M tednik.
I El O 11. - štev. 42
KO FESI, 19. oktobra 1951
Cona 5 din
ČITAJTE IN ŠIRITE
im	r ..0	W V*
«Istuki dednik»
OBVEZNOSTI DO SKUPNOSTI
Z razvojem kulture in civilizacije se širi in veča področje javnih ustanov in različnih občekorist-nih vzgojnih, prosvetnih, zdravstvenih in drugih naprav, ki služijo kritju občih potreb vse skupnosti. Obenem se veča tudi skrb javnih organov za dvig in pospeševanje proizvodnje in gospodarske delavnosti sploh. To še posebej velja za našo ljudsko oblast, ki vlaga ogromna sredstva za razvoj našega gospodarstva na področju proizvodnje kot tudi neproizvodnje. O tem nam najzgovorneje pričajo že izvršena dela na področju gradenj in investicij sploh. Jasno, da so tu še velike naloge pred nami.
Za izvrševanje teh in podobnih nalog, ki so za razvoj našega gospodarstva, bistvene in odločilne važnosti, pa so potrebna ustrezna finančna sredstva. Ta sredstva se ustvarjajo z neposredno pomočjo gospodarskih ustanov in podjetij ali pa iz proračuna. Sredstva, ki se zbirajo preko proračuna, so v glavnem ali udeležba, na dobičku podjetij ali pa davki.
Po odloku o dobičku in razdelitvi dobička gospodarskih podjetij je gospodarsko podjetje, ki je pod upravo delovnega kolektiva, zadolženo, da določen del dobička odda za kritje splošnih družbenih potreb. Ta del znaša največ 3091 dobička, za katerega je podjetje zadolženo. Ta del dobička se plačuje v proračunu. Višino tega prispevka v proračunu določi na podlagi gospodarskega plana in proračuna Izvršilni odbor Istrskega o-krožne-ga ljudskega odbora, in sicer individualno za vsako posamezno podjetje. Obenem določi Izvršilni odbor, kolikšen del tega prispevka mora oddati podjetje v proračun krajevnega ljudskega odbóra, na katerega območju je podjetje, koliko v proračun okrajnega ljudskega odbora in koliko v proračun Istrskega okrožnega ljudskega odbora.
Za oddajo tega prispevka v proračun pa marajo podjetja napraviti mesečni, najmanj, pa trimesečni knjigovodski obračun. Na podlagi tega knjigovodskega obračuna izpolnjuje podjetje svoje obveznosti do skupnosti. Treba je, da podjetja pospešijo ažuriranje svojega knjigovodstva, kar je važno tudi za sam delovni kolektiv, ker.se do 10% dobička, ki se ugotavlja na podlagi knjigovodskega obračuna, .uporabi za povečanje plač članov delovnega kolektiva in za nagrade. Ker odlok o dobikču in delitvi
dobička gospodarskih podjetij velja že od 1. avgusta tega leta, je treba
knjigovodski obračun v smislu tega odloka napraviti najkasneje ob izteku tromesečja, to je ob koncu oktobra, kolikor niso bili določeni prejšnji roki, ki se jih podjetja morajo strogo držali.
Drugi glavni del sredstev, ki se zbirajo preko proračuna, so davki. Na ozemlju Istrskega okrožnega ljudskega odbora obstajajo: davek od dohodkom ali dohodnina, davek od dediščin in daril in krajevni samoprispevek.
Najvažnejši od navedenih vrst davkov je davek o dohodku ali dohodnina. Ker je v Istrskem okrožju pretežna gospodarska panoga kmetijstvo, j (’dohod n i na od kmetijskih posestev najvažnejša vrsta dohodnine, ki mora biti eden glavnih sredstev proračuna, s katerim se pokrivajo občekoristni izdatki ljudskih odborov. Temu vprašanju se doslej ni posvečalo dovolj pažnje zaradiv česar so naraščali davčni zaostanki na škodo skupnosti, kot tudi davčnih zavezancev, samih. S tem da davkov niso pia-čalf, se davem zavezanci še niso rešili davčne obveznosti, ki v na-daljnjem nepotrebno obremenjujejo njihovo gospodarstvo. Zato je prva dolžnost vsakega davčnega zavezanca, da davčne zaostanke takoj poravna in da da skupnosti to kar je skupnosti dolžan. Tudi dospele akontacije davkov za letošnje Teto je treba v roku poravnati, sai so te akontacije v primeri z dohodki davčnih zavezancev zelo nizke Tudi predvidena končna dohodnina za letošmeleto je mzka. Saj znaša komaj okrog devet od stoikov od ugotovljenega narodnega dohodka v kmetijstvu y letu. S tako nizkirn davkom o<j a, hòdkov v kmetijstvu se prav gotovo1 ne more ponašati nobena druga država, razen kolikor ne daje kakšnih posebnih ugodnosti v korist melioracij in drugih investicijskih del v kmetijstvu.
Normalen rok za plačevanje kmetijskih davkov je prav jasen, ko dela kmet obračun svojega gospodarskega leta in ko «nepotrebna sredstva za ‘P^f	m2
StSludiTmJta sredstva za plačilo svojih davčnih obveznostl roki. Ce vzamemo le iztrzek O 11 grozdja, sadja in zelenjave	‘ -
ni ih dveh in pol méisecih t. ^ j avgusta tega leto dalje do d ant -n naši 'Istrski kmetje prejeli o odkupnih podjetij skoro 180 nu£ ionov dinarjev. Ce pri tem riposte varno iztržek njihovih viškov kmetijskih proizvodov v prejšnjih mesecih in iztržek mimo odkupnih podjetij je tu Znesete neprimerno višji, saj'je znano, da 'je mnogim kmetovalcem prav zgodnja povrtnina, zelenjava d n sočivje glavni dohodek. C e s tem primerjamo dcseda-nja" napVičila davkov, vidimo, da predstavljajo komaj nekaj odstotkov " od nedvomno ugotovljenih kmetijskih dohodkov v letošnjem
letu.	,	.
Zato ni nobenega razloga, da se dohodnina ne bi v postavljenem roku plačala. Navadno se izgovarjajo in zavlačujejo plačilo davkov prav špekulanti. Take ljudi je-treba razkrinkati in jlhù, ce jetreba, tudi prisiliti, da davek plačajo Lahko se pa zgodi, da se kdo tudi upravičeno pritožuje« Take primere je
Kako si bodo pučarski in koštabonski PROCES V LUCCI
OPOMOGLI
Odkar me ni bilo na Pučah, so mi dejali vaščani- *— zadružniki, se je marsikaj spremenilo. »Kaj pa je novega?« sem jih 'prehitel z vprašanjem. »Vino imamo novo,« je dejal Nin Košulan, »če že ne drugega.« Da, vino imajo res novo in tudi izvrstno je. Prav takrat so ga pretakali. Bepo Bemto-ič mi je ponudil kozarec in dejal, xaj uganem, iz kakršnega grozdja je. Barva je lepa, tako črna in kakšen okus ima! Dejal sem, da je to refošk. »Prej tzpij, da te ne bom razočaral,« ml veli Bepo. Ostali zadružniki so se spogledovali. Ražmanu je že ušel smeh. »Zmotil si se.« mi pravi Bemblič, »to je sam čisti malo-črn.« Ne vem, kak mojster vina bi moral biti, da bi pravilno rešil to uganko. Prav gotovo bi se vsakdo pri tem zmotil. Toda stvar je v tem, da so pučarski zadružniki mojstri pri predelavi vina. Njim se še ni skisalo, kakor mnogim kmetom. Klet imajo majhno in skromno, toda pred trgatvijo jo vsako leto dobro pregledajo. Pri kipenju mošta in dokler se vino ne ustali so vedno zraven, ponoči in podnevi.
Trgatev jih je letos razočarala. Mislili so na večji pridelek. Toda suša nikomur ne prizanese. Oni, zadružniki bodo malo tu, malo tam pridelali skoraj kolikor lani, čeprav so pričakovali najmanj sto hektolitrov več. Kaj pa naj poreko .privatniki, predvsem pri zrečih, ko se nekateri pridelali včasih do 20 hi in več, pa so natrgali -letos le za 3 do 5 hi? Se za kis pravijo, da bodo v skrbeh Pa še nekaj! Slaba letina ni vendar prizadejala samo privatnikom toliko škode. Ne, ampak kdor ni pridno obdeloval, ta še bolj občuti sušo. Na Pučah in v Koštaboni pa se je -izkazalo, da mnogi privatniki, .izvzem-ši nekaterih, vèliko zaostajajo za zadružniki v tem pogledu. Zato ni čudno, da se jim to maščuje prav na pridelku.
*
Z Jožetom sva se pogovarjala o raznih stvareh. Zdaj pa zdaj je prisluhnil razgovoru tuidi Ivan. Gi-no pa se je mimogrede na .delu večkrat ustavil pri ognju in bleknil kako šaljivo kakor po navadi. Jože se je držal bolj resno. Pa sem ga zaprosil, naj mi kaj pove o zadrugi. On, komandir, ima že izkušnje za seboj. Ko-
treba skrbno proučiti in po ugotovljenih podatkih nepravilnost popraviti. Ne morejo pa držati izgovori.. ,4pfcnpga zayezanifa, č(?,š, da nima denarja, ker si je kupil eno ali drugo stvar, gradil, investiral. Mogoče res .nima denarja v gotovini, .ima pa denar v materialu, -živini, gradbah, strojih itd. Ta’k davčni zavezanec mora izpolniti svojo davčno obveznost. Pri davčni odmeri je treba še poisebej paziti, da -se pravilno obdavčijo davčni zavezanci, ki so se okoristili z razlikami v cenah kmetijskim proizvodom. zlasti ob uveljavitvi novih gospodarskih ukrepov.
Toda važna ni samo dohodnina od kmetijskih dohodkov, marveč važna je tudi dohodnina od obrtnikov, svobodnih poklicev in drugih gospodarskih pridobitnikov. Prav tu se je doslej dohodnina najmanj dosledno odmerjala in. pobirala. Dobro vemo, da so nekateri izkoristili sprovajanjs novih gospodarskih ukrepov s tem da so navijali cene materialu in svojim storitvam. Ta zaslužek je bil. dosežen na škodo skupnosti in je treba, da se isti Vre» skupnosti v ' obliki povečanega obdavčevanja. > zahteva tudi interes in zaščita vseh poštenih obrtnikov in drugih, davčnih zavezancev.
Iz tega pa sledi, da je vprašanje odmere davkov- • gospodarsko in politično vprašanja. Treba je, da ljudski odbori- posvetijo, temu vprašanju pozornost, M jo -pravilna, in pravična odmera davkov zahteva in da ..si. zagotovijo potrebno, sodelovanje prebivalcev in davčnih zavezancev samih. S tem bodo davčni zavezanci neposredno spoznali način odmere davkov, kar bo že pri odmeri davkov omogočilo odpravljati morebitne ■ nepravilnosti in pospešilo plačevanje odmerjenih davkov. Točno in redno izpolnjevanje obvezivjsti dò skupnosti mora biti častna dolžnost vsakega našega davčnega zavezanca.
liko težav je bilo že treba premagati., »Ni števila, s katerim bi jih navedel,« mi je pravil. »Zdaj, ni bilo -prav to, zdaj ono, in kako naprej dan za dnem. Seveda bi bilo napačno trditi, da je bilo do danes vse slabo. Velik napredek je dosegla naša zadruga, «likar obstaja.« Toda kdo je tisti, Kk M se s tem zadovoljil? Ga ni v pučarski in koštabonski zadrugi. Težnja po izboljšanju je vsekakor zdra-, va. Prebr.oditi pa bo treba še marsikatero zapreko.
Pučarski zadružniki so najstarejši v našem okrožju. Imajo zato tudi polno izkušenj. Slabe letine, 'nerodovitna, razkosana zemlja jim še povečuje težave. »Veliko nas je. Na zemlji, ki jo zdaj imamo, pa za vse ne
ob koncu leta povrnjene te stroške v obliki povečanega delovnega dne, ker se mi zdi, da bedo imele zadruge pri tem določen odstotek popusta pri vseh industrijskih izdelkih, saj se boni že tiskajo. Toda potreba ne -gleda tega ,in niti ne čaka bonov. Računamo namreč na osnovi trenutnega položaja, ki se bo vsekakor -izboljšal. -Petčlanska družina se s sedmimi tisoči dinarjev res težko preživlja. In to, -ne da bi računali obleko, obutev in razne druge potrebe, ki so družini nujne. Vse to predvideva zadruga v Pučah, da se bo dalo premagati. Zadružniki bodo dobili za prodane pridelke nad 300.000 bonov s 65-odstotnim popustom.
Najtežje vprašanje je za pučarsko-
igli
mmmti
DANI RETE, LETOS HOČEJO PUČARSKI IN KOŠTABONSKI ZADRUŽNIKI OBDELATI SE BRIC
zraste,« je dejal Jože. Obdelujejo sicer 95 hektarjev, to je že precejšnja površina in bi -na njej lahko zrastio za vse. Toda na Pučah kakor tudi v Koštaboni že od starih časov pravijo, da so bili redki, ki so se preživljali na svoji zemlji. Je pač tako, ker je zemlja nerodovitna. Njihov kraj je bil vedno pasiven. Lani so prav zaradi tega izselili v zadrugo na Krog, ki je bolj bogata v tem pogledu, 7 družin. Vendar s tem še ni bilo rešeno vprašanje preživljanja na tej zemlji 285 družinskih članov. Dela je -bilo vedno dovolj. Toda kaj pomaga delo, če je nedonosno? Nič. Vsepovsod sami stroški, vrednost delovnega dne je pa zaradi tega manjša.
Na račun delovnega dne dobivajo zdaj 200 dinarjev. Težko je reči, koliko bo ta vreden ob koncu leta. Res pa je, da s tem ne morejo izhajati. Vzemimo na primer petčlanske družine, kjer stalno dela en sam človek. Ta mora biti priden, če hoče zaslužiti 7.000 din na mesec. Pustimo ob strani otroške doklade, ki zaenkrat, dokler ne izide odlok o socialnem zavarovanju zadrug, niso redne kakor bi morale biti. Pučarsko-koštabonska zadruga je ljudski oblasti zelo hvaležna, da ji je nudila enkrat 64.000 din, drugič pa 101.000 dinarjev in jih razdelila zadružnikom kot otroške doklade. Ustavimo se pri zaslužku ene same delovne osebe, ki mora vzdrževati petčlansko družino. Razen vina. pšenice in olja in tudi pozneje, ko bodo zaklali prašiče, sla. nine, mora vse ostale pridelke kupovati zadružnik po prostih cenah. To se pravi sladkor, milo, sol, .celo koruzno moko. ker jo zadruga ni pridelala zase niti za 3 mesece, in jo zaradi tega mora kupovati. To pa zaradi tega, ker je letos gojila pretežno povrtnine (samo paradižnik je izdal 400.000 din, čeprav bi še več, če bi tovarna Fruktus imela večjo zmogljivost za predelovanje mezge). Brez polente je Za zadružnike žalostno. To je njihova osnovna hrana. Ne bp prav nič smešno, če navedem, da se mi je- Ivan Pomjančič potožil, da že dva meseca ni jedel polente in da se počuti zaradi tega nekoliko slabo, ker se je kruha naveličal. Polento že od starih časov Istrani zelo cenijo. Zato ni čudno, da se je ta jed še danes ohranila.
Torej povrnimo se k petčlanski družini. Videli smo, da veliko stvari morajo kupovati v prosti prodaji, vse, kar pač sami ne pridelajo. Kjer so otroci, je sladkor nujen in -ga ni mogoče odreči kakor odraslemu. Otrok noče vedeti, da ni. Morda bo kasneje za vse to bolje, ko na primer dobe
koštabonsko. zadrugo vsekakor vprašanje zemlje. Lani so zadružniki u-speli preorati velik kompleks 13 ha na Reteh. Ugotovili so, da se jim je ta trud že letos izplačal.- Res je. da so morali za ta kompleks dati v zameno privatnikom druge njive. Pa vseeno se jim je izplačalo. Na tem zemljišču so pridelali veliko krompirja, pšenice, ovsa in drugih pridelkov. Cez nekaj let, ko bodo zemljo dobro pognojili, pa predvidevajo ve-
liko več. Vendar vse to še od daleč ne bi utegnilo zadostiti njihovim potrebam, kajti sposobnih ljudi za delo »majo, veliko vet 'pa je jedcev, kakor sami pravijo.'Je torej potrebno, da nekje tudi zraste. Sami se bodo morali .vzdrževati. Na to so že začeli resno razmišljati. Nameravajo namreč obdelati Brič, to je okoli 40 ha veliko zemljišče, na katerem ne raste nič razen grmičevja in slabe trave, ki je niti živina ne mara. Pri tem seveda nastaja vprašanje, kako in s čim začeti. Zadružniki ,bi se nekako že lotili dela. ampak -prvič je treba rešiti vprašanje lastništva, ker je tudi tu kakor na Reteh. Posamezni privatni kmetje imajo svoje Strike, čeprav je bilo vse to že od starih časov občinska last. ,Da bi od tega odstopili, jih bo težko prepričati. Oblast bo morala priskočiti na pomoč.	,	Š*' * t
Drugo vprašanje, s katerim računajo, da bodo imeli težave, je to: kako in s kakšnimi sredstvi začeti z deli. Ce zdaj začnejo tu delati, ne morejo potem ostalo zemljo obdelati. S čim pa., se bodo drugo leto preživljali? Zadružniki so. to dobro pogruntali. In oblast tudi proučuje to vprašanje, kajti to utegne biti. odločilnega pomena: ali se bo zadruga na Pučah in Koštaboni sama vzdrževala ali ne. No, in tako so prišli do zaključka, da je edina rešitev, če jim ljudska oblast pomaga z investicijami za «rigolanje tega kompleksa, naredi most čez Ro-kavo, kajti Brič je onstran Rokave in če ni mosta, kadar reka naraste, ne ..morejo preko in da si na ta način. opomorejo. Vsekakor je to dobra zamisel, čeprav nekateri godrnjajo, da je neuresničljiva. Ljudska oblast bo to uresničila in že v bližnjih dneh bomo lahko videli traktorje z velikimi plugi, ki bodo brneli po Briču. Orali bodo. zemljišče, ki ga še niso obdelovali, naredili iz njega pravi vrt, ki bo rodil dovolj pridelkov za vse zadružnike. Takrat bo na Pučah in Koštaboni lepo. kajti med tem časom bedo še po hišah napeljali elektriko, zgradili vodovode, popravili ceste in še marsikaj drugega. Tisti pa, ki pravijo, da <to mi uresničljivo, bodo ostali z odprtimi usti in gledali.
Proces, ki se’ je začel 'pred enim mesecem v Lucci, ni nikakršna novost. V Lucci sodijo skupini bivših garibaldinskih partizanov, članov divizije »Garibaldi Natisone«, ki se je borila v sklopu IX. korpusa NOV. Poleg tega sodijo tudi nekaterim Gapovcem, ki so z garibal-d-inci aktivno sodelovali s tem, da so jim dobavljali hrano ter vršili diverzantske akcije y mestih.
Proces v Lucci se ni začel letos v septembru temveč že 1948. leta v Benetkah. Nadaljeval se je lansko leto v Brescii. Zdaj je razprava v Lucci in nihče ne more reči, da bo v Lucci stvar dokončno urejena. Vsakomur pada namreč v o-či, da služi razprava proti garibal-dincem kot dokaz italijanskemu narodu o tem, da so garibaldinci sodelovali z »brutalnimi jugoslovanskimi partizani, ki so garibaldince obremenjevali s prav tako brutalnimi, zločinskimi nalogami«.
Ena od teh »zločinskih« nalog je bila odstraniti izdajalce, ki so pomagali nemškim fašistom. Med temi izdajalci so bile tudi takoimeno-vane ozopovske enote, ki so nosile to.ime zaradi tega, ker so se formirale v bližini italijanskega mesta Ösoppo. Garibaldinci so nalogo tudi izvršili ter po srditih bojih skoraj uničili ozopovske enote, ki so sodelovale z Nemci. Na prejšnjih in na sedanji razpravi še skuša do kazati, da ozopovske enote niso sodelovale z Nemci, temveč da so se pròti Nemcem borile in da so garibaldinci umorili svoje italijanske brate, ker so tako hoteli jugoslovanski -partizani oz. IX. korpus, ki mu je šlo za uničenje italijanskega življa. To -se .pravi, da misli sodišče zaključiti, da so bili garibaldinci divizije »Garibaldi Natisone« italijanski izdajalci in da so vodili jugoslovanski partizani nezaslišano antiitalijansko borbo.
' Vendar ima sodišče na razpravi precej težav. Obtoženi garibaldinci se branijo s tem, da govore resnico in javno tožilstvo je bilo v teh dneh marsikdaj v veliki zagati. Javno tožilstvo je poklicalo na razpravo čez 40 obremenilnih prič, ki so jih pobrali vsepovsod in jim naprej povedali, kaj naj pričajo.. Med obremenilnimi pričami so tudi nekateri italijanski duhovniki iz Benečije,
ŽIVAM PffiLVE UTEDEN ITALIJANSKE KULTURE
Italijani našega okrožja se ves teden živahno pripravljaj».- za drugi festival italijanske kulture, ki se bo začel v nedeljo 21. oktobra v Piranu in bo trajal ves teden do
28.	oktobra. Po mestih in večjih krajih v notranjosti, so začeli krajevne prireditve že prejšnjo nedeljo in se bodo zaključile to nedeljo. V Kopru je italijanski krožek »Antonio Gramsci« imel ob otvoritvi- poleg otvoritvenega govora dobro uspeli zborovski koncert mešanega pevskega zbora pod vodstvom dirigenta Milossija. Slišali smo odlomke iz oper G. Verdija in Donizettija kot »Napitnico« in opere »Moč usode« prizor iz posvečenja in še tretji del iz Verdijeve »Traviate.«
V	ponedeljek je v okviru krajevnega pregleda nastopila pionirska skupina z opereto v treh dejanjih »Roberto di Roncaglia«, ki je bila sprejeta z velikim odobravanjem posebno od najmlajših, ki so napolnili gledališko dvorano. V torek je nastopila dramska skupina krožka z dramo v enem dejanju »Slepec«; ki -je bila posebno v zaključku tako močno podana, da so bili igralci nagrajeni z močnim aplavzom. Ta večer je nastopil tudi mandolinist-ič-ni orkester pod vodstvom A. Pesaro' in folklorna skupina sestavljena iz 14 oseb. Nastopil je tudi tercet, viólin I. in II. ter violončelo v spremljavi klavirja.
V	Piranu so krajevne kulturne predstave začele že 7. oktobra in se zaključile 14. oktobra. Razne skupine, ki so .natopi'e. so bile deležne polnega (jffibravanja občinstva. Bilo je vidno, da so bili doseženi v enem letu precejšnji uspehi na kulturnem področju.
Za otvoritev je bil pripravljen vokalni instrumentalni koncert mestne godbe in mestnega p.. . h. ga zbora pod vodstvom dirigenta Be-
vilacque. Orkester je pokazal dobro pripravo in je bil za dobro izvajanje nagrajen s pohvalo od vseh poznavalcev lepe godbe. Pev-ski zbor, ki je znan po svoji tradiciji, je bil na višini in je bil deležen navdušenih aplavzov.
Tudi tu so nastopili pionirji osnovnih šol in dijaki gimnazije, ki so pod skrbnim vodstvom učiteljev, posebej še neutrudnega tovariša Antona Petronija odigrali »La tombola in Cogolo'«, uglašeno delo domačega pesnika PieroUa.
Velik uspeh je dosegla komedija v treh dejanjih: »Luč na oknu« od G. Capriola. Italijanski kulturni krožek »G. Tartini« v Piranu bo nedvomno dosegel na festivalu v tem tednu tisto mesto, ki ga upravičeno zasluži.
V Izoli je: bila otvoritev krajevnega pregleda- v nedeljo 14. oktobra
z otvoritvenim govorom, ' ki ga je imel. tov, Italo Dellore, tajnik krožka, nato je sledila uprizoritev drame »Kronika«, ki jo je napisa! Leopold Tribeste. Vsebina te drame je vzeta iz časov nacifašistične okupacije in riše maščevanje nekega Žida v škodo svojega prijatelja, katerega izda sovražniku z namenom, da bi potem sam imel priložnost lahkih zaslužkov pod zaščito okupatorja.
Podobne krajevne kulturne preglede so imeli tudi drugi italijanski kulturni krožki Istrskega o-krožja v tem tednu. Vse to je bilo kot nekaka priprava za velike .kulturne manifestacije — Festival italijanske kulture — ki bo v Piranu od 21. do 28. okt. Na tem festivalu bodo italijanski kulturni krožki Istrskega okrožja pokazali ves razmah in uspehe, ki so jih dosegli od lanskega prvega festivala.
k: danes izvajajo skupaj z italijanskimi oblastmi diskriminacijsko politiko napram slovenskim Benečanom. Kljub temu so bili nekateri duhovniki, kakor na primer don Moretti, prisiljeni priznati, da so imeli ozopovci res stike z Nemci in z italijanskimi fašističnimi enotami. Don Moretti je namreč poleg ostalega priznal, da je imel pomočnik komandanta ezopovskih band Verdi stike z Nemci in ;da se je, shajal z najhujšimi pobijalci fašistične X MAS, med katerimi Borsatti. Tudi nekatere druge priče so morale posredno ali neposredno priznati, da so se ozopovci družili z Nemci.
Med obtoženimi garibaldinci je več starih garibaldinskih borcev, ki so se za casa vojné junaško borili skupaj z jugoslovanskimi partizani za boljše življenje jugoslovanskega in italijanskega ljudstva. Med temi so Fantini, Lizzerò in drugi. Pri pričevanju so garibaldinci jasno povedali, da so se ozopovske enote, katerih predstavniki so trdili, da se bore proti Nemcem, stalno umikali bojem poti jalovim izgovorom. cta bodo Nemci potem še bolj divjali nad p-rebivalstvom. Ali ne bi bilo potem takem bolje, da bi ostali ozopovci doma? Garibal-dinec Lizzerò je pričal, kako so 020-povei napadali skupine, ki so nosile garibaldinCem hrano ter jim hrano plenili. Ne samo to. Na razpravi se je ugotovilo da so držali ozopovci pod varstvom osebe, ki so jih jugoslovansko področno vodstvo, poveljstvo italijanskih partizanov ih radio London proglasili za izdajalce. Izdajalki Turchetti je vodja ozopovskih enot —- izdajalec Bolla nudil vso -pomoč ter jo imel pod svojim osebnim varstvom.
Zelo zanimiva je tudi izjava, ki jo je dal pred sodiščem bivši gari-baldinec Bazzano. Omenjeni je povedal, da so mu člani italijanske KP po resoluciji Kominforma grozili, da se mora udeleževati vseh akcij in da mora biti aktiven pri vseh anti jugoslovanskih kampani-jah, pa naj te kampamje organizira kdorkoli. Danes vidimo, da tisk italijanske KP 'sploh ne piše o tej razpravi, omenil pa je vendar »da bo razprava dokazala, kakšna grozodejstva so organizirali jugoslovanski partizani.«
Jugoslovanska vlada je poslala italijanski vladi v zvezi s to razpravo protestno noto, v kateri izraža začudenje, da more italijansko sodišče proglašati za izdajalce italijanskega naroda osebe, ki so se v času vojne aktivno borili z jugoslovanskimi partizani ra boljšo bodočnost i jugoslovanskega i italijanskega naroda.
Na vsak način vemo, da bo uspelo sodišču na nek način dokazati, da so garibaldinci »izdajalci« in da so neopravičeno obračunali s ozo-povskimi fašisti. Toda nam je jasno, da so italijanske, oblasti organizirale razpravo v Lucci, ker ne marajo sporazuma z Jugoslavijo za rešitev spornih vprašanj in z namenom, da še bolj zaostrijo —- po šovinističnih načelih — napeto o-zračje med obema državama. O garibaldincih na razpravi in o ga-ribaldincih sploh pa vemo, da so skupaj z jugoslovanskimi partizani izvršili v času vojne vrsto junaških podvigov, s 'katerimi se lahko ponaša redko katera italijanska partizanska enota.
Mirolujbni svet se je v preteklem tednu zelo vznemiril, kajti nevarnost nove vojne se je razširila še na druga področja, in sicer tokrat na Egipt.
Trenutno so šla vsa druga vprašanja v ozadje, celo korejski konflikt in pa Perzija, da ne govorimo o Evropi, ■■ čeprav so tudi ostala vprašanja prvovrstnega značaja za odnose med naredi in za mir v svetu-.
Spor med Egiptom in Veliko Britanijo ni nov. Traja že dlje časa, lahko rečemo še od predvojnih časov, toda konkrente oblike je nesporazum dobil šele po zadnji svetovni vojni, iz katere je Anglija izšla oslabljena, čeprav se prišteva med države zmagovalke. Egipt je seveda v'obilni meri izkoriščal angleško šibkost, kakor so to' napravile tudi druge države Srednjega vzhoda, kot na primer Perzija, ka-
MEDNARODNIH POLITIČNIH DOGODKOV
V noči od desetega do enajstega oktobra se je končala v italijanskem parlamentu razprava o italijanski zunanji politiki v zvezi z obiskom De' Gasperija v Ameriki. Ta razprava se je začela 7. oktobra in jo je zlasti italijanska javnost pričakovala z velikim zanimanjem, ker so sc razširili glgsovi, da bo dal De Gasperi senzacionalne izjave v zveži s tržaškim vprašanjem; nekateri so celo predvidevali, da bo postavi! kako novo stališče, ki naj bi bilo baza za pogajanja z Jugoslavijo. Zgodilo pa se je tako, kol ja že ves čas prej opozarjal vladni tisk: De GasfSeri ni (!a zadnjem z.re Trnja italijanskega parlamenta po,v cd ~1 nič novega. V glavnem jo poročal o svetih razgovorih o- Ameriki 'in- o: vsem- tem je povede’. isto, kar je bilo v uradnih 'perečibh. ' T: so bila objavljena za časa r j;'-.nvesa -obiska v Ameriki. V Ameriki so mu povedali glede’Trsta isto, kar je ameriški zunanji mirvi-ster A-eheson izjavil -na tiskovni konferenci'28. avgusta: vprašanje Trsta nai bi se rešilo z -direktnim sporazumom med Rimom in Beogradom, brez vmešavanja kogarkoli, ker bi to stvari samo -škodilo. Acheson ni takrat nikjer omenjal tristranske izjave iz 20. marca 1948. In isto je ostalo tudi med De Ga-spenijevem ^ obiskom, tričlanske izjave niso nikjer omenjali.
Vsi tuji listi, ki so komentirali De Gas-perijevo potovanje v Ameriko, so pri tem prisil ' do iategs zaključka;
JALOVO OBUJANJE SPOMINOV
tristranska izjàVa iz 20,- marca 1948, s katero so tri zapadne velesile obljubile Tržaško ozemlje. Italiji je stvar preteklosti. Največji ameriški list-- »New York Times« je večkrat napisal, da je tristranska izjava stvar preteklosti, da je danes položaj Jugoslavije drugačen in da nanjo nihče ne želi -pritiskati ter da Italijanom ne preostane- drugega, kakor da realno gledajo na stvari. Mišljenje britanskega ministrstva zunanjih zadev pa je tolmačil ob priliki De Gašperjevega obiska v Wasìiingtonu »Times«, ki je rekel, da je tristranska izjava iz leta 1948 zastarela in da je treba tržaško vprašanje' rešiti s sprazumom med Italijo in Jugoslavijo.
De Gasperi se je znašel pred neprijetno nalogo, ki jo je sam pojasnil, ko je dejal, da so ga v Italiji po njegovem povratku -iz Amerike sprejeli kot nezaupljiva gospodinja služkinjo, ki se vrača s t-nga in ki mora pokazati do zadnjega vse. kar ima v torbi za nakupe. :De Gasperi ni mogel pokazati v svoji torbi Trsta, kar je pričakoval povprečni Italijan, ki so mu časopisi vsak dan razgrevali domišljijo z zahtevami ne samo po Trstu, temveč tudi povsej Istri, Puli, Reki, Dalmaciji in Zadru. Znašel se je še v hujši situaciji, ko, ne samo da ni prinesel Trsta,
temveč ni dosegel niti tega, da bi mu v Ameriki dajali kakšne obljube ali pa da bi ponovno potrdili tristransko izjavo iz leta 1948. Zato je razumljivo, da je bil De Gasperi v svojih izjavah v parlamentu zelo previden. V rimskih političnih krogih so rekli o njegovem govoru, ki ga je imel pretekli teden, da je pač zadostil svoji 'dolžnosti in osebno poročal parlamentu o svojem potovanju in bič več. Za zunanjega opazovalca je bilo zelo zanimivo spremljati, kako je De Gasperi iskal ravnotežja v šovinističnem ozračju rimskega parlamenta med napadli opozicije z desne in z leve, ki mu je očitala da je zapravil Trist. J.asno je, da zaradi svojega osebnega prestriža ni mogel opustiti tristranske izjave. Lahko bi rekli, da se je znašel v viogi človeka, kii hodi po vrvi in ki potrebuje palico, s katero lovi ravnotežje. In ta palica je bila tristranska izjava. Naj navedemo samo nekatere njegove izjave: 5. oktobra je rekel, da če bo tudi na -drugi strani, to je-v Jugoslaviji dobra volja, je možno, da bo ta izjava veljala kot osnova za sporazum o rešitvi tržaškega vprašanja. V sredo zvečer pa je rekel o tristranski izjavi, da- ima sicer vlada obveznost, da nikoli ne •pusti oporekati moralno obvezni zna-' čaj tristranske izjave, toda ta izjava
je načelna, medtem ko se je treba ozirati tudi na taktične potrebe. — Dodal je, da v trenutku, ko Italija izraža željo, da reši to vprašanje, kakor hitro bo mogoče — ni primerno izražati se s togo formulo, ki bi mogia dati nasprotni stranki vtis, da postavljamo našo zahtevo kot osnovni pogoj za začetek pogajanj. Torej le ni tako resno mišljeno s to tristransko izjavo, bi rekel nepristranski opazovalec. Toda De Gasperi se te izjave zopet trdneje poprime in predlaga, da bi parlament sprejel revolucijo, s katero bi bilo ponovno potrdilo moralno in politično obveznega značaja tristranske izjave za zaveznike. Za vlado bi pa bilo obvezno, da jo uveljavi v morebitnih diplomatskih pogajanjih v popolno . zadoščenje zakonitih teženj italijanskega Jj-udstva. Kot vidimo je De Gasperi zelo dobro -žongliral s tristransko izjavo in je morda uspel prepričati parlament, da tristranska izjava le še nekaj pomeni. V glavnem pa je dosetgel -to. da je srečno izpeljal svojo barko m-ed razburkanimi valovi v šovinističnem viharju italijanskega parlamenta.
Kako pa too nadalje taktiziral s to tristransko izjavo, ki je že .zdavnaj pokopana, je težko reči. Stališče Jugoslavije je bilo že večkrat precizirano: kot baza -za eventualna pogajanja glede tržaškega vprašanja me more služiti tristranska izjava iz leta 1948, ki jo danes tudi njene podpisnice smatrajo za zastarelo.
tori sledi zadnje čase tudi Irak in verjetno jim bodo sledile še druge države.
V čem je prav ta spor?' Pred nekaj -dnevi je Egipt namreč odpovedal pogodbo z Veliko Britanijo iz leta 1936, po kateri je imela Anglija pravico držati na področju Sueškega prekopa svoje čete. Pogodba bi moralo veljati do leta 1956". Razume se, da niso po sredi samo angleške čete, temveč velikanske koristi, ki jih ima Anglija s to pogodbo. Saj ima večino delnic družbe sueškega prekopa, razen tega predstavlja Suez prvorazredno strateško oporišče' za vsa britanska kolo- -nijalna posestva na Srednjem in Daljnem vzhodu, od koder Anglija prav za prav črpa svoja bogastva.
Anglija odpovèdì pogodbe ne prizna. V Sueško področje je poslala vojaška pojačenja, čeprav je že doslej bilo tam okrog 40.000 angleških
vojakov. Ob proglasityi odpovedi se je v Egiptu dvignil val navdušenja in prišlo je do velikih proti-angleških demonstracij v Kairu, A-leksaridriji in v mestih vzdolž prekopa. Bilo je precejšnje število mrtvih in ranjenih v spopadih, zadnje čase pa poročajo tudi že o spopadih med angleško in egiplsko vojsko. Kakor vidimo, je ozračje zelo elek-trizirano.
Zapadite velesile in Turčija so predložile Egiptu, naj vstopi v obrambni sistem Srednjega vzhoda kot enakovreden partner, toda tudi ta predlog sta eigiptska vlada in parlament odklonila. Egiptski ukrepi so vznemirili nc samo Anglijo, temveč tudi Združene države Amerike in Francijo, ki se boje, da se. ne bi napo-slušnost razširila še na druge države v Srednjem in Bližnjem vzhodu ter v Severni Afriki, kjer imata tudi ti dVe državi svoje interese.	i
Egi-pt je razen tega odpovedal pogodbo z Anglijo iz leta 1899, po kateri sta Anglija in Egipt skupno upravljala Sudan. Egiptski kralj Faruk se je že proglasi! za kralja Sudancev, kar Anglija tudi ne prizna, London je poudaril v uradnem poročilu, da morajo Sudanci sami odločati o svoji bodočnosti, sedaj
pa ostaja v veljavi pogodba iz leta 1899.
Perzijska zadeva se je pa iz Teherana preselila v New York. V Ameriko je odšel tudi predsednik perzijske vlade Mosadeg, da bi branil iransko stališče, ker je Anglija izročila spor o perzijski nafti v rešitev Varnostnemu svetu. Mosadeg je tudi na zasedanju Varnostnega sveta izjavil, da Perzija ne bo priznala in sprejela nikakršnih sklepov Varnostnega sveta, kar ta mednarodni organ ni pristojen reševati sporov, ki so notranja zadeva neke države. Perzija namreč trdi, da ni v sporu z Anglijo, temveč s zasebno družbo — angloiranskim petrolejskim društvom. — pa čeprav ima angleška vlada velik del delnic te družbe. Podoba je, da se bo ta spor še dolgo vlekel, ker je Iran nepopustljiv, Anglija pa prešibka, ■da bi si mogla s silo pokoriti vse države, ki dvigajo glave in se hočejo otresti njenega go-spostva. Prav pred kratkim je tudi Irak Izjavil, da želi spremeniti odnose v Veljko Britanijo, -kar pomeni, da namerava slediti primerom Perzije in Egipta.
Na Koreji ni nič posebnega. Zvezni oficirji Severnih in Združenega poveljstva se sestajajo skoraj vsaki dan v' Pan Mun Jonu, razpravljajo o površini nevtralnega področja okrog Kasonga, o manjših incidentih itd. toda uspeha še ni nobenega. Ameriški veleposlanik v Moskvi Alan Kirk je obiskal zunanjega ministra Višinskega, kateremu je dejal, da bi neuspeh pogajanj za premirje izzval težke, posledice. Pozval je Sovjetsko zvezo, naj se zavzame za sklenitev »realističnega premirja« na Koreji, ker brez tega ne bi bilo mogoče najti stvarne rešitve ostalih problemov, ki se pojavljajo po vsem svetu. V bližnji bodočnosti bomo videli, kako bo Kremelj reagiral na to resno opozorilo.
Kakor vidimo obstajajo trenutno tri nevarna žarišča za nov spopad v svetu, in sicer na Koreji, v Perziji in Egiptu, toda upamo, da bo prevladal pri državnikih zdrav razum in da se bodo sporazumeli, ker si ogromna večina človeštva želi 'mir.
Slike iz našega gospodarstva
Od ustja Mirne pri Novem gradu 1*3 do izvira, tam kjer se poreški okraj spaja z Ibujskim se razteza Solina, s katero je nekdaj Mirna gospodarila. Med deževjem so njeni Valovi divje naraščali in za nekaj
•	r je bila vsa dolina pod vodo. Koliko škode je ob takih vremenih prizadejala ljudstvu in okoliškim kmetom tega -kraja?
Tisočdvesfco hektarjev plodne zemlje je bilo tedaj neizkoriščenih, 'siromašni koloni pa bi jo tako zelo potrebovali. Ne samo za kolone, tudi 2a veleposestnike — grote je postajala Mirna vse bolj privlačna; ti so namreč računali na velike dobičke. Tudi fašistični oblasti Mussolinijeve Italije, kii so ji bile potrebne velike Belöge žita v njenih pripravah za Vojno, je zastalo oko v dolini Mirne, Začeli so z izboljševalnimi deli. Mir. na je ograjena z napisi, na njenem éesnem bregu vzdolž doline pa teče Odvodni kanal. Del zemljišča na tem Bregu so pripravili za gojenje žitaric. Toda vse je ostalo pri tem. Se več, med zadnjo vojno je bil kanal zapuščen in opustošen, in sp,et je pretila nevarnost poplav.	'
Lani marea je dolina Mirna zopet zaživela. Odjeknili so udarci najboljših »asov« zemeljskih del, zabrenčali so stroji, ves ta hrup se je izgubljal po dolini s pesmijo brigadirjev — udarnikov. Takrat je začela ljudska oblast z borbo za izsušenje doline Mirne, toda tokrat v korist dovčeraj-fnjih kolonov, ki so z agrarno reformo dobili zemljo.
Ce pogledaš načrt del na izsuševanju in namakanju doline, se ti zdi enostavno- Izsuševanje desnega brega se vrši po že izkopanem kanalu, ki se izliva v morje v bližini Novega grada z vodo, ki z vseh gričev priteka v dolino. Na levem bregu kopljejo zdaj podoben kanal. V njem se bo zbirala voda, ki priteka v dolina
•	levih pobočij sosednjih hribov. Ta voda bo potem odtekala skozi »sifon«, ki je že zgrajen pod strugo Mime, v odvodni kanal desnega brega, saj črpalka ob ustju tega kanala Zadošča za vso to vodo, v morje. Lani so na ta način izsušili prvih Sti-
končaii že do konca novembra, toda tehnični vodja gradbišča Iso Franko! je prepričan, da bodo s temi deli pri kraju še prej.
Za namakanje te površine bodo izkoriščali vodo iz izvira pri Graduisi!, na levem bregu Mirne, nekje na devetem km od njenega izliva. Zmog. ljivo-st izvira je tolikšna, da bodo z njegovo vodo po dograditvi kanalov lahko namakali vso dolino. Najtežji objekt je bila vsekakor graditev »sifona«, ki je-dolg 72 m In ki so ga zgradile že, lani pridne roke . prostovoljcev in vojakov JA.
vzela vrsto ukrepov za izboljšanje in boljše Izkoriščanje te panoge. Kjer koli se ozremo po našem okrožju lahko vidimo vinograde. Ti sc. predvsem razširjeni vzdolž cest, do m>r-ske obale, raztezajo se po majhnih peščenih gričih v notranjosti, skratka povsod raste v Istri vinska trta. Zadostuje samo obleteti naše vinograde in bomo takoj videli, koliko skrbi in truda so vložili naši kmetje za obdelovanje. Rekli bi lahko, da je vsak list na deblu vinske trte zraste! pod marljivim očesom teh vrednih ljudi. Danes, ko so sami gospo-
t-UiiUOi «A OKitBiVU DbUiSLAuA rULul V DOLINI iviiitNE .
To, kar je na tem objektu naredila brigada vojakov JA, — pripoveduje tov. Frankol, — ne gre za noben denar. To je mogla narediti sama velika ljubezen do ljudstva in domovine. Preusmerili so tek reke Mirne, da bi na tem mestu izkopali pod strugo »sifon«. V štirih izmenah so delali noč in dan. Vojaki so delali v blatu do pasu. In zmagali so — sifon je zgrajen. Po njem bo skoraj pritekla voda, ki bo omogočila, da se dolina Mirne že v bližnji bodočnosti
darji zemlje, ki jo obdelujejo, pa je ljubezen še večja, skrb pa vsestranska. To je še bolj razumljivo, če navedemo, da Oid 27.000 ha obdelane zemlje odpade tretjina na vinograde. Lanski dohodki vina znašajo nad polovico vseh dohodkov ostalih kmečkih pridelkov.
Za predelovanje grozdja je bilo pri nas pred vojno le nekaj manjših kleti. Njihova zmogljivost ni zadostovala potrebam. Večji del grozdja so kmetje predelali sami v svojih majhnih, primitivnih vaških kleteh, kar je slabo vplivalo na kakovost vina, s tem so imeli kmetje večje stroške in manjši zaslužek.
Ljudska oblast je pri nas tudi to vprašanje postavila v ospredje v borbi za napredek našega kmetijskega gospodarstva. Začela je graditi velike in moderne vinske kleti. Eno od teh so dovršili zdaj v Škocjanu pri Kopru. Začeli so jo graditi julija 1949. leta, toda že preteklo jesen se sprejela prvih 90 vagonov grozdja, od katerega je bilo predelanega 60 vagonov odličnega vina. Letos bo lahko sprejela ta klet. 200 vagonov grozdja in kQ bo dokončno zgrajena, bo predelala 350 vagonov ali 3,5 milijona litrov vina.
Kleti prodajajo kmetje sortirano grozdje, iz katerega predelujejo razne vrste vin. Ves proces predelave,
od stiskanja grozdja s hidravličnimi stiskalnicami preko kipenja in spravljanja vina v betonske cisterne, ki ga sprejmejo do 10 vagonov, Cio polnjenja steklenic za trg. vršijo pod kr 'vom, ki meri 2.400 kvadratkih metrov površine. Zanimanje kmetov — vinogradnikov koprskega kraja za klet je veliko. V njej vidijo ne samo napredek te važne panoge našega kmetijstva, pač pa tudi činitelja, ki bo doprinesel, da bodo za svoj trud dobivali res to, kar zaslužijo. Danes je klet v rokah deLavcev, ki so v njej zaposleni. Na to opozarja obiskovalca tudi tabla pred glavnim vhodom: »Dne 21. III. 1951 je delov-ii kolektiv prevzel upravo podjetja »Vino« — Koper « To je še eno jamstvo, da bo klet odgovarjala namenom, zaradi katerih je bila zgrajena. *
Za napredek gospodarstva skrbi pri nas tudi poseben zavod v Kopru. Precejšen del znanstvene delavnosti zavoda je usmerjen tudi na poljedelstvo. Na tem področju je vložil velike napore dr. Kovačič. Videl sem ga v bližini Ankarana na majhnem posestvu, na katerem dela (razne posku. se, ne daleč od vile, kjer stanuje in v kateri mu zdaj izdelujejo laboratorij.
Zavod je pripravil, da potom znanstvenih analiz in praktičnih poskusov reši nekatera vprašanja iz našega kmetijstva, kar bi doprineslo njegovemu razvoju s hitrejšimi koraki nove -uspehe.	/
Do zdaj z znanstvenim raziskovanjem tega zavoda so bili doseženi do. bri rezultati, na primer pri poskusih izkoriščanja odpadkov slanih rib, grozdnih tropin in žganjekuhe, od česar bodo imeli veliko korist kmetje, ker si bodo s tern veliko pridobili pri krmljenju živine.	M. T.
NQVA VAS /— Imeli smo zdravstveno oredavanje. V tednu Rdečega križa nas je obiskal tovariš s poverjeništva za zdravstvo iz Kopra, katerega smo bili zelo veseli In se mu iskreno zahvaljujemo za dobro predavanje. Govoril nam je o zgodovini in nalogah Rdečega križa, o influenci in nevarnosti, ki jo povzroča ta človeku. Na vprašanje vaščanov je razložil, kako vpliva alkohol in nikotin na človeški organizem. Po končanem (predavanju nam je na kratko opisal svetovni politični pregled in neumne zahteve italijanskega iredentizma in De Gasperija. glede tržaškega ozemlja. Predavanje je bilo lahko, razumljivo in koristno, za kar vabimo tovariša v najkrajšem času, da nam pride zopet povedat kaj takega.	S. P.
BABICI — Zadela ga jc nesreča.
V četrtek 11. X. 1951 je hlapec našega vaščana Oskarja Babiča pustil, da je bila živina v detelji. Imel je več živine. Ena izmed krav se je preveč najedla detelje, tako da jo je ta močno napela. Vaščani so takoj priskočili na pomoč, da bi kravo rešili. Neki vaščan je poskusil s tem, da ji je predrl trebuh, s tem se je krava vidno izboljšala. Pozneje Je tovariš Umer Anton videl, da ne bo
pomoči, ker niso kravo pravilno pre. drli. Dejal je: »Za eno kvarto je falò tisti, ki je pradrp kravo!« Kasneje so morali kravo zaklati, ker je bila Vedno slabša. Vaščan Oskar kravo obžaluje tembolj, ker je bila nad štiri mesece breja. Res čudno, da niso v takem'primeru poklicali živinozdrav-nika, ki bi kravo verjetno ozdravil. Po naših vaseh je še vse preveč .bojazni pred. strokovnim zdravljenjem. Rajši seveda zaupajo nestrokovnjaku in zato naši kmetje utrpijo znatno večjo škodo, kakor č« bi (poklicali ži-vinozdravnika.	U. J.
*
O DELU PROSVETNEGA DRUŠTVA V IZOLI
Po predolgih počitnicah so se v Izoli zopet zbrali in pričeli razmišljati o prosvetnem društvu. Kai začeti? Pevski zbor, ki je obstajiil, nastopal, njegovo delo je treba oživeti. Pevovodjo tov. Marjana Mahniča so službeno premestili. Kje dobiti drugega? Obrniti se na SH-PZ v Kopru, če jih je tam kaj na »zalogi«. Pevovodja je prišel. Toda kaj se je dogodilo? Napovedana ie bila pevska vaja. Točno ob 20. uri bomo pričeli. Le nekaj se jih je odzvalo. Ponovno so se dogovorili. Prihodnja pevska vaja bo v torek
tečno ob 20. uri. Da bo pa udeležba res odgovarjala potrebnemu številu, so se prisotni dogovorili, da bo vsak pripeljal še dva pevca Pogovorili so se tudi, da bodo obvestili ljudi iz raznih podjetij in ustanov, posebno iz EDILIT-a, ker je tam precej zaposlenih. Nekateri uslužbenci EDiLIT-a so izrazili sami željo, da bi radi sodelovali pri kulturnem delu ter da niso nikjer naleteli na razumevanje. Odborniki prosvetnega društva so bili prepričani, da se bodo odzvali. Pa tudi njihov zastopnik, ki se je udeležil vaje j» potrdil, da jih bo prišlo najmanj 20. Da pa ne bi morda pozabili, sta se kar dva tovariša oglasila pri podjetju in jih opozorila na dano obljubo. »Seveda, seveda, brez skrbi bodite, sigurno pridemo«. Minila je napovedana vaja a edilitčanov ni bilo. Vprašajmo se, kje tiči vzrok? Mislimo, da bodo edilitčani vsaj na to odgovorili.
Demobilizirani vojaki - mladinci na STO so sestavili delovno brigado «Koča Popovič» in odpotovali namladinsko progo «Doboj-Banjaluko»
2e prve septembrske dni, ko je bilo še (dovolj časa do demobilizacije, so posamezni vojaki — mladinci mladinske organizacije enote kapetana Stipe Novakoviča v Kopru začeli razpravljati, kako bi bilo prav sestaviti delovno brigado demobiliziranih vojakov — mladincev, ki bi pred odhodom od vojakov na svoje domove šla na progo Doboj—Banjaluka. Ta predlog je izmed ostalih najprvi rekel mladinec Milislav Rajevič in za njim potrdil njegov predlog Uroš Kovačevič, kar je večina' mladincev v njihovih enotah sprejela. S prvega sestanka so poslali vabila še po osja. lih enotah v okolici Kopra in vabili mladince — vojake, naj tudi oni pristopijo v,, to brigado. Ni bilo treba prepričevanja, ko je število prijavljenih narastlo nad sto. Voditelji enot
so videli, da je to dobra zamisel in da tovariši, ki so doslej branili izgradnjo socializma v Jugoslaviji, želijo danes, ko se vračajo na svoje domove, graditi sami, razumeli so to ,m priskočili na pomoč pri organiziranju brigade.
Koncem septembra se je prijavilo v brigado že okoli dve sto mladincev. Dnevi so tekli in dan demobilizacije se je bližal. Prve dni oktobra so se mladinci, ki so se prijavili v brigado, že drugič sestali, da bi se natančneje sporazumeli o odhodu in organizaciji brigade. S tega sestanka so poslali pismo glavnemu štabu mladinskih de. lovnih brigad na progi Doboj—Banjaluka, v katerem so prosili, da jih
Samac—Sarajevo (in drugih mladinskih- delovnih akcijah. Poleg njega so bili izvoljeni v štab brigade izkušeni mladinci Kovačevič. Gilovič in To-vilovič, ki so bili vsi že večkrat u-darniki na delovnih akcijah. Prav tako so izvolili tudi komandirje čet.
Na tem sestanku je mladinec Maj-storovič predlagal, da bi ta brigada, ki odhaja iz STO, nosila ime »Koča Popovič«. Svoj predlog je obširneje obrazložil in med drugim dejal: »Pr-. vi komandant I. proleterske brigade 1941. leta je bil Koča in to ime mora imeti naša brigada, ki je tako rekoč pr.va brigada demobiliziranih vojakov iz STO za progo Doboj—Banjalu-
TAKE GROZDE RODIJO NASI VINOGRADI
Kmetijske zatSruoe pied izrednimi občnimi zbori
rideset, letos pa delajo na izsuševanju 380 hektarjev zemlje na levem, bregu, kjer je doslej rasila trava in se je širilo močvirje.
.Istočasno pa gradijo tudi kanal za namakanja desnega brega. Letos bodo lahko namakali okoli 260 'hektarjev površine. Delo zelo hitro napreduje. Predvidevajo, da bodo vse to
pretvori v pravi vrt, seveda z intenzivnim obdelovanjem zemlje. Na tržišča bo oidšlo od tod na vagone povrtnin in drugih kmetijsk.h pridelkov. Življenje nekdanjih .kolonov bo lažje, bolj radostno in bogato.
Ljudska, oblast v našem okrožju ve, da je glavna poljedelska pan,'.;a pri nas vinogradništvo .n je zato pod-
TEŽKA PROMETNA NESREČA 1 Strašim
marja popravljanje cest, da vodstvo Adrie je (mladega šoferja preobremenilo itd. To so najpodlejše laži, s katerimi se poslužujejo predvsem pisuni pri »Giornale di Trieste« in »Ultime notizie«. Vsakdo ve, da se ljudska oblast pri nas zelo trudi, da bi bile ceste čimboljše, kajti léomeno je to korist vsega našega gospodarstva. Mladi šofer Milan Mihelič pa ni bil preobremenjen, saj je prevozil povprečno vsak dan le 92 tom in ostali čas uporabil za počitek ali kar se mu je pač zljubilo.
Torej komentatorji tržaških šovinističnih listov so ponovno dokazali svojo podlost in nizkotno izr rabili obžalovanja vredno nesrečo za razpihovanje šovinistične mržnje.
16. oktobra ob 4.20 uri se je pripetila pri Strunjanu težka promet-, na nesreča. Redni avtobus, ki vozi na progi Koper—Piran je na ovinku pti Strunjanu zavozil s ceste okoli 20 m globoko pod njo. Od potnikov je izgubil življenje Ivan Ba-stelič iz Šempasa pri Gorici, dvanajst potnikov pa je bilo teže ranjenih. Ranjence so takoj odpeljali v vojaško bolnico v Portorož in v civilno bolnico v Izolo, Pozneje je podlegel poškodbam Bartolo Romano iz Pirana.
Organi poverjeništva za notranje zadeve so takoj na mestu uvedli preizkavo. Pridržali so 25. lemtega šoferja Milana Miheliča zaradi nadaljnjih ugotovitev.
Po dosedanjih ugotovitvah in tudi po mnenju direkcije in uprave avto-podjetja »Adria« je to nesrečo zakrivil šofer sam. Vozilo, najnovejšega tipa znamke »Mercedes-Benz« je bilo v dobrem stanju, lahko rečemo še bolje kakor novo, saj je prevozilo le 18.000 km, se pravi, da je začelo normalno delovati, kajti takoj novo vozilo je še nekako trdo in topo. Zaradi slabe ceste se tudi ni mogla zgoditi nesreča, ker je asfaltirana. Pač pa je nesrečo, kakor že povedano zakrivil sam šofer, ker je zaspal na volanu. Prejšnji večer, ko je bil že ob 19.10 uri prost, namesto da bi šel k počitku, je skoraj celo noč bil pokoncu. Ko je zjutraj prijel spet za volan, še pred odhodom je na njem zadremal. Potniki seveda to niso opazili, ker verjetno bi se drugače ne vozili. No in tako se je lotil poti ves zaspan. Vozil je počasi in ko je privozil skoraj najnevarnejše ovinke na tej progi, ga je spanec na širokem ovinki! pri Strunjanu prema-magal. Zaspal je na volanu. Z desne strani ceste je zavozil na levo in zadel ob borovo deblo, ga polomil in avtobus se je dvakrat prevrnil ter prevrnjen obstal na pomožni cesti, po kateri so pred časom vozili gramoz, ki so ga drobili na tem mestu.
Skoda na ponesrečenem avtobusu je nad 80 % in znaša nekaj milijonov dinarjev.
Ze dopoldne isti dan sta namestnik komandanta VUJA za jugoslovansko cono STO major Milan Suž-njevič in predsednik IOLO Julij Beltram obiskala v bolnici v Por-orožu in Izoli bolnike, ki so bili ob tej nesreči poškodovani.
Ljudstvo vsega okrožja obžaluje to nesrečo. Medtem pa ves reakcionarni in šovinistični tisk v Trstu zlorablja to nesrečo kot »nov argument« za blatenje ljudske oblasti- v našem okrožju in Jugoslavije ter še posebej vodstva avtopodjetja »Adrie«. Pri komentiranju te vesti si tantóUin'ìo. najrazličnejše »argum-n-teßkakof, da ljudska oblast za»e-
Vsled novega odloka, ki je izšel pred tremi meseci, morajo sedaj kmetijske zadruge imeti svoje izredne občne zborer za prilagoditev svojih pravil novemu odloku in izvolitev delegatov za občni zbor zadružne poslovne zveze v Kopru.
Razvoj kmetijskega zadružništva je pokazal, da so dosedanja pravila kmetijskih zadrug nezadostna, da ne odgovarjajo več njegovim potrebam in da jih je treba sprmeniti.
Novi odlok se ne omejuje več samo na trgovino kmetijskih zadrug in se samo mimogrede dotika bistvenega zadružnega dela t. j. proizvodnje, marveč nasprotno govori novi odlok jasno in podrobno o% zriačuje smer kmetijskemu zadružništvu, določa naloge za dvig poljedelstva in kmetijske proizvodnje na splošno (Z ustanovitvijo kmetijskih zadružnih gospodarstev in obrtnih delavnic na vasi.
Seveda zadruge bi ne smele vzeti novega odloka kot nekak mrtvi paragraf, marveč bi mu morale dati življenje in gibčnost pri praktični uvedbi njegovih določil.
Kmetijska gospodarstva morajo biti ustanovljena z gotovim ciljem: biti vzorna gospodarstva na vasi. To se pravi gospodarstva, kjer se bodo kmetovalci vzgledovali, a ne da bi bila najbolj zanemarjena, kakor je, žalibog, bilo po nekod do sedaj.
Kmetijska zadružna gospodarstva bi morala predvsem dati vzgled za obnovo sadnega drevja, vinogradov, gozdov, pridelovanja zgodnjih pri-
vedbo dobrih pasem goveje živine, delkov in posebno za1 uredbo! prašičev, perutnine itd. Prednjačiti z gojenjem sadnih nasadov, pobijanje škodljivcev itd. Morala bi vzgajati dobre in napredne . kmetovalce, 'ki bi znali z novimi sredstvi in z modernimi načini obdelovati zemljo in dvigniti kmetijsko gospodarstvo.
Nova pravila vse to predvidevajo kakor tudi posamezne funkcionarje in njihovo delo ter način u-prave in vodstva kmetijskih gospodarstev in obrtnih delavnic.
Nova pravila usmerjajo zadruge v glavnem na proizvodnjo, predelavo in zamenjavo pridelkov. Zamenjava je še vedno važna glede na to, da morajo zadruge nabavljati in uvajati razna nova sredstva, ki odgovarjajo modernemu načinu proizvodnje.
Kulturno delo je tudi predvideno po pravilih in to prosvetno delo za uvajanje novega načina dela, rabe novih obdelovalnih in zaščitnih sredstev s širjenjem strokovne literature.
Po zadružnih skladiščih ležijo nova zaščitna sredstva, nova škropila, orodje itd. nedotaknjena, ker jih kmetje ne poznajo in nimajo zaupanja v njih. Dolžnost zadrug je da jih preizkušajo in dokažejo njihovo korist.
Kmetovalci bodo na teh občnih zborih imeli tudi priliko, da se po-razgovorijo d novonastalih gospodarskih vprašanjih, ki se tičejo predvsem kmetijskega gospodarstva.
TO JE ZE VIŠEK
Nekdo mora nujno govoriti z, nekim podjetjem, prav tako bi bilo, če bi bilo z zdravnikom ali gasilci, prime za ročico na telefonskem a-paratu zavrti nekajkrat in dvigne slušalko, toda v slušalki je popolna tišina, prime za ročico drugič, tretjič in tako ponavlja tudi cele pol ure ‘ preden se centrala javi. Večkrat se zgodi da tisti, ki kliče centralo in se mu po dolgem času, ki ga s tem zamudil, še ni javila, je obupal, šel na določeno podjetje osebno in prej opravil kot pa da bi čakal na odziv centrale.
Kadar pa nekdo pokliče medkrajevno številko, stvar je nujna in jo tudi naroči nujno, ko po dolgem ča-■ su ne vidi še nobenega^ odgovora pokliče centralo ter jo vljudno zaprosi, naj stvar urgira ter hoče dotični gospodični razložiti, da je stvar res nujna in v čem je ta nujnost, se ta kakor da bi imela vse pravice, razjezi z grdimi in jeznimi besedami stranko odvrne ter enostavno prekine pogovor, ne da bi ga sploh poslušala.
To je popolnoma napačno, v takem primeru bi morala vljudno in člo-vCško prizadetemu povedati, kako je s stvarjo, njegove besede poslušati ter če je stvar res nujna, ki mogoče ovira delo na eni in drugi strani stranke, jo čimprej rešiti..
Tovarišice te centrale pravijo, da, imajo veliko dela in da ne utegnejo opraviti vsega. Zakaj pa jim ne njihova uprava dodeli še enega človeka, tako da bo šla ta stvar kot v drugih krajih, na primer v Ljubljani. Ali je tu kriva uprava ali pa-uslužbehke.. Tovarišice naj se obnašajo vljudneje s strankami, uprava pa, če je res potreba, naj postavi v centralo še eno uslužbenko in tako bo šla stvar redno in bodo vsi telefonski naročniki tudi zadovoljni s svojo centralo.	S. P.
NOVOST
Italijanska unija Istrskega okrožja bo ob tednu festivala svojih prosvetnih društev izdala novo serijo znamk s pritiskom kratice Vojaške uprave jugoslovanske armade. Prav tako bo ob tej priliki tudi natisnila serf j o kuvert in dopisnic z datumom festivala. Serija znamk bo v treh vrednostih.
DEMOBILIZIRANI VOJAKI ODHA JAJO NA PROGO
sprejme in da za njih odredi delovno področje. Med drugim je v pismu rečeno: »Mi, vojaki Titove armade, skrbno branimo svojo socialistično domovino, prav tako pa hočemo tudi graditi socializem. Zato, tovariši, odredite nam najtežja dela. ki so na .progi Doboj—Banjaluka.«
Zadnje dni pred odhodom se je brigada še povečala in na progo je od-Slo 241 mladincev iz vseh enot koprske garnizije. Pred odhodom se ie brigada ponovno zbrala, da bi rešila važna vprašanja in to, da bi se organizacijsko utrdila in izvolila svoje vodstvo. Na tem sestanku so mladinci soglasno izvolili za komandanta brigade vojaka Milislava Rajeviča, ki je tudi, preden je odšel v .vojsko, bil na vseh večjih delovnih akcijah in kot komandant brigade pa že štirikrat in to na progi Brčko—Banoviči,
ka.« Ta predlog so mladinci z raznimi klici in živahnostjo soglasno odobrili.
Ze na vse zgodaj 16. t. m. se je briganda »Koča Popovič« zbrala v Kopru in je bila pripravljena za odhod. Skoraj ves Koper je grmel od pesmi in klicev Titu, Partiji in .izgradnji socializma. Ob tej priliki so se zbrali tudi vsi vodje enot koprskega garnizona na čelu s štabom in svečano pozdravili odhod brigade. To je bila prava manifestacija moči -naše Armade.
Ko -se je 'brigada vkrcala na kamione, ki so bili okrašeni za zastavami in transparenti, trg Brollo v Kopru je ves grmel. In če Koprčani prej. niso vedeli za odhod te brigade, so se naenkrat zbrali in pridružili svečani manifestaciji. Trg Brollo je tako naenkrat izgledah kakor da je na njem
neki svečani, popolnoma praznični miting.
Ko je brigada odpotovala skozi vasi proti Kozini, jo je ljudstvo z vseh strani pozdravljalo, saj je takoj videlo transparent, ki je stal na prvem kamionu, da je to brigada demobiliziranih vojakov na STO »Koča Popovič«, kar je v njem še bolj vzbujalo pozornost .in željo do spoštovanja svojim dovčerajšnjim braniteljem kleje, a danes graditeljem socializma.
Tudi vlak, ki jih je odpeljal s Kozine, je bil lepo okrašen. Mladinci, ki so se v njem vozili, so na zunaj vsega popisali s parolami, ga okrasili z zastayami in cvetjem. Izmed ostalih parol in gesel na vagonih sem prečital tole parolo: »Mi gradimo prugu, pruga gradi nas.« Ni bila slučajno napisana ta parola. To so napisali vojaki, ki so že mnogokrat delali na ostalih delovnih akcijah, kjer so se naučili pisati in brati.
Kapetan Milan Tatalovič
........................................iiiiiiiiiiinHiiiiiiitiiiiiiiiiitiitiiHtiimiHiiiimiitrtiiHiiiiimiHiiiiHuiiiiiiiiijiiiiiiiiiiiHiiiHiiiiiiMiiiiiiiiniiiiittiiimiNiiiiiiiiwniiiHimHiiiiHiiiiiiiHHUwiinf^iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitHiiMiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiMiMiiiiuiitiin.mmnimmmim...............................................................................mini...............mirni.......
Jeseni istega leta, ko se je nekoč vrnila iz Trsta »jajčarica« Vanča Tinetova, je živo pripovedovala pre-
»Don, don — don, don« — je vabil zvon sv. Florijana v vasi Zabitnice nekega majskega dne leta 1918. Vaščani so naglo zapustili delo na njivah in hiteli domov mimo potoka, iz katerega so se oglašale žabe. V glavnem so to bili starejši možje in žene. Mlajši so še vedno gnili v strelskih rovih na Riavi ali v ruskih stepah. V hipu so pospravili ono malo rad-iča in polente ter se zbrali na križišču, ki so mu pravili »kaluža«. Ze od najstarejših časov so se vršila na tem mestu vsa posvetovanja ali kakor so jim pravili — »kamuni«.
»Su, Ančka,’ Juca, Vane« — so klicali drug drugega »se gre za Lačno! — Da, šlo je za kamenit in peščen svet med Gračiščem, Kubedom in Hrastovljem, za skupen pašnik ali gmajno, kamor so gonili na pašo Svojega oslička, ovco ali kozo razni Zmarički, Se-mči, Tote in podobni, ki niso imeli lastnih pašnikov. Prva. svetovnd vojna je prinesla v naše vasi obilo koristi le nekaterim, ogromni večini pa je prizadejala gqrje in stradanje. Z ene vojnih obveznikov ;so sicer dobivale podporo in kupovale za drag denar od bogatejših kmetov moko, olje itd. Mnogi so tako postali pravi špekulanti in so neusmiljeno izrabljali pomanjkanje v vojnih letih. Pravijo, da so tega leta uživali ljudje travo in kruh iz otrobov. Žene so potovale celo na Hrvaško in na Štajersko, da so prišle do prgišča-moke ali krompirja.
Nekaj dni gred omenjenim posvetovanjem so odrinili iz vasi zadnji vojnii obvezniki, ki naj bi rešili potapljajočo se Avstrijo. Bilo je še osem nezrelih fantičev, za katere so govorili stari možje v vasi, da bo 'Avstrijo sigurno vzel hudir, kadar kliče pod orožje take otroke, Po
TONE MIHEC
ZA LAČNO «JE SLO
cesti mimo Rižane se je pomikala malia četica zadnjih vojakov, ki je bolj jokala kakor pela znano pesem —- »Oj zdaj gremo ...« Pupe so jim nosile kufre, v katerih se je premikal hleb koruznega kruha in kaka obrabljena srajca, ter si brisale solze. Na križišču se je zbrala vsa vas. Otroci so se podili po gmajni kakor za stavo, splezali na bližnje murve ter zvedavo prisluškovali pogovorom starejših.
»Ben, ljudje« — je začel vaški župan Skrgat. — »Poklicali smo vas, da končno odločimo zaradi Lačne. Enli so zato, da se razdeli, drugi pa ne. Jaz mislim, da bi bilo bolje, da se ...«
»Nočemo delitve, naj ostane kakor do sedaj! — so ga prekinili si-romašnejši.«
»Vsakemu svoje!« — so odgovarjali špekulanti, ki so v naprej ra-' čunali na lahek plen.
»Buh pomagaj, ben pa kam čem» jet mi drugi?« je ugovarjala stara Balonjka, ki je dobro vedela, da bo marala prodati edinega oslička, s katerim se je preživljala in hodi- ■ la po jajca daleč v hrvaško Istro.
»Poslušate tudi nas, ki smo naj-mlajši! —se je opogumil pameten in resen mladinec Mohorinčič. — »Ne delite Lačne, ker se boste nekoč kesali. Do sedaj smo lahko pasli v Lačni do 200 ovac, ki so nas redile. Kaj bo potem, ko ne bo več mleka, sira in volne?«
»Tako je, tako!« — so pritrjevali Baloni in Zmariči. Njihov glas so prevpili bogatejši, ki hoteli priti,
na svoj račun.
»Od kdaj imajo pravico govoriti na vaških zborih smrkavci?« — se je zadrl vedno naduti gostilničar in posestnik Prčan. — »Jaz pravim, da je bolje, če se razdelimo« — je kakor dogovorjeno upadel poznani stiskač Tone Kapič.
»Pa pojdimo na glasovanje!« — je zapiskala s hripavim glasom vedno pijana Cudrovka, ki je komaj čakala, da bi prodala in zapila svoj del. Glasovanje se je končalo z malenkostno večino za — delitev. Mnoge žene so zapustile zborovanje s solzami v očeh. Dobro so vedele, da je zmagal za enkrat pohlep po zemlji in po denarju.
»Dobro smo opravili« — je zadovoljno šepnil Prčan svojim pajdašem. Ko ga je doma vprašala žena po izidu glasovanja, ji je ta ošabno povedal: »Ma kaj češ da bodo komandirali berači in cigani?«
Zupan je še istega dne javil sklep v Koper in zaprosil za merilno komisijo.
Mesec dni pozneje se je zopet o-glasil zvon sv- Florjana, njegovi žalostni zvoki so odmevali od Cuka, Varde in Lačne, kot bi naznanjali smrt .. . Ljudje so se v hipu znašli pod Prčanovo lopo.
»Komisjon, komisjon za Lačno! — so se drli oroci in tekali od hiše do hiše. Stari Balonjki je izpadla žlica iz roke. Pred oči se je prikazala težka življenjska borba za vsakdanji kruh in negotovost za prihod-pjost. Skoro bi se zjokala, Iz te za-
mišljenosti jo je predramil njen mož Nane, ki je ravnokar priki;ev-sal iz gostilne, kjer je zapijal njene s krvjo priborjene krajcarje. Sla je. — Pod lopo je že čakal okrogli župan Dreja iz Dekanov, geometer Zinganelli iz Kopra, ki je komaj čakal, da bi kaj zaslužil.
»Andiamo!« — je ta zadovoljno šepnil članom komisije, ki se je napotila čez vaški potok v klanec, proti Lačni. Vaščani so se vsuli za njimi kakor roj čebel, mnogi z grenkim občutkom v srcu.
Da. krasen je pogled iz Lačne na bližnje vasi Podpeč, Loko, Crni-kal pa tja do morja, ki nam ga tako krati naš zapadni meljelačni sosed. Na sredi Lačne je napajališče (domači mu pravijo kaluža), okoli katerega so se igrali že rodovi. Malo dalje se nahaja dolinica! ki se imenuje tudi Balonova njiva, z najslajšo ovčjo pašo. Končno, nad samim Gračiščem se vzdiguje najvišji vrh Lačne — »velika raven«, od koder se odpira- edinsven pogled tja do Buzeta in do Učke gore. _ Na južnem pobočju se nahaja dobro skrita podzemeljska jama, imenovana »Lisičji grad«, v katero so se zatek-kle žene in otroci pred nosilci nacistične in »dvatisočletne« kulture leta 1943, ko so ognjeni zublji požirali istrske vasi...
Merjenje je trajalo nekaj dni. V obeh gostilnah je bilo vedno živo Vkljub pogostim naznanilom, da se ta ali oni ne bo več vrnil od Piave ali iz ruskih step .,,
strašenim ženam, kaj je videla tistega dne v Trstu. I
»Vse je v banderah« — je hitela pripovedovati Vanča.
»Eni. so kričali, da je Avstrija »kaput’ drugi da je že mir. Ben, jaz • ne zastopim nič, ma nekaj se je moralo zgoditi«. — In res se je zgodilo. Iz Trsta in Pulja so se že vračali vojaki, noseč na čepicah slovenske trobojke. Balonjkin, nekoliko omejen sin Nane je pripovedoval, da so v Puli že Angleži in A-merikanci, da je šel pod vodo »Vi-
ribus Unitis« in da je konec vojne. Bolj jasno je pO(Stalo vaščanom nekaj dni pozneje, ko so prikorakale v vas »zmagoslavne« italijanske čete, ki so se nastanile po večini v gradu, ...kjer so živeli nekdanji njihovi sorojaki Vidah, Darisi in Kar-levarisi. Nemalo so se ljudje začudili, ko se je nekega dne pojavila na zvoniku ob slovenski tudi italijanska zastava.
»Kako to-« — Italijanski oficirji so se zlobno nasmihali in trdili, da delajo to v imenu zaveznikov, ki da bodo odločili, čigava bo ta zemlja. Ko pa je nekega dne izginila slovenska zastava, so bili ljudje na jasnem, da so jih prevarili im da jih čaka še -težje življenje. In res,, (Nadaljevanje na 3. strani)
ISTRSKA VAS NA GRIČU
REV,Z,JS* “'R°y_N_E_f 00.9PSE RIBIŠKA ŠOLA V PIRANU
Celotni italijanski tisk oznanja po De Gašperjevi vrnitvi iz ZDA potrebo odpraviti cele -vrste tistih členov italijanske mirovne pogodbe, ki bi morali biti ali revidiraili ali prilagojeni ali pa sploh odpravljeni, da ne bi »kršili italijanske suverenosti«.
Tako naj bi bil po njihovem — češ da je žaljiv — odpravljen uvod v mira v no pogodbo, ker ugotavlja, da je Italija skupno z Nemčijo in Japonsko vodila napadalno vojno in da zato nosi svoj del odgovornosti. Odpravljen naj bi bil tudi 15., 16. in 17.. člen, ki zahtevajo, da mora dati Italija vsem osebam pod italijansko jurisdikcijo človečanske pravice in temeljne svoboščine, dalje, da Italija ne .bo preganjala svojih državljanov, ki so po 10. juniju 1940 sodelovali z zavezniki in da ne bo dovolila, la se na italijanskem ozemlju obnove fašistične poiitične, vojaške ali polvojaške.-organizacije.
Italijanski delegati so se na mi-, rovni konferenci upirali proti tem trem členom skoraj z isto argumentacijo kot po prvi svetovni vojni v Saint Germainu in Rapallu, češ, da je Italija klasična dežela kulture z dvatisočletno civilizacijo, ki sploh ne zna in ne more škodovati tujim narodnostim v okvirü njenih meja.
Slovenci v Italiji imajo 15. člen mirovne pogodbe imajo 3. in 6. člen italijanske ustave na katero se lahko sklicujejo. So torej kar dobro zaščiteni z mendnarodno obveznostjo Italije in s temeljnim zakonom italijanske republike, toda godi s-e jim vseeno kot tistemu ciganu, ki se je o božiču z mrežo skrival pre-d mrazom. Skozi zaščiteno mrežo mednarodnih in u-stavnih obveznosti prodira ščipa-joč in uničujoč mraz samovolje pre-féktov. kvestorjev in šovinističnih strank v goriški in videmski pokrajini ter ogroža slovenski manjšini golo življenje. Slovenci pod Italijo imajo le to borno veselje, da se lahko sklicujeje na 3. in 6. člen italijanske ustave in tu pa tam, ker ne gre drugače, tudi na določbo mirovne pogodbe, da bi jim italijanska vlada uzakonila šolstvo na Goriškem, dovolila dvojezičnost v slovenskih občinah in v mestu Gorici in da bi jih sprejemali v državne in druge javne služba Zastopniki gorišk.ih Slovencev so hodili neprestano h goriškemu prefektu Paiamari, ki sedaj odhaja, in odnašali kot rezultat le prazne ponižujoče obljube. Prefekt Paiamari je1 v miznici trdno držal dve leti zakone o šolstvu, o dvojezičnosti, o enakopravnih pravicah SIovAi-cev. Bojimo se, da jih bo istrski I-tälijan dp. Benu^si, »novi goriški prefekt in bivši vicekomisar tridentinske dežele, držal še bolj skrbno zaprte in da jih nobeno trkanje členov mirovne pogodbe in itali-1 janske ustave ne bo spravilo na dan.
V Vidmu pa zastopniki beneških Slovencev pri prefektu dr. Celoniju niiso naleteli niti na prazne obljube. Zanje ne pridejo v poštev no-
m Slovenci v Efaflii
bene 'določbe mirovne pogodbe-, nobena ustava, ko pa za Beneško Slovenijo ne veljajo niti osnovne človečanske svoboščine, niti r.ajna-vadnejši zakon o javni varnosti. Naj le poskuša navaden italijanski državljan, goriški Slovenec, obiskati svoje znance po Beneški Sloveniji. Dal mu bo znance karabinjerski brigadir v Ravenci, Ahtu ali Sovodnjah, ko ga bo odpeljal na najbližjo železniško postajo. Za šolstvo v Beneški Sloveniji se sicer zavzema šolski proveditorat v Vidmu, toda za tako, ki bi za z-miraj ukoreninilo in uzakonilo doseda-* danje stanje čisto italijanskih o-troških. vrtcev in osnovnih šol. Kako smešno zveni za ušesa beneških izražanja misli, ko pa varuhi ali Slovencev lepo izražena misel v 15. členu mirovne pogodbe o svobodi izvrševalci mirovne pogodbe v Italiji nočejo vedeti o stotinah Petri-čLč Julijev iz Trčuma, ki morajo plačevati penarne Ikaznd svojim) italijanskim 'Učiteljicam, ker jim njihova mlada slovenska pamet narekuje islovenske besede v šoli, ki je italijanska in ki bi po mirovni pogodbi in po določilih italijanske ustave morala biti slovenska.
Doslej so našli beneški Slovenci, ki so prihajali v Videm po svojo pravico — kot so hodili njihovi dedi z večjim uspehom na svet desetorice v Beneški republiki — vsaj umetno začuden obraz prefekta dr. Celonija, ko so postavljali narodnostne zahteve beneških Slovencev. Kakšnih beneških Slovencev, se čudijo v Vidmu. Saj so v Beneški Sloveniji samo »italianissimi« prebivalci iz enim izmed tolikih narečij Italije. Pozabili so, da so do sklenitve mirovne pogodbe do izglasovanja -italijanske ustave, gospodarji videmske pokrajine in sedanji glavni zastopniki demokrščan-sike stranke: prv.i povojni prefekt À. Candolini in sedanji predsednik pokrajinskega sveta videmske pokrajine, dalje senator in sedanji državni podtajnik Tessitori, končno pi-satc-lj in eden izmed najvplivnejših funkcionarjev in organizator demokrščanske stranke Gianfranco đ'Aronco pismeno -in ne samo u-stmeno -potrjevali obstoj -in narod-no-rnanjšinske potrebe beneških Slovencev. Z novo revizijsko gonjo niihče od teh italijanskih voditeljev noče vedeti za neke beneške Slovence za neke njihove pravice, za neke mednarodne obveznosti Italije do teh slovenskih ljudi. Za voditelje italijanskih strank, posebno za demokrščanske, obstoje beneški Slovenci še v letih 1945-47, potem jih pa ni več.
Doslej -so zastopnike beneških Slovencev — 15. člen mirovne pogodbe še velja — še sprejemali na videmski prefekturi, četudi z začudenim obrazom, in celo v Rimu. Ko' bi pa odpravili navedeni člen, bi odpravi še to sitno, nevšečno romanje slovenskih delegacij v Vi-
dem fri Rim. Kaj .bi z njimi, saj beneški' Slovenci ne obstoje in zategadelj ne morejo obstajati njihove delegacije, Kar pa zadeva določbe same italijanske ustave glede, narodnih manjšin, prava več, saj /■ tudi druge določbe ustave ne izvajajo.
Odpravo naslednjega, 16. člena mirovne pogodbe, da se ne smejo preganjati italijanski državljani zaradi sodelovanja % zavezniki v času vojne, pa so prepustili »neod-
šlovenske kmete v Steverjanu, St. Mavru in drugih obmejnih krajih, ker so govorili slovensko. Odprava .utrdbenih omejitev v obmejnem pasu bi pomenila za Slovence v -Italiji poplavo vojaških oddelkov in vojnih gradbenih podjetij prav na rijihovi pičli zemlji; povečale bi se sumnje v njihovo državljansko lojalnost zaradi vojaških gradenj, s posego vojaških oblasti bi se zmanjšalo še tisto bore malo narodnih pravic, ki jih jim civilne i/ialijan-
je velikega pomena za naše obmejno gospodarstvo
IZ SLOV. BENEČIJE: KER SO MOŽJE ODŠLI ZA ZASLUŽKOM OPRAVLJAJO DOMAČA DELA ŽENE IN OTROCI
HUMIN V SLOV. BENEČIJI — STARINSKO MESTECE OB JEZIKOVNI MEJI MED SLOVENCI IN ITALIJANI
viisnim« in mepremestljivim italijanskim sodnikom. Razsodbe prizivnega sodišča v Benetkah in okrožnih sodišč v Vidmu in Gorici prati slovenskim in 'italijanskim partiza-t nom, ki so se borili v edinem in enotnem .partizanskem gibanju v sklopu IX. slovenskega korpusa, kar dežujejo. Ena izmed razsodb beneškega prizivnega sodišča globokoumno obtožuje Slovence-partdzane iz čisto slovenskih Sovodenj, pri Gorici, da so bili obtoženi Tomšič im soobtoženi »filosloveni« in da so zaradi tega »po svoji civilizaciji, podzavesti in tradiciji protiitalijanski«. Zato se niso borili, pravi sodni dvor dalje, za osvoboditev Italije izpod Nemcev in fašistov. Nimajo pravice, pravi cvet italijanskih pravinikov, združenih v visokem prizivnem dvoru v Benetkah, do svojstva partizanstva, ki zanje pravno ne drži, ker ga jim je bila podelila neka tuja hrvatska komanda. Kakšni naj bodo Slovenci iz Sovodenj, če ne »filosloveni«, zaradi ljubezni do svoje slovenske matere. Samo visoki dvor v Benetkah more najti v sedmih vrsticah 16. člena mirovne pogodbe, da neko partizansko poveljstvo ni za-l vezniško in da ne more podelit/ svojstva partizanstva svojim borcem v borbi proti Nemcem in fašistom. Že sedaj padajo pogoste razsodbe proti italijanskim državljanom slovenske narodnosti zaradi njihovega partizanstva.
Res ne vemo, kakšna omejitev naj bi odpadla z odpravo 1. člena o prepovedanih fašističnih organizacijah. Morda hočejo s formalno odprave tega člena le potrditi dejansko stanje.
Italija dalje zahteva revizijo glede omejitve oboroženih sil in vojne indfistrije. Slovepei v Italiji ne morejo ničesar odločiti glede smotrov visoke mednarodne politike, ki hoče, da se Italija ponovno oboroži. Iz skušnje pa vedo le tole: Ko se je fašistična Italija dvajset let oboro-ževala, gradila utrdbe in prirejala leto za letom obsežne vojaške vaje prav na slovenskem ozemlju bivše Julijske krajine, so italijanske oblasti razlaščevale za majhen denar zemljo slovenskih kmetov, prepovedovale pašo v obsežnih utrdbenih conah, jim uničevale planine z vojaškimi taborišči in jim prepovedovale dostop v njihove gazdove. Številni italijanski oficirji so s svojo narodno nestrpnostjo še povečali zatiralne ukrepe policijskih oblasti. Izmislili so se celo vreto vohunskih procesov proti Slovencem v obmejnem vojaškem pasu. Vojaško . utrjevanje Italije na meji je bila prava nesreča za slovensko obmejno prebivalstvo. Spričo takih skušenj se ni čuditi, da se slovensko prebivalstvo v Italiji prav nič ne veseli, da bi bil odpravljen 48. člen mirovne pogodbe, ki prepoveduje Italiji graditi v globini 15 km od državne meje z Jugoslavijo utrdbene objekte. Že v prvih letih po sklenitvi mirovne pogodbe so italijanski oficirji vzgojeni z nasprotnim čtivom italijanskih listov, napadali
ske oblasti dovoljujejo.
Z odpravo 45. člena mirovne pogodbe bi /italijanski vojni zločinci, ki se že itak svobodno uveljavljajo na važnih upravnih in gospodarskih položajih, dobili še formalno potrditev, da niso ničesar zagreši-šil/i s streljanjem Slovencem pq grapah Soške doline in po brajdah vinorodnih Brd.
Za vse Slovence, ne samo za one pod Italijo, bi pomenilà revizija u-voda k italijanski mirovni pogodbi in šestinštiridesetih členov mirovne pogodbe, kot to že preko listov uradno postavlja vlada, poslabšanje razmer, v katerih trpe Slovenci pod Italijo, in povečanje napadalnega duha v italijanskih vojaških krogih nia zahodnih mejah naše države. Ce bi se že nekateri členi italijanske mirovne pogodbe morali prilagoditi novemu mednarodnemu položaju, kot nekateri vsaj v besedah treznejši italijanski komentatorju imenujejo železno revizijo, ki se brez privolitve 21 držav podpisnic ne da izvesti, potem bi morali Slovenci v Italiji dobiti' drugo bolj učinkovito jamstvo za zaščito njihovih narodnih pravic.
Vjsakdo, ki so mu razmere v Istrskem okrožju količkaj znane, - je lahko že zdavnaj opazil, da je med ribiči, ki predstavljajo /precejšen del prebivalstva v teh krajih, veliko več starejših kot pa mladih. Poleg tega pa je bil (in je še) tudi dotok novih sil v to panogo gospodarstva zelo majhen. Iz tega se je dalo lahko sklepati, da bo po nekaj letih nastala v številu ribičev precejšnja vrzel. Ce se stvar resno pretehta, pridemo do zaključka, da bi se ob takem položaju vrste ribičev razredčile že v prihodnjih petih letih so 50*;%. To Pa bi nedvomno občutno vplivalo na vse naše gospodarstvo, saj je ribištvo ena najvažnejših panog gospodarstva pri nas.
Za *o pereče vprašanje .pa so se že dalj časa zanimali nekateri, ki jim je usoda našega gospodarstva pri srcu. Pri delovanju teh so prav gotovo vredni omembe napori učnega kadra na Pomorskem tehnikumu v Piranu, ki je že pred dvema letoma dal predlog, naj se ustanovi posebna ribiška šola. ki bi vzgajala mlade Istrane teoretično in praktično za bodoče ribiče. Pa tudi več funkcionarjev naše oblasti je bilo teh misli, tako da so to/zadevni predlogi paidli na plodna tla in rodili sadove, čeprav šele po dveh letih.
Letos se je ta načrt stvarno uresničil. Svet /za industrijo, ribištvo in obrt pri Istrskem okrožnem ljudskem odboru v Kopru je razpisal natečaj za sprejem gojencev v ribiško šolo, ki bi naj predvidoma začela z delom že 1. avgusta letos. Toda ker je bil odziv od začetka premajhen, se je ta rok odgodil in pouk se je začel šele s 25. avgustom. Sola, ki se je naselila v prostorih Pomorskega tehnikuma v Piranu, je tako začela svoje življenje, za katero upamo, da bo rodilo mnogo dobrih sadov, koristnih za vse tukajšnje prebivalstvo.
Mladi istrski fantje, ki so prišli iz obeh okrajev, koprskega in bujskega, so se z vnemo lotili učenja in to ne samo teoretičnega, ampak tudi praktičnega. Kmalu po začetku pouka so proslavljali slovesno otvoritev šole — skupno s Pomorskim tehnikumom, ker je ribiška šola le en oddelek tehnikuma. Ta slavnost je bila 13. septembra v prostorih dijaške menze Pomorskega tehnikuma, ko je tudi ta zavod praiznoval začetek svojega šestega šolskega leta. Poleg vseh dijakov in njihovih vzgojiteljev so se slavnosti udeležili tudi predstavniki oblasti. Ravnatelj Pomorskega tehnikuma tov. Kavšek Slavko je vse navzoče pozdravil in spregovoril o pomembnosti tega dne, ko stopa Pomorski tehnikum v šesto šolsko leto, obenem' s tem pa razširja svoje delo z vključenjem novega oddelka — ri-
biške šole, iz katere bodo že prihodnje leto izšli mladi ribiči, ki bodo nadomestili starejše in izpolnili nastale vrzeli.
Rj/biška šola se je komaj rodila in zato je umevno, da še nima vseh priprav za praktični pouk. Predvsem je tu najvažnejši problem ladij. Do sedaj so morali gojenci pri praktičnem delu, kateremu se mora na vsak način posvečati velika pažnja, uporabljati ribiške barke, ki so last ribiške zadruge v Piranu. Toda ta pomanjkljivost je sedaj odpravljena, ker je priplula v teh dneh nova moderna ribiška ladja iz Jugoslavije.
Ladja je bila zgrajena v ladjedelnici »LOŠINJ« v Lošinju Malem, kjer serijsko grade 27 takih ladij. Od teh jih je do sedaj že več gotovih, ki pa čakajo še na opremo s stroji. Ta, ki je priplula v Piran, je četrta, ki je popolnoma dogotovljena. Dolga je po celi dolžini 20.55 m, v višini vodne linije pa 18.67 m. Na glavnem rebru je široka 5.60 m, visoka pa na istem rebru 3.60 m. Sprednji gaz znaša 2.45 m, prostornina do vodne linije pa je 126 ton, dočim je ladjiia nosilnost 500 ton. Grajena je po predpisih Bureau Veritas za ribiške ladje lesene konstrukcije. Je tipa »kočar«, to je rabi v /glavnem za lov z mrežami na vlek. Poganja jo motor tipa Ansaldo s 180 konjskimi silami in doseže maksimalno hitrost 8 navtičnih milj na uro, to je nad 14 km. Za upravljanje ladje same sta potrebna le dva moža posadke, dočim je pri lovu z zimskimi mrežami potrebnih 6 mož posadke, a pri lovu s plavaricami 11 mož. Na tej ladji je že potrebno,
da ima kapetan diplomo za malo o-balno plovbo. Za udobnost posadke je tudi preskrbljeno. Ima deset spa-vališč, lepo jedilnico, kopalnico a dvema umivalnikoma ih prostore za shranjevanje prtljage posadke. V. vseh prostorih je napeljana električna razsvetljava. Na Krmi ima vitlo, ki more dvigniti tovor, težak do 1500 kilogramov. To vitlo se more upravljati direktno na palubi, ker ima od: tam zvezo s strojem. Ima dvojno delovanje, in sicer za male in večje1 tovore. Ladja je nadalje opremljena tudi z ostalimi potrebščinami, ki sef nujno potrebne za plovbo. Potrebno pa bo še namestiti radijsko postajo5 in dobiti globinomer. Tudi še manjkajo m/reže. katere pa bodo kmalu kupljene od ribiške zadruge v Piranu.	:
Na tej ladji se bedo potem gojenci praktično vadili lova na ribe in bodo z njo napravili tudi večdnevne vožnje. Pouk sestoji, kakor že omenjeno, v glavnem iz praktičnega /dela, vendar obsega tudi teoretično poučevanje važen del pouka, posebno, v začetku. Šolska doba, ki je bila prvotno določena na šest mesecev, se , je podaljšala na obseg normalnega šolskega leta, tako da bodo absolventi postali res sposobni in kvalificirani ribiči.
V šoli je sedaj 26 gojencev, ki ’ so se odločili za ribiški poklic; ki so se odločili, da .bodo iz morja izvabljali njegove zaklade in s tem tudi oni pomagali k dvigu in razvoju našega gospodarstva. O njihovem učenju v šoli in delu na morju pa drugič kaj več.	FR-EN
RIBIŠKA LADJA V PRISTANIŠČU
SARDELE
Kot na zelenjadnem in sadnem trgu tako ima tudi na ribjem trgu vsak čas svoje blago. Včasih je ribji trg v znamenju sardel. Kakor ga menda ni človeka, ki ne bi poznal med zelenjavo solate, tako ga menda n.i, k,i ne bi med ribami poznal sardele; pa čeprav je sardela morska riba, tudi daleč od morja dobro vedo zanjo.
Dvakrat letno se pojavi v večjih množinah na našem ribjem trgu, prvič od marca do junija, drugič .pa septembra. Zalo malo in ie tu pa tam jih je mogoče kupiti v februarju, juliju, avgustu in oktobru. Po oktobru pa čisto izgine. Sardel enostavno naši ribiči več ne ujamejo. Torej /so morale odpotovati ali pa so ribiči vse polovili. Kdo bi zameril sardelam, tudi one so iz mesa in krvi, in v teh mesecih, ko čisto izginejo z ribjega trga, se gredo ženit. Tudi ženiti se je bolj prijetno na toplem) kot pa v mrazu. In ker se jim zdi, da so najprimernejši čas za ljubezen mrzli meseci v tem času pa je naše morje hladno, gredo sardele na ženitovanj/sko potovanje na jug v malo toplejše vode. Tam se rode tudi njih potomci. Sardela ni dobra mati, jajčeca prepusti morju in usodi. Jajčeca plavajo na morju, morje jih raznaša in znaša vsepovsod, mnogokrat tudi v žrela raznih morskih živali. Zato pa ima ena
mati toliko potomcev, ker malo je tistih, ki dorastejo.
Tisti čas je, ko vsako srce poje. Ali ste zvečer ali pa ponoči sedeli na klopcah na barkovljanski obali? Sami? Se lepše v dvoje! AH ste se že peljali z nočnim vlakom iz Nabrežine v Trst? Nepozabna slika, kaj ne? V temnih nočeh brez meseca je ves naš zaliv ena sama beneška noč. Lučka pri lučki, tam zunaj. Ribiči so in močne luči imajo na čolnih. Ribe so kot vešče, komarji in pijanci. Ce imaš pri prižgani luči odprta okna, se ti natepe vse polno vešč in komarjev. Pijanec, ki so ga vrgli iz gostilne, se zaleti v vsake svetlobo, rrrišleč, da je gostilna. In take so ribe. Ribiči izrabljajo ta njih navado ali siabost. Zakaj silijo sardele v luč? Mogoče jih vleče svetloba kot vešče, komarje; ali pa jih žene lakota in plavajo k luči, kef'plavajo k luči tudi živali, ki jih sardele jedo.
Sardela je riba našega morja.
Živi še v Sredozemskem morju, pa tudi v Atlantskem oceanu jo love, toda -le ob evropski obali, v Ameriki jih ni. Zelo dosti jih je v Dalmaciji. Kadar je dober lov, jih nalove toliko, da jih ne morejo vseh prodati svežih, zato jih solijo.
Sardela je prava ljudska jed. Pa ■tako dobro jih znajo pripraviti naše gospodinje! Tople, mehke kot maslo, malo polente, mlad radič in na vrh še malo črnine.
FILATELIJA
UVOD
V želji, da toi zadovoljili Cim večjemu številu bralcev, uvaja naš tednik z današnjim dnem novo rubriko »Filatelija«. Kaj je filatelija? Beseda filatelija je grškega izvora in po. meni zbiranje znamk. Marsikdo izmed vas že zbira znamke, marsikdo jim bo začel. Le-tem bomo poizkušali vzbuditi željo po zbiranju mi, kajti ko bodo nezbiralci seznanjeni z vsemi lepotami in vrlinami filatelije, ni dvoma, da jih bo zamikal ta »šport«.
Za mnoge je filatelija nerazumljiva, nekakšna čudna zadeva. Ljudje so celo tako nepoučeni, da se jim podzavestno dozdeva, da imajo opravka s čudakom, če se govori o filatelistu. Ni dvoma, da je takšno mnenje napačno. Kot dokaz za to; si poglejmo nekaj vrlin filatelije.
Koliko je taksnih, ki jim pomeni poštna znamka le nepomemben košček papirja in se jim v tem v zvezi znamka niti ne smili, kakor se to pravemu filatelistu, ki vidi v znamki svojevrstno dovršeno umetnino. Koliko truda je -potrebno, preden taka mala umetnina, kakor je znamka, na. stane!
Vsak, kdor prejme poštno pošiljko, nehote pogleda, ali vsaj uzre znamko na njej. Takoj lahko u/gotovi, iz katere države je pripotovalo pismo. Nadalje lahko ugotovi, kakšno dr-
WfiiinnnaiiiainiiiiuiiiiiiimHiuiiiiiiuiiiintiiiimuiiiiiiiiiiiiiiiiiii«iiiiiiuuiiiiiiiiiiiiiiiiiuimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiuiiiiiiuiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiii<iiiiiiiiHMiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiii)nniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiin iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiPiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiii
veselje, bratstvo in sloga. Ta dogodek je pomenil pravo prelomnico v življenju te vasi. — Lačna je
(Nadaljevanje z druge strani) Italijani so začeli vpeljavah povsod svoj jezik in svoje zakone. Kaj kmalu. so bile pozabljene obljube, češ da bodo dali Slovanom še več pravic, šol in ustanov, kakor so jih imeli pod Avstrijo. Prišel je nesrečni »Rapallo« in na Istro je pala črna tema, kakršne ne pomni zgodovina.. Nekaj let pozneje so se pojavili še ostrejši nosilci rimske kulture v obliki manganelov, požigov, ropov in — ricinovega olja. ..
Nastala je beda, kakršne še ni doživel istrski človek. Poleg narodnega, se je začelo tudi gospodarsko zatiranje. Nastalo je množično preseljevanje v Jugoslavijo, na Lipare in v druga koncentracijska taborišča. Pritisk je rodil junake kakor Gortana, Bidovca, Tomažiča.
Ljudje so še precej dobro menjali avstrijske krone za lire, no - tudi te so kaj kmalu usahnile. Kapič, Maršiči in Prčani so bili edino upanje siromakom ter vdovam. — Stara Tona Skrgatova ni imela že več dni niti zrna soli pri hiši. Bila je sama in zapuščena. Njen edini sin Tone se. je izgubil nekje v Trstu v lovu za kruhom. Da bi pa jemala i> stanke, »paštašute«, ki so jo miilost-. no ponujali italijanski vojaki, . ne, bila je preponosna.
»Kaj, 'ko bo prodala svoj del v Lačni?« —- se je borila sama s se-h . r->kc noči, ko je izgubila že ysako drugo upanje. Ni je bilo lahko; morda je še vedno gojila upanje, Vda se /bo sin Tone 'kdaj pa kdaj vrnil in ne bi hotela slišati, da b: ji morebiti očital potrato. Zvečer se je odpravila h Kapiču.
»Dobar yečer, Tone« — je plaho pozdravila in si v zadregi brisala vodno blazne in od br njevoga dinoti vmhu v«i k*‘Ha #*-*»•>** -
biste kupil moj part v Lačni. Doma nimam niti zrna soli« — je moledovala Tona in v zadregi mencala rob predpasnika, ki ji je služil obenem za žepni robec.
Kapič, ki je ravno prešteval lire, je sicer pričakoval ta obisk, vendar ni hotel tega pokazati. Dvignil je košate obrvi nad očala in hinavsko odgovoril: »Prav smilite se mi, botra Tona, toda jaz ne bom kupoval ničesar več. Saj vidite, da ni denarja in končno, kaj pa bom s tistim vašim kamenjem v Lačni. Mogoče bo vzel Prčan, Kroneis ali Skrgat«.
»Usmilite se me, Tone« — je hitela Skrgatova — »ma kaj moram prav poginiti od lakote, saj ne bo drago. -In tudi mogoče bodo šli ti kokošarji enkrat proč pa bom zopet kupila od vas« -- je hitela dokazovati Tona, da bi se Kapič ...ne premislil.
- L °n veliko česte imeti za tisto parcelico?«
»Se znaste, da je to najboljšijkos v Lačni, ki je vreden brat bratu najmanj '200 lir,«
-.»Kaj?« — se je začudil navidezno Kapič — »niti sto lir vam ne dam!«
»Ma buh še nas usmili, vsaj 180
lir mi dajte!«
»Ben. na.j bo, ker ste ravno vi. vam dam 180 lir in niti či-ntežima več!« ---. je slednjič pristal Kapič'in v naprej preračunal dobiček.
Tona si je ponovno obrisala solze in ker je Kapič namenoma prižgal feral, češ, da se mu nekam mudi, se je ta prestrašila, da bi se ne premislil in tako — pristala. Prodajalci so se kmalu otresli lir in ker niso več imeli edinega pašnika, so prodali osla ali kozo in šli v svet. Tako Tòta, Zmarič, Semič in Cuča, kate-rih hiše so ostale prazne. T/»wi so se
katerim je šlo posestvo na boben za borih 500, 200 i-n tudi za 150 lir.
»La guerra contro l’Abissinia!« —- so se drli »črnosrajčniki« v Trstu, Kopru in Piranu. — Nekaj let pozneje so vpili na rimskem trgu poznejši »brodolomci« v Rusiji in na Balkanu: »Hočemo vojno z Jugoslavijo, Anglijo in Ameriko!«
In so jo tudi imeli.
V Zabincih so matere zopet spremljale svoje sinove in može, ki bi se naj borili za rimski imperij. Pozabljena je bila Lačna, niso bile pozabljene krivice, preganjanja in — ricinovo olje . .. Možje so odha-jali brez pesmi na ustih, trdno odločeni, da se ne bodo nikdar borili za svoje zatiralce in zasužnjevalce. Ni čudo, da je služila večina v tako-imenovanih »specialnih bataljonih«, ker jim niso zaupali. — Vojna se je zavlekla in, kakor je bilo pričakovati, razvijala se je nepovoljno za napadalce. Pravijo, da so pametni Italijani spremenili stari njihov pregovor — vedere Napoli e poi ... v — kdor se dotakne Balkana . ..
Po kapitulaciji Italije leta 1943 so prvi pritekli domov oni iz najbližjih garnizij, ostali so se predali zaveznikom, v koliko se že niso borili v vrstah NOV. — Tudi v Slovenski I-stri so se pojavili prvi glasniki bližajoče se končne svobode. Mohorinčič je bil med prvimi, ki ni nikdar izgubil upanja v- zmago pravice. On. Iskra Jakob, Stefan so bilRfcmed prvimi, ki so dvignili narodni upor v tem delu Slovenske Istre. Preko noči se je zbrala narodna vojska, oborožena z vsem rirto/gočim orožjem, ki je v nekaj dnevih očistila zemljo rimske navlake. Nič zato, ker so mesec dni po-zneje zaplamtele istrske vasi v ogniu. Duha po svobodi niso mogli girai* še iuku drastični ukrepi UOfttfrk
joče fašistične zveri... Na zvoniku sv. Florjana je zopet zaplapolala zastava, tokrat z rdečo peterokrako zvezdo, simbolom svobode, bratstva in miru. Nastali so narodni odbori, brez bivših županov, veriž-nikov in špekulantov. Začelo se je novo, pravičnejše življenje, ki je terjalo od marsikoga obračuna.
»Pur, nisem verjela,-da bomo u-čakali ta dan« — je vzkliknila stara Balonjka, ko so se vrnil/i domači partizanski borci, zmagovalci tistih, ki še danes kriče po Rimu in še vedno sanjarijo o Istri in Dalmaciji.
Kot nekdaj v starih časih tabori, tako so se vrstili po svobodi številni mitingi, na katerih je dajalo osvobojeno ljudstvo duška veselju. Mladma je rajala, kakor bi hotela naodmestiti izgubljeni čas pod o-kupacijo. Oživeli so pevski in godbeni zbori, odprle so se narodne šole, ki vzgajajo nov rod delovnega človeka.
Ponovno se je oglasil zvon sv. Florijana, tokrat živo in veselo, kakor je bilo ljudstvo.
»Vaški 'zbor!« — so vabili ljudi pionirji in mladinci. —•' »Vsi na križišče, gre za Lačno!« — so vzkli kali Usti, katerim se je godila krivica. Prišli so tudi taki, ki niso imeli čiste vesti. — Ko je mladina odpela več borbenih pesmi, je odprl , zborovanje novoizvoljeni predsednik — Mohorinčič.
»Tovariši, tovarišice!« — je začel mirno in resno. — .»Ne najdem be> sed, s katerimi bi izrazil svoje veselje, da po tolikih letih lahko mimo iin-brez strahu zborujemo in da sami odločamo o lastni usodi«.
»Živela ljudska oblast, živela
svoboda, dol z izdajalci!« — So vpil* piijotui, — Kapic, Prčan, Kra-
nes in podobni so se plaho ozirali ter si na tihem izpraševali vest,
»Kaj pa bomo z Lačno?« — je vpraša) končno predsednik ter se nalašč ozrl na grupico bivših špekulantov. — »Ali se še spomnite mojih besed tedaj, ko ste jo razdelili?«
»Naj bo zopet skupna last, kakor je bila nekoč!« — je odgovorila množica skoro enoglasno.
»V imenu ljudstva razveljavljam vse prejšnje pogodbe ter razglašam, da je Lačna od danes zopet skupna last, da je torej zopet naša«. — Vzklikanju ni bilo konca ne kraja. Ljudje so se objemali med seboj in se poljubovali. Najraje bi bili stekli na vrh Lačne in zaklicali na vse strani ter javili vsem sosednim vasem, da je Lačna zopet od vseh da se je vrnilo v Zabince
postala pozneje kvas, iz katerega je vzklila delovna zadruga. V zadrugo so stopili vsi vaščani, razen nekaj starih bivših špekulantov, ki pa zastonj čakajo na stare čase, ko se je dala izkoriščati ljudska beda in nevolja v sebične namene.
Tona Skrgatova, Mrčinka, Nacje-tovka in druge trpinke niso dočakale tega veselja, njihovi vnuki uživajo sadove njihovega trpljenja. Na pogoriščih so nikle nove hiše, lep zadružni hlev in šola. Se pozno v noč so doneli veseli zvoki združenih pevskih zborov, ki so govorili o svobodi. Tako Zabince in sleherna istrska vas, ki ima le eno željo, eno zahtevo, a ta je — samo nikdar več pod Italijo...
STARODAVNO RIŽANSKO POLJE ORJEJO Z VELIKIMI PLUGI IN MOČNIMI TRAKTOKJI
žavno ureditev imajo drugod, kaj/ pridelujejo, njih kulturni in gospodarski razvoj, kakšne za narod pomembne obletnice in heroje proslavljajo, skratka, filatelija je zelo poučna, saj nudi zbiralcem dovolj prilike, da .3« vsestransko izobražujejo, da spoznavajo najvažnejše dogodke, znamenite može, pesnike in pisatelje, slikarje in razvoj umetnosti, razne stoletnice, lepote tujih krajev, kar nam znamka prikazujejo. Vsekakor je pa najboljši dokaz, da znamke, mali pisani papirček ni malenkost, je dejstvo,- da ima-■ mo od rojstva znamke (prva znamka je bila izdana v Londonu 6. maja 1840) pa do danes že nad 80 tisoč različnih znamk!
Vse navedeno je najzgovornejši do. kaz, da ima filatelija brez divama ve* liko vzgojno moč. Filatelija vzgaja ljudi v ljubezni do narodov, s pomočjo medsebojnih zvez razširja filatelija bratstvo in edinstvo širom sveta. Vsaka država se dobro zave/da propagandne važnosti znamk, zato ni čudno, da si prizdeva ustvariti cim lepše znamke, njih izdelavo pa . zaupa najboljšim umetnikom, slikarjerfl in graverjem.
Filatelija je pristopna vsakomur, ki ima smisel za estetiko, pristopna Je ljudem vseh poklicev in vseh narodnosti. 2e ob rojstvu znamke so se pojavili njeni ljubitelji — zbiralci, ki so našli pri tem zbiranju zadovoljstvo, užitek in razvedrilo. Z- vsakim letom narašča število filatelistov vedno bolj in danes lahko z gotovostjo trdimo, da je filatelistična organizacija mogočna organizacija milijonov ljudi, milijonov organiziranih) in neorganiziranih zbiralcev. .
Vsekakor pa je velike važnosti odnos zbiralca do filatelije. Kolikim služi filatelija le za -trgovino, kolikim je le za to. da bi imeli le gmotni dobiček, koliko ne gojijo filatelije le iz -esteskega čuta, kot bi bilo pričakovati. Takšno zbiranje je popolnoma zgrešeno in tega se naj vsak pošten filatelist zaveda ter stremi ea tem, da ne bo zašel z zdrave poti na stranpot, ki je skoraj za vsakega filatelista pogubna, saj marsikateri na ta način proda svoje najlepše znamke, tako imenovane »bisere« svoje zbirke, ki jih je z velikim trudom dobil.
Na žalost je mnogo filatelistov, ki znamke svoje domovine zelo malo cenijo, ki se jim le-te zdijo-mar.jvred-ne od drugih — inozemskih. Ti so vsekakor v veliki nipoti. Ravno znamke lastne države morajo biti ponos vsakega zbiralca. Kaj je lepšega, kot imeti lepo urejeno zbirko znamk sva. je domovine, zbirko, iz katere lahko bereš zgodovino svojega naroda, zbirko, ki jo lahko s po-nosom pokažeS vsakomur. Kaj . bi naredil, če bi prišel kakšen inozemec, ki bi rad videl takšno zbirko.. ti je pa ne bi imel? Bil bi v nemali zadregi. S kakšnim veseljem pa bi zbirko pokazal, če bi jo imel. S ponosom bi lahko rekel: »Glejte, -to so znamke moje domovine!«
Kakor vidite, dragi bralci, je filatelija vsekakor zanimiva, poučna, vzgojna in še marsikaj drugega. Zato, če še niste zbiralci znamk, pohitite in čire,prej vstopite v vrste filatelistov, bodisi organiziranih ali neorganiziranih, kajti prepričani sma. da boste imeli z zbiranjem znamk veliko veselje, zabavo in Užitfrk.
,________________ij____j______ „

»Sadno drevje škropimo zato, da uničimo različne bolezni in škodljivce, ki napadajo razne dele drevja, oziroma preprečimo razvoj teh bolezni in škodljivcev.
V zadnjih letih ise je pri nas zakotilo ogromno število mrčesa in bolezni, ki uničujejo pridelek in s tem povzročajo milijonsko škodo našim sadovnjakom. To škodo opazimo navadno le v poletnem času. Hudujemo se nad letino in nad drevjem, češ da ni donosno in da se sploh ne izplača saditi ga in gojiti. Res je, če bo šlo tako naprej, se ne bo izplačalo gojiti sadnega drevja. V odgovor na ta jamranja lahko odgovorimo, da je le od nas odvisno, če se nam bo izplačala ta kmetijska panoga ali ne. Sadjarstvo je pri nas ena od najbolj donosnih kultur. 2e sedaj brez nobenega truda nam prinaša lepe milijončke dobička. Sadjarstvo je donosnejše kot 'vinogradništvo, ker z majhnim trudom dobimo od njega velike donose. Pritožujemo se nad sadno letino in jamramo, da ni koristi od sadnega drevja, ne vprašamo Se pa koliko truda vložimo, da nam sadjarstvo prinese tisto, kar od njega želimo imeti. Vinogradništvo, pravimo, je .donosno. Zakaj je donosno? Na 1 ha vinograda vloži-, mo letno več kot 250 delovnih dni. Kolika pa je vrednost materiala?! Vprašajmo se koliko delovne sile vložimo na .1 ha sadovnjakov? Bo re malo! Edino čas, ki ga zamudimo za obiranje sadja. Redki so kmetje, ki bi gnojili in gojili sadno drevje, vinograde pa v bujsketn okraju 5 krat okopajo.
Sedaj pa preidimo k glavnemu opravilu v sadovnjaku: škropljenju sadnega drevja. Napredni sadjarji posvečajo sadnemu drevju vso potrebno skrb in negò. Ni dovolj, če drevje po potrebi obrežemo, o-kopljemo in pognojimo. Skrbeti moramo tudi za njegovo zdravje.
Oglejmo si v kratkih obrisih glavne, bolezni in škodljivce nai sadnem drevju. Breskove nasade nàm uničuje »kodravost«. To je bolezen, ki jo povzroča glivica »Exoa-scus deformans«. Ta bolezen nam bo brez. nadaljnjega v nekaj letih uničila še malo nasadov, ki obsta» jajo v našem okrožju, Vendar bor-. ba proti tej bolezni ni težavna in . niti ne stane toliko. Zadostuje, da poškropimo sadno drevje, čim listje odpade pozno v jeseni in zgodaj spomladi preden požene popje s 3 %' raztopino modre galice (bor-, doške brozge). Hruške in jablane napadajo glivične bolezni »škrl.up«-in »monilija«. Tudi za te bolezni uporabljamo enako sredstvo kot za »kodravost«. Ker pa omenjene glivice, kakor še nekatere glivice prezimijo na odpadlem listju, suhih vejah, plodovih, mahu in lišajih, moramo brez nadaljnjega vse od-■pädke skrbno obrati ter sežgati na ličil mesta. Ne moremo našteti na tem- mestu vseh bolezni sadnega drevja. Obravnavali -.bomo iste v nadaljnjih člankih v «Tedniku«.
Enako kot bolezni • (povzročajo-sadnemu drevju ogromno škodo razni škodljivci. Tako n. pr. uničuje »Capnodis tenebrionis«. Po sadovnjakih opažamo leto za letom listne uši (breskvina uš vrhu tega še prengšd,. bolezen »degeneracijo« na krompirju!). Letos ,smo pri nas ugotovili ; »kaparja San Jože«, ki uničuje celotne nasade jablan, hrušk in sliv. Tudi ta strahovit škodljivec se bo brez nadaljnjega razširil po našem teritoriju. Zgodaj spomladi uničujejo listne in cvetne popke cvetoderji in rilčkarji. Črvivost jabolk povzroča »jabolčni zdvijač«. Hruške napada v vse večjem obsegu »hruškova mešica«. O-
iives in bolezni
meniti moramo^ še »črešnjevo griz-lico«, »jabolčnega molja«, »oljčno mušico. To b,i bili glavni škodljivci. Bilo bi preobširno opisati vse te škodljivce in način zatiranja. Podali bomo v kratkih obrisih splošna navodila za zatiranje živalskih škodljivcev in bolezni na sadnem drevju in to v zimskem času.
Preden preidemo k predmetu moramo omeniti, da so drevesa tim več podvržena boleznim in škodljivcem čim manj so negovana in .p-jflh.oje.na. Skrbno negovano in dobro hranjeno drevo je bolj odporno proti boleznim in tudi škodljivci mu ne morejo do živega.
Omenili smo Že škropilo »bordo-ško zmes (to pozna vsak naš vinogradnik, saj jo uporablja v 1% raztopini proti peronospori na vinski trti.) To škropilo uspešno uporab-' ljamo v različnih odstotkih pri zatiranju glivičnih bolezni. Apneni belež, ki ga toliko cenijo nekateri kmetje pa je kot sv. Blaža žegen — ne škoduje, niti ne kpristi Oprijeti se moramo bolj uspešnih in preizkušenih sredstev.
Ko jeseni očistimo in obrežemo drevje ter odpadke na licu mesta sežgemo, moramo škropiti sadno drčvje.
Najbolj znano, škropilo, ki ga u-. porabljamo v zimskem času, je drevesni karbolinej, ki se prodaja pod različnimi imeni kot so n. pr. arborin, dendrin, fitodendhin, mix-drin itd. Za črešnje, breskve, marelice in črešnje uporabljamo Q% raztopino dendrina, fitodendrina ali mixdrina ali 3% raztopino neoden-drina. Za jablane in hruške pa u-poi-abljamo približno 8% raztopino škropil. Prof. Priol, znani slovenski strokovnjak, priporoča za zimsko škropljenje sadnega drevja zmes! drevesnega karbolineja — mixdrina in bordoške brozge. To sredstvo po mnenju tega strokovnjaka zaslu ži vse upoštevanje naših sadjarjev.
Škropilo se pripravi na ta-le način: najprej pripravimo 2% raztopino bordoške brozge (na 100 1 vode 2 kg modre galice ter 3/4 kg živega ali 2.1/2 gašenega apna). To zmes preizkusimo, če je pravilno pripravljena, is fenolftalejnovim papirjem. Papir namočen v pripravljeno zmes (če je ta dobro pripravljena) mora dobiti plavo rdečo barvo. Dokler zmes ne pordeči, ji moramo dodajati po malem apneni belež. Na'o vzamemo 6 kg mixdrina in ga primešamo 100 1 bordoške brozge. Celotna zmes mora dobiti zelenkasto barvo.
S tako pripravljenim škropilom škropimo drevje v februarju proti listnim ušem, cvetpderu, zavijaču, hruševi bolšici in pršici, kaparju in pedicu. Ker zmes vsebuje obenem bordoško brozgo, učinkuje tudi proti boleznim glivične narave, mahu in lišajem.
Drugo važno škropilo za zimsko škropljenje je »žvepleno apnena ali kalifornijska brozga. Uporabljahio jo proti živalskim škodljivcem in boleznim na sadnem drevju. Uspešno deluje proti kaparju, Isitnim pršicam in bolšicam, kejdravosti, plesni, mahu in lišajem. Kalifornijska brozga ni tako nevarna drevju, kot je drevesni karbolinej in je priporočljiva za škropljenje bolj občutnih sort drevja, kot so n. pr. breskve, marelice, črešnje, ki jih ne moremo škropiti z večodstotnimi raztopinami drevesnega karboline-ja.' To škropilo uporabljamo v 15— 20% raztopini proti istim škodljivcem in boleznim. Ce to zmes upo rabljamo v 5—6% raztopini, nam
ne ožge vitalnih delov dreves, tudi če z njo škropimo tik preden se brstičje odpre.
Kalifornijsko brozgo pripravljamo na ta-le način: 20 kg finega žvepla . (cvet) zmešamo z 9 kg ži-a ega ali 27 kg gašenega apna ter razredčimo v 100 litrih vode. To zmes kuhamo v železnem kotlu (nikdar ne bakrenem!) ob zmernem ognju približno 1 uro. Med kuhanjem zmes neprestano mešamo. V kolikor je voda med kuhanjem izhlapela, jo spreti dolivamo. Kuhano brozgo precedimo ter z njo napolnimo lesene ali železne posode, katere dobro zamašene shranimo do uporabe. To zmes uporabljamo v 15	20% raztopini za zimsko škrop-
ljenje ali v 2—3% za poletno škropljenje sadnega drevja.
Istrski okrožni izvršilni ljudski odbor je izdal že lansko leto odredbo o obveznem škropljenju sadnega drevja. Na žalost moramo ugotoviti, da naši KLO niso podali prave važnosti tej odredbi. Le malo je bilo naprednih sadjarjev, ki bi bili o pravem času poškropili drevesa. Zima je pred nami. Kmalu bodo mimo nas glavna kmetijska opravila in zato bomo morali letos nadomestiti, kar je bilo zamujenega. Ce bo le majhno število sadjarjev škropilo, ne bo delo imelo. zaželenega uspeha. Delo mora biti organizirano in načrtno. Naše geslo mora biti: Nobeno sadno drevo ne sme ostati nepošltroplje-no. Dolžnost je KLO, KDZ in vseh množičnih organižasij, da ‘ z vso odločnostjo pokrenejo akcijo. Zapomniti s.i moramo le to, da brc • škropljenja ni pridelka.	Dr. b ran Juriševič
SEJMO S STROJEM
Sedaj, ko je jesenska setev v največjem razmahu, še vedno opažamo, da mnogi kmetje sejejo pšenico z roko, namesto da bi se poslužili sejalnih strojev in to vsaj tam, kjer je mogoče, to je kjer je teren prikladen za sejalni stroj. V našem okraju imamo sejalnih strojev več kot dovolj, samo bi ti morali Biti pravilno izkoriščeni. Ce vzamemo, da ima naš o-kraj približno 30 -uporabnih sejalnih strojev, bi td stroji v 20 dneh posejali dvakrat toliko večje površine, kakor pa znaša skupna površina žitaric našega okraja. Dejstvo je pa to, da KDZ ali kmet, ki ima sejalni stroj, se ga poslužuje, a kmet, ki stroja nima, seje z roko, kar pa seveda mu prinaša zgubo na pridelku in drugo. Na drugi strani ,pa stojijo pri KDZ in kmetih neizkoriščeni sejalni stroji.
Pri .ročni setvi .pšenice se seme ne. enakomerno poseje in tudi globina, kamor pade seme, je neenakomerna. Zato nima vsaka rastlina enakega življenjskega pogoja in jasno je, ida vse to vpliva na pridelek. Ce sejemo s sejalnim strojem, tedaj imamo že pri setvi te rezultate:
a) določimo lahko do kg količino semena in gostote setve;
POD OKNOM	ko nebeške zvezdice;
Luna sije.	se prikaži,
kladvo bije	al’ sovraži
trudne, pozne ure že;	me srce, povej, al’ ne.
prej neznaue	Um mi vzdigni,
srčne rane	z roko migni,
meni spati ne puste.	ak’ bojiš se govorit’. Ura bije,
Ti si kriva,	k oknu ni je.
ljubezniva,	kaj sirota čem storit’!
deklica neusmiljena!	V hram poglejte,
Ti me raniš,	mi povejte,
ti mi braniš,	zvezde, al’ res ona spi;
da ne morem spat’ doma.	
B	al’ posluša,
Obraz mili	me le skuša,
tvoj po sili	al’ za drugega gori.
mi je vedno pred očmi;	Ako spava,
zdihujoče	naj bo zdrava!
srce vroče	Ak’ me skuša, nič ne de;
vedno k tebi hrepeni.	po nje ’zgubi,
K oknu pridi,	ako ljubi
drug ne vidi,	druz’ga, počTo bo srce.
1	FI				KI	Ul			T	—								
		li	z	[|			O	n	u	IRA IN Sl	P*	D J	R1	r &
										',‘«i •% W, ' fZn r 1				
Lep uspeli lalHIelskega prvenstva sredniih šol
b)	rastline so vse/v enaki razdalji in enako globoko in tako se vse enakomerno razvijajo;
c)	potrošnja semena je za 10—17 ;%' nižja kakor pri ročni setvi:
d)	žito, posejano s strojem', da večji pridelek kakor ono, ki je posejano z roko. Ce bi pa še vsi kmetje žito pred setvijo očistili in razkužili, tedaj bi pridelek bil še večji.
Vzemimo samo primer, če bi vse površine našega okraja, ki je namenjena žitu, posejali s stroji, tedaj bi samo pri setvi prihranili okrog 500 stotov pšenice. Iz vsega tega sledi, da se setev s stroji res izplača, posebno še, ko Ima naš okraj dovolj sejalnih strojev. Krajevni ljudski odbori in kmetijske zadruge naj setvene stroje smrtno razporedijo in izkoristijo.
Rešitev križanke iz zadnje številke
Vodoravno: 1 astronomija, 2 Porin — Ren, 3 Adam — reč — po,
4 rak — bol — boa, 5 ar — log šal, 6 čer — par„ 7 kos — Urh — do, 8 kip — krt — bon, 9 os — era
—	Laba, 10 Ida — Pirot, 11 Jugoslavija.
Navpično: A aparat — konj, B sodar -r kis, C trak — Cop — Fg, C Rim —• les — Edo, D on — bor — kras, E rog — ura, F orel
—	prt — >pa, G meč — šah — liv, H in — Bar — Bari, I pol — Do-boj, J aloa — sonata.
*
Vodoravno :	1. italijansko
moško ime — državica v Evropi; 2. riba — dol pluga; 3. muslimansko sveto mosto — inštrument — denar; 4. reka na Hrvaškem —• svetopisemski , kralj — antično glasbilo;
5.	junak v romanu »Mlada garda«
—	vodja jugoslovanskih narodov;
6.	napitek — koncentracijsko taborišče .(fonetjčno) ; 7. vrh, hrib — moško ime;"8. del roke — ptica — bajka; 9. ura v srbohrvaščini — surovina usnjene industrije — prižnica; 10. perzijski kralj iz 5. stoletja pred Kristusom -V skupina živine; 11. živalice — roditelji.
Navpično; 1. osebni zaimek
—	kratica v pismih;-2. mesto ZSSR;
3.	reka v ZSSR — mesto v Severni Italiji; 4. ameriška država — naslonjen :— geometrijski izraz; p\ japonska narodna igra — rastlina —'Ocet; 6. prislov določene ure —-hranilna rastlina; 7. nadzemsko bit-
V , nedeljo zjutraj je na koprskem . štadionu kar mrgolelo , tekmovalcev. Zbrali so se namreč vsi srednješolci našega okrožja, da se pomerijo v lahkoatletskem okrožnem šolskem prvenstvu.
Čeprav je mnogo osemletk izostalo iz tekmovanja, je pa doseženi uspeh bil vsekakor iznad vseh pričakovanj. Naši dijaki so v nekaterih disciplinah dosegli uspehe, s katerimi bi se zadovoljil tudi marsikateri že trenirani lahkoatlet. Vzemimo kot primer samo najboljše. V teku na 100 m sta kar diva tekmovalca — Ražman Fulvio in Degrassi Damiano — dosegla odličen čas 12” 2, Kaligaris je vrgel kopje preko 40 m, Vatovec pa kroglo 12 m. Vsi ti rezultati so z ozirom na mladost in netreniranost naših dijakov več kot dobri, iz česar sledi, da bomo odslej morali polagati več pažnje kot doslej v gojenju lahkoat-letike v naših šolah.
Izmed vseh sodelujočih šol je žel največ uspehov italijanski licej iz Kopra, ki se je uvrstil na prvo me-1 sto z 290 točkami, druga je bila slovenska gimnazija iz Kopra z 280, tretji italijanski licej iz Pirana z 237, četrto slovensko učiteljišče iz Portoroža 149, peti Pomorski tehnikum iz Pirana s 1 is itd.
V bodočih podobnih srečanjih bo potrebno, da Ubo vodstvo, tekmovanja ojačeno, da bo lahko kos svojim nalogam.
Tehnični rezultati: PIONIRJI: tek na 60 m: 1. Zucca Sergio (Licej Koper); štafeta 4x50 m: 1. Licej Koper v 29”2. — PIONIRKE: tek na 60 m: 1. Apollonio Vittorina (Avviamento Koper), štafeta 4x50 m: 1. Licej Pi-
ran. v 29”3.t MLADINCI: tek na 80 m čezj ovire: 1. Jaksetič Anton (Licej Koper) v 13”; ioo m: Ražman Fulvio (Licej Piran) v 12”2; 200 m: L Ražman Fulvio (Licej Piran) v 26" 1; štafeta 4x100 m: 1. Licej Koper v 52”; met kopja: 1. Kaligaris (Pomorski tehnikum) 40,26 m; med diska: Vatovec Ivo (Slovenska gimnazija Koper) 30,31 m; met krogle: 1. Vatovec Ivo (Slovenska gimnazija Koper) 12 m; skok v. višino: 1. Cernivani Luciano (Licej Koper) 1,50 m; skok v daljino: 1. Cernivani Luciano (Licej Koper) 4,80 m. MLADINKE: tek na 80 m: 1. Porro Edda (Licej Koper) v U”3; tek na 600 m: Ferrarato (Licej Piran) v 2’15"4; štafeta 4x100 m:
1.	Licej Piran v 64”62, 2. Slovenska gimnazija Koper v 74”6; met krogle:
1.	Foški Vera (Slovensko učiteljišče Portorož) 7,62 m; skok v višino: 1. Tuljak Bruna (Slovenska gimnazija Portorož) 1,15 m; skok v daljino: Schipizza Maria (Licej Koper) 4,04 m. ČLANI: tek na 100 m: 1. Kaligaris Rajko (Slovenska gimnazija Koper) v 13”4; tek ,na 400 m: 1. Kaligaris Rajko /Slovenska gimnazija Koper) v 65”; tek na 1500 m: 1. Žvab Rado (Pomorski tehnikum) v 5’26”3; skok v višino: Koncilja Gilbert (Pomorski tehnikum) 1,50 m; skok v daljino: 1. Kaligaris Rajko (Slovenska gimnazija Koper) 4,68 m; met kopja: 1. Gojčič Oto (Pomorski tehnikum) 34,54 m; met diska: 1. Hrast Vojko (Pomorski tehnikum) 28,63 m.
*
V NEDELJO
ZAKLJUČNA KOLESARSKA DIRKA V nedeljo se bodo naši kolesarji zadnjikrat v letošnji sezoni pokazali
svojim ljubiteljem v zaključni kolesarski dirki na tradicionalni progi
Koper-Semedela-bivša posta ja-Koper,
za skupnih 25 krogov, dolgih 75 Um.
Dirka je prosta za vse amaterje, mladince in neregistrirane kolesarje.
Na dirki bodo sodelovali vsi kolesarji koprskega SSD Proleterja z A-pollonijem na čelu, ki je, kakor znano, s sedmim mestom dosegel najboljši plasman od naših kolesarjev na mednarodni dirki okrog Hrvatske in Slovenije.
Start kolesarjev 'bo točno ob 9. uri pred novo tržnico v Kopru.
*
JUGOSLAVIJA — TUNIS 7 : 3 (1 : 1)
V nedeljo je nogometna B reprezentanca Jugoslavije zopet uspešno nastopila v inozemstvu in dosegla visoko zmago nad Tunisom z re-zulatom 7 : 3.
Jugoslovanski nogometaši, čeprav so zaključili prvi polčas z neodločenim rezultatom 1 : 1, so bili skozi ves potek igre v stalni premoči in tudi zasluženo zmagali.
NAGRADNA KRIŽANKA
3	4	5	6	7	8	9	10	11	12 13
■				n									
2		!										1	
3	]-				MBtEH reman MHH					11			
4	Ì			II									
5			lil					■■ca ■■■■ ■ BUtH					
6							a						
7						ks: hkk£					II		
8					SEgg ntss					»II ■■■■			
9				*■■■ lil					■ «■■ lil				1
10													
11										1		m	
Hudi oglasi
SONJA VREČKO iz Kopra je v nedeljo 7. oktobra na stezi iz Ankarana v Sv. Nikolaj izgubila listnico z osebno izkaznico, vsoto denarja in druge dokumente. Poštenega najditelja naproša, da najdeno vrne proti nagradi. V nasprotnem primeru razveljavlja dokumente.
*
KNEZ FRANČIŠKA, roj. 21. 9. 1901
v Divači, stanujoča v Šaredu 164, pošta Izola, je izgubila osebno iz.
. kaznico 28 VII. 1951 na avtobusni postaji v Kopru. Poštenega najditelja naproša, da jo vrne nà naslov, v nasprotnem primeru jo proglaša za neveljavno.
*
HRVATIN LUDVIK, rojen 3. X. 191.1 v Badihi pri Trstu, je izgubil 12. X. 1951 v Kopru osebno izkaznico, izdano od MNO Beograd. Poštenega najditelja naproša, da jo vnje na naslov: Škofije, Sorpeca 25v*V nasprotnem primeru jo proglaša za neveljavno.
je — človek: 8. največja žival — kraj in železniško križišče na Krasu; 9 žensko ime. — reka v južni Srbiji..— kenec polotoka; 10.. italijanska tovarna avtomobilov — ne-
• straSno
Jlfe s ¥ SENCI
parno — žensko ime; 11. žensko ime — najpriljubnejša pijača starih Slovanov; 12. kraj na Gorenjskem pod Stolom ( u —v); 13. predlog — kazalni zaimek.
OBVESTILO
Po sklepu upravnega odbora podjetje »ELTE« v Izoli ne bo izvrševalo nobenih instalacijskih, montažnih ali projektivnih del, niti dajalo strokovnih. mnenj, proračunov itd. ter popravljalo defektov in okvar brez predhodnega pismenega naročila z navedbo plačnika naročenega dela.
Le v izredno nujnih in tehtnih primerih bo podjetje izvršilo tudi ustmena ali telefonska naročila, toda le pod pogojem, da bo naknadno dostavljeno podjetju tudi pismeno naročilo.	ELTE - Izola
Uredništvo in uprava »Istrskega tednika« v Kopru. — Odgovorni urednik Srečko Vilhar. — Tiskala tiskarna »Jadran« v Kopru
IWIIWiilllllllllllliÌlinilllllinillllÌHIIIIÌIIi|lfllllIIIlllHIIIIIIIIIHI!lllllllIIIIII!lltliinillllllllllÌlllIIIIHIHIiIllllllllHlllillllllllliHillll lHlIIUIIIilllIllllllllUilil!l!lll!tiil]lHIII(IllllinillUIIUIIi!lllll[flllllllllillillllllUll!M![llflllM[IL[liilUI!III]IlliliIII]IIR!JIII|[IIIIIIII]|IIIIH|]|ltIllllllilIEll ffllUllllllllllllllllIhlllIllll!lllill1lllUllIlIin!lll1UllMinillllllillI]|!llllllllliIU1lllllllllllfllIIliillIlf11illllillIfl1lllll1IIlllHIIlllll4RlüniilllRI[lli!llilllt!llllMlllllllllNII]Ullli[)lEHIllll[R!1IIRIMlUtl!lliUM11tf]hMHIiHURlUtllRiUi:niitini!nillfUJfin!lIlhfltfRllhn(l
JQSSP JUSSÓtég
»Kaj smo se danes zbrali? To vprašam vas, siari Višnjanje, zaslomba in podpora našega Slavnega mesta, in tudi vas, ki usta odpirate in ušesa nastavljate po vsej spoštljivosti,, da bi zaslišali, kaj je pravica, katero je Bog med ljudi poslal. Kaj se nismo zbrali za voljo Drnuljevega kozla Lisca in zaradi Slamorezčevega vrta. Ta hudobna kozlovska 2ver je namreč, zapeljana po svoji meseni po-željivosti, po pregrešni lakoti in požrešnosti, dalje po lenobi in nemari j ivosii svojega gospodarja Lu-keža Drnulje, namenjena bila, da bi vse zelje, vso peso, korenje, česno in čebulo na Andraš Slamo-rezčevem vrtu posmukala, pojedla, potrla in požrla. Kaj ne Višnjanje, da smo mi od nekdaj bogaboječi in pravični?«
' »Smo, smo,« odgovarja višnjansko ljudstvo.
»Če smo bogaboječi, poslušajmo, kaj Bog pravi. Deveta in deseta zapoved pravi, da ne smemo ničesar poželeti, kar ni naše, ampak našega bližnjega- On prepoveduje vse hudobne misli. Če jaz mislim komu zelje snesti ali pa buče, je pri Bogu toliko, kakor bi je bil res snel. Drnuljev kozel je pa poželel svojega bližnjega blago, on je pregrešno čez plot gledal, torej ga obsodimo na smrt!«
In vse ljudstvo zagrmi: »Obsodimo ga!«
»Lukež Drnulja pak« — govori višji sodnik dalje — »ni nič kriv tega. Njega ni bilo doma, in kar je še več, on je deber nočni čuvaj. Dajmo mu samo pet gorkih palic po podplatih, pa nič več.«
»Pet patite!« kriče Višnjanje.
Ko se vihar poleže, višji sodnik Zaropotaj pa usede, kar vstane sivobradaii starešina Zužnjal in tako govori:
»Ko sem še jaz v sami srajci in brez hlač okoli tekal, tačas je bilo drugače v Višnji gori. Kaj sem hotel reči? — tačas še nismo imeli studenca z deskami kritega irusolnce je bolj gorko sijalo ko zdaj. Tačas smo imeli bolj urne noge, boljše oči in vse živote bolje ko zdaj. Pa ‘kaj sem hotel reči — da, Lukež Drnulja ni nič boljši ko njegov kozel. Le ubijmo ga in umorimo, bode vsaj drugo pot vedel svojega kozla dobro privezati doma, da ne bo mogel poskušati, kako bi se škoda delala.«
Andraš Slamorezec je od veselja poskočil in zavriskal, ko je zaslišal ie modre besede starega starešina Žužnjala- Ali gospodar Gobežel, drugi starešina, sovražnik Zužnjalov, trikrat z glavo zmaje, v četrtič pa srdito vstane in pravi: »Kakove so te besede, katere sem zaslišal? To niso prave besede. Bodimo, Višnjanje moji, pošteni z ljudmi, da bo Bog z nami pošten; milost skažimo in pravico, da nam Bog milost skaže in pravico; ne srdoritimo se, da se ne bo on srdoritil. Saj veste, da imamo našega polža v veliki časti, kar je lepo in prav. Od njega, od našega polža se čednosti učimo. On je pohleven, toliko hišo ima, da jo s seboj nosi, roge ima, pa ne bode, noge ima, pa ne kolovrati naglo, ampak lepo počasi leze, kar je prav; ob kratkem: nikomur nič žalega ne prizadeva- Se mi tako bodimo. Glejte, Višnjanje moji, ko bi kdo izmed nas — čecrar nas pa svetli Bog obvaruj — hotel našega polža dražiti, drezati in cukati, kaj bi pač storil? V svojo hišo bi se nazaj pomeknil in bi sam pri sebi dejal: Bog jim grehe odpusti, saj ne vedo kaj delajo. Posnemajmo svojega starega polža, da se bo nam dobro godilo in nam bode dobro na tem svetu. Odpustimo Lukežu Drnulji ne le smrt, temuč tudi tistih pet palic po podplatih. Kozlu Liscu tudi odpustimo, on je neumen, ne ve, kaj je pravo in grešno. In če to storimo, Višnjanje, bode današnje in vse prihodnje dni Bog vese!, da je Višnjo goro ustvaril.« '
Vse Višnjanke skoraj s svojimi otroki se v jok spuste, ko zaslišijo ta govor od polževih čednosti. Kakor bi mignil je bilo veliko število veljavnih mož za Gobežla in pomiloščenje Drnuljevega Lisca. Strahoma je tožnik Slamorezec videl to premembo misli mestnih sodnikov in teka! okrog, da bi jih zopet vsaj polovico na svojo stran nazaj pridobil. In res ustane v drugič starešina Zužnjal in v dolgem govoru glasuje za kozlovo in Drnuljevo smrt baje tako izvrstno, da so se zdajci Višnjanje razpolovili na dve stranki, ena za milost, druga manjša za smrt kozlovsko.
Govorili so še sodniki in meščanje: Jurček Griža, Boste Krevs, Peter Širama, Marko Črmaž, Miha Kisovar. jožman Kravopasec in še. več zaznamovanih slovečih možakov, eni z Gobežlom, eni z Zužn jalom.
Ne morejo se zediniti, zmešnjava je velika, srditi postajajo ih eni pesti stiskajo.
Višnji sodnik in župan Zaropotaj, ki je bil h Gobežlovi večini pristopil, boječ se, da bi prihodnje leto zopet izvoljen ne bil, emil je veliko preglavice in križev, kot prvosednik primeren red ohraniti. In ker je videl, da se zlasti zaradi tega pričkajo in pulijo, ali i-rrta kozel Lisec um in pamet ali ne, zmi-sli se v svoji modri glavi in pravi:
»Možje! Stojte, poslušajte! Kaj bi bilo, ko bi mi po kozla Lisca poslali ter bi ga preiskali in pretipali in razvideli, ali ima pamet ali je nima?«*
S tem predlogom sta bili obe stranki zadovoljni in Lukež Drnulja je z mesinjani: Kašopiharjem, kasačem in Črmažem dirjal domov, da bi kozla pred visoko in častito sodnijo pripeljal.
Medtem so se vsi višnjanski možje oddehnili ‘ in pot z vročega čela obrisali, vendar pa željno pričakovali, ali se bo kozel pametnega skazal ali ne.
Drnulja pak š solznim očesom1 doma Lisca omoivozi im ga vleče za seboj opominjaje Črmaža, da naj ga poganja, pa le — prav z lepo. Liscu pak žalosten pravi: »O, ko bi se dalo, da bi midva, jaz in ti, mogla zdajle kože menjati in glave tako, da bi bil ja/. kozel, ti pa moj gospodar Drnulja- Zakaj če se ne boš dobro obnašal, obesili te bodo in še meni ne bo dobro. O, da bi vsaj toliko ti danes pameten bil, da bi se vsaj tako neumnega delal, kakor si neumen bil, ko si šel čez plot Slamorez-čevo zelje gledat in si sebi in meni hudo storil.« Pravijo, da kozel na to ni. ničesar odgovoril svojemu žalosti polnemu gospodarju Lukežu Drnulji.
Prišedši pred sodni zbor, kozel se malo zmeni za vse sodnike in starešine, temuč meni nič tebi nič se vleže in se z zadnjo nogo prav dobro za vratom popraska.
»Kozel je neumen, ne ve, kaj bi storil, ničesar se ne boji,« sklepa iz tega Gobežel.
»Ni neumen,« vpijejo nasprotniki in glej čuda: kozel Lisec sam odmaja z glavo.
»Ali ste videli,« kriče nasprotniki.
»Muho odganja,« vpije Drnulja ves srdit, da se Lisec tako slabo obnaša, zamahne z batino nad njim. Kozel se ustraši, iztrga iz njegovih rok, in kakor bi devet naglavnih grehov nad seboj imel, zdirja po trgu in naravnost domu. »To je slaba kozlova vest!« pravijo Zužnjal in njegovi privrženci -in o gorje! — Drnulja vidi, da se število prijateljev zopet manjša. Pristopi k starešini Gobežlu in mu na skrivaj pravi: »O ljubi oče Gobežel! Tri jare
kokoši vam do prve nedelje prinesem, le rešite me iz teh rev in težav.«
Toda ni bilo treba jarih kokoši, kajti v tistem hipu pride sloveč berač in vedež višnjegorski Flere Krivosiegno. Ta je mnogo sveta obhodil, imel od Boga po višnjanski včri poseben dar modrosti ter je znal coprati, da so zdravi oboleli, bolni umirali.
»Flere Krivostegno naj sodi za vso Višnjo goro,« zmisli se neka ženska in naenkrat je Flere sedel na Zaropotajevem stolu, svojo bergljo ob sebi vzdignil in jel poizvedovati, kaj je in kako je. Obe stranki sta ga bili veseli, ker tako je zopet edinost in zloščina prišla v ljubo višnjansko mesto; celo Lukež Drnulja se je obveselil, ker je z drugimi meščani vred veliko stavil na pravičnost in posebne božje darove Krivostegnove.
Dolgo naslanja vedež Flere kosmato brado na bergljo in misli. »Višnjanje, tukaj je težko soditi,« pravi Flere Krivostegno- »Zakaj greh je storjen. Ko bi bil kozel zelje požrl, tepli bi ga bili s palicami. da bi bil pulil, fn Andraž Slamorezec bi zelja ne bil imel. Zdaj pa kozel ni zelja pojedel. Slamo-rezcu ni nič škode. Greh poželjivosti pa ima vendar kozel nad seboj, zato je kazni vreden. Hum, hum, io je težko soditi.«
in zopet nasloni kosmato brado in misli.
In glejte! Proti poldne je bilo, kar vstane vedež Krivostegno, počasi tri prste na čelo dene in pogleda svetlo ih veselo po višnjanski drhali.
»Božji duh ga je razsvetlil, poslušajmo!« šepetajo stari in mladi.
Krivostegno pak govori in razsodi takole:
»Ker se kozel ni z zeljem mastil, pa bi se rad mastil, ker je čez plot gledal, pa ni mogel čez plot, zato naj bo po svoji senci tepen z devetimi udarci. Njegov gospodar Drnulja pah naj bo ia tepež gledal z zavezanimi očmi, ker je kozla slabo1 privezal. In zato, ker mu je ušel, zato bomo pol ure s palico zamahovali nad njim.«
»To je višnjanski Salomon!« vpije krdelo.
Trikrat je še solnce nad Višnjo goro stalo, in ko je v četrtič prišlo, gnali so kozla Lisca in Lu-keža Drnuljo iz mesta, ven na hrib Peščenjak in tam; kjer so na hribcu stale slavne višnjanske vislice, tam je bil kozel Lisec vpričo višnjanske množice po senci tepen in Drnulja je to tepenje z zavezanimi očmi gledal in s palicami so nad njim zamahovali.