AVE MARIA is published monthly by The Slovene Franciscan Fathers, Lemont, 111., (Address: Post Office Box 608) in the interest of the Slovene Franciscan Commissariat of the Holy Cross.,
Superior: V. Rev. Bernard Ambrožich, Comm. prov.
Subscription Price $3.00 per annum. Manager: Rev. Benedict Hoge.	Editor: Rev. Alexander Unankar.
Entered as second-class matter August 20, 1925, at the post office at Lemont, 111., under the Act of March 3, 1879. Acceptance of mailing at the special rate of postage provided for in Section 1103, Act of October 3, 1917, authorized on August 29, 1925.
Vsak naročnik
našega lista je podpornik velike misli misijonstva Jezusovega. Zakaj? Dolarji, ki si jih namenil za naročnino Ave Marije niso vrženi v kot. Kamenčki so za zgradbo Kristusovega duhovni-štva. Zato je bila Ave Marija ustanovljena, da bi v gmotnem oziru podpirala dijake, kandidate za duhovniški stan. Tvoja na-
ročnina je seme, ki naj nekoč obrodi sad v vinogradu Gospodovem. Koliko je dijakov, ki bi radi študirali, pa nimajo gmotnih sredstev. Samostan v Lemontu je bil zato ustanovljen, da bi bil tudi šola in vzgojevališče idejalnim fantom, ki so si zaželeli službe altarja. Sedaj razumeš. Ave Marija utira pot tem študentom.
Obenem si apostol
katoliškega tiska. Vsak mora priznati, da Ave Marija krepko nosi prapor Jezusovega imena. Ta namen ima, da neti in podžiga in ohranja ogenj vere v srcih katoliških Slovencev. Najlepši namen ima. Kdorkoli je naročen na Ave Marijo, je tudi propa-
gator verske misli. Dolžnost vsakogar je, da Kristusa tudi uči, ne samo priznava. Z besedo, z zgledom, v dejanju. Ave Marija naj bo glasilo temu delu, glasnik apostolstva Jezusovega.
Novemu naročniku
bom govoril nekako takole, ko ga bom skušal pridobiti za na-ročbo. Naroči si ta list, že zato, ker je tako poljuden. Ave Marija hoče biti v vseh svojih vrstah priprosta spremljevavka pripro-stega ljudstva. Povesti, članki vsi od kraja hočejo biti tebi le v razvedrilo in pouk. Rabiš razvedrila, na vsak način. Sezi po
Ave Mariji, beri njene črtice. Rabiš pa tudi pouka, zlasti v verskih zadevah. Sezi po Ave Mariji. Daje ti nauka iz katekizma, liturgije, sv. pisma in drugo. Vem, da se boš naročil. Kaj bi u-govarjal in se izgovarjal?
Staremu naročniku
bom pihal na srce tako-le:	Glej, da ostaneš dobrtonik naš. Toliko let si bil v naši vrsti.	Poznaš naše skupne uspehe, poznaš naše skupne boje in skrbi.	Nikar ne odstopi sedaj. Pa četudi so morda časi zate zelo težki.	Stanoviten bodi in ostani z nami. Z
Ave Marijo ohranjamo življenje Slovencev. Če boš pustil, da A. M. nazaduje, bo tudi naše narodno življenje nazadovalo. Vsak slovenski list nam je zlasti sedaj, ko počasi umiramo, življenski serum, to se pravi zdravilo, ki ohranja srce pri življenju.
Naznanilo o koledarju.
Koledar pripravljamo. Urednik se priporoča našim dopisnikom. Nebi rad, da bi letos poročila iz naselbin izostala. Tako zajem-ljiva so bila vedno. Tudi na zastopnike se obračamo: morda je
kljub težkim časom mogoče temu ali onemu dobiti dva, tri oglase. Dobrodošli nam bodo. Koledar bo letos veliko ceneji. Že sedaj ga priporočamo.
Kdo še ne ve?
Eden naših rojakov-izseljencev, navdušen delavec za Barago, ki že dve leti navdušuje mlade naše za Baragovo stvar, je spisal življenjepisno knjigo o našem vrlem apostolu in predhodniku. — Od prve strani do zadnje je knjiga polna lepih besed in lepih dokazov o Baragovi svetosti jn neumornem delovanju za zveličanje duš.. Tako zanimiva knjiga ne sme mimo nas neopažena. Kdor-koli jo je bral, jo je pohvalil, ocenjevavci, ki so pregledali knjigo
pred natisom, so vračali rokopise z najlepšim priporočilom. Najlepšo priliko, da pomagaš k razpečavanju te knjige, imaš ravno redaj, ko ti brat ali sestra graduirata in iščeš primeren dar za to plovesnost. Pokloni jiin to Baragovo knjigo. Videl boš, kako veselje bo prinesla.. Tako je storil nekdo na zapadu. Kupil le dvajset izvodov knjige za letošnje graduante, obilo radosti je povzročil.
B^gsgsgsgsssgsg-sggg "AVE MARIA"
je glasnik katoliškega življenja slovenskim, izseljencem v Ameriki in porok zvestobe katoliški Cerkvi.
Naročniki so deležni duhovnih dobrot franč. komisarija-ta. — Naročnina $3.00, izven Zdr. držav $3.50.
Za naročnike in dobrotnike se bere vsaki mesec sv. maša.
October, 1932
Z dovoljenjem in odobrenjem cerkvenega in redovnega predstojništva.
i
24. letnik.
o	¥ A	v • v |
Sv. Frančišku.
Rev. Evstahij, O.F.M.
O kako žariš v veličastnem Soncu! V raju vriskajoč v nepopisni sreči vnemaš sveti zbor za veselo petje v slavo Gospodu. . .
Ko si bil svoj čas še popotnik — romar, skromen brat stvarem, na nobeno vezan, spremstvo le gospa je ubožnost dala zemeljski poti.
In Gospod je vlil ljubeznivo milost vate in ljubav, da si gorel v ognju, dvignjen ko seraf na perutih kvišku v Morje Božanstva. . .
Mnogi za teboj so odločno speli, zroč na sveti Križ in na dela tvoja: vsem bila svetost je globoka želja, skrito bogastvo.
Luč si v naših dneh hrepenečim v zarjo: "Pridi, boljši rod! — Odstopite, mlačni!" "Vstani, novi svet! — Bogoljubni znova sejte veselje!"
O pre jasni vzor, ki v stoletja siješ! Vzdrami srca spet, blagovestnik žarni! Naj odstopi mrak samopridnih misli, vera zavladaj!
Vladaj Krist samo, ki je svoje Rane vtisnil tisti čas na Alverni Tebi! Nanje naj spomin omahljive v vezi milo potrdi!
Ti si oče moj! Moj duhovni oče! Tvoj naj duh rodi otročiče v duhu. . . Naj bom sinko tvoj! Ah, čeprav nevreden tvoje ljubezni . . .
Prejmi naš pozdrav! — Slavospeve naše! Tvoje, čuj, Bogu darovali bomo, združeni s teboj Mu želimo peti pesem zahvale.
Milo moč nam daj, da živeti mogli bomo kakor ti, za Gospoda vneti! O serafski cvet, Nazarejec drugi, sveti Frančišek!---

Za praznik asiškega muzikanta.
Rev. J. C. Smoley.

P===V RED več leti je umrl v Rottenburgu, Vir-| temberška, škof Pavel Viljem Keppler, eden najbolj duhovitih cerkvenih dostojan-| stvenikov svojega časa. Ta mož je spisal krasno knjižico, ki se je razširila med katoličani v tisočih in tisočih izvodih, ki tako razširjenje tudi zasluži. Naslov knjižici je "Več veselja — (Mehr Freude), in kar pripoveduje ta knjižica, je res prava potreba za človeštvo.
Eno največjih pomanjkanj, tudi med nami katoličani, je ta, da prebiva po naših srcih premalo veselja. Po grehu prvih staršev je veselje pravzaprav izginilo iz sveta. Še le Kristus, božji Odrešenik, je prinesel to veselje zopet na svet. V mislih imam namreč veselje, ki to ime v resnici zasluži, pravo veselje.
Pa bo kdo vzdihnil: "Več veselja — prav lepo! Več veselja bi tudi jaz potreboval, pri meni je veselje jako redko. Kamor pogledam, ne vidim drugega ko križ, trpljenje, pomanjkanje, bedo. Razun običajnih bolezni samo skrbi in težave starih let, in če vzamem še druge neprijetnosti vpoštev, kje naj bo potem veselje?"
In vendar kličem vam trpinom: "Glej in skrbi, da bo prišlo več veselja, pravega veselja, globokega, krščanskega veselja v tvoje srce!"
"Nehaj že enkrat," mi boš zopet rekel nepotrpež-ljivo, "odkod pa naj pride pravo veselje? Kje vzeti, pa ne krasti?"
Pazi sedaj: Ljudje zamenjajo le pregosto veselje s posvetnimi zabavami. Ce je v gostilni prav "veselo", če sedi par veseljakov vkup, ki zbijajo najbolj neumne šale, če slišiš gosli in harmoniko, če se vse suče v napol divjem plesu, potem pa pravijo: "To je bilo lepo, to je bilo veselo!"
Kako se motijo! To ni bilo veselje. Čaša nizkotnega veselja, katero srka posvetnjak, nima pravega okusa. Vnanji nakit zakriva prepogosto le neizmerno bedo v srcu, bogastvo, obilica ne bo nikogar napravila v resnici veselega.
Da vam to dokažem, vam bom pripovedoval o kralju, ki je živel v pradavnih časih, pred 3000 leti. Svoje izkušnje glede sreče in veselja je opisal v znameniti knjigi, bil je to kralj Salomon. Na vrhuncu svoje slave bi bil rad srečen, rad bi se bil veselil svojega veselja. Najprej je iskal veselja v vednosti in znanosti, in ko ga te niso zadovoljile, je poskusil z razkošnim življenjem na dvoru v Jeruzalemu. Sezidal si je krasno palačo, sklical najbolj slavne pevke na svoj dvor in plesalke. Zabave, veselice, slavnosti, ki so požrle ogromne svote, so se vršile dan za dnevom. Ničesar ni odrekel svojemu srcu, uživati je hotel vsako veselje.
Je-li pa našel Salomon v tem pravo srečo? Ne in ne, sam priznava, da je našel samo žalost duha, in ob
koncu je moral priznati: "Nečimurnost nad nečimur-nost, vse je nečimurnost!"
Eno je torej gotovo: Uživanje, časti, premoženje sveta nam ne bo prineslo resničnega veselja. Morda bo pa sreča v tem, če smo prosti vseh vezi, ki nam jih naklada Bog in Cerkev, vera in nravnost, ali kratko rečeno, bomo li našli veselje v grehu?
Poslušajte resnično dogodbo.
Ni dolgo temu, ko so pripeljali v neko dunajsko bolnico mladega moža, ki se je zastrupil. Več ko leto dni je bil že brez dela, želodec se je seveda pridno oglašal, pričel se ga je lotevati obup. Na Boga in na odgovornost pred Bogom že davno ni več mislil, zato je vzel strup, našli so ga nezavestnega v prater ju. Ko se je v bolnici zopet zavedel, ga je obiskal duhoven, mu govoril o ljubezni nebeškega Očeta, o Odrešeniku, o miru, ki ga je prinesel na ta svet, o miru čiste vesti. Okna so bila odprta, in spodaj na cesti se je igrala kopica otrok in se prisrčno smejala v svoji nedolžnosti. In tu je samomorilec vzdihnil: "O, ko bi se še enkrat mogel smejati, ko otrok."
Ti ubogi človek! Ali ne veš, kaj je temu vzrok? Ne tvoja telesna beda, ne brezposelnost, ne lakota, ne uboštvo, da si izgubil smeh, vzrok leži kje drugje. V tvoji duši vlada grozna tema. Greh, ki si mu bil udan leta in leta, da si zapustil Boga, da si se odtujil veri, tvoja duševna revščina je kriva, da ne moreš biti resnično vesel. Mir srca ti manjka, in to je tvoja nesreča.
Druga slika. Pred sedemsto leti je živel v Um-briji, v Italiji, v mestu Asizi čuden mož. Ime mu je bilo Frančišek. Kot sin bogatega trgovca ie živel več let prav veselo, gotovo brez greha, pa tudi brez vsakega višjega cilja. In tu je slišal nekoč v pridigi opomin: "Ako hočeš biti popolen, prodaj vse, kar imaš razdaj ubogim in pojdi za menoj." Kaj je storil Frančišek? Prodal je svojo dragoceno obleko in se ogrnil v debelo meniško haljo in se prepasal s vrvjo. Živel je od miloščine, ki so mu jo dajali dobrosrčni ljudje. Da je bila hrana prav uboga, si lahko mislimo. V bližini mesta Asizi je stala na pol podrta kapelica. Zraven nje si je postavil ubožne celice, kjer je služil Bogu v vsi svoji ljubezni, kjer je tudi končal svoje življenje. Veste, da je ta Frančišek postal velik svetnik, zaradi svoje velike ljubezni do Boga in imenujemo ga »e-rafinskega Frančiška. Kljub uboštvu, kljub temu, da so ga zasramovali, kljub raznemu trpljenju je bil Frančišek najbolj srečen človek na svetu.
Še drug sličen zgled. Za časa sv. Hijeronima je živel v Rimu berač, Servulus po imenu. Bil je grozen pohabljenec, vse svoje življenje je prebil v malem P''°* štoru pod stopnicami hiše, kjer ni mogel ne stati, ne sedeti, ne ležati. Preživljal se je z odpadki jedil, celo
življenje ni vedel, kaj je to, biti zdrav, in vendar je Prepeval dan za dnevom slavospeve Bogu in umrl s smehljanjem na ustnicah.
Prijatelj moj, ki trpiš, poglej ta dva zgleda in jih primerjaj s prvim nesrečnim možem. Videl boš, v čem obstoji pravo veselje. Pravo veselje obstoji v miru, notranjem miru, ki prihaja od dobre vesti.
Skrbi torej najprej, da dobiš mir srca. Odvrni svoje srce od greha, od sveta, od njegove nečimurnosti, Potem si boš pa položil temelj za pravi mir. Apostol Pavel pravi: "Kraljestvo božje je resnica, mir in veselje v sv. Duhu."
Kaj si pač želiš, prijatelj, ko to bereš? "Mir, resničen mir", morda vzdihuješ. "Kako hrepenim po njem. . . Kako rad bi ga imel, da bi našel ono oblažu-joče veselje, ki mi toliko manjka!"
Pot k resničnemu miru bi rad našel? Poslušaj, Povedal ti bom resno besedo, besedo, ki se ti bo zdela morda trda. Pa ne pomaga nič, slišati jo moraš: "če hočeš doseči mir, ki pelje k temu veselju, objami križ." S pravo udar.ostjo, z nekim hrepenjenjem vzemi na se Vse križe in težave, ki ti jih pošilja Bog. Srčno, potrpežljivo nosi križ za svojim Odrešenikom.
"Ne, ne, to pa zopet ne gre," boš ugovarjal, "saj Je ravno trpljenje, da nimam miru." Če tako govoriš, potem gledaš na svoje trpljenje iz napačnega stališča. Ti misliš, da je tvoje trpljenje morda šiba božja. Ravno nasprotno je resnica. Križi, trpljenje so dar božje ljubezni.
Da ti bom to svojo trditev dokazal, naj ti podam 8e en dogodek iz življenja serafinskega Frančiška.
Ob koncu njegovega življenja se je njegov vid tako poslabšal, da je ležal kakor kak slepec, da ni mogel Prenašati solnčne svetlobe ali žarečega ognja. Neko ftoč so bile bolečine tako hude, da je v svojem trpljenju vzkliknil k Bogu: "O Gospod, daj, da bom svoje tfplj enje potrpežljivo prenašal." In v duhu je slišal Klas: "Povej mi, moj brat, ali bi ne bil vesel, ko bi ti ^do dal za tole tvoje trpljenje tako velik zaklad, da bi v primeri z njim zemlja ne bila popolnoma nič?" In
Frančišek je rekel: "Da." In glas je nadaljeval: "Potem se pa veseli, Frančišek, prepevaj v svojem trpljenju in bolezni, kajti tvoje je nebeško kraljestvo." In prepevaje pesem, ki jo je sam zložil, je na večer 3. oktobra 1126 v Gospodu zaspal.
Sedaj pa, prijatelj, si oglej sebe in svoje razmere. Vem, si gotovo pogosto bolan, morda neozdravljivo bolan, tako da nimaš več upanja, da bi ozdravel. Vem, da si radi tega potrt, morda celo obupan, posebno, ko te mučijo silne bolečine, da jih komaj prenašaš. Morda si nevoljen, posebno, če si priklenjen leta in leta na posteljo, da si svojim ljudem že v nadlogo. Posebno, če že gledaš smrti v oči, potem ti petje gotovo ne pride na misel, ampak solze ti silijo v oči. V takih trenutkih pa se spomni, kar sem ti povedal o sv.Frančišku. Gospod Bog ponuja tudi tebi v tvoji bolezni tak zaklad, s katerim se bogastvo celega sveta ne da primerjati, ponuja ti nebesa, kjer boš občudoval njegovo neskončno velečastvo in se večno veselil z angeli in svetniki. Da, nebesa ti bo dal, če boš tu potrpežljivo nosil svoj križ za njim. Ko bi mogel ti videti veselje nebeščanov, bi rekel s sv. Frančiškom: "Imam tako velik in krasen zaklad, da zemlja v primeri z njim ni nič." Hrepenel bi po še večjem trpljenju, da bi dosegel enkrat še večjo slavo. Vzkliknil bi: "Še več trpljenja", ker si prepričan, da te besede pomenijo samo: "Še več veselja." Zato je rekla sv. Terezija: "Gospod, trpeti ali umreti." Vse, kar potrebuješ, je moč, da boš vse z veseljem iz božjih rok sprejel, z drugo besedo: vdanost v najsvetejšo voljo božjo.
Tako boš, prijatelj, našel v križu svoj mir, pravi srčni mir. Od miru pa do veselja je le majhen korak.
In ob koncu ponovim zopet besedo, s katero sem pričel: "Ljubi moj, več veselja."
Potruditi se moraš, da boš dobil več pravega miru v svojo ubogo sobico. Če hočeš več veselja, potem skrbi za več resničnega, pravega srčnega miru. V svojem trpljenju spoznaj, da je trpljenje dragocen zaklad in dar od Boga, "več trpljenja" pomenja samo "več veselja" . . .
Materin križ.
Duhovnik je obiskal družino, ki je bila v bedi, a je vseeno preživljala. Večer je bil, prišel je duhovnik v hišo ravno, ko je mamica spravljala otročke v posteljo.
"Hudo je, ali ne?" — povzame duhovnik besedo. Zena je pokimala, a takoj pridejala: "z blagoslovil božjim bo že šlo."
, Pa zavpije eden malčkov: "mama, ali nas ne boš '^goslovila, starejše si že, mene še nisi."
Zena prosi duhovnika: "Vi ga blagoslovite, vaša je blagoslovljena v ta namen, da blagoslavlja."
Duhovnik ga blagoslovi. Otrok pa pravi:
"Ti ne znaš blagoslavljati. Mama drugače blagoslavlja," besediči petletni otročiček.
"Kako pa mama blagoslavlja?"
Mati je sama pokazala, pokleknila je k otroku, ga pokrižala: V imenu Očeta in Sina in sv. Duha. — Nato jo je pa še otročiček pokrižal. in otročiček je bil vesel: "Tako se blagoslavlja."
Tako je zvedel za skrivnost ženino, ki je bila studenec blagoslova in sreče v uboštvu.
Pesem Marijina.
P. Aleksander U r a n k a r
SLOVESNEM sprevodu je prikorakal z drugimi družbeniki pred altar, da z drugimi vred izpolni voljo društva in njegovo pravilo skupnega obhajila. Ze je zapel zbor na koru mogočno pesem Jezusovemu imenu na čast, možje s svojimi močnimi glasovi spremljajo. Veličasten pozdrav je to, pozdrav mož, ki so obljubili Bogu zvestobo. Da bi bil to trden sklep vseh, biti zvest v svoji veri in svojih obljubah. In da bi ta trdni sklep držali vsi, kar jih je navzočih iz naše vrste. . .
Misli katoliški mož in oče v sedmi klopi. Pa se mu zdi, kakor da mu sam Bog govori: "Začni pri sebi. Vsak naj krepko seže s svojo lastno roko po plju-gu, pa bomo zorali svet za Boga, orali bomo, da bo veselje. V tem duhovnem razpoloženju mu šine pogled na Mater božjo na levem altarju in že mu je tudi roka segla po rožnem vencu.
Naj bo ta rožni venec Mariji in njenemu Sinu na čast. Verujem vanj, vse tri osebe v Bogu so eno. Trojica sveta in mogočna — sveti studenec, ki naj nam utrdi spomin, da se bomo spominjali božjega stvarje-nja v nas, odrešenja Zveličarjevega in posvečenja sv. Duha. Razsvetli mi pamet, da bom razumem mož, ki bo hodil po poti luči in ne po poti nespameti in brezumnega življenja, omeči mi voljo, Troedini, da bom svoje sklepe tudi izpolnjeval in mi bo moje pošteno zemsko življenje poroštvo srečne večnosti. . . Utrdi spomin, razsvetli um in omeči mi voljo. . .
"Ki je za nas krvavi pot potil."
Gledam ga v vrtu Getzemani — moža bolečin, ki je šel pred menoj, da mi pokaže skrivnost križeve poti. Ze v misli na vse muke se mu odpre telo na tisočih krajih in poti krvave srage, a vendar mu duša drhti sveto molitev nad vse močne potrpežljivosti: Glej oče, če je mogoče, naj gre ta kelih od mene; toda ne mo.ja, temveč tvoja volja se zgodi. Moja molitev v trpljenju je le prevelikokrat bila: Oče, če si, mi odvzemi, če ne, pa, naj obupa srce, kdo bo te križe prenašal. Kristus je bil vseveden in je videl moja skremžana usta, ki nobene reči nočejo voljno potrpeti, sleherno delo spremljajo s slabo besedo, ali pa vsaj z godrna-njem. Kristus je videl naprej že moje hudobne oči, kako bodo s temo sprejela vsak križ in uporno moje srce je videl, ki se jezi in preklinja usodo človekovo, videl je vse in še bolj mu je udarila kri na čelo in kožo. Češčena Marija, odvzemi kletev z mojih ust, nauči me abecede potrpežljivosti, da bom nosil goro življenja bolj udano, tako kot je nosil Kristus trpljenje vdano in v ljubezni do človeškega rodu.
"Ki je za nas bičan bil."
Privezan ob steber trpi sramotno kazen bičanja-Gospod, ki objema svet, v večni ljubezni. Bog, ki s svojim bičem pravičnosti čaka tako dolgo. Kolikokrat bi že bil moral zavihteti, pa ne zavihti. Razga-Ijen, opljuvan, razbičan stoji pred menoj. Strašen pogled. Strašnejši je pogled na Zveličarja, ki sem Sa jaz sam že neštetokrat privezal ob steber sramote i" ga bičal s svojim sramotenjen vere, cerkve in duhovnikov, s svojim pritrjevanjem brezverskim razgovorom, s svojim molkom, ko so drugi sramotili Njega, ki mi je bil tako velik prijatelj vedno. Češčena Marija« milosti polna, stopi k njemu v mojem imenu in mu s svojo ljubeznijo zaveži vse rane, ki so mu jih zadal' udarci bičev — naših nehvaležnih jezikov. . .
"Ki je za nas s trnjem kronan bil . . ."
Čimi trni se mu globoko zasajajo v čelo, rdeča ki'1 mu v curkih polzi preko lic, usten, preko vsega milega obraza. Ali je zaslužil Sin Marijin toliko zaničevanja in trpljenja? Kri Marijina je bila njegova ki'1' ali mora res vsa iz njegovega svetega telesa, kakor da bi se bila kri pregrešila. Moja, moja kri je pognala trne v Zveličarjevo čelo. Moja kri, ki je umazana kakor mlakuža v pocestnem jarku. Kolikokrat sem J° že omadeževal z nečednimi grehi, mislimi, željam1-morda celo dejanji. Sveta Marija, prosi zame grešnika zdaj in ob moji smrtni uri, da mi bo Sveta Rešnja kri v zasluženje, ne v prekletstvo. V potoku te ki'vl hočem očistiti svojo dušo. . .
"Ki je za nas težki križ nosil."
Trikrat ga je podrl, trikrat je moral vstati, vsak njegov korak je bil korak do smrti izmučenega trpina* Pa je imel dvanajst apostolov, lahko bi mu morda eden pomagal, na tujca so se obrnili, da mu je breme olajšal. Strahopetni apostoli so se skrivali. Tak° se žali bog še danes skrivamo njegovi apostoli, kadarkoli je treba nositi Kristusovo znamenje ven na cest£ in v široko življenje. Med temi strahopetci uzrem tovo tudi moj obraz. Znotraj se mi topi srce in usance potihoma govore: Gospod, Gospod. . . Na zunaj Pa barantam s sejmarji neugnanost iin verske brezbrižnosti.
"Ki je za nas križan bil."
Razpet med nebom in zemljo ji- umrl, njegovo <e' lo je bilo kakor razsušena gruda, ki jo je solnce vso P1'6' palilo. Žejna so mu bila usta in vse telo, žejna mu J bila duša. Telo ga je žejalo radi vročine in trpljenj?' duša ga je žejala radi velikega hrepenenja, ker se J končavalo delo odrešenja za uboge človeške duše. Tut moja duša je med njimi. In laka je ta moja duša, 1

bi bilo skoraj treba še enega Odrešenika samo zame. Do vratu sem v mlačnosti. mesto da bi gorel, gorel v misli na veliko Zveličanje, ki mi govori o njem zadnja skrivnost rožnega venca. . . Marija, milosti polna, Gospod je s teboj. Daj, da bo zanaprej tudi z menoj. Roga moram nositi v življenju s seboj, če hočem prejeti Boga in njegovo ljubezen na sodni dan. . .
Cast bodi Očetu in Sinu in svetemu Duhu za milost stvarjenja, odrešenja in posvečenja. Sklenem, da bom odslej mož na mestu.
Oče moli rožni venec . . . zemlja.
Nebo se mu smehlja in
2.
K ^ irT OLITEV rožnega venca je kakor pesem.
Ce jo moli človek sam pri sebi je kakor enoglasna pesem, če jo moli več družinskih članov je kakor pesem večglasnega zbora."
Še sedaj ji zveni beseda iz sinočnje Pridige na uho. Kakor da je bila beseda razodetja. Kolikokrat je že molila rožni venec; da bi bila ta molitev pesem, ji še ni prišlo na misel. Pela je od nekdaj ''ada, kadar človek poje, mora peti tako, da druge, ki tfa poslušajo, ušesa ne bole. "Bogve. kako so morale Roga ušesa boleti, ko je poslušal pesem mojega rožnega venca. . ." Tako je mislila. "Sedaj bom poskusila Peti to pesem, kakor moram peti vsako pesem, zbrano in lepo." —
V imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Amen. Verujem v Boga Očeta. . ., ki je ustvaril stan mate. "instva za službo človeštvu, službo in povzdigo telesnega življenja; verujem v Kristusa, ki je po svoji božji Materi posvetil življenje mater in hotel po njej dati Materam pravi zgled, kako naj goie cvetje otroških življenj; verujem v svetega Duha, ki po milosti svoji v"di materam korake in je po svoji nevesti — Mariji Zf»črtal materam cesto duhovnega življenja. Verujem, verujem, verujem. Gospod pomnpži mi to vero, utrdi v rneni upanje vase in užgi ljubezen do svoje svete vo-'•ie, da bom kakor svečka z lepim plamenom pred al-'^''jem Zaščitnice materinskega poklica.
"Ki si ga Devica od svetega Duha spočela. . ." Sveti Duh, božji posvečevavec in božji ženin Ma-^Jin, ki si s svojo vsemogočnostjo oblikoval pod nje-srcem besedo obljube, besedo božjo, okrasi tudi J^oje srce s svetostjo, ki je krasila njeno srce. Pre-°Po je moralo biti, da je moglo nostati sedež večne prečisto je moralo biti, da je njena kri dala ' Odrešeniku in v njej — Blaženi med ženami, vstal J'1 Pastel blaženi sad zvoličanja — Jezus. Na kolenih 0 Prosim, bodi tudi početnik slehernemu življenju in '''ju, ki se oblikuje in se je odblikovalo pod mojim sr-(°n. Po tvoji volji sem postala posoda božje previdni, iz katere se naj izlivajo nova življenja. Kaj naj s° Pleni, Bogu in človeštvu vsa ta življenia če ne bodo Tebi posvečena Tebi samemu? Premišljujem prvo ' r'vnost svetega rožnega venca in kličem po pripro-L češčene Marije, milosti polne, k Tebi, ki so nam v°je peroti kakor varna streha. Daj, da bom vedno
Tv H
posoda previdnosti božje in se ne bo rja posvet-
nega evangelija razuzdanosti, proste ljubezni in modernih kug zajedla vame.
"Ki si ga devica Elizabeti nosila."
V duhu gledam vso iskrenost tega obiska, ni bilo prikrite hinavščine v njej, ki je morda tolikokrat ogre-nila moje obiske pri prijateljicah in sosedah. Da bi bila kakor Marija, ki ji je bil obraz ogledalo srca. Obraz je pozdravljal, pozdravljalo je tudi srce. Meni pa je tolikokrat obraz kakor ono ogledalo, ki ga kažejo po norih zabaviščih, poveča te in pomanjša, samo prave slike ne pokaže. Tako je bilo večkrat z menoj in je še danes z menoj. Obraz mi je kakor živa radost, v srcu pa kljuje kriva sodba, natolcevanje komaj čaka, da bi moglo čez jezik, opravljanje mi je kakor vsakdanji kruh. . . Ceščena Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, ker si bila polna ljubezni; ljubezni kot si jo sama imela, daj tudi meni. Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike, ki toliko grešimo s svojim jezikom. . .
"Ki si ga Devica rodila. , ."
Betlehem — kraj pričakovanja in veselja. An-gelji pojo, pastirčki drhte, Jožef in Marija sta zamaknjena v Jezuščka. . . Blažena ura. Ceščena Marija in blažena, gledala si v svojem sinčku Odrešenika in Najsvetejšega. Kaj naj sem gledala jaz v svojih novorojenčkih. Ko je prišel Janezek s sinjimi svojimi očmi, sem menila, da bo samo nebo v njegovem življenju, danes se obnaša, kakor da je laž v njegovih očeh in se bom mamica bridko varala. Ali ga nisem učila, da se nebo podobi v njegovih očeh, zato, da bo ostal vedno dober, ne sluša me, hodi svoja pota. . . Sveta Marija prosi zame. Žalostna sem in potrta. Morda mi je Janez pokora za vse grehe. Tebi darujem trpljenje svoje. Tudi trpljenje ki sem ga pretrpela radi drugega in tretjega, Jožeta, Marice in vseh drugih. Cast bodi Očetu. . .
"Ki si ga Devica v templju darovala."
Dasi ji ni bilo treba darovati Jezusa, izpolnila je božjo postavo. Tebi Bog darujem tudi jaz vse svoje, Tebi Marija, naj jih posveti milost božja, ki prihaja do nas po Tvojih svetih rokah. Vem, da moram vse, kar pride od Boga Bogu darovati nazaj. Kakor sem prišla jaz iz božje roke tako so prišli vsi moji sinovi, moje hčerke iz božje roke. Življenje vseh je potovanje z levice božje na desnico božjo. Naj bo njihovo življenje življenje bogoljubnih duš. Zdrava Marija, glej me prosečo. Morda sem kedaj grešila pri vzgoji
svojih otrok, Ti popravi zagrešeno. Popravi, kar sem zagrešila na njih s slabim zgledom, s slabo besedo in mlačno voljo.
"Ki si ga Devica v templju našla."..
Žalostna zgodba, ki se tolikokrat pripeti v vsaki drugi družini. Otroka zgube. Ali zajde sam, morda ga vzame smrt. Jezusa je večna Modrost napotila, da je trenutno pozabil staršev in njenih skrbi. Naše o-troke modrost ne odganja od staršev, temveč le napeta nadutost, kakor da vse več vedo od staršev, mnogo-kedaj slaba vzgoja staršev tira otroke od ognjišča v mraz sveta in zimo pohujšanja. Meni-hvala Bogu še
nobeden ni ušel, prosim Te samo tega Marija: varuj jih. . . Smrt naj jih vzame preje, kakor da bi jih vzel svet in vrgel v jarek sramote. Ce bi se pa kedaj komu spoddrsnilo, iskala ga bom s srcem in telesom, molitvijo in prošnjami, s solzami in krvjo, ki jo more le mati iztočiti iz srčnih ran za izgubljenega otroka. . • . Cast bodi Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Za vse te lepe skrivnosti vere, ki so katoliški materi tako velika tolažba, vzpodbuda in studenec duhovnega veselja.
* * *
Mati moli sveti rožni venec. Bog jo blagoslavlja z neba. —
Božja in človeška stran v cerkvi.
P. O d i 1 o , O. F. M.
ALO jih je, ki imajo jasno naziranje o Cerkvi. Pregledajo v Cerkvi ali Boga — in brez Boga je Cerkev telo brez duše. Ali pregledajo človeka v Cerkvi — in brez človeka je Cerkev duša brez telesa. Cerkev je oboje: božja in človeška. Cerkev je kakor Kristus: Bog-človek. Cerkev je skrivnostni organizem, katerega življenski oče je sv. Duh, katerega nevidna glava je Kristus in katerega udje so ljudje. Kdor pravi Cerkev, ta je rekel Bog — torej vsemogočnost, svetost, nesmrtnost. Obenem, kdor pravi Cerkev, ta je rekel človek — torej slabost, nepopolnost. Kdor pozabi, da so kristjani ljudje, je v nevarnosti, da izgubi upanje. Pridejo položaji, ko bi človek obupal. Kdor porazi, da so kristjani ljudje, je v nevarnosti, da zgubi vero. Pohujša se nad njihovimi grehi ter odpade.
Človek v Cerkvi je podoba slabosti. Povest stvarjenja pripoveduje, da je Bog, ko je hotel vstva-riti človeka, vzel prsti iz zemlje, ter iz nje napravil telo in v njegovo obličje je vdihnil duha življenja. Pri ustanovitvi Cerkve po Kristusu, vidimo nekaj podobnega. Ko je Jezus hodil ob Galilejskem morju, je videl ribiče, kako so metali mreže. In rekel jim je: Hodite za menoj! Napravil vas bom za ribiče ljudi. Vogelni kamen in fundament Cerkve niso tvorili velikani, bogatini, učenjaki. Zato velikopotezno pod-vzetje je odločil Kristus male, uboge, neizobražene ribiče, katerih mreže so njih edino bogastvo in umetnost, kako jih rabiti, je znanost in veda. ZZ eno besedo: to so ljudje, ki vedo, da niso nič. Prst zemlje.
Morda bo kdo rekel: Jezus je vzel pač material, ki ga je ravno imel pred seboj. Vzel je pa neizobražene, ker ni bilo učenjakov, ribiče, ker ni bilo pri roki spretnih političnih voditeljev, uboge, ker ni bilo strokovnjakov v financah. To naziranje ni pravilno. Kristus je vzel zemljo, ker je zemljo hotel. Nalašč, namenoma je iskal, kar je bil najnižjega, one, ki so bili
prepričani o svoji slabosti. Slabost, ki so je bili ribiči polni, je Kristus hotel. Ko jim je Jezus dal bližja navodila za podjarmljenje sveta, jim je povedal bistveni pogoj gotovega uspeha, da se ne smejo posluževal' nikake zemeljske pomoči, nobenih svetnih sredstev, in nobenega zemeljskega varstva. Nikoli naj ne pozabijo, da so prst zemlje, da iz sebe ne morejo nič. Jezus-je svoje dvanajstere poslal v svet in jim je naročil; Ne imejte ne zlata, ne srebra, ne denarja v svojih pasovih. Tudi ne torbe, ne suknje, ne čevljev, ne palice. Kar je slabega naj ostane slabo, kar ubogega, ubogo, kar nevednega, nevedno. Material Cerkve Je človek in človek je iz zemlje.
Sv. Pavel obširno povdarja vprašanje naravni'1 pripomočkov pri zidanju in razširjanju Cerkve in p1''; de do zaključka: Nadnaravni vspehi niso navezani na domišljavo zemeljsko moč in modrost. Bog je volil take, ki jih ima svet za nespametne, da bi osramotil one, ki fantazirajo o svoji veljavi.
Zgodovina Cerkve dokazuje, da ona ne zaničuje kulture, napredka. Cerkev se je posluževala in se »e vedno poslužuje znanosti, umetnosti, politike in narodnega gospodarstva pri zidavi templja božjega, ^ imajo v njem prostora vsi narodi, toda poslužuje se krščanskega svetovnega reda po izreku sv. Pavla: je vaše. Toda Cerkev ne veruje, da li zemeljske dobrote in svetovno delo spadajo k temelju, k fundanie^ tu svetišča in da bi to bilo v stanu rešiti in posvetil' vsaj eno dušo. Cerkev ne veruje, da so denar, moč i znanost sredstva milosti. Pred Bogom ni vse t" nI.c kot neka boljša oblika prsti, ilovice. Človek v cerkv , to se pravi: slabost, nepopolnost v Cerkvi. Kristus hoče, da tega nikdar ne pozabimo.
Človek v Cerkvi! Ta stvar ima še drugo Biti Človek, se ne pravi samo, biti omejen v znanju v zmožnosti. Hiti človek, se pravi: biti grešen, slab^ stim podvržen. Res je, da je Cerkev občestvo svetm kov in da je posvečenje temeljni namen Cerkve.
da občestvo svetnikov noče reči, da so vsi, ki spadajo k Cerkvi, ideal popolnosti že dosegli. Krst, ki so vrata k občestvu svetnikov, izbriše sicer izvirni greh, toda ne uniči nagona h grehu. Hudo nagnjenje ostane in ž njim možnost greha v Cerkvi. Evangelij ni v svoji resničnosti nikdar dopustil najmanjšega dvoma, da bi prvi kristjani ne bili ljudje. Prihod sv. Duha jih je očistil, prenovil, izpremenil. Prva Cerkev je bila cvetlični vrt najlepših čednosti, toda nepristranska zgodovina ve povedati, da že takrat v tem mladem vrtu ni manjkalo plevela.
Plevel v cerkveni zgodovini! Napolnili bi lahko cele knjižnice z življenje pisi svetnikov, junakov, mučencev, spokornikov vsake starosti in vseh stanov. In potem imamo toliko skritih čudovitih cvetlic, ki jih botaniki, naravoslovci Cerkve ne poznajo, katerih imena pozna samo Oče nebeški. Zakaj Oče je vrtnar, pravi Kristus. Toda poznamo pa tudi čase in kraje, ko se je v vrtu Cerkve košatil plevel. Včasih je prinesel prav v svetišče, celo prav do oltarja. Časi, ki dokazujejo, da so tudi katoličani ljudje. Tudi duhovniki, redovniki, škofje in papeži. Imamo slabe katoličane. Tudi nevredne duhovnike! Redovnike posvetnjake. Imamo tudi — da bo predmet "Človek v Cerkvi" popolnoma izčrpan — imamo tudi par slabih papežev. Poglavje: "Plevel v Cerkvi in cerkveni zgodovini" je nepobitno dejstvo, četudi odštejemo 50 procentov laži in 20 procentov pretiravanja. Tudi najbolj goreč častivec Cerkve ne more mimo tega.
Človek v Cerkvi! Kaj to dokazuje? Radi mene kolikor hočemo proti človeku, toda nič, prav nič proti Cerkvi. Poznamo take, ki radi katoličana
Svetnikov
Rilo je v davnih časih, ko je na svetu še živel sveti škof Anzelm. Bil je znan kot dober vodnik duš. Zahteval je sicer natančno spolnjevanje katoliških načel, obenem je znal pa s svojo dobrodušnostjo in modrostjo osladiti in osoliti duhovno jed verskih naukov.
Prišla je k njemu žena, ki je bila znana klepetu-Ijica. Oštel jo je škof Anzelm: "Ne veš koliko škode napraviš bližnjemu, če se venomer zajedavaš v dobro ime njegovo." Zena-klepetuljica je pa še svetniku ugovarjala. Tako je navadno. Jezik nima nobenega spoštovanja, kadar zgubiš kontrolo nad njim. Kaj mu je rekla žena?
Rekla mu je: "Bom šla k spovedi k vam, dobro ime pa lahko povrnem, ker že zahtevate, da popravim, kar sem napravila."
Skof Anzelm ji je odvrnil: "Le počasi žena. Po> Vrniti moraš, kar si vzela, da. Toda, ali misliš, da do> l>ro ime lahko povrneš kakor če ukradeni tolar vračaš."
In ji je še dejal:
"Pojdi sedaj lepo domov. Ko prideš domov, za-kolji petelinčka. S petelinčkoni boš prišla nazaj k me-
ne postanejo katoličani. So zopet drugi, ki radi duhovnika odpadejo. Ponavljam: Človek ne dokaže nič proti Cerkvi, nobeden, nikjer, nikoli. Človek je človek. Cerkev je Cerkev, Bog je Bog. Nič ni bolj važno kot katoličanstvo in katoličane razločevati. Poznati razloček med jedrom in lupino prave vere. Pod katoličanstvom razumem vse, kar je božjega na njem. Pod katoličanom življenje posameznih udov Cerkve. Katoličani smo in ostanemo radi kato-ličanstva, radi Cerkve same. Katoličani nismo nikdar radi človeka v Cerkvi. Tudi zapustiti ne smemo Cer-ker radi človeka v Cerkvi.
Človek v Cerkvi! Zakaj je dobro, da ga poznamo? Kaj dokazuje človek v Cerkvi? Da je Cerkev božje delo. Ce poznamo stavbeni material, ki je iz njega Cerkev pozidana, če enkrat razumemo vso omejenost in slabost človeške narave in če potem prevda-rimo, da je ta stavba še pokonci vkljub pomajnkljivo-sti stavbenega materijala in že 1900 let kljubuje viharju preganjanja, grozovitosti, svetnih velikašev, vsemu umetnemu zapeljevanju, vsemu posmehu in zaničevanju nevere, vsem frazam lažinapredka, po vsem tem moramo reči: Tukaj igra Bog glavno ulogo. Cerkev ne obstoji radi ljudi, tem več vkljub ljudem. Cerkev obstoji radi Boga. Nastala je, ker je Bog hotel, živi, ker Bog hoče. Četudi misel, "Človek v Cerkvi" ponižuje, pa misel "Bog v Cerkvi" navdušuje. Kdor pravi Cerkev, je rekel Bog in kdor pravi Bog, je rekel vsemogočnost, nerazrušljivost, svetost. Tisti misli na Cezarejo Filipovo: Ti si Peter-skala in na to skalo bom zidal Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala !
petelinček.
ni. Toda na poti k meni boš pukala perje petelinčku. Na vsak korak izpuli enega. Pri koraku z levo nogo, vrzi pero na levo, pri koraku z desno vrzi pero na desno."
Tako je storila žena-klepetuljica. Šla je domov, zaklala petelinčka in pukala perje po korakih kakor je ukazal škof. Vsa vesela je prišla k škofu:
"Storila sem, kakor ste mi ukazali. Kaj sedaj ?"
"Da, kaj sedaj?" je rekel škof, "sedaj boš šla pa nazaj domov. Domov grede poberi vse perje, ki si ga preje po cestah razstlala."
Ali se je šalil škof? Zena ga je gledala. Nazadnje, ko vidi resnobno škofovo lice, pravi:
"Kje, za božjo voljo morem sedaj pobrati perje, ki ga je veter na štiri strani razstlal?"
Škof pa je mirno odvrnil: "In ti misliš, da boš lahko popravila škodo, ki ga je tvoj jezik napravil. Povrnila boš sosedi dobro ime, ko je veter človeškega jezika tvoje klevete že na vse štiri strani mesta rastlal?"
Pameten je bil škof Anzelm in prav je dejal.
Nihče ne more ustaviti škode, ki jo jezik razširja. Zato za zobe z njim.
Palica.
Hrvaška pripovedka. — Fr. Pij.
A stolčku pod košato jablano so sedeli ded in pričakovali prvi roj svojih ljubih čebelic, ki so veselo šumele ter se pripravljale, da se presele iz tesnega panja na bližnje drevo. Mi, otroci smo skakali po vrtu. __Otroci so otroci, kaj pa bomo delali drugega, kakor da se veselimo mladosti? Naigrali smo se in prihiteli smo k dedu, ki so sedeli v senci drevesa in mislil. Bog ve, kaj jim je rojilo po glavi.
Dedek, o dedek, povejte nam pravljico, smo vzkliknili skoraj vsi ob enem. Vedeli smo, da je ue-dek neizčrpan v pravljicah.
"Hm, pravljico! No, če boste pridni, pa vam povem lepo pravljico." Vzeli so ded ščepec tobaka, ga polagoma ponosljali ter so pogledali na čebele. "Ali veste otroci, zakaj mož tepe ženo, volk kolje ovce, pes preganja volka in tako naprej? Ne veste? No, pa vam povem zakaj."
"Ko je dobri in pravični Bog izgnal iz zemskega raja naše prve starše, zaradi velikega greha neubog-ljivosti, sta Adam in Eva vsako leto na novega leta dan šla Gospodu Bogu voščit Novo Leto. Tudi sedaj, ko sta že precej let živela izven raja, sta se dogovorila prejšnji večer, da pojdeta zopet pozdravit Gospoda Boga. Vsako leto jima je dal Bog dar in tega daru se je Eva najbolj veselila. Zgodaj zjutraj, na Novega Leta dan, je Eva klicala Adama. Adam je zagodrnjal nad Evo, da mu naj vsaj po noči da mir, če že podnevi sitnari. Toda Evo to ni zadovoljilo. Še bolj je začela tresti moža. Ko pa le ni bilo miru in zaradi otrok, da se ne bi zbudili, je Adam vstal, šel k studencu, se umil in oblekel novo jelenovo kožo. Eva ga je že čakala vsa nališpana, oblečena v kožo mlade srne. Prej ko sta se podala na pot, je Eva rekla možu: "Bog ti žegnaj to novo leto Adam, kaj mi boš dal letos za dar?"
"Sitnica," pravi Adam, "vedno si enaka, nič se nisi poboljšala. Ne veš, da morava najprej pozdraviti Gospoda Boga, drugače se bo zopet razsrdil na naju."
Eva je umolknila, mislila si je, prav ima Adam. Da se nisem tega prej domislila.
Ko prideta k dobremu Gospodu Bogu, se globoko priklonita rekoč: "Obilo blagoslova in srečno Novo Leto."
Dobremu Bogu je bilo to po volji, zadovoljen prikima. "Tako ,tako otroci moji, le pridna bodita" in da Adamu dar — palico, čudovito, pa grčavo palico.
"Vzemi to palico," pravi Gospod Adamu, "rastla ie v Raju, ki si ga nesrečnež zapravil in pogledal je Gospod postrani Evo. Nalašč sem jo vrezal zate Adam, ki si gospodar. A samo ti delaj z njo po svoji volji. Ti Eva, jo lahko gledaš, kolikor se ti zljubi, v roke vzeli pa .jo ne smeš; si razumela. Ti Adam pa, kadarko i iz dobrega namena udariš kako stvar vselej naj ti prinese dobro stvar."
Ponižno je Adam vzel palico iz Gospodovih rok, se globoko priklonil in rekel:
"Hvala Gospod!"
"Zbogom otroci," pravi Gospod in izgine."
"Vsa čast in slava na veke tebi Gospod/' odgovorita Adam in Eva in se vrneta domov.
Domov grede je naš ubogi praoče premišljeval dar božji, dobroto božjo in največ o tem, kje bi najprej poskusil'to božje darilo. Vedno in vedno so se mu misli sukale, da bi poizkusil ta dar na Evi, toda bal se je, da bi bil zopet kaznovan za radovednost. Eva pa je molčala celo pot. Premišljevala je, kako bi tudi ona prišla do takega darila. Prišla sta domov, otroci so še spali. Odložila sta praznično obleko ter se lotila dela. Evi kar ni šlo danes delo izpod rok, vse .ji je šlo narobe. Na ognjišču se je smodila jed, toda Eva ni opazila tega. Šele, ko jo je Adam godrnjaje opozoril, da se jed smodi, se je Eva zbudila iz sanj.
Pretekel je dan. Prišla je noč, za Evo je bila ta noč brez konca. Vse je mirno spalo, le Eva je bdela in mislila na dar božji, ki ga hrani Adam. Ko se več ni mogla premagovati, je Eva, kakor je že navada pri ženskah, začela tresti in buditi Adama ter ga prositi za palico. Prepričana je bila po svoji pameti, da je Bog govoril le za šalo. Zato je odločno zahtevala v sredi noči od Adama čudežno palico. Se razume, da Adam je zavrnil vsako prošnjo.
"O Adam, ali slišiš, daj mi palico."
"Bog ti greh odpusti žena, ali spet noriš."
"Noriš gor noriš dol, palico mi daj!"
"Ne dam."
"Dobila jo bom, dedec bradati, ti motovilo, zgaga, požeruh, vse bi sam obdržal, lakomnik."
"A, ti kača strupena," zagodrnja Adam! '"Dobro, imela jo boš, ti jezičnica, ki si zapravila raj, ti, ki si prva požrla jabolko!"
"Imeti jo hočem in imela jo bom," klepeta Eva dalje, "če prav se razletiš od jeze."
Razjarjen vstane Adam iz ležišča, skoči v kot kjer je bil postavil palico in v dveh skokih je že pri Evi. "Palico ha! Na to imaš palico in lop z vso svojo močjo po Evinem hrbtu."
"Pomagajte ljudje božji, ubil me bo, moj hrbet, o moje uboge kosti! Le čakaj dedec, ti bom že vrnila," je kričala Eva bolj vsled užaljenja kakor pa od bolečin.
Še bi bila Eva kričala in vpila, pa glej čudo, kakor hitro je Adamova palica premerila Evin hrbet, je skočila iz njenega hrbta krasna bela ovca. O kako je bila lepa, kako lepo je meketala. Ko je Eva slišala meketanje, je pozabila na udarce in bolečine.
"O ženica moja," vzklikne Adam, "glej ovco. Ali bi ne bilo dobro, če bi začel še enkrat izbijati ovce i" jagneta iz Evinega hrbta. O blagoslovljena palica-Ne jokaj ženica. Glej ovca bo rastla in bo imela mla-
diče, dobila bova mleko in sir. O blagoslovljen bodi Gospod vojnih trum za ta veliki dar."
Adam je radi varnosti skril palico. Tudi Eva je pozabila na dogodke. Gladila je ovco, ki ji je ljubeznivo odgovarjala s svojim meketanjem. Toda povsem srečna Eva ni bila. Palica, čudovita palica ji je rojila po glavi. "O kako srečen je moj mož," vzdihne Eva, "presrečen je. Ko bi še jaz imela tako palico in bi iztepala ovce in jagneta iz Adamovega hrbta." Trdno je sklenila, da obišče Gospoda Boga in ga poprosi za palico. Toda v zadnjem trenotku se je premislila, na misel ji je namreč prišel raj in pa drevo spoznanja; pa tudi dan, ko so se delili darovi je že zdavnaj minil.
Noč in dan je mislila Eva na dar božji, a mož je bil tako trd in neusmiljen. Kolikokrat je že poiskusila dobiti od Adama palico. Eva se laska Adamu, boža ga, gleda ga proseče s solznimi očmi, kliče z najlepšimi imeni, Adam, Adamek, Dragec. . . toda on ne sliši ničesar. Mirno posluša prošnje svoje žene, a palice ji ne izroči.
Tako so minevali dnevi. Adam se je trudil, da je v potu svojega obraza zaslužil kruh, Eva pa je med tem premišljevala o palici in tudi iskala prilike, da jo najde.
Lepega pomladnega jutra odide Adam na delo, Eva pa stikat za palico. O, sreča, našla jo je!
"Ah . . .!" vzklikne Eva vsa blažena, držeča palico v rokah, vendar enkrat. "Poiskusimo!" Ozirala so je na vse strani, po čem bi udarila, toda ravno sedaj
ni nobene žive duše zraven. Eva ne pomišlja dolgo, Bog ji odpusti in — lop — z vso močjo po materi zemlji.
Z zadovoljnim obrazom Eva pričakuje, kdaj bo skočila ovca, toda o groza, kaj_je to? Volk! Da v resnici strašno velik volk, ki je krvavih oči gledal Evo in razdraženo tulrl ter mahal z debelim repom, da jc Eva zgubila besedo.
Do smrti prestrašena Eva kliče na pomoč. Adam, ki je v bližini delal, prihiti in vidi nesrečo. Jezen pograbi palico, ki je ležala na tleh in začne otepati grešni hrbet svoje ljube ženke, vmes pa vpije: "Kaj si že pozabila, kaj je Gospod rekel, čakaj in še, lop, lop, po Evi. toda, glej čudo. Po prvem mahu s palico je skočil iz hrbta velik ovčarski pes, ki se je z vso pasjo jezo zagnal na volka, ki je pograbil ovco in jo hotel odnesti. Volk popusti ovco in jo ubere v gozd. Šele, ko je videl Adam bežečega volka je spoznal, da je iz Evinega hrbta iztepel zopet koristno žival.
Sedaj veste otroci, zakaj mož tepe ženo. — No ker so ženske sitne. Volk kolje ovce, zato ker je pač, ko je prišel na svet zagledal prvo žival ovco. Pes pa je prvič zalajal nad volkom in od tedaj sta si pes in volk smrtna sovražnika. In ded so vzeli ščepec tobaka, ga ponosljali in — kihnili. "Bog pomagaj," smo mu rekli, kar vsi skupaj. "Da, da, Bog pomagaj," so odgovorili in se dvignili, ker čebele so se ravnokar vsule iz panja.
Dvojčka.
(Idila. — Zapisal Marin Miha.) II.
ECKA sta hitro rastla in dobro vspevala. Ljudje so ponehali govoriti o zadevi pri rojstvu, pozabili pa zadeve niso. Kako bi pač mogli tako stvar pozabiti v vasi kot je naša, ki je itak revna na zunanjih dogodkih. Kmalu je prišel čas, da sta se morala Peter in Pavel vpisati v šolo. Tedaj je zopet oživel spomin na rojstno nezgodo.
"Koga naj prvega vpišem?" je vprašal šolski u-pravitelj. "Starejšega, seveda" si je odgovarjal sam sebi. "A, kateri je starejši?" — Pa se je oglasil on-gavi Cencek v klopi:
"Jaz pa vem, gospod upravitelj!"
"Ti veš —?" se je čudil gospod upravitelj. "No, pa povej!"
"Gospod upravitelj: nobeden ni starejši. Peter ni starejši in Pavel ni starejši!" se je odrezal Cencek. Sola pa v smeh in upravitelj tudi.
"Pst! Pst! Koga naj vpišem prvega?"
"Mene!" je odjeknil Peter, "zato ker sem sta-
• v • y%
rej si.
Toda takoj se je vzbudila v Pavlu kljubovavnost in je zavrnil: "Jaz sem starejši. Mama je še včeraj rekla atu, da ne veruje da bi bil Peter starejši!"
"Ata pa pravi, da sem jaz. In sem! In sem!" se je branil Peter.
Predno je mogel gospod upravitelj zabraniti, sta si že bila dečka v laseh, tako da je dalo učitelju dosti truda, predno ju je razmiril.
Naposled je vpisal Petra prvega; zato ker je bil izmed apostolov Peter prvak in pa zato, ker oče trdi, da je Peter starejši. V zakonu imajo namreč po krščanskih običajih moški prednost.
Ko sta prišla tisti dan iz šole, je mojster Sitar takoj opazil, da nekaj ni prav med njima. In je vprašal, zakaj se grdo držita.
"Zato, ker sem jaz starejši!" je rekel Peter.
"Ni res! Jaz sem starejši! Jelite mama?"
"Jaz!"
'Jaz!!"
"Mir!"
Mahoma je vse vtihnilo; zakaj mojster Sitar je znal tudi udariti, kadar je bilo treba. Mojsterna Neža pa je bridko zajokala in naglas vzdihnila: "O ti moj Bog, vse življenje ne bosta več prijatelja!"
"Kaj neki ne bosta?! Ne cmeri se še ti! Zaprem ju, enega pod streho, drugega v klet, da jima preide trmoglavost. In to takoj! Alo!"
Nič se ni bilo vstavljati. Peter je šel pod streho, Pavel v klet.
"Ne bo pomagalo, Matija, ne bo pomagalo!" je tarnala Neža. "Videl boš: zdaj se je začelo in ne bo prej konca, da —. V neki knjigi sem brala povest, kako sta se dva brata črtila in je naposled starejši ubil mlajšega. . . Tudi pri nas bo tako, boš videl!"
"E, pri nas ne bo tako! Saj niti ne vemo kdo naj ubije, ker ne vemo, kdo je starejši," se je pošalil Sitar. Vendar tudi on ni mogel zakriti, da mu je hudo pri srcu.
Ta dan se fanta tudi pri jedi nista razumela in je vsak skušal drugega odriniti z boljših mest v skledi. Kot bi bil hotel reči: "Kaj boš ti?! Jaz, ki sem starejši !"
Dosedaj sta oba imela svoje ležišče v čumnati in sicer tako, da sta imela vsak v svojem kotu svojo plev-nico. Odslej sta se brcala s petami vsak od svoje strani, ko da razdalja od enega kota do drugega ni več dovolj dolga. Kadar je bilo le preveč, je oče Matija udaril s palico tja v sredino, ne glede na to, po čigavih nogah bo padlo. Zaenkrat je zaleglo, a drugi večer se je ponavljala stara pesem, tako, da ni kazalo drugega, nego prestaviti eno posteljo prav na drugi konec sobe, tja k oknu.
Starša sta bila vseh teh stvari zelo žalostna. In še drugih tudi. Mislila sta poprej, da bosta svoje otroke, kolikor jih Bog da, izredila lepše, kot so izre-jeni in odgojeni drugi vaški paglavci; zdaj pa — glej! — se kregata in pretepata kar po sredi vasi v šolo in iz šole gredoč, da ljudje za njima kažejo, češ: "Brata ata in še dvojčka povrhu, pa taka!"
"Ni pomagalo ne zlepa ne zgrda. Naposled sta se oče in mati naveličala in se udala. Čakala sta, da morda otroka sama prideta k pameti, predno bo prišel tisti čas, ko bo treba enega postaviti za gospodarja. In prav tisti čas je delal Matiju in Neži skrbi. Takrat, takrat bo šele izbruhnilo sovraštvo na dan. . .
Dečka sta nehala hoditi v šolo, pomagala pri delu doma ali šla tudi v taberh. Ampak nikdar skupno. Vsak izmed sosedov, ki je prosil za v taberh, je že naprej vedel, da bo dobil samo enega, čeprav bi bil časih, n. pr. za pobiranje krompirja, rabil oba. Ali pa je obljubil, recimo Peter, za danes, Pavel pa za jutri. In če je sosed hvalil enega, je moral drugi dan pohvaliti tudi drugega, če ne, je bila nevoščljivost in sovraštvo... In če je sosedova Tina, ki so si bili najbolj znani, ker je bil njen oče čevljar —, če je torej Tina bila danes
prijazna s Petrom, je morala drugi dan imeti prijazno besedo tudi do Pavla; če ne, je bil ogenj v strehi . . . Uboga Tina! Bila je kakor žoga, ki mora odskočiti tja, kamor hoče tisti, ki jo meče. Tina pa — dasi šele petnajst let stara — je že razumela toliko, da je najbolje, da se ne zameri ne na eno, ne na drugo stran. Kako lepo bi se ji zdelo, ako bi bila kedaj za gospodinjo pri Sitarjevih, ki imajo mnogo lepšo hišo, ko pri njih doma. In pa, ko se ne ve, ali bo Sitarjevino imel Peter ali Pavel, ker se ne ve, kdo je starejši. . . Ko je bil v Lukovici semenj, ji je Peter prinesel zlat prstan. Pa saj ni bil zlat, ampak iz medi, saj veste: tak kot so jih med vojsko vojaki izdelovali na frontah, kadar so brez dela sedeli v zakopih. Prstan! To nekaj pomeni! Zato ji je Pavel iz Moravč prinesel zlato brožo, ki pa seveda tudi ni bila zlata, a svetila se je le. In ker je Tina ob nedeljah nateknila prstan, si je morala nadeti tudi brožo. A ker je bila broža večja in bolj vidna, je že Peter zasovražil Pavla. . . Tina pa žalostna!
Ampak na tak način se skrivalnico igrati: to je šlo le nekaj časa. Vsi trije, Tina in brata dvojčka, so naposled dorastli toliko, da je bilo resno misliti na ženitev. Oče Sitar je bil od skrbi in raznih bolezni precej slaboten in bi se ne bil branil prepustiti posestvo kateremukoli izmed obeh, samo da bi bil za gotovo vedel komu. Tinin oče, ki je bil čevljar in imel poleg Tine še mnogo manjšega drobiža, bi pa bil tudi rad videl, da bi se bila začela koča prazniti, kajti premajhna je postajala za vse. Kaj torej?
In je nekega dne prašal Peter Tino, ko sta šla skupaj od maše: "Ali bi me vzela, Tina, kadar mi bo oče prepustil?"
Tina pa je rekla: "Ne vem."
"Kako to da ne veš?" je vzrojil Peter. "Aha! Jc že oni vmes, kajne?"
"Ni," je pohlevno odgovorila Tina.
"Zakaj torej ne?"
"Zato, ker ne vem, kaj bo moj oče rekel," se je izvila Tina.
"No dobro! Z očetom bom govoril."
Toda še predno je Peter dobil priliko, da je govoril s Tininim očetom, je že Pavel poprašal Tino, ko je je dohitel, ko je šla s travnika. To je bilo takoj drugi dan potem. Po ovinkih je bil namreč zvedel, da je Peter nekaj govoril in je takoj sumil, kaj je govoril.
"Tina, vsi pravijo, da sem jaz starejši in da mi bo oče dal posestvo, kadar obnemore. Jaz bi potem tebe vzel. Kaj praviš na to?"
"Nič ne pravim," je odgovorila Tina pohlevno.
"Aha!" je vzrojil Pavel, "si že onemu obljubila včeraj, že vem! Prehitel me je, kot je Jakob Ezava, a naj le počaka, jaz mu pokažem."
"Ne, nič te ni prehitel", je rekla Tina takisto pohlevno.
"Ali ne —?" je povzel Pavel. "Torej mu nisi obljubila?"
"Nič mu nisem obljubila."
'Ali meni obljubiš?"
"Nič ti ne obljubim!"
"Kako —? Ali imaš koga drugega?"
"Nikogar nimam."
"Zakaj torej ne?"
"Zato, ker ne vem, kaj bo moj oče rekel."
"Dobro! Z očetom bom govoril."
Pa sta se zglasila pri čevljarju Stopniku drug za drugim Peter in Pavel, tako da nista minila niti dva Jneva vmes med enim in drugim. Oba z isto prošnjo. In pri obeh se je dogodek vršil nekako takole:
Stopnik je sedel na čevljarskem stolu in obračal v rokah star škrpet, ki naj ga popravi naj bo že komurkoli.
"Dober dan, oče."
"Bog ga daj. In tebi tudi. A ti si? Ali si se zbosil? Kaj te je privedlo v hišo?"
In ta, ki je prišel, je povedal svojo željo. Stopnik je poslušal do konca, potem pa je spustil čevelj raz kolen in se kakor v skrbeh popraskal za ušesi:
"Hm, hm! To je zamotana stvar. In o tej zadevi se mi zdi, da bi morala odločiti Tina sama. Ce bi bilo na meni, jaz, — no, jaz bi se odločil tako, da bo tisti moj zet, ki bo dobil posestvo in obrt. Toda kdo
bo tisti to vedi vrag, ko vajina starša sama ne vesta, kdo je starejši."
Posestvo? Obrt! Da, da! Ta misel je sedaj pri bratih stopila v ospredje. In stopila sta zapovrstjo pred očeta in prašala eden kakor drugi :
"Oče, kdo bo dobil posestvo in obrt?"
Oče Matija je kar obnemel. Čutil se je trdnega in ni mislil, da bo vprašanje o posestvu že tako hitro dozorelo. In mati Neža je bila na tem, da izbruhne v jok.
"Menda boste vendar meni dali," je govoril Peter. "Saj sem vendar jaz starejši."
A je drugi dan tudi Pavel isto govoril. In ker je oče Matija naprej vedel, da bo tako, zato je bil že včeraj Petru odgovoril, da mu ne more dajati upanja, ker niti sam prav ne ve, kdo je prvi in starejši.
"A tako —?"
A tako — ?!"
In bratoma je drug za drugim dozorel sklep, da naj potemtakem tisti ostane doma in dela na posestvu, ki bo dobil. . . Drug za drugim sta odšla po svetu. Hi-ša se je izpraznila in mati Neža je zastokala:
"Oh Matija, zdaj sva brez otrok!"
III.
Tedaj v tistih časih je bila vojska, kar sem pozabil povedati v začetku. Peter in Pavel sta bila v svetu. Ko je bila odrejena prva "bezeljacija", sta pisala oba vsak od svoje strani, da sta vpoklicana in da bodo Karpati sedaj njih domovina in morda tudi njih — grob. Tudi iz Pišajmovice jih je odrinilo nekaj takoj prve dni; med njimi tudi Jurčev Blaže, ki je bil Pavlov in Petrov bratranec in ki je po odhodu onih dveh gojil upanje, da ga bo Tina poslej gledala z boljšim očesom. Bi ga bila, ko bi se bila mogla nadejati, da bo kedaj toliko imel, da jo bo rediti mogel. Naši ljudje namreč v takih zadevah najprej mislijo na preživljanje; tisto, kar gosposki ljudje imenujejo "ljubezen" ostane v ozadju in je le bolj za nameček. . . Blaže res da ni nič imel, ker je bil bajtarski; v dnini se pa ne zasluži bog-vekaj. Toda, odkar sta bila Matija in Neža obupala nad svojima, sta bila do Blažeta prijaznejša. Zato tudi Tina ni odrekla in je sedaj, ko je bil Blaže vpoklican, potočila dokaj solza, ker se ni vedelo, če ne bo tudi to tretje upanje splavalo po vodi. Oprijela pa se je med vso vojsko prav z otroško skrbjo Matije in Neže in jima hodila pomagat v dnino. In sta bila Matija in Neža tega tudi potrebna, in sta polagoma vzljubila prijazno Tino, ko da je njih hči. Tudi Tina se je počutila pri Sitarjevih kakor domačo.
Tako je torej bila vojska in kmalu so začele prihajati žalostne novice z bojnih front. Med prvimi, ki «o dobili poročila v vas, sta bila Matija in Neža. Žalostno poročilo je to bilo o Petru in Pavlu, ki ju je zadela že takoj ob prvih spopadih. Čudno naključje — tako je pisal vojni kurat, ki je bil deloma sam priča
dogodkom. Življenje ju je vedno razdvajalo, smrt pa ju je združila. Tisti večer pred napadom je bilo, ko sta prišla k njemu poslovit se. Naj se zgodi kakor Bog hoče — sta rekla. V življenju sva se sovražila, v obličju smrti se ne smeva, — sta rekla. Morebiti bo Bog sam odločil, kdo naj ima posestvo, ali pa, kdo naj ga nima — sta rekla. Pa je bilo odločeno, da ne eden ne drugi. Prvi je padel Peter. Ko ga je Pavel videl, da omahuje, ga je prestregel v naročju. Še je slišal, ko je umirajoči zašepetal: "Ti imej!" Toda v tistem hipu je priletela kroglja in podrla še Pavla. Pobrali so potem oba, Petra mrtvega, Pavla še živega. V bolnici je živel še kak teden. Pred smrtjo je prosil kurata naj v slučaju, da umrje, sporoči staršem, da jih prosi odpuščanja. . . To je kurat tudi storil.
"Zdaj sva v resnici brez otrok!" je zajokala Neža. In Matija se je sklonil nad sito, ki ga je imel v roki in rekel: "Pa da sta vsaj kot prijatelja šla na oni svet!"
Tako se je moja povest nekam žalostno zaobrnila. Ker tudi Blaže se ni vrnil zdrav iz vojske. V ude mu je stopilo, ko je bil ranjen in moral skoro ves dan ležati v snegu, predno so ga našli. Zato so zdravniki izjavili, da hodil bo še, a s težavo. "Za sitarijo bo dober," je ugenil Matija. In Neža je rekla: "Kar prepusti mu!"
In tako se je tudi zgodilo. Ko je potem čez leto in dan prašal Blaže Tino: "Glej me, invalid sem in ostanem; ali bi me vzela takega?" — je Tina, kar naravnost in takoj odgovorila, da ga vzame.
Zopet je bilo čez leto in dan, ko je pokazalo, da bosta Blaže in Tina dobila potomca. In je tedaj za-
skrbelo Matijo, starega in nerodnega, kaj če se zgodi kot nekoč njemu in Neži, in zagledata luč sveta dva mesto enega. . . Pa ga je Neža nekoliko shuda zavrnila rekoč: "Kaj neki bo to hudega? Nič! Samo ti mi nikar ne bodi nerode tedaj in se ne vtikaj v otroke, dokler še niso, da bi jih v roke jemal!"
Matija je lepo ubogal. Pa če bi tudi ne bil: To pot bi se ne bilo moglo nič pripetiti, ker za prvim ni zajokal še drugi, kot nekoč. Pač — za prvim je zajokal še drugi in še tretji in še ne vem koliko — seveda čez leto in dan in potem zopet čez leto in dan in tako naprej: da ne boste mislili!
Drobiž.
A. U.
Raz stolpa je zavihrala zastava. Zastava na stolpu je vedno znamenje, da so delavci končali glavno delo pri stavbi. S tem izrazijo veselje svoje in upanje, da bo kmalu zasijala v soncu stavba v vsej svoji krasoti.
Dan likofa so imeli delavci in obiskovavci. /?upan in ves njegov mestni odbor so korakali navzgor, da si ogledajo umetniško delo stavbe. Čudno je bilo to, če si gledal s ceste navzgor, nisi videl drugega na strehi znamenite stavbe kakor strešne ploskve, če si prišel na streho, se ti je pa razodelo čudovito u-metniško delo. Tako do podrobnosti je bilo vse izvršeno, da so se vsi čudili. Pravi župan arhitektu:
"Čemu ta natančnost ko s ceste vendar nihče ne more videti te umetniške drobnarije."
Odgovoril je arhitekt: "Ne vidi človeško oko, vidi pa oko Vsemogočnega in slehernemu delavcu pravi vest, da mu bo veselje nad zgotovljenim delom le tedaj iskreno in veliko, če bo delo do najmanjše pičiče izvršeno."
Zgodba o "likofu" ni bogve kaj interesantna, je pa toliko bolj poučna. Zadnji teden sem jo bral. Zgodila se je nekje v Evropi. V malenkostih gledam drobne kamenčke mozaika, s katerimi lahko sestaviš tako lepe umotvore.
Ne mine dan, da bi ne potrkal v mojem župnem uradu ta ali oni tujec. Ponavadi so ubožci in klativi-tezi, ki si z beračenjem služijo skorjo kruha. Oni dan je prišel tujec s Kalifornije. Pomislite s Kalifornije v Chicago. Hrvat je bil, mlad, a ves upal v obrazu.
"Kako, da beračiš tako mlad in kaj ti je treba hoditi s Kalifornije v Chicago? Misliš, da ti verujem?"
Mladenič se je nasmehnil in je dejal:
"Saj nisem s Kalifornije, prišel sem le z ječe, ki se nahaja na Kalifornijski cesti. Sram me je, da bi se izdajal."
"Kako si prišel v ječo?"
"Verjemite ali ne, lačen sem bil, roka mi je sama Hegla po desetaku, ki ga je zgubil mož v revstavraciji,
pobral sem desetak, ga zapravil, dfugi dan so me slučajno ujeli, sodnik mi je dal pol leta."
Ko je to povedal, sem se spomnil na slučaj, ki se je odigral pred dobrimi tremi tedni v Chicago.
Žena — znana Mrs. Pollack je ubila moža. Nad vse lepa je bila žena, pa lepota nima kaj opraviti s pravičnostjo, dobrega advokata si je dobila, z njegovo pomočjo in s svojo hinavščino je pripravila sodnika do tega, da jo je brez porotnikov obsodil. . . Obsodil na lepo življenje prostosti in zmagoslavja. Takoj isti večer po obsodbi je dobila ponudbo in službo enega gledališč v mestu s plačo tisočih dolarjev na teden.
Pravičnost pa taka.
Nekje na Tirolskem sta mati in oče praznovala zlato poroko v krogu dvanajsterih otrok. Tudi drugih svatov je bilo polno pri slovesnosti. Reseda je nanesla besedo, med drugim je prašal eden med svati:
"Mati-slavljenka, sedaj nam pa povejte, kako ste mogli vseh dvanajst svojih otrok ohraniti tako srečne
in vesele, kako ste jih mogli vzgojiti v take krepke sinove in hčere domovine in Cerkve?"
Priprost je bil odgovor stare mamice:
"Prvega sem sama vzgojila in ličila, drugi so se učili od prvega."
Pravzaprav je zgodba o cesarju, cesarju, ki vedo o njem toliko povedati danes vsi po svetu. O cesarju Viljemu in njegovem prestolonasledniku.
Zgodilo se je, da se je kronprinc tako zmotil, da se je v družbi pijanih vojvodskih sinov prostaško obnašal in se sam opijanil. Kaj je napravil cesar? Ta-
koj, ko je zvedel o škandalu, je šel osebno v one prostore, kjer so se orgije vršile in je dejansko svojega prestolonaslednika okloftal.
Čudno. Ravnal je pa prav, kakor bi moral ravnati sleherni oče, ki mu sin uhaja na stran pota.
Kaj ima delavec od Kristusa in Njegove cerkve.
Rev. J. C. Sraoley. KRISTUSOVA CERKEV—CUVARICA NJEGOVIH NAČEL.


Bi IL je vzvišen, ginljiv ti^enutek, trenutek zgodovinskega pomena, ko se je Kristus poslavljal na Oljski Gori pred svojim Vnebo-hodom od svojih apostolov, od svoje mlade Cerkve. Opomnil jih je še enkrat na vse, kar jih je učil. Potem je pa rekel z božjo avtoriteto: "Meni je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite in učite vse narode. . . Učite jih izpolnjevati vse, kar sem vam zapovedal; glejte, jaz ostanem pri vas vse dni do konca sveta."
Kristus je božji Kralj vesoljstva. On ima vso oblast v nebesih in na zemlji. On ni samo kralj naših duš; On nam ne ukazuje samo, kar moramo verovati; njegova oblast se razteza na vsa človeška dejanja, na vse razmere, ali to oblast priznavamo ali ne. Njemu smo odgovorni za vsako naše delo, za vsak naš korak.
Kristus je pa tudi socialni Kralj sveta. Vsa socialna vprašanja se morajo prilagoditi njegovim postavam, če hočejo temeljiti na pravi podlagi in prinesti človeški družbi resnično srečo.
Odkod nered in socialna beda na svetu? Gotovo samo odtod, ker so izločili Kristusa od vseh vprašanj, ki se tičejo človeške družbe. Edini pravi pojem o resnici, pravičnosti in ljubezni se je svetu odtujil, se izgubil, ker svet noče sprejeti Kristusovega nauka o resnici, pravičnosti in ljubezni.
Kristus je in ostane "luč sveta"; kdor ne hodi v tej luči in ne dela v tej luči, ta tava v temi okoli; on ne vidi pravega temelja, prave podlage za svoja podjetja, on zida na pesek.
Kristus je in ostane "pot, resnica in življenje." On nam ne kaže samo prave poti v večno življenje, on lam jo kaže tudi k sreči na tem svetu. Svet je pozabil, da bi zrl na Kristusa, svojega socialnega Kralja, da bi se ravnal po njegovih naukih, dasi jih njegova Cerkev neprenehoma oznanja.
Božji Odrešenik je ustanovil Cerkev, in sicer samo to, ki se naziva, ena, sveta, katoliška, apostolska. To Je postavil kot čuvarico svojih resnic. Njej je dal iz-fečni ukaz, da oznanja njegov nauk vsemu svetu: "Pojdite in učite vse narode." Njena sveta dolžnost ie, da ne oznanja samo resnic prave vere, ampak da uči tudi predpise božjega nravnega zakona. Ta nrav-ni zakon je pa temelj, na katerem edino se more zgraditi družabni red.
Zato je trditev, da se Cerkvi ni'treba brigati za ,,{izna socialna vprašanja, laž. Njej je seveda vse eno, k;iko se ljudje organizujejo, kako si vsak posameznik s'uži svoj kruh, kako se sestavljajo države in kako vla-imajo; ne sme pa molčati, če prekršujejo božji
nravni zakon; učiti mora resnico, pravičnost, ljubezen, vse, obsojati mora, kar temu nasprotuje.
"Učite jih izpolnjevati vse, kar sem zapovedal." Od Kristusa je prejela cerkev sveto dolžnost, da gleda in sili na to, da se vse njegove postave, ne samo te, ki se tičejo vere, ampak tudi te glede nravnosti, vestno izpolnjujejo. Radi tega je postala mnogim sitna, nadležna opominjevalka, zato jo sovražijo.
Isto usodo, kakor Kristus, ima Cerkev. "Ako so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas."
Ker je nebeški Odrešenik povedal farizejem, tem krivičnim in svetohlinskim voditeljem ljudstva odkrito svoje mnenje, ker jim je moral predbacivati: "Vežejo težka in neznosna bremena ter jih nalagajo ljudem na rame, a sami jih še s prstom nočejo premakniti." Ker jim je zavoljo njihove krivičnosti zaklical osmero "Gorje", so vpili: "Na križ z njim!" Ker je tudi Cerkev od Boga postavljena čuvarica in oznanjevalka nravne postave, ker ne more in ne sme molčati napram socialnim krivičnostim, zato doni od vseh strani vpitje : ."Ecrasez 1'infame" ("Doli z nesramnico".) In kakor niso mogli farizeji uničiti, ugonobiti božjega Odrešenika, ravno tako ne bodo mogli moderni sovražniki Cerkve, kateri so že tolikokrat napovedovali konec, ugonobiti. Vedno bo stala na visokem straž-nem stolpu in branila tri svetinje človeštva: Resnico, pravičnost in ljubezen v blagor in dobrobit tlačenih in stiskanih.
Katoliška Cerkev je čuvarica in oznanjevalka Kristusovih načel. Zato bo ostala vedno moč in sila, s katero mora računati ves svet. Ker pa velik del človeštva več krščansko ne misli in več krščansko ne ravna, so kljub temu narodi s krščanstvom tesno spojeni in na krščanstvo navezani, tako da ne morejo trpeti krščanskih načel in naukov. Kulturo in nravnost je prinesla Cerkev človeštvu, brez Cerkve bi bilo zapadlo najhujšemu paganstvu in barbarstvu, civilizacija bi bila že davno samo vnanja prevlaka, ki bi se bila zgubila v prav kratkem času. Da dokažemo to, treba samo pogledati malo v zgodovino posameznega človeka, posameznega naroda. Šele, ko bo zapeljano in zaslepljeno ljudstvo spoznalo svojo bedo, spoznalo, da si samo pomagati ne more, potem bo Cerkev njegova rešiteljica. Ze 1. 1848 je pisal katoliški ekseget Alojz Messmer, profesor v Briksnu: "Cas je odmrl veri, izgublja se v telesnem uživanju in materijalizmu. Za tem pagan-stvom pa gori in sveti večna luč. Po podrtinah in mrličih bo moral čas riti in brskati, predno bo zopet mogel poklekniti."
Pravico, da sme tudi v socialnih vprašanjih povedati svoje mnenje, izvaja Cerkev iz svoje božje ustano-
vitve in poslanstva. Kristus ji ni dal samo nalogo, da uravna razmerje med Bogom in človekom pravilno, on ji je dal, ker jo je postavil kot čuvarico resnice, pravičnosti in ljubezni, tudi pravo in dolžnost, da skrbi za to, da se vpostavi razmerje med ljudmi medsebojno na krščanski podlagi. Te pravice ji ne bo nikdo odrekel, kdor veruje, da je postavljena od Boga, kdor veruje na božanstvo njenega ustanovitelja.
Skrivnost te nadnaravne moči in njene nepremagljivosti je v velikanski Gospodovi obljubi: "Jaz
sem pri vas vse dni do konca sveta."
Legenda pripoveduje o velikanu Krištofom, ki je nekoč baje nesel božje Dete čez razdivjano, besnečo reko. Tak Kristofor je sveta katoliška Cerkev, ki je korakala preko razburkanih valov vseh stoletij, ki je nesla Kristusovo ime in postavo k narodom, ki je rešila zaklad krščanske kulture in nravnosti v vseh viharjih do današnjega dne. Ta zaklad bo še nadalje čuvala in razdeljevala iz njega darove človeštvu do zadnjega dne.
v
Žrtev za Rusijo.
Piše St. Poderžaj.
_Jr=i ETA 1923 je enajstletna Cecilija Ekka, doma na ozemlju bengalskega misijona v JLi kraju Soso, Čotanagpur, izgubila starše in edino sestro. Vse ji je bila vzela kruta kolera. Za siroto se je zavzel misijonar, ki jo je izročil dobremu domačinu, ta pa je res skrbel zanjo kot za lastno hčer. Ker je bila deklica pridna, jo je misijonar šest let kasneje poslal na višjo osnovno šolo uršulinskih misijonark v Noatoli, kjer je bila 171etna Cecilija vsem součenkam zgled vztrajnosti, potrpežljivosti in pobožnosti. Navzlic slabotnim telesnim silam je bila ves čas duša celega razreda.
Še pred tremi leti si je nekoč pretegnila vratne žile. Pojavile so se bolečine, ki so neprestano rastle. Meseca januarja lanskega leta je začela tožiti, da jo vrat silno za peče vselej, kadarkoli glavo zasuče. Zastonj so si misijonarke prizadevale, da ji omilijo bolečine.
Ko je misijonarka-vzgojiteljica nekoč govorila o vojni ruskih brezvercev proti Bogu in sv. veri, je bila Cecilija posebno ganjena in je rekla: "Kako žal mi je ubogih Rusov; od danes zanaprej darujem vse svoje trpljenje za Rusijo in za njene preganjane kristjane." — Od tega dne so se Cecilijine boli še povečale. Čeprav vsled bolečin pogosto vso noč ni zatisnila očesa, je vendar šla vsako jutro k sv. maši in je prejela sv. obhajilo, da se okrepi v trpljenju za Kristusa in njegovo Cerkev. V začetku meseca maja je prosila, naj jo puste tudi o počitnicah v zavodu, kar so ji radi dovolili. Desetega maja so jo morale misijonarke prenesti v bolniško sobo. Ko so jo tu našli vso v solzah, so jo vprašali, če je pozabila na svoj sklep? Takoj je živahno odgovorila: "One! Rada trpim za Rusijo. A zdaj bom umrla!" Takoj nato se je zadnjič spovedala. Poleni je v^ela v roko razpelo in je kar naprej ponavljala : "Jezus, Marija! Pomagajta mi trpeti! — Vse za Rusijo!"
12. maja se je bolje počutila. C. m. prednica jo je peljala v drugo vas k zdravniku. Med potjo sta obiskali tudi misijonarja, ki se je bil svoj čas zavzel zanjo. Cecilija je bila vsa srečna, ko je spet videla svojega dobrotnika, ni pa slutila, da ga vidi zadnjikrat. Zdravnik ni našel nič nevarnega. Za vrat je predpisal masažo. Zdaj bi se bila Cecilija lahko vrnila k svojemu redniku, a zaželela si je nazaj k misijonar-kam, ki so jo z največjim veseljem sprejele. Nato so ji od ponedeljka 12. maja do sledečega petka masirali vrat. To ji je povzročalo silne bolečine. Trpela je kot mučenica in je ponavljala od časa do časa kratke molitvice. Ce so bile bolečine le prevelike, so jo samo spomnili na Rusijo in takoj je bila pripravljena na še večje trpljenje.
V petek zjutraj, bilo je 16. maja 1930 — je bila mlada trpinka nekam nemirna. Tovarišici, ki je bdela ob njeni postelji, je dejala: "Ta svet ni zame; tukaj zame ni počitka." Vsi v hiši so vedeli, da bo ta dan za Cecilijo odločilen. Spomnili so jo na Rusijo i" spet je junaško trpela. Okrog treh popoldne se je pojavila mrzlica. Cecilija se je še vedno vedro pogovarjala s sestrami. Nato je dejala, da je trudna. Se enkrat je ponovila svoji priljubljeni molitvici: "Jezus, Marija! Pomagajta mi trpeti! — Vse za Rusijo!" Potem je padla v nezavest. Proti večeru je odhitela njena lepa duša v nebesa po plačilo za junaško trpljenje. Kratko, pa zaslug za duše bogato je bilo njeno življenje. V nebesih zdaj prosi za Rusijo, pa tudi svojo nesrečno pogansko domovino.
Gotovo bo zgled plemenite Cecilije, ki je sredi P°" ganske Indije junaško trpela za Rusijo, predragi prijatelji, tudi Vas vse navdal z gorečnostjo, ter si' boste v svojih molitvah in vsakdanjih žrtvicah spominjali Indije, Cecilijine poganske domovine, da ji na ta način vrnemo ljubezen do naše zemlje. Vem pa tudi, da je med Vami ravno tako precej junaških src, k' dan za dnem ponavljajo: "Vse za Indijo! Vse za Bengali jo!" — Naj bo tudi Vašemu trpljenju kralj — Je" zus, in Vaša tolažnica — Marija!
B a r a g a
Baragovo pismo.
P . Hugo.
Predraga Antonija:—
Septembra prošlega leta sem prejel od Tebe zadnje pismo, v katerem si mi poslala zame veselo sporočilo, da boš le še nekaj dni ostala v svoji domovini, potem pa k meni prišla in vedno pri meni ostala. Poslej nisem prejel od Tebe nobene druge vesti. V popolni negotovosti sem tedaj, si li že v resnici odpotovala, ali opustila misel k meni priti. Te vrstice Ti pišem v negotovosti, jih boš li prejela ali ne. Ce Te dosežejo, Te prosim, preljuba Antonija, pospeši svoje potovanje k meni. Še nikoli nisem tako želel Te pri sebi imeti in nikdar Te še nisem tako potreboval, kot zdaj v svojem novem misijonu ob Lake Superior. V Arbre Croche in ob Grand River sem imel učiteljico, neko dobro, ubogo vdovo iz Mackinawa, ki je bila obenem moja po-strežnica. Toda ona je ob Grand River ostala, da ondi nadaljuje s šolo. Tu sem popolnoma sam. Na tem lepem, zdravem in obljudenem otoku, nameravam, če bo Bogu dopadlo, preživeti svoje ostale dni. Odtod bom kot iz središča skušal vplivati na okoliške kraje. V kako veliko veselje bi mi bilo tedaj, ko bi Te mogel za vedno imeti pri sebi. Vodila bi šolo. Saj bi se ja-ko hitro vživela vanjo. Za časne potrebe svojega Friderika bi skrbela, obenem bi pa z vspehom lahko skrbela za svoje zveličanje. Tako bi bila Marija in Marta obenem. Pridi tedaj, preljuba Antonija, če je mo-
goče. Skušaj tudi misijonskega služabnika s seboj privesti. Nam bo v veliko korist. Prinesi tudi denarja, kolikor ga moreš nabrati. Kajti silno ubog sem, pa bi tako rabil denar. Ce moreš prinesi tudi 1000 križcev iz medi, približno tri in pol palca dolge. Rožnivencev in podobic imam še v izobilju.
V	slučaju, da te to pismo še v Ljubljani dobi, predraga Antonija, in če je samo od Tebe odvisno ali prideš ali ne, prav nič ne dvomim, da bi ne prišla. Pričakujem Te sledeče poletje. V slučaju, da ne prideš, bom sklepal, da to ni le od Tebe odvisno. Tudi glede tega naj se izpolni vsikdar najsvetejša volja božja,
Pripomori tudi Ti, preljuba Antonija, da pride peni par vnetih duhovnikov. Sigurno bodo našli tu delokrog, da bo veselje.
Če prideš, preljuba Antonija, glej da na vsak način pristaneš v New Yorku in ne v drugem ameriškem pristanišču. Od New Yorka semkaj do mene vedno lahko potuješ po kanalih in jezerih, da le ne prideš pred zgodnjo pomladjo. Ce boš enkrat v Detroitu pri "ikofu Rese-ju, boš že kot doma. Pridejano angleško navodilo Ti zna na potovanju dobro služiti.
Pozdravljena, preljuba Antonija. Le kmalu me
✓	.	v	•
razveseli s svojo navzočnostjo.
Tvoj vedno Te ljubeči brat
Friderik Baraga, s. r.
POJASNILO IN DOPOLNILO K PISMU.
Pričujoče pismo je brez datuma. Morda ga je Baraga pozabil dostaviti, ali ga je pa, kar je bolj verjetno, prepisovavec izpustil. Prepis mi je namreč oskrbela tretja oseba. Približno čisto lahko ugotovijo, kedaj je bilo pisano. Pred vsem ni dvoma, da je bilo pisano iz Lapointa. Tam se je Baraga nahajal v Položaju, ki ga opisuje. Glede časa se tudi ne bom dosti zmotil, če trdim, da je bilo pisano nekako v prvi Polovici okt. 1835. Kakor vemo, je Baraga takrat za Pekaj časa opustil misel, da bi šel v Evropo, kar je bil -e čisto sklenil in je tudi sestri Amaliji sporočil, naj Plu nikar več ne piše, ker bi ga njeno pismo ne našlo v •Pisijonu. Ko bi bil takrat mislil na pot v Evropo, si-KfUrno ne bi sestre Antonije vabil čimprej k sebi, ampak bi ji bil pisal, naj ga doma počaka.
Se je li ona na podlagi tega pisma odpravila na "ot, ali je to storila na lastno pest, je težko ugotoviti.
zadnjič priobčenega pisma vemo, da sta se v Parizu ^učajno srečala. On na potu v domovino, ona na potu v njegov misijon. Z ozirom na to, da jo je prej Ba-1-aga odločno odklanjal, bi mislil, da jo je prav to pi-»Pio, v katerem je svoje dotedanje mnenje tako teme-
ljito spremenil, dvignilo na pot. Je pa še drugo mogoče. Prvo negotovo vest, da se je ona namenila v njegov misijon, je Baraga prejel od svojega škofa Re-se-ja 8. dec. 1832. v Arbre Croche. Škof mu je mimogrede le toliko sporočil, da se mu obeta dvojna pomoč iz Avstrije:—Mr. Lichtenberg, takrat tajnik Leo-poldinske misijonske družbe na Dunaju in ena njegovih sorodnic, da želita priti v njegov misijon. V svojem odgovoru na to pismo s dne 14. febr. 1833. pravi, da se je temu zelo začudil. Lichtenberga kratkomalo odklanja. "Bog vsemogočni," pravi dobesedno, "naj to prepreči. Kaj bi naj počel z njim, s čim njegovega živahnega duha zaposlil." Prosi škofa, da bi mu pisal, naj nikar ne pride in da mu bo v istem smislu tudi sam pisal.
Kdo izmed njegovih sorodnikov naj bi prišel z njim, si pa kar ni mogel domisliti. Izmed ožjih sorodnikov, ki bi prišli v poštev, bi bila edino sestra Antonija, ker drugih, poleg omožene Amalije, imel ni. A da bi Antonija mislila na misijon, to se mu, kot je videti, niti sanjalo ni. Med daljnimi sorodniki pa tudi ni mogel nikogar najti. Zato prosi škofa, naj mu kar
najprej in čisto izrecno pove, kdo bi bil tisti misijonski kandidat ali kandidatinja od njegovih sorodnikov. Toda še preden je dobil od škofa obvestilo, mu je sestra Amalija iz domovine pisala, da je to sestra Antonija. Kako malo je bil tega njenega poročila vesel, smo že čuli iz odgovora Amaliji. Še bolj jasno pa je razvidno iz pisma, ki ga je 5. marca 1833. pisal škofu. V njem pravi dobesedno: "Prav odkrito Vam moram povedati prevzv. g. Rese, da z njenim prihodom k meni na noben način nisem zadovoljen. Ne zna niti besedice francoski in se tudi ne bo nikoli dobro priučila. Kaj naj tu dobrega stori ? Prav nesrečna bo, če pride. Ko j, ko sem to poročilo dobil, sem ji pisal. . . Prav odkrito sem ji pisal, naj nikar ne pride. Ce jo moje pismo le še doma dobi, je gotovo ne bo."
Gotovo je tudi njej povedal, da se je zato brani, ker bi mu radi neznanja francoščine ne mogla biti v misijonsko pomoč. Ker jo drugače poznamo kot energično ženo, se je, da odstrani to oviro z vso vnemo lotila učenja francoščine. Nato je še pred bratovim povabilom odšla v Pariz, da praktično izpolni svoje zna-
nje, ter potem nadaljuje pot v misijon. Bodi kakor že, ko sta se v Parizu slučajno našla, sta bila oba vesela.
Vzrok, zakaj je Baraga tako spremenil svoje misli glede nje, kot misijonske pomočnice, nam je že znan iz prejšnjih pojasnil. Na kratko ga tudi v pred-stoječem pismu omenja. V svojem misijonu v Arbre Croche, kakor tudi ob Grand River je imel drugo bolj porabno moč na razpolago. V Lapointu je bil čisto sam. Protestanti so imeli cel štab pomočnikov, tako pri strogo misijonskem delu, kot pri šoli. Ce se je hotel obdržati in z njimi tekmovati, je moral odpreti šolo s stalno učno močjo. Ker druge učiteljice ni mogel dobiti, ali bi je vsaj ne mogel zdrževati, se je spomnil na sestro Antonijo, v kateri je upal dobiti učiteljico in gospodinjo za: Bog plačaj! Zato ji je topot vse drugače pisal. To njegovo na videz nedosledno ravnanje je v resnici dokaz njegove veličine. Kakor je tudi nežno ljubil svoji sestri, ju je spričo višjih ciljev le v toliko poznal, v kolikor ste mu mogli pomagati v njih dosego.
Nov korak do cilja ...
tajnik B. Z.
Kakor znano, je končni cilj vsega našega zanimanja za Barago ta, da bi čimprej prišlo do beatifikacije tega velikega služabnika božjega. Pot do tega cilja utegne biti dolga, vodnica na taki poti pa more biti edinole pristojna cerkvena oblast.
V Baragovem primeru je kot prva inštanca poklican izpregovoriti marquettski škof, ker je v njegovi škofiji Baraga umrl in počivajo tam tudi njegovi telesni ostanki. Takoj za Marquettom pa pride v po-štev tudi ljubljanska škofija, ki je rojstna škofija našega svetniškega kandidata.
Naša iskrena želja je bila, da bi čimprej zvedeli veselo novico: marquettski in ljubljanski škof sta že stopila v osebni stik in vodila medsebojne dogovore, kako ukreniti, da se prično vsaj prvi koraki za pripravo Baragovega beatifikacijskega procesa. Treba je namreč izpolniti vse predpise, ki so po cerkvenem pravu jako natančno določeni.
Ta velika želja se nam je že izpolnila. Imeli smo priliko citati pismo izpod peresa marquettskega škofa Nussbauma, naslovljeno na ljubljanskega škofa, dr. Rožmana. V njem pravi pisavec, da Baragova zadeva
postaja nujna in neodložljiva, da torej treba stopiti na noge in pričeti z delom.
Prav tako misli sam ljubljanski vladika. Osebno je tako velik in iskren častivec Baragov, da se mu vsaki dan v svojih molitvah priporoča. Na drugi strani pa on kot jurist prav dobro pozna cerkvene postave tudi v zadevi beatifikacij in si je že natančno zamislil ves način postopanja, ki naj bi prišel v poštev pri Baragi-Glede tega se sedaj vrši nadaljnje dopisovanje med obema cerkvenima knezoma in trdno upamo, da bo kmalu prišlo do stvarnih zaključkov.
Stvar je velikega pomena in cerkveni predpis1 naročajo, da je treba postopati zelo previdno in premišljeno, torej gotovo tudi z ne preveliko naglico. Zato ne smemo biti nestrpni in nepotrpežljivi. Z beatifikacij o samo Baraga ne bo prišel gori v nebesih na nit' višjo stopnjo in moč njegove priprošnje pri Bogu s tem ne bo povečana.
Torej moramo tudi mi imeti dovolj časa za mirno in vdano čakanje, med tem pa ne pozabimo v svojih zasebnih zadevah klicati na pomoč Barago in se mu priporočati za priprošnjo pri Bogu!
Po dolgotrajnih pripravah se je 17. septembra vršila blagoslovitev novega križa ob ustju Križne reke (Cross River) v Minnesoti.
Ne bomo ponavljali, kako in zakaj je prišlo do te znamenite proslave. Saj je bilo o tem brati večkrat in na raznih mestih.
Baragova proslava ob Cross River.
borniki Baragove Zveze vsi poklicno zaposljeni vsak na svojem mestu, se je mogel vabilu odzvati samo predsednik zveze, Rev. John Plevnik iz Jolieta. Ko to pišemo, še nismo mogli dobiti stika ž njim, prepričam pa smo, da bo o priliki objavil svoje vtise, ki jih že dobil na proslavi.
Tukaj hočemo samo to omeniti, da je bila k proslavi uradno povabljena tudi Baragova Zveza. Ker so od-
Poročila očividca, ki je uradno zastopal našo odlično organizacijo, bo gotovo za nas vse posebno zanimivo.
Deček je prišel h krščanskemu nauku z dežnikom v desni, s knjigo v levi, čeprav je bil jasen dan.
Veroučitelj se začudi in pravi. "Janezek, zakaj prihajaš ob lepem dnevu z dežnikom v šolo?"
Janezek korajžno odvrne: zato, ker ga sestrica ima, kadar dežuje, zakaj bi ga jaz enkrat ne smel imeti.
♦
Drugo pot jo je Janezek zopet usekal. Bratec ni prišel v šolo. U-čitelj — bratov razrednik poizveduje za njim:
"Janezek kje je tvoj brat?"
"Doma."
"Kaj mu je, kaj mu manjka?"
"Hlače."
Učitelj in razred je vedel, da ima Janezkov brat samo eno obleko in
mu jo je tisti dan krojač krpal. *
Kaj se je zgodilo Janezku pri geografiji lepi dan? Zemljepisje je imel nad vse rad, vedel je za vsa fiesta in dežele, kje na karti ležijo, v katerem meridijanu in na ka-tei 'eni kontinentu. Vedno je migal s prstom, češ, jaz vem, jaz vem, gospod učitelj. Učitelj ga pa ni hotel vprašati, samo druge je vpraševal. To je Janezka užalilo. Maščeval se je. Učitelj ga pokliče po dolgem času, Janezek molči in noče odgovoriti. Učitelju mineva potrpežljivost: "Zakaj ne odgovoriš?" Janezek kuha mulo, nazaduje počasi besediči:
"Preje nisi ti hotel, zdaj pa jaz
Hočem." Ali ni trma ta Janezek? *
Poleti si je Janezek privoščil Prijetnost, da je hodil bos vsena-okrog. To ni noben greh, grdo pa Je bilo, da si Janezek nikdar ni hotel umiti nog. Gospod kaplan so »ui večkrat dejali: "Pa bi si vendar zlil malo vode po nogah. Tako ,s* umazan, da bi te lahko bilo sram."
Janezek v šoli.
Janezek ni slišal ali kaj, ali se je pa vode tako hudo bal. Drugo jutro pa — čudo prečudno — Janezek je vendar ubogal, prav lepe in bele noge ima, ko gre mimo kaplani je. Gospod kaplan so vidno veseli:
"No Janezek, vidiš, kako boš čeden dečko, če se boš vsak dan tako umival kakor si se danes." Si-li moreš misliti, kaj je odgovoril? Odgovoril je:
Janezek — nepridiprav poredni.
"Saj sem le zelje tlačil z očetom."
*
Janezku je zbolela sestra za nalezljivo boleznijo. Razume se, da v takem slučaju ne morejo sorodniki okuženega pohajati šolo. Tudi Janezek je to nekje slišal in vpraša učitelja:
"Ali smem priti v šolo, če ima moja sestrica ošpice."
"Ne. Kar domov pojdi, če jih res ima."
Res jih je imela. Janezek je hitro pobral knjige. Nevošljivec v prvi klopi, odkrit nasprotnik Janezkov, pa je hitro razodel skrivnost :
"Gospod učitelj, pa je .Tanezko-va sestra le pri teti, daleč daleč odtod."
*
Ze prvojeto šolanje je bil kujon. Drugi otroci v prvem razredu vendar jokajo, da je grdo. Janezek ni jokal. Ko ga je učitelj vprašal: "Kako se pišeš?" je brž odgovoril. Tudi na drugo vprašanje je brž odgovoril. Šlo je namreč za ime matere in očeta. Pri tretjem vprašanju pa je Janezek postal. Pa ne, kakor da bi ne vedel odgovora, le nekoliko sram ga je bilo. Vprašanje se je glasilo, kako se glasi drugo ime očetovo? Po daljšem odmoru šele je Janezek odgovoril: Mama mu zmiraj pravi, ti debeluh nemarni."
Janezkov oče je imel lep vrt, na katerem je imel polno sadežev, najbolj so rodile vrtne jagode. Pa so bile res tako lepe, da si oče ni mogel kaj, da nebi poslal veliko debelo jagodo učitelju, da bi učencem in tudi Janezku dal nauke o naravoslovju in jagodah. Janezek je nesel veliko jagodo učitelju. U-čitelj je bil vesel, zahvalil se je in rekel, predno je jagodo vzel: "To morajo biti pa zelo sladke."
Janezek pa hitro z jagodo v u-
sta: "Da, res, dobre so."
*
Drugokrat, je šel isti učitelj mimo tujega sadonosnika. Dva sta kradla hruške, ali ni bil Janezek eden teh tičkov? Pa pravi učitelj: "Grdi Janez, da te ni sram, ali vaju tako učimo v šoli?" Janezek pa nedolžno odgovori: "Gospod učitelj, jaz sem samo za njim zlezel, da bi ga opomnil, da ne sme krasti na tujem vrtu."
*
Janezek je bil zopet na poti do učitelja z lepim darom. Topot je nesel učitelju tri steklenice rujne kapljice. Pride do učitelja s poklo-nom: "Tukaj vam oče pošilja tri steklenice kot dar." Učitelj hiti z zahvalo: "Zakaj si oče dela toliko stroškov z menoj ?" Janez brž odvrne: "Ne, gospod učitelj, saj nima nobenih stroškov. Dobil je to vino včeraj od soseda, pa je bilo že vse kislo, zato ga pošilja vam."
Janez je bil odkritosrčen. To mu moraš priznati.
*
Zgodilo se je tudi njemu, kar se zgodi mnogim, da se je nekoč zakasnil. Ali je bil zaprt, ali se je potepal, kdo ve. Povedati ni hotel. Mati ga je pošteno nabila. Janezek je tulil, da je bilo joj, ko se je oddahnil, je pa siknil: "Jezušček je bil tri dni od doma, pa ga Marija zato ni natepla, ti pa mene natepeš, če me dobro uro ni doma."
Dom in svet
P. Hugo.
SREBRNI JUBILEJ MARIJINEGA KRONANJA.
Na praznik Marijinega rojstva je poteklo 25 let, kar je bila naša slovenska Mati Marija Pomagaj na Brezjah kronana. Take veličastne slovesnosti in takega morja Marijinih otrok dotlej Brezje še ni bilo priča. Gotovo jih je mnogo med nami, ki so se teh več dni trajajočih slovesnosti udeležili in bodo ob tej priliki osvežili svoje sladke spomine nanje. Isti dan letos so srebrni jubilej slovesno obhajali. Nimamo še poročil, kako je proslava izpadla. A smo prepričani, da je bil to največji in najveličastnejši shod v teh 25 letih. Novi bronasti zvonovi so ob tej priliki vabili' otroke k Materi in jim pošiljali pozdrav naproti. Škoda, da njeni ameriški otroci radi težkih razmer niso mogli dosti ali nič prispevati k njih nabavi, kar bi v boljših časih gotovo radi storili. Dobili smo poziv, a si ga nismo u-pali kaj prida priporočati. Sicer pa, če ima kdo kake cente, ki jih lahko pogreša, ima še vedno priliko jih obrniti v ta namen. Saj zvonovi še zdaleka niso plačani. Vsak najmanjši dar bo dobrodošel.
NA ZADNJO URO.
Eden tistih srečnih, ki jih božja milost na zadnjo uro sreča in potegne iznad prepada, ki zija pred njim, je bil tudi pred kratkim u-inrli bivši milwauški župan Mr. David Rose. Po pokoljenju je bil menda Jud. Po veri pa nič. Kajti v izkaz, ki mu je bil predložen, ko je bil sprejet v bolnico, je v rubriko glede verskega izpovedanja zapisal "none", to je, da ne pripada nobeni veri. A ko ga je smrt začela stiskati za vrat, se mu je verska struna le oglasila. Hotel je umreti kot katoličan. Dal je poklicati vojaškega duhovnika, Rev. Housta-na, ki ga je pripravil za prestop
in zadnjo uro. Pokopan je bil iz stolne cerkve. Da bi se kdo nad tem ne pohujšal, češ, da katoliška cerkev velike pokopuje naj bodo kakoršnekoli vere in prepričanja, je Rev. R. J. Foren njegov prestop glavno razglasil. Rajni je bil petkrat župan v Milwaukee.
V KAPELI USTRELJEN.
Neki dolgoprstnež Viljem Tich-bein je Frančiškanskim bratom u-bogih v Cincinnati pokradel cerkveno obleko. Ker mu za to ni bilo, ampak za denar, ki ga pa ni našel, jim je sporočil, da jim vrne obleko, ako mu na prag svoje kapele polože $200. Bratje so obvestili o tem policijo, ki je naredila, naj mu nastavijo past. Položili so na določeno mesto zavoj, seveda ne z dolarji. Policija je bila za kape-linimi vrati na preži, da tička vja-me. Res je prišel po zavoj. Toda na pragu se kot iz neba pokaže oborožen "angel varih" in ga pozove, naj gre z njim. A tatu tako spremstvo ni dišalo. S policajem se je spoprijel za življenje in smrt. V kapelo mu je sicer všel. Tam ga je pa z dvema streloma do smrti pogodil. Pač žalostna smrt, četudi v cerkvi.
GANLJIVA VNEMA ZA
MISIJONE.
Duhovniška misijonska zveza v Italiji je vnela za misijonski apo-stolat tudi take, ki so sami potrebni usmiljenja. To so bolniki po raznih bolnicah. Okrog 200.000 jih je organizirala, ki so sklenili en dan v letu vse svoje trpljenje žrtvovati za sv. očeta in misijone, ki so mu tako pri srcu. Ko so njih francoski sotrpini slišali o tej ganljivi vnemi za misijone, se jim je še 30.000 njih pridružilo. Misel je zelo lepa in bo gotovo našla odmev po vsem katoliškem svetu. Kajti s tem ne pomagajo samo mi-
sijonom, ampak bolnikom samim. Mnogo lažje bodo prenašali svoje bolečine, prevevam od zavesti, da ne dajejo le drugim prilike za apo-stolat ljubezni, ampak ga tudi sami izvršujejo. Naj bi se tudi naši bolniki, ki po zasebnih hišah samevajo, pridružili temu apostolatu. Koliko krajše jim bodo samotne ure trpljenja.
PERZIJSKI GROF -MAŠNIK.
NOVO-
Na praznik sv. Petra in Pavla je bil na Dunaju posvečen v maš-nika Dr. Nikolaj Makaroff, ki ga je Bog po čudnih potih vodil do al-tarja. Rojen je bil v Perziji, kot sin nekega grofa, očividno ruskega pokoljenja. Njegov oče je bil razkolnik armenskega obreda, mati pa katoličanka. Ko je imel Nikolaj 12 let, so mu Turki matef pred njegovimi latsnimi očmi ma-sakrivali. Tudi njemu bi se bilo isto zgodilo, da ga niso v zadnjem trenutku rešili iz rok turških vojakov in zbežali z njim na varno. Ker je bil doma v neprestani smrtni nevarnosti, je z drugimi, ki jim je grozila ista usoda, bežal čretf Kavkaz v Rusijo. Tam je našel varno zavetje v nekem pravoslavnem samostanu. Ni pa našel notranjega miru. Vedno je čutil v sebi neko domotožje po veri svoje matere, ki jo je morala s smrtjo plačati. Podal se je v Avstrijo-Očetje božje besede v Moedlingl| pri Dunaju so ga sprejeli v svoj zavod. Tam je prestopil v katoliško cerkev in se začel pripravljat' za duhovski stan. Po končanih srednjih in višjih šolah je šel v Rim, kjer je postal doktor bogoslovja. Nato se je vrnil na Dunaj, kjer je bil posvečen v mašnika. A njegovo srce se še ni umirilo. M1" sel, da milijoni in milijoni njegovih vzhodnih bratov še ne uživaj0 sreče, ki jo je on našel, mu je v*'
netila nov vzor. Odločil se je, da hoče nazaj med svoje razkolne brate, da še njim pomaga ravnati pot v Rim. Zato se je pridružil misijonski družbi "Kraljice apostolov" katere glavni namen je delo
REKORDNA DRUŽINA.
V	Tylburnu v Belgiji je letos zapel novo mašo Rev. Frančišek Hovers, iz družbe presv. Srca. Družina ,iz katere je novomašnik izšel, je štela devet otrok. Vseh devet je šlo v samostan. Šest bratov je stopilo v imenovano družbo. Eden starejših je umrl kot misijonar, drugi najstarejši je še misijonar na Švedskem. Dva najmlajša sta v bogoslovju. Tri sestre so v neki drugi redovni družbi. So morali imeti pač dobre starše, da jih je Bog tako blagoslovil z redovnimi in duhovniškimi poklici, za zedinjenje ločenih cerkva.
LJUBEZEN JE IZNAJDLJIVA.
V	župniji sv. Patricija v Cleve-landu so zamislili nov način, kako pomagati nezaposljenim, ki so brez sredstev. Bolje stoječe družine a-doptirajo, posinovijo družinske o-čete, ki nimajo ne dela ne jela za svoje družine. S tem prevzamejo nase dolžnost svojim posinovljen-cem vsak teden poslati košaro živ-1 ionskih potrebščin, ki zadostuje štiričlanski družini za dober teden. Te košare pošljejo v župnišče, kamor jih pridejo dotični posinov-Ijenci iskat. Ker zbiranje in razdeljevanje vodi župnik, le on ve, kdo je posinovljenec te ali one družine. kar je jako pametno in previdno iz mnogih ozirov.
Z GLEDALIŠKEGA ODRA V SAMOSTAN.
To je pač velik skok, ki ga omogoči samo izredna milost božja. To milost je prejela Miss Ivana Hau-tin, vstajajoča svetla zvezda svetovno znane "Francoske komedije", ki šteje 23 članov in članic. Kot priznana igralka je romala v l-urd. Z redovnim poklicem se je
vrnila domov in takoj zapustila gledališki oder, da potrka na samostanska vrata sester benediktink. Ze kot kandidatica je pokazala, da je res od Boga poklicana. Požrtvo-vavno je stregla bolnikom po hišah in v bolnici. Nekoč je videla deklico, kako se z zadnjimi silami bori z jetiko. Drugi so se otroka izogibali, da bi ne nalezli zavratne, skrivnostne morilke. Miss Hautin se pa skloni k deklici in ji ljubeče zašepeta: otrok, daj mi poljub! Lep dokaz samozataje, ki je za samostan potrebna. Pri preobleki, ki jo je izvršil sam kardinal Verdier v navzočnosti lurškega oz. tarbske-ga škofa, so biil navzoči vsi njeni bivši gledališki tovariši in tovari-šice. V sporazumu s starši so ji nabavili poročno obleko, v kateri je dn'a slovo svetu. Ko je S. Marija Ivona po slovesnostih šla skozi špalir svojih nekdanjih kolegov in koleginj, so imeli mnogi solze v o-čeh, ona se je pa vsa srečna smehljala.
DIAMANTNI JUBILEJ
Letošnjega aprila je šel mimo nas diamantni jubilej marquett-sko-marijanske škofije, katere oče je naš Baraga. Škofija je ta jubilej slovesno proslavila. Spomin na Barago je zopet oživel. Morda je dalo ravno to povod, da so se tudi tam začeli resno zanimati za našo akcijo Baragi priboriti čast altar-ja. Iz domovine smo namreč prejeli veselo vest, da sta ljubljanski in marquettski škof že v pismenem stiku glede te zadeve. Led je s tem prebit, prva mrtva točka premagana in prekoračena. Pogumno naprej do druge, tretje in kdo ve koliko še — do zmage!
NOV PRAZNIK.
Sv. stolica je za vesoljno cerkev vpeljala nov praznik Materinstva Marijinega. Obhajali ga bomo vsako leto 11. okt. kot praznik drugega razreda. Marija-mati mora biti vzornica vsake krščanske matere. Po njenem božjem materinstvu je bilo človeško materinstvo posvečeno, tako, kot je bil zakon po nje-
nem Sinu dvignjen do časti zakramenta. Mati ni samo gredica za človeški pomladek, ampak je tudi gredica, iz katere poganjajo bodoči božji otroci. Če se jih brani, tepta naravno in božjo postavo. Ta nov praznik naj bi bogopozabnim materam n j h svete dolžnosti zopet v spomin poklical.
PROTI MEŠANIM ZAKONOM.
Da je katoliška cerkev odločno proti mešanim zakonom in jih dovoljuje le, če jih nikakor ni mogoče preprečiti in še takrat le pod gotovimi pogoji, je splošno znano. Marsikaj je morala radi tega že prestati. Posebno se ji očita, da je ozkosrčna in nestrpljiva, da se vtika v stvari, ki so izključno zadeva dveh src. Takim klevetarjem bodi povedano, da so druge veroizpovedi prav tako nasprotne mešanim zakonom, z istega stališča kot katoliška cerkev. Iz Rima se n. pr. poroča, da je 27%.ondi bivajočih Judov poročenih s katoličankami. Da take mešane zakone prepreči, je tamkajšnji veliki rabin izdal odredbo, da judovska vera prepoveduje mešane zakone in da bo v tem oziru poslej zanj merodajno isto, kar je katoliška cerkev s svojega stališča odredila. Enaki glasovi se čujejo tudi iz krogov raznih protestantskih sekt.
MOŽAT ODGOVOR.
Mestni svet v Sevilji na Španskem je hotel slavnemu komponistu Manuelu de Falla v mestni hiši prirediti veliko proslavo. Mislil je, da mu bo s tem napravil veliko veselje. Ko mu je to sporočil in ga povabil na slavnost, je globoko veren mož povabilo odklonil. Storil je to iz sledečega razloga: "Jaz sem v primeri s Stvarnikom uboga stvar. Stvarniku sedanja uradna Španija odreka vsako javno čast. Pa naj bi jo izkazovala meni, ubo-tri niegovi stvari. Če ona nima toliko čuta pravičnosti in doslednosti, ga imam jaz, zato se vabilu ne morem odzvati." — To je možata beseda!
Pozdrav z
grička "Asizij"
Lemontska pisemca.
Prečastiti gospod urednik:
Mogoče bodo letos otroci kaj bolj marljivi in se bolj pogosto oglašali v mladinskem oddelku Tudi jaz sem bila v tem oziru zanikerna, ^ se bom sedaj poboljšala Naznanim Vam, da sem v Lemontu pri č. sestrah, kjer se učim za sestro. Par dni sem že tukaj, a se mi jako toži po dragi mamici. Pač nisem mislila, kako bom pogrešala moje drage; a ker naš Zveličar pravi, kdor starše bolj ljubi nego mene; mene vreden ni. Dobro vem, da bi me dom zvabil k sebi nazaj, a ljubi Rog mi bo pomagal, da imagam ta hud boj.
Skušala bom biti prav pridna, da bom delala veselje svojim dragim staršem. Vas lepo pozdravlja, kakor tudi moje starše,
Micka z Neillsville, Wis.
Prečastiti gospod urednik:
Nič več ne slišimo od našega strička so li umrli ali še imajo počitnice. Obrnem se torej na Vas preč. gospod urednik in Vam napišem par vrstic. Moja mama so veseli ako kaj slišijo od svoje Bertice, zatorej se hočem letos večkrat oglasiti v Ave Marija. Ako bom večkrat pisala se bom mnogo naučila jezika svojih star-
šev. Dne 19. junija sem šla na počitnice, 13. avgusta sem prišla nazaj v Lemont. l.etos bom šla v sedmi radzed, malo bo že težko, a bo šlo, saj se lahko učim, če hočem.
Jaz že komaj čakam "Lučke iz Ljubljane" pa ne takšne lučke, ki je trebamo po noči, ampak one male knjižice, kjer čita-mo od Dragota.
Vas pozdravlja	Berta Grčar iz Clevelanda.
Dragi Father:
Dolgo sem že v Lemontu, a so še nisem oglasila v Ave Marija. Zmiraj sem mislila, da mi ne bo obstanka tukaj, a sedaj sem se tako privadila, da bi na noben način ne hotela iti več nazaj v daljni Euclid.
Danes dne 10. septembra sem bila pri čč. očetih Frančiškanih. Moj brat je bil sprejet v samomstan. Njegovo ime je sedaj Brother Anton. Kaj ne kako lepo ime. Bog daj, da bi bil stanoviten. Molila bom za njega, da bo enkrat prav goreč duhovnik. Ako bo božja volja, bom jaz drugo leto tudi sprejela v samostan kot šolska sestra.
Prav lepo pozdravlja vse čitateljc	Francka Pink. ....
Pritlikavci.
Sr. M. Sabina. Igra se vrši v gozdu. Bolj ko naravno, bolj uplivno.
Dorica in Lizika vstopita.
Dorica: (gleda na tla, maje z glavo). Nič ni Lizika, nič.
Lizika: Oh, kako sem žalostna, ker nobene cvetlice ne morem najti. Rada bi jih imela cel šopek.
Dorica: Kaj ne za danes, ko praznujemo tako lep dan.
Lizika: Da, prav za danes. A tu ne bova ničesar dobili. Pojdiva. Daj mi roko. (odideta).
Palčka Trie in Pic.
Trie: (jezen). Ze zopet škoda. Zlomljena drevesca. Po-hojene jagode. Le poglej, 1, 2, 3, in tam. To so napravili hudobni otroci dečki.
Pic: Tudi deklice niso nič boljše. Včeraj so bile tu učenke neke šole. To ti je bil pravi dirindaj. Cele metle so si nadevale «a klobuke. Pohodile so jagode. Lc glej tukaj. Ah Trie, meni je kar srce pokalo, ko sem moral vse to gledati.
Trie: Glej, tam prihajata še dva bratca. No, pa Kuc se ne briga za drugo, kot za svoj želodec. Glej ga, glej, kako pridno zoblje, kakor bi deset dni že nič ne jedel.
Pic: Je pa Muc zato boljši. Glej, kako žalostno ogleduje zlomljeno drevesce. Veš kaj. Muc nima slame v glavi. Posvc-tujva se z njim, kako hi kaznovali hudobne otroke, ki so poškodovali naš gozd.
Palčka Muc in Kuc prideta.
Trie: Povej nam dragi Muc, kako bi kaznovali otroke, ki so nam napravili toliko škode.
Muc: Prav rad dragi bratci, a prej se pokrepčajmo. Kuc je tako lačen, da komaj gleda.
Kuc: O lačen, lačen.
Muc: (kliče). Zitri, Muri, Čep, Top, Cizel Mizel, Tužc, Ku-že. L^čni smo, lačni. Prinesite mizico, ter nas dobro postre-
zite. (Štirje prineso mizico, a drugi jed in vino. Med jedjo pojo. Potem vstopi Muc na vzvišen prostor in začne govoriti navdušeno).
Ljubljeni bratci palčki:
Dovolite, da v tej slovesni uri izpregovorim par besedi. Ker so otroci tako hudobni, da lomijo drevesa, mandrajo cvetlice itd (kašlja), sem pripravil veliko črno knjigo. V to knjigo naj vsak zapiše svoje pritožbe katere bomo pokazali gozdnemu duhu, našemu velikemu očetu in ga prosili naj jih on kaznuje, in jim zapre pot v naše kraljestvo Ali vam je prav?
Vsi: Da, da. (Kuc počasi) Daa, daa.
Muc: (stopi s skale). Jaz sem najbolj jezen, zato bom prvi pisal. (piše). Ti poredni otroci. Ušesa jim porujmo. Lase jim pocufajmo. No Kuc, ali ti ni prav?
Kuc: (prav dolgočasno).Pojdi, pojdi, boš otroke žrl. Otrok je pač otrok. Tudi ti nisi vedno tak, kakor bi moral bili.
Trie: Ti lenuh, kaj tebe brigajo drevesa. Da imaš le i">ln želodec to je vse, kaj ne? (se vleže na tla in piše). Lomili so drevesa itd.
Muc: Lovili so tudi naše veverice.
Pic: Dve deklici sta žeblje v naša drevesa zabili, obesili g" galnico in so gugali, da so kar veje pokale.
Kuže: Trije dečki metali so kamne v vodo in jo kalili. Le čakajte, kazen ne odide.
Cizel: Ako hočemo zapisati vse, bo knjiga še premajhna Veš kaj, liubi Mizel, jaz bom zapisal: zadaj je dovolj, in bom še tebe podpisal. Ali ti jc prav? (Mizel pokima).
Kuze: Kaj pa li Kuc? Nimaš nobene pritožbe? Kajne lačen si?
Kuc: (vzame držalo in ga na gornjem koncu griži' in govo-
ri). Bi že imel. Jagod je letos prav malo. lJa te vi bratci poberete, ne otroci.
Kuze: Prav ti je, da jih ne dobiš, zakaj pa tako dolgo spiš Misliš, da bomo tebe čakali?
Muc: (gleda v knjigo). Tožbe so končane. Ali naj počakamo našega velikega očeta? Skoro boljše, da odnesemo pete Ko bo to bral bo tako jezen, da niti naši koži ne bo prizanesel. (Štirje vzamejo knjigo in jo odneso. Tudi drugi odidejo. Oder ie za nekaj časa prazen.)
Lizika in Dorica žalostno gledala v prazen košek, ko vsto
pita.
Lizika: Toliko časa že iščeva, a košek je še vedno prazen (ga obrne).
Dorica: Moj tudi prazen. . . glej. Joj, Joooj Lizika. Kdo je tam? (med drevjem je gozdni duh. Dorica poklekne). Moliva.
Lizika: (jo vleče za sabo). Beživa. Skrijva se. (obe stopita za grm).
Gozdni duh: (se bliža z resnim obrazom prestrašenima deklicama, ki jih še ne vidi. Gleda v knjigo in govori). Tako delajo hudobni otroci. Strašno vas bom kaznoval, (zagleda deklici: jili privleče izza grma). No ravno prav. Kaj delata tukaj, človeška otroka? Kdo vama je dovolil v gozd? (Deklici poklekneta pred njim in skleneta roki. Dorica joka.)
Lizika: Vse bom povedala, samo pojesti naju ne smeš, lepo prosim.
Dorica: Vse ti bom povedala, samo pojesti, o. . . ne pohru-stati naju ne smeš. Saj bova pridni.
Lizika: Danes praznujemo velik praznik. Rade bi nabrale cvi tlic.
Dorica: Da, po cvetlice sva prišli.
Duh: Da, izgovarjati se znata, vendar samo škodo delata. Je resnica, kar govoriš?
Lizika: Lagati ne smem, ker me angelček sliši.
Dorica: Jaz tudi ne smem. Mene tudi sliši.
Duh: In kaj sta hoteli s cvetlicami? (gleda Dorico).
Dorica: Povej ti Lizika, jaz ne morem.
Lizika: Rade bi j'h poklonile v dar. . . za god, a zdaj se vračava prazni domov.
Duh: (se prijazno nasmeje. Prime deklici za roke in jili dvigne). Dobri deklici, zakaj mi nista to takoj povedali? Za tako lep in blag namen dam in storim vse, kar morem. Žal, da nista dobili cvetlic. Pa le čakajta, moje kraljestvo je veliko. Za vajino ljubezen, hvaležnost in dobro srce, dobita veliko plačilo.
(Duh zapiska in zakliče). Hej pritlikovci na delo.
Palčki: (pridejo). Pokorni služabniki. Kaj želiš?
Duh: Prinesite lepih daril za pridni deklici.
Vsi: Takoj, takoj, (se razprše).
Dorica: (se trese). Lizika, poidiva, jaz se bojim.
Duh: Ne hoj se, dobili bosta lepih rečij. (Palčki pridejo od vseh strani, vsak s svojim darom).
Trie in Pic: (košarico jabolk). Midva sva prinesla jabolk.
Dorica: (k Liziki). O jabolka pa jaz rada jem.
Čep in Tep: Midva sva prinesla sladkorja.
Dorica: Zopet nekaj dobrega. Lizika.
Žuri in Muri: Midva sva prinesla orehov.
Dorica: Orehe jaz tudi rada jem.
Cizel: Jaz pa sem prinesel lepo obleko za Liziko.
Mizel: In jaz pa za Dorico.
Dorica: O jej, Lizika.
Tuže in Kuže: Najin dar bo gotovo najlepši. Vsaki eno punčko.
Dorica: Punčke imam pa jaz najrajši.
Kuc, debeluhar: Jaz sem pa že tako iskal pa nisem mogel nič najti. Jabolka sam rad jem, orehe še rajši, sladkor pa naj-rajše. Jagod je tu v gozdu še zame premalo, a vendar imam nekaj. . . cvetlice.
Dorica: O Lizika, glej cvetlice.
Lizika: Da za . . .
Duh: (se obrne h Kucu). Kje pa je tvoj bratec?
Kuc in Pic: Pojdiva ga klicat. (Stečeta, a se takoj vrneta). Muc že gre in nese nekaj posebno lepega.
Muc: Majhna stvar, a veliko vredna. Obesita te svetinjici okrog vratu in jih vedno nosita kot lep spomin ljubezni in hvaležnosti, ki jo gojita do vajinih dobrotnikov.
Duh: To dobri deklici je vajino plačilo.
Lizika: Je li vse to res, ali so sanje?
Duh: Resnica je, moja dobra otroka. Vsi ti darovi so vajini. Le pridni bodita in pozdravita visokega gosta in izročita mu cvetlice, (palčkom). Vi pa pripeljite voz, naložite jih in peljitf 7. deklicami v šolo Sv.................
Cep in Tep: (Pripeljeta voz na katerega nalože darove. Dva peljeta voz, drugi porivajo. Trie in Pic peljeta deklici za roke. Duh jih veselo opazuje in naroča).
Duh: Varujte deklici, da se jima, kaj ne zogdi. V šoli odložite darove in v proslavo lepega praznika veselo zarajajte. Naj ljudje vidijo, kako dobri smo onim, ki so hvaležnega srca.
Deklici: Hvala ti dobri duh za vse.
Pritlikovci parkrat ueljejo voz na okrog po odru. Potem se ustavijo na sredi in rajajo.
Kuc: (vzame cvetlice z voza, jih da deklicama). To deklici jc za današnjega slavljenca.
Lizika: deklamira
V življenju so trenotki sveti, kakor, da iz neba vzeti. Tako se jih radujemo, ko srčno jih pozdravljamo. In takrat mnoge pač pozdrave srce pošilja tja v višave. In mnogo dvigne se želja, v molitvi tihi do neba. Te želje vse so naročila, ki jih hvaležnost je rodila. Učenke jih za slavni god poglanjajo vam zdaj gospod.
Dorica:
Leno ne znam še govoriti in sreče vam voščiti. Zato naj kar tako vsaj zame dobro bo. Da dolgo, dolgo bi živeli in mene vedno radi imeli.
Izročita cvetlici slavljencu.
The Rosy Apple.
Anna Madic.
It was a cold winter afternoon, and snow covered the whole town in a mantle of white. The great cathedral clock tolled five, and a little ragged urchin, covering in the shelter of the door, gazed up to the big tower and wondered what the bell must look like. But the wind blew so cruelly among his rags that lie shrank back onto a doorway again, glad of any shelter from the biting cold.
At this moment the great doors were thrown open, and Hans, who was a little German boy, and lived in Strassburg, knew that men and women would now come to the church to pray.
He had often peeped in wonder through the doors, and had seen in tell distance the prettv glittering candles, and the beautiful figure of the Mother of Jesus, and the white-robed priests kneeling at the Altar.
Then, too, lie had heard the organ and the voices of the choir, and they never failed to fill him with a great wonderment and a lonying to learn more about it all. If only his clothes had been a little less torn he would have dared to venture in, for he had often see poor people enter the cathedral; but, alas! he was clothed in rags, and he had not even a cap on his head or boots oil his feet.
And so he stood in the corner by the door, and watched the people pass in, as he had often done before.
Many of the ladies had long fur coats and nearly all the men had big warm collars and mufflers. Hans wondered what it would be like to have thick clothes, and not to feel a little bit cold or hungry. Poor little chap, he could not imagine that, for h s limbs ached with cold, and he had scarcely eaten for two days. As he was watching the crowd, a beautiful car drew up and Han? saw a little girl, who was seated in it, look at him and then turn and speak to a lady who was with her. The lady handed her something from a basket and then the chauffeur opened the doot and they both stepped out.
Oh, how beautiful they were, and especially the dear little girl! Poor Hans opened his eyes in astonishment, and almost thought that she must be a fairy. Her coat was a pretty white fur, and she had a little cap and muff of the same material Around her face feel golden curls and 011 her little feet and legs she wore white boots and stockings.
As they came up the steps, Hans saw that in her hands she carried a big rosy apple; but when they reached the top he could hardly believe what he saw, for the little maid ran up to him, and holding it out, said:
"Here, little chap, would you like this apple?" And then, before he had time to speak, she ran after the lady, and he was left standing with the apple in his hands.
He was so astonished that he sprang forward and gazed after the two as they went into the cathedral and there he saw the little girl kneel down by the side of her mother, as the priests began to pray.
For a long time he stood there, and once more longed with all his little heart to go in and kneel as he saw others doing.
It was very quiet at the back of the church, and Hans at last ventured just inside the dimly lighted vestibule. He stood
there a few moments and he could resist no longer; then he sud-dently shot forward and knelt down quickly against one of the benches. He shut his little eyes and kept quite still until at last he heard the organ begin to play; and saw that all the people were standing up.
Oh, how he listened and watched as he saw the services go on. And as he heard the beautiful music his heart felt as if it were growing bigger and bigger, and he was longing to cry and yet at the same time he knew that he was strangely happy.
Then he saw that one of the ushers was moving about the church with a golden plate in his hand, and as he held it before the people they placed money on it. Poor Hans! How he longed that he might put money on the plate, too! And as he longed an idea came to him — why not give his rosy apple to the good God to whom the ushers were taking the ottering*?
Hans did not know much about God, but he did know that his apple was all that he had in the world, his next meal and the only thing which had given him pleasure for ever so long. It would be hard to let it go, but he was full of a great longing, and his one fear was whether his offering was good enough.
He hugged the apple closely to his heart, and grew more' and more excited; and then when the usher at length drew near, he rose from his chair and with a frightened happy sigh, he placed his rosy apple on the big golden plate. He thought with delight how pretty it looked among all the coins, and he watched eagerly as the usher carried it away.
Now, a wonderful thing happened. The pretty rosy apple, which a moment before had been held so tightly in Hans' little fingers, was turned into pure, shiny gold, and in the little boy's heart there swept a b:g joy that was never to leave it. His face was wreathed with glad smiles and he was full of happiness. Of all the gifts laid on the plate, the little rosy apple was the greatest in the sight of the great God.
BE SOCIABLE
Life is like a journey, taken on a train, With a pair of travelers at each window pane. I may sit beside you all the journey thru, Or I may sit elsewhere, never knowing you. But if fate should mark me to sit by your side, Let's be pleasant travelers; it's so short a ride.
Wit and Humor.
An Irishman offered 25 cents to the boy who could tell him who was the greatest man in history.
"Christopher Columbus," answered the Italian boy. "George Washington," answered the American boy. ".St. Patrick," shouted the Jewish boy.
"The quarter is yours," said the priest, "'but why did you say St. Patrick?"
''Right dowr in my heart I knew it was Moses," said the
Jewish boy, "but business is business."
♦ * *
As the old lady strolled through the park, two urchins confronted her.
"Listen, lady," said the taller of the two, "inv brother does fine imitashiugs. Give him a penny ard he imitate a hen."
"Dear, dear," smiled the old lady indulgently, "and what will lie dii -wil! he cacke and scratch for worms?"
"Scratch for worms!" replied the boy with contempt. "Now
lie wont do no cheap imitashirgs like that. He'll eat a worm."
* » *
"Doctah," said the negress, "Alt's come to eese ef yo' am
g wine order Rastus one o' dem mustard plasters ag'in today."
"1 think perhaps he had better have one more," answered the doctor.
"Well, lie says to ask kin lie have a slice o' Itani wid it, 'count of it's beirg' a moighty pow'ful perscription to take ulone."
* * *
Two jolly sons of Erin halted at a wayside inn. The tavern was an old landmark, aged was the very sign-board.
"What say the sign, Pat?"
"Accommodatior for man and beast."
"Well, we shall enter at once."
'Mlold on, man, just a minute!"
"Why?"
''Which of us is the man and which the beast?" * ♦ «
Margaret Smith 011 her summer vacation tour: "What have you in the shape of auto tires?"
Saleslady: "Funeral wreaths, life preservers, it valih cushions and doughnuts."
Miš je bila.
Prizor iz otroškega življenja. Sr. M. Sabina.
Navadna kmečka soba.
Anica: (šiva. Pred njo na mizi je več igračk, v bližini zajček. Mati vstopi in začne z resnim glasom.)
Mati: Danes zopet je posneta, smetana mi v skledi.
Veš li, kdo jo je pojedel? Anica povedi.
Anica: Jaz jo nisem mama, res ne. Zajček jo posnel je.
Glej, kako na desni strani in krog usten bel je.
Mati: Čakaj, videla takoj bom, nosek mi pokaži, (ga prime) Aaaj, kako je mehek. Pa sem vjela te na laži.
Anica: Oh odpusti, saj povem ti po pravici, mama. Jaz na-friazala sem zajčku šapo, gobček sama.
Mati: Naj bo. Ali vedno pomni, nosek vse odkrije. Kadar Praviš neresnico, lažeš, lažeš vpije. (Med zadnjo kitico skoči miška v sobo. . . nekaj miški podobnega. Za njo se pridrve otroci.)
Stanka: (pobija miško z metlo). Mama, mama! Ali jo vidite? Zdaj pa le poglejte. Vedno ste trdili: Stanka spet si "drobila potico v omari.
Slava: ln jaz. Kolikokrat sem slišala: Ali res ne moreš Pustiti v miru sladkorja? Vse je oškrbano. Da le moreš taka biti.
Joško: (s polomljenim dežnikom.) Le poslušaj, kaj se je meni včeraj zgodilo. Komaj sem prišel iz šole, že so bili mama pri meni. Ti, kdo pa je spet imel prste v smetani? Pa že Slava ali pa ti Joško. Moj Bog, da ste vendar taki. Tako snedenih otrok menda ni na celem svetu.
Slava: (kaže miško). Mama, glejte, tole je Stanka, Slava in Joško.
Stanka: Pa ne samo slišali, ampak tudi čutili smo. Kolikokrat je pela brezovka.
Joško: Pač res. Sedaj bo brezovka tudi mir imela v kotu. r*a še več. Mama so nam obljubili, da nas bodo zaprli v klet, če bomo zmeraj stikali v omari.
Mati: (huda). Glejte te kričace! Kako se hudujejo! Kdo vam pa verjame, da ste res dobili miško v omari.
Vsi: Da, da v omari smo jo našli.
Slava: Igrali smo v veži. Kar zaropota nekaj v omari. Vrata so bila čisto malo odprta. . . Miš je, miš pravi Joško. Bodimo prav tiho, da pride ven.
Stanka: Jaz pograbim metlo, Joško pa dežnik, Slava pa palico ter se vstopimo k omari.
Joško: Kmalu miš prileze čisto k vratom. Stanka jo vdari parkrat z metlo potem nam pa zbeži sem.
Stanka: Bili smo, čisto tiho. Slava je rekla, pa ne mami praviti. Kadar jo vjamemo, pokažemo jim tatinskega loška in sladkosnedo Slavo.
Mati: Bomo šele videli, če je bila miška vsega kriva.
Vsi: (zmagoslavno). Dobro videli bomo, da bo zanaprej mir v omari.
Mati: Joško, spravi sedaj miško ven in jo vrži mački.
Joško: (jo potiska sem in tja). Živa je še, živa.
Slava: Joj, kaj če nam uide. Stanka, daj metlo sem. (med tem pripleza po tleh mali Tonček naravnost proti miški, ki se je prej ves čas zabaval z igračami v kotu).
Tonček: (sega z roko po miški). Meni miško, miško... Ne miške!
Slava: Ti lahko govoriš, ker ti ni nič prizadela. Mi smo pa bili vsega krivi, kar je storila. Nič ne pomaga. Poginiti mora. (vdari jo še parkrat, potem jo pomete ven.)
Mati: Anica, le glej, kako je kaznovana miška. Miške ni nihče poučil, da ne sme krasti. Koliko si pa že ti slišala?
An.ca: Ljuba mama, odpustite mi samo danes še. Saj vam obljubim, da sem danes prvič in zadnjikrat lizala smetano.
Mati: Odpuščani ti, ker vem, da se hočeš poboljšati. Pa zapomni si za vedno:
Dete sladkosnedo
Dosti prida ni.
Boga in starše svoje
Pogosto razjer.i.
Kaj je novega na gričku?
Vsak dan opazujemo kako spremenljivo je pač vse na tem Svetu. Kako živahno in veselo je bilo razpoloženje sester, ko so Prihajale na počitnice, — vse se je radovalo seštrinskih pozdravov. Kar nehati niso mogle naše sestre s pripovedovanjem, kaj so doživele med svojimi šolskimi nagajivčki, kako je bilo na šolskih prireditvah itd. Popolnoma drugačno pa je bilo razpoloženje sester, ko so ob koncu pocitnic odhajale na odločena jim mesta. Ločiti so sc morale od provincijalnega doma, ločiti od svojih sosester, — a pogum velja, če tudi ni brez solza, predno bo minulo 10 mesecev, se bodo zopet razlegali sestrinski pozdravi "Hallo Sister" in prijazen nasmehljaj bo zaigral okrog sedaj <lrh tečili usten.
*
Naš najlepši praznik "Marijino Vnebovzetje" smo obhajale *opet kar najslovesnejše. Trikrat premajhna je bila zopet naša kapelica. Ta dan imamo namreč vsako leto sprejem v novicijat a'i preobleko. Vsak bi se rad udeležil ganljivih prizorov. Skle-fali smo, da bi se ta slavnost drugo li to vršila v dolinici pri Ilirski kapelici, kjer bi lahko bilo prisotnih na tisoče ljudi. Bomo yideli, kaj prinese prihodnjost.
+
Na dan 15. avgusta se je naša provincija pomnožila zopet za °seni članic. Njihova imena so:
ktar^ Kavaš — sestra Anela Mary Jurkovič—sestra Doroteja Wary Durič — sestra Štela Ana Marolt — sestra Adnivcs teleti Žilavcc — sestra Estera Veronika Boje — sestra Scrafika Tennie Baznik—sestra Leticija Theresa Potočnik—St. Alverija.
Kaj ginljiv je bil sklep slavnosti. V mraku zvečer se je začela ''"mikati iz kapelice procesiia / gorečimi svečami k lurški v-"mi. Naš griček se je lesketal gorečih svečic. Med procesijo S|m> molili rožni venec in med odstavki so odmevale Marijine ,H"smi Prišedši k umetno razsvetljeni kapelici, so se naše ne-v*ste bližale druga za drugo Mariji in tam k Marijinim nogam p°lugule svoje vence. 1'rireditelj slavnosti preč. g. Odilo Tlajn-
šek je v ganljivem govoru razložil pomen slavnosti, in med drugim omenil, da venec svetnih nevest kmalo ovene, a venci ravnokar poklonjeni Mariji bodo zmiraj sveži. Zatem se je vršila rimska procesija s svečami. Daj ljubi Bog, da bi bile te naše nove
članice dobre redovn.ee ter navdušene učiteljice svojega naroda.
*
Zadnja letošnja prireditev pa je bila na Labor-day, S. septembra 1932. Ta dan se je izigrala So. Chicaška hiša. Za ta čas nas je izrek "Do tretjega gre rado" precej ogoljufal. Pričakovale smo ne le dobro, ampak najboljše. Vidi sc, da depresija prevladuje svet. Sreča je zadela neko £ompanijo v Kansas City, Missouri.
*
Ker je letos oglašenih manj kandidatic imamo še na razpolago nekaj prostorov za gojenke. Lepa priložnost se nudi staršem ki želijo dati versko-narodno vzgojo svojim hčerkam, in gibanje v svežem zraku. Sprejmemo deklice od deset let naprej. Razun šolskih zahtev se lahko izvežbajo tudi v ročnih delih in godbi, a
starejše deklice v gospodinjstvu.
*
Zadnje čase smo dobile sledeče darove: Mrs. Ludovik Košnik $10, Mrs. Črtelič $4, Obitelj Trinko $2, Obitelj Oinerzel $3, Mr. Vodopivec $15, Obitelj Kremesec $3, Terezija Bevc $5, Mrs. Kegl $1, Mrs. Durič $1, N. Durič $1, N. Triller $1, N. Kern $1, Marv Veršnik $1, N. N. $1, Mrs. Jurkovič $4, Pajki $1, N. N. $3, Lucija Cacie $1, Martinčič $1, Mrs. Blaže $1, N. Norak $1, Mrs. Svete $1, Joe Neomath $1, N. N. $2, Mr. Gašparic $1, N. ]auče $1, N. Pečnik $1, Tony Bookshop $10, Mr. Jurkovič $5, Mrs. Uril $10, Mrs. Grčar $7, Mr. Ovca $30, Mr. Knez $1. Mary Potočnik $10, Dae Ane in Tožka $10, Francis Kože 10c, N. N. 10c, N. N. 50c, Mary Mlakar $1, N. N. 10c, Julia Kukman $1, Angela Kukman 20c, N. N. 10c, Mrs. Pavešič $1, Kovačič $1. Manetich 50c. Tellie Margaret 10c, N. N. 20c, N. N. 20c, N. N. 5c. Naj ljubi Bog poplača vsem dobrotnikom.
od
Marije Pomagaj
v___
Med počitnicami ljudje radi potujejo. Zato je prav na mestu, da so še razne slovesnosti v tem času. Brezposelnost je sicer letos marsikateremu prekrižala vsakoletne načrte in obiske, vendar se dobijo še nekateri, ki vsaj tupatam delajo in ti so se podali na pot, na obiske in na slovesnosti. Če kateri niso mogli daleč,
pa so naredili krajše izlete.
*
Tudi naše letošnje slovesnosti in romarski shodi so privabili k nam rojake od blizu in daleč. V avgustu so imeli zraven tega še svojo posebno nedeljo Prek-murci iz Chicage in So. Chicažani, septembra pa Sentštefanci. Vsakokrat so se razlegale v cerkvi in po našem hribu romarske Marijine pesmi; kadar je minil cerkveni del, pa so se jim pridružile še narodne popevke.
*
Zadnje nedelje v avgustu je pri nas v Lemontu ponovil svojo novo mašo Father Tomaž Hoge in udeležili so se je zlasti njegovi sorodniki iz Jolieta.
Sezona letošnjih romarskih shodov v Lemontu se je zaključila z medenini piknikom. Tedaj se je pri nas zraveli mleka cedil še med, prav kakor v obljubljeni sveti Deželi . . .
*
Poljske pridelke smo povečini pospravili. Oves s pšenico je že davno padel, koruze pa ravno trgajo in jo ličkajo ob večerih. Tudi vrt je dobro obrodil. Sedaj-le so delavske roke pri trti in pridno štejejo košarice pridelanega grozdja
Kleriki so med počitnicami zravnali pot okoli jezera, poglobili jezero samo ter tamkaj, kjer voda izteka, zacemetitirali cevi. V sredo, dne 14. septembra pa bodo
zopet vzeli knjige v roke.
*
Štiri kleriki so se poslovili od nas. Sli so drugam nadaljevat svoje študije. Dva, fr. Marcel Marinšek in fr. Lenart Bogo-lin, sta se odpeljala v stari kraj, v Maribor; druga dva, fr. 1'ij Petrič in fr. Gabriel Estok pa sta odrinila v (ireen Bay,
Wis., k poljskim frančiškanom. Prva dva bomo videli, ako Bog da, čez tri leta; druga dva bosta pa lahko vsako leto prišla k nam na počitnice.
*
Naša filozofija pa je tudi pridobila dva klerika, tista dv<» namreč, ki sta končala novincijat in naredila obljube. To sta: fr-Bonaventura Borgola in fr. Klemen Lat-tyak. Obljube so se vršile 10. septembra in zraven navedenih dveh klerikov ji'1 je delal še brat Peter Tomazin, ki je zaposlen v upravništvu Ave Marije.
Tisti dan, ko so bile obljube bivših novincev so dobili redovno obleko novi kal'* didati: fr. Anton 1'ink, fr. Rafael Stra-žišar, fr. Lovrenc Ponikvar in fr. Frančišek Papež. Prvi trije so iz Clevelanda, četrti pa iz Jolieta. Pri slovesni sv. maši so pele čč. slovenske sestre, slovesnost pa je mesto odsotnega p. komisarja vodi' Rev. John Ferlin. Novim našim sobra-tom želimo, da bi vztrajali v svojem poklicu in srečno prestali leto poskušnje.
Rock Springs, Wyo. Zahvaljujem se Bogu za milost, ki sem jo prejela po priprošnji Marije, Matere milosti.	Mrs. A. Z.
ZAHVALI.
Prisrčna zahvala Materi božji, sveti Tereziji za vse dobrote, ki sem jih prejel po njihovi priprošnji, predvsem, da ste mi uslišala gorečo prošnjo v svojem
56 letu starosti, /.e davno sem vedel •» potrjujem sedaj: Marija pomaga v vsak' potrebi. Kdor Marijo prav časti, ni lZ" gubljen.	Anton Koritnik,
Za Ave Marijo so dali:
J. Bernot $$3, L. Gregorin $3, Mrs. A. Judnik $3, Mr. M. Bluth $9, Mrs. A. J. Okolish $1.50, F. Perovsek $2.50, Mrs. M. Težak $2.25, A. Strukel $2.50, Mrs. J. Kuke $3, J. Sček $3, P. Hijacint $6, J. Vi-detich $2, rs. A. Sneller $3, B. Globocnik $2.50, K. Bicek $3, L. Gregorčič $15.19, F. Oblak $1.50, J. Medved $3, Mrs. H. Stefenič $1.50, A. Banks $1.50, A. Strukle $2.50, R. Gorup $, E. Skraba $3, M. Polajnar $6, M. Težak $2.25, K. Cesar $4.50, M. Bluth $12, T. Bartol $3, M. Zugel $, A. Vidmar $3, M. Teringer $3, A. Bogo-lin $3, F. Zupan $3, F. Zoko $3, M. Peterimi $1.50, J. Menard $1.50, R. Ovca $3, H. Gercar $3, M. Kogovsek $6.50, A. Strukel $2.75. J. Kostclic $6„ M. Novinc $3, M. Nemanic $3, F". Kocjancic $3, F. Ulcher $3.38, G. Sterk $3, M. Bezjak $2, J. Ponikvar $, M. Plute $3.
BOG POVRNI DOBROTNIKOM!
Dar za Marijo Pomagaj:
J. Medved $2, M. Lepoglavsek $10.
Člani Apostolata sv. Frančiška so postali:
A. Banks $11, G. Rupert $10, T. Triu-ko $20, J. Arch $10.
Za lučke pri groti:
Mrs. M. Willar 50c.
Za lučke so poslali:
Mrs N. Kupšek 50c, Mrs. H. Bisjak $1, F. Kosmerl $1, T. Bartol $1, M. Podgo-rele 50c.
Za kruh sv. Antona so dali:
F". Banibich $2, M. Plute 50c.
Za sv. maše so darovali:
Anna Kastel $7, Mrs. A. Vinsec $1, Aug. Pogaehnik $1, J. Zelko $1, Mrs. L.
Božich $1, MrDs. A. Kupšek $1, Mrs. ^ Starman $10, rs. M. Hochevar $1, MrS K. Bicek $2, Mrs. P. Trgovač $2, H. Starman $2, Mrs. A. Collins $2, Mrs. M. Zor* $1,50, Mrs. H. Zore $1.50, Mrs. M. Zore $2, A. Stopar $1, M. Usnik $1, Mrs. Plutlie $2, Mrs. M. Sega $1.50, Mrs. 'e* ringer $1.50, M. epoglavsek $1, J. Zork° $2, A. Voceri $1, N. N. $1, ). Arch M. Trinko $2, H. Gercar $1, F". Sardac" $2, M. Verčar $2, A. Kalan $2, C. Z« man $1, M. Dragovan $1, T. Bartol V' J. Zelko $1, J. Simonič $2, F. Sterle $1. Verna $1, G. Rupert $15, A. Banks F. Majerle $2, F. Banibich $1, I- K rajska $1, J. Kastclic $1, J. Zakrajsek $>"• ). Jančar $2, L. Gregorčič $1, M. Pu"e var $1, 11. Klepec $2, F. Slapnicar $'■ Ozman $2, M. Kole $1, I. Spon $1. J0,0 vec $2, M. Simec $2, J. Simec $1, M. L,r' sich $2, Mrs. M. Dreshar $1.
Naši zastopniki.
CALIFORNIA
San Franc'sco. — Katie Cesar, Jakob Lovsin, 476 Kansas St.
CANADA
Toronto, — Mr. Joe Berkopec, 114 Seton St.
CONNECTICUT
Bridgeport, — Jury Ferencak, 299 Bostwick Ave,; Rev. M. Golob, 450 Pine St.
COLORADO
Leadville, — Mrs. Josephine Bradač, 513 W. Elm St.; Rev. J. Trunk, St. Joseph's Church.
Canon City, — Mrs. Anna Susman, 845 So. 5th St.
Crested Butte, — Mrs. Martin Težak, Box 233.
Denver, — Geo. Pavlakovec, 4459 Pearl St.
Pueblo, — Mrs. Josephine Meglen, 514 Moffat St.
Salida, — J. Glivar, Rt. 1, Box 83.
ILLINOIS
Aurora, — Josephine Vesel, 143 Henkes Ave.
Elmhurst, — Karolina Milost, 248 Addison Ave.
Chicago, — Franciscan Fathers, 1852 W. 22nd Place; Joseph Kobal, 1923 W. 23rd St.
Depue, — J. Benkshe, Box 412.
Joliet, — Marko Bluth, 512 N. Broadway St.: Mr. J. F. Muhic, 506 Summit St.; Mrs. Mary Kostelic, 823 Main Ave.. Rockdale P. O.
North Chicago, — Mr. Joseph Dras-ler, 66 — 10th St.
Ottawa, — Mr. Joe Modic, 823 Walnut St.
Bradley, — Mrs. Rosie Smole, Box 314.
La Salle, — Franciscan Fathers, 542 Crosat St.; Mr. Anton Štrukelj. 1240 - 3rd St.
So. Chicago, — Franciscan Fathers, 9546 Ewing Ave.
INDIANA
Elkhart, — Mrs. Mary Oblak, R. F. D. No. 5. Box 50.
Indianapolis, — Mr. Frank Urajnar, 743 Holmes Ave.
KANSAS
Franklin, — Mr. John Dobravec, Box 40.
Frontenac, — Mr. Jos Zorc, Box 295.
Kansas City, — Mr. Peter Majerle,-415 N. 5th St.
MICHIGAN
Ahmeek, — Mrs. J. Hribljan, Box 104.
Calumet, — Joseph Sustarsich, 2410 B St.
Detroit, — Franciscan Fathers, 386 Geneva Ave., Highland Park; Mrs. Frances Plautz, 16530 Joslyn, Highland Park.
Iron Mountain, — Mrs. Kath. He-bein, 515 Quinesses St.
MINNESOTA
Aurora, — Mrs. E. Smolich, Box 252.
Biwabik, — Mr. Frank Globokar.
Chisholm, — Mr. John Sterle, 717 — 4th Ave. So.
Ely, —• Mr. John Otrin, Box 322; Mr. Joseph Peshel, Box 165.
Eveleth, — Mrs. Johana Kostelic, 809 Ave A; Mrs. Antonia Nemgar, 117 lones St.
Gilbert, — Mr. Frank Ulcar, Box 574.
Greaney, — B. Globocnik.
McKinley, — Mrs. A. Hegler, Box 145.
Mountain Iron, — Mrs. Lucija Krall, Box 303.
New Duluth, — Mr. Mike Spehar, 404 W. 97th Ave.
Rice, — Rev. John Trobec, R. 2.
P. O. Redore, — Mrs. A. Mlakar.
P. O. Sartel, — Mr. John Burgstaler.
Soudan, — Mrs. Frances Loushin, Box 1230.
Virginia, — Angela Schneller, 116 10th St. So.
MISSOURI
St. Louis, — Mr. John Mihelcic, 3918 Oregon St.
NEBRASKA
Omaha, — Mrs. A. Petrasich, 1711 Madison St.
NEW YORK
Little Falls, — Agnes Mlinar, 2 Court St.
New York City; — Rev. Hyacinth Podgoršek, OFM., 62 St. Marks PI.
Worcester, — Mary Skcrl, R. D. 2.
OHIO
Bedford, — Mr. Frank Stavec, 5086 Stanley Ave.
Bridgeport, — Mr. Ludwig Hoge, R. F. D. No. 1, Box 29.
Conneaut, — Angela Berus P. O. Box 384.
Cleveland, — Mr. Joseph Grdina, 6121 St. Clair Ave.; M. Kogovsek, 15606 Holmes Avenue; Rev. J. J. O-man, 3547 E. 80th St.; Mr. Jakob Res-nik 3599 E. 81st St.; Mr. Frank Su-hadolnik, 6107 St. Clair Ave.
Euclid, — Mrs. Frank Pink, 904 E. 223rd St.
Lorain, — Miss Mamie Perusek, 1860 E. 30th St.
Petersburg, — Mrs. M. Ohlin.
OREGON
West Linn, — Mary Plantan, P. O. Box 287.
PENNSYLVANIA
Ambridge, — Mrs. Jennie Svegel, 325 Maplewood Ave.
Beadling, — Mr. Nikolaj Simonich Box 92.
Bethlehem, — Rev. E. Horvath, Jerry Koprivsek, 430 E. 5th St.
Bridgeville, — Mrs, Elizabeth Gra-dishar, 730 Maple St.
Duryea, — Mrs. Pirnat, 453 So. Sort Ave.; Mrs. Amalia Swek, 617 New St.
Farrell, — Mrs. Ana Lumpert, Box 130.
Forest City, — Mary Grum, Box 40. Homer City, — Mrs. Mary Goričan,
R. F. D. 2, Box 93.
Houston, — Mr. Mike Tomsic, Box 217.
Imperial, — Mr. Paul Jamnik, Box
326.
Johnstown, — Franciscan Fathers, Box 481 Decker Ave.; Mr. Andrew Tomec, Stutzman St., Box 26Yz.
Moon Run, — Mr. Jacob Drasler, Box 242.
N. Braddock, — Mr. Joseph Lesjak, 1627 Ridge Ave. Olyphant, — Miss Mary Zore, Box
89.
Steelton, — Anton Malesich, Box 30. So. Burgettstown, — Mrs. J. Pintar 17 So. Linn Ave. P. O. Presto, — Mr. John Krek,
Box 67.
Pittsburgh, — John Golobich, 5730 Buttler St.; Mr. John Skoff, 19 Gan-ster St.
St. Mary's, — Mrs. Mary Aufder-klam, 620 Maurus St. Vandling, — J. Pancer, 729 Main St.
WASHINGTON
% Cumberland, — Mary Šinkovec, Box 4.
Enumclaw, — John Polajnar, Box
103.
Valley, — Mary Swan, Box 73. WISCONSIN
Kenosha, — Mary Vidmar, 1000 — 45th St.
Milwaukee, — Lucija Gregorčič, 700 So. 2nd St.
Sheboygan, — Jakob Prestor, 1116 Alabama; Mrs. Marie Prisland, 1034 Dillingham Ave.; John Udovich, 1135 Dill.
Willard, — Mr. Frank Perovsek, Box 10.
WEST VIRGINIA
Thomas, — Mr. John Lahajnar, Box 215.
WYOMING Kemmerer, — Mrs. E. Motoh, Box 764.
Rock Springs, — Mrs. Ursula Ivsek, 739 Conn. Ave.
/^OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOi/OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO-ti
ŽENA
PRISTOPI V ŽENSKO ZVEZO. Tebi je v dobro! V "ZARJI"
glasilu Zveze imaš lep list, ki je poln zanimivosti. — Naslov tajnice JOSEPHINE RAČIČ, 2054 W. Coulter St., Chicago.
5 000<XKK>(><KK><KKKK><K>0<K>(><)-00 0<>0<KH>0<H>0-CH>CK>0<>-0 C
Phone Canal 7172-3
PARK VIEW WET WASH LAUNDRY CO,
FRANK GRILL 1727-31 West 21st Street,	Chicago, 111.
> 0<K>0-©<KM><><>CHD<M><><><^	ooo J]
JOSEPH PERKO
2101 West 22nd Street,
Chicago, 111.
SLOVENSKA TRGOVINA S ČEVLJI.
Najboljše blago. — Čevlji za vso družino.
"" <K><>0<KKK><><><>00<KKH^ ^HMMKKKlOOWKKXKWOOtKKmO^^
^>0<KKKKK><K>0<XKK><>0<K)<X><>00^^
Za pohištvo m pogrebe
Tisti, ki ste v Clevelandu in okolici, in ki pridete v Cleveland, se lahko v vašo lastno korist poslužite pohištva iz naše prodajalne. Pri nas je pohištvo kar najbolj zanesljivo in vredno zanj danega denarja. Glavno prodajalno imamo na 6019 St. Clair, podružnica pa je na 15303 Waterloo Rd., Cleveland, Ohio.
Tudi tisti, ki se obrnejo na nas za pogrebna opravila, dobijo za manjše izdatke boljšo postrežbo.
A. GRD1NA & SONS
Za vsa podjetja velja glavni telefon HENDERSON 2088
^WKWKKWKMWMXKKKKMKKKXXXK)^^
nit«™ "	n M
JU«1 CM""
£UXIB
JittTrwihe
».fcoot	\
r™ k triners
BITTERWINE ^
% i
•tUUUSICWIM $
'»"IC-UKATIVE
Trinerjevo Grenko Vino
je bilo tekom zadnjih 43 let naj popiilarnejše zdravilo proti zaprtju, ščipanju, slabemu apetitu, nervoz-nosti, nepokoj-nim nočem.
Za zrahljane živce in popolno živčno oslabelost je najboljši lek Trinerjevo zdravilo, napravljeno iz čistega Muškata z drugimi in-gredijencami, ki so tako lečilni v živčnih slučajih. To zdravilo je. . .
Mm
^Jj WINE S1<£
Trinerjevo Kala-Fornia Tonic
JOSEPH TRINER COMPANY,
1333-45 S. Ashland Ave.,
Chicago, III.
1,-00000000000000000000000000000OOOOOOOOOO^JOOOOOOOOCOOOOOOOOOOOOOOOOOO^COOOOOOOOOOO-
00000°°^