VI.
Dan za dnevom z nebd nevsmiljeno solnce pripeka,
Žejna, razpokana tla zčvajo v jasno nebo! Tožno glavic,e visš cveticam, peresa drevesom;
Tožno razlega se glas pivke, ki prosi dežja. Skerbnim očesom ratar na polji v neb6 se ozira, V južno ozira se stran, da bi zagledal oblak. Radostno, glej, zablišči mu ok6, oblak je prijadral,
Drugi in tretji za njim, jasno temni se neb6. Veter potegne, vihar; verhovi se zibljejo drevju, Blisk se zasveti in grom votlo po nebu bobni. Šum zašumi! zdaj, zdaj iz oblakov se vsnjejo kaplje! —
Kaplje se vsujejo, oj! — suhe, ledene, gorje ! Up je v trenotji pobit, serce je upalo ratarju :
Prosil je z neba dežja, točo mu pošlje nebo! — V južno sem stran tak& iz tuje oziral se zemlje,
Da mi zagleda ok6, kar je želelo serce. Vstane vihar, uname se boj, serce mi trepeče:
Up mi ga ziblje in strah, kaj-li nevihta rodi ? Čuje orožja se grom, ostri se bliskajo meči;
Dvignil je sužnji se rod! Bratje, junaki, pogum! Z vami nebo se bori, zaveznica vam je pravica;
Zmaga gotova je vam, kri vam ne teče zastonj ! Plodna prelita je kri, iz nje se zlata svoboda,
Zorna prihodnjost rodi; sužnja minila je noč. Ne oinagujte, pogum! pomoč se vam bratovska bliža;
Plug že pušča rat&r, čedo zapušča pastir. Zbirajo se v verste ; že zbrani stojš ; poterpljenje!
Zdaj, zdaj dvigne se v boj sivih sokolov oblak! — Čas poteka, in čas je drag; kaj čakate, bratje ?
Kaj se pomišljate ? zdaj zadnji ugodni je čas. Pala je, glejte, pošast, sramota Evropi, stoletju, Kakor hrast se červiv zverne in trešči na tla!
Pal je, ki mori enak nesrečne je tlačil narode;
Zemljo je stresel potres, trolili stebri se majo. Zdaj je trenotje, možje! nebč vam je znamenje dalo;
TJrno ! ne pride več čas, ko je enkrat zamujen. Ti, ki v skalnih gorah bojevitim možem gospoduješ:
Mala peščica jih je, vsak je na glasu junak; Ti, mladenič junak, unuk junaških pradedov!
Dvigni zastavo, poglej ! ljudstvo na boj hrepeni. Ti se ne ganeš? — ne ti? — Kaj čakata sodnjega dneva?
Sodnji prišel bo dan. narod bo vama sodnik! Strah je vaju, moža! junaka ! — Čemu ropotanje, Širokoustje tedaj ? Svetu, ki gleda, posmeh! — Serd me popada in gnjus! Ok6 se v stran mi obrača,
Da sramote ne zre, stare in vedno novč ! Vse zastonj torej : kri tekla zastonj je junakom, Vdovam, sirotam zastonj bridke so tekle solze! Koče požgane, polje — samotna, mertvaška puščava,
Dvojno iii trojno gorjš sad je nevihte in sled. — Novega nič! osodo poznam, osodo slovansko:
Čas je prišel in šel kakor pod nebom oblak! Cas je bil, kje bil je mož, da čas bi razumel! Kje si, rešitelj ? — zastonj glas po puščavi doni! —
b. m.
pOSFOD ^VLlRODOLSKI.
m
Zopet je bila družba zbrana pri gospej .Tarinovi: ali danes so sedeli v gradu, deževno vreme jim je branilo na vert. Petero jili je bilo, kakor pervič; Eadovan je bil prijazno ali odločno odgovoril, da ne pride, naj grejo sami v grad in dobro naj se imajo. Niso ga pogrešali, kakor je bilo videti, čemu pač? Jvamestu njega je bil Edvin, gospe Jarinove sestranec. Krasen mladenič je bil Eadovanov namestnik; visoke, vitke rasti, gostili, kostanjevih las in temno žarečih oči; krepkih in vendar tako gibčnih udov ! Nekaj gosposkega, plemenitega je bilo v njegovem vedenji in dejanji, v vsej njegovi prikazni. Narava mu je bila podelila oni redki dar, katerega podeljuje samo svojim izvoljenim: vse mu je pristalo: vse je smel; vsako gibanje njegovo je nekako čudovito ugajalo očem. Bili so ljudje, ki so terdili, da vse zna, drugi nasprotno, da ne zna ničesa. Na kateri strani so bile največ ženske, na kateri moški, to uganiti, menimo ni težko. Toliko je gotovo, da si mladi Edvin ni nikedar glave belil bog ve kako. Cemu neki ? Za kruh se mu ni bilo učiti; oče mu je bil zapustil lepo premoženje, ki se je bilo še pomnožilo po zgodnji materini smerti. Glava mu ni bila polna raznih učenosti, katerih si pridobiva s trudom in potom mladina po šolskih klopeh : ali izurjen je bil v vsem, kar lepša življenje. V plavanji in plesanji, v jahanji in bojevanji ni imel verstnika. Bil je bistre glave, z lahka si je bil pridobil vsake vednosti toliko, da je lahko izhajal v sleherni družbi, ne samo ženski; ni se mu bilo bati pogovora z učenjaki, strokov-
njaki: znal je poslušati, vpraša vati in odgovarjati, naj se je govorilo o kateri koli stvari; povsod je bil doma. Učen ni bil, ali eno vednost, ki jo neznana mnogemu učenjaku, znal je korenito : Edvin je znal živeti. Življenje mu je bilo vživanje ; njemu je kazalo samo prijazno svoje lice ; njemu se ni nikedar bližala sključena žena, suha skerb, mnogemu prezvesta tovarišica! Vsaka cvetica ob potuje njemu cvela; če je ni utergal, veselil se je njene vonjave. Bil je dobrega serca, radodarne roke; vžival je rad in rad je vživati dajal. Da bi ogledoval in premišljeval terpijenje po svetu, ni imel ne časa ne volje; ali lahko je bilo najti pomoči pri njem. Sovražnika ni imel, rad ga je moral imeti, kedor ga je poznal. V družbi ni bilo boljšega tovariša, kjer je bil on, tam je bilo življenje.
Ni torej čudo, da ga je rada imela gospa Jarinova, kakor svojega sina, in da je bila vesela njegovega prihoda, Z gospodom Mirodolskim sta bila hitro velika prijatelja; govorila sta o poljstvu in vinstvu, o Gerkih in Rimljanih, o nemškem slovstvu in slovenskem; gospod Mirodolski se ni že dolgo tako prijetno razgovarjal. Družba, s konca nekako tiha, bila je kmalu živa in vesela"; gospa Jarinova je bila izgubila ali pozabila svoje glavobolje, dobre volje je bila nocoj, kakor se spodobi dobremu družniku. Edina Breda se n( mogla nič prav udomačiti; videlo se ji je, da ji nekaj ni prav, da nečesa pogreša, večkrat se je skrivaj ozerla v svojo sestro, kakor da bi ji očitala, da je tako vesela, da tako zvesto posluša moža, ki je sedaj na Ra-dovanovem mestu!
Zora je bila zares dobre volje : zakaj bi ne bila ? Tako prijetno je govoril Edvin, tako zanimljivo je pripovedoval o svojem popotovanji po Nemškem, Francozkem in Italijanskem; kako živo je popisoval kraje, mesta in ljudi! Videti je bilo, da ni popotoval brez prida; tako razumno, tako navdušeno je govoril o umetnosti in o naravi. Srečni Edvin ! Koliko je obhodil sveta, koliko je lepega videl, in ona, sirota, ni nikedar pogledala v svet izmed domačih gora! Srečni bogati ljudje! Vse je njihovo, česar jim poželi serce; kakor tič obletavajo svet, vstavljajo se v kraji, kateri se jim najlepši zdi; tam bivajo in vživajo lepo življenje, dokler se jim ne napase oko, ne naveliča serce! O da bi bila ona bogata, vživati bi hotela življenje, ki je tako lepo !
Take misli so pač rojile Zori po mladi, neizkušeni glavici; zato se ji je pač tako svetilo oko, žarilo se belo lice; pogleda nf obernila od Edvinovih ust, ki tako lepo govore, kakor ni slišala govoriti nikedar poprej.
Pri večerji, kjer je bilo Zori mesto odkazano poleg Edvina na desni strani, Bredi na levi, vname se govorica o umetnosti. Rekli smo, da Edvin ni bil učen: v znanstvu mu je bilo lahko priti do konca; ali v umetnosti se je lahko meril z mnogim učenjakom. Imel je bistro oko, mnogo zdrave pameti in nepokvarjenega čuta, zlasti pa je bil poln pravega navdušenja za vse, kar je zares lepo. In kakor je mislil, tako je govoril. Njegova sodba o umetnosti, zlasti o poeziji
13*
je bila časi kriva, prenapeta, mnogokrat pravična, ali vedno zanim-Ijiva, izvirna; imenoval se je rad sam leposlovstvenega krivoverca. Prijetno ga je bilo poslušati, ko je zasmehoval sloveče slikarje, ki nam s tako umetnostjo predočujejo beketajoče ovce, suhorebre krave, poderte koče in dolgočasne mline na veter; podobe, ki jih tako visoko cenijo učeni leposlovci, zakaj ? Ker so I ako podobne, tako „po naravi," kakor da bi bilo to umetnosti najvišji namen! Skoraj strah je bilo gospoda Mirodolskega, ko ga je slišal tako krivoversko govoriti o rimskih pesnikih.
»Kaj hočete," nagovori prijaznega starega gospoda, »kaj hočete se svojimi rimskimi pesniki ? Rimljan je imel toliko poezije v sebi, kolikor je ima sedaj Kitajec, ki mu maha dolga kita za vratom. Rimljanu je bila poezija igrača; prejel jo je od Gerka, ali kako je z njo ravnal se svojimi okornimi persti!"
»»Tudi Horacij?"" vpraša gospod Mirodolski z nekako boječim glasom.
»Tudi Horacij," odgovori mu nevsmiljeno Edvin, ki ni vedel, da je bil ta pesnik ljubljenec gospoda Mirodolskega. »Pogreta jed, nič izvirnega; same besede ; lepe, visokodoneče besede: gladki, skerbno piljeni verzi, brez globoke misli, brez čuta; povejte mi eno samo besedo njegovo, da bi človeka prijela, da bi mu pretresnila serce. In kaj mi je pesnik, ako tega ne zna: ako nima moči, da dela z menoj, kar ga je volja: da me dvigne zdaj v jasne, nadzemeljske višine, kjer diham čistejšo sapo, kjer se čutim prostega zemeljske teže, kjer mi je tako lahko, tako neizrečeno lahko pri serci; ali pa me pogrezne globoko v žalosti, otožnosti sladko-grenke valove! Pojte mi se svojimi rimskimi poeti brez poezije; v njih vseh ni toliko čuta, kolikor v enem samem verzu Goethejevem ali Heinejeveml"
»»Torej vi, gospod, tudi tako čislate Heineja?"" oglasi se radostno Zora; »»jaz ne vem nič lepšega na svetu!""
»Po pravici, gospodičina," odgovori ji hitro Edvin. »Tu je čut, globokost; tu je ogenj in strast; ta izvoljeni pesnik se igra s človeškim sercem ; v oblasti ga ima, sili ga, da se joka in smeje z njim, kakor se mu zljubi."
„„Vidite, gospod!"" ugovarja mu gospod Mirodolski, »»to je ravno! Ta pesnik se igra, zares igra s človeškim sercem. Izboren igralec! Rodilo se je malo pesnikov, da bi imeli toliko pesniške moči, toliko oblasti do človeškega serca; da bi le tolikokrat zelo ne rabil te oblasti; to je, kar brani, da človek ne more s čistim veseljem vživati njegove krasne poezije. Jokati se zna in smijati, a smeh in jok mu ne izhajata, vsaj meni se tako vidi, prav iz serca. In celo smeh njegov ! Ta smeh ni zdrav, človek ga ne more biti vesel : vsaj meni neprijetno reže v serce, nekaj satanskega je v tem smehu!"" »Prav pravite, oče ;" seže mu Zora v besedo ; »smeh mu izhaja iz globoko ranjenega, kervavečega serca; iz bridke žalosti, da se življenje, človeštvo, kakoršno vidi, tako slabo ujema z vzvišenim
čistim vzorom, ki mu plava pred očmi: Heine je pesnik, prorok svetožalja, svetobolja, ali kako bi rekla."
„ „Tako je, gospodičina!"" pride ji Edvin na pomoč; „„to moramo imeti vedno pred očmi, ako ga hočemo pravično soditi; potem nam se neprijetni glasovi, ki nam žalijo čut, zedinijo in stope v neko višje, otožno soglasje.""
„Mogoče!" odgovori gospod Mirodolski: „o tem sodi osebni čut, jaz tega pesnika ne morem vživati s čistim veseljem. Meni se vedno zdi, in te misli se ne morem iznebiti, da temu možu ni bilo nič sveto, z vsem se igra, tudi se svojim svetožaljein; svoje rane nam kaže, ali meni se vedno vriva misel, da si je sam vsekal te rane, in — gotovo ne pregloboko! Morebiti ni' lepo, ali naj povem, kar mislim : jaz ne morem nikoli pozabiti, da je ta pesnik iz onega rodii, ki vse ponareja, ki z vsem terži, kar lahko kupca dobi. Ta sodba je ostra, vem. morebiti tudi krivična; ali jaz si ne morem kaj. Eno pa je gotovo, da ta pesnik ni nikakor zdrava hrana mladini, in naravnost ti moram povedati, ljuba Zora: nič rad ga ne vidim v tvojih rokah; toda mislim si: saj ve, kaj je prav, in ne ustavljam se rad tvojim željam."
„„Gospodičina Zora je pametna:"" pristavi Edvin, „„ona zna ločiti kakor čebela strup od medti.""
„Zat,o pa jaz hvalim svojega, Uhlanda," oglasi se Breda: „tu ni treba ločevati strupa od medu, kar je vedno nekoliko nevarno, ker človek ni čebela. Tu ni strupene cvetice, same medene, sladkodišeče, plemenite cvetice ! Tu je resnična žalost, jasna, tako dobrodejna ve-selost! Tu ni glasu, ki bi človeka žalil, vse je čisto, blago, vzvišeno : to je poezija po moji volji!"
„„Kako pa sodite o naših pesnikih'?"" vpraša gospod Mirodolski. To vprašanje ni bilo videti nič prav po volji Edvinu ; nekako v zadregi odgovori:
„Ni lepo. ali odkritoserčno vam moram povedati, gospod, da premalo poznam slovensko slovstvo, zlasti novejše ; godi se mi, kakor mnogemu mojih rojakov; oziramo se bolj po tujem in zanemarjamo domače. Prav za prav poznam samo Preširna; to je pesnik perve verste, ves pesnik, kar ga je; z njim bi se ponašal vsak narod; jaz se samo prečuditi ne morem, kako so prišli Slovenci do tega moža."
„ »Kakor je videti, gospod, vi niste posebno navdušen narodnjak, oprostite; saj to ni nič hudega. Okolnosti, odgoja!""
„Moj bog! Slovenec sem, ljubim svoj narod; z veseljem gledam njegove blage prizadeve, iz serca jim želim najboljši vspeh: žalibog, da jih pospeševati ne morem. Jaz se ne sramujem svojega materinega jezika, rad ga govorim, in še precej dobro, kakor vidite; če tudi sem se še le v tujem mestu, med terdimi Nemci, prav izuril v njem. Bad sem zahajal med slovensko mladino in tam smo govorili samo slovensko, kar se ne godi v vsakem slovenskem mestu, tudi v glavnem ne. Kolikor imam narodne zavesti, dobil sem jo, moram reči, na
tujem; to se čudno sliši, in vendar je gola resnica; menim, da se ni meni pervemu tako godilo. Torej, gospod, da se umemo : Cutiin se, da sem slovenske kervi; pervim svojim sinovom me ne more prištevati mati Slovenija, ali nezvest ji tudi ne bodem. Jaz spoštujem rodoljubje, kjer ga vidim, ali posebno živega narodnega čuta nimam, da naravnost govorim. Ako bi bil, recimo, Nemec, zdi se mi, da bi tudi ne bil posebno navdušen narodnjak, ali pa še manj. Zdaj ste slišali mojo očitno izpoved, gospoda!"
To niso bile besede bog ve kako značajnega moža; ali vse to je govoril Edvin z neko ljubeznjivo lahkomiselnostjo, s tako dobro-dejno odkritoserčnostjo, da je bilo človeku nemogoče ostro ga soditi. Te besede so se čisto zlagale z vsem njegovim bitjem, človek si ni mogel misliti, kako bi mogel Edvin biti drugačen. Samo Bredi se je bralo na obrazu, da se ji lepi Edvin ni posebno prikupil s takim govorjenjem. Odgovor ji je bil že na jeziku, in morebiti ne posebno prijazen; ali predno je še izpregovorila, vstane Edvin izza mize, sede pred glasovir ter začne igrati : „Hej Slovani!" Ko je bil s to pesmijo, ki jo je zares prav navdušeno igral, zadostil svojemu narodnemu čutu, zapoje prelepo Schubertovo pesem: „Popotnik." Pel je s tako prijetnim, mehkim in vendar krepkim, polnodonečim glasom, s tako globokim, serč-nim čutom, da ga je z radostjo poslušala vsa družba, celo Bredi se je zvedrilo čelo; morebiti si je mislila,: vendar ne more biti napačen človek, ker tako lepo, tako ginljivo poje! In lepo je pel v resnici; tu ni bilo nič ponarejenega, ti glasovi so zares izhajali iz globočine hrepenečega serca, ki milo toži po neznani domovini, kjer je mir in sreča doma.
Ko je končal petje, prejel je od vsakega za hvalo prijazno besedo ; gospa Jarinova mu ginena stisne roko, rekoč: „Pravo veselje si mi napravil, Edvin; kako sem pogrešala tvojega lepega petja! Sedaj, upam, ne pojdeš tako hitro od mene, kaj ? Ne izpustim te z lepa ; takega tiča je treba deržati, kader ga človek ima."
„„Samo zapirati me ne, ljubeznjiva tetka moja,"" odgovori ji Edvin vesele volje ; „„v zaporu bi ne pel pri najboljši hrani; žalostno bi pobešal glavico hrepeneč po zlati svobodi. Moje geslo je : Danes tukaj, jutri tam! živela svoboda!""
Sedaj je bila gospodu Mirodolskemu neizogibna dolžnost, povabiti Edvina na svoj dom.
„Kader bode pervič lep dan, gospod, upamo, da nam izkažete čast z gospo tetko, našo sosedo; seveda pri nas se ne smete nadejati take postrežbe."
BBZ veseljem, gospod!"" odgovori Edvin ter mu seže v roko; ,,„takoj jutri; glejte, zvedrilo se je in polna luna sije na nebu. Težko že čakam, da bi videl vaše domovje, ki ga tetka ne more prehvaliti; torej jutri!"" —
Tako je minil Mirodolskim drugi večer v gospe Jarinove gradu; lep večer je bil; se je-li kedo spominjal Badovana, ki je sedel pri svoji materi na Griči, kedo ve ? Zadovoljen je bil gospod Mirodolski,
zakaj ne'? Prijetno se je govorilo, lepo pelo, in govora ni bilo o ženski osvoboji; vendar mogoče, da se bode še kedaj z bridkim ser-cem spominjal tega večera in svojega novega znanca, ki je tako lepo govoril in še lepše pel!	b. m.
r-
RES.
Bratje, kres nocoj kurimo, Velik ogenj naredimo,
Dviga naj se do nebčs. Čudna bo kurjava naša, Nenavadna ognju paša ; Tak se ni še kuril kres.
Kar je plesnjive navlake, Stare grehe in napake	♦
Prinesimo ognju v dar. Vsem poštenim bo po godu, V čast in prid naš kres narodu, Neprijateljem na kvar.
Siti bratje smo prepira, Ki ne zida, le podira;
V ogenj z njim — kako gori! Goste gerče, korenine Mnogo dajejo vročine, Dim prelčpo ue diši!
Tamkaj 6110 gnjilo klado Zavalimo na gromado,
Dober res ne bo pepšl; Mn6ga p6 nji rase goba, Toje narodna lenoba, Že plamen jo je objšl!
On parobek tam izrujmo, Dolgo ga ne ogledujmo,
Gorei bode, kakor mast. Že gori starokopitnost, Bila nam je prava sitnost, Ml&do je dušila rast.
Puhlo, votlo narodnjaštvo, Malopridno samopaštvo Naj plamen upepeli. Polovičarstvo nemoško Kranjsko, štirsko in koroško Kres naj naš ugonobi.
Stari kvas smo postergali, Vse napake smo požgali,
Da naroda ne kaze. Gori, kres, veselo gori, Razsvetle se naj prostori, Kota vsa in vse glavš !
b. m.
J v a n jS l a v e l j.
XIV.
^ima. v serci.
Pomlad je bila prišla; čez noč je bila prišla; ali meščani so jo videli samo na germih, ki so gledali tu in tam čez zide zapaženih vertov, z modrim cvetjem posuti. In v daljavi je zelenelo hribovje in temnila so se herbtišča visokih snežnikov.
Ivan Slavelj je pri odpertem oknu sloneč zerl na cvetoči vert. A oko njegovo ni videlo cvetja in uho njegovoy ni čulo žuborenja merčesov, serca mu ni genilo modro obnebje. Čutil je z grozo, da mu je led zaklenil osamelo serce, in z grozo se ga je polastila misel, da se mu ta led ne staja morebiti nikedar več. Večna zima, večna zima !
Zaperl je okno in spustil rudeče preproge čez steklo, da se je soba zavila v rudečkast mrak. Življenje je ležalo z vso svojo težo na njem.
On večer se mu je bil zapisal s kervjo v serce, in zastonj se je trudil zadušiti spomin. In vendar se je bilo po tem toliko izpre-menilo! Neko jutro v pervi pomladi so bili našli pri zidu samotnega verta Oton-Veldenove vile Rafaela Veldena — umorjenega. Bil je skoraj slečen in oplenjen. Zanesli so ga in zagrebli v hladno perst, in živa duša ni več popraševala po njem, ki je nekedaj tako ljubil življenje ! Tako je. Mi ljubimo življenje, a svet nas pozabi, ko pade perva gruda v grobu na nas. — Ravno tedaj je bil zbolel Karlo Saldern, in vse je stikalo glave ter vgibalo, kedo pač dobo po njem vse to bogastvo! Ali kaj se je menil Ivan Slavelj za vse to; kaj so mu bile tuje skerbi, nosil je svoje pretežko !
Duri se odpro in v sobo stopi ženska. Ivo pride bliže in sname z lica tančico, zagleda Ivan Slavelj njei?ni obrazek kontese Marije Ane!
Mraz mu prešine ude, molče potegne preprogo raz okno, da se vsuje polna svetloba v sobo. Merzlo je stal pred njo, izpregovoril ni besede.
»Gospod doktor!" nagovori ga Marija Ana, in mehki glasek se ji je tresel, in z roko se je opirala ob stolov deržaj pred sabo; videlo se ji je, da hoče govoriti. Ali boječe je povzdigovala poglede proti njemu, ki je stal pred njo kakor kamenena podoba, in besede ji ni bilo čez blede ustne.
»Gospod doktor!" in z belim batistom si je gladila lice, »moj oče je bolan!"
„Grof Karlo je bolan!" govori mirno Ivan Slavelj za njo, ni mu genila žila na obrazu.
„Bolan, hudo bolan! In sedaj pravijo, da ga morete rešiti samo vi!"
Tako tihe so bile te besede, da so prišle kakor zdihljaj do njega. Vendar jih je čul. Divja strast se mu zbudi v serci; polaste se ga duhovi maščevanja.
»Pravijo ? Kako da se svet meni za to ? — Ako bi ležal kot težak na smerdljivi slami in bi o smertni uri ne imel drugega, nego verč gnjile vode in kup lačnih otrok, pustili bi ga, naj v miru umerje, in jeli bi in pili dalje brez skerbi. Ali ko umira grof Saldern. bogati grof Saldern — to je drugače. Meni je žal, gospica, da ste prišli prepozno. Sedaj moram k delavcu, v . . . Kolo mu je odtergalo roke in umira. Ker pa ima ravno isto pravico živeti, kakor grof Saldern, in pred večnim stvarnikom tudi isto ceno: naj živi, ako mu morem pomagati! Bojim se tudi, premilostna kontesa, da bi se ne dejalo potem — svet je hudoben — šel je v bogato palačo, v visoke sobane, a siromaka je pustil zapuščenega v težavah, in vendar ga je 011 prej prosil pomoči. In vprašalo se bode : kaj ga je vleklo tija in reklo se bode takoj : rumeni zlati bogatinov ; rumeni zlati grofa Karla Sal-derna, kontesa!"
Bridko je govoril te besede.
Ali Mariji Ani se vlijo solze iz oči; zapuste jo moči: zgrudi se k tlom in glavico položi na stolovo blazino, in ibteti začne glasno.
!S'aš doktor še ni bil poskusil moči ženskih solza. Vžali se mu serce, hodil je nekoliko časa po sobi, potem pa tiho otide k — grofu Saldernu.
Marija Ana je bila sama in vroče čelo je stiskala na mehki stol. Žalost ji je terla dušo, bila je polna neizrečene bridkosti. »Rumeni zlati Saldernovi," »hudobni svet" in enake besede njegove so ji zvenele dolgo časa po ušesili.
In poleg vsega tega jo obide zavest, jasna zavest, da ljubi tega človeka, ki jo tako očitno sovraži, zaničuje! In serd se ji zbudi, da ne more sovražiti tudi ona njega, kakor jo on sovraži. Ali Marija Ana ga je morala ljubiti! In to je že vedela tist večer, ko jo je bil tako ponosno peljal v dvorano, in ko mu je ona tako skrivaj, samo zdaj pa zdaj pogledavala bledo obličje. Ostati je hotela zdaj tu pri njem.
Solnce je bilo že zašlo, ko pride doktor Slavelj domov. Serce se mu je bilo umirilo in v duši mu je bil potihnil vihar.
Ko je stopil v sobo, slonela je še poleg stola kontesa Marija Ana. Ivan Slavelj odpre okno. Zadnji žarki večerne zarije so pojemali na nebu; med belimi oblački, ki so zlatom obrobljeni plavali pod nebom, prikazal se je bledi mesec. Tudi Ivanu Slavelju je bilo zašlo solnce v serci; ali zarije, zlate zarije ni pustilo za sabo. Na vertu je evetje zapiralo svoje glavice, da bi vjelo hladno kapljico večerne rose, ter z njo si hladilo čez noč razgreto oserčje. Tudi njemu se je bilo zaperlo serce, ali hladilna rosa ni kapala vanj izpod neba.	Emil Leon.
J^AJEMNINA.
Podoba iz mestnega življenja. Osebe :
Polona, vdova; M a 1 k a, Vinko, njena otroka; Marina, stara samica;
pismonoša.
2, j^RIZOB.
Vinko in prejšnji.
M a 1 k a. Zakaj tako pozno'? pa ves blaten si; to ni lepo ; zakaj ne greš naravnost domov iz šole, kakor se spodobi pridnemu učencu ? Nikoli bi ne bila verjela, da boš tudi kedaj tak: to ni prav, Vinko !
Vinko. Naravnost bom povedal, kako je bilo; potlej pa reci, ali sem prav storil ali ne. Sel sem mirno iz šole, sam, kakor po navadi; kar me sune nekedo od zad; obernem se. Bil je Emil, tisti
lepi, gosposki, sin tistega debelega bogatina, ki ima tri hiše, pravijo ; tudi naša je neki njegova. Eeži se mi, jezik mi kaže, vpraša me : „Kaj stopaš tako moško, kakor mlad kozel? ti razterganec, berač!" še druge gerde priimke mi je dajal, ki me je sram jih ponavljati. „Kaj se tako šopiriš, kakor da bi bil ne vem kaj ? Kaj ti pomaga, da si pervi v šoli, če pa nimaš kaj jesti! Kam pojdeš pa jutri domov ; izpod strehe boste morali tf in tvoja mati in kar vas je, če ne plačate; kako boste plačali, ker nimate okroglega, ako bi vas na robe obernil vsakega posebej! Beračit pojdete. ti, tvoja sestra in —" Do zdaj sem bil miren, žugnil nisem, dasi je vse vrelo po meni; ali ko začne tako govoriti, nočem povedati, kako — popade me jeza: ne, matere pa ne pustim! Zgrabim ga za pleča, stresnem ga, kar zdrobil bi ga bil, tistega mekuža, tako sem bil jezen. „Mater mi pusti v miru," zakričim nad njim; „če ne boš poskusil beračeve pesti!" Kar bled je bil, tresel se je kakor šiba na vodi, tako da se mi je skoraj smilil, kakor je hudoben. Izpustim ga, obernein se ter grem mirno dalje, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo. Mislil sem. mladič misli in govori, kakor ga doma uče. Ali paglavec še ni miroval : ker se mi ni upal blizo, zagrabi pest blata ter ga verže za menoj. — Zdaj pa povej, Malka, in vi, mati, povejte, ali sem prav ravnal: če ni bilo prav, pa me pokarajte, ali jaz nisem mogel drugače!
Polona. Prav si delal, moj sin ! pojdi sim, da te objamem in poljubim. In ako bi ga bil pretepel, da bi pomnil nekoliko dni, kaj so beraške pesti, tudi prav; taki ljudje ne čutijo, ne umejo, če se jim ne govori s pesljo po herbtu. Ti si pridno dete, moj Vinko, ker si se tako junaško potegnil za svojo staro, ubogo, slepo mater. Tebi se bo še dobro godilo, če je še kaj pravice v nebesih, na zemlji je tako ni!
Vinko. Nikar tako ne govorite, mati: saj niste še slepi; samo oči so vam nekoliko opešale : vse bo še dobro, le mirni bodite. Nisem vam hotel prej praviti, zdaj pa ne morem več molčati, ker tako govorite. Vidite, jaz sem si to tako izmislil. Zdravnika vam je treba, ko bi ga bilo moči plačevati. In zdravnika dobimo, ki vas bo zastonj zdravil, in, upam, tudi ozdravil. Jaz imam součenca, poleg mene sedi v klopi: prav prijatelja sva si : priden je, pa ne prav dobre glave. Jaz mu časi kaj pomagam, kar je prav, seveda: prav hvaležen mi je in prepričan sem, da bi mi rad kaj prijaznega storil. Njegov oče je zdravnik: to je kakor nalašč, ni res, mati ? Ce dovolite, pojdem k njemu ; povem mu, kako je : prosil ga bom in gotovo me vsliši. Tako bo vse dobro, mati!
Polona. Sirota sem, uboga, zapuščena vdova: slabo se mi godi, da se mi skoraj ne more slabše; vendar nesrečna nisem. Kako bi bil človek nesrečen, ki ima takega sina, tako hčer! Bog vama daj srečo: dokler vaju imam, ne menjam z nobeno gospo, naj bo še tako zlatom in biseri obložena. Naj pokaže, katera ima dva taka bisera, ki ju ne dam za vse zaklade na svetu !
Vinko. Prosim te, Malka, daj mi svečo; jaz moram imeti svojo luč; ti imaš svoje delo, jaz svoje ; toliko dela imam za jutri, težkega dela, nič me ne sme motiti. Če pri tebi sedim, ne morem, da bi te časi malo ne pogledal; in ti tudi ne nehaš, da katero iz-pregovoriš.
Polona. Jaz grem s teboj; ne bom te motila, nič se ne boj; nekako trudna sem, rada bi malo zadremala, ako mogoče. (Polona in Vinko otideta v stransko izbo.)
M a 1 k a (sama.) Bog daj, da bi sirota malo zatisnila oči. Ko človek spi. vsaj ne misli, in to je tudi nekaj; druge tolažbe tako nimamo. —
Moj bog, moj bog! kaj bo jutri! Od nikoder pomoči. Hudo je človeku prositi, ki ni vajen ; vendar vse bi storila, rada bi se ponižala, prosit bi šla, ali kam? Siromak nima prijateljev; in če jih ima, siromaki so sami! Res je, prav pravijo mati: bogastvo nima serca. Zemlja ima prostora in živeža dovolj; vsi bi lahko živeli, samo da bi dobil vsak svoj delež. Kedor ne dela, naj ne je, pravi sv. pismo; torej : kedor dela, naj bi ne stradal ; tako bi bilo prav, zakaj ni v resnici tako? Zastran mene naj bi jeli tudi taki, ki ne delajo: vmene bi nič ne motilo, samo da bi ne stradali oni, ki so pridni, čudne misli mi rojijo časi po glavi. Učili so nas, da je vse tako modro, tako dobro narejeno na svetu: jaz tega ne vidim, človek je stvarniku najljubša stvar, otrok njegov, in vendar obhaja me časi pregrešna misel, kakor da bi bog bolj skerbel za druge stvari. Tiči imajo svoja zatišja, zverina ima svoje berloge in mi — kam bomo položili jutri svoje glave ? Deržava! Jaz bi mislila, da deržava naj bi bila človeku pribežališče, pomoči naj bi mu dajala v potrebi. Kedo bi deržave naj bolj potreboval ? Siromak ! Kam naj se oberne siromak v stiski in potrebi, kje naj išče pomoči, kader se mu hudo godi, ako ne pri svojih bratih ? Kaj je ubogemu deržava, ako mu ni upati od nje pomoči v sili ? Zakaj ji plačuje davke, dokler jih more ; zakaj ji žer-tvuje vsaj svojo kri, če že ne more blaga ? Mož ima ženo, otroke ; prepovedano mu ni imeti ženo in otroke. Slabo se mu godi, brez dela je; zakaj bi ne šel ter rekel deržavi: Ženo in otroke imam doma, brez živeža smo, brez strehe. Zdrav sem in krepak, delam lahko in rad: glej čile roke imam : žuli po njih ti pričajo, da nisem lenuh; krasti ne smem in tudi nočem; prositi me je sram, ako bi tudi smel; pošteno hočem živeti : daj mi dela! Sicer — ne vem, kako bo ! Ali pa: zadene ga nesreča, zboli, delati ne more ; družina je brez kruha: zakaj bi mu ne rekla deržava: Poznam te. pošten si in priden, delal si, dokler si mogel, služil si mi po svoji moči: miren bodi, zdaj prevzamem jaz skerb zate in za tvojo družino, dokler si ne opomoreš ; služili mi bodo, kakor bodo mogli, če bodo Ivoji otroci pridni in pošteni — moja korist; če se popačijo, zaidejo na slaba pota — moja škoda !
Tako sodi moja neumna pamet; ali take misli so, kakor sem slišala, prepovedane. Dozdeva se mi, kakor da bi bila deržava samo
za bogate ljudi, ki je najmanj potrebujejo! Toda, kaj govorim ? Moje misli in želje ne predrugačijo sveta. Vendar časi je dobro, da se človek malo zamisli; vsaj za nekoliko trenotij pozabi skerb, ki ga tare. Zdi se mi, da je nekedo terkal; kedo bo neki ? (Duri se počasi odpro; Marina se strahoma priplazi.)
j. ^rizor.
Malka in Marina.
Marina. Bog daj dober večer 1 Terkala sem in terkala, pa živa duša se ne oglasi; mislila bi bila, da ni nikogar doma, pa zdelo se mi je, da nekedo govori. Naj bo, sem dejala, v božjem imenu poskusim, saj vendar niso taki, da bi ven vergli staro Marino, če tudi morebiti nadleguje; saj ne pride iz slabega namena, sem dejala.
Malka. Prav rahlo ste pač terkali, da vas nisem čula.
Marina. Božja milost! Kaj bi razgrajala in razbijala ; saj veš, da stara Marina ni glasna: tiha je in pohlevna, kakor se spodobi ubogi stari samici, ki živi o tuji dobroti. Oj ti ljuba mladost! vedno ima kaj, da premišljuje, prevdarja in primerja: in kader ji je prepolno drobno serčece, da ji skoraj prekipi, tedaj se tudi sama se sabo malo pogovori in pomeni, ker nima nikogar, da bi mu potožila, kar jo teži.
M a 1 k a. Vi se motite, strina I
M a r i n a. Kaj boš ? le mirna bodi, priserčna moja jerebičica! Nič se ne sramuj : saj vemo, kako je svet: tudi mi smo bili nekedaj mladi. Kaj me gledaš ? tudi stara Marina, ki se zdaj tako v tri gube derži, je bila nekedaj mlada, seveda je že dolgo, tako da ni že skoraj več res. Tudi to velo, zgubančeno lice je bilo nekedaj gladko, kakor je zdaj tvoje, bog, ti ga ohrani; božji dar je tudi gladko lice, in božjih darov človek ne sme zametati, saj veš, kaj seje zgodilo tistemu, ki je bil zakopal svoj talent, v evangeliji!
M a 1 k a. Kaj hočete z gladkim licem in evangelijem, kam merijo vaše besede?
Marina. Nikamor ne merijo, to se le tako govori. Kje je pa mati ?
Malka. V stranski izbi so, menim, da spe.
Marina. Tako? Tiho je torej treba govoriti, da se ne zbudi. Polona je nekako moška; nič me prav ne more, vem: nekako osorna je z menoj.
Malka. Naša mati niso nič moški in osorni; prijazni so z vsakim poštenim človekom.
Marina. Poštenim človekom! Kaj jaz nisem poštena?
Malka. Nič nisem rekla —
Marina. Nu, nu! saj nismo tako na tanko. Mati ni prav prijazna z mano, pa nič ne de; jaz sem ji vendar prijateljica. Nič napačna ženska, dobra, poštena žena; vredna, da bi se ji bolje godilo. 0 ko bi bila mene poslušala! lspa ženska je bila —
M a 1 k a. Prosim vas, povejte, kaj bi radi ?
Marina. Jaz bi nič ne rada; prišla sem, da bi vam pomagala, ako mogoče, vsaj z dobrim svetom. Slabo se vam godi, vse
vem; vse se zve; milujejo vas: škoda, tako pridni ljudje, pa se jim tako terdo godi; seveda so tudi nekateri, ki nimajo nič vsmiljenja z vami: pravijo, da ste si sami krivi, da bi se vam lahko bolje godilo, samo da bi hoteli.
M a 1 k a. Kako? Kaj hočete, da naj gremo krast?
Marina. Krast! Kakova je ta beseda! Ti si, kakor tvoja mati. z glavo skozi steno! Jaz bi vam že vedela pomoči, če me tudi nihče ne prosi: prav vrivati vam je treba svojo pomoč.
M al k a. Vi bi nam mogli pomagati? Govorite, vse rada storim, kar mi nasvetujete, da je le pošteno.
M a r i n a. Jaz mislim, kar stori hči za svojo mater, to je pošteno. Veš, smiliš se mi, prav v serce se mi smiliš, sirotka, ki vedno tako doma tičiš in žediš, vtikaš in vbadaš, da so ti oči že vse rudeče, tiste lepe oči! Tvoje verstnice se pa izprehajajo po ulicah v sviljenih krilih, se zlatom in dragim kamenjem okolo vratu, in vendar niso za polovico tako lepe. Tak životek v lepi obleki — to bi bila paša očem! Vse bi gledalo za tabo.
M a 1 k a. Prosim vas še enkrat, povejte mi na kratko; kako nam je pomagati, kaj naj storim?
Marina. Poglej to-le!
M a 1 k a. Lepo prav lepo, če je v resnici zlato.
Marina. Prav pravo čisto, suho zlato; in pa ti kameni! kaj praviš? Dvesto goldinarjev, kakor krajcar!
M a 1 k a. Cegavo je vse to ? vaše ?
Marina. Moje! kjevbi jaz kaj takega dobila, sključena sta-ruha! nekedaj seveda — Cegavo je? Tvoje, o ti zlato dekletce!
M a 1 k a. To ni lepo, da se norčujete z nesrečnim dekletom.
M a r'i n a. Nič se ne norčujem, čisto, golo resnico govorim : tvoje je, kar vzemi pa spravi. In pa za najemnino vam tudi ni treba skerbeti; vse poravnano! Kaj me gledaš? še so dobri ljudje na svetu; še so blage duše, ki imajo vsmiljenje z ubogimi —
Malka. Kedo je ta blaga duša, govorite!
Marin a. Bojim se, da bi mu ne bilo prav, ako bi ga imenovala; kar mirna bodi pa vzemi, s časom se že vse zve. Kaj se pomišljaš?
Malka. Dokler ne vem, odkod je ta dar, ne dotaknem se ga s perstom!
Marina. Prav kakor njena mati! Nič se ne boj, od poštenega, dobrega človeka, ki pozna vaše stanje, ki bi vam rad pomagal, samo da ne ve, kako bi začel; nagovoril je mene; dejala sem: z veseljem! zakaj pa ne? Dobri ljudje so, in kader se jim bo dobro godilo, ne bodo pozabili stare Marine.
Malka. Šev zmirom nič ne vem; kedo je ta človek?
Marina. Če že ni drugače, pa naj bo; vaš hišnivgospodar?
M a 1 k a. Naš hišni gospodar? On mi je to poslal? Čudno ! Če je tako dober človek, zakaj pa nima malo poterpljenja z nami, da nas izganja izpod strehe?
Marina. Nič vas ne izganja, samo strah vam dela, da se malo omečite: da boš malo bolj prijazna z njim, druzega nič, samo malo prijazna.
M a 1 k a. A tako! Zdaj še le urnem! Zdaj pa le hitro, če ne, pokličem mater, da vam posvetijo! Predolgo sem poslušala to staro grešnico!
Marina. Kaj pa misliš, za voljo božjo!
M a 1 k a. Hitro se poberite!
Marina. Nu, nu, saj grem, že grem! (tiho:) tukaj mi je izpodletelo! (glasno:) Ce nočeš, saj te nihče ne sili; le molči, še iskala in prosila me boš! (otide, duri ostanejo odperte, takoj za njo pride pismonoša).
Pismonoša. Strela! Kako ženšče je to, ki je šinilo ravnokar kakor veša od vas? Vražjica me je skoraj poderla! Prosim, podpišite to-le.
M al k a. Precej! (otide z listom v stransko izbo.)
Pismonoša. Prav sem prišel, kakor se kaže: tu ni videti, da bi se mnogokrat jelo z veliko žlico ! Stotak ! to niso mačkine solze, to kaj zaleže!
M al k a (pride, izroči mu podpisani list). Nate!
Pismonoša. In to je pismo; dobra sreča! (otide.)
M a 1 k a. Od brata! Mati, mati! pismo, Bajko nam je pisal! (razpečati pismo, duri se odpro, Polona pride.)
4. j^RIZOR.
Malka, Polona, pozneje Vinko.
Polona. Eajko, praviš? torej nas vendar 111 pozabil!
Malka. In pa glejte, kaj je v pismu! (poda ji stotak.)
Polona (pretipava denar, derži si ga pred oči). Dober papir, kakor je videti!
Vinko. Olovek nima miru! To moram pa vendar slišati, kaj Rajko piše: naj malo počiva naloga!
Polona. Poznaš to, Vinko?
Vinko. Kaj bi ne poznal? Mati, to je stotak, debel denar! In Rajko ga je poslal ? Ti presneti Rajko !
Polona. Beri. beri, Malka, na glas, da bomo slišali, kaj piše.
Malka (bere.) »Ljubi moji; mati, Malka in Vinko! Prav v naglici vam pišem te verstice :y jutri ali pojuternjem že morebiti pridem sam. Veste, kaj je novega ? Ženin sem! Prav na nagloma se je zver-šilo. Moj gospod je nagel mož : skleneno, storjeno ! Ravno sem bil pri njem. Vdovec je. edino hčer ima; videl je, da se rada imava: zadovoljen je z menoj ; svojo hčer mi da za žeuo in izroči vso svojo tergovino ; prestar je že, pravi, akoravno je še močan in krepak kakor hrust. Pozvedel je, kako je doma; dal mi je ta drobiž, da naj ga vam urno pošljem. Po ženitovanji pridete vsi k nam; prostora za vse. Toliko za zdaj: skoraj več ustno! Bodite mi zdravi in veseli! — Vaš srečni Rajko."
Mati, kaj pravite ?
Polona. To mi moraš še enkrat brati; takega branja nisem še slišala.
Vinko. Daj, Malka, da bom videl, ali je vse res tako. — Presneto lepo piše ta človek ; ne vem, ali bom jaz kedaj pisal tako ! Mati, ves neumen sem, kaj bo zdaj z mojo nalogo !
B. M.
^ ONA.
Gospod urednik! Zadnjega pisma mojega vendar ni bilo v »Zvonu." Ali ga niste hoteli natisniti, ker ste mir sklenili se svojim nasprotnikom, ali se je pa kje na potu proti Dunaju izgubilo. Nesreča ni velika. Nekoliko žal mi je samo za dvoje. Pervič: Ker ni bilo zagovora, mislil bode sedaj res več učeni svet, da sem v resnici, kakor se mi je očitalo, naredil svojo »Zono" iz »Zore", premenivši samo r v 11, kar ni tako težko. Ako pride ta pomota s časom v zgodovino slovenskega slovstva, ali pa celo v Wtirzbachov „životo-pisni slovar", druge izdaje, seveda: ker perva je, kakor sem slišal, že zdavnaj čez čerko Jf, s katero se začenja moje nesrečno, nev-godno ime — ako me, pravim, zadene ta nesreča, kedo bo kriv? Jaz ne; dixi et salvavi ....
Drugo je to: spominjate se še morebiti, da čestiti vaš nasprotnik. zasmehujoč vaše leposlovstvovanje, svetuje v svojem listu, slovenskim pesnikom, naj ne pojo ljubezni: rajši naj pojo: „Kaj si misli naša kraviea Breza, ko pride pervič na pašo." Ta predmet se je zdel meni prav pripraven. Šel sem v puščavo — ne, saj živim vedno v puščavi, na Golovci, kakor veste, ali pa kje drugej: gospod vaš nasprotnik meni celo. da v Hernalsu! Torej, sklenil sem poskušati sam, kaj se da narediti iz tega predmeta, zraven pa tudi, kaj more moja pevska Vila.
Zložil sem pesmico; če vam res nf prišla pred oči, verujte mi, da je izborna — gladki v6rzi, vsi na perste premerjeni, čiste rime, brez apostrofa! — Bes mogoče, da mi samoljubje nekoliko moti sodbo: moja pervorojenka je in, upam, tudi moja edinorojenka: vendar meni se zdi nenavadno lepa, vredna, da se ji da mesto, odlično mesto, v vsakem slovenskem berilu za nižje razrede, med odami, ali pa tudi med satirami. Škoda, da se ni razpisalo tudi darilo: prav vesel bi bil človek malega prislužka v teh „žalostnih in revnih časih", ko se tako terdo godi tudi puščavniku, ki mu je s pomladi „slan'ca pala in pomorila vse te drobne — kobilice!" Pesmica pa se tako začenja: prosim vas gospod, natisnite mi vsaj začetek :
Oj preljuba ti zelena travica ; Radostna te zopet muli kravica; Sita vernem se domu, S polnim vimenom, mu, mu!
Telek, sinek ljubi, rep in kr&čice Kviško dviga: „Počijo ti hlačice,
Ce ne bodeš dal mirti", Skerbno ga svarim, mu, mu!
i. t. d.
Kaj ni to lopo? In vendar, ako prav premišljam, morebiti je vendar bolje, da se vsa ne natisne. Gospod je čuden, vsako besedo nase obrača; on meni, da ga ima človek, ko piše, vedno pred očmi, kakor deržavnega pravdnika, samo iz druzega namena. Mogoče, da bi tudi v tej pesmi, samo zato, ker je v „Zvonu," nase potegnil kako besedo. To je res, da bi se mu lahko odgovorilo: „Tu Vas voulu, George Dandin!" vendar — „mir in sprava!"
Torej »literarne pogovore" ste pustili, gospod! — „Razgovori" so jim »sapo zaperli" : ali pa nimate več kaj povedati — oprostite to odkritoserčnost puščavniku, ki so mu golovška tla »parket!" Meni se zdi, da bi bilo Ireba še mnogokaj povedati. Veste kaj, gospod? Kaj mislite, ko bi jaz začel zdaj rogoviliti po leposlovstvenem
Zopet smo primorani prositi če. gg. naročnike blagovoljnega poterpljenja. Kedor ve, koliko je opravka gimnazijskemu učitelju proti koneu šolskega leta, gotovo ne bode nejevoljen, ako nI vse v redu, ako niso še popravljene vse pomote, naznanjene nam pri ponavljanji naročila. Zlasti čč. naročnicam Zvonovim, gospem in gospicam, se bližamo s ponižno prošnjo, naj se nam ne jeze — strašna je ženska jeza! — da smo tako mnogi izmed njih, kakor pričajo prijazni opomini, pridejali na »adresi" napačen naslov; gotovo ne iz hudobnosti ali malomarnosti! Kolikokrat smo ugibali in ugibali, kako naj bi se zapisalo: gospa ali gospiea, da bode prav! Da so vse mlade, lepe in ljubeznjive, to uganiti ni težko; ali katera je že imela mirten »venček na glavici", katera še ne, kako bi človek to razvide! iz samega rokopisa? Kadi bi jih pač vse osebno poznali, ali tako daleč živimo, tako daleč od preljube domovine slovenske! Naj imajo tedaj blagodušno poterpljenje, naj še nekoliko časa voljno prenašajo neprijetni naslov, ki se jim je po pomoti naložil. — Ker nimamo še časa pregledavati zapisnik, pošlje se še ta številka, in morda tudi še prihodnja tudi onim, ki niso ponovili naročila. Listov nam vračati ni treba, ker niso več za rabo; tirjanja se ni nikomur bati. — gg. učencem ne moremo lista vsakemu posebej na dom pošiljati o počitnicah; prosimo, naj si stvar urede, kakor jim naj bolje kaže.
Zvon izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 4 gl. za vse leto; 2 gld. za pol-leta. Napis: Redaction des »Zvon", Wien, Ottakriug, Hauptstrasse 23.
polji? Vsega se upa
Negoda.
Izdaje in ureduje: Jos. Stritar.
Tiskata: A. Keiss in F. Lob,