Molitev                                         ^h
Bogec moj,                da ne bo                    Včasih — o^^H
atek naš                    prežalosten.                nisem te           H
šel je v boj —                                           ubogal jaz,       H
kak temno,                O Marija z Jezu-       atek moj  —    I
kak strašno                                     som!           ko si ti          H
zunaj je.                    Mene poslušajta,        rekel rai:          I
Bog ve, če                 pa rai, pa mi dajta     Stanko, greš   fl
atek moj                    atka še nazaj.            volke past!     H
spančkal bo               0, saj bilo je hudo     Jaz pa jaz . . .   H
kje nocoj!                  vama, tudi vama,       grd obraz —   fl
ko ostala sama          o saj veš,         H
Lučice,                      sta breE Jožefa.         o saj veš . . .   ¦
zvezdice,                                                                         ¦
ve ga — oh,              Bogec moj,                In nocoj           fl
vidite.                       pride    naj                  tak boli            H
r,  .,       ...                  atek naš                    me srce,           V
Da,te   da,te,               ŠCnazaj!«                  da ga bi           I
i ?l$l   a , •          Saj tako                 vzel, izdrf,       ¦
kot bi gledal ,az:       ga'težko                    tebi ga             ¦
da,te, dajte.               l^mo                     bi poslal. -     M
mu pove,te                ysi   oh ysi                 oh      tem       4M
kot bi rekel jaz:        A-   noLi.                   miren morda "M
Stanko mish nate,                                 ¦           b; zaspa,
c,     ,        na,.e<   ,       Jaz in mama moja,
»Stanko moh zate,     GeHca jn Voja>          Bogec moj|
»,          .      z*.e           kravice in volki,        pride naj
dneve in noci.«          zajčki in golpbekii      atek naš
Angelček,                  ovčke moje bele        še nazaj —
timustoj'nastraru;     kak bodo vesele,        da mu jaz
angelček,                   k° se vrn" «°'          ^0 povem,
ti ga, ti ga brani,                                       naj mi trmo
»da ga kdo                 Bogec moj,                 odpusti, —
prehudo ne rani.        ah noco).                    da mu iaz
ah nocoj                    pasel bom
Angelček,                  pa srce                      vsakokrat,
primi za roke ga,       me boli —                 vsakokrat
angelček,                   oh da kar                  volke rad,
ti tolaži njega,           umrl bi!                     ovčke rad.
&                                                                   Rud. Pečjak