847
Medikohistorična rubrika
EVAKUACIJA RANJENIH
PARTIZANOV Z ZAVEZNIŠKIMI
LETALI LETA 1944
Pavla Pukl
Obujanje spominov na pomembne dogodke iz časa II. sve-
tovne vojne ni lahko. Tu mi pomagajo moji osebni zapiski,
narejeni po spominu takoj po koncu vojne.
Eden najpomembnejših dogodkov je bila prav gotovo evaku-
acija težkih ranjencev, invalidov in bolnikov iz partizanskih
bolnišnic z zavezniškimi letali v Italijo. Tajno letališče Nad-
lesk v Loški dolini je bilo avgusta 1944 prvo pripravljeno za ta
podvig. 5. septembra 2004 sta Glavni odbor Zveze združenj
borcev in invalidov Slovenije in občina Loška dolina pripravi-
la osrednjo spominsko svečanost ob 60-letnici sodelovanja
vodstva NOV z zavezniki. Odvoz ranjencev z letali iz naših
partizanskih bolnišnic v južno Italijo je bila zavezniška po-
moč narodnoosvobodilnemu gibanju, ki jo lahko štejemo med
najbolj človeško in pomembno obliko pomoči.
Na kratko želim opisati partizansko bolnišnico Snežnik (SVPB
Snežnik) kot glavno zavetišče ranjencev za evakuacijo.
Na Notranjskem so bile na pogorju Javorniki med II. svetov-
no vojno zgrajene postojanke – bolnišnice, skrite v največji
goščavi in kraških jamah. O tej bolnišnici se med vojno in po
njej ni veliko pisalo, čeprav je bila po zmogljivosti, t.j. številu
bolniških postelj, tretja. Največja je bila centralna bolnišnica v
Kočevskem rogu, druga pa bolnišnica Pavla v Trnovskem go-
zdu. Začetek snežniške bolnišnice sega v poletje 1942, ko so
bili postavljeni prvi bivaki oz. nadstreški pod vrhom prezi-
danskega Berinščka za ranjence Notranjskega odreda oz. Lo-
škega partizanskega odreda in Tomšičeve brigade. Barake so
imenovali »ute«. Zdravniško oskrbo ranjencev so prevzeli sa-
nitetni referenti imenovanih vojaških enot oz. kasneje stalni
vodje »ut«.
Meni poznani zdravniki iz teh časov so: dr. Stanko Pirc, dr. Ale-
ksander Gala, dr. Bogomir Magajna, starejši medicinec Vojko
Mlinar in dr. Janez Kanoni – stalni upravnik »ut«.
Po oktobrski nemški ofenzivi leta 1943 je sanitetni oddelek
štaba 7. korpusa izdal odločbo upravniku »ut«, da v gozdovih
Javornika zgradi nove postojanke, kajti število ranjencev v tem
delu Slovenije se je močno povečalo. V različnih skritih glo-
belih so zgradili tri postojanke, Podgora, Pudob in Stari trg.
Postojanke so namenoma poimenovali po vaseh v Loški doli-
ni. Postojanka je obsegala leseno, v mrazu ogrevano barako
za 30–40 ranjencev, barako za osebje, barako za kuhinjo in
barako za WC. V januarju 1944 so bile »ute« opuščene, ranjen-
ci pa premeščeni v novo zgrajena zavetišča. V marcu 1944 so
zamenjali upravnika novo zgrajenih postojank, sedaj že SVPB-
S, dr. Janeza Kanonija. Nova upravnica bolnišnice je postala
dr. Božena Ravnihar – Nataša, znana oseba te partizanske
zdravstvene ustanove. SVPB-S je bila »njena« bolnišnica.
Nova uprava je še povečala število ležišč za ranjence. Zgraje-
na je bila nova postojanka Pudob na nadmorski višini 1000 m
za najtežje, nepomične ranjence, s 40 ležišči. In še ena posto-
janka Predgora, ki pa ni bila nikoli uporabljena, kajti konec
julija se je pričela evakuacija ranjencev z letališča Nadlesk.
SVPB-S je postala sprejemališče ranjencev (iz vseh partizan-
skih bolnišnic), predvidenih za polet v Italijo. Ranjence so pri-
peljali iz Primorske, Bele krajine in Kočevskega. Namestiti jih
je bilo potrebno čim bliže cesti, ki vodi na letališče. Zato je bil
zgrajen še en nadstrešek, imenovan Hrib, nedaleč nad Bab-
nim Poljem. V sami vasi Babno Polje pa so uporabili šolo (imela
je dva razreda) za sprejem novih ranjencev. Tako je imela
SVPB-S sedem postojank za ranjence in bolnike.
21. julija 1944 so priletela prva zavezniška letala, nato še 22. in
23. julija. Ranjence, predvidene za evakuacijo, smo naložili na
lojtrske vozove s konjsko (pa tudi volovsko) vprego. Za pri-
pravo in pot od Babnega Polja do Nadleska smo potrebovali
približno tri ure. Osebno sem spremljala vse prevoze ranjen-
cev na letališče. V avgustu nekaj tednov ni bilo zavezniških
letal. Ponovno so priletela šele 27. avgusta in nato redno vsa-
ko noč do 9. septembra. Bili so tudi dnevi, ko niso priletela
vsa najavljena letala. Izbira, koga evakuirati, je bila težka. Ko
smo 9. septembra oddali zadnje ranjence na letala, je počilo.
Letališče, letala in nas so napadli domobranci. Letala so sreč-
no odletela, mi pa smo kar najhitreje zapustili letališče in po-
iskali zavetje v gozdu.
Sovražnikov vdor v Loško dolino je onemogočil nadaljnje
transportiranje ranjencev z Nadleska. S tega letališča je bilo
evakuiranih 608 oseb, ranjencev, bolnikov, ostarelih in tudi
ranjenih letalcev – zavezniških vojakov.
Zdravniška oskrba ranjencev v šoli v Babnem Polju in Hribu
je bila zaupana meni. Bila sem medicinska sestra s končanimi
šestimi semestri medicine. Na konspirativnih postojankah Stari
trg, Pudob in Podgora pa so delovali poleg upravnice dr. Rav-
niharjeve v različnih obdobjih še zdravniki dr. Cirila Maselj,
dr. Julij Saje, dr. Vaclav Pišot, dr. Mišo Gadžijev, ki je z evakuira-
nimi ranjenci prišel s Primorske.
Moja tedanja evidenca o sanitetni oskrbi ranjencev v šoli v
Babnem Polju in Hribu je bila uničena v času sovražne ofen-
zive oktobra 1944. Ta dokumentacija se je hranila na upravi
SVPB-S na postojanki Podgora, ki je bila požgana v tej ofenzi-
vi. Požgana je bila tudi postojanka Pudob. Žrtev ni bilo, ker
smo nepomične ranjence pravočasno umaknili v podzemni
bunker. Od skritih postojank so ostale še tri, toda težki ranjenci
na Snežniku niso imeli več varnega zavetišča. Prepeljali smo
jih v centralno bolnišnico v Kočevskem rogu in v Belo kraji-
no, od koder se je nadaljevala zavezniška evakuacija z letali z
Otoka ob Kolpi in Krasinca.
Postavljam si vprašanje, ali moji podatki o številu evakuiran-
cev ustrezajo resnici. Sklepam da, kajti objavljeno število pri-
merjam s številom vseh evakuirancev od poletja 1944 do ma-
ja 1945. S treh letališč – Nadleska v Loški dolini, z Otoka in
Krasinca v Beli krajini – je bilo evakuiranih 2070 oseb (skupaj
z materami in otroki v Zadar). Podatek je iz knjižice Toneta
Poljšaka »Nebo in zemlja za svobodo«, ki je izšla leta 1998.
Bolnišnici SVPB-S je bil v septembru 1976 posvečen simbo-
lični spomenik na Županovem Lazu na poti iz Babnega Polja
proti bolnišnicam. Štirje partizani, izklesani iz hrastovih de-
bel, nosijo ranjenca.
Naj končam z opisom bolnišnice SVPB-S, ki se ji je z vso ve-
ličino svoje osebnosti posvetila zdravnica dr. Božena Ravni-
har. V začetku novembra 1944 je bila premeščena na upravo
centralne bolnišnice v Kočevskem rogu. Za vršilca dolžnosti
upravnika bolnišnice SVPB-S so imenovali mene. Dr. Vaclav
Pišot pa je imel zdravniški nadzor nad vsemi delujočimi po-
stojankami. Obvladal je tudi najtežje kirurške posege.
Bližal se je konec vojne. Dne 20. aprila 1945 smo dobili ukaz,
da zapustimo področje bolnišnice in se premaknemo v Belo
krajino, pa zopet nazaj, ker se je spremenila vojna situacija.
Tako je bolnišnica SVPB-S ostala na istem kraju do 8. maja 1945.
Zahvaljujem se prebivalcem Babnega Polja in vsem v Loški do-
lini, zdajšnjim dedom oz. pradedom, ki so kakor koli pripomo-
gli, da je bolnišnica lahko delovala, in nato pomagali pri evaku-
aciji ranjencev na letališče Nadlesk in kasneje v Belo krajino.
Pri opisu osebja v postojankah sem imenovala samo zdravni-
ke oz. medicince, ki sem jih poznala in so tam delovali dalj ča-
sa. Opravičujem se vsem, ki tu niso imenovani. Moj prispevek
je namreč namenjen za objavo v Zdravniškem vestniku v čim
krajši obliki za tolmačenje tedanje situacije. Sicer pa so zasluž-
ni za delovanje bolnišnice v prid ranjencem še številni drugi.
Za razumevanje: razlika med bivakom – nadstreškom in po-
stojanko.
ZDRAV VESTN 2004; 73: 847–60
848 ZDRAV VESTN 2004; 73
Bivaki: iz debel narejen pod, za streho je bila uporabljena go-
veja koža ali smrekove veje. Stranska stena je bila ali pa tudi
ne.
Postojanka: lesene hiše z vrati, stene iz debel ali desk, streha
lesena, v mrazu ogrevana. Zakurilo se je v prirejenem žele-
znem sodu z izpeljanim dimnikom.
Nekrologi
DR. MARIJA BRAČKO
(1914–2004)
Njeni nekdanji sodelavci
V začetku avgusta 2004 smo se na loškem pokopališču poslo-
vili od naše spoštovane dr. Marije Bračko, ki je kot zdravnica
splošne medicine delala na Loškem blizu štirideset let in pu-
stila za seboj globoko sled.
v glavnem doma in če je katero prehitelo, kar v sobi dr. Brač-
kove.
Prva leta je opravljala tudi cepljenja otrok in preventivne pre-
glede šolarjev.
Tako se je njen delavnik vlekel praktično noč in dan, brez
pravega premora, saj je bila sedem let edini zdravnik na škof-
jeloškem območju. Bolnike je obiskovala peš in s kolesom, v
vsakem vremenu, tudi pozimi, in šele kasneje z mopedom in
fičkom.
Danes si skoraj ni mogoče predstavljati naporov in odgovor-
nosti, ki jih je v takih razmerah sama nosila na svojih ramah.
Leta 1952 je bil zgrajen zdravstveni dom. Ves čas je organiza-
cijsko in strokovno sodelovala pri gradnji in postala tudi nje-
gova prva upravnica (do leta 1961). V tem času je končno pri-
šel v Škofjo Loko še en zdravnik in delo je bilo lažje.
Upokojila se je leta 1975, vendar je še do leta 1979 skrbela za
ostarele, slepe in slabovidne v Centru slepih. Potem je mirno
preživljala svoja upokojenska leta v krogu družine, hodila na
sprehode in vse do zadnjega zelo rada brala.
O svojem delu je dejala: »Ne da se povedati, kako smo delali
cele dneve in veliko noči. Noben ni vprašal za plačilo. Koliko
noči nisem spala zaradi skrbi za bolnike. Kolikšna je odgo-
vornost in strah, ve samo tisti, ki je to izkusil. Človek veliko
hudega pozabi. Rada se spominjam lepih dogodkov. Sicer pa,
če imaš svoje poklicno delo rad, potem delaš z veseljem in ni
nič pretežko in si srečen, če si naredil kaj dobrega.«
Dr. Marija Bračko je uživala velik ugled in spoštovanje med
ljudmi na Loškem. Za svoje nesebično delo je prejela številna
priznanja in leta 1992 je postala tudi častna občanka Občine
Škofja Loka. Bila je pojem svojemu poklicu resnično predane
in uspešne zdravnice in vzor tudi vsem svojim strokovnim
sodelavcem.
Takšna bo ostala v našem spominu in verjamemo, da tudi v
spominu vseh, ki so jo poznali.
DR. FRANCU STROJNIKU V SPOMIN
Tončka Potočnik
Vse, ki smo ga poznali, predvsem njegove kolege ter nekda-
nje sodelavce in sodelavke, je v letošnjem juliju pretresla vest
o smrti člana našega Zdravniškega društva, dr. Franca Strojni-
ka. Slovo je bilo v najožjem družinskem krogu na ptujskem
pokopališču.
Rodila se je leta 194 na Češnjici v Selški dolini v številni kmeč-
ko-trgovski družini. Po osnovni šoli v Železnikih in meščan-
ski dekliški šoli v Škofji Loki je gimnazijo zaključila v Ljublja-
ni. Že zelo zgodaj se je odločila za zdravniški poklic. K temu
sta jo spodbujali tudi mati in domača zdravnica dr. Valerija
Strnad.
Ljubljanska Medicinska fakulteta v tem času ni imela popol-
nega programa, zato je študij po petih semestrih nadaljevala
v Beogradu, kjer je leta 1938 diplomirala. V jugoslovanski pre-
stolnici je takrat študiralo veliko Slovencev in med njimi je
spoznala tudi svojega bodočega moža. Ko je dobil službo na
Dunaju, je odpotovala z njim in tam specializirala pediatrijo.
Nato se je z družino preselila v možev rodni Maribor, od tam
pa v Škofjo Loko, kjer je dočakala težko pričakovani konec
vojne.
Na vsem Loškem sta v zadnjih vojnih letih delala samo dva
zdravnika, dr. Strnadova v Železnikih in dr. Homan v Škofji
Loki. Ni torej naključje, da so loške oblasti pregovorile dr. Ma-
rijo Bračko, da je ostala. Dodelili so ji dve medicinski sestri in
stanovanje, katerega del je preuredila v ordinacijo. Z delom
je pričela v izredno skromnih razmerah, saj je vsega primanj-
kovalo, bolnikov pa je bilo vsak dan ogromno, saj je pokriva-
la zelo veliko območje. Delavnik se je potegnil v pozno po-
poldne, nato pa so jo čakali še vsi številni obiski, ponoči pa
nujni primeri.
Ker je bil v teh časih dostop do Ljubljane zelo težaven, saj ni
bilo prometnih zvez, je sama opravila veliko stvari, ki jih
danes opravljajo specialisti: od travmatoloških primerov do
drugih kirurških posegov, do porodov, saj so matere rojevale
Dr. Franc Strojnik se je rodil 5. novembra 1927 v Velikem Obre-
žu pri Dobovi v kmečki družini kot najstarejši od treh otrok.
Leta 1941 je bila družina izseljena v Nemčijo in Šlezijo. Dve
leti so preživeli v taborišču Langenau 141. Po vojni je končal