France Jakopin
K RAZVRSTITVI MOŠKIH SAMOSTALNIKOV NA -R
Številčno zelo bogata skupina moških samostalnikov, ki se v nom. sg. končujejo na -r, predstavlja v današnji slovenščini zanimivo, pa tudi precej zapleteno vprašanje. Slovenske slovnice so težavo zabeležile, vendar zaradi omeje-
53
nega gradiva niso mogle izoblikovati povsem zanesljivih napotkov za sklanjatev teh samostalnikov. Tako beremo pri Brezniku (1934), str. 77: »Nekateri samostalniki s končnicami -ar, -ir, -or in -ur dobivajo v rodilniku in ostalih sklonih ;, npr. cesar, cesarja; lopar, loparja; lovor, lovorja itd. Brez ; so primeri kakor: govor, govora; javor, mramor (marmor), šator, tabor, tovor, okvir, večer, biser, pazder; sever, severa; stožer itd. — Primeri, v katerih končni r spada h korenu, navadno nimajo npr. vir, vira; ozir, prepir, prapor, prizor, prostor, nazor, izvor.« Slovenski slovnici 1947 in 1956 navajata po nekaj primerov obeh tipov (-ra : -rja) in zaključita: »Nekateri samostalniki na -r podaljšujejo v odvisnih sklonih osnovo s soglasnikom -j-.« Dodajata opombo: »Ta tvorba je tako živa, da se razteza še vedno tudi na tujke in tuja imena: ... 'bulvar, bulvarja, trotoar, -ja; oficir, oficirja; . .. Tudi v domačih besedah obseg te tvorbe še ni ustaljen.« (Str. 66, 99.)
Breznik in slovnici 1947, 1956 so s tem naznačili nekaj kriterijev za razvrstitev samostalnikov na -r, vendar nam širši besedni fond teh samostalnikov razkriva še druge momente, ki so vplivali na današnjo opredelitev.
Da je vprašanje živo, kažeta tudi oba Pravopisa (1950, 1962); pri marsikaterem samostalniku, ki ga je SP 1950 še uvrstil k tipu gen. sg. na -ra, prinaša SP 1962 obliko z -rja ali pa dopušča obe, kar nedvomno temelji na tendenci sodobnega slovenskega jezika.
Do takega stanja je prišlo zaradi posebne usode praslovanskega r'. Od vseh slovanskih jezikov je r' ostal samo v ruščini, v poljščini in češčini pa se je nadalje palataliziral v drugi smeri — v češčini do r, v poljščini do ž (š), grafično Tz. (Prim. R. Nahtigal, Slovanski jeziki^, 1952, str. 151—171). Povsod drugod se je r' depalataliziral, brez ostanka v jugozahodnih beloruskih narečjih, na katerih temelji tudi knjižni jezik (E. F. Karskij, Belorusy; Jazyk belorusskogo naroda, vypusk 1, 2. izd. Moskva 1955, str. 306—315), nadalje v srednji slovaščini, v srbohrvaščini, makedonščini in bolgarščini, medtem ko je ta proces v slovenskem in ukrajinskem jeziku pripeljal do drugačnih rezultatov. Palatalizirani r' je na koncu besede in pred konzonantom otrdel, pred vokali pa je izločil svojo »pala-talnost« v samostojnem glasu j: rybar' > ribar: rybar'a > ribarja; mor'skyjt > > morski: mor'e > morje.
Na ta način sovpadejo v nom. sg. vsi samostalniki, ki so se v prvotni slovenščini končavali ali na mehek ali na trd r. Tako sta verjetno skraja še ostajali trdni paradigmi tipa -r, -ra, -ru, -rom: -r, -rja, -rju, -rjem; ker pa v nom. sg. odtlej ni bilo nobene razlikovalne oznake več, so nastale bistvene paradigmatske težave, ko je jezik samostojno tvoril ali sprejemal in asimiliral nove besede v to skupino. Hkrati je bila s tem ustvarjena tudi možnost prehajanja iz enega tipa v drugega, predvsem iz -ra v -rja (komar, komarja: rus. komar, kamara, poljsko komar, komara, češ. komar, komära).
V današnjem ukrajinskem knjižnem jeziku so se razvili kar trije tipi sklanjatve teh samostalnikov, namreč trda, mehka in mešana, npr. instruktor, instruktora, instruktorovi (instruktoru) itd. : likar, likarja, likarevi (likarju) itd. ; školjar, školjara, školjarevi (školjaru) itd. (Prim. M. P. Ivčenko, Sučasna ukrajins'ka literaturna mova, 1962, str. 267—270.)
V zgodnji dobi slovenskega jezika je bilo število samostalnikov na -r še zelo skromno. (Prim. A. Bajec, Besedotvorje I, str. 21—25.) Razmeroma zgodaj in močno se je začela razraščati le skupina samostalnikov na -ar-, v novejšem času pa sta se ob navalu tujk razmnožili zlasti skupini na -er in -or. Vso to
54
množico novili besed je moral jezik sproti uvrščati v enega ali drugega izmed obeh sklanjatvenih tipov. Nasploh bi sicer mogli reči, da je slovenščina bolj naklonjena tipu -rja, vendar pa tudi ta model ne odloča sam. Še razni drugi faktorji pomagajo usmerjati samostalnike v prvi ali drugi tip in včasih celo odločilno vplivajo na njihovo dokončno paradigmatsko vključitev. Katerikrat je odločalo dejstvo, ali je bil samostalnik obče ali lastno ime, krajevno domače ime ali novo, narejeno; ali je bila beseda enozložna ali večzložna; kakšno fonetično podobo je imela v jeziku, iz katerega smo jo sprejeli; je bil konec besede občuten kot sufiks ali ne, in, kar je morda najvažnejše: je šla beseda skozi filter vseh plasti našega jezika ali pa se je prijela samo na knjižnem nivoju.
Primeri nam kažejo, kako so se razvrstili samostalniki na -r v slovenskem knjižnem jeziku; gradivo upoštevamo, ne oziraje se vselej na Pravopis, ker nas predvsem zanima, kako slovenski jezik vključuje v svoj morfološki sistem razne besede te skupine, ki jih mora sklanjati.
Najprej ugotovimo, da je faktor, ki vodi besede v tip z gen. sg. -ra, v prvi vrsti enozložnost (izpeljani iz prefigiranih glagolov, pa so ti samostalniki lahko tudi dvozložni: za-preli, zapor; iz-brati, izbor). Med enozložnicami najdemo samo dve tujki, car in far, ki se sklanjata carja, farja; pri carju je moral igrati odločilno vlogo izvor besede (rus. car', car'ä), pa tudi naslonitev na cesar, cesarja, medtem ko je pri Sar, farja drugačno uvrstitev najibrž preprečila beseda fara, če se ni beseda že tako priključila izrazom na -ar, ki pomenijo poklice.
Vsi drugi primeri te skupine, ki se končujejo na -ar, -er, -u, -or in -ur, so trdno zasidrani v tem tipu: ar, bar, čar, dar, jar, kvar, Lahr, Marr, par, požar, šar, udar, žar; er, cer, jer. Lehr, Ter, ter, Tver, cmer; čir, izvir, Kir, Lear, mir, ozir, pravir, pii, prezir, prepir, sir, tir, vir; bor, dvor, izbor, izvor, jor, lior, nabor, nazor, prapor, predor, premor, pribor, prostor, razbor, razdor, spor, štor, tvor, ulior, umor, upor, utor, vdor, vzor, zapor, zbor, zor; Bur, dur, tur, (Vino) liur.
Beseda po-žar se kot apelativ uvršča v sklanjatev tipa -ra, kot lastno ime pa v tip -rja, enako kot Kožarja, Kaj žar ja, Ložarja. Sestavljeno ime Božidar ima gen. Božidarja, čeprav je -dar še vedno občuten kot samostojna beseda; nasprotno pa se tuje geogr. ime Krasnodar sklanja po tipu -ra. Naša krajevna imena na -bor se delijo v oba tipa: stara ljudska imena z gen. na -rja (Razbor, Razborja, enako tudi Razgor, Razgorja) in nova narejena imena z gen. na -ra (Branibor, Branibora, Maribor, Maribora, Samobor, Samobora). Od večzložnih imen na -ar so se nekako mimo pravila priključili gen. na -ra: Avar, Bolgar, Madžar, Tatar, Tartar, barbar; ta imena so bila, razen prvih treh, prejkone občutena kot xeduplicirane enozložnice. Za Tatar dovoljuje SP 1962 tudi že gen. Tatarja, in enako obravnavajo ta imena tudi slovenska narečja (razen vzhodnih), če jih sploh uporabljajo.
Gen. na -ra imajo tudi zloženke na graf. -mer in -mir: licemer, Ljutomer, premer, primer, silomer, Tugomer, vodomer; Bogomir, Kazimir, Vladimir, in vsi tisti samostalniki na -er, ki v odvisnih sklonih nimajo opornega polglasnika, npr. alabaster, Aleksander, arbiter, center, cilinder, čeber, dinozaver, lilter, kader, kaliber, koder, kositer, manever, meter, minister, oder, Oger, oleander, register, sekvester, spekter, steber, sveder, tetraeder, tiger, veper, veter, zober, in imena mesecev: september, oktober, november, december. V isti tip spadajo še nekatere besede na -er, -era: sever, severa (vendar rodbinsko ime: Sever, Sever ja!), biser, cvetožer, čemer, konjeder,' večer. Tujki ze/ir in satir uvršča SP 1962 v tip -ra, čeprav v živem jeziku prehajata tudi v tip -rja. Beseda oicvir se danes
55
vključuje že v obe paradigmi; pri tem odloča njen pomen. Kadar je splošen, je mogoča i samo sklanjatev okvira, ob predmetnem pomenu pa se uveljavlja tudi v knjižnem jeziku i sklanjatev olivirja (V okviru gledališkili predstav : Slika je brez okvirja). Alžir se trdno : drži tipa -ra. \
Od večzložnih samostalnikov na -or prištevamo naslednje k paradigmi -ra: \ govor in vse sestavljenke te besede z iz-, na-, od-, po-, pre- in u-; nadalje: \ javor, šotor, tabor, tovor, in tujke fosfor, semafor, termofor (SP 1962 dopušča ; tudi fosfor, fosforja). V pogovornem jeziku težita tudi semafor in termofor h gen. I na -rja. \
Poučna sta primera zefir in cefir. V pomenu »tkanina« sklanjamo obe besedi na -rja, zefir v pomenu »vetrič« samo na -ra. (SP 1962 zahteva pri zefir v obeh pomenih gen. na -ra.)
Od SP 1950 do SP 1962 zasledimo pri nekaterih tujkah premik od gen. na • -ra h gen. na -rja: bulvara : bulvarja. Labradora : Labradorja, tapira : tapirja, j trezora : trezorja; pri nekaterih dopušča SP 1962 oboje: fosfora in fosforja, ; tiektara in fiektarja, marmora in marmorja, samovara in samovarja, Stiakespeara \ in Stiakespearja, Tatara in Tatarja. S tem je SP 1962 zabeležil jasno tendenco, ¦ da se bolj in bolj uveljavi tip gen. na -rja. Beseda liektar še zmeraj niha med i obema tipoma, medtem ko so podobne izposojenke že od vsega začetka uvrščene J v paradigmo -rja (katarja, nektarja ipd.); ta pojav nedvomno lahko pripišemo i vplivu besede ar, ki se stalno uporablja v zvezi s Iiektarom (ali: tiektarjem), \ pa zaradi svoje enozložnosti vztraja pri tipu -ra. ]
Kako brezkompromisen in jasno usmerjajoč je sufiks -ar, je razvidno iz \ primerov samostalnikov, ki ne označujejo moških oseb, opravljajočih ta ali oni j posel oz. poklic, temveč predmete in drugo: cirkular, cirkularja; denar, dinar, J dolar, eksemplar, formular, honorar, jaguar, jantar, katar, koledar, kolobar, i komar, kuščar, lopar, okular, repertoar, rezervoar, seminar, slovar, trotoar itd. i Ce nadalje primerjamo v slovenščini zelo produktivno skupino moških samostal- j nikov na -ar, ki pomenijo nosilca dejavnosti, z istovrstno leksiko v stari cerk- i veni slovanščini, ugotovimo, da je ta tip že tedaj obstajal, čeprav še redko zastopan (kolikor moremo sklepati po obstoječih stcksl. tekstih, kar pa seveda ne pomeni, da ni bilo te leksike v jeziku veliko več: cesar'h, grtnBćar'B, kl'eve-tar'h, kl'učar'h, kumir'h, mytar'b, pastyr'h, rybar'^, vinar"t>, vratar'h, vrhtogra-1 dar'h. — Prim. L. Sadnik und R. Aitzetmüller, Handwörterbuch zu den altkirchen- \ slavischen Texten, 1955). Ti moški samostalniki na -ar: brodar, cestar, čebelar, \ čevljar, desničar, emisar, glavar, grobar, komisar, kozar, levičar, mizar, sekretar,-] slikar, sodar, steklar, tesar, urar, veterinar, vrtnar, zidar, zlatar, zobar itd. —j so v slovenščini nastajali v vseh obdobjih jezikovnega razvoja in še nastajajo;] če niso tujke, so tvorjeni iz ustrezajočih slovanskih glagolskih osnov (npr." strgar, kuhar) ali iz samostalnikov (npr. drvar, grobar, sodar). '
Novejša beseda radar je bila neposredno sprejeta v tip z gen. na -rja, \ čeprav jo je npr. ruščina prevzela v trdo sklanjatev: radar, radara. Kot drugi i posebni primer navedimo geogr. ime Drvar, ki se uvršča med samostalnike i z gen. na -rja, četudi je ohranilo srbohrvatski naglas. I
Prav tako se vključuje v sklanjatev z gen. na -rja precej številna skupina sa-1 mostalnikov na -er s stalnim naglašenim ali nenaglašenim e v končnem zlogu (-er, -erja,\ -er ju, -er jem itd.), ki so vse tujega izvora: bunker, dubler, Irazer, frizer, graver, helikopter,':
56 ^
bipnotizer, kaloriler, kancler, karabinjer, kostumer, kveker, liker, magnetizer, mavzer, maroder, menažer, miner, partner, poker, propeler, pozer, pulover, revolver, roler, rutiner, spiker, tanker, trener, žongler itd. Besedam kot veter, meter ipd. preprečuje prestop v ta tip sklanjatve konzonantska skupina, ki bi nastala za dodatnim
Samostalniki na -ir, ki so v slovenščini domačega in tujega izvora in ki se sklanjajo po tipu z gen. na -rja, so v našem besedišču bolj skopo zastopani: drobir, hudir, kosir, netopir, osir, pastir, skovir, vodir; bankir, brigadir, eliksir, inženir, kanonir, klistir, komandir, krompir, kurir, papir, polir, portir, portir, rapir, revir, tapir, turnir, vampir, vezir, vizir. Kako trdno so v tipu -ra zakoreninjene domače glagolske izpeljanke, nam pokaže primerjava besed kakor vizir in prezir, papir in prepir, revir in izvir, ki kljub istemu zvočnemu koncu vztrajajo pri sklanjatvi brez /.
Vsekakor najbolj produktivna skupina istega tipa sklanjatve je v našem jeziku skupina samostalnikov na -or ali, točneje,- na -ator, -itor, -tor in -or; zajema namreč aktualno besedje iz sodobne kulture, znanosti, tehnike in proizvodnje. Vanjo si je utrlo pot iz dneva v dan naraščajoče število tujk, ki pomenijo v glavnem poklic ali delajočo moško osebo, stroj ali del stroja, in drugo: agitator, agresor, akumulator, aligator, avtor, cenzor, degustator, deklamator, demonstrator, doktor, eksekutor, eksploatator, ekspro-priator, ekvator, ialziiikator, generator, gladiator, humanizator, humor, imperator, impro-vizator, indikator, iniciator, inkubator, inkvizitor, inšpektor, izolator, jarovizator, katalizator, kodifikator, kombinator, kompilator, kompresor, kondenzator, konzervator, kulti-vator, kvestor, lektor, likvidator, major, mehanizator, mentor, motor, navigator, novator, organizator, pasterizator, pastor, plagiator, polarizalor, prior, profesor, projektor, protektor, provokator, radiator, reaktor, redaktor, reflektor, reformator, registrator, regulator, repetitor, restavrator, revizor, rezonator, senator, stabilizator, tabulator, televizor, tenor, teror, traktor, trezor, triumiator, uzurpator, verziiikator itd. Ti samostalniki, ki so v slovenščini vsi mladi, so si našli zgled v besedah tipa -rja kot: grahor, lapor, suhor, pri čemer je imela gotovo odločilen vpliv sorodna in že od vsega začetka do sklanjatve na -rja upravičena skupina samostalnikov na -ar; v ukrajinščini na primer pa naletimo na povsem nasprotno stanje. Sem spada tudi razmeroma nova, doma narejena beseda sladkor.
Podobno kot. pri samostalnikih na -ir ugotavljamo tudi tu, da sta bila pri uvrščanju besede v sklanjatven tip važnejša njen izvor in pomen kakor pa njena fonična podoba; cenzor, revizor in televizor so se na primer brez omahovanja vključili v tip z gen. na -rja, čeprav so bile v jeziku tudi še ibesede sklanjatve-nega tipa -ra z istim zvočnim koncem, pa drugačnega izvora in iz docela druge pomenske sfere (nazor, pozor, prizor, vzor ipd.).
Vsi večzložni samostalniki na -ur, katerih število v slovenščini je precej skromno, se uvrščajo v tip sklanjatve z gen. na -rja, npr. diliur, meliur, piškur; če to niso tujke, ki so stilistično nevtralne (lazur, telur, trubadur, velur), jim končnica -ur pejorativno obarva pomen: kačur, nemčur, in dial. Filur, Stankur ipd. (prim. A. Bajec, Besedotvorje I, str. 21—25).
S tem so bili ob uvrščanju slovenskih samostalnikov na -r v ta ali oni tip sklanjatve samo nakazani izseki živega in tvornega jezikovnega delovanja. Vendar je bilo že ob tem razmišljanju mogoče ugotoviti, kako strog je po eni strani jezikovni sistem; hkrati pa je opazno, da ostajajo v obravnavanem primeru vselej tudi še besede, ki iz raznih vzrokov nihajo med obema »magnetnima« poloma, preden se naposled le razvrstijo in usedejo okrog močnejšega jedra.
57