrejšcina, vsebujejo božje skrivnosti.180 Podobno, kot je Bohoriceva slovnica tesno povezana z nastajanjem in jezikom dalma­tinove Biblije, tudi nemški slovnicarji v 16. stoletju stojijo v senci Martina Luthra – nekateri to celo izrecno poudarjajo (npr. Clajus 1578). V Nemciji so se še posebej borili proti srednjeveškim slovnicam, doktrini modistov, še zlasti pa proti dvema deloma, ki sta bili (razen v Franciji) na crni listi evropskih huma­nisticnih slovnicarjev: Doctrinale Alexandra de Villa dei in Graecismus evrarda iz Bethu­ne (Évrard de Béthune, eberhardus Bethuniensis).181 takšno vzdušje je omogocalo prodor humanisticnih idej tudi v razmišljanje o jeziku. Slovnice ljudskega jezika so na nemškem prostoru sicer nastale dokaj pozno, je bilo pa toliko bolj živo latinsko slovnicarstvo. Poleg tega slovnice ljudskega jezika v Nemciji predstavljajo zgolj zadnjo stopnico v sicer dolgem nemškem izrocilu izdaj donata s primeri, prevedenimi v nemšcino. V 16. stoletju so na nemškem prostoru izšle štiri slovnice nemškega jezika. [1534] Valentin Ickelsamer Ein Teütsche Grammatica /.../ [Augsburg?] 1573 Laurentius Albertus Teutsch Grammatick oder Sprachkunst. Certissima ratio discendae, augendae, propagandae, conservandaeque linguae Alemannorum sive Germanorum, grammaticis regulis et exemplis comprehensa et conscripta Augsburg; prva popolna slovnica nemškega jezika 1574 Albert Ölinger Underricht der Hoch Teutschen Spraach Strassbourg; ni jasno razmerje z Albertovo slovnico, zelo uporabljana 1578 Johannes Clajus Grammatica germanicae linguae ... ex bibliis Lutheri Germanicis et aliis eius libris collecta [Leipzig]; zelo uporabljana, Luthrova nemšcina dela Alberta (1573), Ölingerja (1574) in Claja (1578) so povezana s skupno odvisno­stjo od latinske slovnice Philipa Melanchthona, druži pa jih tudi dejstvo, da rabijo pravila iz latinskih in francoskih slovnic. Kakor ugotavlja Padley (1988: 261), je francoski element še posebej prisoten pri Ölingerju, ki je crpal iz francoskih gramatik, izdanih v Nemciji in namenjenih nemškim uporabnikom. Navedene slovnice so za našo obravnavo še posebej zanimive, saj lahko prav na pod-lagi primerjave Bohoriceve BH 1584 s temi slovnicami ugotavljamo, v cem pri prirejanju Melanchthona in vpetosti v evropski jezikoslovni prostor Adam Bohoric sledi splošnim tendencam in v cem od njih odstopa. Pedagog Laurentius Albertus (ok. 1540 do ok. 1583; študiral v Wittenbergu) je leta 1573 v Augsburgu izdal prvo nemško slovnico, ki temelji na latinski predlogi: Teutsch Grammatick oder Sprachkunst.182 Glavni vzor za slovnico je nedvomno Melanchthonova 180 O tem piše Padley (1988: 251). 181 Kot navaja Padley (1988: 245), je bila raba ucbenika Doctrinale v stolni šoli v Münstru prepove­ dana že 1480. 182 delo nam je bilo dostopno v kriticni izdaji (Müller-Fraureuth 1895). MGLv eni izmed izdaj, CtLF (2004: 3502) pa navaja kot možne vplive še Prisciana, donata ter Roberta esti­enna. Slovnica je napisana v latinskem jeziku z nem­škimi primeri. Namen slovnice in vzroki za njen nastanek so opi­sani v posebnem delu uvoda z naslovom Vtilitas et fi­nis huius Instituti (Albertus 1573: a 2b–a 6b): sosednja ljudstva želijo znati nemški jezik, ker ga potrebujejo v komunikaciji; mnogi Nemci delajo v govoru slovnicne in skladenjske napake – slovnica pa bi to pomagala od­praviti; mnogi narodi, katerih jezik je zgolj skvarjena oblika latinšcine, že imajo slovnico – zakaj je torej ne bi imela še nemšcina, ki je ex se nata (rojena iz same sebe); ce bi imela nemšcina že prej slovnico, ne bi bila do te mere razpršena v narecja; nepoznavanje slovnice lahko vodi tudi v nerazumevanje Biblije v nemšcini; obramba proti vdoru tujega v nemšcino so slovnicna pravila; slovnicna pravila pa so podana po analogiji z latinskimi, da jih bodo lažje razumeli ucenci, ki že zna­jo latinsko. Zgradba dela je naslednja: posvetilno pismo in namen slovnice ()( 2a–a 7b), de grammatica (A 1a–A 3a), orthographia (A 3b–C 1b), figurae dictionum (C 1b–C 3a), prosodia (C 3a–C 5a), etymologia (C 5a–M 5a): articulus (C 5b–d 2b), nomen (d 2b–G 6a), pro-nomen (G 6b–H 3a), verbum (H 3b–K 7b), participium (K 7b–K 8b), adverbium (L 1a–L 8b), praepositio (M 1a–M 3a), coniunctio (M 3a–M 5a); syntaxis (M 5b–N 7b): syntaxis nominum (M 5b–M 8a), constructio no-minum cum verbis (M 8a–N 6a), adverbium (N 6a–N 6b), coniunctio (N 6b–N 7a), praepositio (N 7a–N 7b); prosodia [drugic]: de carminibus, de pedibus, de quan­titate syllabarum, de scansione (N 8a–O 6a). Notarius publicus Albert Ölinger (2. pol. 16. stol.), najverjetneje pripadnik protestantske vere, je kot rezultat izkušenj in potreb, ki so se pokazale ob poucevanju francoskih veljakov, ki so se želeli nauciti nemško, leta 1574 v Strassbourgu izdal slovnico Un­derricht der Hoch Teutschen Spraach.183 Glavni vzor mu je Melanchthonova MGL, Padley (1988: 261) pa navaja kot možne vplive še naslednje francoske slovni­ce: Pillot 1550 (= 1586), Garnier 1558 (= 1591), Cau­chie (Grammatica Gallica, suis partibus absolutior quam ullus ante hanc diem edideret, 1570), verjetno tudi dubois 1531. Zanimivo je tudi razmerje z Alberto- 183 Uporabljali smo faksimile izdaje z letnico 1574 (ur. Monika Rösing-Hager, 1975). Prim. tudi CtLF (2004: 3503). vo slovnico, saj je medsebojni vpliv prevec ociten: drug o drugem namrec molcita in trdita, da sta popolnoma izvirna. Vprašanje je le, kdo je prepisoval. Možno bi bilo tudi, da sta uporabljala isti model.184 Slovnica je napisana v latinskem jeziku z nemškimi primeri. Kar se tice namena slov-nice, Ölinger (1574: *4b) ponavlja prvo in tretjo Albertovo tocko (Albertus 1573: a 2b–a 3b). Zgradba dela je naslednja: uvod in posvetilo Alberta Ölingerja; Ioan. Sturmii senten­tia, de cognitione et exercitatione linguarum nostri seculi (*2a–*8a); literae (1–22); etymo­logia (23–171): partes orationis (23), articulus (24), nomen (25–82), pronomen (83–94), verbum (94–154), participium (155–157), adverbium (157–166), praepositio (166–169), conjunctio (170–171), interiectio (171); syntaxis (172–192): constructio nominum (172– 176), constructio verborum (176–182), constructio participiorum (182–183), constructio pronominum (183–184), constructio adverbiorum (184–186), constructio praepositionum (187–190), constructio conjunctionum (190–192); prosodia (192–201). Ölingerjevo slovnico so veliko uporabljali po celi protestantski Nemciji (Padley 1988: 262), verjetno tudi zato, ker je pisana s posluhom za dejanske potrebe tedanjih bralcev in ucencev. Šolnik in slovnicar johannesclajus (1535– 1592; Johann Klaj; študiral v Leipzigu in Wit-tenbergu) je leta 1578 v Leipzigu izdal slovnico Underricht der Hoch Teutschen Spraach.185 tudi njemu je glavni vzor Melanchthonova MGL, go-tovo tudi donat, verjetno pa je poznal tudi svo­ja predhodnika (Alberta in Ölingerja). Od vseh nemških slovnic kaže najvec skupnih potez z Bo­horicevo BH 1584. Slovnica je napisana v latin­skem jeziku z nemškimi primeri. Kakor izvemo iz uvoda (Clajus 1578: )( 2a–)( 8b), je glavni namen slovnice kodifikacija jezika Luthrove Biblije. Zgradba dela je naslednja: uvod ()( 2a–)( 8b), de grammatica (1), orthographia (1–10), prosodia (10–15), etymologia (15–211): articu­lus (16–18), nomen (18–81), pronomen (81–93), verbum (93–186), participium (186–188), adver­bium (188–198), coniunctio (198–200), praepo­sitio (200–211); syntaxis (213–257): articulorum (213–215), nominum (215–226), pronominum (226–229), verborum personalium (229–243), verborum impersonalium (243–245), participi­orum (245–246), adverbiorum (246–248), coni­unctionum (249–252), praepositionum (252–256), appendix (256–257); de metaplasmis seu figuris orthographicis (258–261); de ratione carminum 184 O sporu vec v Jellinek (1913: 65–66 [1. knjiga]). 185 Uporabljali smo faksimile omenjene izdaje (ur. Rössing-Hager 1973). Prim. tudi CtLF (2004: 3504). veterum apud Germanos (261–272; metrika starih nemških besedil); de ratione carminum nova (272–279; nova metrika). Kot poudarja Padley (1988: 263–264), je Clajeva slovnica zelo pomembna za uveljavi­tev Luthrove nemšcine. Veliko so jo uporabljali predvsem v srednji Nemciji pa tudi drugod. Zadnjo izdajo je doživela še leta 1720. Cetrta, po letnici nastanka prva nemška slovnica Valentina Ickelsamerja (ok. 1500 do ok. 1541) Ein Tesche Grammatica, ki je nastala okrog leta 1534, za nas nima posebnega pomena, saj je bil njen vpliv zaradi majhnega odmeva v 16. stoletju zanemarljiv.186 Kakor lahko razberemo iz uvoda, je Ickelsamer kriticen do prevodov Donata iz 15. stoletja in odklanja prevajanje latinskega modela slovnice v nemšcino (Ickelsamer 1534: a 2a–a 3b). Njegov cilj je predvsem verske narave: nauciti cim vecjo množico ljudi brati Biblijo in se s tem vkljuciti v aktualne verske razprave.187 Od obravnavanih nemških slovnicarjev se Ickelsamer locuje predvsem po tem, da meni, da se rojenim govorcem ni treba uciti paradigem, ampak jim zadostuje prikaz, kako govoriti in pisati slovnico (v tem je mnogo pred svojim casom; Ickelsamer 1534: a 1b). Zato je njegova slovnica precej retoricna: slovnicna pravila uci s primeri. Štirideset strani slovnice posveti crkam in pravopisu, pet pa locilom, tako da mu ostane samo osem strani za obdelavo »nemških besed«. 3.3.5.2 Francija Francosko slovnicarstvo188 je lahko imelo na Slovenskem zgolj posreden vpliv, kljub temu pa je njegovo poznavanje koristno za sam vpogled v razumevanje evropske misli o jeziku. Medtem ko so v Nemciji v 16. stoletju nastale štiri nemške slovnice v pravem pome-nu besede, je v Franciji nastalo približno 35 gramatik in pravopisnih razprav (v Italiji pa denimo kar okrog 60). Tudi v Franciji niso imeli klasicne književnosti v ljudskem jeziku (kakršno so v Italiji pisali Dante, Petrarka in Boccaccio), je pa bilo v primerjavi z nemšcino ali slovenšcino nekoliko lažje oblikovanje jezikovne norme, saj jo je narekovala politicna avtoriteta. Podobno kot je bila na slovenskem prostoru slovenšcina v razmerju do nemšcine in latinšcine, je bil francoski jezik na francoskem prostoru v podrejenem položaju glede na latinšcino. Nekateri so celo menili (Padley 1988: 320), da je nemogoce, da bi kdaj postal prenosnik znanosti in kulture. Kljub vsemu pa situacije ne moremo v celoti primerjati s slovensko. Vcasu, ko so pi-sali ljudske slovnice francošcine, je bila obramba francošcine predvsem boj proti diglosiji, proti položaju, ko so bili nižji tipi pisanja v francošcini, resnejša znanost pa v latinšcini. Za razliko od Nemcije v Franciji ni tako mocne opozicije proti srednjeveškim slovni-carskim metodam: popravljene verzije dela Doctrinale Alexandra de Villa Dei se pojavlja­ 186 Ohranjen imamo denimo en sam izvod prve izdaje (faksimile v: Fechner 1972). 187 To je še posebej razvidno iz uvoda v njegov abecednik Die rechte weis aufs kürtzi.t le.en zu ler­ nen (1527: a 2a–a 5a), katerega faksimile je tudi dostopen v Fechner (1972). O Ickelsamerju tudi Padley (1988: 256–257) in CTLF (2004: 3501). 188 Kjer ne navajam drugace, povzemam splošne podatke o francoskem slovnicastvu po Padley (1988: 319–487). jo vse do 1540; seveda pa lahko opazujemo tudi mocen prodor Perottijeve in Sulpicijeve slovnice.189 Težnja po iskanju podobnosti ljudskega jezika z latinšcino, ki jo lahko opazujemo po celotni Evropi, je mocno prisotna tudi v prvih slovnicah francošcine. Naslonitev slovnic na latinsko slovnicarsko izrocilo je bila v izhodišcu tudi najlažja, saj je vsak ucenec poznal vsaj Donatovo Ars minor. 1533 Charles de Bovelles Liber de differentia vulgarum linguarum, et Gallici sermonis varietate Pariz; ni slovnica; francošcina se mora zgledovati v slovnici po latinšcini 1531 Jacques Dubois In linguam Gallicam isag.ge, una cum eiusdem Grammatica Latino-Gallica, ex Hebraeis, Graecis et Latinis authoribus Pariz; obširni obravnavi fonetike in etimologije sledi prva francoska slovnica v pravem pomenu besede; skladnje ni 1544 Jean Drosée Grammaticae quadrilinguis partitiones Pariz; slovnica latinšcine, gršcine, hebrejšcine in francošcine 1550 Louis Meigret Le Tretté de la grammere françoeze Pariz; odmik od latinskega modela, skuša temeljiti na rabi 1557 Robert Estienne (Robertus Stephanus) Traicté de la grammaire françoise Pariz; posnetek Duboisa in Meigreta; tudi v latinski verziji 1562/ 1572 Pierre de la Ramée Gramere / Grammaire / Gram-matica Latino-francica strogo strukturirana slovnica Kot tipicen prikaz tovrstnega nacina razmišljanja velja omeniti Liber de differentia vulgarum linguarum, et Gallici sermonis varietate izpod peresa Charlesa de Bovellesa (Pariz, 1533),190 ki sicer ni slovnica v klasicnem pomenu besede. Latinšcina je, kot pravi Bovelles (Bouvelles, Bouvillius), imuna na spremembe in stabilna proti francošcini, ki je razdeljena na narecja, nestabilna in ne more služiti kot model. Zato lahko samo latinšcina predstavlja model za slovnico francošcine. Jacques Dubois (Jacobus Sylvius Ambianus), zdravnik in slovnicar (1489–1555), je 1531 v Parizu izdal prvo francosko slovnico v pravem pomenu besede z naslovomIn lingu-am Gallicam isag.ge, una cum eiusdem Grammatica Latino-Gallica, ex Hebraeis, Graecis et Latinis authoribus.191 Ta gramatika se je pojavila ravno v casu, ko je izpricanih vec izdaj latinskih slovnic. V Parizu je bilo med letoma 1500–1530 natisnjenih po nekaterih štetjih nic manj kot 82 slovnic klasicnih jezikov. Gre za razlicna dela avtorjev, kot so Despauterius, Valla, Melanchthon, Erasmus, Manutius, Sulpitius, Nebrija in seveda Donat ter Priscian. Najbolj razširjen je bil Despauterius. Je pa Dubois gotovo poznal tudi Linacrovo delo De emendata structura Latini sermonis (1527). V uvodu navaja vrsto latinskih anticnih in hu­manisticnih slovnic, sledi pa tradiciji francoskih donatov. 189 O zadnjih dveh slovnicah gl. poglavje 3.3.4. 190Delo nam je bilo dostopno v tej izdaji (107 strani). V prvem delu se ukvarja »z napakami ljudskih jezikov«, kjer podaja nekakšno primerjavo nekaterih evropskih jezikov ter pregled posameznih samoglasnikov in soglasnikov (5–47); nato sledijo po abecedi francoske besede, ki imajo latinski ali grški izvor (48–90); nato de hallucinatione (spet izvor dolocenih poimenovanj in spremembe glede na gršcino/latinšcino; str. 91–107). Prim. Padley (1988: 330–331). 191 Delo nam je bilo dostopno v omenjeni prvi izdaji. Prim. tudi Padley (1988: 332–333). Vecina dela je posvecenega zgodovinski obravnavi fonetike in etimologije (v današnjem smislu), nato sledi obravnava delov govora: Grammatica Latino-Gallica. Delo je napisano v latinšcini. Zgradba dela je naslednja: posvetilo kraljici, nagovor bralca, errata, notae literarum (a 1b–a 8b); isag.ge (uvod v francosko fonetiko); grammatica latino-gallica (90–159): nomen (90– 105); pronomen (105–113), verbum (113–139), adverbium (140–149), participium (150–151), conjunctio (152–154), praepositio (154–159), in-teriectio (159). Duboisova slovnica je imela precejšen vpliv na druge francoske slovnice (npr. Meigret, Esti­enne). Za našo obravnavo je Dubois pomemben predvsem kot predstavnik slovnicarjev, ki so si zaradi želje, da bi se prilagodili latinski shemi, celo pripravljeni izmišljati nenavadne oblike tako v slovnici kakor pravopisu. Srecuje pa se, kakor priznava (Dubois 1531: a 4a), z velikimi težava-mi, kako najti ratio francošcine, kako najti slov­nicna pravila v pravem pomenu besede: kako torej vpreci francošcino v (latinska) pravila. Na latinski model se naslanja tudi Jean Drosée v svojem delu Grammaticae quadrilin­guis partitiones,192 izdanem 1544 v Parizu. Gre za slovnico latinšcine, gršcine, hebrejšcine in francošcine: ta je podana v francoskem jeziku. Vveliki meri temelji na Duboisu, skladnja se naslanja na Linacrovo. Dolocen odmik od latinskega modela predstavlja slovnica z naslovom Le Tretté de la grammere françoeze,193 ki jo je 1550 v Parizu izdal Louis Meigret (ok. 1500 do ok. 1558). Delo je napisano v francošcini in skuša temeljiti na rabi, kljub temu je ociten vpliv Prisciana in francoskih predhodnikov. Zgradba dela je naslednja: uvod bralcu (4–7), samoglasniki, soglasniki, deli govora, clen (8–27), ime (28–62), zaimek (62–82), glagol in deležnik (82– 160), predlog (160–169), prislov (169–176), veznik (176–178), medmet (178–179), naglas in intonacija (179–190), locila in skladenjske opombe (190–196). Slovnicar, slovaropisec in izdajatelj Robert Estienne194 je že leta 1540 v Parizu izdal osemstransko knjižico o sklanjanju, 1557 pa še slovnico francoskega jezika Traicté de la grammaire françoise195 (najprej v francoskem, nato še v latinskem jeziku). V uvodu ute­ 192 Slovnice nismo imeli na voljo. Podatki so povzeti po Padley (1988: 334). 193 Delo nam je bilo dostopno v kriticni izdaji (Foerster 1888). Prim. tudi Padley (1988: 334–335) in CTLF (2004: 2205). 194 Pomembnejši od Roberta je njegov brat Henri, ki ni napisal nobene slovnice, je pa zelo vplival na francosko misel o jeziku s svojim razmišljanjem o vzporednosti in sorodnosti francošcine z gršcino. Takšna sorodnost naj bi dvigala francošcino po pomembnosti nad ostale jezike, ki se z gršcino manj ujemajo, celo nad latinski jezik. To se še posebej kaže v delu Traicté de la conformi­ té du language François avec le Grec (1565) in v grško-francoskem Thesaurus Graecae linguae (1572). O tem vec Padley (1988: 343). 195 Dostopna nam je bila francoska izdaja iz leta 1569: Traicté de la grammaire françoi.e, Pariz. Prim. Padley (1988: 339–340) in CTLF (2004: 2207). Robert Estienne, Traicté de la grammaire Petrus Ramus, Grammatica latino-francica françoise (1569) (1590) meljuje svojo slovnico s tem, da sta njegov pravopis in jezik ustreznejša kot pravopis pri Meigretu ali jezik pri Duboisu. Kljub temu pa gre pri slovnici v veliki meri prav za posnetek omenjenih dveh slovnic. Zgradba dela je naslednja: uvod (3–4), crke, zlogi, besede, stav­ki (5–15), ime (15–21), clen (21–24), zaimek (24–37), glagol (37–82), deležnik (82–84), prislov (84–96), veznik (96–98), predlog (98–101), medmet (102–103), »spremembe crk v latinskih besedah glede na francoske« ipd. (103–128). Natemmestumoramoomenitišedveslovnici Petra Rama196 (Petrus Ramus, Pierre de laRamée):Gramere (1562) z bolj znano in razširjeno prenovljeno izdajo Grammaire (1572)197 vfrancošciniinnjenlatinskiprevod Grammatica latino-francica.198 Ramus je poznal domala vse francoskepredhodnike (Dubois, Meigret,Estienne, Pillot, Garnier,Cauchie;omenja tudi druge),polegtegajegotovonanjvplivalPlatonovinVaronovprincipdihotomije. Zgradba (za našo obravnavo zanimivejšega) latinskega prevoda je naslednja: uvod in posvetila (*2a–*8b), vocales, semivocales, mutae, syllabae, accentus et apostrophos (1– 196 O Ramu gl. tudi poglavje 3.3.4. 197 Druga izdaja (Pariz, 1572) nam je bila dostopna v posnetkih v elektronski obliki na gallica.bnf.fr. Prav tako tudi njen ponatis iz 1587 (Pariz). Prva izdaja nam ni bila dostopna, je pa sila redka. O Ramu tudi CTLF (2004: 2209, 2211). 198 Dostopna nam je bila druga (komentirana) izdaja iz leta 1590, izdana v Frankfurtu. 32); nomen (32–45), pronomen (45–47), verbum (48–69), adverbium (69–72), conjunctio (73–74); syntaxis (skladnja vseh delov govora) (75–126); de ratione Francicorum versuum in rhytmis atque metro (127–137). Ramova slovnica je strogo strukturirana, snov pa predstavljena v uvodnih grafih z binarno delitvijo. Posebej moramo omeniti še francoske slovnice, namenjene nemškemu bralstvu. Te so vsebovale (kakor domala vse slovnice od Ramove Grammaire pa vse do Port-Royala) zelo malo novega, sploh pa ne kake pomembnejše jezikovne teorije. Njihova raven ni vec akademska; vecina jih je usmerjena zgolj k osnovnim pedagoškim ciljem in ne vsebujejo nikakršne pomembnejše jezikovne teorije. 1550 Jean Pillot Gallicae linguae institutio Pariz; najbolj brana francoska slovnica v 16. stoletju; vzor nemškim slovnicam francošcine 1558 Jean Garnier Institutio Gallicae linguae in usum juventutis Germanicae, ad illustrissimos juniores Principes, Landtgravios Hessiae, conscripta Ženeva; namenjena njegovim nemškim ucencem; protestantski begunec, kalvinist 1570 Antoine Cauchie Grammatica Gallica, suis partibus absolutior quam ullus ante hanc diem edideret Pariz; precej »strukturalisticen« pristop k obravnavi snovi, vec skladnje, a še vedno naslonjen na latinšcino Na prvem mestu moramo tako po letnici kakor tudi po pomembnosti omeniti slovnico Jeana Pillota (?–1592) Gallicae linguae institutio iz leta 1550.199 Izšla je v vec izdajah (najveckrat v Parizu) in je imela gotovo vec bralcev kot katerakoli francoska slovnica v 16. stoletju. Predstavljala je tudi vzor mnogim nem­škim slovnicam francošcine. Vzore bi lahko iskali pri R. Estiennu, Donatu, Duboisu in Palsgravu. Zgradba slovnice je naslednja: posvetilo in uvod (3–18), lit-terae (19–52), partes orationis: articulus (52–57), nomen (57–89), pronomen (89–122), verbum (122– 285), participium (286–293); partes orationis inde­clinabiles: adverbium (294–362), praepositio (362– 450), conjunctio (450–464). Za nas je slovnica zanimiva predvsem zato, ker kaže na nekatere modele prirejanja latinske slovnice v slovnico ljudskega jezika, ki jih je rabil tudi Bohoric (npr. upoštevanje latinskega izhodišca pri prislovih, predlogih in veznikih). 199 Dostopen nam je bil natis iz 1586 (Lugduni, apud Benedictum Rigaudum), ki pa se bistveno ne razlikuje od prvega natisa. Prim. tudi Padley (1988: 348) in CTLF (2004: 2206). Jean Garnier (ok. 1510–1574), teolog, pri­digar in slovnicar, kalvinist v sporu z luteranci, je kot begunec v Ženevi 1558 izdal slovnico Insti­tutio Gallicae linguae in usum juventutis Germa­nicae, ad illustrissimos juniores Principes, Landt­gravios Hessiae, conscripta,200 ki jo je namenil svojim nemško govorecim ucencem. Slovnica je napisana v latinšcini s francoskimi primeri in je doživela vec ponatisov. Zgradba slovnice je nasle­dnja: uvodno pismo in pesem (*2a–*4b); litterae (1–5); partes orationis: nomen (6–17), pronomen (17–34), verbum (34–66), participium (66–69), adverbium (69–71), praepositio (71–73), co-njunctio (73–74), interiectio (74–75); syntaxis (76–78). V skupino slovnic, namenjenih nemške-mu bralstvu, sodi tudi Grammatica Gallica, suis partibus absolutior quam ullus ante hanc diem edideret (Pariz, 1570), ki jo je napisal francoski slovnicar in ucitelj Antoine Cauchie (ok. 1530 do ok. 1600). Od ostalih dveh se razlikuje pred­vsem po tem, da kot metajezik poleg latinšcine uporablja tudi nemšcino. Na slovnico so verjetno vplivali Meigret, Ramus in H. Estienne. Razvidna je tudi naslonitev na latinsko slovnicarsko izroci-lo. Zgradba slovnice je naslednja:201 uvodno pismo, epigrami in uvod (f. 1–f. 7); ortho­graphia (1a–12a), etymologia (12b–86a): articulus (12a–15a), nomen (15a–27a), pronomen (27a–34a), verbum (34a–67b), participium (68a–69a), praepositio (69a–76a), adverbium (76a–83b), conjunctio (84a–84b), interiectio (85a–86a); syntaxis (86a–110b). Slovnica je skrbno strukturirana in vsebuje vec skladnje kot z njo primerljive slovnice. Slovnice za prakticno rabo, napisane v francošcini, so za našo raziskavo manj zanimi­ ve. Po vsebini so si precej podobne, veckrat je prakticno nemogoce dolociti, kdo je povze­ mal po kom. Nekaj tipicnih primerov:202 1557 Gabriel Meurier La Grammaire françoise /.../ Antwerpen 1566 Gérard du Vivier Grammaire françoise Kln 1586 Jean Bosquet Elemens ou Institutions de la langue françoise /.../ Mons Omeniti moramo tudi slovnice francošcine izpod peresa tujcev.203 Med njimi sta po­membnejši dve slovnici angleških avtorjev: 200Delo nam je bilo dostopno v izdaji iz 1591. Prim. tudi Padley (1988: 348–349) in CTLF (2004: 2208). 201Delo nam ni bilo dostopno. Podatke navajamo po CTLF (2004: 2210) in Padley (1988: 350–351). 202Vec o njih Padley (1988: 352–353). 203Vec o njih Padley (1988: 354–362). 1530 John Palsgrave Lesclarcissement de la langue francoyse* London; obširna slovnica, naslonjena na latinski model 1532 Giles Du Wes (= Dewes) An Introductorie for to lerne to rede, to pronounce, and to speake Frenche trewly London; tekmec Palsgrava * Delo nam je bilo dostopno v kriticni izdaji iz leta 1852 (ur. F. Génin), ki obsega kar 1233 strani. 3.3.5.3 Italija Italijanskoslovnicarstvo204 jeodvsehtreh,kijihvtempregledunatancnejeobravnava­mo,najdljeodmaknjenoodBohoriceveslovnice.VseodizdajeslovitegadelaLorenzaValle De linguae Latinae elegantia iz leta1471se jeslovnicarstvovItalijivrtelo predvsemokrog retorike. Zaznamovanost slovnic z retoriko je tako domala splošna znacilnost italijanskih slovnic latinšcine in italijanšcine v 16. stoletju. Pomembna locnica med Italijani in ostalimi narodi je tudi dejstvo, da so imeli pred nastankom vernakularnih slovnic v 16. stoletju že bogatoizrociloliteraturevljudskemjeziku(Dante,Petrarka,Boccaccio).Polegtegasoseše mnogo bolj kot v ostalih romanskih državah ukvarjali z vprašanjem razmerja med ljudskim jezikom in latinšcino.205 Ena od znacilnosti italijanskih slovnic je tudi, da so vse napisane v italijanšcini, ne pa v latinšcini, kar je drugod prevladujoca težnja. Hkrati pa v Italiji v na­sprotjunaprimerzrenesancnoAnglijoaliFrancijonibilocentra,kibiizpostavilposamezno narecje. VItalijisosinasprotistalemestnedržavicesštevilnimirazlicniminarecji. Prva slovnica italijanskega jezika (ki pa je bila prvic natisnjena šele na zacetku 20. stoletja) je že omenjena Grammatica della lingua toscana oziroma Grammatichetta vati­cana Leona Battiste Albertija (Leon Battista Alberti), napisana med letoma 1437 in 1441 in ohranjena v enem izvodu v knjižnici Biblioteca Apostolica Vaticana v Rimu.206 Slovnica najprej obravnava crke, nato pa po klasicnem zaporedju ime, zaimek, glagol, predlog, pri­slov, medmet, veznik. Sledi nekaj besed o izgovorjavi in solecizmih v govorjenem jeziku ter sklep. Slovnica ni imela posebnega vpliva, saj ni bila dovolj razširjena, tako da je vrsto let veljala za prvo italijansko slovnico Fortunieva slovnica (1516). Eno glavnih vprašanj, ki so zanimala avtorje italijanskih slovnic, je bilo Questione della lingua, vprašanje o tem, katero narecje vzeti za osnovo italijanske slovnice. Vgrobem se v strokovni literaturi (Padley 1988: 22) navajajo štirje poglavitni tokovi, od katerih so bili 204Kjer ne navajam drugace, povzemam splošne podatke o italijanskem slovnicarstvu po Padleyju (1988: 5–153). 205Padley (1988: 16) povzema 5 faz v razvoju pogleda na »živi jezik« v Italiji, kakor jih je opisal Faithfull (1953: 286): a) zgodnja faza, v kateri se pojmuje ljudski jezik kot prvotni naravni jezik, ki obstaja ab initio, latinšcina pa kot njegova sekundarna umetna izpeljava; ta faza je zastopana v Dantejevem delu De vulgari eloquentia; b) italijanšcina in latinšcina sta soobstajali na razlicnih ravneh ab antiquo, s tem da so italijanšcino govorili nižji sloji; to fazo predstavlja L. Bruni v svo­jem delu Le vite di Dante e del Petrarca, napisanem 1436; c) italijanšcina se je razvila iz latinšcine skozi proces alteratio in je v bistvu skvarjena oblika latinšcine; to fazo predstavljata Biondo in Alberti; c) italijanšcina je nova tvorba, nastala skozi generatio prek skvarjene latinšcine; to fazo predstavljajo npr. Machiavelli, Bembo (1525), Castiglione (1528); d) izpopolnitev teorije o »gene-ratio« pripelje do pogleda na latinšcino kot mrtvi jezik in novo ustvarjeno italijanšcino kot živi jezik. 206Delo nam je bilo dostopno v prepisu na www.liberliber.it. Prim. tudi CTLF (2004: 3201). trije tudi slovnicarsko produktivni.207 Na tej podlagi navajamo v našem pregledu temeljna slovnicna dela v 16. stoletju. a) Branilci arhaizirane oblike toskanšcine Ozirali so se k delom Danteja, Petrarke in Boccaccia ter v njih videli model za knjižni jezik. Ta tok je imel v poznejšem casu tak vpliv tudi zato, ker od konca 16. stoletja ni bilo avtorjev, ki bi lahko enakovredno parirali nekdanjim velikanom. 1516 Giovanni Francesco Fortunio Regole grammaticali della volgar lingua Ancona; dolgo veljala za prvo slovnico 1525 Pietro Bembo Delle Prose nelle quali si ragiona della volgar lingua Benetke; mnogo bolj retoricna od Fortunia, širše vplivna, avtorje 13. stol. primerja s Ciceronom 1549 Rinaldo Corso Fondamenti del parlar thoscano Benetke; prva slovnica, ki ima retoricne figure predstavljene loceno 1550 Lodovico Dolce Osservationi nella volgar lingua Benetke; prevod Donata z opazkami iz Bemba, Fortunia in s celimi poglavji iz Corsa. 1563 Lodovico Castelvetro Giunta fatta al ragionamento degli articoli et de' verbi di Messer Pietro Bembo Modena; vecina njegovega dela je sicer izgubljena 1555– 1570 Girolamo Ruscelli De' Commentarii della lingua italiana Benetke; Bembov vpliv 1575– 1576 Leonardo Salviati Regole della toscana favella Benetke; Bembov vpliv Zgodnje italijanske slovnice so v pristopu bolj podobne latinski grammatica exegetica, ki se ukvarja z rabo jezika pri pesnikih in retorjih, kakor latinski grammatica methodica, ki se ukvarja s slovnicno teorijo. Kljub temu pa so ohranile osnovno shemo in vecino izrazja latinskih slovnic. Modeli za te slovnice so bile naslednje latinske slovnice (Padley 1988: 55): Guarino Veronese: Regulae grammaticales (napisano pred 1480); Niccolň Perotti: Ru-dimenta grammatices (napisana ok. 1464, prvi natis v Rimu 1473); Sulpicij (Sulpitius Ve­rulanus): Grammatica (prvic izdana 1475). Italijanski humanist Giovanni Francesco Fortunio (ok. 1470–1517) je 1516 v Anconi izdal slovnico Regole grammaticali della volgar lingua, ki je dolgo veljala za prvo italijan­sko slovnico. Kot ideal je postavil arhaicni jezik Petrarke, Danteja in Boccaccia, in sicer predvsem zato, ker je nespremenljiv in se v njem lažje poišce pravilnost kakor v spreminja-jocem se ljudskem govorjenem jeziku. Zgradba slovnice je naslednja:208 nomi (1a–6b), pro-nomi (6b–14b), verbi (14b–22b), avverbi (22b–29a), libro secondo: ortografia (29b–47a). 207Slovnice ni ustvaril tok intelektualcev, ki so nasprotovali toskanski normi, a so imeli kljub temu arhaizirajoce nazore (glavni predstavnik je Girolamo Muzio z delom La Varchina, ki je leta 1573 izšlo v Firencah). 208Delo nam ni bilo dostopno. Natancen popis prinašata CTLF (2004: 3202) in AdC. Prim. tudi Pa-dley (1988: 54–55). Giovanni Francesco Fortunio, Regole gram-Pietro Bembo, Le prose del Bembo (1548) maticali della volgar lingua (1516) Pietro Bembo (1470–1547) je 1525 izdal v Benetkah slovnico Delle Prose nelle quali si ragiona della volgar lingua.209 Slovnica je mnogo bolj retoricna od Fortunia in je bila vplivna predvsem zaradi splošnih nazorov o jeziku, ne pa toliko jezikovnoteoreticno. Avtor­je 13. stol. primerja s Ciceronom v latinšcini, Cicero pa mu pomeni glavni model za nacin pisanja. Bembo je s svojim delom tako rekoc prvi uzakonil toskanšcino (florentinšcino) kot osnovo za italijanski knjižni jezik.210 Rinaldo Corso je 1549 v Benetkah izdal slovnico Fondamenti del parlar thoscano,211 ki se nekoliko bolj naslanja na latinsko slovnicarsko izrocilo, zgleduje pa se tudi po Bembu in Fortuniu. Novost je po Padleyju (1988: 69) predvsem jasna locitev na posamezna poglav­ja in locena obravnava retoricnih figur. Lodovico Dolce, polihistor iz Benetk, je tam leta 1550 izdal tudi slovnico Osservationi nella volgar lingua.212 Temelji na latinskem slovnicnem izrocilu, predvsem na Donatu, z 209Delo nam je bilo dostopno v prepisu na www.liberliber.it. Natancen popis prinašata CTLF (2004: 3203) in AdC. Prim. tudi Padley (1988: 56–57). 210O tem prim. Skubic (2002: 61–63). 211 Delo nam razen poglavja o zaimku, naslovnice in kazala na AdC ni bilo dostopno. Natancen popis prinašata CTLF (2004: 3205) in AdC. 212 Delo nam je bilo dostopno v izdaji iz leta 1558 (Benetke). Natancen popis prinašata CTLF (2004: Rinaldo Corso, Fondamenti del parlar thosca-no (1549) Lodovico Dolce, Osservationi (1558) opazkami iz Bemba ter Fortunia ter s celimi poglavji iz Corsa. Prva knjiga prinaša klasicna uvodna poglavja (glas, crka itd.) ter etimologijo oziroma »regole della volgar Grammatica« (17–126), druga knjiga ortografijo (127–156), tretja govori o locilih (157–186), cetrta pa o poeziji, metriki, rimah itd. (187–240). Lodovico Castelvetro (1505–1571) je 1563 v Modeni izdal slovnico Giunta fatta al ragionamento degli articoli et de' verbi di Messer Pietro Bembo.213 Gre za slovnico, osre­dotoceno na clen (ki obsega približno cetrtino slovnice) in glagol (ostale tri cetrtine). Delo je zbudilo vecje zanimanje šele v 18. stoletju. Velik vpliv Bembove slovnice lahko opazujemo tudi v delu De' Commentarii della lingua italiana,214 ki ga je med letoma 1555 in 1570 napisal Girolamo Ruscelli in je bilo posthumno izdano 1581 v Benetkah. Podobno lahko Bembov vpliv zasledujemo v slovnici 3206) in AdC. Prim. tudi Padley (1988: 69–70). 213 Delo nam ni bilo dostopno. Natancen popis prinaša CTLF (2004: 3208). Prim. tudi Padley (1988: 71–73). 214 Delo nam ni bilo dostopno. Natancen popis prinašajo CTLF (2004: 3210), AdC in Padley (1988: 73–75). Girolamo Ruscelli, Commentarii della lingua italiana (1581) Regole della toscana favella,215 ki jo je v Be-netkah med letoma 1575–1576 napisal Leo­nardo Salviati. To kratko v rokopisu ohranje-no delo ima klasicno zgradbo: ime (153–155), clen (155–156), zaimek (156–158), glagol (158–181), deležnik (181–185), gerundij (184–185); zelo na hitro obdela: predlog, pri­slov, veznik in medmet (185–186).216 b) Zagovorniki moderne, nearhaizi­ rajoce toskanšcine Ti avtorji so locevali med jezikom kot orodjem za literaturo in med jezikom kot so-cialnim orodjem za govorno sporazumeva­nje. 1551 Pierfrancesco Giambullari De la lingua che si parla e scrive in Firenze (Regole della lingua fiorentina) Firence; slovnica, naslonjena na latinski model, predvsem na Linacrovo delo De emendata structura, 1524 Edini slovnicar217 med njimi je bil Pierfrancesco Giambullari (1495–1555), ki je leta 1551 v Firencah izdal slovnico De la lingua che si parla e scrive in Firenze (Regole della 215 Delo nam je bilo dostopno v kriticni izdaji (Antonini Renieri 1991). Natancen popis prinaša CTLF (2004: 3209). Prim. tudi Padley (1988: 76–85). 216 Od istega avtorja lahko omenimo še slovnicno delo Avvertimenti della lingua sopra il Decame­rone v dveh knjigah, ki je izšlo v Benetkah (1584) in Firencah (1586). Drugi pomembnejši spisi o jeziku, ki spadajo v to skupino, so naslednji: Niccolň Liburnio: Tre fontane ... sopra la gramma­tica, et eloquenza di Dante, Petrarcha, et Boccaccio (1526) [Benetke; leksikon besed treh velikih avtorjev, razvršcenih po delih govora]; Alessandro Citolini: La Lettera d'Alessandro Citolini in difesa della lingua volgare (1540) [Benetke; obramba vernakularja]; Sperone Speroni: Dialogo delle lingue (1542) [Benetke; obramba vernakularja, verjetno ga je povzel Du Bellay: Defence et illustration de la langue francoyse (1549); nasprotje lingua morta (= latinšcina) : lingua viva (= italijanšcina)]; Francesco Alunno: Le ricchezze della lingua volgare sopra il Boccaccio (1543) [Benetke; podobno kot Liburnio: leksikon, ki služi lažji izbiri besed]. 217 Drugi pomembnejši spisi, ki spadajo v to skupino, so: Niccolň Machiavelli: Dialogo intorno alla lingua ([1514]) [nastalo na pobudo odkritega Dantejevega spisa De vulgari eloquentia]; Giovan Battista Gelli: Ragionamento sopra la difficolta del mettere in regole la nostra lingua (1551) [Fi-rence; ali imajo lahko slovnico le klasicni ali tudi ljudski jeziki]; Benedetto Varchi: L'Ercolano, Dialogo di Benedetto Varchi dove si ragiona delle lingue e in particolare della toscana e fioren­tina (1570) [Firence; nanaša se na Dantejev spis De vulgari eloquentia]. Pierfrancesco Giambullari, De la lingua Giangiorgio Trissino, Grammatichetta che si parla e scrive in Firenze (1551) (1529) lingua fiorentina).218 V uvodu navaja Linacrovo delo De emendata structura Latinis ser­monis, na katero se tudi sicer v slovnici veckrat naslanja. Dobro pozna latinsko slovnicno izrocilo, od italijanskih piscev pa navaja Bemba. Vslovnici obdela ortografijo (1–10), dele govora (10–113), skladnjo (114–359) in retoriko (360–409). Delo je torej v prvi vrsti posve-ceno skladnji in je, kot je znacilno za italijanske slovnice, mocno retorizirano. c) Zagovorniki modernega panitalijanskega jezika (volgare nobile comune) Ta tok je bil zaradi zgodovinskih okolišcin najbolj prisoten v prvih desetletjih 16. stoletja. 1529 Giangiorgio Trissino Grammatichetta Vicenza; prva sistematicna slovnica z definicijami Tedaj je nastala tudi kratka slovnica s preprostim naslovom Grammatichetta, ki jo je 1529 v Vicenzi izdal Giangiorgio Trissino (1478–1550).219 Na 42 neoštevilcenih straneh v izvirniku oziroma na 22 straneh v nam dostopnem ponatisu vecjega formata obravna­ 218 Delo nam je bilo dostopno v kriticni izdaji (Bonomi 1986). Natancen popis prinašata CTLF (2004: 3207) in AdC. Prim. tudi Padley (1988: 33–35). 219 Delo nam je bilo dostopno v zbranih delih iz leta 1729 (Trissino 1729: 243–265). Natancen popis prinašata CTLF (2004: 3204) in AdC. va slovnica crke, zlog, naglas, besedo (244–245), clen (245–247), ime (247–249), glagol (249–260), deležnik (260–261), zaimek (261–263), predlog (263–264), prislov (264–265) in veznik (265). Kljub kratkosti gre za sistematicno slovnico v pravem (nekako neitalijan­skem) pomenu besede; to je prva italijanska slovnica, ki je skrbno strukturirana na posame­ zne slovnicne kategorije in ki vsebuje slovnicne definicije.220 Slovnice italijanšcine za tujce moramo omeniti posebej, saj so te edine, ki niso napi- sane (samo) v italijanšcini. Omeniti velja naslednje:221 za Nemce 1569 Eufrosino Lapini Institutionum Florentinae linguae libri duo Firence 1569 Scipione Lentulo Italicae grammatices institutio Benetke 1604 Heinrich Doergang Institutiones in linguam Italicam Kln za Francoze 1548 J. P. de Mesmes Grammaire italienne composée en françoys Paris za Špance 1560 G. M. Alessandri Paragone della lingua toscana et castigliana Neapelj 1596 F. Trenado de Ayllon Arte muy curiosa /.../ Medina del Campo za Angleže 1550 William Thomas Principal rules of the Italian Grammar, with a Dictionary for the better understandynge of Boccace, Petrarcha and Dante London 3.3.5.4 Druge slovnice ljudskih jezikov Pred izidom Bohoriceve slovnice so v evropskem prostoru dobili slovnico poleg ita­lijanskega, francoskega in nemškega jezika še (poenostavljeno receno) španšcina, cešcina, portugalšcina, valižanšcina in poljšcina. Medtem ko vpliv španskega, portugalskega in va­ližanskega slovnicarstva do Bohorica ni segel, zaradi cesar teh slovnic (z izjemo Nebrije) z Bohoricem ne primerjamo, pa se moramo dotakniti ceških in poljske slovnice iz 16. sto­letja. Leta 1533 so Beneš Optát, Petr Gzel in Václav Philomates izdali prvo slovnico ce­škega jezika z naslovom Grammatyka Cžeská.222 Napisana je v cešcini z latinskimi vstavki in primeri. Gre že za humanisticno slovnico, osnovni vir pa je Donatova Ars minor v eni od predelav (Freidhof 1974: ix–xi). Zgradba dela je naslednja: uvod (1–4); ortografija (5– 19); uvod v etimologijo (20–22), etimologija (23–74): nomen (23–29), pronomen (29–50), 220Drugi pomembnejši spisi, ki spadajo v to skupino, so: Baldassare Castiglione: Il libro del cortegia-no (1528) [Benetke; o posnemanju anticnih modelov (jih zavraca), tudi o jezikovnih vprašanjih: posnemati govorjeni jezik], Dubii grammaticali (1529) [Vicenza; o crkah abecede], Dialogo del Trissino intitolato Il Castellano, nel quale si tratta de la lingua italiana ([1528]) [s. l.; o panitali­janski ideji]; Giovanni Pierio Valeriano Bellunese: Dialogo della volgar lingua ([1516]) [Benetke; debata med toskanci in protitoskanci]. 221 Povzeto po Padley (1988: 131–136). 222 Delo nam je bilo dostopno v kriticni izdaji (Freidhof 1974). Beneš Optát, Petr Gzel in Václav Philomates, Grammatyka Cžeská (1533) Pavel Vorlicný, Grammatica Philippi Melantho­nis recognita et locupletata, nunc primum Boie­mico sermone illustrata (1565) verbum (51–57), adverbium (58–62), participium (62–66); razlaga glavnih biblijskih imen (74–77). Avtorja pravopisa sta Optát in Gzel, avtor etimologije pa Philomates. Na Bohori-cevo slovnico ni imelo delo nobenega opaznega vpliva. Doživela je vec izdaj, izdaja iz leta 1543 je bila predloga za slovnico Jana Blahoslava Gramatika ceská223 iz leta 1571. Rokopisno delo vsebuje celotno slovnico Optáta, Gzela in Philomata, ki so ji dodani Blahoslavovi komentarji in skladnja. Celotno delo je napisano v cešcini z latinskimi vstavki in primeri. Zgradba dela je naslednja: ortografija (8a–56b), etimologija (57a–154b), razlaga glavnih biblijskih imen (155a–160b), sledi sedem dodanih knjig, ki se ukvarjajo s skladenjskimi, besedoslovnimi, prevajalskimi in podobnimi vpraša­nji (162a–363b). Ceški humanist Pavel Vorlicný (Orlicný/Aquilinas/Aquilinus; ok. 1520 do ok. 1599) je naredil priredbo Melanchthonove slovnice s primeri v ceškem jeziku z naslovom Gram-matica Philippi Melanthonis recognita et locupletata, nunc primum Boiemico sermone il­lustrata (Praga, 1565).224 Delo je ohranjeno v sorazmerno malem številu izvodov (glede na to, da je bilo izdaj vec). Temeljno besedilo predstavlja MGL, temu pa so dodani prevodi 223 Delo nam je bilo dostopno v kriticni izdaji (Cejka 1991). 224 Po dolgotrajnem prizadevanju smo pridobili posnetke izvoda, ki ga hrani Württembergische Lan­ desbibliothek v Stuttgartu (Aquilinas 1565; naslovnica ter strani A 1b–C 4a, ki obsegajo uvodna latinskih primerov v cešcino, katerih namen je bil najverjetneje olajšati razumevanje latinske­ga besedila ceškim ucencem ali študentom. Pri­merjava primerov v cešcini in nekaterih drobnih razlik glede na MGL z Bohoricevo slovnico, ne kaže na nikakršno odvisnost – niti na podobnost v dolocenih rešitvah (kakor npr. pri Statoriju). To je tudi razumljivo, saj je bil namen obeh del bistveno razlicen, poleg tega lahko domnevamo, da Bohoric Vorlicnega skoraj gotovo ni imel pri sebi. Podatki, ki jih Burian (1928: 35–36) podaja kot dokaze za odvisnost Bohorica od Vorlicnega, niso relevantni, njegova domneva, da bi se lahko Bohoric zgledoval pri Vorlicnem, pa ne drži. Prvo slovnico poljskega jezika z naslovom Polonicae grammatices institutio225 je leta 1568 v Krakovu izdal francoski prišlek Petrus Statori-us (Piotr Stojenski, ok. 1530 do ok. 1591). Kakor lahko beremo v spremni besedi (Statorius 1980: xi–xiii), se slovnica opira na Donatovo shemo, zaznamo pa lahko tudi vplive Melanchthonove latinske slovnice.226 Delo se od drugih podobnih razlikuje predvsem po dejstvu, da kot gradivo je­mlje tedanje (predvsem posvetne) poljske pisce in mu kot izhodišce vselej ne služijo latinski primeri. Po našem mnenju gre prav zato za nadpovprecno samostojno delo, ki ga Bohoric kljub mnogim podobnostim ni rabil kot neposredno predlo-go; vprašanje je tudi, ali ga je poznal. Statorijeva slovnica je za našo obravnavo pomembna in zanimiva predvsem zato, ker sta oba z Bohoricem izhajala iz zelo podobnih virov, ravnala pa vcasih podobno, vcasih pa spet bistveno drugace. Zgradba dela je naslednja: uvod v obliki pisma (A2b–A3b); de literarum potestate et pronunciatione (A 4a–B 3a). [Partes orationis:] nomen (B 3b–F 7a): genus (B 3b–C 4b), comparatio (C 4b–C 5b), motio (C 6a–C 7b), numeralia cardinalia (C 7b–D 2a), numerus (D 2a), casus (D 2b), declinationes: tri sklanjatve samostalnikov in ena pridevniška (D 2b– E 8b), species (E 8b–F 4b), numeralia ordinalia et distributiva (F 4b), de adiectivis admo­nitio (F 4b–F 5a), verbalia (F 5b–F 7a), composita (F 7a); pronomen (F 7a–G 4a); verbum (G 4a–K 4b): uvod (actio : passio, personalia : impersonalia, passiva, frequantativa itd.; G 4a–G 6b), tempus, modus, gerundia, supina (G 6b–G 7a), figura (G 7a–H 5b), persona (H 5b–H 6b), dualis numerus (H 6b–H 7a), coniugationes: vsi casi v tvornem nacinu (H 7a–I 8b), passiva (I 8b–K 3a), impersonalia (K 3a–K 4a), spregatev glagola je.tem (K 4a–K 4b); participium (K 4b–K 5b); adverbium: terminationes, declinatio, species, significatio, poglavja ter vecino poglavja o imenu). Mikrofilmi so zdaj dostopni v knjižnici Inštituta za sloven-ski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU. 225 Delo nam je bilo dostopno v faksimilu (Statorius 1980, spremna beseda W. Kuraszkiewicz in R. Olesch). 226 Meckovska (1984: 211) navaja tudi vpliv slovnice lausanskega kolegija in Prisciana. comparatio (K 5b–L 3b); praepositio (L 3b–L 5a), coniunctio (L 5b–L 7a), interiectio (L 7a). Syntaxis (L 8a–O 4b): nominis (L 8a–M 1b), pronominis (M 1b–M 2a), verbi (vkljucno s: temporis nomina, locorum nomina, numeralia nomina; M 2b–N 8a), adverbii (N 8a–N 8b), coniunctionis (N 8b), praepositionis (O 1a–O 4b). 3.4 AnAlizA BohoriceVe SloVnice Bohoric je razlicna poglavja svoje slovnice pisal in prirejal dokaj razlicno. Medtem ko je denimo skladnja tesno naslonjena na Melanchthona, lahko pri etimologiji zaznamo vecjo samostojnost, ponekod celo popolno neodvisnost od Melanchthonove predloge. Poglavje o ortografiji pa je nasploh scela avtorsko. Skratka, kar drži za eno poglavje, ne velja za drugo. Posamezna poglavja bomo zato obravnavali samostojno, pri tem pa nas bo zanimalo, kako lahko Bohoricev opis slovenšcine umestimo v širši evropski kontekst misli o jeziku in kako lahko na podlagi tega razložimo nekatere njegove rešitve, ki se nam danes zdijo na prvi po­gled nerazumljive. Pri tem Bohoricevo slovnico primerjamo s slovnicnimi deli, opisanimi v predhodnih poglavjih. Grafi v poglavjih so v veliki meri interpretativni. Ce je mogoce, izhajajo iz podat­kov same Bohoriceve slovnice; drugod smo manjkajoce podatkecrpali iz MGL, MGL-CR, MGL-Cam, MS 1538 in drugih podobnih socasnih slovnic. Veliko dopolnjevanja je potre­bovalo zlasti poglavje o skladnji, kjer je Bohoric krajšal MS 1538, ob tem pa veckrat tudi sama pravila ali njihove naslove. Terminologija je, ce je bilo le mogoce, slovenska, tudi vsi latinski izrazi so prevedeni v slovenšcino. Kot velik problem se je izkazalo slovenjenje latinskih slovnicnih izrazov. V primerih, ko to ne vpliva na razumevanje, izraze prevajamo s slovensko ustreznico. Ce bi tak prevod zavajal, raje rabimo latinsko tujko;227 ta je posebej pojasnjena ali pa je njen pomen enak kot v tradicionalni latinski slovnici. Bohoricevo slovensko in latinsko besedilo (pa tudi druga besedila v tej knjigi) navajamo brez naglasnih znamenj. Rabimo jih le tedaj, ko je to potrebno za razumevanje besedila. Vse okrajšave so razvezane. Prevodi so, ce ni oznaceno drugace, naši. Prevod BH 1584 (= Bohorizh 1987)228 smo morali veckrat dopol­niti in popraviti, cesar zaradi pogostosti obicajno sproti ne navajamo.229 Tu ne gre vedno za napake. Prevajanje slovnice je namrec interpretativni proces in nova interpretacija zahteva hoceš noceš nov prevod. Enako velja za popravke prevedenega uvoda v slovnico, kjer smo z drugacnim prevodom lažje ponazorili nekatera naša opažanja. 227 Tako ne slovenimo izrazov indikativ, imperativ, optativ, infinitiv, subjunktiv, gerundij. Prav tako ne slovenimo izrazov za case, kadar se nanašajo na latinšcino. 228 Uvodni del je prevedel Anton Sovrč, posodobil Kajetan Gantar; vse ostalo je prevedel Jože Topo­rišic. 229 Prav tako ne navajamo, kdaj prevod ni popravljen. 3.4.1 ETYMOLOGIA – PREGIBANJE BESED Etimologijo so v tistem casu pojmovali kot del slovnice, ki »podaja razlike v oblikah besed v govoru« (MGLaa 2b).230 V okviru tega poglavja so že anticni slovnicarji opazovali pre­gibanja besed v najširšem smislu. Ce sledimo navedenemu mestu pri Melanchthonu, nam za današnji cas dokaj nenavadno pojmovanje pregibanja pojasnita dva primera: etimolo­gija razlaga denimo pregibanje dominus 'gospodar' iz domino 'gospodarju', torej sklonsko pregibanje, obenem pa tudi pregibanje amor 'ljubezen' iz amo 'ljubim', torej besedotvorno pregibanje. Tako je velevalo slovnicarsko izrocilo od starih Grkov dalje. Razlocka med današnjim besedotvorjem in današnjim oblikoslovjem tedaj niso pou­darjali, ker so nanj gledali s popolnoma drugega zornega kota.231 Izraza etymologia tako ne smemo razumeti kot »oblikoslovje«,232 najustreznejši izraz v slovenšcini je kar etimologija, pogojno bi ga lahko prevajali tudi kot pregibanje. Seveda je skoraj odvec poudariti tudi, da tedanje poimenovanje etimologija nima kot termin nobene zveze z današnjim. Bohoriclocujeosemdelovgovora(BH1584:40),pricemersledilatinskipredlogi. Na-šteje jih v naslednjem zaporedju: nomen (ime), pronomen (zaimek), verbum (glagol), partici­pium (deležnik),adverbium (prislov), coniunctio (veznik), praepositio (predlog)ininteriectio (medmet). ZaporedjeodstopaodMGL-CR(246)terodDonatovegavtem,dastazamenjana participium (deležnik) in adverbium (prislov), od MGL in MGL-Cam pa v tem, da sta za­menjana praepositio (predlog) in coniunctio (veznik). Glede na to, da v nadaljnjem besedilu Bohoric sledi obicajnemu vrstnemu redu, ki ga najdemo tudi pri Melanchthonu v MGL in MGL-Cam (nomen (ime), pronomen (zaimek), verbum (glagol), participium (deležnik), ad-verbium (prislov), praepositio (predlog), coniunctio (veznik) in interiectio (medmet)), lahko sklepamo,dajeBohoricdefinicijooblikovalnapametalipokakidrugipredlogi(karjemanj verjetno,sajBohoricevegavrstnegaredanismonašlivnobenipregledanislovnici). Izbira pravkar omenjenega latinskega modela razvrstitve delov govora je bila tesno po­vezana z Bohoricevim pojmovanjem vloge clena v slovenskem jeziku.233 Nekatere nemške, francoske in druge slovnice so se denimo odlocale za grški model, ki je kot enega od delov govora loceval v gršcini, nemšcini in romanskih jezikih nasploh pomembni articulus (clen), da bi ohranili »latinsko« število delov govora, pa so nato interiectio (medmet) uvršcali pod adverbium (prislov).234 230»/D/iscrimina casuum in dictionibus tradit.« 231 Opazka (Toporišic 1987: 311), da je »besedotvorje pri Bohoricu raztreseno po oblikoslovju«, je tako z zgodovinskega vidika povsem brezpredmetna. 232 Kakor beremo v Bohorizh (1987: 64). 233 O tem vec v poglavju 3.4.1.1.8. 234 Tako so ravnali pod vplivom Melanchthonove grške slovnice (MGG 28) nemški slovnicarji Al­ 3.4.1.1 Nomen – ime (BH 1584: 40–78) Locevanje imen na lastna in obcna ter znotraj obcnih na samostalnik in pridevnik izvi­ra že iz antike. Donat to delitev uvrsti pod kategorijo qualitas, Bohoric pa tu sledi smeri, ki jo zastopa tudi Melanchthon, in omenjene delitve ne uvršca pod posebno kategorijo. Zgledi niso naslonjeni na eno samo delo: pri Melanchthonu najdemo primera equus (MGL aa 7b) ter bonus (MGL aa 8a, pri pozitivu komparativa), Clajus ima še Io(h)annes (Clajus 1578: 19). Primera iudex nismo zasledili v nobeni izmed pregledanih slovnic. Tudi delitev na accidentia se ne naslanja na Melanchthona, Prisciana ali Donata, am-pak se popolnoma pokriva z delitvijo, ki jo najdemo pri Claju (1578: 20): Bohoric locuje namrec poleg 2. comparatio, 3. genus, 4. numerus, 5. figura, 6. casus, 7. declinatio, ki jih naštevajo vse slovnice,235 še 1. motio in 8. species. Ostale slovnice seveda poznajo katego­riji motio in species, le da sta uvršceni pod razlicne druge kategorije ali obravnavani kot locena fenomena. Melanchthon tako v MGL (bb 2b–bb 3a; MGL-Cam 21) uvršca motio pod comparatio (stopnjevanje),236 species pa predstavlja pri njem loceno poglavje (MGL­CR 295–296; MGLkk 7a–ll 5b; MGL-Cam 182–200). Podobno ravna tudi Statorius v svoji poljski slovnici (1568: C 6a–C 7b, E 8b–F 4b). 3.4.1.1.1 Motio adiectivorum – pregibanje pridevnikov po spolu in motio substantivorum – (besedotvorno) pregibanje samostalnikov po spolu (BH 1584: 40–41) Pri opisu pregibanja pridevnikov in samostalnikov po spolu je Bohoric sledil splošne-mu latinskemu modelu, kjer pridevniki pregibajo koncnico v tri spole,237 samostalniki pa v dva. Ker v slovenšcini pridevnikov z dvema oblikama za tri spole ni, Bohoric (podobno kot na primer Albertus in Clajus) te kategorije nima. Opis pregibanja samostalnikov po spolu sledi latinskim primerom. Vzora za manj po­ bertus (1573: C 5b),Ölinger (1574: 23) in Clajus (1578: 15–16). O tej problematiki pri francoskih slovnicarjih prim. Padley (1988: 421). Enako rešitev kot pri nemških slovnicarjih ima denimo Pillot (1586: 52). Statorius (1568) pa ima enako rešitev kot Bohoric. 235 Taka delitev je bila tako rekoc univerzalna, najdemo jo denimo še v Dubois (1531: 90); ce že, imajo v definiciji poleg naštetih še kategorijo species (denimo Estienne 1569: 17). 236 V MGL-CR (247–249) je to le nakazano. 237 Pri oznaki koncnic za pridevnike srednjega spola je stal Bohoric pred prvim problemom, ki ga je moral rešiti brez naslanjanja na predloge: pri opisu, da imajo pridevniki srednjega spola poleg -o tudi koncnico -e za dolocenimi (= mehkimi) konzonanti, se ni mogel nasloniti na noben model, ampak je moral slovenske primere prouciti povsem samostojno. Na samostojnost kažejo tudi pri­meri, ki se razlikujejo od primerov iz drugih pregledanih slovnic. Ceprav ni zajel vseh možnosti, mu je opis v veliki meri uspel. sreceni primer kojn kojnka (equus equa) mi ni uspelo najti, primer leo laena pa najdemo tudi pri Claju (1578: 23). Skupna obravnava samostalnika in pridevnika je znacilna za anticne in srednje­veške latinske slovnice, najdemo pa jo tudi v socasnih slovnicah ljudskih jezikov. Kljub skupni obravnavi pa je meja med samostalnikom in pridevnikomvselej (vsaj teoreticno) za-crtana. Pri Bohoricu se pridevniki locujejo od samostalnikov po tem, da se pregibajo v vse tri spole (samostalniki se lahko pregibajo v dva spola). To je razvidno tudi iz vzorca skla­njatve pridevnikov (BH 1584: 63–66). V latinskih slovnicah o spolu seveda niso odlocale le koncnice (pridevnik felix je lahko denimo vseh treh spolov), ampak je bil spol dolocljiv s tem, da se je pred besedo postavil ustrezni clen hic, haec ali hoc. Ta navada se je uveljavila tudi v številnih drugih ljudskih slovnicah, tako da so nekatere celodelile pridevnike na tiste, ki za izražanje spola »spreminjajo clen« (felice), in tiste, ki za izražanje spola »spreminjajo obliko, koncnico« (buono, buona).238 Bohoric je primere (pri primernikih in presežnikih), ki po tovrstni klasifikaciji »spreminjajo clen«, po Melanchthonovem vzoru uvrstil pod ge­nus omne. Cetudi je Bohoricu temeljni znak pregibanja koncnica, mu clen kot znak za spol omogoca locevanje spola tudi tam, kjer s koncnico ni neposredno izražen. Ne smemo pa pozabiti, da je bila teoreticna podlaga za locevanje med samostalnikom in pridevnikom, ki jo je imel Bohoric v Melanchthonu, trdnejša, kot jo lahko razberemo iz samega Bohorica. Melanchthon (npr. MGL-CR 247) namrec locuje samostalnik od pridevnika po tem, da sa­mostalniku ne moremo dodati besed kot: mož, žena, stvar, pridevniku pa jih lahko. 3.4.1.1.2 Comparatio – stopnjevanje pridevnika (BH 1584: 41–43) Bohoric sledi latinskemu modelu in doloci najprej redno obliko stopnjevanja, nato pa še opisno in neredno stopnjevanje. Primera brumčn (probus)239 ni dobil v MGL, verjetno tudi zato, ker bi mu Melanchtho­novi latinski primeri rednega stopnjevanja delali probleme, ce bi jih hotel prevesti v sloven-šcino, saj ustreznice v slovenšcini ne sledijo pravilom rednega stopnjevanja. Tudi primer brumčn (probus) se mu ni najbolj posrecil, saj je zahteval dodatno razlago (popolnoma bi Bohoricevemu pravilu denimo ustrezal pridevnik lep). Od kod bi torej lahko vzel primer brumčn (probus; nem. fromm)? Beseda je nedvomno spadala med standardni repertoar pri­merov za tvorbo primernika tedanjih slovnic. Najdemo jo denimo pri Claju (1578: 23) in Albertu (1573: D 5a–b), še posebej pa je izpostavljena pri Ölingerju (1574: 27), ki je ne na­vaja le v tekocem besedilu, ampak jo podobno kot Bohoric izpostavi kot primer v poglavju De inarticulatis adiectivis et eorum comparatione. 238 Npr. italijanska slovnica: Giacomo Gabriele: Regole grammaticali, izdana 1545 v Benetkah. Delo nam ni bilo dostopno v celoti, vsi osnovni podatki pa so zajeti na AdC. Slovnica se po nam dosto­ pnih podatkih sicer vecinoma naslanja na Bemba in Fortunia, zato je nismo posebej omenjali v uvodnem pregledu. Opazka o delitvi pridevnikov je povzeta po Padley (1988: 93). Spet druge slovnice (denimo Nebrija, Grammática castellana, 1492) locujejo pridevnik od samo­ stalnika po tem, da lahko damo predenj tri oblike clena, pred samostalnik pa le dve obliki clena (Padley 1988: 205). 239 Zanimivo je, kako je Bohoric razložil izgubo polglasnika v odvisnih sklonih ter pri stopnjevanju na primeru brumčn (BH 1584: 41). Na tem mestu najdemo namrec v latinskih slovnicah, tudi v MGL, pravilo, da tvorimo primernik tako, da dodamo koncaj -or, ce gre za osnovnik druge sklanjatve, iz rodilnika, ce gre za osnovnik tretje sklanjatve, pa iz dajalnika. Bohoric izhodišca za tvorbo primernika v slovenšcini ne doloci, ker bi z njim težko zaobjel vse primere, ki jih ima za regularne. Zdi pa se mu pomembno, da pojasni, da lahko polglasnik iz imenovalnika moškega spola pri tvorbi stopenj ali sklonov izpade. Tudi opisno stopnjevanje ni (v celoti) posneto po MGL, saj Melanchthon nima prime-rov za opisno stopnjevanje presežnika (je pa res, da pri presežniku tudi Bohoric ni dodal latinskega primera!). Nemške slovnice opisnega stopnjevanja sploh ne obravnavajo, prav tako ne Donat. Primeri nerednega stopnjevanja (dobčr (bonus), hud (malus) in velik (magnus)) pa so prvi trije primeri iz vecine tedanjih latinskih slovnic. Melanchthon ima za neredno stopnje­vanje navedene naslednje primere: bonus, malus, magnus, parvus in multus.240 3.4.1.1.3 Genus – spol (BH 1584: 43) Poglavje o spolu se pri Bohoricu bistveno razlikuje od MGL, treh nemških slovnic ter Statorijeve poljske slovnice, in to tako po obsegu kakor po terminologiji. Bohoric locuje le tri spole (moški, ženski in srednji) za razliko od ostalih slovnic, ki imajo še genus commune, genus omne, genus epicoenum ter genus dubium (tako na primer Donat, MGL, nekatere francoske in vse nemške slovnice; Statorius (1568) locuje poleg treh osnovnih še genus epicoenum, pozna pa tudi druge). Bohoric omenjeno delitev pozna, saj pri obdelavi primernika in presežnika poudarja (BH 1584: 43), da sta v imenovalniku edni­ne in množine omnis generis; podobno ima Albertus (1573: D 3b–4a). Bohoriceva oznaka, da spol lahko razpoznamo po pomenu (significatione) ali po koncnici (terminatione), da torej locujemo naravni in slovnicni spol, bi lahko nastala tudi z mocnim krajšanjem Me-lanchthona (MGL). Njegove regulae generales namrec obravnavajo primere za naravni spol, reguale speciales pa primere slovnicnega spola. Vsekakor je pri tem poglavju Bohoric izkazal veliko mero izvirnosti, kar se nam lepo pokaže tudi v primerjavi z drugimi tedanjimi evropskimi slovnicami. Nemške slovnice Alberta, Ölingerja in Claja so še trdno naslonjene na Melanchthonov sistem sedmih vrst spolov. Vecji poudarek ima semanticni kriterij razvršcanja spolov, saj – kot denimo poudarja Albertus (1573: D 6a) – spola v nemšcini ne moremo dolociti po koncnici. Presenetljivo je, da spola nemških besed niso razvršcali glede na predpostavljeni clen, kakor to pocnemo v nemšcini danes. Nemške slovnice v 16. stoletju (in tudi pozneje) so tako za razliko od Bohorica razpravi o spolu namenjale zelo veliko prostora. Podobno kot Bohoric, a s popolnoma drugacnim pristopom, je obdelal spol Statorius 240Takšno zaporedje jetudi sicer prodiralo v slovnice ljudskega jezika. Statorijeva poljska slovnica ima v poljšcino prevedene prve štiri Melanchthonove primere (Statorius 1568: C 5a). (1568: B 3b–C 4b). Imen namrec ni razvrstil (kot Bohoric) v spole z enostavnim pravilom, ampak je po abecedi s primeri naštel možne koncnice imen za vsak spol. Francoske slovnice (Padley 1988: 439–441) so glede spola ravnale razlicno, tudi zato, ker francošcina ne locuje srednjega spola. Tako locuje na primer Dubois (1531) štiri vrste spola(moški,ženski,srednjitergenus dubium),spetdrugiugotavljajo,dasrednjegaspolani, podobnokotvhebrejšcini,ingajetrebarazbiratipodmoškimspolom(Estienne1569:18). Opozicijo significatio : terminatio najdemo na primer tudi pri Dubois (1531: 93), po­dobno Estienne (1569: 18), Meigret (1550: 45), še posebej pa pri Cauchie (1576; po Padley 1588: 441), ki dobesedno govori o locevanju spolov »ex significatione vel ex terminatione«, vendar bi težko govorili o kakršni koli tesnejši podobnosti z Bohoricevim opisom spola. Italijanske slovnice so se prav tako trudile opraviciti dejansko odsotnost srednjega spola. Tako ima na primer Corso (1549; po Padley 1988: 97) latinski sistem šestih spolov. Moški in ženski spol sta v tej slovnici po Priscianu generi principali, ci, che in altro pa so na primer semanticno srednjega spola, ce zahtevajo clen, pa uporabijo clen moškega spola. Podobno se naslanjajo na latinski model tudi drugi italijanski gramatiki (npr. Giambullari, Ruscelli in Salviati). Tudi v španskih slovnicah (Padley 1988: 206–207) prevladuje naslonitev na latinski model in na semanticni kriterij dolocanja spola. Bohoriceva obravnava je tudi, kar se tice zgošcenosti, zelo dobra. Statorius (1568: b 3b–c 2b) denimo v svoji poljski slovnici porabi za naštevanje primerov koncnic za posame­zne spole kar 15 strani. 3.4.1.1.4 Figura – ime glede na stopnjo tvorjenosti (BH 1584: 44) glede na stopnjo tvorjenosti (BH 1584: 44) Poglavje o figuri, ki govori o imenih glede na stopnjo tvorjenosti, je v celoti posneto po Melanchthonu. Ta sicer locuje (MGL-CR 263; MGLdd 7a; MGL-Cam 70) dve osnovni sto­pnji: simplex in composita, vendar poudarja, da lahko izlocimo tudi stopnjo decomposita. V tej opombi ima MGL(dd 7a; MGL-Cam 70) tudi primer, ki ga je posnel Bohoric (iniu.ticia ... ab iniu.tus). Enako zgledovanje po Melanchthonu z enakim primerom najdemo tudi pri Claju (1578: 55). Ker ima Bohoric tudi povsem enak nemški prevod (gerecht, ungerecht, ungerechtigkeit), nas ta primer dokaj neposredno navaja na sklep, da je imel Bohoric v ro­kah Clajevo slovnico. Albertus in Ölinger tega primera nimata. 3.4.1.1.5 Casus – sklon (BH 1584: 44) Pri obravnavi sklona so vse evropske slovnice 16. stoletja posnemale latinski model, ki je predstavljal nekakšen prestiž. Celo tisti vernakularni jeziki, ki niso imeli nobene de­janske variacije v sklonih, so težili k opisu vseh latinskih sklonov. Ta težnja je predstavljala še posebej velik problem za romanske jezike, ki sklonov v današnjem pomenu besede ne poznajo, manjši problem pa denimo za nemšcino in slovenšcino. Bohoric se je naslonil na klasicno latinsko delitev sklonov, od drugih izrocil bi se lahko naslonil samo na tedanje nemške slovnice. Italijanske slovnice (po Padley 1988: 98–100) so v želji po prikazu latinskih sklonov uporabljale kot znamenja sklonov clene in predloge (npr. Alberti), sklone so dolocali 'se-condo il senso' (Trissino 1529; za razliko od števila, ki je doloceno formalno 'secondo la voce'). Šele pozneje je prodrla misel, da volgare nima pravih sklonov. A tudi v okviru te misli se slovnicarji niso hoteli izogniti trem svetim jezikom in so zato sledili hebrejšcini, ki ima en sam sklon. Ruscelli (1581; po Padley 1988: 99) tako razlaga, da ima lahko en sklon funkcijo vec drugih sklonov, podobno kot ima denimo grški dajalnik tudi funkcijo latin­skega locilnika. Vokviru tega se je razvila v Italiji tudi debata o 'segni de' casi'.241 Podobna razmišljanja najdemo tudi v španskih slovnicah. Tudi francoske slovnice (Padley 1988: 441–446) so vecinoma ohranile latinski sklon-ski sistem. Cetudi so se denimo Palsgrave, Meigret in Cauchie zavedali, da francoska imena nimajo sklonov, pa so hkrati opažali, da imajo predlogi v ljudskem jeziku funkcijo, ki je vzporedna s funkcijo sklonov v latinšcini. K zavedanju, da sklonov v latinskem pomenu besede v francošcini ni, pa je spet pripomogla predvsem hebrejska slovnica. Mocna je bila tudi smer, ki jo je uvedel Pillot (1555 (= 1586), Gallicae linguae institutio) in je v franco-šcini oznacevala tri sklone: imenovalnik + zvalnik + tožilnik, rodilnik + locilnik in dajalnik. Za lažje razumevanje Bohoriceve obravnave bi navedel na primer tovrstni opis sklonov v francošcini, kot ga najdemo pri Garnieru (1591: 6): »Ime ima šest sklonov kakor pri Latincih. Vendar je tožilnik vselej in povsod v celoti podoben imenovalniku ter locilnik rodilniku v obeh spolih in številih. Zvalnik pa vedno izražamo z zvalnim prislovom o. Zatorej bomo (da bo naša obravnava dovolj jedrnata in jasna) v sklanjatvah imenom pripisovali samo tri sklone: enega glavnega, in sicer imeno­valnik, in dva odvisna, rodilnik ter dajalnik. S temi bomo sklanjali vsa imena, zaimke in deležnike ter tudi same clene.«242 Nemški slovnicarji so bili (podobno kot Bohoric) glede na slovnicarje romanskih jezi­kov v lažjem položaju, saj je nemški sistem sklonov bližji latinskemu. Sklone deloma ozna-cujejo koncnice, predvsem pa predpostavljeni cleni. Kakor Bohoric tudi Albertus (1573: f 7a) in Clajus (1578: 55) poudarjata, da locujejo v nemšcini »sicut Latini« šest sklonov (imenovalnik, rodilnik, dajalnik, tožilnik, zvalnik, locilnik). Ker je gršcina poznala le pet sklonov in sta tudi v nemšcini locilnik in dajalnik (kakor v gršcini) sovpadala, je vseskozi viselo v zraku vprašanje, ali se ravnati po latinskem ali po grškem modelu.243 Albertus (1573: c 7b–c 8a) je denimo še ostro zagovarjal latinski model: »Glede števila sklonov bi nekateri, ki štejejo samo pet grških sklonov, morda lahko ugo­varjali. Jaz jih namrec locujem šest, ne samo tu [pri clenu], ampak tudi pri imenu, zaimku in deležniku. Ceprav se namrec locilnik v obeh številih vedno in povsod sklada z dajalni­kom, pa se kljub temu locuje od dajalnika zaradi [nemškega] predloga von, 'od' [latinsko: de, e, ex, a, ab] itd., ki ga ne zahteva noben sklon razen locilnika. Poleg tega predlog von obicajno izkljucuje clen ali pa se s sinerezo združuje s clenom v eno besedo: namesto von dem Mann npr. recem vom Mann, 'o možu'. Tu seveda ne vidiš enake etimologije pri 241 Prim. poglavje 3.4.1.1.8. 242 »Ca.us nominum .unt .ex, vti apud Latinos. At accu.atiuus semper & ubique omnino .imilis est nominatiuo,&ablativuusgenitiuoinvtroquegenere&numero,vocatiuusverňperaduerbiumvo­candi,ô,sempereffertur,Idcircotresduntaxatca.us(vtbreuitati&per.picuitati.tudeamus)inde­clinatione a..ignabimus: unum rectum, nominatiuum .cilicet: & duos obliquos, genitiuum .cilicet &datiuum:perquosomnianomina,pronomina&participia,atquearticulosip.osdeclinabimus.« 243 Da bi zvalnika ne šteli za sklon, seveda ni prišlo v poštev, saj sta ga imeli tako gršcina kakor latinšcina. dajalniku in locilniku. Poleg tega je šest latinskih sklonov danes pri vseh izobraženih bolj v rabi in jih je lažje razumeti kakor pet grških sklonov. Naš locilnik se tudi ne ujema z rodilnikom tako kot grški, ampak bolj z dajalnikom. Zato je videti bolj premišljeno, da ohranimo latinsko štetje sklonov. Ce pa bi drugi želeli o tem pravilneje ugibati ali uciti bolj na kratko [torej, da je manj sklonov], jim ne nasprotujem.«244 Ölinger (1574: 23–24) pa je v svoji slovnici upošteval grški model: »Locujemo pet sklonov /.../ Vendar rabimo namesto locilnika vedno dajalnik, ki mu do-damo omenjene clenice von dem ali von der, na primer von dem König / von der Köni­gin.«245 Poljski slovnicar Statorius je celo izrecno opazil, da ima poljšcina orodnik: »Poleg šestih sklonov, skupnih z drugimi jeziki, imajo Poljaki tudi sklon, ki ga imenujem sedmi. Njegov pomen je enak kot pomen latinskega locilnika, ki ga imenujejo orodnik, ceprav ima tudi drugacno rabo, kakor bo pokazala raba« (Statorius 1568: D 2a). 246 Spet drugje je celo navedel, da ima poljski locilnik »zaradi konstrukcije« vcasih raz­licne koncnice: »Manj izkušene moramo opozoriti, da ima locilnik razlicne koncnice. To se dogaja zara­di konstrukcije. Prvic: locilnik v pravem smislu je lahko podoben rodilniku ali tožilniku. /.../ Nato imamo drugi locilnik, ki ga imenujem sedmi sklon. /.../ Nazadnje imajo Poljaki locilnik, ki ga rabijo z glagoli, ki oznacujejo, da je nekaj v kom /.../« (Statorius 1568: E 2b).247 Ta ugotovitev pa ga ni niti najmanj ovirala, da ne bi kot Bohoric navajal v paradigmah sklanjatev zgolj klasicnih latinskih sklonov: imenovalnik, rodilnik, dajalnik, tožilnik, zval­ nik in locilnik. Bohoricev opis sklonov je za tisti cas torej povsem obicajen; drugace sklonov ne bi mogel opisati. Razlika med romanskimi jeziki, nemšcino in slovenšcino pa je ta, da imajo prvi primanjkljaj, slovenšcina pa presežek sklonov glede na latinšcino. Zato sta iz Boho- 244»De numero casuumaliqui forte controuersiam mouere possent, qui graecorum quinque casus tantum numerant: Ego vero sex, Latinorum recenseo non saltem hic, sed etiam in nomine, prono-mine, et participio. Et si enim ablatiuus cum datiuo in vtroque numero semper et vbique conue­niat, attamen a Datiuo variat propter praepositionem: »von« de e ex a ab, etc., quam nec datiuus nec ullus alius casus praeter ablatiuum requirit. Deinde praepositio »von«, plerumque excludit articulum vel cum ipso in vnam dictionem per Syneresin coalescit, »vom Mann«, de uiro etc. Hic ergo non vides aequalem etymologiam inter datiuum et ablatiuum. Cum praeterea sex Latinorum casus, hodie omnibus literatis communiores sint, et facilius etiam percipi possint, quam Graeco-rum casus quinque, nec ablatiuus noster, genitiuo sicut Grecus, sed datiuo maxime conformetur: Igitur consultius visum est, retinere latinam casuum enumerationem, alij si quid rectius diuinare, aut succinctius hic docere velint, ab ijs non discrepamus.« 245 »Ca.us quinque .unt /.../ Sed Loco ablatiui utimur .emper datiuo, adiectis i.tis particulis von dem / oder von der / ut von dem König / von der Königin.« 246»Praeter Sex Ca.us cum reliquis linguis communes, ca.um habent Poloni, quem Septimum apello, est autem eius Significatio eadem, quae Ablatiui Latini, quem In.trumentalem vocant, quanquam et alium v.um habet, vt u.us docebit.« 247 »Monendi .unt rudiores. Ablatiuum variae e..e terminationis. Quod fit con.tructionis ratione. Primum. Ablatiuus proprie .ic dictus Genitiuo Accu.atiuo est .imilis. /.../ Deinde est Ablatiuus .ecundus, quem .eptimum ca.um nuncupo. /.../ Po.tremo Ablatiuum habent Poloni, quo vtuntur cum verbis aliquid alteri ine..e, vel in altero fieri .ignificantibus. /.../« ricevega opisa seveda izpadla sklona, ki ju danes imenujemo mestnik in orodnik (lokativ in instrumental), saj teh dveh sklonov »ni v slovnici«, torej: ni v latinski (ali grški ali he-brejski) slovnici. Ostal pa je latinski locilnik (ablativ), saj ga slovenšcina »ima v slovnici« – torej: ga je sposobna izraziti. Tudi zatose srecamos pravorazrešitvijo problematikemestnikainorodnika pri Boho­ricu šele pri obravnavi predlogov. Na tak pristop ne smemo gledati z današnjega vidika kot na pomanjkljivost: prej se moramo cuditi, kako dobro je pravzaprav pri Bohoricu glede na vse omejitve popisan slovenski sklonski sistem. Nacin razmišljanja je naslednji: kar spada v latinsko shemo,lahko izraža tudi slovenšcina. Ob tem doloceni predlogi zahtevajo poseb­ne koncnice dajalnika: kot bomo videli v poglavju o predlogu,248 Bohoric te koncnice tudi popiše. Glede na tedanja teoreticna razmišljanja je Bohoric orodnike lahko brez težav razlagal tudi kot prislove. Obliki mecum in nobiscum denimo Melanchthon v razdelku Personalia (MGL rr 1a) v poglavju De adverbio obravnava kot prislove. Takole pravi: »Prisloviosebeopisujejodružboosebe,npr.mecum, tecum, secum [zmano,stabo,ssabo]. Priscian te primere uvršca med zaimke in meni, da jih govorimo kat' a )/ nastrofh n na­mesto cum me, cum te itd. Ker pa nikdar ne beremo loceno cum me, cum te, jih drugi raje uvršcajo med zložene prislove.«249 Na ustreznem mestu v obravnavi prislova Bohoric to Melanchthonovo razlago za na­vedene primere prenese v slovenšcino (BH 1584: 157): kot prislove osebe navede po la-tinskih slovenske oblike s'mano, .tabo, s'hnim, s'nami, s'vami. Po njih bi se torej vprašali: kako? in ne s kom?.250 S podobnim problemom se Bohoric sreca tudi v skladnji (BH 1584: S27), kjer opazi, da »nekateri predlogi sklonu dolocajo koncnico o, skoraj tako kot prislovi osebe pri Latincih«. Kljub vsem zadregam se je Bohoric dobro odrezal. Opisal je tako tiste slovenske sklone, ki so enaki v slovenšcini in latinšcini, kakor tudi tiste, pri katerih je »predlog zahteval neko posebno obliko koncnice«. Taki »posebni obliki« danes pravimo mestnik in orodnik. Primer mož (vir, der Mann), ki ga zasledimo v predstavitvi sklonov (BH 1584: 44), je izrazito nelatinski, saj je beseda vir v latinšcini izjema. Odkod torej Bohoricu ta primer? Clajus (1578: 56) ima v poglavju o sklonih die Menner sklanjan v množini (zraven je tudi latinski prevod viri), v okviru prve sklanjatve pa tudi v ednini (Clajus 1578: 60), s tem da Clajus piše der Man, dem Man in den Man z enim n, Bohoric pa z dvema. Albertus (1573) tega primera nima, Ölinger (1574) primer der Mann (z dvema n) ima, vendar nikjer v pa-radigmi. 3.4.1.1.6 Numerus – število Tu velja spregovoriti še o obravnavi števila pri Bohoricu. Zanimivo je namrec, da posebnega poglavja o številu nima. Brez kakršne koli obrazložitve rabi v paradigmah sin-gularis numerus, dualis numerus in pluralis numerus. 248 Gl. poglavje 3.4.1.6. 249 »Per.onalia, quae per.onae circum.tantiam de.cribunt, ut: Mecum, Tecum, Secum, Nobi.cum, Vobi.cum. Haec Pri.cianus inter pronomina recen.et, et kat'a )/ nastrofh n dicta putat, pro, Cum me, Cum te etc. Sed quia .eparatim, Cum me, Cum te, etc. nu.quam leguntur, maluerunt haec alij inter aduerbia compo.ita referre.« 250Enako ravna Statorius (1568: L 2a), ki pa obenem opozarja, da gre v teh primerih bolj za zaimke kot prislove. To je nenavadno predvsem zato, ker je bila po eni strani slovenšcina poleg gršcine Bohoricu edini znani jezik, ki locuje dvojino, in bi bila zato kaka opomba na mestu, po drugi strani pa v tedanjih slovnicah ni bilo v navadi, da uvodoma navedenih kategorij ne bi obravnavali še posebej. Poglavje numerus ima tako Melanchthon (MGL-CR 263; MGLdd 7a; MGL-Cam), kakor tudi vse nemške slovnice: Albertus (1573: 78), Ölinger (1574: 24), Clajus (1578: 53) ter vecina tedanjih ostalih evropskih slovnic iz tistega casa. Da je šlo pri dvojini celo za prestižno lastnost gršcine nasproti latinšcini, prica opis dvojine v Melanchthonovi grški slovnici (MGG 29): »Števila so tri: ednina, dvojina in množina. Oblik polna gršcina namrec prekaša latinšcino z dvojino.«251 Po drugi strani pa moramo poudariti naslednje: omenjena tri števila je tedaj poznal vsak, ki se je ucil gršcine, v poglavju o številu pa jih omenja tudi Statorius (1568: D 2a), tako da zgolj iz dejstva, da je Bohoric prepoznal dvojino, še ne smemo sklepati, da se je neposredno zgledoval po MGG, kakor zasledimo pri nekaterih avtorjih. 3.4.1.1.7 Declinatio – sklanjatev (BH 1584: 44–66) 3.4.1.1.8 Articulus – clen (Bh 1584: 44–46) Poglavje o sklanjatvi Bohoric zacne s sklanjatvijo clena in obrazložitvijo njegove funkcije. Vlatinskih slovnicah je bilo sicer predpostavljanje clena hic pri samostalniških in pridevniških paradigmah samoumevno, cetudi latinšcina clena (articulus) ne pozna. Prvo mesto in posebno razlago pa si je pri Bohoricu clen prislužil predvsem zaradi dejstva, da je igral v nemšcini in romanskih jezikih precej pomembnejšo vlogo, deloma podobno grškemu clenu. Mnoge slovnice ljudskih jezikov so clen dodale celo kot posebno besedno vrsto.252 Italijanske slovnice tako v obravnavi clena nihajo med tem, da clena v duhu latinske slovni­ce ne bi obravnavale kot podrejeno besedno vrsto, in tem, da bi upoštevale naravo italijan­skega jezika in obravnavale clen po vzoru gršcine kot deveto besedno vrsto. Ukvarjajo se s cleni kot znaki, ki kažejo na spol in sklon in so za mnoge slovnicarje nelocljivo povezani z imeni. Že dejstvo, da se L. Salviati v drugi knjigi svojega dela Avvertimenti iz leta 1586 na 251 »Numeri tres, Singularis, Dualis, Pluralis. Vincit enim Latinum .ermonem Duali numero Graeca copia.« 252 Za italijanske slovnice gl. Padley (1988: 86–90), za razpravo o 'segni de' casi' Padley (1988: 100– 105), za španske slovnice Padley (1988: 210–211), za francoske tudi Padley (1988: 422–428). skoraj sto straneh ukvarja samo s clenom, nam zgovorno prica, kako drugacen je bil položaj clena v italijanšcini v primerjavi s slovenšcino. Eden od temeljnih vzrokov za tako razlicen poudarek v obravnavi clena je prav dejstvo, da so cleni v italijanšcini lahko tudi 'segni de' casi', znamenja za sklone, ki jih sama imena sicer na kažejo. Tako se je v italijanskih slov­ nicah razvila razprava o tem, ali so ta znamenja samostojna slovnicna kategorija ali so zgolj predlogi ali pa so v resnici oblike clenov.S podobnimi vprašanji so se ukvarjali tudi v Španiji, kjer je Nebrija postavil razliko­ vanje med dolocnimi cleni in po obliki enakimi zaimki, ter v Franciji, kjer najdemo najvec zanimivih opažanj predvsem v francoskih slovnicah za tujce. Bohoricu na podlagi obravnave clena pri Melanchthonu ni bilo težko oblikovati ozna­ ke slovenskega »clena«. Razliko med latinskim, grškim in nemškim clenom namrec Melan­ chthon oriše tako v grški kakor tudi v latinski slovnici. V svoji grški slovnici pravi (MGG 28–29): »Latinski jezik nasploh ne pozna clena, zato se ga z latinskimi besedami ne da ustrezno podati. Slovnicarji so namrec dodali sklonom imen, ki so jih morali sklanjati, [»clene«] hic, haec, hoc zaradi didakticnih razlogov, in ne zato, ker bi latinšcina v resnici imela clene. Nemški jezik ima clen in vloge grškega clena ne boste dobro razumeli, ce si ne boste pomagali z nemšcino. Res pa je, da tudi nemški clen ne zajame v celoti znacilnosti grškega clena.«253 V latinski slovnici pa ima v poglavju De articulo naslednjo opombo (MGL-CR 298; MGL ll 8b; MGL-Cam 207–208): »Poleg tega je treba na tem mestu decke pouciti, kakšna je razlika med zaimkom in cle­nom. Vloga clena namrec ni samo oznacevanje sklona in spola v sklanjatvi, ampak tudi to, da z njim oznacujemo neko doloceno stvar. Latinskega primera ne moremo navesti. Latinšcina namrec nasploh nima clenov. Nemci pa jih imajo kakor tudi Grki. A)/narqron [raba brez clena] je, ko rabijo clenico eyn, na primer: Es i.t eyn mann da. Raba s clenom je, ko clenic der, die, das in podobnih ne podajamo zaradi kakega posebnega poudarka, na primer: Der man i.t da in: Ich hab dem man das gelt geben, grško: e)/dwka tw«= a)ndri\ to\ a)rgu/rion. Tega ne prevedemo prav v latinšcino, ce recemo: Dedi huic uiro hanc pecuniam [Temu možu sem dal denar]. Kajti zaimki oznacujejo navzocnost, ne pa dolocenost stvari. Latinski rabi ustrezno je, kadar te iste nemške clenice izgovarjamo naglašene z ostrivcem oziroma z dolgim zlogom, na primer: Ich hab dem man das gelt geben itd. Ko torej Latinci uporabljajo clenico hic, haec, hoc pri sklanjanju, si hocejo od zaimka zgolj izposoditi znak za sklone in spole, ne pa podati clena, kakor ga rabimo v govoru.«254 253 »Ignorat articulum omnino Latinus .ermo, quare Latinis vocibus reddi aut exponi nequit. Nam quod Grammatici nominum declinandorum ca.ibus addiderunt, Hic, Haec, Hoc, docendi gratia fecere, non quod .ermo Latinus hos haberet articulos. Germanicus .ermo habet articulum, nec Graeci articuli vim exacte cognoueris, ni.i ex Germanico idiomate. Et.i neque hoc Graeci articuli proprietatem pror.us exprimit.« 254 »Obiter hic docendi .unt pueri, quid inter.it inter Pronomen & Articulum. E.t enim articulus non qui in Grammatica tantum declinatione ca.us aut genera indicat, .ed quo in .ermone etiam certam rem .ignificamus. Latinum exemplum proponi nullum pote.t. Nam Latinus sermo in universum caret articulis. Germani uerň habent articulos, quemadmodum & graeci. a)/narqron e.t, cum particula Eyn utuntur, ut: Es i.t eyn mann da. Articulatum est, cum particulae, Der, Die Das, & .imiles nullo proprio accentu adduntur, ut: Der man i.t da. Et: Ich hab dem man das gelt geben, Graecč, e)/dwka tw«= a)ndri\ to\ a)rgu/rion. Id latine non rectč uertas, .i dicas, Dedi huic uiro hanc pecuniam. Nam prae.entem rem non tantum certam pronomina demon.trant. Quale etiamfit, cum eaedem illae par­ Melanchthonovo opozorilo, da clen ne oznacuje le sklona in spola v sklanjatvi (kakor se je clen mnogokrat rabil v latinskih slovnicah s pedagoškega vidika), ampak tudi »ozna-cuje neko doloceno stvar«, je v nemškem prostoru gotovo vplivalo na Albertovo (Albertus 1573: C 6a) razlikovanje med dolocnim clenom der, ki »kaže neko posameznost, zaznavno s cuti ali razumom«,255 ter nedolocnim clenom ein, ki je bližje grškemu ti\j in kaže na »ne-gotovo in nedolocno posameznost«.256 Pac pa se Melanchthonova opazka ni dotaknila Claja in Ölingerja. Clajus (1578: 16) tako oznacuje clen kot oznako (nota) imen, spolov, sklonov in števil. Nedolocni ein pri Claju samo razlikuje ime od ostalih delov govora, dolocni der pa nam pove tudi podatke o spolu, sklonu in številu. Podobno Ölinger (1574: 24) pojmuje clene zgolj kot notae. Slovenšcina je bila glede clena v izhodišcu podobna latinšcini, po drugi strani pa se je Bohoric zavedal, da v ljudskem govoru (»vulgň in loquendo«; BH 1584: 44) tedanja slovenšcina rabi tudi clen po zgledu nemšcine. Prav zaradi podobnosti slovenšcine in latin-šcine, kar se tice clena, je imel Bohoric kot eden redkih evropskih slovnicarjev v 16. stole-tju možnost, da se je pri razlagi vloge clena v celoti naslonil na Melanchthonovo latinsko slovnico.257 Ce beremo vzporedno Melanchthonovo in Bohoricevo besedilo, je Bohoriceva naslonitev na Melanchthona dokaj ocitna: MGL-CR 298; MGL ll 8b; MGL-Cam 207–208 BH 1584: 44–45 Latinskega primera ne moremo navesti. Latinšcina namrec nasploh nima clenov. Nemci pa jih imajo prav tako kot Grki. /.../ Ko Latinci pri sklanjanju torej uporabljajo clenico hic, haec, hoc, si hocejo od zaimka zgolj izposoditi znak za sklone in spole, ne pa podati clena, kakor ga rabimo v govoru. Zunaj sklanjatve – kakor v latinskem jeziku – clena v resnici ne uporabljamo niti ga ne smemo uporabljati v slovanskem in kranjskem jeziku. Kajti to, da v ljudskem govoru Kranjci uporabljajo clen, se godi samo zaradi spacenega posnemanja nemškega jezika, ne pa iz potrebe. /.../ Ker pa po clenu sklepamo na spol, sklon in število, je potrebna njegova raba tudi v sklanjanju.* * »Extra declinationem, quemadmodum in latina lingva, articulorum u.us revera non est, neque etiam e..e debet in .lau[o]nica et Carniolana lingua. Nam quod vulgo in loquendo u.urpatur articulus a Carniolanis, fit id solum Germanicae linguae prava imitatione, et non neceßitatis cau.a. /.../ Verum quoniam per articulum, Genus, Ca.um, et Numerum venamur: Et in declinando eius u.us exi.tit nece..arius.« Sklanjatveni vzorec je (glede na že povedano o sklonih) predvidljiv in brez posebnosti. Obliko kot zvalnik clena ta (hic) imajo domala vse tedanje slovnice, ki obravnavajo clen. Tudi terminološko pojmovanje oblike : adverbium vocandi je v tedanjih slovnicah splošen pojav. Rabita ga denimo tudi MGG (29) in Clajus (1578: 17). ticulae germanice accentu acuto, .iue .yllaba longa efferuntur, ut: Ich hab dem man das gelt geben &c. Ergo cum Latini utuntur particula Hic, Haec, hoc, in declinando, uoluerunt mutuari a pronomi­ne notam ca.uum & generum, non articulum tradere, quo in loquendo utemur.« 255 »/.../ demonstrat /.../ quoddam indiuiduum, rei siue sensibilis, siue intelligilibis.« 256 »/.../ de incerto vagoque indiuiduo«. 257 Poljski slovnicar Statorius (1568: B 3b) je tu denimo ravnal popolnoma nasprotno, saj je poudaril, da poljšcina clena nima. 3.4.1.1.9 Paradigmata declinationum – vzorci sklanjatev (BH 1584: 46–47, 54–55, 60– 61, 63–66) Melanchthon v latinski slovnici (MGL-CR 264–295; MGLdd 7b–ii 4b; enako MGL-Cam) locuje 5 sklanjatev, ki jih tudi obsežno opisuje, glede na pregibanje imenovalnika v odvisne sklone. Enako število sklanjatev locuje tudi Melanchthonova grška slovnica (MGG 43–75). Slovnice francošcine, italijanšcine in španšcine imajo bistveno drugacno izhodišce, saj locevanje sklanjatev glede na to, da se samostalniki pravzaprav ne sklanjajo, nima posebne­ga smisla. Sklanjatev tako vecinoma ne locujejo, kar razlagajo zelo razlicno. Naj navedem nekaj znacilnih primerov. Dubois (1531: 96) denimo pravi: »Sklanjatev imamo kot hebrejšcina /.../ Je nadvse enostavna: dovolj je, da dodaš za množino -s edninskim oblikam in pridaš clene, ki pa jih je seveda tudi zelo malo.«258 Estienne (1569: 20–21) ima poglavje declinatio, a sklanjatev dejansko ne locuje. Pillot (1586: 70) se zaveda, da je stanje v francošcini podobno hebrej-šcini in da ima francošcina zato eno samo sklanjatev, a doda, da je docendi gratia smiselno locevati dve: samostalniško in pridevniško. Garnier (1591: 7) pa izmed vseh pove še najbolj neposredno: »Francozi nimamo sklanjatev, ker so vsa imena nesklonljiva in se sklanjajo samo cleni. Kaj pa bi s sklanjatvijo, kjer se nic ne sklanja?«259 Med nemškimi slovnicarji Albertus (1573: 78–87) locuje tri sklanjatve (kakor latin-šcina) glede na obliko rodilnika, kar pomeni, da imamo v okviru ene sklanjatve primere vec spolov; posebne sklanjatve za pridevnike ne pozna.260 Ölinger (1574: 55–72) loci tri sklanjatve na podobnih principih, le da mu je pri tretji sklanjatvi odlocilna oblika za ime­novalnik množine. Clajus (1578: 56–72) ima razdelitev, ki je domala enaka Bohoricevi. Locuje štiri skla­njatve: prva obsega samostalnike moškega spola, druga samostalnike ženskega spola, tretja samostalnike srednjega spola, cetrta pa obsega pridevnike (adiectiva generis omnis) s pred­postavljenim clenom ter nekatere izjeme pri samostalnikih moškega in srednjega spola. Podobno rešitev zasledimo v Statorijevi poljski slovnici (1568: D 2b–E 8b), ki prav tako locuje tri sklanjatve glede na spol, v okviru tega pa še sklanjatev pridevnikov. Vendar ima Statorius za razliko od Claja in Bohorica še vrsto razlicnih variant osnovnih sklanja­tev. Dokaj možno je, da je Bohoric shemo posnel po Claju.261 Tudi Bohoric namrec locuje štiri deklinacije. Njegovi zgledi sklanjatev obsegajo samostalnikemoškega spola, samostal­nike ženskega spola, samostalnike srednjega spola ter sklanjatev pridevnika v vseh spolih in stopnjah. S tako razdelitvijo Bohoric ni izpustil nobene regularne paradigme.262 Tudi današnje »druge ženske« sklanjatve ni odkril šele naknadno v preizkusu oblikoslovja (BH 1584: 174, 258 »Declinatio nobis vtHebraeis /.../ est perquam facilis, .i modo pro plurali addas s .ingulari, & articulos pernoueris, certe pauci..imos.« 259 »Declinationes Galli nullas habemus, quod omnia nomina .int indeclinabilia, articuli tantum de­ clinantur. Quid enim opus est declinatione, vbi nihil declinatur?« 260Prva sklanjatev tako vsebuje samostalnike moškega in ženskega spola ter »nekatere pridevnike«, druga sklanjatev vsebuje samostalnike moškega in srednjega spola, tretja sklanjatev pa vsebuje samo samostalnike ženskega spola. 261 Ali drugace povedano: ce je Bohoric shemo posnel po kaki drugi slovnici, jo je po Clajevi ali pa je shemo na podlagi poznavanja anticnega izrocila oblikoval samostojno. 262 To je pokazal že Toporišic (1984: 198). sklanjatev besede muzh), kakor lahko veckrat beremo, ampak jo je v preizkus oblikoslovja dal zgolj kot dopolnilo, saj jo je bralec lahko razbral že iz osnovnega besedila. Clen in ime ženskega spola se namrec sklanjata po Bohoricu (BH 1584: 54) takole: ta mati, te matere, ti materi, to mater, o mati, od te matere. Vslovarcku (BH 1584: 57) pa imamo podatek, da ima beseda muzh rodilnik: muzhi. Zdaj samo sklanjamo muzh naprej, tako da se ravnamo po koncnicah imena ženskega spola, s tem da upoštevamo osnovna pravila o podobnosti dolocenih sklonov, kar je razvidno iz spodnje razpredelnice. Enako je pri besedi zha.t (BH 1584: 175), kjer Bohoric dejansko poudari, da se moramo pri sklanjanju »ravnati po clenu«, da moramo torej koncnice prilagajati sklonom po dolocenih pravilih. Sklanjatev se spet izide, kot je razvidno iz spodnje razpredelnice. ta mati muzh zha.t te matere muzhi (kar izvemo iz slovarcka) zha.ti ti materi muzhi (regularna koncnica) zha.ti to mater muzh (tožilnik z nicto koncnico kot pri mater) zha.t o mati o muzh (zvalnik je enak imenovalniku) o zha.t od te matere od te muzhi (locilnik je enak rodilniku) od te zha.ti Tudi današnjih sklanjatev z nicto koncnico (tedanjih nesklonljivih besed) Bohoric ne spregleda: v slovarcku so take besede jasno oznacene kot indecl[inabilia] (nesklonljive besede). Na primer: glih, gumi itd. 3.4.1.1.10 Slovarcki ob paradigmah (Bh1584: 47–54, 55–60, 61–63, 114–116, 128–134, 147–151) Izdatno navajanje primerov za posamezne spole, sklanjatve, spregatve in podobno ni bilo v tedanjih slovnicah nic nenavadnega. Nenavadno pa je Bohoric prikazal primere imen moškega, ženskega in srednjega spola ter glagolov na -am, -em in -im. Primeri so namrec prikazani v obliki slovensko-latinsko-nemških slovarckov.263 Z gotovostjo lahko trdimo, da so slovarcki prirejeni po neki latinsko-nemški predlogi. Najverjetneje je šlo za dodatek kakemu elementarnemu ucbeniku (morda so slovarcki celo povezani z Bohoricevim izgubljenim delom Nomenclatura trium linguarum).264 Vec kot ocitno je namrec, da Bohoric slovarckov ni delal na podlagi tedanjega knji­žnega gradiva. Ce primerjamo pojavitve manj pogostih besed (v Bohoricevi varianti zapi­sa) z drugimi deli slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, vidimo, da se vrsta besed v taki obliki pojavi prvic v Bohoricevi slovnici, besede, ki se pojavljajo manjkrat, pa so iz razlicnih del.265 Manj kot desetkrat se pojavijo: bokal, britof, goltanec, led, meh, papir, rak, žerjavica, šrinf, svojovoljen, tovor, tram, tvor, utragljiv, ajfrar, plemenit, vojšcak, biric, hrast, most, nož, oven, palec, pešec, zet, antverhar, krivec, model, port, samorogac, sklep. 263 O zunanji podobi in zgradbi slovarckov piše Gjurin (1987: 247–332). 264O tem piše Gjurin (1987: 247). Vendar Bohoriceva nomenklatura prav gotovo ni vsebovala gla­golov. Po podobnem nacelu pa je na primer spisan nek latinsko-nemški slovarcek iz leta 1622 (Hasenmüller 1622), dostopen na http://diglib.hab.de/drucke/p-914-8f-helmst-2/start.htm7. 265 Primerjava je bila narejena na podlagi alfabetarijev vseh del slovenskih protestantskih piscev v Sekciji za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Nava-jam primere iz Bohoricevega slovarcka, ki jih najdemo v manj kot desetih delih. Deležnikov ne upoštevam, ce so glagoli zelo pogosti, kot razlicna gesla pa zaradi namena raziskave upoštevam tudi bistveno razlicne zapise iste besede (ce bi Bohoric crpal besede iz gradiva, jih verjetno ne bi narecno spreminjal). Manj kot petkrat se pojavijo: zmišljavec (DB 1584, TT 1560, TT 1581–82, Megiser266), gerab (DB 1584, TL1561, TAr 1562, Megiser), božec (Megi­ser, DB 1584, TT1557, TT1581–82), frauncimer/ fravencimer/fravcimer (Megiser, DB 1584, TAr 1562), izvir (Megiser, DB 1584, DJ 1575), listar, žrebelj (Megiser, DB 1584, JPo 1578), log, loj (Megiser, DB 1584, DB 1578), polšter (Megiser, DB 1584, KPo 1567), precep (DB 1584, DJ 1575, TPo 1595), profant, pueb, vrtar, cunter (Megiser, TPo 1595), brz, beteg, žerjav (Megiser, DB 1584), senec, cavelj, strd (DB 1584, Megiser), aring, be-ber, divjak, fruštuk, gbelb, jarmark, kašelj, krhak, magnet, mak, navidljiv, neoster, kradljiv, obel, ognjenik, pintar, podvirek, raženj, rašpet, sejmen, ženf, žeselj, židanik, štrigelj, štritar, fehtar, zmiet, trorik, top, vencerl, fendrih, kamcic, klafast, no-žicek (DB 1584), oproda (Megiser). Samo pri Bohoricu se pojavijo: britfar, dolmac (Megiser: tolmac), gibecin (gibcen), gumi, smuk, zdenec. Prav tako Bohoricev slovarcek ni narejen na podlagi niza primerov v kateri od tedanjih slovnic. Primeri pri Claju (1578: 33–53) in Melanchthonu (MGL; pregledani so primeri pri obravnavi imena in glagola) se kljub navidezni podobnosti (razvršceni so po koncnih in ne po zacetnih crkah kot pri Bohoricu, ker ne gre za slovarcek, ampak za dolg seznam primerov) dejansko komaj kje skladajo z Bohoricem. Slovarcki, kot jih najdemo v Bohoricevi slovnici, so za tak tip slovnice unikum. Da je imel Bohoric za izhodišce verjetneje neki latinsko-nemški, ne pa nemško-latin-ski slovar, vidimo iz dobro izbranih latinskih primerov, ki jim sledijo z vidika nemškega je­zika mnogo slabše izbrani nemški. Res pa je, da predvsem pri glagolih zasledimo gesla, kjer ima slovenska iztocnica vec latinskih prevodov in le enega nemškega. Nemški primeri so na Bohoriceve prevode vplivali izdatneje kot latinski: npr. lat. Nectar, nem. tranck der Gter, sln. Nebe.ku, boshje pitje; lat. Gynaeceum, nem. Frawenzimmer, sln. Fraunzimer ipd. Glede na pregledano gradivo je tudi malo verjetno, da bi šlo za gesla iz kakega vecjega slovarja. Tako prirejanje bi pomenilo za Bohorica veliko dela, po drugi strani pa je imel na voljo manjše zbirke besed (najveckrat z naslovom Nomenclator oziroma Nomenclatura rerum). Kljub temu smo pregledali nekatere razpoložljive slovarje iz tedanje dobe, ki pa ne kažejo nobene podobnosti.267 Iskanje vira za Bohoriceve slovarcke je vsekakor izziv za nadaljnje raziskovanje, ki bo 266 Megiser je med avtorji posebej izpostavljen, saj so njegova dela poznejšega datuma in je navedene besede prevzel iz Bohoricevega slovarja. 267 Primerjalno smo pregledali naslednje slovarje tistega casa, ki so nam bili na razpolago: Vocabu­ larius latino-germanicus, Spirae, Drach, 1482–1489; Heyden 1998 (=1530); Dasypodius 1535; Serranus 1539; Frisius 1556; Calepinus 1562; Nizolius 1570; Faber 1572; Siber 1580 (okrajšana izdaja slovarja Junius 1577); Golius 1579 (= 1972); Dictionarium latino-germanicum et germa­ nuo-latinum, s. l., s. a. moralo obsegati pregled tedanjega evropskega ucbeniškega gradiva s poudarkom na manj­ših slovarjih. Obseg take raziskave pa presega okvire našega dela. Slovarcki v BH 1584 so sicer trdno vpeti v samo strukturo slovnice. Bralcu z informa­cijo o rodilniku (pri imenih) ter izhodišcnih oblikah (pri glagolih) pomagajo reševati tudi težje primere in izjeme, ki bi jih bilo zgolj na podlagi opisa v teoreticnem delu vcasih težje razumeti (npr. sklanjanje samostalnikov tipa moc (naveden je rodilnik), obstoj nesklonlji­vih imen, prehajanje posameznih oblik glagola iz ene skupine v drugo ipd.). Bohoric se je namrec zavedal pomembnosti slovnicnih informacij v slovarckih. Tako na primer bralca v Preizkusu etimologije (BH 1584: 168) napoti, naj si ogleda besedo jime v slovarcku, da bo videl, kakšen je njen »prirastek« (incrementum) – torej podaljšanje osnove – v odvisnih sklonih. 3.4.1.1.11 Species – vrsta (BH 1584: 67–76) Poglavje o vrsti (species) je pri Bohoricu do dolocene mere, a ne povsem, naslonjeno na Melanchthonov model v MGL (kk 8a–ll 5b; MGL-Cam 182–200).268 Imena locuje kot MGLna netvorjena (primitiva) in tvorjena (derivativa) in pri tem navaja isti primer kot Me-lanchthon (equus, equulus).269 Albertus, Ölinger in Clajus pri osnovni delitvi na primitiva in derivativa sledijo MGL, v nadaljevanju pa podobnost z MGL kaže predvsem Albertus (1573: e 5b–f 5b), manj Ölinger (1574: 75–82) in nic Clajus (1578: 76–81). Glede na MGL so povsem Bohoricev dodatek numeralia (števniki). Povsem enako osnovno razdelitev, kot jo ima Bohoric, najdemo pri Statoriju (1568: E 8b–F 4b), ki pa se z Bohoricem ne pokriva na ravni primerov in nadaljnje delitve. Statorius poleg tega navaja primere zgolj v poljšcini, 268 Obravnava v MGL-CR je mnogo bolj skopa in ne locuje netvorjenih in tvorjenih imen. Prav tako se primeri ne pokrivajo z Bohoricevimi. 269 Naši izdaji MGL in MGL-Cam imata equuleus, kar ni bistvena razlika. tiste poljske primere, ki se pokrivajo s slovenskimi, pa praviloma najdemo tudi v Melan­chthonu. Medtem ko je pri Melanchthonu v tem poglavju glavno merilo delitev po koncajih, deli Bohoric primere najprej glede na spol. V razdelku patronymica (ocetna imena) je Bohoric glede primerov in njihove raz­poreditve povsem izviren. Razdelitev izhaja iz znacilnosti slovenskega gradiva in prinaša primere, znacilne za slovensko govorno okolje. Teh primerov sicer ne najdemo v nobenem drugem protestantskem delu, kakor je razvidno iz alfabetarijev vseh del slovenskih pro-testantskih piscev v Sekciji za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU. Enako velja tudi za possessiva (svojilna imena). Razdelek diminutiva (pomanjševalnice) najprej sledi MGL (ll 1a–ll 2a; MGL-Cam 188–190) in v slovenšcino prevaja tamkajšnje primere rex regulus (krajl krajlizh) ter canis canicula (p.izh p.izhka/p.izhica), nato pa navede še 14 drugih primerov, od katerih se le eden (zhena zheni­za) pokriva z Melanchthonovimi. Pomenljivo je, da ti Bohoricevi primeri nimajo latinskega prevoda. Razdelek denominativa (imena, tvorjena iz imen) ima dolocene primere posnete po MGL (ll 2a–ll 4a; MGL-Cam 190–195), vendar drugace razvršcene. Melanchthon navaja namrec denominativa glede na koncaj, s katerim se tvorijo, Bohoric pa jih navaja glede na pomen.270Odnos med Bohoricem in MGL(ll 2a–ll4a; MGL-Cam 190–195) je naslednji (za­radi preglednosti tudi pri Bohoricu navajam le latinske »prevode« slovenskih primerov): BH 1584: 68–69 MGL ll 2a–ll4a = MGL-Cam 190–195 1. materiam significantia (zaznamujoca snov) ferreus, ferratus EUS (terminatio adiectivi = koncnica pridevnika) ferreus 2. habitum significantia (zaznamujoca zunanjost in znacaj) ocreatus, togatus, auritus, cornutus, honestus TUS (terminatio adiectivi) togatus, auritus, cornutus STUS (terminatio adiectivi) honestus 3. cupiditatem denotantia (zaznamujoca željo) vinosus, seditiosus OSUS (terminatio adiectivi) vinosus 4. copiam (zaznamujoca obilje) saxosus, aquosus, ingeniosus, vinolentus LENTUS (terminatio adiectivi) vinolentus 5. active significantia (zaznamujoca tvornost) studiosus, curiosus / 6. passivam habentia significationem (zaznamujoce trpnost) invidiosus, odiosus / 7. loca arborum (mesta z drevjem) quercetum, salicetum / 8. receptacula rerum (posode in zbirališca) calamarium / Iz gornje primerjave je razvidno, da je Bohoriceva razdelitev popolnoma samostojna (kar je manj verjetno), lahko pa je crpal (tudi) iz kakega drugega dela, ki nam ga ni uspelo identificirati. Nekateri primeri se z Melanchthonovo predlogo ujemajo, spet drugi se ne. 270Tudi Statorius (1568:F 3a–F 4b) našteva denominativa, a jih deli zgolj na samostalniške in pridev­niške. Primeri od Bohoricevih odstopajo še bistveno bolj kot Melanchthonovi. Enako velja tudi za primerjavo z drugimi anticnimi in humanisticnimi slovnicarji, kjer je podobnosti kvecjemu še manj. Tedanje italijanske, španske in francoske slovnice ter Sta-torius (1568) se namrec (poleg zgoraj omenjenih nemških) vecinoma trdno naslanjajo na osnovni latinski model (patronymica, possessiva, diminutiva, denominativa, verbalia),271 odstopanja pa ne gredo v smeri Bohoricevih rešitev. Tudi v razdelku verbalia (izglagolska imena) primeri ne sledijo MGL (ll 4a–ll 5b; MGL-Cam 195–200), razlaga pa izhaja iz znacilnosti slovenskega jezika. 3.4.1.1.12 Numeralia – števniki (BH 1584: 69–78) Nenavadno obsežno je poglavje o števnikih (numeralia), ki je glede na druge evropske slovnice že na prvi pogled naknadno vstavljeno v osnovno besedilo. Tedanje slovnice štev­nikov praviloma niso podrobno naštevale, omenjale so jih le v okviru obravnave nekaterih drugih vecjih slovnicnih enot. Tako obsežne obravnave števnikov, kot jo najdemo pri Bohoricu, nima nobena izmed nam dostopnih slovnic tedanjega casa. Kljub temu lahko zatrdimo, da se je Bohoric pri uvr­stitvi števnikov v prav ta del svoje slovnice naslonil na MGL. Melanchthon namrec v svoji slovnici števnike obravnava na dveh mestih: 1. v okviru obravnave spola (MGL-CR 252; MGLbb 5b–bb 6a; MGL-Cam 27–29) navaja nomina numeralia, od katerih so nekatera ne­sklonljiva in omnis generis (imajo eno obliko za vse spole), druga pa sklonljiva in locijo tri oblike za tri spole; 2. v poglavju De specie, torej na enakem mestu kot Bohoric, pa na koncu razdelka o denominativa doda še (MGLll 4a; MGL-Cam 195): »Sem sodijo še števniki, ki oznacujejo vrsto /.../ ali delitev.«272 NekolikoobširnejšijeMelanchthonvistempoglavjuvMGL-CR(295–296),kjernave­de sklanjatve števnikov unus, duo in tres teropozorinapregibnostštevnikovducenti in millia (sic!).DajeBohorictudisicersledilosnovnirazporeditvitemvMGL,kipajojedopolnjeval inrazširjal,namkažetudizgorajomenjenirazdelek verbalia (izglagolskaimena),kinekako neorganskosledištevnikom,ajepopolnomavskladuzzaporedjemsnovivMGL. Števnikenavajajotudidrugeslovnice,apravilomazelonahitroinvomejenemobsegu. BohoricunajbližjipoobseguinnacinuobravnavejepoljskislovnicarStatorius(1568:C7b– D2a,F4b),kiimamedrazdelkomaopregibanjupospolu(motio) in o številu (numerus) na­šteteglavneštevnike(dodevetjihtudisklanja),natopanaistemmestukotBohoric(vokviru denominativa) na kratko omeni še vrstilne (ordinalia) in delilne (distributiva) števnike. Med nemškimi slovnicarji jih omenjata in delita Albertus (1573: c 8b, b 2b–e 3b, f 2a) ter Ölinger (1574: 79–82). Slednji locuje podobne kategorije kot Bohoric, a z drugacnimi nemškimi primeri ter v popolnoma drugacni obliki, tako da se nanj Bohoric gotovo ni nasla­njal. Tudi sicer sežejo tipicne humanisticne slovnice obicajno najvec do omembe glavnih in vrstilnih števnikov, ki jih vecinoma niti ne naštejejo (tako omembo npr. zasledimo v Perotti 1497: 8). Kot izjemo omenimo, da francoski slovnicar Dubois (1531: 99–102) našteje glav­ne, vrstilne in množilne števnike v enakem zaporedju kot Bohoric in na podobnem mestu v slovnici; nima pa ostalih vrst števnikov. Števniki so tedaj mnogo bolj kot v slovnico spadali v slovarje. Frisijev latinsko-nemški in nemško-latinski slovar (Novum Latino-Germanicum et Germanico-latinum Lexicon) ima na koncu med drugimi skupinami besed dodane tudi števnike (Frisius 1556: 950–956), in sicer v naslednjih skupinah: 1. cardinalia (glavni), 2. ordinalia (vrstilni), 3. distributiva (delilni), 4. multiplicativa (množilni, npr. simplex), 5. relativa (razmerni, npr. simplus; se­ 271 Prim. Padley (1988: 94–96; 205; 436–437); za drugacna odstopanja npr. Meigret (1550: 40–45). 272 »Huc adde & numeralia quae uel ordinem .ignificant /.../ vel di.tributionem.« mel). Tako lahko kot verjeten Bohoricev vir za naštevanje števnikov predpostavljamo kako shemo v enem od tovrstnih slovarjev. Razdelitev, kot jo najdemo pri Bohoricu, sicer sledi tradiciji. Najdemo jo npr. v Prisci­anovem delu De figuris numerorum (GLIII, 406–417). Tam Priscian navaja vse kategorije, ki jih najdemo pri Bohoricu: 1. cardinalia (glavni; GLIII, 412–413), 2. ordinalia (vrstilni; GLIII, 413), 3. multiplicata (množilni, GLIII, 416), 4. ponderalia (»števniki teže«, GLIII, 416), 5. distributiva (delilni, GLIII, 413), 6. adverbialia (prislovni, GLIII, 415), 7. tempo-ris (casovni, GL III, 416), 8. in -rius (na -rius, GL III, 415). Primere v tem poglavju prevaja Bohoric z latinšcino in nemšcino, posebej pa bode v oci navajanje primera iz hrvašcine (Croatae dicunt), kar zasledimo pri Bohoricu samo pri števnikih. Tu poleg opombe v poglavju o clenu tudi edinokrat v etimologiji izrecno navaja Hrvate, in to celo veckrat. Poglavje tudi sicer odlikuje obsežno teoretiziranje, komentiranje in etimologiziranje, sicer neznacilno za ta del slovnice. S tega vidika je povsem ocitno, da je poglavje neor­gansko vstavljeno v slovnico in da se opira na druge vire kot preostala slovnica.273 Iskanje odgovorov na vprašanja, zakaj si je dal Bohoric toliko opraviti ravno s števniki, katere vire je uporabljal (poleg zgoraj omenjenih možnosti je imel pred sabo gotovo še kak latinski spis o številih in številkah) in v kolikšni meri gre za avtorsko delo (verjetno je avtorski delež kar precejšen), bo gotovo zanimiv izziv za nadaljnje raziskovanje. 3.4.1.1.13 De anomalis – posebnosti (BH 1584: 76–78) Poglavje De anomalis ima Bohoric na koncu obravnave imen, sicer pa to poglavje obi­cajno najdemo za poglavjem o sklanjatvah in pred poglavjem o vrstah imen (npr. MGL-CR 290–295; MGL ii 5a–kk 5b; MGL-Cam 159–182, Ölinger 1574: 72–75, Clajus 1584: 87; Albertus za poglavjem o sklanjatvah na koncu obravnave imena (Albertus 1573: g 6a)). Zgradba poglavja je naslonjena na MGL(ii 5a–kk 1a; MGL-CR 291–295; MGL-Cam 159–169), s tem da Bohoric navaja samo izjeme v številu (masculina, feminina in neutra singularia ter pluralia tantum), ne pa tudi v spolu in sklanjatvi. Medtem ko je shema Me-lanchthonova, pa primeri le deloma sledijo MGL (ii 5a–kk 1a; MGL-Cam 159–169; tu najdemo: arma, fides, iuventus, lux, mors, mundus, paupertas, proles, ros, salus, sanguis, sitis, sol, spes, sponsalia, ver). Vzrok je med drugim tudi ta, da Bohoric tu izrazito sledi znacilnostim slovenskega in ne latinskega jezika. O tem pricajo naslednji (najbolj ocitni) primeri, ko slovenski primer ustreza opisu, latinski prevod pa ne: DA NE masculina singularia tantum (edninski samostalniki m. sp.) zhlovik homo (obicajni samostalnik v ednini) masculina pluralia tantum (množinski samostalniki m. sp.) ludje homines (obicajni samostalnik v množini) foeminina pluralia tantum (množinski samostalniki ž. sp.) buquae gazhe dauri liber (obicajni samostalnik v ednini) subligar (obicajni samostalnik v ednini) ianua (obicajni samostalnik v ednini) neutra pluralia tantum (množinski samostalniki s. sp.) vusta vrata faux, os (oboje obicajni samostalnik v ednini) porta (obicajni samostalnik v ednini) Nasprotno pa navaja tudi slovenske primere, ki ne sodijo v doloceno skupino, so pa 273 Bohoric v skladnji (BH 1584: S45) celo prevaja iste delilne števnike drugace kot v etimologiji! prevodi latinskih, denimo: slovenska beseda otroci kot prevod latinske besede proles je uvršcena pod množinske samostalnike, cetudi ima ednino: otrok. VMGL(ii 5a–kk 1a; = MGL-Cam 159–169) ni naslednjih Bohoricevih primerov: ars, liber, corpus/vita, crassities, dedecus, dilectio, fex, homines, homo, ianua, limus, neccessi­tudo, pallor, pentecostes, pinguedo, potestas, subligar. Primeri iz MGL-CR (291–295) pa se ujemajo z Bohoricem v še mnogo manjši meri. 3.4.1.1.14 De compositorum declinatione – sklanjatev zloženih imen (Bh 1584: 78) Poglavje o sklanjatvi zloženih274 imen (de compositorum declinatione) je domala do-besedno posneto po MGL (kk 6b; MGL-Cam 182),275 kar najlepše vidimo, ce vzporedno navedemo obe besedili:276 MGL (kk 6b; MGL-Cam 182) Bohoric (BH 1584: 78) Compo.ita ex duobus rectis utrinque declinantur I. Compo.ita ex duobus rectis, utrinque declinantur Quae uero ex obliquo & recto componuntur, in ijs rectus tantum declinatur II. Composita ex obliquo & recto, .olum declinantur in recto Ex duobus obliquis compo.ita aptota sunt IIII. Compo.ita ex duobus obliqvis, indeclinabilia sunt Primeri so, kot kaže, izvirni Bohoricevi in niso posneti ne po latinski ne po nemški predlogi.277 Zanimivo pa je, da je Bohoric tu sam dodal še kategorijo nesklonljivih samo­stalnikov (prevzetih lastnih imen, npr. Cicero), ki že na prvi pogled ne spada k ostalim trem (BH 1584: 78): »III. Tuja imena, to je vsa, ki niso slovenska, so nesklonljiva /.../, razen ce se jim dodaja koncnica glede na clen dolocenega spola.«278 Enostavneje povedano: vsa tuja imena so nesklonljiva, razen ce jih sklanjamo. Vtej tipicno humanisticni definiciji dejansko ni povedano nic drugega kakor to, da so tuja imena citatna (imajoenak zapis kot v izvirnem jeziku), dokler jih ne sklanjamo (in nimajo vec enakega zapisa kot v izvirnem jeziku, saj imajo poleg osnove še koncnico).279 Mesto dovoljuje tudi drugacno interpretacijo:280 lahko bi ga brali kot predpis, da se tuja imena (po vzoru rabe hebrejskih imen v latinskem bese­dilu) v slovenšcini sploh ne sklanjajo (da se torej sklanjajo z nicto koncnico). Vendar pa v 274 Izraz ustreza delitviimena glede na stopnjo tvorjenosti (figura) na enostavno (simplex), zloženo (composita) in izzložensko (decomposita). Prim. poglavje 3.4.1.1.4. 275 V MGL-CR tega poglavja še ni. Ölinger (1584: 50) ima podoben opis, a drugacno izpeljavo. 276 Zaradi vecje preglednosti izjemoma navajamo prevod v opombi ter izvirnik v rednem besedilu. MGL (kk 6b; MGL-Cam 182): »Imena, zložena iz dveh glavnih sklonov, se sklanjajo v obeh delih. /.../ Pri tistih, ki so zložena iz glavnega in odvisnega sklona, se sklanja samo glavni sklon. /.../ Imena, zložena iz dveh stranskih sklonov, so nesklonljiva.« Bohoric (BH 1584: 78): »I. Imena, zložena iz dveh glavnih sklonov, se sklanjajo v obeh delih. /.../ II. Imena, zložena iz glavnega in odvisnega sklona, se sklanjajo samo v glavnem sklonu. /.../ IIII. Imena, zložena iz dveh stranskih sklonov, so nesklonljiva.« 277 Prav tako ni nobene povezave s Statorijevo slovnico (1568: F 7a), ki sicer prireja isto Melanchtho­ novo poglavje, a drugace in z drugimi primeri. 278 »III. Peregrina, hoc est, quecunque non .unt Slavonica, .unt Indeclinabilia /…/ ni.i illis affingatur terminatio, iuxta articulum .ui Generis.« 279 Da so torej citatna v imenovalniku, ne pa tudi v odvisnih sklonih. 280Prim. Toporišic (1987: 299), Kolaric (1971: 54). gradivu del slovenskih protestantskih piscev takšnih primerov nismo našli, tako da je takšna interpretacija neustrezna – ali pa Bohoric in drugi pisci pravila enostavno niso upoštevali. 3.4.1.2 Pronomen – zaimek (BH 1584: 79–94) Poglavje o zaimku (pronomen) nima teoreticne obravnave, kakor jo lahko zasledimo na primer pri Melanchthonu (MGL-CR 296–298; MGL ll 6a–mm 1a; MGL-Cam 200–207). Tudi sicer je bila v slovnicah ljudskih jezikov teoreticna obravnava zaimka vecidel skrcena na nujni minimum: definirajo ga kot nadomestilo za imena, pri cemer se najveckrat naslanjajo na Prisciana in Donata.281 Nemške slovnice v razporeditvi zaimkov sledijo Me-lanchthonovi shemi (a tudi ta se ne razlikuje bistveno od Donata). Bohoric pri tem poglavju tudi navede svoj vir: zaimke bo naštel in sklanjal po zapo­redju, kakor ga ima Donat.282 Opozarjanje in sklicevanje na Donata sicer ni bilo v tedanjih slovnicah nic posebnega. Na Donata denimo izrecno opozarja tudi Melanchthonova MGL 281 To velja z nekaj izjemami za italijanske (Padley 1988: 105–107), španske (Padley 1988: 211–212) in francoske (Padley 1988: 446–450) slovnice. Za nemške gl. Padley (1988: 279–280). 282 »Pronomina eo ordine, quo a Donato numerantur, recen.ebimus declinabimu.que« (BH 1584: 79). (ll 8a): »Sklanjatev je treba vzeti iz Donata, ki ga morajo imeti decki vedno v rokah, da bi se iz njega ucili analogij v sklanjanju in spreganju.«283 Ali Bohoric tudi dejansko sledi Donatu? Odgovor na to vprašanje nikakor ni preprost. Vprašanje je namrec, katero od številnih izdaj Donatove Ars minor284 je imel Bohoric v rokah (ali v spominu). Donat je tedaj s svojo Ars minor predstavljal osnovni fond znanja latinske slovnice, osnovo, mimo katere ni mogel iti v okviru ucnega procesa prav nihce. Poleg tega ima MGLzaimke naštete v enakem zaporedju kot (izvirni) Donat, prav tako obe deli ne naštevata vseh zaimkov, ki jih ima Bohoric, tako da vpliv (izvirnega) Donata na ta del Bohoriceve slovnice ni neposreden. Bohoric se namrec nasloni na zaporedje Donatove Ars minor v eni od tedanjih razlicic in ne na originalno besedilo (prim. GLIV, 357–359, ki se ne pokriva z Bohoricem do te mere kot npr. Ising 1966: 70–109; prim. npr. zaimek sui sibi ...). Ne presenecajo nas odstopanja, do katerih je prišlo zaradi narave slovenskega jezika. Tako Bohoric med ednino in množino vriva oblike za dvojino, ille, ipse in iste združi v »tai.ti«, is, ille, ipse pa v »on«.285 Pac pa sta za nas nadvse zanimiva dodatka, ki mocno odstopata od izvirnega Donata in MGL. Gre za razdelka: »compo.ita a quis« ter »compo.ita cum qui«. Nedvomno sta na­slonjena na katero od humanisticnih razširjenih in komentiranih izdaj Donata, morda tudi na kako nam neznano slovnico. Primerjava z zgoraj opisano izdajo Donata iz leta 1542 (Donatus 1542, t. i. Torgauer Donat)286 denimo kaže na precejšnjo podobnost. Deloma je podobna tudi obravnava v slovnici E. Alvara (1596: 22, prva izdaja 1572), ki kaže na more-bitni isti vir.287 Ce uredimo besedilo pri omenjeni izdaji Donata (1542) in pri Alvaru, kot ga ima Bohoric, je obravnava presenetljivo podobna (Bohoric ima dodatno le obliki numquis in quisvis). Vidimo, da v primerjavi z Bohoricem Donat (1542) nima le oblik qui.vis in quid putas, Alvarus pa poleg teh dveh oblik nima še numquis. Posebej zanimiv je tudi Bohoricev prevod primerov za »narodnostne« zaimke (prono­mina gentilia), kakor jih imenuje Melanchthon: nostras, vestras, cuias. Slovenšcina namrec zanje nima prave ustreznice, podobno kot je nima nemšcina. Medtem ko primera za nostras in vestras Bohoric rešuje kot en na.hih in en va.hih, pa vprašalnico cuias prevaja zelo po­dobno kot Ölinger (1574: 87). Ta ima: »Wa.es Lands bi.tu? /.../ Wa.er Lands art bi.tu? Ich bin ewerer Lands art / Auß ewerm Land oder heymat / ewer Landsmann.« Bohoric (BH 1584: 94) pa ima kotere / iz katere / od katere shlahte, deshele, vere, oli partije. 283 »Declinatio e.t ex Donato petenda, quem .emper oportet pueris in manibus e..e, ut inde analogiam in declinando ac coniugando di.cant.« Cetudi Bohoric sledi Melanchthonovemu napotku, pa na primer pri oznaki spola Bohoric gotovo ne sledi Melanchthonu. Spol pri zaimkih ego (iest), tu (ti) in posledicno tudi pri nos (mi) ter vos (vi) Bohoric na primer oznacuje kot genus omne (prim. GL IV, 357; Ising 1966: 80–83; enako Donatus 1542), ki ga – mimogrede – kot kategorijo pri obravna-vi imena sploh ne navaja. Take oznake pri Melanchthonu ni (MGL ll 7a): »Zaimki imajo lahko tri spole. Eni z eno koncnico [za vse tri]: ego, tu, sui /…/, eni s tremi koncnicami: ille, illa, illud /…/.« (»/P/er tria genera uagantur pronomina. Alia una terminatione, ut: Ego, Tu, Sui /…/ Alia tribus, ut: Ille, Illa, Illud /…/.«) 284Prim. poglavje 3.3.2. 285 Na oblike za dvojino z dva: midva, vidva, onadva opozarja pri obravnavi glagola (BH 1584: 109). 286 Prim. poglavje 3.3.2. 287 Nenavadno bi bilo, ko bi se Bohoric zgledoval po delu svojega idejnega nasprotnika – Alvarus je bil namrec jezuit. BH 1584: 84–86 Alvarus 1596: 22 Donat 1542: d 1a ss. composita a quis composita a qui relativo composita ex provocabulo quis composita ex provocabulo qui composita a quis composita a qui a) a fronte en quis nequis aliquis numquis siquis qui.vis b) a tergo qui.nam qui.piam qui.quam quid putas qui.que 1. quidam 2. quivis quicunque quilibet b) cum sequitur: ecquis nequis aliquis siquis a) cum praecedit quisnam quispiam quisquam quisque quidam quivis quicumque quilibet ecquis nequis aliquis numquis siquis qui.nam qui.piam qui.quam qui.que quidam quivis quicunque quilibet 3.4.1.3 Verbum – glagol (BH 1584: 94–153) Obravnavo glagola (verbum) zacne Bohoric (BH 1584: 94) z istimi besedami kot Clajus (1578: 93): »Locujemo osebni in neosebni glagol.«288 Razdelitev je sicer klasicna in jo pozna vecina tedanjih slovnic, tudi MGL(mm 1a; MGL-Cam 209), ne pa še denimo MGL-CR (298–299). 288 »Verbum aliud e.t per.onale, aliud imper.onale.« Od MGL(mm 1b; MGL-Cam 209; MGL-CR 299) pa (podobno kot pri poglavju o ime-nu) odstopa osnovna razdelitev teoreticnega dela poglavja na accidentia. Tu Melanchthon našteje: genus (nacin), species (vrsta), tempus (cas), modus (naklon), figura (stopnja tvor­jenosti), persona (oseba), numerus (število), coniugatio (spregatev), Bohoric pa kategorijo species izpusti enako kakor Clajus (1578: 94). Razlika je le v tem, da Clajus kategorije spe­cies dejansko ne obravnava, Bohoric pa jo doda kot zadnjo, ne da bi jo navedel v pravilu. Glede na to, da se slovenski glagolski sistem v marsicem razlikujeod sistemov Bohori-cu znanih in v slovnicah opisanih jezikov, je bil Bohoric v tem poglavju še posebej prisiljen k prilagajanju latinske sheme in zato – kakor bomo opazili – tudi k vecji inovativnosti. 3.4.1.3.1 Genus – nacin in spol pri glagolu289 (BH 1584: 95) MGL (mm 1b–mm 4a; MGL-Cam 210–217; MGL-CR 299–301) locuje pet nacinov (genera): activum (tvorni), passivum (trpni), neutrum (ne tvorni ne trpni), commune (tako tvorni kot trpni) in deponens (nacin pri deponentnikih). Tako Bohoric kakor tudi nemške slovnice pa locujejo tri. Bohoric, Albertus (1573: h 4a–h 4b) ter Clajus (1578: 94–96) locu­jejo activum, passivum in neutrum,290 Ölinger (1574: 94–95) pa activum, neutrum in com­mune. Verjetno povsem Bohoricev pa je dodatek, da je kategorija genus mišljena dvojno: kot genus pri glagolih (torej nacin, ki je aktiven, pasiven ter ne aktiven ne pasiven) ter kot genus, ki locuje spol (oziroma kot genus v poglavju o imenu, torej kot kategorijo moškega, ženskega in srednjega spola v glagolskih oblikah). Tega socasne pregledane slovnice ne poznajo! Pri Bohoricu namrec locujejo spol naslednje glagolske oblike: - verbale sive participiale verbum (deležniški glagol):291 delal, delala, delalu (BH 1584: 98); - verbum passivum (trpni glagol):292 delan, delana, delanu (BH 1584: 99). Izmed Bohoricevih primerov ima MGL (in po njem Albertus) le curro, Ölinger nic, Clajus sedeo. Seco je Bohoricev univerzalni primer, ki je tudi reprezentativni predstavnik prve spregatve glagolov. Kar locuje Bohorica (skupaj z nemškimi slovnicarji) od mnogih drugih slovnic, je, da sledi Melanchthonovi osnovni locitvi glagolov na osebne in neosebne. Sicer pa mnoge slovnice v skladu z izrocilom uvršcajo delitev na osebne in neosebne glagole pod modus ali genus. 3.4.1.3.2 Tempus – cas (Bh 1584: 95) Cas (tempus) v latinski predlogi bi omogocal Bohoricu locevanje naslednjih casov: se­danjika (praesens), nedovršnega preteklika (praeteritum imperfectum), dovršnega pretekli­ka (praeteritum perfectum), predpreteklika (plusquamperfectum) in prihodnjika (futurum). Kljub temu Bohoric perfekta, torej dovršnega preteklika, v okviru casov ne navaja. To ni bila splošna navada v tedanjih slovnicah ljudskih jezikov, vse obravnavane nemške slovnice denimo strogo sledijo latinskemu modelu, prav tako Statorijeva poljska slovnica (1568: G 289 Gl. tudi poglavje 3.4.1.3.11. 290Takšno razdelitev, ki se naslanja na latinski model, ima tudi vrsta slovnic ljudskih jezikov. 291 Gre za (po Bohoricu) pretekli in prihodnji tvorni deležnik. 292 Gre (tudi po Bohoricu) za pretekli trpni deležnik; poimenovanje trpni glagol izhaja iz dejstva, da gre za »glagol«, ki s pomocjo pomožnega glagola biti lahko tvori vse trpne oblike. 6b). Zakaj je torej Bohoric izpustil en cas, in to perfekt? Kaže, da mu odnos dovršnost : nedovršnost ni pomenil casovno-vidske, ampak besedotvorno znacilnost.293 Kot je razvidno iz poglavja o glagolu glede na stopnjo tvorjenosti (figura) (BH 1584: 96), razume Bohoric razmerje nedovršni : dovršni glagol zgolj v besedotvornem smislu: .ekam je figura simplex (osnovna oblika), na.ekam ter per.ekam pa sta sestavljeni obliki (figurae compositae). Seveda to ne pomeni, da se Bohoric ni zavedal, da imajo nekateri gla­goli dovršni in drugi nedovršni pomen. Na istem mestu (BH 1584: 96) denimo opiše glagol povedujem kot »frequentativum« besede povejm ter besedo prepovedujem kot »frequenter & identidem« (»pogosto ter spet in spet«) povejm. Zanimivo je tudi, da je Bohoric opisal tvorbo nedovršne oblike iz dovršne, ne pa (za današnje pojme) osnovnejšo tvorbo dovršne oblike iz nedovršne. V poglavju species na­mrec pravi v zakljucni opombi (BH 1584: 97), da lahko tvorimo glagole, ki oznacujejo nepretrgano dejanje (verba continuam actionem significantia), skoraj iz vseh glagolov, ce v sedanjiku -am, -em ali -im zamenjamo z -avam ali -ujem. Nato pa doda: »To pa se zgodi pogosto, kadar so glagoli sestavljeni s predlogi.«294 Prav iz te formulacije morda najlepše vidimo Bohoricevo dojemanje dovršnih glagolov: gre za glagole, ki z nedovršnimi niso v oblikoslovnem, ampak v besedotvornem razmerju. Izražanje trajanja ali dovršenosti je tako pri Bohoricu besedotvorna in semanticna, ne pa slovnicna lastnost besede. Glede na stanje v latinšcini je tako pojmovanje tudi povsem razumljivo. Vse to se lepo vidi tudi v Bohoricevi zadregi, ko obravnava zgled prve spregatve (se­kam) (BH 1584: 108–109). Pod naslovom: Praeteritum imperfectum, perfectum, et Plus-quamperfectum navede (en sam!) slovenski primer: iest .im .ekal itd., ki ga prevede z vsemi tremi (!) latinskimi preteklimi casi: ego secabam, secui, secueram. Da se je Bohoric proble-ma zavedal, nam kaže njegova opazka pod razdelkom Observationes (BH 1584: 109). Tam pravi, da bi lahko locili (tako kot latinska slovnica) tudi vse tri preteklike. Tako bi imperfekt secabam prevajali kot .im .ekal (torej kot dovršni preteklik), perfekt secui kot .im bil .ekal (torej kot predpreteklik), pluskvamperfekt secueram pa kot .im vshe bil .ekal (torej kot nekak prepredpreteklik). 3.4.1.3.3 Modus – naklon (BH 1584: 95) Tudi naklonov locuje Bohoriceva slovnica toliko kot pri Latincih(»totidem, quot apud Latinos«) po MGL (mm 6b; MGL-Cam 222–224; MGL-CR 203–303), in sicer: - indikativ, ki ustreza slovenskemu povednemu naklonu; - imperativ, ki ustreza slovenskemu velelnemu naklonu; - optativ in subjunktiv, ki imata v latinšcini (ne pa tudi v gršcini!) enako obliko, ki ji danes pravimo konjunktiv; optativ stoji v prostih stavkih, subjunktiv pa v odvisnih; - infinitiv.295 Imperativ. Medtem ko latinska slovnica locuje imperativ prezenta (ki ga lahko pred­vsem v slovnicah ljudskih jezikov poimenujejo tudi kot imperativ prezenta in imperfekta) ter futura, Bohoric (BH 1584: 104) pravilno poudarja, da pozna slovenšcina eno samo obli­ko imperativa, kjer so »združeni [latinski] imperativ prezenta in imperfekta ter imperativ 293 Danes nam je tako razmišljanje nenavadno, vendar pa na razlicne interpretacije glagolskega vida v odnosu slovnicna : slovarska znacilnost naletimo tudi v sodobni znanstveni literaturi. Izcrpen pregled sodobnih pogledov na glagolski vid kot oblikoslovno-besedotvorno kategorijo podaja Merše (1995: 36–41). 294 »/S/ed frequenter id fit, quando componuntur verba cum praepo.itionibus.« 295 O infinitivu vec v poglavju 3.4.1.3.9. futura«.296 V tem je Bohoric v primerjavi z drugimi slovnicami izviren. Lahko bi namrec uvedel še imperativ tipa naj bo, pa ga ni. Nemške slovnice dosledno locujejo dva imperativa, cetudi pri imperativu futura (tudi) v nemšcini dejansko ne gre za imperativ. Albertus (1573: i 6b) in Clajus (1578: 117–118) locujeta imperativ prezenta in futura (du hab; du wir.t sollen oder mü..en haben // schreib du; du .olt schreiben). Ölinger (1574: 108–109) pa locuje skupaj infinitiv prezenta in imper-fekta ter infinitiv futura (hab du; du .ollt haben). Optativ. Kakor mnoge druge tedanje slovnice, Bohoric tudi pri podajanju oblik opta­tiva (BH 1584: 104–105, 110–111, 125, 144) sledi Donatu, saj optativne oblike dosledno navaja skupaj s clenico utinam (o debi). To je bilo tedaj tako rekoc samoumevno. Vnemških slovnicah so na primer utinam prevajali celo z wolt Gott ali ach (das) ich ... (Albertus 1573: i 7a–i 7b, Ölinger 1574: 109–110, Clajus 1578: 118–119). Bohoric pa odstopa od drugih slovnic s tem, da navaja eno samo skupno obliko za prezent, imperfekt, perfekt, pluskvam­perfekt in futur, in sicer obliko o debi297 + indikativ preteklega casa: o debi je.t bil, o debi je.t bil .ekal, o debi je.t bil pi.al ter o debi je.t bil lubil. Tega se zaveda tudi sam, saj dodaja dokaj izcrpne opombe. Iz njih je razvidno, da so oblike latinskih optativov v slovenšcini sicer združene in se tvorijo z o debi in indikativom preteklega casa (BH 1584: 102), da pa bi lahko loceno izrazili tudi pomenske odtenke med njimi. Bohoric predlaga naslednjo rešitev za polnopomenske glagole (BH 1584: 111): • prezent in imperfekt: o debi je.t .ekal (= utinam ego secarem), • perfekt in pluskvamperfekt: o debi je.t bil .ekal (= utinam ego secuissem), • futur: o debi meni bilu .ekati (= utinam ego secem). Malce drugacno pa za verbum substantivum »biti« (BH 1584: 105): • prezent, imperfekt in perfekt: o debi je.t bil (= utinam ego essem), • pluskvamperfekt: o debi je.t vshe bil (= utinam ego fuissem), • futur: o debi meni bilu (= utinam sim). Shemo tvorbe bi torej lahko podali takole: optativ o debi + indikativ preteklega casa optativ pluskvamperfekta o debi vshe + indikativ preteklega casa Odmev na Melanchthonov opis optativa kot potencialnega naklona najdemo pri Boho­ricu v dodatku za poglavjem Preizkus etimologije (Examen etymologiae). MGL(mm 6b)298 namrec pravi za optativ tudi naslednje: »Pravimo mu tudi potencialni naklon, ker z njim povemo to, kar sicer izražamo z debet [mora] in potest [lahko], na primer: Nihil e.t quod labores [nicesar ni, kar bi delal] namesto debes laborare [kar moraš delati].«299 Bohoric iz tega zakljucuje, da lahko v slovenšcini izražamo tudi ta pomenski odtenek (BH 1584: 175). Pravi namrec, da ima potencialni naklon, ki ga Latinci izražajo s potest in debet, svoje mesto tudi v slovenskem jeziku. Najdemo ga predvsem v preteklikih indika­tivnega, optativnega in konjunktivnega naklona. Od ostalih oblik preteklega casa pa se tak potencialni naklon locuje samo po clenici bi. Bohoric navede tudi primere zanj, in sicer v 296 »Prae.ens et Imperfectum, tum etiam Futurum .unt coniuncta.« 297 Pisava debi skupaj je utemeljena s tem, da se z njo prevaja ena sama latinska beseda: utinam. Zato so veckrat tudi debi doživljali kot eno besedo. 298 MGL-CR tega nima. 299 »Idem et Potentialis dicitur, quod ea quae per debet et pote.t, exponuntur, hoc modo efferantur, ut: Nihil e.t quod labores, pro debes laborare.« okviru razlicnih naklonov preteklega casa. Pri Melanchthonu je potencialni naklon le del optativnega. Bohoric pa je, kot je razvidno že iz tega, da stvar razlaga v dodatku, problem sprva spregledal, nato pa je moral rešitev prilagoditi naravi slovenskega glagola. Zato je uvedel potencialni naklon kar kot podkategorijo indikativnega, optativnega in konjunktiv­nega naklona preteklega casa. Taka rešitev je tudi za tedanje slovnice nenavadna, vendar sama po sebi vzdrži preizkus. Subjunktiv/konjunktiv. Glede na poimenovanje tega naklona lahko zatrdimo, da Bohoric tu (sprva) ni sledil Donatu, ampak Melanchthonu, saj ima Donat v vseh nam do-stopnih izdajah iz tedanjega casa na mestu subjunktiva izraz konjunktiv. Je pa zanimivo, da Bohoric rabi izraz subjunktiv samo na zacetku opisa konjugacij (BH 1584: 105), nato pa dosledno izraz konjunktiv (BH 1584: 111, 119, 122, 126, 138, 141, 144, 153). Iz tega lahko z dokajšnjo gotovostjo sklepamo, da pri obravnavi glagola Bohoric pred sabo nikakor ni imel enega samega vira. Poimenovanje subjunktiv imata na primer še Albertus (1573: i 7b) in Statorius (1568: G 6b), Ölinger in Clajus imata vedno konjunktiv. Subjunktiv je pri Bohoricu (BH 1584: 105, 111) enak ustreznemu indikativu, pred katerim stoji eden izmed veznikov: aku (v po-menu latinskega si), kadar (v pomenu latinskega quando), da, de (v pomenu latinskega cum), dokler (v pomenu latinskega quandoquidem, quoniam). Tudi v latinskih slovnicah so imeli navado predstavljati konjuntiv oziroma subjunktiv s predpostavljenim veznikom (naj-veckrat z veznikom cum). Albertus (1573: i 7b–i 8a) tvori subjunktiv z so, wann, dieweil, demnach in z indikativom, Ölinger (1574: 110–111) z wie in indikativom, Clajus (1578: 120–123) z wenn, nach dem, auff das, als, da in z indikativom; prevode latinskega cum (je.liby itd.) rabi pri subjunktivu tudi Statorius (1568: I 8a–I 8b). Še en dokaz, da Bohoric zgolj sledi splošni praksi. Je pa res, da namesto petih razlicnih oblik subjunktiva navaja za pet casov tri oblike: skupno za prezent in imperfekt, skupno za perfekt in pluskvamperfekt in obliko za futur: 3.4.1.3.4 Figura – stopnja tvorjenosti glagolov (BH 1584: 96) Razdelek o glagolih glede na stopnjo tvorjenosti (figura) v celoti sledi MGL (MGL-Cam 225–230), le primeri so izpeljani iz reprezentativnega glagola sekam. Podobno kot pri imenu Bohoric tudi tu locuje enostavne (simplex), zložene (composita) in izzloženske (de­composita) glagole. Medtem ko je razdelek o glagolih glede na stopnjo tvorjenosti (figura) pri Bohoricu povsem kratek, velja omeniti, da ga je Statorius (G 7a–H 5b) izkoristil za nad­vse dolg seznam razlicnih glagolskih predpon z opisom njihovih lastnosti. Tu je Statorius deloma reševal problematiko dovršnosti, ki se je Bohoric dotakne drugje.300 3.4.1.3.5 Persona – oseba (BH 1584: 96) Razdelek o osebi (persona) je skoraj dobesedno vzet iz MGL(nn 1b; MGL-Cam 230– 231; MGL-CR 304). Melanchthonov in v slovenšcino preveden je tudi primer ego lego, tu legis, ille legit. 300Prim. poglavje 3.4.1.3.2. 3.4.1.3.6 Numerus – število (BH 1584: 96) Razdelek o številu (numerus)sicernavaja,dalocujeslovenšcinatrištevilakakorGrki(ut apud Graecos), vendar se nikakor ne naslanja na MGG, saj tam poglavja o številu sploh ni. PrimerjeBohoricev,vMGL,MGL-Camindrugjegavtemrazdelkunenajdemo.Šeposebej zanimivjetarazdelek zato,kerv poglavjuoimenutakegarazdelkani,cepravbigaglede na praksovostalihtedanjihslovnicahpricakovali,šeposebejzaradislovenskedvojine.301 3.4.1.3.7 Coniugatio – spregatev (BH 1584: 96) Razvrstitev spregatev (coniugationes) pri Bohoricu je v najvecji možni meri izvirna. MGL(nn 2a; MGL-Cam 231) locuje denimo štiri spregatve glede na znacilni samoglasnik v infinitivu. Statorius (1568: H 7a–I 8b) locuje na podobni osnovi tri osnovne spregatve glagolov v prezentu, vendar oblikuje vec podskupin, katerih glavni namen je zajeti cimvec izjem. Poleg tega locuje dve vzporedni paradigmi za tvorbo imperfekta in futura, glede na izhodišcno glagolsko osnovo pa tudi vec paradigem za tvorbo imperativa. Skupnih sprega­tev, ki bi zajemale vse case kakor pri Bohoricu, Statorius nima: izhodišca mu ne predsta­vljajo spregatve, ampak posamezni casi. Albertus (1573: h 6b–h 7a) locuje samo eno spregatev. Ölinger (1574: 119–144) locuje štiri glede na predzadnji zlog infinitiva (ter še posebej pasivno), Clajus (1578: 113–114) pa locuje tri spregatve glede na nacin (podobno kot MGG 142 ss.): spregatev aktivnih glagolov (amo), pasivnih glagolov (amor, scribor) in neutrorum (ne aktivnih ne pasivnih) (morior). Razdelitevosebnihglagolovnatrispregatvegledena1.os.ed.sedanjikajetakopravgo­tovorezultatizvirneBohoriceveanalize. Spregatvesorazdeljenegledenatrivrsteglagolov: - glagoli na -am, - glagoli na -em, - glagoli na -im. Poleg tega pozna (BH 1584: 102) tudi verbum substantivum (biti). Posamezni glagoli lahko tudi prehajajo med vrstami, na kar opozarja Bohoric pri obli­ kah za trpnik (BH 1584: 135): »Trpniki glagolov namrec ne ohranjajo vedno znacilnosti svojih tvornih oblik, ampak se lahko selijo zdaj v to zdaj v drugo vrsto. Tako se bo v rabi mnogokrat zgodilo, da bo en sam glagol v istem pomenu zaradi samega pregibanja prehajal zdaj v to zdaj v ono vrsto. To pa se bo razbralo iz rabe.«302 Glagoli tretje vrste zato nimajo niti svojega vzorca za trpnik! Prehode bi lahko pona­zorili z naslednjo preglednico (prim. BH 1584: 135, 152): glagoli na -am glagoli na -em glagoli na -im .ekam .ekan pi.an pi.hem pezhen lublen lubim / V seznamu primerov vsake izmed treh vrst navaja Bohoric zavoljo takih prehodov tri izhodišcne oblike za tvorbo casov (prim. BH 1584: 113–114): - prva oseba indikativa sedanjega casa; 301Prim. poglavje 3.4.1.1.6. 302»Non .emper paßiva actiui .ui characteri.ticam .ervare, .ed nunc in hunc nunc in alium ordinem migrare. Quemadmodum etiam .aepe v.u veniet, vnum verbum, eiu.dem .ignificationis, nunc in hunc nunc in illum ordinem, inflexione ip.a tran.ire. Id quod u.u deprehendetur.« - infinitiv; - pretekli deležnik (na -l). Ker je tak sistem dovolj prožen, je uspelo Bohoricu zajeti v tri spregatve (ter spregatev glagola biti) celoten korpus slovenskih glagolov v dovolj informativnem obsegu. Primeri za posamezne spregatve so vzeti iz splošnega nabora besed, ki so se obicajno uporabljale v ta namen. Prav vse Bohoriceve primere najdemo tudi pri Melanchthonu, Al-bertus rabi scribo, iubeo, amo, Ölinger scribo, Clajus amo in scribo. Še posebej velja omeniti oznako verbum substantivum za oblike glagola biti: oznako in primer rabijo domala vse tedanje slovnice. 3.4.1.3.8 Species – vrsta (BH 1584: 97) Vrazdelku species (vrsta) Bohoric analogno kot v poglavju o imenih obravnava vrste besed glede na njihove besedotvorne znacilnosti. Kot smo že omenili, Bohoric kategorije species ne našteva med accidentia, kljub temu pa jo obravnava. Pri tem sledi MGL (mm 4a–mm 6a; MGL-Cam 217–221; MGL-CR 301–302), ki enako kot Bohoric locuje primi­tiva (netvorjene glagole) in derivativa (tvorjene glagole), med slednjimi pa: 1. inchoativa (glagole s pomenom zacenjanja), 2. frequentativa (glagole s pomenom ponavljanja), 3. me-ditativa seu desiderativa (glagole z želelnim pomenom),303 4. diminutiva (glagole z manj­šalnim pomenom) ter 5. imitativa (glagole s pomenom posnemanja). Primeri so posneti po MGL (mm 4a–mm 6a; MGL-Cam 217–221): ardeo (gorim), ardesco (sazhnem goreti) in luceo (svetim) najdemo v MGL pod inchoativa, vse ostale latinske primere pa najdemo pod enakimi razdelki kot pri Bohoricu: 1. ardesco, 2. agito, 3. lecturio, 4. cantillo, sorbillo, 5. patrizo. Opombe o glagolih, ki oznacujejo nepretrgano dejanje (verba continuam actionem significantia) in o katerih smo govorili zgoraj, v MGL ni. 3.4.1.3.9 De formatione temporum in verbis: canones – pravila za tvorjenje glagolskih casov (Bh 1584: 98–102) TakegapoglavjavMGLni,delomajeproblematikazajetaprispregatvah.HkratiseMGL tuspetsklicujenaDonatavsplošnemopisuspregatevinnakoncuobravnavevsakespregatve: • »Analogija v spregatvi je enostavna in in jo lahko brez posebnega truda razberemo iz Donata« (MGL nn 2a; MGL-CR 304; MGL-Cam 231).304 • »Obrazec spregatve najdemo pri Donatu« (MGL nn 4a; MGL-CR 306, 319; MGL- Cam 237).305 • Obrazec spregatve moramo iskati pri Donatu« (MGLnn 8a; MGL-CR 309; MGL-Cam 247).306 • »Ostale case bomo sklanjali po analogiji glede na obrazec glagola lego, ki ga najdemo pri Donatu« (MGL pp 2b; MGL-CR 317; MGL-Cam 273).307 Od nemških slovnicarjev ljudskih jezikov Ölinger (1574) in Clajus (1578) takega po­ glavja nimata, Albertus (1573) pa podaja podobna pravila, a v drugacni razdelitvi. Tudi v pregledanihfrancoskihin italijanskih slovnicahljudskih jezikov so pravila za tvorbo glagola vecinomapredstavljenadrugace.Tovrstnicanones sovecinomaboljorganskovkljucenivpo­ 303MGL mm 5b: »Significant autem .tudium & voluntatem.« 304»Est autem analogia in coniugatione facilis, & quae nullo negotio ex Donato cogno.ci poßit.« 305»Formula coniugandi extat apud Donatum.« 306»Formula coniugationis ex Donato petenda e.t.« 307»Reliqua tempora kat' a )/ nalogian declinabis,.ecundumformulamuerbiLego,quaeinDonatoextat.« sameznapoglavjaobravnaveglagola.Najdemopasevedatudislovnicespodobnimipoglavji. Tako ima Dubois (1531: 120–128) poglavje Regulae communes omni coniugationi (Pravila, skupna vsem spregatvam),kiobravnavapodobnoproblematikokotBohoricevi canones. Ce Bohoricev opis obrnemo glede na slovenske oblike, je sistem tvorbe posameznih osnovnih oblik za tvorbo casov takšen: * Mišljene so ordines coniugandi, torej: spregatve. ** Verbum verbale kot poimenovanje je sopomenka z verbum participiale. Prim. definicijo deležnika pri Me-lanchthonu MGL (qq 2a): »Participium e.t nomen uerbale, .ignificans tempus.« (»Deležnik je glagolsko ime, ki oznacuje cas.«) *** Pri primerih v oklepaju je po Bohoricevem mnenju prišlo (oz. v tretji spregatvi redno prihaja) do prehodov med spregatvami, kot smo jih komentirali v poglavju 3.4.1.3.7. (prim. tudi BH 1584: 135, 152). Vtem poglavju je posebnega poudarka vredna obravnava nekaterih neosebnih glagol­skih oblik: gerundija, obeh supinov, deležnika308 ter slovenskih ustreznic latinskih verba­lia (izglagolskih imen, glagolnikov). Ker niso opisane teoreticno, jih moramo obravnavati glede na primere in glede na to, kar o njih vemo iz teoreticne obravnave v socasnih slov­nicah. Še posebej zanimiva je Bohoriceva obdelava oblik latinskega gerundija v razmerju s slovenskim glagolnikom. Bohoric je namrec vsak sklon gerundija obdelal posebej glede na možni prevod v slovenšcino, prevajal pa jih je izrazito pozicijsko. To se sklada z Melan­chthonovo zahtevo, da je treba gerundije razumeti glede na sententiae structura, glede na zgradbo stavka. Da bi lažje razumeli Bohoricevo dilemo glede teoreticne predstavitve možnih prevo­dov latinskega gerundija, si oglejmo najprej, kako opisuje gerundij Melanchthon v MGL (pp 6a; MGL-CR 319–320):309 »Ima namrec samo tri oblike: legendi, legendo, legendum, ki imajo enostavno pomen nedolocnika. Ker pa nas jezik sili, da vcasih z imeni družimo pomen nedolocnika brez dodatnega casovnega pomena [ki ga ima v latinšcini nedolocnik] ali pa da rabimo nedo­locnik namesto imena, in ker struktura stavka zahteva tudi sklon, so – kar se kaže kot uporabno – iznašli gerundije, kot na primer: Discendi causa in ludum eo literarium. In discendo magnam voluptatem capiunt boni pueri. Ad discendum hortatur pater.«310 Bohoric se je tako znašel pred naslednjo dilemo (BH 1584: 98–101): 1. gerundij v rodilniku (npr. laborandi) je lahko (ce ga ni hotel prevajati z imenom, ampak z glagolsko obliko!) prevedel le kot nedolocnik (npr. tempus e.t laborandi: zhas je delati; dobesedni prevod latinske predloge bi bil: je cas delanja); 2. gerundij v locilniku (npr. laborando) je lahko z glagolsko obliko prevedel le kot deležje na -c (npr. laborando: delajozh; dobesedni prevod latinske predloge bi bil: z dela-njem);311 3. gerundij v tožilniku s predlogom ad (npr. ad laborandum) je lahko z glagolsko obli­ko prevedel kot namenilnik (npr. ad laborandum: delat; dobesedni prevod latinske predloge bi bil: za delanje, k delanju). Ker v latinšcini konstrukcija ad + tožilnik dejansko lahko izraža namen, je tak prevod sovpadel s prevodom latinskega namenilnika na -tum. Take in podobne rešitve najdemo tudi v nemških slovnicah. Te prevajajo gerundij z 308O deležniku gl. posebno poglavje. 309MGL-Cam takega opisa nima, kar je ena od redkih bistvenejših razlik med MGL in MGL-Cam, ki nam pa nic ne pomaga pri ugotavljanju, katero verzijo od obeh je imel Bohoric v rokah. 310»Sunt autem tres tantum voces, ut: Legendi, legendo, legendum. Habentque .impliciter .ignificationem infinitiui. Et quia infinitiui .ignificationem .ine temporibus .aepe cum nomini-bus coniungi, aut pro nomine u.urpari res cogit, & ca.um tanquam requirebat .ententiae .tructura, utiliter inuenta .unt Gerundia, ut: Di.cendi causa in ludum eo literarium. In di.cendo magnam uoluptatem capiunt boni pueri. Ad di.cendum hortatur pater.« 311 Toporišic (1987: 123–124) v prevodu Bohoriceve slovnice ne upošteva ozadja, iz katerega je izha­jal Bohoric, in zato napacno interpretativno prevaja gerundij kot deležje (in ne kot glagolnik, kar bi bilo za globlje razumevanje Bohoriceve slovnice edino pravilno). Podobno je Bohorica na tem mestu neustrezno razumel Kolaric (1971: 62). Takšno površno interpretiranje, ki temelji zgolj na branju slovenskih primerov in ne upošteva latinskega besedila, lahko nato spremljamo v mnogih obravnavah, kar ima dobro povzeto Jesenšek (1998: 67–68). infinitivom. Ce temu infinitivu dodamo clen, dobimo imena srednjega spola. Clajus (1578: 108) denimo pravi: »Gerundije in supine izražamo z nedolocnikom s predlogom zu/mit/von, na primer: peritus canendi, ge.chickt zu .ingen [vešc petja]; paratus ad dicendum, bereit zu .agen [pripravljen reci]; tacendo refellere, mit .till.chweigen verantworten [odgovoriti z mol-canjem] /.../ Ko jim dodamo clene, postanejo imena srednjega spola /.../, na primer: Das .chreiben/ Ip.um scribere, torej: scriptio [pisanje].«312 Podobno ima tudi Ölinger (1574: 104–105): »Nemci nimajo gerundijev in supinov, ampak namesto njih rabimo nedolocnike s pred­postavljenimi predlogi, na primer: ich hab ur.ach zu bleiben / mihi cau.a est commorandi [imam vzrok ostati], Mit .till.schweygen veranthwort man viel / tacendo multa refellimus [z molcanjem mnogo odgovorimo].«313 Vprašanje je, ali bi slovnicarji (pa naj bodo to nemški slovnicarji, Bohoric ali denimo španski slovnicar Nebrija) gerundij obravnavali, kot ga obravnavajo, ce ne bi hoteli biti te­sno naslonjeni na latinski model. A tendenca k iskanju latinskih modelov v ljudskih jezikih je bila, kot smo že veckrat omenili, za tedanje slovnicarje glavno vodilo pri delu. Vteoreticnem delu (BH 1584: 98–101) ni Bohoric latinskega gerundija nikoli prevajal s slovenskim glagolnikom na -nje, je pa naredil velik korak od latinske MGL že s tem, ko je uvedel pod poglavje o glagolu razdelka verbalia in -nie (izglagolska imena na -nie) ter verbalia in -v, -ez & -za (izglagolska imena na -v, -ez in -za). Ta razdelka bi namrec, ce sledimo Melanchthonovi MGL, sodila v poglavje o imenu (in ne tudi glagolu!), in to pod species v razdelek verbalia. Tam imamo utemeljitev (MGL ll 4a): »Izglagolska imena se imenujejo tista imena, ki jih dobimo iz glagolov ali njihovih deležnikov ali supinov.«314 Ver­balia (izglagolskih imen) nimajo med glagoli tudi druge z Bohoricevo primerljive slovnice (Albertus, Ölinger, Clajus).315 Drugace pa je ravnal Bohoric pri primerih v spregatvah posameznih skupin glagolov. Tam (BH 1584: 107, 113, 128, 146) je gerundije na -di in -dum prevajal z infinitivi, a tudi (!) z glagolniki (oziroma »izglagolskimi imeni«: verbalia). Tako prevajanje je bilo seve­da mnogo bližje duhu slovenskega jezika. Gerundij na -di je tako prevajal z infinitivom (biti, .ekati, pi.ati, lubiti) in glagolnikom (oziroma »izglagolskim imenom«: verbale) (bitje, .ekajne), gerundij na -dum pa z infinitivom (in ne supinom, kakor navaja v teoreticnem delu) (pi.ati, lubiti) in glagolnikom (oziroma »izglagolskim imenom«: verbale) s predlo­gom (k'bitju, k'.ekajnju, k'pi.anju, k lublejnju). Lahko recemo, da je prav v poglavju o glagolu Bohoric zelo spretno krmaril med latin­sko teorijo in slovensko prakso. Da se je zavedal bistvene razlikemed latinšcino in slovan-šcino v okviru te problematike, nam konec koncev dokazuje tudi stavek, ki ga sicer redko 312 »Gerundia & Supinaefferuntur per Infinitiuum, cum Praepo.itione zu/mit/von/ vt: Peritus canen­di, Ge.chickt zu .ingen. Paratus ad dicendum, Bereit zu .agen. Tacendo refellere, Mit .till.chweigen verantworten. /.../ Cum uero adduntur articuli, fiunt nomina generis Neutri /.../, ut: Das .chreiben/ Ip.um scribere .i. Scriptio.« 313 »Nec gerundia & supina habent Germani, .ed eorum loco plaerunque vtimur infinitiuis cum praepo.itionibus praepo.itis: veluti, Ich hab ur.ach zu bleiben/mihi cau.a est commorandi. Mit .till.schweygen veranthwort man viel/ tacendo multa refellimus.« 314 »Verbalia dicuntur, quae a uerbis aut eorum participiis, .iue .upinis deducuntur.« 315 To seveda ne pomeni, da takega poglavja tedanje slovnice nimajo. Najdemo ga denimo v MGG (234–238) ipd. najdemo tako v slovnicah ljudskih jezikov nasploh kakor tudi pri Bohoricu: »Slovenskemu jeziku manjka gerundijev« (BH 1584: S33).316 V istem odlomku Bohoric nadaljuje, da slo­venšcina zato mnogokrat nadomešca tožilniški gerundij s »predlogom k in dajalnikom«, s pomocjo clenice da (torej z odvisnikom) in z nedolocnikom; na naslednji strani (BH 1584: S34) pa lahko kar dvakrat preberemo, da se latinski gerundij v locilniku lahko nadomešca tudi z imenom (kar z današnjega vidika gerundij – glagolnik v slovenšcini tudi dejansko je). Podobno rešitev najdemo tudi pri Statoriju (1568: G 6b–G 7a), ki latinske gerundije skupaj s supini najprej po smislu prevede v poljšcino, nato pa doda: »Gerundije in supine imajo Latinci. Poljaki jih nimajo. Vendar sem jih naštel zato, da bi jih bilo nevešcim lažje prevajati.«317 V teoreticnem delu obsegajo verbalia (izglagolska imena) dve skupini: - verbalia in -nie (izglagolska imena na -nie), ki sovpadajo z današnjimi glagolniki, zato jih vcasih tako tudi prevajamo; - verbalia in -v, -ez & -za (izglagolska imena na -v, -ez in -za), ki sovpadajo z današnjimi tvorjenkami iz glagola in so torej »izglagolska imena« tudi v današnjem pomenu be-sede. V primerih (BH 1584: 107, 113, 128, 146) so kot verbalia oznaceni vecinoma glagol­ niki na -nie, vendar tudi naslednji primeri: .ekalu, pi.mu, pi.ar, lubesan. Bohoric jih navaja tudi pri trpniku (npr. BH 1584: 121, 140). Namenilnik (prvi supin) je v teoreticnem delu pri Bohoricu opisan takole (BH 1584: 100): »Iz nedolocnika dobimo supin, ki po pomenu ustreza prvemu latinskemu supinu na -tum, tako da nedolocniku odvzamemo zadnjo crko -i, npr. /.../ delat, /.../ pi.at, /.../ lu­ bit.«318 Pri primerih v spregatvah posameznih skupin glagolov pa za razliko od teoreticnega dela rabi na tem mestu infinitive (npr. .ekati, pi.ati, lubiti), cesar se zaveda in na kar tudi veckrat opozarja: • »Supine izražamo z nedolocnikom« (BH 1584: 107).319 • »Vsakemu od obeh supinov ustreza oblika nedolocnika« (BH 1584: 113, 128).320 • »Vsak od obeh supinov se izraža z nedolocnikom« (BH 1584: 146).321 Namenilnik (prvi supin) torej tu nima vec posebne oblike in sovpada z nedolocnikom (ter posledicno z latinskim drugim supinom). V skladnji (BH 1584: S36) Bohoric ponudi še en nacin »izražanja« prvega supina – s predlogom in »dajalnikom«: h'kuhajnju. Drugi supin, torej latinski supin na -u, ki nima v slovenšcini nobene prave ustrezni­ce, prevaja Bohoric priložnostno. V etimologiji (BH 1584: 101) ga prevaja z nedolocniki (te.hku je delati = difficile est laboratu), v skladnji (BH 1584: 36) pa z neosebnimi oblikami glagolov (facilis vi.u = .e lahku vidi). 316 »Gerundiis de.tituitur lingua Slavica.« 317 »Haec autem Gerundia et Supina Latinorum sunt. Poloni illis carent. Ideo autem recen.ui, vt rudibus ad intepretationem eorum, additum .ternerem.« 318 »Ab Infinitivo fit Supinum, .ignificatione exprimens prius Supinum latinum in, tum, abiecta ab Infinitivo, litera ultima I, ut: /.../ delat, /.../ pi.at, /.../ lubit.« 319 »Supina per infinitivum redduntur.« 320»Supinum utrunque prae.tat Infinitiui vox.« 321 »Supinum vtrvnque per Infinitivi vocem reddunt.« 3.4.1.3.10 Sheme spregatev glagolov322 (BH 1584: 102–153) Slovnice tistega casa lahko v grobem razdelimo na tiste, ki v vecji meri prinašajo zgolj teorijo, in tiste, ki imajo poleg teoreticnega opisa tudi sheme razlicnih sklanjatev in spregatev. Medtem ko Melanchthonova MGL spada med prve, pa moramo Bohorica šteti v drugo skupino. Tako kot v obravnavi imena in zaimka, podaja tudi ob koncu teoreticne obravnave glagola obsežen pregled vseh oblik vseh skupin glagolov z vmesnimi slovarcki posameznih skupin. Pregled je za tedanje slovnice, ki imajo tovrstne sheme, povsem obicajen, a z mini-malnimi odstopanji, temelji pa na Donatovi Ars minor. Primerjava med zaporedjem po­sameznih casov, naklonov, nacinov in neosebnih glagolskih oblik, kakor ga najdemo pri Bohoricu, Donatu ter v dveh Bohoricu najbližjih nemških slovnicah (Ölinger 1574, Clajus 1578), nam pokaže veliko podobnost in le redka odstopanja. Podoben rezultat bi dobili tudi, ce bi v primerjavo pritegnili podobne francoske, španske, italijanske in druge slovnice ljudskih jezikov in latinšcine. Donat, Ars minor Ölinger 1574 Clajus 1578 tvorni nacin indikativ - prezenta - imperfekta, perfekta, pluskvamperfekta (pri Bohoricu skupaj) - futura da* - da - da (vsak cas posebej) - da da - da - da (vsak cas posebej) - da (vendar locuje dva futura: futurum primum in paulo post futurum) da - da - da (vsak cas posebej) - da imperativ - locuje skupno obliko za prezent in futur da - locuje dve obliki da - locuje dve obliki da - locuje dve obliki optativ - locuje skupno obliko za vse case da - locuje tri oblike, in sicer za prezent ter imperfekt, za perfekt in pluskvamperkt ter obliko za futur da - locuje dve obliki, in sicer za prezent ter imperfekt in za perfekt ter pluskvamperfekt da - locuje dve obliki, in sicer za prezent ter imperfekt in za perfekt ter pluskvamperfekt subjunktiv - locuje tri skupne oblike, in sicer za prezent in imperfekt, za perfekt in pluskvamperfekt ter za futur = konjunktiv - locuje štiri razlicne oblike = konjunktiv - locuje štiri razlicne oblike = konjuntiv - locuje štiri razlicne oblike 322 O razvrstitvi spregatev in o primerih, ki jih Bohoric rabi, smo govorili že zgoraj v obravnavi teoreticnega dela. infinitiv - locuje skupno obliko za prezent in imperfekt Donat, Ars minor da - da - poleg tega še dve obliki, in sicer za perfekt in pluskvam­perfekt ter za futur Ölinger 1574 da -da Clajus 1578 da -da - poleg tega še dve obliki, in sicer za perfekt in pluskvam­perfekt ter za futur neosebni glagoli deležnik - prezenta da - da - poleg tega še futura (lecturus) / da gerundij na -di da / / gerundij in -do da / / gerundij na -dum da / / supin (prvi in drugi) da / / glagolnik / / / trpni nacin da da da (kot druga spregatev) indikativ - locuje dve skupni obliki, in sicer za prezent in futur ter za imperfekt, perfekt ter pluskvamperfekt da - locuje posebne oblike za vsak cas da - locuje posebne oblike za vsak cas da - locuje posebne oblike za vsak cas imperativ - locuje skupno obliko za prezent in futur da - locuje dve obliki da - locuje dve obliki da - locuje dve obliki optativ - locuje dve obliki, in sicer za prezent, imperfekt, perfekt ter pluskvamperfekt in za futur da - locuje vec oblik, in sicer za prezent in imperfekt, za perfekt in pluskvamperfekt in za futur da - locuje vec oblik, in sicer za prezent in imperfekt, za perfekt in pluskvamperfekt in za futur da - locuje tri oblike, in sicer za prezent in imperfekt, za perfekt in pluskvamperfekt in za futur subjunktiv (= konjunktiv) - locuje dve obliki, in sicer za prezent in futur ter za perfekt in pluskamperfekt da (konjunktiv) - locuje posebno obliko za vsak cas, tudi imperfekt, ki ga Bohoric nima da (subjunktiv) - locuje posebno obliko za vsak cas, tudi imperfekt, ki ga Bohoric nima da (konjunktiv) - locuje posebno obliko za vsak cas, tudi imperfekt, ki ga Bohoric nima infinitiv - vseh casov da - locuje tri oblike, in sicer za prezent in imperfekt, za perfekt in pluskvamperfekt ter za futur. da - locuje eno obliko za preteklik in pluskvamperfekt da - locuje tri oblike, in sicer za prezent in imperfekt, za perfekt in pluskvamperfekt ter za futur. deležnik - preteklega casa - prihodnjega casa Donat, Ars minor da - da - da Ölinger 1574 / Clajus 1578 da - da / glagolnik / / / neosebni glagoli da (gl. zgoraj) da da * Oznaka »da« pomeni, da je prisotna ista kategorija na istem mestu, oznaka »/« pa, da te kategorije tam ni. Pomembnejše razlike so podcrtane. Kot je razvidno iz razpredelnice, je Bohoric tradicionalni shemi povsem sledil, odsto­panja opazimo le tam, kjer mu kake oblike ni dovoljevala narava slovenskega jezika. 3.4.1.3.11 Passivum – trpnik (BH 1584: 116–121, 135–140, 152) Trpnik je v tem delu Bohoriceve slovnice locen od aktivnih glagolskih oblik z vme­snim slovarckom. Doloca ga preprosto pravilo (BH 1584: 102), da ga tvorimo iz trpnega deležnika ter glagola biti v ustrezni obliki. Izvirno Bohoricevo opažanje je, da lahko trpni pomen izražamo tudi z aktivnimi glagoli, ce jim dodamo clenico .e (BH 1584: 121). Pri samih oblikah in primerih v trpniku naletimo na posebnost, na katero je treba na­tancneje opozoriti. Raba skupne oblike bom .ekan, bo.h sekan itd. za trpni indikativ prezen­ta in za trpni futur ni – kot bi sprva pomislili – Bohoriceva nedoslednost ali napaka.323 Kot je opazil že Kajetan Gantar (1971: 104), prevaja Bohoric v skladnji latinski tvorni futur s slovenskim sedanjikom, nasprotno pa latinski trpni prezent s slovenskim trpnikom prihodnjega casa. Gantar je sicer tovrstne primere uvrstil med prevajalske napake, vendar je tudi opazil, da je ta napaka »redna«. Nekoliko obsežnejša primerjava je pokazala, da Bohoric latinski trpni prezent v skla­dnji dejansko prevaja s slovenskim trpnikom prihodnjega casa ali pa z brezosebno obliko s se. Takšnih primerov prevajanja pa ne najdemo samo pri Bohoricu, ampak tudi denimo pri Dalmatinovem prevodu Biblije, predvsem v zacetnih knjigah. Primeri prevajanja latinskega trpnega prezenta324 s slovenskim trpnikom prihodnjega casa iz Bohoriceve skladnje so naslednji: •»Nos mi.eri plectimur – Mi, Bosi, bomo bijeni« (BH 1584: S18), •»Inutile ferrum cingitur – Bo opa.an s'nevrednim shelesom« (BH 1584: S27), •»Virgilius a me legitur – Virgilius bode od mene bran« (BH 1584: S27), •»percutior gladio – bom s'mezhom vdarjen« (BH 1584: S50), •»doceor grammaticam – bom vuzhen Grammatiko« (BH 1584: S50). Preostali latinski trpniki prezenta (seveda sem ne štejemo oblik prezentovih deponen­tnikov) pa so prevedeni s trpnikom s se, ce niso prevedeni opisno s tvornim nacinom: •»Iam tertia vivitur aetas – .edaj tretji .vet .e shive« (BH 1584: S20), •»Hoc vertitur illi vitio – Letu .e na njemu oli na njim tadla« (BH 1584: S24), •»Ob.equio retinentur amici – S'pregledajnjem, oli s'.honajnjem .e pčrjateli obdŕrshe« (BH 1584: S27), •»Implentur veteris Bachi pingvisque ferinae – .e napolnijo s'.tarim vinom, tar s'tol.tim bilpretom« (BH 1584: S28). 323 Tako denimo Toporišic (1984: 211): »Spodrsljaj (po nemšcini) je bom .ekan (tudi v VN) za seda­ njik.« 324 Za primere prevajanja latinskega aktivnega futura s slovenskim prezentom pri Bohoricu gl. Gan-tar (1971: 104). Tudi v Dalmatinovi Bibliji lahko spremljamo enak odnos med trpnim prezentom v predlogi ter trpnikom prihodnjega casa v slovenskem prevodu. Navajam tri reprezentativne primere:325 Vulgata LB 1545 DB 1584 SSP prevod trpnega et dixit illi Abraham Abraham pak je Abraham mu je prezenta s Abraham fili aber sprach / rekŕl: Pomi.li rekel: ›Otrok, trpnikom recordare quia Gedencke Son / .yn, de .i ti tvoje spomni se, da si prihodnjega casa recepisti bona in vita tua et das du dein gutes empfangen hast dobru v'tvoim lebni prejel, inu v življenju dobil svoje dobro, Lk 16, 25 Lazarus similiter mala nunc autem hic consolatur tu vero cruciaris in deinem Leben / vnd Lazarus da gegen hat böses empfangen / Nu aber wird er getrstet / Vnd du wirst gepeiniget. Lazarus je pruti tu hudu prejel: Nu pak je on potro.htan, inu ti bo.h martran. Lazar pa prav tako hdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. prevod trpnega communicet DER aber KAteri bo pak Kdor prejema prezenta s autem is, qui vnterrichtet wird podvuzhen pouk v besedi, trpnikom catecizatur, mit dem Wort / der s'be.sedo, ta naj vse svoje prihodnjega casa verbum ei, qui se catecizat, in teile mit allerley Gutes / dem / der jn podejli v.iga dobriga, timu, dobrine deli s tistim, ki ga Gal 6, 6 omnibus bonis vnterrichtet. kateri ga povuzhy. poucuje. prevod trpnega sanctificatur Denn es wird Sakaj onu bo Saj vse prezenta s enim per verbum geheiliget durch das po.vezhenu .kusi posvecuje trpnikom Dei et orationem Gottes vnd gebet. Boshjo Be.sedo Božja beseda in prihodnjega casa inu molitou. molitev. 1 Tim 4, 5 prevod trpnega si autem So jr aber die Aku vy pak na Ce pa ste prezenta s personas accipitis Person ansehet / velanje teh Per.on pristranski, trpnikom peccatum thut jr sünde / vnd gledate, taku delate greh in prihodnjega casa operamini redarguti werdet gestrafft vom Gesetz / als die vy gre.hite, inu bote .varjeni od postava vas razkriva kot Jak 2, 9 a lege quasi transgressores Vbertretter. Po.tave, kakor pre.topauci kršilce postave. Redko najdemo v primerih, ko je v predlogi trpni prezent, tudi temu ustrezne Dalmati­nove prevode. Navajam dva primera: regularni prevod Luthrov predgovor v Apd – Jtem / wie der Heide Cornelius wird bekeret durch S. Peters wort Item, koku je ta Ajd Cornelius, .kusi S. Petra beßedo preobernen. (DB 1584: III, 60b) – 325 Raziskava je bila opravljena s pomocjo iskalnika na besedilu LB 1545, kjer smo iskali trpni pre­zent s pomožnikom wird in primerjali ustrezna mesta z rešitvami v DB 1584. regularni prevod glede na nemšcino Prg 3, 33 egestas a Domino in domo impii habitacula autem iustorum benedicentur Jm hause des Gottlosen ist der Fluch des HERRN / Aber das haus der Gerechten wird gesegenet Vtéh Hudobnih hi.hi je GOSPODNIE prekletje: Ampak téh Pravizhnih hi.ha je shegnana. GOSPODOVO prekletstvo je v krivicnikovi hiši, bivališce pravicnih pa blagoslavlja. Najpogostejši pa so prevodi trpnega prezenta s slovenskim trpnikom s se: prevod s se et adduxit eum ad Iesum intuitus autem eum Iesus dixit tu es Simon Du bist Simon Jonas son / du solt Kephas heissen / das wird verdolmetscht / ein Ti .i Simon Iona.ou .yn, ti ima.h Cephas imenovan biti, tu Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Jn 1, 42 filius Iohanna tu vocaberis Cephas quod interpretatur Petrus fels. .e tolmazhuje, ena Skala. Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar se prevaja Peter). prevod s se seminatur in corruptione surgit ES wird geseet verweslich / Vnd Onu .e .eje .trohlivu, inu Seje se v propadljivosti, 1 Kor 15, 42 in incorruptione. wird aufferstehen vnuerweslich. bo gori v.talu ne.trohlivu obuja pa v nepropadljivosti. prevod s se sed usque in hodiernum diem Aber bis auff den heutigen tag / wenn Ali do dana.hniga dne, Da, vse do danes leži na njihovem srcu 2 Kor 3, 15 cum legitur Moses velamen est positum super cor eorum Moses gelesen wird / henget die Decke fur jrem hertzen. kadar .e Moses bere, vi.si tu pokrivalu pred nyh .ercem. zagrinjalo, kadar koli berejo Mojzesa. Iz gradiva je razvidna tendenca, da se trpnost v sedanjosti, ce je le možno, izraža z obli­ko s se. Ce se hoce izraziti trpnost v sedanjosti z deležnikom na -n, se rabi oblika za trpnik prihodnjega casa. Le redko, skoraj izjemoma pa najdemo sedanjo obliko trpnega sedanjika, enkrat jo ima tudi Bohoric: .em Lublen (BH 1584: 152). Morda bi obliko za trpni sedanjik z bom lahko razložili z vplivom nemšcine. Pri Claju (1578: 124, 126–127) denimo lahko beremo spregatev indikativa prezenta pasiva: amor, ich werde geliebet, du wir.t geliebet itd. in spregatev futura pasiva: amabor, ich will/werde geliebet werden, du willt/wir.t geliebet werden. Obe imata isti pomožni glagol, prvo obliko lahko po sestavinah prevedemo z »jaz bom ljubljen« itd., druge pa po sestavinah ne mo-remo prevesti. Ob prevajanju iz nemšcine v slovenšcino je možnost takega vpliva še vecja. Majda Merše (2001: 118) ob obravnavi glagolskega vida v povezavi z nacinom in naklonom v Trubarjevih in Dalmatinovih biblijskih prevodih takšne premike v rabi casov razlaga tudi z dejstvom, da gre pri izboru trpniške oblike, tvorjene z deležnikom -n, ki ure­snicuje stanjski pomen, za »preskok ene od dogajalnih faz in za posledicno nevzporednost dogajalnega zaporedja. Aktualizirana je druga, kasnejša faza dogajalnega zaporedja, kar je neredko poudarjeno tudi z izborom casovnih oblik.« Ob tem navaja vzporedno Trubarjev (TT 1557) primer Go.pud de .e naiu ozhi odpro ter Dalmatinov (DB 1584) primer GO­SPVD, de bodo naju ozhy odpčrte (Mt 20, 33), kjer je »trpniška fraza, s katero je mogoce izraziti stanje, uporabljena v prihodnjiku«. Pri tem pa gre za primer, ki zanima tudi nas, saj imamo na tem mestu v nemški (in latinski) predlogi trpni prezent (das vnsere augen auffgethan werden). 3.4.1.3.12 Impersonalia – neosebni glagoli (BH 1584: 121–122, 140–141, 152–153) Neosebne glagole tedanje latinske slovnice in slovnice ljudskih jezikov vecinoma obravnavajo loceno od ostalih paradigem; enako ravna tudi Bohoric. Od kod je crpal svojo razlago o razliki med osebnimi »trpnimi« glagoli s .e (.e pi.he Peter) in neosebnimi glagoli (.e pishe), nam ni uspelo ugotoviti. MGL o tem ne govori; tudi Clajus (1578: 183–186) in Ölinger (1574: 139–144) v nemšcini snov obravnavata drugace. Statorius (1568) oblike z .ie sicer navaja tako pri trpniku kot osebne glagole kakor tudi pri neosebnih glagolih, vendar tovrstne razlage nima. 3.4.1.4 Participium – deležnik (Bh 1584: 153) Poglavje o deležniku (participium) je v Bohoricevi slovnici zelo zgošceno in omejeno zgolj na primere, ki bi jih bralec že tako ali tako lahko razbral iz podanih glagolskih para­digem. Vsa teorija je omejena na podatek o sklanjanju: »Sklanjajo se po vzoru pridevnikov glede na koncnice clenov,«326 ki je podobno skop tudi pri Melanchthonu. So pa v MGL (qq 2a–qq 5a; MGL-Cam 293–300; MGL-CR 324–325) opisane vse nam že iz imena ter glagola znane kategorije (genus, numerus, figura, casus, tempus in significatio). Delitev deležnikov na tvorne in trpne je delitev, ki jo v MGL najdemo pod razdelkom significatio. Bohoricev opis ne sledi ne latinskemu ne slovenskemu modelu deležnikov, ampak je nekje vmes. Latinšcina namrec ne pozna preteklega tvornega deležnika, prihodnji tvorni deležnik pa je obicajno prikazan kot laboraturus (in ne qui laboravit/qui laboraturus est, kot ima Bohoric). Bohoricev prikaz tako odstopa od vseh pregledanih latinskih slovnic in tedanjih slovnic ljudskega jezika. Brez težav je prikazal tako rekoc samo primere za pretekli trpni deležnik (participium praeteritum passivum): .ekan (.ectus) (BH 1584: 121), pezhen (to.tus) (BH 1584: 140), delan (laboratus) (BH 1584: 153). Vec težav pa je imel že z obliko za sedanji tvorni deležnik (participium praesens acti­vum). Ta se po Bohoricu tvori iz oblike, ki predstavlja prevod gerundija na -do v slovenšcino 326 »Declinantur in morem adiectivorum, iuxta terminationem articulorum.« Izraz »glede na koncni­ce clena« pomeni: glede na zahtevani sklon. in bi ji danes rekli deležje. To obliko dobimo iz 3. os. mn. indikativa sedanjega casa. Ce to obliko pregibamo, dobimo deležnik sedanjega casa (BH 1584: 100). Vprimerih na tej strani Bohoric navaja za moški spol zgolj dolocne oblike: delajozhi, pi.ejozhi, lubijozhi. Ko nava­ja primere po sklanjatvah, pa je nedosleden: sprva navaja nedolocne oblike: bodejozh (ens) (BH 1584: 107), .ekajozh (.ecans) (BH 1584: 113), pi.hejoz (.cribens) (BH 1584: 127); nato dolocne: lubijozhi (amans) (BH 1584: 146), delajozhi (laborans) (BH 1584: 153). Še vec težav mu povzrocata preostala dva tvorna deležnika. Tvorni deležnik pretekle­ga casa (participium praeteritum activum), ki ga Bohoric navaja tudi kot del slovarskega zapisa glagola, je sprva naveden brez latinske ustreznice: .ekal (–) (BH 1584: 113). Obe­nem navaja tudi prihodnji tvorni deležnik (participium futurum activum), ki mu v latinšcini ustreza oblika na -urus. Tu pripominja, da se prihodnji tvorni deležnik navaja opisno, in sicer s povednim naklonom prihodnjika. Nato pa sledi zanimiv vzporedni razvoj opisa de­ležnikov preteklega in prihodnjega casa:327 tvorni deležnik preteklega casa .ekal (–) (113) pi.al* (qvi .crip.it) (127) lubil (qui amavit) (146) kir je delal (qui laboravit) (153) tvorni deležnik prihodnjega casa – »se navaja opisno, in sicer z indika­tivom prihod­njika« (113) bom pi.al (scribam /.um scripturus) (128) bom lubil ( .um amaturus) (146) kir bo delal (qui laborabit /qui laboraturus est) (153) * Za razumevanje Bohoricevega pogleda na glagolski sistem ni nepomembna tudi opomba, da deležnik prete­klega casa lahko izraža tudi druge case (»quod tamen etiam aliorum temporum est capax«; BH 1584: 127). S tem je mišljena njegova vloga v sestavljenem prihodnjiku, v pogojnem naklonu ipd. Iz gornje preglednice vidimo, kako je slovenska oblika za prihodnji deležnik (bom pi.al) najprej vplivala na latinski opisni prevod (scribam), ta je spet vplival na latinski prevod slovenske oblike za pretekli deležnik. Latinska prevoda z oziralnim zaimkom in in-dikativom ustreznega casa sta slednjic vplivala na slovensko izhodišce, ki je postalo zaimek kir in indikativ ustreznega casa. Kar je bilo sprva prevod v latinšcino, je slednjic postalo izhodišce v slovenšcini! Podoben razvoj je doživela tudi oblika za prihodnji trpni deležnik. Latinska oblika na -ndus ima poleg trpnega še postulativni pomen, tako da sta slovenski obliki bolj približek kot dejanski prevod latinskega pomena: kčr bo .ekan (.ecandus) (121), kčr bo pezhen (tor­rendus) (140). Oblika bom delal (laborandus) (153) pa je najverjetneje napaka: bom delal bi bila po Bohoricu kvecjemu opisna oblika za pomen tvornega deležnika prihodnjega casa. 3.4.1.5 Adverbium – prislov (BH 1584: 154–158) S poglavjem o prislovu nastopijo v Bohoricevi slovnici poglavja o tistih delih govora, ki so bili v domala vseh tedanjih slovnicah obdelani enako skopo. Bohoric se v teh po­glavjih podobno kot Clajus, Albertus in Statorius328 na prvi pogled dokaj tesno naslanja na Melanchthona. Kljub temu pa tudi v teh poglavjih lahko najdemo med Melanchthonom in 327 Številke v oklepajih oznacujejo ustrezne strani v BH 1584. 328 Ölinger (1574: 156–165) se zgleduje po Melanchthonu, a drugace kot Bohoric. Bohoricem kar precejšnje razlike; skušali jih bomo cim natancneje popisati. Naj pripomni-mo še to, da bi glede na nacin obravnave vsebina teh zadnjih poglavij mnogokrat bolj sodila v slovar kot v slovnico, a to je skupna znacilnost vecine tedanjih slovnic ljudskih jezikov; bolj kot teorija slovnicarje tu zanima leksika. Delitev na accidentia v celoti sledi Melanchthonu (MGL-CR 326; MGL-Cam 301; MGL qq 5b), razdelek o vrstah glede na tvorjenost (species) pa le deloma. Medtem ko Bohoric locuje prislove glede na vrsto tvorjenosti (species), kot je bilo v navadi, na tvorjene in netvorjene, pa je v razdelitvi tvorjenih prislovov natancnejši od Me-lanchthona (MGL-CR 326–327; MGL qq 5b–qq 6a; MGL-Cam 301–302). Bohoric jih je namrec razporedil v štiri vrste glede na to, ali so tvorjeni iz imena, zaimka, glagola ali pre­dloga. Pri tem je lahko Bohoric pri Melanchthonu našel zgolj opise primerov za tvorbo iz imena ter glagola. Delitve, kot jo najdemo pri Bohoricu, pa mi ni uspelo zaslediti v nobeni izmed pregledanih nemških, francoskih in italijanskih slovnic. Primeri v tem razdelku so sicer naslonjeni na MGL, vendar spet ne pri vrsti prislovov, tvorjenih iz zaimka in predloga, ker jih Melanchthon ne našteva. Tako Bohoric po Melan­chthonu navaja slovenske prevode k: vesperi (k'vezheri) in furtim (.krivaje), Melanchtho-nova cras in heri je podobno kot Clajus (1578: 188) spremenil v hodie (dončs), navaja pa tudi kar nekaj primerov, ki jih drugje ne zasledimo: prudenter (modru), huc (le.im), illuc, i.thuc (letja), adversum (supčrno). V razdelku o vrstah glede na pomen (significatio) je naslonitev na Melanchthona (MGL-CR 327–328; MGLqq 5b–rr 1b) domala popolna, enak je celo vrstni red primerov; vidi se tudi, da je imel v rokah vsaj drugo izdajo (torej MGLqq 5b–rr 1b), ker upošteva nje­ne dodatke k MGL-CR (dodatki so: praesto v skupini in loco; ter vse skupine od temporis adverbia naprej). Razlike glede na navedene strani v MGL so pri Bohoricu naslednje:329 1. v skupini ad locum (k mestu) je izpustil: aliquo, nequo, siquo; 2. izpušcena je celotna Melanchthonova opomba: »Inter localia numerant alii etiam hos casus: domi, militiae, humi, ruri«; 3. v skupini temporis adverbia (prislovi casa) je izpustil: modo, pridem, dudum, nuper, an-tea, nudiustertius, nudiusquartus, perendie, inposterum itd.; 4. v skupini numeri (števni prislovi) je izpustil prislovne števnike od šestkrat naprej; 329 Razlicne izdaje MGLse v primerih lahko minimalno razlikujejo (najveckrat zgolj za kak primer na nekaj straneh), zato moramo dopušcati možnost, da je Melanchthonov tudi kateri izmed spodaj navedenih primerov. 5. v skupini negandi (prislovi zanikanja) je izpustil haudquaquam in dodal primer neque ego neque tu (nitije.tnititi); 6. v skupini affirmandi (prislovi pritrjevanja) nima videlicet in quippe, namesto perfecte pa ima profecto; 7. v skupini optandi (želelniprislovi)jeizpustil ut; 8. v skupini quantitatis (prislovikolikosti)imaBohoricše mirum in modum; 9. v skupini intendendi (prislovi raztezanja) nima valde, admodum, tam, quam, ut; 10. vskupini dubitandi (prislovi dvoma) nima fors, forsit; 11. v skupinah vocandi in respondendi (prislovi klicanja in odgovarjanja) je Bohoric dodal hem; 12. v skupini separandi (prislovilocevanja)nima divise, sigillatim, multifariam; 13. v skupini excludendi (prislovi izvzemanja) nima pax; 14. v skupini comparandi (primerjalni prislovi) nima plurimum, namesto minime pa ima maxime; 15. kot zadnjo je Bohoric dodal skupino declarandi (pojasnjevalni prislovi), ki je Melan­chthon nima, saj so primeri te skupine (nimirum, scilicet in videlicet) vsebovani že v Melanchthonovi skupini affirmandi. Vidimo, da gre pri prirejanju zgolj za izpuste tistih besed, ki v Bohoricevo slovnico ne bi prinesle novih slovenskih besed, saj bi se razlicni latinski primeri prevajali z enakimi slovenskimi. EnakokotBohoricsejenaMelanchthonovoslovniconaslonilvtemrazdelkutudiSta­torius (1568: K 7a–L2b). Podobnost med Bohoricevim in Statorijevim besedilom je v tem poglavjuzelovelika.Glavnakonceptualnarazlikajevtem,daimaStatoriusnaprvemmestu navedenelatinske,Bohoricpaslovenskeprislove. IzborprislovovpasepriBohoricuinSta­toriju pokriva z naslednjimi izjemami: 1. V skupini ad locum (k mestu) Statorius nima: eodem in intro; 2. Statorius nima posebne skupine versus locum (proti mestu), ima pa vse njene primere v skupini ad locum (k mestu), poleg tega ima tudi dodatne primere: ver.us, prone, supine; 3. v skupini de loco (z mesta) Statorius nima: i.thinc, coelitus, funditus, radicitus, za razliko od Bohorica pa ima: de.uper; 4. v skupini per locum (po mestu) Statorius nima: nequa, .i qua, ima pa: peregre, domi, humi, ruri; 5. v skupini temporis adverbia (prislovi casa) ima Statorius podobno kot Melanchthon mnogo vec primerov kot Bohoric, od tega se jih manj kot polovica pokriva z Melan­chthonovimi, ki so pri Bohoricu izpušcenimi, ostale pa je dodal Statorius sam; 6. v skupini numeri (števniprislovi)StatoriusgledenaBohoricaizpusti:ter, quater, quinqui-es, tertium, quartum, doda pa: iterum, toties, quoties; 7. v skupini negandi (prislovi zanikanja) Statorius glede na Bohorica izpusti: haud, nihil, nequaquam, neutiquam, nequidem, doda pa: nullatenus; 8. v skupini affirmandi (prislovi pritrjevanja) Statorius glede na Bohorica izpusti: quid ni, .cilicet, nempe, nimirum; 9. v skupini ordinis (prislovi zapovrstja) Statorius glede na Bohorica izpusti: po.tremo, ulti­mo, primo, .ecundo; 10. v skupini interrogandi (vprašalni prislovi) Statorius glede na Bohorica izpusti: quam­obrem; 11. v skupini similitudinis (prislovipodobnosti)StatoriusgledenaBohoricaizpusti: .icut(i), velut(i), uti, quemadmodum, non minus, prope; 12. v skupini qualitatis (prislovikakovosti)StatoriusgledenaBohoricaizpusti: docte, pulchre, fortiter, fermo, doda pa: celeriter, punctim, uno modo, bifariam, trifariam, decem modis; 13. v skupini quantitatis (prislovi kolikosti) Statorius glede na Bohorica izpusti: plurimum, parum(per), mirum in modum, maxime, quoad, doda pa: penitus, omnino, pror.us, ki jih imaBohoricvskupini intendendi (prislovi raztezanja) – te skupine Statorius nima; 14. skupine remittendi (prislovi zadrževanja) Statorius ne imenuje, ima pa vse Bohoriceve primere te skupine; 15. skupin diminuendi (manjšalni prislovi), vocandi in respondendi (prislovi klicanja in od­govarjanja), iurandi (rotilni prislovi) in declarandi (pojasnjevalni prislovi) Statorius nima; 16. v skupini separandi (prislovi locevanja) Statorius glede na Bohorica izpusti: .eparatim, privatim, doda pa Melanchthonova: sigillatim, multifariam in divi.e; 17. v skupini excludendi (prislovi izvzemanja) Statorius glede na Bohorica izpusti tantum­modo; 18. v skupini congregandi (prislovi zbiranja) Statorius glede na Bohorica izpusti: pariter, collectim, .ummatim, doda pa coniunctim; 19. v skupini prohibendi (prislovi prepovedi) Statorius glede na Bohorica izpusti nequaquam; 20. v skupini concedendi (prislovi dopušcanja) Statorius ne navaja latinskih primerov, ima paBohoricuustreznepoljske; 21. v skupini eventus (prislovidogodka)StatoriusgledenaBohoricaizpusti ca.u; 22. v skupini comparandi (primerjalniprislovi)StatoriusgledenaBohoricaizpusti maxime, ima pa Melanchthonova plurimum in minime. Iz gornjih razlik je razvidno, da o vplivu Statorijeve slovnice na Bohoricevo težko go- vorimo,lahkoparecemo,dastaobapodobnoprirejalaistoMelanchthonovopredlogo. Razdelek o stopnji tvorjenosti prislova (de figura) je v celoti posnet po MGL (rr 2a; enako MGL-Cam 311 in MGL-CR 328), celo z istimi oznakami in istimi primeri. Dodan je le primer diu (davnaj) v prvi skupini. Tudi razdelek o stopnjevanju (comparatio) ima formulacije, ki so povsem vzporedne Melanchthonovim, le da je vsebina prirejena znacilnostim slovenskega jezika. Ker se v tem odlomku lepo pokaže Bohoricev postopek prirejanja, podajamo vzporedno besedilo iz MGL in BH 1584: MGL (rr 2a = MGL-Cam 311) BH 1584: 158 Prislovi, ki so nastali iz pridevnikov, oponašajo stopnjevanje imen in se pregibajo v primernik in presežnik, npr. fortiter, fortius, fortißime /.../ Tako tudi nekateri drugi, ki niso iz pridevnikov, npr. Saepe, .aepius, .aepißime.* Prislovi, ki so nastali iz pridevnikov, se s primerljivimi stvarmi primerjajo takole: mozhnu, mozhne.hi, vel vezh mozhnu, nar mozhne.hi, vel vi.oku mozhnu, fortiter, fortius, fortißime. /.../ Stopnjujejo se tudi pravi prislovi, ki se lahko [po pomenu pri stopnjevanju] vecajo ali manjšajo, npr. zhe.tu, id est .aepe, zhej.he vel zhej.te.hi, .aepius: gar zhe.tu, .aepißime, itd.** * »Aduerbia orta a nominibus adiectiuis, imitantur nominum comparationem, ca.usque comparatiui, et .uperlatiui recipiunt, ut: Fortiter, fortius, fortißime /.../ Sic et quaedam alia, non nata a nominibus, ut: Saepe, .aepius, .aepißime.« ** »Aduerbiaortaanominibusadiectiuis,comparabilibuscomparantur,.ic: mozhnu, mozhne.hi, vel vezh mozh-nu, nar mozhne.hi, vel vi.oku mozhnu,fortiter,fortius,fortißime. /.../Comparanturetiammeraadverbia,quae augeriminuivepo..unt,vt: zhe.tu,idest.aepe, zhej.he vel zhej.te.hi, .aepius: gar zhe.tu,.aepißime,etc.« 3.4.1.6 Praepositio – predlog (BH 1584: 158–164) Tudi poglavje o predlogu je narejeno neposredno po Melanchthonovi predlogi. Apo­udariti moramo, da se je prav v tem poglavju Bohoric srecal s številnimi problemi, ki jih je rešil zelo samostojno in izvirno. Ceprav je dosledno upošteval Melanchthonovo (MGL­CR 329–333; MGL rr 2b–rr 5b; MGL-Cam 312–319) zaporedje latinskih predlogov kot iztocnic,330 pa je bil v izbiri primerov mnogo bolj neodvisen. Vcasih je izbral in prevedel Melanchthonovega, vcasih svojega. Primerjalni pregled primerov je dal naslednji rezultat:331 predlog vezava predloga število ponazoritvenih primerov v latinšcini v slovenšcini v slovenšcini pri Bohoricu od tega Melanch­thonovih* ad k/h DAJ. 6 0 apud per DAJ. 2 0 ante pred DAJ. s posebno koncnico 11 0 adversus/ adversum super DAJ. 3 0 cis/citra .e .trane/ na leti .trani ROD. 1 0 ultra na uni .trani/ na unim kraju ROD. 1 0 circum/circa/ circiter okuli ROD. 5 3 contra zhes (super) tož. (DAJ.) 2 1** erga pruti DAJ. 1 0 extra svunaj ROD. 1 0 inter mej/ v'meß DAJ. s posebno koncnico 1 0 intra snutraj ROD. 1 0 infra pod/ sdolaj tož./ ROD. 2 0 supra sgoraj/ na/nad/zhes ROD. tož. 1 1 iuxta polek/polgi ROD. 1 0 ob sa voljo/sa ROD. 1+1 0+1 330Na to opozarja tudi sam (BH 1584: 158): »Predloge bomo preleteli po latinskem zaporedju.« (»Praepo.itiones, latinorum ordine percurremus.«) 331 V prvem stolpcu so latinski izhodišcni predlogi, v drugem so Bohoricevi prevodi teh primerov (BH 1584: 158–164), v tretjem je njihova vezava po Bohoricu, v cetrtem število primerov (glede na latinske primere) pri Bohoricu, v petem pa število primerov, ki jih ima Bohoric in jih hkrati najdemo pri Melanchthonu. Primeri, ki glede na današnji sistem odstopajo, so oznaceni okreplje-no. Nekateri izmed njih so posebej komentirani. Kjer je Bohoriceva dolocitev sklona napacna ali vprašljiva, je dodan: (sic!). predlog vezava predloga število ponazoritvenih primerov v latinšcini v slovenšcini v slovenšcini pri Bohoricu od tega Melanch­thonovih* per zhes/.kus/ po tož./ DAJ. 2 1 prope blisi/blisu ROD. 1 0 praeter mumu/mimu ROD. 1 0 propter sa vojljo ROD. 1 1 post po ROD. (sic!) 1 1 penes poleg/polgi ROD. 1 1 secundum sa DAJ. s posebno koncnico 1 1 trans zhres/zhes ROD. (sic!) 1 1 a/ab/abs od loc. 3 2+1*** absque pres rod./loc. 1 1 cum s' DAJ. s posebno koncnico 3 0 clam .kriv.hi = v slovenšcini prislov 1 1 coram v'prizho/ pred rod./ gl. pred (ante) 1 1 de od loc. 1 1 e/ex is loc. 1 0 pro sa loc. 1 1 prae pred DAJ. s posebno koncnico 1 0 sine pres/rasen ROD. 1 0 tenus okuli ROD. 1 1 in v' (kam?)/ v' (kje?) tož./ DAJ. (dajalniki množine imajo posebno koncnico -ih) 3 0 sub okuli (= circa)/ po (zaporedje) po (versari in loco) rod./ ROD. (sic!) DAJ. (sic!) 1 1 1 1 1 1 super na (kje?) na (kam?) DAJ. tož. 2 2 subter pod tož. 1 1 * Prim. MGL-CR 329–333; MGL rr 2b–rr 5b; MGL-Cam 313–319. ** BH (1584: 160) ima circiter horam nonam, MGL-CR (329) circiter horam undecimam, MGL (rr 3a) circiter horam decimam. Iz tega se lepo vidi, kako se je dalo obracati v razlicnih slovnicah enak primer. Tak primer štejemo kot enak, cetudi se pojavlja v inacicah (npr. secundum Deum : secundum Deos; sub horam tertiam : sub horam pugnae ipd.). *** Tu gre pri Bohoricu za vsebinsko prilagoditev primera: Melanchthonov ab Iove je spremenil v a deo. Postavlja se vprašanje, zakaj je pri razvrstitvi predlogov sledil prav razdelitvi glede na vezavo izhodišcnih predlogov v latinšcini. Albertus (1573: M 1a–M 3a), Ölinger (1574: 166–169) in Clajus (1578: 201–211) imajo denimo predloge razporejene glede na nemško izhodišce, prav tako tudi nekatere druge pregledane slovnice ljudskih jezikov. Vendar vse kaže, da je bilo razvršcanje predlogov glede na latinšcino v tedanjih slovnicah kljub vse-mu prisotno. Takšno rešitev imata denimo Statorius (1568: L 3b–L 5a) in Dubois (1531: 154–159). Statorius ima zapovrstje predlogov tako kot Bohoric posneto po Melanchthonu, tako da se obravnavi pri Statoriju in Bohoricu navidez v celoti prekrivata. Locuje pa ju pomembna razlika: Bohoric na vezavo posameznih predlogov opozarja sproti, Statorius pa vezavo obdela posebej v poglavju o skladnji predlogov (Statorius 1568: O 1a–O 4b). Opazimo lahko, da je Bohoric izvirnejši pri zapletenejših primerih (predvsem pri pre­dlogih, ki zahtevajo današnji mestnik in orodnik), zlasti pa je izviren na zacetku poglavja, kjer tudi razreši vecino problemov, potem pa dokaj zvesto sledi Melanchthonovim prime-rom. Iz zgoraj prikazanih primerov lahko tudi razberemo Bohoricev nacin opisa današnjega mestnika in orodnika. Mestnik, ki stoji za predlogi per (BH 1584: 159), mej/v'meß (BH 1584: 160), po (BH 1584: 161, 163), sa (BH 1584: 161), v' (BH 1584: 163), na (BH 1584: 164), navaja kot dajalnik s posebno koncnico; prav tako je dajalnik s posebno koncnico orodnik, ki stoji za predlogoma s' (BH 1584: 162) in pred (BH 1584: 159, 162, 163). Bohoricev pogled na mestnik kot »posebno koncnico dajalnika« lepo vidimo pri obravnavi predloga v' (BH 1584: 163). Po Bohoricu namrec imena ob predlogu v' v mno­žini spreminjajo zadnji zlog (torej koncnico) v -ih (v'tele.ih). Na tovrstno spremembo Bo­horic veckrat opozarja. Podobno pravilo navaja v poglavju Examen etymologiae (Preizkus etimologije) (BH 1584: 168): dajalnik množine nebe.am zaradi zveze s predlogom v', kadar ta pomeni premikanje na mestu (motus in loco), spremeni zadnji zlog v -ih. Spremembe se zavoljo zveze s predlogom v' dogodijo vcasih tudi v ednini (BH 1584: 170): koncni -u se namrec v zvezi besede z v' pogosto zamenjuje z -i; tako dobimo v'nebi namesto v'nebu.332 Marsikje drugje pa sprememb dejansko ni in imamo obliko »dajalnika«: npr. na .emlji (BH 1584: 170). Da je »oblika besede za predlogom v« (cemur bi mi danes rekli mestnik) povzrocala Bohoricu preglavice, nam pricata tudi primera iz skladnje (BH 1584: S38, S39), kjer gre prav gotovo za lapsus: Bohoric namrec obliki v'unuh dnejh ter v'kratkih dnejh oznacuje kot locilnik s predlogom. Ni pa nepomenljivo, da se je Bohoric zmotil (glede na svojo lastno teorijo) prav tu, pri »izjemi«. Tri napake v dolocitvi sklona (v okviru Bohoriceve teorije) so razvidne tudi iz gornje razpredelnice. Dvakrat imamo rodilnik, kjer bi danes dolocili mestnik (in bi torej pri Bo­horicu moral stati dajalnik). Ena napaka pa je lapsus: namesto tožilnika imamo rodilnik (zhes). Tudi pri opisu mest z orodnikom vidimo, da se Bohoric še kako zaveda, da obstajajo v slovenšcini poleg sklonov, ki jih našteva, še »posebne koncnice«. Tako koncnico dobi njegov »dajalnik«, ce pred njim stoji predlog pred (BH 1584: 159), in sicer pri moškem in srednjem spolu v ednini koncnico -om ali -.om (npr. pred Ozhetom, pred tele.om), pri ženskem spolu v ednini koncnico -o ali -jo (pred vodo, pred Materjo), nekatere besede pa dobijo v ednini koncnico -o (pred mano). V dvojinskih oblikah se tak »dajalnik« koncuje na -ma (npr. pred Ozhetma, pred materma, pred ozhima), v množinskih pa na -mi (pred ozhetmi, pred matermi, pred ozhe.mi ali ozhimi). Razdelka o nelocljivih predlogih (praepositiones inseparabiles) (BH 1584: 164) MGL-CR, MGL in MGL-Cam nimajo, pac pa ga imata Ölinger (1574: 169) in Clajus (1578: 201). Morda bi lahko iskali pobudo za ta razdelek v razdelku Figurae pri Melan­ 332 To omenja tudi v skladnji, kjer pa pravi, da do tega prihaja bolj zaradi rabe pri ljudeh kakor zaradi zahtev jezikovnega sistema (».ed id fit magis con.uetudine quam ratione«). chthonovem poglavju o glagolu (MGLmm 7b–nn 1b), ki obravnava tvorbo glagolov (tudi) s predponami, vendar je to manj verjetno. 3.4.1.7 Coniunctio – veznik (BH 1584: 164–166) Poglavje o vezniku je Bohoric sicer posnel po Melanchthonu (MGL-CR 333–335; MGL rr 5b–rr 8b), a ga je mocno okrajšal. Melanchthon namrec veznik opisuje glede na tri kriterije: figura (vezniki glede na tvorjenost), potestas (pomen veznikov), ordo (vrsta veznikov glede na stavo pred besedo ali za njo). Od tega je Bohoric v svoje poglavje o vezniku uvrstil zgolj delitev iz razdelka potestas, pri cemer je izviren ne samo glede na Melanchthona, ampak tudi v razmerju do nemških slovnic (predvsem Albertus, Clajus), ki dosledno navajajo vse kategorije. Ölinger (1574: 170–171) ima poglavje sicer na videz razporejeno enako kot Bohoric, vendar ima pod razdelkom Ob.ervatio nekak povzetek Me-lanchthonovega razdelka ordo, celotno poglavje pa je pri njem še mnogo bolj skrajšano kot pri Bohoricu. Melanchthonovi in Bohoricevi primeri veznikov se ujemajo takole: vrsta veznikov število primerov veznikov BH 1584 (164–166) od tega Melanchthon MGL (rr 5b–rr 8b) = MGL– Cam število pona­zoritvenih primerov BH 1584 (164–166) od tega Melanchthon MGL (rr 5b–rr 8b) = MGL-Cam vezalni (copulativae) 8, item* 8 0 0 locni (disiunctivae) 6 6 1** 1 dvomilni (dubitativae) 3, num 3 1 1 protivni (adversativae) 12 12 1 0 vzrocni (causales) 12 12 0 0 pogojni vezniki ali vezniki izvzemanja (conditionales seu exceptivae) quatenus, nisi 0 0 0 sklepalni (ratiocinativae) 6, idcum 6 0 0 zapovrstni (ordinis) 6 6 0 0 pritrjevalni (approbativae) 3 3 0 0 dopolnjevalni (completivae) 3 3 2 2 * Za vejico stojijo primeri, ki jih pri primerjanem delu ni in zato niso všteti v prvo številko. ** BH (1584: 165) ima neque ego neque tu, MGL (rr 6a) pa nec mihi nec tibi. Že pri prvi vrsti (copulativae) vidimo, da Bohoric ni imel v rokah MGL-CR (333), ampak poznejši MGL ali MGL-Cam, saj ima MGL-CR pri primerjalnih vezalnih vezni­kih naveden samo ac,333 MGL (rr 6a) pa ima tako kot Bohoric poleg ac tudi atque.334 Pri vrsti adversativae (BH 1584: 165) Bohoric podaja razliko med tamuzh in ali vzporedno z nemškima sonder in aber. Cetudi so formulacije podobne formulacijam v MGL, pa je pri­merjava ocitno izvirna Bohoriceva, saj je nimajo tudi tedanje nemške slovnice. Prav tako je, kot kaže, iz nekega drugega vira vrsta conditionales. Bohoricevo izvirnost dokazuje 333 »Sed Ac, collationem aliquando significat.« 334 MGL (l. c.): »Sed ex his Ac, et Atque, collationem aliquando significant.« Bohoric (BH 1584: 164): »Atque ex his quaedam etiam collationem significant, kakor, ac, atque.« tudi Statorius (1568: L 5b–L7a), ki se naslanja na MGL in nima nobenega od omenjenih Bohoricevih dodatkov. 3.4.1.8 Interiectio – medmet (BH 1584: 166) Poglavje je posneto po MGL(rr 8a–rr8b; MGL-Cam 326–327),335 vkljucno s primeri, ki so do take mere posneti po MGL, da je celo težko lociti, kaj je pri Bohoricu mišljeno kot latinski in kaj kot slovenski medmet. 3.4.1.9 Jeziki v etimologiji Metajezik celotne slovnice je latinski, vendar to ni edini jezik, ki ga poleg slovenšcine Bohoric rabi. V etimologiji (BH 1584: 40–176) je poleg latinšcine glavni pomožni jezik tudi nem-šcina. Vecinoma jo rabi v vlogi dodatnega prevoda posameznih primerov, v dolocenih pri­merih pa tudi kot drugi referencialni jezik (poleg latinšcine). Bohoric slovenskih primerov ne prevaja dosledno tudi z nemškimi ustreznicami, am-pak tako ravna le v dolocenih poglavjih in razdelkih, in sicer: De nomine – uvod (BH 1584: 40), De motione adiectivorum (BH 1584: 40), Figura, Casus (BH 1584: 44), Articulus generis ma.culini, foeminini, neutri (BH 1584: 45–46), Paradigma masculini generis (BH 1584: 46), Paradigma generis foeminini (BH 1584: 54), Paradigma generis neutri (BH 1584: 60), Paradigma nominis adiectivi (BH 1584: 65), Numeralia cardinalia (BH 1584: 69–70), De motione et declinatione (BH 1584: 71), De propagatione numerorum cardinali-um (BH 1584: 72), Numeralia ponderalia (BH 1584: 74), De anomalis (BH 1584: 76–78), De compositorum declinatione (BH 1584: 78), De coniunctione [1 primer!] (BH 1584: 165); poleg tega navaja nemške ustreznice tudi v vseh slovarckih(BH 1584: 48–54, 55–60, 61–65, 114–116, 128–134, 147–151). Medtem ko rabi nemške ustreznice dokaj pogosto v poglavju o imenu (torej do strani BH 1584: 78), pa jih od tam naprej z eno izjemo v poglavju o vezniku ne rabi vec (razen v slovarckih), cesar nikakor ne smemo zanemariti! Obvladanje nemšcine Bohoricu mnogokrat pomaga k lažji razlagi slovenskih primerov – predvsem takrat, ko latinšcina ni dovolj ilustrativna ali ko gre za direktni vpliv nemšci­ne na slovenšcino, na primer: »Predpreteklik lahko podamo po zgledovanju na nemšcino takole /../« (BH 1584: 105);336 »Razlika je enaka kot pri nemških protivnih veznikih« (BH 1584: 165);337 »Kajti do tega, da Kranjci v ljudskem govoru rabijo clen, pride samo zaradi neustreznega posnemanja nemškega jezika, in ne iz potrebe« (BH 1584: 44).338 Bohoric naceloma vsak slovenski primer prevede v latinšcino. Tega ne stori le v po­glavju o vrstah tvorjenk (Derivatorum .pecies, BH 1584: 67–68) v razdelkih patronymica, possessiva in diminutiva. Tako izpušcanje latinskih prevodov potrjuje domnevo, da pri teh 335 In ne po MGL-CR (336), saj so tu med izdajama bistvene razlike. MGL-CR denimo nima vrst silentium, ri.um, ejulationem in planctum, ki jih MGL in Bohoric imata. 336 »Praeteritum plu.qvam perfectum po..et reddi ad Germanicam imitationem in hunc modum /.../« 337 »Eadem differentia est, quae in Germanicis aduer.ativis.« 338 »Nam quod vulgo in loquendo u.urpatur articulus a Carniolanis, fit id .olum Germanicae linguae prava imitatione, et non neceßitatis cau.a.« razdelkih ne gre za prirejanje primerov kake druge slovnice, ampak za dejansko avtorstvo besedila. Na to kaže tudi omenjanje hrvaškega jezika, kar lahko opazimo samo v dveh poglav­jih: v že omenjenem Derivatorum .pecies (BH 1584: 67) v razdelku patronymica in v po­glavju o glavnih števnikih (BH 1584: 69–72). V slednjem je hrvašcina omenjena veckrat, kar je glede na ostalo besedilo Bohoriceve slovnice videti prav nenavadno. Poleg tega Bohoric omenja tudi staro gršcino, spet v poglavju o glavnih števnikih (npr. BH 1584: 72).339 3.4.1.10 Viri za poglavje o etimologiji – sklep Adam Bohoric se v svoji slovnici izogiba definicijam posameznih slovnicnih proble­mov,340zato je vire, po katerih se je pri pisanju zgledoval, nekoliko težje dolocati. Vobrav­navani slovnici lahko opazujemo ocitno težnjo podati v prvi vrsti mehanizem jezika, torej napisati slovnico, ki jezik opazuje in hkrati o njem ne teoretizira. Primerjati opis mehaniz­mov pa je seveda mnogo težje kot primerjati definicije.341 Primerjava posameznih delov Bohoricevega besedila z drugimi slovnicami nam tako vedno ne pove veliko, saj so si v dolocenih primerih med sabo v celoti podobne skoraj vse tedanje evropske slovnice. Šele vecje število podobnosti lahko kaže na medsebojno odvi­snost ali na skupni vir. Pomembno se je zavedati tudi dejstva, da nobena tedanja slovnica ni docela izvirna in da se doloceni primeri, definicije in razporeditve snovi ponavljajo v dolo-cenih skupinah slovnic, v okviru ene same slovnice pa lahko v razlicnih izdajah predvsem pri navajanju primerov prihaja do kar opaznih odstopanj. Tudi zato moramo o možnih virih vedno govoriti z doloceno previdnostjo. O virih za poglavje o etimologiji v Bohoricevi slovnici lahko recemo naslednje: 1. Bohoric se je ponekod naslonil na etimologijo v Melanchthonovi latinski slovnici v izdaji MGL ali MGL-Cam (in ne MGL-CR), vendar se ni na Melanchthona naslanjal nic bolj, kot so se primerljive nemške slovnice (Albertus, Ölinger in Clajus). Poleg vrste primerov in drobnih rešitev, ki so izvirno Bohoriceve, lahko opazimo tudi mnogo ocitnih odstopanj. Vpoglavju o imenu (nomen) niso povzeti po Melanchthonu delitev na acciden­tia, poglavje o spolu, poglavje o vzorcih sklanjatev, slovarcki ob paradigmah, razdelek o števnikih (numeralia), v poglavju o vrsti (species) pa razdelki: patronymica (ocetna ime­na), possessiva (svojilna imena), deloma tudi diminutiva (pomanjševalnice), denominativa (imena, tvorjena iz imen) in verbalia (izglagolske besede). Od Melanchthona odstopajo tudi številne rešitve v poglavju o zaimku (paradigem pa Melanchthon tako ali tako nima in jih je moral Bohoric najti drugje). Vpoglavju o glagolu ni povzeta po Melanchthonu delitev na accidentia, razdelka o glagolskih nacinih (genus) in casih (tempora), prav tako ne celotna delitev na spregatve (coniugationes), poglavje o pravilih za tvorjenje glagolskih casov (de formatione temporum in verbis) ter sheme spregatev glagolov. Glede na Melanchthona je 340Odsotnost definicij, ki je ena od najocitnejših znacilnosti Bohoriceve slovnice, je sicer tudi zna- cilnost tedanjih italijanskih slovnic ljudskih jezikov (Padley 1988: 90). Definicije, ki jih najdemo v tovrstnih slovnicah, so vecidel univerzalne in se (veckrat dobesedno) naslanjajo na Prisciana in Donata. 341 V podobno zadrego spravlja raziskovalce tudi denimo Statorijeva poljska slovnica (1568). .. : Hebrejšcino navaja samo v poglavju o ortografiji, pa še to zgolj eno crko 339 do nerazpoznavnosti zgošceno tudi poglavje o deležniku. Ker Bohoric veckrat izpušca de­finicije in razlage, nam Melanchthonova latinska slovnica lahko za razumevanje dolocenih slovnicnih kategorij služi kot najboljše orodje za razjasnitev posameznih nejasnosti. 2. Nobenega dvoma ni, da je Bohoric posnel poglavje o zaimku, verjetno pa tudi zapo­redje pri shemah glagolskih spregatev in nacin podajanja paradigem po neki humanisticni priredbi Donata (ne pa po originalnem anticnem besedilu njegove Ars minor). 3. Veliko vprašanje je, do kakšne mere je na Bohorica vplivala nemška slovnica Jo­hanna Claja (1578). Posamezne rešitve pri Claju in Bohoricu so si namrec prav presene­tljivo podobne. V poglavju o imenu velja omeniti naslednje podobnosti: enaka delitev na accidentia, enaki latinski in nemški primeri v razdelku o imenu glede na stopnjo tvorjenosti (figura), primer vir, der Mann v poglavju o sklonu ter enako zasnovano poglavje o vzorcih sklanjatev. Podobnosti najdemo tudi v poglavju o glagolu: enakadelitev na accidentia, trije glagolski nacini namesto petih (genus), podobno zaporedje pri shemah glagolskih spregatev ter pogojno tudi vpliv na obliko za trpni prezent z bom. 4. Zanimivo je razmerje s Statorijevo poljsko slovnico (1568). Pri pisanju svoje slov-nice se namrec Bohoric nanjo gotovo ni naslanjal, kljub temu da imata s Statorijem mno­ge podobne konceptualne rešitve. V poglavju o imenu denimo podobno obdelata vzorce sklanjatev, enak je tudi položaj poglavja o števnikih. V poglavju o glagolu imata enako poimenovanje subjunktiv (za konjunktiv), deloma pa je tudi podobna delitev na spregatve (coniugationes) ter obravnava gerundija in supina. Skorajda enako sta zasnovani poglavji o prislovu in predlogu. Vendar pa so te podobnosti skoraj gotovo zgolj posledica dejstva, da sta obadva prirejala Melanchthonovo slovnico. Ce je Bohoric Statorijevo slovnico poznal, se je vsekakor zelo potrudil, da bi za tem zakril vsako sled. 3.4.2 SYNTAXIS – SKLADNJA Bohoricevo skladnjo lahko po nacinu podajanja snovi najlažje umestimo v skupino skupaj s tremi nemškimi slovnicami tega casa (Albertus, Ölinger, Clajus).342 Za vse štiri slovnice je znacilno, da si jemljejo za izhodišce latinska pravila, ki jih je v svoji skladnji podal Philipp Melanchthon, in išcejo ustrezne primere v domacem jeziku. Kadar ocenjujemo Bohorice­vo skladnjo, jo moramo tako vedno ocenjevati v kontekstu tedanjih jezikoslovnih tokov. Nemški slovnicarji so se lahko, ce so seveda našli ustrezne primere v nemšcini, popolnoma prilagodili latinskemu modelu (tudi zaradi narave nemšcine, ki za razliko od romanskih jezikov vendarle locuje sklone). Vcasih tako prilagajanje tudi ni uspelo, saj so hoteli prevec poudariti, da nemška skladnja poteka latina consuetudine, torej tako kot latinska. Ce se nemške skladnje praviloma zgledujejo po Melanchthonovi slovnici, se italijan­ske praviloma po Perottijevi (Rudimenta grammatices) ali Sulpizijevi (Sulpizio: Grammati-ca) skladnji (Padley 1988: 123). Med njimi in Bohoricevo skladnjo ne moremo povleci tako rekoc nobenih ocitnejših povezav. Podobno velja za španske343 in sicer nadvse zanimive ter za evropsko slovnicarstvo nikakor ne nepomembne francoske skladnje.344 Ce primerjamo denimo skladnjo v delu Grammatica Latino-francica (v rokah smo imeli izvod iz 1590; Ra-mus 1590: 76 in sl.), vidimo, da se sicer ukvarja z enakimi problemi kot Melanchthon in po njem Bohoric, a na drug nacin in z drugimi poudarki ter z drugacno razporeditvijo snovi. Bohoriceva skladnja se deli na sedem enot: na skladnjo imen (syntaxis nominum), skladnjo glagolov (syntaxis verborum), skladnjo prislovov (syntaxis adverbiorum), skla­dnjo veznikov (syntaxis coniunctionum), skladnjo predlogov (syntaxis praepositionum) ter skladnjo medmetov (syntaxis interiectionum). Pomenljivo in nasploh znacilno za tedanje skladnje ljudskih jezikov je, da od celotne Bohoriceve skladnje, ki ima brez preizkusa 59 strani, kar 44 strani obsega poglavje o skladnji glagolov, 9 strani poglavje o skladnji imen, na ostalih nekaj straneh pa je opisana skladnja ostalih besednih vrst. Ker je že na prvi pogled ocitno, potrdi pa se tudi ob natancnejši primerjalni analizi, da je skladnja (za razliko od ostalih poglavij Bohoriceve slovnice) v celoti naslonjena na Me-lanchthona, bomo v nadaljevanju podali samo primerjavo med Bohoricevo in Melanchtho­novo skladnjo. Za izhodišce primerjave smo vzeli skladnjo MS 1538, ki v najvecji meri ustreza Bohoricevi skladnji, obenem pa smo besedilo primerjali tudi z Melanchthonovo skladnjo v MGL-CR in MGL. 342 O teh piše splošno tudi Padley (1988: 295–303). 343 Prim. Padley (1988: 225–229). 344Dober pregled daje Padley (1988: 479–487). 3.4.2.1 Syntaxis nominis – skladnja imena (BH 1584: S1–9) Bohoricevo poglavje o imenih sestavlja dvanajst pravil345 za razliko od Melanchthono­ve skladnje, ki obsega v okviru tega poglavja v razlicnih izdajah trinajst ali štirinajst pravil. Poudariti moramo, da razlicno število pravil ni posledica izpušcanja, ampak združevanja vsebine. Prvo pravilo (BH 1584: S1) pri Bohoricu je združeno prvo in drugo pravilo v MS 1538. Pri tem moramo upoštevati, da najdemo enako združitev v prvotni Melanchthonovi skladnji (MGL-CR: 348). V MS (1538: 13–15) je prvo pravilo razdeljeno na šest razdel­kov, od tega je Bohoric upošteval tri (ime in ime, zaimek in ime, deležnik in ime). Glede na MS 1538 pa Bohoric nima razdelka o grecizmih ter dveh razdelkov o posamostaljenju pridevnika. Še bolj je pri Bohoricu okrajšano drugo Melanchthonovo pravilo v MS (1538: 15–17), spet podobno kot v prvotnem besedilu skladnje.346 Pri drugem pravilu je od petih 345 Melanchthonova skladnja je namrec razdeljena na vec poglavij, poglavja na vec pravil, pravila pa na vec razdelkov. 346Kljub temu lahko zatrdimo, da Bohoric svoje skladnje ni pisal po prvotnem Melanchthonovem Melanchthonovih razdelkov pri Bohoricu ostal le prvi. Bohoric tako nima razdelka o mo-žnosti odgovora na vprašanje z glagolom, o možnosti neujemanja sklonov v vprašanju in odgovoru ter o konstrukciji ob latinski vprašalnici cuius, cuia, cuium in njej podobnih. Drugo pravilo (BH 1584: S1–2) ustreza Melanchthonovemu tretjemu pravilu (MS 1538: 18–22). Melanchthonov prvi razdelek je Bohoric razdelil na dva dela; prav tako je na dva dela razdelil Melanchthonovo pravilo (MS 1538:18): »Oziralni zaimek se mora s pred­ hodnim samostalnikom ujemati v spolu in številu [Bohoricevo prvo pravilo], v sklonu pa se vedno ne ujema, ker se ozira na sledeci mu glagol [Bohoricevo drugo pravilo].«347 Od preostalih Melanchthonovih šestih razdelkov je Bohoric upošteval le dva; uvrstil ju je pod podnaslov Variatio: a) Morda celo spretneje kot Melanchthon348 je pojasnil znacilnost konstrukcije soodno­snih zaimkov kakou – takou (qualis – talis), ki predstavlja pri Melanchthonu cetrti razdelek. Tudi primer Qualis homo talis .ermo je Bohoricev, in ne Melanchthonov. b) Primer, ko se oziralni zaimek nanaša na ves predhodni stavek, pa je predstavljen enako kot v Melanchthonovem tretjem razdelku. Ostale štiri razdelke, ki govorijo o primerih neujemanja oziralnega zaimka in odnosni­ce v spolu in številu (2), o izpustih odnosnice (5) ali oziralnega zaimka (6) in o ponovitvi odnosnice v oziralnem odvisniku (7), je Bohoric v svoji slovnici izpustil. Tretje pravilo (BH 1584: S2–3) ustreza Melanchthonovemu cetrtemu pravilu (MS 1538: 22–25). Melanchthon ima pravilo razdeljeno na štiri razdelke, od cesar Bohoric upo­števa prve tri, izpusti pa opis razlike med primeri, kot sta timor meus ter timor mei, ki pri Melanchthonu predstavljajo cetrti razdelek. V teoreticni razlagi je Bohoric glede na Me-lanchthona zelo skop: v prvem razdelku je nima, v drugem razdelku opozori na možnost izražanja primerov, kot so Kaj je zhloveka? (Quid hominis?), s pomocjo clenice za: Kaj je sa zhloveka – pri cemer gre seveda za odstopanje od latinskega modela, v tretjem razdelku pa gre za dobesedni prepis iz Melanchthona, zamenjan je le vrstni red zadnjih dveh besed pojasnila. cetrto pravilo (BH 1584: S3–4) ustreza Melanchthonovemu petemu pravilu (MS 1538: 25–27). Po Melanchthonu je posneto Bohoricevo opažanje, da za razliko od latin-šcine, ki lahko izraža primero z locilnikom, »v kranjskem jeziku« rabimo kakor ali od, kar sovpada z drugo latinsko možnostjo za izražanje primere (s quam ali atque). Preostalega Melanchthonovega besedila (skupaj trije razdelki) Bohoric ne upošteva (izpusti Melan­chthonova razdelka o ponavljanju primernikov ter o dejstvu, da primerniki in presežni­ki obdržijo sklon osnovnika, ce jih zamenjamo z njim), pac pa doda razdelka Ob.ervatio (Opomba) ter Particulae in.ervientes comparativo (Clenice, ki služijo primerniku). Zadnji Bohoricev razdelek ima Melanchthon v cetrtem razdelku šestega pravila (MS 1538: 28–30), kjer ima skupaj navedene clenice, »ki služijo primerniku«, in clenice, »ki služijo presežni­ku«. Bohoric sicer navede clenice, kakor jih navaja tudi Melanchthon, vendar jim glede na besedilu v MGL-CR. Lahko bi sicer sklepali, da je imel Bohoric v rokah dve izdaji Melanchtho­nove skladnje ali pa morda MS 1538 ter zapiske Melanchthonovih predavanj, vendar menimo, da je ustrezneje podobnost razlagati z dejstvom, da je Bohoric svojo skladnjo delal po razširjeni ver­ziji Melanchthonove skladnje, ki pa jo je krajšal – od tod nekaj manjših podobnosti z besedilom MGL-CR. Odstopanj je bistveno vec. 347 »Relatiuum cum antecendente .ub.tantiuo nece..e e.t genere et numero con.entire, ca.u non .emper convenit, nam is .equenti verbo re.pondet.« 348 MS 1538: 20: »Qualis .uum .ub.tantiuum ad.ci.cit, a quo mutuatur genus, ca.um et numerum, et uocatur relatiuum accidentis a Grammaticis.« Melanchthona doda hoc, paulo in multis partibus, poleg tega pa ne upošteva Melanchtho­novih primerov, ampak navede svoje. Peto pravilo (BH 1584: S4) ustreza Melanchthonovemu šestemu pravilu (MS 1538: 27–30). Bohoricev opis slovenskega izražanja presežnosti (clenica ner pred primernikom in dodana beseda mej) je naslonjen na latinsko predlogo, a hkrati izviren. Cesa takega, kot je »clenica ner«, latinšcina namrec nima, pozna pa namesto presežniškega rodilnika tudi izražanje istega s clenicami de, in, ex, o cemer govori Melanchthon v drugem razdelku. Za razliko od prejšnjega pravila je Bohoric clenice, »ki služijo presežniku«, v celoti povzel po Melanchthonovem cetrtem razdelku šestega pravila. Vokviru tega pravila tako Bohoric iz­pusti le Melanchthonov opis možnosti za prehod konstrukcij s presežnikom v konstrukcije s primernikom. Šesto pravilo (BH 1584: S5) ustreza Melanchthonovemu sedmemu pravilu (MS 30– 33), le da Bohoric ne podaja nobenih teoreticnih razlag, ampak zgolj primere. Primeri za­jemajo Melanchthonov prvi in drugi razdelek sedmega pravila, ne upoštevajo pa preostalih štirih razdelkov, ki govorijo o rabi primernika in presežnika pri izražanju dela (partitiones), o izražanju dela s pomocjo zaimkov in pridevnikov in o enacenju latinske vprašalnice quis z grško tij. Sedmo pravilo (BH 1584: S5–6) ustreza Melanchthonovemu osmemu pravilu (MS 1538: 31–40) in je po Melanchthonovem vzorcu razdeljeno na tri dele (copiae, desiderii, notitiae), kar pa je pri Bohoricu zaradi mocnega krajšanja in drugacnega oblikovanja be-sedila manj razvidno. Del notitiae je pri Melanchthonu razdeljen na osem razdelkov, od katerih prve tri (peritus, fidens, memor) ter petega (reus) Bohoric podaja s primeri, ostalih (o vezavi nekaterih deležnikov z rodilnikom, o vezavi pridevnikov obilja z locilnikom, o vezavi besede captus, o vezavi pridevnikov na -ax z rodilnikom) pa ne upošteva. Zanimivo je, da Bohoric dodaja dva primera: integer vitae ter purus sceleris, ki pa ju najdemo pri Melanchthonu v enajstem pravilu (MS 1538: 47) – to sicer obravnava vezavo z locilnikom – v razdelku causae. Tam pravi Melanchthon: »Horacij je namesto locilnika rabil rodilnik, npr. Integer vitae. Kar sledi, pa je izraženo kot purus sceleris namesto purus a scelere.«349 Bohoric je primer purus sceleris dejansko prevajal kot purus a scelere: »zhi.t od hudobe«, kar bi pravzaprav govorilo bolj za uvrstitev teh primerov v deseto pravilo, vendar ju je po analogiji z latinskimi primeri prenesel v sedmo pravilo.350 Osmo pravilo (BH 1584: S6) zajema vse štiri razdelke Melanchthonovega devetega pravila (MS 1538: 41–44), s tem da razdelku o pridevniku idoneus Bohoric dodaja še pri­devnik aptus. Melanchthonov primer »Homo non alienus a literis« pa je spremenil Bohoric v »aptus di.cendi literas« (»do.tojn oli dober k'vuku«). Deveto pravilo (BH 1584: S6) podaja Bohoric zgolj s primerom, medtem ko je Me-lancthon (MS 1538: 44–45) obširno razložil, kaj je sinekdoha. Je pa pri Melanchthonu razdelek o sinekdohi le zadnji del desetega pravila, ki se glasi (MS 1538: 44): »Pridevniki po grškem vzoru jemljejo k sebi tožilnike, ki oznacujejo del: nuda genu.«351 Deseto pravilo (BH 1584: S7) ustreza Melanchthonovemu enajstemu pravilu (MS 1538: 45–50), katerega branje nam mocno lajša razumevanje delitve samega pravila pri Bo­horicu. Melanchthon je namrec razdelil pravilo na dva dela: causae ter materiae uel formae, zadnji del pa še na pet razdelkov. Bohoric navaja primere iz prvega dela ter iz prvega, dru­ 349 »Horatius pro ablatiuo genitiuo u.us, ut: Integer vitae. Sed illud quod .equitur, figuratum e.t, purus .celeris, pro, a .celere.« 350Da bi bila primera v poglavju o rodilniku že v besedilu Bohoriceve predloge, je malo verjetno. 351 »Adiectiua, Graeca consuetudine, accu.atiuos partem .ignificantes ad.ci.cunt, ut: Nuda genu.« gega in cetrtega razdelka drugega dela Melanchthonovega pravila. Tako je izpustil primere za locilnike s predlogom a/ab, cemur se lahko cudimo, saj se v slovenšcini »locilnik« izraža prav na ta nacin, torej s predlogom od. Enajsto pravilo (BH 1584: S8) je Bohoric glede na Melanchthonovo dvanajsto pra­vilo (MS 1538: 50–53) napisal precej po svoje. Tako je vzel samo osnovni Melanchthonov model in mu prilagodil mocno prirejen primer iz Terencija. Iz primera v Melanchthonu: Forte unam ad.picio adole.centulam, forma et uultu adeo mode.to, adeo uenu.to, ut nihil .upra je namrec naredil primer: puella vultu mode.to, ki ga je nato obracal glede na zahteve pravila. Poleg tega sta tudi poimenovanji »duo genitivi« (dva rodilnika) in »duo ablativi« (dva locilnika) Bohoricevi. Melanchthon namrec dosledno govori o rabi rodilnika ali locil­nika (torej le edninsko). Dvanajsto pravilo (BH 1584: S8–9) sledi Melanchthonovemu trinajstemu pravilu (MS 1538: 53–55), vendar z drugacno ureditvijo. Melanchthon ima pravilo razdeljeno na štiri razdelke, Bohoric pa na šest (osnovni primer in pet alinej). Bohoriceva primera 1 in 2 ter 3 in 4 sodita pri Melanchthonu v drugi oziroma tretji razdelek, vendar se razlicno preva­jata v slovenšcino, zato ju je Bohoric razdelil. Zadnji Bohoricev razdelek ustreza zadnjemu Melanchthonovemu. Na podlagi Melanchthona vidimo, da bi se moral slovenski prevod glede na predlogo, ki govori o rabi fraze usus est namesto opus est, glasiti: »Raba besede usus namesto opus se ne ujema s slovenšcino.«352 Dvanajstemu pravilu je Bohoric pridružil tudi Melanchthonovo štirinajsto pravilo, ki govori o apoziciji. Spet je izpustil teoreticni del, povzel en Melanchthonov primer, en pri­mer pa je dodal. 3.4.2.2 De syntaxi verborum – skladnja glagolov (BH 1584: S9–52) 3.4.2.2.1 De syntaxi verborum [cum nominativis] – skladnja glagolov z imenovalniki (BH 1584: S9–12) Poglavje o skladnji glagolov zacnejo štiri pravila, ki se pri Bohoricu in Melanchthonu ujemajo tako v zaporedju kot v osnovni vsebini. Prvo pravilo (BH 1584: S9–10; MS 1538: 57–60) ima pri Melanchthonu šest raz­delkov, ki se pokrivajo z Bohoricevim uvodnim pravilom in petimi opombami, le da je Bohoric izpustil Melanchthonovo pravilo, da pri osebnih glagolih ne rabimo tretje osebe 352 Prevod v Bohorizh (1987: S9) je tu povsem neustrezno interpretiran. brez imenovalnika, razen pri tistih, ki so »kakor neosebni« (pluit, ferunt, aiunt ...). Zadnji Melanchthonov razdelek je razdelil na dva dela: prvi vsebuje primer, ki kaže, da infinitivna konstrukcija lahko nadomešca »nominativ« (torej osebek), drugi pa primer, ko se taka kon­strukcija lahko nadomesti z odvisnikom s quod. Drugo pravilo (BH 1584: S10–11; MS 1538: 60–61) se pri Melanchthonu in Boho­ricu docela pokriva. Tretje pravilo (BH 1584: S11; MS 1538: 61–65) pri Melanchthonu sestavljata dva razdelka. Prvi se pokriva z Bohoricevim osnovnim pravilom, ki se pri Me-lanchthonu glasi: »Osebni glagolski obliki vcasih sledi imenovalnik, ki oznacuje dejanje ali stanje in ga lahko izrazimo s prislovom.«353 Drugo pravilo pri Melanchthonu pa govori o primerih, ko rabimo po grškem vzo­ru imena namesto prislovov prostora in casa (Nec minus Aeneas .e matutinus agebat). Tu Bohoric navede svoj primer (It cubitum incenatus, Gre .pat pres vezherje) in razloži, da slovenšcina take primere prevaja opisno. cetrto pravilo (BH 1584: S11–12; MS 1538: 65–69) se pri Melanchthonu in Boho­ricu spet ujema z naslednjimi odstopanji. Melanchthon ima šest razdelkov, ki se po vrsti ujemajo z Bohoricevim osnovnim pravilom in petimi opombami. Primer za osnovno pra­vilo je Bohoricev, prav tako primer za Melanchthonov peti razdelek (pri Bohoricu opomba 4), katerega pravilo se pri Melanchthonu glasi: »Imenovalnike dodajamo tudi glagolom imenovanja.«354 Melanchthonov zadnji razdelek govori še o pravilih, ko se »imenovalniki« ne dodajajo glagolom imenovanja, ampak takim, ki imajo njihovo moc (vis). Temu doda formulae nomi­nandi, obrazce imenovanja. Bohoric uvodni del tega razdelka izpusti in navede le obrazce imenovanja (formulae nominandi). Melanchthonovi primeri: »E.t mihi nomen Pomponius /.../ E.t mihi nomen Pomponij /.../ E.t mihi nomen Pomponio« nam razjasnijo, kaj je imel Bohoric v mislih z »drugimi obrazci«, o katerih govori, da se v slovenšcini prav tako poda­jajo z imenovalnikom. 3.4.2.2.2 De figuris – figure (BH 1584: S12–19) V poglavju o figurah Bohoric po Melanchthonu opiše osem skladenjskih figur. Opis sinteze (BH 1584: S12–13; MS 1538: 70–72) je pri Melanchthonu in Bohoricu enak, le da Bohoric navede Melanchthonov drugi razdelek kot svoj prvi, Melanchthonov prvi pa razde­ 353 »Verbum finitum .equitur aliquando nominatiuus, .ignifican. ge.tum uel .tatum et exponi pote.t per aduerbium.« 354 »Et nuncupandi uerbis nominatiui adduntur.« li na svoj drugi in tretji. (Zato pravi Bohoric v svojem tretjem razdelku, da »spada ta oblika pod sintezo v številu«.) Melanchthonov tretji razdelek ustreza Bohoricevemu cetrtemu. Opis zevgme (BH 1584: S14; MS 1538: 73–74) je pri Bohoricu bolj urejen kot pri Me-lanchthonu. Melanchthon tu namrec nima razdelkov; vsebina pravila pa je enaka. Zadnjega Bohoricevega primera pri Melanchthonu ne najdemo. Bohoricev opis silepse (BH 1584: S14–15; MS 1538: 74–78) v celoti sledi Melan­chthonu. Ta ima pet razdelkov, ki ustrezajo Bohoricevim petim primerom, le da sta tretji in cetrti zamenjana. Enako sledi Melanchthonu tudi opis prolepse (BH 1584: 15; MS 1538: 78–79), ki je pri Bohoricu sicer mocno okrajšan, je pa pravilo navedeno dobesedno po Melanchthonu. Opis sinekdohe (BH 1584: S16; MS 1538: 79–81) je pri Bohoricu videti bolj kot ko­mentar k Melanchthonovemu besedilu. Bohoric prvi Melanchthonov razdelek izpusti (tvor­ni primeri, npr.: micat auribus; doleo caput), pri drugem (trpni primeri s tožilnikom) pa si izbere en primer in komentira njegov prevod v slovenšcino. Izcrpnejši je opis antiptoze (BH 1584: S16; MS 1538: 81–85), ki je s svojimi šestimi razdelki pri Bohoricu docela naslonjen na šest razdelkov pri Melanchthonu. Zamenjana sta tretji in cetrti razdelek, primer v cetrtem razdelku (nominativus pro vocativo) pa je Boho­ricev.355 Pri opisu enalage (BH 1584: S17–18; MS 1538: 85–86) Bohoric spet docela sledi Melanchthonu, vendar doda primer Gens univer.a Veneti appelati. Prav tako sledi Melanchthonu opis evokacije (BH 1584: S17–18; MS 1538: 85–86), le da imamo pri Melanchthonu en sam razdelek, ki ga je Bohoric smiselno razdelil na tri dele. 3.4.2.2.3 De syntaxi verborum cum obliquis – skladnja glagolov z odvisnimi skloni (BH 1584: S19–30) 355 Lahko bi bil sicer naslonjen na dokaj zapleteni primer iz Perzija pri Melanchthonu: »Vos o patri­cius .anguis, quos uiuere fas e.t, / Occipiti caeco, po.ticae occurrite .annae.« V poglavju o skladnji glagolov z odvisnimi skloni (BH 1584: S19–30; MS 1538: 88– 167) locuje Bohoric sedem pravil, Melanchthon pa osem. Pri Bohoricu tu ne gre za izpu-šcanje v pravem pomenu besede, saj govori Melanchthonovo osmo pravilo, ki ga Bohoric izpusti, o vezavi s pomocjo predlogov. Ta vsebina pa se (na kar opozori tudi Melanchthon) v celoti ponovi pri predlogih. Tam jo Bohoric tudi upošteva. Ostala pravila sledijo Melanchthonu z naslednjimi odstopanji. Pri prvem pravilu (BH 1584: S19–20; MS 1538: 88–94) Bohoric od Melanchthonovih sedmih razdelkov izpusti cetrti, peti in šesti razdelek, ki vsi obravnavajo dolocene posebne konstrukcije pri glagolih s tožilnikom (4.: ire in.cias; 5.: timeo te/timeo tibi; 6.: glagoli, ki imajo lahko tako tožilnik osebe kakor stvari: excu.at .e, excu.at ualetudinem). Medtem ko v drugem pravilu (BH 1584: S20–23; MS 1584: 95–102) ni posebnosti, pa v tretjem pravilu (BH 1584: S23–26; MS 1538: 102–136) Bohoric od Melanchthonovih osmih izpustitretji (formulae imperandi et prohibendi), cetrti (verba nuntiandi), peti (verba, quae commodum aut incommodum si­gnificant) in osmi (stari dajalniki cetrte sklanjatve) razdelek. Omenjeno pravilo je sicer eno od najobširnejših v celotni Melanchthonovi skladnji z velikim številom primerov v osmih razdelkih na kar 35 straneh. Podobno izpušca Bohoric Melanchthonove manj pomembne razdelke in sledi pomembnejšim tudi tudi v naslednjih pravilih. V cetrtem pravilu (BH 1584: S26; MS 1538: 136–142) izpusti od petih razdelkov tretjega (dajalnik v konstrukciji est pro habeo), cetrtega (konstrukcija z rodilnikom in deležnikom) in petega (z locilnikom). V petem pravilu (BH 1584: S26–27; MS 1538: 143–145) izpusti zadnji, cetrti razdelek (glagoli z enim samim tožilnikom imajo lahko v dolocenih primerih dva). V šestem pra­vilu (BH 1584: S27–S28; MS 1538:146–157) izpusti drugi razdelek (glagol afficio z locil­nikom) od štirih. Sedmo pravilo (BH 1584: S28–30; MS 1538: 157–167), ki je v našem izvodu Melanchthonove skladnje pomotoma oznaceno kot secunda regula, pa v celoti sledi Melanchthonu. 3.4.2.2.4 De passivis; deponentia – trpni glagoli in deponentniki (BH 1584: S30–31) Trpni glagoli in deponentniki predstavljajo pri Bohoricu dve enakovredni poglavji (BH 1584: S30–31), Melanchthon (MS 1584: 168–176) pa obravnava deponentnike kot zadnje pravilo (od štirih) poglavja o trpnih glagolih. Sicer je Bohoriceva obravnava v celoti naslonjena na Melanchthona. 3.4.2.2.5 Neosebne glagolske oblike (BH 1584: S31–36) Poglavje o nedolocnikih(BH 1584: S31–33; MS 1538: 177–182) sledi Melanchthonu, le da Bohoric iz Melanchthonovih šestih pravil naredi štiri, tako da zadnje tri Melanchtho­ nove združi v eno. Nova sta tudi dva primera, še posebej zanimivje naslednji: Ea certißima putabo, quae ex te cognovero, saj pri Melanchthonu (na tem mestu) ne najdemo ne primera ne razdelka, ki bi obravnaval tovrstno problematiko (izpušcanje infinitiva v latinšcini). Ker Bohoric ob tem primeru še posebej poudari, da v slovenšcini takega izpusta ni, lahko skle­pamo, da je Bohoric prinesel primer iz kake druge slovnice, povsem mogoce pa bi bilo tudi, da je imel v rokah izdajo Melanchthonove skladnje, kjer je tak primer bil (takšna minimalna odstopanja med posameznimi izdajami iste skupine so namrec možna). Poglavje o gerundijih (BH 1584: S33–35; MS 1538: 182–190) upošteva po vrsti Me-lanchthonovih osem pravil, le da nima enakih vmesnih naslovov. Prav tako sledi Melanchthonu v celoti poglavje o supinih (BH 1584: S36; MS 1538: 191–193). 3.4.2.2.6 Drugi primeri rabe sklonov (BH 1584: S36–44) Gornji naslov smo zaradi vecje preglednosti postavili sami, saj je od tega mesta na­prej tako pri Bohoricu kakor tudi pri Melanchthonu na podlagi naslovov ali velikosti crk v naslovih posameznih poglavij nemogoce dolociti, v kakšnem sorazmerju ali odvisnosti so posamezna poglavja. Poleg tega tudi razlicne izdaje Melanchthona oznacujejo ta poglavja z razlicno velikimi naslovi. Poglavje o glagolih trgovanja (BH 1584: S36–38; MS 1538: 193–201) je v besedilu Bohoriceve skladnje loceno od poglavja o supinih z vecjimi kurzivnimi crkami (ki jih Bo­horic sicer praviloma ne rabi za oznacevanje novih poglavij). Vkazalu take locitve ni, tako da bi lahko glagole trgovanja glede na velikost fontov šteli kar pod vecji naslov supini, kar bi bilo seveda vsebinsko popolnoma neutemeljeno. Melanchthon ima tu sedem razdelkov, Bohoric pa zadnji (sedmi) Melanchthonov razdelek, ki našteva še vec podobnih glagolov (emo, coemo, redimo itd.), izpusti. Tudi pri naslednjih poglavjih je pri Melanchthonu in Bohoricu razlicen predvsem po­udarek v naslavljanju. Medtem ko so pri Bohoricu naslovi Nomina temporis, Men.urae et .pacia, Spacia, Loca, Propria urbium ter nato tudi Numeri syntaxis in Ordinis numerorum u.us v enaki pisavi, je pri Melanchthonu naslov Temporis [prima regula] v enakem fontu, kot se sicer rabi za štetje posameznih pravil, naslov Men.urae et .pacia pa je v navadni pisavi, kakor da bi spadal pod pravilo Temporis. Prav tako je naznacen z navadno pisavo razdelek E.t et .paciorum accu.atiuus ... Z velikimi crkami za pravilo je podan naslov Loca; kar je pri Bohoricu Propria urbium, pa je pri Melanchthonu Secunda regula de localibus. Numeri so naslov tudi pri Melanchthonu; kar ima Bohoric naslovljeno kot Ordinis numero-rum u.us, pa je pri Melanchthonu zgolj novi razdelek poglavja Numeri. Takšna navidezna »nepreglednost« je za tedanje slovnice prej pravilo kot izjema. Stro­go hierarhicno razporeditev snovi je prvi zacel uvajati Petrus Ramus s svojo – danes bi rekli – binarno hierarhicno delitvijo celotne problematike v slovnici.356 Sicer pa v poglavju o izražanju casovnih pomenov s skloni (BH 1584: S38–39; MS 1538: 202–211) ter v poglavju o izražanju mere in razsežnosti s skloni (BH 1584: 39–41; MS 1538: 211–214) ni nobenih odstopanj od Melanchthona, v poglavju o dolocanju kraja in smeri (BH 1584: 41–44; MS 1538: 215–228) pa je pri prvem pravilu (pri Bohoricu Loca) izpušcen zadnji, cetrti Melanchthonov razdelek, ki govori o vezavi nekaterih sestavljenih glagolov s tožilnikom ali locilnikom loci (kraja, prostora). Pri drugem pravilu (pri Bohoricu Propria urbium) sta izpušcena zadnja razdelka: cetrti in peti (oznaka kraja s predlogom, habito z locilnikom). 3.4.2.2.7 Numeri syntaxis – skladnja števnikov (BH 1584: S44–46) Poglavje o števnikih (BH 1584: 44–46; MS 1538: 228–232) je narejeno povsem po Melanchthonu, le da je pri Bohoricu pred Melanchthonovim petim razdelkom dodan med-naslov Ordinis numerorum u.us. Od petih razdelkov tega pravila sicer Bohoric izpusti tre­tjega (o rabi distributivnih števnikov pri pesnikih). Števniki po današnjem pojmovanju nikakor ne sodijo v še tako široko poglavje o gla­golih, a so jih, kot smo videli že v obravnavi etimologije, prav zato, ker jih niso šteli za samostojno besedno vrsto, ampak bolj za zbirko besedja, ki oznacuje množino, uvršcali na razlicne konce slovnic; Melanchthonova skladnja pac v poglavje o glagolih. 3.4.2.2.8 De impersonalibus – neosebni glagoli (BH 1584: S46–52) Neosebne glagole (BH 1584: S46–52; MS 1538: 232–243) obravnava Bohoric po Me-lanchthonu, bistveno odstopanje najdemo predvsem pri obravnavi trpnih neosebnih glago­lov. Tu Bohoric priredi Melanchthonovo prvo in drugo pravilo v povsem novo besedilo ter doda svoj primer. Tak Bohoricev poseg prav pri tej snovi je logicen, saj je že iz etimologije razvidno, da se je s problematiko »trpnih in neosebnih glagolov s se« Bohoric še posebej ukvarjal. Obravnava trpnih neosebnih glagolov pri Bohoricu sicer ustreza prvim trem pravilom Melanchthonovega poglavja o neosebnih glagolih, poglavje o tvornih neosebnih glagolih pa Melanchthonovemu cetrtemu pravilu. To zadnje pravilo je zaradi obsežnosti pri Melan­chthonu spet razdeljeno na štiri pravila. Bohoric sledi Melanchthonovim pravilom, le da iz razlicnih neoštevilcenih razdelkov Melanchthonovega cetrtega pravila naredi dve svoji pravili: cetrto in peto. 356 Prim. poglavje 3.3.4. 3.4.2.3 Skladnja preostalih besednih vrst (BH 1584: S52–59) Vzakljucnih poglavjih Bohoric z redkimi izpusti sledi Melanchthonu. Tako v skladnji deležnikov (BH 1584: 52–53) iz dveh razdelkov Melanchthonovega prvega pravila naredi dve svoji pravili, enako stori z Melanchthonovim drugim pravilom, le da izpusti razdelka dva in tri drugega pravila (gre za varianto razdelka ena ter razdelek o samostojno stojecem participu, npr. permi..o) ter razdelke pet, šest in sedem (razmerje tvorni : trpni nacin v tej konstrukciji; perifraza; dva glagola zamenjamo s participom in enim glagolom). V skladnji prislovov (BH 1584: 53–55; MS 1538: 250–254) Bohoric ne upošteva treh razdelkov (2, 4, 5) tretjega pravila, sicer pa sledi Melanchthonu. Popolnoma mu sledi tudi v skladnji veznikov (BH 1584: 55–58; MS 1538: 255–258). V skladnji predlogov (BH 1584: 58; MS 1538: 259–262) izpusti Bohoric zadnje tri Melanchthonove razdelke (anastrofa, predlog ter primernik in presežnik, vezava predloga tenus). Prvi razdelek pri Melanchthonu je zgolj teoreticen. Bohoric ga upošteva, a iz njega seveda ne more navajati primerov. Skladnjo medmetov (BH 1584: 58–59; MS 1538: 263–264) pa v celoti posname po dveh Melanchthonovih pravilih. 3.4.2.4 Primerjalni pregled primerov v Bohoricevi in Melanchthonovi skladnji Odvisnost Bohoriceve skladnje od Melanchthonove predloge je v primerjavi z odvi­snostjo preostalega dela slovnice, kot smo pokazali doslej, nedvomno opazno vecja. Da bi lahko to odvisnost povsem nazorno predstavili, smo naredili primerjavo vseh Bohoricevih primerov v skladnji (BH 1584: S1–59) s primeri Melanchthonove skladnje. Kot osnovo za primerjavo smo vzeli MS 1538, ki je Bohoricevi skladnji najbolj podobna; kjer je bilo to smiselno, smo Bohoriceve primere primerjali tudi s skladnjo v MGL-CR, MGL ter MGL-Cam. Vprvem stolpcu sheme so predstavljeni Bohoricevi latinski primeri, kakor jih po vrsti srecamo v skladnji;357 v drugem stolpcu je navedba mesta v BH 1584; v tretjem stolcu pa navedba mesta z ustreznim primerom v MS 1538. Vcetrtem stolpcu je predstavljeno, kako so posamezni Melanchthonovi primeri prevzeti pri Bohoricu. Navedba primera iz Melan­chthona pri Bohoricu je lahko: e – enaka, o – okrajšana, p – prirejena.358 Ob primerih, ki so prirejeni (p), dodamo v oklepaju tudi izvirni stavek pri Melanchtho- nu. Primeri v prvem in cetrtem stolpcu so zaradi vecje razvidnosti loceni tudi z oznakami poglavij ter pravil v ustreznem delu. Vpetem stolpcu je številka razdelka (v okviru pravila) ali (pod)pravila (v okviru poglavja) v Melanchthonovi MS 1538. Kadar sta v okvircku dve številki, predstavlja prva številka pravilo, druga številka v oklepaju pa številko razdelka. Ce številke ni, pravilo ni razdeljeno na razdelke ali podpravila oziroma ni mednaslova, kot ga navajamo v ustrezni vrstici pri Bohoricu. 357 Primeri so prepisaniv Bohoricevem pravopisu. Pik na koncu stavkov ne pišemo, veliko zacetnico rabimo samo takrat, ko gre za daljše stavke, zlasti ce so to navedki iz anticne literature; sicer pišemo primere z malo zacetnico (ne glede na Bohoricev zapis). 358 Na te vrste prirejanja je v svojem clanku opozarjal že Gantar (1971: 100). Poglavja, pravila ter latinski primeri v BH 1584 BH 1584, str. MS 1538, str. Poglavja, pravila ter primeri v MS 1538 Razdelek/ (pod)pravilo v MS 1538 DE NOMINE 1 13 DE NOMINE 1. pravilo: Con.tructio adjectivi et substantivi 1 13 Prima regula, Secunda regula de Interrogationibus amicus certus 1 13 o 1 (1) .uo pede 1 14 o 1 (3) fortuna .ua 1 14 p (Quam tua te fortuna finet) 1 (3) ad ami..as opes 1 14 o 1 (2) Cuius est .ententia? Ciceronis 1 15 e 2 (1) 2. pravilo: Relativorum con.tructio 1 18 Tertia regula de Con.tructione Relativi et Antecendentis 1. Literas accepi tuas, quae mihi magna voluptati fuerunt 1 18 e 1 2. Te.ta .ervabit odorem, diu, quo est imbuta .emel 2 18 p (Quo .emel e.t imbuta recens .ervabit odorem te.ta diu) 1 Variationes 2 / 1. Qualis homo, talis .ermo 2 / 2. In tempore ad eam veni, quod e.t rerum omnium primum 2 20 3 3. pravilo: De .ub.tantivis 2 22–25 Quarta regula de Syntaxi nominis cum nomine in genitiuo amor nummi 2 22 o 1 amor patriae 2 22 o 1 puluinar .atanae 2 22 o 1 Atticismus 2 23 quid hominis? 2 23 o 2 1. adverbia copiae et penuriae 3 24 3 abunde fraudis 3 24 o 3 4. pravilo: De comparativis 3 25–27 Regula quinta de syntaxi Comparatiui et Superlatiui Vilius e.t aurum virtutibus 3 25 p (Vilius argentum e.t auro, uirtutibus aurum) 1 Particulae inservientes compara­tivo 3 quo ingenio.ior 3 / Hoc laborio.ius docet 3 / Tanto a.pectius est crimen 3 / MGL-CRa Quanto major est qui peccat 3 / MGL-CR Multo pauciores oratores, quam Poetae boni reperiuntur 3 / nihilo melior res 4 / haud paulo melior quam Cicero 4 / Poglavja, pravila ter latinski primeri v BH 1584 BH 1584, str. MS 1538, str. Poglavja, pravila ter primeri v MS 1538 Razdelek/ (pod)pravilo v MS 1538 Sol multis partibus major quam terra 4 / 5. pravilo: De superlativis 4 27 Regula sexta nequi.cimus omnium 4 27 p (bipedum nequißimus) 1 Plato, doctißimus Graecorum 4 27 p (Virum unum totius Graeciae facile doctißimum Platonem) 1 Particulae .uperlativo in.ervientes 4 multo iucundissimus 4 29 o 4 Longe omnium prae.tantißimus orator fuit Cicero 4 29 p (Longe omnium, quos quidem mihi audire contigit, praestantissimus) 4 moderatißimus qui.que 4 29 o 4 6. pravilo: De partitionum et collectivorum genitivis 5 30 Regula septima (Quae partitionem .ignificant ...) nemo hominum 5 30 e 1 alter horum 5 30 e 1 nemo de iis 5 / major ex duobus 5 31 p (ex duobus filiis maior Cae.ar) 2 inter concionatores 5 31 o 2 7. pravilo: De adiectivis copiae 5 33 Octava regula (Adiectiua quae copiam, des.iderium ...) genitivus copiae 5 33 copiae ditißimus agri 5 33 o dives pecoris 5 33 o inops mentis 5 34 o de.iderii 5 34 de.iderii cupidus lucri 5 34 e avidus novitatis 5 34 o notitiae 5 35 noticiae peritus belli 5 35 e 1 fidens animi 6 36 e 2 memor praeteriti 6 36 e 3 »reus« 6 39 reus furti 6 39 e 5 in.ons caedis 6 39 p (regni crimine in.ons) 5 integer vitae 6 47 e [xii] purus .celeris 6 47 e [xii] 8. pravilo: De dativo similitudinis 6 41 Nona regula de Syntaxi nominis cum nomine in Datiuo fidus amico 6 41 e 1 amicus Cae.ari 6 41 e 1 Poglavja, pravila ter latinski primeri v BH 1584 BH 1584, str. MS 1538, str. Poglavja, pravila ter primeri v MS 1538 Razdelek/ (pod)pravilo v MS 1538 domini .imilis 6 44 e 4 idoneus/aptus 6 42 nima aptus idoneus huius rei/ad hanc rem 6 43 p (idoneus ei rei/ad eam rem) 3 aptus di.cendi literas 6 / / 9. pravilo: Accu.ativus per .ynechdochen 6 45 Regula decima (Adiectiua /.../ accu.atiuos partem .ignificantes ad.ci.cunt) Aethiops albus dentes 6 45 e 10. pravilo: De ablativi con.tructione in nomine 6 45 Regula undecima (Ablatiuus in.trumenti, cau.ae, uel materiae) la..us cura 7 46 e causae orbus parentibus 7 47 e aeger oculis 7 47 o aeger pedibus 7 47 e coronam duplicem gemmis auroque 7 47 p (Duplicem gemmis auroque coronam) materiae 1 formo.us ere 7 48 p (At tu cape pedum formo.um paribus nodis atque aere Menalca) 1 genere Andria 7 48 e 2 natione Syrus 7 48 e 2 dignus laude 7 49 p (Dignum laude uirum Mu.a uetat mori) 4 11. pravilo: Formulae laudandi et vituperandi 8 50 Regula duodecima (Variae .unt formae de.criptionis, laudandi, aut uituperandi) puella vultus mode.ti 8 51 p (Forte unam ad.picio adole.centulam, forma et uultu adeo mode.to, adeo uenu.to, ut nihil .upra.) puella vultu mode.to 8 = = puella mode.ta vultu 8 = = puella, mode.ta vultum 8 = = 12. pravilo: De voce opus 8 53 Regula tredecima (Varia e.t Syntaxis uocis opus ...) opus est arte 8 53 o 1 quae curando vulneri opus .unt, parat 8 54 o 2 hic artis opus erit 8 54 p [?] (Tu quae i.thic opus erunt admini.trari pro.picies) 2 hoc fieri et oportet et opus est 8 54 e 3 maturato opus est 9 54 o 3 Appo.itio 9 55 Regula decima quarta opes irritamenta 9 55 o Chri.tus .ervator 9 / Poglavja, pravila ter latinski primeri v BH 1584 BH 1584, str. MS 1538, str. Poglavja, pravila ter primeri v MS 1538 Razdelek/ (pod)pravilo v MS 1538 DE SYNTAXI VERBORUM 9 57 DE SYNTAXI VERBORUM 1. pravilo: Nominativus ante per.onale verbum 9 57 Prima regula (Nominatiuus praecedit uerbum per.onale finitum ...) ego lego, tu legis, ille legit 9 57 e 1 ob.ervationes 9 1. Superat quoniam fortuna .equamur 9 58 e 1 2. Tu das epulis accumbere divum 9 58 e 2 ego ajo, tu negas 9 58 p (Tu ais, ego nego) 2 3. Cae.ar et Rex Gallorum conveniunt inter .e 10 / je pa istovrstni razdelek 4. Didici..e fideliter artes, emollit mores 10 60 o 6 5. Dolet Turcis, quod ab ob.idione Viennen.i repul.i .unt 10 60 e 6 2. pravilo: De vocativi con.tructione 10 60 Secunda regula (Vocatiui .ecundae per.onae et imperatiuis praeponuntur ...) Tu regere imperio populos Romane memento 11 60 o 1 1. O .ocii, neque enim ignari .umus ante malorum 11 60 e 2 Exoriare aliquis no.tris ex oßibus ultor 11 60 e 3 3. pravilo: [Tertia regula] 11 61 Tertia regula: De nominatiuo po.t uerbum dormit .ecurus 11 61 e 1 bibo Iejunus 11 61 e 1 ob.ervatio 11 it cubitum incenatus 11 / MGL-CRb, MGL 1 4. pravilo: [Quarta regula] 11 65 Quarta regula (Verba .ub.tantiua praecedunt et .equuntur nominatiui) Manus no.trae oculatae .unt, credunt quod vident 11 / MGL-CRc ob.ervationes 12 1. Non est opulentia, multa poßidere, .ed paucis recte uti 12 66 e 2 2. Fama est malum 12 66 e 3 3. pauci quippe boni 12 66 e 4 4. Hoc nominatur potius latrocinium, quam bellum 12 / [Et nuncupandi uerbis nominatiui adduntur] 5 Poglavja, pravila ter latinski primeri v BH 1584 BH 1584, str. MS 1538, str. Poglavja, pravila ter primeri v MS 1538 Razdelek/ (pod)pravilo v MS 1538 Formulae nominandi 12 Est mihi nomen Pomponius 12 68 68 6 DE FIGURIS 12 69 DE FIGURIS 1. De syntesi 12 70 Synthesis, compo.itio 1. Eunuchus mea 12 71 e 2 2. Pars epulis onerant men.as 12 70 e 1 3. Maxima pars ab equitibus in flumen acti 13 70 e 1 4. vec posamicnih besed Pluit lacte, .angvine, carne 13 13 72 72 e p (Lacte pluit, et .anguine, et carne) 3 2. Zeugma 14 73 Zeugma, Adiunctio 1. Semper honos nomenque tuum laudesque manebunt 14 73 e 2. Hic illius arma hic currus fuit 14 73, 74 e, e 3. Pene ille timore, ego ri.u corrui 14 / 3. Syllep.is 14 75 Syllepsis, comprehen.io 1.1. Lunam et .tellas, quae tu crea.ti 14 75 e 1 1.2. Domus, uxor, liberi inventi invito patre 14 76 e 2 2. Milites et imperator pugnant 15 77 e 4 3. Tu et frater belle convenitis 15 77 e 3 4. Remo cum fratre Quirinus iura dabant 15 78 e 5 4. De prolepsi 15 78 Prolepsis Milites redeunt, hic ex Hi.panijs, ille ex Gallijs 15 78 e 5. De synechdoche 16 79 Synechdoche Miles, multo jam fractu membra labore 16 80 e 2 6. Antiptosis 16 81 Antiptosis, ca.us pro ca.u 1. Vrbem, quam .tatuo vetra est 16 81 e 1 2. Acceptum refero ver.ibus, e..e nocens 16 82 e 2 3. Quos illi laeta laborum, Ip.a .uis manibus nevit Sidonia Dido 16 83 e 4 4. Projice tela manu, .angvis meus 16 / 5. Arcebis gravido pecori 17 84 e [tudi opomba: id est, a gravido pecore] 5 6. Exigui numero, .ed bello viuida virtus 17 84 e 6 7. Enallage 17 85 Enallage Poglavja, pravila ter latinski primeri v BH 1584 BH 1584, str. MS 1538, str. Poglavja, pravila ter primeri v MS 1538 Razdelek/ (pod)pravilo v MS 1538 1. Amantium irae amoris reintegratio est 17 85 e 1 Gens univer.a Veneti appelati 17 / 2. Facile omnes perferre ac pati, cum quibus erat 18 85 e 2 8. Evocatio 18 86 Evocatio Ego Virgilius lego 18 86 e ob.ervationes 18 1. Nos mi.eri plectimur 18 87 e Beneficio affectus, malam refers gratiam 18 87 e 2. ego et Pomponius 18 87 e 3. In magnis lae.i rebus uterque .umus 18 87 e DE SYNTAXI VERBORUM CUM OBLIQVIS 19 88 DE VERBORUM SYTAXI CUM OBLIQUIS 1. pravilo: Verbum cum Accu.ativo 19 88 Prima regula (Actiua uerba omnia accu.atiuos ad.ci.cunt) Laudato ingentia rura, exiguum colito 19 88 e 1 Ob.ervationes 19 1. Et cum fortuna .tatque caditque fides 19 89 e 2 2. aro terram bibo vinum 19 89 89 e e 3 3. Iam tertia vivitur aetas 19 90 e 3 Quo plus .unt potae plus .itiuntur aquae 20 90 e 3 4. feci damnum, dedi damnum 20 94 e 7 facere modum, habere modum 20 94 e 7 dare verba 20 94 e 7 2. pravilo: Verbi cum genitivo con.tructio 20 95 Secunda regula 1. Accu.andi exempla 20 95 I. furti .e ad.tringit 20 95 e 1 .celeris condemnat generum .uum 20 95 e 1 ob.ervationes 20 1. Inertiam accu.as adule.centum 21 97 e [Aliquando uerbo, Accu.o, additur accu.atiuus criminis.] 1 2. Negligentiae me accu.as 21 97 e 2 3. Condemnabo te eodem crimine 21 97 p (condemnabo eodem te crimine) 2 2. Memoriae exempla 21 98 MEMORIAE Poglavja, pravila ter latinski primeri v BH 1584 BH 1584, str. MS 1538, str. Poglavja, pravila ter primeri v MS 1538 Razdelek/ (pod)pravilo v MS 1538 (memini, remini.cor, commonefactio, admoneo) 21 98 e 1 Ea potius remini.cere, quae digna tua per.ona .unt 21 98 e 1 Cum ip.e te veteris amicitiae commonefaceret, commotus es 22 99 e 1 Admonitus huius aeris alieni 22 99 e 1 ob.ervationes 22 1. Putavi ea de re te e..e admonendum 22 99 e 2 2. Mi.ereor huius mulieris 23 100 e 2 3. Cum familiaribus commune periculum mi.erebantur 23 101 o 2 4. Di.crutior animi/animo 23 102 e 3 3. pravilo: Dativus cum verbo 23 102 Tertia regula: De Syntaxi Verborum cum Datiuo Dat veniam corvis 23 102 o 1 ob.ervationes 24 1. (studeo) 24 106 e 2 2. hoc vertitur illi vitio 24 114 e 6 3. ad.um amicis 24 116 e 7 add virtus fortunae anteponenda 24 117 e 7 ante po.tponit famam pecuniae 24 118 e 7 post interes con.ilijs 24 118 o 7 inter Subveni.ti homini, iam colum laqueo in.erenti 25 124 e 7 sub defuit nobis 25 130 o 7 de Fratri tuo repugnavi 25 132 e 7 re prae.to illi eruditione 25 / prae.to tibi fidem 25 / I.tam culpam quam vereris, ego .u.tinebo 25 / Ibo animis contra, vel magnum prae.tet Achilem 25 / MGL-CR (359) 4. pravilo: E.t pro habeo 26 136 Quarta regula: (E.t pro habeo ...) Est mihi domi pater 26 136 o 1 1. Appendix 26 Est mihi lucro 26 136 e 2 5. pravilo: De duobus Accu.ativis 26 143 Quinta regula: (Duos accu..atiuos ...) doceo te literas 26 143 e 1 ob.ervationes 26 1. Ea ne me celet, a.vefeci filium 26 144 e 1 2. induo te tunicam 27 145 e 2 Poglavja, pravila ter latinski primeri v BH 1584 BH 1584, str. MS 1538, str. Poglavja, pravila ter primeri v MS 1538 Razdelek/ (pod)pravilo v MS 1538 3. Inutile ferrum cingitur 27 145 o 3 6. pravilo: [skladnja glagola z locilnikom] 27 146 Regula sexta: De syntaxi Verborum, cum Ablatiuo 1. Ablativus in.trumenti 27 146 I. (Ablatiuum .ignificantem in.trumentum) 1 Ob.equio retinentur amici 27 146 e 1 2. Ablativus cau.ae 27 148 Cau.ae 1 saginatur .omno 27 148 e 1 3. Ablativus modi 28 149 Modi agendi 1 Bellum mira celeritate confectum est 28 149 e 1 ob.ervationes 28 Spolio te pecunia 28 151 e 3 Implentur veteris Bachi pingvisque ferinae 28 154 e 4 7. pravilo: De repellendi verbis 28 157 Secunda (sic!) regula: (Repellendi .ignificationem habentia ...) Ignavum fucos pecus a prae.epibus arcent 28 157 e 1 (utor, fruor, fungor, potior, vescor, nitor, victito, vivo): našteti s primerom konstrukcije 28– 30 162– 167 2 DE PASSIVIS 30 168 DE PASSIVIS Virgilius a me legitur 30 168 e 1 Ablativus pa.sivus in Dativum mutatur 30 168 2 visus mihi 30 168 e 2 ob.ervationes 30 1. percutior gladio 30 169 e 3 alia 2. doceor grammaticam 30 170 e 3 alia DEPONENTIA 31 170 4 largior tibi pecuniam 31 170 e 4 assentior tibi 31 176 e 4 alia DE INFINITIVIS 31 177 DE INFINITIVIS 1. pravilo: [Infinitivi adduntur verbis ...] 31 177 Prima regula cupio venire 31 177 p (cupio te venire) 2. pravilo: [Accu.ativus prae­cedens Infinitivum ...] 31 Secunda regula de infinitiuis .pero no.tram amicitiam non agere te.tibus 31–32 / enako pravilo, a ni tega primera Poglavja, pravila ter latinski primeri v BH 1584 BH 1584, str. MS 1538, str. Poglavja, pravila ter primeri v MS 1538 Razdelek/ (pod)pravilo v MS 1538 3. pravilo: [Infinitivus cum nominibus Adiectivis] 32 179 Tertia regula Facilius est dicere quam facere 32 179 Facilius est haec dicere quam facere 4. pravilo: [Ca.us .equens infinitivum esse et ...] 32 180 Quarta regula Cato e..e, quam videri bonus malebat 32 / Tu vis dici miles. 32 182 e [= Regula sexta] ob.ervatio 32 1. Ea certißima putabo, quae ex te cognovero 32 / DE GERUNDIIS 33 182 DE GERUNDIIS na -di 33 1 gratia di.cendi 33 183 o 1 ob.ervatio 33 2 cantare parati 33 185 o 2 na -dum 33 4 Mitto illum ad .peculandum arcem 33 186 e 4 ob.ervatio 33 Vigilandum est nobis 34 187 e 5 na -do 34 Homines nihil agendo male agere di.cunt 34 188 e 6 Memoria excolendo, .icut omnia alia augetur 34 188 e 6 Ex defendendo quam accu.ando, vberiror gloria comparatur 34 189 e 6 Nota 35 Non .um .oluendo 35 / MGL-CR 361, MGL yy 3a Generalis Regula de con.tructione gerundiorum 35 7 Gratia .alutandi amicos domum redij 35 189 e 7 ob.ervatio 35 8 Gratia .alutandorum amicorum domum redij 35 190 e 8 DE SUPINIS 36 191 DE SUPINIS 1. pravilo: De supino priore 36 191 Prima regula Coctum ego, non vapulatum dudum conductus .um 36 192 e 2. pravilo: De supino posteriore 36 192 Secunda regula facilis vi.u, id est, videri 36 192 e Poglavja, pravila ter latinski primeri v BH 1584 BH 1584, str. MS 1538, str. Poglavja, pravila ter primeri v MS 1538 Razdelek/ (pod)pravilo v MS 1538 difficile creditu 36 193 p (difficile) MERCANDI VERBA 36 193 Mercandi verba 1. Vendidit hic auro patriam 36 194 e 1 2. Non vendo pluris quam alii, forta..e etiam minoris 37 195 e 2 ob.ervatio 37 196 3 quanto precio emi.ti 37 196 e 3 3. magni (itd.) ae.timo (itd.) – vec primerov 37 196 e 4 huius non faciam 37 196 e 4 4. glorio.a .apientia non magno ae.timanda e.t 38 198 e 5 Valeo 38 199 6 mina valet decem coronis 38 199 o 6 NOMINA TEMPORIS 38 202 Temporis 1. .uperioribus diebus veni in Cumanum 38 202 e 1 2. Vna cum gente tot annos bella gero 39 204 e 2 ob.ervatio 39 annus hic est tertius 39 205 e 2 id aetatis 39 205 e 3. in paucis diebus 39 206 e 3 MENSURAE ET SPACIA 39 211 Men.urae et .pacia muri ducentos pedes alti 39 211 e 1 ob.ervatio 40 1. Tota cohors pede non est altior uno 40 212 e 2 2. .taturae quinque pedum et dodrantis fuit 40 213 e 3 Spacia 40 213 e.t et .paciorum accu.atiuus ... Cum abe..em ab Amano, iter unius diei 40 213 e ob.ervatio 40 1. Nec longis inter .e paßibus ab.unt 40 214 e 2. Millia, qui nouies di.tat ab urbe decem 40 214 e LOCA 41 215 LOCA Fron.pergius duxit exercitum in Italiam 41 215 e 1 Poglavja, pravila ter latinski primeri v BH 1584 BH 1584, str. MS 1538, str. Poglavja, pravila ter primeri v MS 1538 Razdelek/ (pod)pravilo v MS 1538 venio in urbem 41 215 e 1 proficiscor ex urbe 41 215 e 1 habitat in foro 41 215 e 1 ob.ervatio 41 1. At nos hinc alij .itientes ibimus afros 41 217 e 2 2. Arceo ho.tem Italia 41 217 e 3 PROPRIA VRBIUM 42 220 Secunda regula de localibus 1. pravilo: In loco 42 220 1 .um Romae/in urbe Roma 42 220 e 1 2. .um Carthaginae/Carthagini 42 220 e 2 3. Delphis Apollo oracula reddebat 42 221 e 3 4. pravilo: Ad locum 42 222 Tertia regula proficiscor Romam 43 222 e 5. pravilo: De loco 43 224 Quarta regula Redijt Carhagine Regulus 43 224 e 1 Per locum 43 225 2 hac iter facio 43 225 e 2 ob.ervatio 43 1. venit ad Me..anam 43 225 e 3 2. domi, domum, domo (v zvezah) 43– 44 226 e 4 3. humi, humo (v zvezah) 44 227 e 4 4. Vna .emper militiae et domi fuimus 44 228 e 4 NUMERI SYNTAXIS 44 228 NUMERI 1. deni aurej dati .unt militibus 44 228 e 1 singuli itd. 45 228 e uvod 2. dedit .ingulis militibus decem aureos 45 228 p (.ed deni aurei .ignificat .ingulis e..e datos decem aureos, ut Germani dicunt, ye eynem zehen guldin.) 1 3. .ingulis centena milia 45 230 e 2 4. binae literae 45 231 e 4 ordinis numerorum u.us 45 tertio quoque die venire .olet 45 231 e 5 DE IMPERSONALIBVS 46 232 DE IMPERSONALIBVS De impersonalibus passivis 46 232 [Regula prima, Regula secunda] Factum est a vobis turpiter 46 / / e ob.ervatio 46 Regula tertia Poglavja, pravila ter latinski primeri v BH 1584 BH 1584, str. MS 1538, str. Poglavja, pravila ter primeri v MS 1538 Razdelek/ (pod)pravilo v MS 1538 legitur **Virgilium 46 233 e De impersonalibus activis 46 234 Regula quarta [de imperson­alibus activis] 1. pravilo: De ijs, quae per.onam genitiuo de.ignant 46 Regula prima Boni pa.toris est tondere pecus non deglubere 47 234 e 1 Principis interest, autoritatem Publicarum legum .aluam et incolumem con.eruare 47 234 e 1 Rejpublicae refert, con.eruare literas 47 235 e 1 ob.ervatio 47 235 Exceptio 1. tua refert ade..e 47 235 p (tua intere.t ade..e) 1 interest mea 48 235 p (tua intere.t ade..e) 1 2. permagni no.tra intere.t, te e..e Romae 48 236 p (Permagni intere.t tua an redditae .int litterae) 2 3. magni interest ad decus et ad laudem huius civitatis ita fieri 48 236 e 2 4. Refert me mihi, atque vobis timere 48 / MGL-CR (369) 5. Illud mea magni intere.t, te vt videam 48 / MGL (yy 6a) 6. Meum e.t iniuriam non adferre 49 237 e 3 2. pravilo: De verbis imper.onalibus, quae cum Dativo con.truuntur 49 238 Secunda regula [vec primerov posameznih glagolov] 49 238 e Tolle moras, .emper nocuit differe paratis 49 238 e ob.ervatio 49 1. .i poterit Nevius id, quod libet, et ei libebit, quod non licet 50 / / 2. Inter omnes con.tat antiquos 50 239 e 3. pravilo: [Accu.ativi adduntur his verbis] 50 239 Tertia regula Oportet Principem pati legem, quam condidit 50 238 e ob.ervatio 51 240 decet 1. .ecundas res decent .uperbiae 51 240 e 2. Ita vobis decet 51 240 e 4. pravilo: [impersonalia patheticae] 51 241 Quarta regula Poglavja, pravila ter latinski primeri v BH 1584 BH 1584, str. MS 1538, str. Poglavja, pravila ter primeri v MS 1538 Razdelek/ (pod)pravilo v MS 1538 (piget, poenitet, mi.eret itd.) s konstrukcijo 51 241 e ob.ervatio 51 .apientis est proprium, nihil quod poenitere poßit facere 51 / 5. pravilo 52 243 [= Quarta regula] debet adole.centiam delictorum pudere 52 243 p (debet adole.centiam poenitere peccati) DE PARTICIPIIS 52 244 DE PARTICIPIIS 1. pravilo: [imitantur verborum .uorum con.tructionem] 52 244 [Regula prima] [imitantur verborum .uorum con.tructionem] 1 legens Virgilium 52 244 e 1 diligendus ab omnibus 52 244 e 1 2. pravilo: [degenerant in nomina ...] 52 244 [degenerant in nomina ...] 2 fugitans litium 52 244 e 2 3. pravilo: [duo ablativi coniunguntur ...] 53 244 [Secunda] REGULA [duo ablativi coniunguntur ...] 1 Imperante Maximiliano, Veneti grauiter afflicti .unt 53 245 e 1 ob.ervatio 53 imperante Maximiliano : cum imperaret Maximilianus 53 245 e 1 4. pravilo: [participia pro Infinitivis] 53 247 4 opus est maturato 53 247 e 4 DE ADVERBIIS 53 250 DE ADVERBIIS 1. mature ad.is 54 250 e 1 ob.ervatio 54 horrendum clamat 54 250 e 1 2. homo egregie impudens 54 251 o 2 3. pridie eius diei 54 251, / pf 3 (1) po.tridie Idus 54 251, / p 3 (1) ob.ervatio 54 251 3 (1) Quoad eius fieri potest 54 / MGL (zz 2a) 4. obuiam illi proceßimus 55 252 e 3 (3) DE CONJUNCTIONE 55 255 DE CONIUNCTIONE 1. Augu.tus et Trajanus fuerunt boni et Sapientes Principes 55 255 e 1 Poglavja, pravila ter latinski primeri v BH 1584 BH 1584, str. MS 1538, str. Poglavja, pravila ter primeri v MS 1538 Razdelek/ (pod)pravilo v MS 1538 Rari quippe boni, vix .unt numero totidem, quod Thebarum Portae, vel diuitis ho.tia Nili 55 255 e 1 2. Iubeo vt facias 56 256 e 4g Sigificationes particulae »vt« 56 1. vidi, vt perii 56 256 e 4 2. Trojanas vt opes et lamentabile regnum eruerint Danaj 56 256 e 4 3. vt ferus est 56 256 e 4 4. vt mores .unt, ita fortuna re.pondet 56– 57 256 e 4 5. Vt illum dij deaeque perdant 57 256 e 4 6. Vt de.int vires, tamen e.t laudanda voluntas 57 257 e 4 Di.crimen inter »vt« et »quod« 57 257 5 quod convalui.ti, gaudeo 57 257 p(quodconvalui.ti,gaudemus) 5 hortaris me, vt diligenter di.cam 57 257 e 5 Nota 57 / quod nos inui.is, recte facis 57 / Herus iußit, vt faceres 58 / DE PRAEPOSITIONIBUS 58 259 DE PRAEPOSITIONIBUS 1. adeo patrem 58 259 e 2 2. accedo ad pedi..equas 58 260 e 3 DE INTERIECTIONIBUS 58 263 DE INTERIECTIONIBUS 1. Hej mihi, qualis erat 58 263 e 1 Vae capiti tuo 58 263 p (veh capiti tuo) 1 2. Heu .tirpem inui.am 58 263 e 1 3. o fortunati 59 263 o 1 o fortunatos agricolas 59 264 o 1 4. .ic omnia fatis in peius ruere et retro .ublap.a referri 59 264 e 2 Ah tantam ne rem, tam neglegenter agere 59 264 eh 2 a MGL-CR (350) ima naslednji primer, iz katerega sta dva Bohoriceva: »Omne animi vitium conspectius in se crimen habet, quanto maior, qui peccat, habetur.« b MGL-CR (353): »It cubitum incocuatus«, toda MGL (uu 1b): »It cubitum incoenatus.« MGL-CR (354): »Manus nostrae sunt oculatae, credunt quod vident.« d Sedmi razdelek tega pravila je zelo obširen. Zajema sestavljene glagole, ki se vežejo z dajalnikom (de verbis compositis, quae datiuo iunguntur). Zaradi vecje preglednosti zato navajamo poleg številke razdelka tudi, za obravnavo sestavljenke s katerim predlogom gre. e MGL (yy 4a) ima: »Factum e.t nobis duriter.« f Melanchthon ima samo pridie, postridie ter opisano pravilo, vendar hkrati opozarja na svoje besedilo v eti­ mologiji, kjer pa ima omenjeni primer. g Razdelka 2 in 3 ne obstajata. h Ta primer je zadnji tudi pri Melanchthonu. 3.4.2.5 opažanja pri primerjavi slovenskih in latinskih oblik pri Bohoricu Bohoric oblikuje svojo skladnjo na podlagi Melanchthonove skladnje po naslednjem postopku: 1. z naslovom in oznako razdelka opiše vsebino posamezne obravnave; 2. navede Melanchthonov primer; 3. ga prevede v slovenšcino; 4. komentira slovenski prevod in oznaci njegovo morebitno odstopanje od latinskega ali popolno ujemanje z njim. Kot primer lahko navedemo na primer cetrto pravilo poglavja o skladnji glagolov z odvisnimi skloni (De syntaxi verborum cum obliquis) (BH 1584: S26): 1. Pravilo je naslovljeno kot: »Cetrto pravilo. Raba glagola est namesto habeo.«359 Pri Melanchthonu se pravilo glasi (MS 1538: 136): »Cetrto pravilo. Konstrukcija z glago­lom est namesto habeo se zlaga z dajalnikom in imenovalnikom, npr. Est mihi namque domi pater, e.t iniusta noverca (Perzij).«360Temu sledijo še štirje primeri. 2. Nato Bohoric navede Melanchthonov primer: »Est mihi domi pater« (dobesedno: doma mi je oce, to je: doma imam oceta). 3. Bohoric Melanchthonov primer prevede v slovenšcino, upoštevajoc naravo slovenskega jezika: »Jimam ozheta doma«. 4. Glede na Bohoricev prevod je sam razdelek s stališca slovenskega jezika nepotreben. Vendar moramo tu upoštevati (v gornjih poglavjih opisano in utemeljeno) Bohorice­vo željo, da bi pokazal, da lahko (in kako lahko) izrazimo v slovenski skladnji vse, kar lahko izrazi latinska skladnja. Zato Bohoric nadaljuje: »Slovenci izražajo latinsko konstrukcijo dajalnika z glagolom obstajanja s pomocjo glagola jimam, ki v latinšcini pomeni habeo, in s tožilnikom ozheta.«361 Vokviru tega ustaljenega vzorca prihaja do naslednjih vrst razdelkov in do naslednjih odstopanj: a) Melanchthonovo pravilo in primer se skladata s slovenskim, na kar ni posebej opo­zorjeno Znacilen primer, vzet iz poglavja o skladnji glagola z imenovalnikom (De syntaxi ver­borum [cum nominativis]), je videti takole (BH 1584: S9): »Imenovalnik pred osebnim glagolom. Prvo pravilo. Ego lego, je.t berem. Tu legis, ti bere.h. Ille legit, on bere. Tu se ujemajo glagoli in imenovalniki v številu in osebi.«362 Tu Bohoric obravnava tematiko Melanchthonovega prvega razdelka prvega pravila (MS 1538: 57), od koder vzame tudi navedene tri primere. Primeri imajo v slovenšcini ena­ke slovnicne znacilnosti kot v latinšcini, zato lahko Bohoric pravilo tudi v celoti prevzame. Medtem ko ima Melanchthon teoreticno pravilo dosledno na prvem mestu, ga ima Bohoric skorajda vedno na koncu kot komentar, tako tudi v tem primeru. Melanchthonovo pravilo se glasi: »Imenovalnik stoji pred osebno glagolsko obliko v podobnem številu in osebi.«363 359 »Quarta regula. E.t pro habeo.« 360»Quarta regula. E.t pro habeo con.truitur cum datiuo et nominatiuo, ut: E.t mihi nanque [sic!] domi pater, e.t iniu.ta nouerca. Per.ius.« 361 »Exprimunt Slavi, datiuum cum verbo .ub.tantivo Per verbum, jimam, quod, habeo, .ignificat, et accu.atiuum ca.um, ozheta.« 362 »Nominativus ante per.onale verbum. Prima regula. Ego lego, je.t berem. Tu legis, ti bere.h. Ille legit, on bere. Conueniunt hic verba et nominativi numero et persona.« 363 »Nominativus praecedit verbum finitum simili numero et persona.« Bohoricev zgoraj navedeni komentar pove isto z drugimi besedami, kar je spet znacilno za Bohoricev nacin prirejanja Melanchthona. Ker je takih primerov zelo veliko, jih ne bomo posebej navajali. b) Melanchthonovo pravilo in primer se skladata s slovenskim, na kar je opozorjeno s frazo »ut apud Latinos« Fraza »ut apud Latinos« (kakor pri Latincih) v razlicnih variantah je gotovo ena najpo­gostejših fraz v tedanjih slovnicah ljudskih jezikov. Bohoric jo rabi predvsem kot poudarek pri primerih, kjer se predhodni ali sledeci slovenski primeri ne ujemajo povsem z latinski-mi. Znacilen primer je denimo Bohoricevo sedmo pravilo v poglavju o skladnji imena (BH 1584: S5), kjer se prevod primerov za rodilnik obilja ne sklada s slovenšcino, prevod pri­merov za rodilnik želje pa se. Bohoric to komentira: »Rodilnik želje: Cupidus lucri: shelan dobizhka. Veže se z rodilnikom kakor pri Latincih.«364 Takšnih primerov je v celotni skladnji 20, Bohoric pa uporabi vrsto najrazlicnejših variacij osnovne fraze, ki jih lahko razvrstimo v tri vecje skupine: 1. - ut apud Latinos (BH 1584: S5, S49) - perinde atque apud Latinos scilicet (BH 1584: S20) - quemadmodum et apud Latinos (BH 1584: S46)365 2. - convenit cum Latino (BH 1584: S8 – dvakrat) - convenit hic modus loquendi cum Latino (BH 1584: S26) - convenit omnino hic modus loquendi cum Latino (BH 1584: S48) - convenit cum constructione Latina (BH 1584: S11, S22) - convenit cum Latina lingua (BH 1584: S37, S38) - convenit omnino cum Latina lingua haec formula (BH 1584: S23) - convenit haec formula cum Latino sermone (BH 1584: S31) - convenit haec locutio cum Latina (BH 1584: S46) - haec formula concurrit cum Latina (BH 1584: S9)366 3. - eadem est ratio cum Latina (BH 1584: S45) - eadem ratio, quae apud Latinos (BH 1584: S1, S30) - incidit in eandem cum latinis rationem (BH 1584: S30)367 c) Melanchthonovo pravilo in primer se skladata s slovenskim, na kar je opozorjeno z omembo slovenšcine Podobno funkcijo kot omemba latinšcine ima tudi omemba slovenšcine, kadar želi Bohoric še posebej poudariti njeno skladnost z latinšcino. Znacilen je primer iz petega raz­delka prvega pravila o skladnji glagola (BH 1584: S10): »Dolet Turcis, quod ab ob.idione 364 »De.iderij. Cupidus lucri. shelan dobizhka. cum genitivo con.truitur vt apud Latinos.« 365 »Kakor pri Latincih«, »enako kakor tudi pri Latincih«, »kakor tudi pri Latincih«. 366 »Se ujema z latinskim«, »ta nacin govorjenja se popolnoma ujema z latinskim« (dvakrat), »ujema se z latinsko konstrukcijo«, »ujema se z latinšcino«, »ta obrazec se ujema z latinšcino«, »ta obra­zec se ujema z latinskim jezikom«, »ta zveza je enaka kot latinska«, »ta obrazec je istovrsten z latinskim«. 367 »Gre za isti nacin, kot je latinski«, »isto razmerje kot pri Latincih«, »spada v isto razmerje kot latinski primeri«. Viennen.i repul.i .unt. Shal deje Turkom, ker .o od Dunai.kiga rupanja odgnani. Tudi v tem se slovenski jezik ujema z latinšcino.«368 c) Melanchthonovo pravilo in primer se ne skladata s slovenskim, kar ni posebej pou­darjeno, ampak je razvidno iz komentarja Takih primerov je v Bohoricevi skladnji najvec, še posebej v tistih poglavjih, ki obrav­navajo vezavo glagolov ali znacilnosti posameznih latinskih sklonov. Zato jih ne bomo posebej navajali. Znacilen primer je na primer obravnava latinskega glagola misereor (BH 1584: S23): »Enako se tudi glagol custvovanja misereor veže z rodilnikom, npr.: Misereor huius mu-lieris, .e .milim zhes leto sheno. Glagol .e .milim se veže s tožilnikom s predlogom. Veže se s tožilnikom zaradi vmesnega predloga zhes, kar v latinšcini pomeni .uper.«369 Iz primera lepo vidimo Bohoricev postopek. Najprej oriše latinsko situacijo, kjer se misereor veže z rodilnikom. Ko prevede latinski primer, pa v slovenskem prevodu komen­tira njegove znacilnosti – brez poudarjanja, da gre za razliko glede na latinšcino, doda, da se glagol .e .milim veže s predložno zvezo s tožilnikom. (Kot smo že velikokrat poudarili: Bohoric želi pokazati, da je slovenšcina zmožna izraziti vse, kar je zmožna latinšcina. Ce je pri tem enaka latinšcini, toliko bolje, ce se od nje razlikuje, pa ni nic hudega.) d) Melanchthonovo pravilo in primer se ne skladata s slovenskim, na kar je posebej opozorjeno Takih primerov je sicer nekoliko manj kot tistih, kjer na opozicijo latinšcina : sloven-šcina nismo izrecno opozorjeni, kljub temu pa jih lahko naštejemo kar okrog 40. Za takšne razdelke je znacilna predvsem poimenska navedba slovenšcine kot jezika (lingua Slavica), ki ga govorijo Slavi ali Carniolani.370 1. Najobsežnejšo skupino med njimi tvorijo primeri, kjer se slovenski prevod (in to- rej tudi slovnicno pravilo) ne sklada z latinskim. Pri teh primerih je najlepše izpostavljeno Bohoricevo zavedanje razlik med latinšcino in slovenšcino, ki nastanejo pri izražanju enakih vsebin. Kot najosnovnejši primer lahko navedemo naslednjo obravnavo glagola studeo (BH 1584: S24): »Studeo huic rei et hanc rem. Ie.t .e tiga fli..am, oli, te rezhi, .e fli..am. Glagolu sledi rodilnik, ki stoji samostojno ali v povezavi s pridevnikom. V tem se slovenski jezik ne ujema z latinšcino.«371 Vlatinšcini se glagol studeo veže z rodilnikom ali tožilnikom, v slovenšcini pa z rodil­nikom, na kar Bohoric izrecno opozori.372 368 Podobni sta še pravili: Numeri syntaxis 3 (BH 1584: S45) in Ob.ervatio 2 (BH 1584: S51). 369 »Item pateticum, MISEREOR, genitivo gaudet, vt: Mi.ereor huius mulieris, .e .milim zhes leto sheno. Accu.atiuo con.truitur, cum praepositione, verbum, .e .milim, con.truitur cum Accu.atiuo, intercedente praepo.itione, zhes, quod .ignificat, .uper.« 370Imamo pa tudi primer, kjer pravi Bohoric, da situacija ni taka kot pri Latincih – »quemadmodum apud Latinos« (BH 1584: S40). 371 »Studeo huic rei et hanc rem. Ie.t .e tiga fli..am, oli, te rezhi, .e fli..am. Verbum: habet post .e vel genitivum ab.olutum vel coniunctum cum adjectivo, atque hic di..entit cum latinitate, Slavica lingua.« 372 Podobno še pravila: De synechdoche (BH 1584: S16), Nominativus pro vocativo (BH 1584: S16–S17), Dativus pro ablativo (BH 1584: S17), Secunda species enallages (BH 1584: S18), Ob.ervationes 1, 3 (BH 1584: S21), Ob.ervationes 2 (BH 1584: S24), Illudet nobis (BH 1584: Netipicen je primer, ko Bohoric izrecno omeni, da slovensko stanje odstopa od latin­skega pravila (BH 1584: S47):373 »Pri svojilnih zaimkih odstopamo od pravila. Neosebnima glagoloma refert in interest se namrec dodajajo locilniki: mea, tua, .ua, no.tra, ve.tra, cuja, npr. Tua refert ade..e. Tebi nuza, je prid, da .i v'prizho. Glagol nuza se v slovenšcini veže z dajalnikom tebi in ne z locilnikom.«374 Prav tako se v okviru obravnavane skupine zgodi enkrat samkrat, da Bohoric uvede poseben razdelek, da bi opisal razliko med slovenšcino in latinšcino. To se zgodi pri pravilu, da lahko osebnemu glagolu sledi imenovalnik, ki opisuje dejanje. Tu Bohoric doda posebno opombo (BH 1584: S11): »Kjer takih imenovalnikov, ki opisujejodejanje, ni, rabi slovenski jezik perifrazo, npr. It cubitum incenatus. Gre .pat pres vezherje.«375 Takega razdelka Me-lanchthon nima, saj je omenjeni It cubitum incenatus v latinšcini povsem regularni primer. Zanimiv je primer sinteze, kjer se slovenski primer deloma ujema z latinskim, deloma pa ne (BH 1584: S13): »Sinteza v obojem: spolu in številu, npr. maxima pars ab equitibus in flumen acti. Nar vek.hi dejl, .o od Kojnikov v'flu.s pojeni. Dejl in pojeni se v slovenšcini ujemata v spolu, ne pa v številu.«376 Omeniti velja tudi primere, kjer stoji slovnicna razlaga razlike med latinšcino in slo­venšcino tako pred latinskim kot slovenskim primerom. Na ta nacin Bohoric denimo opi­še nacin izražanja latinskega locilnika, s katerim izražamo primerjavo, v slovenšcini (BH 1584: S3):377 »Locilnik primernika se v kranjskem jeziku podaja s kakor ali od, kar ustreza latinskima quam ali atque, npr. Vilius e.t aurum virtutibus. Slatu je nevrejdni.hi, kakor zhedno.t, ali: od .rebra.«378 2. Manjšo skupino tvorijo primeri, kjer je poleg prevoda, ki se sklada z latinskim, dodan še boljši prevod, ki se ne sklada. Tak primer najdemo v Bohoricevem prvem pravilu v skladnji glagola, ko govori o imenovalniku pred osebnim glagolom (BH 1584: S10):379 S25), E.t pro habeo (BH 1584: S26), utor (BH 1584: S28), De gerundiis in dum (BH 1584: S33), Ob.ervatio (BH 1584: S37), Ob.ervatio 1 (BH 1584: S41), Numeri syntaxis 1, 4 (BH 1584: S44, S45), Interest 4 (BH 1584: S48), Quarta regula (BH 1584: S53), Prima regula: Ob.ervatio (BH 1584: S54), Tertia regula (BH 1584: S54), Tertia regula: Ob.ervatio (BH 1584: S54–S55), De prae­positionibus 2 (BH 1584: S58), De interiectionibus 2, 3, 4 (BH 1584: S59). 373 Opazno odstopanje sicer komentira še pri deponentnikih (BH 1584: S31), deloma tudi pri nedo­locnikih (BH 1584: S33). 374 »In po..eßiuis pronominibus a regula di.cedimus. Nam mea, tua, .ua, no.tra, ve.tra, cuja ablati­ui, adijciuntur his duobus verbis: refert et interest: vt, Tua refert ade..e. Tebi nuza, je prid, da .i v'prizho, Verbum nuza: ad.ci.cit datiuum. Tebi, et non ablatiuum, in lingua Slavica.« 375 »Vbi de.unt nominativi ge.tus, Slavica lingva utitur periphra.i, ut: It cubitum incenatus, Gre .pat pres vezherje.« 376 »Synte.is in utroque, .cilicet in genere et numero, vt: Maxima pars ab equitibus in flumen acti. Nar vek.hi dejl, .o od Kojnikov v'fluis pojeni, dejl et pojeni, genere conveniunt, at numero non in .lavonica lingua.« 377 Podobno še pravili: Quinta regula (BH 1584: S4) in Prima regula, 4 (BH 1584: S20). 378 »Ablativum Comparativi, reddit Carniolana lingva, per, quam, atque, id e.t, per kakor, vel od, vt: Vilius e.t aurum virtutibus. Slatu je nevrejdni.hi, kakor zhedno.t, vel od .rebra.« 379 Podobna primera sta še: Tredecima regula (BH 1584: S9) in Antiptosis 2 (BH 1584: S16). »Didici..e fideliter artes, emollit mores. Sve.tu, kun.hti .e vuzhiti, v'mezhi nezhednost, (hudo navado). Nedolocnik .e vuzhiti stavimo namesto imenovalnika, ki bi se glasil vuk. Vendar je ta nacin govorjenja redek. Slovenci (= Slavi) recejo za latinski didici..e raje kadar .e en vuzhi, kar v latinšcini pomeni quando quis di.cit.«380 3. Najdemo tudi primer, kjer je poleg prevoda, ki se sklada z latinskim, možen tudi prevod, ki se ne sklada. Ko Bohoric pri tretjem pravilu skladnje imen obravnava aticizem quid hominis, zacne pravilo takole (BH 1584: S2–3): »Quid hominis? Kaj je zhloveka.« Tu je slovenski prevod popolnoma skladen z latin-skim. Nato pa nadaljuje: »Kranjci rabijo tudi perifrazo s clenico sa, kar v latinšcini pomeni pro, in recejo: Kaj je sa zhloveka?«381 4. Še bolj zanimivi pa so primeri, kjer Bohoric latinski primer sicer navede, a ga ne prevede, ker »ni v rabi pri Slovencih«. Takšne primere bi Bohoric glede na to, kako je oblikoval svojo skladnjo, lahko izpustil, pa jih ne; in za tisti cas je tako ravnanje zelo na­predno. Prvi tak primer najdemo, ko Bohoric govori o obrazcih za izražanje hvale in graje (BH 1584: S8). Najprej navede latinsko pravilo in primer: »Imenovalnik in tožilnik: Puella, mode.ta vultum.« Nato pa ne prevede latinskega primera, ampak rece: »Ta obrazec pri Slo­vencih ni rabljen«.382 Podobno ravna tudi stran naprej (BH 1584: S9), ko najprej imenuje slovnicni problem: »Raba latinske besede usus namesto opus«, nato pa brez primera sklene: »Pri Slovencih se s tem nic ne sklada.«383 3.4.2.6 Mesto nemšcine in germanizmov v Bohoricevi skladnji Omembe vredno v Bohoricevi skladnji je tudi pojavljanje nemšcine kot posredoval­nega jezika med slovenšcino in latinšcino ter Bohoriceva opozorila na mesta v slovenšcini, kjer bi šlo lahko za germanizme. Melanchthon v svoji skladnji nemšcino omenja kar nekajkrat, vendar Bohoric teh omemb v veliki meri ne prevzema, pac pa dodaja svoje. Primer omembe Melanchthonovega nemškega primera najdemo pri obravnavi števni­kov, kjer Bohoric pravi (BH 1584: S44): »Slovenci izražajo distributivne števnike z zve­zama v.akimu su..eb in v.elej enimu. Nemci recejo: Jedem in .onderheit ali Je einem.«384 Pri Melanchthonu imamo na tem mestu prav tako nemšcino (MS 1538: 228): »Vendar deni aurei oznacujejo, da je bilo vsakemu posebej danih deset zlatnikov. Tako recejo tudi Nemci: ye eynem zehen gulden.«385 Nic manj pomenljiv pa ni tudi (deloma že zgoraj omenjeni) primer, kjer najdemo tako 380»Didici..e fideliter artes, emollit mores, sve.tu, kun.hti .e vuzhiti, v'mezhi nezhedno.t, (hudo na­vado). Infinitiuus, .e vuzhiti, pro nominatiuo ponitur, qui e..et (vuk). Verum rara est haec forma loquendi, potius dicunt Slavi: pro, didici..e, kadar .e en vuzhi, id est, quando quis di.cit.« 381 »Vtuntur et iam periphra.i Carniolani cum particula sa, quod significat pro: et dicunt, kaj je sa zhloveka.« 382 »Puella, mode.ta vultum, haec formula non e.t .lavis v.itata.« 383 »Vsus pro Opus. Cum .lavis nihil id convenit.« Podobno tudi BH (1584: S35): »Brez predloga Slovenci težko izrazijo to obliko govora.« (»Sine praepo.itone Slavi vix hanc loquendi formam efferunt.«) 384 »Slavi di.tributivos numeros exprimunt dictionibus, v.akimu su..eb, vel v.elej enimu, germani dicunt: Jedem in .onderheit vel Je einem.« 385 »Sed deni aurei significant singulis esse datos decem aureos, ut Germani dicunt: ye eynem zehen gulden.« pri Melanchthonu kot Bohoricu isti latinski stavek, vendar ga Melanchthon ne prevaja v nemšcino, Bohoric pa ga (BH 1584: S10):386 »Dolet Turcis, quod ab ob.idione Viennen.i repul.i .unt. Shal deje Turkom, ker .o od Dunai.kiga rupanja odgnani. Tudi v tem se slovenski jezik ujema z latinšcino. Sicer pa slovenšcina ne trpi konstrukcije akuzativa z infinitivom, ampak v takih primerih upo­rabljajo nemške zveze. Nemci ta stavek pravilno izražajo takole: Dem Türcken i.t leyt das er von der Wieni.chen Belagerung getrieben i.t worden. Slabše pa bi bilo: von der Wieni.chen Belagerung getrieben .ein.«387 Nemšcino Bohoric navaja tudi kot vzporednico slovenšcini nasproti latinšcini. Ko go-vori o glagolu accuso, tako rece (BH 1584: S21): »Slovenci dodajajo glagolu accuso tako kot Nemci tožilnik s predlogom, npr. Toshi.h zhes nemar.hino.«388 Hkrati pa se zaveda tudi vpliva nemšcine na skladnjo slovenskega jezika. Za zvezo »Bogat na shivini« (BH 1584: S5) denimo rece, da je »germanizem«. Bohoriceva slovnica v osnovi ni namenjena za šolsko rabo, saj se slovenšcine na taki ravni v stanovski šoli v Ljubljani niso ucili oz. se niso smeli uciti. Zato je toliko bolj pre­senetljiv naslednji pedagoški pasus o razliki med latinskima ut in quod, ki je ena redkih priložnosti, ko si lahko pred oci priklicemo tudi Adama Bohorica kot ucitelja (BH 1584: S57–58): »Zaradi splošne rabe v govoru bo še nevešcemu decku, ki je ogret le za nemški jezik, to razliko [med ut in quod] lažje razumeti. Quod namrec Nemci podajajo z das, dieweil, nachdem: Quod nos inui.is, recte facis bi se po nemško denimo reklo: das / dieweil / na­chdem du vns heimbesuche.t, thue.t du recht. Slovenci podajajo clenico quod s clenicami dokler, kadŕr, da, satu, kir itd. Ut pa Nemci podajajo s clenicami das ali auff das, npr. Herus iußit, vt faceres – der Herr hat befohlen, das du es thue.t ali auff das du es thue.t. Slovenci pa ga podajajo z de, npr. Go.pud je velil, de je .turi.h.«389 Za razumevanje slovenske skladnje je ta odlomek povsem nepotreben, hkrati pa je zelo dobrodošel ucitelju, ki poucuje slovensko govorece ucence z zadovoljivim znanjem nemšcine skladnjo latinskega jezika! Naj poudarimo še, da je ta odlomek izvirno Bohoricev in da so dokaj gotovo Bohoricevi tudi primeri. Omenili pa bi še primer, ko je Bohoricu nemški primer v Melanchthonovi skladnji po­ 386 Podobno tudi: De infinitivis 1 (BH 1584: 32). 387 »Dolet Turcis, quod ab ob.idione Viennen.i repul.i .unt, shal deje Turkom, ker .o od Dunai.kiga rupanja odgnani. Atque in hoc Slavica lingva convenit cum hac, alias non patitur Slavica lingva Accu.ativum ante Infinitivum: Sed utuntur germanica phra.i hac in parte. Siquidem Germani recte hanc locutionem efferunt in hunc modum: Dem Türcken i.t leyt das er von der Wieni.chen Belagerung getrieben i.t worden. Minus vero .ic diceretur: von der Wieni.chen Belagerung getri­eben .ein.« 388 »Slavi, verbo, accu.o: quemadmodum et Germani, accu.ativum cum praepo.itione addunt, Sic hic. Toshi.h zhes nemar.hino.« 389 »Ex communi V.u loquendi, puero adhuc rudi, Germanicam tamen linguam calenti, hoc, di.crimen facilius erit deprehendere. Nam, Quod, reddunt germani per, das / dieweil / nachdem: vt, Quod nos inui.is, recte facis: Germanice redderetur, das / dieweil / nachdem du vns heimbesuche.t / thue.t du recht: Slavi reddunt particulam, Quod, per particulas dokler, kadar, da, satu, kir, etc. Vt, vero reddunt germani vel per das vel auff das, particulas vt: Herus iußit, vt faceres, der Herr hat befohlen, das du es thue.t/ vel, auff das du es thue.t. Slavi reddunt per: de, vt: Go.pud je velil, de je .turi.h.« magal k boljši razlagi slovenskega primera. VMS (1538: 233; MGL-CR 368) tako beremo: »Tožilniki, sorodni tožilnikom v aktivu, pri Latincih ne morejo biti podrejeni neosebnim glagolom. Tako se ne rece pravilno: Legitur Virgilium. Nemci pa rabijo to obliko: Man liset den Virgilium.«390 To Melanchthonovo besedilo je Bohoric prilagodil slovenšcini, ki ravna v tem primeru kot latinšcina, tako da je nemški stavek izpustil, opozicijo prav : narobe pa ohranil (BH 1584: S46): »Pri Latincih pasivni [neosebni] glagoli ne sprejemajo tožilnika, kakor ga imajo aktivni. Tako latinsko ne moremo reci: legitur Virgilium ( .e bere Virgilium). Tak tožilnik moramo spremeniti v imenovalnik in reci: .e bere Virgilius. Tako ravnajo tudi Latinci.«391 3.4.3 EXAMEN ETYMOLOGIAE, EXAMEN SYNTAXEOS – PREIZKUS ETIMOLOGIJE, PREIZKUS SKLADNJE (BH 1584: 167–175, (1)–(5)) Bohoric ima na koncu poglavij o etimologiji in skladnji dodano oblikoslovno (examen etymologiae) in skladenjsko analizo ocenaša (examen syntaxeos). Takšne analize oziroma »preizkuse« najdemo v nekaterih latinskih in grških slovnicah, pa še to ne zelo pogosto.392 V slovnicah ljudskih jezikov 16. stoletja jih tako rekoc ni. Bohoricev preizkus ima zgodovinsko gledano korenine v Priscianovem delu Partiti-ones duodecim versuum Aeneidos principalium (GL III, 459–515), na podlagi katerega so se v srednjem veku razvile tako imenovane partitivne (»delne«) slovnice (Law 2003: 148). Naziv teh slovnic izvira iz klasicnega zacetnega vprašanja: Magister quae pars?, Dominus quae pars ipd. (Kateri del govora je beseda magister/dominus?). Takšne besedne analize so bile za pouk v šolah vselej nadvse uporabne. Za predstavo si poglejmo odlomek iz omenjenega Priscianovega dela, kjer razlaga prvo besedo Vergilijevega verza Arma virumque cano Troiae qui primus ab oris (GL III, 461): »Kateri del govora je beseda arma? Ime. Kakšno? Obcno. Katere vrste? Splošno. Kate-rega spola? Srednjega. Zakaj srednjega? Ker so vsa imena, ki se v množini koncajo na a, brez dvoma srednjega spola. Zakaj ta beseda ne rabi ednine? Ker to ime oznacuje mnoge razlicne stvari: arma se namrec ne imenuje zgolj vojno orodje, ampak tudi vse drugo orodje /.../.«393 Tak tip »preizkusa« v vprašanjih in odgovorih najdemo v 16. stoletju na primer v slovnici Nikodema Frischlina v poglavju Examen, .ecundum Pro.odiam, Etymologiam, & 390»Accusativi proximiactivorum non possunt impersonalibus subiici apud Latinos. Neque enim recte dicitur: Legitur Virgilium. At Germani ea figura usi sunt: Man liset den Virgilium.« 391 »Paßiua Accu.atiuum, proprium actiuis, non recipiunt apud latinos: vt, non .olet dici latine, legi­tur Virgilium, .e bere Virgilium, .ed mutandus est accusatiuus in Nominatiuum, atque dicendum, .e bere Virgilius, quemadmodum et apud latinos.« 392 Naslov examen ne oznacuje vedno iste vsebine, kot jo pri Bohoricu. V Sulpicijevi slovnici (Sulpi­tius 1485) predstavlja denimo nekaj povsem drugega: kratek pregled osnov latinske slovnice. 393 »ARMA quae pars orationis est? Nomen. Quale? Appelativum. Cuius est speciei? Generalis. Cui generis? Neutri. Cur neutri? Quia omnia nomina, quae in plurali numero in a desinunt, sine dubio neutri sunt generis. Cur singulare eius in usu non est? Quia multas et varias res hoc nomen significat: arma enim dicuntur instrumenta non solum bellica sed etiam omnia /.../.« Syntaxin huius operis, kjer mu osnovo za analizo predstavljajo verzi iz Ovidijevih Žalostink (Frischlinus 1584: 432): »Katera konstrukcija je multos amicos? Dve imeni v istem sklonu. Po katerem pravilu? Pridevniki, imena, zaimki in deležniki se s svojimi samostalniki itd. Toda obe besedi sta pridevnika? Recemo namrec multus, multa, multum in amicus, amica, amicum. Kadar prideta skupaj dva pridevnika, si drugi nadene naravo samostalnika: tako beseda amicus [prijatelj] stoji v pomenu cloveka ali moža prijatelja.«394 Bohoric je taka examina najverjetneje poznal iz Melanchthonove grške slovnice395 ali svojega pedagoškega dela.396 V MGG (119–134) namrec najdemo examen prvih verzov Heziodove Teogonije, ki je po zunanji zgradbi zelo podoben zgradbi Bohoricevega. Za lažjo predstavo navajamo dva primera vzporednega branja dveh Bohoricevih in dveh Me-lanchthonovih analiz:397 BH 1584: 170–172 MGG: 124–125, 128–129 iztocnica DAI, DOLGE, Fwn$ = Hxei =, prevod v latinšcino da. debita, voce, .onat, osnovna oblika Verbum primi ordinis: venit a, dam. ab h )xw =, analiza E.t .ecundae per.onae imperatiui, Sing: numeri, nomen .ub.tantivum generis ma.culini, ca.us accu.atiui pluralis, declinatur in.tar articuli .ui generis, .extus ca.us e.t a fwnh / Nominatiuo, qui finem acuit praeter regulam. /.../ [sledi daljše razglabljanje o izvoru besede] tertia per.ona prae.entis, hinc h )xw /, echo, deriuatum e.t. sklic na vsebino ali stran pagina, 108. pagina 45. 46. Declina fwnh /, vt timh /, vide characterem .upra. Kakor je razvidno iz prikaza, sledi Bohoric enaki shemi kakor Melanchthon. Najprej navede iztocnico, jo prevede v latinšcino in analizira. Razlika je le v tem, da je pri Melan­chthonu pri razlicnih primerih analiza oblikoslovna, besedotvorna, naglasoslovna, metricna in skladenjska, pri Bohoricu pa je dosledno locena na etimološko in skladenjsko. Bohoric je tudi nekoliko bolj sistematicen in se ob vsaki analizi sklicuje na ustrezno stran v svoji slovnici. 394 »P. Multos amicos, quae constructio? D. Duo nomina in eodem ca.u. P. Per quam regulam? D. Adiectiva, nomina, pro nomina, et participia cum .uis .ub.tantiuis, etc. P. At ambo .unt adiectiua? Dicimusnammultus,multa,multum:etamicus,amica,amicum.D.Quandoduoadiectiuaconcur­runt,alteruminduitnaturam.ub.tantiui,uthicuox,amicusprohomine,autuiroamicoponitur.« 395 MGL takšnega preizkusa nima. 396 Podoben examen ima denimo tudi Crusijeva grška slovnica za šole (Crusius 1560: g 3b–g 5b), le da je podobno kot omenjeni Frischlinov sestavljen iz kratkih vprašanj in odgovorov. Ni pa nepo­memben podatek, da ima Crusius isto besedilo kot Bohoric: ocenaš. 397 »DAI, da. Glagol prve vrste, prihaja od dam. Gre za 2. osebo ednine velelnika, stran 108.« – »DOLGE, debita. Samostalniško ime moškega spola, tožilnik množine, sklanja se glede na clen svojega spola, stran 45–46.« – =/ »Fwn$ , voce. Šesti sklon iz imenovalnika fwnh , ki naglašuje koncnico po pravilu /.../ Sklanjaj fwnh / kakor timh /– »Hxei = , nacin je podan zgoraj.« , sonat, izhaja iz h)=)/ xw : tretja oseba prezenta; od tod je izpeljana beseda hxw , echo.« 3.4.4 DVE KRATKI POGLAVJI NA KONCU SLOVNICE Skladnji in preizkusu skladnje sledita pri Bohoricu še dve kratki poglavji (De me-taplasmi ... in De prosodia ...). Taki poglavji nista za tedanje slovnice nic nenavadnega, predvsem poglavje de prosodia je v tovrstnih slovnicah bolj pravilo kot izjema. Tako se ne moremo strinjati s trditvijo, da sta ti poglavji na tem mestu »pac zaradi dveh praznih strani na koncu knjige« (Toporišic 1987: 322). 3.4.4.1 De prosodia seu accentu – prozodija ali naglaševanje (BH 1584: (6)–(7)) Poglavje o prozodiji, delu slovnice, quae docet accentus (ki uci naglaševati), bi bilo lahko posneto po Melanchthonovem besedilu, kakor ga najdemo v vecini izdaj slovnice in skladnje (mi smo uporabljali besedilo poglavja De prosodia iz MGL (AA2a–BB 7b), ki je bližje Bohoricu, ter nekoliko krajše besedilo iz kriticne izdaje (CR 20: 379–390)), lahko pa bi bilotudipovsemBohoricevo, sajseopiranasplošnoznanapravilalatinskega naglasa. Pri Melanchthonu (MGL AA 2a–BB 7b) obravnava poglavje o prozodiji najprej tri možne naglase (toni): akut, gravis in cirkumfleks, nato pa našteje pravila za njihovo rabo. Ta del najbolj splošnih pravil za naglaševanje v latinšcini je Bohoric prenesel v slovenšcino v treh pravilih: 1. enozložne besede so naglašene (tako v slovenšcini kakor v latinšcini); 2. dvozložne besede so naglašene na predzadnjem zlogu (tako je v latinšcini), ce niso (kar je v slovenšcini pogosto), pa to oznacimo z ostrivcem; 3. trizložne besede so naglašene v slovenšcini na predpredzadnjem zlogu (v latinšcini je vse odvisno od dolžine predzadnjega zloga), ce niso, pa to oznacimo z ostrivcem. Enaka – verjetno po Melanchthonu posneta – pravila najdemo tudi pri Claju (1578: 10–12) za naglaševanje nemškega jezika: dvozložnice so naglašene na prvem, veczložnice pa na predpredzadnjem zlogu. Tako poenostavljanje je bilo pac evropski trend! Bohoric je temu dodal še svoji pravili o zaznamovanju polglasnika ter o premicnem naglasu. Ostale snovi, ki jo najdemo pri Melanchthonu, Bohoric ni zajel. Gre za pravila o kvan­titeti (dolžini) zlogov na splošno, o dolocanju kvantitete zadnjega zloga in za dokaj obsežen opis stopic, metrumov ter skandiranja (scansio) v samostojnih (pod)poglavjih. Bohoric si­cer v uvodu v poglavje (BH 1584: (6)) sam poudarja, da celotne prozodije ne more podati. Kar je zapisal, so zacasna opozorila. 3.4.4.2 De metaplasmi quibusdam speciebus – nekaj vrst metaplazma398 (BH 1584: (6)) Povsem na koncu poglavja o metriki, ko govori o skandiranju (MGL bb 7a–bb 7b), Melanchthon opiše tudi aferezo, sinkopo in paragogo, ki jih Bohoric navaja v kratkem poglavju o nekaj vrstah metaplazma v kranjskem jeziku (De metaplasmi quibusdam speci­ 398 Najboljši slovenski prevod izraza bi bil »pretvorba«, vendar se nam zdi bolj smiselno ohraniti grško tujko metaplazem, ker gre za izraz, ki je v domeni anticnega slovnicarstva. Pri Kvintilijanu denimo oznacuje tvorbo (sklonskih in glagolskih) oblik iz kakega drugega debla. ebus in Carniolana lingua u.itatis). Bohoric je tu gotovo imel zgled v kaki tedanji slovnici, cetudi iskanje ustreznih primerov ni moglo biti tako zelo enostavno.399 Povsem identicno poglavje najdemo denimo v nemški slovnici Johanna Claja (1578: 258–261),400 ki govori pod naslovom De metaplasmis seu figuris orthographicis o protezi, aferezi, epentezi, sinkopi, paragogi, apokopi, metatezi in antitezi. Tam najdemo tudi pri Bohoricu manjkajoce teoreticne opise posameznih vrst:401 1. afereza je izpust prvega zloga besede; 2. sinkopa je zbitje samoglasnika, ki tvori zlog sredi besede, tako da ta zlog izpade; 3. paragoga je dodajanje zloga ali samoglasnika (pri Bohoricu soglasnika) na koncu besede; 4. apokopa je izpust zloga ali samoglasnika na koncu besede; 5. antiteza (pri Bohoricu anti-stih) je zamenjava crke zavoljo njene podobnosti (cognatio) z drugo crko (torej zamenjava podobnih glasov). 3.4.5 ORTHOGRAPHIA – PRAVOPIS (BH 1584: 1–39) Poglavje o pravopisu (de orthographia) je sestavljeno enostavno in pregledno, ni pa poglavje v pravem pomenu besede. Zamišljeno je namrec kot nekakšen uvodni dodatek v slovnico v obliki petih tabel, ki predstavljajo »pravopise« petih jezikov. Namen teh uvodnih tabel je predvsem razširiti uporabnost slovnice. Kdor namrec razume osnove slovenšcine ter pozna pisavo drugih slovanskih jezikov, jih bo »zlahka razumel«. Da poglavje o pravopisu ni enakovreden del Bohoriceve slovnice, nam prica tudi na­slovnica. Kakor je za dodane elemente v tedanjih knjigah v navadi, pravi naslednje (BH 1584: *1a): »Pred vsem tem je dodanih nekaj preglednic, ki vsebujejo cirilski in glagolski, znotraj teh pa rutenski in možovitski pravopis.«402 Kronološko je ta del slovnice nastal najprej, in sicer v okviru premišljevanj okoli je­zikovne redakcije DB 1584, kar v uvodu v slovnico opisuje tudi Bohoric sam (BH 1584: **2b): »Ko so se namrec lani bogoslovci in drugi izbrani možje slavnih plemenitašev Štajerske, Koroške in Kranjske posvetovali o prevodu in izdaji kranjskega Svetega pisma ter odlo-cali med drugim tudi o nekem dolocnem, poslej veljavnem latinskokranjskem crkopisu, za kar sem bil tem možem po ukazu kranjskih prvakov, svojih milostljivih gospodov, prištet tudi jaz: mi je bila zaupana – ne bom prikrival – naloga, naj nekatere svoje opom-be k latinskokranjskemu pravopisu (orthographia latinocarniolana), ki sem jih bil tedaj prvic predložil in jih niso zavrnili, smiselno uredim in zapišem, da se bo poslej (ker je pac raba tistega starega crkopisa, namrec cirilice in glagolice, v naši ljubi Kranjski že skoraj izginila) lahko po njihovem navodilu narecje Kranjcev in njim bližnje in soro­dno, po vsej Kranjski in vecjem delu Štajerske in Koroške udomaceno narecje pisalo z latinskimi crkami. Ustregel sem rodoljubnemu in castnemu nasvetu in veckrat že kar zahtevi teh mož in se lotil tega dela. Toda ceprav sem od kraja nameraval prirediti samo pravopis, sem kasneje, ker me je duh tiral cez namero dalje, sklenil, da po splošni rabi pravilne govorice posnamem pravila tudi za druge dele slovnice in jih spravim v dolocen 399 To poglavje si z vidika nadaljnjih raziskav tudi zato zasluži poseben poudarek. Dobro izhodišce za stilisticne raziskave pa sta s svojimi nasprotujocimi si stališci dala tudi Pogacnik (1971: 94) ter Toporišic (1987: 322). 400Drugi dve nemški slovnici (Albertus in Ölinger) takega poglavja nimata. 401Zaradi lažjega razumevanja jih navajam v deloma parafraziranem prevodu. 402»Praemituntur his omnibus, tabellae aliquot, Cyrilicam et Glagoliticam, et in his Rutenicam et Mo.hoviticam Orthographiam continentes.« red ter vso stvar zaobjamem v tej svoji drobni knjižici kot kranjsko slovnico (grammatica Carniolana).«403 Zato je toliko bolj razumljivo, da se prav poglavje o pravopisu pri Bohoricu bistveno razlikuje od Melanchthonovega v MGL in v primerjavi z drugimi poglavji povsem ocitno kaže na to, da je nastajalo na drugacen nacin in v drugacnih okolišcinah kot ostala poglav­ja. Melancthon ima na koncu svoje slovnice tudi poglavje De distinctionibus (AA1a–AA 2a), ki govori o istem kot Bohoricev razdelek o locilih (BH 1584: 34–35), a povsem druga-ce. Kot vir bi Bohoricu lahko služil tudi traktat De orthographia, ki ga je leta 1552 napisal Joachim Camerarius in so ga odtlej pridajali izdajam Melanchthonove slovnice. Sami smo imeli v rokah izdajo iz 1585 (MGL-Cam: 511–528), ki pa se ne razlikuje od predhodnih. Ta spis sestavljajo naslednja poglavja: 1. uvod (MGL-Cam: 511–514); 2. de accentibus (MGL-Cam: 514–515; zgolj splošni opis naglaševanja); 3. de diphtongis (MGL-Cam: 516–517; o razlicnih zapisih dvoglasnikov); 4. de consonantibus (MGL-Cam: 517–519; o spremembah soglasnikov v oblikoslovju in besedotvorju); 5. de aspiratione (MGL-Cam: 519–520; o glasu h v latinšcini); 6. de literis K et Q (MGL-Cam: 520–521; o crkah k in q); 7. de duplica­tione literarum (MGL-Cam: 521–522; o podvojitvi crk v oblikoslovju in besedotvorju); 8. de Graecis literis Z et Y (MGL-Cam: 522; o grških crkah z in y); 9. de litera X (MGL–Cam: 522; o crki x); 10. de derivativis (MGL-Cam: 522–524; o pisanju tvorjenih besed); 11. de antiquis (MGL-Cam: 524; o pisavi arhaicnih besed); 12. de scripturae brevitate (MGL– Cam: 524-525; breviature); 13. de notis distinctionum (MGL–Cam: 525-528; o locilih). Od vseh naštetih poglavij se z Bohoricevim besedilom ujema samo zadnje poglavje, pa še to je pri Camerariju opisno, Bohoric (BH 1584: 34–35) pa locila samo našteje. Ker tudi po primerjavi z drugimi tedanjimi evropskimi slovnicami ni bilo moc odkriti bistvenih podobnosti s tem Bohoricevim spisom, lahko zaenkrat zatrdimo, da je prav to poglavje najsamostojnejši del Bohoriceve slovnice. Ceprav mnoga slovnicna dela tedanjega casa obravnavajo podobna vprašanja na podoben nacin, je to poglavje skoraj gotovo plod Bohoricevih razmišljanj in izkušenj, ne pa plod neposrednega posnemanja kakega drugega modela. 403 »Nam cum Illu.trium, styriae, Carinthiae et Carniolae Theologi et alij delecti Viri, de traducendo et aedendo Carniolano Biblico opere, .uperiore anno deliberarent, atque inter caetera, de certa aliqua, po.thac ob.ervanda literatura LatinoCarniolana .tatuerent. Et ego, jubentibus proceribus Carniolanis, Dominis meis Clementibus, illis annumerarer viris, tum id muneris mihi impo.itum fui..e, non dißimulabo, ut de Ortographia latinoCarniolana, meas tum adhuc in medium propo.itas nec etiam improbatas qua.dam ob.ervationes, iu.to ordine con.criberem, ad quarum normam po.thac rectius magisque cum ratione, latino charactere (quandoquidem iam u.us illius antiquae literaturae, Cyrilicae nimirum et Glagoliticae, in Carniola no.tra fere intercidi..et,) per.criberetur Carniolanarum et his proximum et affine per totam Carniolam, Styriae et Carinthiae, majorem partem, u.itatum idioma. Viris illis et pia et hone.ta monentibus, et .aepius etiam flagitantibus morem geßi, huicque rei manum adjiceres coepi. Verum dum hoc unicum agere in.tituo, animo meo praeter in.titutum, me vlterius rapiente: eadem opera, de reliquis Grammaticae partibus, ex communi u.u rectißime loquendi, regulis depromptis, atque in certam quandam methodum coac-tis, totam rem Grammaticam Carniolanam, paruo hoc meo libello comprehendere volui.« Sestava poglavja je naslednja: Kot vidimo iz gornjega prikaza, so pisave razporejene na podlagi abecede (cirilska, glagolska in latinskokranjska), rutenska in možovitska pisava pa sta zaradi podobnosti pri­kljuceni cirilski. Vse štiri preglednice pisav imajo tudi bolj ali manj enake razdelke, le latinskokranjska izstopa z nekoliko vecjim obsegom. Vsako od prvih štirih preglednic zacenja opis obsega rabe dolocenega crkopisa. Ciril-ski crkopis tako rabijo »na dvoru turškega cesarja, še posebej vojaki telesne straže, ki jih ime­nujejo janicarji. Enako vsi Bosenci (Bo.snen.es), Rusi (Ruteni) in Možoviti (Mo.chovitae)« (BH 1584: 1). Tudi druga tabela je namenjena branju crkopisa Rusov in Možovitov (BH 1584: 11), upoštevajoc njihove specificne posebnosti v pisavi. Tretja tabela prikazuje gla­golski crkopis, kot ga uporabljajo Hrvati (BH 1584: 15), cetrta pa latinski crkopis, kakor ga rabijo Kranjci, torej Slovenci (BH 1584: 25). Crkopisi so podani na nacin, kakor je na splošno v rabi v tedanjih slovnicah. O vsaki crki nam poda naslednje podatke: figura (podoba crke), nomen (ime crke), pote.tas (glasov­na vrednost crke), pri cirilski in glagolski pisavi pa še nota numeri (katero številko zazna­muje dolocena crka). Tak nacin podajanja crk je za tisti cas obicajen, le razdelki se lahko po imenu razlikujejo, pogostejše kot podajanje v preglednici (ki je modernejše) pa je podajanje v tekocem besedilu. Med nemškimi slovnicarji denimo Ölinger (1574: 1–19) najprej ome­nja podobe crk (figurae), nato pa v posebnem poglavju opisuje še potestas et pronunciatio literarum (glasovno vrednost posameznih crk). Albertus (1573: A3b) locuje najprej podobe crk (maiusculae, minusculae), nato valor, ki ustreza Bohoricevi glasovni vrednosti crke, nazadnje pa še pronunciatio (izgovorjavo crke, ce stoji sama). Statorius (1568: A4a–B 3a) ima dolg opis posameznih crk glede na glasovno vrednost in izgovorjavo (potestas, pronun­ciatio), ki pa se od Bohoricevega bistveno razlikuje. Enako razvrstitev kot Bohoric (nomen, figura, potestas) ter enak graficni prikaz v stolpcih ima tudi Crusijeva grška šolska slovnica (Crusius 1560: a 4a–a 4b; B 1a–B 1b; gl. tudi Crusius 1566), ki jo je Bohoric gotovo dobro poznal. Nasprotno pa Melanchthon takih predstavitev pisave nima v nobeni slovnici. Nato (razen pri drugi tabeli) sledi obicajna delitev »crk« in drugih znamenj (glasovi, števila, samoglasniki, soglasniki itd.), pri cemer uporablja splošno uveljavljeno termino­logijo. Pri dolocanju, kolikera je po vrednosti dolocena crka, se opira na latinšcino, gršci­no in predvsem nemšcino. Za razumevanje, kako so tedaj doživljali in razlagali dolocene slovenske glasove, je na tem mestu nadvse zanimiv Bohoricev opis kolikerosti nekaterih slovenskih soglasnikov (BH 1584: 29): - dvojni soglasniki so f [p+h], h [k+h] in z [po gršcini d+z]; - trojni soglasnik je š [s+k+h]; - cetverni soglasnik je c [t+s+k+h]; - sedmerni soglasnik pa je šc [s+k+h+t+s+k+h]. Tej delitvi (razen pri drugi tabeli) sledi opis oznacevanja števil. Druga tabela ima za razliko od ostalih razdelek o nekaterih znamenjih in crkah, ki locujejo rutensko in možovitsko pisavo od obicajne cirilice, podane v prvi tabeli. Vse tabele (razen »kranjske«) se zakljucijo s primerom besedila: prva in tretja z oce­našem v obravnavani pisavi, skupaj s precrkovanjem v latinici in latinskim ustreznikom. Druga tabela nima povsem ustreznega besedila, saj bi nagrobni napis bosanske kraljice Katarine bolj sodil na konec prve tabele.404 Vendar pa Bohoric, kot kaže, ni imel ustreznega »rutenskega ali možovitskega« besedila, zato je navedel primer cirilske pisave, »da bi se odtod videlo ujemanje z rutensko pa tudi možovitsko pisavo« (BH 1584: 12). Zadnja tabela prinaša še vzporedno navedene ocenaše (vse v latinskem crkopisu): »ci-rilskega«, hrvaškega, poljskega, ceškega, (doljne)lužiškega in slovenskega. Tako nizanje ocenašev je bilo tedaj v modi. Ocenaš je bilo besedilo, ki so ga zbiralci primerov iz razlic­nih jezikov tudi objektivno najlažje dobili, saj je šlo za besedilo, ki je bilo v ljudske jezike vecinoma prevedeno med prvimi. Prvi primer zbirke »vseh« svetovnih jezikov (oziroma jezikovnih skupin) z dodanimi ocenaši je Mithridates Konrada Gesnerja (1555). Na Slo­venskem je tako zbirko 40 ocenašev leta 1593 izdal Hieronim Megiser (Specimen; MS 1593). Bohoriceva zbirka ocenašev je casovno tretja in za 16. stoletje najpopolnejša zbirka slovanskih ocenašev.405 Ce skušamo razumeti tedanji nacin doživljanja podobnosti in razlik ter razmejitev med posameznimi jeziki, potem lahko ugotovimo, da je Bohoriceva slovnica s tem uvodom bral-cu dejansko odpirala možnost za vsaj delno razumevanje vecine slovanskih jezikov. Vcasu, ko knjižni jeziki še niso bili ustaljeni in so bila tudi v okviru posameznih narodov odsto­panja mnogo vecja kot danes, so imeli mnogo tolerantnejši pogled na to, kaj je v jezikovni praksi podobno in kaj razlicno ter kaj je razumljivo in kaj ne. Takšno vzporedno navajanje razlicnih slovanskih pisav pa je gotovo zelo pozitivno vplivalo tudi na oblikovanje izbrušene predstave o slovenskem pravopisu, kakor se nam kaže iz Dalmatinove Biblije. Cetrta tabela je za našo obravnavo najpomembnejša, saj opisuje »latinskokranjski« pravopis, torej pravopis tedanjega slovenskega jezika, edinega obravnavanega jezika v na­daljnjih poglavjih. Tabela se tako po obsegu kot po skrbnosti prikaza že na prvi pogled locuje od tabel ostalih pisav; še posebej izstopata dela De apicibus in Ob.ervationes. Od znamenj (BH 1584: 30–32: de apicibus quibusdam et notulis) je Bohoric obdelal krativec, ostrivec in opušcaj. S krativcem naj bi se po Bohoricu oznacevali tisti slovenski samoglasniki, ki se sicer 404Bohoricev vir za tanapis je bil morda Palatino (1566: G 8a). Ce je, potem je latinski prevod in precrkovanje Bohoric bistveno priredil. Palatino navaja tudi primere razlicnih crkopisov, iz ka­ terih pa Bohoric dokazljivo ni crpal. Precej pomanjkljiv clanek na to temo z napakami v prepisih prinaša Ilešic (1921). 405Viri za vse ocenaše še niso ugotovljeni. O njih vec Zwolinski (1968) in Meckovska (1984: 213). Nekaj vprašanj odpira tudi Ilešic (1905). zapisujejo, vendar se izgovarjajo nejasno in komaj obcutno (obscure et vix sensibiliter). Cetudi je Bohoric glas, ki mu danes recemo polglasnik, s tem poimenoval zgolj opisno, pa se nam zdi potrebno poudariti, da je bil tak opis zelo dober, saj Bohoric ni imel modela, po katerem bi lahko govoril o polglasniku. S tega vidika moramo razumeti zapis polglasnika z razlicnimi samoglasniki v tistem casu. Polglasnik so namrec slišali kot nejasen, komaj obcuten samoglasnik: enkrat bolj i-jevsko, drugic bolj e-jevsko, tretjic spet bolj a-jevsko. Oznacevanje takih polglasnikov s krativcem je bilo dobro zamišljeno, a se ga ni vedno dr­žal niti Bohoric sam. Pogosto namrec piše tudi e in a namesto č in ŕ, veckrat pa tudi i brez krativca.406 Ostrivec naj bi po Bohoricu oznaceval naglašene zloge, a še to le, kadar bi bilo to po­trebno zaradi razlocevanja homonimov (BH 1584: 30) ali neregularnih naglasov (glede na BH 1584: (6)–(7)). Opušcaj pa ima funkcijo locevanja enocrkovnih predlogov od sledece besede. Pri tem Bohoric navaja tudi pravilo za razlocevanje variant predloga k/h. Opombe, ki jih Bohoric podaja v nadaljevanju (BH 1584: 32–35), nam spet pricajo o povsem lastnem Bohoricevem razmisleku o pravopisnih vprašanjih. Predlog, da bi tip, ko se beseda za predlogom zacenja z isto »crko« kot predlog, pisali kot v'ola (namesto v'vola) ali s'inom (namesto .'sinom), se ni uveljavil. Najdemo ga le še v fragmentarno ohranjenem delu lista Otrocje table, napisane okrog 1580 (BTa 1580), zaradi cesar jo tudi pripisujemo Bohoricu. Zelo pomemben je razdelek o razlikovanju samoglasnika i in soglasnika j v zapisu (in ne le v izgovoru). Skupaj z razlikovanjem samoglasnika u in soglasnika v lahko to štejemo tudi za eno pomembnejših znacilnosti bohoricice glede na nekatere druge pisave. Na to raz­likovanje so po eni strani vplivali novi tokovi v latinskem slovnicarstvu, po drugi strani pa tudi razlikovanje med u in v v cirilski in glagolski pisavi, na kar Bohoric izrecno opozarja. Glagolski v npr. opiše kot »Vconsonans« (BH 1584: 16), glagolski u pa kot »Vu vocalis« (BH 1584: 18); podobno cirilski v kot »V v« (BH 1584: 1), cirilski u pa kot »V u« (BH 1584: 3).407 Razdelek o sestavljanju crk v zloge (De combinatione literarum; BH 1584: 34) je za­nimiv zaradi dejstva, da najprej poudarja, da so osnovna pravila »enaka kot pri Latincih ali pri Grkih«.408 Pravila, na katera se tu sklicuje Bohoric, se v slovnicah obicajno nahajajo v poglavju De syllabis (o zlogih), ki spada med poglavja v zvezi z »ortografijo«. Kaj je torej v slovenšcini enako kot pri Latincih ali Grkih? Pravila se od slovnice do slovnice vec ali manj ponavljajo, zato naj navedemo besedilo o tej problematiki iz Melanchthonove slovni­ce (MGL: aa 6a–aa), ki se loteva tako latinskih kot grških primerov in je zato še najbližje Bohoricu: 406O tem dobro piše Škrabec (JD 3: 509). Bohoricev nacin zapisovanja polglasnika je v svoji slovnici kritiziral Kopitar, na kar se je cez leta odzval Škrabec: »Kopitarju se je zdel po vsej priliki gravis v takem pomenu nesrecno rabljen; po mojem prepricanju je napaka le v tem, ker je rabil Bohoric brez razlocka zdaj ŕ, zdaj č, ali tudi a, e, ali i namestu, da bi se bil deržal v vseh primerih za isti glas istega znamenja, najprimerniše ŕ, ker prehaja polglasnik v kranjski slovenšcini v ŕ: pŕs, pás­ ji« (JD 3: 509–510). Škrabec Kopitarjevo kritiko pojasnjuje tudi s tem, da so se v Kopitarjevem casu in tudi že dolgo pred njim razni kratki samoglasniki lahko spreminjali v polglasnik: »To je motilo Kopitarja, da ni spoznal važnosti našega starega pervotnega polglasnika nasproti ostalim kratkim samoglasnikom in se je oznacenje tako starega kakor novega šcasoma popolnoma zane­ marilo« (JD 3: 510). 407Na to je v preglednici nazorno opozoril že Kopitar (1808: 47–48). 408»/E/adem e.t hic ratio, quae vel apud Latinos vel apud Graecos.« »Na tem mestu moramo decke opomniti, kateri soglasniki se s katerimi prav povezujejo oziroma tvorijo zlog. Cesto bomo namrec videli, da se tudi starejši v tej stvari motijo: locujejo, kar narava veže, in nasprotno povezujejo, kar bi bilo treba dati narazen. V isti zlog se namrec pravilno povezujejo tisti soglasniki, ki jih lahko postavimo skupaj na zacetek besede, namrec zaporniki z zvocniki, npr. flavus, gnavus, prauus, Tmolus, Tma­rus itd. Enako s skupaj z zaporniki c, p in t, npr. scutum, sputum, stratum. V gršcini celo z b: sbe // nnumi, sbejo j itd. Grki namrec povezujejo celo dva polvokala, ce sta razlicna: Mne.theus, Mnemon, Smyrna, smaragdus, pa tudi dva razlicna zapornika: Cte.ipho[n], Pterelas, bdellium itd. Po tem vzoru Priscian povezuje tudi soglasnike sredi besede v primerih, kot so: omnis, amnis, aptus, actus, in v drugih nesestavljenih besedah. V se­stavljenkah gredo namrec soglasniki vsak na svoj stran, npr. ob-ruo, ab-rado, ab-latus itd. Vendar to stvar prepušcam uciteljem.«409 Tem osnovnim nacelom je Bohoric dodal še slovensko posebnost: katerikoli soglasnik pred zlogi ja, je, ji, jo, ju tvori skupaj z njimi en zlog (in ne odpade k predhodnemu zlogu kakor v latinšcini). S to posebnostjo Bohoric sicer ni zajel vseh razlik med slovenšcino in latinšcino v razzlogovanju, je pa podal osnovno nacelo. Razdelek o pisavi tujih besed (BH 1584: 34) podaja splošno pravilo, da se v tujih besedah ohranja prvotni pravopis. Tako nacelo najdemo tudi v latinskih slovnicah za grške tujke. Razdelek o locilih (De notis di.tinctionum; BH 1584: 34–35) je pri Bohoricu glede na ostale slovnice presenetljivo jedrnat: našteva locila z imeni in jih (kar je – pa naj se sliši še tako nenavadno – dokaj neobicajno za tedanje slovnice) tudi navaja: », : . ? ( )«. Poglavje o locilih (De di.tinctionibus) pri Melanchthonu (MGLAA1a–AA1b) je v tem bistveno dru-gacno, bolj podoben pa je Bohoricevi razporeditvi Camerarijev razdelek o locilih (De notis distinctionum; MGL-Cam: 525–528) v njegovi že omenjeni Ortografiji. 3.4.6 PRAEFATIO – PREDGOVOR (BH *2A–**4B) Bohoricev uvod v slovnico je po dolžini glede na ostale uvode v tedanje slovnice s svojimi 22 stranmi nad povprecjem410 in je tudi po vsebini nekoliko ambicioznejši, kot so sicer tovrstni uvodi. Naslov Praefatiuncula (kratek predgovor, predgovorcek) tako ne odse­va realnega stanja in je bolj izraz skromnosti. Uvodi v tedanjih slovnicah so vecinoma dveh vrst: lahko so napisani kot samostojni sestavek s posvetilom na zacetku oz. na koncu (kakor je napisan tudi Bohoricev uvod), lahko pa so krajši, osebnejši in napisani v obliki pisma. Obicajno povedo, zakaj je slovnica 409»Hoc loco monendipueri .unt, quae con.onantes cum quibus recte connectantur, aut .yllabam faciant. Saepe enim uidemus etiam adultiores in hac re peccare, dum uel di.iungunt, quae natura cohaerent, uel rur.um coniectunt, quae .eor.im .umi debeant. Recte autem coniunguntur in eadem .yllaba con.onantes, quaecunque a principio dictionis .imul .umi po..unt, uidelicet mutae cum liquidis, ut Flauus, Gnauus, Prauus, Tmolus, Tmarus etc. Item S, cum mutis C, P, et T, ut: Scutum, Sputum, Stratum. Et in Graecis etiam cum B, sbe // nnumi, sbejo j, etc. Graeci uero etiam duas Semiuocales connectunt, .ed diuer.as tamen, Mne.theus, Mnemon, Smyrna, Smaragdus. Et duas mutas diuer.as, ut Cte.ipho, Pterelas, Bdellium etc. Ad quod exemplum Pri.cianus et medias in Omnis, Amnis, Aptus, Actus et .imilibus .implicibus connectit. Nam quae compo.ita .unt, in ijs con.onantes .uae quaeque parti tribuuntur, ut in Obruo, Abrado, Ablatus etc. Sed hanc rem prae­ceptoribus committo.« 410Prim. dolžine uvodov, navedenih v poglavju 3.3. napisana, kako je bila (na)pisana in cemu služi, skorajda obvezne pa so tudi informacije o jeziku, ki ga slovnica obravnava. Prav zaradi velike razlike v temeljnem izhodišcu – vrsti obravnavanega jezika – lahko opazimo precejšnjo razliko med slovnicami romanskih jezikov (italijanšcine, francošcine in španšcine) ter slovnicami drugih jezikovnih skupin (predvsem nemšcine, pa tudi cešcine, poljšcine itd.). V slovnicah romanskih jezikov bomo namrec zaman iskali dolge uteme­ljitve starosti, izvora in pomembnosti obravnavanega jezika. Da romanski jeziki izhaja­jo iz latinšcine in so njena pokvarjena (ali oplemenitena) razlicica, so se strinjali domala vsi. Nasprotno pa so morale slovnice neromanskih jezikov utemeljiti, zakaj je ukvarjanje z obravnavanim jezikom sploh smiselno ter ta jezik nato tudi umestiti na evropski jezikov­ni zemljevid.411 Statorius, francoski pisec poljske slovnice, denimo pravi, da imajo mnogi poljšcino za nevredno pozornosti, nestalno, brez pravil, on pa je dokazal, da poljšcina ima pravila, da je vredna ucenja in je zato upoštevanja vreden jezik (Statorius 1568: a 2b–a 3a). Vzporednice k uvodu v Bohoricevo slovnico moramo zato iskati v uvodih v slovnice nero­manskih jezikov, zaradi protestantskega okolja še posebej v uvodih v tri nemške slovnice. Razliko v nacinu razmišljanja v slovnicah romanskih jezikov proti nemškim, Bohori-cevi in drugim neromanskim bomo najlažje opazili, ce si ogledamo tri nakljucno izbrane uvode v francoske slovnice. Dubois (1531: a iii–a viii) denimo pravi v uvodu ad lectorem linguae Gallicae studiosum, da je bil ob svoji izdaji Galena soocen s številnimi problemi glede rabe francošcine, zato se je odlocil, da napiše slovnico francoskega jezika. Bralec se bo tako lahko v prostih uricah (horis .ucci.iuis!) poucil tudi o francošcini. Sledi graja kako­grafije pri pisanju v francošcini in opomba o novih znamenjih za crke v slovnici. Podobno Pillot (1586: 3–18) v daljšem uvodu v obliki posvetilnega pisma najprej po­udari, da ni dobre slovnice francošcine za Nemce, cetudi si marsikdo v Nemciji in vsej Evropi želi znati francosko. To je bil osnovni povod za njegovo slovnico, katere vsebino poda v nadaljevanju. Zakljuci s ponovnim posvetilom. Še preprostejšo zgradbo ima uvod v drugo izdajo Ramove francoske slovnice (Ramus 1590: *2a–*6b; prva izdaja nam ni bila dostopna, a verjetno vsebuje isti uvod): našteje, katere dosedanje slovnice prekaša Ramova in v cem (je bolj zgošcena, nima gradiva, ki spada v slovar ipd.), nato pa spregovori še o problemu pisave v francošcini in sklene, da so Ramove rešitve najboljše. Uvod konca posvetilo. Uvod v Bohoricevo slovnico kaže vpetost v nemško slovnicarsko izrocilo, znotraj tega pa kaže najvec podobnosti z uvodom v Clajevo slovnico iz leta 1578 (Clajus 1578: )( 2a–)( 8b), s katero tudi nasploh BH 1584 veže precej podobnosti. Pri primerjavi uvoda v Bohori-cevo slovnico z uvodi v tri nemške slovnice 16. stoletja (Albertus, Ölinger, Clajus) se nam kažejo naslednje podobnosti in razlike: a) Uvodne besede o pomenu znanja vec jezikov (BH 1584: *2a–*2b) Tem mislim je še najbližji sestavek Razmišljanje o poznavanju in urjenju jezikov na­šega casa412 v uvodu k Ölingerjevi slovnici (Ölinger 1574: *6b–*8a), skladajo pa se tudi s prvo tocko v poglavju o namenu slovnice (Vtilitas et finis huius Instituti) v Albertovi (1573: a 2b) slovnici, kjer Albertus govori o potrebi sosednjih ljudstev po znanju nemšcine, ter z enakim odstavkom v Ölingerjevem Uvodu v slovnico (1574: *4a). Clajus takega razdelka nima. 411 Prim. tudi Blaževic (2006). 412»Ioan. Stvrmii sententia, de cognitione et exercitatione linguarum no.tri .eculi: ad Cunradum Pre.lausky Regni Poloniae Secretarium.« b) Zgodovina in vloga jezikov od stvarjenja sveta do tedanjega casa (BH 1584: *2b– *5b) Pri Bohoricu in Claju (1578: )( 2a–)( 4a) obsega ta tema opazen del uvoda, Ölinger in Albertus pa se ji izogneta. Ker je tema obsežna in se dotika tudi Dalmatinovega uvoda v DB 1584, smo jo obde­lali v poglavju 5.1.6. c) Pomembnost, starodavnost in razprostranjenost obravnavanega jezika (BH 1584: *5b–**1b) Tudi pri tej temi so vzporednice med Clajevo in Bohoricevo obravnavo najocitnejše. Ölinger in Albertus te teme ne obravnavata, se je pa vsaj Albertus zavedal, da ima v tovr­stnih uvodih svojo vlogo; o tem nam prica njegov zapis na koncu poglavja o namenu slov-nice (Vtilitas et finis huius Instituti; Albertus 1573: a 6b): »Preostalo bi še, da bi pripomnil nekaj stvari o izvoru našega jezika, ki ga moramo gotovo slaviti zaradi njegove starosti, ter o njegovi rasti in razprostranjenosti. Vendar pa bomo to pustili ob strani in odložili za nasle­dnje izdaje.«413Sleherni jezik je namrec v tistem casu pomemben do tolikšne mere, kolikor se lahko kosa s tremi svetimi jeziki po starosti in/ali po razprostranjenosti. Kar se tice starosti jezikov, seže Clajus (1578: )( 2a–)(2b) nekoliko dlje v preteklost. Nemšcina ima po Claju namrec izvor leta 1756 po stvarjenju sveta, in sicer na istem kraju in v istem casu kot drugi prvotni jeziki (razen hebrejšcine) po pomešanju jezikov v Babi­lonu.414 Mitološki oce germanskih ljudstev naj bi bil po taki razlagi Askenas, necak Noe-tovega sina Jafeta. Tudi Bohoric pri starosti Slovanov seže zelo dalec nazaj, in sicer v cas trojanske vojne, ki po njegovih preracunih sega v cas kakih tisoc let po vesoljnem potopu. Razprostranjenost nemšcine jemljejo trije avtorji nemških uvodov kot dejstvo, ki mu zato tudi ne posvecajo veliko prostora: mejna ljudstva nemškega jezika so tako Poljaki, Madžari, Italijani, Francozi, Angleži, Škoti, Danci itd. (prim. Albertus 1573: a 2b; Ölinger 1574: *4a). Bohoric pa se zaveda, da je slovenšcina v splošnem evropskem javnem mnenju v ta­kem položaju, da njeno mesto potrebuje »nekoliko globljo« utemeljitev. Zato najprej ob-sežno našteje vsa podrocja, ki jih pokriva »slovanski« jezik, s cimer mu uspe postaviti slo­venšcino na celo tako rekoc najobsežnejšega evropskega jezika. Pri tem mu gre seveda za isti »slovanski« nacin govora (genus sermonis Slavicus). Razlik med posameznimi nacini izgovarjanja in pisave pri razlicnih narodih se Bohoric seveda zaveda, vendar poudarja, da v okviru nemškega jezika razlike niso nic manjše (BH 1584: *8a): »V vseh teh državah, pravim, in njihovih delih, prebivajo slovanski narodi in govore slo­vansko: tako od morja do morja uporabljajo isti nacin govorice, to je slovanski. Ce pa kdo zaradi tistega malega razlocka v izgovarjanju in pisavi ne mara priznati, da so vsi enega jezika ali Slovani, tega po mojem mnenju ne dela z nobenim drugim pomembnejšim razlogom, kakor ce bi trdil, da so nemškega jezika vešci samo Misnijani, Svebi in njihovi sosedje, drugi, na primer Belgijci in Saksonci in njihovi mejaši, pa da ga ne znajo. A ce imamo vse te za Nemce in jih – zaradi rabe skupnega jezika – tudi štejemo vredne imena skupne domovine, zakaj ne bi potem z istim razlogom tudi omenjene narode, ki so jih že 413»Superesset nunc, utde origine, quae ob vetustatem pene adoranda est, deque incremento et am- plitudine nostratis linguae aliqua commemorarem: verum hic in parergis supersedebimus, eaque in postreriores differemus editiones.« 414 »Sciendum hoc primum, linguam no.tram Teutonicam ortum habuisse eodem et loco et tempore, quo natae .unt aliae omnes, praeter Ebraeam /.../, Anno mundi 1756.« stari nazivali Henete, Venete, Vinde ali Vende, imenovali Slovani? Med vsemi temi nare-cji se nacin izgovorjave manj razlikuje kakor med Misnijani, Saksonci ali Belgijci.«415 c) Etimologiziranje (BH 1584: *6b, *8b–**1b) Bohoric prinaša v svojem uvodu nekaj »etimologij«, kar je bila tudi sicer navada v nekaterih tedanjih uvodih v slovnice; res pa je, da je Bohoric tu spet krepko nad povpre-cjem. Podobno kot izpeljuje Bohoric poimenovanje Slavi iz besede slava, izpeljuje Clajus (1578: )( 2b) poimenovanje Teut.ch iz de Askenas (ali Theaskenas). Iz poimenovanj, ki jih imata tako Clajus kot Bohoric (Alemani in Germani), vidimo, da za etimologije nista imela skupnega vira (oziroma da Bohoric uvoda ni delal po Claju). Bohoric namrec besedi razlaga iz alle manne in gar manne, Clajus pa (po Luthru) iz imena enajstega nemškega kralja (Ale­manus aliAdelmanus) in iz Geerman (vojskovodja). Za razumevanje tovrstnih etimologij je treba vedeti, da jih niso razumeli absolutno kakor danes, ampak bolj relativno: kot možno razlago besede. Bohoric je tako lahko pisal »etimologije« veliko bolj sprošceno, kot bi jih pisali danes, z zavedanjem, da se lahko moti, kakor so se tolikokrat motili anticni gramatiki. Takole piše (BH 1584: **1b): »Ce sem v tem ugibanju kaj pogrešil, naj mi oprostijo tisti, ki lahko navedejo pravilnejše in stvarem prikladnejše razlage.«416 d) Obravnavani jezik in družbena veljava (BH 1584: **1b–**2b, **4a–**4b) Takšnega razdelka Albertus in Ölinger nimata, pri Claju pa je bistveno krajši. Bohoric pri opisovanju družbene pomembnosti slovenšcine oziroma slovanšcine omenja zlato bulo Karla IV. ter vlogo dveh Slovencev (laudatos et illu.tres duos Haeroas), Franciška grofa Turnskega ter Sigismunda Herbersteina. Clajus (1578: )( 3b–)( 4a) pa veljavo Nemcev ute­meljuje s tremi primeri: Nemci so nasledniki cesarstva starih Rimljanov (imajo torej po­dedovano in z »zgodovinskimi podatki« utemeljeno pravico do vladanja – ius regni); prav njim je bila dana milost s pomocjo protestantizma spoznati pravo vero (imajo torej pravico do vodenja duhovniške službe – ius .acerdotii); poleg tega pa je Bog prek svojega orodja Martina Luthra dal Nemcem pravo spoznanje njihovega jezika. e) O slovnici (BH 1584: **2b–**3a) Eden od namenov vseh uvodov v slovnice je tudi predstavitev nastanka, pomena ali zgradbe same slovnice. Prav iz tovrstnih uvodov najveckrat izvemo za nacin pisanja slov-nice, njene vire in podobno. Res pa je, da so ti podatki velikokratdo te mere retorizirani, da nas lahko bolj zavedejo kakor navedejo k pravemu cilju.417 415»In his inquam omnibus Regnis et eorum partibus populi, Slavi .unt et Slavice loquuntur atque adeo a mari ad mare, vno eodemque genere .ermonis, Slavico videlicet vtuntur. Hos autem omnes, .i quis, propter illum aliquem, in pronunciatione et .criptione deflexum non e..e o(/ moglo ttoj, vel Slavos, concedere velit. Is mihi nulla alia firmiore ratione id facere videbitur, quam .i Germani­cae linguae, .altem My.nicos, Sveuos, et his vicinos gnaros, alios vero, vt .unt Belgae et Saxones, hisque proximos ignaros e..e autumnaret. Cum vero hos omnes et Germanos e..e et communis etiam patriae nomine, propter communem, .cilicet u.um linguae, eos dignemur. Cur non quoque pari ex cau.a nominatas gentes, et a veteribus Henetos, Venetos, Windos, vel Wendos dictos, Slavos quoque appellabimus? Minus fere inter has omnes Dialectos, pronunciandi ratio di.crepat, quam vel inter My.nen.es, Saxones, vel Belgas.« 416 »Atque in hac coniectura .i quid peccavi, igno.cant, veriora et rebus magis consententia, qui, quod proferant, habent.« 417 Za nekatere srednjeveške slovnice tako velja, da se po avtorjih, ki jih naštevajo kot vire, prav gotovo ne zgledujejo neposredno. Vže veckrat navedenem razdelku Bohoric predstavi nacin nastanka svoje slovnice: ob prevodu Dalmatinove Biblije se je pokazala potreba, da bi Bohoric zapisal svoje opombe glede pisanja slovenšcine z latinskimi crkami. Stvar pa se je obrnila tako, da je temu dodal še besedilo o ostalih delih slovnice in vse skupaj združil v nekakšen prirocnik. Pri pisanju je uporabljal latinske primere iz slovnic(e) Filipa Melanchthona,zlasti v skladnji pa je imel tudi vlogo prevajalca. Na podoben nacin podaja svojo zgodbo o nastanku slovnice tudi Ölinger (1574: *2a– *3b): pred petimi leti je ucil francoske plemice nemšcino in ugotovil, da za to delo ni na voljo nobene slovnice, zato se je odlocil, da jo sestavi sam; še posebej zato, ker jo imajo domala že vsi pomembnejši narodi. Clajus (1578: )( 4a–)( 4b; )( 7b) je pri opisu nastanka bolj zgošcen; poudarja predvsem, da je glavni povod in hkrati zgled za pisanje slovnice Biblija Martina Luthra, po kateri jemlje tudi zglede. Zakaj ravno to delo? Zato, ker tu ne gre za poljubni zapis nemšcine, ampak za delo Sv. Duha. Pri Albertu (1573) pa ne najdemo o nastanku slovnice domala nic. Zanimivo je primerjati tudi podatke o casu pisanja. Medtem ko je iz Bohoricevega uvoda razvidno, da je slovnico pisal eno leto, glede na naslov morda celo eno samo zimo, pa Ölinger (1574: *3a–*3b) opisuje, kako se je daljši cas spet in spet vracal k pisanju svoje slovnice in kako ji je posvetil vse svoje delo. Še dlje gre Clajus (1578: )( 4b), ki pravi, da je o slovnici premišljeval in jo snoval vec kot dvajset let. f) Posvetilo – naslovniki Naslovniki tedanjih slovnic so razlicni, najveckrat gre za osebe, ki so izid slovnice financno ali moralno podprle (tako tudi Albertus, Ölinger in Clajus). Opombe vredno pri Bohoricu je predvsem dejstvo, da je slovnica posvecena sinovom418tistih, ki so delo financi­rali. Dejstvo je, da so bili mnogi »štajerski, koroški in kranjski veljaki« premalo izobraženi, da bi imeli kakršnekoli koristi od tovrstne slovnice, poleg tega pa je Bohoric videl v njiho­vih sinovih možnost za nadaljnje širjenje znanja o jeziku. V okviru tega je podal svojstven jezikovni nacrt (BH 1584: **3a–**3b): »Do vas pa, plemeniti mladenici, to je do svetlih veljakov Štajerske, Koroške in Kranjske ter vsega viteškega reda sinov, se obracam, Vam, pravim, in Vašim ljudem posvecam to svoje delce. Darilce Vam namrec ne bo v necast: zakaj novo je in koristno bo za poja­snjevanje slovanskega jezika (ki veste in ste mogli tudi iz mojega gornjega resnicnega prikaza lahko spoznati, da nam je skupen z mnogimi ljudstvi in kraljestvi). Ker, dalje, Zlato pismo sinovom volilnih knezov nalaga dolžnost, da se ucijo slovanskega jezika, se zavedajte tudi Vi, da Vam bo v posebno cast, ce ga boste pospeševali, svojim ljudem pa, ki jim po dednem nasledstvu menite postati zvesti pastirji, boste s tem dajali spodbudo, da si bodo poslej prizadevali, kolikor mogoce omikano in pravilno pisati, da bodo slo­venske spise same brali in da ne bodo opušcali priložnosti, ki se jim po božji naredbi v slovenskem, že na svetlo danem Svetem pismu ponuja: pa da se bodo tudi vaši preprosti ljudje v kratkem casu naucili slovenskih slovnicnih prvin in kmalu v tem toliko napre­dovali, da bodo Sveto pismo v svojem jeziku lahko hitreje brali in razumeli. Kakor sem imel jaz, ko sem se lotil tega dela – bodi že kakršno koli – to edino stvar pred ocmi, da bi namrec to, kar sem že omenil, dosegel tudi pri preprostih ljudeh: tako Vi, slavni in plemeniti mladenici, nikar ne dopušcajte, da bi se morala na Vas zvracati krivda, ce ne bi tudi naš jezik slavil Gospoda.«419 418 Na sinove naslovljenca se sklicuje tudi Ölinger (1574: *5b), a z drugega vidika. 419»Ad vos vero ingenui juvenes, Illu.trium nimirum Styriae, Carinthiae et Carniolae procerum, et vniuer.i Eque.tris ordinis filios, venio, vobis inquam et ve.tris hominibus, hanc meam, opellam Bohoricevo razmišljanje lahko interpretiramo takole: mladi (bodoci) izobraženci slo­venskega rodu, ki jim je delo namenjeno, se bodo z njegovo pomocjo izurili v omikanem in pravilnem pisanju ter branju slovenšcine. Ko bodo nekoc prevzeli funkcije svojih ocetov, bodo lahko s svojim jezikovnim znanjem skrbeli tudi za širjenje elementarnega jezikovnega znanja (elementa Slavica) med svojimi podložniki in drugimi neplemenitimi ljudmi (plebei homines). Tako posvetilo je bilo vsekakor na mestu: neposrednih bralcev je namrec lahko imela taka slovnica zelo malo: to ni ucbenik slovenšcine za tujce (= Neslovane) ali za ucence v stanovski šoli. Gre za prirocnik, ki je namenjen bralcem z dobrim znanjem latinšcine in nemšcine ter vsaj osnovnim znanjem slovenšcine, torej v prvi vrsti visoko izobraženim Slovencem. 3.4.7 NaslOvNica BOhOriCeve slOvNice Po analizi besedila Bohoriceve slovnice nam mnogo vec pove tudi njena naslovnica. Samo poimenovanje, pod katerim slovnico poznamo (Arcticae horulae succisivae de Lati­nocarniolana literatura), je v evropskem prostoru v 16. stoletju nekaj povsem posebnega; podobnega naslova nima nobena slovnica. Od dveh nemških naslovnic se Bohoriceva razlikuje tudi po tem, da je celotni naslov podan v latinšcini. Albertus (1573) je svojo v latinšcini pisano slovnico poimenoval Teut.ch Grammatick oder Sprachkun.t, torej v nemšcini, enako je Ölinger (1574) poimenoval svojo slovnico Underricht der Hoch Teut.chen Spraach. Clajus (1578) pa ima kakor Bohoric latinski naslov: Grammatica Germanicae linguae. Tudi drugod lahko spremljamo razlicne naslove slovnic ljudskih jezikov. Dubois (1531) na primer naslavlja svojo slovnico In linguam Gallicam isag.ge, una cum eiusdem Grammatica Latino-Gallica, ex Hebraeis, Graecis, et Latinis authoribus. Garnier (1591, prvi natis 1558) jo je naslovil Institutio Gallicae linguae, podobno tudi Pillot (1586, prvi natis 1550). Ramus (1590, prvi natis sredi 16. stoletja) naslavlja svojo francosko slovnico v latinšcini Grammatica Latino-Francica. Razlicnih poimenovanj za slovnice ljudskih jezikov je nasploh veliko, na primer:420 grammatica/gramatica/grammer/grammaire, institutio/institutiones/institution, methode/ methodus/method, praecepta/principios, traicté/traité/tretté, rudimenta, fondaments, ele­ con.ecro. Neque enim hoc munu.culum, vobis dedecori est futurum. Nam et nouum est et ad illu.trandam linguam Slavicam (quam cum multis gentibus et regnis communem nos habere et .citis, et ex vera mea narratione praecedenti, intelligere perfacile potui.tis) profuturam. Deinde cum Bulla Aurea Electorum filijs, Slavicam di.cendi linguam neceßitatem imponat. Vos etiam, ut eam illu.tretis, .ingulari ornamento vobis futurum id e..e, vobis per.uadetis, Ve.tris vero homi­nibus, quorum e.tis haereditaria .ucceßione fidi poime / nej futuri, hac in re e.tis calcar addituri, vt po.thac in hoc elaborent, vt quam cultißime et rectißime .cribant, et .cripta ip.a Slavica legant, oblatamque divino nutu, in aeditis iam Biblijs Slavicis, occa.ionem, non .int neglecturi: Verum plebei etiam homines ue.tri, brevi tempore, in percipiendis Elementis Slavicis, in .umpto, in tan-tum .int profecturi, ut, expeditius, .ua lingua, .acra Biblia et legere et intelligere facile queant, Quam rem vnicam cum .pectauerim, atque hunc qualemcunque .u.ceperim laborem, vt videlicet hoc, quod dixi, apud plebejos quoque homines efficerem: .ic vos illu.tres atque ingenuj Iuvenes po.teritatis optima pars .pesque, post deum, optima, nequaquam in vobis de.iderari patimini, quin no.tra etiam lingua confiteatur Domino.« 420 Kot gradivo so mi služile vse dostopne slovnice in spisek virov v Padley (1988: 488–513). menti/elemens, introductorie, regole (grammati­cali)/regulae/rules, exercitium puerorum gram-maticale, eleganze, osservationi/osservazioni, introductiones/introductorium, ars grammatices ipd. Izraz literatura, ki ga rabi Bohoric in s kate-rim slovnicarji oznacujejo (tudi) slovnice,421pa se v slovnicah ljudskih jezikov ne pojavlja. Tudi »proste urice« so izraz, ki ga domala ne zasledimo. Edino gramaticno delo, ki omenja tudi »proste ure«, je (v istem kraju kot Bohoric!) izdal A. de la Faye (Horarum subcisivarum liber secundus … de methodo addiscendi linguam Gal-licam, Wittenberg, 1611), a ker je to delo izšlo precej pozneje, bi lahko govorili zgolj o Bohori-cevem vplivu in ne obratno. Res pa je, da »proste zimske urice« niso glavna sestavina naslova, kakor bi lahko sklepali po tradicionalnem navajanju slovnice. Osnovni naslov slovnice je (kar je razvidno tudi iz velikosti crk) De latinocarniolana literatura, torej: O la-tinskokranjski slovnici oziroma Latinskokranjska slovnica. Izraz literatura je resda problematicen za prevajanje, a glede na kontekst je pomen na naslovnici jasen. Bohoric v uvodu v svojo slovnico govori (BH 1584: **2b–**3a), da je po navodilu komisije skušal najprej napisati samo pravopis (in to pove z dvema latinskima besedama = ortographia, literatura), nato pa je posnel pravila tudi za ostale dele govora in jih spravil v red. Nastala je torej slovnica, ki jo Bohoric v uvodu enkrat imenuje grammatica in drugic literatura. Bohoric poleg tega tudi poudarja, da je želel pravila zbrati v nekakšen methodus (slovnicni prirocnik) in narediti kranjsko slovnico (Grammaticam Carniolanam). Prevajanje izraza literatura kot »pisava«, kar zasledimo v strokovni literaturi od slovenske­ga prevoda (Toporišic 1987) dalje, je sicer teoreticno možno, a glede na dejstva napacno. Kaj torej pomeni naslov? Gre za latinskokranjsko slovnico (Latinocarniolana literatu­ra), ki je napisana v prostem casu pozimi (arcticae horulae .ucci.ivae), torej v kratkem casu pred izdajo (o tem pricajo tudi razpoložljivi podatki o nastanku slovnice). Taka opomba na zacetku ima v vsakem primeru predvsem vlogo izraza skromnosti. Slovnica je napisana v latinšcini in govori o kranjskem jeziku, zato se imenuje Latino-carniolana, podobno kot ima Petrus Ramus naslovGrammatica Latino-francica za slovnico francošcine, napisano v latinšcini. Nadalje nas naslov opozarja, da je slovnica prirejena po 421Iz 16. stoletja mi je bil dostopen na primer Curius Lancilotus Pasius Ferrariensis: Non vulgaris li­teraturae libri VIII (= De litteratura non vulgari, Neljudska slovnica), Argentorati: Schurius, 1511 (prva izdaja 1504). Gre za zelo obsežno latinsko slovnico (navedena izdaja obsega 418 strani) v 8 knjigah, ki se dotikajo vseh poglavij slovnice (etimologija, skladnja, ortografija itd.) in retorike. Navaja vecino latinskih anticnih slovnicarjev, pozna pa tudi sodobnike (npr. Gaza). V antiki rabijo izraz litteratura v pomenu slovnica Varon, Kvintilijan, Avguštin in drugi. Problema sta se dotaknila tudi Pogorelec (1984: 211), ki predlaga prevod »pisanje« ali »jezik«, in Renko (1984: 8), ki predlaga prevod »pismenost«. vzoru latinskega jezika (ad Latinae linguae ana­logiam accommodata), da je torej spisana na pod-lagi latinskega slovnicarskega izrocila. Iz te slovnice se tudi zlahka opazi (facile deprehenditur) podobnost (cognatio) obravnava­nega kranjskega (torej slovenskega) jezika z dru­gimi slovanskimi jeziki: možovitskim, rutenskim, poljskim, ceškim in lužiškim, obenem pa tudi z dalmatskim in hrvaškim (Mo.hoviticae, Ruteni­cae, Polonicae, Boëmicae et Lusaticae lingvae, cum Dalmatica et Croatica). Še enkrat izpostavi-mo poudarek: gre za slovnico slovenskega jezika, ki je zaradi podobnosti znotraj slovanskih jezikov uporabna tudi širše. Prav zaradi širše uporabnosti je tej slovnici spredaj dodanih nekaj tabel (praemittuntur his omnibus tabellae aliquot), ki podajajo cirilski in glagolski, znotraj tega pa tudi rutenski in možo­vitski pravopis (nacin pisave). Teh pet tabel je formalno locenih od ostalega besedila, kar smo v poglavju 3.4.5 tudi utemeljili. Na naslovnici nato sledi Bohoricev podpis, izrek V.aki jesik bode Boga .posnal v šestih jezikih422 ter kraj in leto izdaje. 422 O cemer vec v poglavju 5.1.6. 4 MALA SLOVNICA ŠTIRIH JEZIKOV V MEGISERJEVEM SLOVARJU IZ LETA 1592 Megiser je svojemu štirijezicnemu slovarju (MD 1592) dodal Appendix, ki ga je poimeno-val Primeri nekaj sklanjatev in spregatev (Exempla aliquot declinationum et coniugationi-um). Tak dodatek slovarju, ki za tedanje slovarje (ti so sicer bralcem pogosto prinašali razne »dodatke«) tudi nasploh ni obicajen, je za nas še toliko zanimivejši, ker kljub svoji kratkosti predstavlja drugo slovnico, ki obravnava (tudi) slovenski jezik. Mala slovnica štirih jezikov (nemškega, la-tinskega, slovenskega in italijanskega) prinaša paradigme sklanjatev in spregatev treh skupin pregibnih besed: imen (skupaj s cleni), zaimkov in glagolov: takšne, od nepregibnih oblik locene obravnave smo vajeni že vse od antike. Za razliko od Bohoriceve slovnice so Megi­serjeve paradigme strogo omejene na najnujnejše podatke o pregibanju besed in ne prinašajo teore­ticnih opisov. Njihov namen je predvsem prakti-cen: podati osnovne podatke o vedęnju besed, ki spreminjajo prvotno obliko, kakor je navedena v slovarju. Tako je povsem logicno, da slovnica ne zaje-ma nepregibnih oblik (ki jih najdemo v slovarju) in deležnikov (ki se sklanjajo enako kot pridev­niki). Megiserjeve paradigme so pomembne tudi zato, ker nam še jasneje prikažejo tedanji pogled na opisovanje sklanjatev in spregatev, kakor smo ga opisovali v poglavju o Bohoricevi slovnici. V tej mali slovnici namrec še ocitneje pride do izraza težnja po opisu skupnih znacilnosti in po izogibanju razlikam v posameznih jezikih. Kot bomo videli v nadaljevanju, paradigme niso izbrane nepremišljeno in na nek nacin upoštevajo znacilnosti vseh štirih obravnavanih jezi­kov ter se jim prilagajajo. Ta kratki dodatek zato predstavlja tudi enega prvih premišljenih poizkusov primerjalne slovnice vec jezikov. Iz kakšnih vzgibov in pod cigavim vplivom je nastala omenjena slovnica? Megiserja je že v mladosti navdušila misel, da bi opisal dvainsedemdeset poglavitnih jezikov in narecij sveta. Povod za Megiserjevo navdušenje je skoraj gotovo predstavljalo delo Mithridates Conrada Gesnerja (Gesner 1555), ki je opisovalo »vse« tedanje svetovne jezike. V uvodu v MT 1603, ki je koncni rezultat te mladostniške želje, Megiser pravi: »Pred mnogimi leti, ko sem bil skoraj še mladenic, sem zacel za lastno uporabo sestavlja-ti Prirocnik ali nekakšen Uvod v dvainsedemdeset poglavitnih jezikov in narecij vsega sveta; pri tem sem mislil na to, da bi to delo kdaj zagledalo luc sveta.« Delo je nameraval razdeliti na dva dela: »In sicer sem ga razdelil tako, da prvi del vsebuje navodila – pravopisna navodila o po­sebnih znacilnostih posameznih jezikov in narecij, navodila o pravilnem nacinu pisave in izgovorjave, kakor tudi etimološka in sintakticna navodila, o nacinu pregibanja besed in izrazov in o njihovem medsebojnem povezovanju. Drugi del – to pa je ravno slovar, ki ga zdaj objavljam – pa vsebuje samo primere posameznih govorov, kolikor mi jih je bilo kdaj znanih. /…/ Zaradi gmotne stiske in težav (kajti izdelava tiskarskih znakov in nabava figur bi sprico tako razlicnih jezikov in pisav terjala previsoke stroške) sem mo­ral izdajo prvega dela, ki sem ga omenil, za sedaj odložiti« (Stabej 1977: xvii, prevedel Kajetan Gantar). Megiser si je torej ob svojem slovaropisnem delu vzporedno prizadeval tudi za slov­nicni opis jezikov, s katerimi je prišel v stik. Paradigme, kot jih beremo na koncu MD 1592, pa niso nic drugega kot v navedenem odlomku omenjena »etimološka navodila o nacinu pregibanja besed in izrazov«. Drobna Megiserjeva slovnica v MD 1592 v dosedanji literaturi ni bila deležna vecje pozornosti. Kopitar (1808: 435) pravi o njej naslednje: »Na zadnjih dveh polah [slovarja] so Exempla aliquot Declinationum et Conjugationum, brez orodnika in mestnika, celo brez dvojine, ki jo je podal že Bohoric.«423 Tudi Ramovšu (1971: 223) se v rokopisni Zgodovini slovenske slovnice zdijo Megiser­jevi »slovniški odlomki« nepomembni: »Kakor Bohoriceva slovnica, tako so tudi drugi prvi gramatikalicni poizkusi ostali osa­mljeni, pozabljeni in bili brez vpliva. Mislim tudi na slovniške odlomke Megiserjevega slovarja (l. 1592), ki stoje še mnogo za Bohoricem, ker jih je pisal prvic nedomacin in drugic, ker se naslanjajo na narecje, ne književni jezik.« Podobno kot Kopitar pišeta tudi Lägreid (1967: vi–vii)424 in Lukman (1933: 86).425 Mnogi drugi, ki pišejo o MD 1592, slovnice ne omenjajo. 423 »Das Dictionarium ist gerade ein Alphabet stark: auf den letzten 2 Bogen sind Exempla aliquot Declinationum et Conjugationum, ohne den Instrumental- und Local-Casus, sogar ohne den Dual, den doch Bohorizh schon gegeben hatte.« 424 »Dem Wörterbuch fügt Megiser eine kleine, 30 Seiten umfassende, Grammatik bei: »Dictionarii quatuor linguarum Hieronymi Megiseri, Appendix. Exempla aliquot declinationum et conjugati­onum.« Dieser Anhang enthält einige Declinations- und Konjugationsbeispiele, die Megiser der Grammatik von Bohoric entnommen hat, wobei er allerdings den Instrumental und Lokativ au­släßt, sowie den Dual, den Bohoric anführt.« 425»Megiser je iz Bohoriceve slovnice izpisal tudi primere za sklanjatev in spregatev.« 4.1 NOMEN – IME (MD 1592: Y 1A–Y 3B) Na prvi pogled nam gornja izbira primerov in razporeditev »sklanjatev« deluje nenavadno, vendar moramo upoštevati možnosti in predvsem omejitve, ki jih je Megiserju nalagal so­casni opis paradigem štirih jezikov. Ocitno je, da je Megiser izpušcal vse paradigme, ki ne bi bile izvedljive v vseh štirih jezikih: 1. dvojino slovenskih imen je izpustil, ker je nimajo preostali trije jeziki; 2. paradigmo samostalnikov srednjega spola je izpustil, ker je nima italijanšcina; 3. ker je pri paradigmi samostalnikov izpustil samostalnike srednjega spola, pri para­digmi pridevnikov navaja zgolj primer za moški spol. Izpustil je tudi clen ob latinskih imenih, kar je bilo vsekakor zavestno dejanje pod vplivom tedanjih modernejših latinskih slovnic. Enako zavestno je (verjetno pod vplivom Bohoricevih rešitev v slovnici) pustil clen ob slovenskih sklanjatvah. Da bi clen ob latinskih primerih izpušcal zaradi pomanjkanja prostora, ni verjetno, saj deli slovenske in italijanske primere na dve vrstici, latinskih pa ne, ceprav bi jih glede na razpoložljivi prostor lahko. Azakaj navaja Megiser po dve paradigmi za moški in po dve za ženski spol? Gotovo ne zaradi italijanskih primerov, saj je paradigma besede il signore identicna s paradigmo il padre, paradigma la signora pa s paradigmo la madre. Latinšcina locuje pet deklinacij, tako da v tem primeru tudi ni bila merodajna. Bohoric locuje v BH 1584 paradigme glede na spole in Megiser prevzema tako Bohoricev primer za moški (ta ozha) kakor tudi ženski spol (ta mati). Za dodatna dva primera se je tako najverjetneje odlocil zaradi nemške situacije. Primera der Vatter in die Mutter namrec ne pokrivata vseh deklinacij, kakor so jih opisovali tedanji nemški slovnicarji. Megiser se pri tem ni mogel ozirati na Clajevo slovnico (Clajus 1578), ki locuje sklanjatve podobno kot Bohoric glede na spol, ampak je imel najverjetneje pred ocmi Albertovo (1573: F 8a–G 5b) ali Ölingerjevo (1574: 55–72). Po Albertu bi na­mrec der Vatter spadal v drugo sklanjatev, die Mutter v tretjo, dodana primera der Herr in die Fraw pa v prvo sklanjatev. Podobno sodita der Herr in die Fraw v prvo sklanjatev pri Ölingerju, ki celo navaja polni paradigmi teh dveh besed z latinskim prevodom (Ölinger 1574: 56–57). Kar se tice tedanjega pogleda na nemški sistem sklanjatev, ni Megiser izpu­stil prav nicesar! Res pa je, da je Megiserjeva paradigma imen ta go.pud in ta gospa do te mere razlic­na od paradigme imen ta ozha in ta mati, da se nam lahko kot utemeljena kaže tudi izbira slovenskih primerov. V dodanih primerih bi lahko brali celo nekakšno skrito kritiko Bo-horicevih paradigem. Vendar moramo Bohoricu v bran povedati vsaj to, da je sklanjatev gospud, gospudi itd. vse do DB 1584 in ponekod pri slovenskih protestantih tudi dlje tekla vzporedno ob sklanjatvi gospud, gospuda itd. (tako sklanja denimo DB 1578). Paradigma besede gospa pa je v celoti netipicna in zato malo primerna kot zgled. Paradigmi ta ozha in ta mati se v celoti naslanjata na Bohoricevo predlogo, kar vidimo predvsem iz dvojnic. Megiser jih je vecinoma upošteval, izpustil je le rod. mn. ozhet in ozhov, loc. mn. ozhetov, ozhet in ozhov ter rod. mn. mater. Edina prava razlika med Boho-ricem in Megiserjem je loc. mn. od tih materih pri Megiserju. Paradigmi ta gospud in ta gospa, ki ju pri Bohoricu ni, nimata nobenih dvojnic, ceprav bi jih – kot sem že omenil – lahko imela. Tožilnik ta gospa je napaka. Sklanjatev clena pri Megiserju sledi Bohoricevi z enim samim odstopanjem: zgolj pri sklanjatvi ta gospa rabi dajalnik ednine tej namesto ti, ki ga sicer rabi pri sklanjatvi ta mati. Sklanjatev pridevnika je predstavljena samo z moškim spolom, najverjetneje spet zato, ker srednjega spola zaradi italijanšcine ni moglo biti, moški in ženski spol pa se v nemšcini, ce izvzamemo dolocni clen, razlikujeta le v dveh oblikah. Za takšne prikaze netipicna je združitev prikaza stopnjevanja pridevnika s prikazom sklanjanja. Kar ne moremo se znebiti obcutka, da je Megiser s tremi stopnjami pridevnika skušal nadomestiti (pricakovane) tri spole pridevnika. 4.2 PRONOMEN – ZAIMEK (MD 1592: Y 4A–Y 6B) Zaporedje sklanjatev zaimkov pri Megiserju ne sledi v celoti ne Bohoricu ne zaporedju v kateri od nemških slovnic ali Donatu, vendar je razlika samo v drugacni poziciji zaimka hic in v tem, da manjkajo osebni svojilni zaimki in sestavljeni zaimki – torej tisti, ki jih lahko sklanjamo tudi na podlagi prej navedenih paradigem. Razlik med Bohoricevimi in Megiserjevimi paradigmami je tako malo, da lahko skle­pamo, da je Megiser z razmislekom sledil Bohoricu. Pri Megiserju glede na Bohorica: • manjkata okrajšani tožilnik me in te v slovenšcini, • manjka povratni osebni zaimek .ebe, • ni oblike od tih i.tih za locilnik srednjega spola množine, ampak ima za vse spole od tehi.tih. Poleg tega navaja Megiser zvalnik za razliko od Bohorica samo takrat, ko oblika de­ jansko obstaja (v latinšcini): torej zgolj pri osebnih zaimkih za drugo osebo: tu (ti) in vos (vi). Pri Megiserju je še bolj kot pri Bohoricu ocitna razlika med clenom ta (der) in kazal­nim zaimkom leta (di.er), saj Megiser kazalni zaimek leta – di.er sklanja v celoti, Bohoric pa le omeni njegov obstoj (BH 1584: 83): »Slovenci namrec rabijo zaimke ta, tai.ti, vni kot kazalne zaimke, kadar jim predpostavijo clenico le.«426 Sklanjatev zaimka leta pri Megiserju sicer sledi Bohoricevi sklanjatvi clena ta, le da so oblike za tri spole – kakor tudi sicer pri zaimkih – navedene skupaj za vsak sklon (spet zaradi italijanšcine, kjer bi manjkala oblika za srednji spol). 426»Vtuntur etiam Slavonici pronominibus, ta, tai.ti, vni, pro demon.tratiuis, praepo.ita illis, parti­cula, LE.« Odnos med slovenskimi zaimki in njihovimi latinskimi prevodi je pri Bohoricu in Megiserju enak, le da Bohoric navaja kot prevod zaimka on še latinski ille, Megiser pa ne, in da Bohoric zaimek kateri prevaja v nemšcino kot wer, Megiser pa ima nemško izhodišce welcher. 4.3 VERBUM – GLAGOL (MD 1592: Y 7A–Z 8A) Pri paradigmah slovenskih glagolov se Megiser zelo verjetno naslanja na Bohoriceve pa-radigme, ceprav je tudi tu v vrstnem redu samostojen (»optativ« stoji med konjunktivom prezenta in perfekta, pri Bohoricu pa pred obema), saj je vrstni red dobil s kombiniranjem razlicnih paradigem v štirih jezikih. Najlepše se Bohoricev vpliv kaže pri nacinu izražanja konjunktiva (subjunktiva) in optativa, ki ju slovenšcina sicer nima – tako kot ju nima tudi nemšcina. Megiser namrec rabi po Bohoricu kot znamenje za konjunktiv veznika aku ali kadar (Bohoric ima v paradigmah sicer dosledno samo aku, a dopušca tudi kadar), kot znamenje za optativ pa debi (Bohoric ima dosledno o debi). Toliko bolj zanimivo je, da nemški »konjunktivi« in »optativi« takih znamenj nimajo, ceprav so bila obicajno tudi v slovnicah nemškega jezika (ach ali wolte Gott das za optativ ter wie/als/wann/so/da itd. za konjunktiv). Ölinger (1574: 119) celo poudarja, da razlike med optativom ter konjunktivom ni – razen v vezniku. Kljub naslonitvi na Bohorica pa Megiserju kot izhodišcni jezik za tvorbo casov najver­jetneje služi latinšcina. To po eni strani lahko razberemo iz dejstva, da v slovenskem delu paradigem zaradi narave ostalih treh jezikov kar trikrat ponovi isto skupino oblik (sem bil, si bil itd.), saj ustrezajo nemškemu, italijanskemu in latinskemu imperfektu, perfektu in pluskvamperfektu. Po drugi strani pa so od posamezne latinske besede odvisni tudi pomeni v drugih je­zikih: latinski glagol scio Megiser na primer prevaja s po dvema ustreznicama v nemšcino in slovenšcino (ich weiß/ich kann, snam/veim), latinski glagol eo pa v slovenšcino, deloma tudi v italijanšcino (grem/hodim, vo/vado). Skratka, lepo tecejo le latinske paradigme. Dokaj nenavaden je izbor primerov. Vtako zgošceni zbirki paradigem primeri ponava­di niso izbrani brez premisleka – Megiserjevi primeri pa so nanizani navidez brez glave in repa. Pa vendar se moramo vprašati, po kakšnem kriteriju so bili primeri izbrani: je skušal Megiser podati pregled spregatev? Slovenski primeri ne sledijo Bohoricevim v BH 1584, nemških pa ne najdemo kot osnovne primere v nobeni od omenjanih slovnic in tudi v nobe­nem od pregledanih dvojezicnih donatov. Italijanski slovnicarji locujejo obicajno dve (Alberti, Fortunio, Dolce), tri (Trissino) do najvec pet spregatev (Giambullari)427in prav zaradi razlicnih rešitev v slovnicah s pomocjo italijanskega stolpca težko oblikujemo kakršno koli razlago. Naše mnenje je, da italijanski stolpec na izbiro primerov ni imel posebnega vpliva. Tudi nemški slovnicarji spregatev v današnjem pomenu niso poznali428 ali pa so jih locevali vec ter drugace, kot jih najdemo pri Megiserju.429 Locen pregled nam torej ne da nobenih rezultatov. Ce gledamo izbor primerov v vseh jezikih hkrati, pa dobimo zanimivo kombinacijo: slovenšcina nemšcina latinšcina primeri pomožni glagol pomožni glagol nepravilni glagol (verbum substantivum) jest sem (ich bin, sum, io sono) 1. spregatev pomožni glagol 2. spregatev jest imam (ich hab, habeo, io ho) 3. spregatev 1. spregatev jest lubim (ich liebe, amo, io amo) 2. spregatev nepravilni glagol zhem/ozhem (ich will, volo, voglio) 1. spregatev/ 2. spregatev 4. spregatev snam/veim (ich weiß/ich kann, scio, so) nepravilni glagol z bistveno razlicnimi osnovami/ 3. spregatev nepravilni glagol (deloma po 3. spregatvi) grem/hodim (ich gehe, eo, vo/vado) 427O tem natancneje tudi v opombi v Giambullari [= Bonomi] 1986: 42. 428Albertus (1573: H 6b–H 7a) locuje samo eno konjugacijo, Clajus (1578: 113–114) tri konjugacije: aktivno, pasivno in konjugacijo, ki ni ne eno ne drugo (gre bolj za delitev glagolov po nacinu). 429 Ölinger (1574: 96–97) locuje kar štiri: s predzadnjim zlogom infinitiva 1. na -ei, 2. na -in, 3. na -ie-/-au-/-ä-/-e-, 4. na ostalo. Od tega najdemo pri Megiserju tri, a s popolnoma drugacnimi primeri, kot bi jih želel Ölinger. Nemški glagoli so predstavljeni s pomožnikoma sein in haben ter nekaj drugimi gla­goli. Italijanski glagoli (ki jih v preglednici ne navajamo zaradi bistveno razlicnih obravnav v tedanji literaturi) so prav tako predstavljeni s pomožnima glagoloma essere in havere, ki jim sledijo amare, volere, sapere, andare. Prvega slovnicarji obicajno uvršcajo v prvo ko­njugacijo, ostali trije primeri pa so nepravilni glagoli, ki jih razlicni slovnicarji obravnavajo razlicno. Zajete so vse Bohoriceve slovenske spregatve, slovenski pomožni glagol (ki je posebej spregan tudi pri Bohoricu v BH 1584) ter en nepravilni glagol z bistveno razlicnimi osnovami. Prav tako so zajete vse latinske spregatve, manjka samo cist primer za tretjo, ki pa ga »nadomešca« deloma nepravilni glagol eo. Zadnji primer je še posebej zanimiv z vidika slovenšcine. Megiser namrec pri oblikah futura ob obliki bom shil pripiše še obliko puidem, za katero izrecno pove, da je bolj v rabi (»sed v.itatius est puidem«). Tako pravilno opažanje je znak zelo dobrega opazovanja jezika in je obenem precej drzno dejanje, saj se oblika puidem itd. obnaša v nasprotju s siceršnjim sistemom. Kaže, da tudi pri izboru primerov za glagolske paradigme beremo pri Megiserju dobro premišljen kompromis med štirimi jeziki. Po vsem povedanem lahko Megiserjevo malo slovnico (oziroma »zbirko paradigem«) iz leta 1592 utemeljeno oznacimo kot drugo slovnico slovenskega jezika in prvo vecjezicno slovnico, ki vsebuje tudi slovenski jezik. Njene odmeve najdemo v slovnicnem uvodu v slovar Alasia da Sommaripe Vocabolario Italiano, e Schiauo (1607), z nekaj spremembami pa je bila ponatisnjena tudi v celovški izdaji Megiserja iz leta 1744. 5 MISEL O JEZIKU ZUNAJ SLOVNIC: JEZIKOSLOVNI DROBCI V NEKATERIH DELIH SLOVENSKIH PROTESTANTSKIH PISCEV Bohoriceva slovnica predstavlja do Megiserjevih slovarjev in pravkar obravnavane male slovnice v MD 1592 edino jezikoslovno delo slovenskih protestantskih piscev, ne pa edino, ki bi se ukvarjalo tudi z jezikoslovno problematiko. Vtem poglavju bomo skušali odgovo­riti na vprašanje, v kolikšni meri so se slovenski protestantski pisci spopadali s slovnicnimi vprašanji v preostalih delih ter kakšna jezikoslovna terminologija se je ob tem ustvarila v slovenšcini 16. stoletja. Primož Trubar, Abecedarium (1550) 5.1 OPISI JEZIKOVNIH VPRAŠANJ V delih slovenskih protestantskih piscev je mest, ki obravnavajo jezikoslovna vprašanja, zelo malo, zato so bila v dosedanji literaturi že mnogokrat navajana in komentirana. Še posebej natancno so bila komentirana mesta, ki govorijo o nastanku slovenskega knjižnega jezika.430 Naš pregled skuša predstaviti vsa mesta v slovenskih besedilih, nemških predgovorih ter nemških in latinskih pismih, kjer lahko najdemo jezikoslovnoproblematiko. Na njihovi podlagi bomo skušali prikazati, kateri jezikoslovni problemi so bili za slovenske protestant-ske pisce posebej pomembni, kateri pa jih nasprotno niso zanimali. 5.1.1 CrkOpis iN Opisi izgOvOra pOsamezNih glasOv Povsem razumljivo je, da je bil v ospredju zanimanja opis izgovora posameznih crk in njihovih sklopov oziroma opis izgovora posameznih glasov. Razumljivo je tudi, da lahko take opise najdemo v Trubarjevih zacetnih delih in pri Krelju. Kakor je razvidno iz primerjave šestih Trubarjevih mest, kjer najdemo opombe o izreki crk, nikakor ni šlo za slucajno izbrane primere, ampak za domišljen koncept, v katerem je komentiral izgovor crk v, h in l ter izgovor samoglasnikov. Komentar je bil namenjen bralcem, ki so bili navajeni na branje nemških, latinskih ali italijanskih besedil, zato Trubar opozarja predvsem na razlike glede na omenjene tri jezike. V TA 1550: a 3a ta V. .koraj v.elei v.ezhetki inu na konzu v.ake be.ede .a an F. TC 1550: A 3a (Rupel 1966: 49) V navadno [zu Zeiten] kot mehki F ali grški vitta [ein lindes F oder Griechisch Vieta] TA 1555: A 1b ta V. .a pul F. zhe.tu TE 1555: B 3a ta V .a pul F. TT 1557: a 3b (Rupel 1966: 73) V za mehki F [ein lindes F] TA 1566: ta v. kadar od.preda .toy, .a en mekak f. Opis izgovora crke v moramo razumeti predvsem v smislu, da jo mora bralec brati kot soglasnik, na kar je bilo treba opozoriti zaradi nerazlikovanja med u in v v latinski (pa tudi nemški) pisavi. Crka u se je namrec izoblikovala v srednjem veku kot nekakšen pendant 430 Komentar teh mest zasledimo v vecini splošnih pregledov tedanje književnosti. Dober pregled in komentar teh mest najdemo pri Grdini (1999), ki komentira tudi predhodne obravnave. crke v. Zato je bila kot inicialka crka V brez konkurence, pod vplivom velikega V pa so rabili tudi mali v namesto u, praviloma na zacetku besede. Podobno so pisali tudi Nemci. Pri Luthru lahko denimo preberemo: vnd, von, toda: dauon.431 Zato Trubar tudi uporablja besede, kot so .koraj v.elei, navadno, zhe.tu, kadar od.preda .toy. Tudi Trubarjeva opazka, da gre za (tedanji novodobni) izgovor grške crke beta, ki so jo izgovarjali kot v (zato poimenovanje vita), nam pove le, da je šlo za soglasnik432 in da ni šlo za f (kakor so ga brali Nemci). Enako moramo razumeti izraz lindes F (blagi, mehki f) oziroma pul F, polovicni F. Cetudi bi danes pomislili, da je Trubar opisoval izgovor ene od današnjih položajnih variant [v], je mnogo verjetneje, da je zgolj spretno opisal soglasniški izgovor tedanje dvojice crk u/v (s poudarkom na tem, da ne gre za f). Ta izgovor pa je ozna-cil – tako bi rekli danes – kot »zveneco varianto« fonema f.433 H TA 1550: a 3a ta H. .a ch. TC 1550: A 2a (Rupel 1966: 49) H ostro [scharff] kakor Nemci svoj CH TA 1555: A 1b ta H. po lashku, oli koker ti Nemci, CH. TE 1555: B 3a ta H. .a CH. TT 1557: a 3b (Rupel 1966: 73) H za CH TA 1566: A 1b ta h. .a ch. Pri opisu izgovora crke h je želel Trubar predvsem poudariti, da ne gre za pridih (kakor denimo v nemšcini), ampak je njen izgovor oster kot pri nemškem ch. Podobno so tovrstni nezveneci mehkonebni pripornik h opisovali v tedanjih nemških slovnicah. Albertus (1573: A4a) na primer piše: »C [v gotici] je latinski c. Zelo pogosto se rabi s pridihom [h] in tedaj velja enako kot grški x, izgovarja pa se kot x ali g, npr. gleich (podoben).«434 Enako opisuje izgovor glasu h tudi Bohoric (BH 1584: B 5b). L TA 1550: a 3a ta L. debellu TC 1550: A 2a L vcasih trdo po ogrsko ali bezjaško [grob auff Vngrisch od Bisyakhisch] TA 1555: A 1b (Rupel 1966: 49) ta L. zha.i debelu po Be.iashku TE 1555 / TT 1557 / TA 1566 / Opis izgovora crke l najdemo samo v prvih treh Trubarjevih delih in pri Bohoricu. Iz­raz debel je dobesedni prevod latinske oznake za trdi l (crassus). Nemšcina, italijanšcina in latinšcina takega glasu ne poznajo, poznal pa ga je Trubar – kot pravi sam – iz (govorjene) »bezjašcine« in madžaršcine. 431Prim. Ahacic (2006). 432 V gršcini se izgovarja beta kot ustnicnozobni v. 433 O razmerju zapisa v in u gl. tudi Novak (2006). 434 »C est c latinum, saepissime assumit aspirationem, et tum idem valet quod x graecum, pronunci­ atur etiam ut x vel g, gleich similis.« samoglasniki TA 1550: a 3a te .tymouce po tei .hegi na.higa Je.ika .e nauadite i.rezhi / Vy vei.te de te .tymouce v.ah Je.ig oli de.hella dregaci i.gouori TC 1550: A 2a (Rupel 1966: 49) samoglasnike pa po posebnosti našega jezika [die vocal nach aigentschafft vnserer sprach] TA 1555 / TE 1555: B 3a Inu de .e ty Stymouci Isreko, po shegi nashiga Ie.iga. TT 1557: a 3b (Rupel 1966: 73) samoglasnike in zloge Sha, Zha, Ish, Ozh in podobno po nacinu in šegi našega jezika TA 1566: A 1b te Stymouce, koker nash Ie.ik pela Še posebej je zanimiv opis izgovora samoglasnikov. Trubar namrec zanje ne poda­ja podrobnega opisa izgovora, ampak vztrajno poudarja, da jih je treba izgovarjati, kakor zahteva narava slovenskega jezika – merodajen je govor in ne zapis. Nasploh je Trubar, kar se tice zapisa posameznih besed, dajal najmanjši poudarek prav zapisu samoglasnikov. Zavedal se je namrec, da »štimovcev« ne govori razlicno samo vsak jezik, ampak tudi vsaka dežela in konec koncev vsak slovenski govor. Enako navodilo kot za branje samoglasnikov podaja Trubar tudi za branje šumnikovc, ž, š. Za njihov izgovor spet ni temeljnega pomena zapis, ampak jih je treba brati po »nacinu in šegi našega jezika«. To v praksi pomeni, da lahko enak zapis izgovorimo razlicno ali razlicnega enako (kar še posebej velja za soglasniške sklope s šumniki). Krelj v edinem odlomku, ki opisuje izgovor posameznih crk v njegovem crkopisu (KPo 1567: B 3a), poda predvsem kratek opis razlik med svojo in Trubarjevo pisavo, na­menjen predvsem slovnicno manj ucenim. Na prvi pogled podobno kot Trubar opozarja, da bo pravi izgovor pisave prišel z branjem. Tako poda naslednje opazke:435 - ch se bere kot nemški ali Trubarjev zh, - s kot .., - c kot c (in ne kot k kakor ponekod v latinšcini), - razlika med s in . ter sh in .h bo razvidna iz samega branja, - nadcrkovnih znamenj ni potrebno upoštevati (saj bo izgovor crk, nad katerimi stojijo, razviden sam po sebi ob branju). Vendar pa je Kreljev in Trubarjev koncept crkopisa teoreticno nasproten. Trubarju je Kreljeva težnja po zajetju vseh glasov s posebnimi crkami ali crkovnimi sklopi docela tuja; teorija je pri Trubarju manj pomembna od estetskega vidika.436 Pomembno mu je, da je zapis estetski in da se ga da z vajo in rabo dobro prebrati. Temeljna misel za razumevanje Trubarjevega pogleda na oblikovanje crkopisa je tako gotovo naslednja (TT 1557: a 3b, Rupel 1966: 73): »Nemec, ki se sicer ni naucil nobenega drugega jezika in pisave razen nemškega, ne bo nikoli prav bral in izgovarjal latinšcine ali lašcine, ceprav bi bila pisana in tiskana z dobrimi nemškimi crkami; podobno tudi Lah ali Španec nemšcine ne. Tako se tudi slo­venski jezik nikoli ne bo dal pisati niti z latinskimi niti z nemškimi niti z grškimi crkami, da bi ga mogel Nemec, Lah ali Grk brati in izgovarjati, kakor ga govori in izgovarja rojeni 435»Zhŕrkom .e ne pu.tiirrati, kakor da bi ne bile, ch sa zh, . sa .., vzha.y beri. Inu c sa c, nekar sa k, taku .e ne bode.h .kusi nu .kusi ni.tar blasnil. To differencio alli raslotak mey s inu ., meiu sh inu .h, bode.h .am dobrň samerkal, Inu na.h iesik ozhe ga imeti.« 436To seveda ne pomeni, da se tudi za Trubarjevimi rešitvami ne skriva tehten teoreticni razmislek. Slovenec. Zato pravim kakor prej: pisanje in branje našega jezika je najbolj odvisno od vaje in rabe.« Humanisticno misel o pomenu estetskosti in prakticnosti crkopisa lahko pri Trubarju spremljamo na naslednjih mestih: TC 1555: A 2b Inu nom .e tudi sdy, de ta nasha slouenska be..eda .teimi latinskimi puh.tabi .e lepshe inu leshei pishe tar bere. TE 1555: B 3a Mi .mo, Bug uei, do.ti .mishlouali, skakouimi puhshtabi to nasho be..edo bi mogli prou, po tei Orthography, shtaltnu inu .a.topnu pi..ati, de bi preueliku puhshtabou oli con.onantou kani .illabi ne iemali, koker ty Peami inu drugi deio, kateru ie gerdu uideti. TT 1557: a 3b (Rupel 1966: 73) kljub grobemu in sikajocemu izgovoru ne potrebujeta toliko crk ali konzonantov v eni besedi in v enem zlogu, kakor mislijo nekateri Cehi in Bezjaki pismo 8. 3. 1560 (Rajhman 1986: 56) /.../ in hocem to dokazati, da je moja ortografija boljša in bolj citljiva kakor ceška, poljska ali bezjaška. vsak latinec, Nemec ali lah more moje pisanje tako brati in izrekati, da razume vsak slovenski poslušalec. Ceške ali poljske pisave pa ne more nihce razen njih brati, ker postavljajo prevec nepotrebnih soglasnikov v eno besedo ali zlog ter pišejo nešteto zlogov in cele besede brez samoglasnika. Postavljajo in izrekajo c kot z, cetudi za njim ni postavljen e ali i, temvec a ali o ali v. Zato hoce moj sodnik za zhlouik tj. 'clovek', postaviti chlouik; tega pa ne bo noben Nemec ne Latinec nikoli bral kot zhlouik ali tschlouik, temvec kot klouik ali hlouik itd. pismo 19. 3. 1560 (Rajhman 1986: 60) Prav tako tudi glede ortografije nikakor nima prav. Res je, Cehi cesto rabijo c za z. Besedo zhlouik pišejo takole: clowik. Jaz pa imam svojo ortografijo za boljšo od njihove, zato bom pri njej ostal. TA 1566: A 1b De preuezh, nepotrebnih puhstobou, koker ty Peami, Be.yaki inu Dalmatini vtu nashe Pi.mu ne perprauimo. Povsem ocitno je, da so bila Trubarju glavna vodila naslednja: - enostavnost, - estetskost, - cim manj crk za en glas, - cim vecja podobnost z znanimi nacini pisave (latinsko, nemško in italijansko). Trubarjeva pisava tako ni nedovršena, nedomišljena ali pomanjkljiva, kakor jo ocenju­jejo tisti raziskovalci, ki želijo izpostaviti pomen Krelja, ampak je dovršen sad svojega casa, v okviru katerega jo moramo tudi razumeti. Enako moramo razumeti tudi spremembe, ki jih je vpeljala mlajša generacija. S povsem drugacnega vidika je utemeljeval izgovor posameznih crk Krelj (KPo 1567: B 3a), ki si je kot izhodišce postavil »staro slovensko« abecedo in ji »proti postavil« latin­ske crke. Ce se je – razmišlja Krelj – že uveljavila latinska pisava, potem moramo: ».ai gledati, da .e latin.ki puh.tabi na me.to na.hih .tarih Sloven.kih, kolikčr ie mogoche, v'glihi mochi po.tavijo, Inu ta Orthographia dčrshi, katero na.higa iesika idioma inu na­tura potrebuie, nekar kakňr ôzhe v.aki v'.voij Va..i alli Me.tu imeti.« Njegovo merilo za pisavo zato ni bila estetskost, ampak zajetost opisa vseh glasov, kot jih zahteva proprietas linguae, narava jezika. Šlo mu je torej za zapis, ki bil fonološko doslednejši. Takole pravi: »Sato .ŕm .pred to .taro Abc. po imenih, inu pruti latin.ke puh.tabe po.tavil. Ako kateri Hčrvat.ko Pi.mo sna, da na. tim bulie sa.topi.« V nadaljevanju pa Krelj v veckrat navedenem mestu ni napadel samo Trubarjevega jezika, kakor je bilo že mnogokrat povedano in analizirano. Še vec: Krelj je med vrsticami oznacil Trubarjev pravopis za neuk, saj lahko vsak, ki ve, kaj je proprietas linguae in orto­grafija, zlahka usvoji in ugotovi uporabnost njegove pisave: »TI pak, kijr ne sa.topi.h, kai ie Orthographia, kai proprietas linguae, inu .i .e navadil na Go.pod Truberiovo Kran.chino, beri le precei leto pismo kakňr .ice druga bere.h: Tebi nei veliko, alli .kori nizh preminienu.« Ob taki sicer zelo spretno zakriti ostrini in tudi siceršnjih razlicnih pogledih na verski razvoj437ni presenetljivo, ce je bil Kreljev predlog crkopisa a priori zavrnjen.438Tako nima­ta ne Juriciceva ponovna izdaja Postile JPo 1578 ne Dalmatinovi deli DPa 1576 in DB 1578 vec razlike med u in v, niti med .h in sh. Bohoric je glavne Kreljeve popravke sprejel šele v BH 1584 (ter posredno v DB 1584) in jim dodal razlocevanje med i in j. Da je šlo pri uvedbi novega crkopisa dejansko za tehten premislek verjetno celo vecje­ga števila ljudi, nam prica tudi besedilo Bohoriceve Otrocje table iz leta 1580.439 Didakticna narava besedila (morebiti celo z abecedo na zacetku) je Bohorica na vsak nacin silila k premisleku o pisavi. Avendar se pisava v Otrocji tabli bistveno razlikuje od poznejše boho­ricice. Crke j tu Bohoric še ne pozna, pac pa rabi y za [ji],440 prav tako rabi isti znak sh za [š] in [ž], v oziroma u pa rabi (glede na to, da gre za kratko besedilo) zelo nesistematicno: tako ima tvoiga, po.vezhuiesh, Sveto, vendar tudi tuoiga, tuoio, hualimo, [niego]ue. O Kreljevem neposrednem oziroma takojšnjem vplivu na Bohoricevo pisavo moramo tako govoriti z doloceno previdnostjo. 5.1.2 OBLIKOSLOVJE Mesto, kjer se Trubar dotakne oblikoslovnih vprašanj, je eno samo (TC 1550: A2a–A 2b; Rupel 1966: 49, prevod priredil avtor monografije): »[Naš jezik] rabi malo clenov [Articulos] in za predloge [zu den Prepositionibus] eno samo crko, kakor Ozha (tj. der Vater) – Kozhu (tj. zu dem Vatern), Nebu (tj. der Himmel) – Vnebi (tj. in dem Himmel),Nam (tj. uns) –Knam (tj. zu uns), Jogri (tj. die Jünger) – Sio­gri (tj. mit den Jüngern) itd.« Trubarjevo opombo, da slovenski jezik rabi malo clenov, moramo razumeti v konte­kstu vzporejanja rabe clena v tedanji slovenšcini in tedanji nemšcini. Slovenski protestant-ski pisci sicer v nasprotju s stanjem v današnji slovenšcini rabijo veliko clenov, vendar jih (tedanja) nemšcina rabi še bistveno vec. Trubar (podobno kot kasneje Bohoric) to predsta­vlja kot prednost slovenšcine, saj je s tem bližja latinšcini. 437Kritika pravopisa jebila do neke mere celo krinka za kritiko verske usmeritve Trubarjevih knjig, ki ni ustrezala Kreljevemu flacijanizmu (Grdina 2007). 438Trubar je v TT 1581–82 (Rupel 1966: 278) glede tega povsem jasen: »Pušcam tudi prejšnji pra­ vopis, ker lahko vsakdo, ki ne zna slovenskega jezika, tako bere, da ga vsak slovenski kmet s poslušanjem dobro razumeti utegne.« 439 Njegovo avtorstvo ni dokazano, lahko pa recemo, da je skoraj gotovo (Kidric 1924c: 127–128). 440Tako pisavo je Škrabec sicer pripisoval Dalmatinu (npr. yšcem) (JD 3: 533), ko je dokazoval, da je bil tedaj j pred samoglasnikom pravi soglasnik. Podobno vidi odliko slovenšcine v »gospodarni« rabi predlogov, ki obsegajo eno samo crko (k, v in z), v cemer spet lahko spremljamo vec kot ociten humanisticni odnos do zunanje pisne podobe jezika. Slovenski primeri samostalnikov in zaimkov s predlogi so namrec lepše umerjeni kot nemški. 5.1.3 SKLADNJA Mesto, ki se nanaša na razlicno skladnjo nemškega in slovenskega jezika, najdemo v nemškem uvodu v TC 1567 (a 3b–a 4a; Rupel 1966: 191), kjer Trubar pravi, da je katekizem sestavil po nemško in slovensko, da bi se naša mladina iz njega ucila tudi branja in razume­vanja nemškega jezika, in sicer »ne glede na to, da se konstrukcija povsod ne ujema«. 5.1.4 RAVNI(NE) JEZIKA Pojmovanje razmerja med posameznimi ravn(ina)mi jezika lahko zaslutimo na dveh mestih pri Trubarju in Krelju. Trubar je v TC (1550: K 8a) ob razlagi vrst napak, ki jih lahko bralec zasledi, v nemšcini nanizal razmerje: »wörter« (besede), ».ylben« (zlogi) in »büch.taben« (crke). Pri Krelju najdemo podobno razmerje: stavki – besede – crke – nadcr­kovna znamenja (KPo 1567: B 2b): »Edan .entencie, drugi be.ede, tretij puh.tabe, zhetčrti tipfelne alli zhŕrke, peti ne vém .am kai .i, graial.«441 5.1.5 Jezik, NareCJe, gOvOr Zanimivo je tudi pojmovanje razmerij med jezikom, narecjem ter govorom in dolo-cevanje njihovih meja. Da bi ta razmerja lahko pravilno razumeli, pa si dovolimo kratek ekskurz o problematiki tedanje identifikacije posameznih jezikov, kakor jih pojmujemo danes. Medtem ko je bilo denimo v 16. stoletju povsem jasno, kaj je latinski, grški in hebrej-ski jezik, že zavest o nemšcini ni bila povsem enoznacna, zavest o tem, kaj je na primer slovenski jezik ter kaj so slovanski jeziki, pa se je sploh šele oblikovala. Za povprecno izobraženega (ki je bil za današnja pojmovanja seveda slabo izobražen) in za vse neizobra­žene ni bila razlika med posameznimi slovenskimi narecji nic manjša kakor razlika med posameznimi slovanskimi jeziki, kot jih pojmujemo danes. Prag znanja, ki se je pojmoval kot »razumevanje dolocenega jezika«, pa gotovo ni bil tako visok, da na primer znanje slovenšcine ne bi omogocalo tudi osnovnega obvladovanja drugih slovanskih jezikov. Že Sigismund Herberstein na primer pravi, da je slovenski jezik »isto kot rutenski in mosko­vitski« (Simoniti 1979: 217). Prednost, ki so jo imeli številni plemici slovenskega rodu v diplomatskih poslanstvih v Rusijo, kjer raba latinšcine ni bila mogoca, takšno razmišljanje še dodatno potrjuje.442 441Za izraze prim. tudi poglavje 5.2. 442 V avstrijskih stikih z ruskim vzhodom so tedaj sodelovali diplomati – plemici, ki so prihajali v dvorno službo domala izkljucno s slovenskega ozemlja, kar je bilo zanje v tem oziru vsekakor relativna prednost. V stikih z Rusijo namrec ni bilo mogoce uporabljati latinšcine, ki je bila sicer v rabi ob tovrstnih misijah. Od slovensko govorecih so šli na diplomatske misije v Rusijo naslednji Mesto slovenšcine v oceh tedanjega evropskega intelektualca si bomo najlažje pred­stavljali, ce si ogledamo opis »ilirskega jezika« (De Illyrica sive Sarmatica lingua) v delu Mithridates Conrada Gesnerja (1555), ki opisuje »vse tedaj znane jezike«.443 Med tistimi, ki govorijo ilirski jezik, najprej omenja Moskovite, Slovence (Sclavi), Cehe, Poljake in Litvance. Ugotavlja, da je ilirski jezik od vseh najbolj razširjen (Gesner 1555: 52a) in se ne razprostira samo po vecjem delu Evrope, ampak sega celo do Azije. Imenujemo ga lahko tudi slovanski (Slavonica, Sclavonica), Nemci pa imenujejo tiste, ki govorijo ta jezik, Wen-den/Winden, jezik pa windisch (Gesner 1555: 52b–53a). Ker Gesner kompilira vec virov, na koncu po abecedi povzame vsa ljudstva, ki govorijo ilirski jezik.444 Slovenci so (deloma zgolj teritorialno) oznaceni z naslednjimi poimenovanji (Gesner 1555: 52b; 54b–55a): Kar­ni (Carni), Kranjci (Carniolani), Korošci vse do Drave (Carinthii usque ad Dravum), Is-trani (I.tri[i]), del Panonije (Pannoniae pars), Štajerci pod Gradcem (Stirii infra Gretzium), hkrati pa tudi Slovenci (Sclavi, Slavi).445 Takšne težave z identificiranjem jezikov so se seveda zrcalile tudi v zelo zabrisanih mejah med pomeni izrazov, kot so jezik, narecje in govor, ki so jih mnogokrat rabili v razmerju, ki bi ga danes oznacevali z 'jezikovna skupina' in 'jezik'. Gesner v omenjenem delu (1555: 1b–2a) razlaga, da je narecje (dialectus) »govor, ki kaže posebno znacilnost ali znacaj nekega kraja in prikazuje skupni znacaj naroda (gens). Grki poznajo pet razlicnih narecij svojega jezika: atiško, jonsko, dorsko, eolsko in petega skupnega. /…/ Mi smo upoštevali, da beseda dialectus ponekod enostav-no oznacuje govorjenje (sermo) ali govorjeni govor (oratio articulata) ali pa sam pogovor v vec besedah, drugje (predvsem pri slovnicarjih) pa znacilnost posameznega elementa ali vec delov nekega jezika, ki se razlikuje od skupnega jezika ali od drugih podobnih ali sorodnih jezikov.«446 Tako je torej velevala teorija. Poglejmo pa si primer, ki nam bo nazorno predstavil, (Simoniti 1979: 69–70): 1. goriški plemic Jurij Thurn (Della Torre, Jurij Delator), 1490 in ponovno 1491: viri nam pricajo, da je bil do neke mere kos rušcini; 2. Jurij Schnitzenpaumer, 1514, Ma-ksimilijanov legat, vitez žovneški in glavar na Ptuju; 3. že omenjeni Sigismund Herberstein, dve ruski poslanstvi: 1516–1518, 1526–1527; 4. Maksimilijan je leta 1518 zaupal pogajanja z rusko delegacijo, ki je prišla skupaj s Herbersteinom in ki jo je sprejel v Innsbrucku, trem slovenšcine vešcim pogajalcem – Herbersteinu, Radovljicanu Pavlu Oberstainu in Tržacanu Petru Bonomu; 5. podobno je Maksimilijan II. še v drugi polovici 16. stoletja prosil notranjeavstrijskega nadvojvodo Karla, naj mu prepusti svojega vicekanclerja Janeza Kobencla, barona Proseškega in Predjamske­ga, za diplomatsko misijo v Rusijo, ker zna slovensko. 443 Opis je kompilacija razlicnih zapisov o slovanskih jezikih in navaja tudi znani Herbersteinov odlomek, ki našteva slovanske jezike. 444Navajam jih v originalnem zapisu po abecedi: Abgazari/Abgazelli/Gazari, Ae.tui, Arben.es, Be.si/Bo.nen.es/Bo.na.ien.es, Bohemi, Boru.ii, Carni, Carniolani, Carinthii u.que ad Drauum, Ca.ubi/Ca..ubitae, Circa.i, Corali, Croati/Chroati, Culmii, Curi, Dalmatae/Delmatae, Dibrii, Epirotae, Gepidae, Hungari ad Vagum fluvium, Iapides, Iazyges, I.tri, Lituani, Liui, Lu.atii, Lygi, Macedones mediterranei, Maxobii/Mazobitae, Mei.i/My.ii, Moldaui, Moraui, Mordaci, Mo.chi/Mo.couitae, Nugardi, Obodritae/Obotriti, Ohulici, Pannoniae pars, Permi, Ple.couii/ Ple.couien.es, Podolii, Polabi, Poloni maiores et minores, Pomerani, Ra.cii/Ra.ci/Bulgari, Rugi, Ru..iani/Rutheni, Samogitae, Sarbi/Sorabi/Scruii, Sarmatae, Sclaui/Slaui, Sle.ii/Sile.ii/Sle.itae, Smolnen.es, Tran.iluani, Vandali/Vuandali, Veltae, Vilaci, Vuagrii, Vuinuli, Zadravani, Zagora­ni. 445Slovanski oziroma ilirski jezik enako obravnava tudi Megiser še na zacetku 17. stoletja (MTh 1603: )( 8b), skoraj gotovo po Gesnerju. 446Prevedel avtor monografije. kako tanke so bile v prakticnem opisovanju jezikov in zavesti (izobraženih!) piscev meje med izrazi jezik, narecje in govor. Vlatinskem uvodu, ki želi poudariti pomembnost sloven-šcine, Bohoric (BH 1584: *5a) govori o kranjskih ljudeh ali Slovencih (homines Carniolani .eu Slavi), ki so šele s Trubarjem dobili Sveto pismo v svojem narecju (dialectus). Nekaj vr­stic naprej pravi, da lahko zdaj tudi Kranjci in Slovenci vidijo, kako govorijo svetopisemski junaki v kranjskem jeziku (Carniolana lingua) (BH 1584: *5b), in še pozneje, kako upa, da bo sam pripomogel k pravilnejšemu govorjenju in pisanju kranjskega govora (sermo) (BH 1584: **3a). Slovenšcina je tudi del slovanskega jezika (Slavica lingua/genus dicendi) (BH 1584: *7a, *8a), saj ima ta slovanski/slovenski jezik pac nekaj razlockov v izgovarjanju in pisavi pri številnih narodih, ki ga govorijo (BH 1584: *8a) – podobno kot na primer »Bel-gi« govorijo nemško. Cirilski, hrvaški, rutenski, možovitski, ceški, lužiški ali vandalski in kranjski jezik (lingua) so tako hkrati tudi narecja (idioma) slovanskega jezika (BH 1584: 35). Tak pogled na odnose med jeziki, narecji, govori in jezikovnimi skupinami bi dandanes lahko imenovali »terminološka nedoslednost«, pri proucevanju virov o jezikovni situaciji pa moramo z njo racunati kot s »terminološko stvarnostjo«.447 Enak nacin razmišljanja, kot smo ga navedli pri Gesnerju in Bohoricu, lahko zasledi-mo tudi ob koncu 16. stoletja v Megiserjevem vecjezicnem slovarju (MTh 1603: )( 8b). Tam Megiser v peti tabeli uvodnega dela navaja slovanski/slovenski jezik (Sclavonica lingua), ki ima 21 (skupin) narecij, med njimi sicer tudi slovenska: kranjsko, koroško (karantansko), celjsko itd. – a hkrati tudi vsa druga slovanska narecja. Pa vendar v slovarju pri vecini slo­venskih besed zapiše kar kratico Sclav./Scla./Sclavon. (slovensko/slovansko). Takšne (lahko bi rekli kar sistematicne) nedolocenosti pri jezikovnih oznakah se mo-ramo zavedati tudi pri obravnavi razlicnih izjav slovenskih protestantskih piscev in biti do jezikovnih oznak slovansko, slovensko itd. ter jezik, narecje, govor vselej kriticni. Neja­snost pojmov so namrec v svoj prid veckrat uporabljali tudi tisti tedanji pisci, ki so se sicer zavedali razlike med slovenšcino in ostalimi slovanskimi jeziki ter med jezikom in narecji. Dolocen projekt je bilo pac lažje financirati, ce se je njegov avtor skliceval na uporabnost v širšem prostoru. Poleg tega je bilo tudi zavest o pomembnosti jezika lažje vzpostavljati tako, da so predstavljali slovenski/slovanski jezik kot enega vecjih in pomembnejših evrop­skih jezikov. Tak namen – zajeti cim širši krog naslovnikov – je bil vecinoma tudi iskren, v primeru Dalmatinove Biblije na primer podprt celo z vecjezicnim registrom besed. Vozadju pa vidi-mo enak miselni koncept kot pri prej navedenih avtorjih. Takole pravi Dalmatin v nemškem uvodu v DB 1584 (Rajhman 1997: 294):448 »In ker se naš kranjski jezik, ki sem se nanj kot Kranjec najbolj oziral, po posebnem svojstvu (mit einer sonderbaren eigenschafft) nekoliko loci od ostalih slovanskih/sloven­skih narecij (von den andern Windischen Dialectis), sem se potrudil s pravopisom (mit der Orthographia) in pisavo besed (schreibung der wörter) na drug nacin, predvsem z dodajanjem nekaterih besed ob robu (nanje sem opozoril z zvezdico) in zadaj v registru, da bi se ta moj prevod ne le na Kranjskem, Spodnještajerskem in Koroškem, ampak tudi v drugih omenjenih sosednjih slovanskih/slovenskih deželah (Windischen Landen) s pridom, kakor upam, mogel brati ter uporabljati za razmah jezika in za pospeševanje cistega nauka.« 447Izraz lingua Slavica/Slavonica itd. torej lahko oznacuje tako slovanšcino kot slovenšcino. Za do- sedanje obravnave tega problema, izcrpne primere ter poskus sistematizacije problema gl. Müller (2003). 448Prevod smo na nekaterih mestih spremenili in opremili z nemškimi izhodišcnimi izrazi. Se pa s pojavom knjižnega jezika pojavi tudi zavest o tem, kaj v vecji meri doloca jezik, kaj pa narecja in govore. Iz že mnogokrat navajanih mest, kjer govori Trubar tudi o razlikah znotraj slovenskega jezika,449 je razvidno, da slovenski knjižni jezik po Trubarju navzven dolocata predvsem izbira besedja in slog, medtem ko govore in narecja dolocajo predvsem razlike v naglasih in posameznih besedah.450 5.1.6 VPLIV BIBLIJE NA OBLIKOVANJE PREDSTAVE O JEZIKU IN JEZIKIH Biblija je tudi v slovenskem prostoru igrala temeljno vlogo pri oblikovanju predstave o jeziku in umestitvi slovenskega jezika med druge jezike evropskega jezikovnega Babi­lona. Kako so biblijske odlomke o jeziku sprejemali slovenski protestantski pisci, se nam najlepše kaže v nemškem uvodu v Biblijo Jurija Dalmatina (DB 1584) in v latinskem uvo­du v slovnico Adama Bohorica. Oba se po eni strani tesno naslanjata na izrocilo splošnih evropskih teoloških pojmovanj o genezi jezikov in njihovi zgodovini, po drugi strani pa se naslanjata na mesta, ki jih je nakazal že Primož Trubar v glagolskih Artikulih (1562; Rupel 1966: 154–155). Odlomkov, ki se v Bibliji neposredno dotikajo jezikovnih vprašanj, ni veliko. In prav zato je vredno poudariti, da se tako Bohoric kot Dalmatin dotakneta skoraj vseh. Potem ko Bog v 1 Mz 2,16–17 prvic nagovori cloveka, beremo v 1 Mz 2,19–20, kako dá Adam imena živim bitjem in ustvari tako rekoc »prvi«, »adamski« jezik. Dogodek z babilonskim stolpom in pomešanjem jezikov v 1 Mz 11 povzroci, da se vsi ljudje med sabo vec ne razumemo. To stanje pa se simbolicno prekine z dogodkom v Apd 2, 1–11, ko apostoli prejmejo dar go­ 449 V teh primerih je z oznako slovenski jezik tudi dejansko mišljena slovenšcina. Od kod »Krovati« v odlomku v TE 1555, dobro razloži Grdina (1999: 115). 450»/T/oda slovenski jezik je sam na sebi reven in glede mnogih besed pomanjkljiv, ima tudi mnogo aequivoca, tj. besed z vec pomeni, in se govori ne samo v eni deželi drugace kot v drugi, ampak pogosto v razdalji 2 do 3 milj, da, cesto tudi v eni sami vasi drugace in razlicno v mnogih besedah in naglasih [wird ... mit vilen Wörtern vnd accentibus anderst vnd vngleich geredt]« (TE 1557: a 4a–a 4b; Rupel 1966: 75). – »Pri tem prevajanju sem se potrudil glede besed in sloga [mit den Wörtern vnd stylo], da bi ga utegnil z lahkoto razumeti vsak Slovenec, bodisi Kranjec, Spodnještajerec, Korošec, Kraševec, Istran, Dolenjec ali Bezjak. Zaradi tega sem ostal kar pri kmeckem slovenskem jeziku, kakor se govori na Rašcici, kjer sem se rodil. Nenavadnih in hrva­ških besed nisem hotel primešavati niti si novih izmišljati« (TT 1557: c 1a; Rupel 1966: 80–81). – »Mi imamo pag tukai tri rizhi vom pouedati: Na peruu. Kadar ta Slouenski Ie.ig .e pou.od glih inu veni vishi ne gouori, drigazhi gouore sdo.timi be..edami Crainci, drigazhi Coroshci, driga­zhi Shtaierij inu Dolenci tar Be.iaki, drigazhi Krashouci inu I.triani, drigazhi Crouati. Obtu .mo mi letu nashe dellu vta Crainski Ie.ig hoteli po.tauiti, .a do.ti rizhi uolo, ner vezh pag, kir .e nom sdy, de ta, tih drugih Deshel ludi, tudi mogo .a.topiti: Inu mi ne .mo vletimu nashimu obrazhanu, oli Tolmazheuanu lepih, glatkih, vi..okih, kun.tnih, nouih oli ne.nanih be..ed iskali, Temuzh te gmainske Crainske prepro.te be..ede, katere u.aki dobri prepro.ti sloueniz lahku more .a.topiti /…/« (TE 1555: A 2b–A 3a). – »/Z/akaj besede, ki jih zametuje [Trubarjev kritik], uporablja in razume tudi preprosti clovek na Gorenjskem in Dolenjskem, okoli Celja in Slovenj Gradca, ceprav ne zna nemško. Lahko bi prevel in postavil za vr.hah vsroh, za gnada milo.t, za milo.t pomilo­sardyu, za ferdamnene pogublene oli sgublene, za tro.ht vti.sania, za nuz prid, za leben .hiuot, za erb.zhina dedina, za lon plazhia, za .htyma glas itd., kakor sem nekatere teh besed tudi rabil. Vendar sem hotel ostati pri preprostem kranjskem jeziku« (pismo 19. 3. 1560, Rajhman 1986: 59–60). vorjenja in razumevanja vseh jezikov. Dogodek s pome­šanjem jezikov pri ba­bilonskem stolpu (1 Mz 11): v tem odlomku beremo, da Bog kaznuje ljudi, ki imajo en sam je­zik, tako da jih razkropi po vsej zemlji in zmeša njihov jezik, da ne razu­mejo vec govorice drug drugega. Ta dogodek je v povezavi s predhodni-mi poglavji Mojzesove knjige stvarjenja odpiral vprašanje o tem, kakšen je bil prvotni cloveški je­zik, in predvsem, ali se je kljub pomešanju jezikov ta prvotni jezik ohranil. Trubar je tematiko povzel razmeroma bežno v naslednjem odlomku (Rupel 1966: 154): »Ko je Bog hotel kaznovati Adamove otroke ter jih odvrniti od njih hudodelske namere, ker so zaceli zidati stolp, katerega vrh naj bi segal do nebes, jim je zmedel jezike, da ni nobeden vec mogel razumeti drugega in da so morali pustiti svojo namero.« Bohoric pravi v uvodu v svojo slovnico (BH 1584: *2b),451 da se je prava raba jezikov (verus u.us lingvarum) zacela »obenem s prapocetnikoma cloveškega rodu, z Adamom in Evo«, ki sta mogla, »dokler še nista bila oskrunjena z madežem greha, Boga spodobno hva­liti«. S tem se je Bohoric vkljucil v razpravo o prvotnem, »adamskem« jeziku, torej jeziku, ki se je govoril pred dogodkom pri babilonskem stolpu. Podlaga za razmišljanje o njem je bil odlomek z zacetka 1. Mojzesove knjige (1 Mz 2,19–20), ki govori o tem, kako je clovek dal imena živim bitjem. Po grehu Adama in Eve pa je, kot beremo pri Bohoricu (BH 1584: *3a–*3b), clovek izgubil zmožnost pristne komunikacije z Bogom. Vendar Bog ni hotel, da bi se clovek po­gubil, zato je s sklepom, »naj združi Sin, druga Božja oseba, na nepoveden nacin ob doloce­nem casu v sebi cloveško naravo ter tako odkupi cloveški rod in ga spravi v prvotno stanje«, izrekel obljubo milosti (promissio gratiae). Ob bodocem upanju je Bog s pomocjo Svetega Duha vzdrževal tudi rabo preprostega govorjenega jezika, ki so ga »ocaki nekdanjih dob« ustno prenašali na svoje potomce. Vendar pa je pri zidanju babilonskega stolpa kot Božja kazen nastopila zmešnjava jezi­kov in je »iz enega, cistega in preprostega jezika nastala množicadrugih, in to nepopolnih« (BH 1584: *3b). In kaj se je po Bohoricu zgodilo s prvotnim jezikom? Bohoric je preprican, da se je 451Mesta v Bohoricu sonavedena po originalni paginaciji. Prevod je delo Antona Sovreta in Kajeta­na Gantarja, navajam ga po Bohorizh (1987: 4–10). kljub pomešanju jezikov prvi sveti prajezik ohranil in da je ta predbabilonski, prvotni jezik dejansko jezik Biblije, torej hebrejšcina. Takole pravi (BH 1584: *4a): »A ceprav moramo reci, da je bila razlicnost jezikov zaslužena kazen, je treba vendarle spet spoznati Božje usmiljenje v tem, da se tisti prvi sveti prajezik (prima et sancta lingua),452 kljub pogostim preseljevanjem ljudi po vsem svetu in po raznih njegovih po­krajinah, ni zatrl in popacil, temvec da se je /.../ tudi brez knjig in dolocne pisave pri izvoljenem ljudstvu ohranil, dokler ni koncno Bog /.../ na gori Sinaj s svojim prstom de-set zapovedi predpisal /.../, po Mojzesu tudi petero knjig napisati dal ter jih v dolocenem jeziku, namrec v tistem prvem, med vsemi najstarejšem in najsvetejšem (certa lingua, nimirum prima illa et omnium antiquissima), od najsvetlejšega Boga vzraslem, za potom­ce posvetil. Tedaj šele so se zacele misli duha /.../ z dolocenim crkopisom in v govorici, ki jo imenujemo hebrejsko, /.../ zapisovati.« Podoben miselni lok nam v zvezi z babilonskim pomešanjem jezikov ter z jeziki pred in po njem še bolj neposredno poda Dalmatin v uvodu v svoj prevod Biblije (Rajhman 1997: 290). Tam pravi, da je vecjemu delu ljudi »Bog iz upravicene jeze nad grehi brezbožnih Kanaancev in njihovih potomcev v Babilo-nu z zmešnjavo jezikov odtegnil in odvzel svojo blagodejno in zvelicavno besedo skupaj s hebrejsko govorico /.../, ceprav so jo mnogi poznali in cenili celo bolj kot samo verno Božje ljudstvo.« Hebrejsko govorico je – kar Dalmatin v oklepaju še posebej poudari – ohranilo samo Božje ljudstvo. Kar se tice zacetka pisanja v hebrejšcini, navajata Dalmatin in Bohoric identicno in-terpretacijo biblijskih dogodkov. Tako tudi Dalmatin opisuje, da je bila komunikacija v hebrejšcini samo ustna, in to vse do takrat, ko je Bog »sam s svojo roko v tem jeziku na dve kamniti plošci napisal deset zapovedi /.../ Mojzesu je izrecno zapovedal, naj Božjo besedo /.../ vsem razumljivo ne uci samo z govorjeno besedo, temvec v vecen spomin potomcem zapusti tudi v zapisani besedi. To je Mojzes marljivo in skrbno zapisal v hebrejskem jeziku /.../« (Rajhman 1997: 289). Hebrejšcina je torej tako Dalmatinu kot Bohoricu sveti jezik, lingua sacra, ne samo zaradi dejstva, da jo je govorilo izvoljeno ljudstvo in da je biblijski jezik, ampak tudi zato, ker je »prvotni«, »prvi« jezik, obenem pa tudi prvi zapisani jezik.453 Tu sta Dalmatin in še bolj Bohoric pravzaprav trdno oprta na cerkveno izrocilo, saj malodane parafrazirata odlomek iz Avguštinovega454dela O Božjem mestu (16,11), ki pravi, da je po kazni s pomešanjem jezikov v Babilonu kljub vsemu še ostala Eberjeva hiša, kjer se je ohranil tisti jezik, ki je bil prej skupen vsem. Zato se je ta jezik, ki je seveda obstajal že prej, tedaj poimenoval hebrejšcina. Argument za ohranitev hebrejšcine kot prvotnega jezika je pri Avguštinu dejstvo, da je pomnožitev in pomešanje jezikov povzrocila kazen, Božje ljudstvo pa bi moralo biti seveda iz te kazni izvzeto. Pri Avguštinu lahko beremo tudi posebno razlago Babilona kot Božje kazni, kar je si­cer v zahodni cerkvi455splošno pojmovanje. Avguštin namrec pravi (O Božjem mestu 16, 4), 452Prevod prilagodil avtor monografije. 453Taka razlaga nikakor ni bila edina možna; pri pomešanju jezikov pri Babilonu je bil za nekatere razlagalce Adamov jezik, kakršen koli je že bil, tedaj za vedno izgubljen (Law 2003: 104). 454Na vzporedne miselne tokove pri Dalmatinu v uvodu v DB 1584 in Avguštinu opozarja Sakrausky (1989: 565, 585–586), vendar ne poda natancne primerjave. 455V vzhodni cerkvi pa nasprotno najdemo (Law 2003: 104) tudi poglede (npr. Išocdad), ki so razla­ da je bila s pomešanjem jezikov »kaznovana ošabnost tistih, ki ukazujejo, tako da clovek, ki ni hotel razumeti Boga, da naj bi ubogal njegove ukaze, sam ne bi bil razumljen, ko bi ukazoval drugemu cloveku.« 456 Vendar ne gre iskati posrednih ali neposrednih vzorov za Bohoriceve in Dalmatino­ve opise le pri Avguštinu. Martin Luther tako na primer v svojih komentarjih in Genesim (Luther 1975: 402–403)457 nazorno našteva težke posledice, ki jih je imelo pomešanje jezi­kov. Primeri posledic, kot jih navaja Luther na navedenem mestu v komentarju 1 Mz 11, pa se v veliki meri ujemajo z Dalmatinovi primeri, ki so naslednji: »vse vrste nesrec, zablod, razprtij med narodi, sovraštvo, vojne in krvoprelitja, pa tudi unicenja in propad velikih kra­ljestev in celih narodov« (Rajhman 1997: 290). Na cas po Babilonu so v podobnih uvodih gledali dokaj raznoliko.458Johannes Clajus denimo v svoji slovnici Grammatica Germanicae linguae (Clajus 1578: )( 2b) najprej opi­še, kako so hebrejšcino govorili ljudje že pred pomešanjem jezikov v Babilonu, nato pa se zatece v dokazovanje, da nemšcina izvira prav iz tistega casa: beseda Teut.ch (Deud.ch) naj bi izvirala iz de + Askenas ali Theaskenas: Askenas pa je bil necak Noetovega sina Jafeta in po Claju mitološki oce germanskih ljudstev. Dalmatin se takim misticnim (in z Biblijo neutemeljenim) pojasnilom o izvoru Sloven-cev izogne, Bohoric pa jim z opisom, kako so Slavi v resnici gens antiquissima (silno staro ljudstvo), podleže le deloma. Obadva mnogo stvarneje opišeta dejansko, tudi zgodovinsko povsem korektno utemeljeno pot, ki so jo prehodili jeziki, v katerih lahko beremo Biblijo, od Babilona do njunega casa. Kot pravi Bohoric (BH 1584: *4a–*5a), se je po pomešanju jezikov v Babilonu hebrej-ski jezik v pisavi in govoru oddaljil od svojega izvirnika; nastala je sirska oziroma kaldej-ska govorica. Po hebrejskem sta prišla še grški in latinski jezik, vse štiri jezike (hebrejski, kaldejski, grški in latinski jezik) pa je Bog kljub pretresom ohranil, da bi bili »kot pravilo in ravnilo za vse druge jezike«.459 Gršcina in latinšcina sta v stik z Božjo besedo prihajali postopoma, vselej po Božji milosti: najprej je bilo hebrejsko Sveto pismo po posebni Božji dobroti na stroške Ptolemeja Filadelfa prevedeno v gršcino (Septuaginta);460 temu so se pridružile še preostale knjige Nove zaveze, spisane v gršcini; sledil je latinski prevod (npr. Hieronim). Dalmatin pa se v kar najvecji meri opre na dogodek, ko je Bog »na binkoštni dan po Kristusu in Svetem Duhu prekletstvo in kazen za greh cudežno spremenil v posebno milost, ko je ljubljenim apostolom razdelil jezike, tako da le-ti niso samo v vseh mogocih jezikih razlocno govorili, temvec so jih razlocno razumeli tudi poslušalci vseh mogocih narodov« gali, da je Bog zmešal jezike in razpršil narode, da bi ti zoreli v razumu in modrosti in da bi bila zemlja poseljena in obdelana. 456Vse citate iz Avguština prevedel avtor monografije. 457Delo nam je bilo žal dostopno le v francoskem jeziku. 458Trubar v navedenem uvodu tega toposa nima. 459Bohoric navaja štiri svete jezike, vecinoma pa se omenjajo le trije (tres linguae sacrae). Splošna evropska tendenca, dodati osnovnim trem še kak stari jezik, je vidna tudi iz nekaterih drugih uvodov v evropske slovnice. Canini (1554: a 3a) tako v uvodu v svoje delo Institutiones linguae Syriacae piše: »Na svetu so namrec trije glavni jeziki: hebrejski, grški in latinski. Posamezni med njimi pa so cetverni: hebrejšcina namrec zajema še siršcino, arabšcino in etiopšcino, ki se bolj razlikujejo po oblikah crk kot po sami vsebini (reip.a). Gršcina se deli na štiri nadvse ugledne jezike: atišcino, doršcino, jonšcino, eolšcino. Tudi latinšcina si prisvaja tri druge jezike: italski, galski in hispanski jezik.« (Iz latinšcine prevedel avtor monografije.) 460O tem izcrpno poroca Avguštin (O Božji državi, 18, 42). (Rajhman 1997: 291). Tu Dalmatin podobno kot Trubar461 (a obširneje) povzema dogodek iz Apostolskih del (Apd 2, 1–11), ki opisuje, kako je Sveti Duh napolnil apostole, da so zaceli govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati, in kako so se jim ljudje razlicnih narodov cudili, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. Odlomek, na katerega se opira Dalmatin, je kronološko zadnji pomembnejši odlomek iz Biblije, ki govori o odnosu Biblije do jezika, v njem opisani dogodek pa Dalmatinu pred­stavlja temeljno gonilo za nadaljnje širjenje vere v novih jezikih. Prav omenjeni dogodek je namrec po Dalmatinovi razlagi pokazal, da se mora Cerkev širiti med vsemi narodi po vsem svetu in ne le v enem jeziku v judovski deželi. Zato so, kot nam opisuje Dalmatin (Rajhman 1997: 291), apostoli »ljudstvu pridigali v materinem jeziku, Novo zavezo pa razlagali v gršcini /.../, ne pa v hebrejšcini«. Hkrati pa so svojim potomcem narocili, »da na vseh koncih in krajih z zapisano in govorjeno besedo širijo evangelij v krajevno obicajnem in razumljivem jeziku, da bi, kakor govori sveti Pavel po preroku Izaiju, vsak jezik spoznal Boga« (Rajhman 1997: 291).462Nasledniki apostolov in cerkveni ocetje so tako pisali svoje spise »Grkom v grškem in Latincem v latinskem jeziku« (Rajhman 1997: 291). Pri Dalmatinu omenjena misel, ki jo v Bibliji navaja apostol Pavel po preroku Izaiji,463 in sicer, da bo »v.aki Ie.ig .posnal Boga« (lat. omnis lingua confitebitur Deo, Luther: alle Zungen sollen Gott bekennen),464je bila v srednjem veku sicer nekoliko manj obravnavana, a za slovenske (in seveda tudi nemške) protestantske pisce nadvse pomembna. Po eni strani je zgošceno oznacevala protestantsko doktrino o rabi jezika v cerkvi, po drugi strani pa je edini biblijski citat, ki združuje tri velike mejnike v 16. stoletju na Slovenskem: abece­dnik, slovnico in celotni prevod Biblije. Poleg Dalmatina namrec to mesto navajata tudi Trubar na naslovni strani Abece­darija (TA 1550) in Bohoric v kar šestih jezikih na naslovni strani svoje slovnice (BH 1584). Bohoric navaja ta izrek tudi v uvodu v svojo slovnico, kjer ga oznaci kot »najve­ 461Trubar pravi takole (Rupel 1966: 154–155): »Vendar je hotel s Sv. Duhom spet zbrati ude svojega ljubega kršcanstva iz vseh jezikov v enotnost prave, resnicne vere. Zato je svoje svete apostole na binkoštni dan napolnil s svetim duhom ter jim dal marsikatere darove, zlasti pa, da so hipoma razumeli in govorili vsakovrstne jezike, da bi pri raznih narodih na svetu, h katerim jih je gospod poslal, v Kristusovem imenu mogli razglašati in uciti pokoro in odpušcanje grehov«. 462Prevod je deloma spremenjen. Avguštin govori o istem dogodku in ga razlaga takole (O Božjem mestu, 18, 49): »Nadvse veliko in nadvse pomembno znamenje je bil tedaj prihod Svetega Duha na tiste, ki so verovali. Povzrocil je, da je vsak od njih govoril v jezikih vseh narodov. Tako je naznanil, da bo enotnost katoliške Cerkve zajela vse narode in da bo tako katoliška Cerkev govorila v vseh jezikih.« Podobno pojasnjuje Avguštin tudi v delu Tractatus in Iohannis evangelium (6, 10; sermo 271; navajam po Law 2003: 105), da gre pri tem dogodku za nasprotje babilonskega stolpa. Ponižnost bo namrec vodila k novemu zedinjenju jezikov in narodov v Cerkvi s Kristusom na celu. Luther (1975: 403) prav tako navaja v razlagi 1 Mz 11 ta dogodek kot nasprotje pomešanja jezikov v Ba-bilonu. Zanimiv je tudi oris razlike med Dalmatinovim in Luthrovim pojmovanjem navedenega odlom­ka, kot ga podaja Sakrausky (1989: 567): »Ta Dalmatinov miselni tok nas lahko pripelje do sklepa, da za razliko od Martina Luthra razume dogodek z jeziki v Apd 2,1–13 kot neposredni zacetek in trajanje pridiganja evangelija v ljudskih jezikih v smislu, da je s tem za vedno padla za ljudske jezike jezikovna prepreka hebrejšcine in gršcine, ki ju Luther opisuje kot »sveta jezika«, in da so s tem ljudski jeziki zadobili enakopravnost s svetimi jeziki.« 463»Meni se bo upogibalo vsako koleno, prisegal vsak jezik« (Iz 45,23). 464Misel je vzeta iz Pavlovega pisma Rimljanom (Rim 14,11): »Kakor živim, pravi Gospod, se bo pred mano upognilo vsako koleno in vsak jezik bo slavil Boga.« ljavnejšega« (luculentissima .ententia) glede praverabe jezikov (BH 1584: *2b): »S temi besedami nam sveti Pavel prikazuje znamenit nauk in presladko tolažbo, pa tudi pravo rabo jezikov. Kajti prvic ugotavlja, da bo zmeraj obstajalo neko obcestvo pobožnih, ki bodo s pomocjojezikov Bogapravspoznavali in castili, drugic paocitno opozarja,data svet ne bo prešel, preden Božja volja ne bo znana med vsemi ljudstvi in vsemi narodi.« RešitevpobožnihbopoBohoricunamrecnajbližetedaj,»koseborazglašalaslavaBožja v vseh jezikih«. S tem pridemo do zadnjega vprašanja, pred katero so bili postavljeni Trubar, Dalma-tin in Bohoric: kako utemeljiti in obrazložiti prevod Biblije v slovenski jezik?465 Kako narediti korak od treh svetih jezikov (tres linguae sacrae) do jezikov, ki doslej niso veljali za svete? Trubar je v glagolskih Artikulih (1562; Rupel 1966: 155) na prvo mesto postavil Nem­ce, ki jim je »Gospod pred vsemi narodi na svetu prižgal luc svetega evangelija zlasti s tem, da so iz starega in novega zakona, ki sta tudi za preprostega cloveka prav natanko in dobro po­nemcena, mogli spoznati njegovo božjo voljo ter preprosto, varno, stalno in nezgrešljivo pot.« Nemcem so sledila sosednja kraljestva in »luc /.../ je poslala svoj svit /.../ naposled tudi k nam Hrvatom in Slovencem.« Bohoriceva in Dalmatinova izpeljava se na tem mestu razlikujeta. Medtem ko Bohoric gleda na prevod Biblije kot na posledico »marljivega in spretnega prevajanja« iz »cistih virov« (puri fontes), ki so ga opravili Primož Trubar in drugi, pa je Dalmatinu podobno kot Trubarju sam akt prevajanja Božje dejanje, v katerem se Božja beseda znova razodeva po prevajalcu. Tako povzame Bohoric lok od latinskega do slovenskega prevoda Biblije dokaj jedr­nato (BH 1584: *5a): »In tako obstaja ne le Sveto pismo hebrejsko, kaldejsko, grško in latinsko /.../, ampak je danes, v našem stoletju, naprodaj tudi Sveto pismo v nemškem, španskem, francoskem, laškem, ogrskem, ceškem, poljskem, rutenskem in moskovitskem jeziku. Edino našim kranjskim ljudem ali Slovencem do naših dni še ni bilo dano, da bi imeli to veliko dobroto celotno v svojem narecju.« Delo je namrec zacel Primož Trubar, ker pa ni uspel prevesti celeBiblije, so jo dokon-cali drugi. Tako se je razodela »v tej poslednji urici sveta tudi našim ljudem prevelika in nedopovedljiva milost Božja« (BH 1584: *5a–*5b). Tak Bohoricev stvarni opis in pohvala dotedanjih prizadevanj za prevod Biblije, ki je dejansko pomenila »teoreticno potrditev kultiviranosti trubarjanskega knjižnojezikovnega izrocila po aktualnih standardih evropskega Zahoda«, je, kot poudarja Grdina (1999: 192), še posebej pomembna, ker »Bohoricu nicesar ni bilo treba sprejeti po inerciji tradicije ali celo (šolske) priucenosti, temvec je pri presoji zadev (okoli) slovenskega knjižnega jezika mogel izhajati iz lastnih predstav in svoje nemajhne humanisticne vednosti /.../ o drugih knjižnih jezikih, zlasti o latinšcini. In vendar je povsem sprejel od Trubarja izhajajoce izrocilo, kakor se je v prvi vrsti kazalo skozi Dalmatinov prevod Biblije.« 465O prevajanju biblijskih besedil sicer vec v poglavju 7. Dalmatin466 ima za razliko od Bohorica drugacen poudarek. V ospredje podobno kot Trubar postavi Luthrov prevod Biblije in poudari, da je Bog z njim razodel svojo bese-do barbarskim narodom po »razsvetljenem Božjem možu, pokojnem doktorju Martinu Luthru«. To pa je storil tako, »da se ni razmahnil samo nemški jezik obenem s cisto Božjo besedo, ampak tudi Božja beseda z jezikom in zlasti z dobro ponemceno Biblijo« (Rajhman 1997: 292). Tu Dalmatin sledi predpostavki, ki je bila sicer v veliki meri prisotna v tedanji nem­ški literaturi in se je naslanjala na spise nemških mistikov, deloma pa tudi na kabalisticno izrocilo (Padley 1985: 85–89; Padley 1988: 250–251; podobno tudi Eco 2003: 97, 320). Gre za prepricanje, da sveti jeziki, še posebej hebrejšcina, vsebujejo Božje skrivnosti. Prevodi Biblije v ljudske jezike tako lahko dosežejo enako raven, kot jo imajo besedila Biblije v treh svetih jezikih (tres linguae sacrae), samo ce so tudi sami navdahnjeni z Božjo milo­stjo in svetostjo, ce torej tudi sami postanejo »sveti«. To je prevajalce Biblije postavljalo v poseben položaj, saj pri dejanju prevajanja niso bili v ospredju, ampak je po njih znova govoril Bog. Dalmatin ta model prenese tudi na dotedanje slovensko prevajanje Biblije, ki ga je simboliziral Primož Trubar. Pravi namrec, da je Bog v zadnjem casu razodel »svojo cisto besedo« po ucenih možeh tudi v francoskem, laškem, ogrskem, poljskem, ceškem, ru­skem, danskem in v vec drugih jezikih, Božja milost pa se je razodela tudi Slovencem, ki se nas je Bog »spomnil v našem navadnem materinem jeziku s posebno nepricakovano milostjo pred drugimi narodi, naklonivši nam prav isti dar in razodetje (wolthat und offenbarung) svo­je besede kakor spocetka Hebrejcem, nato Grkom in Latincem in naposled tudi Nemcem in drugim narodom« (Rajhman 1997: 292). Pri tem dejanju, pri katerem se je slovenski jezik pokazal enakovrednega drugim jezi­kom, pa je bil Primož Trubar »izvoljeno orodje« v rokah Boga. Ta oznacba nas navaja, da na tem mestu navedemo razmišljanje nemškega slovnicarja Johanna Claja, ki v uvodu v svojo slovnico za Biblijo in druga Luthrova dela pravi, da »niso v tolikšni meri delo cloveka kakor Svetega Duha, ki govori skozi cloveka. Sem tudi v celoti mnenja, da je Sveti Duh, ki je govoril prek Mojzesa in drugih prerokov cisto hebrejšcino in prek apostolov gršcino, govoril prek svojega izvoljenega orodja (organon) Luthra tudi dobro nemšcino« (Clajus 1578: )( 4a).467 Kakor je za Claja Luther izvoljeno orodje (electum organon) Svetega Duha, tako je za Dalmatina Primož Trubar, zacetnik prevajanja Biblije v slovenšcino, izvoljeno orodje (auserweltes Werckzeug) v rokah Boga. *** Adam Bohoric in Jurij Dalmatin sta se pri svojem pisanju lahko opirala na mnoge vire, predvsem na Biblijo, Trubarja, Avguštinove spise, izrocilo srednjeveških komentar­jev Biblije, komentarje Martina Luthra in drugih protestantov, pa tudi na številne uvode v prevode biblijskih besedil in v slovnice treh »svetih« ter mnogih »ljudskih« jezikov. Jezikovna zgodovina od »prvega«, »adamskega« jezika do ljudskih jezikov tedanje dobe, torej tudi do slovenšcine, kakor sta nam jo zapisala v istem letu, je bila v tistih casih nadvse 466O Dalmatinovem pogledu na »vlogo prevajalcev in verskih pisateljev v službi izrocanja« piše Peklaj (1984: 50–51), vendar zgolj opisno in brez umestitve v širši kontekst. 467Prevedel avtor monografije. aktualna tema. Podobnosti, ki smo jih nanizali, tako ne pricajo o medsebojni odvisnosti obeh besedil ali odvisnosti obeh besedil od Trubarja, ampak bolj o tem, kako temeljito sta opravila svoje delo: vsem znane odlomke ter njihove komentarje sta izbrala in sestavila v novo celoto. 5.2 JEZIKOSLOVNA TERMINOLOGIJA PRI SLOVENSKIH PROTESTANTSKIH PISCIH 16. STOLETJA Ceprav je bil obseg jezikoslovnih besedil v slovenšcini pri slovenskih protestantskih piscih dokaj skromen, saj so o problemih, ki so zanimali predvsem izobražence, raje pisali v la­tinšcini ali nemšcini, se je v 16. stoletju vendarle oblikovala tudi neka osnovna slovnicna terminologija.468 Najvecja skupina terminov se je izoblikovala na podrocju pravopisa in glasoslovja, po nekaj terminov pa zasledimo tudi na domala vseh ostalih podrocjih. Za oznako pravopisa pa tudi pisave v ožjem pomenu so rabili latinsko tujko ortogra­fija, ki jo najdemo le v štirih delih pri Trubarju (TE 1555, Orthographia; TPo 1595, Ortho­graphia), Krelju (KPo 1567, Orthographia) in Juricicu (JPo 1578, Ortografia): »Ta druga dua Della pak /…/ .am ie.t (kako mi ie porozheno, da imam .tu Ortografiu, kakor ie Crelius sazhel pi.ati) .tolmazhil inu sue.to prepi..al« (JPo 1578: )( 4a). V pomenu 'pisava' se je rabila tudi pri vseh piscih zelo pogosta beseda pismo, ki pa je doživela vrsto pomenskih premikov (prim. Novak 2004: 63, 129). V pomenu 'pisava' jo rabita zlasti Trubar (npr. TA1566, TAr 1562) in Krelj (KPo 1567). Pri Megiserju ima beseda že precej širši pomen (MD 1592: pi.mu [Schrifft, .criptum]). »De preuezh, nepotrebnih Puhstobou, koker ty Peami, Be.yaki inu Dalmatini vtu nashe pi.mu ne perprauimo« (TA 1566: A 1b). »LETO Orthographio Sloven.kiga pi.ma, .mo mi .ve.tio inu sdobrim .vitom sa.topnih Bratov tako po.tavili« (KPo 1567: A 2b). »PROSIM tada v.aketeriga dobriga kŕr.chenika /…/ da .i pu.ti leto pi.mo /…/ .ai nekuli­ko dopa.ti« (KPo 1567: B 3b). Abecedo je kot abece prvi poimenoval Trubar (TA 1566: A 1b), ki jo je rabil tudi v nekaj drugih delih (TL1561, TT1577). Dalmatin jo zapisuje kar kot a.b.c., Trubar pa pozna tudi obliko abec (TPs 1566). Tako dolga kot kratka oblika zapisa je posneta po nemšcini (Grimm I, 1854: 18). Grške variante alfabet ali slovanske azbuka ne rabijo. »Tu malu Latinsku abece« (TA 1566: A 1b). 468Gradivo naše raziskave so predstavljala vsa ohranjena slovenska dela slovenskih protestantskih piscev. Do rezultatov smo prišli po eni strani z branjem in obdelavo celotnega gradiva, po drugi strani pa z vzporednim preverjanjem tako identificiranega besedja v kartoteki Sekcije za zgodo-vino slovenskega jezika. Pregledov jezikoslovne terminologije v 16. stoletju se do sedaj razisko­valci še niso lotevali celoviteje. Kratko oriše stanje na podrocju celotne strokovne terminologije v tedanjem casu Leder (1976). Rotar (1958) se v svojem pregledu s 16. stoletjem ne ukvarja. Na vec mestih omenja dolocene izraze Novak (2004). »/.../ Inu ie po Iudousskim abezu poredu .loshen« (TPs 1566: 214b). »/.../ je tudi sadaj /.../ en regi.hter, po redi a.b.c. po.taulen« (DB 1584: I, c 8b). Osnovno in pri skoraj vseh protestantskih piscih dokaj pogosto poimenovanje za 'crko' je bilo puhštab (tudi: puhstab, puhštob, puštab, puštob),469 ki ga v vec variantah prvic srecamo v TC 1555, nato pa mu lahko sledimo še v kar 31 drugih delih: tako Trubarjevih kakor tudi Kreljevih, Juricicevih in Dalmatinovih. Beseda puhštab je uvršcena tudi v oba Megiserjeva slovarja (MD 1592 in MTh 1603). Izvor besede je nemški (Buchstab/Buchsta-be; Grimm II, 1860: 479–481). »Inu nom .e tudi sdy, de ta nasha slouenska be..eda .teimi latinskimi puh.tabi .e lepshe inu leshei pishe tar bere« (TC 1555: A 2b). »/.../ de bi preueliku puhstabou oli Con.onantou kani .illabi ne iemali« (TE 1555: B 3a). »Sakai na.hi .loven.ki pu.tabi imena imaio, po Iudov.kiga inu Gčr.kiga iesika .hegi« (KB 1566: A 2b). »Ie .lejdni Capitel /.../ na .trani .kusi te puh.htabe A. B. C. D. snaminovan inu resdilen, sa volo teh Concordantij« (DB 1584: I, c 8b). Poimenovanje slovo v pomenu 'crka' najdemo samo pri Krelju (KB 1566: A 2b): »Nekai, da bi v.aki puh.tab alli .lovo vbe.edah tuliko kako ena cela be.eda alli .ijllaba mozhi imel«. Poimenovanje crkanima današnjega pomena, ampak se rabi v pomenu 'crtica, potezaj, nadcrkovno znamenje' (prim. Novak 2004: 155–156) v smislu latinskega izraza apex (ali nemškega Tütel, kakor lahko sklepamo iz prevodnih rešitev pri Trubarju in Dalmatinu), in sicer v naslednjih delih: TE 1555, TT 1557, KB 1566, KPo 1567, JPo 1578, TT 1581–82, DB 1584. Medtem ko je raba besede crka v pomenu 'crtica' pri Krelju povsem ocitna, je meja s pomenom 'crka' v nejezikoslovnih odlomkih (predvsem pri Trubarju) na podlagi primerov nekoliko težje dolocljiva. »Ne moti.e pak, ako bode lih mnogi na to na.he Pi.mo mčrdal inu .e obresal: Edan .entencie, drugi be.ede, tretij puh.tabe, zhetčrti tipfelne alli zhŕrke, peti ne vém .am kai .i, graial« (KPo 1567: B 2b). Kot sinonim izraza crka 'crtica' rabi Krelj enkrat (na pravkar navedenem mestu: KPo 1567: B2b) tudi izraz tipfel (po nemškem Tüpfel 'punctum, apex'; Grimm XI, 1952: 1818), ki ga drugje ne najdemo. Glasove locujejo slovenski protestantski pisci470 na konzonante ('soglasnike'; samo v TE 1555: B 3a) in štimovce471('samoglasnike'; pojavitve v TA1550, TA1555, TE 1555, TA 1566, DC 1585), z izrazom dva štimovca vkupe pa oznacujejo dvoglasnike.472 Izraz kon­zonant je latinska tujka. Izraz štimovec je narejen po nemškem izrazu Stimme, ki je lahko pomenil tudi 'samoglasnik' (Grimm X, 1960: 3073–74). »/.../ de bi preueliku puhstabou oli con.onantou kani sillabi ne iemali« (TE 1555: B 3a). »Vy vei.te de te .tymouce v.ah Je.ig oli de.hella dregaci i.gouori« (TA 1550: A 3a). »Dua .timouza ukupe. Au eu ou iu ui. Ae ai ei ie oe« (TA 1555: A 2a). 469Besedo navaja v svojem kratkem pregledu tudi Leder (1976: 49). 470Krelj omenja še pojem diferencije ali razlotka med crkami, s cimer opisuje razliko v izgovoru posameznih crk in crkovnih sklopov (KPo 1567: B 3a: »To differencio alli raslotak mey s inu ., meiu sh inu .h, bode.h .am dobrň samerkal, Inu na.h iesik ozhe ga imeti.«). 471Za nacine opisa dolocenih soglasnikov (npr. »debeli l«) gl. 5.1.1. 472Navedeno po SJSPP: 111, France Novak: štimovec. Besedo navaja tudi Leder (1976: 49). Posamezni glasovi se povezujejo v silabe 'zloge'.473 Izraz silaba najdemo samo v treh delih (TE 1555, TR 1558 in KB 1566). Megiser pa ima v tem pomenu izraz silb (MD 1592: Silb, .yllaba). Izraz silaba je vzet iz latinšcine (syllaba), silb pa iz nemšcine (Silb). »/.../ de bi preueliku puhstabou oli Con.onantou kani sillabi ne iemali« (TE 1555: B 3a). »Nekai, da bi v.aki puh.tab alli .lovo vbe.edah tuliko kako ena cela be.eda alli .ijllaba mozhi imel« (KB 1566: A 2b). Beseda kot slovnicni pojem474 je imela lahko zastop, razum ali glas: vse v pomenu 'pomen'. Izraz zastop v pomenu 'pomen' (narejeno po nemškem Verstand, ki ima tudi ta pomen; Grimm XII, 1956: 1542–47) najdemo vecinoma samo pri Trubarju, drugod ima z redkimi izjemami (pri Dalmatinu na primer najdemo zastop v pomenu 'pomen' v DB 1584, I, 181b) drugacen pomen, npr. 'razumevanje' ipd.475 »V letim .a.topu to be..edo, Po.tauo, S. Paul ner vezh vletim ly.tu inu drugdi /.../ iemle inu imenuie« (TT 1560: d a1). »Sakai pridi oli pridi knom, obei be..edi imata en .a.top« (TC 1575: 106). »Ali letu .e nar bujle .tem rajma, kar .tojy 1. Pat. 12. a. kakor ti letu, inu letih be..ed obilne.hi sa.top tamkaj .am more.h viditi« (DB 1584: I, 181b). Izraz razum v pomenu 'pomen' je še redkejši od izraza zastop. Najdemo ga pri Krelju (KPo 1567: XVb) in Juricicu (JPo 1578: I, 6a; II, 46) skupaj z izrazom glas, ki v teh dveh primerih prav tako pomeni 'pomen'. Rabljen je pod vplivom latinskega izraza intellectus ali nemškega Verstand. »Kakou gla. alli rasum ta Iudov.ka be.eda ima, Ho.anna?« (KPo 1567: XVb = JPo 1578: I, 6a). Izraz glas sicer lahko pomeni tudi 'naglas' (samo v MTh 1603: accentus, der Sylben Thon/in einem jeden Wort) ali 'zvocna podoba besede' (pri Dalmatinu). »Korba: Lete dvej be..ede, Korba inu Konez, imajo v'Ebrej.kim jesiki .koraj en glas, Ka ie inu Kez, kakor de bi rekal, Korba, ja, konez je prishal« (DB 1584: II, 113a). »Elimas: leta be.seda ima v'Iudou.kim jesiki .koraj takou glas, kakor de bi .e on bil ime­noval, Eli Me.sia, tu ie, Boshji Krajl, ali Boshji shalbani« (DB 1584: III, 68b). Prav tako je imela beseda (samo pri Dalmatinu v DB 1584) svoje izrecenje 'izgovor'. Enakozvocnice (pri Trubarju oznacene z latinsko besedo aequivoca) je Dalmatin namrec oznacil kot »be..ed/e/, kir .o .i podobne, na isrezhenju« (DB 1584: II, 116a). Zanimivo je razmerje med besedama beseda in ric (= rec)pri Megiserju. Izraz beseda lahko pri Megiserju (v MD 1592 in MTh 1603) pomeni 'govor' (sermo, Red), 'jezik' (lin­gua, Sprach), 'izrek' (dictum, Spruch), 'beseda' (verbum, dictio, Wort) ali 'ime' (vocabulum, Nam). Izraz ric pa lahko pomeni 'govor' (oratio, sermo, Red) ali 'beseda' (verbum, dictio, Wort). V MD 1592 ima Megiser izraz ric kot sopomenko izraza beseda oznaceno kot Cr. Pojem stavka je bil tedaj še razmeroma dalec od današnjega pojmovanja. Termin sen­tencija moramo tako razumeti predvsem v pomenu 'zakljucena misel', kar se v dolocenih primerih lahko prekriva z današnjim pojmovanjem stavka (ali povedi), lahko pa tudi ne: tedaj je taka oznaka namrec spadala v domeno retorike.476 V ocitno najbolj jezikoslovnem 473Od tod tudi izraz silabiciranje pri Krelju (KB 1566: A 2b). 474Izraz beseda, ki ga sicer srecamo v vseh delih slovenskih protestantskih piscev, je izrazito vecpo­ menski. O tem vec Novak (2004: 127–129, pa tudi: 62, 111, 164, 223). 475To je nakazal že Pleteršnik (Novak 2004: 24). 476Pomen pojma sententia znotraj retorike opisuje Lausberg (1967: § 163, 363–447, 398). Gl. tudi smislu rabi besedo sentencija Krelj (KB 1566 in KPo 1567), najdemo pa jo tudi pri Juricicu (JPo 1578) in Trubarju (TPo 1595). »Na prizho te .voie inu prave Katholi.ke Cerkve vere, .tavio oni lete sentencie alli be.ede .vetiga Pi.ma« (KB 1566: E 5a). »Edan .entencie, drugi be.ede, tretij puh.tabe, zhetčrti tipfelne alli zhŕrke, peti ne vém .am kai .i, /bode/ graial« (KPo 1567: B 2b). »V .entencij pelia vekshe kmanshemu« (JPo 1578: II, 159). »Tu je ena kratka .ententia inu majhinu be.sedi, de, Kateri v'Nebu hozhe, ta more eno bul.ho brumo imejti, kakor ty Fariseerji« (TPo 1595: II, 160). Termin jezik v pomenu 'glasovni sistem za govorno in pisno izražanje'477 je gotovo eden najbolj rabljenih jezikoslovnih terminov, ki so ga poznali vsi slovenski protestantski pisci.478 Trubar (npr. TC 1575: 184–185; TC 1575: 174, TL1561: A4b) locuje gmajn, za­stopni jezik (jezik, ki ga ljudje v cerkvi razumejo) ter nezastopni jezik (jezik, ki ga ljudje pri cerkvenih obredih ne razumejo), ki se ga kot neznanega jezika (tujega jezika) lahko tudi naucimo (TC 1575: 254). Megiser pozna tudi materin jezik (MD 1592: Mutter.prach, lingua vernacula). Jezik, ki se ga moramo nauciti in ni lingua vernacula, ampak je (ce upo­rabimo Dantejeve besede) locutio secondaria, pa je bukovski jezik (izraz rabijo Trubar, Dalmatin in Megiser) ali bukovšcina (samo TAr 1562: 22a), jezik knjig, torej latinšcina. Jezik je lahko tudi pravi (JPo 1578: naslovn.) ali cistejši (KPo 1567: B 3a).479S tega vidika moramo jezik vseskozi mojstriti (DPr 1580: *2b = Trubarjev uvod). »/K/oker tu S. Paul 1. Cor. 14. .a.topnu inu o.tru .apoueda, de v.e rizhi Vcerqui, Pridige, molitue inu peitie, .e ima vtim gmain .a.topnim ie.iku v.ake deshele doperne.ti, de ty ludie, bodite Aydi oli Iudi, kadar vnih Cerkou prido, .a.topie, kai ty verni Vcerqui delaio, vuzhe, gouore inu molio, Sice kadar bi vne.a.topnim ie.iku nih slushbe dopernashali, taku bi is nih shpot delali inu .a norce dershali« (TC 1575: 184–185). »/.../ inu .o .e od nih /.../ te ne.nane ie.ike .a.topiti vuzhili« (TC 1575: 254). »POSTILLA, To ie KERSZHANSKE EVANGELSKE predige /.../. Sdaj peruizh, verno inu suei.to Stolmazhena: Inu vpraui slouenski iesik prepi.ana« (JPo 1578: naslovn.). Vsakemu jeziku je lastna tudi idioma ali natura (KPo 1567: B 3a) oziroma šega (po­gosteje, npr. JPo 1578: )( 8b; DB 1584: I, 20a), kar ima vse pomen '(jezikovna) posebnost, znacilnost; narava (jezika)' oziroma proprietas linguae. »Inu ta Orthographia dčrshi, katero na.higa iesika idioma inu natura potrebuie« (KPo 1567: B 3a). poglavje 8.2 (prica).Izraz sentencija je poleg tega doživel vec pomenskih premikov: 'sodba', 'pravda', 'izrek sodbe' itd. 477Prim. jezik (SJSPP: 70–71, F. N.) 478Megiser (MD 1592) ima v tem pomenu tudi izraz beseda (= Sprach, lingua, jesik)! 479Pojem cistejših in manj cistih slovenskih govorov/narecij je v slovenski jezikovni prostor prinesel šele Krelj. Medtem ko Trubar govorov in narecij ne vrednoti in razvršca po pomembnosti, stori Krelj prav to. Na mestu, kjer sicer spet retorizira, ker želi poudariti pravilnost izbire svoje variante govora, razvrsti slovenske govore v dve skupini: »v Kranju« in na Koroškem govorijo na pol po nemško, torej grše, medtem ko skoraj povsod drugje okoli nas govorijo cistejšo slovenšcino (KPo 1567: B 2b–B 3a): »Inu [.mo] .pomi.lili tudi na vezh na.higa imena inu iesika Lüdy, kijr .o okuli na., Do-lence, I.triane, Vipavce &c. Kateri .korai pov.od zhi.té.hi .loven.ki govore, kakňr mi po Kraniu inu Koro.hki desheli, do polu nem.hki.« »Sakai v.elei edan Iesik ima to shego ali naturo, katere ta drugi nema« (JPo 1578: ) ( 8b). »Ti .e nema.h motiti, de Moses letukaj drobno Shivino, sdaj Kose, sdaj Iagneta, sdaj Kosle, imenuje, kakor je Iudou.kiga Iesika .hega« (DB 1584: I, 20a). Slovnico imenujejo slovenski protestantski pisci z latinsko tujko gramatika (beseda se pojavi samo štirikrat: TO 1564: 72a; DB 1584: II, 116a; BH 1584: S30, 31), posebnega poimenovanja za slovar ali besedišce nimajo: imenujejo ga kar register 'seznam',480 sicer pa rabijo latinske besede: nomenclatura, vocabula, v BH 1584 exempla, šele Megiser ima dictionarium in thesaurus. Jezikoslovnih terminov v delih slovenskih protestantskih piscev na prvi pogled ni zelo veliko, vendar glede na naravo teh del tovrstnih izrazov v resnici sploh ni malo. Težko je reci, koliko teh izrazov se je tudi dejansko rabilo v govorjeni slovenšcini, lahko pa domne­vamo, da so se vecinoma uporabljali, saj bi bili tovrstni izrazi v nasprotnem primeru pospre­mljeni s pojasnili (»tu ie ...«) ali podani v obliki dvojne formule, v kateri bi se izmenjevali nemška/latinska tujka ter slovenska ustreznica.481 480Natancen opis registrov v DB 1578 in DB 1584 prinaša Gjurin (1987: 51–245), vendar se s poime­novanjem ne ukvarja. Razlicna možna poimenovanja le našteje (Gjurin 1987: 334). 481Prim. poglavje 8.3.2.1. 6 POGLED OD ZUNAJ – NIKODEM FRISCHLIN Nemški pesnik, dramatik, šolnik in humanist Ni-kodem Frischlin je v casu svojega kratkega biva­nja v Ljubljani (1582–1584) bistveno zaznamoval slovenski kulturni (predvsem seveda šolski) pro-stor in prav tako je bivanje v Ljubljani zaznamova-lo mnoga njegova poznejša dela. Dober opis Fri-schlinovega bivanja v Sloveniji s poudarkom na njegovem pedagoškem delu je podal že Schmidt (1952: 69–113).482 Vseeno pa bi veljalo opozoriti na nekaj novih dejstev. 482Sicer dobimo osnovne podatke o Frischlinu s slovenskega vidika v Strauß (1856: 247–300), Kidric (1926: 190–192), Cancik (1986), Röckelein (1990), odlicen zbornik o celotnem Frischlinovem opusu predstavlja Holtz (1999), gl. tudi bibliografijo Seck (2004). 6.1 QUAESTIONES GRAMMATICAE IN STRIGILIS GRAMMATICA, FrischliNOvi slOvNiCNi Deli, NapisaNi v lJuBlJaNi Že v poglavju 3.3.4 smo opozorili na Frischlino­vo slovnico Quaestiones grammaticae (s polnim naslovom Quaestionum grammaticarum libri IIX ex probati.simis auctoribus collecti a Nicodemo Frischlino poeta laureato comite palatino caesa­reo), ki je bila prvic natisnjena v Benetkah 1584. Slovnica je za nas pomembna, ker je bila napisa­na v casu Frischlinovega bivanja v Ljubljani483 na podlagi slovnic, dostopnih na tem obmocju,484 in ker je mocan vezni clen med Scaligerjem in izro-cilom Port Royala. Vsvojem uvodu se namrec Nikodem Frisch­lin (1584: a 3a) izrecno sklicuje na Scaligerja, ko pravi, da mnogi slovnicarji sploh ne poznajo vzro­kov (causae) in izvirov (fontes) svoje discipline. Cilj slovnicarja mora biti, da se poglobi v najbolj skrite koticke Aristotelove filozofije. Le tako bo lahko slovnicar pouceval druge. Vedeti namrec pomeni spoznati stvar iz njenih vzrokov.485 Frisc­hlin v svojem delu tudi sicer vseskozi sledi Sca­ligerju in ga navaja na številnih mestih v svoji slovnici. Delo je pedagoško zasnovano tako, da omo­goca postopno napredovanje v slovnici, namenje- no pa je prvim štirim razredom prav takšne šole, kot je bila stanovska. Da je bila slovnica dejansko namenjena pouku na ljubljanski stanovski šoli (cetudi je verjetno tam nikdar niso rabili), nam prica tudi podatek, da jo Frischlin v pismu 20. avgusta 1583, namenjenem stanovskim odbornikom, navaja kot enega od ucbenikov, ki jih je napisal za stanovsko šolo (Schmidt 1952: 86). Poleg tega je njeno posvetilo, ki omenja tudi slovenski jezik, napisano v Ljubljani (Lubeanae Carnorum, in Illyria) 1. novembra 1583 in nagovarja deželne stano­ ve Štajerske, Koroške in Kranjske. Opomba bralcu pa je napisana 1. marca 1583. Ti datumi 483Tako meni za Quaestiones grammaticae in Strigilis grammatica tudi Evans (1999: 302). 484Gl. spodaj. 485»Scire enim, e.t rem ex .uis cau..is cogno.cere.« pricajo, da je bila slovnica zelo verjetno v celo-ti napisana v Ljubljani, saj je Frischlin vsa svoja dela pisal dokaj hitro.486 Temeljni cilj Frischlinove slovnice je bil po eni strani popraviti napacne razlage iz nekaterih tedanjih ucbenikov (v ospredju je bil seveda napad na Crusijevo latinsko slovnico), po drugi strani pa poenostaviti nekatera prezapletena pravila ter jih smiselno razporediti glede na stopnjo zahtevnosti. Slovnica ima klasicno osnovno zgradbo: posve­tilo veljakom treh dežel, Štajerske, Koroške in Kranjske, v katerem omenja tudi slovenski jezik (A 2a–A 6a),487 opomba bralcu (A 7a–A 7b), na­vedka iz Kvintilijana (1,4 ter 1,7 na A8a), kazalo (A 8b). De orthographia, eiusque figuris (1–40). De prosodia, eiusque figuris (41–70). De etymo­logia: nominum et pronominum (71–174), verbo-rum et participiorum (175–256), praepositionum, adverbiorum, interiectionum et coniunctionum et de figuris etymologiae (257–312). De syntaxi: nominum et pronominum (313–338), verborum et participiorum (339–390), praepositionum, ad-verbiorum, interiectionum et coniunctionum et de syntaxi figurata (391–420). Examen prosodiae (421–425), examen etymologiae (425–431), exa­men syntaxeos (431–432). Kakor vecina tedanjih šolskih slovnic je za­snovana na nacelu vprašanje : odgovor. Velika razlika v primerjavi z drugimi tovrstnimi slovnicami pa se nam odkrije že na prvi pogled. Vsako vprašanjeje namrec oznaceno s šte­vilko, ki ustreza znanju ustreznega razreda v šoli, kakršna je bilaljubljanska stanovska šola (cetrti razred vprašanj ustreza adolescentibus supremi ordinis, pri cemer so bili verjetno mišljeni tako ucenci cetrtega kot petega razreda, ki ga je Frischlin tedaj na stanovski šoli z vso vnemo uveljavljal). Pri razvršcanju daje prednost rabi in dodaja teoreticna vprašanja šele potem, ko ucenci že usvojijo osnove. Vzemimo si kot primer opis druge sklanjatve imen in razvrstitev posa­meznih vprašanj, ki se nanašajo na to snov, med štiri razrede (Frischlin 1584: 135–139): 1. razred se nauci sklanjati paradigme magister, dominus ter scamnum. 2. razred zna povedati, 486V Ljubljani je poleg Quaestiones grammaticae napisal tudi Strigilis grammatica (Frischlin 1587: a 3b): »Ko sem naposled napisal Quaestiones grammaticae in ko sem dobil pregled nad napaka- mi, ki so se tedaj pojavljale v knjižicah – tako tistih, ki so bile obce znane, kakor tudi v tistih, ki smo jih rabili v naši šoli, sem odpotoval v Benetke in izrocil obe deli [Quaestiones in Strigilis] Aldu Manutiju /.../: obe sta izšli: vendar je kot prvo izšlo delo Strigilis grammatica.« – »Confectis tandem quae.tionibus Grammaticis, et animadver.ionibus errorum, qui tum in pervulgatis i.tis, tum magna ex parte, etiam in no.trae .cholae libellis occurrebant: profectus .um Venetias, et ut­ rumque librum exibui Aldo Manutio /.../: prodierunt ambo in lucem: .ed prior tamen exijt Strigilis Grammatica.« 487Gl. opombo 525. kako prepoznamo imena druge sklanjatve ter katere so njene koncnice v imenovalniku. Na-uci se sklanjati tudi pridevnik s tremi koncnicami (tipa doctus), in sicer hkrati za vse tri spo­le v obeh sklanjatvah (prvi in drugi). 3. razred se nauci posebnih znacilnosti koncnic dru­ge sklanjatve (zvalnik, dolžina posameznih koncnic, koncnice srednjega spola), besed, ki spadajo v to deklinacijo, a se sklanjajo drugace (pronominalna deklinacija in grška imena). Poleg tega zna lociti enakozložne besede (liber, libri) od neenakozložnih (socer, soceri). 4. razred temu doda še pravili o tem, kdaj je er koncnica enakozložnic in katere so izjeme. V slovnici se je Frischlin odmaknil od nekaterih rešitev Melanchthonove slovnice ter se domala v celoti naslonil na rešitve in nacela, kot jih je v svojem delu De causis linguae Latinae predstavil Julius Caesar Scaliger. Precej natancno je na vec mestih navedel tudi vire zanjo. Viri za Frischlinovo delo v Ljubljani postanejo za nas še posebej zanimivi, ko si ogle-damo, kaj je o njih napisal sam v delu Strigilis grammatica (ki je prvic izšlo 1584 – istega leta kot Quaestiones grammaticae) v izdaji iz leta 1587 (Frischlin 1587: a 3a): »Ker za to stvar [pisanje Quaestiones grammaticae in Strigilis grammatica] nisem imel potrebnih knjig (svojo knjižnico sem pustil v Tübingenu), mi je ponudil pomoc plemeniti in velikodušni mož Leonardo Merceric, Hrvat, ki ga imenujem z vsem spoštovanjem /.../. On mi je namrec dal iz Khislove knjižnice nemajhno zbirko knjig tako starih kakor tudi sodobnih slovnic, kolikor jih je pac bilo v njej. Nic manjši kup slovnicarjev mi je odstopil moj predhodnik v šoli, Adam Bohoric,488 vsestransko izobražen sivolas in pobožen mož, ki ga je v kar najvecji meri odlikovala izredna vrlina. Ko sem torej med sabo primerjal kar nekaj latinskih slovnicarjev (med njimi ni bilo nikjer Crusija niti nisem nikoli prej v svojem življenju slišal, da bi on napisal kako slovnico), se mi je zdelo, da se jih je vecina – tako naših [nemških] kot tujih – ucila v isti šoli, kjer se je priucila podobne trmogla­vosti.«489 Vire za svojo slovnico je Frischlin torej dobil iz Khislove (Jurij Khisel) ter Bohoriceve knjižnice. Poglejmo si, katere »slovnice«490 je imel Frischlin v rokah in kako jih je ocenje-val (Frischlin 1586: a 3a–a 3b). »Skoraj trideset« slovnic nemških avtorjev (nostrates) ni podajalo nic drugega kot izvlecek iz Melanchthonove slovnice, ki so ga podpisali s svojim imenom. Ob tem je imel na voljo še Melanchthonovo,491 Linacrovo, Ruscellijevo ter Sca­ligerjevo slovnico, ki jo je od vseh najvišje cenil. Od za nas manj pomembnih avtorjev pa omenja še naslednja imena: Saturnius, Q. Corradus, Marius (morda Nizolius Marius?), Muretus, Lipsius, Lambinus ter Adrianus Turnebus. Med njimi je slovnicar v klasicnem pomenu besede predvsem španski humanist Av-gustinus Saturnius (Frischlin je imel verjetno v rokah njegovo delo Mercurius sive Gram­ 488Ta podatek zanimivo dopolnjuje ugotovitve v clanku o Bohoricevi knjižnici Jara Dolarja (1971). 489»Quam ad rem, quia libri mihi deerant nece.arij (meam Bibliothecam Tubingae reliqueram) contu-lit .uam operam nobilis et ampli.simus vir Leonhardus Mercheritsh, quem honoris cau.a nomino, Croata /.../. Nam is e Bibliotheca Chi.eliana, dederat mihi, quicquid in ea fuit tam veterum, quam recentium Grammaticorum cumulum haud exiguum. Nec minorem illo acervum Grammatico-rum conce..erat mihi, antece..or meus in .chola, Adamus Boherit.ch: vir cana pietate, eruditione multiplici, et .ingulari virtute ornati..imus. Collatis ergo inter .e aliquantummultis Grammaticis Latinis (e quarum numero Cru.ij vidi nullam, nec ab illo .criptam e..e Grammaticen Latinam prius unquam, in omni mea vita audieram) plerique mihi vi.i .unt, tam no.tri quam exterarum nationum Grammatici in uno ludo edocti, ad con.imilem pertinaciam.« 490 Kot slovnice Frischlin seveda v duhu casa oznacuje tudi druga dela, ki so govorila o jeziku. 491Na drugem mestu Strigilis izvemo, da je Melanchthonovo slovnico poznal v Micyllovi, Camera-rijevi ter »Strigelijevi« izdaji – še en dokaz, da bi bilo povsem možno, da bi bilo vec izdaj na voljo tudi Bohoricu. maticae institutiones), manj slovnicna in bolj retoricna ter v tekstno kritiko usmerjena pa so dela italijanskega humanista Kvinta Marija Corrada (verjetno je imel v rokah delo De copia Latini sermonis, libri quinque, Venetiis, apud Franciscum Zilettum, 1582), nizozem­skega humanista Justa Lipsija (znanega predvem po tekstnokriticnih – seveda tudi jezi­kovnih – komentarjih) ter Ramovega prijatelja francoskega humanista Dionizija Lambina (ki je prav tako znan po tekstnokriticnih komentarjih; od Lambina nam je znan tudi govor De utilitate linguae graecae et recta Graecorum latine interpretandorum ratione, oratio habita, ki se ukvarja tudi z jezikovnimi vprašanji). Pod imenom Marius je najverjetneje mišljen Nizolius Marius (Nizzoli)492 (avtor že omenjenega slovarja Ciceronovega jezika ter komentarjev o Ciceronovem jeziku). Francoski humanist Muretus (Marc Antoine Muret) je omenjen predvsem kot Scaligerjev vrstnik in somišljenik, Adrianus Turnebus (Adrien Turnčbe ali Tournčbe) pa kot njegov ucitelj. Slovnic v klasicnem pomenu besede namrec po nam dostopnih podatkih nista napisala – sta pa prav tako pisalatekstnokriticne jezikovne komentarje anticnih avtorjev. Na drugih mestih Frischlin kot pregledane slovnice navaja še Alvara, Petra Rama in Nebrijo, od manj pomembnih še Simona Verrepaeja (Verrepaeus; avtor ene od priredb Despauterijeve slovnice), Celija Curiona (Cćlius Augustinus Secundus Curio; izdajatelja Bembovih del ter Nizolijevega sodelavca) (Frischlin 1586: a 2a [uvod v 2. dialog, privezan k izdaji Grammatice Latina, napisan 1586]) ter španskega humanista Juana Luisa Vivesa (avtorja popularnega dela Linguae Latinae exercitatio (1537), ki je zbirka vsakodnevnih pogovorov, namenjena ucencem; ne gre za slovnico v današnjempomenu besede, ampak za nekakšen prirocnik z direktno metodo ucenja (LG: 977–978; Frischlin 1586: )( 2a, Gram-matice Latina).493 492 Lahko bi šlo seveda tudi za anticnega gramatika Marija Victorina ali koga drugega, ceprav je to manj verjetno. 493 Kljub rednim stikom Frischlinovega nasprotnika Martina Crusija s slovenskimi protestanti ni Frischlin (morda tudi iz taktnosti) iz nobene od omenjenih dveh knjižnic dobil njegovega dela. Tudi ce je Bohoric Crusijevo slovnico morda imel pri sebi ali ce jo je poznal, pa lahko na podlagi primerjave ugotovimo, da se v svoji slovnici po njej ni zgledoval. 6.2 SPIS DE RATIONE INSTITUENDI PUERUM IN ODMEVI FRISCHLINOVEGA DELOVANJA NA LJUBLJANSKI STANOVSKI ŠOLI Za razumevanje zgoraj omenjene razporeditve snovi v Frischlinovi slovnici glede na posamezne razrede v šoli in tudi za razumevanje tega, kakšen kompromis je predstavljal sprejeti Frischlinov (tretji) šolski red stanovske šole (natis imamo v Schmidt 1952), si moramo pogledati drugo delo, ki ga je Frischlin izdal junija 1584. Gre za delo De ratione instituendi puerum, ab anno aetatis sexto et septimo, ad annum usque decimum quartum: ita ut praeter duas, aut tres maternas linguas, etiam Latinam discat recte loqui, et scribere: Graecam vero mediocriter intelligere: insuperque rudimen­ta Dialecticae et Rhetoricae ad usum scribendi conferre494 (Frischlin 1584b). Že naslov sam nam pove, da gre za metodiko pouka deckov »od šeste­ga in sedmega do štirinajstega leta starosti, tako da se naucijo poleg dveh ali treh maternih jezikov še pravilno govoriti in pisati latinšcino, razumeti gršcino na srednji ravni, poleg tega pa usvojijo te­melje dialektike in retorike za pisno rabo«. Delo je posveceno madžarskemu mogotcu Balthasar­ju Batthyaniju in je namenjeno njegovemu sinu, napisano pa je bilo »v nekaj urah« (Strauß 1856: 274). Delo sestavlja pet poglavij. Vprvem govori, kako se decek v enem letu nauci pravilno brati in pisati crke. Ko je v tem že dovolj izvežban, se uri v sklanjanju in pisanju posame­ znih besed (npr. mensa, amo, dominus), ki pa jih ne sme biti prevec. Drugo poglavje razlaga, kako se decek v obdobju enega leta nauci osnove etimologije ter se iz Frischlinovega besednjaka nauci važnejših imen in glagolov, tako da jih zna pregi­ bati in jih obenem tudi razume. Hkrati se uci dolocenih govornih fraz (formulae loquendi) ter se pocasi pripravlja na ucenje skladnje. V tem poglavju sledi Frischlin svojemu osnov­ nemu nacelu: cim manj ucenja teorije in cim vec prakse. Zato na tej stopnji tudi odsvetuje 494 Veckrat prezrto delosi gotovo zasluži veliko pozornosti tako pri obravnavi zgodovine šolstva kakor tudi pri oceni Frischlinovega prispevka k zgodovini slovenskega jezika in književnosti. ucenje pravil pravopisa in prozodije. Prav tako zagovarja razpoznavanje delov govora iz snovi same in ne prek teoreticnih razlag. Tretje poglavje svetuje, kako naj se decki ucijo preostala pravila etimologije ter glavna pravila skladnje skupaj z lažjimi grškimi sklanjatvami in spregatvami. S pomocjo Svetih dialogov ter Ciceronovih pisem si lahko zacnejo utrjevati že »srednje« znanje latinskega jezika. Vsak dan pa morajo latinsko besedilo eno uro prevajati v svoj jezik (.ua lingua). Svetuje celo, naj decki zelo kratek odlomek iz Cicerona napišejo v zvezek in ga nato izro-cijo ucitelju skupaj s prevodom v ljudski jezik. V cetrtem poglavju opisuje, kako naj se peto leto šolanja nauci še preostala pravi-la latinske ter osnovna pravila grške skladnje, prav tako pa preostale grške sklanjatve in spregatve. Nauci naj se tudi osnove prozodije in poleg tega iz Cicerona in Terencija naredi laudabile scriptum. Tu Frischlin znova ponovi (B 2a), da: »ni ustreznejše vaje za primerjavo znanja latinšcine, kakor da decek to leto prevaja latin­ ske besede v ljudski jezik: zato je naloga ucitelja, da decka vsak dan obdrži v tej vaji ter mu ukaže, naj prebrano posluša, prevede v materni jezik ter napiše v zvezek.«495 Seveda pa mora v prvi vrsti vaditi rabo latinšcine. Vpetem poglavju opiše, kako se lahko decek v šestem ali sedmem letu izobraževanja poleg urjenja grškega in latinskega jezika uci tudi osnove dialektike in retorike ter se pri­pravlja na poznejše dovršeno znanje teh predmetov. Na tem mestu bi veljalo razrešiti še eno vprašanje: Frischlin je v pismu 20. avgusta 1583 sporocil stanovskim odbornikom, da je sam napisal nekaj ucbenikov, in sicer gramati­ko, Katona za ucence drugega razreda, zacetnico (elementale) za ucence prvega razreda ter besednjak (nomenclatura) v šestih jezikih, ter prosil, da bi mu dovolili potovanje v Benetke, da bi tam spravil v tisk svoje knjige (Schmidt 1952: 86–87). Frischlinova zamisel o novih ucbenikih je sprožila odpor, saj so se odborniki zaradi skupnega sporazuma o enotnem šol­skem redu na deželnem zboru v Brucku cutili dolžne, da ne uvajajo novih ucbenikov, pred­vsem ne gramatike. Ker se je Frischlin iz Benetk najverjetneje vrnil samo z dvema knjigama (Strigilis grammaticae in Quaestiones grammaticae), ostajajo odprta vprašanja, ali je imel zacetnico, besednjak ter Katona leta 1583 dejansko že napisane, kajti zacetnica in Katon nista nikdar izšla, in zakaj je pozneje napisal besednjak samo v treh jezikih. Na podlagi spisa De ratione instituendi puerum lahko omenjena dela vsaj deloma re-konstruiramo: a) Elementale V prvem poglavju (Frischlin 1984b: A 2a–A 2b) omenja nov elementarni ucbenik, s pomocjo katerega se decki lažje naucijo pisati in brati (novae Tabulae), iz tega ucbenika (ki ni bil nikdar izdan, ce gre za Frischlinovo delo) pa navaja snov tudi po posameznih poglav­jih, tako da lahko sklepamo, da je obstajal v rokopisu.496 495»Cum autem nullumexercitium, ad comparandam Latinae linguae noticiam, .it accomodati- us, quam vt puer hoc anno Latina verba transferat in vernacula: idcirco paedagogi erit, vt pue- rum quotidie in hoc exercitio retineat, iubeatque auditam lectionem offere in lingua materna, et .criptam in charta.« 496V prvem poglavju so se decki naucili crke; v drugem zloge, kot: ab, ac, ad ...; v tretjem zloge s soglasniki na prvem mestu, kot: ba, be, bi, bo, bu ...; v cetrtem lažje besede, kot: bibo, cado, cede, dedi ... b) Nomenclatura V drugem poglavju (Frischlin 1584b: A 5b) svetuje rabo imen iz prve (Deus, pater, filius, spiritus), glagolov iz druge (gigno, creo) ter lažjih dialogov iz tretje knjige svojega šestjezicnega besednjaka (Nomenclatura), ki so bili, kot lahko sklepamo, podobni dialogom Sebalda Haidena, saj so jih nadomešcali.497 Težje dialoge omenja skupaj s Castelionivimi Svetimi dialogi (Frischlin 1584b: A8a). Primerom naj se po Frischlinu vselej dodaja prevod v materni jezik. Rabo tretje knjige besednjaka svetuje tudi v tretjem poglavju (Frischlin 1584b: A 8a). Tam pravi, naj se decki ucijo tudi grške ustreznice prej naucenih latinskih besed iz prve in druge knjige besednjaka, sproti pa naj jih prevajajo tudi v ljudski jezik (B 1a). Pozneje (B 4a–B 4b) pravi, da sledi njegov besednjak po vrsti desetim dialekticnim kategorijam (decem praedicamentorum), za katere prej svetuje, naj se jih uci po Aristote­lu.498 Tako ima vsak ucitelj tudi pri ucenju dialektike za vsako kategorijo na voljo dovolj primerov.499 Opisano delo v marsicem odstopa od pozneje izdanega dela Nomenclator trilinguis, graecolatinogermanicus (Frischlin 1591; delo je prvic izšlo septembra 1585). Omenjeni Nomenclator sicer v razporeditvi sledi Aristotelovim kategorijam, ni pa sledi o drugi (gla­goli) in tretji (dialogi) knjigi ter o ostalih treh jezikih. V precejšnji meri se naslanja na po­dobno delo Hadriana Junija (Junius 1577). V besednjaku je bilo naslednjih šest jezikov:500 gršcina, latinšcina, nemšcina, slovenšcina, italijanšcina in francošcina. To dejstvo dopušca možnost, da je Frischlin (manj obsežen) šestjezicni besednjak de­jansko zasnoval in rokopis prakticno rabil pri svojem delu na ljubljanski stanovski šoli, nato pa je po odhodu iz Ljubljane grško-latinsko-nemški del prve knjige razširil in izdal v novi obliki. Vsekakor delo, ki ga je Frischlin nameraval tiskati v Benetkah, ni bilo enako delu, ki ga je natisnil cez dve leti. c) Novi Katon501 V drugem poglavju namenja Frischlin (1584b: A 6a–A 6b) ostro kritiko Katonu, kot so ga uporabljali v tedanjih šolah in trdi, da je napisal »novega Katona«. Tega omenja še na dveh mestih (A 8a ter B 2a). c) Katekizem Sklicevanje na posamezna dela je v spisu De ratione instituendi puerum tako natanc­no, da se nam zdi mnogo verjetneje, da so omenjena Frischlinova dela obstajala, kakor da niso.502 Ucbenik, ki ga omenja v petem poglavju (B 6a), pa povsem jasno ostaja na idejni ravni (tega tudi Frischlin ne skriva, saj rabi pogojnik cuperem): 497Dialogi so bili sestavljeni iz kratkih stavkov, ki jih je sestavljala zveza glagola in samostalnika. 498Takšno delo omenja tudi v uvodu v Quaestiones. 499 V izdaji Nomenclatorja iz leta 1586 (Frischlin 1586: (::) 1a) omenja tudi svojo Dialektiko, ki naj bi bila nekakšen uvod v Aristotelovo Logiko in je Frischlinova bibliografija (Seck 2004) ne ome­ nja. 500Kidric (SBL I, 1926: 190–192) ni prav uganil vseh jezikov (navaja latinski, grški, nemški, sloven- ski, hrvaški in italijanski jezik, zadnje tri z dodanim vprašajem); pravilno Evans (1999: 302). 501Pod imenom anticnega avtorja Katona Starejšega se je ohranila zbirka izrekov (Dicta Catonis ad filium suum), ki so jih v razlicnih oblikah uporabljali v tedanjih šolah. Kot »novi Katon« je tako mišljena nova priredba izrekov, uporabnih za šolski pouk. 502Natisnjena pa najverjetneje niso bila. »Kar pa se tice katekizma, ki si ga morajo pri tej starosti že v celoti zapomniti, bi si sam želel imeti v tisti šoli, kjer so Nemci, Italijani in Slovenci, petjezicni katekizem. Tako bi namrec najbolje skrbeli za znanje jezikov: ko bi posamezni decki skupaj z latinskim kate­kizmom recitirali katekizem v svojem jeziku, bi se vselej drug od drugega ucili besedilo na pamet s poslušanjem v tujem jeziku.«503 Nenavadno in opombe vredno je, da je tak katekizem obstajal (KB 1566), a ga Frisch­lin ni poznal oz. ga ni hotel poznati. To vsekakor govori v prid tezi, da Kreljeva dela v dolo-cenem obdobju na stanovski šoli (vec) niso bila zaželena ali obravnavana kot primerna. 503»Quantum vero ad Catehi.mum attinet, qui omnino huic aetati inculcandus e.t: cuperem ego in .chola, in qua .unt Germani, Itali, et Slauoni: Catechi.mum haberi quinquelinguem. Nam hac ratione optime con.uleretur .tudijs linguarum: quando .inguli pueri vna cum Latino Catechi.mo, recitarent .uae linguae Catechi.mum: .emperque vnus ex altero lingua peregrina au.cultando perdi.ceret.« 6.3 slOveNšCiNa meD Drugimi Jeziki Frischlin je imel do slovenšcine (kakor nasploh do ljudskih jezikov) zelo spoštljiv odnos. Kot primere ljudskih jezikov v uvodu v svojo slovnico Quaestiones grammaticae (Frischlin 1584: A4a) našteje nemšcino, španšcino, francošcino, madžaršcino in slovenšcino,504 v pe­smi Juriju Khislu pa pohvali njegovo obvladovanje vec jezikov takole: Quam miror pectusque tuum, linguamque disertam Gallica sive velis, sive Latina loqui: Sive Italo sermone tones, seu fulmine Carno, Vincere seu cupias Teutonos eloquium.505 Slovenski jezik je torej Frischlin opisal kot »kranjski grom«. 504»Gotovo se danes Nemci samo z rabo naucijo nemšcine, tako kot Italijani italijanšcine, Španci španšcine, Francozi francošcine, Madžari madžaršcine, Slovenci slovenšcine.« – »Germanicam certe linguam .olo u.u hodie addi.cunt Germani, .icut Itali, Italicam; Hispani, Hispanicam; Galli, Gallicam; Hungari, Hungaricam; Slauoni, Slauonicam.« Z besedo Slauoni Frischlin na drugih mestih poimenuje svoje ljubljanske slovensko govorece ucence (npr. Frischlin 1584b: B 6a). 505»Kako obcudujem tvojo pamet in vešci jezik, najsi hoceš govoriti francosko ali latinsko, najsi bobniš v italijanskem jeziku ali v kranjskem gromu, najsi želiš s spretnostjo govora premagati Nemce.« 7 MISEL O PREVAJANJU IN PREVAJALSKA PRAKSA Preden si ogledamo, kako so slovenski protestantski pisci retoricno oblikovali svoja izvir­na in prirejena besedila, bomo skušali opisati, kakšen je bil njihov odnos do prevajanja in kakšna njihova prevajalska praksa. Vokviru tega si bomo najprej pobliže ogledali, kako so slovenski protestantski pisci oznacevali svoje svetopisemske prevode, nato pa bomo skušali natancneje opisati njihovo prevajalsko tehniko in vire. Jurij Dalmatin, Jesus Sirah (1575), prvi Dalmatinov prevod ter prva slovenska knjiga, natisnjena v Ljubljani 7.1 SLOVENSKI IZRAZI ZA PREVAJANJE IN PREVOD Na terminologijo, ki so jo slovenski protestantski pisci uporabljali za oznacevanje svojega prevajalskega dela, moramo glede na izkušnje pri iskanju »razlik« med pomeni posameznih izrazov v posameznih evropskih jezikih pa tudi v latinšcini gledati z dobršno mero preu­darnosti in zdravega razuma.506 latinšcina je rabila za 'prevajanje' vrsto razlicnih izrazov: transferre, transvertere, transcribere, Latine exprimere, Latino sermone tradere, mutare, interpretari itd. Med mnogimi poskusi, da bi dolocili razlicne nacine prevajanja, ki naj bi jih oznacevali razlicni latinski izrazi, težko najdemo kak poskus, ki bi celo pri enem in istem avtorju potegnil prepricljivo in vselej veljavno locnico med posameznimi izrazi. Tehtno se nam zdi Renerjevo (1989: 268–269) opozorilo, da je pri tovrstnih obravnavah razlicne izra­ze najbolje šteti kot sinonime, rabljene zaradi retoricnih zahtev besedila.507 Podobno situacijo lahko spremljamo tudi v tedanjem nemškem izrazju. Nemški izra­zi za prevajanje (übersetzen, dolmetschen, übertragen, verdeutschen) so vecinoma rabljeni sinonimno. Edini izraz z izrazito svežo konotacijo je izraz verdeutschen, ki ga je (ob drugih) rabil Luther za svoj prevod Biblije.508 Stanje izrazja, ki oznacuje 'prevajanje' v slovenskih besedilihprotestantskih piscev, je tako bolj ali manj pricakovano. Najpogostejša je skupina izrazov tolmaciti, ki jo lahko vzporejamo z latinskim izrazom interpretari ali nemškim dolmetschen. Med letom 1555, ko v TE 1555 zasledimo izraza tol­macovanje ter tolmacevanje, ter letom 1562, ko v TAr 1562 izraz iztolmaciti stoji ob izrazu preobrniti, so druge skupine izrazov še dokaj enakopravno soobstajale ob skupini tolmaciti. Po letu 1562 pa je skupina tolmaciti tako rekoc v celoti prevladala, kar je še posebej razvi­dno iz naslovnic posameznih del. Vtej skupini je najpogostejši glagol tolmaciti (redko tudi v obliki tomaciti) z dovršnima oblikama iztolmaciti, stolmaciti, z nedovršnima oblikama iztolmacovati, tolmacovati, z deležniki tolmacen, iztolmacen, stolmacen, stolmacovan ter glagolniki tolmacenje, tolmacevanje, tolmacovanje.509 Primeri, kjer je ta skupina besed rabljena samostojno, dokaj razvidno pomenijo ' pre­ 506O pasteh, ki grozijoraziskovalcem, ce želijo prevec sistematsko zamejiti pomene posameznih izrazov, ki oznacujejo 'prevajanje', zelo nazorno piše Rener (1989: 265–281). 507Kot rezultat napacnega pristopa k obravnavi tovrstnih izrazov navaja Rener (1989: 270–274) raz­ lago izrazov traducteur in translateur za 16. stoletje v Franciji. Beseda translateur naj bi bila oznaka za prevajalca stare, srednjeveške šole prevajanja, traducteur pa naj bi oznacevala novejšo renesancno metodo prevajanja. Po Renerju je treba oba izraza razumeti sinonimno, kakor ju rabi denimo Du Bellay (1549). 508O tem gl. tudi Rajhman (1985: 29). 509Oseba, ki tolmaci, je lahko tolmac (BH 1584, MD 1592, MTh 1603), tolmacar (TT 1557), tolmacer (TPs 1566) ali tolmecer (DB 1578, DB 1584). vajanje' in z nekaj izjemami stojijo na naslovnicah510 ali v uvodih del, ki so tudi dejansko prevodi. »Oli kadar na letih Be..edah, de .e prou .a.topio, veliku leshi, Obtu hozhmo te i.te Be..ede inu naketere druge, preden .azhnemo tu Pi.mo S. Paula Tolmazhiti, Isloshiti« (TT 1560: c 3b). »Ie.t .em lete Buque ainai.t leit po zha.u inu resmishlaie tomazhil [sic!], Inu .dai Shtyri Me.ce poredu drukal. Aku .e sledna be..eda .teim Nemshkim Tolmazhenem ne.gliha, Satu .e ne .motite, Ie.t .em vezh is Latinskih koker Nemshkih Tolmazherieu tomazhil [sic!]« (TPs 1566: b 7a). »SALOMONOVE PRIPVVISTI, tu ie, Kratki, leipi inu v.em, .tarim inu mladim Ludem potrebni navuki, skusi Iuria Dalmatina vSloven.zhino tolmazheni« (DPr 1580). »Ta Celi P.alter Dauidou /.../ Sdai peruizh vta Slouenski Ie.ik i.tomazhen, inu krat­ku .a.topnu I.loshen, sku.i PRIMOSHA TRVBERIA Crainza [verdolmet.chet]« (TPs 1566). »Ta CELI CATEHISMUS, SKRATKO SASTOPNO ISLAGO VZHETERtyzh, sku.i Pri­mozha Truberia, i.tolmazhen /…/« (TC 1567). »BIBLIE /.../ PERVI DEIL, VKATEREM SO TE PET MOSESSOVE BVQVE, sdai per-uizh is drugih iesikou vta Slouenski suei.tu .tolmazhene /.../. NA KONZV IE TVDI EN REgishter, vkaterim .o, sa Haruatou inu drugih Slouenou volo nekotere Kranske inu druge be.sede vnih iesik .tolmazhene, de bodo lete, inu druge nashe Slouenske Buque bule sa.topili« (DB 1578). Nekajkrat lahko v besedilih zasledimo dvojico to(l)maciti : izlagati, kjer izraz tolma-citi ustreza nemškemu (ver)dolmetschen 'prevajati', izraz izlagati pa nemškemu erklären 'razlagati', kakor nam to lepo prikaže naslovnica TL 1567. Izraza nista rabljena skupaj po nakljucju: tako oznaceni prevodi so namrec vsebovali kratke povzetke poglavij ali/ter ko­mentarje posameznih besed. »SVETIGA PAVLA LYSTVVI /.../ .dai peruizh vta Slouenski Ie.yk tolmazheni, inu kratku .a.topnu i.losheni, sku.i Primosha Truberia Crainza [in die Windi.sche Sprach verdolmet.cht, vnd mit kurzen ver.tändigen Argumenten vnd Scholien erkläret]« (TL 1567). »SVETIGA PAVLA TA DVA LISTY HTIM CORINTARIEM, INV TA HTIM GALA-teriem, Sdai peruizh is mnogeterih Ie.ikou vta Slouenski .uei.tu tolmazheni, Inu kratku tar .a.topnu islo.zheni [sic!]. SKVSI PRIMOSHA Truberia Crainza [Jetzt er.t in die ge­meine Windi.che Sprach trewlich verdolmet.chet]« (TL 1561). »Do.ti ka.nu inu odlashaie vom tukai poshlem, pet Iogrou pi.ma inu Pridige, vnashim Ie.iku tolmazhene inu isloshene« (TT 1577: A 1b). Kot hapaks lahko omenimo še dvojico tolmaciti : posneti, ki jo najdemo samo v uvo­du v Kreljevo Postilo in je brez dvoma sinonimna, oznacuje pa Kreljevo prosto prevajanje s pogostimi parafrazami in dodajanjem razlag. »ISVOLENI KARSCHENIK, Ima.h, hvala Bogu, Ioanna Spangebergia kar.han.ko Po.tillo, v'na.h Sloven.ki Iesik tolmazheno inu posneto« (KPo 1567: B 2b). Nasploh ne smemo prevec dobesedno jemati dejstva, da Megiserjeva slovarja izraza izlagati/tolmaciti obravnavata kot sopomenki – in to v obeh navedenih pomenih ('prevaja-ti', 'razlagati'). MD 1592 ima izraza i.lagati, tolmazhiti v pomenu 'prevajati' (dolmät.chen, interpretari), i.lagati je celo edini prevod od: verdolmät.chen, interpretari. Prav tako MTh 510Kjer v citatih v tem poglavju ni oznake strani, gre za naslovnico. 1603 rabi v pomenu 'razlaga' (Erklärung/Außlegung, explicatio) tako izraza i.laga, reskla­dainie z oznako (Sclav.) kakor tudi tulmazhenie z oznako (Carniol.). Izrazi izlagati, izlaga, izlaganje, izložense v protestantskih delih sicer pojavljajo zelo pogosto, vendar jih praviloma razumemo znotraj nemške dvojice erklären, auslegen. Vca­sih res precej zabrisana meja med pomeni gornjih besed izvira iz preprostega dejstva, da je latinski glagol interpretari (in njegove izpeljanke) dejansko lahko pomenil oboje: 'prevajati' ali 'razlagati', pac odvisno od vrste in namena besedila. Rodolphus Goclenius v svojem delu Lexicon philosophicum (1613, Frankfurt: Becker, navajam po Rener 1989: 277–278) tako razlaga izraz interpretatio v pomenu 'explicatio, explanatio, expositio', v takem pomenu se izraz rabi v logiki ter retoriki. Navaja pa tudi posebno vrsto interpretatio, in sicer interpre­tatio specialis, ki jo razlaga kot »prevod ali prelitje enega jezika v drugega«.511 Dober primer izrazito mejnega pomena izrazov iztolmaciti, preobrniti, izgovoriti ter izložiti je raba v TAr 1562, torej v delu, ki je izrazito kompilatorsko z mocno Trubarjevo avtorsko noto. Na naslovnici tega dela stoji: »ARTICVLI /…/ Sdai peruizh is Latinskiga inu Nembshkiga Ie.yka, uta Slouenski .uei.tu i.tolmazheni [zu.amen gezogen].« Na strani C 1a spet zasledimo tolmacenje, v nadaljevanju knjige pa zasledimo nadvse pomemben odlomek: »Obtu inu .a tiga volo .em ie.t lete Buquice /.../ Is Latinskiga inu Nembsshkiga Ie.ika, vta nash Crainski .uei.tu preobernil inu i.tolmazhil. Inu kadar .o ty eni Articuli, Nauuki in be..ede v letih Buquizah vti Bukou.zhini Nembszhini, kratku inu zha.i temnu i.rezheni inu po.tauleni, De ty prepro.ti inu kir ne .o vtim S. Pi.mu vuzheni, teshku oli cilu nishter ne.a.topio. Obtu .em te i.te Articule inu be..ede, .drugimi inu .obilneshimi be..edami Exempli inu Perglihami, i.tolmazhil, i.gouuril inu islushil« (TAr 1562: G 3a). Naj povzamemo: pri kompiliranju dela je besedila »zvesto preobrnil in iztolmacil«, torej 'prevedel'. Ker pa so ta latinska in nemška besedila mestoma težka za razumevanje in nejasna in jih manj uceni bralci ne bi razumeli, je prevode odlomkov dopolnil tako, da jih je »prevedel in izgovoril z obilnejšimi besedami« (danes bi rekli: interpretativno prevedel), dodal eksemple, priglihe ter jih razložil. Preostali izrazi, ki oznacujejo prevajanje, so imeli opaznejšo vlogo do leta 1562, nato pa jih zasledimo zgolj na manj izpostavljenih mestih ali pa se celo povsem umaknejo iz rabe. Da je šlo na zacetku za poljubno navajanje sinonimov, nato pa za ustalitev skupine izrazov tolmaciti, nam lepo kažeta dva zacetna Trubarjeva prevoda svetopisemskih besedil: TE 1555 in TT1557. Tu namrec zasledimo kopico sinonimno rabljenih izrazov. Na naslov­nicah obeh del dosledno rabi izraz preobrnjen,512 pri katerem gre najverjetneje za prevod latinskega izraza versum (iz glagola (trans)vertere).513 »TA EVANGELI SVETIGA MATEVSHA, SDAI PERVIZH vTaslouenski ie.ik pre­obernen [nunc primum uer.um in linguam Schlauicam]« (TE 1555). »TA PERVI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA /…/ .dai Peruizh uta slouenski ie.ik sku.i Primosha Truberia, .uei.tu preobernen [flei..ig verdolmet.cht]« (TT 1557). 511 »Versio seu transfusio linguae unius in aliam.« 512Izraz preobrnjen je sicer rabljen tudi na naslovnici TT 1560: »TA DRVGI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA /.../ Sdai Peruizh is mnogiterih Ie.ikou, vta Slouenski, sku.i Primosha Truberia Crainza, .uei.tu preobernen.« 513In ne iz übersetzten, kot meni Rajhman (1985: 29). Znotraj knjige pa Trubar v TE 1555 rabi tudi izraze preobracenje (TE 1555: A 4a), preobracanje (TE 1555: A3b), preobracovanje (TE 1555: A1b), ima pa tudi tolmacova­nje (TE 1555: B 3a). Podobno ima v TT1557 kar tri razlicne izraze brez razlike v pomenu na isti strani (TT 1557: A 3a): obracanje, tolmacevanje in prevracanje, stran prej (TT 1557: A 2a) pa še zvezo izpisati v slovenski jezik.514 Drugacno rabo izkazuje izraz prepisati, ki ga rabita samo Trubar (TA1550, TC 1550, TT 1557) in Juricic (JPo 1578). Pri Trubarju ima izrazit pomen prirejanja oziroma pisanja po predlogi, pri cemer se »prepiše« vsebina, cetudi na drug nacin in z drugimi besedami. »Ane Buquize /…/ Vtih .o tudi ty veg.hy .tuki ter ker.zhan.ke Vere inu ane Molytue / te .o prepi.ane od aniga Peryatila v.eh Slouenzou« (TA 1550). »Obtu ie.t kir .em tudi kanimu .tarimu vom Slouenzom naprei po.taulen .em te veg.he .tuke na.he praue Vere vlete buquice prepi.al /.../« (TA 1550: A 3a). »LVbi kerszheniki, Ie.t .em, lete .tuke is .uetiga pi.ma /.../ pustill prepi.ati vna.h ie.ig /.../« (TC 1550: A 3a). »Oli kadar .o meni ene dobre buque vroke prishle, v katerih ie en cilu lep, nucen inu troshtliui Nauuk, kir ie v.et is S. Pi.ma, kako .e ima prou moliti, Du nas htimu molenu pergane, inu .akai .e ima moliti, stoy. Satu .em ie.t ta i.ti Nauuk vleto Predguuor od be..ede do be..ede prepi..al« (TT 1557: ee 1b). Pri Juricicu pa bi izraz prepisati lahko razumeli tudi kot 'jezikovno popraviti'. Pri tem moramo biti še posebej pozorni na spodnji odlomek, kjer Juricic pravi, da je zimski del Postile stolmacil ('prevedel') Sebastijan Krelj, druga dva dela pa je stolmacil ('prevedel') in zvesto prepisal Juricic. »POSTILLA /…/ Od Ioan: Spangenberga, na vprashanie, inu odgouor isloshena. Sdai peruizh, verno inu suei.to stolmazhena: Inu vpraui Slouenski Iesik prepi.ana« (JPo 1578). »ISVOLIENI Vchri.tu.u: Letu vshe (hvala Bogu) imate v.o celo Po.tillo Ioanne.a Span-gebergia, vnash praui Slouenski Iesik .tolmazhenu inu zhi.to prepi..anu. Ta Simski dell ie .tolmazhil rainik Seba.tian Crelius /.../ Ta druga dua Della pak /.../ .am ie.t /.../ .tolmazhil inu sue.to prepi..al« (JPo 1578: I, )( 4a). Na naslovnicah pesmaric in v DPa 1576 se pojavlja tudi izraz zložen, ki sugerira av-torstvo dela.515Ta izraz se lahko rabi skupaj z izrazom tolmaciti, lahko pa tudi samostojno. Pojavlja se v delih, kjer gre dejansko za vecjo stopnjo avtorstva. Spet pa ga ne smemo razu­meti prevec dobesedno, saj lahko oznacuje tudi priredbe nemških ali latinskih besedil. »ENA DVHOVSKA PEISSEN /.../ inu druge Molytue, sku.i P. Truberia sloshene inu tolmazhene« (TP 1567). »Try Duhouske pei.sni. /…/ Od Primosha Truberia /…/ sloshene. PER TIM SO ENI PSALmi inu ena Boshizhna pei..en, od Iuria Dalmatina inu Iansha Shvvageria, tolma­zheni« (TP 1575). 514»/…/ De .te ui nas pro..ili /…/ De mi te .uete Euangelie inu Li.tuue, koker .o ty od tih Euangeli.tou inu Iogrou pi..ani, tudi vta slouenski ie.ig i.pishemo« (TT 1557: A 2a). 515To avtorstvo se lahko nanaša tudi na avtorstvo nemške predloge. Prim. naslovnico v DPa 1576: »PASSION, TV IE, BRITKV TERPLENE /…/ is v.eh .tirih Euangeli.tou sloshenu.« [»Der gantze Pa.sion, auß allen vier Euangeli.ten, in die Windi.che .prach verdolmet.cht, Durch. M. Georgium Dalmatinum /.../.«] Vecinoma pa so tudi dejansko navedeni slovenski avtorji. Primer iz istega dela: »PASSION IS VSEH STIRIH EVANGELISTOV VLETO Pei.en, od Iuria Dalmatina, sdai peruizh sloshen /.../« (DPa 1576: A 1a). »ENI PSALMI, TA CELI CATEhi.mus, inu /.../ Pei.ni, od P. Truberia, S. Krelia, inu od drugih sloshene, druguzh popraulene inu pobul.hane« (TPs 1567).516 Brez vsaj posrednih oznak o prevajanju ali zlaganju besedil je pravzaprav dokaj malo naslovnic,517 pri cemer seveda odsotnost oznake ne prica vselej tudi o popolnem avtorstvu dela. 516Podobno še TC 1574, DC 1579, TfC 1595. 517 TA 1555, TC 1555, TR 1558, TO 1564, TA 1566, TC 1575, TPs 1579, KB 1566, DBu 1580, DC 1580, DAg 1585. 7.2 TEHNIKA PREVAJANJA IN VIRI ZA PREVOD SVETOPISEMSKIH BESEDIL O tem, kako so slovenski protestantski pisci prevajali biblijska besedila518 (torej tista be-sedila, ki jih niso prirejali, ampak so jih prevajali v današnjem pomenu besede), je bilo napisanega že zelo veliko. Prav tako so bile že veckrat zbrane in komentirane njihove izjave o nacinu prevajanja in njihovem odnosu do prevajanja. Vendar pa množina raziskav ni za­nesljivo odgovorila na vprašanje, kakšen je bil osnovni postopek slovenskih protestantskih piscev pri prevajanju biblijskih besedil v slovenšcino. Nekateri raziskovalci so o predlogah za prevajanje govorili bolj na podlagi izjav samih protestantskih piscev kakor na podlagi analiz, na drugi strani pa so se tisti, ki so delali tovrstne analize, posvecali podrobnostim in ne celovitemu konceptu, ali pa jim niso bila dostopna vsa besedila, ki bi jih potrebovali za tovrstne analize. Menimo, da bi splošen opis nacina prevajanja, ki bi (cetudi zaradi obsega nujno po­vršno) zajel biblijske prevode vseh prevajalcev ter analiziral njihove osnovne predloge, koristil pri podrobnejših analizah prevajanja dolocenih skupin besed ali pri opazovanju do-locenih jezikovnih posebnosti v prevodnih besedilih. Hkrati bi analiza tehnike prevajanja in predlog za prevajanje do neke mere omogocila tudi boljše locevanje tekstualnih jezikovnih interferenc od spontane jezikovne kompetence tedanjih tvorcev besedil. S tem namenom smo opravili naslednjo analizo. 7.2.1 PREGLED DOSEDANJIH POMEMBNEJŠIH OBRAVNAV O Kreljevem in Juricicevem prevodu svetopisemskega besedila v Postilah je zelo teh­tno pisal v. Oblak (1894: 202–219). Dokazal je, da so v Juricicevi izdaji Postile evangelj-ska besedila popravljena tako, da so s pomocjo Trubarjevega prevoda približana nemški (Luthrovi) predlogi, pri cemer lahko pride celo pri istih odlomkihdo odstopanj pri prevodih v razlagi: v razlagi so praviloma ohranjeni Kreljevi prevodi, odlomki evangelijev pa so po­pravljeni. Oblak je tudi mnenja, da je Krelj »brezdvomno /.../ pri prevodu svetopisemskega teksta rabil tudi cerkvenoslovenski tekst glagolski ali cirilski« (Oblak 1894: 213). Zelo nadrobno je o Trubarjevem prevajanju evangelijev pisal ivan grafenauer(1914: 297–303). Zbral je najpomembnejše Trubarjeve izjave o prevajanju ter virih za prevajanje in naredil primerjalne analize prevoda Mt 2,13–18 med grškim izvirnikom, Vulgato ter Tru­barjevim in Luthrovim prevodom. Zelo dobri so Grafenauerjevi komentarji k Trubarjevim 518Biblijska besedila soedina skupina besedil, kjer si slovenski protestantski pisci niso dovolili obcasnih interpretativnih odmikov od predloge. Postile sicer prevajajo po nemških predlogah, vendar s samoumevnimi obcasnimi odmiki (prim. Merše 2007). izjavam o znanju posameznih jezikov. Erazmov prevod mu, kot kaže, žal ni bil dostopen, prav tako tudi ne nekateri drugi viri, ki jih je sicer pravilno razpoznal. Škoda tudi, da si je kot primer izbral prav TE 1555, kjer je nihanje med Luthrovo in Erazmovo predlogo naj-ocitnejše. Tudi zato je Grafenauer – kot bomo pokazali – deloma napacno sklepal: »Trubar je prevajal po Luthrovem prevodu. Na nekaterih mestih pa se je približal nekoli­ko bolj Vulgati, kjer se mu je zdel Luthrov prevod presvoboden; nekatera mesta je preve­del nekoliko po Luthru, nekoliko po Vulgati. Ostane pa še cisto majhen ostanek, kjer se je držal Trubar morda drugih virov, ki pa jih bo treba še natancneje preiskati ...« anton Breznik (1917: 28–32) v clanku o literarni tradiciji v Evangelijih in listih ugo­tavlja, da je psalme Trubar vecinoma prevajal po Vulgati, Dalmatin pa natancno po Luthru, pri cemer se je zgledoval tudi po Trubarjevem prevodu. Dalmatin se je tudi pri prevajanju drugih svetopisemskih knjig »krcevito držal« Luthrovega besedila, medtem ko se je Trubar »svobodno gibal« med Vulgato in Luthrom. Kreljev in Juricicev prevod sta po Breznikovem mnenju jezikovno boljša od Dalmatinovega in Trubarjevega. Krelj se je držal pri prevajanju tudi Trubarjevega prevoda. Vopombi pravi: »Krelj je prevajal evangelije iz grškega, kakor morem soditi; poleg Trubarja je uporabljal Luthra in neki519 hrvaški glagolski prevod.« Fran ramovš je leta 1919 (Ramovš 1971: 140–177) v prispevku o delu revizije za Dalmatinovo Biblijo pokazal, da je Dalmatin v prvotnih prevodih starozaveznih besedil na posameznih mestih odstopal od Luthra. Ta mesta kažejo naslonitev na grški in/ali latinski prevod. Ceški raziskovalec václav Burian je leta 1928 objavil velikokrat navajano delo o sle­dovih ceške književnosti v starejšem slovenskem slovstvu (Burian 1928: 14–46), v katerem opisuje tudi vpliv ceške književnosti in cešcine na prevodne rešitve in jezik Trubarja, Krelja in Dalmatina. Ker so ugotovitve tega dela najveckrat prikazovane kot dokazana dejstva, bi na tem mestu veljalo opozoriti, da se nam mnoge trditve v tem delu zdijo netocne in pone-srecene. Na podlagi Trubarjeve izjave v uvodu glagolskega prvega dela nove zaveze iz leta 1562 (Rupel 1966: 131), da (hrvaško) novo zavezo prevajajo po vec kot enem prevodu la-tinskega, nemškega, laškega, zaradi nekaterih starih besed pa tudi ceškega svetega pisma in da sledijo najbolj Erazmovemu in Luthrovemu prevodu, Burian sklepa, da si je Trubar tudi pri slovenskih prevodih nove zaveze pomagal z besedami iz utrakvisticne ceške biblije iz leta 1540 (Ceská biblí). Pri tem vzporedno navaja mesta iz omenjene biblije, Trubarjevega prevoda ter Luthra in Vulgate. Po Burianu naj bi po cešcini Trubar na primer prevajal be-sede mošnja, služabnik, anež, vodec, bogastvo ('bog'), milost itd. Pa vendar najdemo te iste besede že v delih, ki so nastala ali bila izdana pred prvimi Trubarjevimi svetopisemskimi prevodi!520Tudi Burianova ocena, da bi besede, kot so mirnik, zmirnik, možica, pomilosrd­je, porocenje, obraz, nedomiseln itd., Trubar lahko prenesel v slovenšcino s pomocjo Rešlo­vega Dictionarium latino-bohemicum (1560) ali Dictionarium Bohemico-latinum (1562), je zelo vprašljiva, saj lahko vecino tam naštetih besed zasledimo v Trubarjevih spisih že vsaj od leta 1557. Burianove opazke o ceškem vplivu na Kreljevo besedišce so povsem brezpredmetne, saj je imel na voljo samo Juricicevo izdajo Postile, obenem pa se vse »Kre­ljeve« besede in zveze, ki jih navaja Burian kot vzete po ceškem vzorcu, pojavljajo že pred Kreljem. Tudi »delno ujemanje« Kreljeve Otrocje biblije (KB 1566) s ceškobratskim 519Hipoteza je Oblakova in se je obdržala v vecini nadaljnjih obravnav. 520Npr. mošnja (TC 1550, TC 1555), služabnik (TC 1550, TC 1555), vodec (TC 1555), bogastvo ('bog') (TC 1550, TC 1555), milost (od TC 1550) itd. katekizmom J. Jirke Catechismus der Rechtgleubigen Behemischen Brüder (ki je sicer po­gojno možno), ni v Burianovem clanku niti najmanj dokazano.521 Enako velja tudi za sicer zanimive opazke o nekaterih vzporednicah med Dalmatinom in ceško predlogo. Skratka, Burianove trditve so se ob preverjanju nekaterih primerov pokazale kot nezanesljive in jih bo treba v bodocih raziskavah navajati s previdnostjo ter vselej kriticno preverjati.522 Janez logar v SBL(1932: 566) povzema dotedanje ugotovitve o Kreljevem prevaja­nju svetopisemskih besedil v KPo 1567: prevajal je najbrž naravnost iz gršcine, se kontroli­ral z Luthrovim prevodom, a imel pred seboj tudi cerkvenoslovanski (glagolski ali cirilski) ter najbrž tudi ceški tekst. France kidric (1929–1938: 69) v ZSS navaja Breznikove in Grafenauerjeve ugotovi­tve ter ugotovitve iz dotedanjih zvezkov SBL. Podobno ravnajo tudi vsi nadaljnji pregledi, zaradi cesar jih ne navajam podrobneje. V SBLI (1925b: 120) dodatno navaja, da so imeli revizorji za DB 1584 pred sabo tudi dve znameniti izdaji Biblije: Biblia Vatabli z jezi­kovnimi opombami katolika Watebleda in poliglotsko Biblijo Complutensis, ki je obsegala hebrejsko besedilo Stare zaveze, Vulgato, Septuaginto in kaldejsko parafrazo. Pod njihovim vplivom pa naj bi Dalmatin prvotno dikcijo in slog le malo spremenil. Jože pogacnik (1968: 149) v ZSS za TE 1555 pravi, da ga je Trubar prevajal po Luthru in Vulgati, z grškim izvirnikom pa da je prevod vzporejal Vergerij. France rozman(1986: 227–240) v svoji analizi dokazuje, da je Trubar svoje besedilo prevajal po Luthru in ne po grškem izvirniku, ceprav je tudi pri tem mestoma »precej sa­mostojen«. Vzporedno navaja in analizira primere, najvec iz Matejevega evangelija, vendar tudi od drugod. Žal tudi Rozman ni pritegnil Erazmovega prevoda, saj bi sicer mnoga mesta razlagal drugace. Jože rajhman v clanku o metodologiji prevajanja slovenskih protestantov (Rajhman 1985: 27–32) predstavlja tedanji evropski pogled na prevajanje in v ta kontekst postavlja nekatere Trubarjeve izjave o prevajanju. Kratko komentira tudi Dalmatinovo ter Kreljevo in Juricicevo delo ter poudarja, da so slovenski protestantski pisci sledili v svojih prevodih Luthrovim prevajalskim nacelom. Janko moder (1985: 33–66) v obsežnem komentarju Trubarjevih misli v uvodu v TE 1555 med drugim dopušca možnost, da bi se Trubar mogel priuciti gršcine in hebrej-šcine ali pa dajati koncno obliko odlomkom, ki so mu jih po izvirnikih skušali razložiti pomocniki in sodelavci. Primerjalno komentira tudi Trubarjev in Dalmatinov prevod dveh biblijskih odlomkov (Lk 7,41–47 ter Lk 16,11–17) ter grško in Luthrovo predlogo zanju, pri cemer ugotavlja Trubarjevo »samostojnost« glede na Luthra pri prevajanju dolocenih mest. Priznava, da ni pogledal Erazmovega prevoda in se je v tem pogledu zadovoljil z do zdaj raziskanim. kajetan gantar (1985: 83–87) komentira prevode posameznih besed v Trubarjevem in Dalmatinovem prevodu Pavlovega govora na Areopagu. Meni, da je predstava, da sta se Trubar in Dalmatin suženjsko naslanjala na Luthrov prevod, pretirana, vendar pa se natanc­neje ne ukvarja s tem, po kateri predlogi sta prevajala. martina Orožen v clanku Gramaticna in leksikalna preobrazba Dalmatinovega knji­žnega jezika ob Japljevem prevodu biblije (Orožen 1984: 152–177) zgoraj omenjeno Bre­znikovo sodbo o Dalmatinovi naslonjenosti na Luthra oznacuje kot pretirano. V clanku o stilnih problemih Trubarjevega jezika pa meni (Orožen 1986: 27–47), da je Trubar v prevo­ 521Martina Orožen (1987: 146) je Burianovo trditev povzela in sama ni opravila vsaj okvirne primer- jave ali izrazila vsaj delnega dvoma. 522Prim. tudi 3.2. dih v vecji meri ohranjal kalkirane skladenjske vzorce kot Dalmatin, ceprav sta oba Biblijo prevajala po Luthru (pri tem se naslanja na Rozmanov clanek). Pomembno se nam zdi njeno opozorilo, da bo mogoce razrešiti vprašanja avtenticnosti in kalkiranja skladenjskih vzor­cev ob primerjavi skladenjskega upovedovanja pri Trubarju, Krelju, Dalmatinu ob nemški in latinski predlogi. Tudi zato se nam zdi njena gornja ugotovitev preuranjena. klaus Detlef Olof (1986: 517–527) vzporeja Luthrovo in Trubarjevo razumevanje prevajalske dejavnosti. Francka premk (1986: 529–543) v clanku o primerjavi med Trubarjevim in Dalma­tinovim prevodom Davidovega psalterja v razmerju do hebrejskega izvirnika, latinske Vul­gate in nemške Luthrove predloge izraža prepricanje, da je Trubar pri prevajanju psalmov direktno ali indirektno upošteval tudi hebrejsko besedilo, Dalmatin pa kaže vecjo naslonje­nost na Luthra in na Trubarjeve rešitve. V svoji knjigi Korenine slovenskih psalmov (Premk 1992) z obsežno analizo predsta­vlja odnos med hebrejskim izvirnikom svetopisemskega Psalterja, nekaterimi njegovimi prevodi v latinšcino, nemšcino in sodobno slovenšcino ter med Trubarjevim in Dalmatino-vim prevodom. Njena raziskava dokazuje, da je Trubar ob prevajanju psalmov upošteval tudi izvirno hebrejsko besedilo. Ugotavlja tudi, da dolocene pomenske širitve pri Trubar­ju mnogokrat zrcalijo prevod R. Waltherja. Vzajemno primerjanje obrobnega gradiva in uvodov v prevode psalmov R. Waltherja po avtoricinih besedah ni prineslo pomembnejših rezultatov. Prav tako omenja Musculove komentarje Psalterja, ki Trubarju po njenem mne­nju poleg Waltherja služijo kot »pomožni predlogi« za njegov slovenski Psalter. Nadrobne Musculove razlage posameznih besed naj bi Trubarju služile pri razumevanju izvirnega he-brejskega besedila. Vštudiji, ki je zaradi analize posameznih besed v sobesedilu za nadalj­nje proucevanje Psalterja zelo koristna, z metodološkega vidika pogrešamo predvsem sin­teticno predstavitev generalne metode prevajanja psalmov (ki se je seveda v enajstih letih, kolikor je Trubar prevajal psalme, lahko tudi spreminjala). V primerjave besedil (verjetno zaradi težke dostopnosti in velikega obsega, ki je otežkocal reprodukcijo) ni bil pritegnjen tudi Musculov latinski prevod psalmov, so pa omenjeni njegovi komentarji. Pomembna je ugotovitev, da se Dalmatin zgleduje po Luthru ter da v veliki meri upo­števa Trubarjev besednjak, medtem ko bi ugotovitev, da je Dalmatin »obcasno neposredno upošteval izvirno besedilo«, veljalo še enkrat tudi številcno ovrednotiti. matej rode (1985: 103–105) našteva izraze, ki so jih slovenski protestantski pisci rabili za opisovanje 'prevajanja', ter opisuje njihovo nadaljnjo usodo. V clanku o prevaja­nju v casu protestantizma (Rode 1986: 555–561) pa navaja in komentira bistvene izjave slovenskih protestantov o prevajanju ter niza tedanje izraze za prevajanje, hkrati pa izrazi dvom v to, da je bilo tedaj prevajanje sakralnih besedil, tudi Biblije, prevajanje v današnjem pomenu besede. Zadnjo njegovo misel v razpravi o prevajanju v istem zborniku zavracata Majda Stanovnik (1986: 563–564) ter Kajetan Gantar (1986: 565–567). Igor Grdina je v razlicnih prispevkih, pozneje zbranih v knjigi (Grdina 1999: 121, 176–177, 195), nanizal tudi nekaj pomembnih opazk o Trubarjevem znanju jezikov. Za razumevanje Trubarjevega prevajalskega dela je še posebej pomembna opomba o tem, da Trubar nemšcine jugozahodnega govornega podrocja in nemšcine jugovzhodnega govorne­ga prostora ni pojmoval kot enakih.523 523Ob tem velja omeniti tudi dejstvo, da je bila razlika med pogovorno nemšcino, kakor jo je znal Trubar, in med Luthrovim knjižnim jezikom velika celo za rojene govorce (kakor navaja Grafenau-er (1914: 298), so južnonemški tiskarji svojim ponatisom Luthrovega prevoda sprva dodajali še posebne besednjake z razlago južnim Nemcem neznanih Luthrovih besed). Jožica Narat (1999: 16–22) v svoji doktorski disertaciji o semantiki samostalnika pri Dalmatinu in Japlju prinaša tudi kratek pregled dotedanjih ugotovitev o nacelih prevajanja Biblije pri Luthru, Dalmatinu in Japlju. Poleg tega prinaša v besedilu disertacije vec opa­žanj glede Dalmatinove naslonitve na Luthrov prevod. majda stanovnik je svoje prispevke o prevajanju v casu protestantizma zbrala in do-polnila v knjigi Slovenski literarni prevod 1550–2000. Njeno odlicno zasnovano poglavje Trubarjev prevod konstituira slovensko slovstvo (Stanovnik 2005: 13–42) je tudi vzrok, da v svoji obravnavi obširneje ne komentiramo nekaterih Trubarjevih misli o prevajanju (ceprav jih zaradi preglednosti navajamo). V tem poglavju Majda Stanovnik vzporeja Trubarjeva in Luthrova prevajalska stališca ter razloge in nagibe za prevajanje, pri cemer se še posebej loteva vprašanj o možnosti ali nemožnosti prevoda, o dopustnosti ali dovoljenosti prevoda, o vzroku in namenu prevoda, o razmerju med izvirnikom in prevodom ter med prevodom in njegovim bralcem, pa tudi vprašanj o nalogah in znacilnostih prevajalca. Pri tem postavlja locnico med Trubarjevim pogledom na razliko med biblijskim prevodom, v katerem se je treba strogo držati izhodišcnega besedila, in prevodom pomožnega, nebiblijskega besedila, ki ga prevajalec zaradi jasnosti tudi širi in kar sproti razlaga. Ceprav se zdi, da ta postopek zabrisuje mejo med prevodom in razlago izvirnika, pa Stanovnikova pokaže, da ju je Trubar loceval. Meni, da mu gršcina ni bila tako nedostopna, kakor je trdil, da pa se je obenem zavedal jasne hierarhije svojega jezikovnega znanja: za jezik izvirnika zadostuje, da ga »razume« (sam pravi, da razume latinsko, nemško in laško), jezik prevoda pa mora »znati« (kakor zna slovensko). Hkrati se je Trubar zavedal razlicne zahtevnosti prevajanja konkre­tnih besedil. Na podlagi analize oznacuje Stanovnikova Trubarjeva prevajalska besedila kot »literarna«. Vpoglavju o literarnosti Biblije in biblijskega prevoda (Stanovnik 2005: 129–166) pri­merjalno analizira literarnost vec prevodov dveh biblijskih odlomkov (Mt 14, 1–12 ter Mt 25, 1–13): tako vzporeja izvirno besedilo prvega odlomka z Vulgato, Erazmom, Luthrom, Trubarjem, Dalmatinom in Kastelcem, izvirno besedilo drugega odlomka pa poleg naštetih še z anonimnim po Stapletonu, s Hren-Candkovim ter Schönlebnovim. Ker analizira samo prevod Matejevega evangelija (in še to le po »literarni« plati – ne pa toliko glede na raz­merje predloga : prevod), v uvodu še vedno meni, da se je Trubar opiral zlasti na Vulgato in nemško Biblijo, pa tudi na Erazmove razlage (ceprav njena analiza pravzaprav kaže v vecini obravnavanih primerov zgledovanje po Erazmovem prevodu Nove zaveze). majda merše je naredila vec podrobnih analiz posameznih znacilnosti pri prevajanju (predvsem nemških) predlog. Tako je primerjala glagolski vid v Dalmatinovi Bibliji glede na Luthrov prevodni zgled (Merše 1993: 227–236), obravnavala podobnosti in razlike v okviru glagolov pri Dalmatinu in v Luthrovi predlogi (Merše 1995: 492–510), prevodne rešitve v okviru vrst glagolskega dejanja v delih slovenskih protestantskih piscev 16. stole-tja glede na nemške predloge (Luther, Spangenberg; Merše 1998: 55–71), vid in cas v Tru­barjevih in Dalmatinovih biblijskih prevodih (Merše 2000: 21–34) ter znacilnosti besedja postil – tudi v primerjavi s predlogami (Merše 2007). Sicer se problematike dotika še vrsta drugih del, ki pa zgolj ponavljajo ali navajajo tu omenjene ugotovitve. 7.2.2 KAJ PRAVIJO O VIRIH ZA SVOJE PREVODE SVETOPISEMSKIH BESEDIL SLOVENSKI PROTESTANTSKI PISCI Slovenski protestantski pisci so podali kar nekaj izjav o virih za svoje prevode in o na- cinu svojega prevajalskega dela. Da bomo lažje analizirali njihove prevode, si zato najprej poglejmo spisek temeljnih izjav po posameznih piscih. 7.2.2.1 primož Trubar • VTE 1555 naj bi imel (piše v množini: Trubar, Vergerij) pred seboj grški izvirnik, po-leg tega prevode iz gršcine v latinšcino, nemšcino in italijanšcino, najvec pa Erazmov prevod Nove zaveze; zelo so mu pomagale tudi Erazmove Annotationes;524 • Vergerij v porocilu, ki ga je poslal 9. februarja 1555 vojvodi Krištofu Württemberške-mu pravi, da je nagovarjal Trubarja, naj prevede Novo zavezo v slovenšcino: sledil naj bi Luthrovemu prevodu, nato pa bi ga primerjali še z drugimi prevodi;525 • v pismu Bullingerju 13. septembra 1555 pravi, da ne zna ne grško ne hebrejsko;526 • v istem pismu Bullingerju 13. septembra 1555 pravi, da mu je Vergerij prigovarjal, da naj bi prevedel Novo zavezo iz latinšcine in nemšcine v slovenšcino;527 • v TT 1557 pravi (na mestu, kjer razlaga, da je delo zamudno!), da ima pri delu pred sabo dva latinska, dva nemška in en laški prevod Nove zaveze, zraven še hrvaški misal ter Erazmove Annotationes in druge komentarje;528 • v TT 1557 zatrjuje, da ne pozna hebrejsko niti crke, grško529 pa da ne zna dobro bra­ti;530 524»... mi uletim nashim preurazhenu .mo ueden imeili pred .ebo, ta praui .tudeniz tiga Nouiga Te.tamenta, kir ie Gershki pi..an, rauen tiga .mo mi tudi gledali na tu preurazhene tih nouih inu .tarih vuzhenikou, kateri .o ta nou Te.tament is tiga Gerskiga Ie.ika vta Latinski, Nemshki inu vlashki preobernili, Ner vezh pag na Era.mou Roterdamou nou Te.tament, htimu .o nom nega annotationes .ylnu pomagale.« 525»... monebam illum ipsum ministrum [sc. Truberum], quo pacto procedere deberet in negotio versionis in linguam Sclavicam, ut scilicet Martini Lutheri versionem sequeretur, donec confer-remus cum aliis versionibus ...« (navedeno po Grafenauer 1914: 298). 526»Gospod Vergerij /.../ se je letos veliko pogajal z mano, da bi skušal prevesti novo zavezo iz la­tinšcine in nemšcine v slovenski jezik; to sem mu odklanjal, ker se ne cutim sposobnega, saj ne znam ne grško ne hebrejsko, dokler mi tega ni narocila vsa cerkev moje domovine« (Rajhman 1986: 24). 527Gl. prejšnjo opombo. 528»Moje prevajanje pa gre le pocasi od rok zaradi moje odgovorne pridigarske službe, ki mi je prva dolžnost, in ker moram pri prevajanju vedno imeti pred seboj dva latinska, dva nemška, en laški novi testament in še hrvatsko mašno knjigo, ki je bila pred kratkim natisnjena v Benetkah z latinskimi crkami; a preden pogledam vsako besedo v vsakem prevodu posebej, še Erazmove annotationes in druge komentarje, ter preudarim, kateremu prevodu naj bi sledil, preide mnogo casa. In ker se listi mnogo teže prevajajo kakor evangeliji, bi potreboval zato daljšo dobo« (TT 1557; Rupel 1966: 77). 529Dobro razlago obeh navedenih odlomkov glede poznavanja gršcine ima Grdina (1999: 188–189). 530»Ne poznam nobene hebrejske crke, grško ne znam prav brati; vsakdo pa, ki bi hotel prevajati bi-blijo, mora najprej dobro in temeljito razumeti ta dva jezika. Sicer so — hvala bogu — posebno v sedanjem casu, nekateri prevedli biblijo iz hebrejšcine in gršcine v latinski, nemški in laški jezik dobro in razumljivo, kar potrjujejo vsi ucenjaki« (TT 1557; Rupel 1966: 74–75). • v pismu Bullingerju 13. marca 1557 omenja, da mu je zelo všec tudi laški prevod Svetega pisma, ki ga je dobil iz Züricha (gre najverjetneje za Bruciolijev prevod; prim. Grafenauer 1914: 298);531 • v pismu Ungnadu 4. novembra 1561 pravi, naj Konzul prevaja, kot je prevajal Trubar sam: po Luthru in drugih;532 • v pismu Henriku Bullingerju 1. februarja 1559 (Rajhman 1986: 37) piše, da mu Waltherjevo [Gualtherus] ter Musculovo delo dobro služita pri prevajanju psalterja v slovenšcino.533 Obenem pravi, da je prevedel in opremil že 33 psalmov; • v predgovoru h glagolskemu Prvemu delu novega testamenta iz leta 1562 (Rupel 1966: 131) pravi Trubar, da so za prevajanje hrvaške Nove zaveze rabili vec kot en prevod latinskega, nemškega, laškega, zaradi nekaterih besed tudi ceškega Svetega pisma, najbolj pa sledijo Erazmovemu in Luthrovemu prevodu;534 • v predgovoru v TPs 1566 Trubar pravi, da je psalme prevajal enajst let ter da so mu glavno osnovo za prevod predstavljali latinski prevodi, da pa je delal tudi po nemških. V ozadju izjave je gotovo odgovor tistim, ki bi mu utegnili ocitati, da ni prevajal po Luthru.535 To se je tudi dejansko zgodilo, kakor je razvidno iz Klombnerjevega pisma Gallusu (Rupel 1955: 219–220), v katerem Klombner Trubarju ocita, da je prevajal psalter po Zwingliju in ne po Luthru,536 kar po naših analizah ne drži. 7.2.2.2 Jurij Dalmatin • Vpismu10.1.1572(Rajhman1997:57–58)Dalmatinpravi,dajezavajoprevedelprvo Mojzesovoknjigo iz drugih jezikov vkranjskega,se ob tem ucil hebrejsko ter senaucil boljerazumevatibiblijskobesedilo;pregledalinpopraviljojezAndrejemSavincem;537 531»Potem še prosim vašo milost, da me zvesto priporocite /.../ gospodu Bernardu de Senis, pa mu povejte, da mi je tisti italijanski prevod, ki ga je pred kratkim neki Italijan v Ženevi napravil, zelo všec ter mi veliko pomaga pri mojem slovenskem prevajanju; razumem ga prav dobro kakor nemškega ali latinskega« (Rajhman 1986: 29). 532»Dejal sem, naj prevede, kakor sem jaz po Luthru in drugih prav prevedel« (Rajhman 1986: 99). 533»Pozdravite v mojem imenu vaše gospode sobrate, zlasti gospoda Waltherja; njegovo in Muscu­lovo delo o psalteriju mi prav dobro rabita za moj slovenski psalter. Prevedel sem že 33 psalmov, postavil sem tudi vsebinske preglede spredaj in pripombe na rob, razlage pa na konec kakor go-spod Walther.« 534»Da bi Vaše kr. velicanstvo in drugi vedeli tudi to, iz kakšnih knjig in kakšne stvari prevajamo, ostanejo li naši prevodi, tisk, pisava in crke brez graje in zasmehovanja in bomo li pred sveto­pisemskimi ucenjaki in izkušenimi v hrvatskem jeziku prebili preizkušnjo ali ne, hocem tu tudi o tem na kratko porocati. Imamo in uporabljamo hkrati vec ko en prevod latinskega, nemškega, laškega (in zaradi nekaterih starih slovanskih besed tudi ceškega) sv. pisma, sledimo pa najbolj Erazmovemu in Luthrovemu prevodu. Ko pa bomo koncali novi testament, nameravamo s pismi in dopisi iskati sveta pri veleucenih teologih, pri izkušenih v hebrejskem jeziku in pismu na univerzah, ceš katerega prevoda, pa najsi bo latinski, nemški ali laški, naj se posebno in najbolj držimo.« 535»Ie.t .em lete Buque ainai.t leit po zha.u inu resmishlaie tomazhil, Inu .dai Shtyri Me.ce poredu drukal. Aku .e sledna be..eda .teim Nemshkim Tolmazhenem ne.gliha, Satu .e ne .motite, Ie.t .em vezh is Latinskih koker Nemshkih Tolmazherieu tomazhil.« 536»Fragt, warum er den psalter nach dem Zwingl vertirt vnd nit Luthern gevolgt hat« (Rupel 1955: 220). 537»Ko pa sem opazil, da je ta moja vaja bila gospodu Primožu všec, meni pa v korist, sem si prilože­ • v uvodu v DB 1578 (Sakrausky 1989: 577) Dalmatin pravi, da je poleg Luthrovega prevoda upošteval tudi hebrejsko besedilo in prevode v druge jezike;538 • v Crusijevem dnevniku (Simoniti 1986: 237) najdemo povzetek Dalmatinovega in Spindlerjevega pisma Trubarju (2. 2. 1580), kjer zasledimo, da je kot vir za prevod Biblije v hrvaški jezik poleg Luthrove Biblije služila tudi »Paraphrasis« Andreasa Osiandra;539 • v uvodu v DB 1584 pravi, da je Sveto pismo prepisal in prevedel [beschrieben und transferirt habe] iz studenca originalnih jezikov ter iz prevodov drugih prevajalcev, še posebej iz Luthrovega domišljenega prevoda.540 7.2.2.3 sebastijan krelj in Jurij Juricic • Krelj je pisal 1561 Klombnerju, da je Flacius dobil iz Rusije nekaj delov cirilske Bibli­je, ki bi bili lahko koristni za prevajanje (Bucar 1910: 65); • Krelj in Juricic v uvodih v KPo 1567 in JPo 1578 navajata samo, da gre za prevod postile Joannesa Spangenberga, ne pa tudi, kako sta prevajala tamkajšnja biblijska besedila, ki niso vselej prevedena po Spangenbergu. Kot se bo pokazalo v spodnji analizi, moramo gornje izjave vcasih razumeti dobe­ sedno, spet drugic v retoricnem smislu: tedaj želijo dokazati zanesljivost in pravovernost prevoda. 7.2.3 ANALIZA VIROV ZA SVETOPISEMSKE PREVODE IN OSNOVNIH PREVAJALSKIH POSTOPKOV Da bi ugotovili, kakšen je bil Trubarjev in Dalmatinov osnovni nacin prevajanja in kako sta v praksi prevajala posamezne dele svetopisemskega besedila, smo analizirali se­ dem odlomkov iz Nove zaveze, ki pokrivajo Trubarjeve in Dalmatinove novozavezne iz- no prvo Mojzesovo knjigo za vajo drznil prevesti iz drugih jezikov v kranjskega. Ob tem se nisem ucil samo hebrejšcine, temvec sem si tudi bolj preprosto uredil biblijsko besedilo in se ga naucil bolje razumevati, upajoc, da mi bo, morda pa tudi drugim, ta trud koristen v službi, saj doslej v slovenskem jeziku iz Stare zaveze razen Psalterja nimamo nicesar. /.../ Sedaj, ko sem to cudovito in nadvse koristno knjigo po mojem skromnem mnenju iz navedenih vzrokov z Božjo pomocjo dokoncal in z Andrejem Savincem, tudi kranjskim študentom teologije, pregledal in popravil, sem mislil, da bi bilo dobro, ce ta svoj prvenec v slovenskem jeziku pošljem in z vdanostjo posve­tim vašim milostim in gospostvom.« 538»Zato sem poleg blaženega nemškega prevoda doktorja Luthra upošteval tudi hebrejsko besedilo in prevode v druge jezike« (prevedel avtor monografije). 539»Biblia veteris testamenti conuertendo in Croaticam linguam fere absolui utens Bibliis Lutheri et Osiandri Paraphrasi.« 540»Ker se doslej ni našel prevajalec, ki bi bil ves Stari testament prevedel v slovenski jezik, sem se jaz /.../ odlocil, /.../ da sem /.../ prepisal in prevedel v naš jezik tako iz studenca originalnih jezikov, v katerih je bilo prvotno napisano, iz prevodov drugih prevajalcev, kakor tudi iz veckrat ome­njenega Luthrovega temeljitega, natancnega in povsod slovecega nemškega prevoda« (Rajhman 1997: 294). daje, štiri psalme in poleg tega še eno zacetno starozavezno besedilo.541 Vokviru tega smo se bežno dotaknili tudi Kreljevega in Juricicevega prevajanja biblijskih odlomkov v KPo 1567 in JPo 1578. 7.2.3.1 Trubarjevo in Dalmatinovo prevajanje novozaveznih besedil Prevode izbranih odlomkov smo primerjali z vsemi nam dostopnimi deli, po katerih bi lahko prevajala Trubar in Dalmatin: 1. Luthrov prevod celotne Biblije v nemšcino po izdaji iz 1545 (LB), 2. Erazmov prevod nove zaveze v latinšcino po natisu iz 1542 (EB), 3. latinsko Vulgato (Vu), 4. »Zwinglijevo« Biblijo v nemšcini po izdaji iz 1531 (ZB),542 5. Bruciolijev prevod Nove zaveze v italijanšcino (BB), 6. Bernardinov lekcionar (Bernardin 1885), 7. grško izvirno besedilo Nove zaveze (GB) (www.greekbible.com). Latinske in grške redakcije svetopisemskih besedil v delih Andreasa Osiandra, ki ga omenja Dalmatin, se glede na nam dostopne Osiandrove izdaje543 ne razlikujejo od zgoraj navedenih izdaj (latinsko besedilo na primerjanih mestih sledi Vulgati). Bi pa veljalo še preveriti, kako so njegovi komentarji v razlicnih delih (Dalmatinova oznaka paraphrasis namrec po nam dostopnih podatkih ni oznaka naslova kakega Osiandrovega dolocenega dela) vplivali na robne opombe in morda tudi na kake specificne besedne rešitve pri Dal-matinu. Enako velja za vpliv Erazmovih komentarjev na Trubarja. To pa že presega obseg naše analize.544 Kakor je pokazala analiza, je Trubar Novo zavezo prevajal po Erazmovem prevodu, ki ga je na dolocenih mestih korigiral z Luthrovim, Dalmatin pa je prevajal strogo po Luthru, pri cemer se je držal Trubarjevega besedila na mestih, kjer ni odstopalo od Luthra. Preden si natancneje ogledamo, v kakšnem razmerju je Trubarjev prevod z Erazmovim in Luthrovim ter Dalmatinov prevod z Luthrovim in Trubarjevim, pa moramo orisati še vlogo ostalih primerjanih prevodov in razložiti njihovo vlogo, kakor se kaže v analiziranih odlomkih. 7.2.3.1.1 vulgata Razlik med Erazmovim prevodom in Vulgato je sicer zelo veliko, vendar jih je vecina 541Za podrobnejši opis analize ter seznam besedil gl. poglavje 10 (Dodatek). 542To je tudi »Bullingerjeva Biblija«, ki jo omenja Trubar v zgoraj navedenem pismu (t. i.Froschauer-Bibel). Prim. popis Bullingerjevih izvirnih del v izdaji na mikrofiših www.idc.nl, kjer je v kata­logu navedena Zwinglijeva Biblija z Bullingerjevim uvodom: Bullinger, heinrich: De omnibus Sanctae Scripturae libris – Von allen Bücheren heiliger vnd Göttlicher gschrifft [sic!]: auch vom jrer Würde vnnd Fürträffeliche: an den christenlichen Läser ein klarer Bericht. S t a e d t k e , J . H e i n - rich Bullinger Werke 1:118. V delu: Die gantze Bibel. Zürich, Christoffel Froschouer, 1540. 543Pregledali smo latinska in grška besedila v delu Andreas Osiander: Harmoniae Evangelicae Libri IIII: Graece Et Latine, Basileae 1537 (Osiander 1537), dostopno na http://diglib.hab.de/drucke/c­254-2f-helmst-2/start.htm, bežno pa še posamezne spise v okviru zbranega dela (Gesamtausgabe. Bd. I–X. Hrsg. von G. Müller und G. Seebaß. Gütersloh 1975–1997). Prim. tudi Seebaß (1995). 544Da so slovenski prevajalci rabili ceške prevode Biblije, se nam kljub Burianovemu clanku (1928) zdi le malo verjetno. Prim. komentar k temu clanku v poglavju 7.2.1. Zaradi obsežnosti potrebne raziskave se za primerjavo nismo odlocili. takšne vrste, da se pri prevajanju zabrišejo. Opaznejših odstopanj je kljub temu dovolj, da so si bili dosedanji raziskovalci tako rekoc edini, da Trubar ni prevajal po Vulgati, ampak po Luthru »z dolocenimi odmiki«. Ce gremo po sledovih teh odmikov, pridemo do spoznanja, da na vseh mestih, kjer je razlika med Vulgato in Erazmom takšna, da bi bila lahko vidna v slovenskem prevodu, Tru-bar sledi Erazmu. Poglejmo si najocitnejše primere iz analiziranih odlomkov, kjer Trubar sledi Erazmu, hkrati pa ne sledi Vulgati ali Luthru: mesto Trubar erazem vulgata Lk 1,28 periatliua gratiosa gratia plena Rim 3,22 htim v.em, inu zhes v.e te, kir Veruio in omnes et super omnes eos qui credunt super omnes qui credunt Rim 3,24 ampag autem / Rim 3,26 vletim in hoc / Mr 16,2 viutro sgudo tiga peruiga dne tih Sobot summo diluculo diei primi sabbatorum valde mane una sabbatorum 1 Kor 2,1 pryzhouane Boshye testimonium Dei testimonium Christi Toliko pomembnejših razlik med Erazmom in Vulgato bi našteli že zgolj ob predpo­stavki, da je Trubar ostala mesta prevajal po Luthru. Ker pa se je pokazalo, da je Trubar prevajal po Erazmu, je takšnih mest seveda še mnogo vec. Kakšna je bila pri Trubarjevem prevajanju torej vloga Vulgate? Ugotavljamo, da po njej Trubar ni prevajal, je pa povsem možno, da se je ravnal po njej na posameznih mestih. V obravnavanih odlomkih smo našli en sam tak primer: mesto Trubar erazem vulgata 1 Kor 2,3 vti shibkoti per infirmitatem in infirmitate Luther omenjeno mesto prevaja mit schwacheit, Dalmatin pa po njem s'.labostjo. Tru­barjev prevod sicer ni v nasprotju z Erazmovim, je pa rešitev enaka kot v Vulgati. 7.2.3.1.2 »zwinglijeva« nemška Biblija (zB) Enako kot za Vulgato velja za vsa ostala primerjana besedila. Besedilo ZB je, kar se tice razlik, ki bi lahko vplivale na prevod, identicno besedilu LB. Na redkih mestih, kjer zasledimo razlike, Trubar in Dalmatin sledita Luthru. Trubar ZB torej gotovo ni rabil kot predloge, mu je pa obcasno služila kot pomoc pri prevajanju posameznih besed. ZB bi Tru-bar v obravnavanih odlomkih lahko sledil na naslednjih mestih: mesto Trubar zwingli luther/erazem Mt 26,24 Ta syn tiga zhloueka gre kiakai Deß Men.chen .un gadt dahin Des menschen Son gehet zwar da hin / Filius quidem hominis vadit Mt 26,25 Moi.ter mey.ter rabbi/Rabbi 1 Kor 2,4 vlepih vkunshtnih be..edah in hüp.chen worten in vernüfftigen Reden / in persuasoriis 2 Tes 2,4 v.e tu, kir .e praui Bug, oli kar .e moli alles das Gott genennet oder geeret wirt alles das Gott oder Gottesdienst heisset / omnem, qui dicitur Deus aut numen V prvem primeru bi lahko ZB pripisali izpust clenka. Prevod izraza rabbi (ki ga rabi sicer tudi Trubar, vendar kot prevod Erazmovega magister) kot mojster bi lahko še z naj­vecjo gotovostjo pripisali ZB. Precej gotovo bi lahko po Zwingliju prevajal tudi izraz nu-men/Gottesdienst z alles das geeret wirt, torej v.e tu, kar .e moli. Najbolj zanimiv primer je prevajanje latinskega izraza persuasoria, ki ga Luther prevaja v smislu 'kunštne/razumne besede', Zwingli pa kot 'lepe besede'. Pomen latinskega izraza je nekje vmes. Trubar bi lahko na tem mestu združil Luthrovo in Zwinglijevo interpretacijo. 7.2.3.1.3 Brucioli, Bernardinov lekcionar in grška Nova zaveza Nobene opazne podobnosti nismo našli pri primerjavi Bruciolijevega besedila (Brucio­li 1552), Bernardinovega lekcionarja (Bernardin 1885) ter grškega besedila Nove zaveze,545 še posebej Matejevega evangelija, pri katerem je grško besedilo omenjeno kot predloga. Brucioli dokaj zvesto sledi Erazmovemu prevodu, zaradi cesar bi ga lahko Trubar uporabljal kot nekakšen latinsko-italijanski slovar ter kot skladenjsko poenostavljeni pen­dant Erazmove predloge. Na mestih, kjer so med Bruciolijem in Erazmom odstopanja (v povprecju eno do dve mesti na stran), sledi Trubar izkljucno Erazmu. V redkih primerih, kjer Brucioli odstopa od Erazma in se hkrati ujema s Trubarjem, pa vedno najdemo enako rešitev kot pri Brucioliju tudi pri Luthru (ki je verjetnejši vir).546 Besedila iz Bernardinovega lekcionarja (tudi) po besedju odstopajo od Trubarjevih reši­tev, po cemer lahko sklepamo, da jih je Trubar (kolikor jih je) rabil nadvse redko. V odlomkih Lk 1,26–38, Mt 21,1–9 in Mr 16,1–8 nismo našli nobenih podobnosti. Tudi ce je Trubar Bernardi­nov lekcionar dejansko imel pri sebi, v slovenskih besedilih ni pustil opaznejše sledi. Tudi zato bi se dalo reci kaj vec o njegovi vlogi le ob celoviti primerjavi Bernardinovega besedišca s Trubarje-vim; je pa vprašanje, ce bi glede na vloženi cas takšna primerjava dala tudi kake oprijemljivejše podatke. 7.2.3.1.4 Trubar : erazem Trubar že v TE 1555 pravi, da je v najvecji meri prevajal po Erazmovem prevodu Nove za­veze, kljub temu pa je – kot smo pokazali zgoraj – doslej veljal za osnovno predlogo Luthrov pre­vod, kot pomemben pripomocek pa so se omenja­le predvsem Erazmove Annotationes. Ob analizi izbranih odlomkov se je pokazalo, da je Erazmov latinski prevod Nove zaveze dejansko Trubarjev osnovni vir.547To seveda ne pomeni, da Trubar ob prevajanju ni sledil tudi Luthru, ampak da je sle­ 545To dodatno potrjujejo tudi Rozmanove primerjave (Rozman 1986: 227–240). 546Npr. Rim 3,25: TT: sku.i to Vero vnega kry; LB: durch den glauben in seinem Blut; BB: per la fede nel .angue di e..o; ali 2 Tes 2,4: TL: koker Bug; LB: als ein Gott; BB: come Iddio. 547Na tem mestu moramo omeniti clanek Štefana Barbarica (1972: 87–98) in sklepne misli Primoža dil najprej Erazmu in zgolj obcasno tudi Luthru. Najocitneje se nam to kaže ob vzporedni primerjavi Trubarjevega in Dalmatinovega prevoda Lk 1,26–38 z Erazmovim in Luthrovim prevodom. Kakor je razvidno tudi iz natancnejše analize v prilogi, Trubar v tem odlomku vselej sledi Erazmu, Dalmatin pa Luthru. Poglejmo si nekaj primerov: Trubar erazem luther Dalmatin potle autem vnd inu Galileisku Galilaeae in Galilea v'Galilei timu cui mit namen s'imenom .akai ti .i neshla milo.t nacta es enim gratiam du hast gnade ... funden ti .i ... gnado na.hla nega Ozheta patris eius seines vaters njegoviga Ozheta je.t mosha ne snam virum non cognosco von keinem Manne weis od obeniga Mosha nevem inu ni ... ie leta shesti me..iz et hic mensis est sexus illi vnd gehet itzt im sechsten mond inu gre sdaj v'.he.ti Me.sez po tui be..edi secundum verbum tuum wie du gesagt hast kakor .i ti govuril bode ... prauizhno .turil iustificabit machet dela od te mi.li a mente od va.he mi.li von ewrem sinn Teološko pomembnejša mesta so za iskanje prevodne predloge manj ustrezna,548 ven­dar tudi tu Trubar veckrat preseneti s svojimi »erazmovskimi« rešitvami. Kot tak primer bi izpostavil odlomek iz pisma Rimljanom (Rim 3, 28), ki ga je Luther obširno komentiral v svoji poslanici o prevajanju (Luther 2001).549Gre za besedico allein, ki jo je Luther »v duhu nemškega jezika« dodal izvirnemu besedilu. Luthrov prevod se glasi takole: »So halten wir es nu / Das der Mensch gerecht werde / on des Gesetzes werck / alleine durch den glauben.« Erazem izraza 'samo' seveda nima: »Arbitramur igitur fide iustificari hominem absque operibus legis.« Trubar v tem sledi Erazmu (gl. analizo v Dodatku), in to v obeh iz­dajah (TT1560 in TT1581–82), ceprav je prav besedilo tega odlomka v izdaji TT1581–82 dve vrstici niže popravljal po Luthru. Trubarjev prevod se glasi: »Satu mi terdno dershimo, De ta zhlouik bode Prauizhin .turien sku.i to vero, pres tih del te Po.taue.« Dalmatin pa nasprotno sledi Luthru, cetudi je ocitno, da mu kot osnova služi Trubarjev prevod: »satu my tčrdnu dčrshimo, de Zhlovik pravizhen po.tane, pres del te Po.tave, le .kusi vero.« Zdi se nam zelo pomenljivo, da Trubar v tako pomembnem odlomku zavestno ne sledi Luthru.550 Simonitija (1979: 233–234): na navedenih mestih oba opozarjata, da bi veljalo ponovno preveriti Erazmov vpliv na Trubarjevo izvirno in prevodno delo. 548Na takšnih mestih je namrec samoumevno, da prevajalec primerja vec predlog ter komentarjev. 549Na misel, da je Trubar to delo poznal, nas navaja odlomek iz TC (1575: 191–192). Rajhman meni enako na podlagi predgovora k TE 1555 (Rajhman 1985: 29). 550Res je, da Luther svoj prevod razlaga z naravo nemškega jezika v primerjavi z latinskim (Luther 2001: 359): »Nemški jezik pri vseh teh besednih obratih dodaja besedo »le« (zgolj, samo), da bi bila nikalnica tem bolj jasna in popolna, gršcina in latinšcina pa tega ne delata. To je pac zna­cilnost nemšcine. /…/ latinskih crk pac ne smemo spraševati za nasvet, kako naj govorimo nemško, kot to pocnejo tile osli.« Vendar bi tudi narava slovenskega jezika lahko »zahtevala« le, ce bi Trubar to hotel. 7.2.3.1.5 Trubar : luther Kot je razvidno iz besedil, analiziranih v prilogi, pa tudi vloga Luthrovega besedila v Trubarjevih prevodih ni majhna. Vcasih Trubar dopolnjuje Erazmovo besedilo z Luthrovimi »dodatki« (npr. Rim 2, 22: Ie.t pag gouorim od lete : Jch sage aber von solcher), vendar spet ne vedno (npr. Rim 3, 25: Trubar nima dodatka: die fur jm gilt). Mnogokrat prevaja Trubar dolocene bese­dne zveze – predvsem tiste, ki zahtevajo za­radi narave latinskega jezika v slovenšcini (daljši) opisni prevod – in dolocene besede povsem po Luthru. Navedimo nekaj znacil­nih primerov iz analiziranih besedil: mesto Trubar luther erazem Rim 3,25 pod teim Boshym poterplenem vnter göttlicher gedult quae Deus toleravit Mt 26,17 Velikunozhnu Iagne Osterlamb pascha Mt 26,18 pu.ti tebi poueidati lesst dir sagen dicit Mt 26,24 Bulshe bi nemu billu Es were jm besser bonum erat ei Mt 21,9 kir .o naprei shli inu .ad hodili das vorgieng vnd nachfolget quae praecedebant, et quae sequabantur Mr 16,5 .anem dolgim belim guantom ein lang weis Kleid stola candida Mr 16,6 Ie.u.a Nazarenu.a tiga Cryshaniga Jhesum von Nazareth den gecreutzigten Iesum Nazarenum, qui fuit crucifixus 7.2.3.1.6 Trubar – samostojno Za dve rešitvi v obravnavanih besedilih nam ni uspelo najti dobesednega vzporednega vira za Trubarjev prevod. Tu gre za Trubarjevi originalni rešitvi v duhu slovenskega jezika ali za rešitvi, ki so jima botrovali komentarji k biblijskim besedilom. Navedimo oba pri­mera: mesto Trubar erazem luther Rim 3,23 eden mumu drugiga ne vela non ... est distinctio es ist ... kein vnterschied Mr 16,1 shlahtne di.ezhe korene inu shalbe aromata specerey 7.2.3.1.7 Dalmatin : Trubar Analiza izbranih primerov kaže, da je bil pri prevajanju Nove zaveze Dalmatinu glav­na orientacija Trubarjev prevod. Novozavezna dela je vecinoma prevajal tako, da je sledil Trubarjevim rešitvam, ki jih je bolj ali manj izdatno »popravljal« tako jezikovno kot v smislu Luthrovih rešitev, kar je ob vzporednem branju ustreznih vrstic v analiziranih pri­merih jasno že na prvi pogled. Številcno razmerje med polnopomenskimi besedami, ki jih je Dalmatin prevzel po Trubarju (ce ne upoštevamo razlik v zapisu, skladnji in sklanjanju), ter besedami, ki jih je Dalmatin spremenil ali dodal sam, je v povprecju vec kot 80 % : manj kot 20 %.551 Kot vsi poznejši slovenski prevodi Svetega pisma je torej tudi Dalmatin poleg tujejezicne predloge (Luther) upošteval dotedanjo tradicijo. Kjer prihaja med Trubarjevim in Luthrovim prevodom do vsebinskih razlik, se Dalmatin vecinoma drži Luthra, mnogo redkeje Trubarja, še redkeje pa prinaša svoje izvirne rešitve. Kakšen je odnos med Trubarjem in Dalmatinom v primerih, ko Dalmatin sledi Trubar­ ju, je nazorno vidno že iz naslednjega kratkega odlomka (Mt 26, 17): Trubar: Ampag na perui dan tih Obpre.nikou, .topio ty Iogri kie.u.u, Dalmatin: NA pčrvi dan téh Opre.nikou pak, .o Iogri k'Iesu.u .topili, Trubar: inu prauio knemu, kei hozhes ti, de mi tebi perprauimo iei.ti Velikunozhnu Iagne? Dalmatin: inu .o djali k'njemu: Kej hozhe.h, de my tebi pčrpravimo jé.ti VelikunozhnuIagne? Vidimo, da je Dalmatin razen casa (po Luthru) v odlomku spremenil zgolj besedo am-pag v pak. Odpravil je tudi še dolocni clen in en odvecen osebni zaimek. Povsem drugace pa je v primerih, ko Trubar odstopa od Luthra. Takšna mesta Dalma- tin prevaja povsem samostojno (1 Kor 2, 2): Trubar: Sakai ie.t ne .em shazal .a veliku kai drugiga vmeiti vmei vami, Dalmatin: Sakaj ie.t .e né.im sa tiga dčrshal, de bi kaj vejdil mej vami, luther: Denn ich hielt mich nicht dafur / das ich etwas wüste vnter euch / Trubar: Samuzh Ie.u.a Cri.tu.a, inu tiga i.tiga Cryshaniga. Dalmatin: kakňr le Iesu.a Cri.tu.a, tiga krishaniga. luther: On allein Jhesum Christum / den gecreutzigeten. Vcasih Dalmatin sledi Trubarju in ne Luthru: mesto luther Dalmatin Trubar Mt 21,9 in der höh v'tém nar vi.soké.him vtim ner vi..okishim Na ravni posameznih izrazov pa Dalmatin vcasih odstopa tako od Luthra kakor tudi od Trubarja. mesto luther Dalmatin Trubar Rim 3,25 zu einem Gnadenstuel k'smyrjenju [toda v opombi: ali k'.tolu te gnade] kanimu Spraulauzu 1 Kor 2,2 in beweisung des Geists v'tem s'vishanju tiga Duha temuzh vtim iska.anu tiga Duha 7.2.3.2 Dalmatin in stara zaveza Pri prevajanju starozaveznih biblijskih knjig je bil Dalmatin v precej drugacnem po­ 551Tudi Breznik (1917:171) ugotavlja, da je »Dalmatin pri novem zakonu svoje »Biblie« (1584) pri­držal nad 60 % Trubarjeve frazeologije, stilisticnih in drugih posebnosti«. Razlika med našim in njegovim razmerjem gre verjetno na racun definiranja posameznih štetih enot (pri nas polnopo­menske besede, pri Brezniku frazemi, stilisticne posebnosti in podobno). ložaju kot pri prevajanju novozaveznih, saj ni mogel slediti Trubarju. Prav zato nam dajejo njegovi starozavezni prevodi še jasnejšo potrditev o naslonitvi na Luthra. Kot je pokazal že Ramovš (1971: 148–149), kaže Dalmatin v prvotnih izdajah prevo­dov starozaveznih knjig na nekaterih mestih naslonitev na grški (Septuaginta), redkeje tudi na latinski prevod (Vulgata). Vzporedno branje prvih enajstih poglavij 1 Mz ter Sir 9 nam je pokazalo, da so takšna mesta tudi v prvotnih prevodih razmeroma redka. To nas navaja k mnenju, da je Dalmatin pri prevajanju starozaveznih knjig skoraj gotovo rabil tudi grški in latinski prevod, vendar le kot pomoc pri prevajanju dolocenih besed in težjih mest, nikakor pa ne kot predlogo, iz katere bi neposredno prevajal. Primerjava pri Ramovšu navedenih mest s hebrejskim izvirnikom nam ne da nobene jasne potrditve, da bi bila ta mesta preva­jana po hebrejšcini. Naj opozorimo še na to, da je bila predloga za prvi starozavezni prevod, Jezus Sirah (DJ 1575), ki kaže enake znacilnosti kot ostali starozavezni prevodi, tedaj na voljo samo v grškem jeziku, hebrejskega originala tedaj namrec še niso našli.552 Analiza odlomka 1. Mojzesove knjige (1 Mz 11) nam kaže naslednje stanje. Besedilo se mocno naslanja na Luthrov prevod, vendar drobne razlike kažejo tudi na rabo drugih vi-rov. Zacetek IE bil pak po v.em Svejtu ustreza latinski, grški, deloma tudi hebrejski predlogi in je lahko nastal s kombinacijo dveh izmed omenjenih predlog. Dodatek Inu pčrgudilu .e je, ki ga nimata ne Luther ne latinska predloga (pa tudi no-beden od ostalih omenjenih pregledanih tedanjih prevodov), najdemo v Septuaginti (kai\ e)geżneto), medtem ko hebrejski original takšen prevod dopušca, ga pa sam po sebi skoraj gotovo ne bi povzrocil. Samosvoj je drugacen prevod besede Land/terra/ge=/'erets, ki je v vseh možnih predlogah medsebojno ekvivalentna, Dalmatin pa jo v 8. vrstici prevaja kot svet, v 9. vrstici kot dežele. Tudi dodatek timui.timu Me.tu je Dalmatinov in nima vira v nobeni od možnih predlog. Verjetno se je hotel Dalmatin izogniti dvoumju, ki bi ga lahko povzrocil v slovenšcini dobesedni prevod z njegov. Nas pa analizirani odlomki utrjujejo v prepricanju, da je Dalmatin izdajo DB 1584 še dodatno popravljal v skladu z Luthrovim prevodom. Poleg tega lahko opazimo tudi nekaj sistematicnih popravkov v besedju (npr. neverni > pregrešni ipd.). 7.2.3.3 psalmi Prevod psalmov kot edinega starozaveznega besedila, ki ga je prevajal tudi Trubar, smo primerjali z naslednjimi deli: 1. Musculov prevod psalterja v latinšcino iz leta 1556 z obširnimi kometarji (MPs), 2. Waltherjev prevod psalterja v izdaji iz leta 1831553 (WPs), 3. Luthrov prevod celotne Biblije v nemšcino iz leta 1545 (LB), 4. latinsko Vulgato (iuxta LXX in iuxta Hebraeos) (Vu), 5. »Zwinglijevo« Biblijo v nemšcini po izdaji iz 1531 (ZB), 6. hebrejsko Biblijo s celovito besedno analizo in razlago hebrejskih besed ter prevodom v gršcino ter anglešcino (www.blueletterbible.org), 7. grško besedilo Stare zaveze (Septuaginta) (www.blueletterbible.org). Ker je prevod psalterja edini Trubarjev starozavezni prevod, se edino pri njem ni mo-gel nasloniti na Erazma. Na podlagi psalmov, ki smo jih primerjalno analizirali, menimo, da 552Prim. Sakrausky (1989: 533). 553Besedilo v tej izdaji je prepis besedila izvirne izdaje 1558 (Premk 1992: 702), ki nam ga kljub dolgotrajnemu prizadevanju ni uspelo reproducirati. se je Trubar tudi pri prevajanju psalterja držal podobnih prevajalskih navad kot pri prevaja­nju novozaveznih knjig. Kot osnova sta mu služila Musculov prevod psalterja v latinšcino z obsežnim komentarjem ter Waltherjev prevod psalterja v nemšcino. Rabil pa je tudi Luthrov prevod. 7.2.3.3.1 musculus Musculov bogato komentirani prevod psalmov iz hebrejšcine v latinšcino (Musculus 1556) predstavlja za tiste case vec kot zgledno delo. Vsak psalm je podan in komentiran v okviru naslednjih razdelkov: 1. argumentum psalmi (vsebina psalma): - usus huius psalmi (raba in namen psalma), - dispositio psalmi (zgradba psalma), 2. v latinšcino prevedeno besedilo psalma (podano po posameznih vrsticah, delih ali v celoti), 3. lectio (tekstnokriticni komentar navedenega besedila), 4. ponekod: divisio (delitev psalma), 5. explanatio (razlaga posameznih vrstic, delov ali celote), 6. observatio (dodatna teološka in vsebinska opa­žanja o pomenu posameznih vrstic, delov ali celote). Ce je potrebno, je na zacetku dodana tudi razlaga naslova psalma (titulus). Trubarju je to delo omogocilo zelo dober pregled nad vecino dotedanjih prevodov in nad izvirnikom. Vsa mesta, pri katerih prihaja med posameznimi prevodi do (vecjih) odstopanj, so namrec pri Musculu v razdelku lectio opremljena z bogatim aparatom, ki zajema izvirno hebrejsko besedilo (Ebraeus) ter številne prevode: • anticni grški (Septuaginta ali Graecus),554 • oba anticna latinska prevoda v latinšcino: iuxta LXX (= Vulgata Latina) ter iuxta He-braeos (Hieronimus), • z oznako kaldejski prevod (Chaldaeus) je najverjetneje mišljen aramejski targum psal­mov: skoraj gotovo je vzet iz Justinianove (1516) izdaje psalterja, ki ima tudi stolpec Periphrasis chaldea, • prevod v arabšcino (Arabs): skoraj gotovo po arabskem besedilu, kot ga najdemo v Justinianu (1516), • novolatinske prevode: . hebrejšcini približan interlinearni prevod Stare zaveze (latinšcina – hebrejšcina), ki ga je na zacetku 16. stoletja pripravil Kantes Pagninus (Pagninus), . prevod psalmov iz hebrejšcine, ki ga je 1515 v Benetkah oskrbel Felix Pratensis (Felix), . Justinianova vecjezicna izdaja psalterja, ki je izšla leta 1516 v Parizu in Ženevi (Iustinianus), 554Verjetno je rabil tiskano izdajo Septuaginte, ki jo je 1518 v Benetkah izdal Aldus Manutius. . delo Psalmerum omnium paraphrastica interpretatio, ki ga je leta 1536 v Roskil­du izdal Joannes Campensis (Campensis), . psalter, ki ga je pod psevdonimom Aretius Felinus leta 1539 izdal Martin Bucer (Felinus), . prevod Stare zaveze v latinšcino »Biblia Tigurina« (psalme sta prevedla Leo Juda in Theodore Bibliander), ki je izšel 1543 v Zürichu (Tigurina). Poleg tega je delo v razdelku explanatio komentiralo posamezne znacilnosti hebrej­skih besed, tako da se je Trubar ponekod lahko približal hebrejskemu besedilu, tudi ce ga ni razumel. Musculus namrec natancno komentira tako dolocene jezikovne znacilnosti posa­meznih jezikov (npr. rabo casov v razlicnih jezikih) kakor tudi teološki pomen posameznih vecpomenskih izrazov. 7.2.3.3.2 Trubarjev nacin prevajanja Trubar je prevajal psalter podobno kot druga novozavezna dela, pri cemer je mogoce dokazati, da je – kakor trdi tudi sam – kombiniral Musculov, Waltherjev in Luthrov prevod. Iz analiziranih besedil z zacetka, sredine in konca psalterja (Ps 1, Ps 2,1–5, Ps 30, Ps 147, Ps 150) dobimo naslednje številcne podatke: psalm samo po samo po samo po po musculu po Waltherju ali skupaj musculu Waltherju luthru ali luthru luthru Ps 1 9 1 0 3 1 14 Ps 2,1–5 2 0 3 0 0 5 Ps 30 8 7 2 2 6 25 Ps 147 8 6 5 4 10 33 Ps 150 0 1 1 0 3 5 skupaj 27 15 11 9 20 82 Izmed 82 mest, kjer prihaja med pregledanimi prevodi do odstopanj, lahko Musculu pripišemo od 32 do 43 % rešitev, Waltherju od 18 do 42 % rešitev (Luther in Walther se namrec na mnogih mestih ne razlikujeta), Luthru pa od 13 do 48 % rešitev. Poleg tega so dvobesedni prevodi, kot so 'castiti in hvaliti' za celebro, 'hvalo peti/hva­ležno peti' za psallo ali 'veselje in volja' za voluntas, praviloma motivirani z Muscolovim komentarjem. Oglejmo si na primer zadnji primer. Trubar prevaja z izrazoma ve..elie inu -, latinlust ô), ki ga Walther in Luther prevajata kot .ep.( .... (Ps 1, 2) hebrejski izraz vola ski prevodi pa kot voluntas. Dosedanjim raziskovalcem ni uspelo odgovoriti na vprašanje, zakaj rabi Trubar v prevodu dve besedi. Odgovor pa je povsem preprost, ce pogledamo Musculov komentar (Musculus 1556: 4), kjer pravi: »Hebrejski izraz pa je širši od prevoda voluntas (volja): pomen tega izraza namrec vsebuje neko veselje (delectatio) in radost (vo-luptas) ali dobro voljo (iucunditas)«. In ta pomen je Trubar dodal neposrednemu prevodu latinske besede.555 Ob naštetih primerih nam ostane še pet mest, kjer Trubar odstopa od Muscula, Walther-ja in Luthra.556 Zanimivo je, da nobeno od teh mest ni direktno motivirano s hebrejšcino.557 555Z dvema besedama, vendar drugace, prevaja tudi ZB: lu.t und fröud. 556Torej 5,8 % od vseh 86 mest, kjer prihaja med prevodi do odstopanj. njegov maziljenec' kot Cri.tu. '.... . Tri mesta so posneta po Hieronimu (v Ps 2, 2 prevaja Trubar 557 in ne kot 'maziljenec', kot imajo ostali; Christum ima zgolj Hieronimov prevod; Ps 147, 4: dodana je zveza shnih; Vu ima nomine suo; Ps 147, 11: dodana besedica inu po zgledu et), eno mesto se Navedena dejstva nas seveda ne smejo zavesti na misel, da se Trubar pomenov hebrejske predloge ni zavedal: to so mu komentarji namrec omogocali, tudi ce ni (ali ce ne bi) znal hebrejšcine; menimo le, da po hebrejski predlogi ni neposredno prevajal. 7.2.3.3.3 Dalmatin Dalmatin pri prevajanju psalmov sledi enakemu postopku kakor pri prevajanju no-vozaveznih knjig, ki jih je prej že prevedel Trubar. Tudi pri prevodih psalmov se številcno razmerje med polnopomenskimi besedami, ki jih je Dalmatin prevzel po Trubarju (ce ne upoštevamo razlik v zapisu, skladnji in sklanjanju), ter besedami,ki jih je Dalmatin spreme-nil ali dodal sam, v povprecju giblje okoli 80 % : 20 %. Dalmatinovi popravki sledijo v vseh analiziranih primerih Luthrovi predlogi, mnogi popravki pa imajo tudi stilno vlogo. Kljub temu pa v analiziranih odlomkih najdemo nekaj primerov, ki potrjujejo tudi rabo druge predloge ali drugih predlog. Te rešitve se še v najvecji meriskladajo s Hieronimovimi rešitvami v Vulgati, vecina (ne pa vse) se ujemajo tudi s hebrejsko predlogo. mesto Dalmatin Trubar luther ostali Ps 147,1 dobru je ie ena dobra rezh das ist ein köstlich ding Vu: bonum est (= hebr.) Ps 147,5 njegove modru.ti nej zhi.la Nega .a.topnost .e ne more preshteti. ist vnbegreifflich / wie er regieret. Vu: prudentiae eius non est numerus (= hebr.) Ps 147,17 Gdu hozhe o.tati du more o.tati Wer kan bleiben Vu: quis stabit Ps 150,2 v'njegovih junazhkih dellih vnega Go.poskih dianih in seinen Thatten Vu: in fortitudinibus eius (= hebr.) Ps 150,5 s'Cymbali tiga vukanja* .teimi Cimbali tiga lepiga gla..a wolklingenden Cymbeln Vu: in cymbalis tinnientibus (= hebr.) Ps 150,6 V.e kar diha V.e tu kar .apo ima ALles was Odem hat Vu: omne quod spirat (ni po hebr.) * Za poimenovanja glasbenih instrumentov v tem psalmu prim. tudi Škulj (1998: 1119). Poleg tega najdemo tudi nekaj primerov rabe Trubarjeve rešitve proti Luthrovi (kadar se Trubarjeva sklada tudi z Vulgato), npr.: mesto Dalmatin Trubar luther ostali Ps 2,2 Cri.tu.a Cri.tu.a Gesalbeten Vu: christum Ps 147,10 na Mo.hkih golenih na tih moshkih gollenih an jemandes Beinen Vu: in tibiis viri Mu: crura viri Ps 147, 18 taku vodé tekó taku teko te vode so thawets auff Vu: et fluent aquae ujema z ZB (Ps 30,11: zaradi vecje razumljivosti je dodana beseda mene), pri enem pa gre verjetno za izvirno Trubarjevo oblikovanje besedila (Ps 147, 5: prevod ni dobeseden: .e ne more preshteti namesto nima števila). 7.2.4 krelJev iN JuriCiCev prevOD NOvOzavezNih BeseDil V POSTILAH 7.2.4.1 krelj Analiza (sicer zgolj enega) odlomka iz KPo 1567 potrjuje dosedanje mnenje, da Krelj novozaveznih besedil ni prevajal samo po Luthru (evangeliji so v Spangenbergovi Postili sicer navedeni v Luthrovem prevodu). Nekatera mesta kažejo podobnost z grško ali latinsko predlogo, spet druga kažejo, da je imel Krelj pred sabo še kako drugo predlogo. Na rabo grške ali latinske predloge kaže kar nekaj mest. Pozornosti vredno je, da je mnogo deležnikov (ne pa vsi), ki se jih sicer pripisuje domnevni starocerkvenoslovanski ali hrvaški predlogi, na istem mestu kot pri Krelju tudi v grški in latinski predlogi. Ker je v analiziranem kratkem odlomku en primer posnet po gršcini in ne hkrati tudi po latinšcini, se nagibamo k mnenju, da je kot predlogo uporabljal grški izvirnik. mesto krelj grško // latinsko drugi Mt 21,2 rekoch ..... // ET/Vu: dicens LB: vnd sprach, TT: inu praui Mt 21,2 pred vama lesoch t.. .at..a.t. .µ.. LB: der fur euch ligt,der fur euch ligt, ET : quod contra vos est, TT : katera pruti vom leshi Mt 21,5 tebi pride // ET/Vu: venit ...eta. s..tibi LB: kompt zu dir, TT: pride htebi Mt 21,5 iesdeoch ßeß.... // ET/Vu: .p.sedens super LB: vnd reit auff, TT: inu ieisdi Mt 21,9 kijr so naprei.hli, inu ti kijr .o sad.hli, .o vpili rekoch .. p......te. a.t.. .a. .. ..........te. ...a... .....te. // ET/Vu: quae praecedebant, et quae sequebantur, clamabant, dicentes LB: das vorgieng vnd nachfolget / schrey vnd sprach, TT: kir .o naprei shli inu .ad hodili, .o vpyli tar giali Hkrati pa je iz analiziranega odlomka razvidno, da Krelj šest mest prevaja drugace, kakor bi jih, ce bi imel za osnovo zgolj grško besedilo. Odstopanja od vseh pregledanih predlog v analiziranem odlomku kažejo naslednji trije primeri: mesto krelj drugi Mt 21,1 KVNIMU ZHASV / Mt 21,1 .o /.../ bliso /.../ bili, inu pri.hli LB: kamen, ET: appropinquassent, GB: Mt 21, 2 mlado Shribe nimajo izraza »mlad« ....sa., TT: .e perblishaio Izmed njih bi še posebej izpostavili rabo formule kunimu zhasu, ki jo Krelj veckrat dodaja zacetku evangelijev. Gre za formulo, ki je izvirna biblijska besedila (kakor tudi Luthrova predloga) nimajo. Takšna fraza je bila znacilna predvsem za tedanje lekcionarje558 ali komentirane zbirke evangelijev (torej postile!). Domnevno »slovansko« predlogo Kre­ljevega prevoda bi zato morda kazalo iskati v tem okviru. Analizirani Kreljev odlomek ne 558Npr. navedeni Bernardinov lekcionar. kaže podobnosti niti s pregledano hrvaško glagolsko (A. Dalmatin 1563) ali cirilsko postilo (A. Dalmatin 1562) niti z izdajo prvega dela Nove zaveze (Konzul in A. Dalmatin 1563). Prav tako ne kaže podobnosti z Bernardinovim lekcionarjem (Bernardin 1885). 7.2.4.2 Juricic Kot je ugotovil že Oblak (1894: 211–212) in kot potrjuje tudi naša analiza, je Kreljevo besedilo prvega dela Postile (JPo 1578) Juricic na posameznih mestih usklajeval z Luthro-vim, pri cemer se je pri rešitvah dosledno držal Trubarjevega prevoda. V drugem in tretjem delu Postile (JPo 1578) je Juricic besedilo prevajal po Luthrovi predlogi, pri cemer se je tesno naslanjal na Trubarjevo besedilo. Dva primera, kjer pri naši analizi Juricicev prevod odstopa tako od Luthra kakor tudi od Trubarja, Juricic prevaja po latinšcini (po Vulgati ali Erazmu): mesto Juricic vulgata/erazem ostali Mr 16,4 .o videle kaman od valien vident lapidem [esse] revolutum LB : wurden gewar / das der Stein abgeweltzet war, TT: uidio, da ie ta kamen odualen bil Mr 16,6 kateri ie Krishan TE: qui fuit crucifixum LB: den gecreutzigten, TT: tiga Cryshaniga Grškemu originalu Juricic ni sledil. 7.3 Nacin prevajanja svetopisemskih besedil ter predloge, po katerih so prevajali slo­venski protestantski pisci, kažejo, da je prevladovala naslonitev na tedanje prevajalske av-toritete (in ne samostojna interpretacija originalnih besedil oziroma prevajanje po original-nih predlogah). To seveda ne pomeni, da se originalnim besedilom, ki so jih eni bolj drugi manj obvladali, niso želeli približati ali da jih ob prevajanju niso imeli pri sebi. Predvsem so se izogibali možnosti, da bi bila njihova interpretacija izvirnih besedil neustrezna, ne­posrecena ali celo napacna.559 V tej luci je tudi teološko zelo zanimiva Trubarjeva hkratna naslonitev na Erazma in Luthra. Po drugi strani je razviden tudi vpliv, ki ga je imelo na druge prevajalce Trubarjevo prevajalsko delo: na nekatere njegove rešitve se je (ce le niso bile v nasprotju z Luthrovim prevodom) naslanjal Dalmatin, še intenzivneje pa mu je sledil Juricic – tudi ko je popravljal Kreljev prevod. 559Tedaj namrec prevajalska napaka ni bila zgolj napaka, ampak je lahko zelo hitro postala krivover­stvo. 8 SLOVENSKI PROTESTANTSKI PISCI IN humaNisTiCNa reTOrika 8.1 pregleD TeDaNJega sTaNJa Na pODrOCJu reTOrike Vcasu ustvarjanja slovenskih protestantskih piscev je retorika tako v šolskem izobraževal­nem sistemu kakor tudi v dejanskem pisnem ustvarjanju igrala precej veliko vlogo. Cetudi je bila celotna renesancna retorika naslonjena na klasicno retoriko anticnih piscev, ki so jih v tem casu znova odkrivali, izdajali in komentirali,560 pa se je vecina piscev naslanjala na nova dela humanisticnih piscev. Vtem okviru je nadvse zanimiva ugotovitev, ki jo – sicer za angleški prostor – podaja Sonnino (1968: 5), da so se kljub številnim komentiranim izdajam anticnih avtorjev študenti na angleških univerzah ucili retoriko po šolskih ucbenikih, pri cemer so najvišjo stopnjo predstavljala dela, kot so Erazmova De copia, Melanchthonove Elementorum rhetorices libri (tudi v Crusijevi priredbi) ter Mosellanova in Susenbrotova priredba Melanchthonove retorike. To seveda ne velja za najbolj izobražene – Luther se je na primer dokazano (Dockhorn 1974: 21) naslanjal tudi na Kvintilijana. Del o retoriki je na prvi pogled neobvladljivo veliko (Plett 2004: 19 ocenjuje, da jih je bilo do leta 1650 vec tisoc), vendar pa se njihov vsebinski obseg omejuje le na nekaj važnejših del pomembnejših humanisticnih retoricnih teoretikov. Njihova dela so namrec doživljala številne nove izdaje, predelave, skrajšane izdaje, velikokrat tudi kot tabulae (she­matsko prikazani povzetki), antologije primerov posameznih retoricnih kategorij ter prevo­de v ljudske jezike. Avtorji predelav podobno kot pri slovnicah veckrat niso navajali dela, na katero so se naslanjali; poleg tega so namesto njega kot neposredne vire veckrat navajali anticne avtorje, na katere se je naslanjala predloga, po kateri so oblikovali svoje delo. Retoricne oblikovanosti del naših protestantskih piscev ne moremo ocenjevati samo na podlagi modernih formalisticnih opisov anticne klasicne retorike,561 ampak jo moramo nujno postavljati tudi v zgodovinski kontekst. Humanisticna retorika sicer izhaja iz anticne, vendar se od nje razlikuje po vrsti drugacnih poudarkov ter kar nekaj povsem novih katego­rij (npr. Melanchthonov genus didaskalikon\, ki ga je dodal klasicni triadi: demonstrati­vum, deliberativum, iudicale). 560V ospredju so bila Ciceronova dela: De oratore, Brutus, Orator, njegova tudi retoricno zanimi­ va pisma ter psevdo Ciceronova Rhetorica ad Herennium, Kvintilijanova Institutio oratoria ter Declamationes, Izokratovi govori, Aristotelova Retorika (v latinskem prevodu že ob koncu 15. stoletja, v italijanskem sredi 16. stoletja) ter številni komentarji anticnih retoricnih del (predvsem Cicerona in Aristotela). 561Najboljši tak opis nam daje Lausberg (1990). Retorika od humanizma dalje tudi ni bila vec ena sama, ampak se je razdelila v nekaj žanrov, locenih tako po naslovih kakor tudi po namenu:562 - retorika, ki obdeluje quinque partes artis (pet delov retorike), - prirocniki pridiganja (ars concionandi), - retorika pisanja pisem (ars epistolica), - zbirke primerov, - retorika figur in tropov; ter za našo obravnavo manj pomembni: - retorika pomnjenja (ars memorativa) in - retorika podajanja (actio/pronuntiatio). Rabo retoricnih postopkov iz prirocnikov, ki jih bomo nanizali v spodnjem pregledu, pri slovenskih protestantskih piscih bomo obdelali v poglavju 8.3. 8.1.1 RETORIKA, KI OBDELUJE QUINQUE PARTES ARTIS V tej skupini gre za dela, ki obravnavajo retoriko v celoti (inventio, dispositio, elo­cutio, memoria ter actio) ter vsebujejo domala vso snov, ki jo obravnavajo ostale vrste del o retoriki. Eno od prvih in zelo vplivnih tovrstnih del je napisal georgij Trapezuntski (1395–1472) (Kennedy 2001: 256–261; Plett: 2004: 24). Leta 1433 ali 1434 izdana re-torika Rhetoricorum libri V je združevala grško tradicijo Dionizija Halikarnaškega in Hermoge­na z latinsko tradicijo ter primere iz Cicerona in Hermogena, pri cemer je na nek nacin tekmovala s Kvintilijanom. Dober opis vsebine najdemo v Kennedy (2001: 259–260). Tega dela naši prote­stantski pisci verjetno niso poznali. Neprimerno pomembnejša v tej skupini pa so slabo stoletje mlajša dela Filipa melanchtho­na: De rhetorica (1519), Basel (ed. Froben),563 Institutiones (1521), Wittemberg (ed. Lotter), Elementa rhetorices (1531).564 Vsa tri dela so si, kot je nazorno pokazal Knape (1993), po zgradbi vzporedna, zato bomo predstavili delo, ki je po nastanku zadnje in vsebuje tudi najvec samostoj­nih retoricnih opisov. Delo obsega vse klasicne retoricne naloge (officia) po Ciceronu, vendar za­dnjih dveh (memoria in actio) ne obravnava v po­sebnih poglavjih (o tem Plett 2004: 20). Posebej opazen je vpliv dialektike. Prva knjiga obravnava inventio in dispositio, druga knjiga pa elocutio. 562Razvrstitev povzemam po Plett (2004: 22–43). Dober popis del izbranih avtorjev z nahajališci, si­cer narejen po drugacnih nacelih, ima Streckenbach (1979: 208–214). Odlicen pregled po izrazih prinaša Sonnino (1968). 563Nam je bila dostopna izdaja iz leta 1525 (Coloniae, in aedibus Eucharii Ceruicorni). 564Nam je bila dostopna izdaja: Elementorum rhetorices libri duo, Parisiis, apud Simonem Colinae-um, delo je dostopno tudi v CR XIII, 1846. Shematska zgradba dela je naslednja: 1. knjiga: 1. initia, 2. de tribus generis causarum, 3. de genere didascalico, 4. de genere iudicali (znotraj tega so podobno razdelani razlicni status ter deli govora: exordium, narratio, propositio, confirmatio, peroratio), 5. de genere deliberativo, 6. de genere demonstrativo, 7. de locis communibus, 8. de affectibus, 9. de dispositione; 2. knjiga (de elocutione): 1. initia, 2. tres partes elucotionis, 3. de figuris, 4. de tropis et schematibus, 5. de imitatione, 6. de tribus generis dicendi. Z omenjenimi Melanchthonovimi deli so se v casu študija in skoraj gotovo tudi po njem srecevali tudi slovenski protestantski pisci, ce ne drugace, vsaj prek Mosellanovih tabel, ki jih natancneje predstavljamo spodaj. Melanchthonovi zgledi so (Knape 1993: 55–59): od anticnih predvsem Cicero in Kvintilijan, od novejših pa Trapezuntius, Agricola in Erazem. Za nas je v tem okviru zanimiva retorika in dialektika Erotemata dialecticae et rheto­ricae, ki jo je po Melanchthonovi retoriki in dialektiki ter Erazmovi De copia verborum za šolski pouk napisal nemški šolnik lucas lossius (Lotze) in jo Frischlin v svojem šolskem redu predvideva za 5. razred stanovske šole v Ljubljani (Schmidt 1952: 218).565 Retori­ka upošteva vse bistvene Melanchthonove inovacije (povezava med dialektiko in retoriko, dodani genus didascalicon ipd.). Za analizo besedil slovenskih protestantskih piscev so še posebej zanimivi loci (torej toposi) ter osnovna pravila za tvorbo posameznih delov bese­dila, ki jih navaja Lossius, saj so zaradi narave dela izbrani le tisti, ki so jih tedaj imeli za najpomembnejše. 8.1.2 prirOCNiki priDigaNJa (ARS CONCIONANDI) Izmed mnogih tedanjih prirocnikov pridi­ganja je najpomembnejše in najvplivnejše delo erazma rotterdamskega Ecclesiastes sive de ratione concionandi (1535), Basileae, in officina Frobeniana.566 Njegovazgradbasledisistemupetih delov retorike, ki pa so prilagojeni vešcini pridi­ganja. Poleg tega se delo dotika še vrste vprašanj, povezanih s pridiganjem, ki nas v naši obravnavi neposredno ne zanimajo. Zgradba dela po knjigah je naslednja: 1. knjiga: de dignitate, puritate, pru­dentia caeterisque uirtutibus Ecclesiastae (pred­stavitev vrlin pridigarja); 2. knjiga (brez naslova) obsegaretorikovklasicnempomenubesede,kipa jebistvenoprirejenapotrebampridigarja;3.knjiga jeelenchus aliindex materiarum.Todeloje(poleg Reuchlinovega) neprecenljivega pomena za opa­zovanjedolocenihretoricnihpostopkovslovenskih protestantskihpiscev,kibijihvdrugihprirocnikih lahkozaradidrugacnegapoudarkaprezrli. Med mnogimi podobnimi prirocniki velja opozoriti še na Reuchlinovo in Melanchthonovo 565Uporabljali smo kopije izvoda iz BSB München (Lossius 1559). Dostopen nam je bil tudi izvod izdaje iz 1557, ki ga hranijo v NUK-u. 566Delo nam je bilo dostopno na mikrofiših. delo, ki sta nam bili dostopni v skupni izdaji De arte concionandi formulae, vt breves, ita doctae et piae iz leta 1579 (Londini, per Henricum Synne-man). Besedili v tej izdaji sta sicer skrajšani (gre namrec za liber congestorum), je pa snov enaka kot v izvirnih besedilih. a) Johannes reuchlin v delu De arte pra­edicandi (Reuchlin 1570) deli spretnost pridi­ganja na tri dele: inventio (invencija), memoria (spomin) in pronunciatio (govor in nastop). Za nas je najpomembnejši del o invenciji, ki obse­ga naslednje razdelke: 1. principium (zacetek), 2. lectio (berilo iz Biblije), 3. divisio (delitev snovi), 4. confirmatio (pozitivno dokazovanje), 5. argu­mentatio (dokazovanje), 6. confutatio (zavrnitev nasprotnih argumentov), 7. conclusio (sklep), 8. de locis communibus (o toposih), 9. de memoria (o pomnjenju). b) Manj shematsko je grajeno delo Filipa melanchthona Ratio brevis Sacrarum contionum tractandarum (Melanchthon 1570), ki pa prinaša koristne opise mnogih retoricnih postopkov, zna-cilnih za pridiganje (price, eksempli ipd.), ki jih rabijo tudi slovenski protestantski pisci. Zgrad­ba dela je naslednja: 1. exordium, 2. narratio, 3. confirmatio (v okviru cesar so razdelana tudi argumenta), 4. epilogus, 5. themata: a) themata simplicia: genus didacticum, genus deliberati­ vum; obravnava razlicnih posameznih retoricnih postopkov (sententia, testimonia, exempla, amplificatio, peroratio itd.), b) themata composita: genus suasorium, genus deliberativum; obravnava posameznih razlicnih retoricnih postopkov (loci, sententia, testimonia, exem­pla). Med teoreticno besedilo so vrinjeni posamezni primeri pridig s komentarjem retoric­nih postopkov ob robu. 8.1.3 RETORIKA PISANJA PISEM (ARS EPISTOLICA) Na retoriko pisanja pisem je v renesansi bistveno vplivalo odkritje Ciceronovih pisem. V komentirani izdaji Johanna sturma (1507–1589) so jih brali in se ob njih ucili osnov po vsej Evropi, tudi na ljubljanski stanovski šoli. Pismo so v tovrstnih retorikah vecinoma definirali kot »pisani govor« (prim. Plett 2004: 31), retoricna pravila za pisanje pisem pa so zasnovali po klasicnih anticnih govorniških vzorcih. Od petih delov retorike so (zaradi pisne narave) obdržali le prve tri (inventio, dispositio, elocutio). Zelo razširjeno delo te vrste, ki so ga vsaj posredno skoraj gotovo567 poznali tudi slo­venski protestantski pisci, je bil prirocnik erazma rotterdamskega De conscribendis epi­ 567Gl. poglavje 8.3.6. stolis (1522).568 V njem Erazem najprej predstavi splošne znacilnosti (character) pisma, temu sledi poglavje, namenjeno poucevanju pisanja pisem (exercitatio in imitatio), nato pa sledijo konkretni napotki za sestavo pisma: 1. nagovor, uvodni ter sklepni pozdrav, 2. zgradba jedra pisma (exordi-um, narratio), 3. prakticna pravila in primeri po­sameznih vrst pisem (glede na osnovna genera:569 locuje 19 osnovnih vrst). Poleg tega lahko omenimo še vsaj dve deli, ki pa nista imeli tolikšnega vpliva: conradus Celtes: Methodus conficiendarum epistolarum (1537)570 ter aurelius lippus Brandolinus (ok. 1454 do ok. 1497): De ratione scribendi libri tres (1545).571 8.1.4 ZBIRKE PRIMEROV Gre za zbirke pregovorov, aforizmov, modrih misli, vzorcnih pisem, pesmi in za slovarje citatov (najpogosteje pod imenom loci communes). Eden najvplivnejših avtorjev je bil erazem rotter­damski s svojimi Adagia (1500).572 8.1.5 RETORIKA FIGUR IN TROPOV Locena obravnava elokucije (elocutio), torej retorike figur in tropov, je bila nadvse po­pularna vse od dela erazma rotterdamskegaDe duplici copia verborum ac rerum (1512). Erazmovo delo se je po Evropi razširilo skupaj z ucenim komentarjem, ki ga je oskrbel M. Veltkirchius (Plett 2004: 36). Še bolj kot Erazmovo delo pa so bile razširjene (in rabljene) razlicne skrajšane izdaje. Gotovo najslavnejše in najbolj razširjeno delo te vrste je Tabulae de schematibus et tropis Petra Mosellana (Mosellanus 1533).573 Gre za povzetek glavnih figur in tropov na 26 straneh s kratkimi in razumljivimi razlagami ter graficnimi ponazoritvami. 568Delo je dostopno v deloma skrajšani izdaji s prevodom v nemšcino (Erasmus 1995 [Bd. 8]). Za analizo posameznih besedil je manj zanimiv tedaj zelo razširjen povzetek Erazmove teorije pisanja pisem Brevissima maximeque compendiaria conficiendarum epistolarum formula per Erasmum Roterodamum, Parisiis, 1521, ki obsega zgolj 20 strani (dostopen nam je bil izvod na gallica.bnf.fr). 569Erazem sicer locuje genus deliberativum, genus demonstrativum, genus iudicale, uvede pa tudi posebni genus familiare, znacilen za pisma znancem. 570Delo nam ni bilo dostopno. 571Delo nam je bilo dostopno na gallica.bnf.fr. 572Delo nam je bilo dostopno v izdaji iz leta 1575 (Florentiae, apud Juntas) in v prevodu (Erasmus 1995c). 573Delo nam je bilo dostopno v izvirniku. Kvaliteten povzetek je dostopen na strani: http://humani- Za naš prostor je v tej skupini pomembna la-tinska retorika slovenskega pisca martina pegija De tropis et schematibus libri octo (Ingolstadii, 1561),574 ki bi si v prihodnosti zaslužila natancno obdelavo z vidika virov, nizanja primerov, vpliva in razporeditve snovi. Da bi vsaj nekateri sloven-ski protestantski pisci Pegija – ki je imel kljub drugacnim nazorom stike z njimi575 – in njegovo retoriko poznali, je možno, ne moremo pa dokaza-ti. Delo obsega poleg obsežnega uvodnega pisma o pomenu retorike (ki ni Pegijevo) še klasicno ob-delavo tropov in figur v osmih knjigah. Odlikuje­jo ga številni (tudi nemški!) primeri in precejšnja naslonjenost na poglavitne anticne retorike. Višjemu izobraževanju je bilo namenjenih vec ucbenikov retorike figur in tropov; med njimi je bil tudi na našem prostoru zelo vpliven Joannes susenbrotus s svojim delom Epitome troporum et schematum, prvic izdanim leta 1540 ali 1541.576 Med viri Susenbrotus navaja naslednje avtorje: Cicero, Kvintilijan, Trapezuntius, Erazem, Me-lanchthon, Diomedes, Donat, Antonius Mancinel­lus Veliternus, Martianus Capella, Chirius Fortu­ natianus ex Capella in M. Veltkirchius. Delo, ki v nam dostopni izdaji (Susenbrotus 1576) obsega 110 strani, ima naslednjo zgradbo: 1. navedba virov ter uvodno posvetilno pismo, 2. graficni povzetek knjige, 3. razlaga pojmov figura, schema, tropus, 4. obravnava posa­meznih tropov in figur v naslednjem zaporedju:577 a) tropi: metaphora (translatio), synec­doche (intellectio), metonymia (transnominatio), antonomasia, onomatopoeia, catachresis (abusio), metalepsis (transumptio), acyrologia, antiphrasis; allegoria, aenigma, paroemia, ironia (illusio), sarcasmus, asteismus, mycterismus, diasyrmus, antiphrasis, charientismus, hyperbole; b) figure(= schemata): a) slovnicne: prothesis (appositio), aphaeresis, epenthe-sis (interpositio), syncope, paragoge, apocope, systole, diastole, synaloepha, ecthlipsis, synaeresis, diaeresis, antithesis, metathesis, eclipsis, aposiopesis, zeugma, syllepsis, pro-lepsis, anapodoton, pleonasmus, epanalepsis, hyperbaton (sem spadajo tudi anastrophe, histerologia, tmesis, synchisis, parenthesis), enallage, eclipsis, aposiopesis, zeugma, syl­lepsis, prolepsis (praesumptio), pleonasmus, perissologia, macrologia, pareleon, epanalep-sis, hyperbaton, anastrophe, hysterologia, hysteron proteron, tmesis, synchisis, parenthe­sis, hyppallage, antiptosis, hendiadis, tapinosis, cacemphaton, asyndeton, polysyndeton, schesis onomaton, hirmos, epitheton, periphrasis, liptote, epimone, alleotheta, emphasis, paradiastole; ß) retoricne: repetitio (anaphora), epanalepsis, epizeuxis, anadiplosis, con-versio, complexio, copulatio (duplicatio), traductio, articulus, membrum, similiter cadens ties.byu.edu/rhetoric/silva.htm. 574Delo nam je bilo dostopno v izvirni izdaji (Pegius 1561). 575Podatek nam je ustno posredoval Primož Simoniti. 576Delo nam je bilo dostopno v izvirniku (NUK in gallica.bnf.fr: Susenbrotus 1576). 577Popis (kot edini) objavljamo v celoti, ker predstavlja raziskovalcu dober reprezentativni pregled nad tedaj aktualnimi tropi in figurami. (homoioptoton), similiter desinens (homoioteleu-ton), agnominatio, antanaclasis; interrogatio, sub-iectio, exclamatio, insultatio, dubitatio (aporia), inopinatum, communicatio, permissio, licentia, aversio, prosopopoeia; interpretatio (synonymia), incrementum, congeries, contentio, comparatio, correctio, ratiocinatio, diminutio, gradatio, com-mutatio, synoeciosis, regressio, occupatio (para­lepsis), praesumptio (prolepsis), transitio, causa, confessio, dicaelogia, definitio, hypotyposis, pro-sopographia, prosopopoeia, pragmatographia, topographia, topothesia, chronographia, expo-litio, distributio, divisio, sermocinatio, sententia (gnome), acclamatio, noema, continuatio, expedi­tio (enumeratio), frequentatio, exusatio, commo-ratio, similitudo, icon (imago), parabola, paradi­gma (exemplum), digressio. Dela iz te skupine578 imajo sicer domala vedno enako zgradbo (Plett 2004: 37): 1. kratek uvod, ponavadi z opisom odlik stila (virtutes) in njegovih treh vrst (humile, medium, grande) – ta del se pri skrajšanih izdajah ponavadi najbolj kraj­ša ali celo povsem crta, 2. figure, 3. tropi.579 578Poleg tega so se decki v šolah srecevali s figurami in tropi tudi v raznih šolskih slovnicah (npr. Despauterius, Lily) (Plett 2004: 37). 579Za retorike Bullingerja (?), Maiorja (dostopni sta nam bili izdaji Maior 1529, 1578 – oboje mocno po Melanchthonu), Gualtherja/Waltherja (?) itd., ki jih omenja Stanovnik (2005: 34–37) na pod-lagi Trubarjevih pisem, bi težko dokazali, ali jih je Trubar dejansko imel in rabil. Ker se njihova vsebina tako ali tako sklada s tu opisanimi retorikami, smo to vprašanje zaenkrat pustili ob stra­ni. 8.2 reTOriCNa TermiNOlOgiJa v slOveNskih BeseDilih SLOVENSKIH PROTESTANTSKIH PISCEV Pri prav vseh protestantskih piscih, še posebej pri Trubarju, najdemo številna mesta, ki kažejo na poznavanje osnov tedanje retoricne teorije. Prav Trubar je tudi prvi v slovenšcini poimenoval retoriko (gre za edino pojavitev te besede v slovenšcini v 16. stoletju).580 8.2.1 Izraz argument(lat. argumentum) rabita samo Trubar in Dalmatin. Najbolj splo­šen (neretoricen in pri Dalmatinu najpogostejši) pomen izraza argument je 'povzetek', sum-ma vsebine dolocenega poglavja. Kot argument oziroma zapopadek581(izraz rabijo Trubar, Dalmatin, Juricic ter Megiser)582ali sumaso v takšnih primerih predstavljene bistvene misli sporocila dolocenega svetopisemskega odlomka. »ARGVMENT, OLI summa nega peruiga li.tu« (TT 1577: 134). »Berite od .preda letiga Capitula argument oli to summo« (TT 1577: 134). »De kateri bi v.o Biblio nemogel brati, ta bi letukaj imel v.o .ummo, kratku v'ene majhi­ne Buqvice, sapopadeno« (DB 1584: I, 279a). »Inu guishnu ie, de ta S. Ozha nash, ie ta .umma, glaua inu kratik sapopadig u.eh ker­szhanskih Boshyih molytou« (TO 1564: 118a). »ARGVMENT OLI kratig Sapopadig S. Pula li.tu htim Ebreom, tu ie, htim Iudom« (TT 1577: 4). »Kai ie vshe Suma inu kratak sapopadak letiga Euangelia?« (JPo 1578: II, 139b). Pri Trubarju je izraz argument najpogosteje rabljen v retoricnem pomenu 'dokaz'. Takšen dokaz je lahko po anticni in renesancni retoriki: a) literarna pripoved kot vrsta pripovedi (narratio, ki je del stopnje dolocitve snovi – inventio; Lausberg 1990: § 290): v tem primeru ga lahko definiramo kot izmišljeno stvar, ki se je vseeno lahko zgodila.583 Obravnavati ga moramo v razmerju z izrazoma fabula584 (lat. fabula), ki opisuje stvari, ki niso ne resnicne ne podobne resnicnim,585 ter istorija (lat. historia), ki opisuje resnicni zgodovinski dogodek, ki pa je od nas casovno oddaljen;586 580»Natu ga imaio .o v.em fli..om inu zha.om i.uprashati, Slatinskim Ie.ykom, inu .aslishati, Ieli .a do.ti vuzhen, aku vmei inu .a.tupi prau to Grammatico, Dialectico, rhetoriko, .na prou ino Congrue Latinski gouoriti« (TO 1564: 72a). 581Tudi zapopadenje, glava. 582Megiser (MD 1592, MTh 1603) kot prevod za latinski argumentum in nemški inhalt navaja izraza sapopadek in summa. 583»Argumentum est ficta res, quae tamen fieri potuit« (Her. 1, 8, 13). 584Za rabo izraza gl. primer iz Krelja pri paraboli in priglihi (KPo 1567: 95b). 585»Fabula est, quae neque veras neque verisimiles continet res« (Her. 1, 8, 13). 586»Historia est gesta res, sed ab aetatis nostrae memoria remota« (Her. 1, 8, 13). b) kot takšen lahko služi umetnostni vrsti dokazovanja (genus artificiale argumentati­onis/probationis) v okviru dokazovanja (argumentatio, ki je tudi del stopnje dolocitve snovi – inventio; Lausberg 1990: § 366–409, § 1244, str. 649). Glede na razlicne topose anticna retorika locuje kar 52 razlicnih vrst takšnih argumentov (dokazov). Za renesancne artes concionandi sta znacilni definiciji, kot ju navaja Reuchlin (1570: A7b). Zanj je argumen-tum »nekaj verjetnega, kar si izmislimo, da bi nam poslušalci verjeli«,587 oziroma »posto­pek, ki naredi dvomljivo stvar verjetno«.588 Uvršca ga med sestavne postopke pozitivnega dokazovanja (confirmatio) v poglavju o dolocitvi snovi (de inventione). Trubarjeva raba besede dosledno sledi tem definicijam. »Ta Farr na I.puuidi .idy koker en Rihtar. Inu en Rihtar ne more praude I.rezhi, oli tiga .atosheniga pro.tiga i.pu.titi, Samuzh on ie nega poprei .aslishal, Obtu ie taku .aslishane na tei I.puuidi potrebnu inu mora biti. Inu leta argumentvleko tudi naprei vtim Conciliu Vtrienti« (TO 1564: 36a). »Sa teim shtraifa inu uuzhi .do.timi argumenti, de ie gardu inu .e ne .podobi, de bi /…/« (TL 1561: 43a). »V letim celim Capituli /…/ uuzhi, opomina, napelaua inu uabi .do.timi argumenti inu .uelikimi oblubami inu hualeshno, u.e Verne, de /…/ tim bogim ludem inu pridigariem od nih shegna inu blaga, podado inu podile« (TL 1561: 66b). »Sleteimi 4. argumentite lashe inu falsh Vuk nega Supernikou na.ai po.taui inu pobye« (TL 1561: 80b). »S. Paul .uelikimi inu .ado.timi be..edami inu argumenti .prizhuie, De tim slushabni­kom te Cerque inu Pridigariem, .e ima nih potreba dati, kir taku 1. Cor: 9. gouori, Ne imamo li mi obla.ti Iei.ti inu Pyti? Du ob .uim Sholdu oli pres Sholda voiskuie? Du .adi oli della en Vinograd, inu od nega Sadu ne Iei? Du pa..e eno shiuino, inu od ene mleka ne Iei? Aku Ie.t po zhloueski shegi gouorim? Ne gouori li Tu tudi ta po.taua, Sakai taku ie vti Moi.e.eui Po.taui .api.anu, Ti timu Volu, kir mlati, nemash nega Vu.t .aue.ati« (TO 1564: 80a). Izraz argument se pojavlja v besedilih skupaj z vrsto drugih izrazov: prigliha, prica, eksempel, pripoved, figura, nauk itd. »Sdo.timi, mozhnimi perglihami inu argumenti .ylnu pryzhuie, uuzhi, opomina inu .apoueda, De ty kerszeniki, per tih Aydouskih, Papeshouih /…/ slushbah /…/ kratku ne­maio biti« (TL 1561: 63 a). »Inu uuzhi [pisec pisma], uely tar .do.timi argumenti inu perglihami .pryzhuie inu ter­di, de tu S. Pi.mu inu ta Evangeli, .e ima .teim .a.topnim sledne deshele gmain Ie.ykom /…/ brati, peiti inu pridigouati« (TL 1561: 47b). »Mi dotle .mo vletim shiuotu na .ueitu, ne moremo snasho pametio inu .a.topno.tio tiga Boshyga .tanu isgruntati inu .a.topiti, koker S. Augushtin prizhuie, De oben ne premo-re Szhloueiskimi prizhami, argumenti oli perglihami to S. Troyzo iska.ati inu dati na.nane« (TC 1575: 77). »Cri.tus vtim danashnim Euangeliu to .uio Cerkou .do.timi lepimi .a.topnimi argu­menti, exempli inu perglihami vuzhi vely inu opomina Vbuga prou Verouati« (TR 1558: T 3a). »Inu on [pisec pisma] tukai She .temi argumenti inu pryzhami, katere ie on is te Na-turske .a.topne, inu Moi.e.eue, potle tudi is Cri.tu.eue Po.taue inu nauade u.el, Spryzha, De .e ima tim Pridigariem dati nih shold inu potreba« (TL 1561: 39b). »Potle /…/ Ta .ui praui Euangeliski Boshy Vuk, de ta zhlouik le sku.i to Vero Vie.u.a pres v.eh dell te Po.taue bo Prauizhin pred Bugom /…/ .azhne terditi in .pryzhouati .do.timi 587»Probabile inventum ad faciendum fidem.« 588»Ratio /…/ rei dubiae faciens fidem.« inu .guishnimi argumenti, perpuuidi, .teimi preroki, sperglihami, exempli inu sfi­gurami« (TL 1561: 75a). »/K/oker tukai Cri.tus shtyrimi argumenti .a.topnimi odguuori, iska.mi inu .pryzhami nee zhes pryzha« (TR 1558: G 1b). »Is letiga troshta, kateriga ti imash, De veish Bug ie .uiega Synu uto Smert, .a tuio uolo dal, inu tebi shenkal, Ti imash tudi druge argumente inu nauuke i.pre.ti inu u.eti« (TO 1564: 150a). 8.2.2 Izraz eksempel ima lahko poleg jezikoslovnega ('primer')589 tudi retoricni po-men. Pri slovenskih protestantskih piscih je po vzoru tedanjih socasnih besedil izraz ek­sempel oznaceval enega od najpogosteje rabljenih retoricnih postopkov. Poleg argumen­tov so namrec ravno eksempli sestavni del umetnostne vrste dokazovanja (genus artificiale argumentationis/probationis) v okviru dokazovanja (argumentatio), ki je tudi del stopnje dolocitve snovi – inventio (Lausberg 1990: § 410–426). Eksempel je obicajno definiran kot opis (commemoratio) stvari, ki so se dejansko zgodile ali bi se lahko zgodile, ima pa hkrati tudi dolocen namen in uporabnost: pomaga nam prepricati poslušalca ali bralca v doloceno mnenje.590Eksempel mora torej imeti vsebinski vir (res gestae, res ut gestae), biti mora upo­raben (utilitas) in imeti mora literarno obliko (commemoratio). Kar se literarne oblike tice, ima lahko eksempel daljšo obliko pripovedi (narratio), lahko pa je izražen tudi krajše: samo z besedno zvezo ali stavkom (brevitas/narratio brevis).591 Cetudi je za slovensko literarno zgodovino zanimivejša prva oblika, pa ne smemo pozabiti, da slovenski protestantski pisci (izraz najdemo pri Trubarju, Dalmatinu, Juricicu, Krelju in Znojilšku) rabijo obe obliki eksempla in da moramo tako razumeti tudi njihove izjave o eksemplih. »Inu tih exemplou vtim S. Pi.mu inu drugdi imamo veliku, De Go.pud Bug ie tim Ver­nim, kir .o .e dershali po Bo.hy voli, inu to lube.an, to prauizo dershali pruti v.em shlaht ludem /.../ pomagal« (TT 1557: aa 3b). »Inu leta exempel od te pre.taulene Sobote .ylnu naprei .tauio, hote sno .pryzhati, Da ty Shcoffi, Papeshi inu Farij imaio Obla.t Boshye Sapuuidi inu Po.taue preoberniti inu drugazhi po.tauuiti« (TAr 1562: 94a). »Sakai tu on dei, de po letim lebnu ne bomo vekoma terpeli, temuzh de nom bo u.elei dobru. Koker od tiga ta exempel tiga Lazaru.a Luc. 16. pryzhuie« (TO 1564: 146a). »Kuliko .tukov v'.ebi ima dana.hni Evangelion? Tri. /.../ Potle en exempal, Farisai.ke oholno.ti inu prevsetia, kako oni Chri.tu.ov uk inu leban p.ueio, garde inu graiaio« (KPo 1567: 130a). »Kshe.timu imamo vtim petim Capituli en shiu exempel tiga od .merti v.taiena, inu vezhniga lebna na Enohu, kateriga ie Bug Sdusho inu Stelom /.../ shiuiga vNebu vsel« (DB 1578: **3a). »Imamo tudi vletih Buquah leipe exemple, koku ie Bug teim .uoim is velikih neshihro.ti pomagal, v.eim kateri .o vnadlugah, htroshtu« (DB 1578: **5b). »En leip exempel, brumme inu zhi.to.ti na Iose..a« (DB 1578: 36b; robna oznaka ob besedilu eksempla). 589Npr. »Exempel BOGnema.h brati. Bukoglagolie: tamazh Bog /.../ koker latini alli Nemci. Gott« (KB 1566: A 2b). 590»Exemplum [est /.../] rei gestae aut ut gestae utilis ad persudendum id, quod intenderis, comme­moratio« (Quint. 5, 11, 6). Enak opis po Kvintilijanu najdemo pri Susenbrotu (1576: 103). 591Lausberg (1990: 229) navaja Kvintilijanovo razlago na podlagi dveh odlomkov iz Ciceronovega govora za Milona (Quint. 5, 11, 15): »Quaedam autem ex iis, quae gesta sunt, tota narrabimus, ut Cicero pro Milone (4, 9) /.../, quaedam significare satis erit, ut idem ac pro eodem (Cic. pro Mil. 3, 8).« »Mi beremo utih .tarih legendah, De ta Sludi ie eniga farye na i.puuidi .uaril, .a uolo kir ie on rad inu .daici te ludi ab.oluiral, inu nim o.nanoual de .o nim nih Grehi odpu.zheni .a uolo te Vere Vie.u.a. Natu ie ta far timu Hudizhu odguuoril, Aku ti moresh Verouati, de Bug tebi hozhe milo.tiu biti .a volo Ie.u.a, taku hozho tebi tudi odpu.titi te grehe. Nu koker leta exempel oli perpuuid ie ena .mislena rezh od ludi, inu eni pra.ni Marini /.../« (TT 1557: y 3b). »Potle natu Go.pud Bug nei hotel tiga Iudouskiga Go.po.tua inu Regimenta dale na tim .ueitu obdershati, Inu ie .teim taku v.imu Suitu en gro..ouit exempel inu Nauuk .uiga .erda naprei po.tauil« (TO 1564: 55b). Vanticni in renesancni retoriki lahko poleg temeljnega pomena zasledimo še pomena 'vzorno besedilo' in 'vzor za eticni nacin življenja' (v hvalilnem govoru). Zadnji pomen za­sledimo tudi pri slovenskih protestantskih piscih. »Cri.tus .ebe inu .uiga Ozheta .taui kanimu exemplu te lubezni« (TT 1557: 308). »/.../de ie Ie.u. Cri.tus v.e nega .ane..ene inu pregledane na meni iska.al, kanimu exem­plu inu nauuku tim, kir bodo vnega verouali htimu vezhnimu Lebnu« (TC 1567: B 8b). »Oli mi imamo nishter mane, vini na tiga Go.pudi Cri.tu.a gledati, .akai on ie ta celi obilni pild inu exempel praue pohleu.zhine« (TO 1564: 55b). 8.2.3 Glede na vsebino je zgoraj opisani eksempel del širšega pojma parabole ali pri­glihe (parabolh/, similitudo, 'prilika'),592ki se za razliko od eksempla ne omejuje zgolj na tisto, kar se je zgodilo kot zgodovinski dogodek (res gestae) (Lausberg 1990: 232), ampak zajema tudi izmišljeno.593 Parabola lahko crpa svojo snov iz narave, s podrocja zgodovin­sko nedolocenega socialnega in obcecloveškega življenja, hkrati pa tudi s podrocja nežive narave in življenja živali (vse to je zelo pogosto v Bibliji, zato tudi pri naših protestantskih piscih). »Ta pergliha od tiga Obrupaniga inu raneniga. Inu od tiga Samaritana Luc.10. Tudi .a.topnu vuzhi, de ie nom le sku.i Cri.tu.a od v.e reue pomaganu« (TT 1557: g 2a). »Leto lipo .a.topno S. Paula inu tiga modriga Rimlana pergliho, .em ie.t .do.timi be..edami /.../ po.tauil inu .api..al« (TC 1575: 368). »Tudi .do.timi be..edami inu perglihami is S. Pisma .prizhuie, de ty farmani, .o dolshni nih pridigariem /.../ v.o peria.en iska.ati« (TC 1575: 314). »Leta Evangelion ie ena parabola alli prigliha, katera pravi od truiga .emena« (KPo 1567: 95b). »Sakai Chri.tu. tako .kusi Parabole alli priglihe govori?« (KPo 1567: 95b). »Ravno kakor ti Aydi .o .voie mlai.he uzhili .kusi smi.hlene rezhy alli fabule, tako .o ti Iudie .voie mlai.he .kusi parabole inu priglihe uzhili« (KPo 1567: 95b). »Sakai kar .e tako .kusi Parabole Lüdem naprei .tavi, to .e lohko samerka, sa.topi inu ohrani« (KPo 1567: 95b). »Kakor je tu Cri.tus v'tej priglihi od Samariterja, .kusi Vinu inu Ojle, lipu pomenil« (DB 1584: I, a 6b). 592Prigliha je zgolj slovenski prevod izraza parabola (nem. Gleichnis, prevod je lahko narejen prek nemškega glagola vergleichen). Prim. prevod odlomka Mt 22,1: »in parabolis eis dicens« (Vulga­ta) > »redete abermal durch Gleichnisse zu ihnen« (LB) > »je supet govuril .kusi Priglihe pruti nym« (DB 1584). 593Lausberg (1990: 869) navaja Julija Rufinijana (22): »paradigma [= eksempel] facit vera exempla, parabole ficta ostendit«. Susenbrotus (1576: 102) jo definira kot »collatio oziroma similitudo, ki jo naredimo iz tistega, kar se zgodi ali ki jo dodamo stvarem iz narave ali prilike«. – »Parabola /.../ Collatio, et .imilitudo .umpta ab his quae fiunt, aut quae natura casuue rebus adiuncta .unt.« Izraza eksempel in prigliha slovenski protestantski pisci veckrat rabijo sinonimno, vcasih tudi skupaj s pripovedjo. »Cri.tus te .uie Verne do konza, tu ie, vekoma lubi, tako [sic!] lube.an tukai iskashe inu poterdi kir per pusledni Vezhery .uim Iogrom noge umyua. Steim tudi da en exempel inu pergliho, de ty Verni imaio .e is .erca lubiti /.../« (TT 1557: 302). »Obtu .em te i.te Articule inu be..ede, .drugimi inu .obilneshimi be..edami, exempli inu perglihami I.tolmazhil, i.guuril inu islushil, Katere be..ede inu exemple .em v.el is zhi.tiga .a.topniga S. Py.ma, inu is letih Buquiz Apologiae oli Sagouariane, Inu is tih dueyu Buquiz, Vkaterih ty Saxoniski inu Vvirtemberski Pridigarij nih Vero inu Vuk .po.naio« (TAr 1562: 22a). »Inu .em ta i.ti [Articul] .takimi .a.topnimi be..edami, perpuuidami, exempli inu per­glihami, is S. Pi.ma inu is tih Starih inu Nouih prauih Vuzhenikou taku islushil, de /.../« (TT 1557: f 3a). Poleg tega se izraz prigliha pojavlja ob izrazu argument (za primer gl. tam), legenda in podobno. »Ty Papeshniki, kir hote vuzheni biti inu hote S. Pi.mom inu .drugimi perglihami, le­gendi inu .teimi zaihni .pryzhati, de imamo na diuizo Maryo, inu na te Suetnike klizati /.../« (TC 1575: 224). 8.2.4 Dejanska zgodovinskost povezuje eksempel z istorijo(historia) (Lausberg 1990: 166), literarno pripovedjo, ki opisuje resnicni zgodovinski dogodek, ki je od nas casovno oddaljen (in jo razlikujemo od argumenta, kakor smo navedli že zgoraj). »Tacih be..ed od Boshyga pregledane, de na v.e rizhi gleda, te .am rouna, obrazha inu dershi gori /.../ Glih tu i.tu nom prauio v.e i.torie inu ty exempli« (TT 1557: dd 2a). »Sledni Ker.zhenik ima veiditi te ri.nizhne i.torie, .u.eb te kir vti S. Bibliij stoye, ska-terimi Suetniki ie Bug gouuril, koku inu .zhim .e ie nim resodil, inu to .uio be..edo dal« (TO 1564: 51b). »Ampag te Nedelske Pra.nike, inu druge pra.nike, .a volo de .e na tih te i.torie, Diane inu oprauilu Cri.tu.euu, lipu poredu vti Cerqui bere inu pridiguie« (TO 1564: 53b). V teoloških besedilih ima izraz historia še posebej mocno konotacijo resnicnega zgo­dovinskega dogodka ali dejstva (torej brez alegoricnega pomena) (Lausberg 1990: 445, 715). 8.2.5 Skupaj z eksempli so se (predvsem v teoloških besedilih) pojavljale tudi price (testimonia) oz. redkeje pricovanja. »Inu de ie timu taku, de ty zaihni .o ner vezh .a letyu dueiu rizhi od Buga .turieni, ho-zhmo nekatere pryzhe is tih Euangeliou inu exemple is tiga S. Pi.ma poredu .aslishati« (TT 1557: bb 1b). »Od tiga imamo do.ti pryzh inu exemplou, de nekar .amuzh ty Shcoffi, tamuzh tudi ty Concilij .o zhe.tu .eshli« (TAr 1562: 97b). »Povei tiga [evangelija] exemple inu prizhe?« (KPo 1567: 69b). »EXEMPLI ALLI PRIZHE« (KPo 1567: 99a). »Obtu ie on taku zhe.tu dolgu shnimi ozhitu di.putiral, Inu tulikain pryzhouane inu exemplou is S. Py.ma pred nimi inu vnih Concilyu hpoterienu tiga nega Vuka, od te Vere Vcri.tu.a, naprei po.tauil inu gouuril« (TAr 1562: 1b). prica oziroma testimonium v tej obliki ni bila kategorija anticne retorike (ta je z izra­zom testimonium oznacevala pricanja, ki so jih v neumetnostni argumentaciji – najveckrat na sodišcu – podajale price (Lausberg 1990: 192)), ampak je bila izrazito vezana na sveto­pisemska besedila. Kot price se v besedilih slovenskih protestantskih piscev oznacujejo od­lomki iz Biblije, ki nimajo znacilnosti istorije, eksempla, parabole oziroma prilike itd. in ki potrjujejo doloceno izhodišcno misel. Takšni odlomki se praviloma (ne pa vedno) pokrivajo s pomenom, ki so ga imele v anticni retoriki sentence (sententiae).594Vtedanjih prirocnikih pridiganja lahko tako beremo, da mora pridigar »sentence [sententiae], ki jih ima na voljo, ali price [testimonia] jemati iz Svetega pisma«.595 Kot poudarja Reuchlin (1570: E 3a–b) so si testimonia/sententiae ter exempla najbližji toposi (loci). Po Susenbrotu (1576: 94) je sententia (gnwmh\) ena od retoricnih figur stopnjevanja, ki »s primerno kratkostjo kaže, kaj moramo v življenju delati ali kaj se mora zgoditi«.596 Svari tudi pred prepogosto rabo te figure. Izraz prica 'pricevanje, dokaz, primer' rabijo Trubar, Bohoric, Dalmatin, Juricic, Krelj in Trost, vendar samostojna retoricna raba besede prevladuje predvsem pri Trubarju. Kako je Trubar rabil in razumel izraz prica iz Biblije, nam najlepše kaže prvi izmed spodnjih odlomkov. »TESTIMONIA, QVOD .imus omnes peccatores. Samerkaite te pryzhe de .mo v.i hudi gre.hniki. Gene.. vi. Go.pud Bug ye pag vidill / de velika hudoba tih ludi ye billa na .emli inu de v.a my.all inu tihtane nih .erza / ye v.ak zhas le hudu« (TC 1550: 46a). »Sueti hans Euangeli.t ta pi.he 1. Joh. ii. Mui Synkuui / letu ie.t vom pi.hem / de ne gre.hite / aku pag du gre.hi taku imamo aniga oduetnika oli be.ednika per tim ozhetu Je.u.a Chri.tu.a prauizhniga / Inu on ye ta .praua .a na.hih grehou / inu nekar .a na.hih .amih / temuzh .a v.iga .ueidta. – In Summa tacih pryzh ye tu .uetu pi.mu pelnu od Chri.tu.a« (TC 1550: 60b). »Luterski .zhi.timi Ozhitimi .pryzhami, .pryzhuio, de .e na Suetnike ne ima klizati« (TC 1575: 506). »Vletih be..edah mi slishimo, De ta Go.pud, tu ie Ozha ie .tuaril .to be..edo, tu ie, shnega Synum inu .teim Duhum nega vu.t, v.o nega voisko. Inu tacih prizh od te S. Troyce ie polnu vtim S. Pi.mi« (TC 1575: 76). 8.2.6 Zgoraj omenjena fabula kot literarna pripoved o stvareh, ki niso ne resnicne ne podobne resnicnim, pri Trubarju in Krelju, ki ju rabita samo v prevedenih KPo 1567 in TPo 1595, vcasih do neke mere sovpada z bolj rabljenim, a glede na izkazano rabo retoric­no manj dolocenim izrazom ba(j)sen (izraz rabijo Trubar, Dalmatin, Juricic ter Megiser597 – veckrat tudi kot neliterarni pojem).598 594Seveda v ustreznempomenu. Izraz je imel namrec že znotraj anticne retorike vrsto razlicnih pomenov. 595»Sententiae quae .unt ceu te.timonia, expetuntur ex .acris literis« (Reuchlin 1570: D 4b). 596»Sententia /.../ e.t quae commoda breuitate demonstrat, quid in vita .it agendum, aut quid fieri .oleat.« 597MD 1592 in MTh 1603 rabita izraza ba.n in maryn kot prevod latinskega izraza fabula. 598Izraza marenj (v pomenu 'povedana novica', tudi 'govorica' jo rabijo domala vsi protestantski pi- sci) in pripoved(anje) (v pomenu 'nekaj, kar se pove', 'izrek' in podobno jo prav tako rabita Trubar in Dalmatin) nimata posebnega retoricnega pomena. Bolj dolocen je izraz pripovest, ki vecinoma oznacuje 'pregovor' (proverbium, adagium), vendar tudi 'povedano' (npr. »Pripuvi.t .e letukaj reko take be..ede, katere on negovory .am od .ebe, temuzh katere je Bug njemu v'u.ta dal« (DB 1584: I, 93a)). Podobno je z manj rabljenim izrazom špruh. »Ravno kakor ti Aydi .o .voie mlai.he uzhili .kusi smi.hlenerezhy alli fabule, tako .o ti Iudie .voie mlai.he .kusi parabole inu priglihe uzhili« (KPo 1567). »Tu more v.ai ja ena .ramotna Mammonova .lushba imenovana biti, kateri .o .e tudi ty Ajdje .hpotali, inu enofabulo ali bai.sen.turili od eniga bogatiga Krajlja vFrygii, Midas imenovan, ta je bil taku lakomen, de je on vo.zhil inu pro.sil, de bi v.e, zhe.er bi .e on doteknil, k'slatu po.talu« (TPo 1595: II, 228). »Vrshoh, Ti tu .am .ku.i.h, kadar .e fabule inu Bajsinod devetiga Martina inu take .orte pravio, tu .e more samerkati, aku .e lih en .am krat .li.hi« (TPo 1595: I, 208). »Farij Menihi .o melzhezhi P.i, ne vuzhe nih ouzhice prou .a.topiti ta Catehi.em, lizhka­ke Ba.ni dopu.te Scryshi peiti« (TC 1575: 497). »/.../ inu mi ta nasha Leita doperne..emo, koker ene marine oli ba.ne« [LB: Geschwätz] (TC 1564: 164b). »Be..eda Boshya nei en maryn oli prasen gla..« (TT 1577: 30). 8.2.7 Izraz figura (rabijo ga Trubar, Dalmatin, Juricic in Krelj) ali pild se rabi tudi kot retoricni izraz za preneseni ali figurirani pomen na splošno.599 Izraz sovpada tudi s pome­nom, ki ga ima pri Susenbrotu (1576: 101–102) izraz icon oziroma imago (eikw/n), »kadar se podaja podoba stvari ali oseb«.600 »/.../ kir .o poprej bily letiga Antioha eno Figuro ali pomenjenje tiga AntiCri.ta imeno­vali inu islagali« (DB 1584: II, 86a). »Ty i.ti imaio letukaie edan troshtlyu exempal inu Figuro v.uetem Tomashu« (JPo 1578: III, 10b). »Kay pomeni leta Figura? Ab.olon ie ena figura, alli pild Iuda.a tiga Frataria, Dauid pak ie pild Chri.tu.ou« (JPo 1578: I, 114b). »Kay ie to premenienie Chri.tu.ouo? Nishtar drusiga kakor edna podoba ali Figura vezhniga Ve.elia, Zha.ti inu Isuelizhania« (JPo 1578: II, 206). 8.2.8 Druge retoricne izraze, kot so paraphrasis, expositio, interpretatio, allegoria, explicatio itd., rabijo slovenski protestantski pisci v citatni obliki za oznacevanje posamez­nih delov besedila ali pesmi. 599Redko se v tem pomenu rabi tudi izraz podoba. 600»Icon, imago /.../ e.t cum vel rerum vel per.onarum imago exprimitur.« 8.3 reTOriCNa OBlikOvaNOsT BeseDil slOveNskih PROTESTANTSKIH PISCEV Retoricna oblikovanost besedil slovenskih protestantskih piscev se najlepše kaže, kadar pri­merjamo prevode biblijskih besedil z izvirnimi deli (ceprav so seveda tudi biblijska besedila vplivala na retoricno prakso slovenskih protestantskih piscev). Glavne analize oblikova­nosti (predvsem Trubarjevih) besedil so do sedaj podali Pogorelec (1972), Sajovic (2005, prvic objavljeno 1986), Koruza (1995) in Seitz (1995, 1998). Namen naslednjega pregleda je opisati nekatere glavne znacilnosti retoricne oblikova­nosti, skupne vsem nebiblijskim besedilom, in jih primerjati s tedanjo teorijo in prakso. Na ostale znacilnosti želimo opozoriti zgolj z njihovo omembo, daljšo analizo pa prepušcamo prihodnjim natancnejšim analizam posameznih besedil. V ta namen smo pregledali nasle­dnja dela: TC 1550, TA1550, TA1555, TC 1555, TE 1555 (uvod), TT 1557 (uvodni del), TR 1558, TL 1561 (uvod), TAr 1562, TO 1564, TPs 1566 (uvod), KB 1566, KPo 1567 (uvod), DJ 1575 (uvod), JPo 1578 (uvod), DB 1578 (slovenski uvod), TT1581–82 (uvodni deli), DB 1584 (uvod) ter na podlagi kartoteke Sekcije za zgodovino slovenskega jezika tudi nekatera druga mesta v razlicnih delih. Za orientacijo so nam služili zgoraj opisani prirocniki ter nekatere sodobne analize tedanje (predvsem Luthrove) retorike, ki jih nava­jamo sproti. 8.3.1 EXPOLITIO – UGLAJEVANJE601 Expolitio je eden poglavitnih nacinov Luthrovega retoricnega oblikovanja besedil in je mocno zaznamoval tudi besedila slovenskih protestantskih piscev. Klasicna retorika uvr-šca expolitio (Lausberg 1990: § 830–842) v okvir elokucije (elocutio), gre pa za eno od miselnih figur (figurae sententiae). Teoreticno gre za »uglajevanje/lepšanje/glajenje« misli s spreminjanjem (variatio) jezikovne ubeseditve (verba) ali z miselno razdelavo osnovne misli na najrazlicnejše njej podrejene stranske misli.602 Ker so razlicne oblike te figure od antike dalje uporabljali za šolske vaje (Lausberg 1990: § 831), je imela mocan vpliv tudi na oblikovanje razlicnih umetnostnih besedil.603 601Razlago povzemamo po Lausberg (1990: § 830–842) in Stolt (1991: 89–99). 602Her. 4, 42, 54: »Expolitio est, cum in eodem loco manemus et aliud atque aliud dicere videmur.« 603Expolitio obsežno razlaga Susenbrotus (1576: 90–91; navaja tudi zgled): »Expolitio /.../ e.t cum idem, .ed alijs .ubinde verbis, orationibus, .entientijs, figuris actum dicimus. Et e.t duplex, .cilicet verborum et rerum. Verborum expolitio, Interpretatio dicitur et sunonumia/qua de .upra 69. Expolitio rerum e.t, cum vnam atque eandem rem, alijs atque alijs modis tractamus, et in ea haeremus ac immoramur: ita tamen, vt aliud atque aliud dicere videamur. D. Era.mo non tam a) Prvo, jezikovno uglajevanje (expolitio eandem re dicendo) predpostavlja, da ohra­nimo isto misel, le da jo izrazimo z razlicnimi jezikovnimi sredstvi. Locujemo dve osnovni varianti: parafrazo na osnovi sprememb na izrazni ravni ter parafrazo na osnovi variiranja na miselni ravni. Parafraza na osnovi sprememb na izrazni ravni je lahko krajša (zamenjava besede z besedo; interpretatio) ali daljša (zamenjava izrazov posameznih miselnih enot stavka z drugimi izrazi – sinonimi, tropi, tudi s perifrazami, torej zamenjavami ene besede z vec besedami, parafrazami [v osnovnem pomenu besede], antitezami itd.). Meje med obema so bolj teoreticnega kot prakticnega znacaja. Parafraza na osnovi variiranja na miselni ravni zajema: a) kopicenje stavkov, ki varii­rajo doloceno misel (najveckrat gre za izokolon), b) kopicenje vecclenskih delov stavka, c) kopicenje posameznih besed (Lausberg 1990: § 669–674, še zlasti zadnji §), ki lahko vodi tudi v sinonimijo. b) Drugo, miselno uglajevanje (expolitio de eadem re dicendo) se ne dotika zgolj iz­raznega dela, ampak posega tudi v miselni del besedila. Temeljni misli namrec dodaja njej podrejene misli ali misli, ki jo dodatno dopolnjujejo. Najobicajnejša shema takšnega ugla­jevanja je bila: naslov (ali obstranska oznacitev teme; rem simpliciter pronuntiare), splošno izražena misel (rationem subicere), formulacija misli s pozitivnega in negativnega vidi­ka (dupliciter pronuntiare; pogosto se to izrazi v obliki antiteticnega paralelizma), daljša predstavitev nasprotnih misli (affere contrarium), primera (affere simile), primer/eksempel (affere exemplum) ter zakljucek (affere conclusionem). Tovrstna mesta smo v slovenskih neprevodnih besedilih našli na primer pri Trubarju, Dalmatinu in Savincu (Krelj in Juricic v kratkih uvodih tega nimata, njunih dodatkov v prevodu Postile pa nismo analizirali). Najbolj nazorno lahko uglajevanje predstavimo na primeru iz TR (1558: Z 4a; besedilo je v graficni ponazoritvi v celoti navedeno spodaj). Miselno uglajevanje izhaja iz teme (propositio), navedene v obrobnem zaznamku: »En kerszhenik ie dolshan vtim Stanu inu per tim dellu / hkaterimu ga ty Starishi / po.taue / dotle Bug sku.i to Cerkou oli vi.she hdrugimu ne poklizhe / o.tati / inu vtim Bogu inu blishnimu .uei.tu slushiti«. Sledi splošno izražena misel (ratio): »En v.aketeri zhlouik, bodi vui..okim oli vniskim Stanu, ima tu nega dellu inu oprauilu, kateru ie nemu od Buga sku.i Starishe oli Go.po.zhino oli sku.i eno celo Gmaino porozhenu inu naloshenu, .uei.tu oprauiti inu doperne.ti«, nato sta antiteticno stavljena odseka (dupliciter pronuntiare): 1. »En kmetizh /.../ pi.ma« ter 2. »Inu aku katerimu /.../ vely«, kar se stopnjuje v »Ampak /.../ noro.t«. Sledi primera (simile): »En tak ie hushi /.../ koker en Neuernik, Inu ie to Vero .atayl« v obliki pri-cevanja (testimonium). Eksempla ni, pac pa sledi parafraza edine preostale miselne enote: »Obtu /.../ Vere« in zakljucek (affere conclusionem): »ta i.ti Crysh imamo pohleunu no..iti inu preterpeti«. Jezikovno uglajevanje, ki je v spodaj navedenem odlomku tudi graficno ponazorjeno, uglajuje naslednje enote: a) En kerszhenik oziroma En v.aketeri zhlouik, bodi vui..okim oli vniskim Stanu je variiran z naslednjimi pomensko podrejenimi izrazi: En kmetizh, En Antuerhar, En Syn, hla­pec, Ena Szhi, dekla, En Purgar oli kupez, En Go.pud, en obla.tnik, en Rihter, en Viuda, En pridigar oli Farmoshter, oben [nema = 'vsak mora'], s kataforicno stavljenim katerimu ter s schema e.t, quam argumentandi genus. Et reuera expolitio, nihil fere aliud e..e videtur, quam expolita probatio, vel argumentatio explicata. Porro copio.ißima expolitio, .eptem con.tat parti-bus: Propo.itione, ratione, duplici .enetentia, cui ratio item duplex .ubijci pote.t, contrario .imili, exemplo, et conclusione«. prejšnjim enotam antiteticno stavljenima ty hynauski norski Bidertauffery ter en Neuernik, ki ju povzema tudi sinonimna anaforicna ustreznica En tak. b) Stan, ki je lahko vui..oki oli niski, je paralelno variiran z naslednjimi izrazi, ki do-locajo razlicne stanove na podlagi lokacije: napuli, per .uim .tolu, vti hyshi. V antitezi mu je antiteticno stavljen izraz vna.nane deshele, sinonimno pa je uglajen v koncno metaforo Crysh. c) Z bogato sinonimiko in s paralelizmi, ki tudi sicer prevladujejo v celotnem odlom­ku, je podan opis del, ki se jih mora držati vsak kristjan: per tim dellu hkaterimu ga ty Starishi / po.taue o.tati / inu vtim Bogu inu blishnimu .uei.tu slushiti ima tu nega dellu inu oprauilu, kateru ie nemu od Buga sku.i Starishe oli Go.po.zhino oli sku.i eno celo Gmaino porozhenu inu naloshenu, .uei.tu oprauiti inu doperne.ti ima tu .uie dellu inu slushbo per prauim redu .uei.tu inu dobru dokonati Temu sledi vrsta pomensko podrejenih opisov del in opravil: prou kupouati, prodati, vagati inu meriti, de terdi prauizo, te brumne ludi myri, te hude shtraifa inu prozh deua, de veden moli, S. pi.mu bere, ri.nizo pridiguie, te mlade prepro.te vuzhi prou Verouati inu slushiti Bogu, pohleunu no..iti inu preterpeti in temu nekaj nasprotnih dejanj v antitezi: on nema .ubper Boga mermrati, ne .atayti te praue Vere, ne Be..ede Boshye, .apu.titi inu .aurezhi, tezhi od nih. Navedimo še primer iz slovenskega uvoda v Dalmatinovo Biblijo, ki je osredotocen na eno samo miselno enoto (DB 1584: a 6b; besedilo je v graficni ponazoritvi v celoti na­vedeno spodaj). Miselno uglajevanje spet izhaja iz osnovne misli (propositio), navedene v obrobnem zaznamku: »V'Biblij .o sgul .vete rizhy pi..ane«. Sledi splošno izražena misel (ratio), ki je podana v obliki primere: »de kakor one od .amiga GOSPUDA Boga, kir je le .am Svet, prideo: taku one ri.nizhnu le sgul od .vetih rizhy pi.heo inu vuzhe«, nato formulacija mi-sli z negativnega vidika (torej spet oba dela dupliciter pronuntiare): »Ker timu pruti /.../ vsetu biti« in formulacija misli s pozitivnega vidika (obe formulaciji sta tudi znotraj samih sebe antiteticni): »Sakaj my /.../ s'prizhanu biti«, ki se konca s tipicnim zakljuckom (affere conclusionem): »Inu satu .o one tudi .podobnu .vete imenovane«. Vmes je postavljena še primera: »kakor is eniga shlahtniga Boshjiga Studenza«. Jezikovno uglajevanje je manj bogato kot v zgoraj navedenem Trubarjevem odlomku, vendar vidimo, da sledi enakim nacelom. Izraz ».vete rizhy« uglajuje na razlicne nacine, predvsem z antiteticnimi izrazi: od Po.vitnih, od nepridnih sanikernih, .hkodlivih inu od Buga v'letih Buqvah prepovedanih rizhy, z metaforo Božji studenec za svete Bukve in defi­nicijo svetih reci z zanikanjem (per negationem): »nej ni.hter ri.nizhnu .vetiga, inu .e nema sa .vetu, temuzh sa prekletu, inu sa gnu.nu pred Bugom, dershati, kar kuli nej is letih .vetih Buqvi vsetu, ali nej v'tehi.tih gruntanu, inu .e nemore is nyh isvishati«. Na expolitio so neposredno vezane t. i. serije sinonimov,604 posredno pa tudi dvojna in trojna formula. 604Pojav ima vec imen,najveckrat se ga oznacuje kar s synonimia (Lausberg 1990: § 650, Knape 2006: 38). En kerszhenik ie dolshan vtim Stanu inu per tim dellu / hkaterimu ga ty Starishi / po.taue / dotle Bug sku.i to Cerkou oli vi.she hdrugimu ne poklizhe / o.tati / inu vtim Bogu inu blishnimu .uei.tu slushiti. En v.aketeri zhlouik, bodi vui..okim oli vniskim Stanu, ima tu nega dellu inu oprauilu, kateru ie nemu od Buga sku.i Starishe oli Go.po.zhino oli sku.i eno celo Gmaino porozhenu inu naloshenu, .uei.tu oprauiti inu doperne.ti. En kmetizh napuli, En Antuerhar per .uim .tolu, En Syn, hlapec, Ena Szhi, dekla, vti hyshi, ima tu .uie dellu inu slushbo per prauim redu .uei.tu inu dobru dokonati, En Purgar oli kupez prou kupouati, prodati, vagati inu meriti, En Go.pud, en obla.tnik, en Rihter, en Viuda, de terdi prauizo, te brumne ludi myri, te hude shtraifa inu prozh deua. En pridigar oli Farmoshter, de veden moli, S. pi.mu bere, ri.nizo pridiguie, te mlade prepro.te vuzhi prou Verouati inu slushiti Bogu, po vuki tiga Catehi.ma inu v.iga S. pi.ma. INU AKU katerimu vtim nega Stanu inu dellu, kaka nadluga oli ne.rezha, bushtuu oli bole.an, oli .a praue Vere volo, preganene, Iezha oli ta .mert, naprei pride inu bo gori naloshena, TAKU on nema .ubper Boga mermrati, ne .atayti te praue Vere, ne Be..ede Boshye. Sakai tu v.e volnu terpeti nom Bug vti nega be..edi vely. AMPAK pres potrebe, pres .yle, od .ami .ebe tu nashe blagu, to Sheno inu otrozhizhe .apu.titi inu .aurezhi, tezhi od nih vna.nane deshele, koker ty hynauski norski Bidertauffery deio, tiga Bug nei rekal, temuzh Hudizh inu ta zhloueska noro.t. En tak ie hushi, praui S. Paul, kir to .uio drushino .apu.ti, inu nekar ne omisli koker en Neuernik, Inu ie to Vero .atayl. i.Thi.5. OBTU oben nema .am .ebi .uio volo kake nadluge naloshiti, TEMUZH kadar Bug poshle .a volo tih grehou, oli .a volo te Vere, ta i.ti Crysh imamo pohleunu no..iti inu preterpeti. Odlomek v graficni ponazoritvi (TR 1558: Z 4a) V'Biblij .o sgul .vete rizhy pi..ane. Kadar my tudi pogledamo inu resmislimo te rizhy, katere letukaj notri .toje pi..ane, taku najdemo, DE KAKOR one od .amiga GOSPUDA Boga, kir je le .am Svet, prideo: TAKU one ri.nizhnu le sgul od .vetih rizhy pi.heo inu vuzhe. KER TIMU PRUTI druge Buqve vuzhe inu govore, ali le od Po.vitnih: nekotere tudi od nepridnih sanikernih, .hkodlivih inu od Buga v'letih Buqvah prepovedanih rizhy: ALI AKU katere kaj dobriga inu .vetiga v'.ebi imajo, TAKU mora gvi.hnu tui.tu v.e letukaj vun vsetu biti. SAKAJ my imamo letu terdnu vediti, de is letih .amih .vetih Buqvi, kakor is eniga shlahtniga Boshjiga Studenza, isvira inu .emkaj pride, v.e tu, kar more en Zhlovik .vetiga govoriti, pi..ati ali .turiti: inu de tudi nej ni.hter ri.nizhnu .vetiga, inu .e nema sa .vetu, TEMUZH sa prekletu, inu sa gnu.nu pred Bugom, dershati, kar kuli nej is letih .vetih Buqvi vsetu, ali nej v'tehi.tih gruntanu, inu .e nemore is nyh isvishati. Kakor ima od tiga potle na .voim mej.ti dajle povedanu inu s'prizhanu biti: INU SATU .o one tudi .podobnu .vete imenovane. Odlomek v graficni ponazoritvi (DB 1584: a 6b) 8.3.2 Vecclenski izrazi Regula Matzinger-Pfister (1972) je na podlagi zgodovinskega razvoja ter virov iz zgodnje nemšcine do konca 16. stoletja dokazala, da je t. i. vecclenske izraze tako zaradi zgodovinskih okolišcin kakor tudi zaradi številnih skupnih lastnosti smiselno obravnavati enotno. V okvir takšnih vecclenskih izrazov moramo šteti t. i. dvojno in trojno formulo ter kopicenje (ki zajema vecclenske izraze od »cetverne« formule dalje. Ti izrazi imajo namrec svoj izvor že v starih latinskih spisih (npr. Varro: De lingua Latina 8, 8: templum tescumque; conregione, conspicione, cortumione) in jih lahko spremljamo prek Cicerona (npr. Pro Quinct. 10: adfectus et adflictus; tuam fidem veritatem misericordiam, orat atque obsecrat) in cerkvenih ocetov (npr. Ciprijan, ep. 74–75: insolenter aut arroganter, tenere et obtemperari, apertam et manifestam) vse do pojava teh izrazov v ljudskih jezikih.605 605Navedeno po Matzinger-Pfister (1972: 29–35). 8.3.2.1 Dvojna formula Dvojnaformula606 oziromadvojicnavezniškaprirednost607 (vnemšcinienakoneenotno Paarformel,Zwilingsformel,Doppelformel)jevdosedanjiliteraturinajboljeraziskanoreto-ricno stilno sredstvo slovenskih protestantskih piscev. Seitz (1995: 469–489) je analizirala rabo dvojne formule v vec besedilih iz 16. stoletja (od slovenskih vec Trubarjevih in eno Dalmatinovo, poleg tega je opisala tudi stanje v socasnih latinskih in nemških besedilih), osredotocilapasejenadvojicnoprirednostz in (vrabisosiceršeprirednostiz ali in ter).608 Ugotovila je, da so dvojne formule še posebej krepko zastopane v Trubarjevih besedilih in da tvorijo štiri skupine: sopomenske (npr. gouori inu praui), protipomenske (npr. huda inu dobra), med seboj neodvisne (npr. misliti inu vprashati) in najpogostejše: dopolnjevalne (npr. dar inu muzh, Ohranene inu Isuelizhanie). Dvojneformuletudinemoremoštetizahendiadyoin,kibiga»pojmovališirše«.609 Hen-diadyoin namrecznjopovezujelezunanjapodoba(veznik in),popomenupagrezapovsem drug retoricni pojav.610 To dokazuje tudi t. i. trojna formula, ki jo lahko vseskozi opazujemo obdvojniinnakaterohendiadyon oblikovnonimogelvplivati.Obeprirednostiimatanamrec pomenskiizvorvt. i.dvojnialitrojnisinonimiji(Lausberg1990:§650,655–656),kopicenju (Lausberg 1990: § 665–674) in podobnih figurah, kot je razvidno že iz uvoda v ta razdelek. Razlicneoblikeprimerov,kijihdanesimenujemodvojnaformula,uvršcajotudisocasnereto­rikegledenarazmerjeclenovpodrazlicnefigure:sinonimijo,kopicenje,antonimijoipd. 606Izraz je v slovenšcino uvedla Breda Pogorelec (1972). 607Izraz je v slovenšcino uvedla Elisabeth Seitz (1995). 608Naj navedemo nekaj primerov rabe dvojnih formul z ali in ter, ki jih Seitz ne obravnava, imajo pa enake znacilnosti kot dvojne formule z in: Ko..ilce oli Iushnizo (TE 1555: A 2b), v /.../ obraz­hanu, oli Tolmazheuanu (TE 1555: A 3a), Kai kriuiga oli ne.a.topniga (TE 1555: A 3b, A 4a), nas poduuzhi oli opomeni (TE 1555: A 3b), Nauuka oli Exempla (TE 1555: B 3a), de bi preueliku puhshtabou oli Con.onantou kani .ilabi ne iemali (TE 1555: B 3a), beri, oli poslushai is nih pridi­guiozh(TT 1581–82: (:) (:) (:)7b), mladi tar .tari (TC 1550: A 4a), brumen tar prauizhin(TC1550: G 4b), vshtyrih rizheh oli shtukih (TO 1564: A 1a), Regula oli shnura (TO 1564: 11a), Fraynga oli slabotno.t (TO 1564: 54a), od /.../ Fraynge oli Slobotnu.ti (TO 1564: 54a), Go.po.tuu oli Regiment (TO 1564: 55a), nuz oli prid (TO 1564: 101b), deil oli Ko.. (TO 1564: 159b), vmei to Per.ono oli zhlouekom (TO 1564: 62a), tatum oli Rasbuinikom (TO 1564: 155b), ukupe sbrane oli touarshtuu (TO1564:37a),lebenolishiuot(TO1564:164b),marineoliba.ne(TO1564:164b),pomancaneoli tadel (TO 1564: 68a), tei Gmaini oli tei Cerqui (TO 1564: 79a), Crono oli Shapel (TO 1564: 78a), noviga Te.tamenta oli shaffti (TO 1564: 116b), Nuz oli pryd (TO 1564: 110b), Dvei Collecti oli proshne (TO 1564: Xx 4a), od Odreshitua oli Ab.olucie (TO 1564: 106a), krega oli Aushtrye (TO 1564:96b),StukouoliArticolou(TO1564:95b),Pokor.zhinooliStraifingo(TC1575:518),Zaihni oli zhude.a (TC 1575: 529), Slu oli Hudu (TC 1575: 522), lahku oli prepro.tu (TC 1575: 501), htim Vudom oli Glidom eniga zhloueiskiga tele..a (TC 1575: 363), mlad oli .tar /.../ bog oli bogat (TC 1575: 304), drashiti oli .a.potouati (TC 1575: 293), Pilde oli Malane (TC 1575: 263), eniga dobriga kmetizhaoliPurgarie,zhe.titiinuposhtouati(TC1575:222),nuznetarpotreibne(DJ1575:)(6b), bogatiterpolni(KPo1567:A3a),Papagoijallipapige(KPo1567:B1a),sataijtialimolzhati(KPo 1567:B2a),todifferencioalliraslotak(KPo1567:B3a),shegoalinaturo(JPo1578:)(4b). 609Tako Arbusow (1963), kot ga navaja Seitz (1995: 476). 610Hendiadis (= hendiadyoin) definira socasna Susenbrotova retorika (Susenbrotus 1576: 35) takole: »Hendiadis je, ko se en pomen s pomocjo veznika razdeli na dve enoti zaradi metrike. Ena iz-med besed, ki oznacujeta ta pomen, je lahko pridevnik, lahko pa sta tudi obedve samostalnik.« – »Hendiadis e.t, cum res vna coniunctione interueniente in duo, carminis gratia diducitur, .iue alterum e vocibus rem illam .ignificantibus adiectiuum, .iue vtrunque, .ub.tantiuum fuerit.« Posebno obliko dvojne formule, ki jo lahko tudi razvojno drugace opazujemo, pred­stavlja t. i. dvojezicna ali prevajalska dvojna formula. Gre za obliko dvojne formule, kjer sta sopostavljena izraz v ljudskem jeziku in sinonimna tujka (v nemških in francoskih virih latinska, v slovenskih virih nemška, redko latinska). Takšno rabo najdemo že zgodaj v sre­dnjem veku, v ljudskih jezikih jo na primer lahko spremljamo v stari in srednji francošcini (Lausberg 1990: § 1244, str. 823). V nemških pravnih listinah so se takšne dvojne formule zacele uporabljati loceno od ostalih oblik dvojnih formul (Matzinger-Pfister 1972: 94). Ta-kšne formule so imele funkcijo pomenske dolocitve, medtem ko so imeleostale dvojne for­mulepredvsemstilniucinek(Matzinger-Pfister1972:105). Cepravsosenekaterihumanisti (npr. Reuchlin) takšnim dvojnim formulam upirali,611 pa jih je Luther (tudi trojne) vseeno rabil (pn und strafe, confiermieren, bestätigen und erhalten, commendieren und befehlen, exequiren und vollstrecken).612 Ugotovitve glede dvojne formule pri prevajanju v besedilih slovenskihprotestantskihpiscev(Seitz1995:477–478,1998:112–118,Stolt1969:15,Mer­še 2007) naj sklenemo z naslednjo mislijo: takšen prevod ni imel (le) vloge ustreznejšega približevanjapredlogi,ampak(predvsem)vlogonatancnejšedolocitvemanjznanegapojma: lahkobirekli,dajenadomešcaldanašnjeopombepodcrto.613 Topotrjujejotudinekateripri­meriizizvirnihbesedil(alidodatkov),npr. »posakonil alli legitimiral«(KPo1567:74b). 8.3.2.2 Trojna formula Trojna formula stoji pri slovenskih protestantskih piscih glede na retoricno vlogo v besedilu nekje med dvojno formulo in kopicenjem. Najpogostejši model trojne formule je: x, y inu z, manj pogost, a prav tako obicajen pa: x, y, z. »... ta Po.taua, te Sapuuidi inu ta Euangeli« (TO 1564: A 1a). »... Ordinatio, Synodi, Vi.itationes« (TO 1564: A 1b). »... kakor ena leipa, lubesniua inu priasniua islaga« (DJ 1575: )( 7a). »... lipe priglihe, Exempli, inu oblube Boshijga shegna pruti tim Bogaboiezhim« (DJ 1575: )( 7a). »... od Papesha, od Konciliov, inu od Rim.ke cerkve« (KB 1566: E 8b). 8.3.2.3 kopicenje Zelo pogosto je pri slovenskih protestantskih piscih kopicenje v smislu naštevanja (enumeratio; cleni naštevanja v tem primeru predstavljajo dele celote; Lausberg 1990: § 611 Reuchlin: »Mora nasbiti sram, kadar govorimo in pridigamo v nemšcini in v jezik mešamo kup latinskih izrazov« (navedeno po Matzinger-Pfister 1972: 118). 612Navedeno po Matzinger-Pfister (1972: 123–124). 613V tem lahko vidimo tudi še en dokaz, da so bila tedanja besedila v veliki meri namenjena glasne- mu branju in poslušanju – opomb ob sprotnem branju pac ne moremo izgovoriti. Navedimo nekaj takšnih primerov iz Kreljeve in Juriciceve Postile, ki ju Seitz ne obravnava: »od eniga Kapitana alli Auptmana« (KPo 1567: 61b; Spangenberg: vom Hauptmanne), »en kratak form alli visho« (KPo 1567: 73a; Spangenberg: ein feine kurze Form zu bitten), »ta parabola alli prigliha« (KPo 1567: 83b; Spangenberg: Was wil vns die Parabel leren?), »da nigdor ne bude shtimal ali mi.lil« (JPo 1578 II: 33a; Spangenberg 23a: Auff das niemand gedechte). 665–674),614 ki je lahko asindeticno (brez veznikov)615 ali polisindeticno (s kopicenjem ve­znikov).616Tej figuri sorodno je naštevanje sinonimnih clenov (synonimia; cleni naštevanja so si v tem primeru sinonimni; Lausberg 1990: § 649–656; 674; Susenbrotus 1576: 69–70). Rabo sinonimije v teoloških besedilih, pridigah itd. vzpodbuja tudi Susenbrotus (1576: 70), posebej ce stvar zahteva »affectus«.617 Pravtako(Susenbrotus1576:37)izrecnoopozarja,daseasindetonvokviruretoricnega oblikovanja besedila uporablja (tudi) v dveh oblikah: kot articulus in kot membrum.618 Arti­culus jedefinirankotpostopek(Susenbrotus1576:53–54),»koposameznebesederazdelimo z vmesno enoto [najpogosteje z veznikom in], tako da je [prej enoten] stavek razdeljen. Ta figurajeprimerna,kadardolocenostvarpripovedujemoboljživo. Kjerkolimoramonamrec govoritiboljživoinboljbojevito,bomogovorilikoszakosom,razsekano.«619 Membrum pa je(Susenbrotus1576:54),»kadarnavedemodvaalivecclenovbrezveznikaaliznjim«.620 Asindeticno kopicenje je (podobno kot v nemških besedilih) pogosto vsebovalo z ve­znikom povezane dvojne formule. Prav tako je pogosto naštevanje z veznikom med predza­dnjim in zadnjim clenom (po vzoru dvojne in trojne formule). Polisindetona v originalnih besedilih nismo zasledili, se pa seveda pojavlja v prevodih.621 »... te Iogre, te Preroke, te Euangeli.te, te Pa.tyrie, te uzhenike etc.« (TO 1564: A 1b). »... .teim Pridiganem, Obhaylom, Branem, Petiem, Molenem, .teimi Pra.niki« (TO 1564: A 2a). »... Tamuzh, de ie .toprav i.he vezh drusih Artikulov, od Ma.he, kadila, kropila, shegna, krishme, pildov, Altariov, vic, odpu.tkov sa denarie, godovnih po.tav, coelibat etc.« (KB 1566: E 8a). »... de nega prou .po.na, zhe.ty, huali, na nega klizhe, moli, inu de nemu upraui pokor­szhini .uei.tu slu.i« (TO 1564: A 1a). »... Inu te shentauce, falsh Per.egauce, Vboinike, Rasboinike, preshushnike inu Kezarie, prozh diati inu i.trebiti« (TO 1564: A 2a). »Sakai letukai .lishish od Buga, od negoue modru.ti, milo.ti, od negouih dell inu .tuari, od negoue .uete be..eide: Od vere inu sauupaina na nega, od Grehou, od pokure, od Molitue, od Go.po.zhine, podlushnikou, od Go.podariou inu drushine, od .tarishih inu otruk, od brumnih inu hudih shen, od kregaina, praudaina, ma.zhouaina, od po.uitniga blaga inu lakomno.ti, od vbushtua, od petlaina, od Almoshnou, od v.eh shlaht nadlug inu poterpleina, od priatelou inu .ourashnikou, od porozhtua, od pri.egaina, ri.nize, shalo.ti, Bolesni, Arzny inu od .merti« (DJ 1575: )( 6b). »Opominimo pak v.akiga da ne gleda, ni na tiga, Muzh, .taro.t, .illo, pokoi, bogat.tvo, inu drugu unanie: ni na tiga .labo.t, krish, vbushtvo etc.« (KB 1566: E 3b–4a). 614Naštevamopalahkotudibesedezrazlicnimipomeni(congeries;Susenbrotus1576:71).Mejemedpo­sameznimikategorijamisosevedazeloohlapneinnajveckratlahkocongeries enacimozenumeratio. 615Enako Susenbrotus 1576: 37: »A.yndeton /.../ e.t cum duae plure.ue tum dictiones tum orationum clau.ulae, coniunctionum nexibus carent, quorum loco commata inter.eruntur.« V delih sloven-skih protestantskih piscev veckrat najdemo tudi asindeticne dopolnjujoce se izraze. 616Enako Susenbrotus 1576: 37: »Poly.yndeton /.../ e.t cum oratio multis coniunctionibus vel ei.dem vel diuer.is abundat.« 617 »Hoc .chema Eccle.ia.tae frequenter v.ui erit, quoties res po.cit effectum.« 618Prim. Pogorelec (1972: 316). 619»Articulus e.t cum .ingula verba interuallis distinguuntur cae.a oratione. /.../ Aptum etiam .chema, cum quid instantius dicimus. Vbicumque enim acriter erit et instanter pugnaciterque dicendum, membratim, cae.imque dicemus.« 620»Cum duo vel plura membra, vel ab.que nexu vel cum eo copulata proferuntur.« 621Npr. DB1584:Lk22,19:»INuonjevselKruh,jesahvalilinureslomil,inujenymdalinujerekŕl.« »... bodo re.odiueni, .e .ueido, prido naprei inu bodo dani na.nane« (TT 1557: o 1a). 8.3.3 Drugo622 Od figur je opazna tudi (de)finitio (dolocitev/razlaga pojma; Lausberg 1990: § 782).623 Pri slovenskih protestantskih piscih jo najopazneje rabi Trubar. Najpogostejša oblika je eksplikacija z uvodnima besedama: tu ie (lat. id est). »Nerpoprei, de .e ta cela Boshia be..eda, tu ie, Po.taua, te Sapuuidi inu ta Euangeli, tim ludem vti Cerqui, prou inu .a.topnu prydiguie« (TO 1564: A 1a). »Inu per tim ie tei Cerqui, tu ie, u.im vernim .apouedal« (TO 1564: A 1b). »Hdrugimu slishi tudi hti Cerkouni Ordningi te Poshtene Ceremonie, tu ie, te dobre vunane Boshye slushbe« (TO 1564: A 2a). Na ravni inventio lahko opazujemo razlicne nacine predstavljanja snovi, ki smo jih natancno obdelali v gornji predstavitvi izrazov: fabula, istorija, eksempel, parabola, price. Prav tako lahko opazujemo razlicne znacilne topose. Zanimive rezultate kažejo naše analize clenitve besedila glede na dele govora (partes orationis), ki jih v prihodnosti kaže narediti na obsežnejšem korpusu.624 Na ravni besedila (torej v delitvi gradiva (dispositio), nabranega v okviru dolocevanja snovi (inventio)) so vzporednice dvojni in trojni formuli ter kopicenju dvodelnost (ki je naj-veckrat antiteticna) ter tri- in štiridelnost miselnih enot, odstavkov ali vecjih delov besedila (za vrste dvo-, tri- in štiridelnosti ter razlicna poimenovanja gl. Lausberg 1990: § 443). Na ravni elokucije (elocutio) se velja pri nadaljnjih analizah poleg zgoraj omenjenih še posebej osredotociti na opazovanje naslednjih retoricnih postopkov:625 stavcni parale­lizem (antitezni in drugi; znotraj tega tudi izokolon), antiteza,626 perifraza, razlicne figure ponovitev besed, metafora in njej sorodne figure, hiperbola, epiteton, aliteracija, retoricno vprašanje, anominacija (= paronomazija), hiazem, stopnjevanje (amplificatio),627 ekskla­macija (exclamatio), antonomazija, razlicne oblike variacije (variatio), alegorija, uvajanje biblijskih citatov. 8.3.4 ITEM ter IN SUMMA Z vidika retoricne oblikovanosti besedil slovenskih protestantskih piscev velja še po­sebej poudariti rabo dveh latinskih izrazov, ki sta rabljena tako pogosto in v takšni obliki, 622Retoricnih postopkov je seveda glede na razlicne klasifikacije nepregledno mnogo, vendar se nam zdi utemeljeno opozoriti na njihovo razlicno pomembnost v besedilih slovenskih protestant-skih piscev. Zato podajamo v tem razdelku pregled tistih manj pomembnih, ki si vseeno zaslužijo dolocen poudarek. 623Prim. tudi locus a (de)finitione (Lausberg 1990: § 377,2; 392). 624Za našo analizo gl. 8.3.5. 625Popisovanje vseh retoricnih postopkov, ki jih »odkrijemo« v dolocenem besedilu – in ne le temelj­ nih, torej pogostejših – namrec veckrat zamegli splošni vpogled v retoricno oblikovanje besedila pri posameznem piscu in je lahko samemu sebi namen. 626Deloma obdelano v Toporišic (1995). 627V smislu Lausberg (1990: § 400–409). da sta delovala kot del slovenskega besedja. Nanju opozarjamo predvsem zato, ker ju rabijo tudi nekateri drugi tedanji evropski jeziki. Izraz item ('enako', 'prav tako') je služil za oznacevanje posameznih delov argumen­tacije (podobno vlogo imajo danes odstavki), lahko pa je tudi povezoval sledeci stavek s predhodnim. Pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja ga najdemo tako v prevodnih kakor tudi v avtorskih besedilih. Manj pogost je pri Trubarju (rabi ga le v TO 1564, TAr 1562 in TPo 1595), zelo pogost pa pri Dalmatinu (imajo ga vsa pomembnejša besedila). Ra-bijo ga tudi Krelj, Juricic, Trost in Znojilšek. Latinski clenek item je rabila nemšcina od 14. stoletja, pogosta je raba pri Luthru, francošcina ga rabi od 15. stoletja enako kot nemšcina (Grimm 4/2: 2182; Stolt 2001: 686). »Kakor zhe.tukrat .e ena nova i.toria, prediga, opominanje, ali zhudu sazhne, je v.elej en velik puh.htab po.taulen. itemna .trani kratke .umme inu imena teh Svetih Ozhakou /.../, de .e .lejdne tem lashej more najti« (DB 1584: I, c 8b). »Sakaj pogledaj letukaj, koku je S. Paul .am preobernen. item, koku je ta Ajd Cornelius, .kusi S. Petra beßedo preobernen« (DB 1584: III, 60b). Besedna zveza in summa v pomenu 'skratka', 'na kratko', 'naj povzamemo' ipd. se je na nemškempodrocjupogostejerabilav16.(tudipriLuthru)in17.stoletju,poznejepajedelova­laarhaizirajoce(Grimm10/4:1067).Vdelihslovenskihprotestantskihpiscevjebesednazveza in summa v enakem pomenu kot v socasnih nemških besedilih rabljena razmeroma pogosto: pogostejevizvirnihkotvprevodnihbesedilih.Rabijogadomalavsiprotestantskipisci(zvezo vsebuje kar 19 besedil, poleg Trubarjevih še KB 1566, KPo 1567, DC 1579, TkM 1579, DB 1584,TfC 1595). Gradivo kaže, danarabote besedne zveze ni(vedno) vplivalanemškapre­dloga,ampakjebilarabavenakimerikotvnemšcinizasidranatudivslovenšcini. »in summa, Taku .e ie potle v.em prauim Boshym ri.nizhnim Vuzhenikom, Prerokom, Iogrom, marternikom inu .amimu Boshymu Synuui /.../ godilu« (TC 1575: 52). »in summa mi tukaj proßimo Go.pudi Boga, de nom is nega milo.ti nerpoprei da en .drau shiuot« (TC 1575: 124). »in summa, ty Papeshniki, .o to S. vezherio Cri.tu.euo cilu ispazhili inu pre.tauili, pre­obernili na Malikouane« (TC 1575: 185). 8.3.5 VpliV retoricne graDnje beseDila gleDe na Dele goVora V delih slovenskih protestantskih piscev lahko opazujemo tudi mocen vpliv retoricne gradnje besedila glede na dele govora (partes orationis). Kot primer si oglejmo osrednji del TC 1575 (40–286), ki predstavlja retoricno in vsebinsko zaokroženo celoto. V njem upo­rablja Primož Trubar vrsto razlicnih – a obenem tudi premišljeno vzporejenih – retoricnih nacinov za clenitev besedila. Besedilo uvaja nagovor bralcem, ki mu takoj sledi t. i. exordium a scriptura oziroma thema (Erasmus 1535: 127), ki obsega uvodne izhodišcne citate iz Svetega pisma (TC 1575: 40–42): Mt 17,5, Lk 9,35, Jn 5,39–40, Lk 16,27–30, Ps 19,8–9,119,105, 2 Tim 3,16–17. Razlagi ocenaša sledi obsežno poglavje o zakramentih, ceremonijah in vnanjih službah, ki ga prav tako uvaja kratek »uvod«, ki pa spada v kategorijo uvodov exordii loco propositio et divisio (Erasmus 1535: 140). Na mestu klasicnega uvoda namrec stoji (sicer nekoliko zakrita) napoved in delitev snovi. Prav tako lahko znotraj tega poglavja na zacetku razdel­ka o cašcenju device Marije (TC 1575: 189–190) zasledimo tipicen exordium ab exemplo (Erasmus 1535: 130, 132). V zakljucku besedila (peroratio) (TC 1575: 281–286) Trubar uporabi obe glavni teh­niki: recapitulatio (obnova celotne vsebine) in affectus (igranje na custva), medtem ko za­kljucki posameznih odsekov temeljijo predvsem na obnovi vsebine, pri cemer uporablja tipicne fraze, kot so: »Tulikain /.../ bodi gouorienu« (TC 1575: 60, 160), »Tu bodi /.../ odgouorienu« (TC 1575: 234), »Tulikain od /.../« (TC 1575: 248, 254), »Tu bodi od tih /.../ kratku gouorienu (TC 1575: 258) ipd. Tudi zgradba posameznih odsekov (tako v okviru prikaza tematike (narratio) kakor tudi v okviru dokazovanja (argumentatio) – ki sta pogo-steje oblikovana po tedanji pridigarski tradiciji kot propositio, confirmatio ter refutatio)628 je strogo retoricna. Poglejmo si nekaj primerov: a) prava in kriva vera (TC 1575: 40–60): 1. izhodišce (propositio): -Sveto pismo nam kaže pot v nebesa, -vsi pametni ljudje išcejo Boga, a to ne pomaga, ce pri tem ne sle­dijo Svetemu pismu, -prava vera namrec pride samo iz božje besede, -zato moramo slediti Svetemu pismu, -navedba že obstojecih knjig o tej temi; 2. nasprotni argumenti (contraria): -papežniki nas dolžijo, da smo krivi za vse nesrece; 3. zavrnitev nasprotnih argumentov (re-futatio/confutatio): -lutrski si vere ne izmišljujejo, ampak jo crpajo iz Svetega pisma, -raz-like med pravo in krivo vero: i) primeri iz Svetega pisma, ii) povzetek na podlagi primerov iz Svetega pisma, iii) primeri iz današnjih dni, -mi ne verjamemocloveku (Luthru), ampak Svetemu pismu, zato tudi nasploh ne smemo verjeti ljudem, ampak le Svetemu pismu: i) primeri iz Svetega pisma, ii) povzetek na podlagi primerov iz Svetega pisma; 4. sklep in zakljucek razdelka (conclusio/peroratio). b) okrstu (TC 1575: 161–169): 1. nasprotni argumenti papežnikov (contraria): -dol­žijo nas, da ne kršcujemo prav; 2. zavrnitev nasprotnih argumentov (refutatio/confutatio): -lutrski kršcujemo po Svetem pismu: i) primeri iz Svetega pisma, ii) povzetek na podlagi primerov iz Svetega pisma, iii) primeri napacnega kršcevanja iz današnjih dni in njihova zavrnitev glede na Sveto pismo. c) oobhajilu in maševanju (TC 1575: 169–188): 1. nasprotni argumenti papežnikov (contraria): -dolžijo nas, da ne obhajamo prav; 2. zavrnitev nasprotnih argumentov (refuta­tio/confutatio): -kako je obhajal Jezus: i) primeri iz Svetega pisma, ii) primeri iz cerkvene zgodovine, iii) povzetek na podlagi primerov: -enako kot v navedenih primerih delamo tudi mi lutrski; 3. primeri napacnega obhajanja in maševanja iz današnjih dni (pri papežnikih), 4. sklep: -papežniki so z napacnim obhajanjem maš, poleg tega pa tudi zaradi grešnih du­hovnikov, ki obhajajo maše, dosegli njihovo razvrednotenje. c) znamenja in cudeži (TC 1575: 234–253): 1. izhodišce (propositio): -papežniki vzpodbujajo cašcenje svetnikov z napacnimi znamenji in cudeži, -cudeži obstajajo, a so pravi Božji ter napacni hudicevi; 2. kateri so napacni (refutatio/confutatio): i) primeri iz Svetega pisma: price, historije, ii) primeri iz zgodovine in sedanjega casa: eksempli; 3. kateri so pravi (confirmatio): i) teološki uvod, ii) primeri iz Svetega pisma; 4. sklep: kateri so napacni glede na utemeljitev pravih. 8.3.6 retoricna zgraDba ohranjenih pisem Gledenato,dapisemslovenskihprotestantskihpiscevvslovenšcininimamo,629 moramo na kratko spregovoriti o retoricnizgradbinjihovihohranjenihnemškihinlatinskihpisem. 628Prim. Plett (2001: 21), Lausberg (1990: § 262 [Kvintilijan]), Erasmus (1535) itd. 629Najverjetnejepisemskakomunikacijavslovenšcinimednjimisplohnipotekala.Prim.tudipoglavje 2.4. Vgradnji(predvsemnemškihpatudilatinskih)pisemjeTrubar630 boljsprošcen(karjeenaod znacilnostihumanisticnegagenus familiare),DalmatininZnojilšek(vpismuskupajzBohori-cemmlajšim)panpr. vcasihpravpošolskosledijotedanjimpravilompisemskeretorike. Poglejmo si pismo mladega Jurija Dalmatina kranjskim deželnimstanovom (17. junija 1569), v katerem prosi za denarno podporo, ter pismo Adama Bohorica mlajšega in Janža Znojilška kranjskim deželnim stanovom (pred 31. 8. 1588) z enako tematiko – torej dve epistolae petitoriae – in ju primerjajmo z napotki za pisanje takšnih pisem, ki jih v delu De conscribendis epistolis podaja Erazem Rotterdamski (Erasmus 1995: 200–207). Pismi631 upoštevata štiri osnovne (že anticne) retoricne postavke, ki jih mora imeti takšno pismo (Erasmus 1995: 200–201): erazem Dalmatin bohoric in znojilšek 1. uresnicitev »in nedavno, ko sem pridno [pismo izhaja iz domneve, da lahko prošnje mora študiral, ste mi po Janžu kranjski deželni stanovi prošnjo odobrijo] biti mogoca Dienerju, zelo poštenem možu, obljubili nadaljnjo pomoc in skrb« »Ker verjameva in upava, da vaše milosti in gospostva najine prošnje ne boste zavrgle.« 2. prošnja mora »najprej namrec sodijo [ce ne bi dobila denarja,] »bi morala študij biti upravicena predstojniki in vzgojitelji tega zavoda, da si zaslužim to javno priznanje« »Koncno se gospodu Primožu Trubarju /.../ ne morem zoperstavljati, ko me je o tej stvari kar najbolj skušal prepricati.« predcasno koncati, kar bi naju prisililo, da si izbereva drug poklic.« »Tako bi tudi ves najin trud in delo, ki sva ga že od mladosti posvetila študiju, bila zaman.« »sedaj, ko sva storila vse, da sva po navodilih vaših milosti in gospostev dosegla toliko znanja, da sva sposobna za študij teologije« 3. podan mora »odlocil sem se prositi vas, ker »Tukaj sva v študiju toliko napredovala, da biti smiseln bom v bližnji prihodnosti dobil sva sprejeta za nadaljnji študij na slavno nacrt za castni naslov magistra« visoko šolo v Wittembergu na Saškem.« uresnicitev »Ker pa je treba za drugo »Zato se obracava /.../ na vaše milosti /.../ prošnje študijsko stopnjo prispevati, prosim, ce mi izkažete tisto naklonjenost, ki ste mi jo pred tem vsaj rahlo nakazali, da s tem dobrim delom okrasite vašo obicajno dobroto in darežljivost.« s ponižno prošnjo, da nama ne odvzamete vseh ugodnosti, vaših milosti darežljivega izvira dobrot, temvec ga milostno vsaj nekaj usmerite v najin študij.« »/.../ da nama po istem milostnem ukazu /.../ z iztekom triletne pomoci ne odtegnete svoje milostne in darežljive roke.« 4. uslugo »Ako mi boste, tako upam, »/.../ do smrti pa se bova na vso moc trudila, je možno naklonjeni, bom s svoje strani da to povrneva, ob tem pa nikoli ne bova poplacati s skrbnostjo, marljivostjo, študijem, delom in z vsem podobnim storil, da boste spoznali, kako sem vam hvaležen, in da se svoje dobrotljivosti in velikodušnosti ne boste nikoli kesali.« pozabila militi in prositi za vaših milosti in gospostev srecno in pobožno vladanje ter dolgo življenje.« »/.../ prav tako midva svoj dosedanji trud in vnemo še v prihodnje dobronamerno ponujava in posvecava vašim milostim in gospostvom in ce je takšna božja volja, tudi ljubi domovini.« 630Analizo stila nekaterih njegovih pisem je naredil Rajhman (1984). 631Pismi navajam v slovenskem prevodu (Rajhman 1997: 47–48; 160–162). Vendar pa sledita tudi drugim specificno Erazmovim napotkom, ki po Erazmovi kla­sifikaciji veljajo za neposredno prošnjo. Pri tem Dalmatin upošteva prav vsa Erazmova mesta (topose) (Erasmus 1995: 202–207), enako jih upoštevata tudi Bohoric in Znojilšek, a nekoliko manj spretno. erazem Dalmatin bohoric in znojilšek - šala na »Nedvomno se cudite, plemeniti, »Da to sramotno znamenje ne bi bilo pravem krepostni, razumni gospodje, ker upraviceno vžgano tudi nama, nisva smela mestu tu se za vaša velika, meni doslej niti mogla opustiti priložnosti, da se vašim vcasih velja izkazana dobra dela še nisem milostim in gospostvom za vso dobroto, vec kot samo zahvalil, a spet prosim za vašo ki ste nama jo vaše milosti in gospostva resnobnost pomoc.« do sedaj v obilni meri izkazale, ne bi - doseganje »Kajti ce pomislim na vašo nekolikokrat zahvalila, saj brez pomoci naklonjenosti prejšnjo pomoc, je le-ta bila zelo vaših milosti in gospostev doslej ne bi z našega velika. Zaradi pomanjkanja casa opravila še nicesar, vse od takrat, ko sva vidika (a molce drugo preidem, gotovo pa si na zacetku, v vaših milosti in gospostev persona nikoli ne bom mogel poplacati, šoli, v spoštovanju do Boga in v drugih nostra): da me je po vaši prošnji v ta zelo potrebnih vedah položila temelje, kakor omenimo, vzoren zavod sprejel presvetli in tudi pozneje, ko sva z milostno privolitvijo s kakšno svetlega ter odlicnega spomina pokojnega visokorodnega kneza in vnemo smo itd. württemberški vojvoda volilnega kneza, gospoda Avgusta vojvode naslovnika Krištof, v njem pa bivam že tri Saškega, blagega spomina ter z vaših vedno castili leta. S tem ste mi dovolj jasno milosti in gospostev izkazano milostno in kako izkazali svojo ocitno dobrohotnost pomocjo tri leta (ki so minulega meseca posebno in naklonjenost. Resnicno pa se januarja pretekla) preživela na knežji šoli zaupanje smo ne kitim le s tem beneficijem, Pforten. Tukaj sva v svojem študiju toliko vedno imeli ceprav je zelo velik, kar rad napredovala, da sva sprejeta za nadaljnji do njega in priznam, temvec z drugim, ki je študij na slavno visoko šolo v Wittenbergu da ne bi bili manj cenjen. Ko sem napredoval na Saškem. Ce bi molce obšla ta in vec, od nikomur v humanih znanostih toliko, da vaših milosti in gospostev nama izkazanih raje dolžni sem po presoji mojih uciteljev dobrih del, si ne bi zaslužila le vžganega kot njemu, zaslužil najvišjo pohvalo, pa bi znamenja kot omenjeni nehvaležni vojšcak, ki smo mu skoraj omagal v nižjih znanostih. temvec še vse kaj hujšega.« tako ali tako Po starodavnem obicaju te šole »Ker verjameva in upava, da vaše milosti in dolžni za vse bi moral ostati v nižjih študijah, ce mi ne bi pomagali. Nikakor ne bi mogel doseci tiste stopnje, ce ne bi bili mojemu uboštvu (saj bi bil brez nujnih sredstev) hitro in naglo približno pred enim letom velikodušno in darežljivo odpomogli z 20 florinti, k cemur vas je nagnila ljubezen do celotne Kristusove Cerkve, kakor do vseh pobožnih, tudi do mene.«»Resnicno pa mi to skrb lajša vaša naklonjenost, nikoli niste utrujeni v dobrotljivosti do mene; in nedavno, ko sem pridno študiral, ste mi po Janžu Dienerju, zelo poštenem možu, obljubili nadaljnjo pomoc in skrb.«»V tej stiski se torej obracam na vas (saj ne vidim druge možnosti) kot na sidra mojega študija.« gospostva najine prošnje ne boste zavrgle, nama to daje pogum in upanje, da nama po istem milostnem ukazu, po katerem nama je bila odobrena in že izpolnjena triletna pomoc za pripravo na študij teologije, sedaj ko sva storila vse, da sva po navodilih vaših milosti in gospostev dosegla toliko znanja, da sva sposobna za študij teologije, z iztekom triletne pomoci ne odtegnete svoje milostne in darežljive roke.« »/.../ da nama boste vaše milosti in gospostva zaradi naštetih vzrokov, zaradi vaše naklonjenosti do kršcanske Cerkve in šole še nadalje milostno naklonjene.«»najino zadnje in edino zatocišce« erazem Dalmatin bohoric in znojilšek - vemo, kako »Ker naj bi bilo tako, bi se mogel »Zato se obracava, resda nekoliko plašno in nespodobno vam ne brez vzroka zdeti drzen mogoce brez sramu, na vaše milosti« (improbum) (impudens), ko sem ob prej je nekoga omenjenih dobrinah spet s svojo prositi nekaj prošnjo nadležen (molestus).« tako velikega - doseganje »Vendar, najtehtnejši vzroki moje »Torej bi morala študij predcasno koncati, naklonjenosti namere so: najprej namrec sodijo kar bi naju prisililo, da si izbereva drug z vidika predstojniki in vzgojitelji tega poklic, kot piše pesnik: Haud facile stvari (a zavoda, da zaslužim to javno emergunt, quorum virtutibus obstat, res re): navesti priznanje; nadalje so oni tisti, ki angusta domi. (Težko napredujejo tisti, ki moramo, da so me navedli k temu dejanju.« jih revšcina sili ostati doma).« je poštena, »Koncno se gospodu Primožu »/.../ temvec ga milostno vsaj nekaj usmerite upravicena Trubarju, možu najvecje veljave, v najin študij, ki je prav sedaj v bujnem in pravicna, odlicnemu pobudniku mojega razcvetu in rasti, da bi le-ta okrepljen še za nas nujna, študija, ki ga zaradi neverjetne bolj uspeval in ob svojem casu rodil dobre, zanj lahko clovekoljubne naklonjenosti koristne in blagodejne sadove. Kajti, le izvedljiva in moram resnicno spoštovati kaj bi pomagalo semenu, sadiki ali kateri castna kot krušnega oceta, ne morem zoperstavljati, ko me je o tej stvari kar najbolj skušal prepricati.« »/.../ saj so po svojski razumnosti z lahkoto zaznali, da ta cast ne bo kitila le mene, temvec mnogo bolj domovino in Kristusovo Cerkev, kajti nekoc ji bom po gospodovi volji dal svoje neznatno delo in ji naklonil to cast.« drugi rastlini, ce bi ozelenela in veselo vzklila, nato pa brez zalivanja in vlage, v pusti zemlji stala na soncu. Ali ne bi kmalu ovenela in se brez vsakega plodu posušila? Tako bi tudi ves najin trud in delo, ki sva ga že od mladosti posvetila študiju, bila zaman. Vse, ne samo vaših milosti in gospostev stroški, temvec tudi to, kar so z velikim lastnim odrekanjem prispevali naši ljubi starši, bi bilo skoraj brez haska, razen ce bi nama sedaj, ko sva tega res najbolj potrebna, primerno pomagali.«»Naši nasprotniki širjenja njihove, po meniških sanjah spesnjene in nedokazljive vere, ne mislijo opustiti, temvec izkoristijo vsako priložnost, da z gladko tekocimi, sladkimi in ucenimi besedami mnoge, predvsem pa uboge mlade vernike pregovorijo in z velikimi obljubami mastnih nadarbin zavedejo. Prav tako ne štedijo, ko s svojimi velikimi šolskimi zavodi in štipendijami svoje število samo povecujejo in iz mnogih naših, na žalost, delajo odpadnike, ko jih pridobivajo na svojo stran in s tem polnijo pekel. Zato bodo vaše milosti in gospostva izvršile hvalevredno in kršcansko delo za ohranitev pravega in izvirnega razumevanja božje besede v sveti Bibliji, to je, v od svetih ocakov, prerokov, Kristusa in svetih apostolov podedovanih spisih ustvarjene besede, ki jo je treba širiti med ljudmi in zato pravilno razlagati, v cerkvah ob njenih javnih obredih in v cerkvenih šolah v strahu božjem v njej vzgajati, ce boste nekaterim nadarjenim posameznikom za prihodnje potrebe omogocile študij na visokih šolah zunaj dežele.« erazem Dalmatin bohoric in znojilšek - naše »Razlog, da za to podporo ne »Kar zadeva najin nadaljnji študij, bi ga materialne prosim staršev, je pac v tem, da želela nadaljevati, vendar najini ljubi starši možnosti jih zelo težita revšcina in domaca teh stroškov ne zmorejo, saj niso tako pomanjšajmo stiska ter mi zato ne morejo niti najmanj pomagati.« »/.../ ce ne bi bili mojemu uboštvu (saj bi bil brez nujnih sredstev) /.../ odpomogli z 20 forinti.« bogati.«»Res je, da uboštvo marsikoga pri študiju ovira in pobija.«»Jaz, Janž Znojilšek, sicer lahko pricakujem skromno pomoc od svoje že ostarele matere in zapušcene uboge vdove. Moj stari ucitelj Adam Bohoric do sedaj, delno na svoj racun, ob tukajšnjih pridigarjih pa še pri vaših milostih in gospostvih ni štedil truda in skrbi, da bi napredovala. Toda njegovo premoženje je tudi že tako skromno, da na žalost ne more pomagati vec niti svojemu sinu, mojemu dragemu tovarišu.« - kar pa se tice miselnih in študijskih zmožnosti, bogato obljubljajmo- doseganje naklonjenosti z vidika tistega, ki ga prosimo (a persona ipsius): z veseljem bomo omenjali njegovo naklonjenost nam in drugim - nato omenimo, da se ga bomo vedno spominjali in mu ne bomo le hvaležni, ampak mu bomo vse poplacali z obrestmi »Ako mi boste, tako upam, naklonjeni, bom s svoje strani s skrbnostjo, marljivostjo, študijem, delom in z vsem podobnim storil, da boste spoznali, kako sem vam hvaležen, in da se svoje dobrotljivosti in velikodušnosti ne boste nikoli kesali. Bog, najvišje dobro, pa vam bo zaradi svojih velikih in nedvomnih obljub zelo obilno vse povrnil.«»/.../ k cemur vas je nagnila ljubezen do celotne Kristusove Cerkve, kakor do vseh pobožnih, tudi do mene.« »/.../ prav tako tudi midva svoj dosedanji trud in vnemo še v prihodnje dobronamerno ponujava in posvecava vašim milostim in gospostvom in ce je takšna božja volja, tudi ljubi domovini.«»Predvsem zaradi tega se vašim milostim in gospostvom za doslej milostno izkazana dobra dela iskreno in vdano zahvaljujeva, do smrti pa se bova na vso moc trudila, da to povrneva, ob tem pa nikoli ne bova pozabila moliti in prositi za vaših milosti in gospostev srecno in pobožno vladanje ter dolgo življenje.« erazem Dalmatin bohoric in znojilšek - biti moramo še posebej skromni in ne smemo opozarjati na kake svoje usluge in ne bolj terjati kot prositi- ce imamo do tistega, ki ga prosimo, kakšne zasluge, jih bolj nakažimo kot omenimo »Tudi ne mislite, da si prizadevam za to cast iz lastnega nagiba, pobude ali iz mladeniškega stremuštva. Ce bi se hotel ravnati po svojih zmožnostih, nikoli ne bi stremel po njej, posebno ker spoznavam tudi mnoge odlicne može po duhu in ucenosti, da so brez teh casti dosegli najvišjo stopnjo in vrh izobrazbe.« »/.../ sedaj, ko sva storila vse, da sva po navodilih vaših milosti in gospostev dosegla toliko znanja, da sva sposobna za študij teologije.« Bohoricevo in Znojilškovo pismo poleg tega omenjamo še zaradi dveh znacilnosti: 1. Vskladu s tedanjo zelo pogosto prakso, pri kateri Erazem opozarja na zmerno previ­dnost (Erasmus 1995: 174),632 zacneta pismo z znacilnim primerom iz anticne zgodovine: »Aleksander, velikodušni vladar in širitelj grškega cesarstva, zaradi svojih junaških in velikih dejanj tudi Magnus imenovan, kralj Makedonije, je svojemu podrejenemu, ki mu ni izkazal dolžne hvaležnosti, najprej izrekel grajo, ali mu odvzel položaj in cast, nato pa mu dal na celo vžgati znamenje z besedama: Ingratus hospes ali "nehvaležen gost". Da to sramotno znamenje ne bi bilo upraviceno vžgano tudi nama, nisva smela niti mogla opustiti priložnosti, da se vašim milostim in gospostvom za vso dobroto, ki ste nama jo vaše milosti in gospostva do sedaj v obilni meri izkazale, ne bi nekolikokrat zahvalila, saj brez pomoci vaših milosti in gospostev doslej ne bi opravila še nicesar, vse od takrat, ko sva si na zacetku, v vaših milosti in gospostev šoli, v spoštovanju do Boga in v dru­gih potrebnih vedah položila temelje, kakor tudi pozneje, ko sva z milostno privolitvijo pokojnega visokorodnega kneza in volilnega kneza, gospoda Avgusta vojvode Saškega, blagega spomina ter z vaših milosti in gospostev izkazano milostno pomocjo tri leta (ki so minulega meseca januarja pretekla) preživela na knežji šoli Pforten.« 2. Pismo ima tudi glede na Erazma vsaj dve »napaki«. Najprej deželne stanove ocitno poucuje, cesar po Erazmovih navodilih v takšnih pismih ne smemo poceti: »Torej bi tisti, ki so pripravljeni voljno in z veseljem sprejeti to delo, ne smeli ostati brez sredstev.« Nato pa zelo nespretno formulira dogajanje okrog možnosti za pridobitev mesta v Tiffernovi ustanovi, saj je iz povedanega ocitno, da igra Znojilšek dvojno igro in da so kranjski deželni stanovi na drugem mestu: »Ceprav se je meni, Janžu Znojilšku, pred nekaj meseci ponudila priložnost, da bi do-bil mesto v Tiffernovi ustanovi v Tübingenu, te ugodnosti, Bog mi je prica, nisem iz objestnosti zavrnil niti zamudil, temvec sem cakal na zanesljiv odgovor. Zato sem se, da ne bi bil v dvomu o tem, kaj lahko pricakujem, podal na zame dolgo pot domov, kjer sem spoznal, da je to, ce bom to mesto dobil, v rokah vsemogocnega Boga, in se bom 632»Neque omnino eamexordiendi formam improbauerim, quam video neotericis scriptoribus ni­mio plus placuisse, vt a peruetusta quapiam sententia factoue memorabili in epistolam ingredia­mur.« – »Tudi ne odklanjam v celoti takšnega uvoda v pismo, ki ga – kot lahko opazimo – sodobni pisci kar prepogosto rabijo: da namrec zacnemo pismo s kakim starodavnim izrekom ali slavnim dejanjem.« moral pri vaših milostih in gospostvih v tem primeru ponižno opraviciti, z nic manjšim upanjem, da nama boste vaše milosti in gospostva zaradi naštetih vzrokov, zaradi vaše naklonjenosti do kršcanske Cerkve in šole še nadalje milostno naklonjene in nama boste za nadaljevanje študija tudi v prihodnje namenile milostno trajno pomoc, dokler gospod Bog ne pošlje boljše rešitve.« Dalmatinovo pismo zato po našem mnenju izkazuje višjo spretnost v retoricnem obli­kovanju. 8.4 Poglavje je pokazalo, da je bila raba retoricnih postopkov pri slovenskih prote­stantskih piscih v celoti umešcena v tedanjo splošno humanisticno prakso ter da jo lahko po drugi strani na mnogih mestih primerjamo z Luthrovo. Retoricni obrazci so bistveno vplivali na skladenjsko podobo slovenskih besedil, pravila o delitvi snovi pa na nacin raz­porejanja vsebine znotraj besedila. Tu moramo seveda locevati med »zavedno« in »neza­vedno« rabo dolocenih retoricnih postopkov. V naši analizi smo zato natancneje opisali tiste, ki so bili rabljeni z zavestnim premislekom, ob strani pa pustili številne tiste, ki so jih pisci sicer poznali, a so jih rabili bolj poljubno. Da na retoricnost slovenskih besedil niso vplivale prevodne predloge, nam kažejo slovenska izvirna besedila, ki so marsikdaj celo skrbneje retoricno oblikovana od prevodnih. Katera dela s podrocja retorike so vplivala na naše pisce, je tako rekoc nemogoce z gotovostjo dolociti. Kljub temu pa lahko ugotovimo, da so bili seznanjeni z vsemi podrocji, ki so jih prinašali tedanji prirocniki: bodisi izvirna dela Erazma Rotterdamskega, Filipa Melanchthona, Johanna Reuchlina in anticnih piscev (predvsem Kvintilijana) bodisi številne priredbe in skrajšane izdaje teh avtorjev. 9 sklep V raziskavi smo pokazali, kako so na oblikovanje misli o jeziku in književnosti pri slo­venskih protestantskih piscih 16. stoletja vplivali zgledi tedaj že razvitih knjižnih izrocil (v vecji meri nemškega in latinskega, manj tudi italijanskega). V tem okviru smo vseskozi opozarjali tudi na mocan odmev humanizma v delih slovenskih protestantskih piscev. Tu moramo še posebej poudariti humanisticni duh Bohoriceve slovnice ter Trubarjevo naslo­nitev na Erazmov prevod Nove zaveze v latinšcino, ki nam tudi s teološkega vidika kaže Trubarja kot pravega Erazmovca. Naše raziskovanje je bilo po eni strani razdrobljeno na vec delov, ki bi jih lahko obrav­navali loceno in s tem morda bolj detajlno, vendar pa je prav skupna osvetlitev razmišljanj in vedenja o jeziku in književnosti pokazala na nekatere znacilnosti in zakonitosti ustvar­janja v tedanjem casu, ki bi nam ob loceni obravnavi ostale prikrite. Prakticnost skupne obravnave se je še posebej pokazala pri proucevanju virov, saj je strokovne spise v 16. stoletju nemogoce strogo locevati na »jezikovne« in »književne«. Kot pravilna se je izkazala tudi naša odlocitev, da izsledke dosedanjih raziskav dosle­dno preverjamo s kar cimvecjim številom dostopnih virov iz tedanjega casa v zvezi z našo tematiko. Cetudi se je kolicina gradiva sprva zdela prevelika in neobvladljiva, se nam je pocasi le razprl celovitejši vpogled v obravnavano problematiko v tedanjem evropskem prostoru. Splošnejši pregledi stanja po posameznih podrocjih tedanje Evrope so se nam ob študiju virov pokazali za dobro orientacijo, nikakor pa ne tudi za dejansko uporabno izhodi-šce: skoraj praviloma so se izkazovala kot najzanimivejša za našo raziskavo prav mesta, ki so se nemškim, italijanskim, francoskim in drugim raziskovalcem zdela nezanimiva. Tudi slovenski raziskovalci so vcasih kot nezanimive pustili ob strani vire, ki so se nam v drugem kontekstu pokazali kot bistveni. Zgodovinska sociolingvistika kot veja sodobne sociolingvistike se je izkazala kot obe­taven nacin proucevanja tedanjega pogleda na jezik, ki lahko v doloceni meri prispeva tudi k boljšemu razumevanju dolocenih problemov s podrocja književnosti. Pri raziskovanju vprašanj, ki zanimajo zgodovinsko sociolingvistiko, kakor smo jo definirali v raziskavi, se je izkazalo, da pri rekonstrukciji tedanje situacije težko sledimo vnaprej dolocenim she-mam, modelom in pravilom, ampak se moramo vedno znova prilagajati znacilnostim po­sameznega zgodovinskega obdobja in prostora, znotraj katerega želimo opisati stanje na podrocju misli o jeziku in/ali književnosti. To ne pomeni samo, da na primer na podlagi modelov opisa stanja v nemškem prostoru v 16. stoletju ne moremo narediti kvalitetnega opisa stanja v slovenskem prostoru v istem casu, ampak tudi to, da modela za opis stanja v 16. stoletju v slovenskem prostoru ne moremo uporabiti na primer za opis stanja v 17. stoletju v slovenskem prostoru. Na voljo nam je namrec povsem drugacno gradivo: manj ko imamo na razpolago neposrednih virov (torej knjižnih del in rokopisov), vec raznovrstnega znanja zahteva od nas rekonstrukcija. Kljub vsemu pa nam sodobna sociolingvisticna spo­znanja nudijo dober teoreticen okvir, s pomocjo katerega tudi zgodovinska sociolingvistika lažje definira in razreši razlicne probleme ter pomaga pri razreševanju tudi na videz »ci­stih« jezikoslovnih vprašanj. Na tem mestu lahko kot tipicen rezultat takšnega raziskovanja navedemo našo opredelitev razlicnih naslovnikov del slovenskih protestantskih piscev in raznolikosti recepcije teh del v tedanjem casu, predvsem velike vloge, ki jo je pri tem igralo glasno branje in poslušanje. Temu lahko pripišemo tudi manjšo Trubarjevo obcutljivost glede odnosa zapis : govor (ali preprosteje receno: glede branja po crki). Na ravni zapisa mu je predstavljala ideal estetskost, na ravni branja zapisanega pa je bil mnenja, da bo pri dokoncni glasovni podobi (glasno) prebranega odigralo bistveno vlogo bližanje »šegi« sicer govorjenega jezika in ne zgolj branje po crki – to je lahko od tedanjih bralcev, ki so bili praviloma izobraženi, tudi pricakoval. Trubar si je namrec želel, da bi bil prebrani jezik razumljiv cim širšemu krogu poslušalcev. Mlademu Sebastijanu Krelju se je zdel pozneje tako svoboden odnos med pisanim in prebranim nedopusten. Po njegovem se zapisano ne sme brati, kakor bi si želela vsaka »vas ali mesto«, ampak se mora zapisani jezik brati po crki. S tega vidika bi se v nadaljnjih raziskavah morda lahko pokazala pisava Dalmatinove Biblije kot nekakšen kompromis med obema pogledoma, ne pa kot logicno nadaljevanje Kreljevega pravopisnega koncepta. Z analizo slovnice Adama Bohorica smo pokazali, da jo je mogoce pravilno razumeti in ocenjevati samo na podlagi primerjave z drugimi tedanjimi slovnicami, ne pa z merili, ki veljajo za sodobne slovnice. To postavlja pred nove raziskovalce zahtevno nalogo, da v pregledih, ki prikazujejo razvoj slovnicnih opisov posameznih jezikovnih fenomenov, na novo ovrednotijo spoznanja Bohoriceve slovnice. Po drugi strani je opis nekaterih izvirnih Bohoricevih rešitev (slovarcki, opis števnikov, opis glagolskega sistema, tematsko obširen uvod itd.) nakazal tudi smer, v katero bo morala potekati umestitev Bohoriceve slovnice v splošne preglede evropskega slovnicarstva ljudskih jezikov, kjer je bila doslej praviloma prezrta. Na podoben nacin bo treba raziskati tudi tedanje evropsko slovaropisje in na njegovi podlagi ovrednotiti slovarje in slovarcke, ki so nastali v slovenskem prostoru. Prepricani smo, da bi takšna zahtevna naloga prinesla mnoge koristne (morda celo presenetljive) in-formacije. Še tako samostojni slovarji namrec niso nastajali povsem neodvisno od svojih predhodnikov, drobne zbirke besedja in mali slovarcki pa v evropskem prostoru vecinoma prav tako kažejo nekatere skupne poteze. Ce bi nam v prihodnosti uspelo dokazati, da je na primer register v DB 1584 (ali v DB 1578) docela izvirno delo ali da je – nasprotno – odvi­sno od neke predloge, bi lahko precej bolj verodostojno rekonstruirali okolišcine njegovega nastanka, predvsem pa bi se nam postavil jasnejši odgovor na vprašanje, ali je bil njegov avtor en sam ali gre za skupaj zbrano gradivo razlicnih avtorjev. Hkrati bo treba osvetliti tudi Bohoricev prispevek k jezikovnemu oblikovanju DB 1584. Še vec izzivov za prihodnje raziskovanje nam postavljajo nadaljnja poglavja. Nekateri novi podatki o Nikodemu Frischlinu in njegovem delovanju v Ljubljani zahtevajo vnovicno interpretacijo njegovega delovanja v ljubljanski stanovski šoli z vidika zgodovine sloven-skega šolstva in pedagogike. Veliko možnosti za nadaljnje raziskovanje odpirajo pregle­di izrazov s podrocja jezika, prevajanja ter retorike pri slovenskih protestantskih piscih. Analiza prevodnih postopkov ter predlog za prevajanje svetopisemskih besedil je mišljena kot nekakšno izhodišce za natancnejše, tudi teološko podprte študije. Predvsem prevodi evangelijev pri Krelju bi si zaslužili obsežnejšo analizo z vidika potencialnih slovanskih virov. Po drugi strani ostaja pred raziskovalci ugotavljanje predlog za dela, ki so nastala s kompiliranjem: možni viri so dandanes bolj (in mnogo ceneje) dostopni vsakomur, ki bi jih želel raziskovati. Nujno bo opraviti tudi obsežnejše analize nakazanih retoricnih postopkov ter v okviru tega preveriti, kakšne so pri istih piscih razlike med oblikovanjem besedil v slovenšcini ter v ostalih jezikih. Pri tem se nam zdi smiselno poudariti našo izkušnjo, da je težje dolociti bistvene poteze retoricnega oblikovanja ter jih utemeljiti s pomocjo socasnih retoricnih prirocnikov in literarnih del kakor zgolj nadrobno opisati vse retoricne postopke, ki jih v dolocenem besedilu opazimo, pa naj bodo hoteni ali ne. Opravljeno delo terja tudi pogled naprej. Si bo podobna vprašanja, kot smo si jih za­stavljali za 16. stoletje, mogoce postaviti tudi za naslednji dve stoletji? Kako se je razvijala misel o jeziku in književnosti v nadaljnjih desetletjih? V kolikšni meri je šlo za razvoj in v kolikšni za nov zacetek? Koliko se slovnicni del slovarja Alasia da Sommaripe navezuje na tradicijo predhodnega slovnicarstva? Pomeni premor v izdajanju književnih besedil tudi premor v književni dejavnosti? Sta priredbi (1715, 1758) in rokopis (1755) Bohoriceve slovnice v nadaljnjih stoletjih razvojno korak nazaj ali pa nam dolocena mesta v njih kažejo dolocene razvojne znacilnosti, ki jih lahko opazujemo tudi drugod po Evropi? Kakšen je bil torej Bohoricev vpliv na nadaljnje slovnicarstvo na Slovenskem?Upamo, da bodo rezultati naše raziskave vzpodbudili tudi vnovicno raziskovanje takšnih in podobnih vprašanj na podlagi novih, v tem delu nakazanih in preizkušenih metod. 10 DoDatek graficna analiza preVoDoV sVetopisemskih beseDil Pri analizi smo se držali naslednjih nacel. S krepkim tiskom smo oznacili tista mesta, ki se pri Trubarju in Dalmatinu tako razlikujejo, da lahko sklepamo, da jih je Trubar prevedel po Erazmu, Dalmatin pa po Luthru. Poševni tisk na enak nacin opozarja na podobnosti v besednem redu. Odstopanja od osnovne predloge (torej od Luthra pri Dalmatinu in Erazma pri Trubarju) so oznacena z okvirckom. Ce je v takih primerih Dalmatin sledil Trubarju ali Trubar Luthru, je besedilo v okvircku še dodatno okrepljeno. Odstopanj v rabi casa pri Trubarju nismo oznacevali, saj namesto preteklika dosledno rabi dramaticni sedanjik. Na zanimivejša mesta je dodatno opozorjeno z drugim tipom crk. Dalmatinovo besedilo vselej navajamo po besedilu v DB 1584, spremljamo tudi mo-rebitna pomembnejša odstopanja v zgodnejših izdajah. Trubarjevo besedilo navajamo po TE 1555 (Mt 26,17–25), TT 1557 (Lk 1,26–38), TT 1560 (Rim 3,21–31), TL1561 (1 Kor 2,1–5), TL1567 (2 Tes 2,1–4). Na posamezna zanimivejša odstopanja v TT 1581–82 opo­zarjamo v sprotnih opombah in v poglavju 7.2.3.1. Vanalizi odlomka Mt 21,1–9 poleg DB 1584 in TE 1555 (oznacene so tudi pomemb­nejše razlike med TE 1555 in TT 1557), primerjamo še besedili KPo 1567 in JPo 1578. Spangenbergov izvirnik Postil vsebuje Luthrov prevod. Pri prepisu Krelja niso upošteva­na nadcrkovna znamenja. Pri Kreljevem besedilu so z okvirckom oznacena odstopanja od Luthra, pri Juricicu odstopanja od Krelja, z odebeljenim tiskom pa prevajanje po Trubarju (in ne po Luthru). Historicni ali dramaticni sedanjik ni upoštevan kot odmik v prevodu. V grškem besedilu Nove zaveze (GB) je tisto, kar je razvidno povzel Krelj, v gršcini odebelje-no in podcrtano, pri Krelju pa poševno. Kar je v gršcini bistveno drugace kot pri Krelju, je v grškem besedilu oznaceno z okvirckom. Vodlomku Mr 16,1–8 je v Juricicevem besedilu odebeljeno tisto, kar je prevedeno po Luthru, kar je povzeto po Trubarju (TT1557), je v okvircku in odebeljeno, druga odstopa­nja so oznacena z okvirckom. V obdelavi psalmov je besedilo Vulgate iuxta Hebraicum, v opombah razlike z iuxta LXX (vendar samo pri prvem psalmu, pri ostalih ne, ker ni sledil tej predlogi). Musculovo besedilo (MPs) je prepisano po enakih nacelih kot Erazmovo. Trubar je kot predlogo rabil Waltherja ali Muscula. Kadar se besedilo enega razlikuje od Trubarjevega prevoda, bese­dilo drugega pa ustreza Trubarjevemu, je vecja podobnost oznacena okrepljeno (tudi pri Trubarju), vecje odstopanje pa z okvirckom. Na druga zanimivejša mesta je opozorjeno z drugim tipom crk. Lk 1,26–38 LB VND im sechsten mond / ward der engel Gabriel gesand von Gott / in eine stad in Galilea / die heisst Nazareth / DB INu v'.he.tim Me.ci je bil Angel Gabriel od Buga po.lan v'enu Mé.tu v'Galilei, katerimu je ime Nazaret TT Potle utim she.tim meszu, ie bil poslan ta Angel Gabriel od Buga uenu Galileisku Mei.tu katerimu ie ime Nazaret ET In mense autem sexto missus est angelus Gabriel a Deo in civitatem Galilaeae cui nomen Nazareth LB Zu einer Jungfrawen / die vertrawet war einem Manne / mit namen Joseph / vom hause Dauid / vnd die Jungfraw hies Maria. DB k'eni Dézhli, katera je bila sarozhena enimu Moshu, s'imenom, Iosephu, od Davidove hi.he, inu tei.ti Dézhli je bilu ime Maria. TT kani dezhli, ta ie bila .arozhena enimu moshu, timu ie bilu ime Ioshef, od te hishe Dauidoue, inu tei dezhli ie bilu ime Maria ET ad virginem desponsatam viro: cui nomen erat Ioseph, de domo David, ac nomen virginis Maria Vu: ac > et LB Vnd der Engel kam zu jr hin ein / vnd sprach / Gegrüsset seistu holdselige / der HERR ist mit dir / du Gebenedeiete vnter den Weibern. DB Inu ta Angel je notŕr pri.hal k'njej, inu je djal: Ve.seli .e ti s'gnado obdana, GOSPVD je s'tabo, shegnana mej Shenami. TT Inu ta Angel gre noter kni, inu praui, Ve..eli .e ti periatliua, ta Go.pud ie .tebo, ti .i Shegnana umei shenami. ET Et ingressus angelus ad eam, dixit: Ave gratiosa, Dominus tecum. Benedicta tu inter mulieribus Vu: gratiosa > gratia plena; inter > in29 LB DA sie aber jn sahe / erschrack sie vber seiner rede / vnd gedachte / welch ein grus ist das? DB Kadar je ona pak njega vidila, .e je v.ra.hila nad njegovim govorjenjem, inu je mi.lila, kaj bi tu sa enu vsdajnje bilu? TT Kadar ona pag nega ugleda, .e u.trashi od nega gouoriena, Inu ie resmishlouala, kakouu dobru u.dane bi letu bilu. ET Illa vero cum vidisset, turbata est super oratione eius, et cogitabat qualis esset illa salutatio Vu.: illa > quae, vero > /, super oratione > in sermone, illa > ista Analizirana besedila si ne sledijo po kronologiji ali razvrstitvi v Bibliji, ampak tako, da omogocajo lažje spremljanje analize v osrednjem besedilu. LB Vnd der Engel sprach zu jr / Fürchte dich nicht Maria / Du hast gnade bey Gott funden DB Inu ta Angel je rekŕl k'njej: Nebuj .e Maria, ti .i pčr Bugi gnado na.hla: TT Inu ta Angel rezhe kni, Nebui .e ti Maria, .akai ti .i neshla milo.t per Bugi. ET et ait angelus ei: Ne timeas Maria, nacta es enim gratiam apud Deum. Vu.: nacta es > invenisti LB Sihe / du wirst schwanger werden im Leibe / vnd einen Son geberen / des Namen soltu Jhesus heissen. DB Pole, ti bo.h pozhela v' tvoim .si, inu eniga Synu rodila, tele tiga bo.h imenovala, IESVS. TT Pole ti bosh pozhela utim tele..u inu bosh rodyla eniga Synu, inu nega Ime bosh imenouala Ie.us. ET Ecce concipies in utero, et paries filium, et vocabis nomen eius Iesum. LB Der wird gros / vnd ein Son des Höhesten genennet werden. Vnd Gott der HERR wird jm den stuel seines vaters Dauid geben DB Tai.ti bo velik, inu en Syn tiga nar vi.higa imenovan: Inu GOSPVD Bug bo njemu dal ta .tol, njegoviga Ozheta Davida, TT Ta bode uelik inu imenouan en Syn tiga ner Vi.shiga. Inu Go.pud Bug bode nemu dal ta .tol tiga Dauida nega Ozheta, ET hic erit magnus et Filius Altissimi vocabitur et dabit illi Dominus Deus sedem David patris eius LB vnd er wird ein König sein vber das haus Jacob ewiglich / vnd seines Königreichs wird kein ende sein. DB inu on bo krajloval zhes Iacobovo hi.ho, vekoma, inu njegoviga krajle.tva nebo konez. *Dativus possesoris se v slovenš.ino tudi obi.ajno prevaja z 'imeti'. TT inu on bode kraloual zhes to Iacopouo hysho uekoma, inu nega kraleu.tuu ne bode konza imelu. ET Regnabitque super domum Iacob in aeternum, et regni eius non erit finis.* Vu.: super domum > in domo34 LB Da sprach Maria zu dem Engel / Wie sol das zugehen? sintemal ich von keinem Manne weis. DB NAtu je Maria djala k'Angelu: Koku .e bo tu godilu, kadar je.t od obeniga Mosha nevém? TT Maria pag praui htimu Angelu, koku .e tu bode godilu, kadar je.t mosha ne snam? ET Dixit autem Maria ad angelum: Quomodo erit istud; quandoquidem virum non cognosco? Vu.: erit > fiet, quandoquidem > quoniam Vu.: quapropter > ideoque36 LB Vnd sihe / Elisabet deine gefreundete / ist auch schwanger mit einem Son / in jrem alter / vnd gehet itzt im sechsten mond /die im geschrey ist / das sie vnfruchtbar sey / DB Inu pole, Elisabet tvoja Teta, je tudi no.sezha eniga Synu, v'.voji .taro.ti, inu gre sdaj v'.he.ti Me.sčz, od katere .o pravili, de je neporodna. TT Inu pole, Elizabeta tuia teta, ie tudi une .taro.ti pozhela eniga .ynu, Inu ni, kir ie bila imenouana ialoua, ie leta shesti me..iz. ET Atque ecce Elizabeth cognata tua, et ipsa concepit filium in senectute sua: et hic mensis est sextus illi, quae dicebatur sterilis Vu.: atque > et, Elisabeth > Elizabeth, in senectute > in senecta, dicebatur > vocatur37 LB Denn bey Gott ist kein ding vmmüglich. DB Sakaj pčr Bugi nej obena rezh nemogozha. TT Sakai per Bugi nei obena rezh nemogozha ET quia non erit impossibile apud Deum omne verbum LB Maria aber sprach Sihe / Jch bin des HERRN magd / mir geschehe wie du gesagt hast. Vnd der Engel schied von jr. DB Maria pak je djala: Pole, Ie.t .im Dčkla tiga GOSPVDA, meni .e sgodi, kakňr .i ti govuril. Inu ta Angel je prozh .hŕl od nje. TT Maria pag praui, Pole ie.t .em tukai ta dekla tiga Go.pudi, meni .e i..idi po tui be..edi. Inu ta Angel gre od nee. ET Dixit autem Maria: Ecce ancilla Domini, fiat mihi secundum verbum tuum. Ac discessit ab illa angelus. Vu.: ac>et Rim 3,21–31 LB NV aber ist on zuthun des gesetzes / die Gerechtigkeit / die fur Gott gilt / offenbaret vnd bezeuget / durch das Gesetz vnd die Propheten.DB SDaj je pak pres Po.tave, ta Praviza, katera pred Bugom velá, resodivena, inu .prizhana, .kusi Po.tavo inu Preroke. TT Nu .dai ie pak pres te Po.taue Prauiza, kir pred Bugom vela, re.odiuena, katera ie poteriena inu .prizhana .to Po.tauo inu .teimi Preroki.ET Nunc vero absque lege iustitia Dei manifestata est, dum comprobatur testimonio legis et prophetarumVu: nunc autem sine lege iustitia Dei manifestata est testificata a lege et prophetis Vu.: vero > autem, in omnes et > /, eos > /23 Vu.: ac destituuntur > et egent24 LB Vnd werden on verdienst gerecht aus seiner Gnade / durch die Erlösung / so durch Christo Jhesu geschehen ist / DB Inu bodo pres sa.lushenja pravizhni is njegove gnade, .kusi tu odré.hitvu, kateru je .kusi Cri.tu.a Iesu.a .turjenu, TT Ampag oni bodo Prauizhni .turieni, Sabston, is nega Gnade, sku.i tu Odreshituu, kateru ie Vie.u.u Cri.tu.u, ET Iustificantur autem gratis per illius gratiam, per redemptionem, quae est in Christo Iesu, Vu: iustificantur > iustificati, autem > /, illius > ipsius, Vu: te conciliatorem > propitiationem, interveniente > /, in > /, praeteritorum peccatorum > praecedentium delictorum, quae Deus toleravit > insustentatione Dei LB Auff das er zu diesen zeiten darböte die Gerechtigkeit / die fur jm gilt / Auff das er allein Gerecht sey / vng gerecht macheden / der da ist des glaubens an Jhesu. DB de bi on v.ada.hnim zha..u iskasal to pravizo, katera pred nym velá: De je le on .am pravizhen, inu pravizhniga .tury, tiga, kateri je te Vere v'Iesu.a. TT De on to .uio Prauizo per .adanashnim zha.u iska.uie, Vletim, De ie on .am ta Prauizhni, inu leta, kir Prauizhniga .turi, Tiga, kateri ie is te Vere Vie.u.a. ET ad ostendendam iustitiae suam in praesenti tempore: in hoc, ut ipse sit iustus, et iustificans eum qui est ex fide Iesu. Vu: ostendendam > ostensionem, suam > eius, praesenti > hoc, in hoc > /27 LB Wo bleibt nu der Rhum? Er ist aus / Durch welch Gesetz? durch der werck gesetz? Nicht also / Sondern durch des glaubensgesetz. DB Kej tedaj o.tane hvala? Ona ni.htčr nej. Skusi katero Po.tavo? Skusi téh del Po.tavo? Nikar taku, temuzh .kusi te Vere Po.tavo, TT Kei ie tedai ta Huala? Ona ie prozh pahnena. Sku.i katero Po.tauo? sku.i ta Della? Nekar, Temuzh sku.i to Po.tauo te Vere: ET ubi igitur ergo gloriatio? Exclusa est. Per quam legem, Operum? non, imo per legem fidei. Vu: igitur > est ergo, operum > factorum, imo > sed Vu: igitur > enim, fide > per fidem, absque > sine29 LB Oder ist Gott alleine der Jüden Gott? Jst er nicht auch der Heiden Gott? Ja freilich auch der Heiden Gott. DB Ali je li je Bug le teh Iudou Bug? Nejli on tudi tčh Ajdou Bug? Ia gvi.hnu, on je tudi teh Ajdou Bug. TT Ie li Bug le tih .amih Iudou Bug? Nei li tudi Bug tih Aydou? Ia guishnu, on ie tudi tih Aydou Bug, ET An Iudaeorum Deus tantum? annon et gentium: Certe et gentium. Vu: annon > nonne, certe > immo30 LB Sintemal es ist ein einiger Gott / der da gerecht machet die Beschneitung aus dem glauben / vnd die Vorhaut durch den glauben. DB Sakaj onu je le en .am Bug, kateri pravizhno dela to Obrejso is Vere, inu Neobrejso .kusi Vero. * v izdaji TT 1560 je ta vrstica izpuš.ena TT [1581–82: Potehmal ie en .am Bug,]* kateri bode to Obre.o is te Vere Inu to Neobre.o sku.i to Vero prauizhno.turil. ET Quando quidem unus Deus, qui iustificabit circumcisionem ex fide, et praeputium per fidem. Vu: quando > quoniam31 LB Wie? Heben wir denn das Gesetz auff / durch den glauben? Das sey ferne / sondern wir richten das Gesetz auff. DB Koku? Ie li my tedaj Po.tavo .kusi Vero gori vsdignemo? Tu bodi delezh, temuzh my Po.tavo gori .tavimo. TT Aku mi tedai to Po.tauo .ku.i to Vero doli taremo? Nekar, Temuzh mi to Po.tauo terdimo. ET Legem igitur irritam facimus per fidem? Absit, imo legem stabilimus. Vu: igitur irritam facimus > ergo destruimus, imo > sed, stabilimus > statuimus Mt 26,17–25 17 Vu: caeterum > /, primo die > prima autem, ei > /, comedere > ad edendum18 Vu: ille > Iesus19 LB Vnd die Jünger thaten / wie jnen Jhesus befolhen hatte / vnd bereiteten das Osterlamb. DB Inu Iogri .o .turili, kakňr je Iesus nym bil porozhil, inu .o pčrpravili tu Veliku nozhnu Iagne. TT Inu ty Iogri .ture, koker ie Ie.u. bil nim porozhil, inu perprauio tu Velikunozhnu Iagne. ET Et fecerunt discipuli sicut constituit illis Iesus et paraverunt pascha LB .ede on kmy.i . VND am abend satzte er sich zu tisch mit den Zwelffen. DB Inu na Vezher je on .edil k'Misi s'temi dvanaj.temi. TT Inu kadar ta vezher pride, uiemi duanai.ti. ET Vespere autem facto, discumbebat cum duodecim, LB Vnd da sie assen / sprach er / Warlich ich sage euch / Einer vnter euch wird mich verrhaten. DB Inu kadar .o ony jédli, je on djal: Ri.nizhnu je.t vam povém, eden mej vami bo mene ferratal. TT Inu kadar oni iedo, praui on. Ri.nizhnu ie.t vom poueim, de is vmei vas eden, bode mene fratal. ET et edentibus illis, dixit: Amen dico vobis quod unus vestrum me proditurus est. Vu: quod > quia, proditurus > traditurus22 LB Inu oni .ylnu shalo.tni po.tano, tar .azhno v.ak .a . Vnd sie wurden seer betrübt / vnd huben an / ein jglicher vnter jnen / vnd sagten zu jm / HErr / bin ichs? DB Inu .o bily .ilnu shalo.tni, inu .o sazheli, en v.akoteri mej nymi, inu .o djali k'njemu: GOSPVD, Simli je.t? TT e knemu , gouoritiGo.pud .em li ie.t? ET Et maesti redditi vehementer, coeperunt singuli dicere: Num ego sum Domine? Vu: maesti redditi vehementer > contristati valde, num > numquid23 LB Er antwortet / vnd sprach / Der mit der hand mit mir in die Schüssel tauchet / der wird mich verrhaten. DB On je odguvoril, inu je djal: Kateri s'roko v'Skledi s'mano omaka, ta bo mene ferratal. TT On pag odgouori inu praui, kateri ie to roko .meno omozh il vti skledi, ta bode mene fratal. ET At ipse respondens, ait: Qui induxis mecum manum in catino, hic me proditurus est. Vu: induxis > intinguit, catino > parapside, proditurus est tradet 24 Vu: proditur > traditur25 LB Da antwortet Judas / der jn verrhiet / vnd sprach / Bin ichs Rabbi? Er sprach zu jm / Du sagests. DB Natu je Iudas odguvoril, kateri je njega ferratal, inu je djal: Simli je.t Rabbi? On je djal k'njemu: Ti je govori.h. TT Natu odgouori Iudas, kir ie nega fratal, inu praui, Semli ie.t Moi.ter? On rezhe knemu, Ti .i gouuril. ET Respondens autem Iudas, qui tradidit eum, dixit: Num ego sum rabbi? Ait illi: Tu dixisti. Vu: num > numquid 1 Mz 11,1–9 LB ES hatte aber alle Welt einerley zungen vnd sprache. DB IE bil pak po v.em Svejtu le en Iesik, inu le ena be..eda. Vu: erat autem terra labii unius et sermonum eorundem Septuaginta: ...... . .. .. . . . .. . . . . . . . . . ... . . LB Inu pčrgudilu . Da sie nu zogen gen Morgen / funden sie ein eben Land / im lande Sinear / vnd woneten daselbs. DB e je, * kadar .o ony .hli pruti Sonzhnimu is'hodu, de .o na.hli enu raunu Púle v'Desheli Sinear, inu .o tamkaj prebivali, Vu: cumque proficiscerentur de oriente invenerunt campum in terra Sennaar et habitaverunt in eo Septuaginta:............. .. LB Vnd sprachen vnternander / Wolauff / lasst vns Ziegel streichen vnd brennen / Vnd namen ziegel zu stein / vnd thon zu kalck / DB inu je edŕn h'drugimu djal: Nu, .turimo Zégle, inu je shgimo: Inu ony .o vseli Zégle sa Kamčn, inu Yll sa Apnu, Vu: dixitque alter ad proximum suum venite faciamus lateres et coquamus eos igni habueruntque lateres pro saxis et bitumen pro cemento LB vnd sprachen / Wolauff / Lasst vns eine Stad vnd Thurn bawen / des spitze bis an den Himel reiche / das wir vns einen namen machen/ Denn wir werden vieleicht zerstrewet in alle Lender. DB inu .o djali: Nu, .turimo .i enu Mé.tu, inu Turn, kateriga včrh bo notčr do Neba do.egčl, de .i my enu ime .turimo. Sakaj my bomo lahkej reskropleni po v.ém Svejti. Vu: et dixerunt venite faciamus nobis civitatem et turrem cuius culmen pertingat ad caelum et celebremus nomen nostrumantequam dividamur in universas terras LB DA fur der HERR ernider / das er sehe die Stad vnd Thurn / die die Menschenkinder baweten. DB Tedaj je GOSPVD doli .hŕl, de bi vidil tu Mé.tu, inu Turn, kateri .o Zhlové.ki otroci sydali. Vu: descendit autem Dominus ut videret civitatem et turrem quam aedificabant filii Adam LB Vnd der HERR sprach / Sihe / Es ist einerley Volck vnd einerley Sprach vnter jnen allen / vnd haben das angefangen zu thun /sie werden nicht ablassen von allem das sie furgenomen haben zu thun. DB Inu GOSPVD je djal: Pole, onu je le en Folk, inu le en Iesik, mej nymi v.émi, inu .o letu sazheli delati,inu ony nebodo nehali od v.iga tiga, kar .o .i naprej vseli delati. Vu: et dixit ecce unus est populus et unum labium omnibus coeperuntque hoc facerenec desistent a cogitationibus suis donec eas opere conpleant LB Wolauff / lasst vns ernider faren / vnd jre Sprache da selbs verwirren / das keiner des andern sprache verneme. DB Nu, pojdimo doli, inu nym támkaj nyh be..édo smé.hajmo, de edán drusiga jesika nebo resumel. Vu: venite igitur descendamus et confundamus ibi linguam eorum ut non audiat unusquisque vocem proximi sui LB Also zerstrewet sie der HERR von dannen in alle Lender / das sie musten auffhören die Stad zu bawen / DB Taku je GOSPVD nje od unod reskrupil po v.em Svejti, de .o morali nehati od sydanja tiga Mé.ta. Vu: atque ita divisit eos Dominus ex illo loco in universas terras et cessaverunt aedificare civitatem 9 DB 1578: po v* .im Sueiti Mt 21,1–9 1 Vu: Bet-phage > Bethfage, oliuarum > Oliveti Vu: Vu: Dominus > quia Dominus, emittet > dimittet LB Das geschach aber alles / Auff das erfüllet würde / das gesagt ist durch den Propheten / der da spricht / DB Letu je pak v.e .turjenu, de bi .e dopolnilu, kar je govorjenu .kusi Preroka, kir pravi: TT Letu ie pag v.e .turienu, de .e dopelni kar ie gouorenu sku.i tiga Preroka, kir praui, ET Hoc autem totum factum est, ut adimpleretur quod dictum est per prophetam, dicentem KPo Le to pak v.e .e ie sgodilu, da bi .e dopolnilu, kar ie rezhenu bilu .kusi Proroka, kijr pravi: JPo Leto pak v.e .e ie .godilu, da bi .e dopolnilu, kar ie rezhenu bilu sku.i Proroka, kir praui, GB ...t.d......e...ap......t......d.. t..p..f.t.. .....t.., Vu: totum > /, adimpleretur > impleretur5 Vu: sedens > et sedens LB . DJe Jünger giengen hin / vnd theten wie jnen Jhesus befolhen hatte / DB Natu .ta ta Iogra .hla tjakaj, inu .ta .turila, kakňr je nyma Iesus sapovedal, TT Ty Iogri* gredo kiakai, inu .ture koker ie nim Ie.us .apouedal, ET Euntes autem discipuli fecerunt sicut praeceperat illis Iesus. *TT 1557 ima dvojino KPo INV Mlai.ha .ta .hla inu .turila, kakor ie nijma IESVS porozhil. JPo Inu ta Mlaisha .ta shla inu ta .turila, kakor ie nyma Ie.us porozhil GB p..e....te.d...µa..ta..a.p...sa.te..a...s...ta.e.a.t......s... Vu: praeceperat > praecepit7 LB vnd brachten die Eselin vnd das Füllen / Vnd legten jre Kleider drauff / vnd satzten jn drauff. DB inu .ta pčrpelala to O.lizo inu Shčrbe, inu .o polushili .voj Gvant na nyu, inu .o njega gori po..adili. TT Inu perpelaio* to Oslizo inu Sherbe, inu poloshe na nee nih guant, inu nega gori po..ade. ET Et adduxerunt asinam et pullum et imposuerunt super eos vestimenta sua, et eum super illa collocaverunt. *TT 1557 ima dvojino KPo Inu perpeliala .ta O.lico inu to shribe. Inu .o verhu nijh .uknie .voie pogernili, inu niega na nijh po.adili. JPo Inu .ta perpeliala Oslizo inu to shribe. Inu .o verhu nyh .uknie .uoie pogernili inu .o niega na nyh po.adili. GB ..a...t.......a.t..p....,.a..p....a..p'a.t..t. .µ.t.a,.a..pe....se..p...a.t... Vu: eos > eis, super illa collocaverunt > desuper sedere fecerunt8 Vu: vero > autem Vu: porro > autem, Hosanna > Osanna, venit > venturus est Mr 16,1–8 Vu: praeterisset > transisset, venirent et > venientes2 LB Vnd sie kamen zum Grabe an einem Sabbather seer früe / da die Sonne auffgieng. DB Inu oné .o pri.hle h'timu Grobu v'jutru cillu sguda, ob eni Sobboti, kadar je Sonce gori .hlu. JPo Inu .o vperui Sobotny dan cello sgoda, kadar ie Solnce gori shlo, prishle ktemu Grobu. TT Inu one pride htimu Grobu viutro sgudo tiga peruiga dne tih Sobot, kadar ie ushe to .once bilu u.eshlu. ET Et summo diluculo diei primi sabbatorum veniunt ad monumentum, exorto iam sole, Vu: summo diluculo diei primi > valde mane una, exorto > orto iam3 LB Vnd sie sprachen vnternander / Wer waltzet vns den stein von des Grabs thür? DB Inu one .o mej .abo djale: Gdu nam odvaly ta kamčn, od dauri tiga Groba? JPo Inu .o mei .abo gouorile: Gdo nam oduali ta kaman od vrat Groba? TT Inu one .o diale vmei .ebo, Du nom oduali ta kamen od daur tiga groba? ET dicebantque inter sese: Quis revolvet nobis lapidem ab ostio monumenti? Vu: inter sese > ad invicem, Vu: cum respexissent > respicientes, esse > /, / > quippe5 Vu: ingressae > introeuntes, monumentum > monumento, adulescentem > iuvenem, amictum > coopertum, expaverunt > obstipuerunt6 Vu: At ille > qui, eis > illis, ne expavescatis > nolite expavescere, qui fuit crucifixus > crucifixum, illum > eum LB Gehet aber hin / vnd sagts seinen Jüngern / vnd Petro / Das er fur euch hingehen wird in Galilea /Da werdet jr jn sehen / wie er euch gesagt hat. DB Pojdite pak tjakaj, inu povejte letu njegovim Iogrom inu Petru, de on pred vami pojde tjakaj v'Galileo, ondi bodete vy njega vidile, kakňr je on vam pravil. JPo Alli poidite inu poueite, niegouim Iogrom, inu Petru, da on gre pred vami Vgalileio, tam niega bote videli, kakor ie on vam rekal. TT Anpag puidite kiakai, inu poueite nega Iogrom, inu Petru, de on puide pred vami vto Galileo, vndukai bote vi nega vidili, koker ie on uom bil pouedal. ET Sed abite et dicite discipulis eius, et Petro, quod ille praecedit vos in Galilaeam,illic eum videbitis, sicut dixit vobis Vu: abite > ite, quod > quia, ille > /, illic > ibi8 LB Vnd sie giengen schnelle eraus / vnd flohen von dem Grabe / Denn es war sie zittern vnd entsetzen ankomen / Vndsagten niemand nichts / Denn sie furchten sich. DB Inu one .o hitru vunkaj .hle, inu .o béshale od tiga Groba: Sakaj trepetanje inu .trah je nje bil obletil, inu né.o nikomŕr ni.htčr povédale: Sakaj one .o .e bale. JPo / TT Inu one hitru gredo vunkai, inu be.she od tiga Groba, .akai nee ie ne bil gro..a inu .trah obletil, inu ne .o nikomer kai pouedale, .akai one .o .e bale. ET Et abeuntes cito fugerunt a monumento. Habebant enim eas tremor et stupor, neque cuiquam quicquam dixerunt, timebant enim. Vu: Et abeuntes cito > at illae exeuntes, a > de, Habebant > invaserat, stupor > pavor, neque cuiquam > et nemini 1 Kor 2,1–5 Vu: venirem > venissem, non veniebam > veni non, cum eminentia > per sublimitatem, Dei > Christi2 LB . Denn ich hielt mich nicht dafur / das ich etwas wüste vnter euch / On allein Jhesum Christum / den gecreutzigeten. DB Sakaj ie.t .e né.im sa tiga dčrshal, de bi kaj vejdil mej vami, kakňr le Iesu.a Cri.tu.a, tiga krishaniga. TT Sakai ie.t ne .em shazal a veliku kai drugiga vmeiti vmei vami, Samuzh Ie.u.a Cri.tu.a, inu tiga i.tiga Cryshaniga. ET Non enim me iudicavi quicquam scire inter vos, nisi Iesum Christum, et hunc crucifixum. Vu: quicquam > aliquid3 LB Vnd ich war bey euch / mit schwacheit / vnd mit furcht / vnd mit grossem zittern / DB Inu je.t .im bil pčr vas s'.labo.tjo, inu s'.trahom, inu s'velikim trepetanjem, TT Inu ie.t .em bil vti shibkoti .trahom inu .uelikim trepetanem per vas. ET Et ego per infirmitatem, et cum timore ac in tremore multo apud vos versatus sum: Vu: per infirmitatem > in infirmitate, cum > /, ac in > et, versatus sum > fui Vu: persuasoriis humanae > persuasibilibus, potentiae > virtutis5 LB Auff das ewer glaube bestehe / nicht auff Menschen weisheit / sondern auff Gottes krafft. DB de va.ha Vera ob.toji, nikar na Zhlovezhki modru.ti, temuzh na Boshji mozhy. TT De ta vasha Vera ne bo (gruntana) na tei zhloueski modru.ti, temuzh na Boshij mozhi. ET ut fides vestra non sit in sapientia hominum, sed in potentia Dei. Vu: in potentia > virtute 2 Tes 2,1–4 LB ABer der Zukunfft halben vnsers HErrn Jhesu Christi / vnd vnser Versamlung zu jm / bitten wir euch / lieben Brüder / DB AMpak sa volo prihoda na.higa GOSPVDA Iesu.a Cri.tu.a, inu na.higa vkup sbranja k'njemu, pro.simo my vas, lubi Bratje, TT Natu vas, lubi .simo, sku.i ta prihod nashiga Go.pudi Ie.u.a Cri.tu.a, inu sku.i tu nashe vkupesbrane vnim, Bratie, pro ET Rogamus autem vos fratres per adventum domini nostri Iesu Christi, et nostri aggregationem in illum, Vu: nostri aggregationem > nostrae congregationis, illum > ipsum Vu: ne > ut non, dimoveamini > moveamini, a mente > sensu, turbemini > terreamini, tamquam a nobis profectam > per nos, Christi > Domini3 Vu: decipiat > seducat, non adveniet dominus > /, prius > primum, ille scelerosus > peccati4 Vu: est adversarius et effertur adversus omnem, qui > adversatur et extollitur supra omne quod, numen: adeo > colitur ita, seipsum esse > se quiasit Ps 1 Vu: pestilentiae > derisorum2 LB Sondern hat lust zum Gesetz des HERRN / Vnd redet von seinem Gesetz tag vnd nacht. DB Temuzh ima shejle h'GOSPODNI Po.tavi: Inu govory od njegove Po.tave dan inu nuzh. *v komentarju MPs najdemo opombo k voluntas in tudi k rabi prezenta namesto futura (meditat) TPs Temuzh nega ve..elie inu vola ie vti Po.taui tiga Go.pudi, Inu od nega Po.taue nuzh inu dan gouori. MPs Sed in lege Domini voluntas* eius, et in lege eius meditat die ac nocte. Vu sed in lege Domini voluntas eius et in lege eius meditabitur die ac nocte WPs Sonder .eine lu.t i.t zum ge.aß des Herrn, und in .einem ge.aß trachtet er tag und nacht. LB Der ist wie ein Bawm gepflantzet an den Wasserbechen / Der seine Frucht bringet zu seiner zeit /Vnd seine Bletter verwelcken nicht / Vnd was er macht / das geret wol. DB Ta je kakňr enu drivu, kateru je sa..ajenu pčr vodenih potozhizhih: Kateru .voj .ad daje v'.voim zha..u: Inu njegovu ly.tje neuvene: Inu kar on deje, tu dobru rata. TPs Inu on ie koker enu driuu, kir ie .a.aienu per tih Vodenih potozhizhih, Kateru da .ui Sad per nega zha..u. Inu nega ly.tie ne vuene, Inu kar on dei, tu dobru rata. MPs Et est velut lignum plantatum super rivos aquarum, quod fructum suum dat in tempore suo:et folium eius non defluit, et quicquid facit, prosperatur. Vu et erit tamquam lignum transplantatum iuxta rivulos aquarum quod fructum suum dabit in tempore suoet folium eius non defluet et omne quod fecerit prosperabitur WPs Der i.t wie ein baum, der an den wa ..erflü..en gepflanzet, frucht bringet zu .einer zeit, und .eine blätter fallen nicht ab, und alles, was er thut, das gerathet wohl. Vu LXX: transplantatum > quod plantatum, iuxta rivulos > secus decursus, quod fecerit prosperabitur > quaecumque faciet prosperabuntur LB ABer so sind die Gottlosen nicht / Sondern wie Sprew / die der wind verstrewet. DB Pregré.hniki pak né.o taku: Temuzh kakňr Pléve, katere vejter resne..e. *pleue ima verjetno po nemškem .preu, obenem pa ima to tudi Musculus v razlagi TPs Ty Neuerniki pag nekar taku, temuzh koker te pleue, Katere ta Veter re.mezhe. MPs Non sic impii, sed velut pulvis ,* quem projicit ventus. Vu non sic impii sed tamquam pulvis quem proicit ventus WPs um die gottloAber .en .tehet es nicht .o, .onder .ie .ind wie die .preuer, die der wind zer.treuet. al Vu: / > non sic, / > a facie terrae LB Darum werden die gottlo.en nicht be. Darumb bleiben die Gottlosen nicht im Gerichte / Noch die Sünder in der gemeine der Gerechten. DB Satu pregré.hniki v'.odbi neob.toje: Ni Gre.hniki v'Gmajni téh Pravizhnih. TPs Obtu ty Neuerniki vti Praudi ne ob.toye, Inu ty Greshniki vti Gmaini tih prauizhnih. MPs Ideo non stabunt impii in iudicio, et peccatores in congregatione iustorum. Vu propterea non resurgent impii in iudicio neque peccatores in congregatione iustorum WPs tehen im gericht, noch die .ünder in der gemeind der gerechten. Vu: propterea > ideo, congregatione > consilio LB Denn der HERR kennet den weg der Gerechten / Aber der Gottlosen weg vergehet. DB Sakaj GOSPVD sna téh Pravizhnih pot: Ampak téh pregré.hnih pot pogine. TPs Sakai ta Go.pud .na ta pot tih prauizhnih, Ampak ta pot tih Neuernikou pogine. MPs Quoniam novit Dominus viam iustorum, et via impiorum peribit. Vu quoniam novit Dominus viam iustorum et iter impiorum peribit WPs Dann der Herr kennet den weg der gerechten: aber der gottlo.en weg vergehet. Ps 2,1–5 LB WArumb toben die Heiden / Vnd die Leute reden so vergeblich. DB HZhemu .e Ajdje slobé: Inu Ludje govoré taku savman? TPs SAkai .e ty Aydie slobe, Inu ty Ludie taku .ab.ton mislyo inu gouore? MPs Quare fremunt gentes et populi meditantur inania? Vu quare turbabuntur gentes et tribus meditabuntur inania WPs Warum toben die völker, und nehmen ihnen die leuthe .o vergebliche dinge für: LB . Die Könige im Lande lehnen sich auff / vnd die Herrn ratschlagen mit einander / Wider den HERRN vnd seinen Gesalbeten. DB Krajli na Semli vkup .topajo, inu Viudi .e vkup .vejtujo, supŕr GOSPVDA, inu supŕr njegoviga Cri.tu.a. TPs Ty Krali .e v.diguio gori, inu ty Vyudi .e .uetuio vmei.ebo, Subper tiga Go.pudi inu .ubper nega .tu.a. Cri MPs Erigunt se reges, et principes consultant simul, adversus Dominum, et adversus unctum eius. Vu consurgent reges terrae et principes tractabunt pariter adversum Dominum et adversum christum eius WPs Die könige der welt tehen auf . zuammen , und die für.ten rath.chlagen mit einander wider den Herrn und .einen ge.albeten. Vu LXX: unctum eius > christum eius diapsalma LB Lasset vns zureissen jre Bande / Vnd von vns werffen jre Seile. DB Re.tčrgajmo nyh svese: Inu včrsimo od .ebe nyh včrvy. TPs Re.tergaimo nih .ue.e, inu ver.ymo od nas nih Veruy. MPs Dirumpamus vincula eorum, et projiciamus a nobis funes eorum. Vu disrumpamus vincula eorum et proiciamus a nobis laqueos eorum WPs La..et uns ihre bande zerrei..en, und ihre .tricke von uns werffen. LB Aber der im Himel wonet lachet jr / Vnd der HERR spottet jr. DB Ali ta, kir v'Nebe.sih prebiva, .e nym .meje: Inu GOSPVD .e nym .hpota. TPs Ampag ta kir Vnebe.sih prebyua, .e nim .meye, Inu ta Go.pud .e nim shpota. MPs Qui habitat in coelis, ridebit, et Dominus subsannabit eos. Vu habitator caeli ridebit Dominus subsannabit eos WPs Aber der im himmel wohnet, lachet ihrer; der und der Herr wird . ie ver.potten. LB Er wird einest mit jnen reden in seinem zorn / Vnd mit seinem grim wird er sie schrecken. DB On bo enkrat v'.voim .erdi shnymi govuril: Inu v'.voji slobno.ti bo on nje pre.tra.hil. TPs On bode en krat v.erdi shnimi gouuril, Inu vtim nega slobenu bode nee pre.trashil. MPs Tunc loquetur ad eos in ira sua, et in furore suo perturbabit eos. Vu tunc loquetur ad eos in ira sua et in furore suo conturbabit eos WPs Dann wird er in .einem zorn mit ihnen reden, und in .einem grimm wird er .ie er.chrecken. Ps 30 LB Ein P. Ein Psalm zu singen / von der Einweihung des hauses Dauids. DB En P.alm h'pejtju, od shegnanja Davidove hi.he. TPs En p.alm inu Pei.en od tiga shegnane te Dauidoue hishe. MPs Psalmus cantici dedicationis domus Davidis. Vu psalmus cantici pro dedicatione domus David WPs alm und .ang ge Davids , für die winweyhung des hau.es. LB JCh preise dich HERR / Denn du hast mich erhöhet / Vnd lessest meine Feinde sich nicht vber mich frewen. DB IE.t tebe vi..oku zha.tim, GOSPVD, Sakaj ti .i mene povi.hal: Inu nedopu.ti.h, de bi .e moji Sovrashniki nad mano ve..elili. TPs Go.pud ie.t hozho tebe vi..oku zhe.tyti, .akai ti .i mene pouishal, Inu ne .i dopu.til tim muim .ouura.nikom zhes me .e ve..elyti. MPs Exaltabo te Domine, quoniam exaltasti me, nec gaudere fecisti inimicos meos adversum me. Vu exaltabo te Domine quoniam salvasti me et non delectasti inimicos meos super me WPs Dich, o Herr, will ich hoch loben: dann du ha.t mich erhöhet, , und ha.t nicht zugela..en daß .ich meine feinde über mich freuen. LB HERR mein Gott / da ich schrey zu dir / Machtestu mich gesund. DB GOSPVD moj Bug, je.t .im h'tebi vpyl, Inu ti .i mene osdravil. TPs Go.pud mui Bug, ie.t .em htebi klyzal, Inu ti .i mene o.drauil. MPs Domine Deus meus clamavi ad te, et sanasti me. Vu Domine Deus meus clamavi ad te et sanasti me WPs O Herr, mein Gott, zu dir habe ich ge.chryen, und du ha.t mich ge.und gemachet. LB O Heer, du ha.t meine . HERR du hast meine Seele aus der Helle gefüret / Du hast mich lebend behalten / da die in die Helle furen. DB GOSPVD, ti .i mojo Du.ho is Pakla ispelal: Ti .i mene oshivčl, ker .o drugi v'Plakal doli .hli. Musculus razlaga besedo fovea kot »lacus profunda« TPs Go.pud ti .i muio dusho is tiga pekla i.pelal, Ti .i mene per shiuotu obdershal, pred teimi kir v pekal gredo. MPs Domine exaltasti e fovea * animam meam, vivificasti me, ab illis qui descendunt in sepulchrum. Vu Domine eduxisti de inferno animam meam vivificasti me ne descenderem in lacum WPs eele aus dem Grabe wieder gebracht: du ha.t mir mein leben gefri.tet vor denen, die zum grabe fahren. LB JR Heiligen lobsinget dem HERRN / Dancket vnd preiset seine Heiligkeit. DB Vy Svetniki, pujte GOSPVDV: Sahvalite inu zha.tite njegovo .vetu.t. TPs Puite hualeshnu timu Go.pudi, vi kir .te nega dobrute vshiuali, zhe.tyte inu hualyte ta Spomin nega Suetu.ti. MPs Psallite Domino, quibus ab illo benefactum est, celebrate memoriam sanctitatis eius. Vu cantate Domino sancti eius et confitemini memoriae sanctitatis eius WPs Lob.inget dem Herrn, ihr, die ihr .einer güte geno..en habet, prei.et die gedächtnuß .einer heiligkeit. LB JCh aber sprach / da mirs wolgieng / Jch werde nimer mehr darnider ligen. DB Ie.t pak .im djal, kadar je meni dobru .hlu: Ie.t nebom nikuli vezh doli včrshen. TPs Ie.t .em pag tedai, kadar .e ie meni dobru godillu, dial, Ie.t vekoma ne bom pre.taulen. MPs Ego vero cum prospere haberem, dicebam, Non movebor in seculum. Vu ego autem dixi in abundantia mea non commovebor in sempiternum WPs Ich habe etwann, als es mir wohl gienge, ge.prochen: ich wird nimmermehr entwegt werden. LB JCh wil HERR ruffen zu dir / Dem HERRN wil ich flehen. DB GOSPVD, je.t hozhem h'tebi klizati: Inu GOSPVDA hozhem je.t moliti. TPs Ie.t .em htebi Go.pud vpil, Inu ie.t .em kmoimu Go.pudi molil. MPs Ad te Domine clamabam et ad Dominum meum precabar. Vu ad Dominum clamabo et Dominum deprecabor WPs Ich .chrye, o Herr, zu dir, und ich bettete zum Herrn . LB Was ist nütze an meinem Blut / wenn ich tod bin? Wird dir auch der Staub dancken / vnd deine Trewe verkündigen? DB Kakou prid je v'moji krij, kadar je.t vmčrjem? Bode li prah tebe sahvalil, inu tvojo svej.zhino osnanjoval? TPs Kakou prid ie vti mui kry? kadar ie.t vta grob grem? Bode li tebe ta prah hualil, oli to tuio .uei.zhino o.nanoual. MPs Quae utilitas in sanguine meo, si descendero in foveam, num celebrabit te pulvis? num annuciabit veritatem tuam? Vu quae est utilitas in sanguine meo cum descendero in corruptionem numquid confitebitur tibi pulvis aut adnuntiabit veritatem tuam WPs Was i.t für nutz in meinem blut, wann ich zum grabe fahre? wird dich auch der .taub loben, oder wird er deine treu auskündigen. LB Go. HERR höre vnd sey mir gnedig / HERR sey mein Helffer. DB O GOSPVD, po.lu.haj, inu bodi meni milo.tiu: O GOSPVD, bodi moj Pomozhnik. TPs pud vslyshi ti mene .ziu, Go.pud bodi ti mui Pomozhnik.inu bodi meni milo MPs Audi Domine et miserere mei, Domine sis mihi adiutor. Vu audi Domine et miserere mei Domine esto adiutor WPs Herr, erhöre, und .ey mir gnädig: Herr, .ey mein helfer. LB DV hast mir meine Klage verwandelt in einen Reigen / Du hast meinen Sack ausgezogen / vnd mich mit Freuden gegürtet. DB Ti .i meni moje klagovanje v'enu rajanje premejnil: Ti .i moj Shakel .lejkčl, inu mene .ve..eljem opa..al. TPs Ti .i tu muie klagouane na en Ray obernil, ti .i ta mui shakel islekel is mene, Inu .i mene .teim ve..eliem opa..al. MPs Convertisti in tripudium luctum meum, resolvisti saccum meum, circumdedisti me laetitia. Vu convertisti planctum meum in chorum mihi solvisti saccum meum et accinxisti me laetitia WPs Du ha.t meine klage verkehret in einen reigen: du ha.t mir meinen .ack ausgezogen, und mich mit freuden umgürtet. LB Auff das dir lobsinge meine Ehre vnd nicht stille werde / HERR mein Gott / Jch wil dir dancken in ewigkeit. DB De tebi hvalo poje moja zha.t, inu tiha nepo.tane: GOSPVD moj Bug, tebe hozhem je.t sahvaliti vekoma. TPs Satu mora tebi ta muia zha.t hualo peiti, inu nekar melzhati. Go.pud Bug mui ie.t hozho tebe zhe.tyti inu hualyti vekoma. MPs Propterea psallet tibi gloria mea, et non silebit: Domine Deus meus in seculum celebrabo te. Vu ut laudet te gloria et non taceat Domine Deus meus in sempiternum confitebor tibi WPs Darum .oll meine ehre lob.ingen und nicht .till .chweigen: Herr mein Gott, ich will dich prei.en in die ewigkeit. Ps 147 LB LObet den HERRN / Denn vnsern Gott loben / das ist ein köstlich ding / Solch lob ist lieblich vnd schön. DB HValite GOSPVDA: Sakaj dobru je na.higa Boga hvaliti: takova hvala je lubesniva inu lepa. TPs Hvalyte tiga Go.pudi, .akai hualo peiti nashimu Bogu, ie ena dobra rezh, Sakai ta huala slishi timu peria.nivimu. MPs Laudate Dominum, quoniam bonum est psallere Deo nostro, quoniam iucundum decet laus. Vu laudate Dominum quoniam bonum est canticum Dei nostri quoniam decorum est pulchra laudatio WPs Lobet den Herrn, dann es i.t ein gutes ding un.erem Gott lob.ingen; denn es i.t ein liebliches ding um .tändige lob. das an LB Der HERR bawet Jerusalem / Vnd bringet zusamen die Veriagten in Jsrael. DB GOSPVD syda Ierusalem, inu vkup .praula te pregnane v'Israeli. TPs Ta Go.pud .yda ta Ieru.alem, on bode te pregnane tiga Israela spet vkupe sbyral. MPs Aedificans Hierusalem Dominus, exules Israelis congregabit. Vu aedificabit Hierusalem Dominus eiectos Israhel congregabit WPs Der Herr bauet Jeru.alem: er wird die verjagten I.raels zu.ammen bringen. LB Vnser Herr ist gros vnd von grosser Krafft / Vnd ist vnbegreifflich / wie er regieret. DB Na.h GOSPVD je velik, inu velike mozhy, inu njegove modru.ti nej zhi.la. TPs Nash Go.pud ie velik, inu veliku premore, Nega .a.topnost .e ne more preshteti. MPs Magnus Dominus noster, et magnus virtute: intelligentiae eius non est numerus. Vu magnus Dominus noster et multus fortitudine prudentiae eius non est numerus WPs Un.er Herr i.t groß, und von gro..em vermogen: .eines ver.tands i.t keine zahl. LB . Der HERR richtet auff die Elenden / Vnd stösset die Gottlosen zu boden. DB GOSPVD gori povsdiguje te reune, Inu Nevernike doli na tla pahá. *mansuetus (sanftmütig) ima Musculus v razlagi TPs Ta Go.pud v.diguie gori te reune, Inu te Neuernike pahuje noter do tih tal. MPs Attollit adflictos* Dominus, prosternit impios usque ad terram. Vu suscipiens mansuetos Dominus humilians impios usque ad terram WPs Der Herr richtet die anftmüthigen auf: er .to..et die gottlo.en zu boden. LB SJnget vmb einander dem HERRN mit dancke / Vnd lobet vnsern Gott mit Harffen. DB Pujte enu sa drugim s'hvalo GOSPVDV, inu hvalite na.higa Boga s'Arfami. TPs Puite timu Go.pudi eno .a drugim .to hualo, Puite to hualo nashimu Bogu .to Arffo. MPs Cantate Domino in confessione, psallite Deo nostro in cithara. Vu canite Domino in confessione canite Deo nostro in cithara WPs Singet dem Herrn eines um das andere mit dank.agung: lob.inget un.erm Gott mit der harfen. LB DER den Himel mit wolcken verdeckt / Vnd gibt regen auff Erden / Der gras auff Bergen wachsen lesst. DB Kateri Nebu s'Oblaki pokriva, inu daje desh na Semli: Kateri pu.ty travo na Gorrah ra.ty. TPs Kateri tu Nebu pokrye .teimi Oblaki, on daie tei Semli ta desh, On vunkai i.pela to trauo na gorrah. MPs Qui obducit coelum nubibus, parat terrae pluviam, producit in montibus herbam. Vu qui operit caelos nubibus et praebet terrae pluviam et oriri facit in montibus germen WPs Der den himmel mit wolken verdeckET er giebet der erden den regen, und bringet das gras herfür auf den bergen. LB Der dem Vieh sein Futter gibt / Den jungen Raben die jn anruffen. DB Kateri daje Shivini nje Kčrmo: tém mladim vranom, kateri na njega klizeo. TPs Kateri daie tei shyuini nih karmo, Tim mladim vranum kir na nega klyzheio. MPs Qui dat iumentis cibum ipsorum, pullis corvorum invocantibus. Vu qui dat iumentis panem suum filiis corvi clamantibus WPs Der dem vieh .ein futter giebt, den jungen raben, die ihn anrufen. LB Er hat nicht lust an der stercke des Rosses / Noch gfallen an jemandes Beinen. DB On néma dopadenja na Kon.ki mozhy, inu néma lu.hta na Mo.hkih golenih. TPs On nema lushta na tei mozhy tiga Koina, Ne dopadena na tih moshkih gollenih. MPs Non delectatur in fortitudine equi, neque placent ipsi crura viri. Vu non est in fortitudine equi voluntas eius neque in tibiis viri placetur ei WPs Er hat keinen lu.t an der .tärke des ro..es, noch ein gefallen an jemandes gebeinen. LB Der HERR hat gefallen an denen die jn fürchten / Die auff seine Güte hoffen. DB GOSPVD ima dopadenje na téh, kateri .e njega boje: Kateri na njegovo dobruto vupajo. TPs Ta Go.pud ima enu dobru dopadene na tih kir .e nega boye, Inu kateri na nega Dobruto vupaio. MPs Placent Domino timentes ipsum, qui spem collocant in benignitate eius. Vu placetur Domino in his qui timent eum et expectant misericordiam eius WPs Der Herr hat ein gefallen an denen, die ihn förchten, die auf .eine güte hoffen. LB PReise Jerusalem den HERRN / Lobe Zion deinen Gott. DB ZHa.ti Ierusalem GOSPVDA: Hvali Zion tvoja Boga. TPs Hvali ti Ieru.alem tiga Go.pudi, Ti Sion huali tuiga Boga. MPs Lauda Hierusalem Dominum, lauda Deum tuum Sion. Vu lauda Hierusalem Dominum cane Deum tuum Sion WPs Prei.e Jeru.alem den Herrn, lobe, o Zion, deinen Gott. LB Denn er macht feste die Rigel deiner Thor / Vnd segenet deine Kinder drinnen. DB Sakaj on tvoih vrat rigle tčrdi, inu shegnuje otroke v'.redi tebe. TPs Sakai on te rigle tuih Vrat terdi, On tuie Otroke v.reidi tebe shegnuie. MPs Quoniam corroborat vectes portarum tuarum, benedicit filiis tuis in medio tui. Vu quia confortavit vectes portarum tuarum benedixit filiis tuis in medio tui WPs Denn er befe.tnet die rigel deiner thoren: er .egnet deine Kinder mitten in dir. LB Er schaffet deinen grentzen Friede / Vnd settiget dich mit dem besten Weitzen. DB On daje tvoim pokrainam myr, inu .iti tebe s'to nar bul.ho P.henizo. TPs On vkashe de tuy kray imaio myr, Inu on tebe na.yti .to ner bulsho pshenizo. MPs Qui ponit fines tuos pacem, adipe frumenti satiat te. Vu qui posuit terminum tuum pacem adipe frumenti saturavit te WPs Er schaffet deinen gränzen frieden: und .ättiget dich mit dem be.ten wäitzen. LB Er sendet seine Rede auff Erden / Sein Wort leufft schnell. DB On po.hila .vojo Be..edo na Semlo: njegova be..eda hitru tezhe. TPs On poshle .uio Be..edo na to Semlo, Nega be..eda tezhe hytru. MPs Qui emittit eloquium suum terrae, admodum currit verbum eius. Vu qui emittit eloquium suum terrae velociter curret verbum eius WPs Er .endet .eine rede aus auf erden, .ein wort lauft .chnell. LB Er gibt Schnee / wie wolle / Er strewet Reiffen / wie asschen. DB On daje .nég, kakňr volno: On re.tre..a Slano, kakňr pepčl. TPs On daie ta shneg, koker to volno, On to slano re.yple koker ta pepel. MPs Qui dat nivem quasi lanam, pruinam velut cinerem spargit. Vu qui dat nivem quasi lanam pruinas quasi cinerem spargit WPs Er giebt den .chnee wie wollen: er .treut den reiffen wie a.chen. LB Er wirfft seine Schlossen / wie bissen / Wer kan bleiben fur seinem frost? DB On mézhe Led, kakňr ko..uve: Gdu hozhe o.tati pred njegovim mrasom? TPs On mezhe ta leed koker te ko..uue. Pred nega mra.om du more o.tati? MPs Projicit glaciem suam quasi buccellas, ante frigus eius quis consistat? Vu proicit glaciem suam quasi buccellas ante faciem frigoris eius quis stabit WPs Er wirft .ein eis wie brocken: wer kann bleiben vor .einem fro.t? LB Er spricht / so zeschmeltzet es / Er lesst seinen Wind wehen / so thawets auff. DB On rezhe, taku .e re.taja: On pu.ty .voj vejtčr pihati, taku vodé tekó. TPs On poshle .uio Be..edo, taku ie re.taye, On pu.ti .ui Veiter vehati, taku teko te vode. MPs Mittit verbum suum, et liquefacit ea: reducit spiritum suum et fluunt aquae. Vu mittet verbum suum et solvet illa spirabit spiritu suo et fluent aquae WPs Er .endet .ein wort, .o zer.chmelzt es: er bringet .einen wind wieder, .o flie..en die wa..er. LB ER zeiget Jacob sein Wort / Jsrael seine Sitten vnd Rechte. DB On osnanuje Iacobu .vojo be..edo: Israelu .voje Shege inu Praude. TPs On o.nanuie timu Iacopu .uio Be..edo, Inu timu I.raelu te .uie Po.taue inu Praude. MPs Qui annunciat verbum suum Iacob, statuta sua et iudicia sua Israeli. Vu qui adnuntiat verbum suum Iacob praecepta sua et iudicia sua Israhel WPs Er verkündiget dem Jacob .ein wort, und dem Jsrael .eine gebräuche und rechte. LB So thut er keinen Heiden / Noch lesst sie wissen seine Rechte / Haleluia. DB Obenim Ajdom on taku ne.tury, Inu ym ne pu.ty .voje Praude vejditi. Halleluja. TPs V taki vishi nei obenimu Aydu .turil, Inu te .uie Praude nim nei re.odil. Alleluia. MPs Non fecit ad hunc modum cuilibet genti et iudicia sua non manifestavit eis. Halleluiah. Vu non fecit similiter omni genti et iudicia eius non cognoscent alleluia WPs Dergleichen hat er keinen Heyden gethan, und .eine rechte wi..en .ie nicht . Halleluja. Vu LXX: eius non cognoscent > sua non manifestavit eis Ps 150 LB Halelu ia. LObet den HERRN in seinem Heiligthum / Lobet jn in der Feste seiner Macht. DB HalleluIa. HValite GOSPVDA v'njegovi Svetini: Hvalite njega v'tčrdno.ti njegove mozhy. TPs Alleluia. Hvalyte Boga vnega Suetu.ti, Hualyte ga vnega Terdnobi te nega mozhy. MPs Halleluiah. Laudate Deum in sanctuario eius, laudate eum in firmamento roboris eius. Vu alleluia laudate Deum in sancto eius laudate eum in fortitudine potentiae eius WPs Halleluja. Lobet Gott in .einem heiligthum: lobet ihn in der ausdehnung .einer macht. LB Lobet jn in seinen Thatten / Lobet jn in seiner grossen Herrligkeit. DB Hvalite njega v'njegovih junazhkih dellih: Hvalite njega v'njegovi veliki zha.ti. TPs Hvalyte ga vnega Go.poskih dianih, Hualyte ga .po.tuu. vnega velikim Go MPs Laudate eum virtutibus eius, laudate eum secundum amplitudinem magnitudinis eius. Vu laudate eum in fortitudinibus eius laudate eum iuxta multitudinem magnificentiae suae WPs Lobet ihn in .einen herrlichen thaten: loben ihn nach der gro..e .einer herrlichkeit. LB Lobet jn mit Posaunen / Lobet jn mit Psalter vnd Harffen. DB Hvalite njega s'Trobentami: Hvalite njega s'P.alterjom inu s'Arfami. TPs Hualyte ga .teim trobentarskim gla..um, Hualyte ga .teim P.alteriam inu Arffo. MPs Laudate eum in clangore tubae, laudate eum nablo et cithara Vu laudate eum in clangore bucinae laudate eum in psalterio et cithara WPs Lobet ihn mit dem .chall der po.aunen: lobet ihn mit p.alter und harfen. LB Lobet jn mit hellen Cymbeln / Lobet jn mit wolklingenden Cymbeln. DB Hvalite njega s'gla.nimi Cymbali, Hvalite njega s'Cymbali tiga vukanja. TPs Hualyte ga .gla.nimi Cimbali, Hualyte ga .teimi Cimbali tiga lepiga gla..a. MPs Laudate eum in cymbalis sonoris, laudate eum in cymbalis iubilationis. Vu laudate eum in cymbalis sonantibus laudate eum in cymbalis tinnientibus WPs Lobet ihn mit hellen cymbalen: lobet ihn mit wohlklingenden cymbalen. LB ALles was Odem hat / Lobe den HERRN / Halelu ia. DB V.e kar diha, hvali GOSPVDA. HalleluIa. TPs V.e tu kar .apo ima, Tu huali tiga Go.pudi. Alleluia. MPs Quicquid spirat, laudet Dominum: Halleluiah. Vu omne quod spirat laudet Dominum alleluia WPs Alles, was athem hat, lobe den Herrn. Halleluja. 11 poVzetek Namen naše raziskave je bil dokazati hipotezo, da so bili za formiranje misli o jeziku in književnosti pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja kljucni zgledi tedaj že razvitih knjižnih izrocil (predvsem nemškega in latinskega ter deloma tudi italijanskega). V tem okviru smo želeli raziskati tudi morebitni vpliv humanisticne misli na oblikovanje knji­ževnih in jezikovnih nazorov slovenskih protestantskih piscev. Naša raziskava obsega vec vsebinskih sklopov. Najprej smo opravili sociolingvisticni pregled nekaterih glavnih tem s podrocja jezika in književne produkcije na Slovenskem v 16. stoletju. Najvec nerešenih nalog je pred nas postavila ocena slovnice Adama Bohorica (BH 1584). Pregledali smo potencialne posredne in neposredne vire zanjo ter na njihovi podlagi analizirali besedilo slovnice. Pri tem nas je zanimalo, v kolikšni meri je slovnica samostojno delo in v kolikšni meri se naslanja na potencialne vire. S tega vidika smo omenjeno slovnico tudi na novo ovrednotili. Utemeljili smo, zakaj lahko dodatek v štirijezicnem slovarju Hieronima Me-giserja (MD 1592) glede na tedanje stanje na podrocju evropskega jezikoslovja oznacimo kot nekakšno malo slovnico štirih jezikov. Prouciti smo morali tudi jezikovna vprašanja, s katerimi so se v razlicnih delih ukvarjali slovenski protestantski pisci, ter jezikovno ter­minologijo, ki je ob tem nastajala. Epizoda bivanja nemškega šolnika ter pisca Nikodema Frischlina v Ljubljani je pred nas postavila vprašanje, kakšen je bil pogled na situacijo v slovenskem prostoru od zunaj in kakšno sled je bivanje v Ljubljani pustilo v Frischlinovem delu. Natancneje smo proucili tudi dva osnovna problemska sklopa v zvezi z oblikovanjem knjižnih del slovenskih protestantskih piscev: opisali smo, kakšne tehnike prevajanja so uporabljali in s katerimi izrazi so opisovali svojo prevajalsko dejavnost. Izvirna dela slo­venskih protestantskih piscev pa smo raziskali z vidika njihovega retoricnega oblikovanja. Poglejmo si nekaj glavnih rezultatov raziskave. 11.1 Z vidika zgodovinske sociolingvistike lahko dolocimo na podlagi virov nekatere znacilnosti jezikovne situacije in okolišcin knjižne produkcije v casu ustvarjanja slovenskih protestantskih piscev v 16. stoletju. Pisci slovenskih protestantskih del so bili nadpovprec­no izobraženi in so pripadali intelektualni eliti. Nasprotno pa naslovniki slovenskih prote­stantskih del kažejo širšo skupino prebivalstva, med katerimi so še posebej izpostavljeni preprosti ljudje, katerih podobo skušamo rekonstruirati na podlagi virov. Ob tem moramo biti še posebej pozorni na razliko med izrazoma einfältig in gemein v nemških predgovorih v delih slovenskih protestantskih piscev, kakor smo jo natancno zacrtali v tej knjigi. Geo-grafsko zajemajo naslovniki Kranjsko, Spodnjo Štajersko, Koroško, Kras, Istro, Slovensko marko in Goriško. Socialno so razdeljeni na mesto in vas ter na visoki in nizki stan. Izpo­stavljeni so tudi bolj izobraženi naslovniki, predikanti s pomanjkljivo izobrazbo in mladi – ti najveckrat skupaj s preprostimi. Slovenski protestantski pisci so pisali v treh jezikih, ki so dolocali razlicne skupine naslovnikov. Vveliki vecini so bili ti jeziki na tak ali drugacen nacin prisotni v vsakem književnem delu. Bohoriceva latinska slovnica je naslavljala dokaj ozek krog izobražencev slovenskega rodu in še ožji krog evropske akademske elite, ki jo je iz razlicnih vzrokov zanimala slovenšcina. Besedila (pisma in predgovori) v nemšcini so naslavljala pismene naslovnike, še posebej tiste, ki so po financni, oblastniški ali verski plati odlocali o izidu knjig. Naslovniki slovenskih besedil so bili bolj raznorodni, dolocal pa jih je predvsem vsebinski vidik književnega dela. S tem je povezan tudi pojav vse bolj zapletenih jezikovnih repertoarjev posameznikov glede na socialno okolje ter na razmerje govorjeni : pisani : brani jezik. Dejanski uporabniki knjižnih del slovenskih protestantskih piscev so bili kot bralci slovenski predikanti, plemstvo in predvsem mešcani, seveda pa tudi gemeiner Volk (predvsem v Ljubljani), kot poslušalci pa preprosti ljudje, posli in otroci. Kmetov, ki so predstavljali številcno nezanemarljivi del protestantskega prebivalstva, so se knjižna dela dotaknila le posredno. Protestantska dela 16. stoletja so naslavljala mnogo vec ljudi, kot je bilo tistih, ki so znali brati, saj je bilo pomemben element pri širjenju vsebine knjig tudi poslušanjebranja v krogu družine ali na javnem mestu. V cerkvi je bila raba slovenskega jezika pri tistih, ki so znali poleg slovenšcine še kak drug jezik, možna, pri tistih, ki so znali le slovenšcino in so predstavljali vecinski del prebivalstva, pa nujna. Tudi zato so slovenski jezik v cerkvi rabili že pred izidom prvih slovenskih knjig. Slovenskih protestantskih predikantov je bilo vsaj v Ljubljani kar nekaj, viri nam pricajo tudi o rednih slovenskih pridigah. Osnovno šolstvo je v casu slovenske reformacije obstajalo bolj na ravni programskih želja kakor v praksi. Namen takega šolanja bi bil predvsem širjenje pismenosti v sloven-skem jeziku, ki bi lahko omogocilo širjenje verskih knjig slovenskih protestantov. Vpra­šanje, v kolikšni meri so se želje uresnicile, je vezano na vprašanje, kolikšen del kmec­kega prebivalstva je slovensko reformatorsko gibanje v resnici zajelo (kmetje so namrec predstavljali kar 90–95 % tedanjega prebivalstva). O morebitni prisotnosti slovenšcine na nemških in latinskih mestnih šolah viri ne pricajo, pac pa imamo vec virov za stanovsko šolo v Ljubljani. Slovenšcina je imela na tej šoli zgolj vlogo premostitvenega jezika. Cilj je bil tako kot drugod predvsem dobro znanje latinšcine, saj je bila naloga te šole priprava na univerzitetni študij. Po uveljavitvi prvega šolskega reda je bila slovenšcina dovoljena kot razgovorni jezik v prvem razredu, v zvezi z memoriranjem katekizma v drugem, pri petju pa še v tretjem razredu. Drugi šolski red stanovske šole predvideva slovenšcino le v delu prvega razreda, nato pa jo prepoveduje. Tudi sprejeti šolski red stanovske šole, ki ga je pripravil Nikodem Frischlin, predvideva rabo slovenšcine zgolj v prvi in drugi dekuriji prvega razreda. Pa še ta raba je bila omejena, saj je bila slovenšcina kot pogovorni jezik prepovedana. Ne smemo pa prezreti, da v Frischlinovem drugem in tretjem osnutku šol­skega reda zasledimo slovenšcini bolj naklonjena pravila. Ker slovenšcine na višji stopnji šolanja niso gojili, so jo nekateri višje šolani Slovenci celo pozabljali. Izobraževanje sta na slovenskem prostoru vzpodbujali dve štipendiji: Tiffernova štipendija in štipendija deželnih stanov. Glede na številcne podatke lahko recemo, da je bilo število slovenskih študentov v tujini za tedanje razmere kar precejšnje. 11.2 Pomemben mejnik v zgodovini slovenskega slovnicarstva predstavlja slovnica adama bohorica Arcticae horulae succisivae de Latinocarniolana literatura (1584). Njegovo delo lahko sodimo le na podlagi primerjave z drugimi podobnimi deli v evropskem prostoru. Neposredne vire za poglavje o etimologiji (današnje oblikoslovje in besedotvorje) predstavljajo druga in tretja skupina izdaj latinske slovnice Filipa Melanchthona (torej be-sedilo, ki ga je leta 1540 izdal Jakob Micyllus in leta 1550 predelal Joachim Camerarius), ena od (najverjetneje dvojezicnih) izdaj Donata pred letom 1540 (lahko bi šlo za t. i. delo »Torgauer Donat«: Aelii Donati Methodus .eu Declinandi coniungandique prima elemen­ta, pro pueris Alphabetarijs, rerum grammaticarum pror.us ignaris, diligentiori cura nunc primum concinata. C um E pistola Phil. Mel., V iteber gae, 1542 ) in slovnica nemškega jezika Johanna Claja (1578), napisana v latinskem jeziku. Kljub temu da ima poljski slovnicar Sta-torius (1568) z Bohoricem mnogo podobnih konceptualnih rešitev in se oba naslanjata na Melanchthona, Bohoric Statorija pri pisanju svoje slovnice ni poznal in se ni zgledoval po njem. Prav tako ugotavljamo, da se Bohoric ni zgledoval po Melanchthonovi grški slovnici. Neposredni vir za poglavje o skladnji predstavlja druga skupina izdaj Melanchthonove la-tinske skladnje (torej besedilo, ki ga je 1538 izdal Vitus Oertelius Winshemius). Medtem ko kaže poglavje o etimologiji veliko samostojnost, je poglavje o skladnji povsem naslon­jeno na Melanchthona. Poleg neposrednih virov nam k razumevanju Bohoricevega besedila pomagajo tudi številni možni posredni viri, ki jih predstavljajo tedanji pomembnejši latinski humanisticni slovnicarji (Valla, Perotti, Perger, Sulpitius, Nebrija, Manutius, Despauterius, Linacre, Alvarus, Scaliger, Ramus) ter slovnicarji ljudskih jezikov v Nemciji (Albertus, Ölinger, Ickelsamer), Franciji (de Bovelles, Dubois, Drosée, Meigret, R. Estienne, de la Ra-mée, Pillot, Garnier, Cauchie), Italiji (Alberti, Fortunio, Bembo, Corso, Dolce, Castelvetro, Ruscelli, Salviati, Giambullari, Trissino) ter na Ceškem (Optát, Gzel, Philomates, Blaho­slav, Vorlicný/Aquilinas) in Poljskem (Statorius). Prav tako ne smemo spregledati grške slovnice Martina Crusija, ki kaže dolocene manjše podobnosti z Bohoricem pri razvrstitvi crk v ortografiji in pri dolocenih rešitvah v preizkusih(examina), ter šolske priredbe Me-la­nchthona in ucbenika Theophila Golija, ki so ju rabili v stanovski šoli v Ljubljani. Primer-jalna obravnava Bohoriceve slovnice nam kaže, kako je Bohoric krmaril med tedanjim slovnicnim izrocilom in zahtevami, ki jih je pred njega postavljal opis slovenšcine. Bohoriceva etimologija (etymologia; termin etymologia so tedanji slovnicarji upora­bljali kot oznako za vsakršno pregibanje besed: tako v oblikoslovnem kot v besedotvornem smislu) je locevala osem delov govora, pri cemer je sledila latinski (in ne grški) predlogi; prvi del govora je predstavljala obravnava imena (nomen). Poseben poudarek si zasluži poglavje o spolu (genus), ki se bistveno razlikuje od tovrstnih poglavij v primerljivih slov­nicah. Bohoric v njem locuje le tri spole (moški, ženski in srednji) namesto tedaj obicajnih vsaj petih, pogosto pa kar sedmih (še genus commune, genus omne, genus epicoenum ter genus dubium). Vpoglavju o imenu glede na stopnjo tvorjenosti (figura) kažejo Bohoricevi primeri precejšnjo podobnost z nemškim slovnicarjem Clajem [Clajus]. V sklanjatvenih paradigmah se je Bohoric naslanjal na latinsko razvrstitev sklonov, kar je bilo za tisti cas povsem obicajno. Zato sta iz Bohoricevega opisa izpadla sklona, ki ju danes imenujemo mestnik in orodnik (lokativ in instrumental), ostal pa je latinski locilnik, saj ga slovenšcina »ima v slovnici« – torej: ga je sposobna izraziti. To pa še zdalec ne pomeni, da mestnika in orodnika ni razpoznal. Problematiko mestnika in orodnika je namrec razrešil v poglavju o predlogu (praepositio), kjer je opozoril, da v slovenšcini doloceni predlogi zahtevajo »po­sebno obliko koncnice«. Iz tam prikazanih primerov lahko tudi razberemo Bohoricev nacin opisa današnjega mestnika in orodnika. Mestnik, ki stoji za predlogi per, mej/v'meß, po, sa, v, na, navaja kot dajalnik s posebno koncnico; prav tako je dajalnik z (drugacno) posebno koncnico današnji orodnik, ki stoji za predlogoma s in pred. Vpoglavju o clenu (articulus) se je lahko zaradi znacilnosti slovenšcine kot eden red-kih evropskih slovnicarjev v vecji meri naslonil na Melanchthonovo latinsko slovnico, saj pravi, da zunaj sklanjatve clen nima pomembnejše vloge, njegovaraba v slovenskem jeziku pa je zgolj posledica posnemanja nemškega jezika in ne izhaja iz dejanske jezikovne po­trebe. Vpoglavju o sklanjatvi (declinatio) se je pri vzorcih sklanjatev zelo verjetno naslanjal na Clajevo shemo štirih sklanjatev (moške, ženske, srednje in pridevniške), vsekakor pa ne na Melanchthona. To mu je uspelo (skupaj s podatki v slovarckih) narediti na tak nacin, da ni izpustil nobene regularne paradigme. Bohoric je vzorcem sklanjatev in glagolskih spre­gatev namrec dodal tudi kratke slovarcke s primeri, ki v tedanjemslovnicarstvu predstavlja­jo svojevrsten unikum, saj so urejeni po posameznih sklanjatvah in spregatvah, znotrajtega pa po abecedi (in ne po koncnicah). Predlogo za te slovarcke predstavlja, kot predvidevamo, nek krajši latinsko-nemški slovar, ki nam ga kljub obsežnemu pregledanemu gradivu ni uspelo identificirati. Skoraj gotovo pa ne gre za popolnoma izvirno delo. Pac pa kaže veliko izvirnost poglavje o vrsti imen (species), še posebej razdelka o ocetnih in svojilnih imenih (patronymica, possessiva). Zelo obsežno je tudi Bohoricevo poglavje o števnikih (numeralia), ki ga v taki obliki evropske slovnice ne poznajo in tako kot slovarcki predstavlja nekakšen unikum. Da je to poglavje nastajalo drugace kot druga, nam prica tudi raba nekaterih hrvaških primerov, ki jih drugje ne zasledimo. Poglavje o zaimku (pronomen) ne kaže nobene podobnosti z Melanchthonom (ki pa-radigem nima), pac pa najverjetneje sledi eni od tedanjih (verjetno dvojezicnih) izdaj Do-nata. Glede na to, da se slovenski glagolski sistem v marsicem razlikuje od sistemov Boho­ricu znanih in v slovnicah opisanih jezikov, je bil Bohoric v poglavju o glagolu (verbum) še posebej prisiljen k prilagajanju latinske sheme in zato tudi k vecji inovativnosti. Izraz genus je razlagal znotraj glagolskega sistema dvojno: lahko gre za glagolski nacin, hkrati pa za spol, ki ga locujejo nekatere glagolske oblike. Od glagolskih casov latinske predloge je Bohoric izpustil perfekt, ceprav mu ga ne bi bilo treba. Odnos dovršnost : nedovršnost mu namrec ni pomenil casovno-vidske, ampak besedotvorno razlicnost. V najvecji možni meri je izvirna tudi razvrstitev spregatev (coniugationes) na tri vrste (glagoli na -am, -em in -im), saj se pri njenem oblikovanju ni mogel zgledovati po nobeni tedaj znani slovnici. Zanimiva je tudi Bohoriceva obdelava oblik latinskega gerundija v razmerju s slovenskim glagolnikom: vsak sklon latinskega gerundija je namrec prevajal v slovenšcino izolirano (kot prevode gerundijev zato v slovenšcini najdemo razlicne besedne vrste). Raba skupne oblike za trpni indikativ sedanjega casa in za trpni prihodnjik (npr. bom .ekan) ni – kot bi sprva pomislili – Bohoriceva nedoslednost ali napaka, saj so slovenski protestantski pisci latinski trpni prezent tudi dejansko veckrat prevajali s slovenskim trpni­kom prihodnjega casa. Pri tem gre morda za vpliv nemšcine. Veliko iznajdljivosti so od Bohorica zahtevala tudi preostala poglavja o deležniku (participium), prislovu (adverbium), predlogu (praepositio), vezniku (coniunctio) ter med-metu (interiectio). Po eni strani je gradivo v njih razvršceno glede na latinsko (Melanchtho­novo) predlogo, po drugi strani pa vsebujejo prav ta poglavja vrsto izvirnih rešitev (npr. zgoraj opisano identificiranje mestnika in orodnika). Bohoriceva skladnja (syntaxis) se z majhnimi odstopanji v celoti naslanja na Melan­chthonovo, ki pa jo opazno krajša in prireja. Osnovno nacelo prirejanja Melanchthonovega besedila je naslednje: 1. z naslovom in oznako razdelka opiše vsebino posamezne obravna­ve; 2. navede Melanchthonov primer; 3. ga prevede v slovenšcino; 4. komentira slovenski prevod in oznaci njegovo morebitno odstopanje od latinskega ali popolno ujemanje z njim. Glede na (ne)skladnost latinskega pravila in primera s slovenskim pa se oblikujejo nasle­dnje skupine razdelkov: a) Melanchthonovo pravilo in primer se skladata s slovenskim, na kar ni posebej opozorjeno; b) Melanchthonovo pravilo in primer se skladata s slovenskim, na kar je opozorjeno z zvezo »ut apud Latinos«; c) Melanchthonovo pravilo in primer se skladata s slovenskim, na kar je opozorjeno z omembo slovenšcine; c) Melanchthonovo pravilo in primer se ne skladata s slovenskim, kar ni posebej poudarjeno, ampak je razvidno iz komentarja; d) Melanchthonovo pravilo in primer se ne skladata s slovenskim, na kar je posebej opozorjeno. Tako v etimologiji kakor v skladnji zasledimo poleg slovenskih primerov obcasno tudi nemške, v poglavju o števnikih pa tudi hrvaške. Prav tako sta obema poglavjema doda­na preizkusa (examen), torej oblikoslovna in skladenjska analiza. Poglavji o nekaj vrstah metaplazma in o prozodiji sta pisani samostojno, sledita pa splošnim zakonitostim tedanjih slovnic, še posebej Melanchthonovi latinski in Clajevi [Clajus] nemški slovnici. Poglavje o pravopisu (orthographia) ni poglavje v pravem pomenu besede, ampak gre za uvodni dodatek v obliki petih tabel, ki predstavljajo »pravopise« petih jezikov. Namen teh tabel je predvsem razširiti uporabnost slovnice še na druge slovanske jezike. Pri snova­nju tega poglavja je bil Bohoric v celoti samostojen in se ni v vecji meri naslanjal na noben znan vir. Po skrbnosti prikaza in obsegu seveda izstopa pravopis slovenskega jezika. predgovor(praefatio) je obsežnejši od obicajnih uvodov v evropske slovnice ljudskih jezikov. Zaradi skupne potrebe po dokazovanju veljave in starosti obravnavanega jezika je bližji uvodnikom v nemške slovnice kakor uvodnikom v slovnice romanskih jezikov. Po-dobnosti se nam kažejo predvsem pri naslednjih toposih: uvodne besede o pomenu znanja vec jezikov, zgodovina in vloga jezikov od stvarjenja sveta do tedanjega casa, pomembnost, starodavnost in razprostranjenost obravnavanega jezika, obravnavani jezik in družbena ve­ljava, etimologiziranje, nastanek in zgradba slovnice, posvetilo. Ceprav je celoten naslov Bohoriceve slovnice že na prvi pogled nenavaden, pa je njegovo jedro: de Latinocarniolana literatura (latinskokranjska slovnica) obicajen nacin tedanjega naslavljanja slovnic. 11.3 Kot malo slovnico štirih jezikov lahko oznacimo tudi Appendix s »primeri nekaj sklanjatev in spregatev« (Exempla aliquot declinationum et coniugationum) v štirijezicnem slovarju Hieronima Megiserja iz leta 1592 (MD 1592). Mala slovnica štirih jezikov (nem­škega, latinskega, slovenskega in italijanskega) prinaša paradigme sklanjatev in spregatev treh skupin pregibnih besed: imen (skupaj s cleni), zaimkov in glagolov: takšne, od nepre­gibnih oblik locene obravnave smo vajeni že vse od antike. Cetudi se Megiser do dolocene mere naslanja na paradigme v Bohoricevi slovnici, so številne rešitve povsem samostojne in pogojene z zakonitostmi vecjezicnega prikaza pregibnih besednih vrst. Gre za prvo vec­jezicno slovnico, ki vsebuje tudi slovenski jezik. 11.4 Slovenski protestantski pisci so se z vprašanji o jeziku spopadali tudi v mno­gih drugih delih, predvsem v predgovorih ali v opombah. Kvantitativno je bil v ospredju predvsem opis crkopisa in izgovora posameznih glasov. Primerjava med utemeljitvami za Kreljevo in Trubarjevo izbiro crkopisa nam kaže, da je bil Sebastijanu Krelju pomembnejši fonološko cimbolj dosleden crkopis, Primožu Trubarju pa estetski vidik crkopisa. Pri uved-bi crkopisa Dalmatinove Biblije ni šlo za Kreljev neposredni vpliv, ampak za (poznejši) tehten premislek verjetno celo vec ljudi, pri cemer sta imela bistveno vlogo Adam Bohoric in Jurij Dalmatin. Poleg tega so se pisci lotevali tudi oblikoslovnih, skladenjskih in drugih vprašanj. Še posebej zanimivo je bilo pojmovanje razmerij med jezikom, narecjem ter govorom in do-locevanje njihovih meja, pri cemer je bilo problematicno že samo vprašanje identifikacije posameznih jezikov. Na oblikovanje predstave o jeziku in jezikih je pomembno vplivala tudi Biblija. Bohoric, Dalmatin in Trubar so pokazali temeljito poznavanje vseh pomemb­nih biblijskih odlomkov in razprav v zvezi z jezikom, na njihovi podlagi pa so utemeljili tudi mesto, ki pripada slovenskemu jeziku med tedanjimi znanimi jeziki zaradi prevoda Biblije. Vdelih slovenskih protestantskih piscev se je zacela oblikovati tudi prva slovenska jezikoslovna terminologija. Rabili so slovenske izraze s podrocja pravopisa in opisa glasov (ortografija, pismo, abece, puhštab, slovo, crka, tipfel, konzonant, štimovec, v okviru tega tudi silaba, silb), besedoslovja (beseda, zastop, razum, glas, ric), skladnje (sentencija), raz­licnih zvrstnostnih in sociolingvisticnih vprašanj slovenskega jezika (gmajn/zastopni/ne­znani/materin/bukovski/pravi/cistejši jezik, idioma/natura/šega jezika), poznali pa so tudi oznako za slovnico in slovar (gramatika, register). 11.5 Možnost za proucevanje zunanjega pogleda na tedanji položaj jezika v slovenskem prostoru nam nudi nemški pesnik, dramatik, šolnik in humanist nikodem frischlin, ki je v casu svojega kratkega bivanja v Ljubljani (1582–1584) bistveno zaznamoval slovenski kul­turni prostor, njegovo delovanje v stanovski šoli v Ljubljani pa ima odraz tudi v nekaterih njegovih poznejših delih. V casu njegovega bivanja v Ljubljani sta bili napisani slovnicni deli Quaestiones grammaticae in Strigilis grammatica, ki nam dajeta (tudi z nekaterimi podatki, ki so dodani uvodom v poznejše izdaje) vrsto informacij o Frischlinovem pogledu na slovenski jezik ter na pouk na stanovski šoli, pa tudi o fondu slovnic, ki so bile tedaj na voljo v slovenskem prostoru (Khislova in Bohoriceva knjižnica). Delo Quaestiones gram-maticae, ki predstavlja eno tedanjih razvojno pomembnejših slovnic, je Frischlin posvetil veljakom treh dežel: Štajerske, Koroške in Kranjske, v njem pa omenja tudi slovenski jezik. Veliko podatkov o Frischlinovem delovanju v Ljubljani in njegovi pripravi ucbenikov, ki so verjetno obstajali samo v rokopisnem osnutku ali v idejni zasnovi (zacetnica, šestjezicna nomenklatura [gršcina, latinšcina, nemšcina, slovenšcina, italijanšcina, francošcina], novi šolski Katon, (zagotovo nenapisani) petjezicni katekizem), ter številne podatke, ki nam pomagajo razumeti Frischlinov ideal zasnove šolskega pouka, kakor ga je skušal vpeljati na ljubljanski stanovski šoli, dobimo tudi v kratkem spisu o metodiki pouka deckov od šestega in sedmega do štirinajstega leta starosti (De ratione instituendi puerum), ki ga je Frischlin napisal malo po odhodu iz Ljubljane leta 1584. 11.6 Na podrocju oblikovanja knjižnih del lahko spremljamo prevajanje biblijskih besedil in retoricno oblikovanje izvirnih del. 11.6.1 Biblijska besedila so slovenski protestantski pisci prevajali po eni ali dveh osnovnih predlogah, ki so jih korigirali s posameznimi dodatnimi viri. Kadar je prevod v slovenšcino že obstajal, so se naslanjali tudi na njegove rešitve. Razlikovati moramo med prevajanjem biblijskih besedil, kjer so se strogo držali izhodišcnega besedila, in »prevaja­njem« ostalih besedil (npr. Postil), kjer je bilo prevajanje lahko združeno tudi s prirejanjem. Tudi zato moramo njihove oznake za prevajanje vselej jemati z doloceno previdnostjo. Analiza izbranih odlomkov iz prevodov Biblije je dala naslednje rezultate. Primož Trubar je Novo zavezo prevajal po Erazmovem latinskem prevodu, ki ga je kombiniral z Luthro­vim. Jurij Dalmatin je Novo zavezo prevajal po Luthru na osnovi Trubarjevega besedila. Še jasneje se naslonitev na Luthra kaže v prevodih Stare zaveze. Psalme je Trubar prevajal po latinski komentirani izdaji Psalterja Wolfganga Muscula ter prevodu Psalterja v nemšcino Rudolpha Waltherja (Gwaltherja). Dalmatin se je pri svojih prevodih Psalterja naslanjal na Trubarja, prevajal je po Luthru, vendar je rabil tudi druge predloge (verjetno predvsem Vulgato). VDalmatinovih prevodih, ki se naslanjajo na Trubarjeva, se giblje razmerje med ohranjenimi Trubarjevimi in novimi Dalmatinovimi rešitvami v okviru 80 : 20 %. Kako je novozavezna besedila v Postili (KPo 1567) prevajal Sebastijan Krelj, ostaja zaradi premalo analiziranega gradiva še odprto, lahko pa recemo, da je imel pred seboj grško in še kako drugo predlogo. Jurij Juricic je Kreljevo besedilo prvega dela Postile (JPo 1578) usklajeval z Luthrovim, pri cemer se je dosledno držal Trubarjevega prevoda, drugi in tretji del Postile pa je prevajal po Luthru, a z jasno naslonitvijo na Trubarjev prevod. 11.6.2 Prirocnikov s podrocja retorike, ki so bili na voljo našim protestantskim pi-scem, je bilo v tistem casu zelo veliko, kot pomembnejša za naš prostor pa lahko navedemo retoricna dela Filipa Melanchthona, Erazma Rotterdamskega, Johanna Reuchlina ter Marti­na Pegija in priredbe teh in drugih del izpod peres Johanna Susenbrota, Lucasa Lossija ter Petra Mosellana. Vslovenskih besedilih slovenskih protestantskih piscev najdemo številna znamenja, da so poznali retoriko tako v teoriji kakor tudi v praksi. Tako rabijo razlicne slovenske retoricne izraze: argument, fabula, istorija, eksempel, parabola, prigliha, prica, fabula, figura, pild itd., njihova besedila pa izpricujejo vrsto retoricnih postopkov, ki so bili znacilni za tedanji evropski prostor. Med številnimi izstopajo predvsem uglajevanje (expolitio), raba vecclenskih izrazov (dvojna, trojna formula, kopicenje) ter gradnja besedi-la glede na dele govora (partes orationis). Zanimiva je tudi raba izrazov item ter in summa. Retoricna analiza dveh pisem nam kaže ocitno naslonitev na pravila tedanje (Erazmove) pisemske retorike. 11.7 Raziskava je prikazala odvisnost misli o jeziku in književnosti od tedaj že razvitih knjižnih izrocil. Pri tem se je pokazalo, da je bil vpliv nemškega in latinskega izrocila precej izenacen, italijansko izrocilo pa je bilo bolj obrobnega pomena. Velik vpliv na naš prostor so imela na vseh podrocjih predvsem dela Martina Luthra, Filipa Melanchthona in Erazma Rotterdamskega. Prevzemanje tujih vplivov seveda ni bilo nekriticno, ampak je bilo vselej vezano na premislek o posebnostih in potrebah slovenskega prostora, jezika in književnosti. V tem pogledu je raziskava prinesla nove podatke, opozorila na doslej prezrte vire ter na njihovi podlagi na novo interpretirala nekatere dosedanje razlage posameznih vprašanj. summary The present study has sought to prove that the 16th-century Slovene Protestant writers modelled their ideas of language and literature on the extant traditions, German, Latin, and partly Italian. Another issue explored in this context has been the possible influence of humanist thought in shaping the Protestants' views on literature and language. The study comprises several thematic sections. Our preliminary task was a sociolinguistic survey of certain key issues concerning the 16th-century language and literary production in the regions which constitute present-day Slovenia. The brunt of pioneer work was involved in assessing the grammar by Adam Bohoric (BH 1584). Surveying its potential sources, direct and indirect, we analysed and reassessed the text in the light of its independence of or dependence on these sources. We explained why, considering the situation in con­temporary European linguistics, the Appendix in the four-language dictionary compiled by Hieronymus Megiser (MD 1592) may be described as a concise grammar of the four languages. Furthermore, we examined the language questions addressed by Slovene Prot­estant writers in their various works, as well as the emerging linguistic terminology. The episode of Nicodemus Frischlin, a German teacher and writer, taking up temporary resi­dence in Ljubljana raised two questions: about an outsider's perception of the Slovene situ­ation, and about the impact of Frischlin's Ljubljana visit on his work. In addition, we have examined two fundamental sets of issues relating to the formation of literary works by Slovene Protestant writers: we have described their translation techniques, as well as their own terms for describing their translating activities. Their original works, on the other hand, were explored from the perspective of rhetoric. The most important findings of the study are outlined below. 1 From the perspective of historical sociolinguistics, the sources allow us to identify certain characteristics of the language situation and the circumstances of literary pro­duction at the time of Slovene Protestant writing in the 16th century. While the authors of Slovene Protestant works were highly educated members of the intellectual élite, their addressees reveal a broader social group with an emphasis on the common people, whose profile we have attempted to reconstruct on the basis of the sources. In this context, it is important to distinguish (as the present dissertation does) between the terms einfältig and gemein as used in the German-language prefaces to the works discussed. Geographically, the addressees stem from Carniola, Lower Styria, Carinthia, the Karst, Istra, the Slovene March (Windische Mark), and the Goriško Region. Socially, they may be divided into town and country dwellers, and into higher and lower classes. There are also specific ref­erences to addressees of some erudition, to poorly educated predicants, and to the young – usually grouped with the common people. The target group dictated the choice of one of the three languages used by the Slovene Protestant writers, although all three tended to be represented in one way or another. Bohoric's Latin grammar addressed a fairly small circle of Slovene-born intellectuals and the even smaller European academic élite interested in the Slovene language. The German-language texts (letters and prefaces) were aimed at literate addressees, particularly those who exerted an influence (financial, governmental, religious) on the publication of books. The addressees of Slovene texts, by contrast, were more heterogeneous, determined primarily by the content of the text. A related phenome­non is the emergence of increasingly complex individual linguistic repertoires with respect to the social milieu and the relationship between the oral, written, and read language. The actual readers of Slovene Protestant writings were Slovene predicants, nobles, and, above all, townspeople, as well as the gemeiner Volk (particularly in Ljubljana), whereas their listeners were the common people, servants, and children. Peasants, who constituted a significant proportion of the Protestant population, were addressed only indirectly. The 16th-century Protestant writings were targeted at a number of recipients far ex­ceeding those who could actually read, since an important element in the dissemination of their contents was listening to the works, in the family circle or in public. In church, the use of Slovene was optional if the congregation was familiar with some other language as well, but obligatory with those who spoke only Slovene and represented the majority of the population. This was one of the reasons why Slovene had been used in church even before the publication of the first Slovene-language books. Ljubljana at least could boast a considerable number of Slovene Protestant predicants, and there are reports of regular Slovene sermons. At the time of the Slovene Reformation, elementary education existed at the level of programmatic aspirations rather than practice. Its primary aim would have been to spread Slovene-language literacy, so as to expedite the dissemination of Slovene Protestant reli­gious literature. The question of how far these aspirations were realised is linked to anoth­er question, namely, the actual share of the peasant population in the Slovene Reformation movement, since peasants represented 90 to 95 per cent of the overall population. There is no evidence of Slovene being used in German and Latin town schools, but there are several sources available for the Landschaftsschule in Ljubljana. Here, the role of Slovene was limited to that of a bridging language. As elsewhere, the primary aim was the mastery of Latin, since the school was to serve as a preparation for university studies. When the first school ordinance came into effect, Slovene was allowed for conversation in the first form, for memorising the catechism in the second, and for singing in the third. The sec­ond ordinance of the Ljubljana school, however, restricted the use of Slovene to a section of the first form, later prohibiting it altogether. The accepted school ordinance drawn by Nicodemus Frischlin likewise allows for Slovene only in the first and second decurias of the first form, and even there to a limited degree, since it was forbidden as a language of conversation. (On the other hand, it must be noted that Frischlin's second and third drafts introduced rules more favourable to Slovene.) As the mother tongue was not fostered at the higher levels of education, some educated Slovenes even came to forget it. In the Slovene territory, education was encouraged by two scholarships: the Tiffernus scholarship and the Landstände scholarship. Judging by the data, the number of Slovenes studying abroad seems to have been quite high by the standards of the day. 2 An important landmark in the history of Slovene grammar-writing is the grammar composed by adam bohoric, Arcticae horulae succisivae de Latinocarniolana liter-atura (1584). Bohoric's work can only be judged in comparison with similar works in the rest of Europe. The direct sources for his chapter on etymology (present-day morphology and word-formation) were the second and third sets of editions of Philipp Melanchthon's Latin grammar (i.e., the text as edited in 1540 by Iacobus Micyllus and revised in 1550 by Joachim Camerarius), one of the (probably bilingual) editions of Donatus published before 1540 (perhaps the so-called "Torgauer Donat": Aelii Donati Methodus .eu Declinandi co-niungandique prima elementa, pro pueris Alphabetarijs, rerum grammaticarum pror.us ignaris, diligentiori cura nunc primum concinata. Cum Epistola Phil. Mel., Vitebergae, 1542), and the German grammar by Johannes Clajus (1578), written in Latin. The Polish grammarian Statorius (1568), by contrast, was not known to Bohoric at the time, although the two share a number of conceptual solutions and have a common model in Melanchthon. Nor did Bohoric follow the pattern of Melanchthon's Greek grammar. The direct source of Bohoric's chapter on syntax is identified as the second set of editions of Melanchthon's Latin syntax (i.e., the text edited in 1538 by Vitus Oertelius Winshemius). While the chap­ter on etymology reveals a high degree of independence, the one on syntax is completely modelled on Melanchthon. Apart from the direct sources, Bohoric's text may be elucidated by a number of potential indirect sources represented by the major Latin humanist gram­marians of the time (Valla, Perotti, Perger, Sulpitius, Nebrija, Manutius, Despauterius, Linacre, Alvarus, Scaliger, Ramus), as well as the grammarians of vernacular languages in Germany (Albertus, Ölinger, Ickelsamer), France (de Bovelles, Dubois, Drosée, Meigret, R. Estienne, de la Ramée, Pillot, Garnier, Cauchie), Italy (Alberti, Fortunio, Bembo, Cor-so, Dolce, Castelvetro, Ruscelli, Salviati, Giambullari, Trissino), Bohemia (Optát, Gzel, Philomates, Blahoslav, Vorlicný/Aquilinas), and Poland (Statorius). Other works deserving consideration include the Greek grammar by Martin Crusius, which shows certain minor similarities to Bohoric both in its arrangement of letters (in orthography) and in some so­lutions presented in the "tests" or analyses (examina), as well as the school adaptations of both Melanchthon and a textbook by Theophilus Golius, which were used in the Ljubljana school. A comparative study of Bohoric's grammar reveals his attempts at combining the grammatical tradition of his time with the specific requirements posed by the Slovene language system. Bohoric's etymology (etymologia; the term was used by contemporary grammarians to describe any changes made to a word, including not only morphology but also word-formation) distinguished between eight parts of speech, following the Latin model rather than the Greek one. The first part of speech was covered by a treatise on the nomen. Of particular interest is the chapter on gender (genus), which is unique among the chapters dealing with this topic in comparable grammars. Bohoric recognised no more than three genders (masculine, feminine, neuter), while contemporary theory ran to five and often to as many as seven (including the genus commune, genus omne, genus epicoenum, and ge­nus dubium). The examples given in the chapter on the degree of derivational complexity ( figura) reveal great similarity to the German grammarian Clajus. In keeping with tradi­tion, the declension paradigms are modelled on the Latin case arrangement. As a result, the description omits the two cases nowadays known as the locative and instrumental but preserves the Latin ablative, since Slovene "has it in its grammar" and is therefore capable of expressing it. This, however, is not to say that Bohoric failed to recognise the loca­tive and instrumental. He solved the problem posed by these two cases in the chapter on the preposition (praepositio), noting that certain Slovene prepositions require "a special form of the suffix". The adduced examples may serve to illustrate Bohoric's approach to the present-day locative and instrumental. The locative, preceded by the prepositions per, mej/v'meß, po, sa, v', na, is cited as a dative with a special suffix. The label of a dative with a (different) special suffix is likewise attached to the present-day instrumental, which fol­lows the prepositions s' and pred. In the chapter on the article (articulus), the characteristics of Slovene enabled Bohoric to follow Melanchthon's Latin grammar more closely than most European grammarians did, observing that the article had little role apart from declension, while its use in Slovene was merely an imitation of German, not required by the language itself. In the chapter on declension (declinatio), the declension patterns were most likely modelled on Clajus' four-declension scheme with its masculine, feminine, neuter, and ad­jectival paradigms, but certainly not on Melanchthon. Bohoric successfully transferred Clajus' scheme to Slovene (with additional information provided in the glossaries) with­out omitting any of the regular paradigms. The declension and conjugation patterns were complemented with short glossaries, including examples. Arranged by declensions and conjugations, and within these in alphabetical order rather than by suffixes, these glossa­ries are unique in the grammar-writing of the period. Their model was presumably a short Latin-German dictionary, which remains unidentified despite extensive research. What is almost certain is that Bohoric's work was not a purely original one. Striking originality, on the other hand, is revealed in the chapter on noun types (spe­cies), particularly in the sections on patronymics (patronymica) and possessives (posses-siva). Another extensive chapter is the one on numerals (numeralia), whose form, like the glossaries, is unique in European grammar-writing. A further indication that the chapter was produced by a different method than the others is the use of several Croatian exam­ples, which are not to be found elsewhere. The chapter on the pronoun (pronomen) bears no relation to Melanchthon (who in­cludes no paradigms) but presumably follows a contemporary, probably bilingual, edition of Donatus. Since the Slovene verb system differs in many respects from the languages known to Bohoric and described in grammars, the chapter on the verb (verbum) in particular forced him to adapt his Latin model and display considerable resourcefulness. He gave a twofold explanation of the term genus as used within the verb system: it could refer to the active/ passive voice, but also to the gender distinguished by certain verb forms. Of the tenses listed by his Latin model, Bohoric chose to omit the perfect, perceiving the dichotomy of perfective vs. imperfective as a difference in word-formation rather than in the tense-aspect. A thoroughly original contribution is his division of conjugations (coniugationes) into three types (verbs ending in -am, -em, and -im), as no known grammar of the time could have furnished him with a model. Another interesting feature is his treatment of the Latin gerund forms as related to their Slovene counterparts: since each Latin gerund case was translated into Slovene separately, the Slovene translation equivalents are realised by different parts of speech. The use of a common form for the passive present indicative and the passive future tense (e.g. bom .ekan) is not, as might be surmised at first sight, an inconsistency or mis­take on the author's part. The Slovene Protestant writers did often translate the Latin pas­sive future as the Slovene passive present tense, perhaps under the influence of German. Bohoric's resourcefulness was taxed also in the remaining chapters: on the partici­ple (participium), adverb (adverbium), preposition (praepositio), conjunction (coniunctio), and interjection (interiectio). Although the material is arranged according to the Latin (Melanchthon's) model, these chapters contain a number of original solutions (such as the abovementioned identification of the locative and instrumental). Bohoric's syntax (syntaxis) is, with minor alterations, entirely modelled on Melanch­thon's, but noticeably abridged and adapted. The basic principle in adapting Melanchthon's text is the following: 1. providing each section with a title and a brief description of the content; 2. citing Melanchthon's example; 3. translating it into Slovene; 4. commenting on the Slovene translation and underlining its difference from or complete correspondence with the Latin. With respect to the degree of correspondence between the Latin rules and examples and their Slovene counterparts, the sections may be grouped as follows: (a) Melanchthon's rule and example agree with the Slovene ones, which is not explicitly pointed out; (b) Melanchthon's rule and example agree with the Slovene ones, which is highlighted with the phrase "ut apud Latinos"; (c) Melanchthon's rule and example agree with the Slovene ones, which is highlighted with a reference to Slovene; (d) Melanchthon's rule and example do not agree with the Slovene ones, which is evident from the commen­tary rather than explicitly emphasised; (e) Melanchthon's rule and example do not agree with the Slovene ones, which is explicitly pointed out. In addition to Slovene examples, the chapters on etymology and syntax occasionally include German and – in the treatise on numerals – Croatian ones. Moreover, each of the two chapters is furnished with a test (examen), i.e., with a morphological and syntactic analysis. While the chapters on certain metaplasm types and on prosody are composed inde­pendently, they follow the general principles of contemporary grammars, but also, more specifically, Melanchthon's work on Latin and Clajus' work on German. The chapter on orthography (orthographia) is not a chapter proper but an introduc­tory appendix consisting of five tables, each presenting the "orthography" of one language. The primary aim of the tables is to extend the book's application to other Slavic languages. The concept of this chapter is entirely independent, with no significant reliance on any known source. The most meticulous and comprehensive treatment is, understandably, re­served for the orthography of Slovene. The preface (praefatio) is longer than the usual introductions to the European gram­mars of vernacular languages. Because of the shared need to demonstrate the importance and antiquity of the language in question, it is closer to the introductions to German gram­mars than to Romance ones. The similarities are most evident in the following topics: preliminary reflections on the importance of knowing several languages; the history and role of languages from the Creation up to the time of writing; the importance, antiquity, and wide distribution of the language in question; the same language and social standing; etymologising; the formation and structure of the grammar book; a dedication. While the title of Bohoric's grammar is unusual as a whole, its core, de Latinocarni­olana literatura ("on the Latin-Carniolan grammar"), follows the contemporary conven­tions for entitling grammar books. 3 Another work which may be described as a concise grammar (of four languages) is the Appendix with examples of some declensions and conjugations (Exempla aliquot declinationum et coniugationum) in the four-language dictionary published by Hierony­mus Megiser in 1592 (MD 1592). This concise grammar of four languages (German, Latin, Slovene, and Italian) brings declension and conjugation paradigms for three sets of flexible words – nouns (including articles), pronouns, and verbs. The separate treatment of flexible and inflexible words had been a tradition since antiquity. While partly drawing on the par­adigms given in the Bohoric grammar, Megiser offers a number of independent solutions, conditioned by the principles of a multilingual description of flexible parts of speech. This is the first multilingual grammar to include the Slovene language. 4 The Slovene Protestant writers tackled language questions in a number of other works as well, particularly in the prefaces or notes. The most ink was spilt over descrip­tions of the alphabet and the pronunciation of individual sounds. A comparison between the reasons given by Sebastijan Krelj and by Primož Trubar for their respective choices of the alphabet reveals that the former favoured the phonological orthographic principle, the latter the aesthetic aspect. The alphabet adopted in Dalmatin's Bible was not the result of Krelj's direct influence but of (later) deliberation, probably by several people, with Adam Bohoric and Jurij Dalmatin as the decisive agents. In addition, the Protestant writers tackled morphological, syntactic, and other issues. Of particular interest are their concepts of the relations and boundaries between a lan­guage, a dialect, and speech, at a time when the very identification of individual languages was a problematic issue. An important influence on the notions of language and languages was the Bible. Bohoric, Dalmatin, and Trubar showed a thorough familiarity with all rel­evant Biblical passages and treatises on language, using them to claim a high status for Slovene because it possessed a Bible translation. Slovene Protestant writings also began to develop the first Slovene linguistic terminology. They applied Slovene terms to the fields of orthography and phonetic description (ortografija, pismo, abece, puhštab, slovo, crka, tipfel, konzonant, štimovec, as well as silaba, silb), lexicology (beseda, zastop, razum, glas, ric), syntax (sentencija), and to issues of genre and sociolinguistics (gmajn/zastopni/ neznani/materin/bukovski/pravi/cistejši jezik, idioma/natura/šega jezika). They also had names for the grammar book (gramatika) and the dictionary (register). 5 An outside view of the contemporary status of language in the Slovene lands may be studied on the case of nicodemus frischlin, a German poet, playwright, teacher, and humanist. During his brief sojourn in Ljubljana (1582–1584), he left a deep mark on the Slovene cultural life, and his activity at the local school was reflected in some of his own later writings. While residing in Ljubljana, Frischlin wrote two grammatical works, Quaes­tiones grammaticae and Strigilis grammatica, which offer valuable insights (the prefaces to later editions include yet additional pieces of information) into the author's views on the Slovene language and on instruction at the Ljubljana school, as well as into the stock of grammars then available in Slovenia (Khisl's and Bohoric's libraries). The work entitled Quaestiones grammaticae – a major contribution to the development of grammar, dedi­cated to the magnates of Styria, Carinthia, and Carniola – included references to the Slov­ene language. A lot of information on Frischlin's activities in Ljubljana and his preparation of textbooks, which probably never developed past manuscript drafts or even mere ideas (a primer [elementale], a nomenclature in six languages [Greek, Latin, German, Slovene, Italian, French], a new liber Catonianus, a [certainly never written] catechism in five lan­guages), as well as information which sheds light on Frischlin's school instruction ideals, such as he attempted to introduce at the Ljubljana school, may be gleaned from his short treatise on the methodology of teaching boys between the ages of six or seven and fourteen (De ratione instituendi puerum), composed shortly after his departure from Ljubljana in 1584. 6 The formation of literary works may be studied by following the translations of Biblical texts and the rhetorical shaping of original ones. 6.1 Biblical texts were translated from one or two basic sources and revised with the aid of additional ones. When available, Trubar's Slovene translations were also consulted. It is important to distinguish between the translation of Biblical texts, which strictly adhered to the source text, and the "translation" of other texts (e.g. the Postillas), which often in­volved adaptations. This is one of the reasons why the Protestants' references to translation always need to be approached with caution. An analysis of select passages from the Bible translations has yielded the following results. Primož Trubar translated the New Testament from the Latin version by Desiderius Erasmus, which he combined with Luther's, while Jurij Dalmatin translated it from Luther's version, on the basis of Trubar's text. The reli­ance on Luther is seen even more clearly in translations of the Old Testament. The Psalms were translated by Trubar from the annotated Latin Psalter edition prepared by Wolfgang Musculus, and from the German translation by Rudolph Walther (Gwalther). Dalmatin, on the other hand, translated the Psalter from Luther's version, drawing on Trubar but also on other sources, especially the Vulgate. In the translations where Dalmatin drew on Trubar, the ratio of Trubar's solutions to Dalmatin's own tends to be four to one. Owing to the scarcity of analysed material, Sebastijan Krelj's method of translating the New Testament texts of the Postilla (KPo 1567) cannot be fully determined, but he certainly used a Greek source, as well as at least one other. Jurij Juricic, on the other hand, attempted to harmonise Krelj's first part of the Postilla (JPo 1578) with Luther's, while strictly adhering to Trubar's translation. He translated the second and third parts from Luther, but with clear references to Trubar's version. 6.2 Among the many handbooks on rhetoric available to the Slovene Protestant writ­ers, the most influential ones include the rhetorical works by Philipp Melanchthon, Desi-derius Erasmus, Johann Reuchlin, and Martin Pegius, as well as the adaptations of these and other works prepared by Johann Susenbrot, Lucas Lossius, and Peter Mosellanus. The Protestant texts written in Slovene amply testify to their authors' mastery of rhetoric, both in theory and practice. In addition to numerous Slovene rhetorical terms (argument, fabula, istorija, eksempel, parabola, prigliha, prica, fabula, figura, pild, etc.), the texts re­veal a variety of rhetorical devices typical of contemporary European writing. Among the most conspicuous ones are refining (expolitio), the use of polynomials (double and triple formulas, accumulation), and a structure modelled on the structure of speeches (partes orationis). Another interesting feature is the use of the expressions item and in summa. The rhetorical analysis of two letters reveals their adherence to the rules of contemporary epistolary rhetoric (by Erasmus). 7 The present study has demonstrated how the 16th-century Slovene Protestants' views on language and literature depended on the extant literary traditions. The influence of the German and Latin traditions seems to have been fairly balanced, while the Italian tradition was of marginal importance. In the Slovene lands, the most influential works in all fields were those by Martin Luther, Philipp Melanchthon, and Desiderius Erasmus. Far from being uncritical, however, the acceptance of foreign influences was always tempered by the consideration of the specific features and requirements of the Slovene milieu, lan­guage, and literature. Focusing on this issue, the study has brought to light new informa­tion, pointed out certain unacknowledged sources, and reinterpreted some issues on their basis. Prevedla dr. Nada Grošelj 12 Viri in literatura 12.1 Viri 12.1.1 Dela slovenskih protestantskih piscev633 TC 1550 = Trubar, Primož, 1550: Catechi.mus. Tübingen. TA 1550 = Trubar, Primož, 1550: Abecedarium vnd der klein Catechi.mus. Tübin-gen. TA 1555 = Trubar, Primož, 1555: ABECEDARIVM. Tübingen. TC 1555 = Trubar, Primož, 1555: CATECHISMVS. Tübingen. TE 1555 = Trubar, Primož, 1555: TA EVANGELI SVETIGA MATEVSHA. Tübingen. TM 1555 = Trubar, Primož, 1555: ENA MOLITOV TIH KERSzhenikou. Tübingen. TT 1557 = Trubar, Primož, 1557: TA PERVI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen. TKo 1557 = Trubar, Primož, 1557: TA SLOVENSKI KOLENDAR. Tübingen. TR 1558 = Trubar, Primož, 1558: EN REGISHTER. Tübingen. TT 1560 = Trubar, Primož, 1560: TA DRVGI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen. TL 1561 = Trubar, Primož, 1561: SVETIGA PAVLA TA DVA LISTY. Tübingen. TR 1561 = Trubar, Primož, 1561: Regi.ter vnd .ummari.cher Innhalt. Tübingen. TAr 1562 = Trubar, Primož, 1562: ARTICVLI OLI DEILI, TE PRAVE STARE VERE KERSZHANSKE. Tübingen. *P 1563 = ENE DVHOVNE PEISNI, Tübingen, 1563. TO 1564 = Trubar, Primož, 1564: CERKOVNA ORDNINGA. Tübingen. TPs 1566 = Trubar, Primož, 1566: Ta Celi P.alter Dauidou. Tübingen. TA 1566 = Trubar, Primož, 1566: ABECEDARIVM, OLI TABLIZA. Tübingen. KB 1566 = Krelj, Sebastijan, 1566: OTROZHIA BIBLIA. Regensburg. TC 1567 = Trubar, Primož, 1567: TA CELI CATEHISMVS. Tübingen. TL 1567 = Trubar, Primož, 1567: SVETIGA PAVLA LYSTVVI. Tübingen. TP 1567 = Trubar, Primož, 1567: ENA DVHOVSKA PEISSEN SVBPER TVRKE. Tü-bingen. TPs 1567 = Trubar, Primož, 1567: ENI PSALMI, TA CELI CATEhi.mus. Tübingen. KPo 1567 = Krelj, Sebastijan, 1567: POSTILLA SLOVENSKA. Regensbur g. TC 1574 = Trubar, Primož, 1574: TA CELI CATEHISMVS. Tübingen. TP 1575 = Trubar, Primož, 1575: Try Duhouske pei.sni. Tübingen. 633Krajšave za dela slovenskih protestantskih piscev in okrajšane naslove povzemam po Merše in Novak (2001: 34–35). TC 1575 = Trubar, Primož, 1575: CATEHISMVS SDVEIMA ISLAGAMA. Tübingen. DJ 1575 = Dalmatin, Jurij, 1575: JESVS SIRAH. Ljubljana. DPa 1576 = Dalmatin, Jurij, 1576: PASSION. Ljubljana. TT 1577 = Trubar, Primož, 1577: NOVIGA TESTAMENTA PVSLEDNI DEIL. Tübin-gen. JPo 1578 = Juricic, Jurij, 1578: POSTILLA. Ljubljana. DB 1578 = Dalmatin, Jurij, 1578: BIBLIE, TV IE, VSIGA SVETIGA PISMA PERVI DEIL. Ljubljana. TkM 1579 = Tulšcak, Janž, 1579: Ker.zhanske LEIPE MOLITVE. Ljubljana. TPs 1579 = Trubar, Primož, 1579: TA PERVI PSALM SHNEGA TRIIEMI ISLAGAMI. Tübingen. DC 1579 = Dalmatin, Jurij, 1579: TA CELI CATEHISMVS. Ljubljana. BTa 1580 = Bohoric Adam, 1580: OTROZHIA TABLA. Ljubljana. DBu 1580 = Dalmatin, Jurij, 1580: PERVE BVQVE MOSESSOVE. Ljubljana. DPr 1580 = Dalmatin, Jurij, 1580: SALOMONOVE PRIPVVISTI. Ljubljana. DC 1580 = Dalmatin, Jurij, 1580: CATEHISMVS. Ljubljana. TT 1581–82= Trubar, Primož, 1581–82: TA CELI NOVI TESTAMENT. Tübingen. DB 1584 = Dalmatin, Jurij, 1584: BIBLIA. Wittenberg. DC 1584 = itten-Dalmatin, Jurij, 1584: TA CELI CATEHISMVS, ENI PSALMI. W itten-berg. DM 1584 = Dalmatin, Jurij, 1584: KARSZANSKE LEPE MOLITVE. Wittenberg. BH 1584 = Bohoric, Adam, 1584: Arcticae horulae .ucci.ivae. Wittenberg. DAg 1585 = Dalmatin, Jurij, 1585: AGENDA. Wittenberg. DC 1585 = Dalmatin, Jurij, 1585: TA KRATKI WIRTEMBERSKI CATECHISMVS. Wittenberg. TtPre 1588 = Trost, Matija, 1588: ENA LEPA INV PRIDNA PREDIGA. Tübingen. MD 1592 = Megiser, Hieronymus, 1592: DICTIONARIVM QVATVOR LINGVARVM. Graz. MPar 1592 = Megiser, Hieronymus, 1592: PAROIMIOLOGIAS. Graz. MS 1593 = Megiser, Hieronymus, 1593: SPECIMEN. Frankfurt. TPo 1595 = Trubar, Primož, 1595: HISHNA POSTILLA. Tübingen. TfM 1595 = Trubar, Felicijan, 1595: LEPE KARSZHANSKE MOLITVE. Tübingen. TfC 1595 = Trubar, Felicijan, 1595: TA CELI CATEHISMVS, ENI PSALMI. Tübin-gen. ZK 1595 = Znojilšek, Janž, 1595: KATECHISMVS DOCTORIA MARtina Luthra. Tü-bingen. MTh 1603 = Megiser, Hieronymus, 1603: The.aurus Polyglottus. Frankfurt. Rajhman, jože, 1986: Pisma Primoža Trubarja. Ljubljana: Slovenska akademija znano­sti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede. (Korespondence pomembnih Slovencev 7.) Rajhman, jože, 1997: Pisma slovenskih protestantov. Ljubljana: Slovenska akademija zna­nosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede. (Korespondence pomembnih Slovencev 11.) Rupel, miRko, 1966: Slovenski protestantski pisci (druga, dopolnjena izdaja). Ljubljana: DZS. SakRauSky, oSkaR, 1989: Primus Truber: Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroa­ tischen Reformationswerk. (Studien und Texte zur Kirchengeschichte und Geschichte 5/1). Wien: Institut für protestantische Kirchengeschichte Wien – SAZU, Ljubljana. liStkovno gRadivo za Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja v Sekciji za zgodovino slovenskega jezika na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU. 12.1.2 Drugi viri Kriticne izdaje so uvršcene pod sekundarno literaturo, faksimili pa pod vire, kadar nimajo obsežnejših kriticnih študij, na katere se sklicujem. Enako velja za prevode virov. Za lažjo orientacijo so dodane nekatere kazalke. agRicola, Rudolph, 1554: De inventione dialectica libri III. Parisiis: Apud viduam Mauritij a Porta. albeRti, leonbattiSta, 1437–41: Grammatica della lingua toscana. http://www.liberliber. it/biblioteca/a/alberti/grammatica_della_lingua_toscana/html/grammati.htm. albeRtuS, lauRentiuS, 1573: Teut.ch Grammatick oder Sprachkun.t. Certissima ratio di.cendae, augendae, ornandae, propagandae, con.eruandaeque linguae Alemanorum .iue Germanorum, grammaticis regulis et exemplis comprehen.a et con.cripta: per Laurentium Albertum O.trofrancum. Augustae Vindelicorum: Michael Manger. albeRtuS 1895 gl. Muller-Fraureuth 1895. alvaRuS, emmanuel, 1596: De In.titutione Grammatica Libri Tres, Integri, vt ab aucto-re .unt editi, nunc emendatius excu.i. Coloniae Agrippinae: In Officina Bickmannica, .umptibus Arnoldi Mylij. ambianuS, iacobuS SylviuS gl. Dubois, Jacques. andReae, jakob, 1586: Christliche Leichpredig, bey der Begräbnis des ehrwürdigen vnd hochgelehrten Herrn, Primus Trubern. Tübingen: Georg Gruppenbach. aquilinaS, pauluS, 1565: Grammatica [Philippi Melanchthonis] recognita et locupletata. Nunc primum Boiemico sermone illustrata. Pragae: Georgius Melantrichus ab Aven­tino. bb = Brucioli (prev.), Antonio, 1552: Nuovo testamento di Giesu Christo salvatore nostro. Lyon: G. Rovillius. bembo, pietRo, 1525: Delle Prose nelle quali si ragiona della volgar lingua. http://www. liberliber.it/. [BiBlia cžeska]. [Nornberce]: Melchar Koberger. 1540. bibliandeR, theodoR, 1535: Institutionum grammaticarum de lingua Hebraea liber unus. Tiguri: In officina Froschoviana. bibliandeR, theodoR, 1548: De ratione communi omnium linguarum et literarum commen­tarius. Tiguri. blahoSlav 1571 gl. Cejka 1991. bovelleS, chaRleS de, 1533: Caroli Bovilli Samarobrini liber de differentia vulgarum lin­ guarum, et Gallici sermonis varietate. Parisiis: Ex officina Roberti Stephani. calepinuS, ambRoSiuS, 1562: Dictionarium Ambrosii Calepini: postremo nunc supra omnes hactenus editiones magna omnis generis vocum accessione auctum, & ex Pauli Manu­ tii Aldi obseruationibus locupletatum. Basileae: Ex officina Hieronymi Curionis. cameRaRiuS, joachim, 1551: Elementa rhetoricae, sive Capita exercitiorum studii puerilis et stili ad comparandam utriusque linguae facultatem. Basileae: Per J. Oporinum. canini, albeRto, 1554: Institutiones linguae Syriacae, A..yriacae atque Thalmudicae, vna cum Aethiopicae, atque Arabicae collatione. Parisiis: Carolus Stephanus. clajuS, johanneS, 1578: Grammatica germanicae linguae ... ex bibliis Lutheri Germancs et aliis eius libris collecta. Lipsiae. cRuSiuS, maRtinuS, 1560–1566: Puerilis in lingua graeca institutionis pars I et II. Basileae: Per J. Oporinum. cRuSiuS, maRtinuS, 1566: Grammaticae graecae cum latina congruentis pars altera. Ba-sileae. cRuSiuS, maRtinuS, 1574: Grammatica latina, cum Graeca congruens. Basileae: Ex offici­na Oporiniana. cRuSiuS, maRtinuS, 1581: Questiones in Phil. Melanchthonis Elementorum Rhetorices. Tu-bingae: Apud Georgium Gruppenbachium. dalmatin, antun in konzul, Stjepan iStRanin, 1562: Postila /.../ Hrvatskimi slovi štampa­na. Tubingae (Urach): Ulrich Morhart. dalmatin, antun, 1563: Postila /.../ Cirulickimi Slovi štampana. Tubingae (Urach). dantealighieRi, 1304: De vulgari eloquentia. http://www.greatdante.net/devulg-h.htm. daSypodiuS, petRuS, 1535: Dictionarium Latinogermanicum. Straßburg: Rihel. deSpauteRiuS, johanneS, [s. a.]: Grammaticae institutionis libri .eptem. [s. l.]. deSpauteRiuS, johanneS, 1527: Exercitationes pueriles de Grammaticae et octo orationis partibus. Praeterea: Constructionis quaestiunculae seu regulae. Basileae. Dictionarium latino-germanicum et germanuo-latinum. [s. l.], [s. a.]. Disticha moralia, titulo catonis, cum .choliis auctis Erasmi Roterodami, Mimi Publiani cum eiusdem .choliis auctis recogniti. Lovanii: T. Martinus excudebat. 1517. dolce, lodovico, 1558: I quattro libri delle observationi di messer Lodovico Dolce. Vene­tia: P. Giolito de Ferr. donatuS, aeliuS, 1542: Declinandi coniungandique prima elementa, pro pueris Alphabeta­rijs, rerum grammaticarum pror.us ignaris, diligentiori cura nunc primum concinata. Cum Epistola Phil. Mel.. Vitebergae. duboiS, jacqueS, 1531: In linguam Gallicam isag.ge [sic!], una cum eiusdem Gramma­tica Latino-Gallica, ex Hebraeis, Graecis et Latinis authoribus. Parisiis: Ex officina Roberti Stephani. eb= Erasmus, Desiderius Roterodamus, 1542: Novum testamentum per D. Erasmum Rote-rodamum novißime recognitum. Parisiis: Apud Petrum Regnault. eRaSmuS, deSideRiuS RoteRodamuS, 1521: Brevissima maximeque compendiaria conficien­darum epistolarum formula. Parisiis: Per Nicolaum de Pratis. eRaSmuS, deSideRiuS RoteRodamuS, 1522: Testamentum nouum totum ex Graecorum co-dicum fide iuxta tertiam aeditionem Eras. Rotero. diligenter recognitum. Basileae: In aedibus Adae Petri. eRaSmuS, deSideRiuS RoteRodamuS, 1535: Des. Erasmi Rot. ecclesiastae sive De ratione concionandi libri quatuor. Basileae: In officina Frobeniana. eRaSmuS, deSideRiuS RoteRodamuS, 1538: Epitome libri de copia verborum Erasmi Rotero­dami. Parisiis: In officina Christiani Wecheli. eRaSmuS, deSideRiuS RoteRodamuS, 1540–1541: Operum tomus VI. (Novum testamentum complectens), tomus VII. (Paraphrases in universum Novum testamentum complec-tens). Basileae. eRaSmuS, deSideRiuS RoteRodamuS, 1575: Adagia quaecumque ad hanc diem exierunt. Flo-rentiae: Apud Juntas. eStienne, RobeRt, 1569: Traicté de la grammaire françoi.e. Paris: Par Rob. Estienne Im­primeur du Roy. FabeR, baSil, 1572: Dictionarium latino-graeco-germanicum. Lipsiae: Joh. Ranke. Formulae latine loquenDi pueriles begonnen von Sebald Haiden: Nachdruck der Ausgabe 1685 mit einem Nachwort von Klaus Weddingen. Stuttgart: Ernst Klett Schulbuchver-lag. 1990. FRiSchlin, nicodemuS, 1584: Quaestionum grammaticarum libri IIX ex probati.simis Auc­toribus collecti a Nicodemo Frischlino poeta laureato comite Palatino Caesareo. Ve­netiis. FRiSchlin, nicodemuS, 1584b: De ratione instituendi puerum ab anno aetatis sexto et septi-mo ad annum usque decimum quartum. Gyssingae: Manlius. FRiSchlin, nicodemuS, 1586: Grammatice Latina compendiose scripta, ac in octo libros distributa. Francoforti: Joannes Spies. FRiSchlin, nicodemuS, 1586b: Nomenclator trilinguis, graecolatinogermanicus. Francofor-ti ad Moenum: Joannes Spies. FRiSchlin, nicodemuS, 1587: Strigilis grammatica, denuo ab auctore recognita et aucta, euisdem dialogi tres, adver.us Martinum quendam Cru.ium, profe..orem Tubinganum. [Oberursel]: [Henricus]. FRiSchlin, nicodemuS, 1591: Nomenclator trilinguis, graecolatinogermanicus. Francoforti: Joannes Spies. FRiSchlin, nicodemuS, 1595: Strigilis grammatica, qua Grammatistarum quorundam sor­des, Arti liberalissimae aspersae deterguntur. Argentorati: Bernhard Iobinus. FRiSiuS, joanneS, 1556: Novum Latino-Germanicum et Germanico-latinum Lexicon. Basi­leae: Joannes König. gaRnieR, jean, 1591: Institutio Gallicae linguae in usum juventutis Germanicae, ad illu­strissimos juniores Principes, Landtgravios Hessiae, conscripta. Genevae: Apud hae­redes E. Vignon. gb = Grško besedilo Nove zaveze. www.greekbible.com. geSneR, konRad, 1555: Mithridates: De differentiis linguarum tum veterum tum quae hodie apud diver.as nationes in toto orbe terrarum in u.u .unt, Conradi Gesneri Tigurini Ob.ervationes. Tiguri: Froschoverus. giambullaRi 1551 gl. Bonomi 1986. GLII–IV = Keil, Heinrich, 1961: Grammatici Latini II–IV. Hildesheim: Georg Olms Ver­lagsbuchhandlung. goliuS 1579 gl. Golius 1972. goliuS, theophiluS, 1583–1584: Educationis puerilis linguae Latinae pars prima [secunda et tertia]. Argentorati: Rihelius. grammatices latinae etymologia, h. e. absolutissimae declinandi et conjugandi formulae, cum generibus nominum preateritis item et supinis verborum etc. Cum praefatione Melanchthonis et vocabulario germanico. Basileae: Apud Westhemerum. 1540. haSenmülleR, SophoniaS, 1622: Breve Dictionarium Latino-Germanicum: In Quo Omnis Generis Vocabvla Potiora, Secundum Orationis partes et Inflexionum ordinem dispo­sita; Latinae Linguae Et Grammaticć Tironibus Frequenter Lectitanda, declinanda, conjuganda commodissime proponuntur. Norimbergae: Lochner. heyden 1530/1534 gl. Heyden 1998. heyden, Sebald, 1556: Formulae colloquiorum puerilium eleganter e Latino nunc redditae Graecae. Augustae Rheticae: Vilhardus. ickelSameR, valentin, 1531: Ein Teütsche Grammatica /.../. [s. l.]: [s. t.]. juniuS, hadRianuS, 1577: Nomenclator omnium rerum propria nomina variis linguis expli­cata indicans. Antverpiae: Plantinus. juStinianuS (prev.), auguStinuS, 1516: Psalterium, hebraeum, graecum, arabicum et chal­daeum, cum tribus latinis interpretationibus et glossis. Genuae: Petrus Paulus Portus. konzul, Stjepan iStRanin in dalmatin, antun, 1563: Prvi del Novoga teštamenta. Tubin­gae (Urach): Ulrich Morhart. LB 1545 = Die Luther-Bibel: Originalausgabe 1545 und revidierte Fassung 1912: 2. Aus­gabe. (Digitale Bibliothek: CD-ROM 29). Berlin: Directmedia. 2000. linacRe, thomaS, 1532: De emendata structura Latini sermonis. Parisiis: Ex officina Ro­berti Stephani. loSSiuS, lucaS, 1557: Erotemata Dialecticae et Rhetoricae Philipi Melanchthonis et prae­ceptionum Erasmi Roterodami, de utraque copia verborum et rerum. Witebergae: Cra-to. loSSiuS, lucaS, 1559: Elementa dialecticae et rhetoricae ex Erotematis Lucae Lossii, edi­scendi causa, breviter selecta. Francofurti: Egenolphus. lutheR, maRtin, 2002: Gesammelte Werke: Mit einer illustrierten Lebenschronik und einer Einführung in Werk und Theologie (ur. Kurt Aland). (Digitale bibliothek: CD-ROM 63). Berlin: Directmedia. maioR, geoRg, 1529: In Philippi Melanchthonis Rhetorica Tabulae. [Strasbourg]. maioR, geoRg, 1578: Quaestiones rhetoricae ex libris M. T. Ciceronis, Quintiliani, et Phi-lippi Melanthonis, collectae, et denuo recognitae et auctae. Tubingae. meigRet 1550 gl. Foerster 1888. melanchthon, philippuS, 1525: De rhetorica libri tres, ab eodem iam dudum diligentius recogniti. Coloniae: In aedibus Cornelij Cervicorni. melanchthon, philippuS, 1532: Elementorum Rhetorices libri duo. Parisiis: Apud Simo­num Colinaeum. melanchthon, philippuS, 1537: Syntaxis Philippi Melanchthonis emendata et aucta ab auc-tore. Lipsiae: Faber. melanchthon, philippuS, 1544: Elementorum Rhetorices libri duo. Lipsiae: In officina Va-lentini Papae. melanchthon, philippuS, 1570: Ratio brevis Sacrarum contionum tractandarum. De arte concionandi formulae, ut breves, ita doctae et piae. Londini: Per Henricum Synne-man. melanchthon, philippuS, 1570: De officiis concionatoris. De arte concionandi formulae, ut breves, ita doctae et piae. Londini: Per Henricum Synneman. MGG = Melanchthon, Philippus, 1571: [Grammaticae Graecae libellus Philippi Melan­chtonis cum accessionibus Joachimi Camerarii Papebergensis editus]. Lipsiae: Andr. Scheider. MGL = Melanchthon, Philippus, [s. a.]: Grammatica Philippi Melanchthonis, Latina, iam denuo recognita, et plerisque in locis locupletata. Norimbergae: Apud Ioh. Petreium. MGL-Cam = Melanchthon, Philippus, 1585: Grammatica Philippi Melancthonis recognita et locupletata. Accessit tractatus de Orthographia, recens. Lipsiae: Imprimebat Iohan­nes Steinman. MGL-CR gl. CR 20. moSellanuS, peteR, 1533: Tabulae de schematibus et tropis Petri Mosellani: In Rhetorica Philippi Melanchthonis: In Erasmi Roter. libellum de duplici copia. Antverpiae: Apud Martinum Caesarem. MPs = Musculus, Wolfgang, 1556: In sacrosanctum Dauidis P.alterium Commentarii. Ba-sileae: Per Ioannes Heruagios. MS 1538 = Melanchthon, Philippus, 1538: Syntaxis olim a Philippo Melanthone collecta, nunc locupletata, ut sit ad usum scholarum accommodatior. Cum praefatione Phil. Melanchthonis. Argentorati: Millius. neandeR, michael, 1564: Graecae linguae tabulae. Basileae: Per Ioannem Oporinum. nebRija, antonio de, 1492: Grammática de la lengua castellana. http://www.jabega.net/ nebrija/. nizoliuS, maRiuS, 1570: Nizolius, sive Thesaurus Ciceronianus, omnia Ciceronis verba /.../. Venetiis: Ex officina Aldina. nizzoli gl. Nizolius. ÖlingeR, albeRt, 1574: Underricht der Hoch Teutschen Spraach: Grammatica seu Insti­tutio verae Germanicae linguae ... In usum juventutis maxime Gallicae, ante annos aliquot conscripta ... Cum D. Joan. Sturmii sententia, de cognitione et exercitatione linguarum nostri saeculi. Argentorati: Nicolaus Wyriot. optát itd. 1533 gl. Freidhof 1974. oSiandeR, andReaS, 1537: Harmoniae Evangelicae Libri IIII: Graece Et Latine. Basileae. oSiandeR, andReaS, 1975–1997: Gesamtausgabe. Bd. I–X. Hrsg. von G. Müller und G. Seebaß. Gütersloh. palatino, giovambattiSta, 1556: Libro di m. Giovambattista Palatino cittadino Romano, nel qual s'insegna a scrivere ogni sorte lettera. Roma: Per Antonio Maria Giudotto Mantouano. palSgRave 1530 gl. Génin 1852. paSiuS FeRRaRienSiS, cuRiuS lancilotuS, 1511: Non vulgaris literaturae libri VIII. Argen­torati: Schurius. pegiuS, maRtin, 1561: De tropis et schematibus libri octo. Ingolstadii: Alexander et Samuel Vuei..enhornij fratres. peRgeR, beRnaRduS, 1479 (?): Grammatica nova. Venetiis: L. Wild. peRotti, niccolň, 1497: Rudimenta grammatices. Parisiis. pillot, jean, 1586: Gallicae linguae institutio. Lugduni: Apud Benedictum Rigaudum. quaestiones grammaticae ex Philippo Melanthone, in usum tertiae et quartae classis schola-rum /.../ collectae. Tubingae: Ex officina typographica viduae Ulrici Morhardi. 1564. Ramée, pieRRe de la gl. Ramus, Petrus. RamuS, petRuS, 1555: Dialectique de Pierre de la Ramee. Paris: A. Wechel. RamuS, petRuS, 1571: P. Rami Rudimenta Grammaticae Latinae. Basileae: Per Eusebium Episcopum et Nicolai fratris haeredes. RamuS, petRuS, 1571b: P. Rami Grammaticae libri quattuor. Basileae: Per Eusebium Epis­copum et Nicolai fratris haeredes. RamuS, petRuS, 1572: Grammaire. Paris: A. Wechel. RamuS, petRuS, 1581: Scholarum rhetoricarum seu quaestionum Brutinarum in Oratorem Ciceronis, Lib. XX. Francofurti: A. Wechel. RamuS, petRuS, 1590: Grammatica latino-francica a Petro Ramo francice .cripta, Latina vero facta Annotationibu.que illu.trata, per Pantaleontem Tevenium Commercien.em Lotharingum: editio secunda. Francofurdi: Apud Joannem Wechelum. ReiSch, gRegoRiuS, 1508: Margarita philosophica nova. Argentorati: Joannes Grüninge­rus. Reuchlin, johanneS, 1506: [De rudimentis hebraicis]. s. l. Reuchlin, johanneS, 1570: De arte praedicandi. De arte concionandi formulae, ut breves, ita doctae et piae. Londini: Per Henricum Synneman. Salviati 1991 gl. Antonini Renieri. SanSovino, FRanceSco (ur.), 1562: Le osservationi della lingua volgare di diversi huomini illustri. Venetia. ScaligeR, juliuS caeSaR, 1540: De causis linguae Latinae libri tredecim. Lugduni: Apud Seb. Gryphium. ScaligeR, juliuS caeSaR, 1561: Poetices libri septem. [Lyon]: Apud Antonium Vincenti-um. SeRRanuS, johanneS, 1539: Dictionarium Latinogermanicum. Nürnberg: Petreius. SibeR, adam, 1580: Gemma Gemmarum seu Nomenclatoris Had. Junii Epitome. Lipsiae: Defnerus. StatoRiuS, petRuS, 1568: Polonicae grammatices institutio. Cracoviae: Apud Mathiam Wirzbietam, Typographum Regium. StephanuS gl. Estienne. SulpitiuS veRulanuS, johanniS antoniuS, 1485: Grammatica. [s. l.]. SuSenbRotuS, joanneS, 1576: Epitome troporum ac schematum. Londini: Ioannes Kyngsto- nus. tRiSSino, giangioRgio, 1729: Tutte le opere di Giovan Giorgio Trissino gentiluomo Vicenti- no non piu' raccolte. Verona: Jacopo Vallarsi. valla, lauRentiuS, 1530: De dialectica libri III. Parisiis: Apud Simonem Colinaeum. valla, lauRentiuS, 1544: Laurentii Vallae Elegantiarum linguae Latinae libri sex. Lugdu­ni: apud Seb. Gryphium. VocaBularius latino-germanicus. Spirae: Drach. 1482–1489. voRlicný, pavel gl. Aquilinas, Paulus. vu = Vulgata (tekstno-kriticna izdaja). www.biblija.net. Deutsche Bibelgesellschaft. 1969. WPs = Walther, Rudolph, 1831: Die kleine Bibel: Oder der P.alter Davids. Zürich. zb = Zwingli, Ulrich, 1531: Die gantze Bibel. Zürich: Froschauer. 12.2 literatura antonini RenieRi (ur.), ANNA, 1991: Leonardo Salviati: Regole della toscana favella: edizione critica. (Grammatiche e lessici pubblicati dall'Accademia della Crusca.) Firenze: Accademia. adc 2001 = Accademia della Crusca: La Fabbrica dell'Italiano: Cinque secoli di grammatiche. 193.205.158.201/fabitaliano2/2_grammatiche.htm. ahacic, kozma, 2006: Škrabec o Adamu Bohoricu in njegovi slovnici. Škrabceva misel V. Nova Gorica: Franciškanski samostan Kostanjevica. 89–96. andoljšek, ivan, 1978: Naš zacetni bralni pouk in ucbeniki zanj (1. del). Maribor: Univerzum. ax, WolFRam, 2001: Lorenzo Valla (1407–1457), Elegantiarum linguae Latinae libri sex (1449). Von Eleganz und Barbarei: Lateinische Grammatik und Stilistik in Renaissance und Barock (ur. Wolfram Ax). Wiesbaden. 29–57. ax (ur.), WolFRam, 2005: Lateinische Lehrer Europas: Fünfzen Portraits von Varro bis Erasmus von Rotterdam. Köln – Weimar – Wien: Böhlau Verlag. bach, adolF, 1970: Geschichte der deutschen Sprache. Heidelberg: Quelle & Meyer. baRatin, maRc, 2005: Priscianus Caesariensis. Lateinische Lehrer Europas: Fünfzen Portraits von Varro bis Erasmus von Rotterdam. Köln – Weimar – Wien: Böhlau Verlag. 247–272. baRbaRic, šteFan, 1972: Stik Primoža Trubarja z mislijo Erazma Rotterdamskega. Zbornik za slavistiku 3 (Novi Sad). 87–98. baš, angeloS, 1986: Oblacilne razmere na Slovenskem v 16. stoletju. Simpozij Slovenci v evropski reformaciji: Zbornik prispevkov. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 7–27. benedik (ur.), metod, 1991: Zgodovina cerkve na Slovenskem. Celje: Mohorjeva družba. beRcic, bRanko, 1968: O nastajanju Dalmatinove Biblije. Biblia tv ie /.../ [faksimile]. Ljubljana: Mladinska knjiga. i–v. beRcic, bRanko, 1968b: Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahrhunderts. Abhandlungen über die slowenische Reformation. München: Rudolf Trofenik. 152– 268. beRcic, bRanko, 1970: Adam Bohoric in njegova slovnica slovenskega jezika. Adam Bohoric: Arcticae horulae: 1584 (Monumenta litterarum Slovenicarum 7). Ljubljana – München: Mladinska knjiga – Rudolf Trofenik. i–xxii. beRcic, bRanko, 1971: Aus dem Leben und Wirken Adam Bohorics. Adam Bohoric: Arcticae horulae: Die erste Grammatik der slowenischen Sprache. München: Rudolf Trofenik. 7–21. beRnaRdin Spljecanin,1885: Lekcionarij Bernardina Spljecanina po prvom izdanju od god. 1495. (Djela Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti 5.) Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. beRWaRd, olaF, 1994: Philipp Melanchthons Sicht der Rhetorik. Wiesbaden: Harrassowitz. beSch, WeRneR, 2000: Die Rolle Luthers in der deutschen Sprachgeschichte. Heidelberg: Winter. beutel, albRecht, 1989: In dem Anfang war das Wort: Studien zu Luthers Sprachverständnis. Tübingen: Mohr. bezneR, FRank, 2005: Lorenzo Valla. Lateinische Lehrer Europas: Fünfzen Portraits von Varro bis Erasmus von Rotterdam. Köln – Weimar – Wien: Böhlau Verlag. 353–389. BiBel Von a Bis Z: Wortkonkordanz zum revidierten Luthertext. Stuttgart: Deutsche Bibelgesellschaft. 1981. bjelcevic, alekSandeR, 2003: Faksimile treh Trubarjevih katekizmov (zgodovina katekizmov, teološka vsebina, katekizem v pesmih, nacionalna cerkev). SR 51/3. 317– 328. blaževic, zRinka, 2006: Ilirizem kot heterotropija. Preseganje meje: Izdajanje slovenske leposlovne klasike, slovenisticni Zagreb, ilirizem, slovanske literature in slovenska književnost, slovenisticna in primerjalna literarna veda, slovenist v razredu, mladinska književnost. (Zbornik Slavisticnega društva 17.) Ljubljana: Slavisticno društvo Slovenije. 139–150. bohoRic, adam, 1969: Arcticae horulae: die erste Grammatik der slowenischen Sprache: Wittenberg 1584. (Geschichte, Kultur und Gesisteswelt der Slowenen 4). München: Trofenik. bohoRizh, adam, 1987: Arcticae horulae succisivae – Zimske urice proste. Maribor: Založba Obzorja. bonomi, ilaRia, 1986: Pierfrancesco Giambullari: Regole della lingua fiorentina: Edizione critica. (Grammatiche e lessici pubblicati dall'Accademia della Crusca.) Firenze: Accademia. bRatulic, joSip, 1971: Die glagolitische und die kyrillische Schrift in der Bohoric'schen Grammatik. Adam Bohoric: Arcticae horulae: Die erste Grammatik der slowenischen Sprache. München: Rudolf Trofenik. 109–121. bRazzano, SteFano di, 2005: Pietro Bonomo (1458–1546): Diplomatico, umanista e vescovio di Trieste: La vita e l'opera letteraria. Trieste: Edizioni Parnaso. bRentjeS, buRchaRd (ur.), 1983: Reformation und Nationalsprachen: Zusammengestellt und herausgegeben aus Anlaß der Luther-Ehrung der Deutschen Demokratischen Republik 1983. (Wissenschaftliche Beiträge 34.) Halle: Martin-Luther-Universität Halle-Wittenberg. bReueR, dieteR in kopSch, güntheR, 1974: Rhetoriklehrbücher des 16. bis 20. Jahrhunderts: Eine Bibliographie. Rhetorica movet: Protestantischer Humanismus und karolingische Renaissance. Frankfurt am Main: Athenäum Fischer Taschenbuch Verlag. 217–355. bReznik, anton, 1917: Literarna tradicija v 'Evangelijih in listih' [1. del]. Dom in svet 30. 170–174. bucaR, FRanjo, 1910: Povijest hrvatske protestantske književnosti za reformacije. Zagreb: Matica hrvatska. bucaR, FRanjo, 1916: O nakladama nekih slovenskih protestantskih knjiga. Carniola (1916), zv. 3 (separat). Ljubljana. buRian, václav, 1928: Po stopách cešství a ceské knihy v starším slovinském písemnictví. Slavia 8 (separatni natis). cancik, hubeRt, 1986: Primus Truber – Martin Crusius – Nikodemus Frischlin: Der slowenische Reformator und die Tübinger Humanisten. Simpozij Slovenci v evropski reformaciji: Zbornik prispevkov. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 29–49. cancik, hubeRt, 1999: Crusius contra Frischlinum. Geschichte einer Feindschaft. Nicodemus Frischlin (1547–1590): Poetische und prosaische Praxis unter den Bedingungen des konfessionellen Zeitalters. Stuttgart – Bad Cannstatt: Frommann-Holzboog. 261–295. cipeRle, jože, 1996: Nov položaj šole in pouka na Slovenskem v 16. stoletju. III. Trubarjev zbornik: Prispevki z mednarodnega znanstvenega simpozija »Reformacija na Slovenskem« ob štiristoletnici smrti Primoža Trubarja. Ljubljana: Slovenska matica – Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. 139–147. collinSon, patRick, 2004: The Reformation: A History. New York: The Modern Library. colombat, beRnaRd, 1999: La grammaire latine en France, ŕ la Renaissance et ŕ l’Âge classique: Théories et pédagogie. Grenoble: ELLUG (Éditions de l’Université Stendhal). copeland, Rita, 1995: Rhetoric, hermeneutics, and translation in the Middle Ages. Cambridge – New York: Cambridge University Press. coSeRiu, eugeniu, 1986: Megiser und Trubar. Simpozij Slovenci v evropski reformaciji: Zbornik prispevkov. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 51–56. CR 20 = Bretschneider (ur.), Carolus Gottlieb, 1990: Philippi Melanthonis Opera quae supersunt omnia. Corpus reformatorum: vol. 20: 1854 (reprint). Bad Feilnbach: Schmidt Periodicals. CTLF 2004 = CTLF – Corpus des textes linguistiques fondamentaux. www.ens-lsh.fr/labo/ ctlf/. cejka, miRek et al., 1991: Gramatika ceská Jana Blahoslava. Brno: Masaryková univerzita. dellSpeRgeR, RudolF, 1997: Wolfgang Musculus (1497–1563): Leben und Werk. Berner Zeitschrift für Geschichte und Heimatkunde 59/3. 219–240. deRganc, alekSandRa, 1986: O morebitnem vplivu Bohoriceve slovnice na cerkvenoslovansko slovnico Meletija Smotrickega. 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. (Obdobja 6.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. 319–325. dimitz, auguSt, 1874: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813: Erster Theil: Von der Urzeit bis zum Tode Kaiser Friedrichs III. (1493). Ljubljana: Druck und Verlag von Ign. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg. djubo, boRiS a., 2001: Der Einfluss des deutschen Protestantismus auf die ostslawische Grammatikographie: Am Beispiel der "Grammatik" des Meletij Smotrickij. Germanistisches Jahrbuch der GUS "Das Wort" 2000/2001. www.daad.ru/wort/ Djubo.pdf. 129–148. djubo, boRiS a., 2002: Die Wichtigkeit von Melanchthons "Grammatica Latina" für die Entwicklung der russischen grammatischen Theorie Ende des 16. bis Anfang des 17. Jahrhunderts: Die Vergleiche zwischen den kirchenslavischen Grammatiken von L. Zizanij und M. Smotrickij und den lateinischen und griechischen Grammatiken in der Genusbehandlung. Germania latina – Latinitas teutonica: vita publica, scientić, studia humaniora a litteris renatis usque ad sćculum nostrum. www.phil-hum-ren. uni-muenchen.de/GermLat/. dockhoRn, klauS, 1974: Rhetorica movet: Protestantischer Humanismus und karolingische Renaissance. Rhetorik: Beiträge zu ihrer Geschichte in Deutschland vom 16.–20. Jahrhundert. Frankfurt am Main: Athenäum Fischer Taschenbuch Verlag. 17–42. dolaR, jaRo, 1971: Die Schicksale der Bibliothek Adam Bohoric's. Adam Bohoric: Arcticae horulae: Die erste Grammatik der slowenischen Sprache. München: Rudolf Trofenik. 135–139. dolaR, jaRo, 1987: Duhovna podoba Jurija Dalmatina. 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. (Obdobja 6.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. 199–205. Drugi truBarjeV ZBornik: Ob štiristoletnici slovenske knjige. Ljubljana: Slovenska matica. 1952. dulaR, anja, 2002: Živeti od knjig: zgodovina knjigotrštva na Kranjskem do zacetka 19. stoletja. (Knjižnica Kronike, casopisa za slovensko krajevno zgodovino 7.) Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije. eco, umbeRto, 2003: Iskanje popolnega jezika v evropski kulturi. Ljubljana: Založba /*cf. elze, theodoR, 1884: Die slowenischen protestantischen Gesangbücher des XVI. Jahrhunderts. JGGPÖ 5 (1884). 1–39. elze, theodoR, 1893: Die slowenischen protestantischen Postillen des XVI. Jahrhunderts. Venedig. elze, theodoR, 1893b: Die slowenischen protestantischen Katechismen des XVI. Jahrhunderts. JGGPÖ 14 (1893). 79–100. elze, theodoR, 1894: Die slowenischen protestantischen Gebetbücher des XVI. Jahrhunderts. Venedig. elze, theodoR, 1894b: Die slowenischen protestantischen Ritual-, Streit-, Lehr- und Bekenntnisschriften des XVI. Jahrhunderts. Venedig. elze, theodoR, 1895: Die slowenischen protestantischen Bibelbücher des XVI. Jahrhunderts. JGGPÖ 16 (l895). 117–167. elze, theodoR, 1896: Die slowenischen protestantischen Druckschriften des XVI. Jahrhunderts. Venedig. elze, theodoR, 1897: Primus Trubers Briefe. Tübingen: Litterarische Verein in Stuttgart. elze, theodoR, 1899: Die Rektoren der Krainischen Landschaftsschule in Laibach während des XVI. Jahrhunderts. JGGPÖ 20 (1899). 117–153. elze, theodoR, 1900: Die evangelischen Prediger Krains im XVI. Jahrhundert. JGGPÖ 21 (1900). 53–69. elze, theodoR, 1977: Die Universität Tübingen und die Studenten aus Krain: Tübingen 1877. (Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen 14.) München: Rudolf Trofenik. eRaSmuS, deSideRiuS RoteRodamuS, 1985: Opera omnia (5/2): Ennarationes in psalmos. Amsterdam – New York – Oxford: North-Holland. eRaSmuS, deSideRiuS RoteRodamuS, 1988: Opera omnia (1/6): De copia verborum ac rerum. Amsterdam – New York – Oxford – Tokyo: North-Holland. eRaSmuS, vonRotteRdam, 1995: De conscribendis epistolis: Anleitung zum Briefschreiben (Auswahl). Ausgewählte Schriften 8. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft. eRaSmuS, vonRotteRdam, 1995b: In Novum Testamentum praefationes: Vorreden zum Neuen Testament. Ausgewählte Schriften 3. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft. eRaSmuS, vonRotteRdam, 1995c: Dialogus cui titulus Ciceronianus sive De optimo dicendi genere: Der Ciceronianer oder der beste Stil: Ein dialog – Adagiorum chiliades (Adagia selecta): Mehrere tausend Sprichwörter und Sprichwörterliche Redensarten (Auswahl). Ausgewählte Schriften 7. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft. ES = Enciklopedija Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987–2002. evanS, RobeRt j. W., 1999: Frischlin und der ostmitteleuropäische Späthumanismus. Nicodemus Frischlin (1547–1590): Poetische und prosaische Praxis unter den Bedingungen des konfessionellen Zeitalters. Stuttgart – Bad Cannstatt: Frommann-Holzboog. 297–322. Faganel, jože, 2001: Govorništvo na Slovenskem. Kennedy, George A.: Klasicna retorika ter njena kršcanska in posvetna tradicija od antike do sodobnosti. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 357–375. FaithFull, R. g., 1953: The Concept of »Living Language« in Cinquecento Vernacular Philology. Modern Language Review 48. 278–292. FechneR, heinRich (ur.), 1972: Vier seltene Schriften des sechzehnten Jahrhunderts mit einer bisher ungedruckten Abhandlung über Valentinus Ickelsamer von Friedrich Ludwig Karl Weigand. (Documenta Linguistica: Quellen zur Geschichte der deutschen Sprache des 15. bis 20. Jahrhunderts: Reihe V: Deutsche Grammatiken des 16. bis 18. Jahrhunderts.) Hildesheim – New York: Georg Olms Verlag. FiShman, joShua a., 1978: Sociologija jezika: Interdisciplinarni društvenonaucni pristup k jeziku u društvu. Sarajevo: Svjetlost. Flood, john l., 1990: Subversion in the Alps: Books and Readers in the Austrian Counter-reformation. The Library 12. FoeRSteR, Wendelin, 1888: Le Tretté de la grammere françoeze: nach der einzigen pariser Ausgabe 1550. Heilbronn. FReidhoF, geRd, 1974: Beneš Optát, Petr Gzel, Václav Philomates: Grammatyka Cžeská (Die Ausgaben von 1533 und 1588). (Specimena philologiae Slavicae 7/1.) Frankfurt am Main – München: Kubon & Sagner. gaede, FRiedRich, 1999: Renaissance und Reformation. Geschichte der deutschen Literatur 1: Von Mittelalter bis zum Barock. Tübingen und Basel: A. Francke Verlag. 259–328. gantaR, kajetan, 1971: Adam Bohoric als slowenischer Übersetzer aus der lateinischen Sprache. Adam Bohoric: Arcticae horulae: Die erste Grammatik der slowenischen Sprache. München: Rudolf Trofenik. 98–108. gantaR, kajetan, 1985: Konfrontacija med antiko in kršcanstvom: Nekaj opažanj ob Trubarjevem in Dalmatinovem prevodu Pavlovega govora na Areopagu. Štiristo let prevajanja na Slovenskem. (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev 10.) Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 83–87. gantaR, kajetan, 1986: Nekaj misli o slovenskem protestantizmu in prevajanju. 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. (Obdobja 6.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. 565–567. gantaR, kajetan, 1992: Latinska književnost. Enciklopedija Slovenije 6. Ljubljana: Mladinska knjiga. 106. génin (ur.), F., 1852: L'éclaircissement de la langue française par Jean Palsgrave, suivi de la grammaire de Giles du Guez. (Collection de documents inédits sur l'histoire de France: Deuxičme série: Histoire des lettres et des sciences.) Paris: Imprimerie nationale. geStRin, FeRdo, 1908: Družbeni razredi na Slovenskem in reformacija. [I.] Trubarjev zbornik (1908). Ljubljana. 15–56. gjuRin, velemiR, 1987: Slovensko slovarstvo do prvega knjižnega slovarja. (Magistrska naloga.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. golob, nataša, 2006: Srednjeveški rokopisi iz Žicke kartuzije (1160–1560). Ljubljana: Narodna galerija. goliuS, theophiluS, 1972: Onomasticon Latinogermanicum. (Documenta Linguistica: Quellen zur Geschichte der deutschen Sprache des 15. bis 20. Jahrhunderts: Reihe I: Wörterbücher des 15. und 16. Jahrhunderts.) Hildesheim – New York: Georg Olms Verlag. gRabneR-haideR, anton in kRašovec, jože, 1984: Biblicni leksikon. Celje: Mohorjeva družba. gRaFenaueR, bogo, 1996: Reformacija in socialne strukture in gibanja v slovenskih deželah. III. Trubarjev zbornik: Prispevki z mednarodnega znanstvenega simpozija Reformacija na Slovenskem ob štiristoletnici smrti Primoža Trubarja.Ljubljana: Slovenska matica in Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. 163–167. gRaFenaueR, ivan, 1914: O Trubarjevem prevodu evangelijev. Dom in svet 27. 297–303. gRaFenaueR, ivan, 1917: Kratka zgodovina slovenskega slovstva I. Ljubljana. gRaFenaueR, ivan, 1973: Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva. Celje. graFenauerjeV ZBornik. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU. 1996. gRdina, igoR, 1993: Zacetki slovenske književnosti med protestantsko in katoliško reformacijo. SR 41/1. 77–129. gRdina, igoR, 1994: Srednji vek na Slovenskem v raziskavah literarne vede (Raziskovalno porocilo za obdobje 1968–1993). Zgodovinski casopis 48/1. 79–102. gRdina, igoR, 1995: Nekaj opazk o vlogi Primoža Trubarja v zacetkih slovenskega knjižnega jezika. Zgodovinski casopis 49/3 (1995). 379–398. gRdina, igoR, 1999: Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva. Maribor: Obzorja. gRdina, igoR, 1999b: Trubar, Primož. Enciklopedija Slovenije 13. Ljubljana: Mladinska knjiga. 372–378. gRdina, igoR, 2003: Poti v zgodovino. Ljubljana: Založba ZRC. gRdina, igoR, 2006: Do »fine moke 00« mleto Trubarjevo vprašanje. Stati inu obstati 1/3–4. 202–235. gRdina, igoR, 2007: Reformationsströme in slowenischen Raum im 16. Jahrhundert. Biblia Slavica. Serie IV: Südslavische Bibeln. Band 3,2: Kommentare. 9–21. gRdina, igoR, cviRn, janez in janko, anton, 1993: Nemška književnost. ES 7. 353–356. gRimm, jakob in Wilhelm, 1854–1971: Deutsches Wterbuch 1–17. Leipzig: S. Hirzel. gRuden, joSip, 1911: Zgodovina slovenskega naroda. Celje. gSpan, alFonz in badalic, joSip 1957: Inkunabule v Sloveniji. (Dela SAZU, razred za filološke in literarne vede 10, Inštitut za literature 3.) Ljubljana: SAZU. hahn, joSeF, 1971: Zu Cod. Slav. 8 der Bayerischen Staatsbibliothek. Adam Bohoric: Arcticae horulae: Die erste Grammatik der slowenischen Sprache. München: Rudolf Trofenik. 140–143. hájek, václav, 1918: Václava Hájka z Libocan Kronika ceská: Podle originálu z r. 1541 vydal V. Flajšhans. Praga. heyden, Sebald, 1998: Nomenclatura rerum domesticarum (Nürnberg, Friedrich Peypus, 1530): Nomenclatura rerum, innumeris quam antea nominibus cum locupletior tum castigatior (Mainz, Ivo Schöffer, 1534): Mit einer Einführung von Peter O. Müller und Gaston van der Elst. Hildesheim – Zürich – New York: Georg Olms Verlag. historisches WörterBuch Der rhetorik. Tübingen: Niemeyer. 1992–2005. holtz, Sabine (ur.), 1999: Nicodemus Frischlin (1547–1590): Poetische und prosaische Praxis unter den Bedingungen des konfessionellen Zeitalters. Stuttgart – Bad Cannstatt: Frommann-Holzboog. holtz, louiS, 2005: Aelius Donatus. Lateinische Lehrer Europas: Fünfzen Portraits von Varro bis Erasmus von Rotterdam. Köln – Weimar – Wien: Böhlau Verlag. 109–131. ilešic, FRan, 1905: O nastanku in izdanju Dalmatinove Biblije (1584). Ljubljanski zvon 25. 236–240. ilešic, FRan, 1908: O tisku in prodaji nekaterih Trubarjevih knjig. [I.] Trubarjev zbornik (1908). Ljubljana. 281–283. ilešic, FRan, 1921: Slovensko pismo u jednoj talijanskoj knjizi 16. stoleca. Zbornik filoloških i lingvistickih studija. Beograd: Izdanje akad. knjižare S. B. Cvijanovica. 233–238. iSing, eRika, 1966: Die Anfänge der volkssprachlichen Grammatik in Deutschland und Böhmen: Dargestellt am Einfluß der Schrift des Aelius Donatus De octo partibus ars minor: Teil I: Quellen. Berlin: Akademie-Verlag. iSing, eRika, 1970: Die Herausbildung der Grammatik der Volkssprachen in Mittel- und Osteuropa: Studien über den Einfluß der lateinischen Elementargrammatik des Aelius Donatus De octo partibus orationis ars minor. Berlin: Akademie Verlag. IZS 1999 = Vidic (ur.), Marko et al.: Ilustrirana zgodovina Slovencev. Ljubljana: Mladinska knjiga. janežic, Stanko, 1986: Ekumenski leksikon. Celje: Mohorjeva družba. jazbec, helena, 2007: Nemške izposojenke pri Trubarju na primeru besedila Ena dolga Predguvor. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. jellinek, m. h., 1913: Geschichte der neuhochdeutschen Grammatik von den Anfangen bis auf Adelung. Heidelberg. jenSen, kRiStian, 1998: The Latin Grammar of Aldus Manutius and its Fortuna. Aldus Manutius and Renaissance culture, Essays in Memory of Franklin D. Murphy (ur. David S. Zeidberg). Firence: Leo S. Oschki. 247–285. JGGPÖ = Jahrbuch der Gesellschaft für die Geschichte des Protestantismus in Österreich, Wien. junghanS, helmaR, 1998: Martin Luther und die Rhetorik. Sitzungberichte der Sächsischen Akademie der Wissenschaften zu Leipzig: Philologisch-Historische Klasse 136/2. Stuttgart: Hirzel. kennedy, geoRge a., 2001: Klasicna retorika ter njena kršcanska in posvetna tradicija od antike do sodobnosti. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. kidRic, FRance, 1919: Die protestantische Kirchenordnung der Slowenen im XVI. Jahrhundert: Eine literarisch-kulturhistorisch-philologische Untersuchung. Heidelberg: Carl Winter's Universitätbuchhandlung. kidRic, FRance, 1924: Bohoricev Elementale Labacense cum Nomenclatura. CJKZ IV. 128–130. kidRic, FRance, 1924b: Slovenske knjige v protestantski stanovski šoli v Ljubljani 1563– 1598. CJKZ IV. 130–139. kidRic, FRance, 1924c: Otrozhia Tabla (ali Biblia) o. 1580. CJKZ IV. 125–128. kidRic, FRance, 1925: Bohoric, Adam. SBL 1. 49–52. kidRic, FRance, 1925b: Dalmatin, Jurij. SBL 1. 116–124. kidRic, FRance, 1926: Nikodem Frischlin. SBL 1. 190–192. kidRic, FRance, 1929–1938: Zgodovina slovenskega slovstva od zacetkov do Zoisove smrti. Ljubljana: Slovenska matica. kidRic, FRance, 1951: Primož Trubar. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod. kidRic, FRance, 1978: Izbrani spisi I. (Dela – Opera 35/1.) Ljubljana: SAZU. kiSSling, hanS joachim, 1971: Aussenseiter-Betrachtungen zu A. Bohorics Arcticae horulae. Adam Bohoric: Arcticae horulae: Die erste Grammatik der slowenischen Sprache. München: Rudolf Trofenik. 83–87. knape, joachim, 1993: Philipp Melanchthons »Rhetorik«. Tübingen: Niemeyer. knape, joachim, 2006: Poetik und Rhetorik in Deutschland 1300–1700. Wiesbaden: Harrasowitz Verlag. kolaRic, RudolF, 1971: Die Sprache in Adam Bohorics Arcticae horulae. Adam Bohoric: Arcticae horulae: Die erste Grammatik der slowenischen Sprache. München: Rudolf Trofenik. 29–82. kopitaR, jeRnej, 1808: Grammatik der Slavi.chen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark. Laibach: Wilhelm Heinrich Korn. koRuza, jože, 1980: Trost, Matija. SBL 4. 188. koRuza, jože, 1991: Slovstvene študije. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani. koRuza, jože, 1995: Die literarischen Formen der Predigten Trubers. Ein Leben zwischen Laibach und Tübingen: Primus Truber und seine Zeit. (Sagners Slavistische Sammlung 24.) München: Verlag Otto Sagner. 268–277. koS, dušan, 1994: Plemstvo. Enciklopedija Slovenije 8. Ljubljana: Mladinska knjiga. 404. koS, milko in Stele, FRan,1931: Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. Ljubljana: Umetnostno­zgodovinsko društvo v Ljubljani. koS, milko, 1933: Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna. koS, milko, 1985: Srednjeveška kulturna, družbena in politicna zgodovina Slovencev: Izbrane razprave. Ljubljana: Slovenska matica. koStRencic, ivan, 1874: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565. Wien: Carl Gerold's Sohn. kRašovec, jože (ur.), 1998: Interpretation of the Bible – Interpretacija Svetega pisma. Ljubljana: SAZU, Sheffield Academic Press. kRašovec, jože, 2001: Med izvirnikom in prevodi. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije. kumeR, zmaga, 2002: Slovenska ljudska pesem. Ljubljana: Slovenska matica. lägReid, annelieS, 1967: Hieronymus Megiser: Slovenisch-deutsch-lateinisches Wörterbuch: Neugestaltung und Faksimile der ersten Ausgabe aus dem Jahre 1592. (Monumenta linguae Slavicae 7.) Wiesbaden: Otto Harrassowitz. lauSbeRg, heinRich, 1967: Elemente der literarischen Rhetorik. München: Max Hueber Verlag. lauSbeRg, heinRich, 1990: Handbuch der literarischen Rhetorik: Eine Grundegung der Literaturwissenschaft. Stuttgart: Franz Steiner Verlag. laW, vivien, 2003: The History of Linguistics in Europe from Plato to 1600. Cambridge: University Press. ledeR, zvonka, 1976: Razvoj slovenskega strokovnega izrazja. 12. SSJLK. 47–56. legan RavnikaR, andReja, 2001: Obredna terminologija v razvoju slovenskega knjižnega jezika (Od Brižinskih spomenikov do ustalitve enotne knjižne norme sredi 19. stoletja). (Doktorska disertacija.) Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. leganRavnikaR, andReja, 2005: O terminoloških besednih zvezah v kršcanski terminologiji preteklih dob. Knjižno in narecno besedoslovje slovenskega jezika. (Zora 32.) Maribor: Slavisticno društvo Maribor. 334–352. legiša, lino (ur.), 1956: Zgodovina slovenskega slovstva 1: Od zacetkov do romantike. Ljubljana: Slovenska matica. lencek, Rado l., 1996: Izbrane razprave in eseji. Ljubljana: Slovenska matica. lencek, Rado l., 1996b: Sociolingvisticne komponente Bohoriceve zamisli slovenskega knjižnega jezika. III. Trubarjev zbornik: Prispevki z mednarodnega znanstvenega simpozija Reformacija na Slovenskem ob štiristoletnici smrti Primoža Trubarja.. Ljubljana: Slovenska matica in Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. 231– 237. leRoux, neil R., 2002: Luther's rhetoric: Strategies and style from the Invocavit sermons. Saint Louis: Concordia Acad. Press. lexeR, matthiaS, 1992: Mittelhochdeutsches Taschenwörterbuch: Mit den Nachträgen von Ulrich Pretzel. Stuttgart: Hirzel. lg = Stammerjohann, Harro (ur.), 1996: Lexicon grammaticorum: Who's Who in the History of World Linguistics. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. logaR, janez, 1932: Krelj, Sebastijan. SBL 1. 565–567. lokÖS, iStván, 1986: Tipološki paralelizam recepcije Erazma Rotterdamskog u slovenackoj i madžarskoj književnosti. Simpozij Slovenci v evropski reformaciji: Zbornik prispevkov. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 239–247. lukman, FRanc kSav., 1933: Megiser, Hieronim. SBL 2. 85ss. lutheR, maRtin, 1975: Commentaire du livre de la Genčse. Oeuvres / Martin Luther, 17. Genčve: Labor et Fides. lutheR, maRtin, 2001: Izbrani spisi. Ljubljana: Nova revija. matl, joSeF, 1971: Die slawische Idee in der Praefatio der Arcticae horulae des Adam Bohoric. Adam Bohoric: Arcticae horulae: Die erste Grammatik der slowenischen Sprache. München: Rudolf Trofenik. 22–28. matzingeR-pFiSteR, Regula, 1972: Paarformel, Synonymik und zweisprachiges Wortpaar: Zur mehrgliedrigen Ausdruckweise der mittelalterlichen Urkundensprache. Zürich: Juris Druck und Verlag. meckovSka, nina, 1984: Prve slovenske slovnice: viri skupnosti, dejavniki razlicnosti. SR 32/3. 209–222. meckovSka, nina, 1986: .......... ... ....... ........ (.... ....... . ....... ..........). 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. (Obdobja 6.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. 255–267. melik, vaSilij, 1995: Der Einfluß der Reformation auf den Prozeß der sozialen Affirmation der slowenischen Sprache. Ein Leben zwischen Laibach und Tübingen: Primus Truber und seine Zeit. (Sagners Slavistische Sammlung 24.) München. 186–190. meRše, majda, 1993: Glagolski vid v Dalmatinovi Bibliji ob naslonitvi na Lutrov prevodni zgled. Rjecnik i društvo: zbornik radova sa znanstvenog skupa o leksikografiji i leksikologiji održanog 11–13. X. 1989. u Zagrebu. (Znanstveni skupovi razreda za filološke znanosti, knjiga 2.) Zagreb: Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti. 227– 236. meRše, majda, 1995: Kongruenz und Divergenz der Übersetzung von Verben in der Dalmatinischen und Lutherschen Bibelübertragung. Ein Leben zwischen Laibach und Tübingen: Primus Truber und seine Zeit: Intentionen, Verlauf und Folgen der Reformation in Württemberg und Innerösterreich. (Sagners slavistische Sammlung 24.) München: Otto Sagner. 492–510. meRše, majda, 1998: Vrste glagolskega dejanja v delih slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja in tuje prevodne predloge. SR 46/1–2. 55–71. meRše, majda, 2000: Vid in cas v Trubarjevih in Dalmatinovih biblijskih prevodih. 36. SSJLK. Ljubljana: Center za slovenšcino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 21–34. meRše, majda, 2001: Glagolski vid v povezavi z nacinom in naklonom v Trubarjevih in Dalmatinovih biblijskih prevodih. Jezikoslovni zapiski 7/1–2. 113–128. meRše, majda, 2006: Trubar v Škrabcevem jezikoslovju. Škrabceva misel V. Nova Gorica: Franciškanski samostan Kostanjevica. 49–69. meRše, majda, 2007: Prepoznavnost in znacilnosti besedja slovenskih protestantskih postil 16. stoletja. SR 55/1–2. 65–84. meRše, majda et al., 2007b: Wortschatz der slowenischen Bibelübersetzungen des 16. Jahrhunderts. Biblia Slavica. Serie IV: Südslavische Bibeln. Band 3,2: Kommentare. 99–325. meRše, majda, jakopin, FRanc in novak, FRance, 1996: Fonološki sistem knjižnega jezika slovenskih protestantov. III. Trubarjev zbornik: Prispevki z mednarodnega znanstvenega simpozija »Reformacija na Slovenskem« ob štiristoletnici smrti Primoža Trubarja. Ljubljana: Slovenska matica – Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. 239–255. meRše, majda in novak, FRance, 1996: Besedišce Brižinskih spomenikov v luci protestantskega besedišca 16. stoletja. Zbornik Brižinski spomeniki.(SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Dela 45.) Ljubljana: SAZU. 289–301. meRše, majda in novak, FRance (s sodelovanjem Francke Premk), 2001: Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja: Poskusni snopic. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. mikhailov, nikolai, 1998: Frühslowenische Sprachdenkmäler: Die handschriftliche Periode der slowenischen Sprache (XIV. Jh. bis 1550). (Studies in Slavic and General Linguistics 26.) Amsterdam – Atlanta: Rodopi. mikhailov, nikolai, 2001: Jezikovni spomeniki zgodnje slovenšcine: rokopisna doba slovenskega jezika (od XIV. stoletja do leta 1550). Trst: Mladika. miRkovic, mijo, 1960: Matija Vlacic Ilirik. (Djela Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti 50.) Zagreb: JAZU. mlinaRic, jože, 1991: Cerkev na Slovenskem v srednjem veku. Zgodovina cerkve na Slovenskem. Celje: Mohorjeva družba. 61–91. modeR, janko, 1985: Ob Trubarjevih »treh receh«. Štiristo let prevajanja na Slovenskem (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev 10.) Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 33–66. movRin, david, 2000: Fidus interpres = Zvest prevajalec: ocrt glavnih tokov v zgodovini evropskega prevajanja iz klasicnih jezikov. (Diplomsko delo.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. mülleR, jakob, 2003: Raba imena Slovenci v 16. stoletju. Škrabceva misel IV: zbornik s simpozija 2002. Nova Gorica: Franciškanski samostan Kostanjevica. 21–41. mülleR-FRauReuth, caRl (ur.), 1895: Die deutsche Grammatik des Laurentius Albertus. (Ältere deutsche Grammatiken in Neudrucken.) Strassburg: Verlag von Karl J. Trübner. naRat, jožica, 1996: Izrazi za 'ucenec' pri slovenskih protestantskih piscih. III. Trubarjev zbornik: Prispevki z mednarodnega znanstvenega simpozija "Reformacija na Slovenskem" ob štiristoletnici smrti Primoža Trubarja. Ljubljana: Slovenska matica – Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. 263–272. naRat, jožica, 1999: Semantika samostalnika v jeziku Jurija Dalmatina in Jurija Japlja. (Doktorska disertacija.) Ljubljana. naRat, jožica, 2006: Sebastijan Krelj v Škrabcevih oceh. Škrabceva misel V. Nova Gorica: Franciškanski samostan Kostanjevica. 71–78. nedeljkovic, olga, 1987: The Troy Legend in Bohoric's »Praefatiuncula« to Arcticae horulae (1584) and comparable writings of the medieval and renaissance periods. (Separat.) New York: Society for Slovene studies. 155–159. novak, FRance, 1998: Samostalniška vecpomenskost v knjižni slovenšcini 16. stoletja glede na prevodne zglede. SR 46/1–2. 83–94. novak, FRance, 2004: Samostalniška vecpomenskost v jeziku slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. novak, FRance, 2006: Predponi v- in u- v jeziku slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Stati inu obstati 2/3-4 (2006), 138-159. oblak, vatRoSlav, 1894: Protestantske postile v slovenskem prevodu. Letopis Matice slovenske za leto 1894. Ljubljana: Slovenska matica. 202–219. okoliš, Stane, 2000: Elementarno šolstvo na Slovenskem med srednjim in novim vekom na primeru šole v Mengšu. (Magistrsko delo.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. oloF, klauS detleF, 1986: Mittelalterliches und neuzeitliches Sprachverständnis am Beispiel der Übersetzer Luther und Trubar. 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. (Obdobja 6.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. 517–527. oRel, iRena, 1991: Sopomenskost samostalnikov v starejših slovenskih slovarjih. SR 39/2. 145–163. o'RouRke boyle, maRjoRie, 1977: Erasmus on Language and Method in Theology. Toronto and Buffalo: University of Toronto Press. oRožen, maRtina, 1971: Zacetki slovenske jezikoslovne misli. JiS 16/7. 193–200. oRožen, maRtina, 1984: Gramaticna in leksikalna preobrazba Dalmatinovega knjižnega jezika ob Japljevem prevodu biblije (1584 – 1784 – 1802). Protestantismus bei den Slowenen – Protestantizem pri Slovencih. (Wiener slawistischer Almanach, Sonderband 13.) Wien: Tilmann Reuther. 153–179. oRožen, maRtina, 1986: Stilni problemi Trubarjevega jezika. 22. SSJLK. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 27–47. oRožen, maRtina, 1986b: Vprašanje sintakticne interference v Dalmatinovem prevodu Biblije 1584. Simpozij Slovenci v evropski reformaciji: Zbornik prispevkov. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 105–123. oRožen, maRtina, 1987: Kreljeva »Otrocja biblija«. Sebastijan Krelj: OTROZHIA BIBLIA. (Monumenta litterarum Slovenicarum 20.) Ljubljana: Mladinska knjiga. 139–157. oRožen, maRtina, 1987b: Kreljev jezikovni koncept. SSJLK 23. 19–40. oRožen, maRtina, 1996: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika (Od Brižinskih spomenikov do Kopitarja). Ljubljana: Filozofska fakulteta. oRožen, maRtina, 2003: Razvoj slovenske jezikoslovne misli. Maribor: Slavisticno društvo Maribor. ožingeR, anton, 1991: Kriza cerkvenega življenja in reformacija na Slovenskem. Zgodovina cerkve na Slovenskem. Celje: Mohorjeva družba. 93–112. padley, g. a., 1976: Grammatical Theory in Western Europe 1500–1700: The Latin Tradition. Cambridge: Cambridge University Press. padley, g. a., 1985: Grammatical Theory in Western Europe 1500–1700: Trends in Vernacular Grammar I. Cambridge: Cambridge University Press. padley, g. a., 1988: Grammatical Theory in Western Europe 1500–1700: Trends in Vernacular Grammar II. Cambridge: Cambridge University Press. peklaj, maRijan, 1984: Sveto pismo, izrocilo in cerkev v predgovorih Jurija Dalmatina v Bibliji 1584. (Inavguralna disertacija.) Ljubljana: Teološka fakulteta. plett, heinRich F., 2001: Einführung in die rhetorische Textanalyse. Hamburg: Helmut Buske Verlag. plett, heinRich F., 2004: Rhetoric and Renaissance culture. Berlin: Walther de Gruyter. pogacnik, jože, 1957: Poglavja iz starejše slovenske književnosti. Nova obzorja 10. 555– 573. pogacnik, jože, 1968: Zgodovina slovenskega slovstva 1: Srednji vek, reformacija in protireformacija, manirizem in barok. Maribor: Založba Obzorja. pogacnik, jože, 1968b: Stilprobleme im slowenischen Reformationsschrifttum. Abhandlungen über die slowenische Reformation. München: Rudolf Trofenik. 90– 110. pogacnik, jože, 1971: Anschauungen über Sprache und Stil bei Bohoric. Adam Bohoric: Arcticae horulae: Die erste Grammatik der slowenischen Sprache. München: Rudolf Trofenik. 88–97. pogacnik, jože (ur.), 1972: Srednjeveško slovstvo. (Naša beseda.) Ljubljana: Mladinska knjiga. pogacnik, jože, 1976: Jurij Dalmatin im Lichte stilistischer Untersuchungen. Jurij Dalmatin: Biblia 1584: II. Teil: Abhandlungen. (Geschichte, Kultur und der Geisteswelt der Slowenen 3.) München: Rudolf Trofenik. 63–85. pogacnik, jože, 1985: Kulturološka nacela v gramatiki Adama Bohorica. Zbornik za slavistiku 29. 69–81. pogacnik, jože, 1990: Starejše slovensko slovstvo. Ljubljana. pogacnik, jože, 1996: Delo slovenskih protestantskih piscev v literarni zgodovini. III. Trubarjev zbornik: Prispevki z mednarodnega znanstvenega simpozija »Reformacija na Slovenskem« ob štiristoletnici smrti Primoža Trubarja. Ljubljana: Slovenska matica – Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. 63–72. pogoRelec, bReda, 1972: Trubarjev stavek. 8. SSJLK. 305–323. pogoRelec, bReda, 1983: Razvoj slovenske slovnicne zavesti od 16. do 19. stoletja. 19. SSJLK. 89–94. pogoRelec, bReda, 1984: Štiristo let Bohoriceve slovnice. JiS 29/6. 210–216. pogoRelec, bReda, 1984b: Skladnja pri Dalmatinu in Bohoricu. 20. SSJLK. 223–248. pogoRelec, bReda, 1984c: Novi pogledi na slovenski knjižni jezik 16. stoletja. Protestantismus bei den Slowenen – Protestantizem pri Slovencih. (Wiener slawistischer Almanach, Sonderband 13.) Wien: Tilmann Reuther. 181–208. pogoRelec, bReda, 1986: Dalmatinovo besedilo med skladnjo in retoricno figuro in Bohoriceva gramaticna norma. 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. (Obdobja 6.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. 473–497. pogoRelec, bReda, 1987: Sociolingvisticni vidiki Trubarjevega jezika. Odsevi reformacijskega gibanja v dokumentih Arhiva SR Slovenije. Ljubljana. 14–21. pogoRelec, bReda, 1994: Cerkveno življenje in slovenšcina v javnosti v sedemnajstem stoletju. Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628/ Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628/ Riforma cattolica e controriforma nell'Austria Interna 1564–1628. Klagenfurt– Ljubljana–Wien: Hermagoras/Mohorjeva/Styria. polenz, peteRvon, 2000: Deutsche Sprachgeschichte von Spätmittelalter bis zur Gegenwart: Band I: Einfuhrung, Grundbegriffe, 14. bis 16. Jahrhundert. Berlin – New York: Walther de Gruyter. pRemk, FRancka, 1986: Primerjava med Trubarjevim in Dalmatinovim prevodom Davidovega psaltra v razmerju do hebrejskega izvirnika, latinske Vulgate in nemške Luthrove predloge. 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. (Obdobja 6.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. 529–543. pRemk, FRancka, 1992: Korenine slovenskih psalmov. Ljubljana: Trubarjevo društvo. pRemk, FRancka, 2002: Besedišce Bohoriceve slovnice v gradivu slovenskih protestantskih piscev. Rijec 8/1. pRemk, FRancka in pRemk bogataj, eva, 2006: Važnost stvaralacke veze Trubar – Peter Pavao Vergerij ml. za Slovence i Hrvate. Prilozi za istraživanje Hrvatske filozofske baštine 32/63–64. 13–34. pRiSpevki z mednaRodne konFeRence peteR pavel veRgeRij ml., polemicni miSlec v evRopi 16. Stoletja, ob500-letnici RojStva. Acta histriae 8. Koper: Znanstveno-raziskovalno središce Republike Slovenije Koper. 1999. [prVi] truBarjeV ZBornik. Ljubljana. 1908. RadicS, peteR, 1879: Slovenšcina v besedi in pismu. Letopis Matice slovenske za leto 1879. Ljubljana: Matica slovenska. 1–33. RadicS, peteR, 1881: Geschichte des deutschen Buchhandels in Krain. Archiv für Geschichte des deutschen Buchhandels 6. Radovanovic, miloRad, 1986: Sociolingvistika. Novi Sad: Dnevnik. Rajhman, jože, 1977: Prva slovenska knjiga v luci teoloških, literarno-zgodovinskih, jezikovnih in zgodovinskih raziskav. Ljubljana: Partizanska knjiga. Rajhman, jože, 1982: Trubar, Primož. SBL 4. 206–225. Rajhman, jože, 1982b: Trubar, Felicijan. SBL 4. 205–206. Rajhman, jože, 1982c: Tulšcak, Janž (Ivan). SBL 4. 228–229. Rajhman, jože, 1984: Trubarjeva pisma (poskus stilne predstavitve). Protestantismus bei den Slowenen – Protestantizem pri Slovencih. (Wiener slawistischer Almanach, Sonderband 13.) Wien: Tilmann Reuther. 39–56. Rajhman, jože, 1985: Metodologija prevajanja slovenskih protestantov. Štiristo let prevajanja na Slovenskem. (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev 10.) Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 27–32. Rajhman, jože, 1986b: Analiza dveh predgovorov (1557–1584). 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. (Obdobja 6.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. 151–158. Rajhman, jože, 1986c: Trubarjeva Ena dolga predguvor. Ljubljana: Cankarjeva založba. Rajhman, jože, 1986c: Razvoj Trubarjeve teološke misli (1557–1575). Simpozij Slovenci v evropski reformaciji: Zbornik prispevkov. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 165–172. Rajhman, jože, 1996: Bohoric, Adam. Slovenska književnost. Ljubljana: Cankarjeva založba. 36–37. Rajhman, jože in Smolik, maRjan, 1991: Znojilšek, Janž. SBL 4. 824–825. Rajšp, vinko, 1992: Marko Kumpreht. Enciklopedija Slovenije 6. 73. Ramovš, FRan, 1971: Zbrano delo: prva knjiga. (Dela SAZU, razred za filološke in literarne vede, Inštitut za slovenski jezik.) Ljubljana: SAZU. ReneR, FRedeRick, 1989: Interpretatio: Language and Translation from Cicero to Tytler. Amsterdam – Atlanta: Rodopi. Renko, SRecko, 1984: Adam Bohoric, prvi slovenski slovnicar v svojem in današnjem casu. Est Europa. Udine: Universita' degli studi di Udine. 5–15. RigleR, jakob, 1968: Zacetki slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU. (Razred za filološke in literarne vede. Dela 22). Rijavec, andRej, 1967: Glasbeno delo na Slovenskem v obdobju protestantizma. Ljubljana: Slovenska matica. RÖckelein, hedWig et al., 1990: ... ein unruhig Poet: Nikodemus Frischlin 1547–1590. (Veröffentlichungen des Stadtarchivs Balingen 2). Balingen: Daniel. Rode, matej, 1985: Od preobracanja do prevajanja: Prispevek k preucevanju prevajalskega izrazja. Štiristo let prevajanja na Slovenskem (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev 10). Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 103–105. Rode, matej, 1986: Slovenski protestantizem in prevajanje. 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. (Obdobja 6.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. 555–561. Romaine, Suzanne, 1994: Language in Society: An Introduction to Sociolinguistics. Oxford: University Press. RÖSing-hageR, monika (ur.), 1973: Johannes Claius: Grammatica Germanicae Linguae. (Documenta Linguistica: Quellen zur Geschichte der deutschen Sprache des 15. bis 20. Jahrhunderts: Reihe V: Deutsche Grammatiken des 16. bis 18. Jahrhunderts.) Hildesheim – New York: Georg Olms Verlag. RÖSing-hageR, monika (ur.), 1975: Albert Ölinger: Vnderricht der Hoch Teutschen Spraach. (Documenta Linguistica: Quellen zur Geschichte der deutschen Sprache des 15. bis 20. Jahrhunderts: Reihe V: Deutsche Grammatiken des 16. bis 18. Jahrhunderts.) Hildesheim – New York: Georg Olms Verlag. RotaR, janez, 1958: Naše jezikovno izrazje. JiS IV/2-3. 37–41, 78–81. RotaR, janez, 1988: Trubar in južni Slovani. Ljubljana: Državna založba Slovenije. RotaR, janez, 1991: Die Nationwerdung der Slowenen und die Reformation: Trubars Benennungen von Ländern und Vkern. (Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen 21.) München: Rudolf Trofenik. RotaR, janez, 2002: Jezikovni nauk apostola Pavla in skrb Primoža Trubarja za avtonomnost knjižne slovenšcine. Bogoslovni vestnik 62/3. 463–475. Rozman, FRance, 1986: Kako je Trubar prevajal Sveto pismo Nove zaveze?. Bogoslovni vestnik 46/3. 227–245. Rupel, miRko, 1955: Povabilo in odpoved Gašperju Melissandru. SR 8/3–4. 209–224. Rupel, miRko, 1956: Reformacija. Zgodovina slovenskega slovstva 1: Od zacetkov do romantike. Ljubljana: Slovenska matica. 183–260. Rupel, miRko, 1960: Savinec, Andrej. SBL 3. 206. Rupel, miRko, 1962: Primož Trubar: življenje in delo. Ljubljana: Mladinska knjiga. Rupel, miRko, 1965: Primus Trüber: Leben und Werk des slowenischen Reformators. Deutsche Übersetzung von B. Saria. (Südosteuropa-Schriften 5.) München. Sajovic, tomaž, 2005: Jezik med umetnostjo in znanostjo. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. SakRauSky, oSkaR, 1976: Die theologische Bedeutung der Bibelübersetztung Jurij Dalmatins. Jurij Dalmatin: Biblia 1584: II. Teil: Abhandlungen. (Geschichte, Kultur und der Geisteswelt der Slowenen 3.) München: Rudolf Trofenik. 31–62. Santonino, paolo, 1991: Popotni dnevniki: 1485–1487. Celovec, Dunaj, Ljubljana: Mohorjeva založba. SBL 1–4 = Slovenski biografski leksikon 1–4. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. 1925–1991. Schanze, helmut (ur.), 1974: Rhetorik: Beiträge zu ihrer Geschichte in Deutschland vom 16.–20. Jahrhundert. Frankfurt am Main: Athenäum Fischer Taschenbuch Verlag. Scheible, heinz, 2000: Philipp Melanchthon (1497–1560). Melanchthons Werdegang. Humanismus im deutschen Südwesten: biographische Profile. Stuttgart: Jan Thorbecke Verlag. 221–238. SchellandeR, anton, 1984: Glagolski vid v luci sodobnih teoretskih razmišljanj in kali njegovega zapažanja v Bohoricevi slovnici. SR 32/3. 223–230. Schmidt, vlado, 1952: Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju. (Pedagoški tisk, zvezek 6). Ljubljana: Državna založba Slovenije. Schmidt, vlado, 1963: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, 1. del. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Schmidt, paul geRhaRd (ur.), 2000: Humanismus im deutschen Südwesten: biographische Profile. Stuttgart: Jan Thorbecke Verlag. Seck, FRiedRich in Wilhelmi, thomaS, 2004: Nikodemus Frischlin (1547–1590): Bibliographie. Leinfelden-Echterdingen: DRW-Verlag. SeebaSS, gottFRied, 1995: Osiander, Andreas. Theologische Realenzyklopädie 25/1–2. Berlin – New York: Walther de Gruyter. 507–515. Seitz, eliSabeth, 1995: Govorniško stilno sredstvo ali pomoc pri prevajanju? Dvojicno vezniško priredje v izbranih besedilih Primoža Trubarja, Martina Lutra in njunih sodobnikov. SR 43/4. 469–489. Seitz, eliSabeth, 1998: Primus Truber – Schfer der slovenischen Schriftsprache?. (Slavistiche Beiträge 363.) München: Verlag Otto Sagner. Simoniti, pRimož, 1973: Dekret ali pricevanje Aleksandra Velikega o Slovanih. Casopis za zgodovino in narodopisje (1973). 225–233. Simoniti, pRimož, 1978: Trubarjev izvod Prvega dela novega testamenta (1557–1558) ter druga slovenska in hrvaška protestantika v Vatikanski biblioteki. Zbornik Narodne in univerzitetne knjižnice 2. Ljubljana: NUK. 35–77. Simoniti, pRimož, 1979: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica. Simoniti, pRimož, 1980: Tiffernus, Mihael. SBL 12. 84–86. Simoniti, pRimož, 1984: K vprašanju razmerja med humanizmom in reformacijo. Protestantismus bei den Slowenen – Protestantizem pri Slovencih. (Wiener slawistischer Almanach, Sonderband 13.) Wien: Tilmann Reuther. 89–103. Simoniti, pRimož, 1985: Etnicna zavest humanistov in protestantov. Štiristo let prevajanja na Slovenskem. (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev 10.) Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 7–16. Simoniti, pRimož, 1986: Martin Crusius in seinen Beziehungen zu slowenischen Protestanten. Simpozij Slovenci v evropski reformaciji: Zbornik prispevkov. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 213–260. Simoniti, pRimož, 1996: Santonino, Paolo. Enciklopedija Slovenije 10. Ljubljana: Mladinska knjiga. 399. simpoZij sloVenci V eVropski reFormaciji: Zbornik prispevkov. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 1986. SJSPP gl. Merše in Novak 2001. Skubic, mitja, 2002: Romanski jeziki. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za romanske jezike in književnosti. Slodnjak, anton, 1968: Slovensko slovstvo: Ob tisocletnici Brižinskih spomenikov. Ljubljana: Mladinska knjiga. Slodnjak, anton, 1971: Die Wirkung der Arcticae horulae von Adam Bohoric auf das Schrifttum in den slowenischen Ländern von 1584 bis 1809. Adam Bohoric: Arcticae horulae: Die erste Grammatik der slowenischen Sprache. München: Rudolf Trofenik. 122–134. Smolik, maRijan, 1963: Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od zacetkov do konca 18. stoletja. (Doktorska disertacija.) Ljubljana: Semeniška knjižnica. Sonnino, leeann, 1968: A handbook to sixteenthcentury rhetoric. London: Routhledge & Paul. Stabej, maRko, 1998: Sociolingvistika. Enciklopedija Slovenije 12. 129–130. Stabej, maRko, 2003: Bo en jezik dovolj?: Vecjezicnost v enojezicnosti. Slovenski knjižni jezik – aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje: Ob 450-letnici izida prve slovenske knjige. (Obdobja 20). 51–70. Stabej, jože, 1968: Über die Anfänge der slowenischen Lexikographie. Abhandlungen über die slowenische Reformation. München: Rudolf Trofenik. 124–134. Stabej, jože, 1971: Slowenisch-lateinisch-deutsches (zum Teil) Wörterbuch der Grammatik von Adam Bohoric. Adam Bohoric: Arcticae horulae: Die erste Grammatik der slowenischen Sprache. München: Rudolf Trofenik. 144–206. Stabej, jože, 1976: Wörterverzeichnis der Sprachbemerkungen und des Registers in der Biblia Dalmatins 1584. Jurij Dalmatin: Biblia 1584: II. Teil: Abhandlungen. (Geschichte, Kultur und der Geisteswelt der Slowenen 3). München: Rudolf Trofenik. 101–181. Stabej, jože, 1977: Hieronymus Megiser: Thesaurus polyglottus: Iz njega je slovensko besedje z latinskimi in nemškimi pomeni za slovensko-latinsko-nemški slovar izpisal in uredil Jože Stabej. (Dela/opera 32.) Ljubljana: SAZU. Stanovnik, majda, 1986: Razprava o prevajanju.16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. (Obdobja 6.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. 563–564. Stanovnik, majda, 2005: Slovenski literarni prevod 1550–2000. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. StatoRiuS, petRuS, 1980: Polonicae grammatices institutio: Nunc iterum edidit R. Olesch. Köln – Wien: Böhlau Verlag. Stolt, biRgit, 1969: Studien zu Luthers Freiheitstraktat mit besonderer Rücksicht auf das Verhältnis der lateinischen und der deutschen Fassung zu einander und die Stilmittel der Rhetorik. Stockholm: Almqvist & Wiksell. Stolt, biRgit, 1991: Rhetorische Textkohärenz – am Beispiel Martin Luthers. Rhetorik: ein internationales Jahrbuch 10: Rhetorik der frühen Neuzeit. 89–99. Stolt, biRgit, 2001: Luthersprache. Historisches Wterbuch der Rhetorik 5. Tübingen: Niemeyer. 677–690. StRauSS, david FRiedeRich, 1856: Leben und Schriften des Dichters und Philologen Nicodemus Frischlin: Ein Beitrag zur deutschen Culturgeschichte in der zweiten Hälfte des sechzehnten Jahrhunderts. Frankfurt am Main: Literarische Anstalt. StReckenbach, geRhaRd, 1979: Stiltheorie und Rhetorik der Rer im Spiegel der humanistischen Schülergespräche. Göttingen: Gratia-Verlag. Svetina, anton, 1952: Protestantizem v Ljubljani. II. Trubarjev zbornik. Ljubljana. 161– 174. škRabec jd = Škrabec, Stanislav, 1994–1998: Jezikoslovna dela 1–4. Nova Gorica: Franciškanski samostan Kostanjevica. škRubej, katja, 2001: Ritus gentis Slovanov v vzhodnih Alpah: Poskus rekonstrukcije na podlagi jezikovnega gradiva. (Doktorska disertacija.) Ljubljana: Pravna fakulteta. škulj, edo, 1998: Musical instruments in Psalm 150. Interpretation of the Bible – Interpretacija Svetega pisma. Ljubljana: SAZU, Sheffield Academic Press. 1117– 1130. šmid, WalteR, 1904: Über Entstehung und Herausgabe der Bibel Dalmatins. Ljubljana: Buchdruckerei Kleinmayr & Bamberg. šmitek, zmago, 1986: Trubar in Turki. 20. SSJLK. Ljubljana. 159–169. štih, peteR in Simoniti, vaSko, 1996: Slovenska zgodovina do razsvetljenstva. Ljubljana, Celovec: Korotan in Mohorjeva družba. Štiristo let preVajanja na sloVenskem. (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev 10.) Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 1985. štRekelj, kaRel, 1922: Historicna slovnica slovenskega jezika. Maribor: Zgodovinsko društvo. the hiStoRy oF engliSh in a Social context: AContribution to historical Sociolinguistics. Trends in Linguistics: Studies and Monographs 129. Berlin – New York. 2000. topoRišic, jože, 1984: Oblikoslovje v Bohoricevih Zimskih uricah. 20. SSJLK. 189–222. topoRišic, jože, 1984b: Prva slovenska skladnja. SR 32/3. 159–181. topoRišic, jože, 1984c: Bohoriceve Zimske urice: Ob 400-letnici slovenske slovnice. Mohorjev koledar. 75–78. topoRišic, jože, 1985: Družbeni položaj slovenskega knjižnega jezika leta 1584 in 1984. JiS 30/5. 137–145. topoRišic, jože, 1987: Zimske urice, prva slovenska slovnica. Arcticae horulae succisivae – Zimske urice proste. Maribor: Založba Obzorja. 281–328. topoRišic, jože, 1987b: Bohoric, Adam. Enciklopedija Slovenije 1. Ljubljana: Mladinska knjiga. 303. topoRišic, jože, 1995: Die Figur des Gegensatzes in Trubers publizistichen Texten. Ein Leben zwischen Laibach und Tübingen: Primus Truber und seine Zeit. (Sagners Slavistische Sammlung 24.) München: Verlag Otto Sagner. 352–362. iii. truBarjeV ZBornik: Prispevki z mednarodnega znanstvenega simpozija Reformacija na Slovenskem ob štiristoletnici smrti Primoža Trubarja. Ljubljana: Slovenska matica. 1987. tRoFenik, RudolF (založ.), 1971: Adam Bohoric: Arcticae horulae: Die Erste Grammatik der slowenischen Sprache. (Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen 4/2). München: Rudolf Trofenik. tRoFenik, RudolF (založ.), 1976: Jurij Dalmatin: Biblia 1584. II. Teil: Abhandlungen. Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen, III. Band, 2. Teil. München: Rudolf Trofenik. 1–236. tRubaR, pRimož, 2002–2005: Zbrana dela Primoža Trubarja I–III. (Ur. Igor Grdina.) Ljubljana: Rokus. veRbic, maRija (ur.), 1980:Deželnozborski spisi kranjskih stanov I: 1499–1515. (Publikacije Arhiva SR Slovenije, Viri 1.) Ljubljana: Arhiv SR Slovenije. vidmaR, tadej, 1997: Odnos oblasti do izobraževanja in šolanja v srednjem veku. (Magistrska naloga.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. vidmaR, tadej, 1999: Preoblikovanje srednjeveških šol in nastajanje novoveške stopenjske strukture. (Doktorska disertacija.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. vidmaR, tadej, 2000: »Obena deshela, ne meisto ne gmaina, ne mogo pres shul«: Usoda protestantskih deželnih šol v Ljubljani. Šolska kronika 2000/1. 9–27. vilFan, SeRgij, 1996: Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana: Slovenska matica. voje, ignacij, 1996: Odnos fevdalnih rodbin na Kranjskem do reformacije. III. Trubarjev zbornik: Prispevki z mednarodnega znanstvenega simpozija Reformacija na Slovenskem ob štiristoletnici smrti Primoža Trubarja. Ljubljana: Slovenska matica in Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. 214–221. Walz, heRbeRt, 1988: Deutsche Literatur der Reformationszeit: Eine Einführung. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft. zS 1979 = Cepic, Zdenko, 1979: Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba. zWitteR, FRan, 1969: Višje šolstvo na Slovenskem do leta 1918. Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani. Ljubljana. zWolinSki, pRzemiSlaW, 1966: Trije neznani primerki Bohoriceve slovnice iz leta 1584. JiS 11/4. 123–124. zWolinSki, pRzemiSlaW, 1968: Trzy wersje slowenskiego »Ojczenasza« z r. 1584. Pamietnik slowianski 18. žvanut, maja, 1994: Od viteza do gospoda. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. žvanut, maja, 1995: Europäische Bücherproduktion des 16. Jahrhunderts in Krain. Ein Leben zwischen Laibach und Tübingen: Primus Truber und seine Zeit. (Sagners Slavistische Sammlung 24.) München: Verlag Otto Sagner. 226–234. 13 kazalo slik* Primož Trubar (NUK)........................................................................................................30 Primož Trubar, TA EVANGELI SVETIGA MATEVSHA (1555) (NUK).............................40 Primož Trubar, TA CELI NOVI TESTAMENT (1582) (NUK)...........................................40 Jurij Dalmatin, Biblia (1584) (NUK).................................................................................59 Gregorius Reisch, Margarita philosophica nova (1515)...................................................70 Filip Melanchthon..............................................................................................................81 Filip Melanchthon: Grammatica Latina ............................................................................83 Niccolň Perotti, Rudimenta grammatices (1497)...............................................................89 Lorenzo Valla, De linguae Latinae elegantia (1544).........................................................89 Bernard Perger: Grammatica nova (naslovni lesorez ene od izdaj) (Simoniti 1979)........90 Sulpicij, Grammatica (1485).............................................................................................91 Manuel Álvares, De institutione grammatica (1596)........................................................93 Thomas Linacre, De emendata structura Latini sermonis (1532).....................................93 Julius Caesar Scaliger, De causis linguae Latinae (1540).................................................94 Petrus Ramus, Grammatica latino-francica (1590)...........................................................95 Theophilus Golius, Educationis puerilis linguae Latinae pars prima (1583)...................97 Laurentius Albertus, Teutsch Grammatick oder Sprachkunst (1573)................................99 Albert Ölinger, Underricht der Hoch Teutschen Spraach (1574)......................................99 Johannes Clajus, Underricht der Hoch Teutschen Spraach (1578).................................100 Jacques Dubois, In linguam Gallicam isag.ge, una cum eiusdem Grammatica Latino-Gallica, ex Hebraeis, Graecis et Latinis authoribus (1531)...........................103 Robert Estienne, Traicté de la grammaire françoise (1569)...........................................104 Petrus Ramus, Grammatica latino-francica (1590).........................................................104 Jean Pillot, Gallicae linguae institutio (1586).................................................................105 Jean Garnier, Institutio Gallicae linguae (1591).............................................................106 Pietro Bembo, Le prose del Bembo (1548)......................................................................109 Giovanni Francesco Fortunio, Regole grammaticali della volgar lingua (1516)............109 Rinaldo Corso, Fondamenti del parlar thoscano (1549).................................................110 Lodovico Dolce, Osservationi (1558)..............................................................................110 Girolamo Ruscelli, Commentarii della lingua italiana (1581)........................................111 Pierfrancesco Giambullari, De la lingua che si parla e scrive in Firenze (1551)...........112 Giangiorgio Trissino, Grammatichetta (1529).................................................................112 * Kjer vir ni naveden,je slikovni material vzet iz prosto dostopnih gradiv na internetu ali iz oseb­nega arhiva avtorja knjige. Pavel Vorlicný, Grammatica Philippi Melanthonis recognita et locupletata, nunc primum Boiemico sermone illustrata (1565) ....................................................114 Beneš Optát, Petr Gzel in Václav Philomates, Grammatyka Cžeská (1533)...................114 Petrus Statorius, Polonicae grammatices institutio (1568)..............................................115 Stran s primeri besed ženskega spola iz Bohoriceve slovnice.........................................131 Adam Bohoric, Arcticae horulae succisivae (1584)........................................................212 Curius Lancilotus Pasius Ferrariensis, De litteratura non vulgari (1511).......................213 Slovnicni dodatek v Megiserjevem delu Dictionarium quatuor linguarum (1592)........215 Primož Trubar, Abecedarium (1550)...............................................................................225 Pieter Bruegel st., Babilonski stolp .................................................................................235 Nikodem Frischlin...........................................................................................................247 Nikodem Frischlin, Quaestiones grammaticae (1584)....................................................248 Nikodem Frischlin, Strigilis grammatica (1587).............................................................249 Nikodem Frischlin, De ratione instituendi puerum (1584).............................................252 Jurij Dalmatin, Jesus Sirah (1575), prvi Dalmatinov prevod ter prva slovenska knjiga, natisnjena v Ljubljani......................................................................................257 Erazem Rotterdamski, Novum testamentum (1542).........................................................273 Prva celotna izdaja Luthrove Biblije (1534)....................................................................275 Wolfgang Musculus, In sacrosanctum Davidis Psalterium Commentarii (1556)...........278 Filip Melanchthon, Elementa rhetorices (1532)..............................................................284 Erazem Rotterdamski, Ecclesiastes sive de ratione concionandi (1535)........................285 De arte concionandi formulae, vt breves, ita doctae et piae (1579)................................286 Petrus Mosellanus, Tabulae de schematibus et tropis (1533)..........................................287 Martin Pegius, De tropis et schematibus libri octo (1561) (NUK)..................................288 Joannes Susenbrotus, Epitome troporum ac schematum (1576)......................................289 14 IMENSKO KAZALO Adam 234–236 Aelfric 86 Agricola, Rudolf ml. 24 Alasia da Sommaripa 68, 223, 317 Alberti, Leon Battista 69–70, 107, 123, 222, 359, 367, 375 Albertus, Laurentius 69, 98–100, 119–167, 201, 203, 207–211, 217, 222, 227, 359, 367, 375, 390 Aleksander [Alexander] de Villa Dei 90, 92, 98, 101 Aleksander Veliki 312 Alessandri, G. M. 113 Alunno, Francesco 111 Alvares [Alvarus], Manuel [Emmanuel] 93, 138–139, 251, 359, 367, 375 Ambianus gl. Dubois Andreae, Jakob 60, 65, 375 Aquilinas gl. Vorlicný Aristotel 23, 94–95, 248, 254, 283 Askenas 97, 208–209, 237 Asper 91 Avgust, knez, vojvoda saški 58–59, 309, 312 Avguštin 35, 212, 236–238, 240 Ayllon, F. Trenado de 113 Barbaric, Štefan 273, 381 Barbaro, Francesco 66 Baš, Angelos 59, 381 Batthyani, Balthasar 252 Bembo, Pietro 107–110, 112, 120, 251, 359, 367, 375 Bercic, Branko 59, 73, 76, 78–79, 381 Bernard Spanheimski 16 Bernard, brat 23 Bernardin Spljecanin 271, 273, 281–282, 381 Bibliander, Theodore 279, 375 Bidenbach, Eberhard 53–54 Blahoslav, Jan 114, 359, 367, 375, 383 Boccaccio, Giovanni 101, 107–108, 111, 113 Bohoric, Adam 12, 28, 30, 39, 41, 46, 50–51, 53, 59, 61, 68–213, 215–223, 225, 227, 230, 233, 234–240, 250–251, 295, 315–317, 357–362, 365–370, 374, 380–383, 385–397 Bohoric, Adam ml. 308–312 Bonn, Herman 87 Bonomo, Francesco 91 Bonomo, Peter 91, 232, 282 Bosquet, Jean 106 Bovelles, Charles de 102, 359, 367, 375 Brandolinus, Aurelius Lippus 287 Brankovic, Katarina 16 Bratulic, Josip 77, 382 Brazzano, Stefano di 91, 382 Brenz, Johannes 51 Bretschneider, C. G. 82–85, 282 Breznik, Anton 264–265, 276, 382 Brucioli, Antonio 269, 271, 273, 375 Bruegel, Pieter st. 235 Bucer, Martin (= Aretius Felinus) 279 Bucar, Franjo 63, 65, 270, 382 Budina, Blaž 54 Budina, Lenart 21, 50 Budina, S. 54 Bler, Nicola 63, 65 Bullinger, Henrik [Heinrich] 57, 268–269, 271, 289, Burian, Václav 80, 115, 264–265, 271, 382 Camerarius, Joachim 81, 84–85, 202, 206, 250, 359, 367, 375, 378 Canini 237, 376 Capella, Martianus 288 Castelvetro, Lodovico 108, 110, 359, 367 Castiglione, Baldassare 107, 113 Cauchie, Antoine 104–106, 122–123, 359, 367 Celtes, Conradus 287 Cicero, Mark Tulij 70, 108–109, 136, 178–179, 251, 253, 283, 284–286, 288, 292, 301, 378– 379, 384, 393 Ciprijan 301 Citolini, Alessandro 111 Clajus [Klaj], Johannes 77, 98, 100–101, 119– 167, 200–201, 207–211, 217, 222, 237, 240, 359–361, 367–369, 376 Cochleus, Johannes 87 Collinson, Patrick 42, 382 Corradus, Kvint Marij 250–251 Corso, Rinaldo 108, 110, 122, 359, 367 Crusius [Kraus], Martin 39, 96, 199, 203, 249, 250–251, 270, 283, 359, 367, 376, 377, 382, 395 Curio, Caelius Augustinus Secundus 251 Candek, Janez 267 Dalmata [Dalmatin], Antun 282, 376, 378 Dalmatin, Jurij 27–28, 30, 33–34, 40–43, 46, 50, 53–54, 59–61, 65, 68, 73, 78, 80, 98, 152–154, 204, 208, 210, 230, 233–234, 236–245, 259, 261, 264–267, 269–272, 274–277, 280–282, 290, 292, 295–296, 298–299, 302, 306, 308– 313, 316, 319, 361–363, 370–371, 374, 381, 383, 385–387, 389–392, 394, 396–397 Dante Alighieri 69, 101, 107–108, 111, 113, 245, 376 Dantiscus, Ioannes 24 Derganc, Aleksandra 78, 393 Despauterius [van Pautern], Johannes 81, 92, 102, 251, 289, 359, 367, 376 Dimitz, August 20, 25, 66, 383 Diomedes 91, 93, 288 Dionizij Halikarnaški 284 Djubo, Boris A. 78, 383 Dockhorn, Klaus 283, 383 Doergang, Heinrich 113 Dolar, Jaro 77, 250, 383 Dolce, Lodovico 108–110, 222, 259, 367, 376 Donat 72, 81–82, 85–93, 98–102, 105, 108–109, 113, 115, 118–119, 121, 137–139, 142–143, 145, 150–152, 165–166, 219, 222, 288, 359– 360, 367–368, 376, 386 Drosée, Jean 102–103, 359, 367 Du Wes [Dewes], Giles 106 Dubois [Ambianus], Jacques 99–105, 119, 122, 129, 134, 146, 162, 207, 211, 359, 367, 376 Dular, Anja 18, 21–23, 63–66, 383 Dyscolus, Apollonius 82 Eber 236 Ebner, Erazem 83–84 Eco, Umberto 97, 240, 383 Erazem Rotterdamski [Erasmus Roterodamus] 28, 102, 264–265, 267–269, 271–275, 277, 282–283, 285–288, 297, 306–313, 315, 319, 362–363, 371, 376, 378–379, 381, 384, 386, 388, 391 Erdy, Petar 65 Estienne [Stephanus], Henri 103, 106 Estienne [Stephanus], Robert 86, 92, 99, 102, 103–106, 119, 122, 129, 359, 367, 377 Eva 235 Evrard iz Bethune [Eber(h)ard] 88, 98 Faithfull 107, 384 Fašank, Krištof 47 Faye, A. de la 212 Felix Pratensis 278 Filip, brat 24 Flacius Illyricus 270 Fortunatianus ex Capella, Chirius 288 Fortunio, Giovanni Francesco 107–110, 119, 222, 359, 367 Francišek Turnski 209 Freidhof 113, 379, 384 Frischlin, Nikodem 12, 51–52, 55, 80, 94, 96, 198–199, 247–256, 285, 316, 357–358, 362, 365–366, 370, 377, 382, 384, 386–387, 393– 394, 396 Frlich, Ambrozij 65 Gall, Andrej de Gallenstein 23 Gallenberg, Jošt 36, 56 Gantar, Kajetan 23, 75, 77, 117, 152, 177, 216, 235, 266, 385 Garnier, Jean 99, 104–106, 123, 129, 211, 359, 367, 377 Gaza 82, 93, 212 Gelli, Giovan Battista 111 Gesner, Konrad [Conradus] 80, 204, 216, 232– 233, 377 Giambullari, Pierfrancesco 111–112, 122, 222, 359, 367, 377, 382 Gjurin, Velemir 130, 246, 385 Glarean, Heinrich 86–87 Goclenius, Rodolphus 260 Golius, Theophilus [Gottlieb] 96–97, 131, 359, 367, 377, 385 Golob, Nataša 21, 385 Grafenauer, Ivan 263–266, 268–269, 385 Grdina, Igor 13, 15–17, 23, 25, 27, 40, 66, 68, 71, 73, 76, 79–80, 88, 226, 230, 234, 239, 266, 268, 385–386, 397 Grimm, Jakob in Wilhelm 242–244, 306, 386 Gruffydd, Robert 69 Gwalther gl. Walther Gzel, Petr 69, 114, 359, 367, 384 Hadrianus Cardinalis [Castellesi] 82 Hahn, Josef 77, 386 Hajdinjak, Jurij 23 Hartman Orneški 16 Hegendorf, Johannes 87 Heiden [Heyden/Haiden], Sebald 51, 131, 254, 377, 386 Herberstein, Sigismund 17, 20, 24, 80, 209, 231–232 Hermogenes 284 Hieronim 237, 278–280 Hipolit Novomeški 68 Holtz, Louis 86, 386 Holtz, Sabine 247, 386 Honterus, Johannes 87 Horacij 75, 170 Hren, Tomaž 66, 68, 267 Ickelsamer, Valentin 86, 98, 101, 359, 367, 378, Ilešic, Fran 204, 386 Ioannes de Carniola 23 Ising, Erika 86–87, 138, 386 Izaija 27, 35, 238 Izokrat 283 Jirka, J. 265 Joannes Campensis 279 Juda, Leo 279 Junius, Hadrianus 131, 254, 378, 380 Juricic, Jurij 30, 33, 37, 46, 230, 242–245, 261, 263–265, 270–271, 282, 290, 292, 295–296, 298, 303, 306, 319, 363, 371, 374 Justinianus 278, 378 Juvenal 75 Karel IV. 209 Karel Veliki 61 Kastelec, Matija 267 Katarina Bosenska 80, 203, 204 Katarina Sienska 23 Katon Starejši 253–254, 362, 370, 376 Keil, Heinrich 85–86, 88, 377 Kempf, Nikolaj 23 Kennedy, George A. 284, 384, 387 Khirchperger, Fabian 65 Khisl, Jurij 59, 250, 256, 362, 370 Kidric, France 30, 40, 51, 72–77, 79, 230, 247, 254, 265, 387 Kissling, Hans Joachim 73, 75, 77 Klinc, Lukež 30 Klombner, Matija 30, 63, 269–270 Knape, Joachim 284–285, 299, 387 Kobencl, Janez 232 Kolaric, Rudolf 73, 75–78, 136, 147, 387 Konrad I. (Žovneški) 23 Konzul, Štefan [Stjepan] 60, 64, 269, 282, 376 Kopitar, Jernej 73, 205, 216, 387, 391 Koruza, Jože 13, 30, 297, 387 Krelj, Sebastijan 30, 33, 37, 40, 46, 49, 50–51, 65, 226, 228–231, 242–245, 255, 259, 261, 263–266, 270–271, 281–282, 290, 292, 295– 296, 298, 303, 306, 316, 319, 361, 363, 370– 371, 373, 388, 390–391 Krištof Turjaški 55, 59 Krištof Württemberški 44, 58–59, 268, 309 Kumberger, Gašper 46 Kumer, Zmaga 15, 19, 25, 388 Kumpreht, Marko 30, 393 Kuripecic, B. 24 Kvintilijan 93, 200, 212, 249, 283–285, 292, 307, 313 Lägreid, Annelies 216, 388 Lamberg, Jakob 56 Lamberg, Sigismund 21 Lambergar, Gašper 24 Lambinus, Dionizius 250–251 Lapini, Eufrosimo 113 Lausberg, Heinrich 244, 283, 290–295, 297–299, 302–305, 307, 388 Law, Vivien 70, 80, 86–87, 198, 236, 238, 388 Legan Ravnikar, Andreja 13, 27, 388 Lentulo, Scipione 113 Liburnio, Niccol111 Lily, William 93, 289 Linacre [Linacer], Thomas 82, 92–93, 103, 111– 112, 250, 359, 367, 378 Lipsius, Justus 250–251 Logar, Janez 30, 265, 388 Lossius [Lotze], Lucas 96, 285, 363, 371, 378, Ludvik Wttemberški 47, 53, 59, 80, Lukman, Franc Ksav. 30, 216, 388 Luther, Martin 28, 81, 97–98, 100–101, 153, 209–210, 227, 237–238, 240, 258, 263–283, 297, 303, 306–307, 313, 319, 362–363, 371, 374, 376, 378, 381–382, 387–390, 392, 396 Machiavelli, Niccol107, 111 Macone, Štefan 23 Macun, Ivan 76 Maior, Georg 289, 378 Maksimilijan I. 17, 232 Maksimilijan II. 56–60, 62, 232 Mancinellus Veliternus, Antonius 288 Mandelc, Janž 30, 59, 63 Manuzio [Manutius], Aldo [Aldus] 92–93, 102, 249, 278, 359, 367, 386 Marius 250–251 Matl, Josef 76, 389 Matzinger-Pfister, Regula 301, 303, 389 Meckovska, Nina 78, 115, 204, 389 Megiser, Hieronim 12, 30, 39, 63, 131, 204, 215–223, 225, 232–233, 242–246, 259, 290, 295, 357, 361, 365, 369–370, 374, 382, 388, Meigret, Louis 102–104, 106, 122–123, 134, 359, 367, 378 Melanchthon [Melanthon/Melanchton/Schwar­zerd/Schwartzerdt], Filip 53, 72–87, 95–100, 102, 114–115, 117–210, 250, 283–286, 288– 289, 313, 359–361, 363, 367–369, 371, 375– 379, 381–383, 387, 394 Merceric, Leonardo 250 Merše, Majda 13, 25, 141, 154, 263, 267, 303, 373, 389, 395 Mesmes, J. P. de 113 Meurier, Gabriel 106 Micyllus, Iacobus 83–85, 250, 359, 367 Mikhailov, Nikolai 24, 390 Moder, Janko 265, 390 Mosellanus, Peter 283, 285, 287, 378, 363, 371, 378 Mler, Jakob 233, 390 Muretus [Marc Antoine Muret] 250–251 Musculus, Andrej 35 Musculus, Wolfgang 266, 269, 277–279, 319, 342, 346, 347, 350, 363, 371, 379, 383 Muzio, Girolamo 108 Narat, Jožica 13, 267, 390 Nebrija, Antonio de [Aelius Antonius Nebris­sensis] 69–70, 81, 91–92, 102, 113, 120, 127, 148, 251, 359, 367, 379 Nicolaus de Gretz 23 Nizzoli [Nizolius], Marius 131, 250–251, 379 Noe 97, 208, 237 Nonij Marcel 82 Novak, France 13, 25, 227, 342–344, 373, 389– 390, 395 Oberstain, Pavel 17, 232 Oblak, Vatroslav 263–264, 282, 390 Oertelius Winshemius, Vitus 85, 359, 367 Okoliš, Stane 19, 390 Ölinger, Albert 98–100, 119–167, 201, 203, 207–211, 217–218, 222, 359, 367, 379, 393 Oliviera, Fernăo de 69 Olof, Klaus Detlef 266, 390 Omelija Orneška 16 Optát, Beneš 114, 359, 367, 379 Orel, Irena 13, 391 Orlicný gl. Vorlicný Orožen, Martina 27, 72–75, 77, 265, 391 Osiander, Andreas 270–271, 379, 394 Oswald von Wolkenstein 24–25 Ovidij 75, 199 Padley, G. A. 88–113, 119–120, 122–123, 126, 134, 137, 165, 167, 211, 240, 391 Pagninus, Kantes 278 Palatino, Giovambattista 204, 379 Palsgrave, John 69, 107, 123, 379, 385 Paracelsus 35 Pasius Ferrariensis, Curius Lancilotus 212–213, 379 Pavel (apostol) 5, 27, 35, 42, 46, 238–239, 244– 245, 259, 265, 291, 293, 300, 306, 373, 385, 394 Perger, Bernard 89–91, 359, 367, 379 Perotti, Nicol89–93, 102, 108, 134, 167, 359, 367, 379 Perzij 173, 192 Petrarca, Francesco 101, 107–108, 111, 113 Petschacher, Nikolaj 23 Philomates, Václav 69, 114, 359, 367, 384 Phocas 91 Pillot, Jean 99, 104–105, 119, 123, 129, 207, 211, 359, 367, 379 Platon 95, 104, 179 Pleteršnik, Maks 244 Plett, Heinrich F. 283–284, 286–287, 289, 307, 391 Pogacnik, Jože 13, 23, 76–77, 201, 265, 391– 392 Pogorelec, Breda 13–14, 27, 29, 45, 68, 72–74, 78–79, 212, 297, 302, 304, 392 Praunsperger, W. 24 Premk, Francka 13, 78, 266, 277, 389, 392 Priscian 40, 81–82, 84, 88–93, 99, 102–103, 115, 119, 122, 125, 135, 137, 165, 198, 206, 381 Probus 93 Ptolemej Filadelf 237 Rajhman, Jože 28, 30, 36, 40–41, 43–45, 47, 49– 50, 53–55, 57, 59–62, 64, 79, 229, 233–234, 236–238, 240, 258, 260, 265, 268–270, 274, 308, 374, 393 Rajšp, Vinko 30, 393 Ramée, de la gl. Ramus Ramovš, Fran 74–76, 216, 264, 277, 393 Ramus [de la Ramée], Petrus [Pierre] 94–95, 102, 104–106, 167, 176, 207, 211–212, 251, 359, 367, 379 Reisch, Gregorij 70, 380 Rener, Frederick 258, 260, 393 Renko, Srecko 74, 78, 212, 393 Reuchlin, Johannes 91, 285–286, 291, 295, 303, 313, 363, 371, 380 Rode, Matej 266, 393 Rozman, France 265–266, 273, 394 Rufinijan, Julij 293 Rupel, Mirko 25, 27–30, 33–38, 43–45, 49, 55– 62, 64–65, 73–74, 76, 79, 226–231, 234–235, 238–239, 264, 268–269, 374, 394 Ruscelli, Girolamo 108, 111, 122–123, 250, 359, 367, Sajovic, Tomaž 297, 394 Sakrausky, Oskar 236, 238, 270, 277, 374, 394 Salviati, Leonardo 108, 111, 122, 126, 359, 367, 380 Santonino, Paolo 16, 21, 23, 394 Saturnius, Avgustinus 250 Savinec, Andrej 30, 269, 270, 298, 394 Scaliger, Julius Caesar 94, 248, 250, 251, 359, 367, 380 Schellander, Anton 75, 77, 394 Schmidt, Vlado 18–19, 48–55, 96, 247–248, 252–253, 285, 394 Schnitzenpaumer, Jurij 232 Schleben, Janez Ludvik 21, 68, 267 Schweiger, Janž 30, 46–47, 53 Seebach, Peter 21 Seitz, Elisabeth 13, 29, 34–35, 44–45, 68, 297, 302–303, 395 Sergius 91 Servij 82, 91, 93 Simoniti, Primož 13, 17, 20–21, 23–24, 54–55, 77, 79, 90–91, 231–232, 270, 274, 288, 395 Skalar, Adam 68 Skubic, Mitja 109, 395 Slatkonja, Jurij 17 Slodnjak, Anton 77, 395 Smolik, Marijan 30, 393, 395 Smotrickij, Meletij 78, 383 Sonnino 283–284, 395 Sovrč, Anton 117, 235 Spangenberg, Joannes 267, 270, 281, 303, 319 Speroni, Sperone 111 Spieghel, Hendrick 69 Spindler, Krištof 46, 53, 270 Stabej, Jože 77–78, 216, 395–396 Stabej, Marko 13, 395 Stanovnik, Majda 266–267, 289, 396 Stapleton 267 Statorius [Stojenski], Petrus [Piotr] 69, 115, 119–166, 203, 207, 359, 367, 380, 396 Stegmann, Leonhard 63 Steiner, Bernard 53–54 Stephanus gl. Estienne Stolt, Birgit 297, 303, 306, 396 Strauss, David Friederich 247, 252, 396 Sturm, Johann 100, 286, 379 Sulpicij [Sulpizio], Johannes Antonius Verula-nus [Giovanni Antonio da Veroli] 91–93, 102, 108, 167, 198, 359, 367, 380 Susenbrotus, Joannes 283, 288–289, 292–293, 295–297, 302, 304, 363, 371, 380 Svetina, Anton 46–47, 66, 396 Škrabec, Stanislav 205, 230, 380, 389–390, 396 Škrubej, Katja 25, 393 Šmitek, Zmago 60, 396 Štih, Peter 14, 16, 25, 396 Štrekelj, Karel 76, 396 Tekstor, Urban 45 Terencij 75, 171, 253 Thein, Christoph 24 Thomas, William 113 Thurn, Jurij 232 Tiffernus, Mihael 41, 53–54, 312, 358, 366, 395 Toporišic, Jože 73–75, 77–79, 117–118, 129, 136, 147, 152, 200–201, 212, 305, 397 Trapezuntski [Trapezuntius], Georgij 284–285, 288, Trissino, Giangiorgio 112–113, 123, 222, 359, 367, 380 Trofenik, Rudolf 76, 78–79, 381–387, 389, 391– 392, 394–397 Trost, Matija 30, 54, 295, 306, 374, 387 Trubar, Felicijan 30, 43, 47, 53, 65, 374, 393 Trubar, Primož 13, 25, 27–37, 40, 42–43, 45–50, 53–58, 60–65, 73, 79–80, 88, 91, 154, 226– 231, 233–235, 237–245, 260–261, 263–280, 282, 289–292, 295–299, 302, 305, 308, 310, 315–316, 319, 361–363, 370–371, 373–374, 381–383, 385–397 Tulšcak, Janž 30, 46, 53–54, 374, 393 Turmair, Johannes 87 Turnebus, Adrianus 250–251 Ulrich Lichtensteinski 23–24 Ulrik Celjski 16 Ungnad, Ivan 57–60, 64, 269 Ungnad, Krištof 65 Unrest, J. 24 Valeriano Bellunese, Giovanni Pierio 113 Valla, Lorenzo 77, 82, 88–89, 91, 93, 102, 107, 359, 367, 380–381 Valvazor, Janez Vajkard 68 Varchi, Benedetto 111 Varon 82, 93, 104, 212 Veltkirchius, M. 287–288 Vergerij, Peter Pavel 265, 268, 392 Vergilij 75, 88, 198 Veronese, Guarino 108 Verrepaeus, Simon 250 Vidmar, Tadej 14, 18–20, 48, 50, 55, 397 Vives, Juan Luis 251 Vivier, Gérard du 106 Vorlicný [Orlicný, Aquilinas, Aquilinus], Pavel 80, 114–115, 359, 367, 375, 380 Walther [Gwalther], Rudolph 266, 269, 277–279, 289, 319, 363, 371, 380 Walther von der Vogelweide 23 Warl, Christian 63 Wiener, Paul 45 Winclerus, Andreas 85 Wolfram von Eschenbach 23 Zgonik, Janž 46 Znojilšek, Janž 30, 46, 292, 306, 308–312, 374, 393 Zwingli, Ulrich 269, 271–273, 277, 380 Zwolinski, Przemislaw 204, 397 15 STVARNO KAZALO* abecednik 33, 101, 238 ablativus 74, 123–125, 168, 170–171, 173, 180, 185, 190, 194–195 accusativus 168, 173, 180, 183–185, 189, 197– 198 AdC 12, 108–112, 120, 380 adiectivum 115, 119–120, 124,126, 129, 133, 155, 159, 164, 168, 170, 179–180, 186, 199, 217 adverbium 85, 88, 90, 93, 96–97, 99–100, 103, 105–106, 114–116, 118, 125, 128, 156–159, 167–168, 178, 249, 360 akuzativ z infinitivom 197 anomalus 89, 92, 135, 164 antiptoza 172–173, 182 antiteza 201, 298–299, 305 argumentatio 286, 292, 298, 307 argumentum 278, 290–291 ars concionandi 284–286, 291 ars epistolica 92, 284, 286 ars memorativa 284 articulus (clen) 99–100, 105–106, 118, 123–124, 126–129, 136, 148, 155, 164, 199, 217, 230, 359; (retoricni pojem) 288, 304 artificiale genus 291–292 asindeton 288, 304 babilonski 97, 208, 234–238 bakalaver 20, 41, 77, 79 besedje 25, 27–28, 82, 176, 234, 242, 267, 273, 277, 306, 316 besedotvorni 79, 118–119, 141, 145, 199, 359– 360 besedotvorje 73, 76, 118, 202, 358 BH 1584 12, 28, 37, 39, 68, 69–213, 217, 219, 222–223, 227, 230, 233, 235–239, 246, 258, 357, 365, 374 Biblija 13, 28–29, 34, 57, 59, 61–62, 68, 73, 75, 80, 97–101, 114, 152–154, 204, 210–211, 233–234, 236–240, 258, 263–282, 286, 293, 295, 297, 299, 301, 305, 310, 316, 320, 361– 362, 380–381, 386, 389, 391 bosanski 80, 204 branje 12, 18, 20, 24, 28, 36, 39, 41, 42–44, 49, 51, 53, 58, 66, 203, 211, 228–229, 231, 303, 316, 358 brevitas 292 BTa 1580 205, 374 Carniolanus 60, 71, 128, 164, 194–196, 201– 203, 211–212, 232–233, 260, 358, 361 casus 89–90, 115, 118–119, 122–128, 147, 155, 157, 159, 164, 169, 182, 186, 192, 199, 216 celjski 23–25, 233 cerkev 12, 15, 19–21, 23–24, 27–28, 32, 34–35, 37–38, 41–43, 45–47, 49–50, 53–54, 57, 60, 64, 66, 68, 236, 238, 245, 268, 291, 298, 300– 301, 303, 307, 309–311, 313, 358 * V kazalo so zajete vse omembe del slovenskih protestantskih piscev (kratice), vsi osnovni izrazi iz Bohoriceve slovnice (v latinšcini in slovenšcini) ter vsi pomembnejši jezikoslovni, retoricni, prevajalski in drugi pojmi. V kazalo niso zajeti izrazi, ki se pojavljajo tako pogosto, da njihovo številcenje ni smiselno (npr. jezik, število, pomen, slovenski, slovenšcina). Prav tako niso zajeta slovenska poimenovanja ljudstev in narodov. cirilski 35, 58–59, 64, 77, 201, 203–204, 213, 233, 263, 265, 270, 282 commemoratio 292 comparatio 92, 115–116, 119–121, 157, 159, 217, 289 compositus 115, 122, 125, 136–139, 141, 143, 157, 164, 191, 206, 286 conclusio 286, 298–299, 307 confirmatio 285–286, 291, 307 confutatio 286, 307 coniugatio 74, 89–93, 115, 139–140, 144–146, 165–166, 215, 221, 360 coniunctio 85, 88, 90, 93, 96–97, 99–100, 116, 118, 163–164, 167–168, 190, 249, 360 contrarium 298, 307 CTLF 12, 80, 86–112, 383 cas (jezikoslovna kategorija) 75, 115, 117, 140– 146, 150–158, 165, 176, 222, 360 ceški/cešcina 44, 60, 69, 80, 86, 113–115, 204, 207, 213, 229, 233, 239–240, 264–265, 269, 271, 359 clenek 75, 273, 306 crkopis 72–73, 76, 79, 201, 203–204, 228–230, 236, 361 DAg 1585 262, 374 dajalnik 74, 120, 123–125, 149, 160–162, 168, 173–174, 176, 191–192, 195, 218, 359 danski 240 dativus 123–124, 168, 173, 179, 184–185, 189, 191–192, 194, 253, 321 DB 1578 38, 42, 131, 218, 230, 246, 258–259, 270, 292, 297, 316, 374 DB 1584 13, 27–29, 38–39, 43, 59, 61, 63, 65, 68, 79, 131, 153–154, 201, 208, 218, 230, 233–234, 236, 243–246, 258, 265, 270, 277, 290, 293, 295–297, 299, 301, 304, 306, 316, 319, 374 DBu 1580 262, 374 DC 1579 33, 39, 262, 306, 374 DC 1580 33, 262, 374 DC 1584 36, 59, 374 DC 1585 51, 243, 374 declinatio 89–90, 92–93, 115, 119, 123, 126– 130, 136, 138, 164, 215–219, 360–361 decompositus 122, 136, 139, 143, 157 definitio 289, 305 del govora (pars orationis) 92–93, 103, 105, 111–112, 118, 128, 156, 198, 212, 286, 306, 316, 359, 363 deležje 79, 147, 156 deležnik 73, 75, 89, 103–104, 111, 113, 118, 123, 130, 140, 145–148, 151–152, 154–156, 166, 168, 170, 174, 177, 199, 215, 258, 281, 360 deliberativum genus 283, 285–287 demonstrativum genus 283, 285, 287 denominativa 132–134, 165 deponentnik 87, 90, 140, 152, 168, 174, 195 derivativum 132, 135, 139, 149, 202 derivatum 157, 164–165 didascalicon genus 283, 285 diminutiva 132–134, 139, 145, 164–165 dispositio 278, 284–286, 305 DJ 1575 33, 43, 59, 131, 277, 297, 302–304, 374 DM 1584 35, 39, 59, 374 dokazovanje 291, 292, 307 dolocitev snovi 290–292, 305 DPa 1576 35, 59, 230, 261, 374 DPr 1580 37, 42, 245, 259, 374 družbena veljava 209, 361 družbeni položaj/stan 15, 19, 35, 78, 385, 397 dualis 115, 125–126, 139, 216 duhovnik 18–19, 24, 27, 35, 37, 43, 45–46, 49, 56, 65, 68 dvoglasnik 202, 243 dvojina 28, 74, 126, 138–139, 144, 162, 216– 217 dvojna formula 246, 299, 301–305, 363 dvor 17, 19, 59–61, 203, 231 ednina 74, 121, 125, 126, 129, 135–136, 138– 139, 162, 171, 198–199, 218 einfältig 34–35, 357, 365 elementale 28, 51–52, 253 elocutio 284–287, 297, 305 elokucija 287, 297, 305 enalaga 172–173, 182 enostavni (netvorjeni) 75, 122, 136–137, 139, 143, 157 enumeratio 289, 303–304 estetski vidik crkopisa 228–229, 316, 361 etimologija (etymologia) 74, 79, 88, 91–92, 94–97, 99–100, 102–103, 106, 110, 113, 114, 117–166, 176, 191, 198–199, 212, 216, 249, 252–253, 358–359, 361 etimologija (v sodobnem pomenu) 209 etimološki 23 evangelij 27, 32–33, 35, 37, 43, 55, 61, 68, 238– 239, 263–281, 316 evokacija 172–173, 183 examen 91, 96–97, 142, 162, 198–199, 249, 361 exordium 285–287, 306–307 expolitio 289, 297–301 fabula 290, 295 fakulteta 20, 54, 77, 79 familiare genus 287, 308 figura 79, 89–90, 92, 99, 115, 119, 122, 136, 139, 141, 143, 155, 157, 162–166, 170, 172, 198, 203, 359; (kot retoricni pojem) 288, 292, 296–297, 302, 363 financiranje 12, 36, 39, 53, 56–62, 65, 210, 233, 358 fonološki 229, 361 francoski/francošcina 12, 69, 86, 94, 98–99, 101–107, 111, 113, 115, 118–167, 207–208, 210–212, 237, 239–240, 251, 254, 256, 303, 306, 315 futur 139–147, 150–156, 221, 223 Gallica (gallica.bnf.fr) 12, 89, 91, 104, 287–288 gemein 31, 34–36, 66, 259, 357–358, 365–366 genitivus 123–124, 168, 170–171, 173, 178–179, 183, 189, 193–194 genus (spol/nacin) 89–90, 92–93, 96, 115, 119– 122, 126–129, 134, 136, 138–140, 148, 155, 164–166, 169, 199, 359 genus (v retoriki) 283, 285–287, 291–292, 298, 308 germanizem 196–197 gerundij 79, 89–90, 111, 115, 117, 146–151, 155, 166, 168, 174–175, 186, 195, 360 glagol 25, 28–29, 73–75, 77–79, 87–92, 103– 104, 107, 110, 111, 113, 115, 118, 124, 130– 132, 138–157, 163, 165–177, 185–205, 213, 215, 221–223, 252, 254, 258, 260, 267, 293, 316, 360–361 glagolnik 79, 146–152, 258, 360 glagolski (pisava) 29, 56, 58–59, 61, 64, 201, 203, 205, 213, 234, 239, 253, 263–265, 267, 269, 282 glas 88, 110, 201–204, 226–230, 234, 243–245, 361–362 glasoslovje 28, 74–76, 242 govor 15–16, 25, 27–28, 41, 69, 118, 127–128, 164, 208, 216, 228, 231–233, 237, 244–245, 362 govorec 15–16, 60, 70, 87, 101, 266 govorni položaj 16 grški/gršcina 28, 39, 41, 70, 72, 76, 81–82, 85, 96, 102–103, 118, 123–129, 141, 165, 170, 172, 198, 199–200, 202–206, 226–228, 237– 240, 242, 250, 252–254, 263–284, 312, 319, 359, 362–363 hebrejski/hebrejšcina 41, 70, 81, 92, 98, 102– 103, 122–123, 125, 129, 136, 165, 208, 231, 236–240, 265–270, 277–280 hendiadyoin 288, 302 historia 290, 294 holandski 69 hrvaški/hrvašcina 22, 29, 56–58, 60–65, 92, 135, 165, 204, 213, 233–234, 254, 264, 268–270, 281–282, 360–361 humanisticni 11, 73, 78–81, 86–87, 90–91, 94, 98, 102, 113, 134, 136, 138, 166, 229, 231, 239, 283, 308, 313, 315, 357, 359 humanizem 24, 28, 55, 86, 284, 315 icon 289, 296 ilirski 232 imago 289, 296 ime (nomen) 89–90, 103–104, 107, 111, 113, 118–199, 215, 217–218, 249–250, 252, 254, 359–361 imenovalnik 74, 120–121, 123–124, 129–130, 136, 168, 171–172, 192, 195–196, 198–199, 250 imperativ 117, 139–141, 144, 150–151, 221 imperfekt 139, 140–144, 150–151, 221–222 impersonale 89–90, 100, 115, 139, 155, 168, 176, 188–189, 198 indikativ 117, 139, 141–146, 150–152, 154, 156, 221, 360 infinitiv 90, 117, 139, 141–144, 146, 148–149, 151, 172, 174–175, 185–186, 190, 197, 221– 222 instrumentalis 124–125, 216, 359 interiectio 85, 88, 90, 93, 96–97, 100, 103, 106, 116, 118, 164, 167–168, 195, 249, 360 inventio 284, 286, 290–292, 305 italijanski/italijanšcina 11, 13, 15–16, 18, 20, 29, 69–70, 88–89, 91–92, 94, 97, 107–113, 120, 122–167, 207–208, 215, 217–219, 222–223, 226, 226–227, 229, 251, 254–256, 268–269, 271, 273, 283, 315, 357, 361–363 iudicale genus 283, 285, 287 izglagolski 132–134, 147–149, 165 izgovor(java) 28, 61, 107, 203, 205, 209, 226– 230, 243–244, 361 izrocilo 25, 68, 70, 80, 88, 94, 98, 102, 106–107, 109, 112, 118, 122, 128, 140, 207, 213, 234, 239–240, 248–249, 315, 375, 379, 363 izzloženski 122, 136, 139, 143, 157 jezikovna skupina 207, 232–233 jezikovna zgradba 39 jezikovni repertoar 16, 40–41, 358 JPo 1578 33, 37, 39, 131, 230, 242–246, 261, 270–271, 282, 290, 296–297, 302–303, 319, 363, 371, 374 kabalisticni 97–98, 240 kaldejski 70, 237, 239, 265, 278 karantanski 233 katekizem 33–57, 96, 231, 254–255, 265, 385, 362 KB 1566 28–29, 49, 51, 243–245, 255, 262, 264, 292, 297, 303–304, 306, 373 kleriki 19, 35 kmetje 15, 17, 19, 24, 36, 44, 49–50, 66–67, 230, 234, 298–300, 302, 358 knjižni jezik 24–25, 27, 40, 48, 66, 69, 73, 78– 80, 108–109, 204, 226, 234, 239, 265–266 knjižnica 11–14, 21, 23–24, 77, 79, 82, 88, 107, 115, 250–251, 362 koncnica 74, 89, 119–125, 133, 136, 138, 155, 160–162, 199, 250, 359–360 konjunktiv 141–143, 150–151, 166, 221–222 kopicenje 298, 301–305, 363 koroški 23–24, 36–37, 47, 59–68, 201, 210, 233, 245, 248–249, 357, 362 KPo 1567 33, 39, 131, 228–229, 231, 242–245, 259, 265, 270–271, 281, 290, 292–297, 302– 303, 306, 319, 363, 371, 373 kranjski 16–71, 73, 80, 128, 169, 195, 200–205, 210, 212–213, 233–234, 239, 248–249, 256, 269–270, 308, 357, 361–362 krativec 204 laiki 18–19, 35 laški 29, 239–240, 264, 268–269 latinski/latinšcina 5, 12, 15, 17–18, 20, 23–25, 28–29, 32–37, 39–41, 43, 45, 49–58, 61, 68, 69–308, 315, 357–362 lekcionar 271, 273, 281–282 listkovno gradivo ZRC SAZU 13, 133, 375 ljudski jezik 19, 69–70, 81, 86, 94, 98, 101–102, 105, 107–108, 111, 113, 120–167, 193, 198, 204, 211–212, 238, 240, 253–254, 256, 283, 301, 303, 316, 359, 361 locilnik 123–125, 129–130, 147, 149, 162, 169– 171, 174, 176, 185, 195, 219, 359 lokativ 74, 125, 216, 359 madžarski 86, 252 magister 20, 23, 30, 41, 53–54, 81, 308 manjšalni 139, 145, 159 MD 1592 12, 28–29, 39, 215–223, 225, 242–245, 258–259, 290, 295, 357, 361, 365, 369, 374 medmet 103–104, 107, 111, 118, 164, 167–168, 177, 360 membrum 288, 304 mestnik 74, 125, 162, 216, 359–360 mesto 15–21, 24–25, 27–28, 35, 36, 41, 46–50, 53–54, 57, 60, 64 metajezik 106, 164 metaplazem 77, 90, 100, 200–201, 361 misticni 23, 97, 237 množina 121, 125–126, 129, 135–136, 138–139, 161–162, 176, 198–199, 219 modus 89–90, 115, 139–141 mohamedanski 62 moskovitski/možovitski 17, 201, 203–204, 213, 231–233, 239 motio 115, 119, 134, 164 MPar 1592 29, 374 MS 1593 29, 204, 374 MTh 1603 29, 39, 232–233, 243–244, 258, 290, 295, 374 nacin (slovnicna kategorija) 115, 140–141, 144, 150–151, 152, 154, 165, 166, 177, 222 naglas 27, 93, 103, 113, 200, 202, 234, 244 naglasno znamenje 117, 127, 204–205 naglasoslovni 199 naglaševanje 200 naklada 12, 63–65 naklon 139, 143, 150, 154, 156 nakup 12, 63–64 namenilnik 146–147, 149 narecje 15, 27, 61, 99, 102, 107, 201, 209, 216, 231, 234, 239, 362 narratio 285–287, 290, 292, 307 naslovnica 33, 39, 87, 109, 114, 201, 211–213, 258–262 naslovniki 31–39, 56–58, 210, 233, 309, 316, 357 naštevanje 303 nemški/nemšcina 11–12, 15–18, 20, 23–25, 28– 29, 31–293, 301–308, 315, 357–363 neosebni 139–140, 147, 149–152, 155, 168, 172, 174, 176, 195, 198 netvorjeni 132, 139, 145, 157 nezloženi 137 nomen 85, 87, 88–93, 96, 99, 100, 103, 105, 106, 113, 116, 118–137, 146, 157, 164–165, 167–168, 175, 178–182, 186, 190, 199, 203, 217–218, 249, 359 nomenklatura 28, 51–52, 82, 96, 130–131, 246, 253–254, 362 nominativus 123, 168, 171–173, 181, 192, 194, 196, 198–199 novozavezni 270–271, 275, 277–281, 363 NUK 14, 24, 77–78, 84–85, 92, 94, 285, 288 numerale 115–116, 132, 134, 164–165, 203, 360 numerus 88–92, 96, 115, 119, 123–144, 155, 157–158, 164, 168–169, 175–176, 188, 192, 194–199 oblikoslovni 73, 75–76, 79, 89, 141, 198–199, 361–362 oblikoslovje 73, 75, 77, 79, 118, 129–130, 202, 230, 358–359 ocenaš 15, 27, 35, 72, 75, 198–199, 204, 306 ogrski 60, 227, 239–240 optativ 117, 139–143, 150–151, 221–222 opušcaj 204, 205 orodnik 74, 124–125, 162, 216, 359–360 orthographia 84, 92, 99–100, 106, 201–206, 229, 230, 233, 242, 245, 249, 361 oseba (slovnicna kategorija) 139–140, 143–144, 192, 199, 219 osebni 139–140, 144, 171–172, 192, 195, 219 ostrivec 204, 205 P 1563 63, 65, 373 paradigma 72, 74, 87–88, 124–126, 129–130, 144, 164–165, 215–223, 249, 289, 293, 359– 361 parafraza 259, 298 paralelizem 298–299, 305 participium 85, 87, 90, 92–93, 96, 99–100, 103, 105–106, 114–115, 118, 123–124, 140, 146, 148, 155–156, 168, 190, 199, 249, 360 patronymica 90, 132–134, 164–165, 360 pedagoški 76, 105, 128, 197, 199, 247–248 perfekt 140–144, 150, 221–222, 360 perifraza 177, 195–196, 298, 305 peroratio 90, 285–286, 307 persona 89–90, 115, 139–140, 143, 153, 199 personale 100, 115, 125, 139, 171, 181, 192 pisci protestantskih del 30 pismenost/nepismenost 15, 18, 39, 42, 66, 358 pismo (v retoriki) 90, 92, 284, 286–287, 307– 313 plemstvo 15–17, 19, 21, 23, 25, 29, 36–37, 66, 68, 73, 201, 210–211, 231–232, 358 pluralis 90, 125–126, 129, 135, 138, 198–199 pluskvamperfekt 139–141, 143, 150–151, 164, 221–222 polglasnik 120, 200, 206 polisindeton 288, 304 poljski/poljšcina 44, 60, 69, 86, 113, 115, 119, 121–122, 128–129, 132–144, 140, 149, 159, 165–166, 204, 207, 213, 229, 239–240, 359 pomanjševalnica 132–133, 165 portugalski/portugalšcina 69, 113 poslušanje 12, 24, 42–44, 49, 66, 230, 255, 303, 316, 358 possessiva 132–134, 137, 164–165, 360 postila 36, 38, 43, 59, 230, 245, 259, 261, 263– 270, 298, 319, 362–363 pozabljanje slovenšcine 20, 44, 53–54, 358 praepositio 75, 85, 88, 90, 93, 96–97, 99–100, 103, 105–106, 116, 118, 124, 141, 148, 160–163, 167–168, 191, 194–195, 197, 249, 359–360 praeteritum 90, 92, 139–141, 146, 155–156, 164 pravopis 44, 61, 76, 95, 101, 103–104, 114, 177, 201–206, 212–213, 216, 230, 233, 242, 253, 316, 361 pravoverni 55–56, 58, 270 predikant 34, 37, 44, 46–47, 53–54, 66, 357–358 predlog 73–75, 89, 103–107, 111, 113–115, 118, 123, 125, 127, 130, 141, 147–149, 157, 160– 163, 166, 168, 171, 174, 176–177, 191, 194, 196–197, 205, 230–231, 359–360 predpreteklik 75, 164 pregibanje 79, 118–119, 129, 146, 359 preprost 28–29, 31–37, 43, 49, 54, 64, 66, 210, 234, 239, 357–358 (gl. še Besedno kazalo) pretekli(k) 75, 139–146, 151–152, 155–156, 319 prezent 139, 140, 141–146, 150–155, 166, 199, 221, 360 pridevnik 34, 73, 89, 119–121, 126, 129, 133, 155, 159, 168, 170, 194, 199, 215, 217–218, 250, 302 pridiga(r) 19, 24, 27, 32–36, 28, 41, 42–43, 45– 47, 49, 58–59, 66, 106, 238, 245, 259, 268, 284–286, 291, 293–295, 298–300, 302–304, 307, 311, 358 pridih 227 prihodnjik 77, 139–146, 152–156, 360 primitivum 132, 137, 139, 145, 157 pripornik 227 prislov 75, 89, 103–107, 111, 113, 118, 123, 125, 156–159, 161, 166–168, 172, 177, 360 probatio 286, 292, 298 prodaja 56, 58–59, 63–65 prolepsa 172–173, 182 pronomen 85, 87–88, 90–93, 96, 99–100, 103, 105–106, 108, 113, 115–116, 118, 137–139, 157, 219–220, 249, 250, 360 propositio 285, 298–299, 306–307 proprietas linguae 229–230, 245 prozodija 70, 82, 95, 200–201, 253, 361 psalm 46, 80, 262, 264, 266, 269, 271, 277–280, 319, 363 psalter 35–36, 259, 261, 269, 277–280, 363 raba slovenšcine 12, 20, 25, 45, 51–52 ravni(ne) jezika 231 refutatio 307 res gestae 292–293 retorika 28, 88, 91, 95, 107, 112, 212, 244, 252– 253, 260, 283–313, 316, 363 rodilnik 74, 79, 120, 123–124, 129–130, 132, 147, 161–162, 168, 170–171, 173–174, 176, 193–194 ruski 86, 231–232, 240 rutenski 17, 201, 203–204, 213, 231, 233, 239 samoglasnik 44, 102–103, 144, 201, 203–205, 226–230, 243 samostalnik 25, 28, 74, 89, 115, 119–136, 168– 169, 199, 217, 231, 254, 267, 302 samostalniški 25 Sclavonia 17 Sclavonicus 232 Sclavus 232–233 sedanjik 360, 74–75, 77, 139–146, 152, 154– 156, 360 sententia 244–245, 286, 289, 295, 297, 312 significatio 115, 121–122, 124, 133, 144, 147, 149, 155, 157, 185 silepsa 172–173, 182 similitudo 289, 293 simplex 122, 134, 136, 139, 141, 143, 157 sinekdoha 172–173, 182 singularis 125–126, 129, 135, 139, 198, 211 sinonim(ija) 243, 258–260, 294, 298–299, 302– 304 sinteza 172, 182 skladnja 82, 88, 92, 103, 105, 114, 117, 167–198, 212, 231, 360 sklanjatev 73–74, 85, 97, 115, 119–130, 134– 138, 150, 156, 165–166, 174, 215–219, 249– 250, 253, 359–361 sklon 74, 118–136, 147, 155, 160, 162, 166–169, 173–176, 192, 194, 199–200, 219, 359–360 Slavicus 149, 194–195, 197, 208–209, 211, 233, 268 Slavonicus 17, 51–52, 68, 128, 136, 219, 232– 233, 256 Slavonus 255–256 Slavus 192, 194, 196–197, 209, 232, 237 slovanski 17, 25, 41, 61, 76, 78–79, 86, 128, 201, 204, 208, 210, 213, 231–233, 242, 269, 281, 316, 361 slovar 13, 17, 21, 23, 29, 39, 63, 77–80, 82, 134–135, 152, 156, 207, 215–216, 223, 225, 233, 243, 246, 251, 259, 273, 287, 316–317, 357, 360–362 slovarcek 28, 51, 74, 97, 130–132, 150, 164– 165, 316, 360 slovaški 86 slovnica 12–13, 28, 39, 68–256, 283, 289, 315– 317, 357–362 sociolingvisticni 11, 27–67, 315–316, 357, 362 sociolingvistika (zgodovinska) 11, 315–316, 357 soglasnik 44, 102–103, 201, 202–205, 226–227, 230, 243, 253 species 89–90, 115, 119, 132–135, 139–141, 145, 148, 157, 164–165, 194, 360 spol 28, 73–74, 119–140, 148, 156, 162, 165, 169, 195, 198–199, 217–219, 250, 359, 360 spregatev 74, 85, 87, 115, 130, 139–141, 144– 146, 148, 150–152, 154, 165–166, 215–216, 221–223, 253, 360–361 stanovi 15–16, 19, 25, 30, 37, 41, 59, 60, 64, 80, 299, 308, 312 starocerkvenoslovanski 263, 265, 281 starozavezni 264, 271, 276–277 stil 28, 32, 77, 88, 201, 276, 280, 281–282, 289, 302–303, 308–309 stopnjevanje (slovnicna kategorija) 119–121, 157, 159, 217–218; (retoricna kategorija) 295, 305 subjunktiv 75, 117, 139, 141, 143, 150–151, 166, 221 substantivum 119, 142, 144–145, 168, 171–172, 178, 192, 199, 217, 222 supin 89–93, 115, 146–149, 151, 158, 166, 174– 175, 186 Sveto pismo 13, 65, 210, 233, 237, 239–240, 257, 260, 263–282, 290, 295, 307, 316, 391, 394 syntaxis 70, 72, 82, 84–85, 92, 96–97, 99–100, 105–106, 167–199, 249, 360 šola 30, 36–37, 41, 43, 47–55, 87, 198–199, 258, 289, 308–310, 312–313; stanovska šola 50– 53, 55, 80, 96, 197, 211, 248–250, 252–255, 285–286, 316, 358–359, 362; druge vrste šol 18–19, 48–50, 98 šolanje 20, 41, 48–55 šolski red 50–52, 96, 252–253, 285, 358 šolstvo 11–12, 18–20, 66, 95, 283, 316, 358 španski/španšcina 69–70, 91–92, 113, 122–123, 126, 129, 134, 137, 148, 150, 167, 207, 237, 239, 250–251, 256 štajerski 23, 36–37, 43, 47, 59, 61, 63, 66, 201, 210, 233, 248–249, 357, 362 števnik 72–73, 132, 134–135, 157, 165–166, 168, 176, 196, 316, 360–361 štipendija 41, 47, 54, 310, 358 študent 20, 41, 54–55, 82, 115, 270, 283, 358 študij 20, 30, 41, 44, 49–50, 53–54, 68, 79, 285, 308–313, 358 TA 1550 28, 31, 33, 39, 49, 51, 226, 227, 228, 238, 243, 261, 297, 373 TA 1555 28, 31, 33, 39, 49, 226, 227, 228, 243, 262, 297, 373 TA 1566 28, 39, 226–229, 242–243, 262, 373 TAr 1562 32–33, 35, 39, 59, 63, 65, 131, 242, 245, 258, 260, 292, 294, 297, 306, 373 TC 1550 31, 33, 39, 42, 43, 49, 226, 227, 230, 261, 264, 295, 297, 302, 373 TC 1555 31, 38, 39, 42, 43, 229, 243, 262, 264, 297, 373 TC 1567 29, 36–37, 39, 51, 59, 231, 259, 293, 373 TC 1574 38, 64, 262, 373 TC 1575 33–34, 45–46, 51, 64, 244–245, 262, 291, 293–296, 302, 306–307, 374 TE 1555 32, 37, 39, 226, 227, 228, 229, 234, 242, 243, 244, 258, 260, 261, 264, 265, 268, 273, 274, 297, 302, 319, 373 tempus 90, 115–116, 132, 135, 139–140, 145– 147, 155–158, 165, 175 termin 25, 79, 118 terminatio 115, 121–122, 124, 133, 136, 138, 155 terminologija 12, 86, 117, 121, 128, 203, 225, 233, 242–246, 258–262, 290–296, 357, 359, 362 testimonium 286, 294–295, 298 TfC 1595 39, 59, 65, 262, 306, 374 TfM 1595 37, 65, 374 TkM 1579 38–39, 59, 306, 374 TL 1561 45, 131, 242, 245, 259, 291–292, 297, 319, 373 TL 1567 36–36, 43, 59, 259, 319, 373 TO 1564 5, 34, 37, 39, 46, 48–49, 51, 65, 246, 262, 290–294, 302–306, 373 tožilnik 79, 123–124, 130, 147, 161–162, 168, 170, 173–174, 176, 192, 194, 196, 198–199, 218–219 TP 1567 261, 373 TP 1575 261, 373 TPo 1595 38–39, 65, 131, 242, 245, 295–296, 306, 374 TPs 1566 34–35, 38, 242–243, 258–259, 269, 297, 373 TPs 1567 33, 59, 262, 373 TPs 1579 38, 262, 374 TR 1558 32, 42, 244, 262, 291–292, 297, 300, 373 TR 1561 57, 59, 62, 64, 373 tradicija 15, 25–28, 45, 78, 80, 82, 102, 135, 239, 264, 276, 284, 307, 317 trojna formula 299, 301–305, 363 trop 90, 284–285, 287–289, 298 trpni(k) 75, 132, 133, 139–140, 144, 146, 149, 151–156, 166, 168, 173–174, 176–177, 360 TT 1557 13, 25, 27, 28, 31–34, 36–37, 43, 45, 57, 60, 62, 131, 154, 226–229, 234, 243, 258, 260–261, 268, 292, 293–294, 297, 305, 319, 373 TT 1560 31, 34, 39, 57, 59–61, 131, 244, 259– 260, 274, 319, 373 TT 1577 38, 55, 59, 62, 242, 259, 290, 296, 374 TT 1581–82 36, 42, 44, 49, 59, 131, 230, 243, 274, 297, 302, 319, 374 TtPre 1588 39, 60, 374 turška nevarnost 38, 56–57, 59–62, 64, 194, 197, 203 tvorjenost 79, 119, 122, 136, 139–143, 157, 159, 163, 166, 359 tvorni 115, 132–133, 139–141, 144, 150–152, 155–156, 173, 176–177 ucenec 19–20, 27, 41, 48–55, 70, 81, 86–87, 99–100, 102, 105–106, 115, 197, 211, 249, 253–256, 390 ucitelj 33–34, 50, 52–54, 80, 86–87, 106, 197, 206, 251, 253–254, 309–311 ucni jezik 19–20, 48, 50–51 uglajevanje 297–301, 363 univerza 18, 20, 23, 30, 41, 48, 50, 53–55, 81, 86, 90, 93, 95, 269, 283, 358 uporabnik 12, 28, 31, 48, 56, 66, 98, 358 utilitas 292 variatio 297, 305 vas 16, 27–28, 36, 41, 46, 49, 68, 229, 234, 357 verbale nomen 90 verbale/participiale verbum 140, 146 verbalia 115, 132, 134, 146–149 verbum 52, 70, 75, 85, 87–93, 96–100, 103, 105–106, 108, 110, 114–116, 118, 124, 132, 139–157, 165, 167–168, 171–176, 181–192, 194–199, 221–223, 244, 249, 360 verbum substantivum 142, 144–145, 222 vernik 19, 24, 27, 45, 310 vezava (slovnicna kategorija) 90, 160–162, 170, 174, 176–177, 194 veznik 75, 89, 103–107, 111, 113, 118, 143, 163– 164, 167–168, 177, 221–222, 302, 304, 360 vocativus 171–173, 181, 194 Vulgata 153, 263–282, 293, 319, 371 zacetnica (elementale) 51, 253, 362 zaimek 73–74, 88–89, 92, 103–104, 107, 109, 111, 113, 118, 123, 125, 127–128, 137–139, 150, 156–157, 165–166, 168–170, 195, 199, 215, 219–220, 231, 276, 360–361 zevgma 172–173, 182 ZK 1595 39, 374 zloženi 75, 122, 125, 136, 139, 143, 157 zloženka 73, 137 znamenje (naglasno) 117, 203–205, 221, 228, 231, 243, 319 zvalnik 123–124, 128, 130, 219, 250 16 BESEDNO KAZALO a.b.c. 242–243 abec 242–243 abece 242, 362 allegoria 296 argument 290–292, 363 bajsen 295–296 basen 295–296 beseda 244, 362 bukovski jezik 245, 362 cistejši jezik 245, 362 crka 243, 362 dialektika 290 eksempel 291–294, 305, 363, 296 explicatio 296 expositio 296 fabula 290, 293, 295–296, 305, 363 figura 291–292, 296 glas 244, 362 gmajn jezik 245, 362 gramatika 246, 290, 362 idioma jezika 245, 362 in summa 295, 305–306, 363 interpretatio 296 istorija 290, 294, 305, 363 item 153, 305–306, 363 izgovoriti 260 izlaga 260 izlaganje 260 izlagati 259–260 izložen 260 izložiti 260 izpisati v slovenski jezik (prevesti) 261 iztolmacen 258–259 iztolmaciti 258–260 iztolmacovati 258–259 konzonant 243, 362 marenj 295–296 materin jezik 245, 362 natura jezika 245–246, 362 nauk 291–293 neznani jezik 245, 362 obracanje 261 ortografija 242, 362 parabola 291, 293, 305, 363 paraphrasis 296 pild 293, 296, 363 pismo 242, 362 podoba 296 pomenjenje 296 posneti 259 pravi jezik 245, 362 preobracanje 261 preobracenje 261 preobracovanje 261 preobrniti 260 preobrnjen 260 prepisati 261 preprost 31–36, 43, 234, 260, 299 prevracanje 261 prica 291–292, 294–295, 305, 363 pricovanje 294 prigliha 291–294, 363 pripoved 291–292, 294–295 pripovedanje 295 puhstab 243 puhštab 243, 362 puhštob 243 puštab 243 puštob 243 razum 244, 362 register 246, 362 retorika 290 ric 244, 362 sentencija 244–245, 362 silaba 244, 362 silb 244, 362 slovo 243, 362 stolmacen 258–259, 261 stolmaciti 258–259 stolmacovan 258–259 suma 290 šega jezika 245–246, 362 špruh 295 štimovec 243, 362 tipfel 243, 362 tolmacen 258–259, 261 tolmacenje 258–260 tolmacevanje 258–259, 261 tolmaciti 258–259 tolmacovanje 258–259, 261 tolmacovati 258–259 tomaciti 258–259 zapopadek 290 zastop 244, 362 zastopni jezik 245, 362 zložen 261–262