PROLETAREC __Slovensko Glasilo Jugoslovanske Socialistične Zveze ŠTEV,—VOL. 716. CHICAGO, ILL., 2. junija (June 2nd), 1921. LETO—VOL. XVI. Upravntftvo (Office) 3639 WEST 26th ST., CHICAGO, ILL.—Telephone Rockwell 2864. I HITRI TEMPARAMENTI. Med maso prevladajujejo hitri temperamenti. Ona ne zna logično misliti. Podvržena je sentimentalnim čutom in kot s tako se igrajo različni elementi, v njeno škodo. Vse velike korporaeije imajo najete publiciste, da ustvarjajo "javno mnenje". Izdajajo publikacije, ki se razširjajo v stotisoče izvodih med ljudstvo. Denar, investiran v itelektualno prostitucijo izvršuje namen, kajti masa je zbegana, sedaj jo o-bračajo sem, potem tja, pripovedujejo ji, da ona vlada, da je njeno mnenje odločilno, sugerirajo ji, da je intelegentna, da živi v najboljši državi na svetu pod sistemom največje demokracije, kar jih' pozna zgodovina. Med publicisti, ki so v službi finančnih korpo-racij, je tudi Ivy Lee, ki je sedaj vposljen za Zvezo eksekutiv železniških korporacij. Preje je bil publicist za Rockefellerjevo ustanovo. Mr. Lee v svojih člankih uči finančne magnate, kako je treba postopati, da se pridobi javno mnenje za finančne interese. Maso je treba zavajati tako, da ne bo sumila, da je zavajana. V svoji okrožnici, "Psihologija množice", pravi Mr. Lee med drugim: ". . . Na prvem mestu je treba vedeti, da množice ne znajo misliti stvarno. Nemogoče jih je pridobiti za kakršnokoli propozicijo na logični podlagi . . . Množico se more voditi le s simboli in s frazami ... Če se hoče vplivati na ljudstvo, mu je treba dobiti voditeljev, ki znajo izrabiti ljudsko domišljijo in organizirati voljo mase ..." Mr. Lee je človek izrednih sposobnosti in finančni magnatje mu plačajo svoto, kakršne ne dobivajo člani ameriškega kabineta in morda tudi predsednik ne. Takih prodanih intelektualcev je v Americi mnogo, ki so plačani zato, da mislijo za ljudstvo — toda protiljudstvu. Kdor je v stanu, da se količkaj poglobi v ton pisanja ameriške žurnalistike, bo čisto lahko spoznal, da se Leejevi nazori izvršujejo do pičice. Masa, ki se je opaja s frazami in simboli, drvi za kapitalističnimi politiki, pa je vendar nezadovoljna, celo radikalno nezadovoljna. Kadar pa se ji nudijo priložnosti, da bi si lahko ozdravila nekatere rane, jo pa zopet najdete v nji sovražnem taboru. Iz tega sledi, da je masa ignorantna, da res ne zna logično misliti in ker je taka, jo je čisto lahko zavajati in izrabljati. Med tako maso je delo za socializem silno težavno. Nji ugaja tisto, kar je bombastičnega, velikega, silnega. Kapitalisti imajo denar, pa ji prirejajo velikanske manifestacije s sijajem in pompom. Kapitalistično časopisje je veliko in poceni, in delavstvo ga naroča, ne toliko zato, ker je poceni, ampak ker je veliko, ker so vsi veliki ameriški kapitalistični dnevniki "največji na svetu". Mi-ljone in miljone prispevajo kapitalistični interesi dnevnemu časopisju, toda te miljone plača indirekt-no ljudstvo, dasiravno se tega ne zaveda. Maso se vzgaja v patriotizmu, ki ga imajo tudi v tej deželi v zakupu dolarski interesi. Veliki finančniki so tudi največji patriotje in kdor je proti njim, je seveda "nevaren" deželi. Kdor hoče biti lojalen državi, mora biti lojalen sistemu, ki vlada državo. V številnih patriotičnih organizacijah so na vodilnih mestih miljonarji in njihovi trabanti. V kakem smislu so taki ljudje patriotični je nam znano, ni pa znano tisti masi, kateri so namenjene "pa-triotične" organizacije. Take in enake razmere niso po godu tistemu delavstvu, ki je spoznalo taktiko zavajanja ljudstva od strani kapitalistične propagande, pa jih želi spremeniti. Med takimi delavci jih je mnogo, ki ne marajo mirno prenašati bremen, naloženih njihovemu razredu od kapitalizma. Spoznali so breme, zavrela jim je kri in so postali socialisti, oziroma, oni mislijo, da so postali socialisti, kakor mislijo nezavedni delavci, da oni vladajo to republiko in jo branijo pred "rdečo nevarnostjo". Socializem pomeni boj proti kapitalizmu in oni so sovražniki kapitalizma — torej so socialisti. Prepričani so o tem. Vsepovsod je najti take socialiste. Ako človek lista po našem slovenskem časopisju, izprevidi iz dopisov, da je takorekoč vse naše delavstvo socialistično. Da, ono je celo bolj socialistično, kakor pa tisti, ki so v socialistični organizaciji in delajo za jačanje svojih vrst in agitirajo za socialistično časopisje. (Agitator pride med to radikalno, neorganizirano maso, pa jo skuša pridobiti v organizacijo. Ampak oni bi še šli, toda taktika socialistične organizacije jim ni všeč. Vse prepočasna jim je. Tega so seveda krivi voditelji, ki — bogve zakaj — namenoma zadržujejo revolucijo. V tako organizacijo oni nočejo pristopiti — ker so boljši socialisti in seveda tudi bolj revolucionarni. Lee ima prav: masa ne zna logično misliti, ona ni sposobna pravilno razumevati stvari. Zato ji u-stvarjaj simbole in jo opajaj s frazami. Ali kar velja za kapitaliste ne velja za socialiste. Prvi hočejo maso obdržati v neznanju, socialisti jo hočejo dvigniti kviško. Socialisti hočejo vsposobiti maso, da bo ZNALA misliti. Tisti "socialisti", ki se branijo organizacje zato, ker je njena taktka prepočasna, ne vedo, da sploh niso socialisti. Kajti socializem je Znanstven sistem. Socializem hoče to, kar je mogoče, pravzaprav to, kar mora priti. Socializem ni slepa jeza. Tisti, ki izbruhne nekaj fraz proti kapitalizmu, še ni socialist in sploh nima pojma, kaj je in kaj hoče socializem. Kdor spregleda in spozna sistem kapitalističnega zavajanja mase, mu mora biti prva skrb, da se pouči o socializmu. Zabavljanje mu nič ne koristi in kapitalizmu niti malo ne škodi. Ako bi bilo zabavljanje proti kapitalizmu nevarno, bi ga bilo že davno konec, kajti zabavljanja je skoro toliko, kolikor je ljudi. Ampak kdor hoče socialistično misliti-in za socializem delovati, mora poznati socializem. Nihče nima pravice, da bi dekretiral kot socializem to, kar se je slučajno porodilo v njegovi glavi ali pa kar je kje slišal zvoniti, pa ni prebavil. Spoznati, da se delavstvu slabo godi, ni težko. Zato ni treba nobene posebne učenosti. Tudi to ugane človek brez prehudega napora, da prihaja zlo nad delavce od kapitalizma. Saj se čujejo take tožbe vsepovsod baš sedaj, ko vlada velika brezposelnost, ko se trgajo plače in cene življenskim potrebščinam so še vedno visoke. Revolucionarnega govoričenja je med maso silno veliko 4A.H kdor misli, 'da s takim znanjem že veliko ve, se zelo moti. Ravno s tem "znanjem" lahko vzburja duhove in spravi delavce tudi v nesreče. Ko so tepeni, se pa jeze nad socialističnimi voditelji, kakor da so oni krivi njihove nesreče. Fraze so poceni. Kapitalistično časopisje jih bruha neštete kolone dan na dan. Z njimi opajajo maso za svoje namene. Tudi radikalne fraze niso dražje in tudi te ugajajo enemu delu delavske mase. Zmerja in ropota lahko vsak človek, če ima le jezik. Nobenega znanja, nobene razsodnosti ni treba zato. Silno veliko se govori o terorju, o diktaturi, o direktni akciji, da navidezno vse poka. Navidezno, kajti kapitalizem v tej deželi gre preko vseh takih govoranc neovirano naprej po svoji poti in ne čuti za seboj nobene resne nevarnosti. Vse nekaj drugega je organizacija zavednega delavstva, pa bila katerakoli. Organizacija pa je močna le tedaj, če so v nji tisti elementi, katerim je namenjena. Ako so ti elementi izven organizacije, je organiziran nasprotnik toliko močnejši in organizacija delavstva toliko šibkejša. In ker ameriško delavstvo ni razredno zavedno, ker ni poučeno o socializmu, ker ne čita socialističnega časopisja, nego se le opaja s frazami in se udaja sentimentom, smo šibki in bomo ostali taki, dokler ne pride med delavsko maso več smisla za organizacijsko delo in več volje za čitanje resnih socialističnih publikacij. Vse nepotrebne fraze na stran. Malenkostne osebnosti naj se izključijo. Nesporazumi naj se izravnajo stvarno. V razpravljanju naj vlada razsodnost in logika. Kadar pridemo v ta stadij, bomo v resnici moč, sposobna delati korake v novo družbo. Puritanska nedelja. Od kar je na papirju uveljavljena prohibicija, ; so se reformistični elementi vrgli z vso silo na propagando, da se nedelja spremeni v en velikanski klo-šter. Prepove naj se vse zabave, gledališke predstave, igre na prostem, le cerkve naj ostanejo na stežaj odprte. Reformističnega fanatizma ni nikjer toliko, kakor v Zedinjenih državah, v tem simbolu svobode in svobodnih prepričanj. Vse se enostavno prepove, kakor je že v Ame-liki navada. Za vso to akcijo stoje zadej razne religije, s svojim starim, izčrpanim, tercijalskim svetom. Da niso protestantovske cerkve nič manj mu-kerske od katoliške, je že znana reč. Zlasti pa postajajo v Ameriki od dne do dne bolj predrzne in ne zahtevajo nič manj, kakor da naj se država posta- 4 vi popolnoma v njihovo službo. To je pravi pomen klerikalizma. Nihče ne bi cerkvam zameril, če bi | hotele le razširjati svoje nauke med svojimi pristaši in med tistimi, ki bi jih hoteli poslušati. S pojmom svobode se strinja propaganda za vero v Boga, za vero v bogove, za vero v satana, za ateizem, za pan-teizem, za monizem, za materijalizem in za vsako strujo. Ampak cerkve se nočejo zadovoljiti s pravico prepagande, temveč hočejo vladati. To pa ni svoboda, ampak tiranstvo. Nedeljski zakoni v .Ameriki imajo večinoma j svoje vire v takem cerkvenem tiranstvu. Intolerant- i ni mukerji bi radi po vsej deželi vpeljali nekakšno puritansko nedeljo, ko ne bi bilo nič druzega odprto, kakor njihove cerkve. Naloga države pa ni, da bi služila katerikoli cerkvi. Če bi služila eni, bi morala služiti vsem. Te j daj bi Žid je lahko zahtevali enako posveče vanje so- i bote, Turki posvečevanje petka, in nihče mi ne bi mogel braniti, da bi ustanovil novo cerkev, ki bi imela dva praznika na teden, pa bi morala država . tudi to respektirati. Da bi ne dobil človek za svojo cerkev dovolj pristašev, se itak ni treba bati, zlasti v Ameriki ne. Nedelja ima za državo pomen, ampak ne takega, kakor si domišljajo farji. Ne zato, ker koncentrira cerkev gotove interese na nedeljo, ampak zato, ker mora država skrbeti za interese ljudstva — vsaj njena naloga bi bila to — se mora pobrigati tudi za to, da imajo ljudje, ki morajo delati, gotov počitek. Ampak tudi v tem oziru je pomen nedelje danes zelo relativen, nikakor pa ne absoluten. Način našega gospodarskega življenja, stopnja tehnike, pogoji industrije in potrebe prometa nikakor ne dovoljujejo, da bi se gotov dan v tednu, pa najsi je nedelja, absolutno praznoval. Saj je še absoluten nočni počitek nemogoč, ker se gotova podjetja kratkomalo ne morejo vsakih 12 ur zapreti. Vlaki se ne morejo ustaviti na progi, kadar zaide solnce. Da dobe ljudje zjutraj mleko v svoje hiše, se mora ponoči razvažati, in farmar, ki hoče imeti dopoldne svoje produkte na trgu, jih mora ponoči peljati v mesto. Brez jutranjih časopisov si ne moremo misliti modernega življenja. Zato morajo ponoči delati u-redništva, upravništva, odpravništva, pošta, brzo-jav, telefon, tiskarne itd. Zdravnik ne more bolniku reci, da naj odloži svojo bolezen do solčnega vzhoda, in če nastane ponoči požar, ne morejo gasilci do jutra čakati s svojim delom. Še manj kakor noč se more nedelja absolutno omejiti z dvema polnočnima urama. V interesu ljudstva ima država nalogo skrbeti za nedeljski počitek, kjer ga dopuščajo razmere. Kjer bi bila ta zahteva nelogičrfa, mora pa nastopiti ■nadomesten počitek. Kaj počno ljudje s svojo nedeljo ali s svojim odmorom sploh, pa ni stvar države. če hočejo iti v cerkev, jim tega nihče ne brani; če nočejo, nima država naloge, da bi jih gonila noter. Prav z ozirom na odmor je pa puritanska nedelja največji nezmisel. Večina delavskega ljudstva ima kljub izjemam nedeljo za počitek. Toda kaj se pravi počivati? Naj li delavec s svojo družino ocl sobote večer do pondeljka zjutraj spi? Veasi je človek že tako zdelan, da bi ostal kar 48 ur zapored pod odejo. Vendar so pa to izjemni slučaji, ker navadno tudi izmučen človek ne prebije tako dolgo v postelji. Če bi pa redno toliko ležal, bi ga to oslabelo, ne pa okrepčalo. Ne le telo, ampak tudi duh potrebuje odmora. Ne le postelje, ampak tudi izprehoda je treba. Ampak tudi zabave je treba povrh. In kdaj naj delavec to dobi, če ne takrat, kadar je prost? . Ker je vendar večina ljudi prosta v nedeljo, je pa popolnoma logično, da je v nedeljo največ zabave za ljudstvo. V tisti družbi, za katero se bojujemo, bo ljudska zabava javno vprašanje. Družba bo skrbela, da je organizira na čim boljši podlagi. Prepričani smo, da nastanejo tedaj v teh rečeh velikanske iz-premembe. V duhu vidimo grandiozne ljudske veselice, ki jih bodo aranžirali najženialnejši umetniki s pomočjo najnaprednejše znanosti. In umetniški zmisel ljudstva se tedaj povzdigne na stopnjo, o kateri ne moremo danes niti sanjati. Življenju se od-pro povsem nove lepote, ki so v kapitalističnih razmerah čisto nemogoče. Toda zaradi bodočnosti se ne more enostavno žrtvovati vsa sedanjost. Tudi živeči rod ima pravice. Ako je družba vsled svoje nepopolne, na vseh straneh pomanjkljive organizacije nesposobna, da hi sama izpolnjevala to nalogo, tudi ni njen poklic, da bi ovirala tiste itak nezadostne možnosti, ki jih ima ljudstvo v sedanjih razmerah. Zlasti ni njen poklic, da bi onemogočila masam tisti dovolj kilavi odmor, ki ga še kakorkoli najde. Današnja kinematografska gledališča gotovo niso vzorna. Kako naj bi tudi bila? V kapitalistični družbi so to podjetja za dobiček. To je mero-dajno. Tak "show" ne more čakati, da se dvigne umetniška kultura množic, ki jo je kapitalistična družba popolnoma zanemarila. Kdar najbolj "vleče, to se kaže. Značilno je, da so prizori Chas. Chap-lina večinoma od nedeljah na repertvarju. Toda zelp uspešno konkurirajo s Chaplinom farške organizacije, ki so si znale pridobiti velik vpliv na kinematografsko industrijo. Kar se kaže pod tem vplivom, je tudi vse 1 prej kakor umetnost in kultura. Ampak to ni razlog, da naj država prepove kinematografe ob nedeljah. Večina predstav je slaba. Razumljivo bi bilo, če bi vzela država to industrijo v svoje roke in dajala ljudstvu kaj boljšega, kot mu dajajo profitarska podjetja. Ampak to seveda tudi ne bi bilo všeč muker-jem. To še manj. Kajti ljudstvo bi se, četudi ne v enem dnevu, vendar kmalu navadilo ceniti boljšo reč. In tedaj bi bilo treba še mnogo več gledališč in veliko večje množice bi jih obiskovale. Prav to pa je tisto, česar nestrpni farji ne marajo. Oni hočejo "Gospodov dan". To se pravi: V nedeljo naj se razlije puščoba in dolgčas po vsej deželi in vse naj bo zaprto, razun njihov štacun, ki jih imenujejo hiše božje. "Gospodov dan" — to se pravi dan izključnega farškega biznisa. Oni ne prepovedujejo kinematografskih gledališč, ker se kaže v njih mnogo neiimnosti. Saj se trudijo, da bi spravili še več neumnosti vanje. Prepovedali bi jih radi le iz kupčijskega egoizma, le da ne bi cerkve imele konkurence. Prepovedali bi v nedeljo ne le kinematografska, ampak vsa gledališča, vse koncerte, vse galerije in muzeje, in najrajši še hojo po ulicah. To so pa delavskemu ljudstvu naravnost sovražne nakane. Kdor je šest dni trdno delal, ne spočije duha in telesa, če bo vso nedeljo poslušal različne pope, ki mu bodo obljubovali nebesa na dragem svetu, če bo tukaj vklanjal tilnik pod kapitalistični jarem, in mu žugali z žveplom in ognjem v peklu, če bo hotel na tem svetu biti kos človeka. Ne duševnega ubijanja, ampak duševnega razvedrila potrebuje človek, če hoče biti v pondeljek sposoben, da bo zopet šest dni garal za ljubi, dragi vsakdanji kruh. Farška domišljavost in nestrpnost postaja v tej-deželi od dne do dne nevarnejša življenskim interesom ljudstva. Klerikalizem dviga svojo glavo, ne da popelje ljudstvo živo v nebesa, ampak, da ga še bolj potlači v kapitalistično sužnost. Delavstvo mora z vso odločnostjo nastopati proti tem klerikalnim nakanom. In tudi ta boj se mora voditi zavedno in smotreno. Vera stoterih ljudi ne premakne najmanjšega vozička niti za milimeter. Par rok opravi to. Zadovoljnost in socializem. Nešteti lepi pregovori so bili že izrečeni o za-dovoljnosti. Nešteti dobri prijatelji so nam jo priporočali kot zdravilo zoper bedo in nesreče. In nešteti dobri ljudje so izkušali vpoštevati prijazni svet in zadovoljno prenašati vse udarce in klofute, ki jih nekateri pripisujjeo za vekomaj določeni usodi, drugi pa dobrotljivemu Bogu, kaznujočemu grešnike in izkušajočemu pravične. Kdor si ne vtepa v glavo, da je po sili treba mižati, ker se s slepoto najlože izbegne neprijetni resničnosti, bo pa priznal, da so pregovori, pa naj je njih namen blag kakor ovčji značaj in dober kakor zrela breskva, vendar sila neuspšni. Splošno jim je dodeljena tista usoda kakor semenu, o katerem pravi sveto pismo, da pada na skalnata tla. Zadovoljnost je lepa reč, ampak tako redka je kakor radium. In če bi bila odkritosrčnost bolj razširjena čednost, nego je, bi se spoznalo, da je za-dovoljnosti še manj na svetu, kakor se kaže. Za tolažbo revežem pripovedujejo včasi maslenosrčni pridigarji, da je tudi v palačah mnogo neizpolnjenih želja, prepirov in drugih neprijetnosti, ki odganjajo zadovoljnost. Velike cene pač nima tako tolaženje; če je poleg mene še kdo tepen, me zato nič manj ne bole pleča. Ampak resnica je, da vlada nezadovoljnost tudi v bogatih in sploh visokih krogih, in s tem je povedano, da je nezadovoljnost razširjena med vsem človeštvom. In vendar hrepeni vse po zadovoljnosti. Kje je vzrok, da ostane hrepenenje neizpolnjeno? Deloma se tiče to vprašanje psihologov. Nezadovoljnost je namreč človeška lastnost, in kdor jo smatra za "bolezen", se mora sprijazniti s tem, da je neozdravljiva. Ničesar ne more doseči človeštvo ali posamezna skupina, kar bi ga popolnoma zadovoljilo. "Popolnoma" bi bilo tako, da ne bi ostalo nobenega hrepenja, nobenega nagona za nadaljne izpremembe več, ampak le želja, da ostane vse tako, kakor je. Zgodovina človeštva od meglenih dni njegovega prvega pojava, pa do te ure je nepobiten dokaz večne nezadovoljnosti. Kajti ta zgodovina je neprekinjena veriga izprememb, ki jih je človeštvo hotelo, a preko katerih je hotelo nove izpremembe, čim je doseglo tiste, ki jih je najprej hotelo. Bodimo zadovoljni, da ni absolutne zadovoljnosti ! Če bi se bila ta lepa lastnost — če se sme to. česar ni, sploh imenovati lepa lastnost — uveljavila v kamniti dobi, recimo takrat, ko so ljudje po švicarskih jezerih, po sedanjem ljubljanskem barju in drugod zabijali kole v vodo in na njih postavljali svoje primitivne bajte, bi ostalo človeštvo za vekomaj — to se pravi, dokler bi bili poboji za človeško življenje na zemlji — na tedanji stopnji, v tedanjih razmerah, torej v razmerah, v kakršne se ne bi hotel nihče več vrniti iz sedanjih razmer. Gotovo tudi kristjani ne, ki razglašajo zadovoljnost za prav posebno čednost in jo naravnost zahtevajo od svojih vernikov. Takrat ni bilo krščanstva, in če bi bile razmere take ostale, kakršne, so bile tedaj, ga nikdar ne bi bilo. In nihče ne I« mogel postati dekan, škof ali celo papež! Nekaj slutnje, da ne more biti plemeniti »A|ia' mov rod na zemlji nikdar popolnoma zadovoljni, so imeli ljudje pač že davno. Ampak vere v tako stanje, v katerem mine vsaka nezadovoljnost, nisi hoteli opustiti, ker se jim zdelo prelepo. Zato so poklicali fantazijo na pomoč in z njo so ustvarjali "drugi svet", ki se odpre človeku šele po smrti. Kri stjani so v ta namen nekoliko preuredili židovska nebesa; prvotnega patenta na iznajdbo tistih lepot pa nimajo niti židje, kajti tudi oni so le po svoje razvili podobne ideje drugih narodov. Vsi taki posmrtni paradiži, za katere ne najdemo v vsemirju prostora, pa ne prihajajo sploh z nas v poštev, če govorimo o zemlji in o človeštvu. Na zemlji ni nebes. In da kar naravnost povemo; Niti ne bo jih ne. Na zemlji se lahko marsikaj iz-premeni in človeštvo se lahko izpopolni, kakor se danes še nikomur ne sanja; ampak nikdar ne bo v tej "solzni dolini" ustanovljeno nebeško kraljevstvo in nikdar se tukaj ljudje ne izpremene v angeljčke. Prav odločno tudi oporekamo misli, da se n-kvarja socializem s takim brezplodnim poslom, ka kor mu ga včasi pripisujejo dobre duše, zlasti kadar bi ga rade po sili spravile v soglasje s krščanstvom, namreč s takim krščanstvom, kakršnega si prikra-jajo sami. Z velikim trudom izvajajo iz evangelija, da ni Kristus obljuboval nebes nad oblaki, ampak da jč mislil na nebeško kraljestvo na zemlji. In potem pravijo: "To hoče tudi socializem; torej se vjemata krščanstvo in socializem". Prepir o vprašanju, kakšna nebesa je obljuboval svetopisemski Jezus in kam jih je postavljal, lahko prepustimo krščanskim teologom. Oni se radi rav-sajo zaradi takih "problemov", nam pa ni na njih nič ležeče. Ampak v socializem se ne dajo na tak način vtihotapiti nebeške utopije. Socializem ima opraviti z nezadovoljnostjo. Nikjer pa ne trdi, da odpravi vso nezadovoljnost s tega sveta in da napravi na zemlji razmere, ki bi se smele imenovati nebeške. To bi bilo še več, kakor če bi socialisti pravili, da naravnajo zemeljsko os tako, da se staja led na severnem in južnem tečaju in da dobi naš planet takorekoč večno pomlad. Če je nezadovoljnost splošna lastnost človeškega značaja, je vsakdo fantast, kdor misli, da jo more odpraviti. In če je nezadovoljnost gonilna sila. ki je v razvoju neizogibna in ki povzroča napredek, je ne bi hotel socializem niti tedaj odpraviti, ee bi jo mogel. Zakaj vse, po čemer hrepeni socializem, smatra vendar le za postajo v razvoju človeštva, ne pa za zaključno poglavje, po katerem se zapre vsa zgodovina. Socializem spoznava, da je velik del nezadovoljnosti utemeljen v gospodarskih .razmerah in da se te lahko izpremene na tak način, da se zboljša položaj človeštva. Bo boljšem položaju je vedno hrepenel človek. In kolikor je mogel, si ga je res zboljšaval. To k rakanje od pridobitve do pridobitve, od uspeha do uspeha imenujemo napredek. Tudi socializem ne pomeni nič drugega kakor napredek; ampak njegov smoter je največji napredek, ki je mogoč z ozirom na sedanje razmere in na sedanja sredstva človeštva; in ta napredek naj ne obsega le kakšne posamezne skupine, temveč vse človeško prebivalstvo tega planeta. » Če se njegovi cilji uresničijo, bo pa s tem položena podlaga za nov napredek. Človeška nezadovoljnost ne umre niti v socialistični družbi; toda u-kvarjati se ji ne bo treba z najprimitivnejšimi in najbolj ponižujočimi skrbmi. Človekova dnevna briga ne bo vsakdanji kruh; njegovo stremljenje najde druge predmete in višje cilje. Dragotin: NIL K O. Nilko se je gUgal na stoliei, ter čakal, da mati pripravi kosilo, da ga ponese očetu, ki je delal v tvornici pri sv. Marku. Ni hodil rad Nilko v tvornieo. Strah ga je bilo tistega starega in sivega zidovja, tistih velikih, mračnih oken. Z očmi polnimi strahu je zrl na velika vrata, skozi katera je šlo vsako jutro toliko ljudi z motnimi očmi, s sklonjenim hrbtom in s počasnim, trudnim korakom in kjer so do poznega večera prodajali na pol zastonj svojo moč in mladost. Tudi njegov oče je moral vsako jutro skozi tista velika vrata, da je mogel Nilko vsak dan jesti kruha. In zvečer, ko so črne in žuljave roke omahnile ob telesu, ko so se oči zapirale, same ob sebi in ko so se kolena vpogibala od truda, tedaj so se odprla tista velika vrata in so metala ven izčrpane moči, da se odpočijejo do drugega jutra, ko jih bodo zopet sprejela vase. Pripetilo se je včasih, da je šel kdo zjutraj z drugimi vred z istim počasnim korakom skozi ona velika vrata, a med dnevom je izginil in nihče ga ni potem več videl. Tri dni, teden morda je živel spomin nanj, toda polagoma se je tudi ta izgubil, kakor se izgubi sivi, leno se valeči dim iz premnogih tovarniških dimnikov. Nič niso ugibali o njem, sleherni je predobro znal toliko takih resničnih zgodb, ena je podobna drugi. Ustraši se morda kateri, toda le za hip, in drugi dan, ko rezek žvižg pretrese jutranjo ozračje, gre zopet z drugimi vred skozi ista vrata z motnimi očmi, s sklonjenim hrbtom in s počasnim, trudnim korakom . . . Vedno isto življenje. "Nilko, na kosilo, pa ne hodi preveč počasi, da ne zamudiš, ker ni ravno zgodaj," reče mati in mu da torbico, v katferi je bilo kosilo. Nilko je stopil na cesto. Solnce je tako močno pripekalo, da je bila zemlja vsled prevelike vročine vsa razpokana. Cesta je bila polna prahu. Če je zdrčal mimo voz ali če je kdo hodil, so se vzdignili celi oblaki prahu in so pobelili obcestno travo in drevje. Ko je dospel Nilko pred tovarno je čakalo pred vrati že vse polno žensk s kosili. Bose noge mu je do kolen pokrival beli cestni prah in izpod kuštravih las mu je kapal pot curkoma po obrazu. Zažvigalo je poldne. Vrata so se odprla in ženske so se vsule noter. Od vseh strani so prihajali delavci v umazanih in raztrganih oblekah po borno kosilce. Tudi Nilkov oče je prišel. Vzel je kosilo, nato sta sedla pod vijugast, napol podrt p.lot, da se v senci vsaj nekoliko oddahneta od prevelike vročine. Oče je vzel kapo z glave in si je odpel srajco, da so se prikazale potne in zagorele prsi. Prišel je mimo očetov znanec, tovariš na delu; molče je pozdravil ter je prisedel. Slekcl je umazan .jopic, razgrnil ga je po tleh in se naslonil nanj. "Včeraj je prišel k meni prijatelj iz moje vasi," je pričel, "ter me prosil, da bi mu dobil delo tukaj v tvornici. Odsvetoval sem mu; rekel sem, da je stokrat boljše, ako dela doma,, na polju; se navžije vsaj dobrega zraka. Toda ni me hotel poslušati. V mladosti sem bil tudi jaz tak. Sedaj se kesam, da sem zapustil vas, polje in preklinjam tisto uro. Ves božji dan se moraš peči tukaj na vročem železu, da si zvečer kakor mrtev od utrujenosti. Žal, spoznanje pride vedno prepozno." "Tako nam je usojeno; rojeni smo zato, da trpimo in trpeli bomo, dokler se brez moči in izmučeni ne zgrudimo," je rekel Nilkov oče. Oni je nekaj časa molčal in gledal vstran; na ustih mu je ležal bolesten nasmeh. Sedaj se je hitro okrenil in je rekel z razburjenim glasom. "In če greš na cesto ter jih vprašaš kruha, pridejo in streljajo nate kakor na psa. Ej, pijavke, pride naš dan in tedaj boste plačali! Ne prizanase-mo vam!'' To je skoro zakričal in njegove dosedaj mirne in ponižne oči so grozeče gledale, desno roko je vzdignil ,kakor bi hotel koga udariti. Odpet rokav mu je zdrknil čez komolec in tedaj se je videla njegova krepka in mišičasta roka. Razvnel se je in je bil pozabil, da je v tvornici. Nilko ga je gledal s strahom in njegova mlada duša je razumela, da se godi nekaj strašnega in krivičnega. Med tovarniškimi zidovi je prenehalo delo za trenutek. Težka kladiva so ležala po tleh in ni se čulo razbijanja po železu. Črne in žuljave roke so za trenutek spustile kladivo, da se vsaj nekoliko odpočijejo, saj ga bodo zopet prijele in držale v rokah do večera. Oče je pripravil Nilku dva koščka drv ter mu jih skril na dnu torbe, kajti vedel je, da mu jih na vratih vzamejo pazniki, če mu jih vidijo. Nilko jih je še pokril s prtom ter po vrhu postavil še posodo. Tudi druge žene so skrivale drva; nekatere so jih stavila celo pod krila. Veliki reveži so vsi ti ljudje; toliko da so si mogli kupiti vsakdanjega kruha. A če so hoteli nesti domov par koščkov drv za ogenj, so jim jih pohrali pazniki na vratih. "Z ženskami pojdi, Nilko, ne sam, da ti jih ne vzamejo," je rekel oče Nilku ter mu dal torbo. Nilko je pozdravil ter odšel. Nekoliko vstran od vrat so, se zbirale ženske, katere so imele drva, da bodo vse naenkrat šle skozi vrata, zato, da ne bodo mogli pazniki tako natančno preiskovati. Tudi Nilko se je vrinil med nje. Še medpotoma je pOgledaval v torbo, če se kje ne vidi kak košček lesa in vedno znova je popravljal prt. "No, pojdimo," je dejala ena, "saj nas je zadosti," in vsule so se vse naenkrat v vežo in od tam so se rinile proti izhodu. "Ha-ha, vojska gre sedaj," so se smejali nekateri delavci, ki so stali ob strani in gledali. "Vse tri paznike bodo potolkle," je dejal drugi in vsi so se zasmejali za njim. Nilko je prihajal vedno bliže vratom. Že je videl jezne obraze paznikov, ki so metali drva v kot in že je slišal psovke, katere so dajale ženske paznikom, ker so jim vzeli drva. Tesno mu je postalo in še enkrat je pogledal v torbo. Prerinil se je do paznikov. S strahom je gledal njih stroge obraze in vedel je, da se mu težko posreči izmuzniti se. Med tem, ko je bil en paznik obrnjen vstran,« se je Nilko izmuznil v kot in je hotel iti ven za paznikovim hrbtom. Že je videl, kako bo mati vesela, ko ji prinese in pokaže drva, ko ga zapazi paznik. "Hej fant, kaj pa ti tukaj? Pokaži torbo!" Nilku je zastala kri v žilah in srce mu je jelo močno biti. Stopil je k pazniku, ta mu je razgrnil prt in drva so se prikazala. Paznik ga je ostro pogledal in rekel: "Ali ne veš, da se ne sme odnašati drv? Vrži jih tja v kot!" Nilko je stopil vstran. Pomislil je, kako žalostna bo mati, ker ji ne bo prinesel drv. Tudi oče ga popraša, če jih je prinesel domov. Vse to mu je prišlo živo pred oči. V grlu ga je dušilo, oči so mu zalile solze in skoro bi zajokal žalosti. Vrgel je kos drva, drugi kos pa je skril globoko v torbo in ga pokril s prtom. Stopil je k pazniku ter mu pokazal torbo. Toda kmalu je paznik zapazil, da ni vrgel vsega ven. "Budalo," je zavpil nanj, "ali ti nisem rekel, da vrži vsega ven? Prej ne pojdeš domov, dokler mi ne izprazniš torbe." Nilko je stopil zopet v kot in vrgel je zadnji kos iz torbe. Nič ni rekel sedaj paznik, ko mu je pokazal ta prazno torbo. Pred vrati se je še ustavil, kakor bi čakal, da mu vrnejo njegov drva in je gledal, kako suvajo pazniki ženske, ki bi se rade prerinile skozi vrata. Počasi je šel Nilko proti domu, s solznimi očmi, povešano glavo in s težkim srcem. Če bi delavci tako dobro razumeli, da imajo skupne interese, kakor razumejo vladarji, ne bi bili sužnji. . UTRINKI. Bivši vojaki, ki so zadnji teden paradirali po čikaških ulicah in zahtevali dela, bi sebi in družbi več koristili, ako bi se udeležili pohoda socialistov dne 1. maja in se organizirali v socialistično stranko. Če hočejo, da bodo vsi ljudje imeli delo in dostojno življenje, je treba znati nekoliko več kakor pa same patriotične fraze. Bill Haywood poroča iz Rusije, da se bo povrnil v Zedinjene države takoj po kongresu tretje Internacionale, da tu odsluži svojo kazen. Ob tej priliki pravi: "Upi mojega življenja so Se izpol-'nili. Otroci tukaj ne izgubljajo svojih življenskih sil v tvornicah jpri napornih delih, ampak hodijo v šolo. Tu ne dobivajo cenene hrane kakih dobrodelnih organizacij, ampak najboljšo, ki je more oskrbeti šolska uprava. Za njihovo vzgojevanje skrbe najboljše učne moči, ki jih ima na razpolago Rusija. So dobro oblečeni in skrbi se za zdravo razvedrilo. V ruskih šolah se otroke uči, da je dežela njihova in kadar dorastejo, da bodo deležni vseh produktov svojega dela. Lastniki tkalnic, plavžev in dritgi gospodarji ne bodo vlekli dobička od njihovega dela in to je napredek v Rusiji." Ameriški bogataši, ki zapravljajo v Ameriki, v Parizu in drugih krajih sveta egromne svote, ki so izsesane iz delavstva, se tudi radi tožarijo, kadar jim je dolg čas. Tako je neka francoska tvrdka prisilila ameriškega bogataša Franka J. Goulda, da ji mora plačati klobuke, ki jih je naročila njegova bivša žena Edith Kelly Gould. Take tožbe so zanimive, ker jih njihov proces drag in vzbujajo pozornost v javnosti. Neuki ljudje namreč zelo radi čitajo take stvari. V Rusiji, kjer tudi ni svobode tiska, je prepovedano časopisje, ki poneumnjuje maso. Ako bi se tak zakon uveljavil v Ameriki, bi ostali le socialistični listi. Generaln i poštar sam priznava, da ameriško dnevno časopisje prinaša mnogo takega, kar bolj škoduje kakor pa koristi ljudstvu. V ,Andersonu, Ind., sta dva zakonska para, ki živita v prijateljstvu, pa vendar nista srečna. Nesreče je vzrok, da ima Mr. Muncey rajše ženo svojega prijatelja Mr. Huffmana, kakor pa svojo in iste želje ima^ tudi Mr. Muncey. Tudi soproge čutijo enako. Šli so vsi štirje pred sodnika, ki naj l i odločil zadevo tako, da bi se para razdružila in združila kakor se želita. Ampak sodnik je pojasnil, da je treba iti po potih formalnosti in se morajo ulo-žiti tožbe za ločitev zakona. Ženske so se odločile uložiti tožbo, čes, da so jih možje zapustili. Če bi; se to dogodilo kje drugje, n. pr. v Rusiji, bi se lahko zopet ponavljale laži o nacionalizaciji žensk. Mnogo Ijtidi se v mladi razposajenosti ne poišče drugov, oziroma družic, s katerimi bi bili zadovoljni pozneje na poti skozi življenje. Bili so ča- si. ko so zakonski parj morali živeti skupaj, pa če je bilo to še tako neznosno. Pozneje se je v nekaterih državah sprejel zakon, ki dovoljuje razporoko, kar je bil en korak naprej v evoluciji zakona. Ker pa je osobito v Ameriki vedno več. ljudi, ki se raz-poročajo, so na delu reforpiisti, ki "hočejo poostriti tozadevne zakone. Ali je boljše, da se sili ljudi, ki hočejo narazen, skupaj, ali pa naj se jim pusti, da si najdejo druge in družice, ki jim bodo duševno sorodnejše in njihovo življenje s tem omiljeno? Evolucija zakona med možem in ženo je še zelo na nizki stopinji in tudi v tem oziru bo moralo človeštvo napraviti še dolgo pot, prodno bo popolnejše. Ko so fanatiki propagirali za prohibicijo, so pripovedovali, da bo ljudstvo tiste miljone, ki jih izdaja za alkoholne pijače, porabilo za koristnejše stvari. Mnogi so to verjeli. Toda po prohibiciji izdaja ameriško ljudstvo eno miljardo dolarjev na leto več za sladkarije, kakor pa pred prohibicijo. To dokazuje statistika. Ampak tudi za alkoholne pijače se ne izda mnogo manj kakor pa pred prohibicijo, poleg tega po ljudje mesto okusnega piva uživajo alkoholne strupe. V Cinneinatu, O., je poginila neka zelo intele-gentna opica vrste šimpanzov, ki so jo raztelesili v cincinatskem-vseučilišču. Zdravniki so izjavili, da je konstrukcija možgan te opice ravno taka kakor pri človeku, s to razliko, da imajo njeni možgani polovico manj teže kakor pri človeku. Ampak tudi človekovi možgani niso še dovolj veliki, kajti če bi bili, ne bi uganjal tako velikih neumnosti. Še mnogo evolucije bo treba v njih, še zelo veliko prave vzgoje, predno bo postal iz človeka res človek. V Greensburgu, Ind. si je Walter Tremain nastavil na prsa puškino cev in ukazal svojemu petletnemu sinu, da je sprožil petelina. Strel je bil smrten. V Farmingtonu, Mo., je 13-letna žena John Parsona umorila svojo šestletno pastorko. In tako bi lahko popisali ves list s takimi noticami. Zdi se, da možgani cinncinatskega šimpanza niso bili manjši, kakor jih ima tisoče in miljone Ijitdi. Kljub brezbrižnosti, ki se je naselila v splošnem mod vse ljudstvo, se socialistično gibanje vendar oživlja, to je, organizirano delovanje postaja jačje. Drugače ne more biti, pa tudi, če je večina mase še tako indiferentna. Prišel bo čas, morda kmalo, ko bodo posebne razmere prislile sedaj brezbrižno delavstvo misliti nekoliko več o socializmu in o organiziranemu delu. Socializem ni nauk, ki ga more kdo zapopasti v onem dnevu. Učiti se ga mora vsakdo in ker je namenjen delavstvu, se ga mora tudi ono učiti. S prečitanjem par fraz se še ne dobi znanja o socializmu. Delavec, v tvojo lastno korist je, da čitaš socialistične liste, knjige in brošure, da boš na ta način pridobljeno znanje oddaljal tudi drugim. SEMINTJA. Kruh in odlikovanja. — Hardingova želja. — Spopad psov na Japonskem in vojna nevarnost. — Petje in molitev v kongresu. — Kako vzgaja "G. N." delavstvo.— Nemški zemljevid. — Pire ostal na cedilu. — Hays o svobodi tiska. .Zadnji teden so po čikaških ulicah priredili pohod bivši vojaki, veterani svetovne vojne, in zahtevali delo. "Kruha — ne medalij — nam dajte!" — "Dajte delo junakom!"" "Za nas je najbolši Spominski dan plačilni dan!" Take in podobne napise so nosili junaki, ki so se borili na evropskih in drugih bojiščih za demokracijo in odpravo vojen. Neštevilne povesti, pesmi in slavospeve imamo o junakih in na Spominski dan dne 30. maja 1921 so bile v tej bogati republiki zopet izgovorjene neštete besede in napisani mnogobrojni članki o junakih, ki so so borili v civilni vojni, v špansko ameriški vojni in v zadnji svetovni vojni. Ampak "kruha, ne medalij, nam dajte!" Pet tisoč rakev s trupli ameriških vojakov, ki so padli na zapadnoevropskih bojiščih, je bilo pripeljanih v New York. Predsednik Harding je položil venec na krsto vojaka, ki je bil prvi ubit na nemških bojiščih. Pogledal je s solznimi očmi še po ostalih 4999 krstah, okrašenimi s cvetjem in ameriškimi zastavami, in vzkliknil: "It must not be again." Ako bi mogel vsak povprečni človek pogledati po teh krstah, če bi si mogel predstaviti 5000 mladih mož, ki so sedaj trohnoba, če bi si mogel predstaviti vojno z vsemi njenimi brutalnostmi, če bi mogel čutiti to, kar so čutile matere, žene in otroci kadar so (padali njihovi sinovi, soprogi in očetje, tedaj bi se morda uresničila želja ameriškega predsednika: "It must not be again." Toda ljudje še ne znajo misliti in puste, da mislijo zanje tisti, ki jih pošiljajo na bojišča in potem slave mrtve junake. Kadar je vojna končana, tedaj izgine potreba po živih junakih, kajti v mirnih časih potrebuje dolarski patriotizem delavcev, ne pa junakov z bojišč. Miljone žrtev je padlo v zadnji vojni, vsi ljudje, razun tistih, ki so bogateli na račun vojne, so občutili več ali manj groze in trpljenja največjega razdejanja v zgodovini, ampak militarizem še živi in se pripravlja na nova klanja. Samo eno sredstvo je, da so odpravijo vojno: socialistična družba narodov. Harding je proti taki družbi. Zato se njegova želja ne bo izpolnila, vsaj ne še tako hitro, ne zato, ker je on nasproten socializmu, ampak zato, ker je večina ljudstva še slepo orodje v rokah sistema, ki povzroča vojne. Medtem, ko senator Borah in njegovi somišljeniki propagirajo razoroženje in omejitev gradnje novih bojnih ladij in priporočajo v tem oziru sporazum med Zcdinjenimi državami, Anglijo in Japonsko, skrbe džingoisti v Ameriki in na Japonskem, da se čimdalje bolj ustvarja razpoloženje za vojno. Pes nekega ameriškega zdravnika in pes nekega japonskega frgovca sta se spopadala na ulici nekega japonskega mesta. Pes Američana je zmagal in lastnik japonskega psa jO udaril raditega hčerko ameriškega zdravnika, ki je vodila svojega psa. To je nedolžen dogodek, ampak v tem slučaju ni bil, kajti brzojav jo raznesol to vest po vseh mestih ameriške Unije in diplomatje obeh vlad so izmenjavali note. Zadeva je poravnana, ampak med šovinističnim ljudstvom je dosegla svoj namen: podnetila je mržnje enega ljudstva proti drugemu ljudstvu in obratno. Take vesti se izrabljajo naprej. V Shanghaiju so se spopadli japonski in amer. mornarji. 5 Američanov je bilo baje ubitih. In zopet je razburjenje. Nič ne de, da listi med vrsticami poročajo, da se je izvršil spopad v distriktu borde.-lov in da so ameriški mornarji izvali spopad. Sicer so vojaki vojaki in tepencije med njimi niso nič izrednega. Lahko pa se jih izrablja za pripravljanje vojnega sentimenta in to se sistematično vrši. Komercialni interesi se križajo in po-radi teh interesov bo prišla prihodnja vojna. Pravih junakov v ta'kih vojnah ni. Pravi junaki so le tisti, ki se bore za civilizacijo, za pravičnost, za bratstvo, kar vse vključuje socializem. V kongresu je bila predložena resolucija, ki določa, naj se vsaki dan zasedanja poje "Star Spangled Banner". Ne molitve in ne pesmi ne bodo napravile iz poslancev boljših ljudi, kajti v ameriških zbornicah se mnogo moli. Labijisti privatnih interesov pa jih kontrolirajo. Ljudstvo je rajše zaverovano v žogometne igre, v rokobnrbe in v senzacionalne škandale. In pri tem se z velikimi napori bore za obstanek. Kdo se briga, še nikdar ni bilo v deželi toliko samomorov kakor sedaj, kajti življenski napori so za mnoge presilni, pa omagajo pod njimi. Zdravilo za ublaženje takih razmer je socialistična vzgoja, ki pa je težavna in počasna. "Glas Naroda" se spodtika ob "Proletarca", ki baje želi požreti vso blagajne podpornih organizacij. Ni nevarno. Precej nagrad iz blagajn podpornih organizacij je bil deležen i}ewyorški dievnik. "Proletarec" pa jo v veliki meri pripomogel, da izkoriščanje med našim narodom ni več tako lahko kakor je bilo pred osmimi, desetimi in petnajstimi leti. Gospoda okoli Glas Naroda smatra slovensko delavstvo za čisto navadno ignorantno maso, ki ni vredna drugega, kakor da se jo izkorišča. V mislih imajo samo denar in zopet denar pa merijo čevlje drugim po svojem kopitu, kar dokazuje sledeči stavek iz one zadnjih številk G. N.: "Kam ž njim? (Namreč z denarjem.) Proletarcu ga dajmo. Proletar-cu, ki objavlja tako krasne članke o biologiji, evoluciji, Einsteinovi teoriji, metafiziki, hiperprodukciji in podobnih stvareh, katere slovenski majner z veseljem požira." Kdo pa si ti "slovenski majner?" čemu pa je treba tebi kaj vedeti? čemu tebi znanje? Nič ti ni treba vedeti, dragi "majner", zato čitaj Glas Naroda, ki je list "slovenskih delavcev v Ameriki" in ki "ščiti" tvoje interese. '' Glas Naroda" je v pravem. Delavci res '' ne požirajo z veseljem" reči, ki bi pomagale njihovemu znanju. To se ne tiče samo slovenskega, ampak več ali manj vsakega delavstva. Listi, ki hočejo koristiti delavstvu, imajo težji boj za obstanek in težje stališče za nabiranje naročnikov, kakor pa listi, ki pišejo to, kar "delavstvo z veseljem požira". Če bi bilo delavstvo inteligentno, bi bili listi, kakor je new-yorški slovenski kameleon, nemogoči. Tako pa se dobi med ameriškimi Slovenci še vedno do deset tisoč ljudi ki so pripravljeni plačati $6.00 na leto za list, ki smatra slovenske "majnerje" za glupo maso. Zemljevidi Nemčije ostanejo v nemških ljudskih šolah neizpremenjeni, če bo obveljala želja junkerjev. Nemška deca naj vidi, da je bila Nemčija večja, kakor pa je danes, ko so ji vzeli cele teritorije zavezniške države. Od generacijo do generacije naj se v srca in duše otrok vliva duh maščevanja proti sovražnikom Nemčije, ki so jo oropali zemlje, bogastva in jo pahnili v bedo in odvisnost. Ko je leta 1871 Francija izgubila Alzacijo-Loreno, se iz zemljevida Francije ni brisal ta vzeti teritorij. Kakor hočejo sedaj Nemci, tako so tudi v Franciji učili in pripravljali ljudstvo na uro maščevanja, ki gotovo pride ■— in je prišla. Maščevanje pa je bilo za oba naroda enako, kajti oba sta izgubila vojno in ne v zmagoviti Franciji in ne v poraženi Nemčiji ni nastal raj. Morda bo ljudstvo to spoznalo že v teku prihodnjih dveh generacij ,morda še prej, pa se bo maščevalo, ne narod nad narodom, ampak nad sistemom, ki je pognal oba naroda v nesrečo. V Zedinjenih državah imamo vsi enake pravice. To smo že mnogokrat slišali, dasiravno mi tega ne verja-memo. Kajti, kadar se govori o najboljših državljanih te republike, se ima v mislih bankirje in veleindustrijalce. Nič ne de, kaki škandali se dogajajo med to denarno gospodo, ona ostane v ospredju. V družini Stillman, ki je ena najprominentnejših v New Yorku, se je dogodil "škandal", ki že cele tedne napolnuje kolone meščanskega časopisja. Mr Stillman toži svojo ženo za ločitev zakona, češ, da je imela razmerje z nekim Indijancem na letovišču nekje v Kanadi. Gospa Stillman pa očita enake grehe svojemu soprogu. Zatožila sta že do $200.000, kar je zelo visoka svota, če so pomisli, da dobi številno ljudi ločitev zakona z mnogo manjšimi stroški. Ampak vsak ne poseluje miljonov, kakor prominentna rodbina 'Stillman. Gospa Stillman pa je dobila sedaj še ponudbo od neke kinematografične družbe, ki ji ponuja $100.000 za dobo enega leta, ako nastopi parkrat na filmih, da jo bodo kazali ameriškemu ljudstvu v gledališčih premikajočih silk. Ga. Stillman ne potrebuje $100.000, ker ima miljone, ampak vse- eno jo mika, da bi sprejela ponudbo. Dobro je, če sprejme. Čimprej se degenerira ta družba, tim bolje. Jugoslavija je torej dedna monarhija in se imenuje SHS. Ne vemo, kaj se je zgodilo z zastavo, katero so svoječasno blagoslavljali Pirci, Vošnjaki, Kazimirji in ki ji je tako lepo deklamirala Mrs. Kušar, ki je vsa ginjena pripovedovala, da ni več Slovenka, ampak Juggslovanka. Sedaj pa kar naenkrat ni več jugoslovanske države, ampak kraljevina Srhov, Hrvatov in Slovencev. Zastava je bila nekoč razstavljena v čikaškem Art Institute, sedaj pa je menda v kakem muzeja za starine. • Tudi elevelandski Pirš bi spadal v tak muzej, Jtajti lagal j'e že dovolj, kraljevina je dosežena, nagrade za svoje zasluge pa ni dobil. Če mu to ni po volji, naj se nikar ne jezi na Kristana, ki ima tudi v Jugoslaviji težak boj, kakor ga je imel tu, proti elementom, ki so kneli za sveto pismo sedaj že pozabljeno toda izvedeno krfsko deklaracijo. Čemu se naslanjati na laži, da je "Kristan odnesel tisočake, nekaj za pot, nekaj za svojo tiskarno, nekaj za socialiste..." Pa trdi ti, da ima E. Kristan brata, ki si je pustil plačati deset milijonov na leto od kralja. Ako Jugoslavija ni taka kakršna bi morala biti, je temu kriva nezavednost ljudstva in pa karakterji, kakršen je Pire in trabantje njemu enaki. Teh je še mnogo, ne samo v Jugoslaviji, ampak tudi tukaj. Če v Zapadni Virginiji streljajo premogarje, če se pred uhodi tvornic, premovnikov in rudnikov drenja milijone brezposelnih delavcev, če se znižujejo plače, se krivda zato ne more pripisati tistim, ki se bon proti današnjemu sistemu, ampak proti tistim, ki ga branijo in podpirajo. G. Pire spada v to kategorijo. Noben Kristan ni imel moči narediti iz Jugoslavije kaj drugega kakor je. Tudi komunisti, ki propagirajo za spremenitev sistema naj-radikalnejše sredstvo — revolucijo, niso bili v stanu izvesti svojih načrtov. Ni pa rečeno, da bo vedno tako ostalo kakor je, kajti socialisti verujejo v boj. Ljudje, kot je Pire, pa lažejo blatijo in denuncirajo. Na takih ljudeh sloni monar-hizem in na take ljudi se naslanja tudi kapitalizem. "Liberator" mesečna revija, je dobil pravico drugega poštnega razreda. Vzeta mu je bila še ko je Maks.Eastman izdajal svoj list pod imenom "Masses". "Liberator" je na strani komunistov in kot tak seveda revolucionaren list. Kljub temu je dobil nazaj poštni privilegij drugega razreda za razpošiljanje časopisja in generalni poštar Hays je tudi odločil, da se mu povrne svota $11,277, katere je Liberator moral doplačati na podlagi tretjega poštnega razreda. Libe-ratorju ki je bil v finančnih stiskah bo ta svota dobro do-šla. To ni važno. Važnejša je izjava generalnega poštarja, ki jo je podal ob tej priliki, da poštna uprava ne bo več cenzurirala časopisja, kar se glasi kot obsodba Burlesonjvega režima v poštnem uradu. Kajti Mr. Hays je mnenja, da spada postopanje proti časopisom ki kršijo zakone, v področje justičnega departmenta. Generalni poštar Hays je ob tej priliki povedal eno resnico: "Mnogo materijala iz dnevnega časopisja bi se moralo črtati, če bi se vpoštevalo kaj je in kaj ni v korist publike'.' Kajti po Haysovem mnenju prinaša veliko dnevno časopisi mnogo takega gradiva, ki ni v nobenem oziru koristno čita* teljem in to izjavo mu podpišemo. Kljub temu jih poštni department ne preganja, kajti meščanski dnevniki ne "kon-spirirajo za nasilno strmoglavljenje vlade", ampak konspiri-rajo le proti ljudstvu, ki pa ni vlada. In to je razlika. iSliko, kako zastruplja buržvazno časopisje javno mne-nje, je podal Upton Sinclair v svoji knjigi Brass Check. Kdor je zmožen angleščine naj si jo naroči. V Zedinjenih državah imamo poleg raznih socialističnih tednikov tudi dva dnevnika, "New York Call" in "Milwaukee Leader", ki še nista dobila nazaj pravice drugega pošt-nega razreda. Hays obljublja, da jo bosta dobila, ampak zadeva teh dveh dnevnikov je sedaj še na sodiščih. Vse, kar je Hays govoril o ukinjenju cenzure od strani poštnega departmenta, je zelo lepo, ako se ne bi medtem nadaljevalo s cenzuro in zaustavljalo socialistične publikacije. Do prave svobode tiska je še dolga pot. Socialistična organizacija z desetimi člani je za delavsko gibanje več vredna, kakor pa sto neorganiziranih socialistov, ki le mislijo, da so socialisti. O INTERNACIONALI. t Med delavstvo polagoma prodira spoznanje, da bo močno le tedaj, če se iz svoje razdvojenosti združi v enotno Internacionalo. Sedaj še ni izgledov, da se bodo vse -delavske stranke združile v eno samo mednarodno organizacijo, kajti v nekaterih deželah je napravil razdor prevelike zareze, ki se jih ne bo moglo tako kmalo izgladiti. Tudi so med skrajno desnico in skrajno levico v delavskem gibanju diference tako velike, da se jih ne bi moglo premostiti na eni konferenci, tudi če bi prišlo do nje. Kljub tej situaciji različni delavski politiki in socialistično časopisje vendar išče nekak izhod, ki bi privedel do enotnejšega postopanja strank, ki temelje na strogo socialističnem programu in niso kompromitirane s kako napol buržvazno taktiko in neplodnimi kompromisi. Mednarodno delavstvo je sedaj razdeljeno v tri struje izmed katerih je najjačja tista, ki pripada moskovski Internacionali in je tudi najagresivnejša. Ker hočemo, da bo naše delavstvo poučeno o delovanju in izjavah teh različnih struj, prinašamo od časa. do časa informativne članke in vesti, kajti med široke sloje zavednega delavstva mora priti več jasnosti in temu bo sledilo tudi treznejše mišljenje. Radi-tega smo priobčili v zadnji izdaji debatne članke za in proti tretji Internacionali in številne članke v prejšnjih izdajah. Pogoji tretje Internacionale, sprejeti na njenem drugem kongresu, so bili tudi priobčeni tem listu. Napetost struj, ki so v boju drug z drugo, ne bo odila k združenju proletarijata. Trezno razumevanje razmer in pa liladnokrvnejše zadržanje med vodilnimi krogi strank bo nas približalo konsolidaciji delavskih vrst. V naslednjem podajamo ponatis iz zagrebškega socialdemokratskega lista "Sloboda," ki ga je objavil ljubljanski "Naprej" s kratkim komentarjem: O INTERNACIONALI. "V zagrebškem glasilu socialnodemokratične stranke "Slobodi" piše o tem poglavju sodrug Berbero-vič naslednje: "Vojna je uničila mednarodno edinstvo socialističnega proletarijata in če danes govorimo o "inter-nacijonali," imamo pred očmi samo cilj, ki ga ima svetovni proletarijat pred seboj, t. j. združitev v eno internacijonalo. Danes imamo staro, socialnodemo-kratično II. internacijonalo, boljševiško III. internacijonalo in dunajsko internacijonalno delovno skupnost socialističnih strank. Torej tri skupine, ki vsaka zase hoče predstavljati, oziroma vzpostaviti internacijonalo. Od vseh treh skupin imajo vse tri to skupno, da skušajo internacijonalo vzpostaviti na ta način,, da druga drugo absorbirajo. Druga internacijonalo je predvojna mednarodna organizacija socijalističnega proletarijata, ki je vsled izstopa številnih socijalističnih strank iz nje izgubila značaj internacijonale. Kljub temu je pa še vedno močna: v njej je namreč še angleška Labour Party, nemška socijalna demokracija, belgijska, danska, nizozemska in švedska socijalistična stranka, ter social--no-demokratične stranke Češkoslovaške, Madžarske, Poljske, Gruzinske, Finske, Litve in angleških kolonij. V drugo internacijonalo pripada danes tudi še social-no-deimokratična stranka Hrvaške in Slavonije. V prQgramu II. internacijonale je treba marsikaj revidirati. To uvidevajo tudi stranke same, ki so v njej uelanjene ;to so pokazale tudi na lanskem kongresu v Ženevi, kjer so pooblastile sodr. MacDonalda, (ia v tem smislu apelira na vse socialistične in komunistične stranke. Apel je ostal brezuspešen. Tretja internacijonala po svojem sestavu in programu ne daje možnosti, da se okoli nje zbere ves socialistični proletarijat sveta. Ta internacijonala namreč ne pripušča nikakršne avtonomije njej priključenim strankam, temveč zahteva, da se vse pokore nezmotljivim sklepom, čeravno so se skoro vse stranke, ki so se brez vsega nadaljnega slepo pokorile tem sklepom, že večkrat uverile, da tako slepo pokoravanje ni zdravo za socijalistično gibanje. To se je predvsem pokazalo na Madžarskem, na Finskem, Bavarskem in deloma tudi že v Jugoslaviji in Italiji. In ko so vsled tega nekateri uvidevnejši voditelji kritizirali diktat-sko taktiko moskovske internacijonale, so bili iz nje kratkomalo izključeni. Glavni karakteristikon III. internacijonale je "očiščenje" po znanih 22 točkah. Moskovska internacijonala hoče 'vsiliti sovjetski sistem reševanja socijalističnih nalog tudi tistim strankam, ki so si v desetletjih izgradile že mnogo dovršenejše oblike organizacije. Ta internacijonala pa je povrh tega obvezala svoje pristaše tudi z nalogo, da se bore proti amsterdamski strokovni Snternacijonali, ki je faktično danes še edina za akcije sposobna mednarodna organizacija proletarijata. Tretja internacijonala ne more beležiti kakih večjih uspehov, odkar obstoji. Njej pripadajo edine večje stranke: to je italijanska socijalistična stranka, francoska komunistična stranka, ter zedinjena komunistična stranka Nemčije, ki je vsled postopanja III. internacijonale imela že večkrat brezuspešna 'krvo-prelitja. Opaža pa se že, da so se v vseh teh strankah pričela trenja, ki bodo skorogotovo dovedla do novih kriz v lastnih vrstah. Mednarodna delovna skupnost socialističnih strank. zveza, ki je bila ustanovljena letos na Dunaju, si je ustvarila temelj, na podlagi katerega naj bi bilo omogočeno zbiranje svetovnega socijalističnega proletarijata v eno samo internacijonalo; vsled tega jo na-zivljejo nekateri tudi "centrumašiko internacijonalo." Za mednarodno sodelovanje socialističnih strank so se doslej izjavile tele večje stranke: nemški neodvisni socialisti, francoski socialisti, avstrijska socialno-de-mokratična stranka; poleg njih so še stranke dežel, ki so pa manjše: med njimi je n. pr. tudi socialno-de-mokratična stranka Slovenije, ter centrumaška socialistična stranka Srbije. Tretja internacijonala je napram tej dunajski za-jednici zavzela odklonilno stališče —• (čeprav ne s tistim odkritim poudarkom, kakor bi si bil kdo mislil, posebno pa odkar je Lenin revidiral svoj program in se je pričela uveljavljati evolucija boljševiikov. Op. ured.). "Kakor vse kaže, evolucija tako na levi kakor na desni hitreje napreduje, kakor smo pričakovali. To dejstvo moremo le pozdraviti. Čimdalje bolj postavlja očividno stremljenje na obeh straneh po enotni internacijonali in uvidevanje, da sedanji organizaciji "internacijonal" nimtota tistega temelja, na podlagi katerega bi se lahko postavila zgradba res enotne internacijonale socialističnega proletarijata vseh dežel. In čeprav bi morda kdo rekel, da tega temelja ni našla miti dunajska konferenca, vendar je ta pokazal vsaj pota, po katerih bo prišel proletarijat do zaže-ljenega cilja do ene same, trdne in močne internacionale. Razvoj gre tudi v tem pogledu svojo neizgrešeno pot." Volilni rezultati pri občinskih volitvaji v slovenskih mestih. SIJAJEN USPEH JSDS. (Po "Napreju.") Volilni boj za občine se je v mestih Ljubljana, Celje, Maribor in Ptuj završil dne 26. aprila. Dasi ta boj na zunaj ni bil tako ljut kakor običajno, se je vendar koncentriralo vse volilno gibanje v prvi vrsti okoli vprašanja liberalizma in klerikalizma, v drugi vrsti pa ali centralizem ali avtonomija. Socijalna demokracija je v tem volilnem boju brez hrupa in razburjenosti zbirala svoje volilce pod geslom socijalnega napredka v občini. Kljub vsem težkočam, kljub temu, da so se volitve vršile na delavnik in da je mnogo delavcev vsled neizpopolnitve volilnih imenikov in raznih drugih zadržkov ostalo brez volilne pravice, kljub najneugodnejšim razmeram je socialna demokracija dobila v Ljubljani, Celju, Mariboru in Ptuju dne 25. aprila 3.9 občinskih svetovalcev, kar zn&či prav jasno življensko silo naše stranke. Razen tega so dobili komunisti v Ljubljani 6 mandatov in v Mariboru 4, to je 10 mandatov. Obe razredni delavski stranki skupaj imata torej 49 mandatov ter tvorita kot celota največjo stranko. Volilni rezultati so naslednji: JSDS JDS NSS SLS K SKS Ljubljana . . ........ 5 18 8 10 6 1 Celje_____________10 12 (i 4 — — Ptuj..............11 7 (i -p — — Maribor..........13 7 9 7 4 — Skupaj.........39 44 29 21 10 1 Iz tega je razvidno, da so dobile posamezne stranke mandatov v gori omenjenih mestih, kakor sledi: JDS. (liberalci..........._.....................44 JSDS. (socialisti) ..............................39 NSS. (narodni socialci) .........................29 SLS. (klerikalci) ..............................21 KSJ. (komunisti) ..............................10 SKS. (samostojna kmečka stranka)............... 1 .Še celo v Ljubljani, ki je sredilšče klerikalne in toankokraške reakcije, je uspeh zadovoljiv. Uspehi v Mariboru, Celju in Ptuju so pa naravnost sijajni. Ker pri teh volitvah nobena stranka nima sama zase absolutne Večine, je strankino načelstvo pomnoženo z delegati strankinih zastopstev v avtonomnih mestih Slovenije na svoji seji v Celju dne 29. aprila t. 1. sklenilo: Odklanjajoč vsak kompromis s katerokoli meščansko stranko in pripuščajoč samo eventuelne kompromise s komunistično stranko se nalaga strankinim zastopnikom v občinskih odborih avtonomnih mest: 1. Strankini zastopniki ne smejo glasovati niti pri prvih niti pri eventuelnih ožjih volitvah za župana, oziroma podžupana, ki bi pripadal kaki meščanski stranki. 2. Nadaljnje delovanje v občinskih svetih se mora ravnati po interesih proletarijata v zmislu strankinega programa. Kak dogovor o morebitnem sodelovanju z meščanskimi strankami je tudi v tem pogledu izključen. Te direktive se nanašajo na občinske zastope v avtonomnih mestih Ljubljana, Celje, Maribor in Ptuj. V mestne občinske svete so izvoljeni naslednji so-drugi v Ljubljani: Ivan Kocirair, Anton Komac, dr. Ljudevit Peric, Ivan Kocijan in Ivan Kralj. V Celju: Franc Koren, Alojzij Leskošek, Karel Fe-licijan, Maks Žager, Alojzij Pukmajster, Avgust Šviga, Karol Vidic, Anton Stern, Matija Spegli in Štefan Lah. V Ptuju: Ivan Šegula, Ivan Kristanič, Franc Leva-nič, Andrej Hornja, Adolf Tomanič, Franc Rozman, Tomaž Lozinšek, Mihael Zamuda, Alojzij Kaiserberger, Franc Verjak, Alojzij Klančič. V Mariboru: Viktor Grčar, Andrej Bahun, France Prostak, Leopold Košuta, Ivan Hajnik, Ivan Druzovič, Alojzij Slanovec, Ceh Karol, Anton Krajcer, Rudolf Kolbezen, Ivan Klančnik, Alojzij Čeh in Anton Tanz. Dodatno k zgoraj omenjenim številkam naj omenimo še nekaj splošnih zaključkov: Občinske volitve v 4 slovenskih mestih so pokazale, da je mestno prebivalstvo v svoji ogromni večini protiklerikalno. Iste številke dokazujejo pa tudi, da je mestno prebivalstvo v Sloveniji protiliberalno. JDS nima v nobeni mestni občini več absolutne večine, ampak je ponekod kakor n. pr. v Mariboru potisnjena daleč v ozadje. Znaten pa je naphedek socialističnih strank in med temi stoji socijalna demokracija na prvem mestu. To znači, da mestno prebivalstvo ne parira več starim političnim geslom o klerikalizmu in liberalizmu, ampak da si išče nove orijentacije. Kakor pa kaže razcepanost med dosedanjimi strankami, mestno prebivalstvo enotne nove politične parolo še ni našlo. Zato se bo treba ozirati tudi na izid volitev na deželi, da bo mogoče ugotoviti početke celokupne nove konstelacije, ki se v Sloveniji poraja1. Jasno pa je že danes, da bo imel izid volitev t slovenskih mestih velik vpliv na volitve po deželi in teh rezultatov ne bo smel prezreti tudi Belgrad. Drobiž iz Jugoslavije. V nedeljo 24. aprila je hotelo ljubljansko delavstvo proslaviti spomin na Zaloški cesti padlih žrtev. Za govornika je bil določen sodrug Golouh, poslanec socialistične stranke, ki je kot poslanec imun, toda policija mu je nagovor prepovedala. "Naprej" piše: "Ta čin reakcije v naši državi, naperjena tudi proti naši stran-dokazuje, da je slavna "obznana", ki je karakteristikon reakcije v naši državi, naperjen tudi proti naši stranki, torej proti delavstvu sploh ... O zadevi bo izprego-voril socialistični klub primerno besedo v konstitu-anti". V Slovenij je delavstvo podvzelo akcijo proti nakani za ukinjenje osemurnega delavnika. V Belgradu je dne 22. aprila pričel izhajati ruski dnevnik "Novoe Vremja," ki ga izdaja ruski publicist M. A. Suvorin. Do boljševiškega prevrata je list izhajal v Petrogradu. Izdajatelj se tolaži, da bo zopet prišel čas, ko bo "Novoe Vremja" lahko izhajal v Pelro. gradu. Tudi tolažba je dobro zdravilo. Dne 25. aprila je prešla uprava otoka Krka v jugoslovanske roke. Ob tej priliki so se vršile velike nacionalistične slavnosti. Meseca maja se je otvoril paroplovni promet po Donavi med Dunajem in Belgradom. Luko Dubrovnik nameravajo preurediti, da bo dovolj prostorna za trgovski pomorski promet, kakor tudi za vojno monarnico. (Na vsak način — tudi za vojno mornarico!) Ko bo zgrajena jadranska železnica, bo imela dubrovaška luka važen pomen. Na podlagi mirovne pogodbe mora poslati Bolgarija Jugoslaviji vsako leto 50,000 ton premoga iz rovov v Perniku. Prva kvota je že odposlana. Ampak Jugoslavija ima menda dovolj svojega premoga. Monopol za sol v Jugoslaviji ne bo upeljan. Obstoječi solni monopol v Srbiji pa bo ukinjen. Mariborska policija je prepovedala slavnostni pohod delavstva na 1. maja. "Kmetijska družba," svoječasno znana kot "Kranjska kmetijska družba," je prešla v roke pristašen samostojne kmečke stranke. En čas so jo imeli v rokah klerikalci, pred njimi pa liberalci. Predseduje ji dr. Pire. Pred sprejetjem ustave so se vršili v Sloveniji, Dalmaciji in na Hrvatskem številni shodi, na katerih se je zahtevalo, naj bo oficielno ime nove države Jugo-.slavija in ne SHS. Belgradski ministerski svet je sklenil kupiti v 7„i-grebu od delniške družbe Bric prostor v gornjem delu mesta za kraljevski dvor. Mbrda bodo zdaj hrvatski monarhisti v Ameriki zadovoljni. Na Dunaju je pričel izhajati list "Koroški Slovenec" za narodno propagando med koroškimi Slovenci. List je pod kontrolo klerikalcev. Ljubljana dobi tudi pravoslavno cerkev. Kar se tiče različnih cerkva, bomo imeli tudi v bodoče v A-Ameriki prednost. "Domoljub" piše, da so pred nekaj tedni ameriški listi prinesli z debelimi črkami vest, da je med Italijo in Jugoslavijo izbruhnila vojna in da je Postojna že vsa v plamenih. "Domoljub" sarkastično omenja, "kaj v Ameriki vse vedo". Ampak nam ni znano, da bi ameriški časopisi prinesli tako vest, pač pa so poročali o spopadih v Postojni in drugih obmejnih krajih med Italijani in Slovenci. Za udeležbo kmetijske razstave v Pragi je jugoslovanska vlada dovolila svojim kmetovalcem 480,000 kron podpore. Slovenci na Westfalskem (Nemčija) so kljub zadnji svetovni vojni in številnim drugim neprilikam ohranili svoje organizacije in društveno življenje. V Ljubljani je pričel izhajati list "Avtonomist", ki zagovarja avtonomijo Slovenije v okvirju Jugoslavije. Urejuje ga A. Prepeiuh. Ob priliki kampanjskega shoda JSDS. za občinske volitve v Ljubljani, ki se je vršil v dvorani hotela Union, so prišli na shod tudi komunisti, ki so takoj, ko je nehal govoriti prvi govornik JSDS., zahtevali, da dobi besedo tudi en njihov govornik. Po daljšem prerekanju je prišel na oder komunist Fabjančič in izjavil, da komunisti niso prišli na shod z namenom, da ga razbijejo, ampak da dobe na ta način besedo, kajti svojih shodov vsled prepovedi ne morejo prirejati. Izjavil je, da bodo komunisti skušali dobiti na podoben način besedo tudi na shodih drugih strank. Kot povzamemo iz ljubljanskih listov, so komunisti kandidirali v občinske odbore pod imenom Delavska kmetska republikanska skupina. Livarna železa v Črnomlju, katere lastnik je g. Dolar, je že začela obratovati ter preliva vsakovrstno železo in tudi staro železno posodo, kakor kotle itd. Dve novi tovarni v Ljubljani.—Pivovarna 'Union' v Šiški zgradi tovarno za špirit in drugo za drože. Novo škrilokrovsko podjetje se je ustanovilo v Dolskem pod Ljubljano. Podjetje je v domačih rokah. Zadružno tovarno sladkorja v Krškem nameravajo ustanoviti s pomočjo velikega in malega kapitala na zadružni podlagi. Kriminalna statistika. — V ministrstvu za notranja dela so pripravili statistične podatke vseh hudobij ,kar se jih je zgodilo v prošlem letu. Torej, vsega skupaj je bilo izvršenih 34,743 zločinov in je več velikih prestopkov. Od tega odpade: na krajo in poneverbe 22,401 slučajev, na nasilja 3998, na sleparstva 1068, ubojstva 320. Lažjih prestopkov je bHo mnogo več in sicer samih tatvin 12,963 in lažjih telesnih poškodb 9556. Od vseh prestopkov je bilo 79.017 v kazenski preiskavi, v 5380 slučajih pa niso storilcev mogli zaslediti. 122,332 ljudi je bilo sojenih, med temi 18,000 žensk. — N. B.: Podatki iz Srbije in Črne gore še niso pregledani. RAZNOTEROSTI. Škodova tovarna na Češkem je izdelala 1000 lokomotiv za sovjetsko Rusijo. Pri volitvah v deželni zbor na Nižje Avstrijskem so socialisti napredovali od zadnjih volitev za 26,727 glasov, klerikalci in vsenemci pa nazadovali za 20,680 glasov. Izvoljenih je 32 krščanskih socialcev, 22 socialistov in 6 Vsenemcev. Ljudski komisariat v Rusiji je sestavljen sledeče: Lenin — predsednik, Trocki — vojna, Dzieržinski — notranje zadeve, Staljin — narodne zadeve, čičerin — zunanji posli, Lunačarski — pro sveta, Čjurupa — prehrana, Rikov — narodno gospodarstvo, Prestinski — finance, Semanko — narodno zdravje, Ozinski — kmetijsko gospodarstvo, Emšanov — promet, Kurski — pravosodje, Šmidt — delo, Ljubovič — pošta in brzo-javi, Ležvan — zunanja trgovina. — Vseruski centralni odbor je v najnovejšem času tako sestavljen: predsednik je Kalinin .člani pa Staljin, Kamenjev, Pe- trovski, Tomski, Rikov, Vladimirski, Sapronov, Kutu-zov, Smidovič in Zalucki. Število invalidov v Nemčiji. "Berliner Tageblatt" priobčuje zanimivo statistiko invalidov v Nemčiji. Iz poročila je razvidno, da ima Nemčija okrog 300,000 popolnih invalidov, to so taki, ki so vsled vojne izgubil nad 50% delazmožnosti. Od teh živi samo v Berlinu nad 23,000. žalostna je statistika, ki izkazuje procentualno invaliditeto po boleznih. Jetičnih je nad 35,000, t. j. 11.3%, popolnoma slepih nad 4,000. Osobi-to j etični tvorijo za splošnost veliko nevarnost, ker inficirajo okolico. Tako je na primer neki taki jetični invalid okužil ženo in petero otrok in cela rodbina je zapadla smrti. Seveda je za te invalide kaj težko dobiti primerna dela in zato je od dne do dne več beračev po cestah. Med berači pa niso samo pravi invalidi, marveč je tudi mnogo sleparjev. Tako si n. pr. mnogo beračev priveže roko na hrbet, da zapiore simulirati, da je breiz roke. Berlinska policija je pred kratkim prijela 15 "slepcev," ki so seveda vsi videli. Kako dobra obrt je pravzaprav beračenje, dokazuje dejstvo, da so pri enem samem takih "slepcev" dobili 700 mark, ki si jih je zaslužil v štirih urah. Londonsko reševalno društvo je objavilo zanimivo statistiko o nezgodah, ki so se v zadnjih letih dogodile v Londonu vsled povoženja pasantov. Končna številka za minulo leto znaša 2,000, to je 32 nezgod na dan ali vsakih 45 minut se povozi v Londonu en človek. Potem je razumljivo, da cvete v Londonu zavarovanje za cestne nezgode. Janko Jankovič: Mi vojska svobode smo . . . Mi vojska svobode smo, vojska osvete in gremo, da zrušimo carstva nasilja! Naj bodo te prsi le smrti razpete, dokler ne dosežemo svojega cilja . . . Pokorščine suženjske več ne poznamo, ne prošenj udanih, ne tihih bolesti . . . Naprej mi drvimo kot vihra po cesti — kdor stopi na pot nam, ga v prah poteptamo. Kaj čakal bi, brate vse svoje življenje, al šel iz noči bi tja k solncu v daljavo? Kar stopi . . . kar stopi pod našo zastavo, da tvoje izpolnjeno bo hrepenenje. In ti, ki v obupu le viješ si roke od same bolesti vsa mrtva in gluha, o sestra v trpljenju, za tvoje otroke mi damo ti vsega: svobode in kruha. Hej, brat, ki od zgodnjega jutra do mraka nad žgočim železom si palil si grudi, napočila tebi svoboda bo tudi, če se boš izkazal v tem boju junaka! Še ti, ki neutrudoma hrbet si bočil pod težkim bremenom, zdaj rešen boš pekla, ker noč bo svobode luč svetla presekla, dan jasen zatiranim vsem bo napočil. In vsem, ki pod roko tiranov oblastno živeli ste dneve nasilja, krivice, zdaj lepše življenje — življenje pravice s krvjo odkupili mi bomo vam lastno. Mi vojska svobode smo, vojska osvete in gremo, da zrušimo carstva in nasilja! Naj bodo te prsi le smrti razpete, dokler ne dosežemo svojega cilja . . . GREENSBURG, PA. — Dne 24. aprila smo tu nabirali prispevke v fond za osvoboditev političnih jetnikov, ali, kakor ta fond navadno imenujemo, "Debsov fond". Skupna svata znaša $26.30 in je bila odposlana gl. stanru soc. stranke. Imena prispevateljev (nabiralna pola Florijana Ovse-ca): po $1, Frank Simovieh, Florian Ovsee, Mike Paailin in Andrew Bukovinski; po 5Gc, John Tome, Marija Tome, Math Kristan, Frank Dremel, Joseph Jerman, Anton Jamnik, Ignac Globokar, John Pušnik, Jera Simovieh, Marija Depi-desta, Frank Depodesta, P. Collmi, Mike Dejan, John Zio-edok, John Kristan, Anton Paik in John Sever; po 25c, Frank Sume, Lina Karlin, Mary Lubaš, Anton Blatnik in Jos. Sever; W. Dfemel, 30c; Jos. šume, 35c; skupaj na tej poli $15.05. Nabiralna pola Martina Jordana: po $1, Frank Matko, Martin Jordan, Marija Mihevc, Alois Palčič, P. Freenses, Anton Zalokar, Frank Novak, John Krofina; po 50IIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIII(lllllllll= Franjo Halauš Moderna Krojaška Delavnica Izdelujem obleke po meri, čistim in popravljam. DOBRA IN TOČNA POSTREŽBA. 1803 S. Throop St., Chicago, Dl. TEL. CANAL 1395 ANTON KARA 1161 W. 18th St. CHICAGO, ILL. Trgovina s čevlji V zalogi potrebščine za čevljarje. CENE NIZKE POSTREŽBA TOČNA Slavnemu občinstvu se priporočam v naklonjenost ANTON KARA