Knjižne recenzije/Reviews 223 Vsekakor je knjiga zelo zanimiva in obravnava aktualno tematiko. Kljub številnim prednostim pa ima spletno zbiranje podatkov kar nekaj pomanjk- ljivosti. Glavno vprašanje je dostop do interneta, ki ni enak za vse geografske regije in se razlikuje tudi glede na starostne skupine v populaciji. Internetna komunikacija prav tako ne more nadomestiti neverbalne komunikacije, ki je prisotna v intervjujih »v živo«. Izbrana raziskovalna vprašanja, ki jih je avtorica uporabila pri svojih em- piričnih študijah, so seveda zelo primerna za uporabo takšnih metod (prvo raziskovalno vprašanje je zajemalo ugotavljanje, katere oblike oglaševanja bi naj uporabljali na internetni strani, da bodo zadovoljni tako oglaševalci kot njeni uporabniki; drugo vprašanje se je nanašalo na to, kaj besedna zveza »uporabnost spletne strani« pomeni njenim uporabnikom). Uporaba splet- nih anket na drugih vsebinskih področjih bo seveda še doživela svoj razcvet, saj ima informacijska tehnologija veliko prednosti in zanesljivo prodira tudi v naše vsakdanje življenje. Vsekakor se nam v prihodnosti obeta še več upo- rabe sodobnih komunikacijskih tehnologij. Mojca Rožman Charles C. Ragin, Družboslovno raziskovanje – enotnost in raznolikost metode, Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 218 str. Knjiga Družboslovno raziskovanje – enotnost in raznolikost metode (2007) je slovenski prevod dela Charlesa C. Ragina z naslovom Constructing social research: Th e Unity and Diversity of Method (1994). Charles C. Ragin je profesor sociologije in političnih ved ter se osredotoča predvsem na po- dročje družboslovne metodologije. S slednjo se ukvarja tudi ta knjiga. Knji- ga je razdeljena na dva dela. V prvem delu se avtor posveti opredelitvi druž- benega raziskovanja, njegovih ciljev ter poteku družboslovnega raziskovanja. Drugi del knjige pa je namenjen podrobnejšemu opisu strategij družboslov- nega raziskovanja. Na začetku se lahko na podlagi primerov seznanimo s tem, kaj je in kaj ni družboslovno raziskovanje. Avtor ga defi nira kot prikaz družbenega življen- ja, ki ga od drugačnega raziskovanja (kot ga na primer opravljajo novinarji) razlikuje to, ker niso prisotne vse od spodaj naštetih značilnosti, ampak le nekatere. Družboslovni znanstveniki se ukvarjajo z družbeno pomembnimi pojavi, ki so pomembni tudi za družbeno teorijo. T emeljijo na izkustvenem gradivu in so rezultat neke oblike sistematične analize zbranega gradiva. Kot poglavitne cilje družboslovnega raziskovanja avtor navaja »tvorjenje znanstvenih prikazov družbenega življenja« (str. 96). Izpostavlja pa še »se- dem poglavitnih raziskovalnih ciljev v družboslovju« (str. 47): prepoznavanje splošnih vzorcev in povezav; preverjanje in izpopolnjevanje teorij; napove- Šolsko polje, letnik XXI, številka 5 – 6 224 Šolsko polje, letnik XXI, številka 5 – 6 224 dovanje; interpretiranje kulturno ali zgodovinsko pomembnih pojavov; raz- iskovanje raznolikosti; dajanje besede in razvijanje novih teorij. Vse cilje tudi podrobneje predstavi. Na tem mestu uvede besedo »raziskovalna strategi- ja« (str. 48), ki jo defi nira kot »združevanje glavnega raziskovalnega cilja in posebne raziskovalne metode« (str. 48). Predstavi tri strategije: kvalitativ- no raziskovanje skupnih značilnosti, primerjalno raziskovanje raznolikosti in kvantitativno raziskovanje povezanosti med dvema ali več značilnostmi. Avtor je izbral te metode, ker »omogočajo najboljši prikaz bistvenih značil- nosti različnih metod in zelo prepričljivo dokazujejo enovitost in raznolikost d r užb o s l ov n e g a r a z i s k ov a n j a « (str. 64). Omenjene tri strategije umesti v »dvorazsežni koordinatni sistem, ki pri- kazuje odnos med številom raziskovalnih primerov (enot analize) in številom vidikov (značilnosti) teh primerov« (str. 64). Kvalitativno raziskovanje se zelo podrobno ukvarja z relativno majhnim številom enot in preučuje veliko njihovih značilnosti. Kvantitativno raziskovanje pa se ukvarja z velikim šte- vilom enot in preučuje omejeno število njihovih značilnosti. Kvantitativni raziskovalci za razliko od kvalitativnih navadno le površno poznajo preuče- vane enote, saj jih je preveč. Primerjalno raziskovanje pa je nekje vmes. Avtor vsako izmed naštetih raziskovanj v drugem delu knjige prikaže na primeru in predstavi, za katere raziskovalne cilje je bolj primerna katera od strategij. Predstavljen je raziskovalni proces, ki je sestavljen iz: ideje, analitičnega okvirja, izkustvenega gradiva in podob (str. 71). Raziskovanje zajema retro- dukcijo (vzajemno delovanje indukcije in dedukcije v okviru raziskovalnega procesa), ker gre pri družbeni raziskavi vedno za dialog med idejami (teori- jo) in izkustvom (podatki). T ekom celotne knjige je poudarjeno, da se mora raziskovalec najprej zelo dobro seznaniti z vsebino, ki jo želi raziskovati. Pri defi niranju in opredeljevanju pojavov, ki jih raziskujemo, moramo biti na- tančni in eksplicitni. Poseben izziv za družboslovno raziskovanje pa je »obli- kovanje udarnih in poučnih prikazov družbenega življenja, ki bodo prispevali k aktualnim razpravam o družbenem življenju« (str. 91) (družbeni teoriji) in »hkrati zaobjeli širino in globino podatkov o družbenem življenju« (str. 91). V drugem delu knjige se avtor posveti podrobnejši razlagi strategij raz- iskovanja. Posebej poudari, da kljub temu, da gre za različne strategije, ne smemo pozabiti, da je pri vseh prisoten dialog med idejami in izkustvenim gradivom. Najprej predstavi kvalitativno raziskovanje. Kot že omenjeno, se ta strategija ukvarja s podrobnim preučevanjem številnih značilnosti relativ- no majhnega števila enot. Kljub temu pa je proces predstavitve in natančne opredelitve pojmov in predmeta raziskovanja ključnega pomena. Brez poj- mov »je nemogoče zbrati podatke, urediti dejstva ali neskončno količino infor- macij o enem samem primeru narediti smiselno« (str. 106). Zato so še posebej Knjižne recenzije/Reviews 225 pri kvalitativnem raziskovanju pomembni teoretično strukturirani prikazi družbenega življenja. Pri primerjalnem raziskovanju izpostavi, da gre za iskanje podobnosti znotraj skupine ter iskanje raznolikosti med skupinami. Primerjalna strate- gija je še posebej primerna za interpretacijo zgodovinsko ali kulturno po- membnih družbenih pojavov, še posebej, kadar je število opazovanih enot zmerno (do 50). Primerjalni raziskovalci so v svojih raziskavah bistveno bolj osredotočeni na vzročnost in vzročno kompleksnost kot kvalitativni razisko- valci. Vzročnost ocenjujejo na podlagi preučevanja vzorcev raznolikosti. To raziskovanje temelji na dihotomiji prisotnosti in odsotnosti. Vzročni pogoji in izidi so bodisi prisotni bodisi odsotni pri vsakem preučevanem primeru. T a strategija je podrobneje predstavljena na primeru, v katerega je vključe- no področje vzgoje in izobraževanja. In sicer se ukvarja s tem, ali posamezna šola ocenjuje in razvršča svoje učence po sposobnostih. V primeru so pred- stavljeni dejavniki, ki vplivajo na to, ali šole razvrščajo svoje učence v homo- gene skupine po sposobnostih ali ne. Kvantitativni raziskovalci pa istovetijo vzročnost in pojasnjevanje. Ko raziskovalec prepozna vzroke pojava, ga s tem tudi pojasni. »Kvantitativni družboslovec oblikuje podobe s preučevanjem vzorcev sočasnega spreminjanja (kovariacije) spremenljivk in sklepa o vzročnosti na podlagi teh splošnih vzor- cev« (str. 146). Pri tej strategiji avtor opozori tudi na nestabilnost oziroma nezanesljivost določene spremenljivke v času. Zato predlaga uvedbo t. i. se- stavljenih spremenljivk, ki zajemajo več spremenljivk in tako predstavljajo bolj zanesljivo mero določene lastnosti. Razširjeno je stališče, da je edino pravo oziroma znanstveno raziskovanje kvantitativno raziskovanje. Avtor dobro opiše prednosti in pomanjkljivosti vseh strategij in tudi poudari pomen kvalitativnega raziskovanja, ki ga prav tako opiše kot znanstveno strategijo. Tudi kvalitativno raziskovanje lahko prispeva k razvoju teorije. Avtor v zaključku drugega dela izpostavi, da vse strategije vsaj posredno vključujejo teoretične ideje in analitični okvire ter so zato vse primerne za družboslovno raziskovanje. Posebej bi izpostavila, da je v knjigi predstavljena in podrobneje opisana nekoliko manj razširjena strategija. T o je strategija primerjalnega raziskovan- ja, ki je primerna tudi za uporabo v raziskovanju vzgoje in izobraževanja. Na to kaže tudi primer, na katerem je podrobneje razložena ta strategija. Gre za zelo uporabno in preprosto strategijo, ki je usmerjena na iskanje podobnosti in razlik med spremenljivkami. Seveda pa je, ne samo pri tej strategiji, zelo pomemben izbor spremenljivk, ki se ga lahko lotimo šele po temeljitem pre- gledu relevantne literature. Šolsko polje, letnik XXI, številka 5 – 6 226 Šolsko polje, letnik XXI, številka 5 – 6 226 Knjiga je napisana za širšo publiko in ne zahteva posebnega metodolo- škega predznanja. Avtor pri opisu strategij in njihovih izsledkov pogosto kot pomembno izpostavlja odkrivanje vzrokov in vzročnih zvez v podatkih. Av- tor sicer na primerih lepo predstavi proces sklepanja in ga tudi utemelji, a po- gosto za dve spremenljivki, ki sta povezani ne moremo nujno trditi, da ena vzročno vpliva na drugo. Za takšno sklepanje je potrebno zelo dobro izbra- ti spremenljivke in še bolj temeljito pregledati teorijo. V praksi za ugotavljan- je odnosov vzrok – posledica uporabljamo metodo eksperimenta. V tem pri- m e ru lahk o na tančn o k o n tr o lir am o s p r e m e nl j iv k e, ki j ih p r o uču j e m o in nato sklepamo o morebitnih vzrokih, ki vplivajo na spremembo preučevanje spremenljivke. Zaradi zahtevnosti, ustrezne zasnove in izvedbe je uporaba eksperimentov v družboslovnem raziskovanju redka. Pri proučevanju zvez med odvisnimi in neodvisnimi spremenljivkami zato v praksi po navadi go- vorimo zgolj o povezanosti spremenljivk in ne o vzročno posledičnih zvezah. Knjiga ponuja tudi nekaj praktičnih nasvetov in ugotovitev, kot so na pri- mer: na koncu raziskovanja raziskovalci pogosto ugotovimo, da »so bili šte- vilni podatki, ki so jih zbrali na začetku raziskave, napačni in da bi bili lahko pri zbiranju podatkov bolj učinkoviti, če bi na začetku vedeli tisto, kar se je po- kazalo na koncu raziskave« (str. 34). In tudi: »vsak preizkus izboljša teorijo: to velja tako za preizkus, ki teorije podpre, kot za tistega, ki je ne podpre« (str. 62). Opozori pa tudi na nekaj pasti: »Kadar pisec postane zagovornik določe- nega gledišča, potem za svojo poročilo »izbere« samo tiste delčke izkustvenega gradiva, ki podpirajo to gledišče … /str. 82/ Edina resnična zaščita pred nepre- poznano pristranostjo je to, da družbena znanost obstaja kot skupnost … /str. 83/« Objavljeno delo je že pred, predvsem pa po objavi podvrženo natanč- nemu seciranju s strani drugih raziskovalcev. Omenja tudi, da družboslovna publika ne pričakuje poročil o neuspelih poskusih oblikovanja prikazov (to- rej takšnih rezultatov, ki ne potrjujejo teorije): »Taka poročila pa bi morala biti bolj običajna kot so, že zaradi logike preverjanja teorije, ki nakazuje, da so negativne ugotovitve zelo pomembne.« (Str. 157.) Pomanjkljivost knjige je slaba ločljivost prikazanih slik, ki so ravno do- volj razločne, da je še možno razbrati besedilo na njih. Zaključimo lahko, da knjiga opozarja, izpostavlja in poudarja pomembna stališča v družboslov- nem raziskovanju, prikaže prednosti in slabosti izbranih strategij raziskova- nja ter nudi tudi napotke za raziskovalce, ki se lotevajo družboslovnega razi- skovanja, torej izdelovanja prikazov družbenega življenja. Vsekakor je vredna branja. Mojca Rožman