ESLOVBNIA LIBRE
BUENOS AIRES 26. marca 1970
Pismo	_
pred Veliko nočjo 1970
Dragi prijatelj!
Le nekaj dni je še do velike noči. Do tistih lepih praznikov, ki so bili v domovini nekoč nekaj tako lepega in vzvišenega. Že priprave na te dni, Kristusovo trpljenje, božji grob, obredi, procesije, petje, zvonovi. Vse je končno Jzvenelo v veličastno pesem: Zveličar naš je vstal iz groba. Moti se, kdor bi mislil, da je bilo vse le zunanjost. V notranjem doživetju smo jasneje spoznavali resnico božje besede, in v objemu božje dobrote, ki smo jo videli v trpljenju Gospodovem in odrešenju, smo bili pomirjeni in očiščeni.
+
Rad bi doživljal tudi danes v tujini in v današnji dobi tisto lepo veliko noč. (Ne toliko v zunanjem blesku, kakor v doživetju veličine teh praznikov. Okolje temu ni naklonjeno. Ne trdim, da je praznikom sovražno hli me kdo ovira. -Nasprotno. Celo praznovati poskušajo ta praznik. Toda večina je usmerjena v način praznovanja, ki je daleč od bistva, do katerega je brezbrižno. Trdno se moraš oprijeti naše skupnosti in slovenskih obredov, da te val ne potegne s seboj.
+
Prav pred kratkim sem dobil dve knjigi: Javorškovo Kako je mogoče in Pahorjevo Odisej ob jamboru. O Javor-škovi knjigi je tudi emigrantski tisk že pisal. Tragedija krščanskega socialista, ki je bil s Kocbekom dolgo povezan „na življenje in smrt“, kot pravi sam. Šel v partizane, bil razočaran, v ječi in edini sin je naredil samomor.
Potem, ko Javoršek bridko obtoži Kocbeka kot enega glavnih krivcev svoje in mnogih drugih nesreče, opisuje vlogo krščanskih socialistov v OF tako;
„Bili smo konec koncev nekaj smešnega, nekaj takega kot sekta skakačev, oznanjevalcev nečesa, česar ni... Bili smo prave smešne lutke... Prišlo je do strašnih izbruhov, saj so prenekaterega krščanskega socialista partizanski komandanti kratkomalo pobili. Kocbek o teh svojih grešnih kozlih prav nič ne - ve ali pa nanje nalašč pozablja, saj ima preveč opravka s tem, da se koplje v svojih penečih se idejnih kadeh. Noče pa vedeti za zvrhano trpljenje tistih, ki so okušali posledice kakršnekoli povezanosti z njim ali z njegovimi političnimi koncepti... Miži. Poje. Sodi. In se ljubi.“
Nato nadaljuje Javoršek: „Niti enega ne poznam, ki bi se zares rešil kot družben, kot kulturen, kot verski človek, ali j» kot človek-človek, če se je vrtel v spiralah Kocbekovega zavajanja... In tako je postal Kocbek oče visokih spoznanj in hkrati oče duhovnih invalidov, patron notranjih emigrantov. ..“
Tako sodi Javoršek Kocbeka. O sebi po trpko zapiše: „Živčno sem popolnoma razpuščen, človeško do kraja opustošen.“ Velika je tragedija edinega sina — dvajsetletnega samomorilca, še večja je tragedija očeta, krščanskega socialista, ki je zavrgel prvine krščanstva, za katere ni našel nadomestila. Upira pa se odrešilnosti velikonočnega Vstajenja.
+
Veliko je med nami pisanega in govorjenega o slovenstvu. Osebno so me najbolj pritegnili Karel Mauser, Rebula in Pahor. Njihova beseda o slovenstvu ni suha deklamacija. Doživeta je in sočna. Prepričevalna. Zato sem v veselem pričakovanju vzel v roko Pahorjevo knjigo Odisej ob jamboru. Že prej sem vedel, da je Pahor iskren Slovenec in globoko narodno zaveden. Njegov odnos do komunistične partije je sicer v nasprotju z njegovim pojmovanjem narodnosti: Partijo ostro napada in kritizira ter zmotno upa, da jo bo spreobrnil. Razočaral pa me je Pahor, ko govori v knjigi o Kocbeku in pravi: „Najprej naj razločno povem, da si štejem v čast, da je Kocbek moj prijatelj.“ Nato nadaljuje: „Ni slovenskega človeka, s katerim bi se tako pomenil, kakor z njim, četudi so najine prvine tako različne.“ Ob tej ugotovitvi moraš biti razdvojen in Razočaran. Saj je vendar nezdružljivo: iz Pahorjevih go-1 lm
Lesorez: Ivan Bukovec
Naročnikom, bravcem, ter vsem Slovencem v domovini in po svetu želi
blagoslovljene
praznike
Kristusovega
vstajenja
Svobodna
Slovenija
vorjenih in pisanih besed se odraža moškost in trdnost. Kocbek po je vse življenje bolesten, samoljuben iskalec novih poti, po katerih naj bi mu sledile množice. Pa ima talent, da vedno najde nepravo pot, nato pa prepuAi usodi tiste, ki so mu sledili. Pahorjeve besede, da je bolje, če krščanstvo brani slovensko narodnost kakor nihče, zvenijo bolj prepričevalno, kakor vse Kocbekovo govoričenje o krščanstvu, kato -' lištvu in slovenski narodnosti v 40 letih. +
Dragi prijatelj! Za konec naj ti omenim še nečednost, ki se pojavlja v nekem delu našega tiska. V Buenos Airesu izdaja svoj list pisatelj in publicist, ki mu je Bog dal lepe pisateljske talente. Te pa močno zasenči njegova fantazija tako, da v prikazovanju preteklosti prihaja v hudo nesoglasje z resnico. Poznavalci resnice zmigujejo - z glavo in molčijo. Ker kritike in popravkov ne prenese, ga puščajo, da živi srečen v svetu, ki si ga je ustvaril v svoji fantaziji.
V zadnji, lahko rečem velikonočni
številki, pa je objavil enega najbolj nečednih pamfletov. Pod naslovom „Odbita ponudba“ je napadel direktorja slovenskih dušnih pastirjev g. Ignacija Kunstlja. V istem članku obtožuje m sodi. Pravice do obrambe ne daje. Takoj izvrši tudi sodbo: Vzame brzostrelko, nabito s sumničenji, žalitvam; in lažjo. Spusti rafal v slovenskega duhovnika, begunca, izseljenca, katerega je Sveti sedež postavil na odgovorno mesto med izseljenci.
Ali nismo doživljali že nekoč podobno, ko sta bila povezana Kocbek hi Kidrič? Slovenski duhovnik je bil osumljen, obtožen, sojen in izvršena je bila sodba. Obrambe ni imel. Sodniki izvrševalci niso imeli pomisleka, da je žrtev duhovnik.
Ta članek, pisan za veliko noč, nevreden slovenske politične emigracije, kliče k osveščenju, kako nujna je izločitev iz slovenske politične emigracije vsega delovanjh, kateremu je gonilna si -la samoljublje, sovraštvo in nebrzdana zaletavost.
Pozdravljam te z željo, dragi prija-
Llamamiento de Paulo VI
El pasado domingo de Ramos, el papa Paulo VI formuló un nuevo llamamiento a la paz en el mundo. En su alocución ante millares de peregrinos pidió una “paz verdadera, no la sufriente e intolerable paz donde el pan es insuficiente, la paz ficticia, donde no existen libertades cívicas ni religiosas, la paz sangrienta y herida en varios lugares del mundo, golpeada por ruinosos y homicidas conflictos, la paz amenazada por el aumento de los armamentos horrorosos”.
Al referirse a la entrada de Jesús en Jerusalén en un primer domingo de Ramos, el Papa lo señaló como “Rey de la liberación y la paz para el pueblo de Dios y para toda la humanidad”.
En la misa que celebró, consagrada a ?a juventud, Paulo VI instó a todos los jóvenes del mundo a vivir más la vida espiritual, a escuchar más las voces interiores, “esas voces que nacen en la profundidad del espíritu”, para que puedan comprender y vivir mejor la causa de la paz.
Poziv Pavla VI.
Na cvetno nedeljo je papež Pavel VI. ponovno pozval k miru na svetu, V svojem govoru pred tisoči romarjev je prosil za „resnični mir namesto trpečega in neznosnega miru, v katerem primanjkuje kruha, namišljenega miru, kjer iti družbene ne verske svobode, krvavega miru, ranjenega na več delih sveta, ki ga bičajo pogubni konflikti, miru, ki ga ogroža neprestano kopičenje grozovitega orožja.“
Ko je papež razlagal Jezusov vhod v Jeruzalem na prvo cvetno nedeljo, ga je prikazal kot „Kralja osvobojenja in miru za božje ljudstvo m za vse človeštvo“.
Med mašo, ki jo je daroval za mladino, je papež Pavel VI. prosil vse mlade po svetu, naj živijo globlje duhovno življenje, naj bolj poslušajo notranje glasove, „glasove, ki se porajajo v globinah duha“, da bodo tako globlje dojeli bistvo miru in bolje živeli zanj.
POGAJANJA V NEMČIJI
STOPH ZAHTEVA ODŠKODNINO ZA POBEGLE
Zahodnonemški socialistični predsednik Willy Brandt se je minuli četrtek sestal v Erfurtu v Vzhodni Nemčiji z vzhodnonemškim državnim predsednikom Willijem Stophom. Opazovalci smatrajo ta sestanek za zgodovinski, ker se je prvič po vojni zgodilo, da sta se sešla predsednika obeh Nemčij.
Brandt, ki je na široko razpredel svojo strategijo „prodiranja na vzhod“, je pred odhodom iz Bonna dejal, da si ne dela nobenih iluzij, da pa bo njegov sestanek začetek pogostejših stikov med obema Nemčijama. „Izgubili smo enotnost in dejansko nimamo poti nazaj,“ je izjavil Brandt.
Vse svetovno časopisje in agencije so poslale v Erfurt svoje dopisnike, vendar vzhodnonemška vlada najmanj dvajsetim tujim časnikarjem ni dovolila prehoda meje. Med časnikarji, ki jim prehod ni bil dovoljen, je bilo največ ameriških dopisnikov ter je zahodno-nemška vlada v zadnjem trenutku zahtevala od Vzhodne Nemčije, da časnikarjem ne sme delati ovir.
Ko se je Brandt z vlakom pripeljal v Erfurt, ga je na postaji pričakovala velika množica vzhodnih Nemcev in mu priredila bučen sprejem. Vzhodnonemška policija ni intervenirala, dasi so komunistične oblasti storile vse, da bi ovirale prebivalstvo, da moglo pozdraviti Brhndta. Brandt se je moral tudi pokazati na balkonu hotela, kjer je začasno stanoval v Erfurtu.
'Po enodnevnem sestanku sta Brandt in Stoph izdala skupno uradno poročilo, v katerem pravita, da sta se sporazumela, da bosta s stiki nadaljevala, kljub nepremostljivim razlikam, ki so se pokazale na sestanku mod obema 'Nemčiiama. Prihodnji sestanek bosta predvidemo imela 1. maja t. 1. v za-hodnonemškem mestu Kassel.
Na sestanku je Stoph presenetil Brandta z zahtevo po zahodnonemškem plačilu 27 tisoč milijonov dolarjev Vzhodni Nemčiji „kot odškodnino za škodo, ki jo je utrpela Vzhodna Nemčija vsled prebega na tisoče strokovnih delovnih sil v Zahodno Nemčijo in vsled mnogih drugih akcij, ki so škodovale gospodarstvu Vzhodne Nemčije.“ Poleg tegh je Stoph od BrandČa zahteval, naj podpiše pogodbo, s katero bo priznal razdelitev Nemčije za stalno, pristal na načelo nevmešavanja v medsebojne notranje zadeve, se odpovedal uporabi sile med obema državama in posesti ali kontroli jedrnega in drugih vrst orožja.
Brandt na te zahteve ni pristal ter je prav tako nasprotoval sleherni spremembi statusa Zahodnega Berlina „vse dotlej, dokler nemško vprašanje ne bo rešeno.“ Predlagal je povečanje trgovine med obema Nemčija, pogostejše komunikacije ter odprtje več predhodnih točk na meji med obema državama.
V vzhodnonemškem tisku je bil sestanek rahlo omenjen, medtem ko ga je sovjetska Pravda za „neovrgljiv u-speh za tiste sile, ki se trudijo za zmanjšanje napetosti v Evropi.“ Istočasno pa je Prhvda zagrozila Zahodni Nemčiji, naj ne povečuje svoje vojaške sile, češ, da se njene zadevne akcije ne skladajo z duhom erfurtske konference.
Minulo nedeljo pa je zahodnonemški delegat Egon Bahr končal prvo fazo razgovorov med Zahodno Nemčijo in Sovjetsko zvezo ter se je vrnil v Bonn. Do posebnih dogovorov ni prišlo. Edino, kar sta se Moskva in Bonn na teh sestankih dogovorila, je odprtje konzulatov v Hamburgu in v Leningradu. Z razgovori o morebitni nenapadalni pogodbi nameravata Bonn in Moskva nadaljevati v mesecu maju.
v T E D C N
IZ TEDNA
Tudi Fanfani ni mogel sestaviti nove italijanske vlade. Saragatu ni ostalo drugega, kakor da jc znova poveril sestavo vlade Rumorju. Ta je po nekaj dnevih pogajanj sporočil javnosti, da so vse štiri stranke sprejele njegov pro-
telj, da napravimo za veliko noč teme -meljito duhovno obnovo. Ta naj nas privede do tega, da bo našo medsebojno življenje prevevala strpnost in razumevanje in da bodo v politični emigraciji odpadla vsa sumničenja in nagle sodbe in obsodbe. Le tako se bomo približali pravemu doživetju velikonočnih praznikov.
V tej želji Ti voščim blagoslovljene praznike.	-š -e
gram za sestavo nove koalicijske vlade leve sredine in sedaj skuša razdeliti posamezno mesta v njej.
Strokovnjaki za demografijo pri ZN ugotavljajo, da se Sovjetski zvezi in ostali Aziji ni treba bati tkim. rumene nevarnosti s strani Kitajske, ker da jo bo do'konca tega stoletja številčno prerasla Indija, število rojstev na Kitajskem v zadnjem času močno nazaduje.
Varnostni svet ZN je odobril finski predlog o prekinitvi diplomatskih od-noosov vseh članic ZN z Rodezijo in prekinitvi slehernega prometa s to juž-nc-afriško državo. Proti vladi v Salisbury so pred nekaj dnevi nastopili tudi rodezijski škofje, ker je vlada izdala nove zakone o rasni diskriminaciji.
PISMO ZA VELIKO NOC
Zdi se, da je pokojni dr. M podal svojo duhovno oporoko v govoru ob proslavi 50-letnice prve slovenske vlade v Buenos Airesu, kar prinaša Zbornik 1969 na str. 199 do 202 in kar je povzel Katoliški Glas v Gorici
Krek skemu: miren, nevsiljiv, nekričav, delaven, zanesljiv, s smislom za čistoč)
in red.“
Tega značaja ne moremo imenovati hlapčevskega; kako bi mogli Švicarje obsoditi k temu?
'Rekli smo, da je tudi naša vernost vrednota, ki je za nas značilna. In a~o je kaj hlapčevstva med Slovenci, naj bi ga zakrivila naša vernost? Pod pritiskom v preteklosti, ko bi marsikateri liarod obnemogel, je bila vera ona vrednota, ki je dala moči Primorcem in Prekmurcem, da niso obnemogli, čeprav so morali njihovi duhovni pastirji v ječo in pregnanstvo.
Oči bi si med nami v zdomstvu zakrivali, ako ne bi videli, da se narodno potapljamo, „integracijo“ imenujemo to s tujo besedo. Vsakdanja izkušnja pa nam govori, da ohranja narodno zavest še najbolj veren človek.
Naše narodno župnijo praznujejo lepe jubileje in so dokaz, koliko so pomogle k mirnemu prehodu, da nobene vrednote z našega narodnega zna-čhja nismo zgubili. Odkod oni ponos, da še tretji in četrti rod prizna, da se po rodu čuti Slovenca!
Naši verski prazniki so obnova naše vernosti. Velika noč nas vsako leto spomni na našo vstajenje. Prvič smo vstali ob krstu, ki je pokopal našega starega človeka brez posvečujoče milosti, brez božjega življenja v sebi. Zato se po krstu ustvari nov človek v nadnaravnem smislu. Bog s svoje strani vse stori, da moremo ohraniti tako življenje.
Tako je za nas velika no c ne samo spomin, ampak tudi opomin. Ako ga razumemo, smo resnično srečni, kot nihče bolj biti ne more. Trpeči Kristus je naše upanje za to življenje, od mrtvih vstali pa naše upanje za večno življenje.
Iz globoke vere sami vstopimo v novo življenje, pomagajmo pa tudi vsem, ki so naše pomoči potrebni. Kjer koli smo, bodimo res kristjani, pokažimo svojo vernost. Kar koli delamo, storimo iz vernega srca, da bo vstali Kristus na vse rosil svoj blagoslov.
I. Kunstelj
Zakaj ne marajo biti komunisti
Inštitut za sociologijo in filozofijo v Ljubljani je izvedel anketo med mladinci v treh vprašanjih. Kakšen je odnos mladega rodu do teorije in prakse Zveze komunistov? V koliki meri anketiranci sprejemajo cilje Zveze komunistov za svoje? Kakšno mnenje imajo mladi na splošno o organizaciji Zveze komunistov? Odgovori so bili za komuniste vse prej kot lhskavi.
Anketiranih je bilo skoraj 1500 mladincev in mladink med 17. in 25. letom, doma iz cele iSlovenije. Ena tretjina teh (zlasti so to bili dijaki z gimnazij in srednjih strokovnih šol, vajenci, uslužbenci in kmetje) so izjavili, da se večina komunistov za težnjo mladih ne zanima, šest odstotkov od njih pa je celo menilo, da komunisti težnje in zahteve mladih zavirajo.
„Nisem in ne želim biti član Zveze komunistov“, je odgovorilo več kot 70 odstotkov visokošolcev, uslužbencev, kmetov ter več kot 60 odstotkov vajencev in delavcev in več kot polovica dijakov srednjih strokovnih šol, gimnazijcev in brezposelnih.
, „Cerkev kliče vsem v spomin, da se mora kultura usmerjati na celotno spopolnjevanje človekove osebe, na blagor skupnosti in vse človeške družbe. Zato je treba duha tako izobraževati, da se v njem razvija sposobnost občudovanja, globokega umevanja, premišljevanja in ustvarjanja lastno sodbe ter gojitve ver-skega, moralnega in socialnega čuta.“
Koncilska konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu, § 59, i
Pri tem odgovoru se samo po sebi postavi novo vprašanje, zakaj ti ljudje ne želijo vstopiti med komuniste. Odgovori so bili različni: iz verskih razlogov; ker mi komunisti, ki jih poznam, niso všeč; ker se ne strinjam s programom in cilji Zveze komunistov; ker ciljev komunistov ne poznam; ker se ne bi želel zameriti domačim in prijateljem; ker so člani Zveze komunistov nezmožni sprejeti kaj novega; ker so me komunisti na gospodarskem področju razočarali; ker laže diham brez vezanja na kakršnokoli organizacijo.
Iz verskih razlogov odklanja komunizem zlasti del kmečke mladine (13,3 odstotkov), odgovorov, da ne poznajo Zveze komunistov, pa je največ pri kmečki delavski mladini ter pri dijakih srednjih strokovnih šol.
Na vprašanje, zakaj so starejši ljudje v Zvezi komunistov, je najpogost-nejši odgovor (nad 40 odstotkov); Ker pričakujejo od tega osebne koristi.
In še eno vprašanje: Zakaj ljudje javno ne spregovore, ko vidijo nepravilnosti v socialistični družbi? Tudi tu je odgovor za vladajočo stranko porazen. Prav pri vseh skupinah anketiranih je na prvem mestu nedvoumna ugotovitev; „Ker se bojijo, da bi se jim to maščevalo“. Družba torej, ki je zgrajena na strahu in klečeplaštvu.
Vse to je objavila ljubljanska „Tedenska tribuna“ z dne 8. januarja 1970. Menimo, da odgovori slovenske mladine sami dovolj jasno povedo, kako stoji komunizem v Sloveniji. Gibanje, ki nima mladih za seboj, lahko govori le še o preteklosti. Bodočnosti gotovo nima.
Udar v Kambodži
Sihanouk se ne sme vrniti
Kakor je Sihanouk predvideval, ko ne jo pretekli teden iz Pariza podajal v Moskvo in Peking, so protikomunistični elementi v Kambodži izvršili državni udar, njega odstavili in pozvali komunistično vojsko Vietkonga in 'Severnega Vietnama, da mora takoj zapustiti kamboško ozemlje. Istočasno je nova kamboška vlada, ki jo vodi general Lon Nol, pozvala Moskvo, naj pritisne na Hanoj, da bo čim prej umaknil svoje vojaške oddelke iz Kambodže.
Spremembo v vodstvu Kambodžo so z zadovoljstvom pozdravili v Saigonu, medtem ko je v Washingtonu povzročila novo zaskrbljenost za nadaljnji razvoj položaja v jugovzhodni Aziji.
Nova kamboška vlada pod predsedstvom generala Nola je preteklo nedeljo pozvala Anglijo in Sovjetsko zvezo. kot so-predsednici ženevsko pogod-
Londoiaski ©dmevi
¥ razjasnitev
v štev. 4 z 22. januarja letos poa naslovom: „O ljubezni do domovine.“ Pokojnikove besede bi morale biti vklesane v srce vsakega iSlovenca, kjer koli v svetu je: ali v domovini ali v zamejstvu ali v zdomstvu. Odtod tudi to-le pismo, saj so njegove misli protiutež trditvam, da nosijo Slovenci v svoji osebnosti hlapčevski značaj in je temu kriva njihova vernost. Res nam g. Krek daje nauke, kakšna naj bo naša ljubezen do naroda in domovine ter moremo njegove misli samo dopolniti.
„V slovenstvu smo bili rojeni, čim smo prišli na svet, nas je vsakega sprejela slovenska mati, slovenska družina, slovenska kultura. Sprejmimo te darove naravnega reda in razvoja...“
„Stvarnik je dal vsakemu narodu posebne darove in nekaj posebnih sposobnosti. Vse spoštujemo. Pa tudi nam Slovencem jih je dal. Iz polne roke jih je nasul...“
Med te bi prištel tudi našo vernost.' Starši, šola in Cerkev so nam po- ' sredovali vero v Boga in nas pridružili Katoliški Cerkvi in tako nam dali vrednoto, ki jo nosimo s seboj.
Tako vidimo pogosto pri prireditvah v Nemčiji napis: „Bogu otroci, narodu sinovi, hlapci nikomur!“
Vse naše življenje zdoma govori, da ne hlapčujemo nikomur. Mnogi so v samostojnih poklicih, mnogi so si gospodarsko hitro pomagali, mladi odšli na študije po univerzah in z znanstvenim delom nikakor ne zaostajajo za drugim. Naše kulturno življenje je na primerni višini.
Dr. V. Antolin je na proslavi narodnega praznika, 26. oktobra 1969 v Baragovem domu v Clevelandu govoril: „Značilnost Slovencev se mi zdi odnos do dela. -Stoletja smo živeli kot narod brez svobode. -Slovenski človek se je preživljal s trdim delom, ne z 'osvojitvami tujih narodov in tujih bogastev, ne z gospodarskim izkoriščanjem ljudi drugih narodnosti. Nasprotno bili smo sami žrtvovani in izkoriščani. Le s trdim in vestnim delom smo mogli vkljub vsemu obstati. Ta slovenska kvaliteta, ki smo jo prinesli iz domovine, nas odlikuje tudi v svetu in lahko smo ponosni nanjo.
„V nečem bi morali biti naši narodni prazniki podobni našim verskim praznikom: v tem namreč, da se ob njih zamislimo, pogledamo vase in v svoje o-snove ter tudi iz tega razmišljanja najdemo novih moči za pot v prihodnost.“ (Amer. domovina štev. 223 z
19.	nov. 1969.)
Ali naj dodam še, kar pove dr. K. Vojska v Amer. domovini v štev. 245 1969: „Švicar tujca ne moti, ga ne podcenjuje, samo ostro opazuje razliko med seboj in tujcem. V tej zvezi^ je kar treba priznati, da slovenski ^ človek tu pridobiva splošno priznanje in upoštevanje in to po splošnem mnenju predvsem zaradi dejstva, ker je naš slovenski značaj silno soroden švicar-
V prejšnji številki smo ze poročali o demonstracijah, ki so bile v Londonu ob priliki obiska Mitje Ribičiča v Angliji. Ob te demonstracije se je obregnilo tudi partijsko časopisje v Jugoslaviji, ki pa je skušalo dogodke omalovaževati. Nič niso pisali o odmevu v angleškem tisku. Sploh je npr. ljubljansko Delo napisalo, da dogodki „mio vzbudili nikakršne pozornosti v britanski javnosti“ (27.2.).
Poročilo, ki smo ga prejeli iz Londona, pa te trditve, postavi na laž. Odziv na emigrantsko akcijo v angleškem časopisju je bil zelo velik. Naj navedemo le nekaj primerov: „Spektator je na podlagi emigrantskih podatkov objavil zelo zajedljiv članek Tiborja Szamuelyja, „Daily Mail“ je objavil in-
tervju z dr. Ljubo -Sircem, prav tako glasgowski „Sunday Mail“; „evening Standard“ in „-Sunday Express“ sta objavila daljše članke po telefonskem razgovoru z dr. Sircem. Poleg lega je „Telegraf“ objavil pismo East European Coordination Coomitee-ja, naj takih ljudi (kot je Mitja Mihičič) ne vabijo več v London. „Observer“ je sicer prvotno objavil neke vrste apologijo, pa je nato moral objaviti pismi Szamuelyja in dr. Sirca, ki sta apologijo popolnoma pobili.
Vsekakor je mnogo pozornosti med angleško javnostjo vzbudilo zlasti odprto pismo dr. Sirca, ki ga je poslal vsem vidnejšim osebnostim-. ‘Najboljši dokaz učinka je gotovo ta, da se je nanj dr. -Sircu o.sebno odzval sam predsednik vlade Wilson.
bc iz leta 1954 o jugovzhodni Aziji, naj poskrbita, da se bodo vojaški oddelki Vietkonga in -Severnega Vietnama v miru umaknili s kamboškega ozemlja.
Istočasno je Nol ukazal odstraniti vse kipe in slike dosedanjega državnega poglavarja princa Sihanouka, ki je vladhl državo 30 let. Prav tako je odstavil njegovo ženo Moniko s predsedstva Rdečega križa in prepovedal Si-hanouku in njegovi ženi vrnitev v Kambodžo.
Sihanouka je kamboški državni u-dar doletel v Moskvi, odn. na potovanju iz Moskve v Peking. V Pekingu Je izdal izjavo, da zaproša za politično zaščito obe komunistični velesili, Mo-j kvo in Peking, istočasno pa je tudi zaprosil sovjetsko in kitajsko vlado, ker mu primanjkuje denarnih sredstev', da bi mogel z nujno podporo menjaje živeti zdaj v Moskvi zdaj v Pekingu. Prošnjo sta mu Moskva in Peking, je dejal Oihanoulf, ugodila.
V sosednjem Laosu so se pretekli teden boji med Vietkongom in hanoj-skimi oddelki na eni strani ter laoško vojsko na drugi strani še razširili, severnoameriško letalstvo pa je nadaljevalo z bombardiranjem sovražnikovih objektov vzdolž tkim. Hočiminhove steze, ki se vije iz Severnega Vietnama po laoškem ozemlju v Južni Vietnam.
Moskva je znova opozorila Kitajsko naj preneha „z rožljanjem orožja“, ker da bo sovjetska vojska odgovorila na sleherno izzivanje. Sovjetska Pravda je v zadevnem Članku dialektično dostavila: „Pri nas v ZSSR imamo sredstva, da bomo lahko branili interese kitajskega ljudstva, ki si gradi komunizem.“
V	zvezi z zavrnitvijo na jugoslovanski meji, ki jo je doživel msgr: Ignacij Kunstelj, je verski tednik „Oznanilo“ v št. 20 letošnjega letnika objavilo sledeče:
V	Ljubljani je bila ustanovljena Slovenska izseljenska komisija, katere predsednik je ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Stanko Lenič, za tajnika te komisije pa je 13. noV. 1969 jugoslovanska škofovska konferenca imenovala msgr a. Kunstlja, ki je po posvetovanju z drugimi mesto sprejel. Ko je za 3. marca predsednik msgr. dr. Lenič sklical sejo te komisije, je po službeni dolžnosti odšel msgr. Kunstelj na pot v Ljubljano.
Kaj se je zgodilo, pove msgr. Kunstelj sam v pismu, ki ga je poslal slovenskim dušnim pastirjem, tudi v Argentino:
„Citta del Vaticano, 3. marca 1970. Dragi sobrat je! Ad informandum: Ka je sklical predsednik Slovenske izseljenske komisije za danes konferenco v Ljubljani, sem iz službene dolžnosti včeraj odšel z vlakom v Ljubljano. Po prihodu čez mejo na železniški postaji v Sežani mi je obmejna policija ukazala izstopiti ter z besedami: „Vaš vstop v Jugoslavijo ni zaželjen. In-k temu ni nobenega pojasnila,“ spet odpeljala na italijansko mejo ter se tako konference nisem mogel udeležiti. Predsednika sem takoj o tem obvestiL Jugoslovanski škofovski konferenci sem podal ostavko kot tajnik Slovenske izseljenske komisije. Vaš I. Kunstelj.“ Obžalujemo in se sramujemo, da jc eden od slovenskih časopisov, ki izhaja v Argentini, ob poročilu o teni dogodku v tako nizkotnem tonu pisal o osebi in funkciji msgra. Kunstlja, ki je duhovnik in za ,nas izseljence od Sv. Sedeža imenovan generalni direktor za dušno pastirstvo slovenskih izseljencev.
naŠMT
¿•slavija razdeljena med zagrebške liberal® in lies» grajske konservativce
obliki režima in k obnovi tesnih stikov z Moskvo.
' V sporu med Zagrebom in.Beogradom v resnici gre za ves bodoči raz-
TO Gl 1 1 j"l Iv" P . Iv O [j O TltO

Medtem, ko se je Tito sprehajal po Afriki, da bi pridobil afriške države, ki jih smatra za tkim. tretji, nevezani del sveta, za novo vrhunsko konferenco, katera naj bi bila po jesenskem zasedanju Glavne skupščine ZN, pa so se odigravali v jugoslovanski partiji dogodki, ki kažejo na vedno večjo razcepljenost med jugoslovanskimi komunisti.
O položaju v današnjih razmerah, po Titovem povratku v Beograd, je poslal Reuterjev dopisnik minulo nedeljo iz Zagreba svoji agenciji obširno poročilo, v katerem med drugim piše:
Jugoslovanski komunistični aparat pretresajo novi spori med liberalnimi reformatorji v Zhgrebu, prestolnici Hr-vatske in konzervativnimi elementi v državni prestolnici Beogradu. Spor se je začel s serijo kritičnih člankov v beograjskem dnevniku Borba ter se 'je razvil v prvorazredni spopad med hr-vatskimi in srbskimi komunističnimi vodji. Tradicionalna sumničenja in stari spori se mešajo s sedanjimi gospodarskimi in političnimi razlikami ter širijo požar.
Centralni komite hrvatske partije se
je sestal na tridnevno zasedanje v Zagrebu. S tega zasedanja so razširili poziv, v kateremu zahtevajo, da Jugoslavija ne sme kreniti s svoje lastne poti v socializem in da ne sme ustavi« razvoja demokratskih reform, ki jih je začela izvajati.
Spor je spravil na dan prepad, ki loči zagrebške liberale, ki vidijo v reformah garancijo proti vrnitvi na stalinistično centralistično vlado v Beogradu, ter srbske skupine v Beogradu, ki se bojijo, da bo Jugoslavija vsled reform postopoma prešla v kapitalizem in se spremenila v zahodnoevropsko dr-žavo.
Istočasno so se znova pojavili na površju problemi, pred katerimi se bo znašla Jugoslavija, ko bo Tito umrl. V letošnjem maju bo Tito star 78 let. Kakršen je danes, bo mogel še nekaj časa vladati nad to nesigurno, mnogo-narodno republiko, toda vprašanje nasledstva bo v nekaj letih postalo kritično.
Na Hrvatskem se resno bojijo, da če demokratskih reform ne bodo mogli iz-peljkti, jih bodo beograjski politiki oslabili, ker se nagibajo k stalinistični
izginil s pozornice.
Danes je Titov velik osebni prestiž in njegov prirojeni instinkt, ki se mu je zlasti razvil med drugo svetovno vojno, ko je vodil jugoslovanske partizane, da se varuje noža v hrbet, povezuje v državno skupnost šest komunističnih republik.
Menijo, da bo Titov naslednik 60 letni Slovenec Edvard Kardelj, razumnik in teoretik, ki Moskvi sicer ni všeč, ker je bil glavna gonilna sila za vrsto gospodarskih in političnih reform v Jugoslaviji. Kardelj bo moral po Titovi smrti obdržati Jugoslavijo skupaj z močnim enopartijskim vodstvom, toda samo v slučaju, če mu bo uspelo Srbe zadrževati mirne, na Hrvaškem ne bo naletel na odpor.
Doba po Titovi smrti bo vsekakor čas velikih političnih kriz, kljub temu, da se je Tito potrudil, da je za tako prehodno dobo ustvaril poseben izvršili odbor v Beogradu, ki naj bi poskrbel za red v državi.
V Zagrebu se tudi bojijo, da bi močni srbski elementi, ki si bodo znova hoteli priboriti vodilno politično vlogo v Jugoslaviji, poskušali to doseči tudi za
ceno sovjetske podpore. Neki komunistični funkcionar je v zvezi tem dejal: „Ne morete povabiti Rusov notri in jim nato reči ,Hvala in zbogom'. Težko se jih je potem znebiti."
Razprave o sovjetskem vplivu v Beogradu so v hrvatskem tisku od letošnjega januarja naprej vedno pogostejše. Širijo se poročila, da-ko so sovjetski tanki in vojska zasedli Češkoslovaško avgusta 1968, so tudi nekateri elementi v Jugoslaviji pozivali na podobno sovjetsko zaščito. V Zagrebu prav tako širijo govorice, da srbski sovjetski simpatizerji potujejo po tovarnah v zaostali Macedoniji in jim ponujajo dolgoročne trgovske pogodbe. Istočasno širijo propagando, da jim Hrvatska noče podobno pomagati. V Zagrebu tudi vedno bolj prevladuje prepričanje, da se v Beogradu vedno bolj utrjuje skupina komunistov, ki se zavzemajo za tesnejšo naslonitev na sovjetsko komunistično partijo.
To skupino poznajo v državi pod imenom ,kominformovci‘. Kakor znano, je leta 1948 Stalin izgnal Jugoslavijo iz Kominforma, mednarodne komunistične organizacije, ki je bila medtem razpuščena, in jo obtožil nacionalistične desviacije od moskovske linije.
Hrvatski komunisti, zadnje tedne cilj kritiziranja s strani srbskih komunistov, trdijo, da bodo njihove reforme
služile za zgled vsemu komunističnemu svetu. Hočejo pokazati komunistični Vzhodni Evropi, da je mogoče komunistično nadvlado kombinirati z demokracijo in industrijsko učinkovitostjo, in sicer z decentralizacijo, ki bo dovolila majhnim delavskim skupinam samostojno delati načrte in odločati.
Toda Moskva, Varšava in Vzhodna Nemčija so doslej ohranile sovražno razpoloženje do tega jugoslovanskega modela. Številni jugoslovanski reformisti se bojoijo, da bo v slučaju, če bodo njihove reforme vplivale na razvoj v drugih socialističnih državah, Moskva začela izvajati močan pritisk, da j ib onemogoči. Na Hrvatskem nameravajo najnovejše reforme pognati v tek v prvih mesecih prihodnjega leta. Planiranje se sedaj nahaja v kritični fazi.
Za sedanjim sporom med Zagrebom in Beogradom se skrivajo tudi zgodovinski faktorji. Srbija je največja od šestih republik v federaciji in je mnogokrat postopala, kakor da ima samo ona pravico vladati, ker je pač Beograd istočasno srbska in federalna prestolnica.
Za tem slučajnostnim srbskim prevzemom oblasti je njihova zgodovinska samostojnost, medtem ko je večina sedanje Jugoslavije bila podrejena turški dominaciji ali vladana od Habsburgov z Dunaja.
Janez Pucelj:
K R I S T
Bim bom, bim bom, bingel bongel bingel bom, bim, bom, bim bom...
Kristus je vstal!
Cingel cinkcingel cinkcingel cink-cing!
Kristus je vstal!
Vije se procesija, dečki po dva in dva, deklice po dve in dve, možje, žene... V sapi, ki piha od Krvavih peči, plapolajo bandera, da jih komaj udržujejo krepke roke fantov.
Cingel cinkcingel cinkcingel cink-cing — zavihti zvonček Skončen Franček, da mu zapoje s tankim gla: som. Nato odgovori Kuzmankarjev Jožek — on je drugi ministrant pri Sv. Vidu in ima . zvonec, ne enega samega kakor Skončar, ampak kar štiri skupaj na eni roči, da mu pojo kot zbor: Cingacinkcingel cinkcingel cinkcingel cinkcong...
Pred zvonarjema gresta Drobničev Matijče in Ježev Pavlek. Luči neseta na rdeče barvanih svečnikih, ki imata na vrhu kot nekak krožnik, da lovi voščene kaplje, ki v vetru kar kapajo od sveč. Zakaj Matijče in Pavlek še nista prav prava ministranta, sta šele učenca ali recimo danes, ko je velika noč, vajenca; Matijče prvi in Pavlek drugi, tako da je Pavlek zadnji v vrsti vidovskih ministrantov.
Vse to vidi Zakotkarjev Tonče, ki nosi letos prvič Alelujo. Zakotkarjev Toriče je pri Sv. Vidu prvi ministrant in poglavar ministrantov, odkar je odstopil Pikovnikov Andrejc, ki je hodil že v ponavljavno šolo in je bil že tolik, da mu je segalo rdeče krilo komaj do kolen in rokavi bele srajce komaj do komolcev. In ker je Tonče prvi ministrant in poglavar ministrantov, nosi Alelujo pri procesiji; to je predpravica prvega ministranta pri Sv. Vidu. Ker je general cerkvenih strežnikov, seveda tudi z vso natančnostjo motri početje ministrantov, kakor se spodobi za poglavarja.
Kar se namrdne. Zagledal je, kako je kanila velika voščena kaplja Drobniču na lase in mu jih zlepila v trd, rumenkast šop. Na, in zdaj si je še Ježek pokapal rdeči ovratnik prav ob zlatem našivu! Nerodi, zakaj neki imata svečnika ščit, velik kakor krožnik! Zdaj sta pa še zvonarja zmešala „vižo“! Vse to vidi in sliši Za-kotkar in srce mu polni nejevolja, zakaj on je prvi ministrant in je odgovoren za vse to; on je poglavar ministrantov pri Sv. Vidu.
Cingel cinkcingel cinkcingel cink-cing!
Cinkcincinkcingel cinkcingel cinK-cingel cinkcong!
Zveličar naš je vstal iz groba, vesel prepevaj, o kristjan!--------
O F O R
Šoba se je Zakotkarjevemu prelila v škodoželjen nasmeh. Zakaj ? Pred njim nosita Makov Jurko in Kališčar-jev Lojze mala rdeča banderca. Ka-liščarček, ga še nekako obvlada, Makovega Jurčka pa kar zdeluje, ves je moker in kar zanaša ga. Saj ga bo še vrglo banderce! Prav je, naj ga le! si misli Tonče. Zakaj Tonče in Jurko sta si v jezi. Jurko je rekel Tončetu: Ministranti ste najbolj hudobni fantički v fari! Tonče pa ga je nazaj vseknil: Sto „fuksov“ — en konj, sto Jurjev — en mož! Od takrat sta Tonče in Jurko skregana.
Pa zdajci začuti Tonče, kakor da so mu roke trudne, kakor da mu hočejo omahniti, kakor da je Aleluja težka. Kaj pa še bo, saj so šele pri Cenetovih! Pogleda kvišku proti A-leluji: Zveličar, ogrnjen v vihrajoč rdeč plašč, desnico je dvignil visoko v blagoslov, v levici drži zmagoslavno banderce, ki enakomerno niha pri vsakem koraku. Prav tak je naslikan tudi na bandercu, ki ga nosi Jurko. Tonče začuti, da ni na Jurka več tako hud. Skoraj zasmili se mu; skoraj mu želi, da bi ponehala sapa in ne bi tako zanašala ubogega Jurka; vsaj da bi ga ne vrglo banderce!
Joj, roka hoče Tončetu počiti v komolcu ; z desno malo odneha, samo za časek, da si majčkeno odpočije — jej, Kristus omahne, brž poprime spet Tonče z obema rokama, pot mu stopi na čelo. Tedaj potegne sapa prav zares. Jurka kar zanese, prav zadnji trenutek še ulovi ravnotežje z razkoračenimi nogami. Tonče pogleda zaupno mimo Aleluje na Vstalega na Jurkovem banderu: Ne pusti, da bi te vrgel! Pa tudi Jurku ne pusti, da bi ga vrglo banderce — zdaj nisem več hud nanj!
Tedaj se spomni zgodbe. Bogve, kje jo je bral ali slišal. Morda so jo povedali stari oče ali nemara gospod v šoli.
Živel je mož, Kristofor mu je bilo ime. Kristofor, to se pravi: tisti, ki nosi Kristusa. Ta Kristofor je bil junak, za kaj mož, močan za dva, če ne za tri. Imel je bajto, kočuro, zbito iz klad ob široki in globoki reki. Nekov sedi v bajti, v kočuri zbiti iz klad, in gleda skozi okence; bilo je majhno okence, da bi Kristofor ne bil mogel pomoleti glave skozi, zakaj Kristofor je bil močan mož in je imel debelo glavo. Ko tako gleda, zagleda dete na drugi strani vode: sezulo si je čeveljčke, potem še nogavičke, si privzdignilo krilce ter stopilo na kamen, ki je gledal iz vode, in spet na drug kamen in na tretji, da bi prebredlo reko. Trde poteze na Kristoforovem obrazu so se razlezle v smehljaj: O ti revišče malo, kako boš prebrodilo reko! Ti ma-
li srakoper! Saj še mene zanašajo valovi, kadar bredem tja čez, še mene Kristofora, ki sem za kaj, junak za dva, če ne za tri! uj no, ti mala žogica, grem jaz po te! Kaj ni rekel Kristus: Kdor sprejme katerega otroka v mojem imenu, mene sprejme. In po Kristusu imam ime.
Tako si misli Kristofor, stopi iz bajte, brede, brede, z mogočnimi nogami deli in odriva valove in pride do deteta. „Daj, daj, boterček mali, da te jaz prenesem! Saj te bo še voda vzela, ti mehurček drobni!“
„Ne vem! Težko me boš prenesel, Kristofor! Veš, sem težak.“ •—--------
Tončetu so roke kakor iz lesa; v komolcu mu bodo počile, prsti se mu krčevito oklepajo podnožja vstalega Zveličarja in vendar bi se tako radi razklenili; debele potne srage polzijo Tončetu po licih. ---------
Kristofor se detetu zasmeje, da se zableščijo beli zobje iz črne kosmate brade: „He, he, norček mali, ti boš težak? Da bi te Kristofor ne prenesel, če je božja volja? Z mezincem bi te prenesel, ti butarica mala!“ in zadene si bremence na ramo.
Pa čudno je danes! Kristofor, kje je tvoja moč, moč za dva, če ne, za tri? Otrok — čimdalje bolj težak. Kristoforu se noga šibi, koleno mu kleca, komaj še prestavlja noge, tiplje s tresočim se stopalom po opori v vodi, od čela mu lije pot v curkih ... Kaj takega se Kristoforu še ni primerilo.---------
Tonče čuti, kot da drži Alelujo samo še s silo svoje volje, nič več s prsti, ki jih kar nič več ne čuti. Crn svet se mu dela pred očmi, kolena se mu šibe, po hrbtu ga spreletava mrzlo in vroče, nekaj ga davi v grlu, najrajši bi zajokal...
„Kdo si, otrok, da si tako težak, da si upognil ramo Kristoforu, ki je junak za dva junaka, če ne za tri?“ omahne Kristofor z detetom na tratino iz reke.
„Kristus sem,“ reče dete in poseže z belimi ročicami velikanu v razkuz-mano brado.
Solza stopi velikanu v oči, ki mu otroško modro zro iz poraslega obličja. „O, če si Kristus, daj, da te bom vedno nosil, pa če boš še tako težak!“
In nese dete v bajto, v kočuro, zbito iz klad.--------
Cingel cinkcingel cinkcingel cink-cing!
Cinkcinkcingel, cinkcingel cinkcingel cinkcong!---------
Tedaj zadonijo orgle kakor ena sama zmagoslavna aleluja in vsa cerkev je ena sama pesem.
Radu j, nebeška se Kraljica, Gospod je vstal, aleluja!
Tonče postavi Alelujo na vogal oltarja, se umakne proti žagradu in tedaj zagleda Jurka, ki je pravkar
Veselo
Mesto pod južnim križem se prebuja v nov dan. Zgodnje jesenske megle se počasi dvigajo. Po cestah se slišijo kriki časopisnih prodajalcev. Železniško postaje bruhajo množice ljudi, ki brezbrižno hitijo na delo. Vsak dan enako, kakor bi tako hiteli že stoletja.
Tudi on hiti. Reka ljudi ga kot skrivnostna sila vleče za sabo, in zdi se, da je kakor kaplja v tem veletoku. Čuti se strašno osamljenega, zapuščenega, kakor da bi vsi ljudje hiteli za določenim ciljem, le on ne ve, kaj hoče. Služba in samota, samota in služba. Redki svetli dogodki se mešajo v tem monotonem ponavljanju.
Hiti iz podzemskega hodnika, križa ulico, nato mimo slaščičarne... Izložbeno okno in natrpano s čokoladnimi pirhi,, okrašenimi z rožnato pobarvanim sladkorjem. „Velika noč bo!“ je pomislil in hitel dalje...
Potem mu noč prinaša spomine. Joj, kako grebejo v preteklost, v leta, ko je bil še otrok, ko je ponosno nosil težko butaro, katero mu je naredil oče. Mama mu je navezala nanjo pomaranč, starejša sestra pa jo je okrasila s pisanimi trakovi. Bil je še prav majhen, ko ga je mama vzela s sabo v cerkev, da je šel poljubit Bogca...
Tako nežno in grenko mu je pri srcu ob teh spominih. Zdi se mu, kakor da bi vonjal grenko opojni vonj rožmarina. In spomini hité...
Svečano pobožnih materinih krotenj se spominja, ko je rezala gnjat in kolač, njenih veselo zasolzenih oc', ker je strgala hren. Krvavi rdeči in modri pirhi so se blesteli na belem prtu. Oče je slovesno odmolil...
Ob teh praznikih še bolj občuti samoto. Kakor lepljiva sluz se ga drži. Poskuša jo prevarati; obiski pil znancih, prijateljih. Popolnoma praznote ne more napolniti. Kaj mu danes pomeni velika noč. Le obujanje lepih spominov, obnavljanje običajev in navad? še čuti v sebi tisto iskreno vero in pobožnost kot takrat, ko je bil še otrok? Nemir, beganje, naveličanost, delo in vsakdanjost ga utapljata...
t
zatcknil banderce v nalašč za to zvrtano luknjo v klopi: rdeč je bil in ves potan. Spogledata se: Tonče se Jurku nasmehne in tudi Jurko se nasmehne Tončetu.
Potem pa je Tonče to velikonočno jutro molil kot še nobeno, da bi bil tudi on Kristofor, ki bi Kristusa zmeraj nosil, tudi če bi bil težak. Pa ne samo on, ampak tudi Jurko, da bi bil Kristofor, da bi bili Kri-stofori vsi ljudje.
„Glejte les križa, na katerem je viselo zveličanje sveta!“
Križ se dviga nad ljudi, ki se počasi približujejo. Nežno sladke otroške ustnice se dotikajo svetega razpela. Starčki, krepki možje in ponosni fantje sklanjajo glave za poljub. Ljubeče žene prihajajo k Njemu s svojimi skrbmi. Trepetajoča dekliška usta poljubljajo božje rane.
Neki glas ga je pritegnil sem, na sveti kraj. Išče božje bližine, iskrene vere vanj. Hoče se otresti mlačnosti, naveličanosti, nemira. Vendar trpi in omahuje in bega. Pogleda na križ. Izmučeno, razbičano telo je razpeto na lesu. Gltiva nagnjena. Vsa njegova pojava govori o neskončnem trpljenju, vendar milo in neprestano vabi: „Pridite k meni vsi, ki se trudite, in jaz vas bom poživil.“ Kliče, roti, prosi: „Trpel sem na križu, in trpim še danes v vseh človeških otrocih, ki trpe lakoto, bedo in pomanjkanje, sovraštvo in krivice; in krvavim in umiram na bojiščih, ginom v ječah... in žejen sem — ljubezni! Pridite k meni vsi...“
Počasi se približuje. „Sprejmi mo, Križani; mojo praznoto in naveličanost, mlačnost, nemir in samoto, moj pono3 in strah.“ Njegove suhe, vroče ustnice še dotaknejo božje podobe. „Za mamo in očeta, za brate in sestre, za ves naš narod, za vse ljudi...“
Osamljeni in trpeči, bolni in ranjeni, lačni in žejni, preganjani, bratje in sestre vsega sveta: Kristus je res vstal.
Metka Mizcrit
Velikonočne misli
Mirko Kunčič
Himna vstajenja gre preko grobov —
pojoč, vriskajoč
trka na duri in drami iz sna:
Velika noč!... Velika noč!...
Njen zvonki klic je sladko vznemiril jate molčečih golobic vsekrižem po rosni dolini: vasice tihe in bele,	.
zasanjane v sončne dalje —------
Vse svetle so misli,
ubrane v korale bogate:
kot zarje jutranje blestijo iz dna,
kot mavrice vzpenjajo se preko trato,
vijo kot bršljan se od srca do srca,
kot rože od koče do koče
cveto vonjive in božajoče
Skrivnostna moč
je v njih in opojno kipenje:
Vera v vstajenje, v Veliko noč!
Otroški kotiček
Mirko Kunčič:
Veftfka
Ptička iz dalj prihitela, ptička je pesem zapela, pesem o sončni pomladi, pesem o deklici mladi.
S ptičko zapela je Metka.
Zvonko in brez presledka peli sta skupaj ves dan sredi brstečih poljan.
noč
Mačice žametne v meji kot vasovalke na preji sanjam so sladkim se vdale in poslušale...
Rekla ob zori je Metka: Zdajle pa spet od začetka 1 Našla tako pojoč ju je Velika noč.
T. K.
Prijatelja
Že v prvem razredu ljudske šole sta si Milan in Janez postala nerazdružlji-va prijatelja. Pot ju je vodila skupaj v šolo, skupaj sta delala šolske naloge, skupaj se igrala in ob sobotah sta skupaj prehodila dolgo pot do slovenske šole.
V argentinski šoli sta nekaj časa tudi sedela skupaj v klopi, pa ju je učiteljica kmalu postavila narazen, kir sta si imela toliko povedati tudi med poukom.
Najrajši sta se igrala indijance in belce. Milan si je naredil fračo in si za-
taknil za ušesa kurja peresa; tako je bil „pravi“ indijanec. Janez je imel otroški samokres. Tako sta bila oba oborožena do zob. Kristina, Milanova „žena“ jima je nosila mate. Ko pa je bilo kričanja, streljanja in napadaja le preveč, se je kmalu naveličala in odšla domov.
Milanova mati je oba dečka posvarila:
„Samo neumnosti počenjata. Vojne med indijanci in belci že zdavnaj ni več in tudi sovraštva med njimi ne. Izmislita si kakšno bolj pametno igro.“
„Dobro, bova pa rajši brcala žogo“, je rekel Janez.
V	brcanju žoge je bil Janez pravi mojster, in je daleč prekašal Milana. Zato so dečki Milana postavili za vratarja. Janez je gol za golom brcal v mrežo; to Milanu seveda ni bilo všeč. Prijateljstvo med njima se je že začelo krhati.
V	šestem razredu je Milan začel opuščati žogo. Ves se je posvetil učenju. Medtem pa je Janez komaj za silo izdeloval šolo. Bil je še zmerom junak žoge. Zastonj ga je mati prosila, naj posnema prijatelja v učenju, pa je bilo vse zastonj.
„Milana ne maram več“, se je repenčil Janez. „Samo zato se tako uči, da bi mene prekosil. Tak hinavec!“
Tako sta se dečka zmerom bolj odtujevala.
Ob koncu šolskega leta je bil Milan najboljši učenec v razredu, Janez pa je komaj izdelal razred.
»Pa naj bo najboljši učenec; žoge pa le ne zna brcati“, se je napihoval Janez.
Tudi Jknezove metere se je polastila zavist, da se je Milan tako lepo odrezal v šoli. Trdila je, da samo zato, ker šo učiteljici nosili darove. Ko je Milanova mati izvedela za to grdo laž, je bila strašno ogorčena. Tako je kal sovraštva pognala tudi med obema družinama.
Počitnice so šle h kraju, začela se je spet šola. Nekdanja nerazdružljiva prijatelja sta hodila v šolo vsak po svoji poti. V odmoru sta se izogibala drug drugega.
Bližala se je Velika noč. Na veliki četrtek sta šli obe družini, Milanova in Janezova, k slovenski maši. Pevci so ob zadnji večerji pretresljivo zapeli žalo-stinko:
Oh, odpusti, Oče mili, njim, ki mene so žalili, oh, saj ne vedo, kaj mi delajo.
Ob tej žalostinki se je zganilo v srcih obeh dečkov nekaj mehkega. Spomnila sta se nekdanjega ljubega prijateljstva. Tudi Milanovo in Janezovo mater je obšla prečudna toplota. Zavedali sta se, kako smešno je bilo vste tisto sovraštvo med družinama zaradi neznatnih prepirčkov.
Na veliko soboto je bilo žegnarfje v hiši Milanovih staršev. Janezova mati se je še nekam obotavljala, potem pa je le pripravila košarico s potico, pirhi, šunko in hrenom, ter jo pogrnila s prazničnim prtom. Naročila je sinu:
„Nesi to v hišo Milanovih staršev k blagoslovu, da ne bodo mislili, da jih še zmerom sovražimo.“
Janezu je bilo nekam tesno pri srcu, ko se je bližal hiši Milanovih staršev. Pot se mu je zdela dolga in košarica težka.
Pred hišo je neodločno obstal. Nasproti mu je prihitel domači pes Pazi in prijazno mahal z repom. Tedaj se je prikazal na pragu Milan. Ko je zagledal Janeza, se je veselo nasmehnil, stopil k njemu in mu stisnil desnico, rekoč:
„Pozdravljen, prijatelj! Veselo Veliko noč!“
Janez mu je ves ganjen voščil isto in stopil v hišo. Tam je duhovnik blagoslovil velikonočna jedila. Dečka sta stala drug ob drugem in pri srcu jima je bilo, kakor da bi velikonočni zvonovi že pritrkavali njunemu obnovljenemu prijateljstvu na čast.
Sovraštvo je kot ljuljka, ki se zaseje med klena zrna. Spomnimo se v teh dneh Kristusa, ki je v strašnem trpljenju na križu molil za svoje sovražnike. Kako pritlikavo majhen, neznaten je človek, ki namesto ljubezni goji sovraštvo do vsega, kar mu ni po volji.
Vrabček toži
Janko Samec
Vrabček toži: Čiv, čiv, čiv... mož grozi mi sredi njiv; v rokah metlo ima, z glavo jezno kima.
Jaz pa lačen, ves ubog se potepam naokrog, nihče se ne usmili me v tej hudi sili.
Je hudd... a nič ne de!
Če pozabili ljudje
na vseh krajih, na vseh koncih
name so pri polnih loncih —
pa poprosil 'bom Boga, da mi drobnih zrnec da; saj on v svoji je modrosti zmesil kruha vsem zadosti.
DRUŽBA, KI NE MORE BITI POPOLNA,
in naprej od „Novega razreda
//
Založba srbskega mesečnika Naša Reč, ki izhaja v Londonu, jc, j kakor sama pravi v uvodu, smatrala vsled današnjih razprav o pomenu in vrednosti marksistično-leninistične filozofije to in onstran železne iavese za potrebno, da „v 'interesu objektivnega obveščanja našega javnega mnenja v domovini in izven Jugoslavije“ izda tudi v srbohr-vatskem prevodu najnovejše ¡Djilasovo delo pod zgornjim naslovom.
Uredništvo Naše Reči tudi opozarja bralce: „Za vsakogar, ki pozna stališče Naše Reči, mesečnika, ki je v teku dvaindvajset let svojega izhajanja predstavljalo glasilo mnogih prosvetljenskih in naprednih mnenj, mora biti odveč poudariti, da med tem stališčem in nekaterimi mislimi v knjigi „Družba, ki ne more biti popolna“, obstajajo razlike. Vendar, menimo, da bo takšno izrecno opozorilo koristno, da se izključi sleherni nesporazum.“
prav takšno opozorilo naj velja tudi bravcem tega kratkega prikaza te zadnje Djilasove knjige, katere razpečavanje je bilo v komunistični Jugoslaviji prepovedano s posebnim dekretom.
nem Leninovem ali Stalinovem smislu iz vrst poštenih in mislečih ljudi v
Milovan Djilas je knjigo v originalu napisal v angleščini ter jo poslal v tujino, da jo je severnoameriška newyorška založba Harcourt, Brace & World Inc. izdala in razpečala. Kakor je znano, je Titov režim Djilasu prepovedal publiciranje katerih koli njegovih del v Jugoslaviji do leta 1972.
Djilas je svoji knjigi dal v angleščini naslov „unperfect society“, za razliko od „imperfect society“, da bi s tem poudaril že z naslovom vsebino svoje filozofije, „ilnperfect society“ pomeni družbo, ki ne more nikdar postati popolna, perfektna, če bi pisal o „imperfect society“, bi s tem že v naslovu dal možnost „utopističnim komunistom“, da bi mogli trditi, da oni lahko končno .ustvarijo „perfect society“, se pravi popolno družbo.
Analiza, ki jo Djilas napravi o utopizmu in njegovih nevarnostih, je del mnogo širše analize marksistično-leninistične ideologije na sploh. Za razliko •od svoje knjige „Novi razred“, kjer se je, kakor sam trdi, posluževal marksistične analitične metode, pa v tej zadnji svoji knjigi komunizem kot ideoio-gijo analizira brez marksističnih pripomočkov. Njegov odklon te doktrine je sedaj popoln.
Avtor zelo jasno razlaga zgodovinske razloge, vsled katerih je komunizem propadel v svojih naporih, da bi ustvaril humanitarno družbo. Najbolj notoričen razlog za to je njegov dogmatizem. Djilas tu kot enega izmed primerov navaja dejstvo, da so n. pr. sovjetski atomski znanstveniki po Stalinovem ukazu odklanjali izsledke Einsteinove relativistične teorije, medtem ko so se ravno njegove formule posluževali za izdelavo atomske bombe.
Toda komunizem se, pravi Djilas, razkraja prav zaradi opozicije, na katero rialeteva v človeški naravi sami. „Krizo komunizma,“ pravi, „ne povzročajo gospodarski faktorji, ki jih ta ideologija imenuje objektivne, temveč sko-ro izključno človeški faktorji, ki jih ta ideologija imenuje subjektivne... vsled odpora človeka kakršnemu koli pritisku, bodisi v obliki brutalne sile ali duhovnega nasilja ali mešanice obeh.“
Paradoksno, problem za komunizem je v tem, da kadar se namerava reformirati, takrat si največ škoduje. In težko je zanikati napake, tudi če, kakor ironično piše Djilas, „se v eni sami generaciji prav tisti vodje, ki sebe imenujejo revolucionarje, sprevržejo v despote in iz despotov v liberale, kateri se komunističnih idej poslužujejo kot denarja za poravnavo visečih računov.“ Mlinski kamen, ki jim visi na vratu, je njihova ekonomska ideologija.
Vendar Djilas meni, da je zaenkrat nemogoče, da bi kljub vsem svojim notranjim kontradikcijam komunistične družbe mogle hitro razpasti. Njihov razpad se zakasnjuje vsled zaupanja, ki ga komunistični vodje po vsem svetu gojijo do svojega dosedanjega največjega sovražnika, do nacionalizma. Ko no v resnici prišlo do spremembe, bo to takrat, ko; bodo „sterilni dogmatizem, zastoj gospodarskega ideologizma in monopola oblasti“ ustvarili nepremostljivo nasprotje med komunističnimi režimi in njihovimi narodi.
Za uničenje komunističnega monopola naj bi se po Djil’asovo uporabljala le nenasilna sredstva političnega boja: demonstracije, protesti itd. Djilas v tej knjigi odklanja nasilje proti komunističnim režimom iz dveh razlogov: prvič, ker meni, da se ne sme nobenega • ideala iskati s-pomočjo „nasilnih sredstev“, in drugič, ker je prepričan, da v komunistični; družbi ni potrebno pozivati ljudi na nasilno revolucijo starega kova, temveč na „reformistična gibanja in na demokratske spremembe v vodstvu narodov.“
Za razumevanje Djilasovega intelektualnega razvoja v povojnih letih, od Novega razreda do Družbe, ki ne more biti popolna, j,e potrebno jemati v poštev tudi okolje, v katerem se je kot komunistični ideolog in dejanski revolucionar oblikoval in sukal. Tito, Kardelj in Rankovič, njegovi najtesnej/i revolucionarni tovariši, so v knjigi natančno označeni: Tito se v svojih notranje in zunanjepolitičnih odločitvah vodi po svoji intuiciji, Rankovič je značaj brutalnega nasilja, Kardelj pa človek, ki danes drži z njim, jutri pa ga že obtoži za izdajalca.
O svojem razvoju gledanja na komunizem in njegovo ideologijo Djilas pravi: „Na različnih straneh je prišlo do trditev, da so moji pogledi in moja oseba nasprotujoči si in nedosledni.
revolucionarja, marksističnega teoretika do upornika proti Stalinu, nato proti lastnemu sistemu in končno, sedaj, proti sami ideologiji.“
Ko govori o končnem razpadu ko-
Imunizma, Djilas piše: „Človeški rod ne bo ničesar izgubil vsled kataklizme komunizma, dasi jo bodo pravoverni komunisti prikazovali kot končni propad vsega sveta.
SOMRAK IDEOLOGIJE
Djilas v poglavju Somrak ideologije ugotavlja, da mu je dvakratni zapor več koristil, kakor škodoval. V zaporu je. piše, premišljeval o veri in neveri, o svobodi in nesvobodi, o človečanstvu in nečlovečanstvu. Prihaja do zaključka: „Moje spoznanje, moje trpljenje je kategorično: človek brez vere, brez idej m idealov, je možen samo kot človek brez razuma v svetu absolutne praznote, v svetu lastnega neobstoja..." In o svobodi: „Svoboda ima meje, toda ne more biti last nikogar: kdor koli si je skušal svobodo lastiti za določeno doktrino ali določeno družbeno skupino, je končno tudi tema vzel svobodo...
Ko ©jilas govori o nacionalizmu, ki se ga posamezni komunistični režimi vedno bolj poslužujejo, piše: „Dasi ao komunisti tudi vsled Marsovih učenj smatrali nacionalizem za greh vseh grehov, se jim je ta sčasoma pokazal kot najboljši način za naslajanje oblasti, poslastice vseh poslastic. Toda prekletstvo in slast tega greha nimata meja: že živimo v razpadanju nacionalnih ko-munizmov, odnosno marksizma-leninizma kot monolitne in monopolistične ideologije na nacionalni podlagi.“ Nato ugotavlja, da se ta razvoj vrši neenakomerno. Razvoj po njegovem „ne vodi k renesansi marksizma, temveč v njegovo slabitev kot monopolistične ideologije."
Ko piše o vprašanju svobode in nesvobode v komunističnih družbah, Djilas ugotavlja, da „vsaka svoboda v komunizmu neizbežno pomeni tudi konec marksizma kot ideologije“. Vendar meni, da „konec komunističnega monopola oblasti ne pomeni konec gospodarskih in drugih temeljev družbe, ki se je pod njim ustvarila, temveč je predpogoj za njihovo svobodnejše gibanje...“
Djilas vztrajno trdi, da je komunizem v vseh svojih oblikah v krizi. Stalinizem je najdoslednejša oblika te ideologije in ker je ta padel v krizo, so z njim padle v krizo vse ostale oblike te ideologije. Djilas se ne strinja s trditvami, da bi bile n. pr. Titovo samoupravljanje, tkzv. narodna država Hruščeva ali tkzv. znanstveno vodstvo Brežnjeva „vračanje socializma na pravo pot. Dejansko kriza stalinizma, prav zato, ker je predvsem kriza komunistične stvarnosti in šele potem teorije, ne more biti drugo kakor kriza komunizma, a tudi marksizma kot ideologije. Zdi se mi, da tisti, ki tegti ne dojame, ni zmožen ali noče dojeti smisla in globine krize v današnjem komunizmu in tudi nima volje, da bi iskal izhod iz nje.“
SVOBODA IN LASTNINA
V poglavju Svoboda in lastnina Djilas razpravlja o nevzdržnosti Marxovih in Leninovih pogledov na vprašanje zasebne in javne lastnine ter priznava, da je „pri osvobajanju od marksistične filozofske dogmatike... bila zame tkzv. socialistična lastnina v komunizmu najtežja zapreka dozorevanju mojih kritičnih in programskih razmišljanj, dasi sem dosti zgodaj — med pisanjem No-
med 1958 in 1961 — zaslutil, da ravno v tem „grmu tiči zajec“...
Ko govori o minljivosti komunizma, dasi trdi, da ga z nasilnimi sredstvi ni prikladno odpraviti, Djilas piše: „Narodi in ljudstva trajajo tudi mimo komunizma, kakor so trajali tudi mimo drugih družbenih gibanj in formacij, in silijo komuniste, da se prilagajajo njihovim svojstvom, težnjam in možnostim. .. Komunizem se menja tudi po svoji vsebini, ne izključivši iz tega, da se je že spremenil in še manj določajoč način spreminjanja, ki naj bi veljal za vse dežele. Ravno obratno: iz tendence spreminjanja komunističnih gibanj v nacionalne, človeška pamet — dasi se v stvarnosti nič ne vrši po logičnih pravilih — prihaja do zaključka, da se bodo spremembe komunističnih gibanj vršile na posebne načine v vsaki deželi. Vsako posploševanje komunizma danes vodi v zablode in napake, k spoznanjem in ugotovitvam pa raziskovanje komunizma v vsaki deželi posebej in končno po vplivnih conah komunističnih velesil. Kar danes komuniste veže v mednarodno gibanje ali vsaj v teženje za ten. gibanjem, je strah pred zunanjimi in notranjimi nevarnostmi ali pritiski neke komunistične velesile, pa šele nazadnje žalostni spomini na imaginarni ‘izgubljeni raj’ svetovnega bratstva.“
- V razpravi o „narodni lastnini“ Djilas ugotavlja, da se „osvobajanje narodne lastnine v komunizmu ne more odigrati brez spreminjanja političnih in družbenih odnosov in to bo, ko se bo zgodilo, izzvalo nadaljnje spremembe, tako v družbi kakor v lastninskih odnosih... Noben narod ni doslej pri-sfal na to, da bi umrl za lepoto neke dogme, pa ne bo tudi ne za komunistično. Jugoslavije je danes primer zloma komunističnih iluzij in porajanja novih oblik iz starih: kvas nezadovoljstva j« v sami tkzv. socialistični lastnini in med nezadovoljnimi, izneverjenimi komunisti. Privilegiji komunistov nad državo in gospodarstvom so danes edina družbeni, edina stvarna zapreka spontanim, življenjskim težnjam jugoslovanskega, a tudi vzhodnoevropskega gospodarstva za spojitev z evropskim, odnosno zahtevam jugoslovanskih in drugih vzhodnoevropskih državljanov po svobodi.“
Razpadanje in menjanje komunizma se vrši tako navpično — se pravi v sami ideji, znotraj gibanja kot svetovnega | in naposled v vsaki partiji posebej, ter j vodoravno — se pravi s postopnim in vsestranskim odvajanjem nacionalnih partij tako od komunističnih velesil kakor tudi od drugih partij... Vsekakor je Jugoslavija, ker je šel tak razvoj v njej najdlje, in vsled svoje mnogona-rodnosti, poučen primer za vertikalno in horizontalno razpadanje komunizma in za razslojevanje družbe ter istočasno tudi potrdilo, da v stvari gre za edinstven pojav — neprimernost komunizma za sodobno življenje, ki se edino lahko razvija v različnih vidikih — ideološkem, narodnem In družbenem, ponekod in včasih močneje v tem, drugje in drugič močneje v onem, toda doslej nikjer in nikdar v enem oddvoje-nem od drugih.“
Djilas v svoji razpravi o „razpadanju“ komunizma smatra, da „ne nastajata pola: partija — družba, kakor so to mnogi predvidevali in sem tudi v svojem Novem razredu v tej zadevi ostal neodločen. Eden in isti razcep preveVa i partijo i družbo“, trdi Djilas, „od vrha do tal, In se širi skozi vsa njuna vlakna“. Djilas trdi, da se „svoboda širi tudi iz komunistične partije“, ker da ta, kakor trdi Djilas, „dejansko ni več komunistična v klasič-
njej“.
Glede bodočega razvoja v komunistični Jugoslaviji Djiles piše: „Takšna, kakršna je današnja jugoslovanska država — po mojem prepričanju — ni zmožna preživeti nobene globlje krize, kakor tudi ni bila tista pred njo. Narodne enakopravnosti ni in ne more biti brez narodne svobode — brez dejanske pravice narodov do odcepitve, samostojnega gospodarstva, do neodvisne politične organizacije in lastne oborožene sile. Samo vizija neke nove Jugoslavije, v kateri bi njeni narodi bili združeni s pogodbami suverenih držav, njeni državljani pa bi imeli politične svoboščine, lahko nudi izglede za obstoj državne skupnosti. Toda današnji režim je poskrbel, vsaj doslej, za to, da onemogoči vsako gibanje, ki bi šlo za tem.“
Zatem Djilas navezuje nadaljnji razvoj v vzhodni Evropi na razvoj v Sovjetski zvezi sami in ugotavlja: „Svoboda v vzhodni Evropi v mnogočem zavisi od premikov v Sovjetski zveži, svoboda v Sovjetski zvezi pa zavisi od premikov v vsem svetu in ne samo v komunizmu.“
SREDSTVO KOT CILJ
V zadnjem poglavju Sredstvo kot cilj Djilas popisuje svoje kolebanje v komunistični ideologiji, pritisk njegovih komunističnih tovarišev nanj, da se pokori, in pravi sam o sebi: „Usodr.o je bilo, ker sem se še vedno čutil, ker sem še vedno bil komunist — dasi omajan v nekaterih dogmah, toda z življenjem in bitjem vežan na komunistično partijo... To so bile izkušnje, toda tudi nauk: duhovni moralni obstanek mi je bil mogoč samo v odstopu od take stvarnosti, od takšne partije in od takšne ideologije...“
Toda takoj opozarja: „Moram v to vnesti več jasnosti — da bralec ne bi moje reformatorstvo mešal z Zahodno socialdemokracijo in moje nenasilje z Gandijevim... Moja gledanja nikdar niso bila in tudi danes niso istovetna s socialdemokratskimi. Ker dasi se tudi meni včasih zdi, kakor da ni bistvenih razlik med mojimi današnjimi in socialdemokratskimi pogledi na tkzv. državljanske, ali še manj na osebne svoboščine — jugoslovanske in komunistične stvarnosti so takšne, da sredstvo in oblike, s katerimi naj bi se te svoboščine ustvarile in ohranjevale, ne morejo biti istovetne s tistimi na Zahodu... Stranke, partije, razredi, družba v celoti morejo — teoretično vzeto — biti v bodočem demokratskem socializmu svobodnejši, kakor so to danes na Zahodu, toda samo pod pogojem, če so ukoreninjeni v svojih tleh — v dani komunistični in pokomunistični družbeni stvarnosti in lastnostih vsake dežele posebej. Ne gre namreč za reformira-nie družb, v katerih obstajajo politične svobode in prevladuje zasebno lastništvo, temveč obratno — gre za družbe, z okrnjenimi političnimi svoboščinami-a s preobilno družbeno lastnino. Zato je očividno, da morejo samo v glavah dogmatikov biti oblike premikov in prehoda istovetne v enih in drugih druž-bhh. Prav tako niti vloga in teza parlamentov, strank in vlad ne morejo bit’ istovetni, dasi bi na izgled in po obliki izgledali slični, ali celo istovetni.“
Djilas se na široko razpisuje tudi o vprašanju pasivnega odpora proti obstoječim razmeram, tako v komunistični kakor v zahodni družbi. Izjavlja, da njegovega pogleda na to ni mogoče primerjati z Gandijevim pasivnim odporom, ker pač tudi razmer v Jugoslaviji ali v ostali vzhodni Evropi ni mogoče primerjati z indijskimi. „Dozorevanje in izklesanost mojih pogledov se je odvijala v ostalem, postopoma in samobitno in iz osebnih pobud, niti malo religioznih, a pretežno, če ne edino, humanističnih — v smeri nekega novega, nedogmatičnega, neidealiziranega, eksistencialnega humanizma... Ko pravim: ‘humanizrrfa’ — mislim na neprestano analiziranje in reakcijo na pogoje človeškega življenja, na zahteve in potrebe človeškega bitja. Ker zdi se mi, da smo priče somraku slehernega huma-
riizma, ki izhaja iz dogmatskih in teoretičnih hipotez o človeškem bitju: to toliko bolj velja ta. komunistični humanizem, ki ga nihče nikjer ni veljavna razložil in niti mogel razložiti, dasi se komunisti talijo od ljubezni do abstraktnega ‘bodočega’ človeka, istočasno pa ga delajo brezpravnega in zanemarjajo tistega stvarnega in živega. In ko pravim: ‘eksistencialnega’ — s tem niti ne potrjujem -niti ne zanikujem sodobno eksistencialne filozofije, bodisi Jasper* sove ali Sartrove, temveč kažem na rudimentären ali celovit človeški obstoj kot preverjenje in merilo vsakega sodobnega stvarnega humanističnega razmišljanja in predvsem demokratske politične in družbene delavnosti.“
„Sedaj morem kategorično in brez rezerve izjaviti, da sem proti revolucionarnim sredstvom in uporabi sile v boju proti komunizmu... In takšno stališča zavzemam tudi do boja v raznih komunističnih deželtih kakor tudi na odnose med komunističnimi partijami. Vsaka komunistična država ima pravico, da se brani, tudi z orožjem, če je treba, proti napadom drugih držav. To je dejanski» njega obvezna dolžnost... Korenina mojega stališča leži v moji koncepciji komunizma kot revolucionarne, se pravi prehodne dobe med neindustrijsko družbo na eni ter industrijsko in po-in-dustrijsko družbo na drugi strani. Daši so komunisti razpolagali z narodnim bogastvom kakor da je njihova last, postopajoč s svojimi državljani kot z inferiornimi stvori, jim ni nikdar uspelo, da bi se utrdili kot razred bodisi individualnih bodisi kolektivnih lastnikov.“
„...Komunizem ne izgublja zgodovinske bitke, temveč bitke z zgodovino, kljub temu ali ravno zato, ker je mislil, da je spoznal njene zakone. Toda to ne pomeni, da se bo komunizem zrušil sam od sebe, in še manj, da komunistični oblastniki komaj čakajo, da bi predali oblast komu drugemu, pa tudi če bi ta drugi bil njihov krivoverski, demokratski sobrat, izležen iz istega gnezda. Vse, kar je živo, vse kar je človeško, ne pade vsled tega, ker je trhlo, temveč zato, ker ga Je podrta novia sila. Ni razloga, da bi komunizem bil izvzet od enega ali drugega. Nove sile se porajajo iz industrijske družbe, ki jih je sam ustvaril, opravičujoč se sam pred seboj in pred zgodovino. Te so najprej lastna nemirna vest komunizma, zatem pa stvarna, rahleje ali trdneje organizirana, in prepričana, samozavestna sila... Za zmago nad komunističnimi oligarhi in birokrati — ker dejansko gre za zmago nad njimi in ne nad idejo socializma, za kfctero se oni skrivajo — niso nujne revolucije in še manj državljanske vojne, pač pa vse druge oblike boja — demonstracije, stavke, protestni pohodi, protestne resolucije itd., in prav gotovo odprta kritika in moralna odločnost..."
„Tisti, ki se v komunizmu borijo za svobodo — za ukinitev monopola partijske oligarhije, morajo biti v svoje iddale, v svojo vlogo in svoje možnosti prepričani, a ne manj, temveč še bolj, kakor so to bili komunisti, dokler so se borili za oblast. In dasi različnih filozofskih in drugih pogledov na družbeni in drugi razvoj, vsi ti morajo biti edini v neposrednih doglednih ciljih — z dosegljivimi in možnimi sredstvi... Kajti brez vere ni mogoče prestaviti niti slamnate bilke, kaj šele goro... Tisti, ki ne verujejo, tisti, ki se ne žrtvujejo — nimajo ničesar, v kar bi upali in tudi ničesar ne zaslužijo...“
Knjiga je analiza današnjega stanja v jugoslovanskem in svetovnem komunizmu in deloma o položaju v svobodnih družbah nasproti njemu. Od Novega razreda je Djilas z Družbo, ki ne more biti popolna, napravil nov korak v smer, ki se mu zdi zanj osebno edino možna: proti komunizmu in njegovi ideologiji, kakršna danes obstoja. Ker se je priboril do spoznanja, da človeške družbe ni mogoče napraviti popolne, kakor to utopično misli komunizem, se je v tem pogledu odklonil od njega. Ni pa se dokopal do jasnosti pogledov na družbeno ureditev v po-komu-nistični dobi. V tem oziru bi moral še drugim svojim pogledom na svet obrniti hrbet. Tega pa Milovan Djilas še ni storil.
j "	-	p. F.
Resnično, ni lahko slediti in razumevati vratolomstva, ki vodi od komunističnega vega razreda in še pozneje v zaporu
KRANJ.
„Snovanj“ Črtomir Zorec seznanja bralce z nekaterimi novimi prevodi Prešernovih pesmi v arabščino, albanščino ter v nekatere" jezike afriških črncev.
V prvi letošnji številki Jelšah, Gornja Radgona, Murska Sobota in Trebnje.
LJUBLJANA — Na 7. občnem zboru Kreditne banke in hranilnice so tej ustanovi spremenili ime v Ljubljansko banko. Banka ima podružnice v Beogradu, Novem Sadu, Zagrebu in Sarajevu.
JESENICE — Umetno drsališče pod Možakljo, ki je bilo eno prvih to vrste v Sloveniji, bodo pokrili. V ta namen so začeli s veliko nabirko, že so zbrali 450.000 dinarjev.
KOPER — Kopersko pristanišče je za hamburškim največje pretovorno središče v Evropi za južno sadje. Januarja letos so v Kopru pretovorili 40.000 ton pomaranč, limon in drugega južnega sadja za Srednjo Evropo.
LJUBLJANA — Na slovenskih visokih šolah v Ljubljani in Maribora je lani diplomiralo 2568 študentov, doktorski naslov pa je prejelo 40 diplomirancev.
MARIBOR — Mariborska tekstilna tovarna jc lani pričela s raznimi ukrepi za sanacijo podjetja. Kljub temu, da so Ihni prodali za 50 milijonov blaga, so imeli veliko težave zaradi pomanjkanja obratnih sredstev. Uresničevanje sanacijskega načrta so spremljali tudi predstavniki banke, ki niso bili povsem zadovoljni z doseženimi rezultati. Delavski svet je sklenil zaradi po ■ manjkanja obratnih sredstev zmanj -Sati produkcijo; posledica zmanjšanja je bil odpust 260 delavcev, kar predstavlja 5% vseh zaposlenih. Podjetje je delavce odpustilo' s 1. marcem. Delavski svet je sklenil, da bodo v bodoče s?a napake in malomarnosti ali neznanja odgovorni takoj odstranjeni s položajev.
LJUBLJANA — V Sloveniji je lani končalo osmi razred osnovne šole 20.225 učencev, v vsej Jugoslaviji pa 242.241. Iz teh podatkov ni razvidno, koliko učencev sploh dokonča osemletko. Cenijo, da samo 50% otrok konča šolo pravočasno.
LJUBLJANA — Med nerazvita področja v Sloveniji spada tretjina ozemlja s četrtino prebivalstva. V najbolj razvitih občinah je bil narodni dohodek celo 14-krat večji kot v najbolj revnih. Po podatkih izpred dveh let je bilo povprečje narodnega dohodka 8172 din, pod tem povprečjem je bilo kar 81 od 60 slovenskih občin; med njimi celo občina Domžale, Logatec in Izola. Najmanjši narodni dohodek je imela občina št. Lenart na Pohorju s 2545 din, sledile so občine Ormož s 2963 din,
JUGOSLAVIJA — je prva komunistična država, ki je postala članica Intelsata. 25. februarja je bila sprejeta kot 74. članica tega mednarodnega konzorcija za telekomunikacije preko satelitov.
JURIŠINCI — V Pesniški dolini so ustanovili novo organizacijo, ki naj bi kmetovalcem pomagala pri reji živine in pridelovanju krme. Kmetje niso bili zadovoljni z dosedanjim načinom kooperacije, ki jo je vodil obrat kmetijskega kombinata Ptuj.
SLOVENCI V At
E N T I H I
OBVESTILA
NEDELJA, 29. marca 1970:
V	Slovenskem domu v San Martinu
velikonočni zajtrk.
V	Slomškovem domu: popoldne velikonočni običaji; ob 18 slovesna velikonočna sv. maša;
SOBOTA, 4. aprila 1970:
V	Hladnikovem domu v Slovenski vasi ob 20 prijateljska večerja, na kateri obeta biti zelo prijetno.
V	Slomškovem domu ob 21 mladinski ples.
PETEK, 10. aprila 1970:
V	Slovenski hiši ob pol 9 igra Matiček se ženi.
SOBOTA, 11. aprila 1970:
V	Slovenskih hiši ob pol 9 igra Matiček se ženi.
NEDELJA, 12. aprila 1970:
V	Slovenskem domu v San Martinu
deveta obletnica blagoslovitve doma.
V	Slovenski hiši ob šestih igra Ma tiček se ženi.
SOBOTA, 18. aprila 1970:
V	Slovenskem domu v Carapachayu
bajeslovna igra Zlatorog. Igrajo cara-pachayski otroci.
NEDELJA, 19. aprila 1970:
V	Slovenskem domu v Berazateguiju prvi mladinski dan
V	Slovenskem domu v Carapachayu ponovitev igre Zlatorog.
NEDELJA, 26. aprila 1970:
V	Slomškovm domu velika tombola. NEDELJA, 3. maja 1970:
V	Slovenskem domu v Carapachavu
celodnevne slavnosti
Prva seja Dobrodelnega odseka Zveze slovenskih mater in žena bo 2. apri-Šentjur pri Celju s 3286 din, le malo IIa ob 19vv Slovenski hiši. Vabljene vse
_ u 7.v___ , v. -	.	. I matere, žene m dekleta, ki žele soaelo-
na boljšem pa so bile obeme Šmarje pri j vati pri tem odseku.
VELIKOONOČNI OBREDI V SLOVENSKI HIŠI
Na veliko soboto, 28. marca, bo v Slovenski hiši blagoslov ognja in velikonočne sveče, berila, litanije, blagoslov krstne vode, obnova krstnih obljub in slovesna sv. maša velikonočne vigi-lije. Pričetek ob 22.
Osebne novice
Poroka
V soboto, 21. marca ob 8 zvečer sta se v župni cerkvi Marije izseljenske v Buenos Airesu poročila g. Janez Černič in gdč. Marjana Pipp. Za priči sta biia ženinu g. Bojan Križ in ga. Breda Križ roj. Černič, nevesti pa oče g. Dušan Pipp in mati ga. Edita Pipp. Poročni obred je med sv. mašo opravil direktor msgr. Anton Orehar.
Darovali so
Gospa Martinčičeva iz Kanade je darovala 10 kanadskih dolarjev za tiskovni sklad Svobodne Slovenije v spomin pok. glavnega urednika Joškota Krošlja.
PISATELJ KUNČIČ MED MLADINO
Začeli smo šolsko leto. Kakor že dolgo vrsto let, je bila tudi letos za uvod šolska maša.
Z vseh strani Velikega Buenos Airesa so prihajali slovenski otroci s svojimi starši in prijatelji v slovensko hišo. Zasedli so prostorno dvorano do zadnjega kotička. Praznično razpoloženje je polnilo srca navzočih, kajti v svoji sredi smo imeli odličnega gosta — mladinskega pesnika in pisatelja gospoda Mirka Kunčiča. S ponosom so stopali v ospredje dvorane zastopniki posameznih šol, ki so nosili slovenske zastave. Iz vseh grl se je navrušeno oglasila naša himna ,¡Naprej zastava slave.“ Kmalu noto se je začela sv. maša z ljudskim petjem. V lepem govora je gospod direktor msgr. Anton Orehar dajal otrokom pobude za delo v slovenski šoli.
Po končanem cerkvenem opravilu se je začelo slavje, ki so ga pripravili otroci svojemu pesniku in pisatelju za 70-letnieo. Ko se je dvignil zastor, smo zagledali na odra veliko sliko, ki je predstavljala del slovenskega planinskega raja. Držala sta jo Mavričeva Monika in Debevčev Mihec iz Morona. Vsi so bili v narodnih nošah. Pridružil se jim je referent za šolstvo g. Aleksander Majhen. Pozdravil je vse navzoče, še posebej častnega gosta g. Mirka Kunčiča in njegovo soprogo. O-menil je otrokom, kako so lahko srečni, da imajo v svoji sredi tako priljubljenega pesnika in pisatelja. Ne godi se jim tako, kot se je pisatelju Trdini, ki
ku, scenografu g. Fridu Bezniku in učiteljici gdč. Katici Kovačevi. Za njim je spregovoril Mihec Debevčev. Z jasno in prisrčno besedo je pozdravil zaslužnega sedemdesetletnika in se mu zahvalil za bogato število prelepih pe srnic, pravljic, povesti in iger, ki jih je pisatelj napisal slovenski mladini, Mavričeva Monika je podala slavljenca slovenski šopek, Mavričeva Alenka in Marjanček pa sta mu izročila sliko čarobnega gorenjskega kotička, ki naj ga spominja vseh slovenskih otrok iz Argentine.
Po kratkem odmoru so učenci slovenske šole iz S&n Martina z igralci Slovenskega gledališča začeli s Kunči-čevo igro „Triglavska roža“.
Mali in veliki gledalci smo napeto prisluhnili skrivnostnem življenju v kraljestvu Triglava. Po končani — lepo uspeli igri — smo se zadovoljni razšli na svoje domove. G. Kunčič se je še nekoliko zadržal v Slovenski hiši in pokramljal z učiteljstvom in pridnimi igralci.
ZVEZA SLOVENSKIH MATER IN ŽENA
Začetek letošnje sezone
S predavanjem prof. A. Geržiniča, dne 19. marca v Slovenski hiši, je Zveza slovenskih mater in žena otvoriia letošnjo sezono predavanj, ki naj ženam razjasnijo, podpro in osvetle iz različnih strani njih odgovorno delo, ki ga cd vseh zahteva današnji čas.
Tema predavanja je bila: „Odlike in težave naših šolskih prizadevanj“. Zaradi obsežnosti snovi in skopo odmerjenega časa je referat ge. Batageljeve, ki obdeluje osnovnošolske probleme, izpa • del. Obdelan bo v enem izmed naslednjih večerov.
Prof. Geržinič je kot voditelj srednješolskega tečaja obravnaval odlike in pomanjkljivosti istega. Poudaril je, da tečaj ni ^redna šola, torej je omejen v sv°Ji. moči, zato pa potreben čim večjega iskrenega sodelovanja dijakov in staršev. INamen tečaja je študentom utrditi temeljno znanje slovenskega je-zika, zgodovine in kulture, vzbujati za-nimanje za narodnost in njene vrednote, odkrivati vire in napotke za lastno delovanje v skupnosti in graditi osebnost z resnim delom in zanimanjem.
Ker je tečaj le dodatek k vzgoji v družini, je sodelovanje staršev nujno potrebno. Ni dovolj le golo pošiljanje otrok na tečaj, ustvariti morajo v njih prepričanje o potrebnosti tečaja in s tem ^tako rekoč izzvati njihovo lastno odločitev. S tem bi odstranili pasivnost, nezanimanje, zaprtost in cinizem študentov, ki se tako pogosto kažejo pri obisku tečaja. Že doma morajo vzljubiti slovensko knjigo in dnevno branje jim mora postati nujnost, kakor vsakdanji kruh. Pomagajo naj jim spoznavati in ceniti resnico in svobodo, ki ni sebičnost, brezzakonje in samovolja brez avtoritete. Usmerjati jo morajo v realnost, da je moral tekati po ljubljanskih ulicah, na zapadejo utvaram, ampak si ohranja da bi videl pesnika Franceta Prešerna, udpdost duše, ki je sposobnost verjeti
■t T lrtoo lA C-n n» - tu*   1 J. •
Zahvalil se je vsem, ki so se trudili za uspeh igrice „Triglavska roža“, še posebej režiserju g. Maksu Borštni-
Jemej Dobovšek
Evropske slike
V Evropi vsak živi bolj zase ter se ne zanima veliko za druge. Zelo rešpek-tira stališče in mnenja drugih ter ne vsiljuje svojega. Tako so veliko bolj sproščeni v obnašanju, ni toliko tistega: „Kaj bodo pa dragi rekli." To se še najbolj izraža v Angliji in nordijskih deželah. V teh krajih tudi ni takega družinskega življenja kakor smo ga morda mi navajeni.
Tako se sinovi in hčere hitro oddaljijo od doma, imajo svoje življenje. Posledica vsega tega je tudi večja odgovornost posameznika, saj kar napravi, je lastno, pristno.
(Negativni pojav je zmaterializacija Evrope. To je stvar, ki se dejansko povsod opazi, a tu so veča. Morda ljudje niso bili pripravljeni za ves ta siloviti ekonomski napredek v zadnjih letih, človek je rešil velik del ekonomskih problemov. Sedaj ima čas, da se zanima za globlje, važnejše stvari. Dopolnitev, izobrazba, vse kar je tako lastno tistemu velikemu, kar naredi človeka. A žal sc večina tega ne zaveda, ter stremi za trenutnimi užitki. To je opaziti posebno v deželah, ki so dosegle najvišji standard.
Smisel za pravico
Ko govorimo o urejenosti v Evropi, se mi zdi umestno, da še malo poudarim, da je smisel za pravico čisto drugačen kakor smo ga mi navajeni. Prvo to, da so vsi sodni postopki veliko bolj hitri, in drugič da se oblast sama zelo zanima za to, da se vse pravično
razsodi. Zelo sem bil presenečen nad doslednimi postopki ob priliki prometnih nesreč: takoj je policija na kraju nesreče, takoj zaznamujejo važne podatke, napravijo načrte itd.
Zgodil se je zanimiv sodni primer, ki so ga na široko poročali vsi časopisi. Stvar je bila toliko bolj aktualna, ker se je šlo za aplikacijo zakona, ki je pred kratkim stopil v veljavo. Primer je sledeč: neka gospodična je šla po mleko, a trgovina je bila še zaprta. A so imeli pred hišo zaboje mleka. Dekle je vzelo 1 liter, pustilo denar in šlo. Za to dejanje so jo prijavili, tožili ter obsodili. Saj je kazen bila farno “pro forma”, a šlo se je za princip: mleko, čeprav je bilo na cesti, ni bilo za prodajo, vsaj takrat ne. Zato ona ni imela pravice ga vzeti, čeprav je pustila denar. To se je dogodilo v Angliji.
Mladina v Evropi
Če hočemo govoriti o mladini v Evropi, je to neizčrpna tema. Napisal bom samo par vrstic o tem.
Prva, poglavitna karakteristika je ta, da na vse postavi vprašanje: zakaj? In temu večkrat ni lahko odgovoriti. Zanika aksiome — hoče dokaze. To se predvsem opaža doma. Predvsem nekaterim krogom študentov ne zadostuje zgolj enostranski pogled na življenje. Zato si iščejo odgovore na lastni način. Nekateri ga dobe v krščanstvu, drugim ne zadovoljuje, so pač predsodki, ki izvirajo od napačnega pojmovanja, in še tudi izključno racionalna miselnost pripomore k temu.
Iskanje, nekonformizem, skušanje ustvariti nekaj boljšega, iskrenost, odpor proti formalizmu, so oznake mladine, ki se še posebno vidijo v tako tradicionalnih deželah kakor npr. Anglija, kjer se tisto, kar se govori o Angležih, vidi samo v nekaterih krogih.
Po vsej Evropi, kakor po svetu, ss dogajajo velike študentovske demonstracije, na katerih večina prav za prav ne ve, zakaj je zraven, a čutijo, da nekaj ni v redu, zato se priključijo. Seveda, to stanje najbolj izrabljajo oportunisti za lastne namene.
Drug pojav so tako imenovani hi-ppiji pa vse kar temu duhu pripada. Veliko je o tem napisanega, a ni tako razširjeno kakor bi človek mislil.
Danes vsi Evropejci zelo potujejo, predvsem pa mladi ljudje. Predvsem med počitnicami gredo fantje in dekleta v druge države, ne samo na počitnice: veliko jih gre v službo za krajšo dobo, ali na prakse, ali pa dekleta, ki gredo za celo leto h kakšni družini, ter pomagajo pri gospodinjstvu ali pri pažnji otrok. Prosti čas porabijo za učenje jezika in značilnosti rfaroda, kjer žive. To je zelo razširjeno, tako da obstajajo mednarodne organizacije, ki. vse to organizirajo.
V veliko pomoč mladini, ki potuje je organizacija „Jugendherberge“, ki ima postojanke po vsem svetu, a v Evropi je silno močna. Namen te ustanove je nuditi primerna prenočišča za mladino. Tako se veliko napravi, ne samo glede denarja, a zelo veliko v medsebojnem spoznanju. V teh domovih sem prišel v stik z mladimi ljudmi iz vseh narodnosti. Povsod je zdravo, veselo vzdušje.
Konec
v ideale in se jim predati.
To je le nekaj misli iz obravnavanih točk, ker upamo, da bo to res stvarno m isk--'	’d a vanje kje v celoti ob-
javljeno. S to željo se Zveza toplo zahvaljuje predavatelju in obenem vabi Vsev žene, matere in dekleta na mesečna srečanja, ker je škoda, da bi skrbno pripravljena predavanja tako aktualnih tem ne zajela večjega števila žena, saj bo njim samim v prid in v pomoč pri skrbi za našo mladino.
ZSMž
Vsak teden ena
VSTAJENJE Ivan Albreht
Z belo rokó je potrkalo jutro na okno cin, cin!
Vzdrami se, vzbudi, kdorkoli še spiš, danes vstal božji je Sin!
Slovesno v zvoniku se zvon je majal, zapel iz vokih je lin:
Smrt je premagal, iz groba je vstal, rešil svet božji je Sin!
Iz groba temé in strasti in laži, iz groba gorja bolečin v zmago življenja pokazal svetlo jasno pot sam božji Sin!
Pred dvajsetimi leti v “Svobodni Sloveniji”
23. marca 1950 — št. 12 GLEJMO NAPREJ!
„Ko je Lotova družina bežala pred uničenjem, ki je zadelo Sodomo in Gomoro, se je Lotova žena ozrla in okamenela. Za njo ni bilo več rešitve. Ostala je kot kip na poti.
Mi vsi smo bili poleti 1945 .ostanki razbite vojske. Za nami je ostalo uničenje, plameneč dom, razbita in raztresena družina in žalost smrti. ..
... Vsakdo, tako poedinoc, kakor tudi narod, v takih treutkih začne iskati vzroke in krivce. To je prehodna doba, ki jo nujnost življenja hitro preraste...
V našem političnem življenju in mišljenju pa še ni v celoti izvršen ta preobrat. Premnogi še preveč gledajo nazaj. Nekateri, gledajo samo nazaj. Za njih je nevarnost, da bodo postali Lotove žene in ostali kipi na potu. /Daleč od vsake misli, ki bi komur koli hoteli braniti razmo-trivanje in preiskovanje naše neposredne preteklosti, se vendar moramo zavedati, da je to postalo danes že delo političnega zgodovinarja. To pa terja vso ustaljenost in potrebno nepristranost, temeljito predhodno delo, svobodno oceno ugotovljenih dejstev, na podlagi česar šele moremo izvesti zaključek. Vsako drago mrzlično iskanje dejstev, ki naj o-pravičijo in potrdijo že vnaprej postavljene zaključke, posebno še če to služi neposredni politični kampanji, da se enega vzdigne ali dragega zruši, je znak znanstveno nesolidnega dela, ki ne bo moglo obstati. če to ni znanstveno delo in je opravičilo za uporabo naše neposredne preteklosti politična smotrnost, potem storimo prav, če to brskanje po preteklosti, ki se izrodi ponavadi samo v iskanju tuje krivde in tujega zla, zavrnemo, ker moramo biti na jasnem, da tudi v politiki samo resnica, skrbno in nepristransko dognana, more postaviti temelje boljši bodočnosti...
'	-šek"
iffo|a zahvala
. .,Za SxV03'e neznatn°, skromno delo na področju mladinske literature in časnikarstva ne zaslužim nobenega priznanja, nobene hvale. Saj sem storil samo svojo dolžnost m bi moral storiti mnogo več. če ne bi bilo vojne, nemške m italijanske okupacije, bi imel danes doma že najmanj J,O knjig, ker sem imel z Učiteljsko knjigarno pogodbo, da mi bo vsako leto izdala eno ali dve knjigi Triglavskih pravljic, razen tega pa mi je še Jugoslovanska Icnji-garna izdajala mladinske^ knjige. Vse tisto narodopisno gradivo, zbrano na Gorenjskem, je danes uničeno. S seboj v emigracijo nisem vzel nobene svoje knjige, nobenega rokopisa; kopico rokopisov sem pustil na Gorenjskem, v Stični m Ljubljani. Izgubljene so tudi vse moje mladinske igre, ki sem jih napisal na Gorenjskem in v Ljubljani. Zagrenjen nad tem, da sem izgubil toliko rokopisov, sem sklenil, ko sem odšel v emigracijo, da ne bom napisal nobene^ slovenske besede več. Pa sem to obljubo prelomil že v italijanskih taboriščih, žal mi je samo eno: da nisem mogel z izgubljenimi rokopisi obogatiti slovenske mladinske literature v emigraciji, če torej vsa ta naklonjenost ni posvečena mojemu skromnemu delu v emigraciji, ampak samo moji sedemdesetletnica, tedaj si želim samo eno: da bi se z enako ljubeznijo spomnili vseh sedemdesetletnikov, kajti pravilno poudarja dr. Tine Debeljak: Zmerom manj nas bo.
Moja najprisrčnejša zahvala gre vsem, ki so se z neprecenljivo požrtvovalnostjo potrudili, da bi igra „Triglavska roža“ uspela. Gospod Rezelj mi je izročil krasno darilo Slovenskega gledališča, ki na plošči predstavlja Martina Krpana, umetniško delo g. arhitekta Jureta Vombergarja. To darilo mi bo v trajen spomin. Predvsem moram izreči vse priznanje spretnemu režiserju gospodki Borštniku, ki je tudi posrečeno igral eno izmed glavnih vlog. Posebej se moram zahvaliti gospodu nadzorniku Majhnu za iskrene posvetilne besede in za dragoceno darilo, prav tako pa tudi gospodični Katici Kovačevi, ki je nosila levji delež prireditve. Nemogoče mi je vsakega igralca posebej navajati; vsi so pokazali igralsko rutino in sposobnost še za mnogo bolj zahtevne vloge, kot jih ima „Triglavska roža“. Zahvala tudi vsem ostalim, ki so na kakršen koli način pri igri sodelovali. Zaključujem z željo, da bi Slovensko gledališče v Argentini živelo in prinašalo kulturne dobrine še poznim rodovom v slovenski ideološki emigraciji. Bog vas živi!
Mirko Kunčič
5. APRILA SLOVENSKI DAN
VABI
ZEDINJENA
SLOVENIJA
DOPOLDNE ob 11.30 sv. maša
POPOLO SKI PROGRAM ob 16
ESLOVENA UBRE
Editor responsable: Milos Star* Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Airea T. E. 69-9S03 Argentina
DRUŠTVENI OGLASNIK
Slovenski dan bo, kot vsako leto, na belo nedeljo, 5. aprila, na Pristavi.
Zedinjena Slovenija prosi vse gospe in gospodične za domače pecivo za slovenski dan.
Prva seja medorganizacijskega svet#
bo v petek, 3. aprila, ob 20 v Slovenski hiši.
V pisarni Z, S. naj dvigne pismo g. Windl Vaclav.
Uradne ure ZS so vsak dan od 15— 20 ure razen sobote.
Knjižnica je odprta redno v uradnih urah, t. j. od 15—20 ure.
NEDELJA, 26. APRILA v Slomškovem doma velika
TOMBOLA
Nad 50 bogatih tombol, 100 kvatem, 100 činkvinov Tablice že v prodaji! Kupvjte tablice — darujte dobitke!
Slovenski dom v San Martinu
ieli članicam, članom in prijateljem blagoslovljene prašnike
ter vabi na
PROSLAVO DEVETE OBLETNICE BLAGOSLOVITVE DOMA
ki bo v nedeljo, 12. aprila
;>;> oklne: ob 11 sv. maša v domu, kjer bo na razpolago kosilo po izbiri
Popoldne: ob pol 16
AKADEMIJA
pri kateri bodo sodelovali šola in organizacije. — Govoril bo g. dr. Vinko Brumen.
Slovenska
kulturna
akcija
Slovensko gledališče v Buenos Airesu
«I5 SH	FRANQUEO PAGADO Concesión N’ 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 996.221	
ANTON TOM ž LINHART
TA VESE I DAN
alf
MATIČEK SE ŽENI
Komedija v pet dejanjih
Igrali bodo NATAŠA SMERSUJEMA. MAJDA VOLOVSKOVA, LUČKA POTOČNIK, MOJCA WitJ liNPART in MAKS BORŠTNIK, FRANCE HRIBOVŠEK, CIP.ii, JAN, NIKOLAJ JELOC-NIK, MAKS NOSE, LOJZE REZELJ in JOŽA VOMBERGAR
Režija: Nikolaj leločnik
Na odra Slovenske hiše v petek, 10, Boboto 11. aprila ob pol 9; v nedeljo, 12. aprila, pa ob šestih.
Naročnina Svob. Slovenije za leto 1970: za Argentino $ 2.900.— Pri pošiljanju po pošti $ 3.000.—; ZDA in Kanada 13 USA dolarjev; za Evropo pu U USA dolarjev zrn poiijjanje z avimaha pošto. — Evropa, ZDA in Kanada uu pošiljanje z navadno pošto t USA deš.
Tallere» Grifico» Vilko S.R.L.. Estadtt Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-721»
Dr. Tone žužek
ADVOKAT
Uraduje od 17.30 do 19.30 ure. Ponedeljek, sredo, petek.
Lavalle 2331, p. 5, of. 10 T. E. 47-4852
Po akedemiji:
SFZ Ramos Mejfa
vabi na
MLADINSKI PLES
s stereo glasbo v soboto, 4. aprila, ob '1 v Slomškovem dor
PORAVNAJTE NAROČNINO!
družabna prireditev
s sodelovanjem orkestra PLANIKE
BLAGOSLOVA IN MILOSTI POLNE PRAZNIKE GOSPODOVEGA VSTAJENJA ZELI ČLANICAM, ČLANOM IN ROJAKOM
Naš dom v San Junta
Slomškov dom želi vsem rojakom blagoslovljeno Veliko noč in vabi k slovesni velikonočni maši, ki bo darovana na praznik Vstajenja ob 18 popoldne.
Srečni, veseli skoz božjo pomoč mi smo dočakali veliko noč. Ker je zdaj ta spomin, od mrtvih ie vstal Bog Sin — aleluja, aleluja!
m
MILOSTI, MIRU IN VERE V ZMAGO DOBREGA ŽELI ZA PRAZNIKE KRISTUSOVEGA VSTAJENJA ČLANICAM. ČLANOM IN VSEJ NASI SKUPNOSTI
Zedinjena Slovenija
V	mesecu aprilu zopet prične
KUHARSKE TEČAJE
ga. Mira Eckcrjeva
V	VILLA B/LLESTER Calle Buenos, Aires 719
V	MARTINEZU
Calle Ladislao Martinez 257 - 4? B j
V	RAMOS MEJIA
Avda. Gaona 498	J
■
Pojasnila in prijave na tel. 758-5795 j
SEM ROJAKOM TER MLADINI V DOMOVINI IN TUJINI
želita veselo Veliko noč
Slovenska	Slovenska
dekliška	fantovska
organizacija	zveza
PRISPEVAJTE V TISKOVNI «trr.ATt SVOB. SLOVENIJE!
Zapustila nas je 16. marca naša edina sestra, teta in svakinja
Bana PAJNle*@ražem
Počiva v Dravljah pri Ljubljani.
Bog naj ji da večni mir in pokoj.
Vse, ki ste jo poznali, prosimo, ohranite jo v lepem spominu.
Silva Heinrihar roj. Pajnič Minko, Peter in Marjana Heinrihar.
UNIV. PROF.
DR. JUAN BLAZNIK
Specialist za ortopedijo in travmatologijo
Ordinira v torek, četrtek in sobote od 17 do 20
C. José E. Uriburu 285, Cap. Fed.
Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5855
Srečne in vesele praznike Gospodovega vstajenja vošči vsem svojim članom, vlagateljem in rojakom
SLOVENSKA HRANILNICA z. z o. z.
(C. C. „S. L. O. G. A.“ Ltda.)
i Dr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
I
I Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capital T. E. 35-2271
i
Uradne ure od 17—20
\ Na telefonu tudi dopoldne (10—12)
Luján, Ate. Brown 100
T E. 105 ali 516 ■ *
V petek in soboto od 9—13 j	JAVNI NOTAR
I FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público
\ Cangallo 1642	Buenos Aires
Pta. baja, ofic. 2 T. E. 35-8S27
Bartolomé Mitre 97
T.E. 658-6574
Ramos Mejía
Blagoslovljene velikonočne praznike želi vsem rojakom
društvo SLOVENSKA VAS
Rojake, ki še niso kupili bona za 100 starih pesov za dograditev Doma, ki bo v spomin največjega dobrotnika vseh Slovencev v Argentini nosil njegovo ime — msgr. Janeza Hladnika, prosimo, da store to svojo častno dolžnost!
BLAGOSLOVA POLNE PRAZNIKE VSTAJENJA GOSPODOVEGA
želi vsem Slovencem
CACES S. r. 1.
slovensko keramično podjetje
Pedro Molina 180-42
Guaymallen — Villa Nueva
Mendoza
SREČNE PRAZNIKE VSTAJENJA GOSPODOVEGA ŽELI
MUEBLERIA EZEIZA
nasproti železniške postaje Ezeiza
Luka Milharčič
lastnik
IN PODRUŽNICA
MUEBLES LUKY
Av. 25 de Mayo 136 C. Spegazzini
GR