Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
i
Letna naročnina, Italija	Lir 25.000
Letna inozemstvo	Lir	40.000
Letna inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Leto XXXVI. - Štev. 12 (1794)	Gorica	-	četrtek,	22.	marca	1984	-	Trst	Posamezna	številka	Lir	500
Ljudje so pozabili na Boga
Libanon v iskanju miru
Ko so leta 1974 sovjetske oblasti izgnale Nobelovega nagrajenca za leposlovje Aleksandra Solženicina iz Rusije, ga je Zahod sprejel kot junaka in simbol odpora nasproti zatiralnemu komunizmu. Njegov spis »Otočje Gulag« je bil preveden v vse večje jezike svobodnega sveta in je doživel ponovna izdanja v milijonski nakladi. Toda medeni tedni so se za velikega ruskega pisatelja kaj kmalu končali.
KRITIČNE MISLI NA RAČUN ZAHODA
Dokler je Solženicin razkrival grozote stalinističnih uničevalnih taborišč v Sovjetski zvezi, je bil dobro sprejet; kakor hitro pa je začel obsojati filozofski sestav leninističnega marksizma in opozarjal, da je ta sistem porodil nečloveška kazenska taborišča v Rusiji, je postal zahodnim kulturnikom nadležen; njegovo protisocialistično nastrojenje jih je začelo dražiti in začeli so ga zavračati, češ da je konservativno usmerjen in ne zasluži več pozornosti.
Toda Solženicin ni ostal samo pri kritiki leninističnega marksizma: naredil je korak naprej. Življenje na Zahodu mu je prineslo spoznanje, da je zahodna družba prav tako okužena z materializmom kot tista iz vzhodnih komunističnih dežel. Zahodno brezboštvo je prav tako za ljudi škodljivo kot komunizem v državah realnega socializma.
Zaradi tega stališča je postal Solženicin za nekdanje zahodne občudovalce človek nazadnjaških idej, mračnega srednjega veka, verski zanesenjak, ki živi bolj na onem kot na tem svetu. In vendar je Solženi-cinovo govorjenje, tako neprijetno za premnoga ušesa, v bistvu krščansko, le da prenekateri kristjani niso več zmožni niti poslušati, kaj šele razmišljati o tem, kaj pravi.
KJE ISKATI VZROKE HUDEGA V DRUŽBI
Njegov zadnji nastop v javnosti je bil 10. maja 1983. v Londonu, ko je prejel nagrado »Templeton«, ki se daje takim, kateri imajo zasluge za uveljavljenje vere v družbi. Pred njim sta to nagrado prejeli med drugimi ustanoviteljica ognjiščar-jev Klara Lubich in m. Terezija iz Kalkute. Tedaj je ob podelitvi nagrade dejal: »Ko sem bil še otrok — sedaj ima 65 let — sem večkrat slišal reči stare ljudi, ko je Rusijo kaj hudega zadelo: "Ljudje so pozabili Boga in vse, kar je sedaj prišlo, je posledica tega.”« Še danes, pravi Solženicin, po tolikih letih razmišljanja o sovjetski revoluciji, ga najbolj zadovolji razlaga, da je do te revolucije prišlo, »ker so ljudje pozabili Boga«.
NEMOČ SVOBODNEGA SVETA
Toda Solženicinova drama je sedaj v drugem: dokler je živel v Rusiji, si je umišljal, da je svobodni svet poln duhovnosti in zato zmožen nuditi alternativo komunističnemu brezboštvu; danes se zaveda, da se je varal. Tudi Zahod je pozabil na Boga. Današnji kristjani so zmedeni in razdeljeni pred ofenzivo ateizma. Ne doumejo, da bodočnost človeka ne zavisi v prvi vrsti od političnih, gospodarskih ali vojaških silnic, temveč od duhovnosti in vernosti ljudi.
Uničevalni bacil laicizma in z njim povezanega potrošništva je na Zaodu povzročil iste učinke kot ateizem na Vzhodu: ljudje so slabotni, brez energij, moralno na tleh, vedno pripravljeni sprejeti novo diktaturo, samo da živijo nemoteno brez žrtev naprej. Solženicin pa oznanja prav nasprotno: »Trpljenje je bistveno potrebno za moralno rast družbe; potrošniška družba ni zmožna zoperstaviti se komunizmu, zato bo od njega prega-žena« (besede, izrečene v intervjuju dopisniku turinske »La Stampe« 26. maja lani). Da ima prav, dokazuje geslo nemških pacifistov: »Raje rdeč (pod komunisti) kot mrtev« (za ohranitev svobode).
Po Solženicinovem mnenju je prerod družbe mogoč le potom povratka k Bogu in Kristusu. »Menim, da smisel življenja za človeka ni v sreči, temveč v
duhovni rasti, ne v iskanju tvarnih uspehov, temveč v duhovnem dvigu.«
Zaradi takih izjav si je Solženicin nakopal očitek, da je moralist in vzgojitelj, ne pa človek kulture, očitek, ki se ga bojijo slišati celo premnogi teologi, kaj šele drugi kristjani. Danes	je	treba govoriti	in	ukrepati tako kot	da	Boga ni.
Ta miselnost pronica vedno bolj tudi v verne	in	vedno bolj ločuje	Boga od človeka.	In	ker Solženicin na	to	opozarja,
je postal za zahodno družbo neprijeten prerok.
P. G.
Križ je simbol Poljske
Poljski kardinal Glemp, ki se j_e pred nedavnim vrnil s potovanja po Južni Ameriki, je obsodil ravnanje oblasti, ki odstra-njajo razpela iz javnih prostorov in šol. Ta so se začela pojavljati v vedno večjem številu po avgustu 1980, sedaj pa so oblasti mnenja, da ne spadajo v prostore, ki jih vzdržuje država, češ da je Cerkev ločena od nje. Glemp pa je oblasti obtožil nestrpnosti, ker da sta bila križ in beli orel že od nekdaj simbola Poljske.
★
■ Italijanski finančni stražniki so pri Eolskih otokih v Tirenskem morju ustavili ladjo »Viking«, ki je plula pod panamsko zastavo. Kapitan ladje je neki Grk. Ladja je pred dnevi izplula iz nekega turskega pristanišča. V njenih, skladiščih so stražniki našli več tisoč topovskih granat, 27 strojnic ameriške proizvodnje in mnogo druge municije. Nastaja vprašanje, kam je bilo to orožje namenjeno. Preiskava teče kar v šestih državah.
Lansko leto ta čas je Bettino Craxi, tajnik italijanske socialistične stranke, začel metati polena pod noge tedanji vladi, ki jo je vodil demokristjan Amintore Fan-fani. Njegova vlada je še dokaj učinkovito reševala državne probleme. Toda Craxi tega ni strpel. Začel je vedno glasneje zahtevati razpust parlamenta in nove volitve, v prepričanju, da bo po volitvah sam vodil novo vlado.
Kar je hotel, je dosegel. Fanfanijeva vlada je v resnici padla, predčasno so razpustili parlament in na volitvah 26. junija 1983 so socialisti povečali število svojih glasov, demokristjani pa so doživeli pravi poraz. Predsednik Sandro Pertini je nato poveril Craxiju, da sestavi novo vlado. Bila je to v Italiji prva vlada, ki so jo vodili socialisti. Craxi je torej dosegel vse cilje, ki si jih je lani zastavil.
Toda danes po desetih mesecih vlade je zašel v silne težave in v zelo razburkane vode tako v parlamentu kot v državi sami. Ovire in zanke pa mu ijih stavi komunistična partija, tista partija, ki je vsa leta po vojni delala težave demokrščan-skim vladam. V zadnjih tednih je partija šla v najostrejšo opozicijo proti vladi tako v parlamentu kot v državi. Vsa javna sredstva obveščanja govorijo zadnje čase le o obstrukciji v parlamentu in o manifestacijah po velikih mestih.
Vzrok tega odpora partije je pa banalen, tako banalen, da vanj nihče ne verjame. Gre za nasprotovanje dekretu zoper inflacijo, s katerim je vlada odvzela nekaj točk draginjski dokladi delavcem. V denarju bi to znašalo kakih 70 ali 80 tisoč lir na leto, ki bi jih delavci dobili manj. Zaradi tega protesti na ulici, v tovarnah, v parlamentu. Ker vse to ni še dovolj, so za soboto 24. marca sklicali velikansko protestno zborovanje v Rimu, kamor bi se moralo zgrniti nad milijon udeležencev iz cele države.
Pa še en aspekt velja poudariti pri vsej tej igri in sicer razkol med sindikati. CISL in UIL sta brez velikih težav pristala na omenjeni dekret, ker je njegov namen,
Lani 31. oktobra se je v šivcarskem mesu Ženeva pričela konferenca o nacionalni spravi v Libanonu. Že po nekaj dneh se je 4. novembra zaključila ne da bi dala od sebe kaj pozitivnega. Predsedniku Aminu Džemajelu je bilo naročeno, naj poizve pri posameznih sprtih skupinah, kako si predstavljajo bodočnost uničene države, obenem pa naj gre na pot po različnih državah in zagotovi mednarodno pomoč. Toda Džemajel ni uspel ne v enem in ne drugem.
6. februarja so libanonski šiiti, skupina razkolniških muslimanov, ki jih vodi 42-letni advokat Nabih Beri, zasedli zahodni del libanonske prestolnice Bejruta, medtem ko vzhodnega držijo Džemajelovi pristaši iz krščanskih vrst. Italijanske in francoske mirovne čete so se nato podale domov, ameriški marinci pa na svoje bojne ladje, ki so zasidrane na zahodu Bejruta v libanonskih vodah.
NOVA SPRAVNA KONFERENCA
Po vsem tem dogajanju so se znova zbrali v ponedeljek 12. marca v Švici voditelji osmih libanonskih skupin, toda to pot ne več v Ženevi temveč v Lausanni. Med njimi je pet takih, ki so krojili usodo že leta 1943, ko je prišlo do neodvisnega Libanona, trije pa so se pojavili zadnja leta. Eni in drugi bi radi zgradili novi Libanon na ruševinah starega, ki je po devetih letih neusmiljene in krvave državljanske vojne dejansko prenehal obstajati.
Na konferenci se soočata v glavnem dve poglavitni grupaciji udeležencev: Libanonska fronta združuje krščanske voditelje (razen 74-letnega bivšega predsednika Sulejmana Franžija, ki je sicer krščanski ma-
da se zniža inflacija na 10 %. Če se to uresniči, bodo imeli korist predvsem delavci in tisti, ki živijo od pokojnine. Sindikat CGIL pa je odločno nastopil proti vladnemu deikretu. Oziroma bolje povedano komunistični del sindikata. CGIL nasprotuje dekretu, socialistični pa ne. Vsled tega je v samem sindikatu CGIL prišlo do razkola med socialističnimi voditelji in med partijskimi, oz. med socialističnimi delavci in komunističnimi.
V Fedrovi basni »Volk in jagnje« je rečeno, da kdor išče prepir, zmeraj najde razlog, da ga začne. Tako ije tudi z italijansko partijo. Njen politični namen je vreči sedanjo Craxijevo vlado. Zato je izbrala banalen vzrok vladnega dekreta o boju zoper inflacijo, da je izzvala in da izvaja ves ta ropot v državi in v parlamentu.
Komu v prid? Gospodarstvu gotovo ne, mirnemu sožitju tudi ne, socialnemu napredku prav tako ne. Komu torej? Partiji, ki meni: »Čim slabše, tem boljše,« namreč za partijo. To je prastara partijska melodija, ki so jo partije vsega sveta že ponovno in ponovno zaigrale in jo še igrajo. Na žalost so se vedno našla poslušna ušesa med delavci in nedelavci, ki so partijsko melodijo poslušala. Konec je potem bil povsod isti: revolucija, partijska diktatura, konec svobode in konec upanja na boljše čase. Zadnji takšen primer sta Vietnam in Kambodža. Pa Abesinija in sedaj Nikaragva.
Italijanska partija trdi o sebi, da se je stalinizmu odpovedala, da se je odtrgala od Moskve, da obsoja imperializem Sovjetov. Tudi če je vse to res, se demokratične sile v državi bojijo njene nadoblasti in si ne želijo, da bi Berlinguer pogojeval vlado Craxija ali koga drugega. Zato se vladna koalicija še kar trdno drži. Kaj misli italijansko ljudstvo in kaj mislijo italijanski delavci pa se bo pokazalo ta teden, ko bomo videli, kakšen bo odmev na izziv PCI, ne pa v juniju, ko bodo na vrsti volitve v evropski parlament.
K. H.
ronit, pa je leta 1975 poklical na pomoč sirsko vojsko, katera od tedaj vedri v deželi), in Fronta nacionalne rešitve, v kateri so zbrani predvsem muslimanski voditelji. Poleg njih so prišli v Lausanno sirski in saudski opazovalci. Pomemben je zlasti sirski podpredsednik Abdel Halim Kadam, ki je prevzel vlogo posredovalca. S tem je bilo potrjeno, da ima trenutno glavni ključ do libanonske rešitve Sirija.
RAZNOLIKI UDELEŽENCI
Med udeleženci je starosta 84-letni Ka-mil Šamun, po veri krščanski maronit, ki je bil predsednik do leta 1958, ko je poklical na pomoč zoper muslimane ameriške marince. Druga močna osebnost je 78-letni Pierre Džemajel, oče sedanjega predsednika Amina, ki je leta 1936 ustanovil krščansko Falango. Stari Džemajel objokuje svojega starejšega sina Bešinja, ki je bil ubit septembra 1982, samo teden dni pred tem ko bi moral postati predsednik države. Sunite, tj. pravoverne muslimane, ki politično podpirajo krščanske maronite, predstavlja 79-letni bivši ministrski predsednik Saeb Salam. Ostala dva »starca« pripadata opozicijskemu taboru. Sta to 63-letni bivši ministrski predsednik sunit Rašid Karame in 74-letni bivši predsednik Sulejman Franžije, ki ne more pozabiti, da so mu Džemajelovi falangisti junija 1978 ubili sina, njegovo ženo in triletno hčerko.
Od mladih so na konferenci navzoči predsednik Amin Džemajel, vodja šiitske milice »Amal« Nabih Beri in 37-letni voditelj Druzov Valid Džumblat. Ta je leta 1977 izgubil učeta Kamala — ubili so ga Sirci — pa je dal v maščevanje pobiti 170 kristjanov. Prav zaradi te težke dediščine preteklosti je sporazumevanje izredno težko in se gotovo ne bo končalo s konferenco v Lausanni.
STARA UREDITEV DRŽAVE
Ko so leta 1934 »starci« postavljali temelje libanonski državi, so se oslanjali na rezultate ljudskega štetja iz leta 1932, po katerem so kristjani bili v večini, saj so tvorili 53 % prebivalstva. Od teh kristjanov je bilo maronitov 29 % in so bili največja verska skupnost. Na drugem mestu so bili muslimanski suniti z 21 %, šiiti pa z 18 %. Na podlagi tega štetja je bilo sklenjeno, da bo predsednik republike vedno maronitski kristjan, predsednik vlade sunit, parlamenta šiit, obrambni minister Druz, v 99-članskem parlamentu pa naj bi bilo od vsakih 11 poslancev po 6 kristjanov in pet muslimanov.
Toda trenutno je razmerje med verskimi skupnostmi že čisto drugačno. Od 3,5 milijonov je danes 250.000 Druzov, 1,1 milijona šiitov, 750.000 sunitov in 900.000 maronitov. Vseh kristjanov je sicer več,
1.400.000,	a je od teh 300.000 grškopravo-slavnih in 200.000 katoličanov zahodnega obreda. Zaradi tega spremenjenega razmerja zlasti mlajši osporavajo to razdelitev in se zavzemajo za novo formulo, ki naj bi prinesla popolnoma nov Libanon.
PREDLOGI ZA NOVI LIBANON
Naravno je, da bi krščanski voditelji radi ohranili čim več privilegijev, ki so si jih pridobili, zato predlagajo federalno razdelitev po švicarskem vzorcu kantonov, ki naj bi spoštovala versko razdelitev dežele, v kateri bi posamezne skupnosti ohranile avtonomijo vključno z zasebnimi vojskami.
Opozicijski tabor se zavzema za korenite politične in ustavne reforme, ki naj bi prinesle decentralizacijo oblasti, oblast predsednika države pa naj bi se čimbolj zmanjšala. Volili naij bi ga na tri ali štiri leta namesto na sedanjih šest let. Poleg parlamenta naj bi nastal še senat, v katerem bi bile enakopravno zastopane vse skupine in ki bi skupaj s poslansko zbornico volil novega predsednika.
Najdlje od vseh opozicijskih sil pa gre šiitski voditelj Nabih Beri. Zavzema se za nov tip države, ki bi mu ne krojile več usode polfevdalne družine s svojo versko
ali politično osnovo, temveč bi bolj upošteval potrebe množic. Kajti resnici na ljubo je treba priznati, da je bila podoba nekdanjega Libanona precej lažna: imenovali so ga Švico Bližnjega vzhoda, ker se je ponašal z množico bank in versko strpnostjo. Prava oaza miru. Toda vse to se je doseglo za ceno neverjetne korupcije in na strašnem razkoraku v družbenem življenju: nekaj desetin bogatih družin in množice socialno slabotnih in zapostavljenih sodržavljanov.
KAJ PA DRUŽI?
Dogodki zadnjih mesecev so tudi opozorili na skupino, ki je odločilno pripomogla k sedanjemu položaju v Libanonu in ki so jo Amerikanci s svojega ladjevja neprestano obstreljevali. Gre za ljudstvo Druzov, ki živijo od 11. stoletja v pogorju Šuf in so po veri nekaj čisto svojskega. Imajo svoje navade in izročila, nauke svoje vere prikrivajo, ne iščejo novih pristašev. V zmoti so zato tisti, ki mislijo, da so Druži muslimanska ločina. Prepad med njimi in muslimani je nepremostljiv in veliko večji kot med njimi in kristjani. Do zadnjih časov so mnogi prestopili v krščanstvo in jih od rojakov ni nihče zaradi tega nadlegoval.
Sedaj je drugače. Druži so se povezali z muslimani, a le iz političnih razlogov: hočejo streti nadvlado kristjanov v državi. Zato so postali do kristjanov sovražni in nasilni, idejno pa mladina vedno bolj sprejema ateistični pogled na svet.
USODA LIBANONA POGOJUJE
SVETOVNI MIR
Za Evropo pomeni Libanon mnogo, pa tudi za ZDA. Območje je politično in gospodarsko izredno pomembno. Dejstvo je, da je trenutno Sirija (in njo z vso težo podpira Sovjetska zveza) dejanski zmagovalec na tej občutljivi šahovnici. Uspelo ji je, da so se zahodne mirovne sile umaknile, podvrgla si je muslimanske skupine, zrušila ugled predsednika Džemajela, osamila je Izraela. Sirske čete ostajajo v Libanonu slej ko prej. Ali zato, da se dokončno polastijo vzhodnega dela ali da si ves Libanon podvržejo kot protektorat.
Danes je Sirija tista, ki pogojuje bodočnost* Libanona. Podrla je ameriške načrte za pomirjenje Bližnjega vzhoda. Reaganova politika je doživela neuspeh. Spet se je pokazalo, da orožje in denar ne zadoščata. Treba je tudi vedeti, kaj se hoče doseči. In tega ameriški politiki tolikokrat manjka.
J. K.
Zasedanje Sveta evropskih občin v Rimu
Svet evropskih občin, sekcija Italije, je 15. marca zaključil svoje zasedanje v Rimu. Pod predsedstvom Umberta Serafini-ja so delegati poslušali tri širša poročila in sicer Giancarla Piombina, člana komisije za evropsko gibanje, Renza Imbenija, bolonjskega župana ter Rinalda Magnani-ja, predsednika dežele Ligurija. Zasedanja se je udeležil tudi dr. Drago Štoka, ki je pred kratkim postal član Sveta evropskih občin.
Na zasedanju v Rimu je bil glavni poudarek na bližnjih evropskih volitvah ter na glavnem zborovanju evropskih občin, ki bo v Turinu od 11. do 13. aprila letos in katerega bo svečano odprl predsednik republike Sandro Pertini, zaključil pa zunanji minister Andreotti.
V razpravi v Rimu je bil govor o sestavi treh komisij, in sicer za krajevne uprave, za politične in družbene probleme ter za komunikacijska sredstva v sedanjem Evropskem svetu. Razprave so se udeležili mnogi delegati. Spregovoril je tudi deželni svetovalec SSk dr. Drago Štoka, ki je opozoril prisotne na bistvene probleme Slovencev v Italiji. Omenil je globalno zaščito ter se zaustavil ob televizijskih sporedih v slovenščini.
Politična igra italijanske partije
Zlata maša msgr. Močnika
Zlatomašnik msgr. Močnik pozdravlja sv. očeta ob letošnjem svetoletnem romanju vernikov goriške nadškofije v Rim
Pravilno je ugotovil goriški nadškof p. Bommarco ob koncu zlate maše msgr. Franca Močnika, da je polna cerkev na Travniku najlepši dokaz, kako goriški slovenski verniki cenijo jubilanta in njegovo življenjsko delo. Bila je ta zlata maša nedvomno priznanje zlatomašniku za njegovo duhovniško zvestobo in službo narodu, iz katerega je bil vzet.
Na praznik sv. Jožefa 19, marca zvečer, na isti dan kot pred 50 leti v Idriji je msgr. Močnik stopil k oltarju v cerkvi sv. Ignacija v Gorici. Ob njem sta bila g. Anton Lazar, župnik iz Doberdoba, po rodu pa iz Idrije kot sam jubilant ter g. Cvetko Žbogar, ki sedaj vodi slovensko duhovnijo pri Sv. Ivanu v Gorici. Poleg njiju sta bila še Stanko Fajdiga, diakon iz Goč pri Vipavi, ki bo letos posvečen v duhovnika ter kot ceremonier Karlo Bolčina iz Gorice, ki obiskuje prvi letnik bogoslovja v Ljubljani.
Vso slovesnost je olepšal zbor »Lojze Bratuž« s svojim ubranim petjem na koru, ki je prvič izvajal mašo Vinka Vodopivca »In Nativitate beatae Mariae Vir-ginis« za mešani zbor in orgle po rokopisu pok. Jožka Bratuža. Vse od začetka maše je bil navzoč nadškof p. Bommarco, zelo številni pa so bili tudi duhovni sobratje z obeh strani meje.
Ob začetku sv. maše je Mauro Leban v imenu slovenskih vernikov in naših mladinskih organizacij pozdravil g. zlatomaš-nika, se mu zahvalil za opravljeno delo v Gospodovem vinogradu ter zaželel, da bi ta slovesnost vzbudila kak nov duhovniške poklic v naših vrstah. Deček in deklica sta nato poklonila cvetje, simbol življenja ter križ, simbol trpljenja in vstajenja.
Sv. mašo je začel msgr. Močnik z mislijo, da kakor je Bog sv. Jožefa izbral za varuha njegovemu Sinu, tako je izvolil tudi njega za duhovniško poslanstvo. Prav je, da se večkrat vprašamo, kaj pravzaprav v duhovniku gledamo: njegovo poslanstvo ali pa njegovo človeško slabost. Misli o duhovništvu je nato nadaljeval v govoru po evangeliju. Poudaril je, da je duhovništvo velik dar božji, za naš narod še posebej, saj so mu stali duhovniki ob strani v vsej njegovi zgodovini tako v veselju kot žalosti. Duhovnike Bog kliče in si jih izbira sam, ene že v rani mladosti, druge v zrelih letih. Slednje se je zgodilo z njim. Nato je na kratko povzel svojo življenjsko in duhovniško pot.
Rojen v Idriji v zelo verni družini — oče je bil rudar —, v kateri je bilo čutenje s Cerkvijo nekaj doslednega je šel po opravljeni srednji šoli študirat matematiko na univerzo v Bologno. Na duhovniški poklic še mislil ni. Pa so bile po tretjem letu študija na univerzi v goriškem Malem semenišču duhovne vaje za fante. Vodil jih je g. Cigoj. V razgovoru ga je vprašal, če je kdaj mislil na duhovništvo. Odgovor je bil: nikoli. Tedaj mu je goreči duhovnik dejal: »In če vam ta misel pride, nikar je ne zavrzite.« Že naslednji dan ga je ta misel čisto prevzela. Vrnil se je v Bologno, doktoriral iz matematike, obenem pa se odločil: »Duhovnik bodi, duhovnik boš!«
17.	marca 1934 ga je takratni tržaški škof dr. Fogar v gorišld stolnici posvetil za duhovnika. Poslan je bil najprej v Crni vrh nad Idrijo, da nadomesti od fašistov interniranega župnika Filipa Kavčiča, nato je prišel v Vrtojbo, od koder je hodil poučevat matematiko v Malo semenišče; iz Vrtojbe se je preselil v Gorico in bil stolni vikar za slovenske vernike; leta 1943 je postal spiritual v bogoslov-
nem semenišču. Spomladi 1947 je bil imenovan za župnika v Solkanu in ko je stopila 15. septembra 1947 v veljavo nova jugoslovansko-italijanska meja, je dobil dekret za apostolskega administratorja tistega dela goriške nadškofije, ki je prišel pod Jugoslavijo. Vendar službe ni mogel opravljati, ker je bil kmalu izgnan. Že leta 1948 je prevzel učenje matematike na slovenski gimnaziji in liceju v Gorici, bil istočasno prefekt v Alojzijevišču, po odstopu g. Eržena pa postal njegov ravnatelj. Po smrti prof. Fileja je leta 1962 prevzel skrb za cerkev sv. Ivana v Gorici, kjer je nastal nekaj let nato slovenski dušnopastirski center, čigar vodstvo je on prevzel. Decembra 1981 je to mesto odložil, ker ga je pok. nadškof Cocolin imenoval za kanonika penitenciarja v goriškem kapitlju.
In g. Močnik je po opisu življenjske poti (ki smo jo primerno dopolnili - op. pisca) nadaljeval: Bolj ko sem v letih, bolj spoznavam, kako so čudovita božja pota in čudovit duhovniški poklic. Samo po duhovniških rokah prihaja Bog na oltar. Zahvalil se je vsem, ki so mu stali ob strani ali mu bili izročeni v varstvo, prosil za odpuščanje in izrekel odpuščanje vsem, ki so mu storili kaj napačnega ter končno prosil Boga, naj nam da novih duhovnikov, sedanjemu bogoslovcu pa milost vztrajnosti.
Po obhajilu vernikov je zavalovila po cerkvi zahvalna pesem. Takoj nato je goriški nadškof prebral telegram, ki je prišel iz državnega tajništva v Vatikanu in se v slovenskem prevodu glasi:
Ob slovesnem praznovanju petdesetletnice mašniškega posvečenja, ki ga radostno obhaja msgr. Franc Močnik, mu želi sv. oče prisrčno iz.raziti svojo hvaležnost in priznanje za njegovo vneto in neutrudno dušnopastirsko dejavnost. Gospoda prosi, naj mu podeli obilje svojih darov in milosti ter varstva in tolažbe.
Izreka mu željo, da bi mogel še dolgo vrsto let uspešno nadaljevati svoje pastirsko delovanje, polno duhovnega zadoščenja. Vzpodbuja ga k še nadaljnji zvesti vdanosti Kristusu Odrešeniku. Prav prisrčno podeljuje zaželeni apostolski blagoslov jubilantu, kakor tudi njegovim dragim sorodnikom in vsem udeležencem jubilejnega praznovanja.
Kardinal Casaroli
Vatikan, 16. marca 1984
Gospod nadškof je potem dodal še svoje besede zahvale in zaključil v slovenščini: Iskreno čestitam in na mnoga leta!
Te besede hočemo ponoviti tudi mi pri Katoliškem glasu, saj je jubilant že toliko vrsto let njegov odgovorni urednik. Tudi mi se mu želimo zahvaliti za vso moralno podporo, ki nam jo nudi ves čas z željo, da bi list še dolgo izhajal, msgr. Močnik pa bil še naprej eden njegovih opornikov.	J.	Jk.
■ Na začetku tega tedna so bila v Beogradu jugoslovansko-italijanska posvetovanja. Vodila sta jih namestnik zveznega sekretarja za zunanje zadeve Ostojič in podtajnik v italijanskem zunanjem ministrstvu Fioret. Oba sta s svojimi sodelavci proučila vrsto konkretnih vprašanj, ki zanimajo obe državi. Iz Beograda je Fioret odpotoval v Ljubljano, kjer se je pogovarjal s predstavniki republiškega izvršnega sveta. Ob vrnitvi z uradnega obiska v Parizu pa se je preteklo nedeljo ustavil v Trstu jugoslovanski zvezni sekretar za notranje zadeve Stane Dolanc ter imel kratek razgovor z vladnim komisarjem Marrosujem.
00 im
■ Delegacija DC za Furlanijo-Julijsko krajino je obiskala Ljubljano, kjer se je sestala s predstavniki SZDL, ki jih je vodil predsednik Franc Šetinc. V ospredju razgovora je bilo obmejno gospodarsko sodelovanje, dotaknili pa so se tudi položaja slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Predstavniki DC so povedali, da bo njihova stranka v parlamentu branila svoj zakonski predlog, namerava pa upoštevati tudi druge. Obenem DC sodi, da bi poenotenje pravic za vse Slovence (mišljeni so tisti v videmski pokrajini) povzročilo določene težave, ker bi skalilo (!) sedanje vzdušje v omenjeni pokrajini, kjer se sedaj priznava obstoj manjšine, česar pred leti še ni bilo.
■ Pred 40 leti je 2.000 zavezniških le-čih trdnjav povsem uničilo mesto Cassino in slavno benediktinsko opatijo na hribu istega imena. V krvavih bitkah za to vzpetino je padlo nad 60.000 vojakov, med civilisti pa je bilo 2.000 mrtvih. V spomin na to krvoprelitje so se 15. marca zbrali v povsem prenovljenem Cassinu predstavniki 11 držav, katerih armade so si takrat stale nasproti. Navzoča sta bila tudi predsednik republike Pertini in obrambni minister Spadolini. Pertini je obiskal tudi redovniško skupnost v samostanu in se opatu po postanku v teh prostorih zahvalil z besedami: »Ta obisk je obogatil mojega duha.«
■ Španska vlada je poslala Franciji že tretjo protestno noto zaradi napada francoske vojne ladje na španske ribiče v Biskajskem zalivu. V noti je rečeno, da »je francoska vlada kršila mednarodno pravo in evropski dogovor o varstvu človekovih pravic«. V odgovor na napad so nato Španci nekaj dni zapored na cestah ustavljali francoske tovornjake in jih sežigali.
Nadškof Šuštar o
V četrtek 23. februarja je ljubljanski nadškof dr. Šuštar z mašo odprl in blagoslovil prenovljeni del stavbe Slovenika, v katerem je prej bila majhna tovarna svetil. Tako je Slovenik dobil lepo urejene prostore za knjižnico, večjo dvorano, družabni prostor in več sob za romarje. Zaradi premalo prostora je blagoslovitvi prisostvovalo le 120 oseb, ki so zastopale vso slovensko skupino, katera se je tiste dni mudila v Rimu na svetoletnem romanju. G. nadškof je v pridigi med drugim dejal tudi naslednje:
Blagoslovitev novih prostorov v papeškem zavodu Sloveniku v Rimu postavi tako rekoč pred svetovno javnost pomen tega papeškega zavoda v Rimu. To je košček domovine v večnem mestu in radi bi, da bi bil ta košček domovine na tak način navzoč tu, da bi bili naj plemenitejši predstavniki našega naroda tu zbrani, naj plemenitejši v človečnosti, v vernosti in v slovenski kulturi. In da bi tisti, ki prihajajo sem, doživljali ta košček domovine v tem duhovniškem zavodu, in da bi duhovniki, ki prihajajo sem na študij, sami poglabljali izročilo, ki so ga prejeli doma, ga še poglobili in poplemenitili v človečnosti, v vernosti in v kulturi. In ta slovenski zavod v Rimu je tudi naš dom, saj sprejema naše rojake-romarje, ki prihajajo iz vseh delov sveta in so dalj časa ali samo za nekaj ur gostje tega Slovenika.
Predvsem pa je ta naš Slovenik v Rimu znanstveno središče za izpopolnjevanje v teološki znanosti, znanstveno središče tudi zaradi prirejanja simpozijev, znanstvenih raziskavanj in srečanj, zaradi izredno bogate knjižnice in zaradi vsega tega, kar iz te hiše izhaja ne samo v našo domovino, temveč povsod po svetu med naše rojake. In v tej hiši je tudi Slomškova soba, kar pomeni, da bo delovna soba, kjer se bo-
Odrešenje PPihaiapokriiu Vsedržavni reviji o nas
V dvorani Marijinega doma v ul. Risorta 3 se redno odvijajo mesečna srečanja za zakonce in starše v organizaciji Slovenskega pastoralnega središča iz Trsta. Ta mesec je prišel med nas p. Miha žužek. Okvirni naslov njegovega premišljevanja je bil: Kako se v družini uresničuje odrešenje.
Kaj je pravzaprav odrešenje? To občuti samo tisti, ki doživi stisko. Zaradi visokega materialnega standarda človek rad pozabi na Boga. Manc je med drugim v svoji protiverski vnemi trdil, da je potrebno ustvariti na svetu take razmere, da ljudje ne bodo več potrebovali Boga. Toda gospodarska kriza, ekološka ogroženost in splošno razvrednotenje vrednot kaj kmalu'privedejo človeka v stisko, da začuti potrebo po odrešenju, ki pa je zopet le neznatna, saj človek hrepeni po večjem, popolnejšem odrešenju, katero lahko daje samo Bog. Zato nas papež poziva, naj odpremo vrata Odrešeniku.
Vemo pa, da nas Kristus ne rešuje marsičesa takega, kar si mi močno želimo in od njega pričakujemo. Ne odrešuje nas bolezni, trpljenja, zla. Jezus nam je prinesel odrešenje od greha. Tu pa se dandanes odpira veliko vprašanje, ker premnogi ljudje greha sploh ne poznajo več. Govorijo kvečjemu še o raznih napakah in pomanjkljivostih. Kdor Boga ne priznava, ne priznava seveda niti greha, ki je upor proti Bogu in krivica, storjena sočloveku. Dandanes ljudje menijo, da osebnega greha sploh ni, da gre le za skupne grehe, za kolektivno odgovornost. Toda to ni nič drugega kot vsota posameznih krivd, ker mora biti vsakdo odgovoren zase. Zato je odrešenje od greha bistveno odrešenje.
Zlasti med mladino je razširjeno prepričanje o brezsmiselnosti življenja ravno zaradi tega, ker je mnogo mladine daleč od Boga. Prav tako so v veliki krizi tudi družine, velikokrat zaradi pomanjkanja časa. Otroci bi morali začutiti, da so se starši za versko življenje in duhovne dobrine pripravljeni odpovedati materialnim dobrinam. Te so sicer potrebne, a v naših družinah naj prevlada zavest, da človek ne živi samo od kruha. Ljudje jemo zato, da živimo, ne pa živimo zato, da jemo. Mlad človek mora začutiti v družini globoko ljubezen. Tako bo v sedanji zmešnjavi brezbožne družbe lahko našel rešitev za številne težave, ki ga prizadevajo in težijo. V družini bo našel svet urejenih vrednot. Računati seveda moramo na težave, saj vemo, da odrešenje prihaja po križu.
Prihodnji mesec (11. aprila) je na vrsti psiholog Pavle Kogej, ki bo govoril o odpovedi kot življenjski vrednoti. M. B.
mo prizadevali ne samo z delom, temveč tudi z molitvijo, da bi bili naši veliki svetniški kandidati razglašeni za blažene in za svetnike: škof Slomšek, škof Baraga, škof Gnidovec in še tisti, ki jih bo v prihodnosti poklical Bog, da bi bili kot priče pred vesoljno Cerkvijo zgled krščanskega Življenja. In tako bo tudi Slomškova soba, s‘spominom predvsem na škofa Slomška, opomin, naj bomo zvesti svoji vernosti in svoji slovenski kulturi in naj listi, ki živijo tu in se tu srečujejo z vesoljno Cerkvijo, prinašajo to dediščino spet še bolj živo med svoje rojake doma.
Kajti posebna značilnost Slovenika je tudi ta, da je hkrati kraj srečavanja z vesoljno Cerkvijo, v odprtosti do vseh narodov v misijonskem duhu, v odprtosti predvsem do sv. očeta Janeza Pavla 11., ki bo s tem grbom še posebej povezan s Slovenikom, pa tudi z Janezom XXIII., ki je prvi dal dovoljenje za ustanovitev zavoda in s pok. papežem Pavlom VI., ki je Slovenik povzdignil v papeški zavod. In še toliko drugih bo prihajalo v Slovenik, predstavnikov vesoljne Cerkve, tako da naj v tem zavodu, ko doživljamo košček domovine, doživljamo tudi vesoljno Cerkev. In te, povezanosti z vesoljno Cerkvijo se moramo vedno veseliti, saj vemo, da je v tem naša življenjska moč.
Bralci pišejo
Pomembna revija »Civilta cattolica« prinaša v št. 3206 z dne 21. januarja letos zapis o dvajsetletnici naše dežele, ki ga je prispeval jezuit Giuseppe Mellinato. Komentar je tehten s številnimi bibliografskimi navedki. Glede nas pa med drugim navaja besede papeža Janeza XXIII. v encikliki Pacem in terris (Mir na zemlji) o pravicah manjšin. Prispevek je prav gotovo med najobjektivnejšimi o stvarnosti naše dežele, kar jih je izšlo v zadnjem času v italijanskem periodičnem tisku.
Glasilo Vsedržavne zveze kmečkih in obrtniških hranilnic in posojilnic »Credito e cooperazione», ki izhaja v Rimu v nadvse skrbni vsebinski obliki in bogati zunanji opremi, pa je v svoji decembrski številki posvetilo 75-letnici ustanovitve Hranilnice in posojilnice na Opčinah dve strani besedila, ki ga je podpisal Marijan Bajc. Poleg kronike o praznovanju omenjene obletnice in zgodovinskega prikaza o nastanku zadružnega gibanja na Slovenskem in v naših krajih je predstavljena tudi knjiga »Prgišče Krasa« Rafka Dolharja in Alberta Miklavca, ki jo je ob tej priložnosti izdala openska hranilnica.
■ Predsednik predsedstva SFR Jugoslavije Mika Špiljak je uradno obiskal Avstrijo ter .se na Dunaju sestal s kanclerjem Fredom Sinovvatzom, ki je po prednikih gradiščanski Hrvat. Kancler je problem slovenske in hrvaške manjšine obšel z besedami: »Kar zadeva želje manjšin, si bomo nenehno prizadevali za skupno iskanje rešitev.« Z drugo besedo: ostalo bo vse pri starem. Govora je bilo tudi o jugoslovanskem primanjkljaju v trgovinski bilanci z Avstrijo. Kar se tiče cestnega karavanškega predora so dela čisto ustavljena. Leta 1977 bi njegova udejstvitev stala dve milijardi šilingov, sedaj pa že osem. Od teh bi jih Jugoslavija morala odšteti pet, kar je v teh razmerah povsem nemogoče.
■ Južnoafriški ministrski predsednik Botha in predsednik Mozambika Machel sta podpisala sporazum o nenapadanju. Podpisan je bil na obrežju obmejne reke Nko-mati, zato se tako tudi imenuje. Sporazum je plod obojestranskega spoznanja o nesmiselnosti in neučinkovitosti dozdajšnje politike. Južna Afrika je ugotovila, da jo vojne zoper sosednje črnske države in denarna podpora protivladnim gibanjem vse preveč stanejo, ne da bi bil zaznaven kak večji uspeh, Mozambik pa je spoznal, da s podpiranjem osvobodilnih borcev ni omajal južnoafriškega rasističnega režima, da je gospodarsko izčrpan in da ga Sovjetska zveza ni ne zmožna ne voljna plačevati.
Še o radiu Trst A
Na predpomladni dan, 20. marca letos sem po radiu Trst A poslušal oddajo učiteljice Minke Pahor o slovenskih šolah pod fašizmom. Obdobje fašizma se seveda končuje z obnovo slovenskega šolstva po vojni. Minka Pahor živi v svobodni demokratični državi, kjer lahko vsak pove svoje mnenje in to tudi po radiu. Nima pa pravice in noben zakon tega ne dovoljuje, da bi prek radijskega medija lahko polemizirala s tistimi, ki nimajo pred istim mikrofonom možnosti za odgovor, in jih celo žalila. To bi lahko delala ob kaki okrogli mizi — eventualno. Gospo Minka v žargonu, ki ne spada v resno in kulturno razpravo, pa govori o »beguncih, hlapcih« in podobno. Rad bi od gospe Minke vedel, kdo so ti »begunci - hlapci«. Mar prof. Martin Jev-nikar ali prof. Vinko Beličič ali rajni prof. Jože Peterlin in cela vrsta drugih Živih in rajnih, ki so nas in naše otroke od leta 1945 učili slovensko govoriti in pisati? Nisem vedel, da so po radiu dovoljene tudi žalitve — živih in mrtvih. Zdaj to vem. In me je takih kulturnih oddaj radia Trst A v dno duše sram.
ZV.
Ne bodimo koristna budala!
V pretekli številki »Katoliškega glasa« sem bral, da se tudi v sovodenjski občini pripravlja neki »samoupravni referendum« proti nameščanju jedrskih konic v Comi-su na Siciliji in za mir v svetu. In da ima to glasovanje za cilj, da bi italijanski parlament izglasoval zakon, ki bi omogočil ljudsko glasovanje o odpravi jedrskih izstrelkov v Comisu, nato pa na celotnem italijanskem ozemlju.
Ta pojasnitev mi je dala misliti: le kdo ima interes, da italijanska vlada enostransko umakne jedrsko orožje s svojega ozemlja, medtem ko bodo novopostavljene rakete na Češkoslovaškem naprej ostale uperjene proti Italiji in jo naprej ogrožale? Ni mi bilo težko ugotoviti, da ima ta interes edinole Sovjetska zveza. Pobuda o tem »samoupravnem referendumu« očitno ni zrasla na domačem zelniku, ampak kje drugje. In izpeljali naj bi jo tisti, ki iz Moskve prejemajo navodila, pomagali pa bi ji do uresničitve vsi tisti naivneži, ki komaj slišijo besedo »mir«, že ponujajo svoje sodelovanje, da bi njihova »naprednost« ne prišla v dvom.
Mir je vse nekaj drugega kot neki enostranski »samoupravni referendumi« v korist neke tuje države na škodo svoje lastne. Mir izhaja iz srca, gradi se na pravičnosti, zavrača sovraštvo. Zato soglašam v celoti s piscem iz Doline (KG št. 10, str. 3), ki pravi med drugim: »Naša vera ne temelji na demonstracijah, ampak na dobrih delih, storjenih iz ljubezni. Mi nismo pogojeni od neke stranke, pač pa se zavedamo, da dokler se ne bomo ljubili kot bratje, so vse demonstracije samo prah v oči naivnežev, ki si želijo miru, a v resnici nasedajo propagandi, ki jih zlorablja za svoje strankarske namene.«
In ker nočem biti koristno budalo, zato odklanjam te vrste »samoupravne referendume« in se jih tudi ne mislim udeležiti!
fk
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - TRST
priredi v nedeljo 25. marca ob 17. uri revijo otroških in mladinskih zborov
»Pesem, mladih«
Prireditev bo v Kulturnem domu v Trstu, ulica Petronio 4.
Seminar Mladinske sekcije
V soboto 10. in v nedeljo 11. marca se je v Alojzijevišču vršil idejno-politični seminar v priredbi goriške Mladinske sekcije Slovenske skupnosti. Uvodno besedo je imel Ivo Jevnikar, ki je obrazložil potek seminarja. Nato je podal besedo raznim govornikom.
Deželni tajnik SSk dr. Andrej Bratuž je z veseljem pozdravil navzoče in poudaril važnost, ki jo imajo mladi v stranki, za doprinos novih idej in smeri. Nato je Povedal nekaj besed o političnem momentu slovenske stranke in pri tem podčrtal, da je SSk edini pristen izraz manjšinske skupnosti, ki samostojno nastopa v italijanskem političnem prostoru. Prikazal je tudi politično nastopanje vseh manjšinskih skupnosti, ki živijo v Italiji, obenem pa nakazal možnosti, ki jo ima SSk, da se z njimi poveže in tako prispeva k manjšinski politiki. Glavna točka Bratuževega govora je bila odobritev zakona za globalno zaščito slovenske manjšine.
Naslednji govornik je bila predsednica SSO Marija Ferletič. Orisala je politični nastop SSk v slovenskih občinah, zlasti pa je opozorila na nepričakovani odziv, ki ga je imela naša stranka v Ronkah. Nadalje je poročala o svojih izkušnjah kot odbornica v goriškem pokrajinskem svetu.
Dr. Mirko Špacapan, odbornik za kulturo in šport v goriškem pokrajinskem svetu je spregovoril o ideologiji SSk. Sledila je debata. Nazadnje je profesor na tržaški univerzi dr. Franko Piščanc podal nekaj misli o ekologiji in o pomenu nastopanja Slovencev za ohranitev okolja.
V nedeljo se je seminar pričel z govorom pokrajinskega tajnika goriške SSk Marjana Terpina »Zakaj politik?«. Povedal je tudi nekaj besed o zgodovini SSk.
Zadnji je govoril Damjan Terpin, član odbora goriške Mladinske sekcije SSk. Poudaril je pomen prisotnosti dijakov v šolskih organih in potrebo po aktivnem delovanju v teh telesih za uveljavitev raznih zahtev.
Ob koncu je bila debata, ki se je odvijala do dveh popoldne. V prijateljskem vzdušju se je seminar zaključil s kosilom in z ogledom mestnih in okoliških zanimivosti. - CR
Proračunska razprava v goriškem občinskem svetu
Vsakoletna razprava o občinskem proračunu nudi lepo priložnost za svetovalce Posameznih strank, da prikažejo svoja stališča do vseh glavnih vprašanj uprave. Pri tem se seveda navezujejo na sam predstavljeni finančni proračun, ki je tako leten kot tudi splošen, trileten. Pri tem igra veliko vlogo politično poročilo, ki ga v imenu odbora poda župan in ob katerem se praktično začne debata.
Tako je bilo tudi v občinskem svetu v Gorici. Župan dr. Antonio Scarano je že na seji 2. marca prečital svoje poročilo o bilanci, ki pomeni osnovni politični dokument. V njem se je dotaknil vseh glavnih Problemov naše občine. Težave v gospodarskem področju in vidna kriza v raznih Proizvajalnih dejavnostih, odnosi z deželo in državo, skrb za socialno vprašanje, posegi na kulturnem in šolskem področju, odnosi z Novo Gorico in obmejna politika itd. Posebej se je župan Scarano dotaknil zaščite slovenske manjšine, omenil je tudi problem slovenskih šol. Njegovo poročilo je nedvomno stvarno in je odraz sedanje petstrankarske občinske koalicije (DC, PSDI, PSI, SSk ter PRI).
Na naslednjih sejah je prišlo nato najprej do glasovanja o proračunih občinske lekarne v Štandrežu, ki res vzorno deluje ter mestnih podjetij (Aziende municipaliz-zate), za katere je letos prvič poročal novi Predsednik inž. Lodatti. Oba proračuna sta bila sprejeta z večino glasov.
Na seji v sredo 14. marca se je začela Prava proračunska razprava, v katero je Poseglo veliko svetovalcev. Razprava se je nato nadaljevala še v ponedeljek 19. mar-ca. Na prvi seji je v imenu SSk nastopil svetovalec dr. Andrej Bratuž in v daljšem Posegu prikazal vse glavne aspekte občin-ske politike ter stališče SSk do njih. Potrdil je veljavnost sedanje večine ter se dotaknil odnosov z opozicijo. Dalje je ob-ravnaval delo tudi drugih organov uprave kot so stalne svetovalske komisije in rajonske konzulte, obenem pa tudi konzulte *a slovensko manjšino. V nadaljevanju svojega posega je svetovalec SSk v glavnem orisal probleme v zvezi z obmejno Politiko goriške občine in vprašanje slo-
venske manjšine. Posebej je opozoril na dolgoletno sodelovanje z Novo Gorico in Slovenijo nasploh (v kratkem bo na gori-ški občini delegacija ljubljanske občine). Sodelovanje na meji je spet okrepila sprostitev za prehod meje za jugoslovanske državljane. Svetovalec je še predlagal pobratenje s kakim slovenskim mestom.
Posebno vlogo igra prisotnost slovenske manjšine in zlasti boj za dosego zakonske zaščite. Letos pričakujemo parlamentarno razpravo o zadevi. Treba je zato, da to akcijo odločno podprejo tudi krajevne ustanove. Zato je svetovalec Bratuž predložil resolucijo o tem vprašanju, ki zahteva izglasovanje s strani parlamenta zaščitnega zakona. Resolucijo je svet tudi odobril. Predstavnik SSk je tudi zavrnil protislovensko gonjo z izkrivljeno podobo o »dvojezičnosti« ter pri tem podčrtal, da gre le za pravico do rabe slovenskega jezika v javnih odnosih in ne za kako vsiljevanje večini.
Nadalje se je svetovalec podrobneje zaustavil še ob problemih občinske kulturne politike ter šolstva. Glede kulture je predlagal še več upoštevanja slovenske komponente, kar se že pozitivno načrtuje.
Velik poudarek je nato dal šolstvu. Na tem področju je zlasti prikazal pereče probleme v zadevi stavb za slovenske šole. Še vedno je treba misliti na rešitev v zvezi z Malim semeniščem, in to tudi po poteh, ki so jih nakazale same slovenske pristojne sile, med njimi še zlasti po seji med slovensko konzulto in zadevno svetovalsko komisijo. Gre za odkup, za konzorcij med javnimi ustanovami, za poseben državni ali deželni zakon, za uporabo Osimskega sklada. Dotaknil pa se je še problemov drugih šol, zlasti potreb, ki se kažejo v osnovni šoli v ul. Veneto. Zavzel se je za primerno rešitev mestne glasbene šole ter dal nekaj predlogov v zvezi z možnostjo visokošolskih ustanov v našem mestu.
Svetovalec SSk je nato nanizal vrsto drugih nujnih posegov na področju gospodarstva in socialnega življenja, med drugim nekatere intervencije za pospeševanje kmetijstva na štandreškem področju.
Na programu je bila še občinska seja v ponedeljek 19. t. m., na kateri se je razprava nadaljevala. Glasovanje in debata o resolucijah sta prišla na dnevni red še kasneje.
Koncert furlanske umetne glasbe v Gorici
Kot javljamo na drugem mestu z oglasom, bo v sredo 28. marca v Katoliškem domu v Gorici koncert, posvečen furlanski umetni glasbi. Izvajalci (štirje pevci-soli-sti ter klavir) bodo predvajali dela skladatelja Giovannija Mazzolinija, ki živi v Gorici. Gre predvsem za solospeve, ki jih je skladatelj napisal na tekste furlanskih pesnikov kot so D. C. Carrara, G. Collodi,
E.	Driussi, N. Goriup in drugi.
Pevci-izvajalci so že imeli vrsto koncertov doma in drugod po svetu. Mezzosopranistka Giuliani nastopa tudi še sedaj v dunajski Operi. Gre vsekakor za zanimiv glasbeni večer, ki ga malokrat slišimo, obenem pa tudi za novo obliko medsebojnega in sploh kulturnega spoznavanja med Furlani in Slovenci. To bo pravzaprav prvi furlanski koncert po dolgih letih, ko je npr. v dvorani Katoliškega doma nastopil znani pevski zbor iz Gradiške.
Za ostalimi dekanijami goriške nadškofije, ki so v svetem letu odrešenja že poromale v Oglej, sta bili na vrsti v nedeljo
18.	marca tudi slovenski štandreška in devinska. Romarji so prišli deloma v avtobusih in deloma v osebnih avtomobilih. Vreme je bilo sončno, a dokaj mrzlo, zlasti znotraj bazilike se je to močno čutilo.
Ob 15. uri je nadškof p. Bommarco vzel pred vhodom v svetišče v roke razpelo in ga ponesel v procesiji pred glavni oltar. Sledili so mu duhovščina in verniki. Bilo jih je nad tisoč. Izpred oltarja je v slovenščini pozdravil navzoče, poudaril pomen Ogleja za razširjanje krščanstva proti Vzhodu in smisel svetega leta.
Sledil je prikaz barvnih diapozitivov, ki vsebujejo slike na mozaikih oglejske cerkve. Predvajanje je spremljala topla beseda kaplana pri Sv. Ivanu v Gorici g. Marjana Markežiča, ki je med verniki ustvarila primerno duhovno razpoloženje. To je še povečala priprava na sv. spoved,
Ob razstavi Edija Žerjala
Nadvse prijetno presenečenje je Goriški pripravil tržaški grafični ustvarjalec Edi Žerjal, ko se je od 18. februarja do 2. marca predstavil z izborom svojega grafičnega opusa v goriški galeriji La Botte-ga. Seveda Žerjal s svojim delom na področju umetnosti Goričanom ni bil neznan, saj nas od skupinske razstave v Števerja-nu, ki se je je tudi naš umetnik udeležil leta 1971, loči že kar 13 let. Vendar je tudi res, da gre tokrat za samostojno razstavo in mnogo bolj obsežen vpogled v njegovo ustvarjanje. In to je za Gorico in našo okolico bilo novo, medtem ko ga Trst že dodobra pozna, saj si njegove razstave tam sledijo pogosteje in eno takih širše zajetih predstavitev smo imeli priložnost ogledati si v galeriji Cartesius pred dvema letoma (1982).
Tudi pričujoča goriška razstava se je nekako navezovala na takratno tržaško, če drugače ne, vsaj po tematiki, ki jo Žerjal žc nekaj let študira, oblikuje in posreduje javnosti. Časovni razpon, ki ga je obsegala pravkar zaprta razstava, tudi kaže na razstavo v Cartesiusu: Gorici je predstavil grafične liste, ki se po času nastanka gibljejo med letom 1980 in, v pretežni večini, leti 1982-1983, pa vse do nekaterih redkih, ki datirajo že v to novo leto 1984.
Tematsko Žerjal nadaljuje svoje iskanje v smeri »razpoznavnih« znakov, hieroglifskih znamenj, ki hočejo človeku biti sporočilo nečesa, česar človek ne dojema, ne sprejema, točneje: ni zmožen sprejemati.
Sprehod skozi razstavo, od grafike do grafike je že s svojimi poimenovanji posameznih listov pokazal, da gre pri vseh 22 komadih za nekak dokument, za popisan list, sveto knjigo in kar je še takih pojavov: Parabolični prerez, Dokument, Sporočilo, Knjiga simbolov, Sveti dokument, Ključ, Kolo, Obredna knjiga in vrste podobnih ali vsaj ponavljajočih se naslovov del, od katerih so nekateri v več formalnih in likovnih, vsaj barvnih variantah.
Novi motivi na tej razstavi, ki so imeli svoj zarodek že v razstavi iz leta 1980, kažejo, da se grafik v določeni snovi zlepa ne izčrpa, zakaj tudi sedanji so sveži, inventivni in tehnično na višini.
Po taki razstavi, ki obiskovalca miselno dobesedno napolni in čustveno razvname, da začne nehote globoko razmišljati o svojih in svojih sozemljanov usodi, bi si človek zaželel videti tudi še kaj drugega iz umetnikovega opusa, saj bi za Gorico bilo skoraj vse novo, pa naj gre to za njegovo oljno slikarstvo ali za njegov čudoviti kraški cikel.
Čeprav pričujoči zapis nima niti zdaleč namena, da bi kar se da popolno prikazal umetniško pot Edija Žerjala, temveč se je le za hip ustavil ob njegovih zadnjih delih, je vendarle treba omeniti, da to ustvarjanje ni Zerjalova edina umetniška izpoved, saj je veliko napravil tudi na drugih poljih likovnega izražanja. Še najbližje nam je najbrž njegovo opremljanje knjig (med katerimi je Koledar in nekatere knjige GMD že dolgo let izpod njegove roke; lani tudi mladinska zbirka pesmi Ljubke Šorlijeve Veseli ringaraja).
Predaleč bi nas vodilo, ko bi začeli naštevati, kje vsepovsod je razstavljal, skupinsko ali samostojno; vendar velja zabeležiti, da je bil razen v Trstu, kjer je razstavljal že večkrat, še v Modeni, Vidmu, Kopru in še kje.
Droben, a bogat dvojezični katalog-zlo-ženka s spremno besedo dr. Verene Kor-šičeve je več kot samo omembe vreden. Škoda, da ni na edino praznem prostoru dokumentarno zabeležil tudi naslovov del z označbo tehnike in letnico nastanka.
R. E.
ki jo je opravil škofov vikar dr. Oskar Simčič. Sledila je sv. spoved, katera je hitro potekala, saj so bili duhovniki kar številni.
Po kratkem odmoru se je pričela obče-stvena sv. daritev, ki jo je opravil g. nadškof v somaševanju 16 duhovnikov. Vse je bilo v slovenščini, le pridiga v italijanščini. Razdeljenih je bilo veliko obhajil. Petje je bilo ljudsko, na orglah pa prof. Stanko Jericijo. Pred blagoslovom so vsi navzoči zapeli »Moja duša poveličuje Gospoda« kot dolžno molitev po namenu sv. očeta za pridobitev svetoletnega popolnega odpustka.
Lahko rečemo, da je vsa pobožnost v cerkvi lepo potekala in da so bili udeleženci na splošno zadovoljni z romanjem. Koliko je bilo duhovnih sadov, ve le Bog. Gotovo je bilo to odvisno od sodelovanja z božjo milostjo, ki je ob takih priložnostih še posebej obilna in učinkovita. - ak
Skupna priprava na svetoletno romanje It Sv. Justu
Vršila se bo v nedeljo 25. marca ob 15. uri v cerkvi sv. Antona Novega. Najprej bo spokorno bogoslužje, nato pa priložnost za sv. spoved. Na voljo bo več spovednikov. Pri spokornem bogoslužju bo sodeloval tudi mešani pevski zbor Novega sv. Antona. Udeležbo toplo priporočamo.
Sprememba na slabše
Že dalj časa od tega smo Slovenci začeli ugotavljati, da se je splošni odnos večinskih krogov do nas in naše problematike spremenil na slabše. To je pokazala že lanska volilna kampanja, toda na žalost se je omenjeno razpoloženje obdržalo tudi v povolilnem obdobju, in kar je najbolj zaskrbljujoče, se je preneslo tudi v nekatere demokratične sile, ki so ga ob več priložnostih tudi dovolj očitno pokazale, čeprav so formalno ostajale pri ponavljanju splošnih dosedanjih stališč o omikanem sožitju in potrebi po zaščiti manjšine.
Takšno poslabšano ozračje je bilo prisotno že pri oblikovanju programa manjšinskih odborov na tržaški občini in pokrajini in v Krajevni zdravstveni enoti. Odraz poslabšanih razmer je bila na primer izločitev slovenskega člana iz pokrajinskega nadzornega odbora nad krajevnimi upravami in neposluh za imenovanje slovenskega strokovnjaka v upravni odbor Področja za znanstvene raziskave na Krasu.
Zato upravičena bojazen, da se bo takšno vzdušje zaostrilo ob oblikovanju novih večin, ko je bila javno izrečeno zahteva, da je treba Slovensko skupnost izločiti iz novih odborov. Predstavniki slednje so na zadevnih pogajanjih postavili temeljne programske zahteve zlasti glede vprašanj, ki zadevajo slovensko prebivalstvo. Ostali partnerji niso do teh predlogov imeli bistvenih pripomb ter so jih v glavnem sprejeli.
Do zaskrbljujočega poskusa omejevanja programskih načel glede zakonske zaščite slovenske manjšine pa je prišlo na zadnjem srečanju, na katerem je posebna delovna skupina predložila poenoten programski dokument, izdelan na osnovi raznih prvotnih osnutkov in naknadnih dopolnil. Omenjeni dokument namreč pogojuje pravice, ki naj jih vsebuje zakon o
Sovodnje
Pogreb slovenskega duhovnika. 23. oktobra lani je v Rimu v starosti 68 let umrl duhovnik France Dolinar, zelo izobražen in razgledan, premočrten v svojem mišljenju in ravnanju, velik Slovenec. Njegovi svojci so do zadnjega upali, da bodo jugoslovanske oblasti dovolile prevoz v domovino. Ker se pa to ni zgodilo, so se odločili, da ga pokopljejo na sovodenj-skem pokopališču, da bo tako počival vsaj v slovenski zemlji, ko mu že ni dano ležati poleg svojih staršev v Ljubljani.
Čeprav rajni duhovnik Dolinar v Sovod-njah ni bil dosti poznan, pa se je k pogrebnemu obredu zbralo precej domačinov, ki so tudi nosili krsto, na koru pa je pel dekliški zbor. Vse obrede je opravil ob somaševanju 9 sobratov (bili so navzoči tudi še drugi) ljubljanski pomožni škof dr. Stanko Lenič, sošolec in sostanovalec pokojnika v bogoslovnih letih. Zato je tudi mogel med mašo v govoru prikazati g. Dolinarja v izredno topli besedi in izčrpno opisal njegovo življenjsko pot. Na grobu pa se je od rajnkega poslovil še g. Stanko Žerjal, ki je tudi bil njegov sošolec v ljubljanskem semenišču. Navzočim je dejal, naj bodo ponosni, da bodo imeli odslej v svoji sredi tako odličnega duhovnika, ki je bil velik po svoji zvestobi Cerkvi in slovenstvu.
Gospod škof pa se je kasneje še v svojem imenu, v imenu svojcev in ljubljanske škofije zahvalil g. dekanu Marijanu Komjancu, ki je s toliko ljubeznijo in prizadevnostjo poskrbel, da je rajni g. Dolinar prav na sovodenj skem pokopališču našel svoj zadnji dom. - jk
zaščiti slovenske manjšine, na številčnost njenih pripadnikov, kar praktično pomeni preštevanje. Proti takšni omejevalni formulaciji se je odločno postavila Slovenska skupnost in jo je podprl predstavnik PSI in deloma tudi predstavnik PSDI.
Predstavnik SSk si je pridržal pravico, da na prihodnjem srečanju predloži novo formulacijo tega mesta v programu. To v upanju, da Dodo tiste stranke, ki se sklicujejo na demokratično odprtost in evropsko zavest, res izpričale ta svoja načela in priznale slovenski manjšini zaščito v duhu republiške ustave brez vsakršnih pogojevanj in omejitev.
Rojan
V petek 17. aprila je v tržaški bolnišnici po krajši bolezni umrla ga. Albina Mamo-lo. Bog ji je odmeril dolgo življenje. V začetku tega meseca je dopolnila 87 let. Njeno življenje ni bilo prazno. K Bogu se je vrnila polna dobrih del. Od dekliških let je bila članica naše Marijine družbe, najprej v dekliški, potem v ženski. Vrsto let je bila tudi načelnica ženske Marijine družbe. Dokler ji je zdravje dopuščalo, je bila vsako jutro pri sv. maši in sv. obhajilu. Zelo rada je podpirala cerkveno petje, v mlajših letih v zboru Marijine družbe, kasneje pri ljudskem petju. Njena posebna ljubezen so bili bolniki. Zanje je našla vedno čas in jih je stalno obiskovala. Zelo je bila navezana na našo župnijsko skupnost, ki ji veliko dolguje in ki se ji za vse zahvaljuje.
Pri pogrebu, ki je bil v ponedeljek, na praznik sv. Jožefa, je bilo pri pogrebni maši toliko ljudi kot le za velike praznike. S slovenskim dušnim pastirjem so sorna-ševali g. župnik, dr. Škerl in g. Marjan Živic. Rojanskemu cerkvenemu zboru so se pridružili številni drugi pevci in pevke.
Naj dobri Bog gospe Albini bogato poplača nešteta dobra dela. Hčeri Veri, ki je poročena v Londonu in sinu Humber-tu, ki je ravnatelj nižje srednje šole »F. Erjavec« na Proseku, izrekamo iskreno sožalje. - SZ
Boršt po škofovem obisku
Po petih dneh se je v četrtek 15. marca zaključil škofov pastirski obisk v naši župniji ob zadovoljivem obojestranskem občutju. G. škof si je pri vsakem stiku z ljudmi na mah pridobil simpatije. Zlasti je bilo to opazno pri obisku pri PD »Slovenec« in ob srečanju s starši ter ob zaključnem zborovanju v dvorani pri sestrah. Hitro in sproščeno se je znal nad-pastir pomešati med ljudi in se veselo razgovarjati zdaj pri eni, zdaj pri drugi skupini.
Udeležba pri posameznih škofovih obiskih je bila zadovoljiva. Le pri birmancih jih je ena tretjina manjkala zaradi influence. Čudno se je pa vsem zdelo, da se vabilu, razen ene same družine niso odzvali župljani italijanskega jezika. Morda se preveč zapirajo sami vase ali pa je šlo tudi za primere, ko niso čutili potrebe pokazati svoje identitete.
Tri glavne naloge je g. škof povzel iz svojih srečanj in jih na zaključnem shodu toplo priporočal. Družine naj bi se bolj okrepile v verskem življenju, mladina mora najti neko obliko združevanja, shajanja in skrb moramo imeti za tiste, ki so se oddaljili od Cerkve. Nastajajoče dnevne probleme je treba reševati iz temeljev evangelija.
Četrtkovo zaključno srečanje pa je izzvenelo še v poseben župnijski praznik. Po petju cerkvenega zbora in po nagovoru zastopnika župnije, je domači župnik vse navzoče opozoril, da poteka v teh dneh 50 let, odkar gdč. Pepca Zahar opravlja službo zakristanke z nesebično in zgledno vestnostjo. Burno ploskanje je pokazalo, kako je slavljenka v župniji priljubljena zaradi svojih žrtev v korist Cerkve. Gospod škof je Pepci izrekel voščilo in zahvalo tudi v svojem imenu in ji v dar izročil pergamentno listino, pevski zbor pa je poklonil slavljenki plaketo z lepimi verzi o zvonjenju, ki jih je za to priložnost zložil katinarski župnik g. Miklavec.
Svetoletno romanje v Oglej
Z GORIŠKEGA
Koncili v zgodovini Cerkve
V Gorici se je kot že nekaj let nazaj začela vrsta predavanj s teološko temo. Na programu so skupno štiri predavanja. Prvo je bilo v mali dvorani Katoliškega doma v četrtek 15. marca. Iz Ljubljane je prišel dr. France Dolinar, arhivar ljubljanske škofije in profesor cerkvene zgodovine. Za temo predavanja je izbral vlogo koncilov v zgodovini Cerkve. Dosedanje vesoljne cerkvene zbore, ki jih je bilo 21, je pregledno razčlenil v štiri skupine z ozirom na njihovo tematiko in zgodovinski vir. Posebno važni so prvi koncili na Vzhodu, ki so opredelili nauk o Kristusu in sv. Trojici, in pa zadnji, tj. tridentinski in oba vatikanska. Seveda se je predavatelj še zlasti ustavil pri zadnjem in prikazal njegov pomen za sedanjo in prihodnjo Cerkev v drugem tisočletju.
Predavanje je bilo poljudno in obenem znanstveno dognano, tako da mu ni bilo težko slediti.
SKPD »MIRKO FILEJ« V GORICI
vabi na
KONCERT FURLANSKE GLASBE
ki bo v sredo 28. marca ob 20.30 v Katoliškem domu. Glasba: Giovanni Mazzolini. Nastopajo: Lucia Bergamasco - sopran; Zorida Giulian in Ornella Candussi - mezzosopran; Amerigo Fiumani - tenor; Pa-trizia Mazzolini in Bruno Raneri - klavir.
Koncert orkestra RTV Ljubljana v Gorici
V okviru letošnje koncertne sezone GM, ZSKP in ZSKD je bil v četrtek 15. marca v Kulturnem domu v Gorici koncert komornega koncerta RTV Ljubljana. Na koncertu so izvajali dela domačih in tujih skladateljev. Dirigiral je primorski rojak Marko Munih.
V prvem delu sta bili na sporedu dve daljši skladbi, Hindemithova Žalna glasba za violo in godalni orkester (solist Franc Avsenek) ter L. M. Škerjanca Concertino za klavir in godalni orkester (solist Andrej Jarc).
Drugi del koncerta pa je bil namenjen obdelavi ljudske tematike za orkester. Najprej so bili na sporedu Bartokovi Romunski plesi, nato A. Srebotnjaka Slovenski ljudski plesi ter na koncu Golobove Štiri slovenske ljudske pesmi za godalni orkester.
Vsi izvajalci so pokazali zavidljivo interpretativno raven ter doživeli navdušen aplavz.
SLOVENSKO PASTORALNO SREDIŠČE GORICA
vabi na predavanja o aktualnih temah:
v četrtek 22. marca: dr. Jurij Bizjak, »Božje razodetje in leposlovna spretnost piscev«;
v četrtek 29. marca: dr. Lojze Milharčič, »Novi premiki v cerkvenem pravu« (zakonik, konkordat);
v četrtek 5. aprila: Taras Kermauner, »Kako me opredeljuje Bog Oče«.
Predavanja so v Katoliškem domu vsakič ob 20.30.
Pevski seminar v Števerjanu
Števerjanski mešani zbor je priredil pred dvema tednoma pevski seminar za člane tega zbora, pa tudi za člane pevskih in instrumentalnih skupin, ki delujejo v vasi (ansambel L. Hledeta, Zamejski instrumentalni ansambel ter dekliški zbor). Seminar je vodil Tomaž Tozon iz Ljubljane. Z njim se Števerjanci poznamo že iz prvih let festivala domače glasbe, znan pa je tudi, ker je član Slovenskega okteta. Kljub številnim obveznostim se je rad odzval povabilu in prišel med nas.
Seminar se je pričel z vajami v petek
9.	marca. Udeležilo se ga je neobičajno veliko število pevcev, kar daje upati, da bo naš zbor v bodoče dobro uspeval. Zbor je vadil pesmi, ki jih je nato izvajal pri nedeljski maši. Seminar se je nadaljeval tudi v soboto popoldne in v nedeljo po maši. Pri teh vajah je g. Tozon pripravil pevce na koncert majniških pesmi, ki bo v naši cerkvi v maju.
Mirno lahko rečemo, da je bila ta pobuda za vse pevce izredno koristna, saj nam je dirigent poleg svojega izrednega znanja posredoval tudi voljo in zanimanje do petja, ki sta pri nekaterih članih pešala. Razveseljivo je tudi, da so pevci sami izrazili željo, pa tudi g. Tozon je bil za to, da bi seminar priredili zopet v jeseni.
Postni govori
Na sporedu so vsak torek in petek ob
16.45	na radiu Trst A.
Petek 23. marca: Jezus Kristus je pot, resnica in življenje (Milan Nemac).
Torek 27. marca: Jezus Kristus je kro-tak in ponižen (p. Božidar Rumpler ofm).
Petek 30. marca: Jezus Kristus je vstajenje in življenje (Marij Gerdol).
OBVESTILA
Začetek poletne ure. Vse naše bralce opozarjamo, da v noči od sobote 24. na nedeljo 25. marca premaknejo kazalce na svojih urah za 60 minut naprej, ker se omenjeno noč pričenja poletna (legalna) ura. Trajala bo do nedelje 30. septembra 1984.
Izletnikom v Španijo. Za italijanske državljane zadostuje osebna izkaznica, ki pa mora biti veljavna, za jugoslovanske državljane pa je potreben potni list, vendar brez vizuma.
Kulturni večer v Tržiču. V sredo 28. marca bo v Tržiču, ul. Roma pri sestrah predvajanje filma o lepotah južnega dela Balkana. Večer organizirata slovenski ženski pevski zbor in društvo »La strada« iz Tržiča.
V Kulturnem domu v Trstu bo v soboto 24. marca ob 20.30 četrti koncert letošnje revije pevskih zborov Primorska poje. Nastopilo bo deset zborov in sicer: ženski zbor Goriška Brda, moški zbor Skala - Gabrje, mešani zbor Slovenec -Boršt, oktet Vrtnica - Nova Gorica, moški zbor Svoboda - Anhovo, ženski zbor Tabor - Opčine, mešani zbor italijanske skupnosti Izola, mešani zbor F. Bevk -Prvačina, PAZ Vinko Vodopivec - Ljubljana ter mešani komorni zbor Nova Gorica.
V Marijinem domu pri Sv. Ivanu v Trstu, ul. Brandesia 25, bo v nedeljo 25. marca predavanje z barvnimi diapozitivi o slovenski odpravi na Himalajo za osvojitev Anapurne 1. Predaval bo slovenski alpinist Igor Škamperle.
V Društvu slov. izobražencev v Trstu, ul. Donizetti 3 bo v ponedeljek 26. marca ob 20.30 okrogla miza o tržaškem gospodarstvu ter o perspektivah, ki jih obetajo načrti premogovnega terminala in termična centrala. Govorila bosta prof. Franko Piščanc in inž. Aljoša Vesel.
Slovensko dobrodelno društvo v Trstu, ul. Machiavelli 22/11 sporoča, da bo odslej urad odprt za občinstvo vsako sredo od 16. ure do 18.30. Za vsako informacijo ali pomoč se v tem času lahko obrnete na omenjeno društvo ali osebno ali po telefonu (040/65612).
Pritrkovalski krožek slov. bogoslovcev vabi na srečanji pritrkovalskih skupin, ki bosta 6. maja v Velikem dolu pri Komnu in 20. maja v Budanjah pri Vipavi. Srečanji sta namenjeni pritrkovalcem koprske, goriške, tržaške in videmske škofije. Vsaka skupina naj pismeno prijavi pet članov do 15. aprila na naslo>v: Pritrkovalski krožek slovenskih bogoslovcev, Delničarjeva 4, Ljubljana; tam dobijo itu-di podrobnejše informacije.
Zopet nova knjižica z Rakovnika, tokrat posvečena Gospodovemu dnevu, nedelji. Pisatelj Jože Vesenjak, župnik blizu Celja, jo je naslovil »Nedelja, naše znamenje«. Ne samo ljubezen do bližnjega, tudi ljubezen do Boga, ki je vidna ob praznovanju nedelje, je razpoznavno znamenje zvestih oz. mlačnil kristjanov. Lepo napisana knjižica zasluži, da jo širimo, beremo ter sprejmemo kot sklep svetega leta: zavzeto bom obhajal nedeljo, posvečal bom Gospodov dan z udeležbo pri maši. Nova knj-ižica ima 72 strani, cena v knjigarnah je 800 lir. - F. Š.
Kalil M A
Spored od 25. do 31. marca 1984 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Vike Viking«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek. 14.10 Nediški zvon. 14.40 Šport in glasba ter prenosi z naših kulturnih prireditev.
Ponedeljek: 8.10 Sedma stopnja sreče.
10.10 G. Donizetti: Favorita. 11.45 Literarni listi. 12.00 Slovenski umetniki na Montmartru; glasbeni potpuri. 13.20 Gospodarska problematika. 14.10 A. Marodič: »Avtostopar«. 15.00 Ko trkam na nebesna vrata... 16.00 Prigode navadnega vojaka. 16.15 Tja in nazaj. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Čembalo ensemble. 18.00 Pod Matajurjan.
18.30 Ljudski zvoki.
Torek: 8.10 Slovensko učiteljstvo pod fašizmom. 10.10 Oddaja za otroški vrtec. 10.20 G. Donizetti: Favorita. 11.40 Literarni listi. 12.00 Mit in slovenska ljudska pesem.
14.10 Naš pravljični telefon. 15.00 Mladi mladim. 16.00 Od Milj do Devina. 16.30 Tja in nazaj. 16.45 Postni govor. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Primorska poje. 18.00
F.	Rabelais: »Nekaj junaških dejanj...«
Sreda: 8.10 Od Milj do Devina. 10.10 Koncertni spored. 11.00 Oddaja za prvo stopnjo osnovne šole. 11.30 Literarni listi.
12.00 Iz noči življenje se poraja; glasbeni potpuri. 13.20 Primorska poje. 14.10 A. Marodič: »Mojca«. 16.00 Majhna sem bila...
16.30 Tja in nazaj. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Glasbena kronika s Hrvaškega. 18.00 Beseda in pesem.
Četrtek: 8.10 Trim za vsakogar. 10.10 Koncertni spored. 11.00 Oddaja za drugo stopnjo osnovne šole. 11.30 Beležka. 12.00 Zdravniški nasveti; glasbeni potpuri. 14.10 Otroški kotiček; »To je pa, laž!« 16.00 Na goriškem valu. 16.30 Tja in nazaj. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Akademski zbor iz Bratislave. 18.00 Dosje Koprivišče. 18.30 Ljudski zvoki.
Petek: 8.10 Na goriškem valu. 10.10 Koncertni spored. 11.00 Oddaja za srednjo šo-
lo.	11.30 Beležka. 12.00 Sestanek ob dvanajstih; glasbeni potpuri. 13.20 Dogodki in problemi. 14.10 A. Marodič: »Oporoka«.
16.00 Trim za vsakogar. 16.30 Tja in nazaj.
16.45	Postni govor. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Flavtist C. Kobal in pianistka Vlasta Doležal-Rus. 18.00 Kulturni dogodki. 18.30 Nabožna glasba.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Koncertni spored. 11.35 Beležka. 12.00 Glasnik Kanalske doline; glasbeni potpuri. 14.10 Otroški kotiček: »Zakajček in Vseved«.
14.30 Naš dobri stari radio. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Komorna igra: »Regratova salata od pet do petih«.
Zahvala
Ob svoji 50. obletnici duhovništva se iskreno zahvaljujem vsem, ki so z menoj obhajali ta jubilej. Najprej sv. očetu, ki je po državnem tajniku poslal svoje brzojavne čestitke, našemu goriškemti nadškofu za prisotnost pri zlati maši in njegove čestitke, ljubljanskemu nadškofu in metropolitu dr. L. Šuštarju in koprskemu škofu dr. Jenku za poslane čestitke, vsem sobratom duhovnikom od tu in onstran meje kakor tudi vsem našim ljudem, ki so se udeležili zlate maše in vsem, ki so se me na katerikoli način spomnili ob tem jubileju. Posebna hvala pa še tistim, ki so tako požrtvovalno zlatomašno slavje v cerkvi sv. Ignacija pripravili.
dr. Franc Močnik
Za cerkev v Mavhinjah: Cecilija Okretič namesto cvetja na grob Ane Okretič
10.000 lir.
Za cerkev na Banah: Viktorija Čuk namesto cvetja na grob Avgusta Vidau
10.000 lir.
DAROVI
V spomin na pokojne iz družine R. M.
za gobavce in za lačne po svetu 50.000, za Alojzijevišče in za Sv. goro po 25.000 in za Katoliški glas 10.000 lir.
V spomin pokojnih Pangos in Muzlavič darujeta Amelija in Leopold za Katoliški glas 10.000 in za Marijin dom v Rojanu 10.000 lir.
Za neko cerkev v Sloveniji: Krist. Valent. 100.000 lir.
Za misijon p. Kosa: N. N., Opčine v spomin na Marijo Žele 10.000; N. N., Opčine 50.000 lir.
Za lačne po svetu: Vida Rojc 10.000; Andrej Kranjc v spomin na starše in za- ; služne Slovence 100.000 lir.
Za misijone: Franc Testen, Bela peč 30.000; Ludvik Čevdek, Peč 50.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 18% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Ob izgubi sestre
Fanice Butkovič
so mnogi z nami sočustvovali, nam izrazili sožalje, za pokojno molili, jo pospremili k zadnjemu počitku in darovali cvetje. Lepo se zahvaljujemo vsem, posebno še sovo-denjskemu g. župniku, goriškemu škofovemu vikarju za Slovence in drugim duhovnikom, čč. sestram, rupenskemu cerkvenemu zboru in vsem, ki so za pokojno skrbeli v dolgi onemoglosti.
Brat, sestra in drugi sorodniki
Gorica - Sovodnje - Goče, 19. marca 1984
ZAHVALA
Dne 16. marca je umrla naša draga mama in nona
Albina Ferluga vd. Mamolo-Janežič
Ganjeni nad dokazi sočutja se zahvaljujemo vsem, ki so jo pospremili na zadnji poti ter ji na katerikoli način izkazali spoštovanje in ljubezen.
Toplo se zahvaljujemo g. Stanku Zorku, dr. Lojzetu Škerlu, župniku Štefanu Sissotu, msgr. Marjanu Živcu za opravljene verske obrede ter rojanskemu cerkvenemu pevskemu zboru za petje pri pogrebni maši.
DAROVI
Za Katoliški glas: Alma Jakončič-Succo in Henrik Jakončič iz Kanade namesto cvetja na grob očeta Karla 20 dol.; ing. Alojz Burja, ZDA 9.000; Francka Devetak 5.000; Ana Marušič 10.000; Marijina družba 100.000; Štefka Ambrožič ob peti obletnici sestrine smrti 25.000; N. N. 6.000 lir.
Za zdravljenje Emila Valentinčiča v Parizu: Milica in Kazimir Brajnik namesto cvetja na grob Rudolfa Saksida 50.000 lir.
Za poimenovanje osnovne šole v Pevmi: po 50.000 N. N., Gorica; dr. Jože Vrtovec, Gorica; odv. Karlo Primožič, Gorica, dr. D. Vrtovec, Gorica; po 30.000 R. Sfiligoj, Pevma; N. N., Pevma; N. N., Gorica; po
20.000 družina Grusovin-Čuk, Pevma; N. N., Gorica; po 10.000 F. Saher, Pevma; A. Bensa; R. Mlakar, Gorica; D. Durčik; MARK Srl, Gorica 100.000; E. Čuk, Pevma
15.000 lir.
Namesto cvetja na grob Albine Mamolo:
hči Vera Bullen-Janežič za cerkveni pevski zbor v Rojanu 200.000; sin Humbert Mamolo z družino pa za Marijin dom v Rojanu 20.000; za isti dom Sonja in Pavel z družino 50.000; Marcella in Rino Tinti 20.000; Mary in Mira Bole 50.000; Marija Kobal 20.000; Ana Trobec 10.000 lir.
Za slovenske misijonarje: Terezija Bem-bi 50.000; Marija Žerjal 32.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Mara Kenda namesto cvetja na grob Franca Škerlavaj 50.000; v spomin istega Vida Večerina 30.000; N. N. 50.000; Bruno Starc v spomin na strica Egidija Sosiča 10.000; družina Peter Cvelbar namesto cvetja na grob Egidija Sosiča 10.000; N. N. 10.000; N. N. 5.000; razni 17.000 lir.
Namesto cvetja na grob Fanice Butkovič daruje brat za cerkev v Sovodnjah
100.000,	za rupenski pevski zbor 100.000, za Zavod sv. Družine 50.000 in za sklad Katoliškega glasa 50.000; v isti namen darujejo družina Čevdek s Peči za domačo cerkev 50.000, N. N. iz Rupe za cerkev istotam 100.000, pevski zbor Rupa-Peč za cerkvi v Rupi in na Peči po 50.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Sin Humbert z ženo Tanjo, hčerka Vera z možem Richardom in vnuki, Nicholas z ženo Deborah ter vnukinji Mariji in Marta.
Trst London, 20. marca 1984
j® Banca Agricola Gorizia c,og, 1 Kmečka banka Gorica««*
skupno z ostalimi članicami Deželnega konzorci|a ljudskih bank
VAM NE NUDI SAMO DENARJA!
GORICA, KORZO VERDI 51, TEL 84206/7 — TELEX 460412 AGRBAN
• Knjige
• Šolske potrebščine
• Nabožni predmeti
GORICA Travnik, 25 Tel. 84407
SLOVENSKI HOTEL »BLED« V RIMU
Lastnik: VINKO LEVSTIK