ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Received: 2015-11-2	DOI 10.19233/AH.2016.6
Original scientific article
SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU
Boris GOLEC
Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenija e-mail: bgolec@zrc-sazu.si
IZVLEČEK
Prispevek obravnava vseh pet doslej odkritih besedil v slovenščini, ki so nastala pri delu kazenskih sodišč v zgodnjem novem veku. Vsa so iz 18. stoletja in so bila zapisana pri sodnih oblasteh za neprivilegirano, večinsko prebivalstvo. Tri izvirajo z območja slovenske Štajerske, dve pa s Kranjskega. Doslej je bilo objavljeno le najmlajše, dve sta se bežno omenjali v literaturi, medtem ko sta dve prvič predstavljeni strokovni javnosti. Vsako od petih besedil ima tudi lastno dodano vrednost, še zlasti obe najstarejši, saj sta to sploh edina znana zgodnjenovoveška slovenska zapisa razglasitve priznanja krivde obdolžencev in sodbe. Besedišče predstavljenih besedil pomeni dragocen prispevek k starejši slovenski sodni terminologiji.
Ključne besede: kazenska sodišča, slovenščina, Hrastovec, Kostanjevica na Krki, Poljane ob Kolpi, razglas, sodba, prisega
LA LINGUA SLOVENA DAVANTI AL TRIBUNALE PENALE AGLI INIZI DELL'ETA MODERNA
SINTESI
L'articolo tratta tutti i cinque testi in lingua slovenafinora identificati che sono stati creati durante l'operato dei tribunalipenali all'inizio dell'eta moderna.. Tutti risalgono al sec. XVIII e sono stati codificati dalle autorita giudiziaria in favore di coloro che erano senza privilegi - la maggioranza della popolazione. Tre provengono dalla Stiria slovena e due dalla Carniola. Finora e stato pubblicato ilpiu recente, due sono stati brevemente menzionati nella letteratura, mentre gli altri due vengono qui presentati per la prima volta alla comunita scientifica. Ciascuno dei cinque testi ha anche un proprio valore aggiunto, in particolare i due piu antichi, dal momento che si tratta dei due unici testi del periodo degli inizi dell'eta moderna scritti in sloveno: si tratta dell'ammissione di colpa da parte degli imputati e della dichiarazione della sentenza. Il lessico di questi testi rap-presentava unprezioso contributo all'evoluzione della terminologia giudiziaria slovena.
Parole chiave: tribunali penali, sloveno, Hrastovec, Kostanjevica na Krki, Poljane ob Kolpi, proclama, sentenza, giuramento
147
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
UVOD
Za starejša obdobja, pred veliko reformo sodstva leta 1849, je o rabi slovenščine pri kazenskih sodiščih znanega zelo malo, neprimerno manj kakor o njeni vlogi v patrimonialnem sodstvu, ki je pokrivalo lažje kazenske zadeve. Medtem ko poznamo iz poslovanja patrimo-nialnih sodišč okoli 300 slovenskih prisežnih besedil,1 je namreč bera tovrstnih dokumentov kazenskih sodišč naravnost zanemarljiva in še skoraj povsem neobdelana. Čeprav gre skupaj z novoodkritimi za vsega pet znanih tekstov, je njihov nabor zvrstno bogatejši, saj nimamo opraviti samo s prisegami, ampak najdemo štiri zvrsti sodnih besedil: razglas priznanja krivde, razglas sodbe, dve prisegi o odreku maščevanju in prisežni obrazec za priče. Našteti zapisi so vsak zase zanimivi tudi po vsebinski in terminološki plati.
Prispevek obravnava vseh pet do zdaj odkritih besedil v slovenščini, ki so nastala pri delu kazenskih sodišč v zgodnjem novem veku. Vsa so šele iz 18. stoletja in so bila zapisana pri deželskih sodiščih (Landgerichte), sodnih oblastvih za neprivilegirano, večinsko prebivalstvo. Tri izvirajo z območja slovenske Štajerske, iz Hrastovca v Slovenskih goricah, dve pa sta s Kranjskega, iz Poljan ob Kolpi (danes Predgrad) in Kostanjevice na Krki. Doslej je bilo objavljeno le najmlajše, dve sta se bežno in večkrat netočno omenjali v literaturi, medtem ko sta bili dve odkriti šele pred slabim desetletjem in ju strokovna javnost doslej ni poznala. Razen zadnjega, prisežnega obrazca za priče, so vsa besedila nastala na t. i. krvni pravdi, sodnem procesu, ki ga je vodil krvni sodnik. Ta je bil poklican v neprivilegirano de-želsko sodišče zaradi teže kaznivega dejanja, v katerem ni mogel razsojati deželski sodnik.2
Namen prispevka ni natančna vsebinska, pravopisna in jezikovna analiza slovenskih besedil, ampak prezentacija njihove vsebine in nastanka kot izhodišče za nadaljnja preučevanja. Besedila so transkribirana in transliterirana v sodobni slovenski črkopis, za vsakega so na kratko predstavljene okoliščine nastanka ter njegove glavne posebnosti.
V širšem smislu bi sicer smeli prištevati med slovenska besedila kazenskih sodišč še prisežna besedila tistih mestnih sodišč, ki niso imela le narave patrimonialnega sodišča, ampak so bila hkrati pristojna tudi za težje kazenske zadeve. Tako so kazensko sodstvo izrecno ali implicitno omenjali službeni prisežni obrazci za mestne sodnike in svetnike, prisežni obrazci za priče pred mestnimi sodišči pa so bili v rabi tudi v primerih, ko so ta sodišča sodila v kazenskih zadevah. Toda iz celotne obravnavane dobe in še čez, tja do začetka 19. stoletja, poznamo le dva slovenska prisežna obrazca za mestne sodnike, dva za svetnike in sedem sodnih priseg mestnih sodišč.3 Od zadnjih se ena sama nanaša
1	Največji zbirki sodnih priseg, obe objavljeni, sta nastali pri patrimonialnem sodišču gospostva Bled (Ribnikar, 1976) in ljubljanskega škofijskega gospostva (Golec, 2005).
2	Neprivilegirana deželska sodišča so bila tista, ki krvnega sodstva niso smela izvrševati sama. Imela so sicer svoj prisedniški kolegij in morišče, zasedala so na svojem sedežu ter tudi dobivala dohodke od krvne pravde, vendar so za vodenje teh pravd morala po uvodnem postopku, ko so določeno dejanje kvalificirala kot težje (Malefiz), poklicati krvnega sodnika (Bannrichter), ki je oblikoval proces, vodil razpravo in po posvetu s prisedniki izrekel sodbo (Kambič, 1996, 7).
3	Gl. nabor mestnih priseg v: Golec, 2009, Uvod. - Izrecno govori o kazenskem sodstvu prisežni obrazec za mestne sodnike v Kranju, nastal med letoma 1531 in 1558: »to hudu štrafati, malefici oli v druzih rečeh« (Golec, 2009, Kranj (KRA-1-4)).
148
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
na primer, ki ga je mestno sodišče obravnavalo kot deželsko, torej kot kazensko, in sicer prisega iz Novega mesta, nastala poznega leta 1799. Zaradi časa nastanka, ki ne spada več v zgodnji novi vek, in ker je prisega že bila natančno obdelana, je v pričujočem prispevku ne obravnavamo.4
Obravnava prav tako ne bo zajela treh slovenskih besedil, nastalih v kazenskem postopku zoper tolminske kmečke upornike leta 1713 v Gorici. Razlog je ta, da sodnega procesa ni vodilo redno kazensko sodišče, temveč posebna cesarska preiskovalna komisija s pristojnostmi, širšimi od vodenja kazenskega sodnega procesa. Teža omenjenih treh besedil je zlasti v njihovi zvrstni različnosti: prvo je tiralica za ubežnimi uporniki, drugo prisežni obrazec za priče, tretje pa vdanostna prisega vodilnih upornikov (Grafenauer, 1962, 325-326; Čeč, 2013b, 55; Čeč, 2013a, 174-175, 178, 185-186).
Na redna kazenska sodišča se posredno navezujejo slovenska besedila, ki govorijo o deželskih sodiščih kot takih, ne o sodnih procesih pred njimi, vendar glede na namembnost prav tako ne sodijo v pričujočo obravnavo rabe slovenščine pred sodišči. Ne gre namreč za zapise, nastale pri sodnih obravnavah ali v zvezi z njimi, ampak predvsem za slovenske opise deželskosodnih meja, ohranjene od srede 17. stoletja dalje,5 v enem primeru s konca 16. stoletja pa za deželnoknežji ukaz o imenovanju in umestitvi deželskega sodnika kot protirefomacijski ukrep (Rupel, 1956b, 53-54).
Pri opisih meja deželskih sodišč kaže posebej opozoriti na zanimiv pasus v opisu deželskega sodišča Višnja Gora, ki je nastal nedolgo po letu 1661 in je datiran prav po omenjenem besedilnem izseku. Ta se nanaša na sodbo domačega deželskega sodišča, očitno tako znano in odmevno, da so jo vpletli kar v oznako ene od mejnih točk. V poteku deželskosodne meje so jo opredelili zakole: »potler na Platnarjov malen vunkrej Krke, kateriga žena je tega leta, kir se je pisalo 1661, zavol kerbanja od višenske rihte za en par volov štrafana bla«. Vzrok kaznovanja je v nemški različici istega opisa meje izražen pomensko natančneje, in sicer kot zakonolom (Ehebruch). V tedanji slovenščini so kot še najustrežnejšega našli izraz kurbanje (kerbanje) (Golec, 2000, 153). Prešuštvo, zaradi katerega so ženi mlinarja na Krki naložili visoko kazen dveh volov, je po dosedanjih spoznanjih najzgodnejši slovenski opis sodbe pred kazenskim sodiščem. Sodba je bila torej izrečena v Višnji Gori leta 1661 ali 88 let pred prvo sodbo, ki jo poznamo v celoti, to pa je sodba na krvni pravdi deželskega sodišča Hrastovec v Slovenskih goricah leta 1749.
4	Zaradi teže kaznivega dejanja je združbo šestih tatic in in tatu obravnavalo deželsko sodišče - te pristojnosti je imelo mestno sodišče kot »mestno in deželsko sodišče Novo mesto« - sklepni del procesa pa je moral izvesti kranjski cesarsko-kraljevi krvni sodnik iz Ljubljane, ker je bilo novomeško deželsko sodišče neprivilegirano; med sodnim procesom je nastala slovenska prisega oškodovancev, ki je najstarejši znani izvirnik prisege v slovenskem jeziku iz sodne prakse mestnih sodišč (Golec, 2009, Novo mesto (NME-1-5)).
5	Opise deželskosodnih meja, zapisane v urbarjih ali samostojno, poznamo za deželska sodišča: Bovec (1647 - odlomek, 1738, 1740), Ortnek (1655, 1663, 1673, 1676, 1683, 1691, 1699, 1739, ok. 1750, konec 18. stol.), Višnja Gora (po 1661), Turjak (ok. 1700, 1767), Zavrh - Švarcenek (1711) in Bled (1749). Gl. objave in omembe: Rutar, 1882, 138, 233-234; Rutar 1895, 226-228; Rupel, 1956a, 313; Beran, 1959, 30-31; Umek, 1971, 11, 16, 30-31; Umek, 1982, 43, 45, 56, 75; Golec, 2000, 149-154; Golec, 2001, 94-100.
149
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
SLOVENSKA BESEDILA IN OKOLIŠČINE NJIHOVEGA NASTANKA 1) 1749 - Hrastovec - smrtna kazen zaradi homoseksualnih spolnih odnosov
Prvi dve obravnavani besedili sta se ohranili v fondu zemljiškega gospostva Hrastovec v Zgodovinskem arhivu na Ptuju. Deželsko sodišče Hrastovec v Slovenskih goricah je leta 1749 sodilo starejšima moškima, obtoženima homoseksualnih spolnih odnosov. Zaradi teže dejanja je hrastovško gospostvo poklicalo krvnega sodnika za Spodnjo Štajersko dr. Johanna Adama Menharda, ki je izpeljal t. i. krvno pravdo, na kateri so oba moža pod težo dokazov obsodili na smrt.6 Proces je v literaturi šele nedavno kratko opisal Dejan Zadravec in upravičeno poudaril njegovo težo zaradi narave prekrška in posledično ostre izrečene kazni (Zadravec, 2014, 376). Slovenski besedili sta bili namenjeni razglasitvi, prvo priznanja krivde obdolžencev (Vrgicht) in drugo končne sodbe (Endt=VrtI). Zapisani sta vsaka na svoji poli papirja skupaj z nemškima izvirnikoma. Razen reprodukcije priznanja krivde (Zadravec, 2014) ne prvo ne drugo doslej še ni bilo objavljeno,7 čeprav je nanju nedoločno opozoril že leta 1926 Fran(c) Kovačič: »razsodbe graščinske sodnije v Hrastovcu v Slov. goricah iz 18. stol. (še neobjavljene, sedaj v arhivu grofa Herbersteina na gradu v Ptuju).« (Kovačič, 1926, 306). Kot »razglas smrtne obsodbe (»in crimine sodomiae«) na gradu Hrastovcu 1749« je eden od obeh dokumentov prišel v Zgodovino slovenskega slovstva (1956) (Rupel, 1956a, 313), nato pa so ju izmenično ali oba skupaj omenjali različni pregledi starejših slovenskih uradovalnih besedil, pri čemer ju je površno označevanje nazadnje zmotno potisnilo med prisege.8 Kljub odkritju vrste novih slovenskih zapisov iz sodne prakse še vedno velja ugotovitev Jožeta Koruze (1973), da poznamo le eno še starejšo sodbo v slovenskem jeziku, in sicer izrečeno leta 1675 pred cerkvenim sodiščem ljubljanske škofije. Do njenega odkritja je bil edini znani primer prav sodba iz Hrastovca, za katero je Koruza, ne da bi poznal njeno vsebino, pravilno sklepal, da »najbrž ni šlo za protokoliranje, ampak za javni razglas smrtne obsodbe« (Koruza, 1972/73, 254).9 Slovenski zapis sodbe iz Hra-stovca leta 1749 je tako iz obdobja do konca zgodnjega novega veka edini, ki je nastal pred svetnim, ne pred cerkvenim sodiščem.
Hrastovški sodni proces je zelo dobro dokumentiran, vendar natančnejši opis presega okvir pričujoče obravnave. Na smrt sta bila obsojena poročena moška iz župnije sv. Petra v
6	ZAP-9/3, šk. 101, ovoj 4, Deželsko sodišče Hrastovec 1749, september 1749.
7	Zadravec v kratkem orisu sodbe obravnava le sodbo (Zadravec, 2014, 376), reprodukcija dokumenta pa prikazuje zapis o priznanju krivde (prav tam, 377).
8	Na arhivski razstavi »Slovenščina v dokumentih skozi stoletja« (Ljubljana, 1971) je bil eden od dokumentov - ni gotovo, kateri - predstavljen kot »pričevanje pod prisego Petra Wambka in Antona Gabrovca v procesu zaradi sodomije. Imenovana sta bila obsojena na smrt z obglavljenjem in sežigom.« (Umek, 1971, 13). Prav tako so kot »pričevanje pod prisego« opredelili enega ali oba razstavljena dokumenta na arhivski razstavi »Iz roda v rod« (Ljubljana, 1982) (Umek, 1982, 50). V resnici gre za razglasa dveh ločenih dejanj: priznanja krivde in smrtne obsodbe. Zaradi zavajajoče oznake na obeh razstavah - »pričevanje pod prisego« - je Matevž Košir uvrstil med slovenske prisege neobstoječo prisego »zaradi sodomije pred deželskim sodiščem v Hrastovcu iz leta 1749« (Košir, 1992, 8), ne da bi preveril citirani izvirnik (prav tam, 10, op. 71).
9	Koruza se je pri tem opiral samo na kratko Ruplovo oznako dokumenta kot »razglasa smrtne obsodbe« (Rupel, 1956a, 313).
150
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
Malečniku, 60-letni Peter Bombek (Wambekh, Bambek) in 55-letni Anton Gabrovec, ki sta priznala pet homoseksualnih spolnih odnosov. Najbolj ju je bremenilo pričevanje 70-letne Katarine Verlič iz Viničke vasi, pri kateri je Gabrovec nazadnje stanoval kot gostač (ofer) in kjer je imel z Bombekom tudi prvo dokazano spolno razmerje. Pobudnik tega naj bi bil Bombek, ki so ga zaradi istega dejanja predtem že enkrat obsodili, in sicer pred približno dvajsetimi leti, ko naj bi ga k dejanju napeljal neki hlapec. Hlapec je tedaj ušel iz zapora, Bombek pa se je izvlekel z visoko denarno kaznijo 190 goldinarjev in s 14 dnevi dela na hrastovškem gradu, potem ko je tam poldrugo leto presedel v ječi. V sodnem spisu so posebej zanimivi podrobni opisi njegovega spolnega občevanja z omenjenim hlapcem in zdaj z Antonom Gabrovcem. Ta je kot zapeljevalca krivil Bombeka, se izgovarjal na pijanost in priznal dejanja šele po soočenju s soobtoženim in z izjavami prič.10
Slovenski besedili iz sodnega spisa imata posebno vrednost zaradi tega, ker ju je mogoče primerjati z nemškima izvirnikoma, iz katerih sta bili prevedeni. Zakaj je nastala slovenska različica razglasov, je jasno. Priznanje in sodbo je bilo treba razglasiti v jeziku, ki so ga obsojenca in njuna okolica razumeli. Avtorja prevodov ne poznamo, lahko bi bil uslužbenec hrastovškega gospostva in deželskega sodišča ali pa pisar, ki ga je spo-dnještajerski krvni sodnik dr. Johann Adam Menhard pripeljal s seboj tako kakor rablja. Datum je naveden samo v obeh nemških besedilih, a je nepopoln, zgolj mesec september in prazen prostor za dan, ki ga niso nato nikoli vpisali.11
V nadaljevanju objavljamo transkripciji vseh štirih besedil, obeh nemških in obeh slovenskih, in prepis slovenskih tekstov v sodobnem slovenskem črkopisu. Ker pa je v obeh zelo pogost pojav zamenjava zvenečih in nezvenečih glasov, je bila zaradi lažjega razumevanja opravljena korektura, tako da so glasovi transliterirani glede na dejanski zven (npr. personi, ne bersoni).
Razglasitev priznanja obdolžencev
Vrgicht12
Des bey der Freyen Landtgerichts Hschaft Guettenhagg in Crimine Sodomiae Procefsirten Peter Wombekh und dessen Complicis Anton Gabrouez.
Gegenwertige Zwey Malefiz Persohnen der Erste nahmens Peter Wambekh Bey 60 Jahren seines alters, Cath: religion, Verehelichten Standts, auß der St: Petter Pfarr gebührtig und in der so genandten achambs gassen wonhafft, gewester Guettenhag: Vnterthan: der andere nahmens Anton Gabrouez Bey 55. Jahren seines alters Cath: religion, Verhelichten Standts, auß St: Petter Pfarr gebührtig, Leztmahlig Bey der Catharina Werltschin gewester Einwohner, haben in dem mit ihnen Beeden Vorge-
10	ZAP-9/3, šk. 101, ovoj 4, Deželsko sodišče Hrastovec 1749, 29. 5.-9. 6. 1749.
11	ZAP-9/3, šk. 101, ovoj 4, Deželsko sodišče Hrastovec 1749, september 1749.
12	Izraz Urgicht označuje priznanje kot procesni element v srednjeveškem in zgodnjenovoveškem sodstvu. V ožjem pomenu besede je šlo za obtoženčevo ponovitev oziroma potrditev priznanja, ki ga je dal najprej le v zaslišanju z mučenjem. Šele po ponovnem priznanju (Urgicht) je bila lahko izrečena končna sodba (Endurteil) (http://de.wikipedia.org/wiki/Urgicht; Kobler, 1997, 263, 807).
151
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
habten güetigen examine Bekhennet, das sye Beede das Vnkheische werkh wider die natur und die Sodomitische Sündt 5. Mahl mit einander in der lezt Verwichenen winders Zeit alß das erste mahl Bey der Werlitschin in Stall Zue nachts Zeit, das andere mahl in seinen des Wombekh Keller Bey tag, an welichen Beeden orthen sye dise Vnkheischheit Volkomendlich Verüebet, mehr Vmb Jacobi Zeit Verwichenes Jahr in dem Kumbalt in der nacht und widerumb in disen Kumbalt ein anders=Mahl in Verwichenen Sommer voriges Jahr nach Sonnen Vntergang, widerumb ein Mahl in Verwichenen Jahr an den selbigen Tag, wie die grosse Finsternusß gewessen in des Brodtsizers weingarten miteinander Begangen, und dises abscheüliche Laster getriben hätten, weliche Bekhantnussen sye Beede auch in der ratification mehr Be-stötiget, und hierauf Zu löben Zu sterben sich anerbotten haben. Wie alles in actis mit mehreren Specificirter Zu Findten. Landtgerichts Herrschaft Guettenhaag den_7br: 1749.
Vrkhundt dessen ist meine Förtigung
[pecat] Dr. Joh. Adam Menhardt mpria Kayl. Königl. Baanrichter in Vnter Steyer
Toti dwei Bersonj Britsho, Tä Bäruä Siemenum Beter Wambekh jechouj Stärostj 60. lött Cätholski Viri jno Säconskigä Stänä, ot Swötiga Beträ Färo Roiän, jeno Bott grät Hrästouez Bottlosch= en jno Stänouiten : Tä Trugj Siemenum An= ton Gäbrouez 55. lött jegouj Stärostj Catholski Virj, jno Säconskigä Stänä ot Swötigä Beträ Färo Roiän, Ksätnimo je Wio Ber Cäthärinj Wer= litschin offer Stä ouä Twä Keter Stä Willä gliz= änä, jno Wäränä Sposnällä, de onä ouä Twä Stä dunetschisto jno nespotobnu dellu 5. Crät enem Strugim Storlä jeno dolänsco Simo Tä per= uj grät per Werlitschen Stälj ponotshj, Tä Tru= gi grät pott nieuj Bombekiuj gletj jeno dotj gröch Stä onä Twä obwech Kreüch dokonzä doBre= neslä, Schö Wetsch länsco lötto occulj Swötigä Jäcobä noter Kumbsgim lesj en Krät po notschj, an drugi Krät länsco lötto po Sonschnim Sächotj Stä grech Storlä, jeno dutj en Krät länsco lötto Ketter je Willo Sonzo Tscherno Stä dutj dajstj ten Bratsizerem nogrätj mesäbo grech Storlä, Kitirj Sposneiänä ouä Twä per Wäränj Stä Sposnäl= lä jeno Tschästu otschta Schiwit jeno Mret.
152
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENSCINA PRED KAZENSKIMI SODISCI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
Prepis priznanja obdolžencev v sodobnem slovenskem črkopisu
Toti dvej personi pričo, ta parva z jemenum Peter Bambek, jehovi starosti 60 let, katolški viri ino zakonskiga stana, od svetiga Petra
Sl. 1: Začetek razglasitve sodbe na krvni pravdi v Hrastovcu septembra 1749 (ZAP-9/3, šk. 101, ovoj 4, Deželsko sodišče Hrastovec 1749, september 1749)
153
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
faro rojan, jeno pod grad Hrastovec podložen ino stanoviten, ta drugi z jemenum Anton Gabrovec, 55 let jegovi starosti, katolški viri ino zakonskiga stana, od svetiga Petra faro rojan, k zadnimo je bio per Katarini Verličin ofer, sta ova dva, keter sta bila klicana ino barana, spoznala, de ona ova dva sta tu nečisto ino nespodobnu delu 5-krat enem z drugim storla jeno to lansko zimo ta pervi krat per Verličen štali ponoči, ta drugi krat podnjevi Bombekovi kleti jeno toti greh sta onadva obeh krejih dokonca doprenesla, še več, lansko leto okuli svetiga Jakoba noter Kumskim lesi enkrat ponoči an drugi krat lansko leto po sonšnim zahodi sta greh storla, jeno tudi enkrat lansko leto, keter je bilo sonco černo, sta tudi taisti den Bratsicerem nogradi me sabo greh storla, kitiri spoznejana ova dva per barani sta spoznala jeno čaz tu očta živit jeno mret.
Razglasitev sodbe
Endt=Vrtl.
Des bey der Freyen Landtgerichts Hschafft Guettenhagg in Crimine Sadomiae Procefsirter Peter Wombekh und dessen Complicis Anton Gäbrouez.
Gegenwertige Zwey Malefiz Persohnen, der Erste Nahmens Petter Wambekh Bey 60. Jahren seines alters, Cath: religion Verehelichten Standts, auß der St. Petter Pfarr gebührtig und in der so genandten achambs gassen wonhafft gewester Hschafft Gu-etenhag: Vnterthann: der andere nahmens Anton Gäbrouez bey 55 Jahren seines alters Cätholischer religion, Verehelichten Stands, auß der St: Petter Pfarr gebührtig, löztmahlig Bey der Cäthärina Werlitschin Gewester Einwohner, sollen wegen ihren Begangenen Verbröchen ihnen Beeden Zue wohl Verdienten Straff andern aber Zu einen erspieglenden Exempl Zu der gewehnlichen Gerichts Statt geführet, aldorten mit dem schwerdt Von löben zum Todt hingerichtet, so dan deren Körper sambt denen geschlagenen Haibtern auf einen darneben Errichteten scheütter Hauffen Zu staub und aschen Verbrönet, hernach der aschen in die Luft gestreüet beeden Gott sey gdig: und barmherzig ihren armen Sellen. Frey Landtgerichts Herrschaft Gue-tenhaag den___7br: 1749.
154
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
Vrkhundt dessen ist meine Förtigung
[pečat] Dr. Joh. Adam Menhardt mpria Kayl: Königl: Baanrichter in Vntersteyer
Totj dwej Bersonj Britscho, Tä Bäruä Sieme= num Beter Wambek jechouj Stärostj 60. lött Ca= tholski Virj ino Saconskigä Stänä ot Swötigä Beträ Färo Roiän, jeno Bott grät Hrästouez pottloschen jno Stänouiten: Tä Trugj Sieme= num, anton Gäbrouez 55. lött Jegouj Stärostj Cätholski Virj, jno Säconskiga Stänä, ot Swet= =tigä Betträ Färo Roiän, Ksätnimo je Wio per Cäthärinj Werlitschin offer, moreo Sä= volj niech pregrechj do Sasluscheno Streifingo prestät drugim ludten Känemo exemplj jeno nä Richtnj Bläz Belänj Wit, jeno täm jech leben Smetschum Richtänj Wit, po dem jech dellä jeno gläue moreo nä gärmätj Säsganj Wit jeno po dem dä pepeu proctimo Luftj restresän Wit. Woch näweski Wotj niech Tuschäm gnädlu jno Milöstu.
Prepis sodbe v sodobnem slovenskem črkopisu
Toti dvej personi pričo, ta parva z jemenum Peter Bambek jehovi starosti 60 let katolški viri ino zakonskiga stana od svetiga Petra faro rojan jeno pod grad Hrastovec podložen ino stanoviten, ta drugi z jemenum Anton Gabrovec, 55 let jegovi starosti, katolški viri ino zakonskiga stana, od svetiga Petra faro rojan, k zadnimo je bio per Katarini Verličin ofer, morejo zavolj njeh pregrehi to zasluženo štrajfingo prestat drugim ludem k anemo eksempli jeno na rihtni plac pelani bit, jeno tam jeh leben z mečum rihtani bit, potem jeh tela jeno glave morejo na garmadi sažgani bit jeno
155
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
potem ta pepeu prok timo lufti reztresan bit. Boh nabeški bodi njeh dušam gnadlu ino milostu.
Črkopis obeh slovenskih besedil je skoraj povsem nemški, brez najmanjšega vpliva bohoričice. Pogosto je denimo rabljena črka w, vendar z dvema glasovnima vrednostma: [b] (Warana = barana, Wio = bio) in [v] (dwei = dvej, swotiga = svetiga). Zelo veliko je diakritičnih znakov, pri čemer ni mišljen preglas, ampak poudarek: a za samoglasnik [a] in o za [e].13 Za glas [k] je pisec kar nekajkrat uporabil grafem c (Saconski-ga, Crat), sicer pa niti istih besed ni pisal vedno enako, denimo svojilni zaimek jegovi enkrat jechouj, drugič jegouj, priimek Bombek kot Wambekh, Bombek in Wambek. Pri šumevcih [č] in [š] je odstopanje od nemške pravopisne norme izjema. Glas [č] je le enkrat zapisan kot tsh (Britsho) namesto tsch, kar je najverjetneje pomota, tako kot je treba Sonschnim gotovo brati kot sončnim. Pri glasu [š] gre za tri variacije zapisa, odvisne od sosledja glasov (Catholski, Stalj, Tuscham), za [ž] pa najdemo poleg običajnega zapisa sch enkrat tudi s (Sasganj). Najbolj pade v oči zamenjevanje zvenečih in nezvenečih soglasnikov [p] in [b], [d] in [t], [g] in [k], ki daje občutek, kot bi bila piščeva materinščina nemščina. Navedimo samo nekaj takih primerov: bersona namesto persona, trugi namesto drugi, du namesto tu in dobrenesla namesto doprenesla, duti namesto tudi, dela namesto tela, potložen namesto podložen, glet namesto klet, Kumbsgi namesto Kumbski.
Besedili v jezikovnem pogledu nista enoviti. Ob tipičnih štajerskih oblikah, opaznih zlasti pri kazalnih zaimkih (toti, ova), najdemo tudi takšne, ki jih v Slovenskih goricah ne bi pričakovali in so značilne predvsem za Kranjsko (okuli, nespodobnu delu, svetiga) oziroma zvenijo sploh tuje, zlasti preteklik glagola biti (bio). O razlogih za takšno jezikovno podobo besedil lahko le ugibamo, saj ne poznamo prevajalca, njegovega izvora in okolij delovanja. Možna je domneva, da je svoj rodni idiom prilagodil goričanskemu narečju ali pa da se je med službovanjem drugod navzel neštajerskih oblik.
Prilaganje okolju z namenom, da bi ljudje razglasa povsem razumeli, se kaže tudi v vsebinski krnitvi oziroma poenostavitvi nemških izrazov in besednih zvez. Tako je v obeh primerih na začetku izpuščen pridevnik malefičen v pomenu hudodelski. »Gegenwertige zwey Malefiz Persohnen« je prevajalec poenostavil v: »Toti dvej personi pričo«. Izpuščeno je tudi Bombekovo bivališče v t. i. »achambs gassen«, čeprav ni dvoma, da je imela ulica slovensko ime. Prav tako je izostalo t. i. neboleče zaslišanje (in [...] guetigen examine), poenostavljeno v: »klicana ino barana«. Podobno poenostavitev srečamo pri formulaciji »das Vnkheische werkh wider die natur und die Sodomitische Sundt«, kjer sta pojma proti naravi in sodomitski preprosto izpuščena, formulacija pa s tem zreducirana na: »tu nečisto ino nespodobnu delu«. In na enak način je »miteinander Begangen, und
13 Na območju Hrastovca najdemo takšno prakso zapisovanja samoglasnika [e] z grafemom o še konec 18. stoletja, in sicer v slovenskem prisežnem obrazcu za nove tržane Sv. Lenarta v Slovenskih goricah, ki ga je med letoma 1788 in 1800 zapisal neznani trški pisar (Golec, 2011, Lenart v Slovenskih goricah (LEN-1)).
156
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
dises abscheüliche Laster getriben hätten« postalo v prevodu vsem razumljivo: »sta [...] med sabo greh storla«.
Od pravnih izrazov kaže posebej omeniti naslednje izvorno slovenske: glagol spoznati za priznati in potrditi, samostalnik spoznejane v pomenu priznanje, glagol bárati za zaslišati, samostalnik bárane za zaslišanje, samostalnik pregreha v pomenu zločin. Adaptirtani nemški izrazi iz sodne terminologije so samostalniki štrajfinga za kazen, ek-sempel za zgled, rihtni plac za morišče in glagol rihtati za usmrtiti. Zanimivo je, da naslovov obeh razglasov niso prevedli, tako da ne vemo, kako bi se glasila ključna izraza Urgicht (Vrgicht)14 in Endturteil (Endt=Vrtl)15 ter kako bi bila formulirana naslov sodišča in kaznivo dejanje: »Des bey der Freyen Landtgerichts Hschaft Guettenhagg in Crimine Sodomiae Procefsirten ... «.
Sodni proces zaradi »sodomije« leta 1749 je naveden tudi v protokolih hrastovškega deželskega sodišča, ki so jih vodili od začetka 70-ih let 18. stoletja in v katere so za nazaj vpisali arhivirane sodne spise od leta 1718 dalje.16 Pozornost vzbuja podatek pri regestu krvnosodnega procesa, izpeljanega pod vodstvom istega krvnega sodnika dr. Menharda dve leti pozneje, leta 1751. Za ta arhivirani sodni spis je namreč izrecno navedeno, da je priznanje obdolženca zapisano tako v nemškem kot v slovenskem jeziku (Bannrichter: Vrgicht, welche sowohl deutsch, als Windisch ist).17 Pomenljivo je, da najdemo podatek o jeziku samo pri priznanju in ne tudi pri sodbi in da ga pogrešamo v vseh drugih regestih sodnih spisov, vključno z regestom obravnavanega procesa iz leta 1749. Podatek o obstoju pisanega slovenskega priznanja (1751) se lepo dopolnjuje z ohranjenima razglasoma priznanja in sodbe (1749) in potrjuje, da je bilo zapisovanje sodnih razglasov v slovenščini utečena praksa. Prav zato se pisarju, ki je sestavljal protokole, ni zdelo vredno oziroma potrebno omenjati jezika, ampak je to storil le enkrat, prejkone po naključju.
Protokole hrastovškega deželskega sodišča bomo še srečali, saj je v njih zapisano najmlajše od obravnavanih petih besedil, prisežni obrazec za priče.
2) 1751 - Poljane ob Kolpi - izgon tatu
Drugače kot za hrastovški proces je edino, kar se je ohranilo iz dve leti mlajšega sodnega procesa v Poljanah ob Kolpi, prisega obsojenca o odreku maščevanju. To pogosto pravno sredstvo pozna nemška pravna terminologija kot Urfehde1 Izraza v sami prisegi
14	Gl. op. 12.
15	Končna sodba oziroma sodba.
16	ZAP-9/3, knj. 130, zapisnik deželskega sodišča Hrastovec 1718-1799, razdelek brez naslova s sodnimi primeri 1718-1799, pag. 4. - Od popisanih več kot 70 sodnih spisov iz obdobja 1718-1799 se samo še eden nanaša na »sodomijo«. Leta 1725 je bil Jurij Rudolf »als Sodomit« na krvni pravdi obsojen na izpostavitev na sramotilnem stebru, izšibanje in izgon s Štajerske ter z Dunaja (prav tam, pag. 2). Ker v regestu pogrešamo sostorilca, je šlo najverjetneje za spolno občevanje z živaljo.
17	Obdolženec Andrej Kaube je bil zaradi tatvin in kršitve odreka maščevanju (Urfede) obsojen na smrt z obešenjem in usmrčen (prav tam, pag. 6).
18	Urfehde je bil institut srednjeveškega prava in je pomenilo zaprisežen odrek maščevanju: beeidete Fehdeverzicht. Njegovo kršitev so preganjali in kaznovali kot krivo prisego (Meineid). Z razvojem
157
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
sicer ni, ga pa zasledimo v zvrstno enaki slovenski prisegi iz leta 1771, ki je nastala v Kostanjevici na Krki in bo predstavljena v nadaljevanju.
Poljanska prisega iz leta 1751 se je ohranila v Auerspergovem rodbinskem arhivu, shranjenem v Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju in je bila odkrita šele leta 2006. Priložena je dopisu z dne 1. maja 1754, ki ga je upravitelj gospostva Poljane Gregor Ignac Prelavc naslovil na svojega nadrejenega, inšpektorja Auerspergovih posesti v Ljubljani.19 V dopisu je predlagal, da bi prejšnji dan aretiranega Mihaela Žagarja (Säger) čimprej poslal v pripor (in Verhafft) v Ljubljano, in sicer iz varnostnih razlogov, zaradi bojazni pred njegovimi pajdaši. Žagarja je označil kot podložnika poljanskega gospostva, nekoč stanujočega v Predgradu in zaradi tatvin obsojenega 19. julija 1751 po cesarskem krvnem sodniku na telesno kazen ter na dosmrtni izgon iz Kranjske. Dopisu je priložil izvirnik Žagarjeve prisege z istim datumom, dane neposredno po obsodbi, ki jo je obsojeni zdaj prekršil, s tem ko se je vrnil v deželo. Prisežnik se v besedilu prisege sicer naslavlja kot Miha Šterk, vendar kljub različnemu priimku ni najmanjšega dvoma, da gre za isto osebo.
Samo iz upraviteljevih besed izvemo, da je Mihaelu Žagarju oziroma Mihu Šterku leta 1751 sodil krvni sodnik (durch das Kays: Pangericht), niti iz dopisa niti iz prisege pa ni mogoče razbrati, kakšne tatvine je obsojeni zagrešil, a vsekakor ne majhnih. Obljubo, da se ne bo vrnil na Kranjsko, je moral prelomiti kmalu po izgonu, saj je upravitelj zapisal, da je že nekaj let slišati, kako se oborožen s t. i. turškim kopjem (Copia) zadržuje na tleh poljanskega gospostva in druži s sumljivimi ljudmi, tega in onega pa da je pobil do smrti ter požigal hiše. Ko je pred dnevi nekega kočevskega podložnika v Knežji Lipi oropal za pet glav živine in pobegnil na drugo stran Kolpe, so mu sledili in mu živino vzeli. Nato je razglašal, da bo prišel po živino na gospoščinsko pristavo, da bo odpeljal še gospoščinske jezdne konje in podtaknil požar. Končno so ga v vasi Predgrad prijeli deželskosodni biriči in ga vtaknili v grajsko ječo. O njegovi nadaljnji usodi ni nobenih poročil, ne vemo niti tega, ali so ga res poslali v Ljubljano. Toda če so mu ponovno sodili, jo je težko odnesel tako poceni kot tri leta prej.20
Tedaj, 19. julija 1751, so ga obsodili kot tatu, mu na hrbet vtisnili znak R: Cr:, ga postavili pred sramotilni steber (pranger), kjer je prejel določeno mero (šiling) udarcev, in
državnega sodstva je izraz v poznem srednjem veku dobil pomen zagotovila pod prisego, da se obsojenec ne bo maščeval organom pregona zaradi preiskave, obtožbe ali izvršitve kazni. Vseboval je zlasti obljubo izpuščene ali iz dežele izgnane osebe, da se ne bo vrnila v deželo in se maščevala. Takšna prisega je na eni strani kot dodatni instrument dopolnila kazenski pregon, na drugi pa je bila izrečena tudi kot kazen po sebi in je imela podobno vlogo kot pogojne kazni v modernem pravosodju. V poznem srednjem in zgodnjem novem veku je bilo takšno priseganje zelo pogosto. Skoraj vse priprte osebe so namreč kaznovali in izpustili le s pisno potrjenim odrekom maščevanju (Urfehde) (http://de.wikipedia.org/wiki/Urfehde; Kobler, 1997, 806-807). - O tem pravnem sredstvu na slovenskih tleh prim. Dolenc, 1935, 417, 434.
19	OStA, HHStA, FAA, VII Polland, A-VI-32, Konv. 2, 1754, 19. 7. 1751, 1. 5. 1754. - Prisego je avtor prispevka po naključju našel julija 2006, in sicer na podlagi pripisa »Slov. Jurament« na naslovnici zajetnega snopiča s pomešanimi sodnimi spisi iz leta 1754. Drugače kot nekateri drugi slovenski dokumenti ni navedena v inventarju Auerspergovega rodbinskega arhiva.
20	Lahko bi mu sodili v Ljubljani in ga obsodili celo na smrt, vendar prav za ta leta v ljubljanskem mestnem arhivu manjkajo pobotnice o plačilih rablju (Fabjančič, 1944-1945, 104).
158
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
ga »na večne čase« izgnali s Kranjskega. Poleg kratkega opisa obsodbe je v prisegi veliko daljši del, v katerem je zajet njen namen, odrek maščevanju. Obsojenec je sprejel pravično sodbo in se odrekel maščevanju, najsi bo deželskemu sodišču Poljane najsi bo komu drugemu ter v kakršni koli obliki. Ker ni znal brati in pisati, sta se pod prisego podpisala naprošena podpisovalca, oba podpisana le s križcem.
Slovensko prisežno besedilo ima naslov samo na hrbtni strani in le v nemščini: »Des Michl Sterkh von Vorngeschloß in Crimine reloxierten vnd Landts verwisenen Vnterthan-ns abgelegtes Jurament«. V nadaljevanju sta objavljeni transkripcija in transliteracija v sodobnem slovenskem črkopisu.
Besedilo prisege
Jest Michal Sterk Sposnam Sleto Mojo Perfsego, de potem Jest Sauolla Tatuin Sem biu ujetsho potegnen, po ordenge Sprafshuan, inu Skus Prauizo toku deletsch obfsojen, de Se Mene ta Zahen tega buchstoba R: Cr: na herbet Sturi, potem Che le tem Prangeriu postaulen, de bodem tankei en Zeu Schilling prejeu, Jeno popred dolle polofshene Perfsege, de imam Ste Krainche Defselle na Vezhne Zhafse Vishan bite.
Toku oblubem, Jenu pregouorim Jest per Moje Shuotni Perf-sege, de Jest potemo prestojotshemo Zelmu Schilinko, inu Bandishaino, preke Polanske gnadleue Richtne Gasposke, inu Sofseske, alle Szer Drugem, bode Koker Otze, ne eno alle drugo Visho, obene Sille, ne Skosmene, ne Skos Drugge, ne Sa Mojo Volo le tu Sam Strite, ale Ur= =sach date, ne Ktemo na Nobeno Visho Pomotz Strite, ampach ufse Toku dobru per Mene, Koker per tech Mojech, uto Vetshno Pofsabliuost ozhem postauet. Kebe pa Jest Scusi Mene, alle Scusi enga druggiga Sa Mojo Volla Sa Vole lete prod Mene Sterjene prauitzhne Sodbe nar ta Mainshe preke Pollanske gnadleue Richtne Gasposke, alle preke enimo Druggimo Se serdite, al tude Sa Vole tega Schugat othu, toku ima potem Smano, Koker Senem foush Perfsegauzam pre ufse Gnade po le te Richtne ordenge Sterjeno bite. Poterdem tedej, de Sem Jest Sleto Mojo Shuotno Perfsego [2. stran]
Sadoste Sturu, Jeno Sa tega Vola, Ke Jest pifsat inu brate nasnam, toku Sem Jest lete Spot postaulene ne mest mene fertiguat na Profsu, Ker mene Buch pomagei, inu ta pres Madefsa Spozeta Mate Boshia
159
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
Maria, Jenu ufse Suetnike, inu ta Suet Euangelium Amen. Actum Herrschafft Pöllandt den 19ten July 1751.
+ Peter Rupe + Jure Kraul.
Prepis v sodobnem slovenskem črkopisu
Jest, Mihal Šterk, spoznam z le-to mojo persego, de potem jest zavola tatvin sem biu v ječo potegnen, po ordenge sprašvan, inu skuz pravico toku deleč obsojen, de se mene ta cahen tega buhštoba R: Cr: na hrbet sturi, potem he le tem prangerju postavlen, de bodem tankej en ceu šiling prejeu, jeno popred dole položene persege, de imam s te krajn[s]ke dežele na večne čase vižan bite.
Toku oblubem jenu pregovorim jest per moje žvotni persege,
de jest po temo prestojočemo celmu šilinko inu
bandižajno preke polanske gnadleve rihtne gasposke
inu soseske ale scer drugem, bode koker oče, ne
eno ale drugo vižo, obene sile, ne skoz mene, ne skoz
druge, ne za mojo volo le-tu sam strite ale urzah
date, ne k temo na nobeno vižo pomoč strite,
ampak vse toku dobru per mene koker per teh mojeh
v to večno pozablivost očem postavet.
Ke be pa jest skuzi mene ale skuzi enga drugiga za
mojo vola, zavole le-te prot mene sterjene pravične
sodbe, nar ta majnše preke polanske gnadleve rihtne
gasposke ale preke enimo drugimo se srdite al
tude zavole tega žugat otu, toku ima potem
z mano koker z enem fouš persegavcam bre[z] vse gnade
po le te rihtne ordenge sterjeno bite.
Poterdem tedej, de sem jest z le-to mojo žvotno persego
zadoste sturu, jeno za tega vola, ke jest pisat inu
brate na znam, toku sem jest le-te spot postavlene
ne mest mene fertigvat naprosu, ker mene Buh
pomagej, inu ta brez madeža spočeta Mate Božja
Marija jenu vse svetnike inu ta svet evangelium,
amen. [Dano gospostvo Poljane, 19. julija 1751].
+ Peter Rupe
+ Jure Kraul.
160
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
Sl. 2: Začetek prisege Mihala Šterka pred deželskim sodiščem Poljane ob Kolpi 19. julija 1751 (OStA, HHStA, FAA, VIIPolland, A-VI-32, Konv. 2, 1754, 19. 7. 1751)
V zvezi z vsebino se ustavimo le pri dveh teže razumljivih mestih. Brez referenčnih virov ni mogoče vedeti, kolikšno število udarcev je mišljeno s formulacijo »cel šiling«
(en ceu šilingprejeu, po temo prestojočemo celmu šilinko).21 Kar zadeva pomen sramotilnega črkovnega znamenja R: Cr:, vtisnjenega na obsojenčev hrbet, pa se zdi najverje-
21 Tudi dopis poljanskega upravitelja Auerspergovemu inšpektorju v Ljubljani ne pove o kazni nič določnega: »den Schilling=Streich auszuhalten« (ÖStA, HHStA, FAA, VII Pölland, A-VI-32, Konv. 2, 1754, 1. 5. 1754). Nemški izraz Schilling se je uporabljal za udarce, kjer je šlo prvotno za določeno število, denimo 50 ali 12, pozneje pa ne glede na število, v ožjem smislu za udarce po zadnjici: »Im gemeinen Leben wird Schilling auch für Schläge, Streiche, wo es ursprünglich eine bestimmte Zahl Schläge, etwa 50 oder 12 bedeutet haben mag, jezt aber nur überhaupt davon ohne Rücksicht auf die Zahl, in erngerer Bedeutung aber von Schlägen auf den Hintern gebraucht wird.« (Campe, 1810, 142).
161
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
tnejša in najbolj logična naslednja razlaga: R za relegatus (est) in Cr za Crain oziroma Carniola, torej izgnan iz Kranjske.
Besedilo je napisal neznani sodni pisar, tako kot v hrastovškem primeru bodisi uslužbenec domačega gospostva bodisi pisar kranjskega krvnega sodnika. V pravopisnem pogledu ima tekst zelo individualne poteze. Zlasti pisanje šumevcev je na moč poljubno, kakor se je piscu tisti hip zdelo najprikladneje. Tako najdemo [č] zapisan v nič manj kot šestih različicah: po trikrat kot tsh in zh, dvakrat kot tz in po enkrat kot tsch, tzh in z. Šumevec [š] se dvakrat pojavlja kot s (obakrat pred črko t), sh in Sch (v adaptiranem nemškem izrazu Schilling), enkrat pa kotfsh. Še najbolj enoten je zapisan šumevca [ž], in sicer sedemkrat kot sh, dvakrat kot fs ter po enkrat kot fsh in sch. Jezik ima izrazite kranjske poteze z opaznimi dolenjskimi elementi (skuzi, gasposke, sturu, Buh), iz skladnje in besedotvoija pa je jasno razbrati, da gre za dobesedni prevod nemške predloge.
Pravno izrazje prisege iz Poljan je drugo in bogatejše kot pri besedilih iz Hrastovca. Primerjati je mogoče samo glagola barati (Hrastovec) in sprašvati (Poljane) v pomenu zaslišati. V poljanski prisegi najdemo običajne izvorno slovenske izraze, kot so sodba (pravična sodba), prisega (moja persega, moja položena persega, moja žvotna persega), obsoditi (obsojen) in pravica (skuzpravico). Pozornost pritegne izraz foušpersegavc za krivoprisežnika (z enem foušpersegavcam), pri pravnih izrazih pa srečamo še druge adaptirane nemške besede, in sicer: v poimenovanju za sodno oblastvo deželsko sodišče (polanska gnadleva rihtna gasposka), za izgon (bandižajne), (deželsko)sodni red (orden-ga, rihtna ordenga), sramotilni steber (pranger), telesno kazen »šiling« (en ceu šilink, po temoprestojočemu celmu šilinko), sramotilno črkovno znamenje (ta cahen tega buhštoba R: Cr:), milost (gnada), ter glagola vižati v pomenu izgnati (vižan) in fertigvati za podpisati oziroma potrditi (fertigvat).
Tisti del prisege, ki govori o obsojenčevem odreku maščevanju, je standardni obrazec in ga bomo v skoraj identični obliki srečali pri dvajset let mlajši prisegi iz Kostanjevice. Pri obravnavi te bomo glavne značilnosti obeh obrazcev tudi primerjali med seboj.
3) 1771 - Kostanjevica na Krki - zaporna kazen in izgon zaradi detomora in incesta
Prisega obsojenca iz leta 1771 se je ohranila med sodnimi spisi gospostva Kostanjevica na Krki kot del sodnega spisa v zadevi detomora novorojenca in je bila odkrita šele pred slabim desetletjem.22 Prisežnik je bil novorojencev nezakonski oče Mihael - Miha Olovac, ki je po obsodbi podal t. i. Urfede, prisego o odreku maščevanju. Prisega na samostojni poli je temu ustrezno na hrbtni strani naslovljena kot: » Urphed Michael Olauz betref.«.
Kostanjeviški sodni proces je zelo dobro dokumentiran, in sicer vse od prijetja obeh osumljencev, preko deželskosodnih zaslišanj do sklepnega dela, ki ga je izpeljal cesar-sko-kraljevi krvni sodnik na Kranjskem Franc Jožef pl. Abramsperg. Obtoženca sta bila 54-letni vdovec Miha Olovac, podložnik kostanjeviške cisterce iz podgorjanske vasi
22 ARS-746, Spisi, fasc. 26, Iustitialia, Criminalia: deželsko sodišče Kostanjevica, Sintič Ana, detomor 1771. - Na dotlej neznano slovensko prisego je naletela zgodovinarka Dragica Čeč in leta 2008 nekaj odlomkov objavila v svoji doktorski disertaciji (Čeč, 2008, 67).
162
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
Oštrc, in njegova 30-letna neporočena svakinja Ana - Anka Sintič, ki mu je pomagala gospodariti na zakupni kmetiji. Sodni spis vsebuje vrsto zanimivih detajlov, med katerimi pritegne posebno pozornost dejstvo, da je obtoženko dva tedna pred porodom zadela kap, po kateri ni mogla govoriti in ki jo je paralizirala po vsej desni strani telesa. Med zaslišanji se je Ana lahko sporazumevala le z znaki, prikimavanjem in odkimavanjem.
Miha Olovac in njegova svakinja sta spretno prikrivala nosečnost, ko pa se je otrok rodil, je novica o tem vendarle prišla na ušesa Jere Kodrič iz sosednje Črneče vasi. Ta je nato za Olovčevim hlevom našla grob telesno povsem razvitega dečka, rojenega približno dva tedna prej, v adventu 1770. Miho Olovca in Ano Sintič so obtožili krvoskrunstva in detomora, vendar jima zadnjega ni bilo mogoče dokazati - po izjavah prič namreč na izkopanem trupelcu ni bilo znamenj umora -, njuni pričevanji pa sta se razlikovali. Nema Ana je s kretnjami izpovedala, da ji je Miha vzel živorojenega otroka in da ga je moral ubiti, česar sama sicer ni videla. Miha, ki je zanikal njeno trditev, da bi bil pri porodu navzoč, je nasprotno trdil, da je otroka našel zjutraj mrtvega na slami zunaj hiše, kjer ga je Ana tudi rodila. Po njegovem bi otroka nesel h krstu in ga pokazal ljudem, če bi se rodil živ, s svakinjo pa sta njeno nosečnost prikrivala samo zaradi sramu. Krvni sodnik je pri izreku sodbe vsekakor moral upoštevati pomanjkanje dokazov za umor in izpovedi zaslišanih sosedov, ki so Olovca opisali kot pametnega moža, oba z Ano pa kot mirna, pobožna in delovna človeka, o katerih niso nikoli slišali nič slabega. Tako so od kapi zadeti Ani Sintič všteli v kazen dotedanji zapor, tj. sedem mesecev in pol, kolikor je v kostanjeviškem zaporu presedel tudi Miha Olovac. Tega je doletela neprimerno težja kazen. Bil je obsojen na dve leti zapora v kaznilnici v Ljubljani in na dosmrtni izgon iz deželskega sodišča Kostanjevica.
Na dan obsodbe je Olovac dal tudi prisego o odreku maščevanju, ki sta jo potrdili dve priči, zapisal pa - kot je pokazala primerjava pisav - Damjan Jožef Vesel, pisar kranjskega krvnega sodnika. Slovenska prisega je v nadaljevanju transkribirana in transliterirana v sodobnem slovenskem črkopisu.
Besedilo prisege
Jest Micha Olauaz Sposnam, de Sem jest Sa Volle tega gre= shenga Dopernashajna is mojo Shuagerno tukei biu Vje= tsho potegnen, po ordenge prashan, inu Skus Pravizo toku delez obsojen, de bom sa Volle moje Pregrehe Sa mojo dobro Straffengo U Lublano na due lete v' Zuchthaus poslan, is te Zelle Kostajnoushke Richte, na Vezne Zasse Visen, oblubem tedei, de jest po tei Preltoizhe poprei imenuani Straffenge U to Kos= tainoushko Richto Nikuli Vez nezem prite, inu tudi ne prote Kostajnoushke Richtni Gosposke, inu Sosseske, alli Szer drugim bode Koker oze, na eno ali drugoVisho obene Sille ne Skus mene, ne Skusi Druge, ne sa mojo Vollo, le to Sam Strite ali
163
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
Urshach dati, ne Ktemo na nobeno Visho Pomotsh Strite, ampak use toku dobru per mene Koker per teh Mojeh uto Vetshno Posablivost otshem postavet.
Ke be pa jest Skus mene, ali Skusi enga drugiga Sa mojo Volo, Sa volle le te Prod meni Sterjene pravizne Sodbe nar ta mainshi preke Kostaj= noushki Richtne Gosposke, alli perke enimo drugimo Se Serdite, alle tudi Sa Volle tega Shugat othu, toku ima po tem Smano, Koker de bi biu jest foush Persegu, bres use Gnade polete Richtne ordenge Sterjeno biti. [2. stran]
Sa tega vola pa, Ke jest pifsat na Snam, toku Sem Jest lete Sdolei postaulene na mefte mene leto Urphedo fertiguat, na profsou. Herrsch: Landt= straß den 22ten 9ber 771.
[pečat] Joch. Bapta Matschig manu propria
Als Erbettener Förtiger [pečat] Mihael Kallin
Als Erbettner Förtiger
Prepis v sodobnem slovenskem črkopisu
Jest, Miha Olavac, spoznam, de sem jest zavole tega grešenga dopernašajna iz mojo švagerno tukej biu v ječo potegnen, po ordenge prašan, inu skuz pravico toku deleč obsojen, de bom zavole moje pregrehe za mojo dobro štrafengo v Lublano na dve lete v cuhthaus poslan, iz te cele kostajnovške rihte na večne čase vižen, oblubem tedej, de jest po tej prestojiče poprej imenvani štrafenge v to kostajnovško rihto nikuli več nečem prite inu tudi ne prote kostajnovške rihtni gosposke inu soseske ali scer drugim, bode koker oče, na eno ali drugo vižo obene sile ne skuz mene ne skuzi druge, ne za mojo volo, le-to sam strite ali uržah dati, ne k temo na nobeno vižo pomoč strite, ampak vse toku dobru per mene koker per teh mojeh v to večno pozablivost očem postavet.
164
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
Ke be pa jest skuz mene ali skuzi enga drugiga za mojo volo, zavole le te prot meni sterjene pravične sodbe, nar ta majnši preke kostajnovški rihtne gosposke ali perke enimo drugimo se serdite, ale tudi zavole tega žugat otu, toku ima po tem z mano koker de bi biu jest fouš persegu, brez vse gnade po le-te rihtne ordenge sterjeno biti. Za tega vola pa, ke jest pisat na znam, toku sem jest le-te zdolej postavlene na meste mene le-to urfedo fertigvat naprosou. [Gospostvo Kostanjevica, 22. novembra 1771]
[pečat] [Janez Krstnik Maček lastnoročno kot naprošeni podpisovalec] [pečat] [Mihael Kalin kot naprošeni podpisovalec]
V jezikovnem pogledu je kostanjeviška prisega zelo podobna dvajset let starejši poljanski. Že na prvi pogled je vidno, da je besedilo nastalo na Kranjskem in da ga zaznamujejo nekatere dolenjske poteze (skuz, toku, skuzi, Buh). Glede črkopisa pa je bil pisar Vesel nekoliko bolj dosleden od pisca poljanske prisege. Med šumevcema [š] in [ž] je sicer grafično razlikoval le izjemoma. Oba je pisal kot sh - ta sestavljeni grafem je 10-krat uporabil za [š] in 4-krat za [ž] -, samo enkrat se mu je za [ž] zapisalo s (Visen) ali pa je v adaptiranem nemškem izrazu dejansko hotel zapisati sičnik, torej vizen in ne vižen v pomenu izgnan. Glas [š] je dvakrat zapisan kot s, obakrat pred črko t in v isti adaptirani besedi šrafenga, povzeto po nemškem zgledu. Veliko manj dosleden je bil Vesel pri zapisovanju šumevca [č], saj ima zanj 7-krat grafem z, 4-krat sestavljeni grafem tsh, enkrat pa se mu je vendarle prikradel bohoričični zh.
Kot smo omenili že pri poljanski prisegi, sta oba pisarja v glavnem delu, ki govori o odreku maščevanju, uporabila isto predlogo.23 Skupna predloga obrazca je razumljiva, saj je v obeh primerih sodil cesarsko-kraljevi krvni sodnik za Kranjsko. Razlike med poljansko in kostanjeviško različico so minimalne, še najpogostejše v zapisu nekaterih samoglasnikov (npr. skoz - skuzi, le-to - le- tu, majnše - majnši, naprosu - naprosou) in seveda v črkopisnem pogledu, zlasti ker sta bila pisarja navajena vsak svojega načina pisanja šumevcev. V vsebini se razlikujeta le pri lastnih imenih (poljanski oziroma kostanjeviški), pri formulaciji krive prisege (poljanska: koker z enem foušpersegavcam, kostanjeviška: koker de bi biu jest fouš persegu) in v zaključku, ki je pri poljanski prisegi daljši za uvodni del: Poterdem tedej, de sem jest z le-to mojo žvotno persego zadoste sturu.
23 Odrek maščevanju zasledimo tudi v podložniški prisegi pred blejskim patrimonialnim sodiščem leta 1746, vendar je formuliran drugače (Ribnikar, 1976, 66).
165
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
Sl. 3: Začetek prisege Mihe Olovca pred deželskim sodiščem Kostanjevica 22. novembra 1771 (ARS-746, Spisi, fasc. 26, Iustitialia, Criminalia: deželsko sodišče Kostanjevica, SintičAna, detomor 1771, 22. 11. 1771)
Za lažjo primerjavo objavljamo obe besedili vzporedno in v prečrkovani obliki.
Poljane ob Kolpi 1751	Kostanjevica na Krki 1771
Toku oblubem jenu pregovorim jest per moje žvotni persege de jest [sledi opis kazni] preke polanske gnadleve rihtne gasposke inu soseske ale scer drugem, bode koker oče, ne eno ale drugo vižo, obene sile,	... oblubem tedej, de jest [sledi opis kazni] prote kostajnovške rihtni gosposke inu soseske ali scer drugim, bode koker oče, na eno ali drugo vižo obene sile ne skuz mene ne skuzi druge, ne za mojo volo,
166
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
ne skoz mene, ne skoz druge, ne za mojo volo le-tu sam strite, ale urzah date, ne k temo na nobeno vižo pomoč strite, ampak vse toku dobru per mene koker per teh mojeh v to večno pozablivost očem postavet.
Ke be pa jest skuzi mene ale skuzi enga drugiga za mojo vola, zavole le-te prot mene sterjene pravične sodbe, nar ta majnše preke polanske gnadleve rihtne gasposke ale preke enimo drugimo se srdite al tude zavole tega žugat otu, toku ima potem z mano koker z enem fouš persegavcam bre[z] vse gnade po le te rihtne ordenge sterjeno bite. Poterdem tedej, de sem jest z le-to mojo žvotno persego zadoste sturu, jeno za tega vola, ke jest pisat inu brate na znam, toku sem jest le-te spot postavlene ne mest mene fertigvat naprosu.
le-to sam strite ali uržah dati, ne k temo na nobeno vižo pomoč strite, ampak vse toku dobru per mene koker per teh mojeh v to večno pozablivost očem postavet.
Ke be pa jest skuz mene ali skuzi enga drugiga za mojo volo, zavole le te prot meni sterjene pravične sodbe, nar ta majnši preke kostajnovški rihtne gosposke ali perke enimo drugimo se serdite, ale tudi zavole tega žugat otu, toku ima po tem z mano koker de bi biu jest fouš persegu, brez vse gnade po le-te rihtne ordenge sterjeno biti.
Za tega vola pa, ke jest pisat na znam, toku sem jest le-te zdolej postavlene na meste mene le-to urfedo fertigvat naprosou.
Pravno besedišče kostanjeviške prisege je podobno bogato kot pri dvajset let starejši poljanski prisegi. Tudi tu najdemo običajne slovenske izraze prisega (moja persega, dole položena persega, moja žvotna persega), obsoditi (obsojen), sodba (pravična sodba) in pravica (skuzpravico), poleg teh pa še glagol priseči (persegu). Kaznivo dejanje, opredeljeno v sodnem spisu kot detomor in incest (in crimine infanticidii et incestus), je v prisegi poenostavljeno kot grešno dopernašajne, pojem pregreha pa po analogiji s hrastovško sodbo pomeni zločin (zavole moje pregrehe). Adaptirane nemške besede se nanašajo na deželsko sodišče (kostajnovška rihta, kostajnovška rihtna gosposka), kazen (štrafenga), ljubljansko kaznilnico (cuhhaus), (deželsko)sodni red (ordenga, rihtna ordenga), milost (gnada) in na odrek maščevanju (urfeda). Izgon je tu izražen samo z glagolom vižeti (vižen) in ne tudi v samostalniški obliki, prav tako pa najdemo glagol fertigvati za podpisati oziroma potrditi (fertigvat). Zanimivo, a nikakor presenetljivo je dejstvo, daje pisar za domači grajski zapor uporabil slovenski izraz ječa, medtem ko se kaznilnice v Ljubljani ni trudil razlagati slovensko, ampak je preprosto uporabil nemško besedo: Zuchthaus. Za zaslišati je uporabljen dovršni glagol prašati (prašan), drugače kot v poljanski prisegi, kjer najdemo nedovršnega sprašvati (sprašvan).
4) 1770-1774 - Dvojezični slovensko-nemški obrazec za priče pred deželskim sodiščem Hrastovec
Dvojezični slovensko-nemški obrazec za priče je od petih predstavljenih besedil edino, ki ni nastalo kot enkratno dejanje v sodni praksi, ampak je bilo namenjeno večkratni
167
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
rabi. Tako kot prvi dve besedili se je ohranilo v fondu zemljiškega gospostva Hrastovec v Zgodovinskem arhivu na Ptuju, in sicer v edinem sodnem protokolu hrastovškega dežel-skega sodišča.24 Kot »Slovensko prisego iz Hrastovca« ga je že leta 1928 objavil Franc Kotnik in ga pospremil z zelo lapidarnim komentarjem. O času nastanka, pravopisnih in jezikovnih potezah je zapisal zgolj tole: »Po vseh znakih je soditi, da je zapis prisege iz druge polovice XVIII. stoletja. Zapisovalcu je bila bohoričica popolnoma neznana. Slov. prevod nemške prisege je slab.« (Kotnik, 1928, 147-148). Obrazec zatem ni bil deležen veliko pozornosti. Leta 1992 ga je s Kotnikovo datacijo omenil Matevž Košir v pregledu slovenskih priseg (Košir, 1992, 8), njegovo reprodukcijo pa je leta 1996 objavila Marija Hernja Masten, tudi ta brez komentarja, zgolj kot ilustracijo k prispevku o trgu Sv. Lenart v Slovenskih goricah (Hernja Masten, 1996, 35).
Nedatirani obrazec je zapisan v sodnem protokolu hrastovškega deželskega sodišča, ki pokriva obdobje od leta 1718 do 1799, in sicer na koncu, v razdelku sodnih obrazcev (Juraments Sachen).25 Analiza pisave je potrdila, da je Kotnik njegov nastanek pravilno umestil v drugo polovico 18. stoletja. Protokol so dejansko začeli voditi šele v začetku sedemdesetih let 18. stoletja kot neke vrste arhivski pripomoček. Roka prvega pisarja je vanj za časovni razpon od leta 1718 do 1774 vpisala v kronološkem zaporedju kratko vsebino 24 sodnih spisov z navedbo fascikla (1-23), v katerem se nahaja posamezen sodni spis (pag. 1-24).26 Isti neugotovljeni pisar27 je na koncu knjige napisal poduk prisežnikom in tri prisežne obrazce, med njimi dvojezičnega za priče.28 Ker so vpisi sodnih spisov od leta 1776 dalje delo drugih rok,29 so morali tudi obrazci nastati pred tem. Zagotovo pa ne pred letom 1770, kajti regesti sodnih spisov so bili vsaj za spise do tega leta vpisani sočasno. Tiste za sodne spise iz let 1772-74 bi pisar - kot kažeta duktus in črnilo - utegnil vpisati pozneje, najbrž sproti po zaključenih procesih.30 Ker se zdi zelo logično, da so bili tudi poduk prisežnikom in prisežni obrazci zapisani že ob začetku vodenja knjige, je njihov nastanek mogoče datirati kot: v prvi polovici sedemdesetih let 18. stoletja. Povedano natančneje: nikakor pred letom 1770, skoraj nedvomno do 1774 in le malo verjetno pozneje, a ne po letu 1776.
Predloge za vse štiri so lahko sicer starejše. Prvi trije so samo nemški: prvi je poduk
24	ZAP-9/3, knj. 130, zapisnik deželskega sodišča Hrastovec 1718-1799, razdelek Juraments Sachen, pag. 4-5.
25	ZAP-9/3, knj. 130, zapisnik deželskega sodišča Hrastovec 1718-1799, razdelek Juraments Sachen, pag. 4-5.
26	ZAP-9/3, Gospostvo Hrastovec - knjige 1757-1895, knj. 130, zapisnik deželskega sodišča Hrastovec 1718-1799, razdelek brez naslova s sodnimi primeri 1718-1799.
27	Ugotavljanje identitete pisarja s pomočjo drugih dokumentov gospostva Hrastovec ni dalo rezultatov.
28	ZAP-9/3, knj. 130, zapisnik deželskega sodišča Hrastovec 1718-1799, razdelek Juraments Sachen, pag. 1-5.
29	Vpis sodnega spisa z datumom 10. marec 1776 se kot pozneje dodan nahaja med vpisoma spisov z letnico 1774 in brez datumov (ZAP-9/3, knj. 130, zapisnik deželskega sodišča Hrastovec 1718-1799, razdelek brez naslova s sodnimi primeri 1718-1799, pag. 23). Pod zadnjim sodnim spisom z letnico 1774 je pripis o vizitaciji cesarsko-kraljevega krvnega sodnika 23. januarja 1777 (pag. 24), nato pa sledijo regesti sodnih spisov od 26. februarja 1777 dalje (pag. 25 sl.).
30	Nedvomno so bili sočasno vpisani spisi od leta 1718 do 1770 (pag. 1-19), pozneje pa morda regesti petih spisov iz let 1772 in 1774 (pag. 20-24).
168
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
prisežnikom o krivi prisegi (Vnterricht), drugi je obrazec prisege za priče (Juramentum formale), tretji pa prisežni obrazec za tolmača (Dolmetsches Jurament).31 Zgovoren je zlasti zadnji, po katerem je tolmač prisegel, da bo vsa vprašanja krvnega sodnika zvesto prevedel v slovenski jezik (in Windischer Sprache Verdolmetschen) in vsebino odgovorov prav tako natančno posredoval sodniku v nemščini.
Četrti, dvojezični obrazec za priče, je naslovljen kot »Windisches Jurament«.32 Njegova prednost je primerljivost slovenske in nemške različice, ki se po vsebini ujemata do zadnje besede. Zanimivo je, da različici nista ločeni, ampak je vsaka vrstica slovenskega prisežnega besedila v naslednji vrstici sproti navedena še nemško. S tem je obrazec služil dvojnemu namenu, saj ga je bilo mogoče uporabiti tudi za prisežnike, ki so prisegli nemško. Ti so imeli sicer na voljo še drug, samo nemški obrazec, katerega vsebina je nekoliko drugačna.
Besedilo prisežnega obrazca
Windifches Jurament
Jast N: N: oblubim jnu perseschem Gospodi
Ich N: N: gelobe und fchwöre dem Herr Bogu nebeskemo vsem lubim Svetnikim jnu Gott dem Allmächtigen, allen lieben Heiligen, und temo tokai naprei postaulenemo Zestitimo Sodniki dem alhier Vor= gefezten Hochgeehrten Richter, Da jast na touto povedavaine sa Kero sem jast daß ich Vor diese Ausfage, wegen welcher ich Sdai naprei=poglizan otschim to pravo Zisto, no jezt Vor= berufen, will die wahre reine, und verno Resnizo povedat, Ko jast verno vem, ali se klare Wahrheit fagen,wie ich wahr weiß, oder wahr meni vernosdi netschem jeno Libesen zu feyn Vermeine, will nicht einige Freundschaft, Sovrastvo ali mito per tem povedavaini meti, Feindschaft, oder gab bey dieser Ausfage anfehen, ali misleti, otschem le povedat to Zisto pravo oder denken, will nur fagen die reine wahre Resnizo, Kakor se enimo vernemo Kerschniggo, jnu Wahrheit, wie es einem wahrhaften Chriften, und postenemo Zhloveggo spodobi, jnu jast na Sodnem ehrbaren Menschen zustehet, und ich am jüngsten Dni pred Gospodi Bogu Nebeskemo bom mago
31	ZAP-9/3, knj. 130, zapisnik deželskega sodišča Hrastovec 1718-1799, razdelek Juraments Sachen, pag. 1-3.
32	ZAP-9/3, knj. 130, zapisnik deželskega sodišča Hrastovec 1718-1799, pag. 4-5.
169
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
Tag Vor Herrn Gott dem allmächtigen werde müfjen Sgovorit, se tako verno, Kako meni pomaga Verantworten, alles fo wahrhaft, alß mir helfe Bogg ti Nebeski ta prezista brefs sega Madescha Gott der Allmächtige, die reineste ohne aller Makel [2. stran]
Spozeta Mati Boschia Maria, jnu vsi lubi
empfangene Muter Gottes Maria, und alle liebe Svetniki. Amen. Heilige. Amen.
Prepis v sodobnem slovenskem črkopisu [Slovenska prisega]
Jast, N. N., oblubim inu persežem Gospodi Bogu nebeškemo, vsem lubim svetnikim inu temo tokaj naprej postavlenemo čestitimo sodniki, da jast na touto povedavajne, za kero sem jast zdaj naprej poklican, očim to pravo, čisto no verno resnico povedat, ko jast verno vem ali se meni verno zdi, nečem jeno libezen, sovraštvo ali mito per tem povedavajni meti ali misleti, očem le povedat to čisto pravo resnico, kakor se enimo vernemo keršniko inu poštenemo človeko spodobi, inu jast na sodnem dni pred Gospodi Bogu nebeškemo bom mago zgovorit, se tako verno, kako meni pomaga Bog ti nebeški, ta prečista brez sega madeža spočeta Mati Božja Marija inu vsi lubi svetniki. Amen.
Pravopisna podoba obrazca je bliže pravopisnim značilnostim poljanske in kostanje-viške prisege kakor obeh hrastovških razglasov iz leta 1749, s katerima povezuje obrazec skupno okolje rabe, če že ne nujno tudi nastanka - grad Hrastovec. Medtem ko sta razglasa še izrazito posnemala nemško črkopisno normo, je približno četrt stoletja mlajši prisežni obrazec precej drugačen. Šumevec [č] je zdaj pogosteje zapisan z grafemom z (5-krat) kakor z nemškim sestavljenim grafemom tsch (3-krat), enkrat pa tudi z bohori-čičnim zh. Nemški grafem sch vsakič ponazarja šumevec [ž] (3-krat] in samo enkrat [š]. Tega je pisec obrazca pogosteje zapisal kot s, in sicer zaradi glasov [k] in [t], ki sta mu sledila: sk (3-krat) in st (2-krat).
170
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
• OPtnfófíítf 'dwrammf.
J'ast dflJ"n JnU f>e>jcjdctn
Ji-. Ji, cjcMe unl> fcSwórt mfe^rno rnem íuJh~ XetmAtm
'	td&u	jMJtou&ttemtf Jt&tiitTw ¿fo^ifá
jat? na tvvtrt ^ržaVA-mi i/a, fort /cmjajt na^rei\j9ejfaan rtjrtim tO />raw J?¿jto , ^
d»	,	^	W
vcrró f^nirc rtrtdai, Aoja.it i'cnu> vem, ah' Je
meni vem<ví)¿ mtfd^f^J eno ./mrrMtvo aJ¿ ?nt/B }jrr tem \>
Sl. 4: Začetek dvojezičnega prisežnega obrazca deželskega sodišča Hrastovec iz prve polovice 70-ih let 18. stoletja (ZAP-9/3, knj. 130, zapisnik deželskega sodišča Hrastovec 1718-1799, razdelek Juraments Sachen, pag. 1)
Jezik ima že na prvi pogled opazne štajerske poteze. Takšne so zlasti: kazalni zaimek touto, dajalniške oblike s končnico o (nebeškemo, čestitimo), osebni zaimek jast in izrazi, kakor libezen, verno in povedavajne. Izraz veren se pojavi petkrat, rabljen pa je za tri nemške pridevnike oziroma prislove: klar, wahr in wahrhaft. Zanimiva sta tudi pojem libezen (ljubezen) za nemško Freundschaft (prijateljstvo) in tri zaporedne besede v dajal-niku, vsaka z drugačno končnico: gospodi Bogu nebeškemo.
Pravno izrazje ni ravno bogato, a ima svojo težo. Najprej glagol perseči (priseči), ki ga v prejšnjih dveh prisežnih besedilih nismo srečali, ampak sta ga nadomeščala glagola oblubiti (Poljane in Kostanjevica) in pregovoriti (samo Poljane). Za izjavo, nemško
171
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
Aussage, je v obrazcu dvakrat rabljen pojem povedavajne, ki je oblikovno lahko nastal samo na Štajerskem. Omeniti kaže še dva kalka: iz nemškega glagola vorberufen je izpeljano naprej poklican, vorgesetzter pa je dobesedno prevedeno kot naprejpostavlen. S sodstvom je le v posredno povezana lepa slovenska besedna zveza sodni dan, rabljena v pomenu poslednje sodbe pred Bogom.
Kot najbolj zanimivo ugotovitev moramo izpostaviti samostalnik sodnik. V tem času je bil namreč v običajni rabi adaptirani nemški izraz rihtar.33 Kolikor je znano, gre pri hrastovškem prisežnem obrazcu sploh za najzgodnejšo rabo slovenskega izraza v besedilih iz sodne prakse. V slovenskih prisegah patrimonialnega sodišča škofijskega gospostva v Ljubljani se denimo sodnik pojavi prvič leta 1787. Deset let prej je v poduku za krivo-prisežnike (1777) še govor o rihtarju in tako je v istem besedilu označen tudi Bog (Golec, 2005, 255-256, 274, 302). Če se je pred tem v slovenskih uradovalnih besedilih kdaj zasvetil izraz sodnik, kar je bilo zelo redko, ni šlo za »zemeljskega« sodnika, ampak vedno le za Jezusa Kristusa, kot denimo leta 1738 v prisežnem obrazcu za priče patrimonialnega sodišča Bled (Ribnikar, 1976, 57).
SKLEP
Z dokumenti izpričana pisna raba slovenskega jezika pred kazenskimi sodišči dopolnjuje dosedanje vedenje o rabi slovenščine v sodstvu v 18. stoletju nasploh. Predstavlja zlasti nov prispevek k poznavanju žive pravne terminologije, pa tudi razvoja uradovalne slovenščine in okoliščin, v katerih se je dogajal preskok iz ustne v pisno rabo jezika. Številčno skromni primeri potrjujejo, da se je potreba po zapisovanju v slovenščini pojavljala pri dejanjih, ki so zahtevala natančno izražanje in razumevanje, tj. pri prisegah in razglašanju sklepov sodišč. Tovrstnih zapisov je nastalo neprimerno več, kot se jih je ohranilo, zato so redki ohranjeni primerki toliko dragocenejši. Zadnje velja še posebej za besedila, nastala pri poslovanju kazenskih sodišč, o katerih je bilo doslej za razliko od patrimonialnih znanega zelo malo.
Vsako od petih predstavljenih besedil ima lastno dodano vrednost, zlasti obe najstarejši, zapisani leta 1749 v Hrastovcu. To sta namreč iz zgodnjega novega veka sploh edina znana slovenska zapisa razglasitve dveh pravnih dejanj pred kakšnim svetnim sodiščem: priznanja krivde obdolžencev in sodbe. Poleg tega je njuna vsebina specifično kaznivo dejanje - homoseksualni spolni odnos, izrečena kazen pa najhujša - smrtna. Hrastovška razglasitev sodbe predstavlja tudi najstarejši slovenski opis smrtne obsodbe in izvršitve izrečene kazni, ki nista svetopisemska, ampak izvirata iz sodne prakse na domačih tleh. Kronološko naslednji dve besedili, obe s Kranjskega, se uvrščata med sodne prisege, kakršnih poznamo precej iz delovanja patrimonialnih sodišč, ti dve pa sta prva odkrita primera priseg pred kazenskimi sodišči. Obe se nanašata na izgon obsojenca ter njegov odrek maščevanju. Starejša, prisega obsojenca pred deželskim sodiščem Poljane ob Kolpi iz leta 1751, je posebna po tem, da govori tudi o telesnem kaznovanju z vžigom sramo-
33 Prim. slovenske oznake različnih sodnikov v ljubljanski oklicni knjigi sredi 18. stoletja: Hoffrichter, Marktrichter, Panrihtar, Stattrihter, hoffrihter, rihtar (trški), Landtrihter (Golec, 1999, 140-141, 152, 157).
172
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
tilnega znamenja, prisega, nastala leta 1771 v Kostanjevici na Krki, pa o zaporni kazni v kaznilnici. Najmlajše, peto besedilo, se edino ne nanaša na konkreten primer iz sodne prakse, ampak je prisežni obrazec za priče iz prve polovice sedemdesetih let 18. stoletja. Njegova posebnost je slovenski izraz sodnik, saj gre po dosedanjih dognanjih za najzgodnejšo rabo tega termina v slovenskih uradovalnih dokumentih. Izraz sodnik je bil namreč »pridržan« le za Boga, za »zemeljskega« sodnika pa so dosledno uporabljali adaptirani nemški termin rihtar.
Ohranjena besedila in analogija z uradovalnimi besedili patrimonialnih sodišč deloma osvetljujeta tudi ustno rabo slovenščine v kazenskem sodstvu. V povsem slovenskem podeželskem okolju je moral skoraj celoten postopek teči v slovenščini oziroma dvojezično, sicer preprosto ne bi bil izvedljiv in niti ne bi mogel biti veljaven. Vsi zaslišani so namreč morali natanko razumeti vprašanja, na katera so nato odgovarjali v materinščini, javnost pa je bilo treba natančno seznaniti z vsebino sodbe. Lahko si predstavljamo, da so se samo nemško, brez tolmačenja v slovenščino, odvijali le nekateri protokolarni deli procesov. Zlasti na kranjskem podeželju je bila nemščina na deželskih sodiščih bolj kakor v ustni obliki prisotna v pisni, kot jezik celotnega protokoliranja. Tudi na krvnih pravdah na Kranjskem vprašanj krvnega sodnika pogosto ni bilo treba prevajati iz nemščine, ampak jih je slovenščine vešči sodnik lahko zastavljal zaslišancem neposredno v njihovem jeziku. Drugače je bilo na Štajerskem in Koroškem, kjer krvni sodniki niso nujno obvladali slovenščine. Glede vprašanja jezikovnega znanja je zgovoren hrastovški prisežni obrazec za tolmača, ki govori o posredovanju vprašanj in odgovorov med krvnim sodnikom in zaslišanimi osebami. Pomenljivo je, da omenja samo krvnega sodnika in ne tudi deželskega ali sodnika nasploh. Razlog je bodisi ta, da je bil obrazec namenjen samo za krvne pravde, bodisi, da je bilo tolmačenje potrebno zgolj na procesih te vrste. Ko je šlo za navadne deželskosodne procese, si le težko predstavljamo, da sodnik ne bi znal jezika podložnikov, saj je vlogo deželskega sodnika praviloma opravljal vsakokratni upravitelj deželskosodnega gospostva. Ustna raba jezikov v kazenskem sodstvu se je morala v vsakem okolju podrediti in prilagoditi imperativu razumevanja. Koliko je bila torej slovenščina kje zastopana in v kakšnih situacijah, je bilo odvisno od jezikovnega znanja tožnikov, sodnikov, obtoženih in prič, v končni fazi pa tudi prebivalstva, pred katerim so razglasili sodbo. Gledano v celoti je imela slovenščina pred kazenskimi sodišči razumljivo večjo vlogo na podeželju kakor v mestih, a tudi v tistih mestnih okoljih, ki so bila pretežno nemška, so prejkone vsaj sodbo razglasili še slovensko.
173
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Boris GOLEC: SLOVENŠČINA PRED KAZENSKIMI SODIŠČI V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 147-176
THE SLOVENIAN LANGUAGE IN FRONT OF THE EARLY MODERN
CRIMINAL COURTS
Boris GOLEC
Scientific Research Centre of the Slovenian Academy od Sciences and Arts, Milko Kos Historical Institute, Novi trg 2, 1000, Ljubljana, Slovenia e-mail: bgolec@zrc-sazu.si
SUMMARY
The selection of Slovenian texts, deriving from early Modern criminal courts, is very insignificant and almost entirely untreated. Even though there are only five known texts, including the newly discovered, the selection is rich in genre, since we are not dealing only with oaths, but with four types of judicial texts: a proclamation of admission of guilt, an announcement of judgment, two oaths of waiving the revenge and an oath form for witnesses. All the texts are from the 18th century and were recorded by the judicial authorities for the non-privileged, the majority of the population. Three origin from the territory of the Slovenian Styria, from Hrastovec in Slovenske gorice, while two origin from Carniola, from Poljane ob Kolpi (today Predgrad) and Kostanjevica na Krki. So far, only the youngest has been published, two were briefly and often incorrectly mentioned in the literature, while two are for the first time presented at the professional public.
Each of the five discussed texts has its own added value, especially the two oldest. These are in fact the only known early modern Slovenian records of announcement of two legal actions in front of any secular court: admission of guilt by the accused and judgement. The texts are interesting for their content and terminology as well. They refer to the following offenses: homosexual intercourse (with a death sentence), infanticide and theft. The vocabulary represents a valuable contribution for the older Slovenian legal terminology.
Key words: criminal court, the Slovenian language, Hrastovec, Kostanjevica na Krki, Poljane ob Kolpi, announcement, judgment, oath
174