Tečaj XYL List ljudstvu, v poduk. Izhaja vsak četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3 «1(1., za pol leta 1 gld. 60 kr., za četrt leta 80 kr. — Naročnina se pošilja opravništvu v dijaškem semenišču (Knabenseminar). — Deležniki tiskovnega društva dobivajo list brez posebne naročnine. Posamesne liste prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. — Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr. Vstaja ali upor v Bosni in Hercegovini. Žalostni glasi prihajajo Avstriji od juga: slovanski prebivalci v Krivošijah, v Hercegovini in Bosni so vstali in se upirajo avstrijsko-ogerskej vladi. Po zadnjih poročilih to nikakor ni navadno roparstvo ali tolovajstvo, ampak srdita in od lani uže pripravljajoča se vstaja zoper avstrijskega cesarja mereč na to, da mu vzamejo Bosno in Hercegovino. Ni dvomiti več, da imajo roko zmes Italijani, Angleži, Rusi pa tudi mnogi Črnogorci, Srbi in Turki. Ti porabljajo nezadovoljstvo bo-senskih, hercegovskih in dalmatinskih Slovanov, da Avstriji delajo neprilik in škodo. Zato beremo pa ob železnicah tudi lehko vidimo, kako nagloma naši vojaki hitijo tje doli v južne kraje, da ohranijo Avstriji, kar si je pred par leti piborila. Tudi je uže tekla kri. Vendar je še upanja dovolj, da se upor zatre, vstaja zaduši. Toda želeti je, da se uzroki tolikim žrtvam in nevarnim uporom tudi odpravijo, sicer se imamo večnih nemirov bati. V ta namen pa je treba uzroke nezadovoljstvu odstraniti. Ako je prebivalstvo z vlado zadovoljno, potem nima uzrokov kljubovati. Da pa se to doseže, treba je konec storiti nemško-magjarskej politiki, kajti le ta je nezadovoljstvo največ pouzro-čila. Naše avstrijsko cesarstvo je največ trpelo od Turkov pa jih tudi najprvlje zdatno zavrnilo. Ravno letos bo 300 let, odkar smo jih od Dunaja odbili nazaj. Avstrija je potem takem imela nalogo zgodovinsko pa tudi v 300 letih dovolj časa, Turke dalje napadati, kristijane turškega jarma osvoboditi, Avstrije upliv črez Balkanski poluotok raz-tegnoti, turško cesarstvo pa razdjati. Največ časa in moči smo imeli po končanih francoskih vojskah do 1. 1848. Toda tedajšnji minister knez Meter-nih je vse zgodovinske naše težnje na glavo postavil in šel Turka branit in podpirat. Vsled tega so turški kristijani začeli od Avstrije proč obračati svoje oči k mogočnim Rusom. Ti so res v večih strahovitih vojskah prilomastili na pomoč. Tako so postali svobodni Grki, Srbi, Črnogorci, Rumuni in večji del Bolgarov. Avstrija, pravi in prvi dedi« turške zapuščine, pa bi skoraj bila ostala praznih rok, ko bi jej Bismark in Angleži iz zavisti do Rusov ne bili v Berolinskem miru odkazali zasesti Bosno in Hercegovino. No, in po trdnej borbi smo deželi zasedli, prebivalstvo, oso-bito kristijansko je tega bilo veselo; posebno katoličani bili so navdušeni za avstrijskega cesarja in tudi mohamedani bi se bili vdali, ker slovanske krvi v sebi vendar ne morejo zatajiti. Tre-balo je le vsemu slovanskemu prebivalstvu pokazati dobrohotnosti in mu nakloniti pomočkov, da mu celijo rane po 5001etnem turškem trinoštvu usekane. Prvi poveljnik in pravi dobitnik FZM. Filipovič je tudi to storiti nameraval. Toda na-enkiat prevlada nemško-magjarska Slovanom itak neprijazna politika in nesreča je bila djana! Baron Filipovič, ki je nameraval prebivalstvo z Avstrijo sprijazniti in zediniti, moral je odstopiti. Sedaj je ostalo skoraj vse, kakor pod Turkom, mohamedanom so se puščale prejšnje pred-pravice, kristjanska raja pa je trpela in plačevala desetino itd. kakor poprej. Zemljiščne razmere so ostale pri starem. Pristopili so prej nepoznani davki. Došlo je mnogo tujili uradnikov v deželo. Delalo se je na ponemčevanje, vsaj tu pa tam itd. Vse vkup je prejšnjo navdušenost za avstrijskega cesarja zatrlo, nezadovoljstvo je povsod napredovalo. Ljudje so prišli iz Bosne in Hercegovine prosit, pa niso bili uslišani. Zato so kmalu rodili se tajni shodi, zarote in naposled so se prištulili tuji rovarji in vstaja, upor in putanje postalo je neizogibno. Ako se posreči še tokrat deželi pomiriti, potolažiti, potem je pač slednji čas, da se za vselej priklopite k Avstriji in v njima morebiti združenima z Dalmacijo in Hrvatsko uraduje slovanski in sploh Slovanom tako ustreza, kakor drugod Nemcem, Magjarom in Italijanom. Potem je upati tudi stalnega miru in Avstrija si ohrani na jugo živo, nepremagljivo slovansko trdnjavo! Ako se pa ne posreči, tedaj utegne vstaja povod dati velikej, mogoče da svetovnej vojski! Gospodarske stvari. Nekaj o setvi. Zadnjo jesen je bilo vreme za posejatev raznega silja zelo neugodno. Tudi še po setvi je tako vremo dolgo časa trpelo. Bilo je mokro, hladno, ja celo mrzlo in se je lahko zgodilo, da marsiktero zrno, ali celo ne ciniilo, ali če je pognalo, se pa vendar vsled mrzlega vremena mlada rastlinica ni mogla zarasti in razkošatiti in tako je veliko rastlinic prav slabe rasti in dvomljivega življenja. Nasledek vsega tega pa je, da potem cela setev preredka postane. Tudi pri spomladni posejatvi nastanejo dostikrat vremenske nezgode, ki imajo tudi preredko stanje setve za nasledek. Spomladi nastane potem, ko je seme že v zemlji, dostikrat suhotno vreme in tako so tudi jara žita že brž s prva bolj goste seje, nego ozi-mino. Tam, kjer se je kaj napačnega pri setvi prigodilo, se dostikrat more pomagati z gnojili, ki naglo in močno delujejo, kakor n. p. gnojnica, pepel, tičji gnoj ali guano. S takimi gnojili se dostikrat tako izdatno pomaga, da se setev tako močno obraste in razkošati, da potem še dovoljno žetev dobimo. Iz povedanih ozirov je toraj dobro in has-novito jeseni in spomladi, zlasti o neugodnem vremenu, ali če kake druge nenavadne zapreke posejatev črez primerni čas zavlečejo, bolj gosto in močno sejati. Pa dostikrat se na povedane uzroke ne zmisli, zato uaj je tukaj opozorjeno na potrebo bolj goste posejatve. Bolje pregosto, ko preredko. Lepa endivija. Pustijo se nektere bolj slabih rastlin endi-vije črez zimo v zemlji. Pri hudem mrazu jih je treba nekoliko proti najhujši zimi zavarovati. Spomladi se te rastline presadijo, in baje na dan, kterega stoji v koledarju vaga. Ta salata se pa ne sme blizo drugega sočivja saditi, ktero ob istem času, ko salata cvete. Brž, ko je seme zrelo, se sname in vsakokrat sred majnika po-seje, in sicer zopet v znamenju vage, ali pa ob novi luni, ali prav za prav ob mlaju. Novo mlado seme pa ne kaže sejati, ker potem salata le prerada v cvet gre. Seme endi-vijino ostane do deset let kalivno. Dobro ga je v tenkih vrečicah hranjevati, kterc se z letnico za znamujejo in na suhem obesijo. Prav rano po letu krompirja prirediti. Vzame se v dosego tega namena prav plitvi zaboj k večemu z 10 do 12 centimetrov visokimi stranicami. V pod se zavrtajo majhne luknjice. Pod se nasuje na 3 centimetre debelo s tankim peskom, na kterega se potem, ali cveti krompirjevi ali primerni krhlji rožnatega krompirja tako naložijo, da pridejo očeska na vrh. Krompir se mora tesno drug poleg drugega naložiti. Slednjič se celi zaboj zopet s peskom dobro nasuje. Vse to se potem od časa do časa s toplo vodo polije in zaboj na kaki topli kraj, bodi si blizo peči, ali pa na okno, kamor more solnce, postavi. Ko bi krompir prenaglo začel cimiti, se mu ne sme več prilivati in mora se na bolj hladno mesto postaviti. V 15—20 dneh je vse godno za to, da se posuši. Zdaj se pusti jeden ali dva dni sušiti, na kar se zaboj preobrne in vse, kar je v njem, izsuje. Cela stvar bode zdaj zelo podobna skoz in skoz preraščenemu dmu ali ruševini, ker so vse korenine jedua v drugo zaraščene. S previdnim pretresovaujem je treba posamezne krompirje med seboj ločit, pri kterem delu se mora posebno na to gledati, da se mlade cime od starega krompirja ne odtrgajo. Na to se potem nacimljeni krompir v sočivnem vrtu na grede posadi po 3U centimetrov vsaksebi, se s taukim, toplim gnojem posujejo in s prstjo pokrijejo. Ko bi cime bile predolge porastle, uaj se v zemljo ravno polože in z prstjo pokrijejo. Tako nacimljen in tako položen kiompir bode v kratkem pognal in v času okoli 60 dneh po posaditvi se bode mogel že kopati. Prvi krompir se mora previdno vrsta za vrsto s prsti iz zemlje jemati, tako da se cel grmič ne poškoduje. Ta se zopet z dobro prstjo posuje in da pozneje še drugi pii-delek. Naj naše gospodinje in vrtnarice skusijo, krompir za 14 dni prej pridelan vrže za polovico več dobička od onega, ki se toliko dni pozneje more iz zemlje vzeti. Glejmo krajcar vzeti! Zrnje kot živinska klaja. Kdor svoji živini zrnje poklaila, naj nikdar ne pozabi, da je celo zrnje živini položeno, velika potrata. Zrnje se mora vsakokrat prej vsaj nekoliko zdrobiti. Tako je razumen kmetovalec svoje svinje s celim zrnjem krmil in potem njihove trde izločke preiskal in našel, da je mnogo zrnja neprebavljenega od živali proč šlo. Izračunil je, da je od 100 kilogramov ječmeua 55, od 100 graha 54, od 100 rži 50. To je bilo toraj zavrženega zrnja. Kolika potrata, kolika škoda! Toraj kmetovalci, dajte zrnje v živinsko klajo na grobo zmleti v tako imenovani drobljanec. Katere jabelčne in grnševe peške so dobre? Kdor si semena jabelčnega in gruševega sam nabira, naj gleda, da mu je zdravo. Jabelčne peške morajo bili debele, teške in teninorujave, gruševe pa bolj začruele barve. Le peške berga-motnih grušek so tudi rujave barve. Kdor si za pomladansko posejatev peške nabira, naj jih hra-nuje v lonci med glino na kakem zračnem, suhem, pa ne pretoplem kraju. Dopisi. Od Radgone. (0 babicah nekaj.) Naš Gornje-Radgonski okrajni zastop je lani bil raz- pisal dve službi za izpitani babici, ter eno nastavil na Grijesu za sv. Petersko, Negavsko in Kapelsko faro, drugo pa pri sv. Jurji na Ščav-nici za tisti kraj. To bi bilo vse prav in dobro, ali nastavljeni babici nimate zadosti dela in torej premalo zaslužka, ker je po vaseh zadosti takih ženk, ki ta opravek zastonj ali za celo malo plačilo dobro izvršujejo. Zavoljo tega pa hoče zdaj okrajni zastop vse neizkušene babice odpraviti, ter tiste ženske kaznovati, ki bi porodnicam pomagale, da bi tako matere hile prisiljene, izpi-tano babico klicati. Ali je to prav? Jaz mislim, da ne, kajti domače babice so vselej hitro pri roki in v navadnih slučajih svoje delo dobro in večjidel zastonj opravijo; v težavnih in nevarnih slučajih pa itak grejo po izpitano babico ali po zdravnika v mesto. Izpitana babica mora svojo pot in delo računiti, ker se od tega živi; zlasti po zimi in na oddaljene kraje pa bo stala taka pot veliko. Naznanilo se je sicer, da se za siromake, ki toliko ne zmorejo, ta znesek plača iz okrajne blagajnice, pa kdo bo mogel pravično razsoditi, ali dotični toliko premore, ali ne, in potem, koliko bo to zopet stroškov za itak ne prenapolnjeno okrajno blagajnico! Da moralnih nasledkov iz tega niti ne omenim, vprašam še samo to: kako se more porodnici siliti na pomoč tuja ženska, ktere ona ne pozna, in morebiti celo ne mara? Potem kaj pa bo takrat, kedar izpitana babica zavoljo bolezni ali slabega vremena ali pomanjkanja časa ne bo mogla priti, domače babice pa ne bodo smele in si ne bodo upale pomagati? Sila ni nikomur mila, v tej reči pa mislim, da tudi ni potrebna. Iz Pilštanja. (Zlata gostija.) Ime poštenega moža je znano črez devet far, pravi naroden in resničen pregovor. In v resnici ni ga kmeta, ne gospoda daleč okoli našega trga, ki ne bi poznal blagega imena Strašekovega; in to tem bolje, ker je v njegovi hiši tekla zibelja čast. gospoda kaplana Mozirskega, ker sta se v njegovi hiši rodila dva vrla junaka, ki sta že zvesto cesarju služila. On, ki je bil mnogo let šolski oča, kakor so ga vedno otroci s spoštovanjem imenovali, ki je vedno rad z vsemi močmi cerkev podpiral, on ne bi bil vreden, da mu zdaj, ko obhaja svojo zlato gostijo, vsak Pilštanjčan čestital? — Gotovo mu bo vsak pri tej slovesnosti, kake naša fara že dolgo ni videla, z radostnim srcem zaklical: „Bog obvari našega očeta še mnogo let zdravega in veselega!" C. G. Iz Nazareta. (Šolstvo.) V marsikoji ljudski šoli se že dandanes nahaja za poduk v petji in za petje sploh tako imenovani „harmonium", ter služi gospodom učiteljem, „posebno onim, ki niso dobri goslarji, pa slabih prs", vsestransko v mnogo korist; kajti vsakdo, kdor ga ima tudi prednost v petji svoje šole, pripozna. Ti instrumenti glas vlečejo, ter privadijo uho pevca na pravo stezo harmoničnega petja in vežejo glasove, kakor do sedaj ni nobeden drugi instrument, ter imajo celo tudi pred orglami mnogo prednost, v p. in f. pa se nikdar ne razglasč in malo prostora vzemö. Želeti bi bilo, da si takovo pripravo za pevanje vsaka šola, „posebno pa organisti", naroči, ter zbudijo s tem obilo veselja za še v marsikoji šoli in duhovniji slabo napredovano petje. Naročiti si „harmonium", pa je treba vedeti, pri komu? — da res služi zahtevam harmonija, pa ne — harmonike — in to je najzanesljiva, pa tudi naj-ceneja timia sč svojem zvestim delom „Joh. M. Kaufmann, Harmonium & Orgelbauer, Wien, VI., Sandwirtbgasse Nr. 2." Imenovani g. K. res zasluži vsestransko pripoznavo sč svojem poštenim, zvestem delom, ter prodaja harmoniume za šole po 85 gld. klaviatura 4l/s oct., bele kosti in po-litiran kason; obseg klaviature od C—F z enim spremenom „Expression". — Mnogim šolam pre-skrbel in kupil bi to tudi krajni šolski svet, samo ako dospe prva beseda od prave strani. — Dragi prijatelji, poskusite,in videli boste, dag. Kaufmann-u vso čast gre za njegovo delo. Vam in ljudstvu, kakor tudi šolam pa obili napredek, kojega Vam iz udanega peresa in lastne skušnje srčno želim. — Naš izvrsten^ narodnjak g. Franc Dr. Gross premeščen je iz Švehata (pri Dunaji) za adjunkta v Lit8chau (avstrijsko-češke meje), kamor se je 20. t. m. napotil. Dasiravno nam ni po volji, da naš blagi rodoljub uraduje pri Nemcih in ne pri Slovencih, vendar mu pa tudi na oddaljenemu kraju vse dobro želimo. — Bistra glavica dobro vč, kje mu solnce, „brez se vpečti" — najto-pleje sije. Iz Loč pri Konjicah. (Svarilo.) Po noči od 5. do prosinca 1. 1. je v okolici Dražja ves, fara v Žičab, zakonska žena pri trdem zdravji, 38 let stara, akoravno nekoliko težavno, pa vendar srečno krepkega in zdravega dečka porodila. Ko se je to zgodilo, je neskušena in neprevidna babica, kojo so od sosedove hiše porodnici v pomoč poklicali, na ravnost šla rojenca v drugo izbo vmivat, ter se s tem opravkom precej dolgo mudila, porodnico pa med tem čisto samo pustila. Ko dete vmije, ga nese zopet v drugo izbo k porodnici. Pa, o strah in groza — obilno krvi, koja je od postelje porodnice že do izbinega praga pritekla, se zapazi in uboga žena, sprego-vorivši: „Oh! kako se mi pred očmi iskri," roke sklene in — umerje. Kri je namreč ženi čisto stekla, ker ni bilo prave pomoči, in to je babica po nevednosti zakrivila. Naj bi bil ta primerljej neprevidnim babicam, pa tudi neskrbnim porodnim ženam v svarilo, da ni varno, v enakih okoliščinah brez prave pomoči biti. Iz Dunaja. (Opombice k opazkam g. prof. dr. Jož. Pajek a.) Gospod dr. Pajek je blagovolil par krivih podatkov v mojem sestavku o slovenskem slovstvu v prof. Šumanovi knjigi „Die Slovenen" v „Slovenskem Gospodarji" (1882, št. 2, str. 11) popraviti. Ker je pa tej popravi vkljub še nekaj toeek nedognanih ostalo, hočem javno na nje opozoriti, da se morda po ti poti končno doženejo. — Za Popovičevo rojstno mesto so razglasili pisatelji do zdaj 4 kraje; po Cop-Safariku je rojen blizo (unweit) Studenie, po Navratilu v Studenicah, po Wurzbachu, Žvabu in dr. v. Arclinu in po gosp. Pajeku sedaj v Vojniku. Pita se, kdo ima prav? Vsakdo bode rekel, da g. dr. Pajek, ker je on to prepisal iz krstne knjige, ki je za to odločilni vir. Vendar v tem slučaji ni tako! Janisch (Typographisch statistisches Lexikon von Steiermark I. str. 583) piše, da občina Vojniška obsega sedaj trg V o j n i k (nemški Hocbenegg) inVojniško ves, ali da je do leta 1875 obsegala še Arclin, Škofjo ves, Trnovi je, Sv. Miklavž in Sv. Tomaž, ki so se rečenega leta iz Vojniške občine izločile in novo občino se vkupnim imenom Skofja ves ustanovile. Do leta 1875 je tedaj kretitelj imel prav, da je zapisaval vse otroke, ki so se rodili v imenovanih krajih, kakor v občini Vojniški rojene. A z letom 1875 je nastalo vprašanje, kdo da od teh otrok pripada novi občini Skofji vesi. Ker vestni in zanesljivi pisatelji Arclin imenujejo in se to za one čase tudi s krstno knjigo zlaga, smemo po tem pojasnilu biti prepričani, da je pravi rojstni kraj Po-povičev bil Arclin, temveč ker je boter grof Schrattenbach, kojemu je oea Popovič oskrboval grajščino Zalog, ob enem bil lastnik grada Arc-lina. Istino pa, da se je rodil Popovič 5. den in ne 9. den februarja, imamo g. Pajeku zahvaliti, ki nas je po krstni knjigi podučil, ker do zdaj so vsi krivo pisali 9. den rečenega mesca, a najnovejši životopisec Popovičev L. Žvab (Lj. Zvon 1881, str. 108), po zmoti celo 9. januarja, kar sečen (hrvatski: siečanj!) v resnici pomenja in ne februarja. Odslej moramo tedaj reči: Popovič je rojen 5. februarja 1705 v Arclinu (v občini S k o f j a ves) pri Vojniku. Vse drugo je krivo! — Se jedna zmešnjava bi bila poravnati, ktero grajščino grof Schrattenbachovo da je prav oča Popovič oskrboval? Zalog zvanih gradov ima več po Slovenskem, in površni g. Žvab se je brez razloga za onega „na Moravskem sveti pod sv. Valentina goro (nemški Wartenberg)" na Kransjkem odločil. Ali nam ne bi vedela tudi na to krstna knjiga istinskega odgovora? Glede letnic, kda sta umrla St. Modrinjak in L. Volkmer, je dobro, da je g. popravil, kar je tiskar zmedel, kajti moj rokopis prav kaže, ali spet druga je z dnevom, kda je Volkmer umrl, ker Mam stavlja v svojem Jezičniku (letnik 18. str. 42) 4. den in gosp. Pajek 7. den. februarja mesca 1. 1816. Naj bi učena gospoda pisatelja blagovolila to spri-čati! — Križ pa je z „vedežem"! Iskal sem ga nekaj let po velikih ces. knjižnicah in na malem Stajeru, a dobil le jeden odtis 2. izdaje v cesarski dvorski knjižnici v Beči do rok. Knjižica je vezana in načelni list nima pisatelja ni letnice. Slednja je najbrže na ovitku tiskana! Titelkopija dvorske knjižnice pravi, da je resnično iz leta 18381 Pita se zdaj, od kterega leta da je prva izdaja, in ali se je res onim razjarjenim možem posrečilo, celo izdajo do slednje knjižice ugonobiti?! Ako kdo vendar še kde prvotnega vedeža Gutmanovega zasledi, naj blagovoli načelni list, popolnoma prepisan z dostavljeno številko zadnje strani in opombo, koliko da je še morda v knjižnici zadi ali spredi listov, ki niso v tistem številu zapopadeni, v kojem slovenskem časniku, postavim „Slovenskem Gospodarju", objaviti, da se to ob svojem času za slovensko bibliografijo porabi; dalje pa naj poskrbi, da pride delce v kako veliko javno knjižnico, da se našim slovstvenim zgodovinarjem in vnukom ohrani! — Slovstveno delovanje stajarskih Slovencev je pač primeroma najmenje znano. Nekdaj so ti, posebno vzhodna panoga, v Zagreb gledali, zdaj gledamo v Ljubljano. Rešimo bodočemu rodu spomine domoljubnih trudov očakov naših, dokler jim je še sledu med narodom! V Beči 19. januarja 1882. Dr. Fr. Simonič. Politični ogled. Avstrijske dežele. Kakor ob času resne vojske prepovedala je vlada vsem listom poročati več kakor vladni listi o vojski v Hercegovini, ki se je vsakako unela. Zato poročamo le, kar smo v vladnih listih brali: vstaši so prodrli od turško-črnogorske meje uže blizu do Mostara in Neretve, pa uže tudi črez Naretvo grabijo ; pri Dobarji so umorili 10 vojakov in zažgali kosarno; tudi v Bosni močno vre in v Sarajevu so ustrelili uže več zarotnikov. Vladni list „Bohemia" poroča, da v Hercegovini prebivalci kar bežijo k vstasem, nekateri kraji so celo prazni. FML. Jovanovič zahteva 40.0U0 mož; blizu Trebinja umoril je Osman-beg 3 žandarje, več oficirjev, med temi lajtnant Lalič, in še več vojakov, je uže mrtvih. Vladini listi trdijo, da preteče 14. dni, preden se naši vojaki vsi zberejo in potem zopet 14 dni, preden se vstaja zatre. Inostranski posebno francoski listi pa pravijo še vedno, da na vsem ni nič, ampak da se naša armada zbira za pot v Solun. Kmalu bo vse jasno! — Vojaška taksa daje letos 660.000 goldinarjev in bo dobro došla v podporo zapuščenim, od reservistov k vojski poklicanih, ženam in otrokom. — Državni zbor je pričel zborovati in bo kmalu obravnaval o proračunu za 1. 1882. Mnogo delavcev iz Moravske prosi pri njem, naj prepove strogo ob nedeljah in praznikih delati. Gosposkej zbornici pa je minister Konrad predložil črtež nove šolske postave, ki bode bremena zlasti prebivalcem na deželi znatno polajšavala. — Cehi dobijo še letos svoje narodno vseučilišče. Nemci se zastonj upirajo, pravica mora biti, pa tudi Slovencem je minister Pražak ustregel; kajti blagi naš poslanec g. dr. Vošnjak nam piše, da sedaj državna tiskarna razpošilja vsem sodnijam na Slovenskem tiskovine za slovensko uradovanje. Zanaprej se ne more nikdo izgovarjati, da zarad pomankanja tiskovin ne uraduje slovenski. Dakle, možje slovenski, sedaj veste, kaj imate tirjati in kako postopati 1 Slovenskemu uradovanju je pot nadelana. — Koroški Slovenci imajo sedaj svoj list po imenu „Mir". Toda nemškutarji so se ga toliko ustrašili, da na vsa usta upijajo in jamrajo. Naj le! — Ogerski poslanci pod vodstvom grofa Aponija očitajo liberalnej večini silno zapravljivost in preobloženje prebivalstva z davki. Prav imajo. — V Trstu je volilna praska. Upati je, da zmaga vladi prijazen kandidat, podpiran od Slovencev. Vnanje države. Na Bavarskem konservativci v deželnem zboru nič ne opravijo zoper liberalne ministre, ker so poslanci nesložni in preboječi. Poljake na Nemškem silno ponemčujejo v Poznan-skem. — Ruski car je ukazal železnico potegnoti od Orenburga globoko v srednjo Azijo do Ta-šenda; od turškega sultana pa tirja, naj mu plača še dolžno vojno odškodnino. Sultan nima penez in bode moral dati nekaj svojih dežel. Morebiti mahnejo Rusi v Carigrad, ako se avstrijska vojska spusti do Soluna. — Bolgari in Srbi so se sprli zaradi meje. Srbski knez Milan je skupštino pozval in naznanil, da snuje ministertvo sedaj narodno banko. — Italijanski rovar Garibaldi preselil se je v Neapol, kder utegne umreti, ker je precej slab. — Francoski minister Gambetta hotel je volilni red tako prenarediti, da bi samo njegovi pristaši bili izvoljeni. To je pa sedanjim poslancem presedalo in so zavrgli predlog ministrov. Gambetta hoče ministrovanje odložiti. — Angleži in Francozi so precejšnjo brco dobili od sultana, ker mu Egipt hočejo vzeti; povedal jim je, da nimajo česa iskati v Egiptu. Toliko poguma kaže sultan, ker ve, da Egipta nihče ne v Evropi ne vošči Angležem in Francozom. — Panamaško ožino marljivo prekapajo. Chilenci v južnej Ameriki pa so z Bolivijanci napravili mir; slednji zgubijo primorske kraje. Za poduk in kratek čas. Iz potne torbice. IV. Visoko nad Podčetrtkom stoji precej veliai grad istega imena. Krog njega je bosta in pod hosto je velika cesta, kraj ktere je tudi brzo-jav. Ko sem dospel na veliko cesto, sem je urno dalje mahnil, kajti v Podčetrtku je bil sejem, to-raj se nisem hotel med ljudi mešati, tolikor vendar vem, ^da je trg zelo prijeten kraj med tremi hribi. — Črne megle, ktere so se vže celo jutro na nebesji podile, so se ravno zbrale, ko sem jo iz trga pobral in dež je začel liti da je bilo kaj! Marela mi je koristila in potoval sem trdno dalje. Pot je držala mimo hribov na desni strani, na levi pa sem gledal le hrvaške gore, ki so se takoj za Sotlo vzdigovale proti nebu. Kakor po Slov. goricah, tako so tudi tu hribi z vinsko trto ali hosto obraščeni. Proti poldnevu sem prispel do sv. Petra pod Sv. Gorami. Ker je vedno še deževalo, in mi ni bilo dobro dalje potovati, sem poiskal tu prijatelja K., ki meje zelo prijazno sprijel in jegovi starši so zopet slovensko gostoljubnost mi skazali. Tu sem ostal do drugega dne. Med tem pa še sem se z večimi prijatelji in tovarši sešel, ktere sem s srčnim veseljem pozdravil, kajti dolgo se nismo videli. Pri dobrem vinu smo potem obhajali srečno snidenje.^ Že mnogokrat sem slišal o imenitnosti „sv. Gore", ker tudi iz Slov. goric radi tje romajo. Sedaj sem imel tudi jaz priložnost, da si nekoliko daleč sloveči kraj ogledam. Precej visoko na hribu nad sv. Petrom je bela cerkev, ktero sem na svojem potovanji že od daleč videl. Nisem znal, da sem tako blizu imenitnega kraja; še le prijatelj me je na to opozoril. Se tisti dan bi šel na hrib, ali vreme ni dopuščalo; počakal sem toraj drugega dneva. Poslovil sem se pri dobrih ljudeh in se napotil na hrib spremljan od prijatelja. Megla, nasledek prejšnjega dežja, se je kadila in hrib je bil ves v nji. Izvolila sva si krajšo peško pot, in dasi-ravno je precej hladno bilo, sem bil vendar moker od pota. Kmalu sva prišla do majhnega križa in tu si malo počineva. Prijatelj mi je pravil, da okolo tega križa romarji po golih kolenih hodijo in Marijo, ktere podoba je na križi, častijo. Na vsbodni strani tega križa, namreč na podlagi se neki poznajo znamenja zibele, v kterej je Marija Jezusa zibala, ko je tam hodila. Ali ravno ta del kamna, o kterem se to pripoveduje je bil z mahom zaraščen, torej nisem mogel nič videti, da-siravno sem mah odstranil. Sla sva dalje, sapa je bila vedno mrzlejša^ in gorski zrak mi je zopet pot na čelu posušil. Se za majhen ovinek in videla sva cerkev, vendar še precej visoko nad nama. Velika košata lipa kinča majhno ravnico še precej nizko od cerkve, na desno in levo od lipe pa so ute in zraven silno veliko klopi pripravljenih za romarje, ki hočejo vino piti. Više je cerkovnikova in cerkvena hiša. Dobila sva od cerkovnika ključ od vrat in ko sva prehodila še kakih 40 ali 45 stopnic sva bila pred cerkvijo. Velika je precej, vendar je mnogo premajhna, da bi mogla toliko romarjev obšeči, kteri od vseh strani prihajajo, mi pravi prijatelj, in rad sem mu vrjel. Pred cerkvijo in za cerkvo še sta dve precej veliki kapeli. Da pa bi lepoto cerkve od znotraj popisal, za to je moje pero prenevkretno in prepuščam boljemu. To vendar omenim, da kdor znotraj lepo cerkev videti boča, mora iti na sv. Gore. — Gosta megla mi je ves razgled vzela. Gotovo pa bi od tod videl daleč okrog pa lepem spodnjem Štajerskem in prijatelj mi je pravil, da se v lepem vremenu Sava, doneča Sava, vidi. Nazaj sva si iz- vodila pot po gostem kamenji, da se človek mora varovati, da se ne spodtakne in ne pade. V duhu sem gledal množice v procesijah prihajati od vseh strani in se pomikati z veselimi pesmami na hrib. — Iz domošljije se me le vzbudi prijatelj, ko sva prišla do majhne kapele sv. Križa. Tu teče iz Jezusovih nog voda, in kdor se te napije, ta je vedno zdrav. Tudi jaz sem je par požirkov hlastno pogoltnil in — Bog daj, da bi res vedno zdrav bil. — Ločitev je huda, pravijo, in res bila je tudi za mene huda od prijatelja, kajti jaz sem jo mahnil dalje proti Brežicam, a on zopet nazaj k sv. Petru. Pač ne bodem pozabil na sv. Goro in če še bi kedaj tam hodil ne bodem zamudil zopet cerkvi pogledati. Tebi pa mili prijatelj se srčno zahvaljujem za Tvoj nasvet, da sva se na hrib napotila, in za Tvojo prijateljsko vodilo! — Ce bi hotel slovensko deželo in sicer le lepi slovenski Stajer popisati, moral bi popisati vsako goro, vsak breg in vsak hrib s svojimi vinogradi in hostami in s kapelicami; vsako dolino in vsako ravan z zelenimi travniki in rodovitnimi njivami, z vasmi in trgi ali majhnimi mesti. Pot dalje je držala med hribi pri nožji, kder so tu in tam pastirji veselo popevali. Na Bizelj-skem sem se čudil nad številom mlinov, kteie je vse gonil majhen potok. Dalje od Bizeljskega so se hribi na levej iz očes mi izgubili in pred menoj se je razprostirala ravnina proti Sotli in še le na Hrvaškem so se zopet hribi vzdigovali, kjer sem Klanjec in Novi dvor gledal. Kako uro od Bizeljskega stoji pri veliki cesti vas Zupelevec; tudi tu sem se malo pri prijatelji mudil, kmalu sem pa vendar zopet urno dalje po veliki cesti proti Brežicam korakal. Sedaj se je tudi hribovje na desni spremenilo v ravnino, ktera se je pred menoj razprostirala, in še daleč sem zopet gledal majhne hribe. Vsaki potnik, kteri v Brežice pride, si menda rad zapiše ime tega majhnega mesta v svoj dnevnik. Tudi jaz sem to storil in zakaj nebi? Ali se niso v tem mestu naši pradedje hrabro krvoločnim Turkom v bran postavili in se branili; ali ni polje okolu Brežic pognojeno s krvjo slovenskih junakov, ki so tu se za vero, dom ni za ce sarja bojevali? Z občudenjem sem gledal kos „ketne" pri grajskih vratih v Brežicah, kateri še je ostanek turške vojske, ko so od sv. Vida na Brežice streljali. Le polovico „ketue" je priletelo na grad in je predrlo en stolp, in ta del so obelili v znamenje pred vrata, a diugi del je padel v Savo ter se potopil. V tem majhnem a slovenskem mestu toraj je tudi meni osoda namenila prebivati. Dospel sem v mesto in ker ima diiak daleč po svetu prijatelje, sem ga tudi jaz tukaj našel. Nje govi starši so me prijazno, gostoljubno sprejeli in me povabili, da nekoliko dni pri njih ostanem. Kdo bi raje to ponudbo sprejel, kot jaz? Kmalu sem se seznanil s vsemi domačimi, in govorili smo to in uno. Dasiravno meščani, so vendar vsi gladko slovenski govorili. (Dalje prihod.) Smešnica 4. Bil sem nekokrat pri sodniji. Onde je kmet tožil kmeta, da ga je njegov pes ugriznil. Sodnik ne zna dobro slovenski in vpraša tožnika namesto: ste li Vi posestnik: ste Vi „bzicar"? Tožnik mu odgovori misleč na psa: tega pa nisem pogledal; pes je naglo odskočil, ko me je ugriznil, in tedaj ne morem vedeti ali je bil: psicar ali psica. Tomaž S. Razne stvari. (Slovensko uradovanje). Državna tiskarna je razposlala vsem sodnijam na Slovenskem nove slovenske tiskovine za kazenske in civilno-prav-denske razprave. Narodnjaki slovenski naj ved6, da je s tem slovenskemu uradovanju odprta široka pot! Naj zahtevajo in naj se tudi sami poslužujejo teh slovenskih tiskovin! (Poslano). Podpisani ustanovitelji „Popotnika" naznanjajo, da od današnjega dne zana-prej niso v nobeni zvezi več s tem listom ter se združijo z „U či tel j. Tovarišem", kterega bode zopet naš starosta g. Andrej Praprotnik ure-doval. Radoslav Lopan, Tone Brezovnik, nadučitelj. učitelj. Miha Kokol. Boštjan Kregar. Grebenec. (Celjsko nemštvo) mora biti v hudej nevarnosti, ker je v „Deutsher Verein" župan Neckermann tužno tužno jamral kako „slovenski klerikalni (?) živelj!" skuša sedanji nemški mestni zastop raz-gnati ter milo prosi, naj skrbijo vsi, da bodo stari „Deutscherji" zopet izvoljeni. G. Dr. Higers-berger pa je pohvalil „petuske'1 liberalce, da ne-čejo porazuma in miru s Cehi. Iz tega vidi vsak poštenjak, da je nemškim liberalcem večni ravs in kavs v Avstriji ljubši od miru in sprave. (Novi „krak") ali polom na Dunajski borzi, kder so obrezani in krščeni barantači tržili z delnicami, menjicami, rentami i. t. d. je letos uže 360,000.00u fl. škode naredil. (LjutomerŠka čitalnica) bode imela na sveo-nico due 2. febr. ob 4. uri popoldne občni zbor pri g. Vaupotiči v Liutomeru, s sledeenim programom: Sporočila, račun zal. 1881, volitev novega odbora in prosti predlogi. P. P. g. udje naj se blagovole v obilnem številu zborovanja vdeležiti. Odbor. (Popravek') V štev. 3. „Slovenskega Gospodarja" se poročano očitanje gosp. županu ljutomerskemu popravi, ter reče, da je le hotel dokazati, kako okraj od taksnih učiteljev, kakor je lani samo še le jeden bil nameščen, a na zadnjič dalje odšel, nima nobenega haska. Učiteljev sploh gosp. župan ni žalil. (Potres) bil je v Zagrebu 21. t. m. in škodoval. (Spremembe v Lavantinski Škofiji.) Prečastiti gospod dekan Stranjšak postal je ud lavantinskega konzistorija, častiti gosp. Žmavec, župnik na Remšniku, čast. gosp. Terjašek, provizor v Spodnji Poljskavi, čast. gost. J. Ostre v Vuzenici, J. Haj-šek v Skalah. Listič uredništva: 6. Daradin: poročilo o gostovanji je žaljivo. Poslane suiešnice porabimo prilično, Dopis iz Slov. goric, Koroškega itd. prihodnjič. Slovesov in zahval čč. gg. kaplanom ne objavljamo, ker je občni zbor tiskov, društva tako sklenil. Loterijne številke: V Trstu 21. januarja 1882: 86, 81, 62, 26, 72. V Linci „ „ 40, 79, 66, 86, 37. Prihodnje srečkanje: 4. februarja 1882. Slajnovejüt kurz! na Hunajl. Papirna renta 73 00 — Srebrna renta 74 20 — Zlata renta 83.26 — Akcije narodne bauke 833'— — Kreditue akcije 281.— 20 Napoieou 9.55 — Ce». kr. cekini 5.64 — Učenca, ki slovenski in nemški govori in dobra šolska spričevala ima, vzame takoj v svojo štacuno mešanega blaga Mat. Žemljic, trgovec v Ljutomeru (Luttenberg). Pisarico ? loteriji pisarnico sprejme posestnik loterijne nabiralnice v Za-gorji (Sagor, Südbahn). Plača je 60 fl., postrežba prosta s hrano, perilom, obleko vred. Umeti pa ima nemški in slovenski in v zapisovanji loterijnih številk in pisarij spretna biti. Več pov0000000®OGO®OOOQOIOQOOOOOOOOOOOOOOQO Izdatelj in založnik tiskovno katol, društvo. Odgovorni urednik Dr. Lavoslav (Jregorec. Tisk Janez Leon-a v Mariboru .