231
Odmevi
PRIPOMBE K POGOVORU
UREDNIŠTVA S PROF. DR. IGORJEM
ŠVABOM IN DOC. DR. JANKOM
KERSNIKOM
Aljonka Češarek-Turk
V januarski številki Zdravniškega vestnika 2003 je bil objav-
ljen Pogovor uredništva s prof. dr. Igorjem Švabom in doc. dr.
Jankom Kersnikom o splošni oziroma družinski medicini. V
odgovorih I. Švaba je nekaj podatkovnih in vsebinskih ne-
točnosti, ki ne smejo postati zgodovinski vir za morebitne kas-
nejše obravnave. Zato želim prispevati nekatere popravke, ki
bodo izrisali pravilno zgodovinsko podobo splošne medici-
ne na Slovenskem.
Leta 1966 je Sekcija za splošno medicino pri Slovenskem zdrav-
niškem društvu (dalje Sekcija), ki jo je tedaj vodil dr. Borut
Rus, naslovila pobudo za specializacijo splošne medicine na
Republiški zdravstveni center (dalje RZC). Njegove funkcije
je opravljal Zavod SRS za zdravstveno varstvo (dalje Zavod),
ki se tedaj ni imenoval Centralni higienski zavod. Na predlog
Sekcije je RZC imenoval komisijo za pripravo programa spe-
cializacije zdravnikov splošne medicine v sestavi:
– dr. Franc Fludernik, direktor Zavoda za zdravstveno varstvo
Celje
– dr. Dušan Mis, direktor Zavoda za zdravstveno varstvo Ljub-
ljana
– dr. Milan Hodalič, direktor Zdravstvenega doma Ljubljana
Vič
– dr. Vinko Šarabon, Zdravstveni dom Ljubljana Bežigrad
– dr. Alojz Fijavž, direktor Zdravstvenega doma Velenje
– dr. Vinko Mozetič, direktor Zdravstvenega doma Nova Go-
rica
– dr. Jože Marolt, direktor Zdravstvenega doma Ljubljana Be-
žigrad
– doc. dr. Saša Cvahte, direktor Zavoda SRS za zdravstveno
varstvo Ljubljana
– dr. Aljonka Češarek, zdravnik mag., Zavod SRS za zdrav-
stveno varstvo Ljubljana.
Med naštetimi ni specialistov kliničnih strok. Zakaj je naštete
zdravnike predlagala Sekcija? Predpostavljam, da so bili oce-
njeni za najboljše, za najbolj aktivne in za vsestransko razgle-
dane.
Pri pripravi programa specializacije je s polnim razumevanjem
sodelovala Medicinska fakulteta Ljubljana. Izdelani program
specializacije je Svet RZC julija 1968 odobril in organizacijo
specializacije poveril Zavodu in regionalnim zavodom za
zdravstveno varstvo v Mariboru, Celju in Kopru. Že tedaj je
Sekcija zastopala stališče, da se ustanovi katedra za splošno
medicino. Po tedanjih predpisih pa to ni bilo izvedljivo. Sek-
cija je nadalje predlagala, naj Zavod do ustanovitve katedre
vodi specializacijo.
Jeseni leta 1968 so v Sloveniji pričeli specializirati splošno me-
dicino prvi zdravniki po seminarsko vodenem načinu. Prva
generacija je končala specializacijo s specialističnim izpitom
leta 1971. Od leta 1971 do leta 1974 je opravilo specialistični
izpit splošne medicine 79 zdravnikov; dr. Božidarja Voljča med
temi še ni. – Torej specializacije ni končala prva generacija
leta 1966, kot je navedeno v Pogovoru, in specializacija se ni
»prenesla« v Slovenijo leta 1966, tj. istega leta, kot piše na dru-
gem mestu.
Na Zavodu je od leta 1968 delovala komisija za specializacijo
splošne medicine. Prvotno so jo sestavljali zdravniki organi-
zatorji iz regionalnih zavodov za zdravstveno varstvo in Zavo-
da, kmalu še predsednik Sekcije in nekateri aktivnejši zdravni-
ki oziroma specialisti splošne medicine. Leta 1990, ob moji
upokojitvi, so bili med takšnimi zdravniki Tone Košir od 1973,
Bojana Kržič od 1988, Igor Švab od 1989, Franc Urlep od 1980,
Božidar Voljč od 1975.
Iz povedanega je razvidno, da so netočne navedbe I. Švaba,
da strokovnjaki iz splošne medicine niso imeli besede pri or-
ganizaciji specializacije in njenem vodenju in da so specialisti
kliničnih strok odločali, kaj naj bi zdravniki splošne medicine
znali. Dejansko so bili zdravniki splošne medicine pobudniki
za specializacijo, sodelavci pri organizaciji ter pri izdelavi pro-
gramov specializacije.
Pobude in prizadevanja pa bi izzvenela v prazno, če ne bi bilo
razumevanja in podpore takratnega dolgoletnega direktorja
Zavoda prof. dr. Saša Cvahteta. Prav on ima največ zaslug, da
je bilo že v šestdesetih letih splošnim zdravnikom dostopno
izobraževanje za naziv specialista splošne medicine ter tudi
akademska stopnja magistra.
V Zdravstvenem vestniku sem leta 1991 (1991; 60: 353–4) ob-
javila prispevek z naslovom Specializacija splošne medicine v
Sloveniji od leta 1966 do leta 1990.V njem je bralcem na voljo
podrobnejša informacija o začetkih specializacije pri nas. Zla-
sti je prispevek zanimiv za vse, ki bodo kadarkoli pisali o spe-
cializaciji v prvem obdobju.
Medikohistorična rubrika
PRVI TRANSPORT
Janko Kostnapfel
Slovenska psihiatrija se je po končani vojni znašla na razvali-
nah svoje predvojne službe, ki je bila v nekdanji Dravski bano-
vini sorazmerno dobro organizirana in uspešna. Tedaj pa je
Slovenija s priključeno Primorsko pridobila še novo tretjino
svojega ozemlja brez psihiatričnih ustanov.
Med vojno je zlasti nemški okupator, glede na svoj nehumani
nacistični koncept, po katerem naj bi bili duševni bolniki za
družbo nepotrebno breme, balast – tudi slovensko psihiatrijo
skoraj docela uničil. Nemci so takoj ukinili psihiatrično bolni-
šnico v Novem Celju in blizu 400 njenih pacientov odpeljali v
Avstrijo in jih v Hartheimu pri Linzu s plinom umorili. Nemci
so pozneje spraznili tudi oddelek na Poljanskem nasipu v Ljub-
ljani in ga namenili gestapovskim zaporom. Samo z ukinitvijo
teh dveh bolnišnic je izgubila psihiatrija 900 postelj. V matični
ustanovi za duševne bolezni v Polju pri Ljubljani pa so nemški
okupatorji kar pet stavb od šestih namenili svoji vojni bolnici.
Po vojni tudi ni bilo dovolj strokovnega kadra in pomožnega
osebja. Mnogi od prejšnjih delavcev v psihiatriji so med vojno
padli ali se porazgubili. Direktorja bolnišnice za duševne bo-
lezni v Ljubljani dr.Franca Gerloviča so domobranci ubili, pred-
stojnika oddelka na Poljanskem nasipu in znanstvenika pri-
marija dr. Miho Kamina so Nemci skupaj s tridesetimi talci
ustrelili v Kovorju pri Tržiču.
Po končani vojni je bil naval na edino bolnišnico za duševne
bolezni Ljubljana Polje izredno velik, kar je za čase po vsaki
vojni razumljivo. Vojna je vendar najhujše zlo, ki razcefra du-
še ljudi. Veliko je bilo hudo prizadetih alkoholikov.
Treba je povedati, da potrebnega posluha in pomoči za razvoj
slovenske psihiatrije po vojni ni bilo. Tedaj je prevladoval kon-
cept, da je treba predvsem družbo obvarovati pred »asocialni-
mi« duševnimi bolniki, saj bi jo utegnili ovirati v njenem raz-
voju. Takšen pogled v prejšnjem stoletju po kruti končani voj-
ni ni vladal samo pri nas. V svoji zgodovinski analizi ga ugotav-
lja tudi svetovno znani psihiater (naše gore list) profesor dr.
ZDRAV VESTN 2003; 72: 231–5