Mihael Lajlar
Vsak dan se obnavljava
Nevihta
Večer diši
po zažganem - skoraj je že jesen
in je kurjenje na prostem spet dovoljeno, diši
po čistilu in mokrih stopnicah, ki so jih stanovalci pomili že popoldan, dvakrat na teden, po točno določenem urniku, diši
po skoraj praznih parkih, igriščih in dnevnih kavarnah, polzamrlih pogovorih, treskanju vhodnih vrat in obračanju ključev. Noč diši po tebi; po tebi
in prešitem dežju.
Četrtič
V sobi se razrašča vonj po hladni slini, neznana teža stvari, odmev, zarisan s prsti ali kredo. Ko te izgovorim in tipam skoz odejo, ko te okušam kot besedo, te že zdavnaj ni več.
Pesem za tišino in glas
Strune sem napel ravno toliko, da ne poči vrat, goltanec kitare;
zdaj bo molčala višje in svetleje.
Lepljivo zapete besede ostanejo spodaj in tišje, vse redkeje so napisane za dva -vsa tista deževja in topla jutra in ptice, sramežljivi dotiki izpod težke odeje se razdišijo, še preden jih glas opraviči in konča. Čas izstopi in me prešteje.
Geometrija
Veter prelista obešeno perilo in svetloba se pomakne brutalno blizu. Snubitev pred rojstvom. Zverinska gravitacija prstov, ki krvavijo tinto in rastejo skozi tišino, sezidano z vonjem in imenom tega Mesta. Papir si je zašil grlo in diši po snegu.
Čelo
se lušči v plasteh, sledeh mrež, ki so jih stkala bežna usta in jih danes ne znam več imenovati s pravo barvo.
Le midva si deliva isti jezik
Zdaj svet zgodaj sleče svetlobo;
obesi jo, suši in greje na drugem koncu časa.
Pod oknom otrdijo
veje in koraki in vlaki
so že ogrevani, postaje spet ledene
ob večerih, ko zamujajo
otroci v postelje in so odrasli
že nekoliko pijani in filmi
spet krajši in družinski, pesmi
tihe in skesane, ko se prižigajo
kamini, dolgo dogorevajo,
končno dogorijo
in je spet vse tiho.
Takrat se najin jezik
raztelesi na urejeno zmedo
dotikov, ki jih podarjava
drug drugemu
in nikomur
drugemu.