f.
% %
/
.j :«*..' ■	. ■
■ti;./-- /
Z'
> ') ':
>'i 1 i"'
Slovensko Ljudsko Gledališče Celje
*T;	,:.W
,
i-i 'c'
A?/™
5-~ ,	«•*/ >
%\>x~
'f ■' .	^ s- > > *.	*?*<*>	*'*-
J/ i-: . i ■, ■//
':a : :/ : / 'J
. - ' ■
;
r?' N.;, y
*>-■. i t ^ v. .
u - ;	V';	'
ii -	.;. /3
vk,- •:
:' ,Vf «?k .- ■
sSp^t\<^
f
%.	■■ j^fra

"/*.? d
Vi ■ r.
■ ■	.	.?. k
., ; \ kr.'
i- ^r. v-e *' */i:
Rudi Šeligo

Režiser: Matija Logar Dramaturg: Taras Kermauner Lektor: Arko Scenograf: Jože Logar Kostumografka: Darja Vidic Oblikovalec luči: Izidor Korošec
Igrajo:	
Lenka	Jagoda Vajt
Jurij	Bojan Umek
Shizofrenik	Rok Vihar
Taja	Tina Gorenjak
Ciganka	Eva Škofič-Maurer
Korbarjeva	Anica Kumer
Grobar	Bruno Baranovič
Žagar	Drago Kastelic
Policaj	Zvone Agrež
V predstavi je uporabljena pesem Petra Lovšina
Najboljšje bit zadet
Vodja j> red stave: Sava Subotič Sepetalka: Breda Jenček Lučna mojstra: Rudi Posinek, Izidor Korošec Zvokovni mojster: Drago Radakovič Krojači: Adi Založnik, Maijana Podlunšek, Dragica Gorišek, Janja Sivka
Frizerka: Maja Dušej Odrski mojster: Miran Pilko Rekviziter: Franc Lukač Garderoberki: Amalija Baranovič, Melita Trojar
Premiera: petek, 6. februarja 1998	Tehničm' vodJa: VUi Korošec
—^a'-

RUDI ŠELIGO, rojen U.maja 1935 vSušaku pri Reki, pisatelj, dramatik, publicist, politik. Avtorje za besedilo Svatba 1.1981 prejel nagrado Slavka Gruma.
Krstne uprizoritve:
Kdor skak, tisti hlap, Gledališče Glej Ljubljana, 1973 Ali naj te z listjemposujem, Pekarna Ljubljana, 1974 Šarada ali Darja, Gledališče Glej, 1975 Čarovnica iz Zgornje Davče, SLG Celje, 1977 Lepa Vida, SNG Maribor, 1979 Svatba, Prešernovo gledališče Kranj, 1981 Ana, Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana, 1984 Slovenska savna, Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana, 1987
Volčji čas ljubezni, Drama SNG Ljubljana, 1988 Razveza ali Sveta sarmatska kri, SNG Maribor, 1997
Posnetek iz kranjske uprizoritve Svatbe
Posnetek iz mariborske uprizoritve Svatbe
Posnetek iz bitolske uprizoritve Svatbe
Prešernovo gledališče Kranj v sezoni 1980/81, rež. Dušan Jovanovič
SNG Drama Maribor v sezoni 1981/82, rež. Mile Korun
Narodno kazalište Varaždin v sezoni 1983/84, rež. Matija Logar
Steierischer Herbst87 Schauspielhaus Graz v sezoni 1987/88, rež. Roberto Guicciardini
Naroden teatar Bitola v sezoni 1987/88, rež. Branko Brezovec
Teater "Brez..." KLagenfurter Ensemble Celovec v sezoni 1996/97, rež. Matjan Bevk
Taras Kermauner

Drama Svatba, 1981, je vrh in preobrat Šeligove dramatike; zato je točka, s katere se da najpregledneje zreti naprej in nazaj. Je približno na sredi Šeligovega literarnega delovanja. V Svatbi dramatik povzame svoje prejšnje teme in rešitve, jih da pod kritično lupo, se osnovni rešitvi odpove. V kasnejši dramatiki dodatno ugotavlja, daje ponesrečena rešitev iz problematike para življenje--smrt res ponesrečena. Temu spoznanju dodaja nove argumente, nanovo ga upodablja.
Triptih Agate Schwarzkobler, 1968, je sicer novela, a pred nedavnim je bil predelan v filmski scenarij kot osnovo za televizijski film Matjaža Klopčiča; zato ga moremo, vsaj pogojno, vzeti kot prvi Šeligov dramski tekst. Je namreč izjemno pomemben, veijetno najpomembnejši Šeligov literarni tekst. V njem je Šeligo - sredi druge polovice 60. let - razvilin tematiziral bistvo svoje literature in dramatike, svojo pomensko strukturo.
Ko je dekle Agata čez dan uradnica, je povprečno konvencionalno bitje, ki služi Pogonu družbe. Ni bistveno, daje uradnica; mogla bi biti tudi delavka za tekočim trakom, danes so tudi slovenske delavke^ srednjeslojke. Njeno delo ni več, kar je bilo za Šeliga v začetku 60. Let, podano v romanu Stolp (v knjigi je izšel L 1966, napisan je bil nekaj let prej, izhajal je že v reviji Perspektive.) V Stolpu je delo sicer razčlovečujoče s stališča klasičnega humanizma; to pa pisatelja ne moti, ker seje humanizmu odpovedal, že konec 50. let, in na Slovenskem utemeljil pomensko megastrukturo - novo episteme, kasneje imenovano tudi postmoderna - reizma. Kar izgubi reistični človek s stališča - intimističnega, klasičnega, kakršnega koli - humanizma, dobi z vidika ontologije, ki bistveno presega humanizem. Delo se skaže na ravni, ki naj bi bila - po pisateljevem prepričanju je - onkraj metafizike, za bit-no. Dobimo enačbo: Delo = Bit.
koeksistira z drugimi, novimi odrešilnimi momenti.
Recimo v noveli Ali naj te z listjem posujem?,
1971; noveloje avtor 1.1972 predelal v radijsko igro, L 1974je bila uprizoijena kot gledališka predstava.
V Triptihu, ki ga imenujejo tudi kratek roman, se človek nanovo razcepi v dva lika; ne več v človeka, ki konsumira, komunicira z drugimi ljudmi, družbuje, ljubi, politizira, sploh živi sorialno življenje na eni strani in v delavca na drugi. Obe navedeni, prej nasprotujoči si strani postaneta v Triptihu ena, negativna. Drugo stran zaznamuje nova rešitev; da seji reči magizem.
Agata se ponoči spremeni v bitje, kije transcendentno temu svetu, kakršnega poznamo in doživljamo z običajnimi čutili. Uradovati in del(ov)ati se da kot fizično bitje. V človeku pa je še nekaj drugega: nekdo drug. Ne krščanski Bog ali božja oseba z vestjo, odgovornostjo, ljubeznijo do konkretnega drugega; te poteze so značilne za lik Smoletove Antigone, 1959, ali Strniševega Priorja, Ljudožerci, 1972. Agata živi v sebi magično transcendenco: kozmos kot tisti del sveta, ki se odkriva ponoči, ko ni več običajne sončne svetlobe, ko zavlada svet Lune (mitsko razumljeno: Velike strašne matere), domišljije, kije ne omejuje banalnost stvarnosti. Agata izgubi določilo težnosti. Znotraj krščanskega interpretativnega sistema bi postala svetnica (glej Krekovo Sveto Lucijo, 1913), znotraj magizma je čarovnica.
V Triptihu se odkrije, da delo ni bit; daje prazno; daje programirano po logiki Pogona, kije drugo ime za brezpomembno, jalovo, avtistično, mrtvo družbo. Človek je sicer postal reč, a skazalo seje, da ta reč - kot reč - ni bit, ampak le - družbena -vloga, funkcija, nekaj, kar igra tujo igro, igro sistema. Vendar se Šeligo reizmu ne more kar tako odpovedati; preveč je in vesti ral vanj. Enako kot se mu ne morejo ostali člani njegove grupe ali oblikovalci njegove pomenske megastrukture, Šalamun, Jesih, Jovanovič. Zato v Šeligovi literaturi še naprej reč kot vloga in kot bit
Restrukturirano, pa vendar v bistvu enako uprizori dramatik povedano v svoji prvi pravi drami Kdor skak, tisti hlap, 1973. V nji eksplicite odkloni človekov funkcionalizem, tj. reizem, če ni poduhovljen z magizmom, z novim - kozmičnim -mit(iz)om. Tej kritiki doda še kritiko družbenega - političnega, revolucionarnega, partijskega in perspektivovskega - aktivizma, kot sta ga zastopala recimo Zupan v Rojstvu v nevihti j, 1945, in Rožanc v Topli gredi, 1964. V dramatiki Šeligo do konca odklanja sleherni tip družbenega aktivizma; v zadnjih treh dramah ga poisti s sovjetskim
5
stalinizmom (Ana, 1984, Volčji čas ljubezni, 1988) in s srbskim naristalinizmom (Razveza ali Sveta sarmatska kri, 1995).
V tretjem dejanju Skaka se obnovi Agatin magizem. Zdaj je dramatiku jasno, daje rešitev z rečjo, kije postala vloga, povsem napačna. V pol desetletja, kolikorje minilo od nastanka Agate, seje dramatik prepričal o edinoveljavnosti magije; le da se ne more odločiti med belo in črno. Ezoterična druščina v sporočilu Skaka (Šeligo je kot tak dramatik z idejno poanto) kontemplira kozmos, se isti s pozitivnim dogajanjem v vesolju, kot to takoj za Skakom povzame Strniša v Driadi, 1976, a uvede že z radijsko igro Mavrična krila, 1957. Tako sta človeku vrnjeni notranjost-duševnostin fantazija, ki ju je v reizmu, v prvi fazi-modelu nove megastrukture, izgubil.
Ato ni medčloveško udejanjajoča se duševnost kot recimo v erotični ljubezni temne strasti v Jurčičevem Tugomegu, 1876, ali idealnega čustva v Župančičevi Veroniki Deseniški, 1924, niti odpoved tosvetni realizaciji tega čustva kot v Prešernovem Krstu pri Savid, 1836. Čustvo in notrina - psiha - se v Skaku manifestirata le v razmerju človek-kozmos: (po pravilu mala, ezoterična, izbrana) grupa ljudi služi le temu, da tvori zid-mejo, skoz katero k posameznikom ne more prodreti družba s svojim življenjem, nasiljem, zapovedmi-prepovedmi, vrednotami. Sicer pa je v tej grupi vsakdo sam; sam glede na ostale, ob tem pa notranje totalno povezan-poisten s kozmosom. Isto temo obravnava Jovanovič v drami Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka, 1971.
Človek ta hip še ni v avtizmu; redukrijo na nardsa mu preprečuje vera v kozmos. Ko ta vera odpade, ni več sile, ki bi mogla zadržati radikalno avtizadjo človeka - kot posameznika in kot grupe. Ta zlom kozmocentrizma, sakralnega kozmizma se dogodi v Svatbi.
Leta 1977 napiše Šeligo svojo morda najuspešnejšo dramo: Čarovnico iz Zgornje Davče. Premik glede na Skaka je odten takoj. Skakjetezna, ideološka drama; to se vidi iz primeijave med prvo in drugo uprizoritvijo. Prva je nenavadno uspela, kerje pomenila - v gledališču Glej, ob Jesihovih Grenkih sadežih pravice, 1974 - tudi idejno-sodalni prodor nove megastrukture v dramatiki-gledališču; v liriki je uspela že s Šalamunovim Pokrom, 1966, v prozi ravno s Šeligovim Triptihom. Druga uprizoritev, v 90. letih v Kranju, pa je pokazala rebra: suhost težnosti. Šeligo je to čutil že sredi 70. let.
Zato j e
Čarovnico kot tekst, ki je v načelu - v proizvodni zamisli W - dvoumen. Kritika srednjeslojstva kot U malomeščanstva, kotživotaijenja znotraj zidovječe povprečnosti, funkdonalnosti, malih užitkov, malih družabnih uspehov, imidža, vrtičkarstva, duhovne lenobe in topumnosti, brezperspektivnosti, banalitete, ničevnosti ostaja; do konca, do 90. let. Šeligo še zmerom veruje v magično moč, kije skrita v človeku. V Čarovnici obnavlja Agato iz Triptiha. V novi drami je imenovana Darinka. Darinki da dramatik izjemno moč, tisto, ki sojo Zupan v Rojstvu in komunisti pripisovali levi Revoluciji, Jeločnik v domobransko usmeijeni dramatiki slovenske politične emigracije pa desni Revoluciji (glej njegovo dramo Vstajenje kralja Matjaža, 1951). To ni le moč človeka in človeške skupine, pa naj je ta še tako široka in masovna, naj je Razred, Narod ali/in samo Človeštvo. Šeligo izhaja iz moči same Narave, mitske in magične, svete, kot v Vstajenju. Kot sveta pa je dvoumna: fascinansin tremendum, zapeljivo-očarljiva in strašna.
V tem času izdeluje Šeligo - v skladu z režijsko koncepcijo revolucijsko ritualnega sveta kot megateatra, njen avtorje Ristič, vplivala je enako na Jovanoviča - svojo ideologijo zapeljevanja in očarovanja, sedukcije namesto produkcije, fascinacije namesto ljubezni (do drugejga). Gre za dve osnovni strategiji diabolizma. Za Šeliga diabolizem ni negativen; kajti ne gleda ga s stališča krščanstva in/ali humanizma. V diabolizmu kot v resnid magizma išče rešitev. Darinka se odkrije kot čarovnica, ne kot svetnica ali humanistična revoludonarka.
Ristič revoludje ne razume več kot humanistično, ampak kotsakralno-teatrsko, kotartaudovsko, to pa ga vodi v smer Miloševičevega nadstalinizma; Artaud je bil oboževalec Hitleija, enako kot Heidegger. Ristič Miloševiča ne presoja kot negativno figuro, kot ne Heideggeija Rožanc, ko je v drami Stavba, 1962, oboževalec Heideggeijeve biti.
VTriptihu se nakaže, v Čarovnid izvede tisto, čemur se da najustrezneje red katastrofizem in kar zastopa tudi Ivo Svetina v dramah Šeherezada, 1989, Vrtovi in golobica, 1994. Darinka izstopi iz sebe kot srednjeslojske vloge - soproge, gospodinje - in se v magičnem stiku z Veliko
strašno mateijo napolni z neizmerno silo vesolja, ki pa ne more biti drugačna kot destruktivna. More v temelju podreti srednjeslojski svet človeške družbe, ne more pa vzpostaviti niti najmanjšega stika med dvema človekoma, ki bi bil soroden redmo obojestranskemu stiku med Jermanom in Lojzko na koncu Cankag’evih Hlapcev, 1910, ali vsaj enosmernemu med Pažem in -Smoletovo - Antigono. Darinka ostaja sama na svetu, nadčloveško, zunajčloveško, magično-pravljično -čarovniško - bitje. V Šeligovem svetu ni več prostora za idealna bilja romance, za junake in heroine, kot sta Krim in Nina v Rojstvu in Junak in Mojca v Vstajenju. Pravljica ostaja le še temna, v nji nastopajo le še bedaki - srednjeslojri - in demoni.
Šeligo sam se zgrozi nad svetom, ki gaje uprizoril. Če so bogovi le demoni, ni rešitve, razen v pandestrukdji, to pa je radikalno nihilistična laži rešitev; je le sadomazohistična perverzna igra, ki ima en sam konec: U-nič-enje.
Svetovni potop ali potres, kije bil za Zupana v Rojstvu v nevihti ali za Pigevca v drami Ljudje v potresu,
1947, le - edino udnkovito - sredstvo za nastanek Novega sveta, ostane v Čarovnid edina resnica in (laži) trdnost, samospodbijajoča se trdnost.
Marxov revoludonizem se zredudra na destruktivni anarhizem.
Zapeljevanje zapelje človeka le v umor--nič. Fasdnadja traja, doklertraja moč Čarovnije. A čarovnija se slej ko prej razčara v prazno samoslepilo.
Šeligo začne iskati z regresijo v humanizem in krščanstvo; v Lepi Vidi Veliko strašno mater počloved; imenuje jo Lepa Vida. Vida zapusti svet bogov, ki je svet negativne mod, in gre tja. Iger vidita krščanstvo in humanizem - humanizem je izvod iz krščanstva - rešitev: k posamezni osebi in k njenemu ljubezenskemu razmegu do druge posamezne osebe kotdrugosti, ne kot identitete. Bogovi uničujejo druge, sami ostajajo brezčutni, zato popolni; to je definidja demonov, hudiča. Vida hoče postati človek, da bi trpela, da bi šla skoz izkustva življenja-smrti (bogovi so večni), ta izkustva ponotranjila, stem osmislila. Kot
poškodovana, neuspešna, pomanjkljiva - kot človek - naj bi v sebi odkrila hrepenenje; kot bog, kije samozadosten, ga ne more, ne čuti potrebe po njem, po osmišljanju, po odprtosti do drugega.
Vida postane soproga, mati, a načrt ji spodleti. Srednjeslojstvo je karikatura sveta bogov: je brez notrine, sama pozunanjenost, imidž, dolgčas, spleen, spolni užitki, medsebojna mučenja, ki zgolj uničujejo; ta svet je desetletje kasneje uprizoril Zajc v Medeji, 1988, predvsem v Jasonovem liku. Vida sicer odknje v sebi hrepenenje, kar pomeni, dajo notranja želja neustavljivo žene ven iz srednjeslojske ječe-bordela-praznine. Hoče iz malega slovenskega sveta v velikega, v zgodovinskega, kot so to hoteli že Jurčič in Levstik s svojima Tugomegema pa Zupan z Rojstvom. V svet osvajanja sveta, skrajno intenzivne vitalnosti, ekspanzije. Ker seje prodor v kozmos ponesrečil, v Čarovnid, odide Vida čez moge v Španijo, ki pravkar osvaja ta svet, nove kontinente, Ameriko, v Cortezovo družbo. A doživi tudi tu polom, bistveno nič manjšega kot v domačem loncu. Brezperspektivnost - vnaprejšnjo ponesrečenost - takšnega projekta je pokazal Zupan že četrt stoletja prej v Aleksandru praznih rok, 1954, v drami o usodi Krima, Nine in njunega kraljestva, ki sta ga ustanovila kot komunistični Novi svet: postalje svet klanja, uničevanja, praznine, niča.
V koncu Vide pride Šeligo prvič v možnost rešjtve, pozitivitete. Prej sta mati in hči, Vida in Darinka (Darinka iz Carovniceje odrasla in ponesrečena Darinka iz Vide), med sabo odtujeni; ker živi stran od matere, Darinka kot otrok ne more govoriti. Konec Vide pokaže, da Darinka spregovori; reče Vidi: Mama Nastala je možnost, da govor ne bi bil le prazen tek pogona semiotike, označevalcev, retorika; kot reizem in ludizem podaljšanje v lingvizem, v znotrajtekstualizem, v svet form, ki je brez/zunaj smisla. Nakaže se možnost, da se dva človeka kot posamezni osebi, vsaka z lastno dušo-vesljo, neposredno srečata, odkrijeta drug v drugem drugost kot božjo transcendenco. -Takje položaj pred Svatbo.
Zgodba Svatbe je dvojna: o prenehanju moči magije in s tem o prenehanju pozitivnega medsebojnega stika dveh ljudi. Dokler je v Lenki moč bele magije, je njen odnos z Jurijem lep; sta božja otroka, medtem ko je ostali svet svet klavcev.
*
mučilcev, notranje sprtih ljudi, hudobnežev, zavistnežev, ponesrečencev, svet razkroja in niča. Iz tega sveta ne more priti nič dobrega; je že sam na sebi svoj propad. Izhod bi mogel biti v nekakšnem človeškem angelstvu; dva čudaka, neprilagojenca, tujca, človeka z roba družbe, nesposobna ali nenadaijena za proizvodno delo in za oblast, živita in osmišljata svet, kije zunaj težnosti, utilitarnosti, neolitskosti. Vendar ne vzdržita; pustita se zapeljati sugestiji, da naj bi postala normalna človeka, srednjeslojca, delovna, člena pogona, označena kot ostali.
Šeligov dramski opus je eden največjih, najpomembnejših ne le v povojni slovenski dramatiki. S fantazijskim jezikom, ki kombinira banaliteto in patos, lumpenizem in kulturo, dno in vzvišenost v fasdnanten spoj zapeljive gledališke besede, ki pa je obenem intelektualno avtokritična, lastno fascinativnost spodbija v ugotovitvah nepresegljivega nihilizma. Šeligo radikalno očisti mizo, pokaže samoslepilnost magij, politično revolucionarnih in newageevskih, od kozmocentrizma do belega blagega čarovništva.
S tem prisili človeka, da misli neolepšan temelj svoje eksistence. Šeligo pritira to eksistenco v njeni resničnosti do zadnje točke, kije še mogoča zunaj Boga: do niča. Tu se ustavi; tu ne more naprej. Atu tako intenzivno uprizaga klavrnost, neprimernost, ponesrečenost življenja - umiranja - v lažnem, da se zdi, kot daje nič, ker je resnica, kljub vsemu boljši od videza-laži, od družbovanja, od sveta imidža-trga-tekem. Ta svet razkrinka kot bloden, kot človeka nevreden.
Ko se odločita za podružbitev, Lenka izgubi čarovno moč; vse se jima sesuje. Od izpraznjenosti Lenka celo umre, Jurij pa odtava v izgubljenost, še en dokaz o načelni ponesrečenosti sveta. Ljudje se mučijo naprej. Tudi če se lotijo največjih svet spreminjajočih načrtov (Volčji čas ljubezni), sledi iz njihove akcije (samo)uničevanje (Ana). Tudi če poskušajo slediti Jezusu in na križu odrešiti svet--Ijudi, se jim poskus izjalovi, kotMutu, mutastemu dediču mutaste Darinke kot otroka. Darinka je v Vidi postavila osnovo za rešitev. V Slovenski savni, 1987, se človek kot Muto vrne v stanje nemosti, nezmožnosti, da bi artikuliral svojo od praznine niča drugačno - božjo transcendentno - naravo. Šeligo ugotavlja, da Kristus ni več mogoč; da ni niti križanja ali pa je ponesrečeno. Odkarje Lenka v Svatbi izgubila čarovno moč, je vsega konec.
Šeligo v Svatbi, to je ključno, veže pozitiven odnos med dvema človekoma na obstoj bele magije. Če odpove bela magija, odpove tudi pozitivnost medčloveškega razmega. Nato vežejo ljudi le še interesi (politika, gospodarstvo), sovraštva, škodoželjnost, uničevalske strasti, ki so v temelju samouničevalske. Človek regredira v avtista, vendar niti ne več v samovšečnega narcisa, kar je srednjeslojec navzven (glej Šeligovo televizijsko dramo Svetloba in seme, 1984), ampak v avtodestruktivca. Od Ane do Sarmatske krvi se ta linija potguje. Le da se iz tragedije, v Ani, svet scvrkne - ponesreči - v karikaturo, v Krvi.
Vsak pravi poskus človekove (od)rešitve mora izhajati iz lucidno osvetljenega-analiziranega--predstavljenega položaja človeka v niču, kot ga posreduje Šeligova mojstrska dramatika.

>

/s

Jurij in Lenka sta človeka brez more preteklosti nad seboj, le s silno, v prihodnost razprto ljubezensko željo v sebi. In prav ta želja jima slednjič - kdo ve zakaj - ukaže, naj svoje neskončno čisto in svetlo ljubezensko energijo kronata z zakonom, naj rodita sina in stopita v svet "normalnih" ljudi tudi sama. Vendar ne cerkev ne obana nočeta opraviti poročnega obreda, zveza med njima ne more in ne sme biti tudi od tega sveta.
Lenko in Jurija porinejo v svet obveznosti in dolžnosti, krivde, greha in kazni. Zdaj se morata ukloniti totalitarnemu diktatu "normalnega", noremu divjanju njegovih apetitov, ki hočejo imeti vse in vsakogar po svoji bedni in ponesrečeni meri. Lenkina in Jurijeva ljubezenska pobožnostje nenadoma samo še stvar konvencije in vsakdanje nuje. Čar se razprši, ljubezenski čudež izgine... Kar ostane, so samo še rutinirane, jalove kretnje telesa, v katerem se ne more ukresati nobena čarobna, božja iskra več.
Šeligova Svatba je po svoji miselni in oblikovalni zasnovi moraliteta. Seveda pa kot moraliteta, ki se danes Lahko dogaja samo še pod praznim nebom
oziroma nad temnim brez-dnom, v katerega neizogibno pade prej ali slej vse pobožno koprnenje in se pogubijo vse velike želje "božjih otrok", to je vseh tistih hrepenelcevin ljubezenskih ljudi, ki niso od tega sveta -moraliteta danes seveda ne more imeti več nobenega trdnega božanskega zgleda, oziroma nedotakljive zapovedi, na kateri bi lahko še utemeljila svoj odrešenjski "nauk". Zato lahko o odrešenju in poveličanju govori samo še kot o izgubljeni iluziji, o visokih zgledih in vrednotah samo še kotsakrilegijuin profanih, problematičnih medčloveških vrednostih, mračnih strasteh in celo zločinu. In vendar je v gosti, zgroženi in natančni dramski govorici Šeligove Svatbe neubranljiva magija, v njeni sicer nedvoumni ironiji tesnoba in srh -je poezija, ki se kljub jasni zavesti o niču, ki seje naselil v sami matici človeškega sveta, ne more odreči upanju, a tega svojega upanja spet ne more in noče zavarovati pred neizogibnimi konsekvencami.
Andrej Inkret: Med histerijo in pasijonom (zapiski ob dramah Rudija Šeliga) 1973-1986. V: Rudi Šeligo: Slovenska savna. Ljubljana, 1987
A prvo, v kar bi morali biti usmeijeni vsi postopki, je premik iz preteklosti v sedanji čas. Tekst mora biti strukturiran tako, da snov prestopi rampo, ki razmejuje oba časa. Gostota stvari, trmoglava pričujočnost predmetov, gibov mora najprej vstopiti v svetlobo neposrednega "zdaj". Tako se kaže neposredna pričujočnost stvari - seveda - v neposredni povezavi z ravnino sedanjega časa, ali drugače in celo: sedanji čas prezentacije v pisavi se tako ali drugače kaže kot prvi pogoj za to, da se "stvarnost pokaže v dimenziji glagola biti", če uporabim Piijevčevo formulacijo. Je pričujoče, je
navzoče, pomeni je neposredno zdaj zraven. Je tu in zdaj.
Pozabljeni, potlačeni človek, ki naj ga magijsko gledališče kliče v sedanji čas,je tako imenovani arhaični človek oz. človek magijske-mitske kulture. To gledališče obuja v sedanjost celotno polje iracionalnega, mitsko enotnost človeka, narave, kozmosa, vzpostavlja čustveni odziv na svet, združuje čustveno in intelektualno spoznanje sveta, evocira človekovo celoto na račun delnih funkcij, ponovno sestavlja izgubljene tri četrtine človeka s sedanjo, prerazvito, deformirano sedanjo

azpršuje človeka v svetin svet v človeka, ukinja
četrtino, čas upanja infiltrira v na:; čas analitične izgubljenosti, znanstveno nadutost transformira v čas ponosa, ritualizira človekov optimizem,
~B
bipolarnost subjekt (človek) - objekt (svet, narava), minira zaprtost železnega človeka v ideološko lupino, razkriva nihilizem njegove akcije, omogoča pretakanje energije med ljudmi in stvarmi sveta, kozmosom in kaosom.
Torej gledališče ideologij in besednih dvobojev. Razumljiveje, dajeta besedni boj v drami lahko Le kot antagonizem med (trenutno) močnejšim subjektom in subjektom, kije degradiran, razžaljen in hoče zavzeti mesto prvega. Gre torej za gledališče, ki uprizaija agon nihilističnih
subjektov, kijih nosi volja do moči (pri čemer te "moči" nikakor ni mogoče razumeti kot "življenje") in katerih cilj je eliminacija drugega, brez sledi dopuščene biti vsemu, kar ni subjekt sam. Vse to seveda z eksplicitno konformistično podporo temu invalidnemu svetu, ki mu vlada Ratio, ki svojo tenko plast hipertrofira v celotni svetin ki tako kot subjekt v razmetju do vsega drugega eliminira vse, kar ni racionalno. Gledališče, ki se zanaša na moč današnje tenke besede, je torej gledališče sveta, ki ima v svojem središču nihilistični subjekt, okrog njega pa nepregledno polje življenja, kije samo zato tu in zdaj, da ga subjekt pogazi, premaga, porazi in spremeni po svoji podobi.
Rudi Šeligo: Za magijsko gledališče
POROČILA DNEVNEGA TISKA OB KNJIŽNEM IZIDU ŠELIGOVE SVATBE PRI ZALOŽBI OBZORJA MARIBOR LETA 1981
Besedilo drame, kije v svoji sporočilnost' večplastno, je napisano v sočnem jeziku: številni so stari izreki v nekaterih prizorih, vpleteni v daljši monolog, kar daje besednemu tkivu nadih ustnega izročila. Dejanja in zaplet' dosledno izhajajo iz lastnost' značajev nastopajočih oseb in iz določenih značilnost' konfliktnih situacij. Svojevrstna drama Svatba, lani večkrat uprizorjena v Prešernovem gledališču v Kranju in v SNG Maribor, bo v knjižni izdaji dostopna sedaj širšemu krogu bralcev.
Gema Hafner, Večer, 23. IX. 1982
Asimilacija subjekta v sistem pomeni tudi izničenje njegove magije in konec obstajanja lika kot subjekta (vendar ne pomeni njegove smrt). Takšno konec koncev preprosto, skoraj naivno gledanje na položaj človeka v svetuje seveda avtorjev problem, krifčno oceno pa zadeva tam, kjer takšna abstraktna (v dobesednem pomenu: Šeligo iz svojega pisanja namreč odmišlja nekatere bistvene razsežnost' bivanja posameznika in družbe) zastavitev problema precej omaje poetsko koherentnost celote, razpršuje slogovni izraz in vpliva na statčnost dramske kompozicije. Največ takšnih pomanjkljivost ima prav Svatba.
Marko Juvan, Ljubljanski Dnevnik,
23. X. 1982
10
Če preberemo Šeligovo Svatbo in njegovo poetsko programsko besedilo Za magijsko gledališče, postane jasno, daje avtor zastavil svoje dramafčno delo izredno celovito, saj je iz svoje koncepcije človeka konstruiral ustrezno poetko, ki naj to koncepcijo tudi avtenfčno "realizira" skozi metodološko natančno opredeljeno literarno operacijo. V tem smislu je Šeligo čist racionalist (kljub temu, daje svojo refleksijo človeka postavil ravno na "magično" - mitološko substanco) in se vključuje v klasično dogajanje evropske literature, kije vedno izdelovala svoje programe, tokove in smeri in realizirala literaturo na njihovi svetovnonazorski hipotezi.
Aleksandr Zorn, Naši razgledi, 8. X. 1982
Igralka Milada Kalezič v svojem zadnjem igralskem obdobju pooseblja ustvarjalne vrhove svoje generacije, ki na svojstven način utrjuje vez med tradicijo, stalnim iskanjem novega ter slutnjami gledališke prihodnosti. Kljub temu, da ob njenih vlogah zaznavamo zrelost izkušene interpretke, smo z njenim vsakičnim nastopom vedno znova presenečeni, saj Milada Kalezič drzno in intuitivno ter seveda študiozno odkriva svoje nepoznane igralske obraze.
V nizu zadnjih vlog, vse so prežete s polno profesionalnostjo ter visoko aristokratsko držo velike igralke, iztopata nastopa v Eksploziji spomina in Ukročeni trmoglavki. V različnih vlogah markize Merteuilin vikonta Valmonta v Mullerjevi Eksploziji spomina je Milada Kalezič z osupljivo telesno disciplino in govornim niansiranjem upodobila lascivno nadutost in tragikomičnost človeške zgodovine, izrezane iz preteklosti in
prihodnosti anarhičnega in redoljubno absurdenga vesolja. Po izjemni igralski gledališki ariji, ki se nadaljuje v nabitem tempu Ukročene trmoglavke, je igralka Milada Kalezič zahteven ustvaijalen izziv podčrtala z ritualno ekstatičnim končnim izbruhom in eksplozijo, zaustavljeno v ledeni tišini odmeva. Preko nenadkriljivega igralskega valovanja, vpetega med skrajna pola človeške trme in kratkosti, pripelje Kalezičeva svoj lik Katarine do ključnega monološkega vrhunca, ko se po neubranljivem komedijskem tempu zavemo gledališke čistine, napolnjene z mojstrstvom dramatika in igralke.
Gledališka raznolikost, žanrska pestrost, orkestracija krikovin tišin, uravnoteženost razuma in čustev, prepletene z iskanjem novih izraznih možnosti, utemeljujejo igralsko predajanje Milade Kalezič. Predajanje, ki zaznamuje magičen prostor vsakokratne in neponovljive gledališke akcije.
Kolektiv SLG Celje kolegici Miladi Kalezič iskreno čestita
Nedvomno je igralka Milada Kalezič v kratkem časovnem obdobju zadnjih gledaliških sezon ustvarila vloge, vredne najpomembnejših umetnikov.
(Del utemeljitve predloga za nagrado Prešernovega sklada)
(10U DfittnflTURfc U SLfc CELJE
12
KRIŠTOF DOVJAK, rojen 1. 3.1967 na Švedskem, študiral primetjalno književnost in filozofijo v Ljubljani, se ukvarjal z gledališko kritiko pri časopisu Dnevnik, doslej objavil tri dramska besedila: Šah-mat (Sodobnost,1994), Antigona (Mentor, 1995), Stoprvič-Bogota (Sodobnost, 1997).
IZVLEČKI IZ KRITIK OB MINISTRU V ŠKRIPCIH
Janez Bermež, Zvone Agrež, Mario Selih, Tina Gorenjak, Igor Korošec
Razgibana, ritmična, gledališko dobro izdelana uprizoritev Cooneyjeve lahkotne komedije bo gotovo dobrodošla popestritev dolgih večerov v povolilnem času v deželici, ki poleg političnih in gospodarskih ugodnosti demokracije odkriva tudi druge slasti večstrankarskega sistema: afere, škandale, negovanje javne podobe itn.
Špela Virant, Večer, 8.12.1997
Mario Šelih, Zvone Agrež, Bruno Baranovič
Pod korektno popolnjeno kožo bulvarja mezi široka struga zdrave krvi. Primož Jesenko, Dnevnik, 9.12.1997
13
Mario Šelih, Tina Gorenjak, Igor Korošec
Celjska uprizoritev tipične do konca napete bulvarke Raya Cooneyja Minister v škripcih gledalcu ne pušča prav nič časa...Tudi tokrat-to je verjetno ob Mlakarjevih režijah eden najbolj izrabljenih stavkov - smo videli cel kup dobrih komičnih vlog, pravzaprav so se razigrali vsi, kijim jeto besedilo kolikor toliko omogočalo.
Matej Bogataj, Delo, 9.12. 1997
9
Zvone Agrež, Vanja Slapar-Ljubutin, Mario Šelih
Povprečni davkoplačevalec se sicer lahko ob Cooneyjevi burleskni ministrovi upodobitvi privoščljivo muza in brezskrno zabava, toda ko se nekoliko zamisli nad brezobzirnostjo sredstev, s katerimi more vrhunski politik pred javnostjo varovati svoje "dobro ime", postane nasmeh grenak.
Slavko Pezdir, Novi tednik, 11.12.1997
Maja Štromar, Zvone Agrež, Eva Škofič-Maurer
SLG Celle
Upravnik: Borut Alujevič Umetniški vodja: Matija Logar Režiser: Franci Križaj Dramaturg: Krištof Dovjak Lektor: Arko
Vodja programa in propagande:
Anica Milanovič Tehnični vodja: Vili Korošec
Igralski ansambel:
Zvone Agrež, Bruno Baranovič,
Janez Bermež, Tina Gorenjak,
Tomaž Gubenšek, Renato Jenček, Milada Kalezič, Drago Kastelic,
Igor Korošec, Anica Kumer, luna Ornik, Miro Podjed,
Stane Potisk, Igor Sancin,
Vanja Slapar-Ljubutin, Mario Selih, Eva Škofič-Maurer,
Bojan Umek, Jagoda Vajt
Gledališki list št. 4 Sezona 1997/98
Predstavnika: Borut Alujevič Matija Logar Urednik: Krištof Dovjak Lektor: Arko Oblikovalec: Iztok Skok Fotograf: Damjan Švare
Naklada: 3000 izvodov Tisk: Grafika Gracer
Slovensko Ljudsko Gledolišče Celje
SLG Celje
Gledališki trg 5, 3000 Celje, p. p. 49 Telefoni:
*	centrala (063) 442 910
*	tajništvo (063)441 861
*	propaganda (063) 441 814
*	faks (063) 441 850
-slg.celje@quest.arnes.si
http://www2.arnes.si/~ceslg0/