


















































f


I



f

\

v



pouk in kratek čas.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

66. zvezek.

Z dovoljenjem prečastitaga krškega knezoŠkofijstva.

1912 .

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

Vsebi na.

Vislavina odpoved. Povest iz druge švedsko-poljske vojske.

Spisala Lea Fatur.

Po stopinjah Gospodovih.  Spomini na slovensko jeruza¬
lemsko romanje v 1. 1910. Spisal Ksaver Meško . . . .

Potovanje  na Njegovega Veličanstva ladji „Zenta“.  Spisal
M. Pomjan.

OioOO

Vislavina odpoved.

Povest iz druge švedsko-poljske vojske.

Spisala Lea Fatur.

I.

rve dni pomladi 1655. Nebo gleda sivo in mračno
na mokro zemljo, megla zastira pogled v daljavo.
Po širnih planjavah Velike Poljske se taja sneg, v
pragozdih se zbira voda v potoke, teče šumeč proti materi
reki. Visla narašča, izliva svoje kalne valove daleč preko
široke struge, zaliva z blatom rakitovje in protje, ziblje in
trže bičje, nosi mrtve gozdne velikane.

Splavi, naloženi z žitom, z zverinskimi kožami, plavajo po
Visli. Nad njo lete oblaki vračajočih se ptic-selivk, ki po¬
zdravljajo kričč znane pokrajine, stara gnezdišča. Mazovec
na splavu krmari previdno po toku nagle vode, se ogiblje
skrbno plavajočih debel, opazuje let ptic, posluša njih krik
in naredi znamenje v zrak — mrmra zarotne besede, ki naj
odpode od njega nesrečo, katero mu naznanja selivk neobi¬
čajen let in krik.

Po blatni varšavski cesti, ki spremlja in zapušča reko,
po cesti, ki pelje kakor Visla od kraljeve Varšave do Gdan¬
skega, mogočnega trgovskega mesta, se zibljejo danes po-
gostoma čapke mazovških vitezov, vihrajo njih beli sieraki,
se svetijo ročaji njihovih palašev, karabel in rapirjev. Horal
iz daljnih karpatov, ki prepotuje s svojo, z drevesnim lubjem
pokrito mažo, ves svet, trgujoč z gorskim sirom, krpatskim
suknom, s soljo in pisanimi trakovi — Horal se umakne,
strese blato raz svojih krpic iz lipovega ličja in zmaja z
glavo: ,.Mazovška žlahta na konju — vrag v deželi."

4

Iz zakajenih hat ob cesti stopi tlačan, gleda za vitezi,
pogleda v zrak, na gozdove, na polje — strese lase. Zakaj ?
Po dobravah se napenja brstje, veter odnaša zadnje velo
listje. Povsod bode zelenje iz zemlje. Zvonček, teloh, tro¬
bentica, treslika in pasji zob, zajček in vijolica, mačice in
tačice naznanjajo zimino smrt.

Iz dolgih ogonov gleda jara ozimina polna upanja v
svet. To je, kakor vsako pomlad, po starem naravnem redu.
Ali ptice selivke, zli znak, ne prihajajo v starem redu.
Oblaki divjih gosi, jate žrjavov in drozgov, sljuke in lasto¬
vice, čaplje in jerebice, kljunači in pevači, vse je pomešano,
vse kriči, naznanja nered, poboj. Kakor da je pripodil kdo
ptice iz toplega, prijetnega viraja, iz dežele onkraj megle
in voda, kjer vlada blaženo večno poletje.

Čudno je tudi, da prihajajo iz z meglo zakrite daljave,
iz pravljičnih matečnikov, kjer živi zverina in živina po
starem običaju od Adama sem, kamor še ni stopila nikdar
človeška noga — čudno, da prihaja od tam rjovenje in mu¬
kanje, kakor da se plaši zverina nečesa v svojem večnem
domu. In čudno, da se je prebudil letos zelo zgodaj go¬
drnjač medved, da prihaja tur in žuber v bližino vasi, da
se šeče po ozimini dolgorogi los.

Zvezde tudi preminjajo svoj tek. Redke jasne noči,
meniš, da se je obrnil ves nebosklon. Vidiš polarno zvezdo
na večeru; nebeška tehtnica, Davidov rog, Lele in Polele,
vse je na drugem mestu. Zvezde in živali naznanjajo nemir,
vojno. Kdaj rjavi Poljakovo orožje? Nima časa. Komaj
se je polegla grozna vojna s črnjo, z upornimi Kozaki in
Tatari, komaj je zložil kolzar drunko, zgodovinsko pesem
o kralju Vladislavu, kako je pobil Turke pri Hotimu — že
se kaže nova velika vojna. Gorje posestniku, ki ima la¬
komnega soseda. Danes mu odorje brazdo te njive, jutri
one, pojutrišnem mu prestavi mejnike pašnikov, dokler ga
ne prežene s posesti.

Tako delajo, tako hočejo delati že vsa leta Šved, Rus,
Tatar in Turek s sveto Poljsko. Stara reč je vojna s Šve¬
dom, častna vojna s Turki. Kakor lakomna psa se zaganjata
Šved in Rus vsak čas na Poljsko, trgata in grizeta, da od-
ščipneta košček mesa od vabeče divjačine. Pa dostikrat si
polomita zobe. Bojeval se je Zigmund, boril se je Vladislav,
bije se junaški kralj Jan Kazimir. In če nasprotuje ohola
litvanska in malopoljska žlahta dobremu kralju, veren, pošten
Mazovec je stal vedno zvesto pod njegovim praporjem. Ded

in oče mazovskega tlačana sta se bila s svojim gospodarjem
zoper Prusa in Šveda, bil se bo sin, vnuk. Dokler stoji
Poljska, ne bo zmanjkalo zigmundovk, risank in kopij, ju¬
naških src. Dokler stoji Poljska, bo veljal pregovor: „Konj
Turek, hlapec Mazurek, sablja mažarska, čapka ogrska —
to so najboljše stvari.“ — in dokler stoji Poljska, jo bo
varovala kraljica Poljske, Čenstohovska Bogorodica.

Teče Visla, prestopa bregove, spremlja in loči se od
varšavske ceste, pravi tisočletnim dobravam zgodbe dvorov,
gradov in mest, napaja zverino, nosi segnila debla daleč,
predaleč od rodnega gozda. Megla vstaja — odhaja —
kakor žalost od človeškega srca, — megla se razgrne kakor
zagrinjalo — se odgrne. Prikaže se ob Visli, dan hoda do
Varšave, polje, za njim vasica, nad njo nizki, enonadstropni
leseni ali pobeljeni in podzidani plemiški dvor, za njim gaj,
za gajem stolpovi gradu.

Mazovec, tlačan ali plemič, pozna dvor in grad. Ve,
da ni to posestvo ene roke, dasi bi sodil po legi vasi in
dvora, da je to grajska pristava. Mazovec ve, da je grad in
širina za njim kraljeva starostija, da živi na nji od pamti-
veka rodbina Čerskih in odrajtuje kralju hiberno, mali davek
za kraljeve vojake.

Na pristavi, ki je nekdaj bila res last Čerskijev, pa
živi Bojuš Zjemblic, ud male poljske žlahte.

Na Poljskem je bil plemič plemiču, bodisi bogat ali
reven kakor brat bratu. Revni brat žlahtič se je obešal
na suknjo bogatega, živel pri njem „na laskavem hleba" —
to je: na prijateljstvu, ga je spremljal k sejmom in zboro¬
vanjem, je glasoval in se bojeval ž njim. — A kakor je v
vasi pri nas kmetu kmet enak — a je vendar le imovitejši
za župana — tako se je razlikovala tudi poljska žlahta, to
je plemstvo, po stanu in premoženju v drobno ali malo
žlahto in v velikaše, ki so bili gospodarji stotin vasi, baj¬
nega bogastva, ki so imeli vso oblast v deželi kot vojvode,
senatorji, kastelani in kanclerji. Ta višja žlahta poljska,
ohola in mogočna, je odstavljala in postavljala na zboro¬
vanjih kralje, sklepala postave, narekovala kralju vojno ali
mir, se je vojevala čestokrat zoper lastnega kralja. Često
so poskušali poljski kralji potlačiti v blagor dežele samo¬
voljo žlahte. Toda velikaši, oprti na številno nizko žlahto,
ki je živela od njihove milosti, so kralja vselej premagali.
Sklenili so celo postavo, da je neveljavno vsako sklepanje
zbornice, če se oglasi en sam žlahčič zoper sklenjeno. Skle-

6

nili so celo postavo, da ni treba žlahti ubogati kralja, ako
se ji zdi, da ni njegova zapoved deželi v korist. Seveda
so bili tedaj zborovalci sami žlahčiči. Kmet, tedaj tlačan,
in obrtnik, revež, nista smela govoriti. Plačati, trpeti in
molčati je bila njih usoda. Davke so pritiskali samo na
nižje sloje, največ je trpel in prenašal ubogi tlačan.

Velikaši, kakor knezi: Opalinski, Radzivil, Lubomirski,
Konecpoljski so pripeljali na deželna zborovanja tisoče nižje
žlahte, ki je glasovala zanje. Tej žlahti so darovali po kos
zemlje od svojega ogromnega posestva ali ga dajali samo v
najem, in tako so navezali oni nase močnoroke in neustra¬
šene prijatelje.

Podobno razmerje je vladalo tudi pred poldrugsto leti
med Zjemblicem in Čerskijem. Volodar Zjemblic, sin zelo
stare ali obubožane hiše, je živel od prijaznosti starega Kazi¬
mira Čerskija. Volodar in mladi Čerski sta bila dobra pri¬
jatelja. Pri tatarskem vpadu v Poljsko je rešil Volodar
prijatelja sužnosti in smrti. Ranjenega je pripeljal mladi
Volodar. Ker se je zagledal Volodar na Poznanjskem v
hčerko stare, poštene ali uboge plemiške hiše, mu je podaril
stari Čerski pristavo pod gradom, vas in polje okrog nje,
gaj za njo, da je imel nevesto kam peljati. Prijateljstvo in
medsebojna hvaležnost je vezala tedaj grad in pristavo, bo¬
gatega in ubogega žlahčiča. Tri rodove je trajalo prijateljstvo.
Pa star pregovor pravi, da ne ostane nobena stvar rada
preko treh rodov pri hiši. Ko sta se igrala sedanja gospo¬
darja gradu in pristave, sta se skregala večkrat, ko sta se
urila mladeniča skupno v orožju, sta se ranila večkrat v
jezi, in ko sta se zaljubila v isto gospico, sta šla narazen.

To se je bilo zgodilo tako: Gospa Bjelopolska se je
ustavila na svoji poti v Plock pri Čerskijevih. S seboj je
imela zalo hčer. Gospa Bjelopolska je bila imovita vdova.
Ostala je nekaj dni v gradu in imela večkrat tajne pomenke
s Čerskima. Mlada Sofija pa je imela tačas vesele pogovore
z mladeničema, ki sta se izkušala pred njo v znanju, v stre¬
ljanju, v viteškem obnašanju. Pa kmalu je zapazil mladi
Čerski, da je Sofija prijaznejša z Bojušem nego ž njim, s
starostovim sinom. Hotel ga je ponižati pred Sofijo — očital
mu je, da sedi samo po milosti njegovega deda na Zjembli-
čevini — da je daroval ded siromaku. Bojuš je planil na
tiste besede, iskal sablje. Pa se je umiril ob Sofijini prošnji,
maščeval se je samo z besedo.

7

„Ti sediš po pogumu mojega deda tu, ki je tvegal svoje
življenje za deda bahavega vnuka. A dasi je tvoj rod bo¬
gatejši, je več vreden moj, ker je starejši. Mi imamo v svojem
grbu, v svojem rodbinskem znaku križ in krono, kar pomeni,
da je bil v našem rodu pogan odličnega stanu. Vi pa imate
v svojem grbu čapljo — kar znači, da so bili Čerski vedno
prijatelji regetanja, lovilci žab. M

Nato je pozval Čerski Bojuša na dvoboj. Prepovedal
je oče, kateremu je potožila Sofija. Bojuš je odnehal, ne
toliko radi starostove prepovedi, nego ker mu je razodela
Sofijina sobarica, da se boji njena gospica zanj.

Gospa Bjelopolska je odpotovala. Povabila je Čerskija
na svoj grad — Bojuš pa je šel sam. Jezdaril je tja dan
in teden. Jezdaril je tja, dasi ga je ustavljala mati, mu je
branil oče, dasi so mu pravili ljudje, da je izprošena Sofija
od Čerskijevih, dasi ga je preziral prejšnji tovariš. Ali Sofija
je rdela in bledela kadar je prihajal — to mu je dajalo up
— to ga je spodbujalo na drzne načrte. Kar podajo snubcu,
ki se ni maral umakniti, črno polivko, kar pomeni, da je
odslovljen. Še ne bi bil šel. Prepodila ga je samo vest
Sofijina, da naj se ogiblje prepira — ona mora ubogati svojo
mater.

Pa pogostoma je gledala mlada starostinja iz svoje
okrogle sobe v desnem stolpu na nizki dvor Zjembličev.
Gledala je Bojuša, kako hodi v belem sarafanu med tlačani,
kako prihaja in odhaja na lov. Bilo ji je hudo, da je ona
kriva spora med tako starimi prijatelji. Večkrat je posku¬
šala, da bi pripravila moža, da da dobro besedo užaljenemu
sosedu. A starosta ni razumel, je tolmačil krivo njene želje,
ji je očital nezvestobo. Sofija ni omenila nikdar več svoje
želje. A večkrat se je ozirala še potem na Zjembličevo po¬
sestvo. In zavidala je često oni, ki je delala in se trudila
sama s kmetijo in otroci, a uživala mir ob strani blagega
Bojuša; dočim je starostinja, obkrožena s slugami, trpela
večkrat vsled surovosti bahatega moža.

Zjemblic se ni ozrl nikdar v grad. Našel si je pošteno
in zdravo ženo v domu malega žlahčiča in živel ž njo po
postavi božji. Babica, ki prinaša otroke iz Vislinih valov
se je oglasila samo dvakrat v starostiji, prinesla je Sofiji
Januša in Vando. Bolj pogosto se je oglašala na pristavi.
Mateja in Tadeja, Staša in Miša in Vislavo je prinesla. Po
pristavi in gaju se je razlegal krik fantov, se je slišal vesel
smeh dekletca. Često je gledala Sofija sosedove otroke in

8

želela, da bi bilo prijateljstvo med otroci kakor je bilo med
starimi. Snovala je celo po ženski navadi zaroke in ženitve:
ker ni dobil Bajuš matere, naj dobi Matej hčer, Januš naj
vzame Vando.

Nekoč je bil odšel starosta Čerski na besedo v Varšavo.
Gospa Sofija se je pustila premagati od svojega hrepenenja,
je šla s svojimi otroki in pestunjo preko grajskega jarka v
Zjembličev gaj. Tam se je pogovarjala z dečki Bojuševimi,
je vzela v naročje malo Vislavo. Hitro so se seznanili mali
sosedje, hitro so zaigrali lov. Ta je trobil, oni gnal, tretji
streljal, četrti naganjal pse. Krik je privabil Bojuševo ženo.
Povabila je gospo starostinjo na dvor. In prvič je presto¬
pila Sofija prag moža, katerega je ljubila, ko je bil mladenič.
Nizek, toda prostoren, lesen in podzidan dvor ji je zelo
ugajal. V njem res da ni bilo dragocenih preprog, slikanih
sten, ne srebrne posode, ne številne jate družine. Toda bilo
je vse čisto in mirno. Stene bele, na njih orožje, na širokih
klopeh medvedje kože, strop iz mecesnovih brun je pobar¬
vala starost. V kotu gostilne je visela slika Matere Čen-
stohovske, pod njo luč, oklepnica. Na poličici nad vratami
se je svetila medena posoda, za tramom v kotu je bilo par
molitvenikov, pesmi v slavo svetnikov.

„Pri nas ni veselic, kot so to v navadi pri žlahti,“
je rekla mirnolična in živa gospodinja pristave, ko je pri¬
nesla gostom medice in kruha. „Gospa starostinja bi se
dolgočasila tu. A jaz imam vreteno, predem s tlačankami,
poslušam in pravim pravljice. Mi moramo štediti za otroke
in slabe čase, kajti v slučaju vojne pribeži vsa vas za našo
naseko, za našo bran. narejeno iz močnih hrastovih debel,
prepletenih z vrbovim šibjem, zadelanim z zemljo. To so
naši gosti. Starci, žene in otroci najdejo zavetje pri nas.
Tako je bilo, je in bo, ako Bog da in sveta bogorodica/

Pokazala je na drobne kroglje v hišnem zidu, na seke
sabelj v močnih vratih; na par velikih krogelj na dvorišču,
čudno igračo otrok in pojasnila: „Spomin prve švedske
vojne. Sovražnik, ki se ogne vašega gradu, obišče tem
raje našo pristavo.' 4

Tačas je prijezdil Bojuš iz gozda. Dva tlačana sta
nesla ustreljenega losa v kuhinjo, otroci so skakali za njim.
Bojuš je govoril s starostinjo o starih dogodkih, omenil, da
je dobro, kar Bog da, toda človek pričakuje vendar kaj
drugega, dokler je mlad. Seveda. Potem se vda, umiri.

‘)

Sofija je sklonila glavo. „Da bi se obistinilo otrokom,
kar se ni moglo starišem," je rekla tiho. Pogledal jo je
bistro in jo prosil pod široko lipo na prostoru pred cerkvijo.
Lipa, tako široka, da pleše lahko pod njo petdeset parov.
Pravil ji je, kako da so plesali njegovi stariši in njenega
moža stariši pod to lipo, kako je zapel še starosta kot mla¬
denič tu kolamajko, metal čapko v zrak.

„Ločila sem prijatelja, dve rodbini/ 4  si je mislila Sofija,
,,moram ju zopet združiti". Gledala je vasico, komaj dvajset
hiš, ki so obdajale zaupno cerkvico. Gledala je polje, ki se
vije proti cesti. Ni ga toliko, ne sega tako daleč, da ne bi
videla konca. Pač mora presti mati, mora štediti oče. Go¬
tovo pošlje sinove zgodaj na dom premožnega, da se nauce
lepih šeg, znanja, pravega življenja. A zakaj ne bi dal saj
enega v starostijo? Da bi imel Januš tovariša. Zakaj se
ne bi učila Vislava z Vando? Njena otroka bi imela pri¬
jatelja za vse življenje, za teže, ki ne prizanašajo nikomur,
katere sladi samo zaupno prijateljstvo.

Povedala je starosti, ko se je vrnil, v da vlada prija¬
teljstvo med novim rodom Zjembličev in Čerskijev. In ker
se razumejo otroci, zakaj bi se sovražili roditelji. Pojasnila
mu je svoje želje glede Mateja in Vislave, da bi ju vzela
v grad, v družbo svoji deci.

Čerski je pil vse dni zborovanja in ni prespal še pija¬
nosti. Razbesnel je. Vzbudila se mu je stara ljubosumnost,
vstala mu je v vinjeni pameti nagla predstava. „Seveda“,
je hrumel nad Sofijo. „Ti nisi še pozabila Bojuša, razumem,
vem, kaj misliš, nevrednica. Beraškemu otroku bi vrgla
rada hčer, sina. Pa veš, da hočem jaz, starosta Verski, da
prinese Januševa nevesta denar in čast hiši, da pomaga
Janušu namesto kanclerja, kraljevega kastelana ali kaj
podobnega. Čast in denar hočem ne spletk, slišiš, gospa
Sofija."

Z dvignjenimi pestmi ji je trdil svojo besedo. Morala
bi bila molčati vinjenemu, pa mu je ugovarjala: w Ali gospod
Jan, to so vendar otroci, nič hudega ni, če se shajajo,
ko odrasto, morajo tako v svet"

„Morajo, morajo! Da bi le mogel pregnati tega volka
s svojimi mladiči iz pristave. Otroci se seznanijo, mladiči
se ljubijo — in ti podpiraš, napeljuješ to!"

Besen je vrgel starosta težek nož v Sofijo. Govorili
so tedaj mnogo v gradu, družina je raznesla govorico na

10

pristavo: „ Gospa je obolela, gospod pije, pripeljala se je
gospa Bjelopolska, da je pogovorila skregana zakonska / 4

Sofija je sedela še bolj pogostoma v stolpu. Starosta
je hodil na lov in obiske, zbiral je šumečo družbo v gradu.
Jezila ga je ženina hladnost napram njemu. Sklenil je, da
mora Bojuš iz bližine, da ne bi grenili njegovi otroci živ¬
ljenja starostinim, kakor greni Bojuš življenje njemu in Sofiji.
Iz pristave mora sosed tekmec!

Poizkusil je iz lepa. Poslal je oskrbnika k Bojušu,
da hoče kupiti pristavo, ki spada sicer po pravici h gradu.
Vendar jo plača, odkupi svoje, ker je to čudno, da je eno
posestvo v dveh rokah.

„Še eno posestvo bo v eni roki , 44  mu je odgovoril Bojuš.
„Boj se Boga, starosta! Trije rodovi Zjembličev so zrastli
tu, na svojem, počivajo v cerkveni rakvi. Kako se upaš
spravljati plemiča z njegove lasti ? 44

Starosta je naperil tožbo, dokazoval je, da spada pri¬
stava h gradu. Zjemblic je dokazal svojo pravico. Razjarjeni
velmož je hotel pregnati s silo neljubega soseda. Hotel je
nabrati žlahte in udariti na pristavo, ali vsa mala žlahta
je držala z Zjemblicem. vsa mala žlahta ni ljubila oholega
staroste. Zagrozila je enoglasno, da popali starostove vasi
in grad, ako ne pusti svojega brata plemiča v njegovi pra¬
vični posesti. Tako je moral odjenjati Čerski. Zdelo se je,
da je pozabil na soseda; samo pljunil je, če je omenil kdo
Zjembličevih in gledal je po strani gospo Sofijo.

Težko je prepovedati otrokom občevanje z bližnjimi
otroci. Bolj ko braniš in kaznuješ, bolj silijo otroci vkup.
Ista stvar je bila med gradom in pristavo. Dečki so se
našli pri lovu na zajca, na lisico. Vanda je ubežala večkrat
varuhinji, se je poigrala v gaju z Vislavo. Gospa Sofija ni
branila, starosta ni videl.

Tako je bilo nekaj let. Otroci so doraščali. Neki dan
se je odpravil Bojuš v Varšavo. Vrnil se je resno zadovoljen
in odvedel črez nekaj dni materi in bratom Mateja. Spravil
ga je k vojvodi Branickemu. Drugo leto mu je sledil Jan
— in tako naprej vsi bratje — naposled je morala tudi
Vislava od matere: za leto dan v samostan in potem za
dvorjanko kneginje Tarnopoljske.

Tudi Januš Čerskijev je moral nastopiti pot do službe
in časti. Starosta ga je spravil h kraljevemu kanclerju,
možu, ki ima deželne pečate v roki, ki ima veliko veljavo
in moč. Črez par let je prišla tudi Vanda za bratom. „Da

11

si razbistri um, navadi lepih šeg,“ je dejal starosta, a bilo
mu je samo zato, da se zagleda kdo imenitnih plemičev, ki
zahajajo h kanclerju, v Vando, da pomaga tako tudi ona
bratu in rodbini do visoke stopinje.

Zgodilo se je pa, kar ni pričakoval in kar ni mislil
starosta, kar je veselilo in skrbelo gospo Sofijo: Matej in
Vanda, Januš in Vislava so se videli pogostoma v Varšavi.
Matej je spremljal svojega gospoda h kanclerju, in Januš je
zahajal h kneginji Tarnopoljski. Sam oče ga je pošiljal tja.
Tarnopoljska je imela nečakinjo, siroto kastelana Plockega
pri sebi. Jadviga Vjelicka je bila bogata dedinja in je
imela vplivne sorodnike. To gospico si je izbral starosta
Čerski za sinaho, njenega bratranca vojvodo Tjenšinskega
za zeta. Ako bo marala Vanda razupitega mladeniča, ne¬
lepega razuzdanca, tega ni vprašal Čerski. Oče izbere in
zapove — otrok uboga. Tako je bilo.

Daši je prišel starosta večkrat h kneginji Tarnopoljski,
dasi je videl tam Vislavo med drugimi deklicami, ni vedel,
da je to hčerka njegovega soseda, povedal mu ni tega nikdo,
uvaževaje razpor med sosedi.

Ali, ko je zapazila Tarnopoljska, da pozdravlja Januš
Čerski le prerad hčerko malega plemiča, se je bala, da se
razruši osnova med Čerskijem in njo. Poslala je Vislavo
domov pod pretvezo, da ji primanjkuje prostora, ker mora
vzeti par sorodnic k sebi.

Ne dolgo po Vislavinem prihodu v Zjembličevo je po¬
klical starosta Vando domov. Zdaj so se vrstile v gradu
zabave in lovi. Snubači so prihajali in odhajali. Zmajeval
je oče, odmikala hčer. Oče, ker ni prekašal nikdo prosivcev
Tjenšinskega; hčerka, ker je hotela samo Mateja. In često¬
krat je hitela starostova hči preko grajskega jarka do ograje
Zjembliške, in čestokrat je stala Vislava pod lipo in se ozi¬
rala na cesto pod gradom. Kakor sledi zaljubljeni golob
beli golobici, tako sta prihajala pogostoma domov Matej in
Januš.

Zjemblic je vedel zakaj. Nasmehnil se je včasih v sivo
brado: „Dve posestvi v eni roki, v Matejevi — v Januševi.
Sam Bog ve. Vanda je živa, samoglavna kakor njen oče.
prečrta gospodu starosti račune. In da hoče živeti v delu
in priprostosti — kdo ji ubrani? A Januš, ž njim je druga.
On je gospe Sofije mehki sin. A Vislava bo svojega očeta
umna hči. Vse se prenese in pozabi.

12

Vedel je Zjemblic, zakaj prihaja Januš, pa ni vedel
starosta. Kakor se nam zgodi pogostoma, da pozabimo na
nevarnost, katere smo se bali, da jo pozabimo, kadar nam
je najbližja, tako se je zgodilo starosti. Sklepal in trdil je
nove in stare zveze, računal, koga naj se drži, da splava
na višino, poizvedoval je o naklepih velikašev napram kralju.
Tako ni videl raznih znamenj na svojih otrokih, ni uvaževal
ugovorov gospe Sofije proti Vandinemu zakonu, ni se menil za
Janušove dolge pogovore z materjo.

Tačas pa je prišla pomlad. Črni oblaki so se zbrali
zopet nad Poljsko. Marsikateri vitez je hitel k izvoljenki
svojega srca, da jo pozdravi, predno gre po častne rane, po
kruto smrt. Sinovi so pritekali k materam po blagoslov.
In križale in kropile so matere svoje sinove, obračale oko
na sliko Matere varuhinje.

Solnce noče pogledati izza sivega zastora. Zakaj bi
tudi gledalo? Samo žalost uzre na viselski planjavi: Čve-
točo mladost, ki se loči od drage duše, krepke može, ki za¬
puščajo otroke — žene, ki gledajo solzne za možmi. Gredo
v bran dežele. In ko se vrnejo, najdejo oropane dvore, po¬
žgane vasi. Žene, otroci, kje bodo? kadar se vrnejo. Zakaj
bi sijalo solnčice, zakaj bi gledalo samo žalost?

V grajskem stolpu stoji dekle. Kakor žareč cvet je.
Bujne postave, dolgih kit. A pogleda na pristavo — po¬
vesi glavo.

Iz pristave gleda na grad. Bela kakor lilija jezer. Na
belem konju, z naglim spremstvom je vihral po deželi kraljev
klicaj. Na dvorišče nizkih domov male žlahte, pred gradove
velikašev je zataknil visok drog, na njem metla:

„Povelje kralja Jana Kazimira. Pod izgubo plemstva
je obvezan vsak odrastli žlahtnik postaviti se nemudoma
pod prapor svojega vojvodstva;*

Nova vojna s Švedom! Že je privabila vojna z upor¬
nimi kozaki lakomnega Rusa. Osvojiti si želi Smolensk,
staro poljsko last, katero je vzel Rusiji nazaj Vladislav, oče
Janov. Kralj se bojuje ob Vilni z Rusom. Ugodna prilika
za drugega lakomnega soseda, da napade Poljsko od na¬
sprotne strani, in uporabil jo je kralj švedski. Karl Gustav X.

Švedska kraljica Kristina se je odrekla prestolu. V
Inomostu je prestopila protestantinja h katoliški veri, ki ji

13

je nudila, kar je pogrešala v praznem protestantstvu in
odpravila se je iz Švedske v Rim, da živi tam samo Bogu.
Na švedski prestol se je vsedel kraljičin bratranec, Karol
Gustav.

Kralj Jan Kazimir, ki si lasti po dedu Zigmundu III.
pravico do Švedske, kakor si jo je lastil tudi njegov oče
Vladislav — Jan Kazimir je posredoval zoper kraljevanje
Karlovo.

Razjarjen radi kraljevega posredovanja, nahujskan od
poljskih protestantskih pri begov, je prelomil Šved pogajanja
za nadaljevanje miru, ki se je bil sklenil med Poljsko in
Švedsko za četrt stoletja v Stumsdorfu. Zvezal se je s Fri¬
derikom. velikim knezom Braniborskim, vazalom Poljske. Ob¬
ljubil je knezu, da postane neodvisen od Poljske, ako po¬
more njemu. Tako sta napadla združena poljske dežele.
Zdaj vstani, mazovska žlahta!

In že vstaja, kralju vsikdar zvesta. Na Zjembličevi
pristavi se tresejo deske pod težkim korakom gospodarja in
starejšega sina Mateja. Gospa Zjemblicka se kreče z de¬
klami po veliki kuhinji, Vislava veže zlatoglav pas. Moža
pa snemljeta raz stene meče in ščite, pregledujeta, tehtata.
Na velikem kamnu brusi Matej orožje, tlačan Gregor obrača,
maže, pili. Tlačan je mlad, krepak, on spremlja Mateja, on
pojde ž njim v vojno. Zato žarita obema obraza. Veselita
se boja bolj kakor plesa.

Nezadovoljno ju pogleduje oče Bojuš. Pretegne močne
roke, zravna široke rame. Ha! Kako škriplje orožje, kako
opominja Bojnša plesa s Tatarji in Turki, kako ga opominja
kletega Šveda. Ubil mu je deda, strica in brata. Še ni po¬
ravnan račun z njim. Pa on mora ostati doma, čakati —
ko je še trden, močan. Štiri sinovi mu polete, mladi jastrebi,
na vojno veselje. Polete kakor ptice v jeseni. Pa se vrnejo
vsi, kakor se vračajo ptice spomladi? Hrabri so, toda
mladi. Šel bi z njimi, varoval bi jih, učil.

Šli bodo v prostem suknu, brez nakita na orožju. Niste
bogati, junaki moji, niste bogati. A da padete v sužnost,
v ječo, ne bojte se, odkupi vas oče. Še je dedov zaklad
shranjen za bran domovine, ni ga našel, ne najde ga la¬
komni vrag. Lahko bi vam okinčal, sinovi, jermenje, sablje
in konje, čapke in koptuše z dragulji. Lahko bi nastopil v
vojvodskem blesku, lahko bi se pokazal starosti, bi pridobil
njegovo ljubezen — Vislavi moža. A sveta je Zjemblicu
dedova beseda, lastna prisega. Še nikdar ni vzela roka

14

Zjemblica za nemarne namene, kar je posvetila pobožna želja
domovini. Naj se odičijo sinovi z dragulji hrabrosti in po¬
štenja — hčerka z biseri kreposti, in naj da Bog, kar je
namenil. Človek ne more preko svete prisege, preko božje
volje. Da le ne nanese nesreča Šveda v hišo, da ne požge
dom beguncev v času sile.

„Kaj me gledate tako nevoščljivo, gospod oče ? 44  Matej
se nasmeji in nasmeji se Gregor. Obema se zasvetita vrsti
močnih zob, obema žarijo oči kakor risu, kadar gre na plen.
Prava mazovska kri! In draži in tolaži Matej očeta:

„Imam gospoda očeta! Rad bi šel. Postavljal bi se s
sinovi. A ne pusti gospa mama. Sestra, vas in dom mora
imeti varuha . 44

Oče menca močni roki: „Zdi se mi, da ne mine brez
mene . 44

„Vas srbijo roke, gospod oče. Da. Lahko se zgodi,
da ne mine brez vas. Težko, da bi se ne ustavil Šved, če
pride tod. A slabo bi bilo, če bi prišel že sem. Bog ve.
Naši velikaši so čudni gostaši. Nekateri govore in prigo¬
varjajo, da bi sprejeli Šveda brez boja . 44

„Na sramotni oder z izdajicami! Naj jim iztrže rabelj
peklenski jezik! In naš starosta, ta se druži tudi z njimi ? 44

„Januš ni zadovoljen z gosti gospoda staroste. Januš
je namenjen, da odrine jutri v Varšavo, bržkone se poslovi
še danes od nas, če ne pregovori pater Česlav, če ne pre¬
govorita gospa Sofija staroste, bo zdaj tako neprijetno zanj
doma. Pravijo, da pride Tjenšinjski snubit Vando . 44

Živa rdečica beži z Matejevega obraza, ko je omenil
nehote ime in stvar, ki ga podi iz Varšave na dom — iz
doma v boj. Zjemblic udari po muhi, ki se je prebudila na
vse zgodaj in pribrenčala od nekod in reče mimogrede:

„Ni Vanda brisača za umazane roke tega vojvode, ki
bi moral bežati in bo še bežal preko meje. Vanda je od¬
ločno dekle, dasi je mehke matere hči . 44

..Gospod starosta snuje, kar ni všeč otrokom. Januš
ni častilec Vjelicke, ne mika ga bogastvo — obrnil bi rad
konja v drug dvor . 44

„Januš je izvrsten dečko , 44  se razžari stari Zjemblic.
,,Poznam ga. Ne boji se Šveda, ne Tatarja, ne pusti se
prodati ne latinsko, ne francosko, ni lakomen denarja. Njegov
rod ni tako star kakor naš. Mi imamo križ. oni pa čapljo
v grbu, zato lovijo Čerskiji radi žabe. A da pride gospod
starosta, da se pokloni za Vislavo, dal bi jo Janušu.

15

Sicer ne! Pri Bogu, da ne! Svoje hčere ne silim

nikomur!“

Matej pogleda očeta in potegne prst po ostrini kratko-
rokega meča. Ponosen je njegov oče. Trmast. Noče biti
slabejši od bogatega staroste. Težko, da bi obljubil Janušu
Vislavo. Ne preprosi ga, ne preprosi starosta. Ej dobro,
da so odprta nebesa, kadar je vojna, ej dobro, da hladi
mrzlo železo vroča srca, da ni časa tugovati, kadar se je
treba biti.

Bojuš razume in ne razume misli, ki meče tihe sence
na sveži sinov obraz. Sede k njemu, jemlje v roko karabelo,
palašo, bradiše, stare puške, nove risanice. Komad za ko¬
madom jemlje v roko, z ljubeznijo, s čuvstvom kakor mati
dete. Orožje vzbudi spomine.

Bojuš pravi vedno glasneje: kdo je nosil, v kateri bitki,
ta ali oni meč, koga je posekal ž njim.

Njegov glas se oživlja, grmi po sobi, po hiši, preko
oken. Ustavi lastovice, ki ogledujejo staro gnezdo in se
pogovarjajo, kaj bo treba popraviti, ustavi in prikliče go¬
spodinjo, družino, tlačane na dvorišču, pse iz psarne. Vse
prihaja, poseda po klopeh, stoji v kotih, posluša. Celo konji
v hlevu slišijo razgreti glas pripovedovalca, ki bije in seče
z najdaljšim mečem okrog sebe in pravi, kako se je godilo
dedu o prvem napadu Švedov pred sto leti, kako se mu je
godilo v tatarski sužnosti, kako se je bil oče s Turkom,
kako se je bil on pri Hotimu, kako je bežal Osman pred
Vladislavom, polumesec pred križem.

„Bilo je, kakor da je prišel poslednji dan Poljske. Iz
svojih dvanajstih kraljestev je priklical Osman divje konjike
in pešce, da razširijo Alahovo ime in prapor po sveti poljski
zemlji. Bilo jih je toliko, da bi zatemnili solnčno luč. Šest-
stotisoč mož! Evropa je trepetala. In naša vojska tako
mala! A pomagala je zaščitnica Poljske! Gazili smo do
kolen in ram v turški krvi. Poljak je zadal pogubonosni
udarec bohandivi. Vladislav je dobil od papeža posvečeni
meč, kanonikat sv. Petra v Rimu — Osman je dobil od
svojih janičarjev sek po glavi. tt

Govori Bojuš. Vse prikliče njegov glas — a ne pri¬
kliče hčerke, ne prikliče Vislave.

Pod lipo stoji, pod petstoletno. Gole so veje, prazne.
Čudna je lipa brez listja kakor dekle brez veselja. A kako
naj se veseli Vislava? Ni solnca nad reko. ne  zapojo ptice,
povešajo se rakite. Bratje odidejo v bitke, Šved se bliža.

16

prijatelj — Januš — gre z brati. Vandina hišna, mala
Tatarka, je povedala, da delajo v gradu velike priprave, da
pričakujejo snubcev. Bogate neveste išče starosta sinu, bo¬
gatega ženina hčeri. Ah, da ni bogata Vislava! Kaj ji hasne
vsa čednost in dobrota, če ji ne da oče Januša, in kaj hasne
Vandi vse njeno bogastvo, ker ne dobi Mateja?

„ Vislava!"

Pod veje mogočne lipe je stopil mladenič, se poklonil,
čapko v roki. Ravna in krepka je njegova postava, svež
in izrazit obraz, ponosen nastop. V modrih očeh, ki so se
uprle v Vislavo, se je združila radost in žalost. Radost,
ker jo gleda tako nežno, tako vitko, kakor lilijo jezer, be¬
lega lica, mehkih črnih las, kakor mlada breza v polju se
mu zdi. Tako mile so njene črne oči, tako kratka in čista
so usta, deviško jasno njeno čelo. Vislava, hčerka Visle!
Ti sanj Janušev na dolgih potih, na nevarnih lovih, v družbi
lepih gospic. Vislava, prva in jasna zvezda na nebu Ja-
nuševe sreče, nikdar te ne žabi mladenič, nikdar ne vzame
druge. Krasnejša si ti v svoji priprosti zeleni suknici, lase
gladko podvite, kite prekrižane^ v zatilniku, biserno nit,
pisan trak, Janušev spomin iz Čenstohove, vpletene vanje,
krasnejša si kakor Vjelicka v žaru svojih dragotin, v sprem¬
stvu svojih slug.

„Vislava!“

„ Januš!"

Mnogo so govorile oči, — usta so izrekla samo eno
besedo — ljubljeno ime. S tresočim glasom, s sramežljivim
usmevom. Povesile so se oči, vzdih je dvignil prša otrok
sovražnih roditeljev, vzdih je hitel pod veje mogočne lipe,
ki je videla ples Zjemblicev in Čerskijev, njih prijateljstvo
in njih razdor.

Glas Bojušev udari od dvora do lipe: ,,Nismo postajali,
nismo čakali, poiskali smo sovražnika. 44

Januš zardi. Kaj ne postaja on in čaka, ko mora go¬
voriti, preden ga zaveže očetova beseda, mora skrbeti, da
ne uvene lilijin cvet v žalosti.

,,Govoriti moram z gospodom očetom, Vislava, oprosti."

„Govori, tam v sobi je."

Vedela je tisti čas, kaj hoče govoriti, in vedela je, da
govori zastonj. Gore in doline, nepremostna brezdna so
med nama, Januš, ne moreš prejezditi, ne premostiti: Oče
hoče bogato, a naša je ta maia vas, naše pošteno ime.

17

Kakor v pesmi bo Januš: „Mati so rekli: Dajmo jo — oče
so rekli: Premalo je ž njo."

„Od srca si mi dobrodošel, gospod Januš, 1 “ je rekel
Bojuš, ko je peljal mladega gosta v svojo spalnico in ga
posadil za jelovo mizo. „Ti mi poveš tudi kaj o tej pasje-
glavi gospodi, ki ne misli vernemu kralju pomagati zoper
nevernike. Rečem ti Januš: „Pravoslavje in protestanstvo,
Islam in Talmud, vse hoče pogubiti katoliško Poljsko. Pa
nas čuva Marija Devica, kraljica Čenstohovska, Dala bo
ona, da bo Poljska ostala luč in up našim bratom, ki vzdi¬
hujejo pod turškim jarmom. Ali ti naši velikaši, ki obetajo,
da sprejmo Šveda z odprtimi rokami — ti tudi, ti bivoli!
V drugih deželah zapoveduje vladar plemstvu, pri nas plem¬
stvo vladarju. Da se ne okrepi vladarjeva moč, mora trpeti
moč in ugled krone. Kako je drugod — kako pri nas!
Pobit bi bil Turek, ukročeni kozaki, ponižan Rus, da ne
ustavlja žlahta kralja pri vsakem koraku. Tako pa se čudi
ves svet našim razmeram, našim krasnim svoboščinam, ki
dovedejo, povem ti, gospod Januš, Poljsko še v propast.
Nisem učen mož, sodim po svoji priprosti pameti, a ta mi
pravi, da ne bo dobrega. Če bi jaz moral delati, kar bi hoteli
moji tlačani, bi šlo vse narobe, tako je tudi v kraljestvu.
Jaz pa pravim tako: Lepa stvar so naše plemiške svo¬
boščine. Potegnil sem že in bi še meč zanje. Ali v rodbini,
kjer ne slušajo otroci očeta, ni reda, in kjer ni reda, ni
uspevanja. Kdo je ustavil Jana Kazimira pri Berestotki,
ko je premagal Kozake in bi jih bil pokončal do kraja?
Naši velikaši, ki so zapustili kralja in rešili tako Kozake.
Kdo nam je nakopal obisk prijaznega carja Aleksandra? —
Naši velikaši. Kozaki so se podali pod njegovo zaščito, on
prihaja, da izvojuje njihove pravice, kaj pa! Zato da bi
dobil Smolensk, ki ga mami in vabi kakor psa kost.

Naj bo. Ti moraš, gospod Januš, bolje vedeti take
stvari. Jaz želim samo, da bi bil Smolensk ljubemu Alek¬
si } 11  taka kost, ki kliče v pogubo — in našemu Janu Kazi¬
miri! v slavo. Naj bi se zjedinilo carstvo in krona, naj bi
bila večna slava Poljske!"

Bojuš je dvignil kupo mazovske medice, katero jim je
bila prinesla sama gospa Zjemblicka in se umaknila na
možev migljaj. Saj je hotel govoriti na samem z Janušem.

^ edel je, kaj vpraša, kaj hoče povedati Januš, vendar sta
govorila dolgo o političnih rečeh. Oh takih prilikah ne more
sprožiti ni kdo prve besede.

Večernice. 66. zv.

o

18

„Na slavo kralja ! 44  je napil Januš. „Naj bi bila večna
njegova in poljska slava, naša sreča! Naj nas varuje za-
ščitnica Poljske in podi od nas zlo, katero prorokuje
gospod Zjemblic. Naj se, če propade kdaj začasno, v
kazen naših grehov, Poljska naj se dvigne tem krasnejša!
Naj bo vez med severnimi in južnimi slovanskimi brati!

Gospod Zjemblic! Oprostite da pridem brez očeta,
brez poslanikov. Sam moram vprašati, kakor da nimam
očeta. Gospod Zjemblic, smem prositi za Vislavino roko ? 44

Bojuš si pogladi brado in vpraša: „Ve gospa Sofija ? 44

„Ve in želi. A ne ve moj gospod oče. Tudi ne ve,
da hočem v boj. Tjenšinjski ga nagovarja, da bi se spri¬
jaznil s Švedom. Jaz nisem dete, naredim po svojem srcu
in prepričanju . 44

Bojuš si gladi brado, odgovarja premišljeno: „Rekel
sera, gospod Januš: Red mora biti v rodbini, družini in
državi. Sicer propade vse. Slišim gospod, da ti zbira gospod
oče bogato kneginjo. Vislava je, res da, dobrega rodu, mi
imamo križ v grbu in dedov naštejem do Kristusa, naj bo
češčen! Ali Vislava ni premožna, in gospod starosta zani¬
čuje svoje sosede . 44

„Ni meni za premoženje , 44  reče Januš. „Res je, da deluje
oče in vse sorodstvo na to, da bi vzel neko gospico iz Plocka,
toda jaz povem danes očetu, ako dovoli gospod sosed . 44

Bojuš vstane, vtakne roke za pas in reče oblastno:
„I)am ti Vislavo, gospod Jan, ako jo pride po starem običaju
sam gospod starosta prosit. Brez njegove volje ne. Svoje
hčere ne silim v nobeno hišo . 44

„Prosil bom očeta , 44  pravi Januš in mu poljubi roko.
„,Tutri prideva. Sicer pa grem in si poiščem smrt.“

„Kaj smrt , 44  vzklikne stari žlahčič in udari mladega
po rami. „Človek mora prenesti, kar mu nakloni gospod Bog.
Poljubi roko gospe Sofiji ! 44

Vislava in njena mati sta sedeli za kolovratom, ko
se je poslavljal Januš samo s pogledom in poklonom. Bilo
mu je tako težko srce! Nikdar ne bo Vislava njegova.
Zunaj je tako pust dan. lipa otepa svoje dolge veje, od reke
prihaja krik divje gosi. Poleti tudi on, žalostni junak, po¬
leti na daljne poljane.

Vislava je zardela, ko se je poklonila Janu. Pa ni
hitela izpraševat očeta, kaj da je govoril mladenič z njim.
Bila je predobro vzgojena, da bi se vtikala v očetove posle.
Tudi gospa Zjembličeva ni tekala rada k možu, da mu izvije

19

vsako besedo pogovora. Mirno je predla in zapela pesem
o junaku, ki gre na vojsko. Mati mu peče kolače, oče mu
brusi bradačo, a dekle plače.

Vedno urneje je teklo materino kolo, vedno otožnejši
ji je postajal glas: Štiri sine je spremljal na negotovo pot.
Že so dorastli, že so vsi v častni službi. Morda se vrnejo
pokriti s častnimi ranami, kakor se je vračal večkrat Boj uš

— morda nikdar.

Hitreje in hitreje se suče materino kolo, tožnejši je glas

- - Vislavo zaboli srce. Ona čuti in urneje materino žalost,
pa nima še njene moči, v miru izkušene. Vislavino kolo se
ustavi, glavica nežne deklice se nasloni na vreteno.

,.Ne plakaj, Vislava , 44  jo tolaži mati. „Če izgubiš tudi
najdražje, pomni, da je minljivo vse posvetno, da smo min¬
ljivi vsi, minljiva tedaj tudi naša žalost . 44

Deklica je pogledala mater. Videla je nakrat polno
plet in žil na zdravem njenem licu, videla je na njem nekaj
velikega, svetega: verno udanost — trdno upanje.

Isti čas je tolažila v gradu bleda gospa starostinja
svojega sina: »Vse se prenese, Januš, če se tudi ne pozabi.
Ne moreš z glavo skozi zid. Bojuš ima prav: ničesar brez
očetove volje, a oče, on ne dovoli . 44

Živih oči, nebrzdane besede skoči žarnopolta Vanda k
bratu: ,.Kar povej očetu, da ne vzameš druge. Glej, kar
uide se, če ne dovole roditelji; tako je naredila Vaclavska,
Vilenska in druge. Očetje se potolažijo. In če tudi ne,
kdo bo prisilil mene, da bi vzela neljubega moža? Tlačanka
naj uboga, jaz sem plemkinja, imam pravico . 44

»Očetova kri , 44  se zmrači in razveseli starostinja.
»Strastno se navzame, drži trdovratno in muči nas vse. Ne
moreš z glavo skozi zid. Poglej Vanda, tudi jaz sem trpela .* 4

»A jaz ne bom ubogala, vzdihovala na oknu , 44  pravi
\ anda in strese energično debeli kiti. „Na pristavo pojdem.
Naj me biča in tepe gospod oče, ne odneham. Delala bom
in bom srečnejša kakor gospa starostova med vso to druhaljo
lovcev, kuharjev, sobarjev, konjarjev in psarjev, govedarjev
in pisarjev, oskrbnikov in rednikov . 44

»Za Boga. Vanda, da te sliši oče ! 44

»Ni mi mar!“ napenja Vanda odločna usta. »Mateja
vzamem, nobenega drugega, da pride sam kralj pome. Ne
bom pela na poročni dan:

Žalost največa, pokopana mi je srefa . . . kar sem ljubila,

sem danes izgubila — kar sem sovražila, to sem dobila.

20

Tako tudi ti Januš. Prosi očeta, pa povej mu tudi
odločno. Srce si ne da velevati. Ko zapodite Šveda in Rusa,
potem svatujemo. w

Daši se je bal mladi junak tega pogovora z očetom,
vendar ga je prosil za razgovor, saj je vedel, da bodo čakali
in pripravljali jutri na pristavi. Toda starosta je rekel:
„ Jutri."

Izogibal se je sina. Zakaj? Januš je uganil, škripal
z zobmi in bledel: Drog je pred gradom — ukaz kralja
Kazimira. Predstojniki vasi prihajajo s vprašanji in pred¬
logi, kateri tlačani naj bi spremljali gospodarja, kaj naj se
uredi v bran dežele, če pride Šved.

A starosta ne daje jasnih odgovorov, se umika, pravi:
„ Jutri." Sel je prišel s poročilom, da pride jutri Tjenšinjski,
kolovodja s kraljem nezadovoljne stranke velikašev; jutri
hoče prodati starosta svoje poštenje. A Januš mora, hoče
govoriti. Ves dan se je umikal starosta sinu, ženi je na¬
povedal, da pride jutri imenitni vplivni vojvoda, da naj ga
sprejme s častjo. Zvečer se je napil starosta, ni bilo, da bi
pregovoril pametno besedo z njim. Zjutraj, ko je komaj
jelo prodirati solnce meglo, obetajoč lep pomladni dan, se je
pripodil vojvoda Tjenšinjski z velikim spremstvom. Vrisk
in vik vinjenih, ki so pili vso noč pri starosti Žalinjskemu,
je preplašil grad in vas, je predramil dvojico, ki sta go¬
vorila preko brani Zjerabličevine. Januš in Vislava. „Če
ne pridem z očetom, Vislava — oprosti mi, moli zame!"

S temi besedami se je poklonil in odhitel. Menil je,
da pride neopažen od vinjene tolpe v grad, na so ga po¬
zdravili z glasnimi klici, s smehom.

ni.

Veselo hrzajo konji Tjenšinjskega, ker jim odpira sta¬
rostov konjar prostorne hleve. V psarni je glušeče lajanje
in cviljenje, domači psi se seznanjajo s Tjenšinjskijevimi bati
in jazbečarji, z gonjači in popadači. Vpitje z dvorišča se
razliva po kamenitih stopnicah v grajske sobe. . Oskrbnik
odkazuje gostom prostore — oni, ki so popivali sinoči, ki
popivajo ves teden s starosto, pozdravljajo novodošle.

V veliki grajski kuhinji gori, kakor da si zažgal cel
gozd; šumi, kakor da roji panj. Tam se vrste ražnji, tam
mešajo in tolčejo v bakrenih kotlih, tam mesijo, tam sekajo,
skubijo, nadevajo, namakajo. Vse dišave in vsi glasovi

21

kuhanja, vsi sopari se sprehajajo po kuhinji. Kuhar se krega,
ukazuje, oskrbnica pregleduje. Mala Tatarka, sobarica go-
spice Vande, krščena na ime sv. Frančiška, hodi od lonca
do lonca, vtika svoj potlačeni nos vanj in odkimuje, reče
oskrbnici:

„Pozabili ste, gospa, črne polivke. 4 '

In Tatarka mežika in namiguje s škilastimi očmi.
Oskrbnica se prestraši.

„Naj nas varuje gospod Bog! Črne polivke imenitnemu
snubcu! Ni je naročil gospod starosta, in tudi kuhali je ne
bomo. Varuj se Numja gospodove jeze, bič ti je gotov, da
te sliši. Vem, kako je bilo, ko je naročila hčerka komor¬
niku v Plocku polivko, ne da bi bil vedel njen gospod oče
in jo poskusila podati gospodu Vršinjskemu. Celo osobje v
kuhinji je dobilo bič. Gospod Vršinjski je izzval gospoda
komornika in ga ubil, in hčerka je šla za pokoro za svojo
objest v samostan. In kaj ni prav gospici Vandi? Vasi
brez števila, gradov devetindevetdeset. Neumna mladost!
Mar bi šla raje na pristavo z dolgolasim Matejem ajdo žet
in konoplje plet? Res je, pravijo, pijanec in pretepalec, pa
je vendar imeniten vojvoda, in gospod starosta ukazuje."

„Ali gospica moja ne mara brkača pretepača. Matej
— da. On je lep in dober mladenič. On zna plesati ma¬
zurko kakor nikdo, ti zapoje najlepše kolomejke kar tako
in zna vse dumke, igra v kolzo in na meč in moli še lepše
kot naš pater."

Razgret prihiti kletar in pravi oskrbniku: „Če bodo
teden dni tukaj, nam izpraznijo sode. Žejo imajo tako kakor
piškur, ki se je zagrozil, da izpije Vislo."

„Je pač enako, gospod in hlapec," trdi Numja. „Kako
spremstvo, same čaplje. Noge imajo dolge kakor korali, kje
bi zaplesal tak, zapel, zaigral?"

,,Bojim se, da nam ne zaplešejo, če ostanejo dolgo tukaj
in če bi se upirala naša trmasta gospica. Zastonj ni vzel
tolikega spremstva s seboj, sami vitezi pohajači in prete¬
pači, da bi saj ne bilo nesreče. Gospod Januš je tako nagel,
in na pristavi je Matej."

Oskrbnik je pravil mračno ženi, Numja jo je pogledala
zmagovito: „ln takega ženina silijo gospici! Vasi in denar
niso vse."

»Ples in petje tudi ne," odvrne žena, toda bolj ne-
sigurno.

22

Oskrbnik nadaljuje: „Ne bo dobrega, ne. Pravijo, da
ima ta vojvoda že par umorov na vesti. Pravil mi je njegov
sobar, da mu je par dvobojev ravno za zajtrk . 44

„Pa to vendar ni res , 44  brani oskrbnica bogatega že¬
nina. „Saj mora vsak plemič, ki je umoril človeka, v pre¬
gnanstvo, sicer zapade smrti, ne ? 44

„Kako si otročja, gospa moja , 44  se nasmehne oskrbnik.
„Kaj je velikašu postava? Dovolj je, če se ljubi velmož-
nemu plačati malo globo za uboj. Še je znano, kako se je
razburila žlahta, ko je uporabil kralj Stepan Bathori stro¬
gost postave in pustil obglaviti tri Zborovske, obdolžene
umora, izgnane iz dežele. Nikjer na svetu ni take svobode
kot v naši ljudovladi. Ruski plemič je suženj carjev. Samo
pogleda ga, pa ti s trepeta; Turek mu pošlje vrv, pa se ti
obesi Hasan in Izmael. Poljak zahteva račun od kralja . 44

Oskrbnik, ud male žlahte je razlagal sužnji Tatarki
ponosno razne nji nerazumljive pravice poljske žlahte, mala
je kazala, da posluša z zanimanjem, v istini pa so iskale
njene oči dečkove, ki je skubil v kotu perutnino. Ozrl se
je, ona mu pomežikne. Isti hip pogleda kuhar dečka, vidi,
da je odrl neroda s perjem kos rmene kože kopunove, za¬
mahne, da bi ga udaril — pa že ni dečka ne Numje v ku¬
hinji, že teče deček preko dvorišča, Numja leti v celico
svoje gospice, da jo oplete in obleče. Deček pa nese spo¬
ročilo Vandino Mateju:

„Psi in gonjači so tukaj, a srna je urna, odbeži lovcu . 44
Ta čas, ko je čital Matej poročilo, ta čas, ko sta se navduše¬
vala Januš in Vanda drug drugega na upor in pogum,
ta čas sta sedela gospod starosta Čeiski in vojvoda Tjen-
šinjski v zaupnem pogovoru v mali sobici levega stolpa in
sta praznovala medsebojno zaupanje s pogostim zalivanjem
velikih kozarcev vina.

Starostov obraz, trdih potez in črnikastih ostrih oči,
je kazal lakomnost in nadutost. Gladko ostrižena glava in
črne brke so ga delale podobnega kozaku. Gostu na čast
si je nadel kontuš iz krasnega tatarskega blaga, zlatoglavi
pas z drago zapono, visoke črevlje iz švedskega usnja, čapko
astrahanko z bleščevo buciko, obesil si je kratko sabljo z
gosto nadevanimi dragulji na ročaju. Na njo udari večkrat
med pogovorom, da zaiskrijo dragulji, da se zavlovi rokav
kontušev, da se stresa klop.

Na ošabnem kretanju in trganju ustnic se mu vendar
pozna, da je še neodločen, ali naj udari v poraščeno roko,

23

ki leži dolga in mišičasta na mizi. Besede snubačeve
so mu všeč in mu niso — obudi se vest — vprašanje:

Je prav, je res prav, prestopiti k Švedom? Pustiti
ga, da zasede brez opore Poljsko. Se bo držal v nji Karol X,
ali ga premagajo kraljevi zavezniki in bodo imeli potem
Švedovi prijatelji le izgubo in sramoto?

In Vanda, kako bo gledala ta kozavi, od prask, ran
razrezani obraz? Res ni lep ta Tjenšinjski, tudi za neraz-
vajeno moško oko ni lep. Obraz mu je živordeč, napihnjen
od pijače, črte surove. Desnega uhljaja manjka polovica,
brke, dasi tako dolge, da jih zaveže lahko za zatilnikom,
ne pokrivajo luknje na dlesni. Štirih zob v zgornji čeljusti
ni, a podočniki, dolgi in ostri, štrle ven kakor mrjascu. Po
rokah, po glavi gredo sledovi ran. Čudno, da ni Tjenšinjski
ves polomljen in ubit od svojih večnih dvobojev in tepežev.

A da bi bil ta vojvoda vsaj ljubeznjiv! Pa je celo
starosti težko predstavljati si, da bi mogel biti neokretni,
odurni vojvoda ljubeznjiv. Nekaj kakor kes in vest se oglaša
v starosti, mu pravi: „Nemoj! Ne trešči Vande v nesrečo/
A drugi glas tolaži: „Saj le lepa njegova sestrična Jadviga,
lepa in blaga, ukroti se tudi on, in brez njega ne dobi Januš
Jadvige, Vanda mora/

„Vi mislite tedaj gospod vojvoda, da kralj ne premaga
Šveda? In da je Rus že pred Smolenskom? u

„In bo vzel Smolensk našemu ljubemu kralju Kazimiru.
Plesal bo dobri Jan in splesal iz dežele. Naj le gre vasovat
k nemškemu cesarju; če mu pomagamo, nam zraste črez
glavo, nam vzame, odščipne v  tu in tam kaj naših plemskih
pravic. Pobijal bi Turke, Švede in Ruse z našo pomočjo;
rastel, se krepil in nas poniževal. Povem, gospod starosta:
Vse te sanje in osnove naših kraljev o pobijanju Turkov,
vse te zveze z Avstrijci niso, da bi si namazal čevlje z
njimi. Ne branimo Švedu prihoda, če nam da večje svobo¬
ščine kot Jan Kazimir/

Tjenšinjski skomizgne z ramo in si ovije konec levega
brka okrog kazalca. Starosta gleda neodločno v vino. Sinu
ne bo prav, sinu, ki obožuje Jana Kazimira. „Šved je pro¬
testant. Prvi Vaza nam je prinesel nesrečo/

Tjenšinjski pije, nadaljuje: „Ali nam ni vse eno, če je
kralj Šved, protestant, Francoz, Poljak, katoličan ali Rus?
Poglavitno je vendar samo to. da dela po volji žlahte. In
Karol obeta mnogo. Moj stric Opalinski je odločno zanj.

24

Kdor hoče biti naš sorodnik, kdor je naš prijatelj, on se ne
bo postavil Švedu v bran."

Naš sorodnik! Tjenšinjski je naglašal posebno to be¬
sedo. Starosta je umel: Če hočeš dobiti sinu mojo bo¬
gato sestrično, vplivno sorodstvo, moraš pristopiti k zvezi
zoper Jana Kazimira. Težko je odločiti se in vendar, kaj
mu ostane drugega?

»Vi se obotavljate, gospod starosta," pravi Tjenšinjski.
„A jaz vam donašam tako dobre vesti, knežna Jadviga gori
za gospoda Januša. Namesto, da bi šli po kraljevem oklicu

v boj, pojdimo na svatbo, priredimo svatbo, in delimo si
potem milost Karola Glistava! Vi pregovorite te mazovske
ture, ki drvč slepi za Kazimirom. Jaz vas prosim danes za
roko gospice Vande, slovesno pred vsemi zbranimi pri kosilu,

vi skrbite, da ne bo ugovarjala gospa Sofija. Vem, da nisem
v njeni ne v hčerkini milosti. Seveda ne znam plesati in
obračati oči kakor mlad mazovski bik, ali pri meni je pre¬
moženje. Lep nisem, pa ljubim lepoto."

Tjenšinjski je umolknil. Starosta je mislil, kako se
bo podala njegova lepa hčerka temu klativitezu, kaj poreče
Januš, ko izve, da ga ljubi lepa visokorodna Jadviga
Vjelicka. Čast, bogastvo, kar ga nima dovolj oče, naj uživa
sin. Ako je silno bogat, dogodi se še lahko, da postane
kralj, in ko bi bil Januš kralj, tedaj bi poskrbel starosta,
da potlači uporno gospodo.

»Vse je gladko," pravi starosta po dolgem premisleku.
»Naredimo svatbo. Gospa Sofija ne more ugovarjati, ker
nismo določili nikogar drugega razen gospoda vojvode za
njo, sploh sem pa jaz gospodar v hiši. Vanda pa bo hva¬
ležna take časti, Januš ponori veselja."

Dvomljivo se nasmehne gost. Starosta ga pogleda:

„Če ljubi še tako Jana Kazimira, ljubil bo lepo Jadvigo
še bolj. In radi Švedov ni mi niti treba govoriti. Odpra¬
viva se na snubitev, praznujemo zaroko."

»Danes tu — črez par dni v Varšavi, ako ne bo bra¬
nila Vislava."

»Kakšna Vislava, gospod vojvoda? Moj sin je vendar
poštenjak."

»Ravno zato. Bojim se, da je že dal kako besedo, da
ostanem jaz v sramoti pri sestrični in sorodstvu."

»A kdo je Vislava?" se čudi starosta.

»Vidi se, da se ne briga gospod starosta za razmere
na svoji pristavi."

„Na pristavi tukaj doli?" se začudi starosta. „Nisem
se zmenil, ne zmenim se za te Zjemblice že dvajset let.
Tudi ni pristava moja. Moj ded jo je podaril dedu Zjem-
blica Bojuša."

Zdaj se zmrači vojvoda:

„Zjemblic, pravite, gospod starosta? Zjembličevi so
tedaj tu, iz tega gnezda? Ima sina Mateja in še tri druge.
Vislava je tedaj Matejeva sestra? O sedaj šele razumem."

In Tjenšinjski se udari po glavi. Starosta gleda debelo:
„Kaka Vislava je tu, kaj razumete, gospod vojvoda?“

Pikro mu odgovori snubač: „Zdi se, da ni gospod sta¬
rosta poučen, kaj se godi v njegovi hiši. Kako naj vč potem,
kaj se godi v soseščini? Nima Zjemblic hčere in sinu?"

„Saj menda res," si drgne starosta brado v zadregi.

Spominjam se, da mi je hotela spraviti enkrat gospa Sofija
to zalego v grad. Zjemblic je bil zaljubljen v gospo Sofijo."

„Za vraga!" zakriči Tjenšinjski. „In otroci nadaljujejo,
kar je začel oče."

„Kako nadaljujejo — kdo?"

„Vislava in Januš, morda tudi Matej in Vanda. Vidite
gospod starosta: ta Vislava je bila pri moji teti. Januš je
tja prihajal pogostoma. Morda jo je poslala teta radi tega
proč, morda je slutila Jadviga kaj. Jaz nisem vedel, čegava
je, se nisem brigal, ali spoznal sem jo davi, ko sta se po¬
govarjala preko zidu z Janušem. Tak obrazek se ne pozabi."

„Vsi besi!“ škrta smrtnobled starosta, „pa gospod
vojvoda ve še kaj?"

,.Ko je odšla Vislava od moje tete, ni prihajal Januš
več tako pogosto, izgovarjal se je, da hodi pogledat k ma¬
teri. — Potem še drugo. Ko sem zahajal k Linskim, sem
videl tam nekega Mateja Zjemblica. Bil je redno tam, kadar
je bila tam gospica Vanda. Videl sem jn govoriti. Kar je
odšla gospica, ne vidim tudi tistega junca. A vzamejo naj
ga vsi vragi! Če hodi v zelnik, se bo seznanil z mojim
jeklom."

* Umirite se, gospod vojvoda." ga tolaži skrajno
razburjeni Čerski, ki se spomni, da je hotel govoriti Januš
predvčerajšnjem, včeraj in zjutraj z njim. On je menil, da
zaradi vojne, a bila je druga, druga stvar. Zdaj je v ne¬
varnosti knežja nevesta, visoko mesto, vojvoda zet — vse.

^To ne more biti drugega kakor otročji pomenek. To
uvidite, gospod vojvoda, ko naznanim Vandi in Janušu nji¬
hovo srečo."

26

„Zjemblici morajo s pristave, morajo umreti . 44

„Hotel sem kupiti, pravdal sem se. Le prerad bi bil
spravil te volkove iz bližine / 4

»Uporabimo silo. Anajpoprej izvedeti, kaj je z Vislavo . 44

Ko je zapustil Tjenšinjski starosto, je stiskal ta jezno
pesti, si ruval brado, tolkel po tleh. Zarjul je na hišnika,
naj privede Januša in se prepustil novim izbruhom strastne
jeze. Sofija! Čakaj pesti! Kaj se mu ni zdelo že takrat,
ko je šla ta — Sofija k onemu grikoseju in hotela vzeti
otroke njegove na grad, ravno ta dva: Mateja in Vislavo.
Ti Zjemblici so njegova nesreča. Kaj naj stori z materjo,
ki podpira iz neumnosti neumnost svojih otrok? Sosedstvo,
prijateljstvo, zdaj imaš bes prijateljstvo! Zdaj, ko bi me
spravil kmalu ob bogatega zeta, ob imenitno nevesto in vse
drugo. Ha! že je tu hinavec, hinavske matere sin.

Ponosno se pokloni sin očetu. On čuti, da ju razdruži
ta pogovor za vedno. Saj je že izvedel od spremstva, da
prinaša Tjenšinjski poročilo Jadviginih sorodnikov. Žal mu
je očeta, žal doma, pa prišlo je, da mora prelomiti z njim.
Poštenje veleva.

Molče čaka Januš očetovega nagovora. Tudi starosta
molči. Stisnilo mu je tesno srce. Ta lepi junak pred njim
ni pokoren, ponižen deček. Na ustih in čelu mu vidi, da
se je odločil, da ne bo odnehal. Čerskije, sin njegov. Težko
postane starosti. Njegov edini sin je njegov ponos in nada,
če ga izgubi v prihodnjem trenutku, če mu odreče pokornost.
Nikdar poprej ni čutil tako močno ljubezen do sinu, nikdar
tako besnega sovraštva do onih. Pa se mu je oglasilo rahlo
v srcu, Sofija mu je stopila pred oči. Pusti ga, saj ni sreča
v visokih mestih, pusti ga, naj živi po svoje, naj te bla¬
goslavlja.

Rahlo je nagovoril starosta sina: „Januš, orel moj
mladi, krasno novico imam zate. Pa ti si mi hotel povedati
nekaj, me prositi? Govori sin. Kar more, ti stori rad oče . 44

„Ah, gospod oče!“ se razveseli mladenič in ga pogleda
mehko s Sofijinimi očmi. „Veliko prošnjo imam, in vsa moja
sreča je odvisna od nje. Glej, oče, jaz ljubim krepostno in
krasno dekle. Dal sem ji besedo, prosil sem očeta, Zjemblic
mi je obljubil, da mi da Vislavo, ako pridem po starem
običaju z očetom.“

„To je vsekakor laskavo od tega kmeta , 44  se nasmehne
strupeno starosta. „A smem vprašati gospoda sina, kaj

27

kani narediti, ker ne mislim iti nikdar in nikoli prosit ta¬
kega reveža, ki živi od moje milosti, za njegovo punčaro. “

„Oče!“ Krotke oči so se potemnele, čapka se je tresla
v Januševi roki. „Gospica Vislava je vredna najimenitnej¬
šega ženina, in jaz sem zelo srečen, da sem si pridobil po
božji volji njeno angelsko srce. Vzel bi jo tudi brez tvojega
dovoljenja, imam toliko dohodkov, da živim lahko skromno
s skromno ženo. Toda njen oče mi je ne da brez tvojega
dovoljenja. Zato dovoli, da se poslovim, blagoslovi me —
grem v vojno!“

„Kaj?“ je hotel planiti oče. Pa se je premagal, vedoč,
da si pridobi z mehko besedo naj prej e sinovo srce. Saj
Vislave ne dobi, ker je ne pojde on nikdar prosit, in Bojuš
ni snedel nikdar svoje besede. Tedaj ga lahko pregovori,
da da besedo in drugo pride vse počasi. Vneto in mehko
mu pripoveduje oče — sin se mrači, ogorči, zakriči:

„Molči, oče! Ne smem te več poslušati. V kraljevi
službi sem, a ti me hočeš napraviti izdajico, ti, moj oče!
Da mi reče kdo drugi to, ga pozovem na dvoboj, tebe ne
smem. Zapustiti kralja v taki sili, zapustiti domovino. Ti,
ti prodajaš hčer in sina za častno službo, a vedi, da ne boš
imel ne službe, ne sina, ne hčere, če ne odstopiš od nakan
tega vraga. Mi bomo zapodili Šveda ali umrli na bojišču
— umrli častno. Z Bogom!“

„Stoj!“ je planil oče za odhajajočim. „Hej! Naglo!
Primite ga, zvežite ga! Gospoda — Tjenšinjski!“

Po stopnicah nasprotne strani privre Tjenšinjskega
spremstvo, priteče Tjenšinjski. Ves bled je od jeze: Usmelil
se je in poiskal one, ki so se skrivale pred njim. Naznanil
se je. Mala Tatarka mu je rekla, da ni gospica še pri¬
pravljena za obisk varšavske gospode; Sofijina sobarica je
povedala, da je gospa starostinja pri patru (^eslavu. To se
pravi, da ga ne uvažujejo, njega, mogočnega vojvodo, da
spletkarijo napram njemu proti volji Čerskijevi. Pa on
nauči Vando dostojnosti! Le počakaj, gospica! In temu
gizdavemu mlečniku Mateju odseče nos, da ga ne bo nosil
tako visoko.

V taki misli je hodil pred Vandinimi vrati, ko ga
pokliče Čerskijev krik. Umel je, da hoče Januš v Varšavo,
da odkrije vse, da preti Tjenšinjskemu in njegovi stranki
poguba, če se posreči Janušu priti pravočasno do kralja,
ali do kastelana. Zato je izdrl dolgi meč, ga nameril napram
prihodnjemu svaku in ponavljal starostov klic: „Stoj! w

28

„Izdajalec! Ti boš ustavljal poštenega plemiča? Idi
k Švedu! Poslal bi te k vragu, pa si zapadel rablju, nisi
vreden smrti od poštene roke!**

S tako besedo je planil Januš z mečem napram Tjen-
šinjskemu, ga je vtikal nazaj v bedro in hotel mimo gro¬
zečih pesti in oči k materi. Tjenšinjski je zarjul kakor
bivol, ko prileti krogla strelca vanj. Zavihtel je dolgi meč
morivec. „Stoj!“ je zakričal zdaj starosta, skočil med sina
in zaželjenega zeta. Nekdo ga je porinil v zid. Že sta se
bliskala dva meča, že se je razvila po hodniku bitka dveh
strank. »Ustavite ju, raztržite!" je kričal starosta. Tenki
glas Tatarkin je piskal po dvorišču: „Na pomoč gospodu
Janušu!“ Tekla je iz dvorišča v hleve in kuhinje. Grad,
ki se je pripravljal za gostijo, je postal pozorišče boja.
Starostovi gosti so se razdelili v dve stranki, ki ste se na¬
padli med seboj. Tjenšinjskega je bila močnejša po številu,
in zdelo se je, da zmaga. Vrata so se tresla, se lomila,
zdelo se je, da se porušijo stene, podro hodniki. Gospa
Sofija, Vanda, vse ženstvo je priteklo, pa ne mati, ne sestra
ni mogla skozi ruvajoča se telesa, ki so branila dohod do
onih dveh, ki sta se podila z mečem po hodniku, sekala in
odvračala udarce, na desno na levo, naravnost, navskriž.

Januš je bil gibčen in spreten, a protivnik, starejši od
njega, je imel moč izkušnje in let. Že je prepodil Januša
do visokih kapelinih vrat ob koncu hodnika, že mu je izbil meč,
že mu je nastavil svojega na prša in rjul: »Prekliči!"

„lzdajica si!“ je ponavljal Januš. „Ti vabiš Švede v
krono, ti prodajaš dušo in čast.“

Belo so izstopile Tjenšinjskega oči. ,.Pa umri!" je
zaijul in hotel pognati meč v mladeničevo srce. Kar ga pri¬
mejo železne roke in ga odtrgajo od Januša. Besno se vrže
Tjenšinjski na novega sovražnika, zavpije: „Ta mi pride
prav, mazovski bik! Nanj! Nanj!"

»Le nanj!" vpije starosta svojim ljudem. »Vdrl je
oborožen v mojo hišo, zapadel je smrti."

Matej Zjemblic gleda neustrašen na veliki naval,
poda Janušu izbiti meč, si krije hrbet. Priklical ga je
Tatarkin krik, udrl je s svojim palašem, predrl boreče se
gruče in rešil Januša. Zdaj pa sta se združili obe stranki
napram njemu in prijatelju. Vse sovraštvo dolgih let se je
nabralo v starostovem pogledu, vsa jeza in nevoščljivost
propadle duše vTjenšinjskem, ko sta se navalila na čelu sprem¬
stva na mladeniča, ki se naslanjata na kapelina vrata. Smrt

29

pleše in se iskri na koncu meča, se bliža. Kar se odpro ka-
pelina vrata, mladeniča pridrži močna roka, da ne padeta,
ju potegne v kapelo. Na pragu obstane v črni meniški
obleki, dolg in koščat, pater Česlav, grajski duhoven. Meču
naproti moli križ — meči se povesijo.

Pater Česlav zapre kapelina vrata. Mladeniča sta oba
na mah odrezana iz trušča, sta pod visokim slikanim obokom,
pred oltarjem, obstavljenim od vitkih stebrov, poslikanih,
pozlačenih. Na prestolu iz lipovega lesa sedi kraljica Poljske.
V brokatnem, zlato pošitem krilu kaže prosečim svojega sina,
vabi žalostne. Mladeniča upogneta kolena, molita za svoje
drage, za domovino, se objameta, si očitata:

„Zakaj si prišel, Matej? Tjenšinjski se je zaklel, da
te ubije/

„A ti Januš, zakaj si razsrdil očeta. Moral si vedeti,
da ne bo prosil gospod starosta nikdar Zjembličevih."

„In jaz ne vzamem druge, Matej. Beseda, poštenje
velja. Vanda jo drži tudi. Ne boj se, a to je druga./

Zunaj se sliši ropot, jezne glasove, ki grozijo patru.
„ Izroči te mi Zjemblica, da ga prebodem kakor muho, u  tuli
Tjenšinski.

„Dajte ga ven, pater Česlav," zapoveduje starosta.
»Napadel je v moji hiši mojega gosta, udrl oborožen v mojo
hišo, vsa gospoda je priča. Jaz tožim in zapovedujem. Dajte
ga ven. A Januša naučite ubogljivosti napram očetu/

„Mladeniča sta oba pod varstvom oltarja. Kdor udere
v svetišče, je izobčen/

„Pater Česlav! Varujte se moje jeze! Od danes naprej
niste več moj hišni duhoven, če ne izpolnite mojih zapovedi/

,,V stvareh svoje vesti ubogam samo zapovedi božje/
Mirno, prekrižanih rok stoji Česlav pred vrati. Tjenšinjski
migne starosti, ga prime pod roko in mu pravi polglasno:

„Pustita ju, gospod starosta, straža ostane tu. Matej
nam ne uide, patru in Janušu pa ne škodi, če se postita,
bodeta potem bolj krotka. Jutri ne bo več gledal Januš
Vislave. Udarimo po noči na pristavo, zapodimo volkove,
in pristava je vaša. Karol Gustav nam potrdi vse/

Pater Česlav sliši, prebledi. Molče odpre in zaklene
za seboj močna vrata, jih zapahne in poklekne pred oltar,
ne ve. kako bi povedal mladeničema Tjenšinjskega peklensko
namero, ne more molčati, kaka nevarnost preti Vislavi.

„Pri ranah božjih!" se prestrašita. r Ven! Na pomoč!"

30

„Ali kako?“ ugiblje pater. „Skozi vrata ne utečeš,
skozi okno ne gre, ker je previsoko, skozi zid ne moreš.“

„Vsekakor! Bodisi skozi okno, zid ali vrata!“

„Nič ne bo do večera, ko se odvleče druhal na nečedno
delo. Drugače, če nam pride pomoč od zunaj.“

IV.

Naglo podi konja Gregor, Matejev oproda. Preko trav¬
nikov in gozdov drvi, stopa v nizke domove male žlahte.
Govori in razlaga možem, ki se pripravljajo v Varšavo. In
zašumi med lesenimi stenami. Razburjeni glasovi zatrjujejo,
da pokažejo, kaj se pravi napasti dom žlahčiča kmeta.

Na pristavi se napravljajo za sprejem gostov. Od ra¬
nega jutra so čedili, pekli in cvrli v kuhinji, se ozirali v
grad. Tlačanke, ki so pomagale gospodarici, so pogledovale
zamišljeno Vislavo in si šepetale, da pričakujejo danes na
pristavi gospoda starosto, gospoda Januša. In ribale in
drgnile so javorjeve mize, nastlale bela tla z smrekovimi
vejicami in namigovale so uzrši Mateja, krasnega junaka:

„Januš Vislavo — Vanda Mateja. Pravijo, da je bil
nekdaj en gospodar na gradu in na pristavi — pravijo,
da bo še ...“

Proti poldnevu je pregnalo solnce meglo. Videlo je
pristavo v prazničnem pričakovanju. Kar prihrumi iz grada
šum kričanja, klic: „Na pomoč Janušu!“ Pretresel je Zjem-
bličeve ta klic, Matej je zdirjal z mečem v roki proti gradu,
za njim je hotela Vislava in Bojuš. Zadržala ju je mati.
Dovolj, da se je podal Matej neprevidno v grad, poln pijanih
kričačev. Ne reši ga očetova izguba, niti Vislavina prošnja.
Treba je potrpeti, počakati.

In poslušali so, kako je naraščalo in pojemalo, se po¬
leglo vpitje. V loncih so se nabirale pene, so prekipevale,
pogašale ogenj, pečenka na ražnju se je osmodila. Čadna
gostija. Jezen je stiskal Bojuš pesti, gospa Zjemblicka
si je otrla solzo. Zakaj je pregovoril neprevidni mladenič?
Nakopal je sebi in Vislavi samo nesrečo. Vzel bi po volji
očetovi bogato knežno, in bilo bi vse dobro.

Pritekla je Tatarka in pravila: Mladeniča sta zaprta
v grajski kapeli, gospa starostinja in hčerka v svojih sobah,
hodniki zastraženi, vrata zaprta. Njo je spustil vratar vkljub
starostovi prepovedi. Ta ni to edino hudo, da hoče umoriti
gospod starosta, nahujskan od Tjenšinjskega, Mateja, — še

31

hujše je, da je svetoval od gospice Vande prezirani snubec,
da naj napade starosta po noči pristavo, da naj pobije sta¬
rega sovražnika, si prilasti zemljišče in postavi Vislavo
pred sodišče, ker je premamila s čarovnijo Januša, da noče
radi borne kmetice bogate knežne. In še najhujše je, da
je zagrozil starosta Vandi, da jo poroči po sili s Tjenšinj-
skim, še preden se vrne pijanec v Varšavo.

»Pomagajte! Naberite ljudi, udarite v grad! Rešite!"
Tako je vila Tatarka roki. Bojuš je mignil Gregorju, se je
vzravnal in tolažil Tatarko: „Ne boj se, dekle. Na grad
sicer ne moremo, Ker nas je premalo. Ali predno bo noč,
bodeta z božjo pomočjo mladeniča, bo pater Česlav med
nami. Gregor leti! Kliči žlahto na večerjo! Počakamo,
odbijemo napad. Mišo naj jezdi na cesto in vabi gospoda
brata, ki pojezdi mimo. Ha! Sprejmemo obisk gospoda sta¬
roste, sprejmemo ga vredno. Napravljeno je kosilo, pogrnjena
je miza. Basajte risanice, napravite kopje, poskusite se
napram zavezniku Švedov."

Sklical je tlačane, jim dajal ukaze, jim pokazal mesta
za zidom, kjer bodo čakali in skočili nenadoma na bližajoče
se, ki ne bodo slutili, da je obveščen Zjemblic, da se pri¬
pravlja na sprejem gostov. Odredil je in šel v cerkev. Za¬
klenil je vrata in ni ga bilo ven.

In Vislava je rezala meso in kruh na velike pladnje,
mati je nalivala medico. In težko je bilo deklici pri srcu,
težko kakor ob smrtni uri. Smili se ji stan oče nad vse.
On, ponosen na svoje ime, ponosen na svojo hčer, je upal..

„Poglej, če je vse v redu, Vislava, beli cvet," se je
smehljal oče zjutraj. Oblekel je praznični kontuš in hodil
mogočno po hiši, se oziral skozi meglo v grad. ,,Napravi,'"
je dejal sinoči materi, ,.glej, da imamo s čim postreči go¬
spodu starosti."

Nasmehnila se je mati. Ubogi oče! Manjša kakor
tvoja je bila hčerina nada. Ti nisi videl, ti ne poznaš bo¬
gastva Jadviginega; ne veš, kako revna je tvoja hči napram
nji. Tam so gradovi, polja in gozdovi, da jim ne pregledaš
konca, da jih ne prehodiš teden dni. Tam je vasi brez šte¬
vila, brez števila rok, ki delajo za knežno Jadvigo. Tam
so dragulji, zlate obleke, bale tatarskega blaga, merniki
zlata. In Jadviga je edina dedinja vsega, je sorodnica ime¬
nitnih mož.

Ničesar tega ni pri nas, oče. Konec našega polja
vidim iz okna, hiše in duše vasi preštejem na prste. Na

32

tej revščini nas je pet. Pa sem vendar ponosna, oče, na
svoj ubogi ali častni rod, na neomadeževano očetovo ime,
na brate orliče. Ljubim vas, ljubim tudi svojo žalost, ki
uči poguma in zatajevanja, ponižnosti. Bil je up, Bog sam
ve, da je bil, kratek in sladek up. Odvede te v grad, ako
se oglasi starosta, in Vanda pride na pristavo. In če se
ne oglasi starosta, popelje Januš nevesto v mesto, živi z
njo, od svoje službe, od kraljeve milosti. Vanda počaka, da
se omehča oče, Vanda ...

s

Ničesar vsega tega se ne zgodi. Mesto snubcev pri¬
haja smrt, obrekovanje. Naj! Kaj je življenje, če nam ugasne
nada? Oče je rekel: Nikdar brez starostovega dovoljenja,
a starosta prinese dovoljenje na meču. „Zatajuj se, ;<  pravi
mati, „zatajeval se je sam Kristus, sin božji.“ Ali on je
bil Bog, in hčerka jezer je slabotno žensko bitje. O zatajuj
se, ubogi stari oče, vzrastli so ti otroci kakor makov cvet
v gredicah, zdaj pride žanjica, uvene cvet.

A kje je stari mož toliko časa? V cerkev je šel, pra¬
vijo tlačani. Cerkev je zaprta. Vislava trka, kliče. Ni
očetova navada moliti tako dolgo, kadar je treba delati.
Je li šel pogledat rakev?

Vislava trka, čaka, si ne more razložiti očetovega ob¬
našanja. Tačas pa hodi Bojuš po podzemeljskem hodniku,
odkopuje z lopatico sezuto zemljo, ki mu zastavlja pot, se
plazi skozi ozke odprtine, govori: „Ne boj se Vislava, Bog
daja dobrim ljudem izhoda in rešitve.* 4

Osramočen radi brezuspešnega čakanja snubačev, raz¬
burjen od Matejevega odhoda, ni vedel stari vojak, v koga
bi se zaletel. Tatarkina vest o nameravanem napadu na
Zjemblice, ga je upokojila. Treba se bo pomeriti, razrešiti
z orožjem staro sovraštvo, treba je rešiti lastnega sina in
sina sovražnikovega iz gradu.

Slekel je praznični kontuš in oblekel platneni sarafan,
šel v cerkev in dvignil kamen, ki zapira vhod v rakev
Zjembličev. Uprl se je na roke in spustil doli. Poklonil
se je rakvam dedov, križu pod klečalnikom. Iskal je v
temnem kotu, kresal in ukresal, zažgal bakljo in jo postavil
v obroč ob steni.

Od rakve do rakve je bil mai presledek v zidu. Tam
je tipal in iskal Bojuš. Otipal je dva železna obroča, ki
sta molela le malo iz stene. Zataknil je svoje močne prste
vanja in potegnil, vlekel. Obroča se nista udala. Bojuš se
je prestrašil. Saj se vendar ni zadelal hodnik?

33

Bilo je res da že mnogo let, kar je bil našel mladenič
slučajno v rakvi tajni vhod v grad, ki je služil gotovo v
nevarnih časih za beg obleganih, in bil pozabljen v času,
ko ni bilo nevarnosti.

Takrat je bil zagledal, ko je hodil pogostoma k oče¬
tovi rakvi, obroča v zidu. Vlekel je zanje, radoveden kako
skrivnost da zakrivata. Tako se mu je bil odkril hodnik,
ne previsok, ne preširok, toliko, da je mogel odraščen mož
vanj in po njem. Umel je takoj, da vodi v grad, saj ima
večina starih gradov skrite vhode. Nestrpen, da se prepriča,
se je napotil takoj vanj, si delal pot, kjer ni šlo dalje.
Hodnik je bil izzidan, ali čas je pometal tu in tam kamen,
za njim se je vsula zemlja. Dolgo je hodil tedaj Zjemblic
in prišel do stopnic. Višje in višje so vodile, dokler mu je
udarila glava ob obroč. Nad njim se je umaknil kamen,
znane grajske kapele stene so gledale vanj.

Takrat^ je bila že ločila gospa Sofija srca mladih so¬
sedov. Ni Čerski ni druga živa duša ni izvedela za tajni
hodnik, ki bi dal starosti nove'povode sumnjam. Samo Bojuš
je vedel zanj, in še on je bil pozabil tekom let nanj. Zdaj
mu je prišla prav najdba onih dni, zdaj reši tem potom
sina iz rok vragov.

A dolgo vleče močni Mazovec za obroče, se upira v
nogi, napenja mišice, dolgo se ne uda kamen. Že stopa
Bojušu pot na čelo, že ga zapušča mirna zavest gotovosti.

Rrrsk! Škripaje odstopi kamen, se zavrti. Odprtina
zija v Bojuša. On posveti v njo. Vlažen zemljin vzduh udari
vanj, drobna golazen beži preplašena. Bojuš se splazi v
odprtino, si sveti z bakljo, si ravna pot z lopatico. Mučna
in težavna pot! Čas je odmetal novo kamenje, nasul nove
plasti zemlje. Zdaj gre po koncu, zdaj se mora plaziti po
trebuhu in večkrat pomisli, da mu dogori baklja, da ne bo
mogel nazaj ne naprej.

Mučno je onim v kapelici. Štiri ure so jim pretekle
v brezplodnem čakanju in ugibanju. Udarila bi ven mlade¬
niča, pobila vse, si pomagala iz gradu. Konja bi dobil
Januš pri Bojušu in hitel v Varšavo za kraljem.

Toda pater ustavlja nepremišljena. Ne puste Mateja
živega skoz stražo, ne puste Januša, da odnaša vesti o na¬
meri Tjenšinjskega. Treba je počakati noči, da se odvleče
vsa druhal na pristavo in planiti tedaj na pomanjšano stražo.
Zdaj so zadelali hodnik od obeh strani. Nanesli so mize
in klopi, jedd in pijejo, izživljajo oblegane. Večkrat stopi

Večernice. 66. zv

•»
i)

34

pater iz kapele, pregleduje položaj. Vabijo ga k mizam, h
kosilu. Pater se boji, da bi vpadli v njegovi odsotnosti v
kapelo, ker je Tjenšinjskega spremstvo brezbožno ali prazno¬
verno. Ne boji se toliko svetosti kraja, kolikor se boji, da
bi jih ne zamaševal, zamolil duhovnik, znan po svoji po¬
božnosti.

Pater Česlav je tolažil mladeniča, da je poslala Vanda
gotovo po Tatarki vesti o nameravanem napadu v Zjemblice,
da se bodo pripravili in oborožili tam. Enkrat je priklical
piskajoč Tatarkin glas patra na hodnik. Stopil je ven in
njegov ognjeni pogled je ukanil razuzdance, ki so lovili
malo Tatarko. Hotela je bržkone h kapeli, da obvesti zaprte
o čem. Naredila je patru nekaj znamenj, iz katerih je sklepal,
da je res, kar je domneval, da so obveščeni Zjemblici. A
ravno ta vest je razburila Mateja:

„Pripravljajo se tu na napad, tam na bran, a jaz
sedim. Pomagaj, kraljica Poljske! Pomagaj mi na prosto ! 44

Matej je zlezel na oltar, se vspel na okno, meril vi¬
sokost, globino s pogledom. Kapela je bila v drugem nad¬
stropju, je presegala s prizidkom višino gradu. Precejšna
višina je ločila Mateja od zemlje; in da pride do nje, ga
loči še visoki zid in straže od prostosti.

Vrvi je treba, vrvi! Ali kje jo dobi? Matej sleče
svoj kontuš, potegne svoj nož. Da bi bila gospica Vanda
tu, posodila bi mi gotovo svoje krasne kite, se nasmehne in
nastavi nož, da razreže obleko in si naredi tako vrv.

„Jaz skočim dol, potem mi slediš ti, Januš. Skočiš
mi na ramena, na zid, pomoreš meni in zunaj sva. Preča¬
stiti nas blagoslovi na pot. Prečastiti ostane tu in varuje
Vando, tolaži gospo Sofijo. Tjenšinjski nam da še nocoj
račun . 44

„Ni vreden smrti od roke poštenega žlahčiča , 44  odmaja
Januš. „Sodi v roko rabeljevo. In oče moj ? 44

„Varovati je treba pred vsem, da pride nocoj do krvi , 44
reče resno pater. ,.Radi vezi, ki se vpletajo med vami —
radi domovine, ki potrebuje svojih sinov. Ta uboga Poljska!
Raztrgana v takem hipu v dve stranki, pokroviteljica ka-
toličanstva napadena od protestantskega kralja in pravo¬
slavnega kneza! Dva krivoverna zmaja! In kralj zapuščen
od svojeglavne žlahte. Iz nebrzdanosti poljskega plemstva
se izcimi pogin naše tako slavne in močne Poljske. Veruj
mi, Januš, starcu, ki je prečul noči v molitvi za poljsko
orožje, v premišljevanju poljske prihodnosti. Poglej Januš,

dva lakomna soseda ugonobita tretjega. In na kaj se upro
sosedni slovanski rodovi, če pade Poljska, bran severnega
suženjstva, južne nevere? Veš, da nismo pozabili možje
pisem, da gre še poročilo med narodom: O bratstvu vseh
en jezik govorečih narodov, o treh bratih : Čehu, Slovencu
in Hrvatu, — o sestrah treh . ..

Vsi ti narodi, govoreči nam sorodni jezik, od Krkono-
šev do Jadranskega od Karpatov do Baltiškega morja, vsi
se spominjajo stare skupnosti. Tlačeni od Nemca, bičani
od Turka se ozirajo zaupno v Poljsko, ona odreši svet kri¬
vega preroka. Ona, varovanka svete Device, naj nese prapor
katoličanstva in omike v ruske in azijske stepe, ona naj
veže izhod z zahodom, jug in sever. Veliko je poslanstvo
naše domovine, mladeniča. Jako se upirajo moči teme. A
veruj mi, Januš, veruj videnju starega mniha:

Če premaga tudi začasno nesreča Poljsko, če pokliče
nesloga in nebrzdanost lastnih sinov navidezni razpad na
Poljsko, če jo raztrgajo lakomni sosedi kakor volkovi mrho¬
vino, Bog, ki je rešil tri mladeniče iz ognjene peči, Bog,
ki obuja mrtve v življenje, pokliče tudi našo domovino v
novo življenje.

Očiščeni strasti v ognju sramote in pokore bodo spo¬
znali naši potomci poslanstvo Poljske, z močjo naprednega
katoličanstva bodo rušili trhle trdnjave pravoslavja in bizan¬
tinizma, bodo vez Slovanov vseh dežela, vez vzhoda in zahoda,
severa in juga. ; ‘

Pater umolkne. Njegove goreče oči strme v daljavo,
vidijo tam mladeničem nevidno prihodnjost, njegova bleda
usta izgovarjajo neslišne besede.

Razčesan je kontuš, zavezana vrv. Pred patrom kle¬
čita Januš in Matej. ,,Blagoslovi naju, pater Česlav, moli
za naju! In ako se zgodi, ne vemo, kaj nam je namenil
Bog, čuvaj Vislavo!“

Pater polaga bledo roko na rosni glavi : »Gospod naj
vaju varuje in vodi sinova! Hitita na pomoč dobremu plemiču,
hitita na pomoč domovini! Bodita viteza Marijina! Posebno
ti, Januš, ne pozabi: Če nam utone začasna zvezda sreče,
večno blišči zvezda slave deviških vitezov. Marijinih sinov.“

Ginjena sta poljubila roko patrovo. Matej skoči na oltar.
Kar zaškrtne za oltarjem, ropoče, se giblje. Kamen se po¬
mika, kamen živi. Je li izmolila čudež goreča molitev patrova?

Ne bi ga poznali, da ne pregovori. Ne bi ga poznali
poštenega mazovskega plemiča, Matejevega očeta. Tako

36

polna zemlje in blata mu je obleka, brada, lasje. A to ču¬
dovito, prihajajoče iz čudne poti se pokloni oltarju, se na¬
smehne obleganima:

„Pot v Zjemblice je odprta, dasi ni ravno ugodna.
Gospoda je naprošena na gostijo in veselico/

*

* *

V bel plašč je zavila megla Bojušev dom. Tiho je po
dvorišču, po hiši, kakor da ni žive duše na Zjembličevini.
A da pogleda beli hram mesečina, ki poskuša prodreti meglo,
da pogleda za zidom, pod lipine veje, pod lindo skednja, pov¬
sod bi videl skrite moške postave, ki tišče v roki bradačo,
močno vrv. In da pogleda v veliko sobo na desni, bi se
čudil, da gine in mine narezani kruh na mizi, da segajo
krepke roke po vrču. Kaj so to didki čuvaji poljske hiše,
ali so to uboge duše, ki se krepčajo na svoj nemirni let,
na svojo mučno pot? Ej niso, mesec beli, niso! Da posluša
tiha noč, slišala bi pomenek mož, ki čakajo vraga, ki je
zapretil pogubo temu mirnemu domu. A prišli so gosti po
številu, bratje, mali žlahčiči, da čuvajo brata pred svojevoljo
velikega. Poldrug sto let sedi na pristavi po božjem pravu,
v poštenem imenu. Obdeluje polje, lovi zverino, vzgaja otrok
dični rod pravih poštenih Mazovcev. A zdaj si domisli,
zdaj ga hoče poditi s silo z doma. Ker se je priljubil sin
grikozeja starostovi hčerki; ker se je priljubila hčerka gri¬
kozeja starostovemu sinu. Poljski plemič sme seči po kraljevi
kroni, poljska plemkinja sme gledati na kraljevi prestol.
Ošabnosti ne sme biti med brati, ne nepoštenja, sile. Nocoj
naj dobe samovoljni velikaši zasluženo plačilo.

„Počakajte, pustite, da pridejo za zid potem planite
hitro nanje, povežite, ne morite. Naj ne kropi poljska kri
mojega dvorišča, pravica kraljeva naj sodi izdajice. Tjen-
šinjskega odvedemo zvezanega v Varšavo/

Tako je odredil Boj uš. Ženam in otrokom je velel
spat. Samo v napoto so pri takem delu. Vendar ni bilo
tisto noč ženske, ki bi spala, ne v gradu ne na pristavi
ne v vasi. Bolj kakor moški se razburi in se trese ženska
ob takih prilikah. Mož deluje, se brani, napada, a ona mora
čakati, molčati, zamore spremljati samo z molitvijo dejanje,
ko bi sodelovala rada sama. Če je trepetal kdo pred do¬
godki, katere je prinašala tiha noč v temnem krilu, je bila
to Vislava. Naslonjena ob mater je sedela pri peči. Obe
ste imeli uprte oči v Mateja, obe ste drgetali, kadar je

37

pregovoril, kakor ga slišite danes zadnjič. Temno je. Sve¬
tijo se samo oči in orožje. Ostro orožje. Za koga ga je
brusil Matej?

»Nič hudega ne bo,“ pravi oče, „samo poučimo pre-
vzetneže, samo povežemo izdajice . 44

Ali nagla je moška strast, ostro orožje. Stara Maša
je prerokovala, da bo nesreča. Vrane so priletele popoldne
na lipo, psi so cvilili in tulili. Jutri hočeta Januš in Matej
v Varšavo. Jutri! Kdo doživi to jutro?

» Gredo'!“

K oknu se je priplazil Gregor. »Bližajo se po gaju.
Glava za glavo, precej jih je . 44

»Gredo ! 44  Možje se oddahnejo, preganejo roke. Ljubši
od čakanja jim je ura bojevanja.

»Ostanite v hiši, ženske / 4  veli Bojuš. »Mi ubranimo
nepozvanim vhod. Ostani i ti Januš, napadejo pomotoma
tudi tebe .* 4

»Ne daj Bog, da bi sedel v vaši hiši, kadar se ji bliža
sovražnik / 4  odgovori mladenič. Možje zapuste prijetno sobo,
se razporede. Oprezno se bližajo od gaja velike postave,
rasto v veliki megli, se ustavljajo, poslušajo, skačejo preko
zidu, so na dvorišču. Psi zalajajo. Možje zastanejo. V
hlevu zakopita nemiren konj, govedo muka, petelin se oglasi
ob nenavadni uri.

»Smrt ! 44  pravi nekdo zraven Tjenšinjskega. »Smrt
Mateju ! 44  ponavlja vojvoda.

V hiši ostane vse tiho. Njena streha se širi tako široko in
na dolgo, tako mirno je, da postane skoraj sram bojevite može.

»Napasti speče po noči , 44  se oglasi starostov prijatelj
Kozinski, »ni to delo za junaka. In koga napasti — griko-
zeja, ki se ne more braniti ? 44

»Resnica, resnica , 44  ponavlja par glasov. »Lep glas
bo šel o nas. Zapaliti hiše, napadati in moriti to zamore
vsak tolovaj . 44

Tjenšinjski zakolne in veli: »Prižgite kaj, da vidimo
vpasti v to kletko in splašimo ptiče. Hej ferski, Tjenšinjski ! 44

S takim klicem se zažene vojvoda na vrata, udriha z
mečem, zatuli od besnega začudenja.

r Hej Zjemblici! Hej Januš ! 44  udari vanj kakor grom
klic sto mazovskih grl — dvesto mazovskih rok sega na¬
padenim napadalcem po orožju, ga izbije, meče, se ruje z
njimi po tleh, jih veže. Sliši se rjovenje, mikastanje kosti,
udarce močnih pesti, mukanje živine, laj psov, kokodakanje

38

prestrašenih kokoši in nad vse jasni glas Janušev: „Oče!
Ne brani se, ne bij se, naj bo mir med Čerskiji in Zjem-
blici! u  Za vraga, odkod prihaja ta glas?

Plamen razsvetli dvorišče. Gregor je zažgal kup dračja.
Tjenšinjski zagleda Januša, ki prijemlje očeta za roko, vidi
osupli obraz starostov, ki ne kaže več besne jeze in želje
maščevanja. Morda se je ustrašil misli, da bi bil udaril po
lastnem sinu? In za Janušem stoji Matej in pater Česlav.
Vsi, ki so bili vendar zaprti v kapeli.

„Hola!“ zakriči Tjenšinjski. „Branite se, vitezi moji,
zoper čarovnije mazovskih ved. Glejte, oni zaprti pod močno
stražo so tu, pa poskusimo, če prereže moj meč čarobno moč.“
In iztrga se z nadčloveško močjo, zavihti meč in ga
zažene ...

Vržen od vajene roke velikega pretepača bi bil zadel
Mateja naravnost v srce, A bliskoma, preden se je zavedel
kdo izmed borečih se mož, je planila pred Mateja ženska.
Meč ji je predrl ramo in sunil z ostjo še Mateja, ki je vjel
omahujočo v naročje — svojo mater.

Strašen krik groze in jeze je pretresel noč, prebudil
žalost. Zjemblic in Januš sta skočila k Zjemblicki, pater
Česlav je hitel k cerkvi. Starosta in njegovi spremljevalci
so obstali poparjeni. Ne, tega niso hoteli — moriti ženo.
In Vislava je pritekla, omahnila Janušu v naročje. Kmalu
prihiti Vanda, svobodna zoprnega snubca in se nasloni na
Mateja. Tjenšinjski zaškriplje; rad da vragu dušo, samo da
ga spremi Matej na poti. Tjenšinjski zagrabi nož, pomeri,
a od treh strani mu prileti odgovor: kopje, bradača, kladvo.
Tjenšinjski se valja po tleh, krvave pene mu tišče iz ust,
iz ran mu teče besna kri.

Pa ni mu bilo žal: Nož je priletel Mateju v srce, nikdar
ne bo imel Vande.

S krikom in vikom so bili spremili prijatelji in hlebo-
jedi vojvodo Tjenšinjskega na Čerskijev grad. Molče so
spremljali drugi dan mrtvo truplo znanega pretepača. Ni
našel smrti v boju, v junaškem dejanju. Iz zasede, po noči
je napadel mirni dom, je ubil ženo, mater. Ušel je svetni
sodbi, naj mu bo lahka zemlja, mila obsodba večnega!

Ponižan, pobit je spremil starosta truplo zaželjenega
zeta do Plocka in se namenil potem v Varšavo. Ni hotel
videti doma očitanja ženina in žalosti Vandine; ni se hotel
spominjati žrtve svoje samopašnosti. V Varšavo se je od¬
peljal, da popravi, kar more, da obišče velikaše, da dela na

39

pomoč kralju, zato da mu odpusti sin in da vzame vendar
Jadvigo, ki bo še bogatejša po smrti svojega bratranca.

Če je bilo tesno starosti, mučno Janušu, kolika šele
je bila žalost na pristavi! Kako je žalovala Vanda in njena
mati. Globoka ali tiha je bila ta žalost, blažila jo je zavest,
da se je odprl dragim rajnim kraj, kjer ju ne bo preganjala
zavist močnejšega.

„Odpustiš svojemu morivcu ? 44  je vprašal pater Česlav
Mateja, preden mu je podal sveto popotnico. »Odpustim ! 44
je odgovoril Januš. »Odpustim / 4  je rekla mati njegova.

»Pozdravite moje otroke / 4  je naročila še. dvignila glavo,
da blagoslovi Vislavo, oči obrnila v Bojuša — in umrla.

»Reci mojim bratom / 4  je naročal Matej očetu, »naj
gredo za Poljsko proti Švedu. Bog čuvaj Poljsko ! 44

Bile so zadnje besede mladega junaka. A ni mu bilo
toliko žal za mlado življenje, ne za krasno bogato dekle,
bilo mu je žal, da ni umrl pod vihrajočo zastavo zaščitnice
Poljske, da ni prelil krvi za njeno slavo.

»Umrl si v boju, moj sin / 4  ga je tolažil pater Česlav.
»Ugonobil si prijatelja Švedov, zaščitnika roparjev, brez-
božnežev . 44

Radosten usmev je zaigral na licu umirajočega mla¬
deniča.

V.

Po viselski planjavi se ziblje pšenica, dela ječmen
klasje. Pragozdi so se spremenili v neprodirno zeleno trd¬
njavo, travniki v mirne pašnike gozdnih zverin. V žitu
cvete bohotno ljulika in kokalj — ječmen je povaljan in
osmukan od ječmenoljuba, šumskega medveda. Pa ni plevic,
da bi plele in čistile žito in lovcev, da bi vlovili medveda
godrnjača. Odpeljala je vojna nevarnost može, skrila žene
in otroke za zidove gradov in dvorov. Strah pred Švedom
vlada tlačana in malo žlahto, velikaši mu prepuščajo deželo
in se priporočajo njegovi zaščiti. Tako vojvoda Opalinski v
Veliki Poljski, tako Radzivil na Litvi. Tužna domovina!
Z dvema vojskama, od dveh strani prihaja Šved, plemstvo
in vojsko poljsko mu izročajo velikaši, žanjejo obljube Kar¬
love, obljube protestanta, da bo varoval svobodo katoličanov.
Tožna domovina, ki imaš samopašne sinove! Bojuje seJan
Kazimir s svojimi zvestimi — mnogokrat prihaja do pri¬
stave na Mazovskem, do upognjenega starega Zjemblica. do
nežne Vislave vest, da so se izkazali Zjemblici — da je bil

40

pohvaljen Januš Čerski. Prihaja poročilo tudi za zidove
samostana v Varšavi, kjer moli Vanda, dela in premišljuje
ničevost človeškega upanja, prihaja do gospe Sofije, ki se
je zatekla k svoji materi v Plock, dočim deluje in se trudi
starosta ne več za Šveda — za Jana Kazimira — in si
želi tako pridobiti naklonjenosti ženine, hčerkinega odpuščanja,
ljubezni sinove.

Vsako sporočilo o bratih neseta Vislava in Boj uš
Mateju in materi v tiho rakev. Naj se veselita rajna.
Pater Česlav prihaja pogostoma na pristavo, prinaša Janu-
ševe pozdrave, njegove prošnje, da ne žabi Vislava nanj.
Naj se premeni lice dežele, razmere med ljudmi — med
njima naj ostane kakor je bilo v začetku — saj Čerski ni
več oni, ki je bil. . .

Tožno se je smejala Vislava takim besedam. Tista
sreča, ki se ji je zdela tako neizmerna in blizu, se ji je
oddaljila v neizmerne daljave, kar sta morala umreti dobra
mati, blagi brat zaradi nje. Upala je, verovala je, da bo
še kdaj kaj iz tega; tega ni zaupala nikomur. Skrbno je
skrivala svojo srčno rano — toda lilija jezer je postajala
šibkejša in šibkejša.

In Bojuš! Kako je upadel in osivel od one noči, ki
mu je vzela sina in ženo. Nežna in globoka, zvesta in
trdna je ljubezen Mazovčeva. Če ga odtrgaš od ljubljene
družice, mu zadaš smrt.

Sreča samo, da nista imela časa premišljevati, udajati
se ž&li. Šved je prihajal. Bojuš in Vislava sta morala
skrbeti za žene in otroke tlačanov, za starčke in bolehne,
ki niso mogli v vojno. Kovač na vasi je popravljal staro,
napravljal novo orožje. Popravili so zemljeno bran okrog
dvorišča, postavili za njo velike šupe za živino in žito tla¬
čanov, spravili so ljudi v hišo, v hrame in skednje. Mož
je bilo seveda le malo. Stari Zjemblic je obljuboval, da
naredč, kar morejo. Uril je tudi ženske v orožju. Visla-
vina nežna roka je napenjala loke samostrelov, je poskušala
obvladati bratovo sabljo. Tako je prišlo poletje — Šveda
so pričakovali dan za dnem.

Šumč pragozdi, teče Visla, poljska reka, lipa v Zjemb-
licah cvete, dehti in širi veje. Kakor da želi veselih gibčnih
plesalcev, urnih Mazovcev. Pač plešejo, lipa ti moja, ple¬
šejo s Švedom mrtvaški ples.

Že nekaj časa stoji Šved pred Krakovom. Kralju zvesto
mesto odbija pogumno švedske napade. Ali posadka je izmu-

41

cena, maloštevilna, in kralj ne more poslati pomoči. Vsak
čas pade Krakov, Poljska bo v oblasti Karla X. Tužna Poljska!

Lep je dan, prvi dan poletja. Pater Česlav pa ne vidi
njegove krasote. Težko rano je zadala domoljubu neprijetna
vest, težka je njegova dolžnost, priobčiti jo drugim, težkega
koraka se poda na pristavo.

Bojuš in Vislava mu čitata raz obraza neprijetne no¬
vice, a ne nepričakovanih. Kdor ima tri sine v vojski, mora
biti pripravljen — in Bog nam pošilja slutnje, da nas ne
premaga nenadni dogodek.

„Prinašate nam novic, prečastiti ?" vpraša Bojuš z
nemirnim glasom.

„Ogledal sem si vaše priprave, gospod Bojuš, dobre
so. Šved je samo tri milje odtod/

Vislava prebledi, Bojuš se nasmehne: „Prav je —
rad bi se poskušal še enkrat ž njim/

„Če vas ne napade, pustite ga v miru. To je moj
nasvet in Januševa in starostova želja. Glejte, tu smo
sami, razdražili bi samo močnega sovražnika, ni kraljeve
vojske, da nam pomaga. In . . ."

„In!?“

,.Krakov je padel."

Bojuš povesi glavo. Vislava vzklikne. A pogleda
patra in ugane: „To še ni vse. Prečastiti ima še kaj za nas?!"

„Da, otrok moj . . ."

„Januš vam je pisal?"

,.Da, sirota moja . . ."

Vislava dvigne obupno roki: „Moji bratje?"

„Staša je padel pod Vilno, Tadej je ranjen. Rus je
vzel Smolensk in Vilno."

Vislava si zakrije lice, Bojuš povesi glavo še bolj.

„Ne žalujta predraga," prosi pater. ,.Taki časi zahte¬
vajo žrtev in samo žrtev od nas. Tolažita se, da sta padla
v obran katoliške vere proti zmaju pravoslavja/

„Naj bo hvaljen Bog!" se odkrije Bojuš. Ostal bi
rad trd, a teko mu, teko solze po licih, ko molijo za patrom
za dušo Staševo, za zdravje Tadejevo.

„Niti počival ne bo v domači rakvi," joče Vislava.
p  Težko, da bi mogel pripeljati ranjeni mrtvega tako daljavo,
v takem času/

,,Ničevo, dete moje, ničevo," tolaži pater Česlav in si
briše oči: p Zatrobil bo angel na vsakem koncu sveta, in
njegov glas bo sklical vse mrtve k vstajenju. In če bomo

42

ležali v rodbinski rakvi ali v puščavi daljnih zemelj, vse¬
eno pridemo k sodbi ter se najdemo.“

„In kaj je vse to, Vislava , 44  dostavi oče, „mlada si, a
že vidiš, kako minljivo je vse — minemo mi, mine drugo.
Samo čednost ostane.“

„In dobra dela, ki nas spremljajo onkraj groba , 44  pri¬
stavi pater Česlav. — Tako je prihajala novica za novico
v nizke dvore v vasi. O, veliko zlo je vojska, in kaj da
jih mora trpeti in umreti tisočero zaradi lakomnosti kneza!

In slednjič: Kralj Jan Kazimir na begu . . . Zatekel
se je v Glogavo na Šlezkem k svojemu cesarskemu prijatelju.
Ta novica je silno potrla Bojuša. Kralj na begu, Šved raz¬
graja po Poljski. Kje je ranjeni Miša, kaj je s Tadejem,
z najmlajšim sinom?

Vislavi se je zdelo, da je minilo za njo že vse. Iskala
je miru v svetem pismu. Eno roko na kolovratu, drugo na
knjigi v naročju sedi dan potem, ko so izvedeli za kraljev
beg. Oče jo gleda in vedno resnejši mu postaja obraz.

„Vislava!“

Deklica, pogleda in vidi, da ima očetovo lice nenavaden
izraz. Zapazi tudi, da so se udrle in upognile očetove ši¬
roke rame, da je porumenel v polt, nabrekel pod očmi.
Ustraši se in spomni, da jo čaka še najhujše.

„Ne straši se, Vislava , 44  se nasmehne Bojuš trudno.
„Dolgo sem premišljeval in zdi se mi le najbolje, da ti raz¬
odenem neko skrivnost. Moral bi jo razodeti šele o smrtni
uri, poslednjemu potomcu naše rodbine. Ali kdo ve, če nisi
ti v tem hipu poslednja moje rodbine? Kdo ve, če doča¬
kam katerega sinov? Ne počutim se dobro od one noči...
Strašna smrt in kraljev beg, Vislava . . . Švedi so na potu
v Varšavo. Pot jih pelje mimo nas. Kdo ve, če nas ne
počaste. In jaz . . . Sram me je, pri moji veri! Sprejeti
jih tako, kakor te pasje razbojniške duše, pamet pa zopet
veleva, ne iskati jeze močnejšega, Že zaradi tebe ne, Vi¬
slava. Vidiš, to me boli in skrbi. Čuj tedaj, hčerka, po¬
vem ti skrivnost, toda priseči mi moraš, da je ne odkriješ
do smrtne ure in sicer samo poslednjemu udu svoje rodbine. 4 *

Deklica je položila nežne prste na križ, katerega je
vzel oče raz steno in prisegla.

„ Dobro, hčerka moja! Zdaj sedi sem in poslušaj:

^Dostikrat si poslušala, ko sem pravil, kako se je tepel
naš praded Zdislav s Tatarji. Nisem ti pa povedal in tudi

43

drugim ne, da je poginil naš praded v vojni s Tatarji od
prijateljske roke. To je bilo tako:

Naš praded Zdislav in Tomaž Melčinski sta bila ve¬
lika prijatelja in sta podila skupno Tatarje. V neki bitvi
na Litvi vidi Zdislav nenavadno velikega in krasno oprem¬
ljenega Tatarja, ki je kar pometal s Poljaki pred seboj.
Bil je gotovo kak tatarski knez, kajti sablja in podvodi
konja, pas in kapa, vse se je svetilo od draguljev, in na
obeh straneh mu je delalo spremstvo pot. Naš praded je
bil, kakor sem pravil večkrat, predrzen in nagel mož. Želel
si je pridobiti njegovo bogastvo. Iskal si je poti do njega.
Oni je zapazil njegovo nakano in mignil spremstvu, da ga
pusti na poedinek.

Dolgo sta se bila Tatar in Poljak. Oba hrabra in
močna. Dragulji so migljali, sablja in meč sta izvabljala
iskre. Tatar ni mogel prebiti oklepa Zdislavovega. Zdislav
ni mogel raniti Tatarja. Naposled se okrene Zdislav tako
nerodno, da mu prereže kriva, ostra sablja oklep, kri se po¬
cedi po konju, vitezu se zamegli. Padel bi bil, poginil, da
ni prihitel Tomaž Melčinski in pobil Tatarja.

Zdaj pa poglej, kaj naredi vrag pohlepnosti! Že po¬
prej je mamil Zdislava v smrt, rešil ga je Tomaž. Viteza
si podata roki, zagotavljata si novo prijateljstvo.

Ali Tomaž jame pobirati dragotine Tatarjeve. Zdislav
se ujezi: „Dovolj je časa za ropanje, zaveži mi vendar raje
prej rano, lakomnik."

Bil je hudi duh, ki ju je preslepil z migljanjem dra¬
guljev. Tomaž se čuti užaljenega, mu odgovori neprijazno,
meča sta tlesknila — in tako nesrečna je bila Tomaževa
roka, da mu je padel Zdislav mrtev pred noge . . .

Zavedel se je prekasno svojega dejanja. Solzan je
pokopal svojega prijatelja in mesec potem je dobila naša
prababica žalostno vest moževe smrti in Tatarjeve zaklade.

Tomažev poslanec je raztrosil tisto bogastvo pred vdovo.
Ali njo je bolel blesk kamnov, ki so veljali drago življenje
njenega moža. Preklela je dragotine in položila kasneje,
ko se ji je posrečilo dobiti moževo truplo, bogastvo, zaradi
katerega je umrl, k njegovim nogam.

Vse svoje žive dni je molila vsak dan pri rakvi
svojega moža za njegovo dušo, ki je šla zaradi lakomnosti
iz sveta. Večkrat je peljala tudi svoja dva sina tja in
jima pravila o očetovi hrabrosti in pobožnosti. Ko sta od¬
rasla in jima je pokazala zaklad, zaradi katerega je umrl

44

oče — sta prisegla, da se ne dotakneta reči, zavoljo kate¬
rih sta izgubila očeta.

Tako je postala lakomnost pradedova svarilen vzgled
potomcem. Tudi poznejši rod ni maral dotakniti se Zdi-
slavove nesreče. Zaklad je še vedno v posesti naše rodbine,
ali samo poslednji ud rodbine izve zanj in ga lahko uporabi
po svoji volji.

Tu je ključek, Vislava. Pot v rakev ti je znana, si¬
rota moja. Ko pojdeš za mojo krsto, boš gotovo poslednji
ud moje rodbine — vzemi in uporabi, Vislava... Če je
bogastvo potrebno k tvoji sreči — zdaj si bogata. Gospod
starosta ne bo branil, in če, ne veže te moja beseda, da
mora prositi očeta, če mene ni.“

„Oče, oče! u  se je razjokala Vislava. „Ti me še ne
zapustiš, me ne smeš zapustiti ! M

„Čuval te bo Bog, pater Česlav in Januš, “ je odgovoril.

VI.

Brez težav so prišli Švedi do Toruna. Tam so poči¬
vali in poizvedovali, če je prosta pot v Varšavo. Poizve-
dovalci pa so prinašali vznemirljiva poročila, dasi je bila
dežela prazna vojaščine, dasi so držali velikaši s Švedom.
Saj je bila znana sovražniku hrabrost in zvestoba Mazovcev.
Vojaki, poslani po furažo in na poizvedovanje, so si izmiš¬
ljali kar sproti kaj o nevarnostih, ki jih čakajo, in kar so
si izmislili, to so tudi sami verjeli. Komaj so izrekli, so že
prisegali na to. Njim je bila vsaka vas trdnjava, vsak
jarek okop.

Tako so prinesli oni, ki so prišli do Zjemblic, poročilo
o močni trdnjavi ob varšavski cesti. Drugi so pristavili,
da je mogoče tam posadka in tretji so že prisegli, da je.
Nazadnje je krožila po taboru kot gotova resnica vest, da
je na Zjemblicah tisoč vojakov Poljakov, ki čakajo tam
švedsko vojsko, da jo napadejo.

Taka novica je prišla tudi do poveljnika. Da bi ne
izpostavljal svojih ljudi nepotrebni nevarnosti, pošlje polk
konjenikov na Zjemblice in ga izroči mlademu polkovniku
Unterstjerni. Po svoji hrabrosti znanemu je naročil, da
naj pridobi s silo ali zvijačo Zjemblice. Mladi polkovnik,
sin odlične švedske plemiške rodbine, je vodil svoj polk
tako, da je stal pred jutranjim mrakom pred pristavo. Na
prvi pogled posebno v tmini in megli je bila videti res

45

kakor močna trdnjava zaradi visokega zidu in množice
streh za njim.

Unterstjerna je sklenil, da napade to trdnjavo, ko
pristane dan. Premišljajoč, da mora ravnati oprezno
zaradi tisočev mož, ki jo bodo branili, pošlje poizvedovalce,
da se uverijo o številu straže na okopih. Prinesli so čudno
vest, da na okopih ni sploh nobene straže.

„Dobro,“ je rekel Unterstjerna, „ko izhaja solnce, se
vržemo na glavni vhod.“

„Ali tam ho vendar najmočnejša straža, u  so se usodili
oporekati mu od njega starejši, toda njemu podložni častniki.

„Tem bolje. Premagamo pa vse naenkrat in imamo
potem manj dela. Jaz nisem vajen stopicati skozi stranska
vratiča, kjer stopim lahko skozi glavna. “

„No, tedaj . . .“ so menili nevoljni častniki. ,.Napa¬
dimo jih raje, dokler spijo.“

»Nikdar ne napade Unterstjerna spečih. Sicer pa ne
verujem, da spijo tam. Glejte, kako migljajo luči in beže
od okna do okna. Gotovo vedo za našo bližino in se pri¬
pravljajo. Poglejte, kako svetlo je tam. To gotovo ni svit
ponočne svetilnice starega žlahčiča. Tedaj, gospoda moja:
Kadar izhaja solnce!“—

Solnce je izhajalo na viselsko planjavo. Prozorna
tanka megla je plesala nad Vislo in pokrivala bajno trd¬
njavo. Grozeča in močna je pretila Švedom, s strahom so
gledali na njo. Tisoč mož in tako zidovje! Polomijo si
ude, izgube glave. Ali Unterstjerna je razdelil polk v dve
polovici in zapovedal korakati proti grozni trdnjavi.

Molče, v mislih plen smrti, so koračili Švedi. Ko so
se bižali vratom, zagledali so na okopu nekaj mož. Stali
so sklonjene glave, sklenjenih rok in gledali na dvorišče.
Unterstjerna se je sicer čudil obnašanju posadke, ali nje¬
gova dolžnost je bila, okoristiti se z njeno neprevidnostjo.
Obstopil je vrata in okop in se posvetoval s svojimi čast¬
niki, ali naj pozove posadko najprej, da se poda, ali naj jo
kar napade.

Ali predno so se zjedinili v sklepanju, sliši se stvar
nepričakovana in čudna: Od znotraj prihaja ubrano moško
petje, počasno in slovesno . . . Kakor da je pogreb . . .
Mladi polkovnik je obstal. Tovariši so jeli ogledovati,
grozno trdnjavo, poslušali petje in prišli so do prepričanja,
da so vsi nasedli bujni domišljiji poizvedovalcev. Petje se
bliža vratom. Kar zaškripljejo tečaji — mrtvaški sprevod

46

se pokaže. Pred njim, križ v roki siv bled duhovnik; za
njim osem sivolasih mož, ki nesejo priprosto krsto. Na krsti
sta grb in čelada, znak plemstva. Možje nosilci so bili vi¬
deti silno žalostni. Za krsto je hodila v črni obleki, bleda
kakor lilija, lepa kakor nežni cvet jezer, mlada deklica.
Potem žene, otroci, starčki. Vsi pobiti od žalosti.

Kakor začarani stoje Švedi. Kako drugače je vse to,
kar vidijo, od onega, kar so pričakovali. Žalujoči pa niso
čutili v svoji žalosti strahu, zdaj, ko je bil dolgo pričako¬
vani sovražnik pred njimi. Saj je še med njimi njihov
gospod in varuh, ki jim je svetoval, jih vodil — in umrl
tako nenadoma, v času, ko bi še najbolj potrebovali njegove
izkušenosti. Z usmiljenjem motrijo vsi Vislavo. Ubožica!
Dva dni in dve noči je preklečala pri očetu in zdaj se po
sili drži po koncu, da izkaže očetu poslednjo čast. Ubožica!
Od bratov ni nikogar^— Bog ve, če je sploh še kateri živ.

Ko pride pater Česlav na vrata, zazre nakrat Švede.
Nevede, nehote se ustavi. Vislava čuti, da je nekaj hudega,
hiti pred vrata, razširi roke kakor da hoče varovati s svo¬
jim telesom očetovo krsto. Lilijina lica so se pokrila z
lahno rdečico, oči so sijale mile prošnje. In ni ga bilo med
vojaki, ki se ni spomnil, da ima ženo, sestro, hčer. Z
milimi očmi je pogledala vojake, postavljene pred vratmi,
mladega poveljnika in pregovorila pogumno:

„Svojega očeta, gospoda Zjemblica nesemo pokopavat. 4 *

Unterstjerna je mignil častnikom, dali so povelje. Vo¬
jaki so se postavili v dve vrsti. Tako je šel rajni mazovski
plemič k večnemu pokoju med častnim špalirjem sovražnikov.
Želel je, da bi jih še videl — in zdaj so tu . . .

Ko se je pomaknil sprevod v cerkev, je pokimal pol¬
kovnik vojakom, jim zapovedal ostati zunaj in šel sam
pogledat po dvorišču. Tam ni bilo sledu o posadki, ne o
groznih utrdbah. Pri parah sta klečala dva kruljeva, ki
nista mogla v cerkev. Skrinje in kašte so stale odprte.

Mladi polkovnik se je vrnil z dvorišča, ko je prihajal
sprevod iz cerkve. Ne več pojoč. Žalujoči so postali pred
cerkvijo, niso se upali mimo Švedov. Prikazala se je joka¬
joča Vislava, oprta na patra, ki je slekel ornat in stal
dolg in koščen, usmiljenje in žalost na bledem obrazu, ob nji.

,,Pojdimo domov , 44  je zajokala in stopila med boječe.
Kakor da ne vidi sovražnikov je hodila nagnjene glave,
počasi. Sledili so tlačani mladi gospodarici. Ali ko zagle¬
dajo nastavljene vojake, prestrašijo se in ustavijo. Česlav

47

jih pomiri: ,,Le naprej, otroci; pravi plemič ne brani siro¬
tam k domačemu ognjišču. “

„Svobodna vam je pot — brez strahu,“ je rekel
Unterstjerna in pozdravil. Vrnili so se tlačani in mlada
gospodarica v hišo. Posvetovali so se, kaj jim je storiti.
Vrat zakleniti ne kaže, braniti se ne morejo. Sluhi so priha¬
jali o požigih in ropih Švedov. „Ni pomoči, razen pri Bogu,“
je rekel Česlav. „A dobro bi bilo povabiti častnike na
zajutrk, dati vojakom par sodčkov medice. “

Rad se je odzval Unterstjerna povabilu sirote. Povedala
mu je, da je brez varstva in on je sklenil, da bo čuval
sam belo lilijo. Poveljniku je poslal sporočilo, da ni bilo
nevarnosti, da čuva ipak po danem povelju dohod švedske
vojske. Dva dni je ležal Unterstjerna s svojim polkom
pred Zjemblicami. Dva dni je gledal nežno podobo Vislave,
lepe Poljakinje. Vtisnila se mu je na veke v srce. Povelj¬
nik je prihajal mimo Čerskijevega gradu. Ker je poznal
Unterstjerna njegov značaj in navade, je stal pred Visla-
vinim dvorom, dasi ni bilo potrebe, da krije poveljnikovo
pot. Tudi njegovi vojaki bi radi poplenili, pomandrali polja,
požgali koče, vasi. Pa trdo je držal Unterstjerna povode
v roki. Grad Čerskijev je bil oropan od poveljnikovih band,
pristava pa je ostala nedotaknjena. S solzami se je zahvalila
Vislava Pnterstjerni, ko ji je poljubil roko in rekel rahlo:

Molite zame! Na svidenje v mirnem času! M

Preteklo- je nekaj tednov. Švedi so zapustili v Varšavi
samo posadko in hiteli se združit z drugo vojsko. Mazovci
so prihajali iz gozdov in gradov, popravljali si svoje bate
in žalovali nad pokončanim poljem. Gorje deželi, skozi
katero gre divji vojak! Kar more odnesti, si natlači v
malho, česar ne more odnesti, požge in potepta. Ko je
ogledovala Vislava škodo na starostovem polju in gradu, ko
je gledala svoje zeleneče in bujno polje, ni mogla prehvaliti
Boga, da ji je poslal angela varuha «v osebi Unterstjernovi,
ki je varoval siroto pogube in sramote. Večkrat je izmolila
očenaš zanj, da bi se vrnil srečno iz vojske domov k ma¬
teri in sestri.

Ker je minila za zdaj nevarnost, so se razšli tlačani
v vas in na polja. Samo hišna družina in pater Česlav so
ostali v hiši. Po mesecih nemira se je vračal na Zjemblice
mir. Zdaj je čutila Vislava šele prav. kaj je izgubila v
kratkem času štirih mesecev: Roditelja in dva — morda
vse štiri brate . . . Saj ni nobene vesti, ne od zdravega ne

48

od ranjenega. Povezani in lačni, brez roke, v umazanih
cunjah potrkajo na vrata. Vislava obvezuje rane, daje pe¬
rilo, streže ranjenim in jih izprašuje. A nobeden ne ve
ničesar o Tadeju ne o Miši. Brata, draga brata, kod hodita,
kje ležita, kdo še pomoli na vajinem grobu . . .

Vsak dan po maši je hodila Vislava v rakev, pokle¬
kala ob očetovem grobu, molila dolgo in premišljevala.
Česlavu se je zdelo, da premišljuje nekaj — pa da ne misli
slediti Vandi v samostan? Bilo bi pravo, sirota, pravo —
kajti Januš je mehek, pristopen očetovim besedam in daleč
od tebe, ubogi lilijin cvet. Gospa Sofija se je vrnila k
možu; skupaj sta v Varšavi, kjer zbirata in nagovarjata
žlahto, da se postavi Švedu v bran. In to stane, Vislava
moja, to stane; izplačalo se bo iz Jadviginega premoženja,
z Januševim srcem . . .

Ali morda misli Vislava na blagega Šveda? Tudi to
bi bilo pravo, tudi to, Vislava . . . Odlične rodbine, kre¬
postnega značaja je, po materi se nagiba h katoliški veri.
Zakaj bi ne zapustila zapuščene pristave, gradil, ki bo te
vedno spominjal tvoje siromaščine, Januševe nezvestobe?

Previdno je izpraševal Vislavo. Razodela mu je, da
upa, da ji d& Bog po teh nesrečah mirno žitje ob Janušu,
kadar poneha besnenje vojne. Oče ji je dal dovoljenje, da
sme vzeti Januša, četudi ne dovoli starosta. Saj je Januš
polnoleten in gospa Sofija mu podeli iz svojega. Če mu ne
da gradu, bosta živela na pristavi in kmetovala. Pa gospa
Sofija in Vanda preprosita očeta. Pride dan sreče, pater
Česlav. Vi, moj varuh in Janušev učitelj, vi zvežete najine
roke v sveto vez...

Pater je vzdihnil, obraz se mu je zmračil. On ni vedel,
da daje Vislavi pogum in moč skriti zaklad, da ji daje vero,
da je starosta ne bo več zaničeval. Tako je hitelo poletje. V
nadah, v pričakovanju, v molitvi. Od bratov in od Januša
ni bilo poročila. Poželi in spravili so pšenico brez običaj¬
nega petja in plesa. Lipa je zaman širila svoje veje —
gladni in ranjeni prihajajo po kruha, ne na ples. Vendar
se je krepila Vislava telesno in dušno: Zbirajo se, poženo
vrage iz dežele, pride dan svidenja. Velikaši že uvidevajo,
koga so poklicali v deželo, na koga so se zanašali. Šved
prezira katoličane, oddaja najboljša mesta protestantom,
tujcem. Šved nalaga kontribucije, požiga vasi in polja.

Marija sama, čuvarica Poljske, je vzbudila poljska
srca. Ona sama je pokazala, da ne mara v deželi tujcev,

49

ki ne spoštujejo njenega imena. Zaman so oblegale močne
čete Švedov svetišče Čenstohovsko. Par borih mnihov je s
pomočjo angelov varovalo svetišče. Strel topov in lombard
ni mogel zadeti svetih sten; angeli so odnašali svetišče v
oblake, ga spuščali zopet na grič, angeli so ustavljali krog-
lje, jih metali nazaj, da so se vračale brezbožnim Švedom
in jih ubijale. Karl Gustav je spoznal, da se ne more
boriti z nevidnimi močmi. Polni groze so opustili Švedi
obleganje Čenstohova in bodo zapustili krono. Kralj Jan
Kazimir že zbira žlahto okrog-sebe, že se vračajo osramo¬
čeni njegovi protivniki. Iz Glogave vodi priprave za odpo-
ditev Šveda; Poljska se otrese sužnih, sramotnih razmer,
nabije lakomna soseda, njeni sinovi se vrnejo pokriti slave...

V takih mislih živeča Vislava ni zapazila takoj, da
se mrači pater Česlav, kadar omeni ona Januša, da govori
tako o minljivosti človeških besed in dejanj — o dolžnosti
odpovedi lastne sreče v korist občne.

Krasen jesenski popoldan je peljal Vislavo v gaj. Spo¬
minjala se je tam, kako sta se videla prvič otroka z Janu¬
šem in Vando — kako bi bilo z Matejem, in ni — in čutila
je nakrat dvom in strah, da bode tudi nji tako kakor Vandi
in Mateju: odpoved — smrt. . .

Tedaj je prišel pater Česlav od gradii. Upognjen, za¬
mišljen je stiskal v roki papir, bridko mu je igralo okrog ustnic.

,.Pater Česlav!“

Rahlo ga je zaklicala Vislava. Pogledal jo je in nje¬
gove oči so bjle polne solzd.

„Pater Česlav, vi imate neprijetne novice. Srce mi
pravi: o Janušu. . Molče jo je peljal pater k višini
okopa, odkoder se je videla Visla, gozdovi in polja.

,,Vidiš, Vislava. svetlo mogočno reko v senci tisoč¬
letnih velikanov? Vidiš tam daleč cesto, ki vodi preko
polja in ravnin od mesta do mesta? Vidiš to našo krasno,
Bogu posvečeno poljsko deželo? Veš, koliko stolpov se
dviguje Mariji na čast, koliko svetih hramov? Kakor da
bi hotel kamen in les preslavljati Devico mater, ki je zatrla
glavo zmaju nevere . . .

Ti veš, Vislava, da so se plodili nekoč v ti naši reki
pošastni zmaji, strah dežele, katerim so žrtvovali plahodušni
ljudje soseda in prijatelja, da so obvarovali sebe. Pogumni
vitez kristjan se ni ustrašil groženj zmaja, velikega Kraka.
Žrtvovati je hotel sam sebe, da le reši domovino. Prema¬
gal je sam sebe — premagal zver, sezidal mesto. Tn

50

večno stoji kraljev Krakov, večen je spomin neustraše¬
nega viteza.

Tudi zdaj je zunaj v deželi, Vislava. Požiga polja in
požira ljudi. Da se reši domovina tega zmaja, treba nam
je požrtvovanja. Žrtvujmo se vsi! Ti si, Vislava, darovala
že silno dosti na oltar domovine. Očeta, mater, brate. Pa
nisi žrtvovala same sebe, naj ljubše svoje nade. Poskusi
zdaj, Vislava, poskusi biti pogumen vitez, zaduši zvez samo-
Ijubnosti v sebi. Strašen je videti tak zmaj, močan je . . .
A kdor ga premaga, ta uživa večno slavo, čist in svet je
njegov spomin . . .“

Po takem uvodu je podal pater Vislavi list, katerega
je nosil v roki, in se odstranil naglo. Naj izvojuje varo¬
vanka zdaj sama boj; težko mu je gledati, kako mine njen
najlepši up, v srce ga boli njena žalost. . .

Nežni prsti Vislavini so razganili list, bel obrazek se
je sklonil nad velike krepke črte Januševe. O kaj piše —
kaj je govoril pater tako, kaj jo pričakuje, kaj naj naredi?

Mile črne oči beže po črkah, beže od prve do zadnje,
pisane od tako drage roke, pisane od krvavečega srca, od
srca, ki krvavi zaradi sramote Poljske, zaradi nje, Vislave.

List pade iz roke, oči se obrnejo v nebo: Zmaj nevere,
je potreba, moraš li odlašati, dekle? Si moraš, si li smeš
iskati in misliti take dni na svojo srečo? Vsa dežela trpi
— tisoči umirajo pomanjkanja, ni pravice, ni reda — kaj
zahtevaš, kaj hočeš zase?

In zopet bere one črte, ki jo kličejo na boj z lastno
željo — k odpovedi:

„Pater Česlav, prečastiti oče moj! Dal sem Vam na¬
logo, da varujete in ščitite ono, ki sem jo imenoval v srcu
svojo nevesto. Kakšno nalogo Vam nalagam zdaj! Pa me
ne sodite, dokler me ne slišite. Vi, ki tako goreče ljubite
Poljsko in našo katoliško vero, Vi me boste razumeli, mi
boste pomagali, me oprostili v Vislavinih nedolžnih očeh,
njeno plemenito srce mi bo odpustilo. Pač sem sanjal sladke
sanje. A zdaj ni časa, da bi iskal posameznik svoje sreče.

Kralj se je podal v Lvov, da vodi od tam gibanje
žlahte. Vsa dežela se dviga na upor in pogon Švedu.
Kralj se je zvezal s cesarjem, se veže z Danci. Ruse od¬
pravi Tatar. . . Treba je napeti vsakemu vse sile. Moj
oče deluje res vneto na to, da se zbere in skliče vsa
žlahta. Da stane tako delovanje — veste dobro, pater
Česlav . . .

51

Y

Da je uničil Šved njegove vasi, mu poteptal polja, iz¬
praznil kašče — to veste tudi. Moj oče se je zadolžil. V
blag namen. Ta dolg naj poplačam jaz: Knežna Jadviga
je dala očetu na razpolago vse svoje premoženje, da ga
uporablja v zbiranje vojske. Knežna dela to bolj iz ljubezni
do mene nego do domovine — ali mi vendar moramo upo¬
števati, da dela. Vezan sem, vezan na dve strani — moja
ljubezen me veže na Vislavo. Očetova prošnja, domovine
potreba me vežejo na Jadvigo. Kaj hočem? Kamor po-,
gledam, beda. . . Draginja je velika. Sestradani ljudje
blodijo po ulicah, prosijo kruha; umirajoči leže na cesti. V
vsaki hiši je par ranjenih ali bolnih. Kdor more, pomaga.
Plemenite gospe so naredile bolnišnice iz svojih hiš, stre¬
žejo bolnikom. Bolniki leže vendar še na cesti, ker ni
sredstev, ni prostora. Zraven pritiska vročinska bolezen . . .
Moja mati in Vanda sta sprejeli v našo hišo par ranjenih.
Bodisi Šved ali Poljak — pomoči je treba vsem.

Kdo naj govori in misli v takem času na svoje gorje?
Imam li pravico želeti kaj drugega kakor občno dobro?
Prepričan sem, da -bi me razumela Vislava. Odpovedati se
moram najdražjemu. . . Jadviga bo postala, ko mine vojska,
moja žena. In Vislava, Vislava, cvet jezer, lilija vodd, kako
prenese to? Razsodite, pater Česlav, razsodi naj ona sama,
kaj je moja pravica, kaj je moja dolžnost. Očeta ne morem
pustiti v sramoti dolga, ne domovine v nevarnosti. .

Smehljaj, otožen kakor vzdih smrti se je zazibal na
Vislavinih pobledelih ustih. Odpoved — domovina ... Pa
zakaj se mora ravno ona odpovedati vsemu? Zakaj bi se
odpovedala pravici na Januša? Očetov dolg — saj je bo¬
gata tudi Vislava — odplača Jadvigi, kar je posodila sta¬
rosti in ji vzame Januša. Saj je v rakvi zaklad Zjemb-
licev, in oče ji je bil dal dovoljenje uporabiti ga po svoji
volji, za svojo srečo.

VIL

Nič ni rekla Vislava patru Česlavu, ko sta se videla
zvečer pri mizi. Stregla je gostom ranjencem, ki so ozdra¬
veli pod njeno oskrbo, a niso bili še dovolj trdni, da bi odšli
v daljni dom. Govorili so o bedi, ki vlada po vsej Poljski,
ki se kaže posebno v Varšavi. Vislava je rdela.

Ko so odmolili Zdravo Marijo, se je poslovila od mize.
Vleklo jo je v cerkev. Ne da bi molila, vleklo jo je, da

se prepriča, koliko je njeno bogastvo, da se prepriča, ali si
pridobi ž njim Januša. Cerkovnik, star tlačan, ki je opravljal
častni posel že dolgo vrsto let, je hotel ravno zakleniti
cerkev. Ne radi domačih, ampak kadar je vojska, je razne
sodrge v deželi, in cerkev ima zlat kelih, pozlačeno mon-
štranco, na glavnem oltarju srebrne svečnike. Bojuš je skrbel
za lepoto cerkve.

„Naj počakam gospice?“ je vprašal cerkovnik, ko je
poljubil Vislavino roko.

Odkimala je: „Prinesem ti ključ.“

Hotela je biti sama v cerkvi, sama z Bogom in svo¬
jimi mislimi. Pa tiste misli, nemirne in strastne, so jo pla¬
šile, da se ji je zdel neznan mrak v cerkvi, neznane podobe
in kipi. Večna luč pred oltarjem je brlela kakor iz silne
daljave, oltarje rastel, se širil, leseni kipi so grozili, podobe
so jo gledale preteče.

Privlekla se je do svoje klopi ob stranski steni pred
oltarjem. Poskusila je moliti, toda srce ni vedelo o molitvi
ust. Srce je klicalo samo ime: Januš, Januš! Čutila se je
grešnico, ker ne more povzdigniti srca od posvetne misli k
Večnemu, zaprla je oči. A komaj jih je zaprla, so se vrstili
pred njo dogodki letošnjega nemirnega leta: Videla je Ja¬
nuša, kako prihaja k Mateju, videla Vandin op in obup.
Zdaj se je tresla ob treh truplih, ob mrtvih, poklicanih tako
naglo po nebrzdani strasti pijanca v oni svet. Slišala je
očetovo povest o Zdislavu, o Tomažu, njegovo naročilo.
Nikdo njenih dedov ni hotel zaklada, ki je bil kriv smrti
pradedove, prijateljeve nesreče. Bali so se leska Tatarjevih
kamnov, in boji se jih tudi ona, Vislava. Prazna je lakom¬
nost po posvetnem blagu, je dejal večkrat rajni oče. Hodil
je priprosto, dasi bi se nosil lahko v zlatem kontušu.

Ne, ne Vislava! Oni ne, tudi ti ne. Dovolil je oče,
meneč, da si slabotna ženska. Pa tudi ti se odpoveš, spo¬
ročiš Janušu, da je prost.

Težka misel. Glej! Krasen dom se dviga nad Vislavo.
Stebri oltarjev so obviti z venci, tla so pokrita, gosli pojo.
Dehti po kadilu, po bogastvu, po sreči. Svetli so obrazi,
praznične suknje, kajti prišel je mir v deželo. Jan Kazimir
stoluje zopet v Varšavi, Jan Kazimir obdaruje njemu zveste.
Zlate ključe je podal Janušu Čerskijevemu, kraljev pisar bo,
kraljev zaupnik. Tako šepečejo ženske, pregibajo glave,
da se zibljejo štirioglate kapice, da se svetijo stekleni bi¬
seri. Vse umolkne. Prihajajo. Zvene ostroge, blešči drago

53

kamenje, pari za parom se postavljajo pred velikim oltarjem.
Visoko kapo na glavi, v leskečem plašču stopi pred oltar
varšavski škof. Pred njega poklekne mlad par: Januš in
Jadviga.

Ne! Ne! se strese Vislava in vsa njena duša zakipi v
silni žalosti. Dovolj me je prezirala, dovolj je, da ima bo¬
gastvo in visoki stan, meni naj pusti kar je mojega, pusti
naj mi Januša!

Zavedala se je, da ne bi mogla prenašati take resnice.
Odločno vstane, si prižge svečo ob luči in se spusti v tiho
stanovanje svojih dedov. Ledeni zrak ji udari na žareče
čelo. Noga se ustavi, duša opominja: Poglej! Bili so nagli,
pogumni, častiželjni. Preleteli so na naglem konju stepe in
poljane, podili so Tatarja, nabirali plen. Zdaj r  leže tu, krsta
pri krsti, zdaj je od njih samo spomin. Človek, človek!
Kaj si iščeš zadostila strasti? Kaj sklepaš in zbiraš? Danes
si, jutri te ni.

y

Oj molčite mrtvi kamni, mrtva telesa. Živa je Vislava,
mlada, mlada, željna sreče. Lahka je odpoved staremu patru,
lahko govori on o domovini. Moja domovina je Januš, moja
je njegova beseda. Dajte zdaj dedje vašo zapuščino po¬
slednji vnukinji, dajte, da osramoti knežno Jadvigo, da si
otme ženina.

Mimo očetove, bratove in materine krste, tam k dedu
Zdislavu. Kamen pod krsto zakriva skrinjico. Vislava pri¬
tisne na škripec, kamen se odmakne in ročaj skrinjice se
pomoli. Potegne — izvleče. Težka si zapuščina mojih dedov.
Kaj me ne pridržujejo mrtve roke, vstajaš ti Zdislavova
žena, prababica moja? O pusti, ljubila si Zdislava, žalovala,
žalovala si vse svoje žive dni za njim, pusti, da si pridobim
moža z zakladom, ki je spravil tebe ob njega.

Težko skrinjo je spustila na tla, postavila zraven svečo.
Iz kotov so prihajale sence, visoke postave v oklepih, ža¬
rečih oči. Na naglem konju se je naredil pred njo tatarski
knez. Vislava se je spomnila. Naglo! Sicer izgubi zavest.
Niso take poti za mlado dekle, oče moj. Segla je po ključek
za vratom in odprla skrinjico. Pokrovček odskoči — veselo
— prestrašeni Vislavi uide glasen vsklik. Bogastvo leži
pred njo, veliko bogastvo. S tem odkupi Januša, prikupi
starosto, kar s seboj odnese skrinjico, piše Janušu, da mu
ne da prostosti, da je bogata, da ga pričakuje — ona, nje¬
gova, Vislava svojega Januša.

54

Skrinjica je bila pretežka za šibke dekliške roke. Pa
vsaj nekaj mora odnesti danes, nekaj jutri, da se uveri,
koliko je tega, da izve, koliko je vredno. Janušu piše, naj
ji pošlje trgovca Žida z Varšave, ki bi cenil, kupil.

Raz ram si dene Vislava črno ruto, grabi v skrinjici,
siplje na tla. Kako blešči v plamenu sveče! Tisoč isker
se utrinja, tisoč ognjev gori. Kaj ne bo privabil ta lesk
čuvaje zakladov, da prepode predrzno? Ali je njen, njen...
zadnje potomke Zjemblicev?

Vsega naberejo bele roke: Turških zlatov, uhanov, na-
rokvic, ovratnic, oglavnic, konjsko jermenje, podvode, stre¬
mena. Vse zlato, vse vdelano z dragulji. Veliko, veliko bo¬
gastvo. A kaj je to? Pergament, zvit in zavezan z zlato nitjo.

Vislava ga odveže. Posamni lističi padejo na zaklad.
Nerada jame brati Vislava. Sveča dogoreva, zunaj mora
biti noč. Pa ne more strpeti, da bi brala v hiši, vedeti
mora, kaj vsebujejo listi shranjeni tako skrbno. Ob tresoči
se luči bere:

„Anno domini 1517. Sem vzel jaz, Andrej Zjemblic,
od tega zaklada, katerega je plačal moj oče s svojim živ¬
ljenjem, vajeti, obložene z diamanti, da sem rešil svojega
brata Jana iz tatarske sužnosti.“

Vislava je prebledela. Listič pade v skrinjico.

„Pas in nožnico turške sablje, petnajststo turških pi-
jastrov položim za odškodovanje tega, kar je vzel moj brat
Andrej, da me je rešil tatarske sužnosti. To sem dobil od
ubitega turškega paše, pri Krasilovi leta 1524.“

Tako je bilo pisano na drugem listu. To sta bila
sinova Zdislava. Na tretjem:

„Štirinajstega oktobra 1560. Eva Zjemblicka, ki umrjem
brez otrok, zapustim rodbinskemu zakladu vse svoje drago¬
tine: Par narokvic, dar mojega moža Bojuša; oglavnico, dar
mojega očeta ob porodu Tadeja, ki je umrl od turške roke
na Žmundskem. Uhane, dar moje tete ob krstu Vislave, ki
je umrla ob napadu Švedov, ker je priletela kroglja otroku
v glavico. Naj bo zahvaljen Bog ob koncu težavne poti!“

Na četrtega je zapisala nerodna roka:

,,Peter Zjemblic — 1563. Zlate ostroge Tartarjeve
sem dal Leonu Volojovu, litovskemu plemiču, ker je rešil
pri lovu na mrjasca z lastno nevarnostjo življenje mojega
sina Adalberta.“

00

Zanimiv je bil tudi četrti list, razkril je Vislavi po¬
nosno in pošteno dušo njenih dedov. Imel je dve beležki.
Prva se je glasila:

„Šestnajstega junija 1570. Cerkev je pogorela. Da
sezidam drugo, Bogu in svetnikom v čast, nam v varstvo,
sem vzel diamante iz Tartarjevega sedla. Jakob Zjemblic."

Druga beležeka iz leta 1576.se je glasila:

„Vračam v zlatu, kar sem strošil od diamantov za zi¬
danje in polagam zraven še dvainšestdeset cekinov. Pet¬
indvajsetega septembra.*

Na nekem se je oglasil dvakrat Adalbert Zjemblic:

„Anno domini 1580. V spomin na rojstvo svojega sina
Bojuša položim zapono z rubini, odvzeto Turku.*

„Anno domini 1606. Da pomagam svojim tlačanom po
slabi letini, sem vzel jaz Adalbert Zjemblic petdeset cekinov.*

In na tem, na tem so pa drage črke očetove:

„Leta 1640. sem položil, Bojuš Zjemblic, v zaklad tristo
cekinov, katere sem pridobil v vojski s Švedi. Naj bi slu¬
žili v čast Poljske!*

Vislava je zardela. Poljubovala je list, popisan od
očetove roke in pogledovala polna sramu po rakvah: Kaj
si mislijo od nevredne potomke, blagorodni dedje. So li
spravljali zato tako vestno ta zaklad, da bi ga uporabljala
vnukinja v svrho dosege svoje koristi, ko je domovina, draga
Poljska, sveta zemlja, polna bede in sramote? Mar naj
zapiše ona in položi v skrinjico k pismom dedov, kako se
je trgala z bogato vojvodinjo za moža. Ne, dragi dedje!
Odpustite! Vaš zaklad bo v roki poslednje Zjemblic služil
samo v korist domovine. Naj daje Jadviga z namenom, da
se prikupi Janušu, Vislava ne bo iskala več nagnjenja ne¬
stalnega moža, Vislava si poišče višjih ciljev. O prav imaš.
pater Česlav, prav! Ukrotiti je treba zmaja samopašnosti,
strniti vse moči, da se sezida v domovini dom sprave, od-
puščenja in pravice.

Sveča je dogorevala. Naglo je popadla Vislava dra¬
gotine in jih vrnila skrinji. Težko skrinjo je dela s težavo
v stari prostor, pokleknila pred očetovo rakvijo, odmolila in
se vrnila v cerkev. Ze so jo klicali in iskali. Bila je že
nastala noč in cerkovnika je bilo strah, ko je videl, da je
cerkev prazna in da je šla Vislava v rakev. Morda se ji
je zgodilo tam kaj? Praznoverni starec je bil uverjen, da
ni dobro hoditi v nočni uri po domu mrtvih. „Noč ima svojo
moč* je rekel, r in mrtvi ne ljubijo živih.*

56

Hitel je po patra. Prišli so ravno v rakev, ko je šla
Vislava iz nje. Ničesar ni vprašal pater. Vedel je, da je
iskala sveta pri mrtvih, kajti njim je lažje verjeti, če nam
govore o odpovedi — njim, ki nam govore o minljivosti
čuvstev in trpljenja.

Nič ni vprašal, pa je čital na mirnem bledem licu
dekličji odlok. Ko mu je rekla: „Sporočite gospod pater,
Janušu, da je prost meni dane besede,“ tedaj se ji ni tresel
glas. Sivolasi duhovnik se je poklonil s spoštovanjem pred
poslednjo Zjembličevo.

VIII.

Tisti čas je stala v varšavskem predmestju Pragi zelo
velika, zapuščena hiša. Vrata in okna je imela zadelana,
streho ji je razkril vihar. Stari ljudje so govorili, da ne
biva že več kot petdeset let nikdo v nji. Otroci so prise¬
gali, da straši po praznih sobah, da se sliši po noči jok
in letanje, kakor da bi se podil po nji divji lov. Hišo je
baje sezidal neki protestant, ki je pribežal iz Italije na
Poljsko in živel mirno v državi, ki je ščitila svobodo vsa¬
kega. Ko je pa zavel pod Sigmundom tretjim drugi veter,
ki je pognal večino drugovercev iz katoliške Poljske, je
odšel tudi zadnji lastnik te hiše in ni se vrnil več. Po
smrti vratarja, ki je ostal edini za varuha v nji, je bila hiša
naprodaj. A nikdo je ni hotel kupiti, ker je šel glas, da
je bil zadnji gospodar hiše čarovnik, da bi zapadel zlem
močem, kdor bi stanoval v nji.

Koncem leta 1655. je naznanila konfederacija Tiševska
Švedom vojsko. Po vsi deželi se je jelo preganjanje so¬
vražnika. Švedi so spoznavali, da se ni spremenila poljska
kri, da so to potomci onih Poljakov, ki so se borili pred
stoletjem s predniki Švedov. Ne z veliko bitko, v kateri
se niso mogli meriti z močnejšim Švedom, v malih praskah
in pobojih so pobijali sovražnika. Bilo je to tem huje zanje,
kajti tujec ni poznal gozdov, močvirij in drugih krajev, kjer
se je skril Poljak napadač, od koder je pridrvel na naglem
konju in vrgel spretno vanj bradačo, spondon. Ti napadi,
nepričakovani in nagli, so slabili švedsko vojsko, so ji jemali
pogum. Cela dežela, Urona in Litva, je bila kakor gnezdo
sršenov. Drobni so sršeni ali preženo največjega junaka.
Tako so podili mali napadi Šveda do obupa, iz dežele. Zma¬
gujoč je prodiral Jan Kazimir — Karol Gustav je poskušal

rešiti si vsaj kos mastne pečenke. Da se ubrani Jana
Kazimira, da pobije Poljake, je klical na pomoč velikega
kneza Pruskega, Jurija Sedmograškega in Hmelnickega.
Obljubil jim je lepe kose poljske dežele. Pa so prišli la¬
komni gospodarji lakomnih vojakov. Kar ni požgal in vzel
Šved in Rus, to so pobrali in uničili zdaj Prusi, Mažari in
Kozaki. Umevno, da je begalo v taki stiski ljudstvo iz
prostega v mesto, in da je nastala vsled tega navala v
mestih še večja draginja, tesnoba in bolezen. Posebno hudo
je bilo v Varšavi. Ranjenih vojakov, domačih in tujih, je
bilo vse polno. Kar je bilo videti moškega na ulici, je
nosilo roko, nogo ali glavo obvezano. Drugi so šepali ob
leseni palici, temu je mahal prazen rokav, onemu prazen
hlačnik. Vse je bilo razcapano, lačno, brez strehe. Polegali
so po uličnih kotih, umirali kar tam. Vneti duhovniki so ho¬
dili s sveto popotnico po tesnih ulicah in so delili kar tam
zakramente. Bil je čas groze kakor o kugi. Vročinska
bolezen je vladala, iz tesnih umazanih in prenapolnjenih
ulic in hiš pa je prihajala strašna spremljevalka vojske in
lakote. Bledih obrazov so si šepetali ljudje, da pobira naglo
ranjene. Plemenite gospe se vendar niso ustrašile grozne
nevarnosti. Odpirale so svoje palače ranjenim vojakom.
Vendar je primanjkovalo mesta za vse bolne in nadložne.

Hiša v predmestju pa je stala prazna. Nikdo se ni do¬
mislil, da bi se popravila, da bi imelo toliko ranjenih prostora
v nji, sprehoda v vrtu za njo, ki drži po bregu do Visle.

Na pomlad so se začudili sosedje zaklete hiše. Prišli
so delavci, odprli so okna in vrata, popravili za silo streho,
pobelili zidovje. In to niso bili delavci iz Varšave, pač pa
Mazovci. In niso delali, kakor kdor dela za plačo ali za
tlako, pač se je videlo, da delajo vsi z veseljem in ljubez¬
nijo. Nadzoroval jih je pater, mož koščene postave, gorečih
oči. ki so se ovlažile ob pogledu na revščino okrog. Bodrila
jih je mlada plemkinja, tako bleda v svoji žalni obleki.
In pater in gospica sta prijela rada za delo, kakor da ne
moreta dočakati konca. Komaj je bilo popravljeno za silo,
so prinašali v zakleto hišo posteljnjake, slamnice in blazine,
gore rjuh — so jeli nositi in sprejemati ranjene vojake v
njo. Tristo ranjencev je našlo prostora in postrežbe. Stregla
sta jima sama pater in gospica; prihajala je na pomoč
dolgokita plemkinja iz mesta, bleda gospa

Ljudje so ugibali in izpraševali, kdo je mlada gospica,
ki se je posvetila težavnemu in nevarnemu delu. Morda je

angel, poslan iz neba na pomoč ubogim ranjencem. Pa stari
možje in žene iz pristave, ki so spremili Vislavo v Varšavo,
so menili, da postane njih gospica res kmalu angel, ker si
ne da počitka ne miru.

„Pa mora biti silno bogata vaša gospica, 44  so ugibali
Varšavci. „Tristo bolnikov, vsak svojo posteljo, vsak dobro
hrano in zdravila, to stane, to stane silno dosti. 44

„0 bogata! 44  so menili Višlavini zvesti. „ Dragulj e v in
zlata je bilo za cel voz. Vse je pokupil kraljevi zlatar, in
vse porabi naša angelska gospica za ranjence. Štiri brate
je vzela vojna ubožici, štiri brate! Oče in mati sta umrla.
In vse to v enem letu! Ženin se ženi z drugo. Gospica
pa je darovala življenje trpečim. 44

Glas o blagi in nežni deklici je šel hitro po mestu.
Najboljši zdravniki so se oglašali radi v Višlavini hiši, voj¬
vode in mogočneži so se ji prišli poklonit. Marsikdo je
opozoril nežno deklico na nevarnost, na kugo. Nasmehnila
se je: „Vojak ne sme vprašati za nevarnost, enako ne vpra¬
šujem jaz. Da le služim domovini. 44

Nudili so se lepi in blagi deklici vojvodska srca in
palače. Nasmehnila se je: „Hišo mi da kmalu Bog — srce
sem darovala. Za časno dobim večno, nespremenljivo — a
vaše, gospoda, je spremenljivo tako ...“

„Ni to zate, Vislava, 44  jo je objemala Vanda. „To te
umori. Zakaj si tajila svoje bogastvo? Naš oče ne bi bil
užalil tvojega, še vse bi bilo živo in zdravo, a vi ste res
trmast in svojeglaven rod. 44

„Ne iščem prijaznosti onega, ki ceni človeka zgolj po
njegovem imetju, 44  je odvrnila Vislava mirno. „Naj mi bo
prijazen oni, ki gieda samo na srce. Vsa dežela žaluje,
Vanda, kje imaš čas misliti nase? 44

In Bog ji je povrnil njeno odpoved in požrtvovalnost:

Nikdo Vislavinih bolnikov ni umrl. Vsak je ozdravel
v njeni hiši, tudi duševno. Pod prijaznim nagovorom patra
Česlava se je odtajalo marsikatero trdo srce, marsikdo
se je vrnil k veri in pobožnosti, drugi je šele spoznaval
lepoto in modrost naukov katoliške cerkve. Po Varšavi je
rastel glas Vislavine čudovite hiše, ki je postala iz zaklete
blagoslovljena. Vsakdo se je čutil srečnega, rešenega, če
je legel tam na snažno posteljo, če mu Je položila Vislava
roko na čelo, če ga je prekrižal pater Česlav.

Glas o plemeniti mladi deklici, o svetem starem "patru,
o čndoviti hiši, kjer ozdravi vsak bolnik, je prišel tudi do

59

ranjenega Šveda, ki je ležal že dva meseca v nizki hišici
v predmestju in pestoval rano na nogi, ki ni hotela ozdra¬
viti vkljub vsem mazilom mestnega mazača. In Unterstjerni
je bilo mučno ležati brezposelno tu, ko preganjajo njegove
tovariše, ko hrepeni, da bi videl beli cvet iz pristave Zjem-
bličeve, ko je v nevarnosti, da ga obdrže Poljaki v zaporu.

Pravili so mu o svetnici, ki ozdravi vse. In zdelo
se mu je, da govore samo o Vislavi, spoznal jo je iz popisa,
po patru, po vesti o smrti štirih bratov. Prijelo ga je, da
mora k nji, da ozdravi, samo ako jo vidi. K nji, tudi če
se plazi po vseh štirih — samo k nji ...

Ni ga bilo, da bi mu pomagal. Ljudje so otopeli od
takih prizorov. Ranjen vojak, ki se plazi ob zidu, ki pada
in se pobira, ohranjen pri zavesti le vsled svoje močne volje
— to pač ni bilo nič izvanrednega tiste dni. Okrvavljen
in onesveščen je obležal pod Vislavino hišo. Našel ga je
pater Česlav, poklical tlačana, in nesli so ga v hišo.

„Nobenega prostora ni praznega, kam ga denemo ?" je
vprašal pater Vislavo, ki je prihitela in se sklonila na
onesveščenega. Zgenila se je in odgovorila naglo:

„V mojo sobo, pater, stregla mu bom noč in dam na¬
šemu rešitelju polkovniku Unterstjerni."

„Unterstjerna?" se je razveselil pater Česlav. „Kaka
lepa prilika vrniti mu izkazano dobroto."

Vislava se je umaknila iz svoje sobe. Stregla je Unter¬
stjerni. Daši ni pozabila drugih bolnikov, vendar je pose¬
dala rada pri mladem Švedu, ki ni mogel prehvaliti usode,
ki ga je pripeljala v roke usmiljene samaritanke.

„Usoda," mu je oporekala Vislava, n to ni". Bila je volja
božja, ki vam je hotela pokazati, kako se plačuje že tu
vsako dobro delo, bila je previdnost, ki nam je dala priliko
odložiti nekoliko dolga hvaležnosti."

Mladi Šved je okreval hitro. Vendar se mu ni mudilo
nikamor iz Varšave. Že je bila Poljska zopet v poljskih
rokah, že so proslavljali po cerkvah zmage Jana Kazimira,
on je hodil ob palici po sobah natlačenih bolnikov, on je
sledil Vislavi in iskal pogovora z njo. Hotel bi ji povedati,
kako ga ni zapustila njena podoba, kar jo je zagledal prvič
za očetovo krsto, meglenega jutra pred navidezno trdnjavo.
Hotel bi povedati, kako je uganil hrepeneč po nji, da je ona
deklica, o kateri govori vsa Varšava, Vislava, kako da se je
plazil po vseh štirih preko bolnih in mrtvih po ulicah, samo da
je prišel do nje. Hotel bi ji povedati, da ne gre brez nje

60

iz dežele, da mu ni življenja brez nje, da mora pustiti ona
samaritansko svoje delo, ker je prenežna, ker prete kužne
bolezni.. .

A Vislava, ki mu je stregla tako zvesto, dokler je
bil v nevarnosti, Vislava, ki se je pogovarjala tako rada z
okrevajočim, ona se je ogibala zdaj razgovora z njim. Pater
Česlav je videl muke mladega polkovnika, videl je tudi tajne
solze v Vislavinih očeh in se zamislil: kaj bi ne bilo bolje
za nežno deklico, da odbeži vsem svojim spominom in pre¬
varam, da živi v drugi deželi novo življenje? Res, da je
naredila obljubo, a take nepremišljene obljube, storjene v
hipu žalosti, jo odveže cerkvena oblast. Dobro delo, delala
bi ga tudi tam. Med Švedi protestanti bi se odlikovala s
svojim čednostnim življenjem, s svojo pobožnostjo. A ona
visi tu, nemara ne more pozabiti Januša. Večkrat so ji
vlažne oči, ko odhaja Vanda od nje.

Prihajale so vesti. Neprijazne, preteče: Rakoci in
Hmeljnicki sta napadla Poljsko, izkrcujejo se Danci, napa¬
dajo Prusi. V takem položaju ni bilo, da bi užival Šved
poljsko gostoljubnost, posebno, ker čakajo drugi ranjenci
težko prostora — on pa mora hiteti pod svoj vojni prapor.
Že se je zdelo Unterstjerni, da ga gledajo težko v hiši, že
je slišal neprijazno besedo iz ust plemkinje, ki je prihajala
k Jadvigi: „In ta? Zdrav je, zakaj ne gre?“

Ni slišal, kaj je odgovorila Vislava. Vendar je uvidel,
da mora odtod. Da budi njegova navzočnost sum Vislavinih
prijateljev.

Patru Česlavu je odkril svoje srce. Povedal je, da
ima doma veliko posestvo, da odloži takoj svoje mesto v
vojski, da se ne bo bil nikdar več s Poljaki, ako hoče po¬
stati Vislava njegova žena. Kar pusti naj bolnike in vse
drugo, poroči naj se z njim in odide. Govori naj zanj pater.

Pater Česlav se je nasmehnil žalostno:

,.Da, dragi gospod polkovnik. Kar vas poznam, bla¬
gorodnega moža in vernega kristjana, si želim sam, da bi
živela moja varovanka v poštenem zakonu z vami. Ali pota
previdnosti in človeških src so čudovita. Ne veš, kje in
kako se naveže duša na dušo. Tako nežno čutečo dušo,
kakor je Vislavina, odveže samo smrt njene vezi. Prekasno
si prišel, mladi, plemeniti gospod."

Povedal je Unterstjerni Vislavino povest, razložil njeno
ljubezen do Januša, ki je rodila odpoved. Povedal mu je,
da ne odstopi Vislava od dane besede, ker je značaja

61

kakor iz kremena. Vendar je obljubil pater, da pove in pri¬
govarja Vislavi, da izposluje Švedu, da ji pojasni sam svoja
čuvstva in želje.

Vislava je poslušala molče. Samo njene bele roke so
trepetale. Nični pregovorila, samo mile oči, ki so pogledovale
Česlava, so izražale smrtno žalost. Pater je umel, da jo teži
dana beseda, da bi sicer ....  Rahlo ji je prigovarjal, da ni
ona prenagljena beseda ovira njene sreče, če ljubi Šveda,
naj mu pove odkrito. Bog ne zahteva samo žrtev od človeka,
dovolj je, da je žrtvovala Januša, da je žrtvovala premo¬
ženje. Zdaj se ji povrača že tu plemenito srce, veliko pre¬
moženje.

Ob takih besedah je sklenila Vislava roki, spustila
glavo. Solza za solzo se je ovešala na dolge trepalnice, ko
je pregovorila po dolgem premolku:

„Moj oče, kako me bolijo vaše besede. Bog mi je
priča, da nisem dajala blagemu Unterstjerni povoda, da bi
mislil ... In Bog mi je priča, da bi rada odhitela iz vseh
teh težav v drugi kraj, kjer me ne bi spominjalo več ni¬
česar... O rada bi šla, prečastiti, rada bi uživala nedolžno
srečo. Pa ne morem, ne smem. Vanda mi je povedala, da
Januš nori, kar je dobil mojo odpoved. On me ljubi in trpi.
Trpel bo v zvezi z Jadvigo — jaz bi mislila ob Unterstjerni
nanj. Kar je sklenil Bog, so razdružili ljudje — o pater,
pater Česlav, vi veste, da se ne da siliti srca k srcu. In
da bi tudi hotela s Švedom. Bi jaz mogla in smela uživati
srečo, ko je domovina v nevarnosti, da jo raztrgajo na kose?
Januš se bori in bije v kraljevem spremstvu, bratje so padli
za naš sveti prapor, in meni je vsak ranjeni moj brat, je
Januš. u

Tako je izvedel pater Česlav, da živi v srcu nežne
deklice še vedno ljubezen do Januša. Mučno je postalo
starcu. Prigovarjal ji je, ker ni vedel o njenem bogastvu.
A ona, zakaj mu ni odkrila? Preveč si je naložila na mlada,
šibka ramena. Zdaj si želi iz teh težav, ubožica, dušica!
Tebi se odpre kraj brez težav, kraj pozabe, kadar se odtrga
duša iz mesenega oklepa .. .

' Ni povedal Unterstjerni, kar skriva tako globoko, sra¬
mežljivo deviško srce. Omenil mu je samo dane obljube
Vislavine, da živi samo za domovino. Svetoval mn je: „Ne
vprašujte, ne odkrivajte — to poveča samo njeno in vašo bol.“

Unserstjerna je občudoval Vislavino plemenitost — je
npal, in se ni mogel odločiti, da zapusti Varšavo. Držalo

62

ga je kakor z jeklenimi verigami. Pomagal je streči ra¬
njenim, stregel je na vsak Vislavin pogled, računil je, za
koliko časa ima blaga deklica še zaloge denarja in blaga.
Uvidel je, da ne za dolgo. In kaj potem? — Vprašal jo
je. ,,Prosjačila bom od hiše do hiše, nabirala revežem, stregla
ranjencem. In ko se vrne mir, se vrnem na pristavo ali v
samostan — če bom še živa, prijatelj. 4 *

Šumelo je, da se bliža Varšavi vojska Jana Kazimira,
da se ji bliža Šved s svojimi zavezniki, da se bliža nesli-
šana groza in klanje. Šumelo je po Varšavi, kakor da bi
jo poplavila Visla, kdor je mogel, je bežal. Na konjih, na
čolnih, peš, je bežalo iz mesta, kar se je bilo zateklo vanj.
Unterstjerna je podila skrb za Vislavo na ulice. Prestrašil
se je sumljivih obrazov, katere je srečaval, pogostih mrličev.
Kar naprej je pozvončkavalo, kar naprej so hiteli duhov¬
niki, da olajšajo bednim poslednjo uro, jih spremijo na te¬
žavni poti. In vse je govorilo o prihajajoči grozi, votlooka
je hodila po cesti kužna smrt. Unterstjerna, pogumen, pre¬
drzen vojak, se je prestrašil. Kuga in sovražniki v Varšavi!
A Vislava . . . Ona umrje med bolniki, umrje od strahu, če
zavzamejo združeni sovražniki Varšavo, če razdele Poljsko.

„Vislava, 44  jo je prosil, „dajte, bežite od tod. Kužne
bolezni in sovražniki vam prete. Kužna bolezen! Vislava
pomislite! Ustavila se bo surovost vojaška ob tej hiši, pri¬
bežališču ranjenih. Ustavila se ne bo moč bolezni, Vislava.
Zaklinjam vas, bežite z menoj, bežite iz mesta! Spremim
vas, kamorkoli zapoveste. Rešim vas, dam življenje za vas. 4 *

„Kam naj ubežim smrti? 4 * se je nasmehnila deklica.
„In strahoti vojske? Kaj ni moja dolžnost, da stojim ravno

v takem času na svojem mestu? Kužne bolezni in revščina!
Koliko ljudi pogine, ker nimajo postelje in postrežbe. Umi¬
rajo ranjeni, ko leže po hladnih vlažnih tleh, umirajo kužni
od nesnage in gladu. Kak vojak je oni. ki zapušča svoj
prapor? 4 *

„0! 4 ‘ je vzkliknil Unterstjerna. „Vi ne greste, vi mi
očitate, da ne grem jaz. Samo radi vas sem tu, če sem
vam na potu, grem, grem takoj. Ne rečem vam na svidenje,

vi me podite — jaz grem v smrt. Predolgo že zapuščam
svoj prapor, jem poljski kruh. 4 *

»Unterstjerna! 4 * Rahlo je položila Vislava belo roko na
ramo razburjenega. »Zakaj v smrt? Doma vas čakata mati
in sestra. Vi ste prost plemič. Napad vašega kralja je
krivičen. Unterstjerna! Naj mi ne veča žalost vašega od-

63

hoda misel, da je v vrstah onih, ki razdirajo Poljsko sveto
zemljo, tudi moj prijatelj, moj brat. Res je, da morate oditi
sedaj ali pojdite domov, prijatelj. Vaša rana ni še popol¬
noma dobra."

Dolgo jo je gledal in poslušal. Bil je pogumen vojak,
pošten mož. Sovražiti je jel krivično vojno, ko je jel ljubiti
hčerko napadenega naroda, ko se je tresel za njeno premo¬
ženje in čast.

„Domov! Me spremlja tja vaša molitev? Smem se
vrniti, kadar se vrne mir?"

„Moja molitev vas bo spremljala do mojega zadnjega
vzdiha, Unterstjerna. Vrnite se, poiščite — če ne mene —
moj grob!"

„Grem Vislava — a*ko vas zapuščam, ne rečem z
Bogom — pač rečem: Na svidenje!"

»Onkraj groba! je zatrepetalo na bledih ustnicah Vi-
slavinih, solza je kanila na Unterstjernovo čelo.

Trenotek pozneje je izpirala mirno rane, vezala in mazala.

IX.

Šumi Visla, poletno solnce sije na Varšavo. Meščani
pogrinjajo okna, pragove, razobešajo zastave, se oblačijo
praznično kakor da bi bilo na vstajenje. Bolni pozabljajo
svoje bolezni, umirajoči se ustavljajo na pragu smrti. Veselo
zvone zvonovi, svete daritve se darujejo pred vsemi oltarji.
Dan je vstajenja Poljske.

Od Krakova do Varšave nosi Visla Jan Kazimirovo
slavo. Nese jo do Gdanskega, do Baltiškega morja. Po Litvi
in Mazovskem udari kobzar na kobzo, zapoje dunko na čast
Jana Kazimira. Pobil je Ruse, prepodil Švede, zedinil pod
praporjem svete zaščitnice Poljske protivne mu velikaše.
Vsa Poljska je udarec enega srca, ene misli: Živel Jan Ka¬
zimir! Propade naj vsak sovražnik Poljske!

Po Pragi mimo Vislavine hiše gre kraljev sprevod.
Velikaši in sluge, konjeniki in pešči, vozovi in topovi. Vseh
vrst vojakov, praporov, načelnikov. Ponosni brkati obrazi,
poraščeni, počrneli. Obleke potrgane, prestreljene, okrvav¬
ljene. Tu povezana roka, glava, tam ranjenci v vozovih.
Ni vojska igra na kamenčke.

Tudi Vislava je okrasila okna za kraljev prihod. Na
vsakem oknu so sloneli njeni bolniki in pozdravljali kralja.

64

morje mož, ki prihaja iz trudnih bitk, ki gre naproti novim.
Zmaguj Jan Kazimir! Reši Poljsko!

Razvalovilo se je srce Varšavino, kraljevske stolice.
Zavalovilo je tudi Vislavino. S patrom Česlavom je gledala
na prihajajoče, z njim je iskala kralja rešitelja dežele —
željno — ali še bolj željno drugega obraza v kraljevem
spremstvu: Živi, je zdrav, pride Januš?

Pod valujočim peresom, nagnjene glave. Obraz poraščen
od las in brade. To je Januš, Januš Čerski, kraljev pisar.
Razveseli se pater Ceslav, veselja zardi bleda Vislava. Živ
je in zdrav. Ne kazi mu rana obličja, ni mu pohabljeno
vitko telo. Kako se razveselita Vanda in gospa Sofija —
kako se razveseli nevesta Jadviga.

Nikdo ga ni klical, nikdo fnu ni rekel: To je Vislavin
dom. Ali duša je čutila bližino drage duše. Januš dvigne
glavo, pogleda po hišah, zapazi odprta okna njemu znane,
vedno zaprte hiše, zapazi povezane može po oknih. In tam
— pater Česlav! Vislava!

Roka je izpustila vajeti, naglo je zdrknil raz konja —
stal je pred znanci, ki so se nenadoma našli, poljubljal
roko patra, deklice in jecljal v veliki radosti:

„Vi tukaj, pater Ceslav, ti Vislava? In ti ranjeni?
Kako, kaj delate tukaj? Vas je prignala skrb v Varšavo?
Ali strežeta mar ranjenim? To ni za njo pater Česlav —
kako vendar?"

O kako se je streslo srce ob dragem glasu, kako rada
je zastala roka v roki, kako je vihralo, da mu potoži, pove.
Pa naglo se je spomnila — odtegnila roko vročim poljubom
in rekla mirno:

„To je moj dom, Januš, dom vsakega, ki trpi za do¬
movino."

,,Tedaj tudi moj, Vislava. Jaz trpim. Bolj kot ti, ki
nosijo vidne rane trpim jaz od svoje nevidne. Žakaj si se
mi odpovedala, Vislava? Nikdar ne bom srečen."

„Sreča, moj Januš, je samo v izpolnjevanju svojih dolž¬
nosti."

„ Vislava, reci da hočeš, in jaz pustim očeta, knežno."

Pater Česlav se je odmaknil. Vislava ga je iskala s
pogledom, da ji pomaga, jo krepi. Pa pustil jo je, da iz-
vojuje sama ta boj. Pogledala je v daljavo, tja kjer se
družita nebo in zemlja kakor da išče tam moči. Tam je
blestelo kakor orožje, tam se je gibalo kakor vojaške trume.

To niso čete Jana Kazimira — to so Danci, Švedi, Prusi.
Obkolili bodo Varšavo in bil se bo grozen boj ...

„Je zdaj čas govoriti o takih čuvstvih, Januš? Dal
si besedo v blagor domovine, živel boš v njen blagor. Poljska
potrebuje mož. Bog je dal moči — pomaga naprej. Poglej!
Dal je meni milost, da ni umrl še nikdo, ki se je zatekel
v to hišo po zdravje . 44

„Vislava. čudna zdravnica si. Jaz umrem od tvojih
ran. Reci mi samo to: Če padem ranjen, sprejmeš tudi

mene ? u

,.Moja hiša je dom vsakega, ki krvavi za domovino. M
Mirna in hladna je bila beseda. Januš ni vedel, koliko
solza krije navidezni mir. Pogledal je v daljavo in hitel
za spremstvom. Pater Česlav je našel Vislavo objokano.

„Ne jokaj dete, w  jo je tolažil. „Bog ne zahteva takih
žrtev od ubogega človeškega srca. Če ti je ostal Januš
zvest, če ga ljubiš še, domenita se in spravita, kadar mine
vojna. Da le ostane zdrav. Vojne ne bo še konec, Vislava.
Govoril sem z vojvodo iz kraljevega spremstva. Jan Ka¬
zimir se mudi v obljubah zaveznikov; Jan Kazimir se za¬
naša na moč svoje vojske. Ali ta se razhaja že, med tem.
ko prihaja močni sovražnik. Karol napenja vse sile, da si
pribori zopet Poljsko. Raje jo hoče deliti s prijatelji, kakor
pustiti jo. Povem ti, Vislava, ne bo miru. dokler živi ta
predrzni in podvzetni kralj. Bliža se nam strah bitek. Treba
je odposlati vse bolnike, ki so si že opomogli, prišli bodo
drugi. Veliko, preveliko nadlog pošilja Bog na Poljsko.
Deliti, razkosati hočejo to sveto zemljo. Odtrgati brsta od
brata, otroke od matere. Da bi ne bilo več sledu o poljski
slavi, ne zvoka poljskega jezika, da izginemo v ruskem in
nemškem želodcu. A pomni to, Vislava:

Slabo bo prebavljal, kdor bo požrl Poljsko. Nemirne
bodo njegove noči, plašile ga bodo zarote in upori, plašilo
ga bo poljsko ime — dokler pristane nov dan. ki združi
zopet brate z brati, otroke z materjo . 44

„Čovaj sveta Bogorodica Poljsko ! 44  je sklenila Vislava
roke. ».Amen , 44  se je odkril pater Česlav. „Iščimo v mo¬
litvi moči za prihodne težke ure . 44

Niso bile ure, bili so dnevi. Tri dni groznega klanja
okrog Varšave. Zemlja je ječala. Visla je odnašala mrtve.
Varšava se je tresla od grmenja in streljanja. A solnce je
sijalo mimo smehljajoče na bedo in smrt.

Večernice. zv.

5

66

Jan Kazimir se je umaknil, ali ni izgubil nade in vstraj-
nosti. Zdaj šele se je pogajal z veliko vnemo s cesarjem
in carjem, s Friderikom, Viljemom in Danci.

Varšava je bila bolj polna kakor kdaj poprej: bolezni,
ranjencev, sovražnika, draginje in lakote pa tudi požrtvo¬
valnosti. Če je bila večja potreba, več angelov je poslal
Bog na pomoč, več čudežev rodoljubja in čednosti se je poro¬
dilo iz blagih src.

Vislavina hiša je bila natlačena. Po posteljah in po
slami in kocih so ležali ranjenci. Varšavske plemkinje
so pomagale Vislavi pri samaritanskem delu — ona sama
je stregla neutrudna dan in noč, ali rada je zastajala v
mali sobi, kjer je ležal, varovan od patra Česlava, Januš
Čerski. Ni bil ranjen. Dobil je vročinsko bolezen, hoteli
so ga imeti doma, a on je klical v vročici veduo samo Vi-
slavino ime.

Tedaj je umel starosta, da mu ne izbriše nikdar iz
srca Zjembličeve hčere. Gospa Sofija in Vanda ste trdili,
da ne ozdravi, če ga ne spravijo v Vislavino hišo. Starosta
ni branil. Sam je šel prosit Vislavo, da sprejme njego¬
vega sina.

„Moja hiša je odprta vsem bolnikom,“ je odgovorila.
Bila je prijazna toda hladna napram starosti. Pater Česlav
ga je peljal po hiši, mu razkazoval. Starosta je štel postelje
in računil, koliko stane vzdrževanje toliko bolnikov. Izračunil
je, da je treba za to velikega kapitala. Vislava je na vsak
način bogata in čedna deklica. Zato, če že ne more drugače,
naj uravna Januš zadevo. Saj zdaj ni treba starosti k
Bojnšu, in Vislava je edina dedinja. Ali kje je vendar bilo
to bogastvo? Starosta je izpraševal patra Česlava, a ta mu
je dal v odgovor:

„Bog najde vedno pota, da izkuša čednost,“

Na tak odgovor ni vpraševal starosta več. Saj je bilo
itak vse eno. Če ozdravi Januš in vzame Jadvigo ali Vi¬
slavo, imel bo bogato nevesto. Čerskijeva hiša si opomore.

Pogostoma ste prihajali mati in sestra k Janušu. Jad¬
viga ni prišla. Slišala je, da kliče Januš Vislavino ime,
vedela je. da je obolel samega hrepenenja oo nji, po neuso-
jeni. Bogata knežna je žalovala silno. Vse svoje premo
ženje je dala na razpoiago za boj proti Švedom, da bi se
prikupila Janušu, pa njegovo srce je še vedno one priproste
deklice, revne mazovske kmetice. Zdaj ozdravi Januš v

67

njeni bližini — se poroči z njo. In ona, Jadviga, ostane s
svojim oskubljenim premoženjem, s svojim bolnim srcem sama.

Ona ni vedela, da misli Vislava vedno na njo. Da je tudi
nji njeno ime kakor nož. Dolge noči je presedala pri Janušu,
se stresla, kadar je klical v vročnici njeno ime. Nikdar ni
poklical Jadvige. Pa dal je Jadvigi besedo in Vislava jo
je dala drugemu. Večkrat je rosila Vislava s svojimi solz¬
nimi očmi Januševo čelo. V hipih, ko je bil slabši in se
je tresla zanj, mu je poljubovala čelo, ga križala, je molila,
da ostane vsaj on, ko mine in gre vse okrog nje. Ko pa
je minila Januša vročnica, je postala hladna in mirna, se
je pokazala le redkoma pri njegovi postelji, je govorila z
njim samo najpotrebnejše. A bilo je težko kazati se tako
ljubljenemu, ki jo ljubi.

„ Vislava!“ je vzkliknil, ko je prišel k zavesti in jo
videl prvič. „Vislava! Jaz sem pri tebi! Kako sem srečen!
Povej, kako sem prišel v ta zaželjeni kraj — in kaj — kaj
je z mojim kraljem, kje je Jan Kazimir? 41

,.Mirno, mirno,mu  je odtegnila roki. „ Bolnik se ne
sme razburjati, vse ti pove, gospod Januš, polagoma pater
(^eslav.“

In pravil je pater Česlav, zardela so lica mladeničeva.

„Ne smem ležati. H kralju — na Šveda! Ah pater!
Ljubomirski podi Rakocija, cesarski so vrgli Švede iz Kra¬
kova, Danci kličejo Karola, da brani svojo deželo, Tartar
je odmamil Hmelnickega. In Friderik Viljem je odstopil
od zveze s Karolom. Cesar deluje na mir z Moskvo. Dobro
delaš, ljubi moj Jan Kazimir! Ne bo propala Poljska, dokler
vladaš, in Gustav Karol si ubije glavo.“

,.Kaže, da bo boljše, Januš moj, ali še ni, M  odmaje
pater ( 'eslav. ,. Poljsko odriva Šved od morja in vsak mir
napadenega z napadovalci stane. Tudi ta mir nas bo stal.
in da bi bil že sklenjen, da bi se vrnilo tisočero rok k delu.

1 boga dežela, ki ima lakomne sosede. M

„Pater Ceslav. naj se zgodi, kar nam pošlje Bog.“
reče resno mladeaič. r Naredili smo, kar smo mogli. Izda¬
jalci in protivniki so pobiti in spreobrnjeni. Naj bi ostal
Poljak vedno in vsak vstrajen in požrtvovalen v korist do¬
movine. Jaz, pater Česlav, sem ji podaril svojo najmilejšo
nado. Naj se ozre Bog dopadljivo na naše žrtve, naj bla¬
goslovi Poljsko.* 4

Hladno, skoraj nehvaležno, se je poslovil od Vislave.
Menila je že, da je premagala vse najhnjše, da ostane med

njima na veke neizgovorjena beseda o tem, kar je bilo. Šel
je, in Vislavi je postala prazna hiša — jokala je v svoji sobi.

Črez dva dni je prišel nenadoma Januš. Prosil je Vi-
slavo za dve besedi. Deklici so se tresla kolena. Prišla
je ura izkušnje, ura bridkejša od smrti. Prosile bodo Ja-
nuševe oči in besede — a ona ne more, dala je drugemu
besedo ...

,.Vislava! 44

Januš je pokleknil pred njo in ji poljuboval roko.
»Vislava, na kolenih te prosim odpuščanja, ker sem poslušal
očeta in se vezal po njegovi želji z drugo. Vislava, iaz ne
morem živeti z Jadvigo, bila bi nesrečna ona in jaz. Vrnem
se k tebi, ti moja prva in edina sladka ljubezen srca. Ne
odvračuj se od mene, Vislava. Saj vem, da tudi ti — po¬
vedal mi je pater, da te ne veže obljuba/ 1

„Gospod Januš pozabi na besedo dano knežni Jadvigi?“

„Vanda ji pove, ona mi oprosti. O Vislava, kaj si
tako trda? Meniš pač, da se vračam k tebi, ker si postala
bogata? O čuvaj te Bog! 44

„Ne mislim tega, Januš moj, 44  je spregovorila s težavo
Vislava. »Dala sem besedo — ne morem — ne smem je
prelomiti 44

„A!“ je skočil Januš po konci. »Tedaj je res, kar
domneva Vanda: Ti si se zavezala Švedu, katerega je pri¬
peljala moja nesreča sem. Ti Švedu! Poljakinja! Morda
si prišla nalašč sem, da mu strežeš? O kje je. poiščem ga
in ga prebodem. Bo že dal Bog, da se srečam v boju z njim.* 4

Tako je izlival pikrost srca v plameneče besede. Vi¬
slava ga je pogledala proseče in razložila:

»Šved je bil moj angel varuh na Zjemblicah. Ko je
prišel ranjen sem, sem mu izkazala samo svojo hvaležnost.
Ne dobiš ga v bitki. Nikdar ne bo potegnil meča proti
Poljski. Mojo besedo pa sem dala drugemu — tudi TJnter-
stjerni sem povedala, da je ne morem prelomiti.* 4

»In kdo je ta drugi? Kje je, da ga izzovem? 44

»Ne kolni Januš moj! Bogu sem dala besedo. Sklenila
sem, da posvetim svoje življenje ranjencem in revežem.* 4

Stal je kakor zadet od strele. Videl je, da je tu zaman
beseda in prošnja. „0 Vislava! 44  je vskliknil. »Ti mene
nisi nikdar ljubila. 44

»Bog ve, da sem te. A darovala sem svojo ljubezen
kakor ti domovini. Idi Januš — bodi srečen z Jadvigo —

f>9

ona je blaga, ona te ljubi — jaz pa bom molila za vaju in
za Poljsko/

„Ne, ti me nisi nikdar ljubila,“ je ponavljal Januš. „Ti
si Zjembličeva, ti ne pozabiš kadar si užaljena. Ostani z
Bogom l u

„Z Bogom /

Zavelo je rahlo kakor dih iz Vislavinih ust, tresoča
roka je iskala podpore. Januš ni videl. Užaljen je hitel
domov. Čakali so ga oče, mati in sestra, ki so pretehtavali
ta čas med seboj, kaj mu odgovori Vislava in zakaj. Januš
je tožil; imenoval Vislavino obljubo samo žensko trmo.

„Samo Jadvigo mi očita; ona noče pozabiti, odpustiti.
Pravi, da se je zarekla Bogu. a sam pater Česlav pravi, da
jo odveže obljube. Samo ona noče .. .“

„Kaj hočeš, moj sin?“ je rekla mati. „Glej, vsi smo ti
hoteli ustreči — če je storil oče krivico, je poravnana. Naj
počiva v miru Matej, uboga žrtev očetove naglosti. Ne misli,
da ni odpustila Vislava. Vsi smo odpustili drug drugemu,
naj bi ne videli sicer svetega raja. Ne, ta sveta čista duša
se je odpovedala vsemu, ker vidi toliko bridkosti okrog sebe.
Sledimo njenemu vzgledu! Vanda! Žrtvujemo se tudi mi lju¬
bezni do bližnjega. Bog hoče imeti Vislavo zase. Bojim
se, da bo še vojna in ranjenih, ko ne bo več nje. Kaj mi¬
slite! Noč in dan. koliko noči je prebdela samo ob Janušu.
Sirotica! Naj ne ostane prazno njeno mesto, kadar omaga. tt

„Ne bo ostalo, mamica, u  je poljubila Vanda materino
roko. Po Vislavini poti pojdem. M

„Naj ne vidim svetega raja, če pozabim kdaj Vislave/
je vzkliknil Januš. ,.0 da bi imela naša domovina več takih
hčera. Naj bi že prihajale potem na Poljsko še take ne¬
sreče — prepričan sem. da ne propade in izgine Poljska,
dokler živi požrtvovalna poljska žena/

„Da/ je rekel starosta, ki je poslušal naslonjen na
okno pogovor in čutil tiho očitanje, ki nam zveni leta in
leta na ušesa iz ust naših sorodnikov in bližnjih prijateljev,
kadar smo posegli nerodno v njihova dejanja, „da. junakinja
je to nežno dekle. Toliko bolnikov, toliko dela dan na dan.
Junakinja premagala je sama sebe. Videl sem, kako je za-
drgetala. ko sem ji povedal, da si bolan. In vendar je rekla
tako mirno, kakor da nima sploh človeškega čuvstva: r Moja
hiša je dom vsakega bolnika.*'

„Ti praviš, Vanda — misliš, da ji je bilo kaj za
mene? u

70

Strastno je vpraševal Januš, živo je gledal v sestro.
Pokimala je mati, zatrdila je sestra:

„0 gotovo, Januš! Bil si ji prvi in edini. Ali obljuba
dana Bogu — njena obljuba — in tvoja beseda Jadvigi —
naše razmere. Ona želi tvojo srečo gotovo, ali vidiš, ni
tako, kakor si želimo mi. Drug sodi in ureja.“

„In Jadviga je tudi plemenitega srca in stanu,“ je
dostavil starosta, „v srcu sem zelo vesel, da se je uredilo
tako. Zdaj je Januš pobit, pa že pozabi. Ko ne bo videl
več Vislave, se mu izkadi vse iz glave, in Jadviga je vendar
drugačna partija zanj. 44

Malo potolažen se je odpravljal Januš, dasi še slab,
na pot za kraljem. V boju z lakomniki, ki hočejo raztrgati
domovino, v boju za svetinje vere se razvedri in umiri. Ko
plapola nad njim prapor poljski, zaščitnica, sveta Bogorodica,
ko žvižgajo kroglje in bliskajo sablje, tedaj se bo spominjal
one, ki se žrtvuje kakor on na polju v sredi ranjencev,
sveti stvari domovine.

Bil je pripravljen, da odide. Kar ga prime neka tes¬
noba. Zazdi se mu, da ne more iz Varšave, če ne vidi še
enkrat Vislave, zdi se mu, da je to poslednjikrat, da je ne
vidi nikdar več. In šel je z neprijazno besedo od nje.

Dvakrat, trikrat se je obrnil na pot v Prago — se
vrnil. Že je bil osedlan konj, pripravljeno spremstvo. Tn
vidno je bilo, da čakajo njegovi težko, da gre. O Vi slavi
niso več pregovorili, kakor da je ni, dasi je hodila Vanda
vsak dan k nji.

Zaneslo ga je vendar, kamor je želelo tako močno
srce. Proti Vislavini hiši je hitela noga — truma ljudi, ki
so se razgovarjali vsi prestrašeni, ki so oblegali Vislavino
hišo, ga je ustavljala.

„Kaj je? 44  je vprašal, „so prišli novi ranjenci? Od kod? 4

..Ah gospod/ 4  je potožil mladenič, ki je krevljal z le¬
seno nogo. „Naj bi prišli novi ranjenci. Kako zlo na tem,
dokler jih je čakalo tu angelsko usmiljenje in dobrota. Ali
gorje zdaj nam revežem: Vislava je bolna, leži v nezavesti.* 4

„ Vislava je bolna! 44  so ponavljali vsi stokaje, jokaje.
„Kdo bo dajal sirotam kruha, ranjenim obveze? Vislava je
bolna . . . 44

Stok je odmeval od visokih hiš tesne ulice, ponavljalo
ga je drevje po bregu, ponavljala ga je Visla.

Vislava bolna! Zato so tako molčeči Čerskijevi. zato
čakajo težko, da odide. A on jo mora. mora videti. - Pri-

71

silil se je v hišo, bežal mimo preplašenih bolnikov. Ustavil
ga je pater Česlav, upognjen, poražen. Ko ga je pogledal
Januš, je vedel, da ni več upanja, in zašibila so se junaku
kolena.

„Izmučila se je revica dušno in telesno / 4  mu je po¬
jasnil pater. „Dobila je vročinsko bolezen . 44

»Nalezla jo je. Morda ravno od mene . 44

„Zakaj ravno od tebe, moj sin? Bolezen je vendar v
Varšavi. Ali, kar prenese močna moška nrav, ne prenese
nežna ženska. Vendar je prav, da si prišel, v blodnji te
kliče in kliče Vislava . ..“

„Zakaj mi niste vendar sporočili ? 44

„Ne srdi se, Jannš. Nismo te hoteli žalostiti. Lažje
se pozabi, kar se ne vidi. A zdaj stopiva k nji . 44

Temno je bilo v sobi. Skoraj ni videl Januš Vande,
ki mu je skočila naproti in zaihtela na njegovem srcu.

„Tiho!“ je svaril pater. Na prstih so se bližali postelji.
Januš je padel na kolena. Uboga lilija jezer! Kako jo je
pretresel veter. In vendar kako je bila nebeško lepa z
snežno belim čelom, mehke lase razsute, rdeč dih vročinski
na licih, vroč lesk v očeh.

Bog ve, kod je blodila njena duša. Je spremljala Ja¬
nuša na potu, je čuvala pri njegovi postelji, se je izpriče¬
vala pri njem? Večkrat je zaklicala s trpečim izrazom:
„Januš! Ne morejn, ne smem ! 44

In mladeniče poljuboval njene vroče roke, jih oblival
z vročimi solzami. Zdaj je videl in umel: huda borba med
ljubeznijo in njeno prisego je vrgla Vislavo na mrtvaško
posteljo.

,, Januš — Jadviga ! 44

Leskeče oči so iskale, so se ustavile ob njem. Zdelo
se je. da prihaja k zavesti. »Saj sem tu, Vislava — tu je
tvoj Januš . 44  je vsklikal bolestno mladenič in zalival njeno
čelo s svojimi solzami.

Gledala ga je milo in zašepetala: „Jadviga ! 44

In spet je odšla duša na potovanje. Zdaj jo je pre¬
tresel strah pred starosto, zdaj jo je navdajal up: „Mati,
poj mi pesem o junaku . .. . M  Zdaj se je ponavljal grozni
večer napada Tjenšinjskega: r Mati! Oče! Matej! Kristus!
Mrtev — moj brat mrtev ! 44

Zdaj je šla za očetovim pogrebom, prihajal je Šved.
zdaj se je borila z željo po ljubezni: »Zapustil si me, oče,
zapustili so me bratje in dragi ....  Šved je v deželi ....

72

Pusti Unterstjerno — poslednji Zjemblic je. Zaklad. Velik
zaklad, dedje moji, ste nakopičili. Zanj si kupim srečo srca.
Januš. Ni samo ona bogata — tudi jaz, gospod starosta.
Odkupim Januša... Kaj pišete — kaj me gledate dedje?
mrzla je rakev, mrliči govore lahko o odpovedi — a jaz
sem mlada... Pustim naj vse? Bog hoče! Domovina je
polna bede, in jaz naj si iščem sreče? O pater Česlav —
premagal je Krok divjega zmaja, kako naj ga premaga šibko
dekle? —Da Jadviga, svetla knežna, svoje premoženje do¬
movini, da si pridobi Januša — dam Vislava, uboga sirota,
vse svoji domovini po volji Boga. Ne prosi Januš, ne vračaj
se — dana je beseda in nepreklicna je .. . Ne prosi Šved,
prijatelj moj — a pridi, pridi na moj grob ... Ko prisije
mir ubogi Poljski, ko odleti duša uboge deklice v deželo
miru in pozabe. Jadviga, mojo siroto Januša — Vanda,
moje sirote, bolnike, gospa Sofija, mojega očeta patra .. ..“

Tako je priporočala, tako odkrivala svojo čisto dušo,
ki se ni strašila žrtve — te prevelike žrtve ... In vedno
in vedno je ponavljala Jadvigino ime, iskalo je oko po pri¬
jateljih, se obračalo k vratom.

„Ona želi Jadvige,“ je rekel Januš tiho patru. „Kaj
storiti ??

„Prositi jo, da pride. Vislava je imela nekoliko mržnje
zoper knežno — kar je naravno, pa ji teži zdaj vest. Po¬
mirila bi jo, da bi hotela priti. M  w

Poslali so sla h gospej Sofiji. In *a je po Jadvigo,
jo pripeljala. Rada in nerada je šla Jadviga z njo. Nerada,
ker ji je delo težko videti Januša ob Vislavi, rada, ker je
bolela tudi njo vest. Z marsikatero pikro besedo je ranila
Vislavo, ko je bila deklica pri njeni teti in je zapazila Jad¬
viga, da zahaja Januš bolj radi Vislave tja.

Razjokala se je lepa, mlada knežna, ko je zagledala
tako izpreraenjeno nasprotnico. Zgrudila se je k nji in jo
prosila: r Če sem te kdaj žalila, oprosti mi, ti sveta, čista
duša \ u

Iskajoče oči bolne so se ustavile ob nji. Vislava se
je zavedala, je iskala Jadvigine roke, iztegnila levico k
Janušu. Tista vroča, tenka roka je združila Jadvigino in
Januševo. ^Bodita srečna! M  je zašepetala in odhitela iznova
v tuje kraje. Pa bile so bolj mirne njene predstave. Nabi¬
rala je cvetlice po čudolepem kraju. Tam so se pasle ovčice
snežnobele, tam je bil premil pastir — tam so roditelji,
brati, vsi oni, ki so trpeli in upali, ki so umirali pod pra-

porom svete Device, za svobodo Poljske ... Ln oni pastir
jo kliče in vabi .. .

Ko se je bližala zadnja ura Vislavinina, je velel pater
Ceslav Janušu, da gre iz sobe, da ne moti mirni odhod čiste
duše v večni vrt. Po hodnikih in na cesti so klicali in
jokali: „Vislava! Visla val“ V sobi je dajal pater umirajoči v
roke znamenje odrešenja, je molil, je kropil in si otiral solze.

Januš je klečal pri vratih, bilo mu je ‘^udno težko v
duši, kakor pust sen. Kar sliši jasno svoje ime . .. Vislava
kliče! Januš plane. Umirajoča gleda svetlo vanj — je
razširila roke, se smehlja: „Januš!“

On skoči k nji. Pa naglo ji prešine bol obličje —
udano poljubi križ, ga stisne na prša — in izdihne.

X.

Pet let je bobnel po Poljski vojni grom, je metal svoje
valove po Baltijskem morju, je odmeval od finskih in dan¬
skih otokov. Lakomnost in hrabrost, zvijača in moč je na¬
pela vse sile, da iztrga poljsko krono Janu Kazimiru. Pa
se ni posrečil Karolu Gustavu drzni načrt. Hotel je biti
vladar Poljske, hotel je združiti v svoji roki žezlo vseh treh
skandinavskih držav: Švedske, Norveške in Danske in biti
tako neomejen gospodar Baltijskega morja.

Pa Bog že poskrbi, da ne zrasto drevesa do v  nebes.
Ko so napadli Danci, zvezani z Janom Kazimirora, Švedsko,
in se je moral Karol Gustav umakniti iz Poljske, da brani
svojo last, je imel sicer srečo, se mu je smejal up, da si
podvrže Dansko. Ali sreča je opoteča. Povsod je zmago¬
valo poljsko orožje. Oarnjecki je prinesel obleganim Dan¬
cem pomoči, on je pobijal zmagovit Švede in jih podil z
danskih otokov. Zaman so bila junaštva Karola Gustava.
Celo leto se je upiral Kopenhagen. glavno mesto Danske.
Švedom. Holandci so pritisnili na pomoč Dancem.

Obljube Jana Kazimira so spravile Friderika Viljema
na njegovo stran. Obljuba, da zasede po Kazimirovi smrti
poljski prestol, je sklonila ruskega carja, da je postal iz Šve¬
dovega zaveznika njegov sovražnik.^ Vrnil je Kazimiru vse
pridobitve zadnje vojne in napadel Švede. Karolovega zave¬
znika Rakocija je podil zmagoviti Lubomirski iz dežele, podil
ga jeTartar. Tako se je rešila Poljska razpada, ali miroval ne
bi bi! Karol Gustav, mirovati ni mislil. Kar upokoji nemir-
neža nagla smrt in ga ustavi v sanjah lakomnosti in časti.

74

Tedaj so sklenili Švedi in Poljaki olivski mir. Željno
so ga pričakovali, burno so ga pozdravljale dežele in narodi.

Pa se je izlila nova nadloga po deželi: Vojska, ki ni
dobila plačila, se ni hotela raziti. Vezala se je v družbe,
je napadala in ropala kraljeva in duhovniška posestva. Lubo-
mirski, prvi vojvoda vojske in glavni državni uradnik, se
je sprl s kraljem, žlahta se je razdelila v dva tabora.

V takih razmerah ni čudno, če vidimo pomladi po
sklenjenem miru na varšavski cesti oborožene jezdece. Deset
jih je, ki jezdijo vkup, enajsti je pred njimi.

Junaške postave, vojaškega držanja, obraz lep, v njem
tiho pričakovanje. Tak je enajsti jezdec, gotovo načelnik
krdelca, tak je in njegova usnjata obleka, visoki škornji
nam pravijo tudi, da je tujec, da je Šved. Tujec je. Pa se
ozira na Vislo, na polja in gozdove kakor na davne znance,
gleda, kakor da pričakuje nekaj lepega, kakor da se spo¬
minja nečesa prijetnega.

Se spominjaš, Dnterstjerna, belih rok, ki so ti hladile
vroče čelo? Upaš, ker je končana vojska? Se veseliš, da
dovedeš ljubljeno deklico v svoj tihi dom med sive skale,
kjer je ne bo več strašil nemir bojev.

Vsega se spominja, vsega upa, vse si predstavlja Unter-
stjerna. Dolga je pot od Švedske obali do Varšave. Pa
on leti na nji, on gre k dragi. V nadah, srečen. Saj je
rekla: „Pridi, ko se konča vojna. “ Zdaj, ko se ne vojujeta
več kralja — zdaj ne bo odbila prošnje. Najprej se ustavi
v Zjemblicah, da vidi, ni li morda zopet doma blaga Vislava,
dobri pater ....  Pokaži se, pokaži hrepeneči duši, Visla-
vin dom!

Nizki dvor, široka lipa — cerkev in vas. Pozdrav¬
ljeni! Pozdravljena bajna trdnjava, v katero ga je poslala
domišljija poizvedovalcev, katero je hotel zavzeti meglenega
jutra s celim polkom. O ti čas vojne! Skrbiš za žalost in
tudi za smeh. Ves polk pred okopom iz naseke; polk napram
šibki deklici, mrtvaškemu sprevodu!

Tam so vrata, za katerimi jo je videl prvič, kjer mu
je pogledala zaupno v obraz, v obraz tujca, napadalca de¬
žele. Srečni dnevi, ko je čuval nad njeno hišo, nad an¬
gelsko glavico. O Vislava, poljskega jezera prenežen cvet.
Zdaj te prenesem, te presadim v drugi vrt. Me pričakuješ
se oziraš? Glej, rekla si: ,.Pridi! M  in Unterstjerna je tu.

Mladi Šved razjaše in veli hlapcem, da počakajo na
konju. On poizve. Če je tu, jo iznenadi, če je ni, jaše kar

naprej. Veselega koraka hoče mimo cerkve. Ustavi ga klic.
Glej, pater Česlav. Kjer je on, ne bo daleč njegova varo¬
vanka. Pa kako se je spremenil pater. Ves je sključen,
ves siv. In gleda ga pomilovalno. Zakaj? Morda se mu
zdi neumno, da je prijezdil tako daleč, morda misli, da je
prišel zastonj? Saj je rekla, da naj pridem, pater, in hre¬
penele so njene oči.

,,Pater Česlav / 4  hiti Unterstjerna in stiska burno
starčkovo roko. „Kako veselje, da vas vidim. Kako se po¬
čutite, kako živite, dragi prijatelj ? u

,,Slava Bogu ! 44  je rekel pater. „Dokončujem svoj tek . 44

„In Vislava? Se je vrnila iz Varšave? Je doma ?* 4

„Se je vrnila — je doma / 4

,,Kako ji je, pater — kako se počuti? Se me spo¬
minja ?“

„Upamo, da se počuti dobro. Gotovo se vas spominja / 1

,.Kje je — kje — da se ji poklonim ?“

„Tam v rakvi.“

„Moli zopet pri očetu. Zlata dušica ! 44

„To se pravi . . ..“ Pater Česlav je vidno v zadregi.
Unterstjerna prebledi: „Pater — ne, to ni mogoče .. . Vi
vendar nočete reči.. “

,.Da, da, ubogi moj prijatelj / 4  je pokimal žalostno
Česlav in prijel Unterstjerno za roko. ,,Da, prijatelj — ona
se je vrnila domov, ona se počuti dobro. Če ona ne, kdo
naj se počuti, če ona ne ? 44

Unterstjerna je stal kakor omamljen. A sa leta je upal
— in zdaj .. .

^Prijatelj — pustila vas je pozdraviti, spominjala se
vas je v svoji zadnji uri. Besedo svojo pa je bila dala Bogu . 44

„In oni drugi?“

,,Morate z menoj k njim. Januš in Jadviga sta v
gradu. Gospod starosta in gospa Sofija pestujeta malo A i-
slavo in Mateja.

,.A kje je gospica Vanda?“

„\ r  rakvi Čerskijevih. O bil je grozen čas . .. Vislava,
naša bela roža je pustila Vandi in Jadvigi skrb za njeno
ustanovo. Ananda je bila močna. Držala se je skoraj do
konca vojne. Malo poprej jo je pobralo. Mlada vdova je
povzela njeno častno mesto. “

„Tn ustanova ? 44

„Je dom invalidov . 44

7 H

,. Pater Česiav,“ je rekel Unterstjerna in segel za pas.
/Tu zlato .. . Mislil sem, da ga bom rabil, vodeč domov
ljubljeno Vislavo — a ona je že doma .. . Uporabite ga za
njene sirote. M

,.Tega daru se veseli gotovo tudi Vislava. O Unter¬
stjerna, če bo Poljska tudi še raztrgana in ponižana — vse
čase bo imela dragocen biser, ki bo razžarjal up v prihod-
njost. To je: Požrtvovalna poljska žena ..

,.Da, pater. Narod, ki ima take žene, ne more pro¬
pasti. Pustite me zdaj, pater, da jo pozdravim — na njenem
domu — .“

Skozi odprti vhod je padel solnčni žarek v rakev.
Igral se je* na črnih črkah, ki so povedale in pravile z
enim samim imenom Unterstjerni celo povest, lepote, bla¬
gosti nedvomljivega požrtvovanja, ljubezni do domovine. In
dolgo je stal Unterstjerna tam in strmel na ime:

„Vislava.“

Po stopinjah Gospodovih.

Spomini na slovensko jeruzalemsko romanje v 1. 1910.

Spisal Ksaver Meško.

V Sveto deželo!


Razveselil sem se tega, kar se mi je reklo :
„V hišo Gospodovo pojdemo!“ (p s .  til.)

olgo si hrepenelo, o nemirno srce! A glej, hrepe¬
nenje je izpolnjeno. Dolga leta si sanjala, o duša, o
krajih, ki jih je Gospod posvetil s svojimi stopi¬
njami, ko je priprost in siromašen romal pod pekočim
solncem od vasi do vasi, od mesta do mesta, povsodi dobrote
deleč, ki jih je z milim, nebeškim svojim pogledom blago¬
slavljal, ki jih je oškropil s solzami svojega usmiljenja in
z dragoceno svojo krvjo.

Dolgo si sanjala, o duša, o njih, s svetimi spomini ožar¬
jenih, z največjo, nebeško ljubeznijo posvečenih. Ker kdo
ni spet in spet z nemirnim srcem razmišljal in sanjaril o njih?
Kdo ni hrepenel po njih, ko je slišal o vseh velikih, božjih
čudežih, ki so se godili v oni čudežni zemlji, ko je slišal
in bral in je v bučnih dneh in v tihih pokojnih nočeh pre¬
mišljal o oni največji žaloigri svetovne zgodovine, ki se je
doigrala v njih? Enkrat da bi jih videl, enkrat da bi jih
pobožno objel, jih goreče pozdravil zavzeti pogled — en¬
krat vsaj!

Izpolnjeno je hrepenenje! Sanje so postale resničnost,
čarovito lepa istina.

78

Kako je rekel Sin Božji, največji poznavalec člove¬
škega srca, ker je njegov Stvarnik? Ali ne: „Blagor očem,
ki so videle, kar vi vidite . .

I.

V pretekle dni oko mi gleda . . .

A. Fhntek.

Vožnja na morju — radost je! A včasih tudi napor
in trpljenje.

Ni prijetno, naravno, če človek vidi okoli sebe vse
bolno. Ker ob tem le prelahko še sam začuti neprijetne
znake morske bolezni. Ker so bili mnogi romarji in skoro
vse romarice prvič na morju, morska bolezen seve ni izostala
in ni prizanašala.

A je tudi radost. Na širokem, svobodnem morju! Kako
neznatno, malopomembno se dozdeva človeku vse, kar hiti
mimo njega, ali kar je že za njim. In prostega se človek
čuti — kakor ptica, ki pod sinjim nebom pluje v neskonč¬
nost. Kam? Ali novemu svetu nasproti, boljšemu življenju?

Le včasih pridejo spomini na ono, kar je za nami:
razvesele, zaskele ... A se spet pogreznejo v globočino
srca, ko se misli pogrezajo v neskončnost, ki tiho in skriv-
nostno diha ob človeku, odrezanem od sveta in njegovih
skrbi in njegove vsakdanjosti . . .

Dolg čas na ladji menda nikomur ni bil. Dnevni red
je bil tako razdeljen, da je bilo ves dan kaj opravka: po¬
božne vaje, poučni in razvedrilni govori. In med 542 ljudmi,
ki jih je usoda iz najrazličnejših krajev naše domovine privedla
na tesne ladjine prostore, dolgčas ne najde izlahka prostora
in doma. Tujci se drug drugemu približujejo, se spoznavajo,
si postajajo domačini in prijatelji.

Ladja plove, plove . . . Mimo hite otoki s pustim,
kamenitim obrežjem, z golimi gorskimi slemeni. A glej,
sredi mrtve pustinje stoji tu tam prijazna vasica — kakor
lep spomin v puščavi življenja. Ob nji — slične oživljajo¬
čemu. veselemu upanju — majhne njivice. Z velikim trudom
od blizu in daleč skupaj nanošene, izmed skalovja, kjer je

* „Mohorjeva Družba** je že pred leti izdala lepo in temeljito
knjigo ».Jeruzalemski romar“ iz peresa učenega dr. Dampčta. Dani je
izdala Trunkov obširni potopis »Na Jutrovem 44 . Meni je poverila nalogo,
naj spišem kratke spomine na ,.prvo slovensko romanje v Jeruzalem 44 .
Na ta poziv sem spisal te kratke Črtice, v katerih pa se ne spuščam v
natančnejše opisovanje svetih krajev in se, žal, tudi ne morem preveč
pečati z ogromno, nad vse zanimivo judovsko zgodovino.

79

kaka peščica zemlje. Z veliko ljubeznijo obdelane. Z ljubo¬
sumno skrbjo čuvane; okrog in okrog ograjene proti najne¬
varnejšemu tatu: viharju, burji. Vmes nas pozdravlja kje
doli s skalovja, izza gorovja lično belo mesto, koketno in
gizdavo, z visoko v nebo se dvigajočimi belimi zvoniki.
Srečujejo nas jadrnice z razpetimi belkastimi jadri, slične
velikim morskim galebom, ko se potapljajo v vodo po plen.
ki so ga z bistrim očesom iz višave zasledili. Črn, ogromen
parobrod se izlušči iz meglene daljave; polagoma plove
proti nam. od daleč pozdravi, se spet oddaljuje. . . Kdo?
Odkod ? Kam ? — Kdo ve !

Medtem se bliža večer. Solnce pada kakor velikanska
žoga, ki jo je vrgla nevidna roka, z nebesnega oboka na
morsko plan. Kakor goreča barka plava po vodni gla¬
dini. Vsenaokoli se nebo zakrije s polprozornim dimom, z
oblaki, ki zdaj zdaj čudežno, gorečo ladjo povsem zagrnejo.
Iskre vrše na vse strani, perinje se utrinja, vse nebo gori,
žari. .. Bledi, ugaša . . . Hipoma se plamteča ladja pogrezne
v nevidne globočine.

Ali nismo v mladih letih brali, kako so s krvjo oma¬
deževane roparske ladje po hudem boju zažgali in jih potopili
na dno morja? Glej, sedaj gledamo isti prizor v resnici.

Nastaja noč, čudovita jutrovska noč. Na vsem morju
mir in tišina. Šume le valovi, ki jih ladja neusmiljeno reže.
Nad nami se razpenja čudežno modro nebo, posejano z zla¬
timi očesci, ki nemo, začudeno zro doli na nas . . . Duša
se širi ob ti neizmernosti, v kateri se izgubljamo. Duh se
potaplja v skrivnosti, ki jih čuti vsepovsodi, srce drhti ob
njihovi nerazvozljivi globočini. Pač se trudi oko, da bi
bralo v skrivnostnih črkah neba, pač se napenja uho, da
bi vjelo tajne govorice, ki se zibljejo v vsemiru, vekovečni
pogovor med nebom in med morjem — zaman, zaman . . .

Ure hite. Treba iti v kabino. V vročini in v težkem
vzduhu kabine se poezija razprši. Nemirno spanje. Vsak
hip stopa kdo — pač romar, ki ne more spati ali išče svoj
prostor — po hodniku ob kabinah. S težko glavo se zbu¬
dimo; ob treh, ob štirih najpozneje; ker ob štirih je že vsa
ladja polna življenja. Na krovu ob krasnem kipu Marije,
».morske zvezde, upanja in rešiteljice mornarjev", in pri vseh
sosednih oltarjih duhovniki že darujejo sv. maše. Vsenaokoli
kleče romarji; bolniki leže na vzvišenem prostoru na krovu.
Čez ladjo brije hladna jutranja sapa; v daljavi se rdeči
nebo; tam kmalu vzide solnce. . .

so

Pet dni tako, pet noči.

Zadnjo nisem več maral iti v kabino. Dušila me je
neznosna vročina v nji. Zavil sem se v pelerino in sem
legel na vzbočeno streho salona I. razreda. Tiščalo je, seve.
A so večinoma tudi vsi drugi romarji spali na krovu, kjer
je pač kdo našel kak prostor.

Okoli polnoči me je začelo zebsti. In ves trd sem
bil od ne bas mehke postelje, znamenje, da mi še mnogo
manjka za popolnost svetnikov, ki so spali na ostrem ka¬
menju in sličnih blazinah, pa niti čutili niso, da so trde.

»Pogum ! 44  — sem se na tihem tolažil. — „V nekaj
urah smo v Jafi . 44

Najbolj sem tedaj hrepenel po enem: da bi prišel v
lastno sobo, kjer bi se lahko mirno in nemoteno umil, osna-
žil in preoblekel.

Hvala Bogu, še tisti dan je bilo hrepenenje izpolnjeno:
v Jeruzalemu, v frančiškanskem hospicu (hiša za romarje),
„Casi nuovi 44  (kaza nuova = nova hiša).

Še je noč naokoli. Zamislim se, bedeč zasanjam. Duh
mi plove v mračne daljave, razsvetljene edino z besedo
božjo, ki je z neizbrisnimi črkami zapisana v knjigi vseh
knjig, v sv. pismu.

Zazrem pred seboj čudežno zgodovino dežele, ki smo
se v njo s takim hrepenenjem napotili, zgodovino, polno naj-
burnejših dogodkov, ki so večinoma vsi posledica zvestobe
ali nezvestobe izraelskega ljudstva do Jehova, do Onega,
ki „je bil, je in bo vekomaj 44 . Če diha skozi zgodovino
vsakega naroda dih pravičnosti božje, ljubezni in srda Vse-
večnega, čutimo ta dih božji tem jasneje in tem živeje v
zgodovini judovskega ljudstva, »izvoljenega naroda Gospo¬
dovega, svečeniških sinov Večnega 44 .

Duševno oko zre očake: Abrahama. Izaka, Ja¬
koba.  Kakšno čudežno življenje! Dandanes je malo
vladarjev in mogočnežev tega sveta, ki bi imeli tako pisano
zgodovino kakor ti priprosti nomadi (potujoči pastirji). Kaj
je čudovitejšega, kaj zanimivejšega v zgodovini nego romanje
Abrahama in Izaka na goro Morijo? Tam, kjer je stal poz¬
neje tempelj in se je stoletja in stoletja dvigal dim in duh
daritev proti nebu, naj daruje Abraham edinega sina Izaka.
In mož gre molče svoj križev pot. zvest hlapec svojega
Gospoda, s samo eno mislijo v srcu: »On je Bog in Gospod,
jaz sem prah. Kako bi mu naj ne bil pokoren ..,? 44  Potem
sovraštvo med Ezavom in Jakobom in njih sprava. Slika.

81

kakor izrezana iz življenja. V starosti 130 let se Jakob
napoti v Egipt, k sinu, ki ga je Vsemogočni zaradi ljubezni
in pokorščine do očeta in zaradi neomadeževano ohranjene
čistosti povzdignil do najvišjih časti. Stosedeminštirideset
let dopolni Jakob, a še ob smrtni uri hrepeni po domovini,
po Sveti deželi. „In ko je videl, da se dan njegove smrti
bliža, je poklical svojega sina Jožefa  in mu  je rekel: „Ako
sem milost našel pred tvojim obličjem, skaži mi ljubezen in
zvestobo, da me ne pokoplješ v Egiptu; temveč da počivam
pri svojih očetih, in me iz te dežele popelješ in v pokopa¬
lišču mojih staršev pokoplješ." Odgovoril mu je Jožef: „Storil
bom, kar si zapovedal." On pa je djal: „Prisezi mi!" In ko
je prisegel, je Izrael molil Boga in se je naslonil na po¬
steljno zglavje." (I. Mojz. 47.) Tudi Jožef umira v Egiptu.
A tudi on v vsi svoji časti in slavi ni pozabil domovine,
ki ji je bil iz naročja iztrgan že s šestnajstim letom. Z
ljubeznijo in s hrepenenjem misli na njo še pred svojo
smrtjo. „In je rekel svojim bratom: Po moji smrti vas bo
Bog obiskal in odvedel iz te dežele v deželo, ki jo je s pri¬
sego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu. Tedaj nesite moje
kosti s seboj iz tega kraja." (I. Mojz. 60.)

Čudovita ljubezen do domovine! Ti ljudje so bili tudi
v kanaanski deželi brez stalnega bivališča, a kako vroče so
ljubili svojo domovino. Danes pa ljudje tako malomarno
in brezbrižno otresajo z nog prah rodne grude in s prahom
iz src ljubezen ter nosijo brez kesa in brez bridkosti v
duši svoje moči v tujino — na prodaj ... Ni je menda
knjige, ki bi s tako elementarno močjo govorila o ljubezni
do domovine, o zvestobi rodnim krajem, kakor govori v svoji
čudoviti priprostosti sv. pismo.

Za Jožefom — noč. Zgodovina, oziroma On, čigar
roka zgodovino piše in deli luč in senco, določa srečo in
nesrečo, je pustil priti na Izraelce gorje dolgoletnega su¬
ženjstva. Tedaj zbudi onega velikana, ki stoji kakor solnce v
zgodovini izraelski: Mojzesa,  ki  mu navadni umrljivi
ljudje niso mogli pogledati v obraz, tako je blestel v odsevu
svetlobe božje, ki jo je smel gledati, mož, v katerega tudi
mi strmimo vsi zavzeti in se vprašamo: ,,Kako je bilo mo¬
goče — posebno v tedanjih razmerah — kar je ta mož
storil? Kako je bilo mogoče, da je upognil železno voljo
samodržca, mogočneža Faraona? Kako je bilo mogoče, da
je stal sam proti vsemu milijonskemu puntarskemu ljudstvu
in ni za ped odnehal in je neukročeno voljo tega ljudstva

Vrferolce. <S6. *v. 6

82

strl ter te trde tilnike do tal upognil? Kako je bilo mo¬
goče, da je dal svojemu narodu tako čudežne zakone, do
pičice določena pravila za vse, tudi najneznatnejše okolščine
življenja, in je dosegel, da se je to neubogljivo ljudstvo
tem ostrim in trdim zakonom pokorilo ?“ — Odgovoriti si
moramo: „Nemogoče bi bilo, če ne bi bil z njim — Jehova,
Večni, ob čigar glasu se je tresla sveta gora Sinaj, pod
čigar senco je drhtela puščava, ko je videla in čutila mimo
iti senco njegovo . . .“

Ljudstvo pride pri Hebronu v Sv. deželo. Valovi Jor¬
dana se v globoki ponižnosti ustavijo ter narede pot svo¬
jemu Gospodu in njegovemu ljudstvu.

Potem sodniki. Jozue,  služabnik, učenec in prijatelj
Mojzesov. Njega je še ožarjal svit, ki je žarel z blestečim
odsevom skozi desetletja za Mojzesom. Za njim Gedeon.
„Meč Gospodov in Gedeonov!“ — En mož v vsi dešeli, a
reši ves narod. Nobenemu ljudstvu ni treba veliko mož;
vsa zgodovina priča o tem. Večkrat je množica velikih mož,
ali ki vsaj hočejo biti veliki in si domišljajo, da so veliki,
nesreča za ljudstvo. En mož na svojem mestu odtehta
lahko ves narod...  Zato so Izraelci lahko s ponosom peli
bojni klic svojega vojvode: „Meč Gospodov in Gedeonov...“
Jefte  . . . Ubogi oče, ki mora darovati lastno hčerko . . .
„In začela se je šega v Izraelu, in se je navada ohranila,
da se Izraelove hčere vsako leto snidejo objokovat hčer
Jefteja, Galaajčana, štiri dni.“ (Sodn. 11.) Samson,  čigar
rojstvo in moč je nerodovitni materi angel naznanil. Vso
svojo moč posveti domovini. Blodi; ženske ga varajo.
A zaupa v Gospoda, domovino ljubi. Ob enem spopadu po¬
bije tisoč Filistejcev; mestna vrata izdere s podboji in jih
zanese na vrh gore. Ves sovražni narod ga ne ukroti —
a ukroti ga ženska; s svojo nezvestobo, s svojim izdajstvom
ga pogubi. Z Gospodom spravljen umre žrtev lastnega
maščevanja. Najmogočnejši sodnikov, a najslabotnejši, ko
zagleda devico — tujko. Zaradi nje je izgubil obe očesi
in življenje ...

Samuel,  od Boga izprošeni, ki služi v templju, z
efodoin prepasan kakor levit, dasi je še deček, pod efodom
suknjico, ki mu jo vsako leto mati prinese gori v Silo. Za He¬
lijem,  blagim možem, a preslabim očetom, sodi on in vodi
ljudstvo. A se postara. Njegova sinova ne poznata pra¬
vičnosti, kakor je nista Helijeva. Zato hoče narod kralja.
Samuel se žalosti, se ustavlja. A Gospod mu govori:

83

„Slušaj glas ljudstva v vsem, karkoli ti poreko; zakaj
oni niso zavrgli tebe, ampak mene, da naj ne kraljujem
nad njimi. “ Savel, prvi kralj. Mogočen, dokler hodi pred
Gospodom. A ko Gospoda zapusti, Gospod tudi njega za¬
vrže. Savel pade s svojimi sinovi na gori Gelboi. In na¬
slednik njegov, David, pesnik in prerok Gospodov, zaplaka:
„Gore Gelboe, od sedaj naj ne pada na vas ne rosa, ne dež,
tudi naj ne bo na vas njiv s prvinami; zakaj tam je bil
proč vržen ščit junakov, ščit Savlov, kakor da ne bi bil z
oljem maziljen. Brez krvi pobitih in brez masti junakov
se ni nikoli vrnila Jonatanova puščica, in meč Savlov ni
nikoli prazen prišel nazaj. Savel in Jonatan, ljubezniva in
lepa v svojem življenju, tudi v smrti nista bila ločena;
bila sta hitrejša nego orli in močnejša nego levi. Hčere Izra¬
elove, plakajte po Savlu, ki vas je v veselju s škrlatom
oblačil, ki vam je dajal zlate lepotije v ozaljšanje. Kako
so popadali junaki v boju! Jonatan je ubit na tvojih vi¬
šavah! Žalujem po tebi, moj brat Jonatan! Ti prelepi in
in ljubeznivejši nego ženska ljubezen! Kakor ljubi mati
svojega edinega sina, tako sem jaz tebe ljubil! Kako so
popadali korenjaki, in je poginilo vojskino orožje!“

David, mož pesmi, mož mogočne, veličastne besede,
čigar spev je kakor vihar, ki lomi tisočletne cedre na Li¬
banonu, in kakor pesem uspavanka ljubeče mlade matere,
mož trpljenja in solz, udarjen po lastnem sinu Absalomu.
„Absalom moj sin, moj sin Absalom . . A ga ni več!
Zemlja je odprla svoje žrelo in ga je požrla, kup kamenja
krije grob nesrečneža.

Salomon,  najmodrejši vseh ljudi, ki ga je prišla
kraljica is daljne Sabe poslušat in občudovat v njegovi
modrosti, učenosti in v njegovem veličastvu; Salomon, ki
postavi Gospodu hišo, kakoršne ni imel ne prej ne slej . . .
A Salomon zapusti, od žen, tujk zapeljan, strah Gospo¬
dov. Na „Gori pohujšanja" postavi svetišča paganskim
bogovom in gaje malikom svojih žen.

Že se dopolnjnje, kar je napovedal Izraelcem Sa¬
muel: r To bo pravica kralja, ki bo nad vami kraljeval:
jemal bo vaše sinove in jih bo deval na svoje vozove ter
si bo napravljal konjenike in tekalce pred svojimi vozovi
in si bo postavljal tisočnike in stotnike in oratarje svojih
njiv in žnjece svojih setev in kovače svojega orožja in
svojih voz. Vaše hčere pa bo naredil mazilarice in kuharice
in pekinje. Tudi bo jemal vaše najboljše njive in vinograde

84

in oljnike ter jih bo dajal svojim služabnikom. Desetil bo
pa tudi vaše setve in pridelke vinogradov in jih bo dajal
svojim skopljencem in svojim služabnikom. Tudi vam bo
jemal hlapce in dekle in najlepše mladeniče in osle in jih
bo deval k svojemu delu. Tudi vaše črede bo desetil, vi
pa boste njegovi sužnji. In vpili boste tiste dni zoper svo¬
jega kralja, ki ste si ga izvolili; toda Gospod vas ne bo
uslišal tiste dni. ker ste hoteli kralja/ ([.Kralj. 8.)

Kralji.  Dobri in slabi, slabi in dobri, bogaboječi in
izzivajoči s svojimi krivicami srd božji. Punti . . . vojske
s sovražniki in med brati ... kri teče v potokih . . . pre¬
stoli se zibljejo. . . Ljudstvo je zbegano. . . ,.Kdo nam
je gospod, in kaj je volja božja ?“ — Po vsi deželi se glase
klici zbeganosti, dvomov, zmešnjave . . .

Tedaj pošlje Gospod preroke.

Duh božji napolni Elija,  gorečnika. Kralji trepetajo
pred njegovo besedo, v strahu in v upanju drhti ves narod,
ko on spregovori. Neprestan hoj z mogočneži tega sveta,
ki so ljudstvu le v škodo in v pogubo, ne v blagoslov in
srečo, je njegovo življenje. Ob hudobiji in zlobnosti kraljev
opeša celč njegovo za vse dobro in sveto goreče srce.

„Zadosti mi je, o Gospod, vzemi mojo dušo; zakaj ni¬
sem boljši od mojih očetov/ (III. Kralj. 19.)

A duh božji mu vlije v srce novih moči. — Na gore¬
čem vozu je vzel Gospod gorečega svojega služabnika v
nebesa. A plamen velike njegove duše žari skozi stoletja.
Da se je v Janezu Krstniku nanovo prikazal, mislijo Judje.
Celč Kristusa Gospoda imajo mnogi za iz nebes se vrniv-
šega Elija.

Jeremija,  mož, ki gaje  duh Gospodov zbudil ob
časn največje bede izraelskega kraljestva, a mu je obenem
vdihnil v srce do neba plamtečo ljubezen do nesrečne do¬
movine. Bič srdti Gospodovega s strašno močjo pade na
nezveste sinove Izraelove; a nobenega srca ne zadene tako
pekoče kakor veliko, v ljubezni goreče srce Jeremijevo.

„Zakaj je moja žalost vedna. in moja rana neozdrav¬
ljiva in se noče zaceliti? 4 * (Jer. 15.)

Nihče ni nikoli svojega naroda bolj ljubil, nihče ni
nad svojo domovino več solz prelil nego ta prerok, mož
trpljenja in žalosti.

.Moje oči točijo noč in dan solze in ne jenjajo, ker z
groznim razdejanjem bo potrta deviška hči mojega Ijndstva
z neizrečeno veliko nadlogo. ( % e grem na polje, glej, z mečem

85

pobite! Če pridem v mesto, glej od lakote končane. . ."
(Jer. 14.)

A nihče v vsi deželi ni okusil več nasprotovanja, več
sovraštva.

„Gorje meni! Mati moja, zakaj si me rodila, moža, s
katerim ima vsak prepir in razpor po vsi deželi?" (Jer. 15.)

*In ko je Jeremija vse izgovoril, kar mu je bil Gospod
zapovedal, da naj govori vsemu ljudstvu, so ga zgrabili duhovni
in preroki in vse ljudstvo, rekoč: Umreti mora!" (Jer. 26.)

A beseda Gospodova ni bila za šalo govorjena, ni bila
vetru izročena. Postala je krvava resnica: Nabuhodo-
nozor  pomandra v tla Jeruzalem (1. 588) in požge tempelj
Salomonov, čudež sveta; Jude odvede v babilonsko sužnost.
^Pota na Sion žalujejo, ker nikogar ni, da bi prišel k pra¬
znovanju; vsa njena vrata so potrta, nje duhovni zdihujejo,
nje device so nesnažne, sama je vtopljena v bridkosti . .
(Žal. 1.) V daljnem Babilonu pa žalujejo in jokajo Judje:
„Ker so naši očetje zavrgli voljo Gospodovo m so grešili,
sedimo mi žalostni ob rekah babilonskih in plakamo . . , u

A blagi Cir razglasi: ^Kdor je izmed ljudstva Gospo¬
dovega, naj gre gori v Jeruzalem in naj zida hišo Gospo¬
dovo . . .** (1. 636.) A ta hiša božja ni bila kakor Salomo¬
nova. Judje jokajo, a prerok Hagej  jih v duhu Gospodovem
tolaži: „Kdo je izmel vas. ki je videl to hišo v njenem
prvem veličastvu? In kakšno vidite zdaj? Ali ni taka,
kakor da je ne bi bilo pred vašimi očmi? ... A to govori
Gospod vojskinih trum: Se malo časa je, in bom pretresel
nebo in zemljo in morje in suho. In pretresel bom vse na¬
rode in prišel bo Zaželjeni vseh narodov; in napolnil bom
to hišo z veličastvom, pravi Gospod vojskinih trum." (Hag 2.)

Pride noč in gorje za časa krutega Antijoha,  kralja
sirskega. A glej, v noči svetlo blestijo junaški bratje ma¬
kabejski . . . Napoči slavna doba Makabejcev,  ki so z
mečem in krvjo pisali svojo zgodovino, blagoslovili jo s svojo
ljubeznijo do Boga in do naroda, zapečatili jo za veke z
junaško smrtjo . . .

Za njimi spet mrak, propad. Jeruzalem se v hudobi¬
jah pogrezne globlje nego Sodoma. Ljudstvo se cepi; stranke
se vdajajo malenkostim in se povsem v njih izgubljajo . . .
Vsak nared, ki je prei propadom, se zarije v malenkosti.

Eno veliko in veličastno delo so dovršili Judje v ti
dobi: Herodov tempelj. Ni bilo to le delo polpagana Heroda,
bilo je delo vsega judovskega ljudstva. Svoje bogastvo so

86

vzidali v to čudežno stavbo, na kateri je delalo 10.000 naj-
izurjenejših delavcev in umetnikov pod vodstvom in nadzor¬
stvom 1000 duhovnov, in vse svoje pričakovanje in svoje
hrepenenje in vso svojo vero.

Ker srca vseh, posebno dobrih in pobožnih v narodu,
so drhtela od tajnega hrepenenja in pričakovanja: „Zdaj
zdaj mora Mesija priti! V ta tempelj stopi posvečena nje¬
gova noga! 14  In iz vseh blagih duš so puhtele dan na dan
proti nebu vroče molitve: „Rosite ga, nebesa, od zgoraj, in
vi oblaki, dežite pravičnega. Odpre naj se zemlja in naj
rodi Zveličarja . . (Iz. 46.)

Globoka, žalostna noč . . . Tisočero oči strmi iz nje v
daljavo, pričakujoč odrešilne zarje, tisočero src išče poti iz
mraka in bede ... Ne poznajo je, ne najdejo je. Edini on,
ki bo „Luč sveta 44 , jo more pokazati.

A glej, že prihaja zarja, predhodnica in znanilka dneva
in solnca — Janez Krstnik, najmogočnejši vseh prerokov,
mož trdne volje kakor skale, med katerimi je zrasel, širo¬
kega obzorja kakor nebo, ki se je noč za nočjo v svoji ne¬
skončnosti nad njim bočilo, v čigar čudovitih tisočletnih
črkah je veliki njegov duh bral skrivnosti božje, ki mu je
v veličastni svoji molčečnosti govorilo glasneje nego dru¬
gim deset učiteljev in skladi knjig. Zato pa je njegova
beseda bila tako mogočna, da je kakor grom zazvenela po
vsi deželi, je vse zaspane zbudila, vse lene zdramila, pri¬
klicala k sebi visoke in nizke, ves narod.

^Delajte pokoro, zakaj nebeško kraljestvo se je pri¬
bližalo!.. . Ne. jaz nisem Kristus... Sredi med vami stoji,
ki ga vi ne poznate. On je, ki za menoj pride in je bil
pred menoj, kateremu jaz nisem vreden jermenov od čevljev
odvezati. 14  (Jan. 1.)

Glej, v daljavi je iz morja s čudovitim svitom planilo
solnce. Z blestečim plamenom, ki jemlje vid, se dviga v
višave, veličastno in neskončno lepo . . .

Glej, ali ne stoji ob solncu Pričakovani narodov, a od
Judov nepoznani, Jezus iz Nazareta, in širi plamteče roke
čez vse nebo, ves svet objemajoč, vse narode blagoslavljajoč?

Pozdravljeno, solnce. . . Luč sveta, tebi čast! Tebi
slava. Kristus Gospod, Sin živega Boga, cilj in konec na¬
šega hrepenenja . , .

Pozdravljeni, posvečeni kraji!

Pred nami se dviga iz morja Jafa, cilj naše ladje.

87

III.

Prisodilo se je pa, da se je veliko dni mudil v
Jopah pri nekem Simonu, strojarju. (Dej.  a/>. 9.)

,,Jafa! Jafa! tt

8 tako srečnimi obrazi, s tako gorečimi očmi so menda
strmeli proti obrežju Kolumb in njegovi tovariši, ko so po
dvamesečni vožnji na „Santi Mariji M  12. oktobra 1492 zjutraj
zagledali pred seboj novi svet, in tako veseli so vzklikali:

„Zemlja! Zemlja 1“

Vse se gnete na krovih; nihče ni več bolan, vsi so
kakor nanovo oživljeni.

8 kakšnimi čnvstvi so pozdravljali to mesto, ki se beli
pred nami, pač v 12. stoletju evropski vitezi, s križem na
prsih, pod križem srce polno vere in polno hrepenenja, da
s svojimi meči in s svojo krvjo to deželo, po kateri je sto¬
pal Kristus Gospod, iz rok nevernikov rešijo I Morje, ki se
tako čudovito modro lesketa pod nami. je pilo potoke nji¬
hove krvi, a tudi potoke saracenske. Velik čas velikih mož,
velike vere, velikega navdušenja . . .

Zgodovina mesta sega nazaj v najstarejše čase, v
mrak časov. Noe je baje tukaj šel na ladjo; tudi njegov
grob naj bi bil tukaj. Prerok Jona  pride sem, ko hoče
ubežati besedi božji, ki ga je poslala pokoro oznanovat v
Ninive. „Jona se je pa napravil, da bi v Tarsus zbežal iz¬
pred obličja Gospodovega; in je šel tja v Jope in je našel
ladjo, ki je šla v Tarsus; in je plačal brodnino in je stopil
vanjo, da bi šel z njimi v Tarsus izpred obličja Gospodo¬
vega.* 4  (Jona 1.)

Hiram,  kralj tirski, pošlje v Jope na splavih po
morja cele gozdove libanonskih ceder za zidanje Salomono¬
vega templa. Simon Makabejec  si mesto osvoji in na¬
pravi ob njem brodišče (I. Mak. 14, 5.). A za vlade Joda
Makabejca  „go Jopljani storili tako hudobijo: prosili so
Jude, ki so z njimi prebivali, da bi šli v ladje, ki so jih
bili napravili, z ženami in z otroci, kakor da ne bi bilo
nobenega sovraštva med njimi ... a so jih, ko so se bili
na globoko pripeljali, nič manj nego dvesto potopili. Ko je
pa Juda zvedel to grozovitost, ki je bila storjena ljudem
njegovega rodu. je dal povelje možem, ki so bili z njim, in
ko je bil poklical Boga. pravičnega sodnika, je šel zoper
abijalce svojih bratov in je ponoči zažgal brodišče in po-
palil ladje, nje pa. ki so bili ognja ubežali, je pokončal z

88

mečem.* (II. Mak. 12.) Peter  ozdravi v Jopah, od krist¬
janov iz Lide na pomoč poklican, blago Tabito  ali Dorko.
To pomnoži število vernikov v Jopah. Peter ostane dalje
časa v hiši 8imona, strojarja ali usnjarja. Tukaj, kjer širna
morska cesta vabi med zapadne narode, med pagane, od¬
koder ponese ob času, od Boga določenem, on in brat v
Gospodu, „izvoljena posoda Gospodovega imena*, Pavel, ime
Gospodovo zapadnim paganom, pouči Bog Petra v prikazni,
da v cerkev božjo niso poklicani le Judje temveč vsi na¬
rodi. V molitvi vidi padati z neba posodo, podobno velikemu
prtu, v kateri so bile vse četveronogate in lazeče živali
zemlje in ptice neba. Komaj trikratna prikazen izgine, pri¬
dejo po Petra odposlanci stotnika Kornelija, pagana oziroma
poljuda. (Dej. ap. 9, 10.)

Lepo mesto je Jafa. Lepše, če ga človek gleda z
morja, nego če hodi po deloma ozkih in umazanih, deloma
širokih, a neskončno prašnatih njegovih ulicah.

To nekdaj slavno mesto je tudi še sedaj znamenito, ker so
tu vrata v Sveto deželo. A ta vrata čuvajo okoli in okoli
ostre skale, ki grozeče Strle iz morja in ladjam neizprosno
branijo pristop do mesta.

Pravili so nam, da so bogati Angleži ponujali Turkom
milijone, s katerimi bi naj to skalovje odstranili. A Turki
so hvaležno odklonili. Naravno! Boljši in zanesljivejši ču¬
vaji mesta so ti ostri grebeni nego največje pomorske ladje.

Vsaka došla ladja mora vreči sidro zunaj na odprtem
moiju. Domačini pa čakajo z velikimi čolni, v katerih pre-
peljujejo došle popotnike v mesto.

Ko smo stopali v čolne, je bil krik naravnost divji.
Jutrovec ne more mirno in tiho govoriti, priprosto ljudstvo
namreč.

Potem ona napol vratolomna in smrtnonevama, napol
zabavna in vesela vožnja med divjimi, zobčastimi čermi.

„Bakšiš! Kine Krone!* — kriči z divjim glasom visok,
zagorel Arabec. Močan je, da bi nas z eno roko vse po¬
metal v morje, gleda pa divje, kakor bi se nas hotel
kar lotiti.

Na ladji so nam opetovano zabičevali, naj ne dajamo
več bakšiša (dar, napitnina) nego po 20 v, ker so prevozniki
tako že od romarskega vodstva dobro plačani.

Prvi mu da 20 v. Arabec jih pogleda in jih zaničljivo
vrže v vodo. — r Eine Krone!" — kriči še bolj divje. Na¬
vadno govori tokaj vsak, kdor ima s tujci kaj opravka.

89

vsaj nekaj besed nemški. Avstrijce pa smatrajo — hvalo
za to smo dolžni naši politiki in našim zastopnikom v tujini
— vsi jutrovci za Nemce ali „Švabe". — Da mu drug 20 v.
A jih istotako prezirno vrže v morje. Zaporedoma tako.
Kmalu nam je tega dovolj. »Ničesar mu ne dajmo!" Spra¬
vimo dvajsetice. Arabec se z divjim vpitjem in z grozečimi
očmi vrne na konec barke in sede. Dobro, da njegovega
zmerjanja in srditih groženj ne razumemo. — »Ko bi nas
tukaj prekucnili ali zapeljali na skalo, pa nikoli ne vidimo
Jeruzalema!" — je morda marsikdo mislil. A ni bilo tako
hudo. Več krika nego je bilo vredno. Čez nekaj časa
vstane drug, pametnejši. Ta se zadovolji z dvajseticami, jih
nekoliko tiše pobere in mirno spravi.

Na obrežju nas pričakujejo: avstrijski konzul v Jafi, ro¬
dom Slovenec, g. prelat dr. Ehrlich, vodja avstrijskega hospica,
g. dr. Zorč, ki je bival tedaj že eno leto v Sveti deželi in
je izvrsten poznavalec tamošnjih razmer, in g. o. Benigen
Snoj, naš ljubeznivi voditelj po svetih krajih.

Srčno se razveselimo, ko zagledamo drage znane
obraze.

%

Prva naša pot je bila v frančiškansko cerkev, kjer
smo imeli zahvalno pobožnost.

Ko se v hotelih nekoliko okrepčamo, gremo v groz¬
nem prahu, ki na Jutrovem nikjer ne manjka, in v žgoči
vročini na kolodvor. Dva vlaka čakata na postaji. Sami
prvi razredi! Le da so nekoliko slabši nego naši tretji!

Srce se širi, oko strmi in uživa: peljemo se skozi ču¬
dovite nasade, pravi raj na zemlji — po saronskih planja¬
vah. Naši vrti so malenkost proti tem nasadom. Še v
Visoki pesmi se primerja krasota neveste s krasotami saron-
skimi : „Jaz sem cvetlica v Saronu in lilija v dolinah."
(Via pes. 1.)

A le kmalu postaja zelenje redkejše, vrtovi manjši:
peljemo se v puščavo. Pesek, kamor sega oko. Tu tam
kaka njiva; na nji felahi (kmetje) v umazanih oblekah, do
kolen segajočih. Neumiti, napol nagi otroci bežijo čez njive
proti vlaku, molijo roke proti nam in kričijo: „B&kšii“.
Po sredi polja — ceste brž tako ni — se počasi oomika
dolga karavana, kamela za kamelo, z vrvjo druga k drugi
privezana. Za njimi stopa Arabec, puško na rami. Tam
velika čreda ovac, koz, kamel. Ob njih otroci in možje z
dolgimi palicami, včasih kak jezdec v slikoviti obleki na
konju, ki bi ga kralj z radostjo in s ponosom jezdil. Glej.

90

pod progo studenec. Ob njem polno nizkih, umazanih šo¬
torov. Pred šotori še bolj umazane ženske, razcapani otroci.
Čez polje pa v počasnem koraku jezdijo možje na čudovitih
konjih, oboroženi z dolgimi puškami.

Prihajamo med gorovje. Vse divje, razdrapano in raz¬
dejano. Orli sede na visokih čereh ali se v velikih tolpah
zibljejo v zraku nad gorovjem. „Kjerkoli je mrtvo truplo,
se zbirajo orli.“ (Mat. 24.) Tukaj so bivali nekoč Filistejci.
Umevno je, da je Samson v teh neštevilnih duplinah nalovil
300 lisic. Tudi razumemo, da so v taki neznosni vročini
te lisice z gorečimi bakljami, katere jim je Samson na repe
privezal, požgale Filistejcem pšenico, ki je ravno dozorevala.

V vseh kupejih pojejo, molijo. Živahno življenje.

Gorovje se znižuje. Ob pobočju rase trta, ki se šibi
pod težo grozdja. Obstojimo sredi proge.

Iz majhne vasice na hribu prihitijo otroci z grozdjem.
Komaj slišijo slovensko besedo: »Kupite ! M  takoj ponavljajo:
„Knpite! Kupite F Obenem pa stegujejo roke proti oknom
kupejev in kličejo, česar so najbolj vajeni: »Bakšiš, kakšiš!“

Gorovje se razgrinja, prikazujejo se večje vasi.
Tri ure se že vozimo, vsak hip moramo zagledati težko
zaželjeni cilj. Vse sili k oknom. Ob progi vrtovi, velike
hiše, najbrž samostani. Res, iz oken nam redovnice mahajo
z robci v pozdrav. Že vstajajo pred nami visoki zvoniki,
morje hiš.

Vsi si brišemo oči.

„Jeruzalem ...!“

IV.

Nafte nogi* stoje v tvojih preddvorih, o
Jeruzalem. (P*. t2i.)

Med velikim hruščem se zvrstimo v procesijo in kora¬
kamo v mesto.

S Siona, na katerem kraljuje veličastna nova cerkev
nemških benediktincev „Beuroncev M , nas pozdravlja čudovito
skladno in sladko zvonenje. Ne vem, če sem že kje slišal
tako lepo zvonenje.

Pozneje so mi prijazni očetje pravili, s kakšnimi veli¬
kimi težavami so te zvonove spravili iz Nemčije. Iz Ham¬
burga so jih pripeljali po Atlantskem oceanu in po Sredo¬
zemskem morju v Jafo. A tukaj jih turška železnica ni
marala sprejeti, ker so bili pretežki. Tako so jih morali z
velikanskimi težavami na vozovih prepeljati v Jeruzalem.

91

Cerkev stoji na prostoru, ki ga je nemški cesar dobil
od sultana v dar in ga je podaril nemškim katolikom. Ker
je ves Sion mohamedancem svet kraj, posebno zaradi groba
Davidovega, ki ga tam časte, Turki te zemlje za noben
denar niso marali prodati. A sultan je kratkomalo rekel:
„Vsa zemlja v državi je moja! u  In jo je podaril Viljemu,
ki je, kakor znano, dober prijatelj in zaščitnik Turkov.

Kraj je za kristjane velikega pomena. Ker takoj ob
sedanji sionski cerkvi je hiša, kjer je postavil Gospod zad¬
njo večerjo. Zdaj je mošeja. Na praznik Marijinega Imena
smo si po slovesni novi maši, ki jo je Bogu daroval na
tem, za novozakonsko službo božjo pač najpomenbnejšem
kraju, naš blejski rojak g. Šmit, šli ogledat te prostore.
A znamenje naše skupine, ki je imelo na vrhu le prav
majhen križec, so nam že takoj ob vhodu na dvorišče vzeli.
Da bi s križem ne omadeževali groba Davidovega, onega
Davida, ki je po Kristusu Odrešeniku tako hrepenel!

Tukaj je prišel na apostole na binkonštni praznik
sv. Duh; tukaj je Mati Božja umrla ali v Gospodu zaspala.
Zato se kraj in cerkev imenujeta „I)ormitio beatae Mariae

TT *_ ' • n

v irgmis .

Pozneje smo hodili na visoki zvonik, odkoder je kra¬
sen razgled in pregled čez mesto in okolico.

Poleg cerkve je novoknpljeno katoliško pokopališče.
Kmalu po našem odhodu so tam. položili k dolgemu spanju
p. Cirila, ki nam je tako ljubeznivo razkazoval Sion in nam
povedal o Jeruzalemu marsikako zanimivost, na pr. kako je
bilo prejšnje leto ob izpremembi na prestolu v Carigradu že
vse določeno in pripravljeno, da Turki vse kristjane v Je¬
ruzalemu pomore. Sreča le, da je za stvar zvedel vojaški
paša jeruzalemski. Ta je poklical civilnega mestnega po¬
glavarja in mu je kratko rekel, naj na ljudstvo pomirjevalno
vpliva. „Ker če umore le enega kristjana, pade tudi tvoja
glava. 14  To je pomagalo!

Pri zidanju cerkve so Arabci krasno pokazali svojo
moč. En sam delavec je med petjem in klicanjem preroka
Davida, ki mu je ta kraj posvečen, in ki naj zato pomaga
in nosilca na nevarni poti varuje, nesel na zvonik kamen
za stopnice, težek 400 kil! Toliko in ne več smejo ka¬
meli naložiti!

Pri nas bi mnogi delavci — vsi gotovo ne, tako vsaj
upam — tako težko delo menda precej drugače opravljali.
Najpoprej bi se ».pokrepčali* 4  z žganjem; težko tudi. da bi

92

klicali na pomoč Boga in Davida; bolj verjetno je, da bi
sirovo kleli; nazadnje pa bi se vse skupaj, nosač in tovor,
prekucnilo v globočino... Je že tako: druge dežele, druge
navade! Če pa si mi Evropejci ob svoji omiki in oliki do-
mišljujemo, da smo boljši ljudje nego neuki, priprosti jutrovci,
se dostikrat zelo motimo ...

V dolgi procesiji, ki je ustavila za nekaj časa na cestah
in ulicah ves promet, med petjem litanij in nabožnih pesmi,
in med molitvijo žalostnega rožnega venca — as klobuki
na glavi, ker na Jutrovem ni navada, da bi pri molitvi
klobuke snemali, kar zaradi velike vročine tudi ni varno
— smo prišli v cerkev Božjega groba, ki je pač prvi cilj
vsakega romarja, ko pride v sv. mesto.

Nekako čudno in tesno je tujcu pri srcu, ko prvikrat
stopa po teh ozkih ulicah in se prerije in previje po njih
do popolnoma zazidane cerkve. Vsak bi pričakoval ogromno
svetišče na veličastnem trgu, nekaj sličnega kakor je cer¬
kev sv. Petra in Petrov trg v Rimu. Saj bi bilo to le pri¬
merno temu najsvetejšemu kraju, kjer se je naše odrešenje
dovršilo, in kjer je Kristus Gospod s svojim vstajenjem od
smrti resničnost svojega nauka in istinitost svojega božanstva
čez vse dvome dokazal in za vse veke zapečatil.

A ni tako. Povsem obkrožena in obzidana od hiš
stoji cerkev, kakor bi jo vsakdanje stavbe hotele med seboj
zadušiti in tako za vedno izbrisati spomin na nepojmljive
skrivnosti, ki so se na teh tleh vršile.

Le majhen prostor je pred pročeljem, vedno je poln pro¬
dajalcev, ki ponujajo romarjem svoje odpustke, in poln beračev,
kraljevih, enonogih, enorokih, enookih, slepih. Menda tudi
spijo tukaj. Ker če greš ob štirih zjutraj, ko turški vratarji
cerkvena vrata odprti, tod mimo, se ti nenadoma iztegne
iz teme naproti suha roka, in visok, skoro jokajoč glas za¬
prosi: „Bakšiš, bakšiš! u

Vstopimo v cerkev. In glej, še bolj težko in tesno
nam postane pri srcu!

Ob vhodu, na pragu in v cerkvi sami stoje in sede
turški vratarji. Kadijo cigarete, glasno se pogovarjajo in
smejijo. Na cerkvenem tlaku kurijo in si kuhajo kavo;
popoldne navadno ležti leno stegnjeni na blazinah, ki jih
imajo razgrnjene na vzvišenem prostoru ob vhodu, v nekaki
kapelici.

Žalostno in čudno! Mohamedanci strogo zahtevajo,
da se v njihovih mošejah vsak obiskovalec spodobno vede.


93

Sicer poči revolver ali zablisne handžar! Celo na trgu ob
Omarjevi mošeji nihče ne sme kaditi, še manj si seve dovo¬
liti kako drugačno nekorektnost ali nespodobnost. In prav
je, da to zahtevajo! Ker ni grše stvari nego nespodobno
vedenje na svetih krajih. In človek ne kaže kmalu s kako
stvarjo tako jasno sirovosti in podivjanosti srca — in naj
nosi najfinejše rokavice, je vseeno, le še večja sramota zanj
— nego ravno s tem, da z grdim vedenjem skruni svete
kraje in žali čuvstva vernikov. A zato bi pač tudi kristjani
smeli od Turkov zahtevati, da ne žalijo in ne motijo naših
pobožnosti v tem za nas najsvetejšem svetiščn. A je pač
povsodi in za vse dvojna mera. Kdor ima moč, ima tudi
pravico!

V prejšnjih časih so vse romarje na trgu pred cerkvijo
prešteli. In šele, ko je vsak plačal določeno vstopnino, ki
je znašala po 6 do 12 zlatov, so smeli vstopiti. Tako so
morali ubožni romarji večkrat dolgo čakati pred svetiščem;
šele ko so premožnejši zložili in plačali za nje vstopnino,
so smeli v svetišče. Tudi zdaj cerkev ni vedno odprta.
Po sedmi uri zvečer ne pride nihče v njo in nihče iz nje.
Pomisliti pa je treba, da imajo očetje frančiškani za cer¬
kvijo majhen samostan, in so edini vhod in izhod ravno ta
cerkvena vrata. Gotovo ne posebno prijetno!

Pred nami in okoli nas — očrneli zidovi. Na desni
ob vhodu visoka mračna skala: Golgota. Pred nami na
tleh velika rdečkasta plošča, 2 m 70 cm dolga, lm 30 cm
široka, 30 cm visoka. Ta krije in varuje kamen, na kate¬
rem sta Jožef iz Arimateje in Nikodem Gospodovo truplo
mazilila. Ob njem stoje dragoceni svečniki, nad njim vedno
gori osem srebrnih svetilnic. Pod svetilnicami visijo sre¬
brne črke, ki kažejo, čigava last da je svetilnica, in sicer
L (Latinci, mi katoliki), l'  (Grki), A (Armenci). Ti trije
imajo pravico do svetišča Božjega groba kakor tudi v Bet¬
lehemu do kapelice Gospodovega rojstva.

Ob kamenu romarji poklekajo, ga pobožno poljubujejo
in se ga dotikajo z rožnimi venci in drugimi spominki, ki
s tem zadobe popolne odpustke za smrtno uro.

Na levi je majhen, z železom ograjen prostor, kjer so
stale pobožne žene in gledale na Kalvarijo in na Gospoda,
na križu visečega.

Med visokimi, oglatimi stebri pridemo v sredino cerkve.
Ravno pod visoko kupolo stoji majhna kapelica (8 m 26 cm
dolga. 5 m 65 cm široka, 6 m 60 cm visoka).

94

V ti kapelici je ono sveto mesto, kamor so nam od
najnežnejše mladosti vsako leto ob Veliki noči romale vse
pobožne misli: grob Gospodov.

„... Jožef iz Arimateje (ker je bil Jezusov učenec,
toda skrivaj iz strahu pred Judi) je Pilata prosil, da bi
smel sneti Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je
tedaj in snel Jezusovo telo. Prišel je pa tudi Nikodem, ki
je bil prvič ponoči k Jezusu prišel, in je prinesel mire in
aloe, okoli sto liber. Vzela sta tedaj Jezusovo telo in ga
zavila v tančico z dišavami vred, kakor je pri Judih šega,
da pokopavajo. Bil je pa na tistem kraju, kjer je bil križan,
vrt in na vrtu grob, v katerega še nihče ni bil položen.
Tja sta tedaj zaradi dneva pripravljanja Judov (na praz¬
nik), ker je bil grob blizu, Jezusa položila.“ (Jan. 19, 38—42.)

Vsa kapelica je razžarjena od luči. V cerkvi je mno¬
žica ljudi. Orgije očetov frančiškanov mogočno pojč —
samo ti jih imajo, Grki in Armenci ne.

Že smo vsi zbrani ob kapelici. Orgije utihnejo. In
čuj, tedaj se oglasi na tem najsvetejšem kraju svetA blago¬
glasna slovenska beseda: č. o. Benigen pozdravlja slovenske
rojake, ki so prvikrat skupno, v veliki procesiji priromali
počastit grob Odrešenikov.

Srca se širijo, bijejo nemirneje; solze stopajo v oči;
po vsi cerkvi se oglasi ihtenje . . .

»Gospod, kako smo bili vredni te milosti, da smo smeli
stopiti na to tako čudežno, najbolj sveto mesto?"

V.

(troh njegov bo častitljiv.

(la. 12.)

Preden kratko očrtam naše obiske na svetih krajih, bi
eno omenil: da sem namreč na tem romanju zopet z veseljem
spoznal, kako napredno in omikano je že naše ljudstvo.

Romarji so se za pot vestno pripravljali. O večini
krajev, ki smo jih obiskali, so bili iz knjig že dobro poučeni.
Tudi s pisanjem so se postavili. Znamenje, da niso ne
nevedni, ne leni. Že na ladji so toliko pisali kakor do sedaj
še nobeni romarji. Vsaj o. komisar Sv. dežele je tako za¬
trjeval. Je tudi povsem verjetno, ker so mu že tretji dan
vožnje zmanjkale vse razglednice in znamke. Manj pa nego
ob drugih romanjih jih gotovo ni vzel s seboj. Res, da je
imel zelo spretnega razprodajalca kart. A da pride v zadrego

95

z njimi, gotovo ni pričakoval, in se mu do tedaj še nikoli
ni pripetila taka nezgoda.

Seve, vsem pisanje ni bila lahka stvar. A potrudili
so se. Smilil se mi je mlad fant, ki je nekega dne sedel
na palubi ob meni. Z velikimi črkami je na pisemski papir
začrtal: »Častiti župnijski urad." A dalje ni šlo in ni. Ves
zamišljen in vznojen je vsaj pol ure vrtel svinčnik v ustih.
Trpel je vsaj toliko kakor jaz, ko se trudim, da bi spravil
kak prizor na papir v isti slikoviti svežosti, v kakoršni ga
gledam v mislih in v duhu. Težka stvar. Bog pomagaj!

V Jeruzalemu sem s srčnim zadovoljstvom opazoval,
kako so si povsem priprosti kmetje zapisovali razne opazke
o tem in onem kraju, razne znamenitosti. Mnogi so zapi¬
sovali vobče vse, kar so videli. Če poprej ne, zvečer. A
vendar smo bili zvečer že tako utrujeni, da se vsaj meni
kaj takega ni ljubilo.

Veselilo me je to zanimanje našega ljudstva. Daje
lepo spričevalo o njihovi omiki.

Prvo jutro, ravno na Malo Gospojnico, 8. septembra,
nas je nekaj, ki smo dobili v ta namen lističe, maševalo na
Božjem grobu.

Tako svet in pomemben kraj, na katerem je duhovnik
sam z ministrantom — verniki klečijo v predkapelici (an¬
gelska kapelica, ker so pobožne žene videle tam angela) in
zunaj pred kapelico, v cerkvi zgodnja ura, okoli in okoli
morje luči, težki vonj sveč, čudovito vpliva vse to na člo¬
veka. Žal le, da mora vsak duhovnik pri sv. maši tukaj
precej hiteti. Ker čas za katoličane je natančno določen,
in precej pičlo in skopo. Seve pa je, posebno ob večjih
romarskih skupinah, vedno dovolj duhovnikov, ki čakajo,
kdaj da pridejo na vrsto. Zato navadno nihče ne dobi pri¬
stopa. ki se ne izkaže z lističem, v ta namen od očeta
sakristana izdanim. Takoj po sv. obhajilu, dostikrat že ob
ali takoj po povzdigovanju pa že čaka v angelski kapelici
duhovnik v mašnem oblačilu, s kelihom v roki — za
ravno mašujočega ved en opomin: »Hiti, brate!*

Vhod v Božji grob je jako nizek, približno en meter
visok. Tako se mora duhovnik globoko prikloniti, ko gre
noter ali vnn. Drugi ljudje prihajajo v to najrečje svetišče
navadno na kolenih.

V angelski kapelici, tri metre in pol široki, tri metre
dolgi, stoji na sredi bel kamen, štirioglat, ki sega navad¬
nemu človeku približno do pasu. To je kos onega kamna.

»7

Bere se vsak dan maša sv. Marije Magdalene.

Malo dalje, ob koncu cerkve, tik frančiškanske zakri¬
stije je kapelica, v kateri se je po ustnem sporočilu Gospod
prikazal svoji Materi — gotovo že, preden se je Mariji
Magdaleni. Ta kapelica je zato posebno znamenita, ker
hranijo v nji Najsvetejše. Tukaj delijo tudi sv. obhajilo,
razen če kdo prosi, da ga obhajajo zjutraj med sv. mašami
pri Božjem grobu. V ti kapelici hranijo v oltarju steber,
ob katerega je bil Gospod privezan, ko so ga bičali. Steber
je zaklenjen v oltar in se ne vidi. Izpostavijo ga le v
velikem tednu, in ko so večje procesije v Jeruzalemu. Za
nas so ga izpostavili zadnji dan pred našim odhodom. Ta
kapelica je izključno katoliška last. V nji opravljajo fran¬
čiškani svoje molitve, svoj kor.

Neki večer poprosim očeta sakristana, da bi smel drugo
jutro maševati v kapelici sv. Helene oziroma v duplini, kjer
je našla ta blaga in sveta cesarica križ Gospodov.

„Ob polpetih bodite tukaj, pa morete !* 4  je bil prijazen
menihov odgovor.

Seve sem bil že pred polpeto uro v sakristiji. Spati
tako mnogo nismo mogli; ker ob dveh zjutraj so nekateri
romarji že hodili po hodnikih, kar se je slišalo po vsi hiši.
Nisem si mogel prav raztolmačiti, čemu tako zgodaj ; ker
hišna vrata so odprli šele ob štirih. A prigovarjati ljudem,
naj bodo vsaj do polštirih v sobah in mirni, je bilo brez-
vspešno. Tako so še drugi rajši vstali, nego se brez spanja
premetavali po postelji. Od našega bivališča. Nove hiše, do
cerkve Božjega groba je dobrih pet minut. Vsako jutro so
ob štirih čakali pred hišo mladi Jeruzalem čani s svečami,
da nam po temnih ulicah posvetijo do cerkve, seve za bakšiš.
Med potjo smo občudovali utrjene in z malim zadovoljne
jntrovce. Ob zidovih, na pragih hiš, v uličnih kotih leže. za¬
viti v plašče in pokojno, sladko spijo. Najcenejše prenočišče.
Ne zmenijo se, ne zganejo se, ne obrnejo se na drugo stran,
ko po neravnem, gladkem tlaku ropotaš mimo.

Torej ob določenem* času sem oil tam. Ministrant
vzame tenko mašno knjigo, nalašč prirejeno za cerkev
Božjega groba; v nji so samo sv. maše v čast skrivnostim,
ki so se vršile na tem sv. kraju, v čast žalostni Materi božji
in sv. Mariji Magdaleni. Z isto roko kakor knjigo, drži
gorečo svečico, v drugi nese v malem jerbasn steklenice r
vinom in z vodo.

Ve{*»nlc». 66 iv.

7

98

Greva skozi cerkev, sanjajočo v polmraku, vso na¬
polnjeno s čudovito mistiko, ki lije iz kapelice Božjega groba,
zunaj mračne, znotraj vse razsvetljene, napolnjene od po¬
božnih molilcev navzlic zgodnji uri. Na ono jutro mislim
— bila je tudi nedelja — ko se je dogodil na tem mestu
čudež vseh čudežev, s katerim je Kristus Gospod za vse
veke vtisnil svojim naukom pečat resnice in nebeškega izvora.

Skozi cerkev stopava, potem navzdol. Globlje in globlje;
pri srcu pa je svečaneje in svečaneje. Mali služabnik drži
luč tik pred mene in stopa polagoma in previdno. Jaz se
moram na mestih opirati z roko ob zid, ker stopnice so
deloma povsem izhojene in izjedene; od nekaterih sta le
skrajna konca, na sredi skoro ničesar. Zakaj in kako to
na tako svetem kraju? Odtod, ker ima pravico do svetišč
troje veroizpovedanj; nobeno pa drugemu ne dovoli kakih
poprav, ker bi tedaj to imelo že več pravice do tistega
kraja. Res, da romarja-tujca to neprijetno dirne. A poma¬
gati za sedaj ni mogoče.

Osemindvajset stopnic — v abesinski kapelici sv. Helene
smo, ki pa jo sedaj rabijo za službo božjo Armenci, za
kar dajo vsak dan Abesincem kotel juhe. Precej poceni.
Zrak je zadnhel; naokoli tema. Mir. tišina; le nekaj jutrovk
v dolgih belih oblačilih stopa skoro neslišno za nama.

Se globlje. Trinajst stopnic še — in v katoliški ka¬
pelici sv. Helene smo, oziroma na mestu, kjer je našla sveta
cesarica križ Gospodov. Nekdaj je bila ta votlina najbrž
vodnjak.

Sv. Helena je znana cesarica in mučenica srca, ki jo
tudi slovenski narod pobožno časti. Rojena je bila v Drepani
v Bitiniji v Mali Aziji iz priproste meščanske paganske dru¬
žine. A izredna njena lepota in čednostno življenje sta tako
prevzela srce vojskovodji Konstancijn Kloru, bližnjemu sorod-
nikn cesarja Klavdija II., da jo je vzel za ženo. Leta 274.
mn je rodila sina. ki ga zgodovina pozna in občuduje pod
imenom .»Konstantin Veliki, prvi krščanski vladar. 44

Tedaj sta si privzela cesarja Dioklecijan (iz Dalmacije
doma) in Maksimijan še vsak po enega sovladaija, da bi
lažje ohranila mir v velikanskem rimskem cesarstvu. Diokle¬
cijan si je izvolil Galerija. Maksimin Konstancija Klora.
Izročil mn je vladarstvo nad sedanjo Francosko, Španijo in
Anglijo, a pod pogojem, da se loči od Helene in vzame za
ženo njegovo hčer Teodoro, obenem pa da sina Konstantina
Dioklecijanu za poroka, da ostane starima cesarjema zvest.

100

Ko so tempelj podrli in odstranili zemljo in razvaline,
ki so bile nakopičene še od razdejanja jeruzalemskega mesta,
so našli Božji grob. Ne daleč strani od njega pa v globoki
cisterni ali studencu tri križe. A kateri je pravi, kateri
križ Gospodov? To vprašanje je na priprost način rešil
sv. Makarij, tedanji jeruzalemski škof. Odredil je javne mo¬
litve, potem pa se je pred veliko množico ljudstva dotaknil
s križi na smrt bolne plemenite gospe. Pri dotiku prvega
in drugega križa bolnica ni ničesar čutila, pri dotikljaju s
tretjim je nenadoma ozdravela.

In vedeli so:'ta mora biti križ Gospodov, vir vsega
življenja.

Srečna cesarica je sezidala nad grobom, nad Kalvarijo
in nad rovom, v katerem so našli „ d revo življenja* 1 , pre¬
krasno cerkev. Drugo je sezidala na Oljski gori, kjer je
Jezus šel v nebesa; tretjo v Betlehemu nad votlino Gospo¬
dovega rojstva.

Oltar — marmornata miza, za njo skupina pečevja,
na katerem stoji lepa podoba sv. cesarice v naravni velikosti,
iz brona vlita — je dar avstrijskega nadvojvode in kralja
mehikanskega, Maksimilijana. Tudi svečnike in dragocene
oltarne prte je daroval (1. 1857.) blagi nadvojvoda; zato pa
je vzel svečnike in prte, ki so bili do tedaj na oltarju, s
seboj za grajsko kapelico v Mi ramam.

S srčno ginjenostjo in z resnično zbranostjo sem ma¬
ševal v tej tihi, skrivnostni globočini. Spominjal sem se
dragih v domovini in sem z vsem srcem molil za nje.

VI.

In jc Rfoj kri* noseč tel vnn na mesto, ki se
imenuje mesto mrtvaških fflav, po hebrejsko Golgota.

(Jam. 19. 17.)

Ce vstopimo v cerkev Božjega groba, zagledamo na
desnici visoko navpično skalo. Po osemnajst strmih stop¬
nicah gremo navzgor in pridemo na — Golgoto.

Kako vzvalovi vso dušo tajen strah in vroča globoka
hvaležnost, ko stopi noga v to polmračno, skrivnostno sve¬
tišče. kakih 15 metrov široko. Pobožni molilci klečijo po¬
samič in v gručah na gladkem marmornatem tlako, molijo
neslišno ali poltiho, zdihujejo, jokajo, se sklanjajo k tlom
in poljubljajo tlak. poljubljajo prostor, kjer je ležal križ,
ko so Gospoda nanj pribijali — posebno znamenje je tam

101

vdelano v tla — poljubljajo pod grškim oltarjem votlino, v
kateri je stal križ, in je sedaj deloma pokrita s srebrno
ploščo, ogledujejo razpoklino v skali, nastalo ob smrti Go¬
spodovi — „in zemlja se je tresla, in skale so pokale, 44
spričuje evangelist.

Nad molilci neprestano tiho in skrivnostno gori dolga
vrsta dragocenih svetilnic; z oltarja zre na nje trpljenja
polni obraz žalostne Matere; na grškem oltarju, blestečem
v zlatu, pa razpenja na križu Zveličar sveta milostne svoje
roke, da bi objel vse, ki se k njemu zatekajo, da bi pri¬
tisnil na srce, do smrti ljubeče in še po smrti za človeštvo
prebodeno, vsi ti s trpljenjem in z bridkostjo v srcu in s
skesano dušo pred njega poklekajo; s trnjem ovenčano glavo
sklanja poln sočutja in usmiljenja doli k njim, ki trpijo in
so obteženi in iščejo njegove pomoči, hrepeneči po eni to¬
lažilni, sladki in vse odpuščajoči njegovi besedi.

Trije oltarji nam zrejo nasproti: oltar na mestu, kjer
so Gospoda pribijali na križ; na desni od njega oltar, kjer
je bil križ v zemljo vsajen; med obema je oltar žalostne
Matere božje, one, ki je na tem krajo za svojim Sinom
največ trpela.

Oltar, kjer je križ stal, je izredno dragocen, a je iz¬
ključna last Grkov. Mi Latinci ne smemo na njem maše¬
vati. Kadarkoli sem prišel na Kalvarijo, sem videl stati ob
njem resnega, mračnega grškega meniha.

Oltar je pravzaprav miza, torej spodaj prazen, da se
vidi jama, v kateri je križ stal, in jo verniki lahko poljubljajo.
Malo pred njo je razpoka, pokrita z belo kovinasto deščico,
ki je pregibna in se da odstraniti. Globoko doli se vidi v
razpoklino, ki sega skozi vso skalo do Adamove kapelice
spodaj v cerkvi. legenda pravi, da je to grob Adamov.
Skozi to razpoko je tekla rešnja kri Gospodova na kosti
onega, ki je prvi grešil in je bil prvi potreben odrešenja
in je prvi slišal veselo oznanenje o Odrešenika in o bla¬
goslovljeni njegovi Materi, ko je Bog v rajo peklenski kači
govoril : „ Sovraštvo bom naredil med teboj in med ženo,
med tvojim zarodom in med njenim zarodom; ona ti bo
glavo strla. -  (I. Mojz. 3. 16.} In kako moli sv. cerkev v
čudovitih, globokoumnih svojih molitvah na veliki petek, na
dan smrti Gospodove? Ali ne: „0 blaženi greh Adamov,
ki nam je zaslužil takega Odrešenika. 44

Resnično, ne bilo bi čudno, če bi kosti onega, čigar
greh je prvi vpil v nebo po Odrešenika, tudi najpoprej po-

102

rosila odrešilna kri Mesijeva. Še sedaj kažejo v Adamovi
kapelici v zidu lobanjo, ki bi naj bila Adamova.

Nekateri starejši pisatelji so mnenja, da je na Golgoti
tudi grob Melhizedeka, kralja salemskega, ki je, najlepša
predpodoba večnega velikega duhovnika Kristusa, po rešitvi
Lotovi iz rok sovražnikov daroval v zahvalo Večnemu kruh
in vino.

Seve to niso verske resnice, ki bi jih morali verovati.
Kdor veruje, dobro; kdor no veruje, ne bo pogubljen.

Svet mir, ne ono večno šumeče vrvenje kakor spodaj
v veliki cerkvi, polni te skrivnostne prostore. Kakor dih
smrti plava po kapeli; ne dih navadne smrti ampak po¬
svečena, blagoslova polna senca one smrti, s katero je bila
smrt na veke premagana.

„Kje je smrt, tvoja zmaga? Kje je tvoje želo, o smrt? 44

(L Kor. 15.)

Lahko in zbrano sem tukaj maševal.

Res, pobožno-zbrano je srce; a ob enem globoko ginjeno.
Ker vanj veje čudežni dih onih velikih spominov, ki so se
v neizbrisani in v neobledeli svežosti ohranili skozi 19 sto¬
letij, in ki glasno in mogočno govore iz te neme skale, iz
teh zidin. Tukaj torej! — Tukaj se je odigral zadnji prizor
one največje žaloigro v svetovni zgodovini, one žaloigre, ki
je bil v nji glavna oseba najnedolžnejši človeških otrok in
ob enem najsvetejši, ker je bil sam Sin Božji. Tukaj se je
končala z besedami: r Dopolnjeno je!* 4  ona svetovna drama,
ki je bila od Boga pač že od vekomaj določena in priprav¬
ljena, od sovražnikov .Jezusovih že dolgo nameravana in
sklenjena, ki pa se je s tako nepričakovano in presenetljivo
naglico razvijala od onega nesrečno srečnega hipa, ko je pri
zadnji večerji Judež Iškarijot po nevrednem svetem obha¬
jilu vstal in je z mračno dušo odšel v mračno noč, da izda
in proda svojega Gospoda, Učenika in Dobrotnika.

Tukaj torej je bil najnedolžnejši na najstrašnejši način
kaznovan, da bi bili mi kazni rešeni. Semkaj je bilo od
razdivjane množice prignano Jagnje božje, da tukaj na lesu
sramotnega križa daruje svoje življenje za življenje vsega
človeštva.

Gledam nazaj 19 stoletij. Kako ponižan in reven stoji
na ti skali On, ki je z nebeško besedo milosti in usmiljenja
umiril, razveselil in obogatil premnoga srca v deželi. On,
ki je dajal slepim pogled, komaj vidi križ na skali pred
seboj, ker vse s krvjo so zalite mile, usmiljenja in ljubezni

103

polne njegove oči. On, ki je ozdravljal hrome in mrtvoudne,
se komaj drži pokoncu, ker vse razbito in razmesarjeno je
presveto, deviško njegovo telo. On, ki je dajal množicam
žive vode besede božje in milosti nebeških, On, ki so se mn
množice smilile in jih ni maral pustiti lačnih od sebe, tem¬
več jih je z velikim čudežem nasitil — glej, tukaj nima
nikogar, ki bi pristopil z usmiljenim srcem in bi mu z do¬
brotno roko in s hvaležno besedo podal kapljico vode
„ Videli smo ga, zaničevanega in najzadnjega med ljudmi,
moža bolečin in skušanega v slabosti, in kakor zakrito je
bilo njegovo obličje, in je bil zaničevan. Resnično, on je
prevzel naše bolezni in je nosil naše bolečine ... ranjen je
bil zaradi naših grehov in potrt zaradi naših hudobij. Po-
korjenje je bilo nad njim zaradi našega miru, in z njego¬
vimi ranami smo bili ozdravljeni/ (Tz. 53, a—6.)

Cuj. udarci kladiva zvene po gori, rezko, trdo in ne¬
usmiljeno. In sem skozi 19 stoletij zvene. Zvene never¬
nikom in vernikom. Zvene pred obzidjem jeruzalemskega
mesta, ko da Tit tisoče Judov pribiti na križ. Zvene po
vsem svetu, ko zavihti Gospod Bog Izraelov kladivo svoje
jeze nad nehvaležnim izvoljenim ljudstvom in ga razkropi
po vsem svetu in ga da v zasramovanje narodom a ob enem
v svarilo in v večni spomin vnebovpijoče njegove krivice.

A zveni tudi v srcih vernikov. Zveni, ko iz ljubezni
do Križanega na križ pribijejo svoje želje in svoja hrepe¬
nenja; ker vedo, da vsi, r ki hočejo Kristusovi biti, morajo
svoje meso in svoje želje s Kristusom križati/ Zveni, ko
jih roka božja na križ pribija z nesrečami in s trpljenjem,
z boleznimi in bolečinami. A se radujejo in hvalo pojejo
roki božji; saj vedo: Očetova roka je. In vedo, da je treba
n 8kozi mnogo trpljenje iti v veličastvo/

In glej, povzdignejo križ. Naj ga vidi ves svet! Naj
vidi ves svet, kako njegov Odrešenik zanj trpi. Naj vidi
vse človeštvo, kako širi roke in v ljubezni vabi vse na svoje
srce. Naj sliši ves svet. kako Sin Božji prosi za grešnike
in hudobneže: "Oče, odpusti jim, ker ne vedo kaj delajo/
Na vse štiri vetre, na vse strani sveta se naj razlivajo z
Golgote te nebeške, milosti polne besede. Naj tolažijo vsa v
grehih onemogla, vsa pod težo hudobij in krivde obupana srca.

In naj sliši z Golgote vse človeštvo, da mn Sin božji
daje svojo lastno presveto porodnico za mater! „Glej, tvoja
mati /

104

Naj sliši vse stvarstvo, vsa živa in mrtva bitja, da je
raztrgano na kosce tisočletno dolžno pismo, da je dolg iz¬
brisan, da je odvzeto svetu in človeštvu prokletstvo, da je
dopolnjeno odrešenje! ,,Dopolnjeno je!“

Naj se uči z Golgote, iz te najsvetejše prižnice vsega
sveta, vse človeštvo, kako je treba umirati, ko gleda, kako
umira Pravični: „Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo! 44

In glej, ».zagrinjalo v templju se pretrga na dvoje od
vrha do tal* 4  — končana je stara zaveza, zaveza strahu in
pokorjenja. pričenja se zaveza milosti in usmiljenja. „In
zemlja se trese, in skale pokajo 44  — vse brezčutno stvarstvo
drhti od strašne groze, da so upali umoriti njegovega Stvar¬
nika in Gospoda. — ,,In grobi se odpirajo, in veliko teles
svetnikov, ki so spali, se zbudi 44 : začutili so mrtvi v grobih,
da je prišel veliki, sveti trenutek, ki so ga s hrepenenjem
čakali stoletja in tisočletja.

In glej, strašen, blazen strah se polasti množice, poprej
tako glasne in mogočne, zasmehujoče s surovimi srci in
s trdimi besedami na križu Trpečega: „Aha. kako tempelj
božji podiraš in v treh dneh spet sezidaš. Pomagaj sam
sebi! Če si Sin Božji, stopi s križa. 44  (Mat, 27, 40.)

Blisk jim jemlje vid, vihar jim tuli od vseh strani z
grozno močjo njih lastno obsodbo: ^Njegova kri naj pride
na nas in na naše otroke. (Mat. 27, 25.) Povsodi ječanje,
krik, divje kletve, plašne molitve. Bič njih vesti in bič jeze
božje jih podita, da beže v mesto kakor čreda šakalov v
puščavi, ko v mogočnih skokih hiti za njimi lev. neusmi¬
ljeni morilec. Ne ubežiš jezi božji, nesrečno ljudstvo! Progi
padajo na kolena, z obrazi udarjajo ob skalo. „Ali smo res
nmorili Pravičnega, Sinu Božjega? 44

Ive ena stoji v vsi klečeči množici in nepregibna, ne¬
premično strmi v Križanega. Vihar, ki se je zavzel za svo¬
jega Gospoda zoper gospodarja stvarstva, človeka, in ki
ndarja kakor s škorpijoni po glavah množice, da se zvija
v strahu in trepeta — ona ga ne čnti! Strašni klic vesti,
ki vpije tako mogočno, da so kakor valovi morja ob naj-
besnejšem viharja vzvalovane vse misli, in se jih loteva
blaznost — v njeni duši ne zveni. Pač je na smrt ranjeno
njeno srce. ljubeče, kakor ni ljubilo ne poprej in ne pozneje
nobeno srce; pač so od solz izžgane njene oči in vse njene
telesne moči izžete iz telesa od smrtnih bolečin, a ljubezen
materina jo drži pokoncu. Neskončno trpljenje, globoko in
veliko, kakor nepregledno morje, slično trpljenju na križu

105

Visečega, ji daje pravico, da edina ob križu stoji. Oči, polne
neskončne ljubezni in nadzemskega sočutja, vpira v moža
trpljenja in šepeta:

„Moj Sin! Moj Sin ! u

Spodaj ob križa kleči druga žena čudežne krasote,
skoro še deklica. Z nežnimi rokami tesno in ljubeče oklepa
trdo, posvečeno drevo. In polna zaupanja v dragoceno kri,
ki kaplja na njo, polna ljubezni in vroče hvaležnosti drhti
in ihti :

„Moj Učenik in moj Dobrotnik!"

Tik pred križem pa kleči sredi svojih vojakov mlad
rimski stotnik resnega obraza, zamišljenih oči. Lice mu je
obledelo ob grozotah, ki jih gleda in sliši. V vročih bojih
je že stal, a ni trepetal; zdaj drhti. Roka se oklepa držaja
kratkega meča, da ga vsak hip potegne iz nožnice in ga
zavihti v obrambo Nedolžnega. Oči so se mu čudno raz¬
širile in se z grozo in s svetim spoštovanjem vpirajo v
moža, na križu visečega. Iz ust pa se mu izvije glasno,
skoro hropeče spričevanje:

..Resnično, ta je bil Sin Božji!* 4

In dandanašnji stoji ves svet pod močjo in pod veli¬
častvom tega spoznanja :

„Resnično, ta — križani Jezus iz Nazareta — je Sin
Božji ! M

In tudi mi se oziramo s plamtečo ljubeznijo na križ
in na Križanega, kakor je gledala vanj Mati božja. Tudi
mi — vsi slabotni in grešni — se oklepamo z zaupanjem
v usmiljenje božje križa, kakor se ga je oklepala Marija
Magdalena. In tudi mi spričujemo slovesno s stotnikom :

».Verujemo, da je ta resnično Sin Božji."

VIL

In ko je Jezna iz templja Sel. mn je rekel
eden njegovih učencev: JJenik, poglej, kak
Ano kameni« in kakšne zidine!“ In Jezus mn
je odgovoril in rekel: ..Vidiš vse to mogoJ.no
zidovje? Kamen ne bo puAJen na kamnu, ki
bi ne bil razvaljan. -  (M n, i. 2J

Takoj na dan po prihodu v sv. mesto, na Malo ttospoj-
nico dopoldne, smo si ogledali tempeljski prostor.

Mohamedanci so pričeli tisti dan svoj post, ramadan,
ki traja mesec dni. Tako bi pozneje ne dobili lahko vstopa
v mošejo. Ker so ob post n tudi mnogo bolj versko razbnr-

106

jeni in fanatizirani. bi se tudi laže pripetila kaka nesreča.
Da so ob času posta zelo občutljivi in razdražljivi, je na¬
ravno. Ker ti imajo drugačen post nego mi komodni kato¬
ličani! Od solnčnega vzhoda ničesar ne jedo, ne pijejo,
niti ne kadijo. In to za Turka, ki sicer ves dan kadi in
srka črno kavo, ni malenkost! Ko so se naši romarji vo¬
zili k Jordanu, so ponujali kočijažem cigarete. A so jih
odklonili! Turki! Od teh bi se naj mi učili, da bi malo
bolj vestno izpolnjevali tretjo cerkveno zapoved!

Seve so nas spremljali turški vojaki, da se nam v
mošejah vendar ne bi pripetila kaka nezgoda. Saj se dogodi
še navzlic vojaškemu spremstvu. Posebno nevarno je, kakor
so nam pravili, če kdo moti mohamedanca v molitvi in v
premišljevanju. Sedi pred votlino v zidu, ki so vse proti
Meki obrnjene in so mohamedancem nekako isto kakor nam
oltar in tabernakelj, sin in vernik prerokov, zatopljen v mo¬
litev in v premišljevanje. Gorje, če bi tedaj kdo stopil med
njega in med zid. Nož bi zablisnil, ali bi počil strel, ker
moslim misli, da tak vsiljivec pretrga nevidno nit in vez,
ki jo molitev plete med molilcem in med Alahom. Sedaj
ga Alah več ne sliši in ne usliši.

Kratko pred našim prihodom je ustrelil tako užaljen
moslim mlado Amerikanko, drugo je nevarno ranil. Iz rado¬
vednosti, kaj da bo — morda le iz nevednosti — sta šli
med njim in med zidom svojo pot; a to sta drago plačali.

Vobče tujec brez spremstva in brez dovoljenja ne sme
stopiti na tempeljski trg, ki je tudi mohamedancem zelo
svet, kakor že kaže ime „haram-eš-šerif" — ^veličastno
svetišče". Oe  tujec slučajno zablodi nanj, ali stopi nanj iz
predrznosti, mora biti pripravljen, da ga izženo s kamenjem.
Isto smo doživeli na turškem pokopališču pred vratmi sve¬
tega Štefana proti dolini Jozafat. Komaj smo stopili na
posvečeni kraj, so zagnali tam sedeči moslimi divji krik in
nas začeli obmetavati s kamenjem. Bili smo veseli, da smo
se brez škode umaknili in rešili.

Tempeljski trg sem si vedno mislil obširen. A ko
sem ga zagledal, sem se njegovi velikosti naravnost čudil.
Zapadna stran je dolga 488 m, vzhodna 466 m, severna
317 m, južna 284 m.

Tisti dopoldan je bil trg precej prazen. De pri vodo¬
vodu. nekako na sredini velikanskega prostora, je stala in
se prerivala gruča mož. žensk in otrok. Polnili so iz staro-


107

davnega vodovoda mehove, prikrojene iz narobe obrnjenih
ovčjih in kozjih kož, z vodo in so jo odnašali v mesto.

Dve veličastni, dragoceni stavbi stojita na tem svetem
prostoru: »Kubet-es-Sakhra 4 *, „ Mošej a (molilnica) skale** ali
„Oraarjeva mošeja** in molilnica ,,el-Aksa*‘, t. j. »oddaljena 4 *
ali »skrajna 4 *, ker je izmed treh največjih mohamedanskih
svetišč, v Meki, v Medini in v Jeruzalemu, jeruzalemska
najbolj oddaljena.

»Mošeja skale 4 * je čudež mohamedanske umetnosti;
okrašena je res z jutrovskim bogastvom, s čudežno razsip¬
nostjo in razkošnostjo. Arabski geograf Jakubi piše, da je
bila mošeja izpočetka krita z 10.000 pozlačenimi bakrenimi
ploščami; 462 dragocenih svetilnic jo je razsvetljevalo.

Osraerooglata je; vsaka stena je dolga 20 m. Premer
notranjščine je 54 m. Kupola se dviga 30 m visoko. Velika
vrata vodijo iz molilnice na vse štiri strani sveta. Severna
imenujejo »rajska vrata**, vzhodna »vrata Davidova** ali
»vrata verige**. Pred njimi stoji namreč lepa deseterooglata
lopa »sodišče Davidovo 4 * ali »lopa verige**. V nji visi še sedaj
sredi oboka močna veriga. Pripovedujejo, da sta tukaj so¬
dila David in Salomon. Krivdo in nedolžnost pa so spoznali
tako: iz nedoglednih višav se je spuščala tukaj proti zemlji
skrivnostna veriga; nedolžni jo je dosegel brez truda; do¬
segel jo je pač tudi zločinec, a mu je ostal najspodnji sklep
v roki. Po mnenju mnogih raziskovalcev je bil na tem
mestu žgavni oltar. Tukaj blizu vsaj je gotovo moral biti.

»Omarjevo mošejo** jo zovejo, ker je po starem sporo¬
čilu kalif Omar ta prostor očistil in mu je iznova pridobil
večje češčenje. Kot kraj prokletstva božjega, in ker je po
razdejanju judovskega templja stalo tukaj svetišče rimskega
malika Jupitra in velik kip cesarja Hadrijana na konju, so
Jeruzalemčani ta kraj nekako zaničevali in so metali nanj
odpadke in razno nesnago. Ko je Omar 1. 636 Jeruzalem
zavzel, je lastnoročno nosil te smeti stran, njegovi junaški
Arabci pa so mn pomagali. Tako so prostor očistili in so
postavili na njem priprosto molilnico za kakih 3000 ljndi.

»Mošeja skale** jo imenujejo zaradi obsežne naravne
skale, ki se dviga več nego en meter iznad marmornatih
tal in napolnjuje skoro vso molilnico.

Daleč gori v starodavne veke sega zgodovina tega
prostora in te skale.

»Vzemi svojega edinega sina Izaka, ki ga ljubiš.** je
ukazal Bog Abrahamu, »in pojdi na goro Morijo in tain mi

108

ga daruj;“ (I. Mojz. 22, 2.) Ta hrib je ona gora Morija.
In spet beremo: „ Vzdignil pa se je satan zoper Izraela in
je spodbodel Davida, da bi preštel Izraelce. Ni pa bilo to
Bogu všeč in je udaril Izraelce (s kugo). In David je re¬
kel Gospodu, ko je videl moriti ljudi: „Jaz sem, ki sem
hudo storil; oni pa, ki so ovce, kaj so storili? Prosim, naj
se obrne tvoja roka zoper mene in zoper hišo mojega očeta. “
Prišel pa je videc Gad tisti dan k Davidu in mu je rekel:
„Pojdi gori in postavi Gospodu oltar na gumnu Areona,
Jebusejca. 44  (II. Kralj. 24, in I. Kron. 21.) Tukaj je bil po¬
stavljen ta oltar.

In tukaj je sezidal sin Davidov, Salomon, hišo Gospodu,
čudež sveta. Na ti ogromni skali je najbrž stala skrinja
zaveze, dasi nekateri trdijo, da so na nji darovali. Po oni
odprtini, ki je v skali, bi naj kri odtekala.

Po razdejanju svetega mesta so Judje še vedno romali
na ta posvečeni kraj. Vsako leto so na obletnico onega
najnesrečnejšega dne v dolgi njihovi zgodovini to pečino
mazilili, dokler ni Hadrijan sezidal tam paganskega templja.

Mohamedanci trdijo, da se je tukaj Mohamed dvignil
v nebo. Tudi skala se je vzdignila in hotela za njim; a
nadangel Gabrijel jo je prijel in ji zabranil. Še sedaj baje
visi v zraku. In še sedaj je vtisnjena v njo angelova roka.
Jaz nisem opazil ne enega ne drugega.

Tudi votlino pod skalo smo si ogledali. V nji so baje
molili Abraham. David, Salomon, Elija in Mohamed. Pri
vhodu štrli iz skale ostrina, nekoliko jeziku podobna. S
tem jezikom je skala baje pozdravila Mohameda. Tudi ko
jo je Omar očistil nesnage in jo pozdravil: „Mir ti bodi!“
bi mu naj bila odgovorila: „Mir tudi tebi!“

,,Skrajna mošeja 44  je pravzaprav katoliška cerkev Ma¬
rijinega Darovanja. Morala je biti krasna stavba. Seveda
so notranjost Turki prav po turško prenaredili, namreč
oropali, opustošili in onesnažili. Le deloma še vidimo na
obokih slike; tudi prižnica je še ohranjena. Prizidana je
orožarna križarjev, sedaj nekako skladišče.

V to mošejo hodi molit jernzalemski paša (poglavar);
ima pripravljen poseben prostor. Po železnih ograjah smo
videli polno majhnih cunj, iztrganih iz oblek. Te puščajo
mohamedanski verniki tukaj kot nekake opomine, da bi nji¬
hove molitve bile gotovo uslišane.

Ogledali smo si tudi velikanske podstave tempeljskega
trga, ..hleve Salomonove ,4 . „fn Salomon je imel štirideset-

109

tisoč jasli za vozne konje in dvanajsttisoč za jezdne konje."
(III. Kralj. 4.)

Ali so ti ogromni skladovi kamenja, ki se zde bolj delo
bajeslovnih velikanov in bogov nego delo navadnih člove¬
ških rok — ali so res iz Salomonovih časov? Mogoče je.
Brezdvomno je moral ta ravni prostor prirediti že Salomon
za svoj tempelj. Zgodovinar Jožef Flavij izrecno piše o tem.
Hrib je gotovo tukaj od nekdaj padal poševno, bolj ali manj
strmo v Cedronsko dolino. A za tempelj in njegovo okolico
so rabili raven, enakomerno visok prostor. Tega so ustva¬
rili s tem orjaškim podzidjem. Ob pogledu na te skale raz¬
umevamo, čemu da je bilo pri zidanju templja zaposlenih
30.000 Izraelcev in 150.000 Kananejcev.

Tukaj skozi je vodil iz doline hinonske hodnik na
tempeljsko dvorišče. Vrata so imenovali „Holdina vrata",
menda po prerokinji istega imena, živeči za plemenitega,
gorečega kralja Jozija (umrl 1. 609 za rano, ki jo je dobil,
ko se je bojeval zoper egiptovskega kralja Nehva II., šele
39 let star). „Šli so tedaj Helcija in ti, ki so bili ob enem
od kralja poslani, k Holdi, prerokinji, ženi Seluma, ki je
stanovala v Jeruzalemu v drugem oddelku." (II. Kron. 34. 22.)

Tudi križarji so baje rabili te prostore za hleve. Ver¬
jetno. Še sedaj kažejo posamezne kamenene jasli in v njih
luknje, kjer so bili konji privezani.

Brezdvomno so „Salomonovi hlevi" izmed najbolj orja¬
ških stavb na svetu. Poedini kamni so več metrov dolgi,
po en meter ali poldrug meter debeli. Koliko truda in
znoja, koliko zdihov, koliko človeške moči in krvi je zazi¬
dano v to nemo, grozeče zidovje! Dandanes bi bila taka
stavba menda nemogoča.

Oseminosemdeset stebrov je. A kakšni so!

Človeku je še v veliki družbi pod temi molčečimi
oboki, med tem ogromnim stebrovjem tesno pri srcu. Sam
ne bi rad pohajal todi. S svojo mogočnostjo, z neznanskimi
težkimi skrivnostmi, ki se jih zde polne te grobno molčeče
kleti in ječe, človeka kar v prah pritiskajo. — r Kaj si ti
proti nam? Kaj hočeš tukaj? Kaj motiš naš mir, tisoč¬
letne naše spomine?"

Kar oddahnili smo si, ko smo spet stali na mogočnem
tempeljskem obzidju in smo gledali nad seboj jasno nebo,
čutili pekoče solnce, globoko globoko doli pa smo zrli
cedronsko dolino.

*

* *

110

Trikrat sem stal na Oljski gori in sem zavzet strmel
preko na tempeljski prostor.

Šele od tukaj sem videl pravo krasoto tega širnega
trga in lepoto mošej. J n šele tukaj mi je srce prav ume¬
valo, kakšno čudo je moral biti judovski tempelj. Saj
sem še sedaj vzkliknil: „Kako krasno! 44  In vendar vsa se¬
danja lepota ni majhna senca nekdanje, minule krasote.
Ko pa stopa sedaj le zapuščenost po tem posvečenem pro¬
storu, in žalostni spomini jokajo na njem po nekdanji časti
in slavi. A iz slednjega kamna jim namesto lečilne tolažbe
zveni naproti kakor večno prokletstvo: Minilo! Nikdar

več! Nikdar več! M

In šele tukaj, kjer je vdolbeno v zid lične frančiškanske
cerkvice: „Dominus flevit 44 — ./rukaj je Gospod jokal. 44  sem
čutil z vso dušo in v globočini srca, kako neskončna je
morala biti žalost onega božjega srca, ki je domovino in
sv. mesto in hišo Očetovo ljubilo kakor nobeno drugo srce,
ko je mislilo na nesrečno usodo tega trdovratnega mesta;
ko je že zrlo pred seboj plamen, do neba švigajoč, še v
svoji uničujoči moči kličoč v nebo po maščevanju za ljud¬
stvo. ki ni spoznalo svojega dneva, in ob enem s strašno
glorijo znaneč:

».Dopolnjeno je! Njegova kri je prišla na vas in na
vaše otroke. 44

Dominus flevit — tnkaj je Gospod jokal; jokal je nad
ponosnimi marmornatimi zidinami pred seboj, v katerih so
se zlati žarki kopali kakor v svežem mleku, ko so se do
sitega naigrali s sevajočimi zlatimi ploščami na strehi . . .
In vendar, od vse te krasote ».kamen ne bo ostal na kamnu 44 .
Dominus flevit — res, vredno je, da Gospod objoknje ta
največji ponos naroda in zaslepljeni narod sam.

Kje je še kraj na svetu s tako staro, s tako slavno
in s tako strašno žalostno zgodovino? Ne ljudje, ne kralji
in vojskovodje, ne, ljubezen božja in srd božji sta pisala
zgodovino tega kosa zemlje in zgodovino one čudežne stavbe
na njem . . .

2e David kralj je pripravil proti koncu življenja potrebno
za zidavo hiše Gospodove. ».In je ukazal, da naj se zberejo
vsi spreobrnjenci (Kananejri, ki so ostali v deželi in so
pravo vero sprejeli) iz Izraelove dežele; in je postavil izmed
njih kamenarje. naj lomijo in obdelujejo kamne, da bi se
zidala hiša božja. Tudi je pripravil David veliko železa
za žreblje pri vratih in za skladove in vezi in brona ne-

111

šteto težo. Tudi cedrovega lesa ni bilo mogoče preceniti,
ki so ga bili Sidonci in Tirci Davidu navozili. 44  (1.Kron. 22.)

A David ni bil deležen sreče, da bi smel zidati tempelj
Gospodov. „In zgodila se je (Davidu) beseda Gospodova,
rekoč: Veliko krvi si prelil in preveliko vojsk si imel; ne
boš mogel zidati hiše mojemu imenu. Sin, ki ti bo rojen,
bo miren mož in bo „Mirni“ (Salomon) imenovan. On bo
zidal hišo mojemu imenu. 44  (I. Kron. 22.)

Salomon je izpolnil voljo Gospodovo. Sklenil je zavezo
s kraljem tirskim, Hiramom, in mu je sporočil: „Zidati
mislim tempelj imenu Gospoda, svojega Boga. kakor je Gospod
govoril Davidu, mojemu očetu, rekoč: *Tvoj sin, ki ga po¬
vzdignem namesto tebe na tvoj prestol, bo zidal hišo mo¬
jemu imenu. 44  Ukaži tedaj, da mi tvoji hlapci nasekajo
ceder z Libanona, in moji hlapci naj bodo s tvojimi hlapci;
plačilo za tvoje hlapce pa ti dam, kakoršno boš hotel; veš
namreč, da ga ni v mojem ljudstvu moža, ki bi znal les
sekati kakor Sidonci. (Sicer je celo Salomon Ilirama po
židovski navadi malo opeharil.) In Hiram je poslal k Sa¬
lomonu, rekoč: ».Slišal sem, kar si mi sporočil. In storil
bom vso tvojo voljo zastran cedrovega in jelkinega lesa.* 4
In kralj Salomon je izbral delavcev iz vsega Izraela, in je
bila napoved za tridesettisoč mož. In jih je pošiljal na
Libanon, menjaje, po desettisoč vsak mesec, tako, da so bili
po dva meseca na svojem domu. (Imeli so torej lepo ure¬
jene socialne razmere, bolje nego dandanašnji, ko še ženske
in otroci ponoči v tovarnah delajo!) In je imel sedemdeset-
tisoč takih, ki so bremena nosili, in osemdesettisoč kamno¬
sekov v gorovju, razven višjih, ki so bili čez vsakatero delo.
po številu jih je bilo tritisočintristo, ki so ukazovali ljud¬
stvu in tem, ki so delo opravljali. . (III. Kralj. 5.)

8 tem obsežnim aparatom, s to množico ljudi in s
temi velikanskimi sredstvi je pričel Salomon z delom v če¬
trtem letu svojega kraljevanja meseca zija (druga polovica
aprila in prva polovica maja) v letu 2992 po stvarjenju
prvega človeka. 1012 pred Kristusovim rojstvom.

In je sezidal čudež sveta!

Štiri stoletja je bil tempelj srce judovskega ljudstva.
Življenje celosknpnega naroda se je stekalo v njem; iz
njega je plalo spet novo, sveže življenje po vsi deželi, skozi
vse ljndstvo. Ponos judovskega naroda je bil, Ijnbezen nje¬
gova in njegova sreča.

112

A ko se je narod odvrnil od Gospoda, svojega Boga,
mu je ta največji njegov ponos porušil in uničil; naravnost
v srce ga je zadel!

Eliakim, ki ga je faraon Neho ali Nekaon, pod čigar
nadoblastjo je bilo tedaj judovsko kraljestvo, prekrstil v
Joakima, drugi sin pobožnega Jozija — prvega, Joahaza
so Egipčani vjeli in odvedli v sužnost — se je vdal mali¬
kovanju in je preganjal preroke in služabnike Gospodove.
Velik del ljudstva mu je sledil v službo malikov. Tedaj
si je izvolila jeza božja za bič, s katerim je udarila sveto
mesto in tempelj in vse izvoljeno ljudstvo in njegove vla¬
darje moža, r ki ljudstvo v okove vklepa, 4<  Nabukadnezarja
ali Nabuhodonozorja, kralja asirsko-babilonskega.

Nabukadnezar (1.604 — 662), sin Asirca Nebopalasarja,
premaga egiptovskega kralja Nehoa ali Nekaona pri Kar-
kemišu ob Eufratu. Narod za narodom si podjarmi. Vse
dežele okoli Kanaana so že pod oblastjo Babiloncev, ki posta¬
jajo pod velikim svojim kraljem prva velemoč tedanjega časa.

Kar pride Nabuliodonozor 1. 589 z mogočno vojsko pred
Jeruzalem. Joahin, sin Joakimov, se mu podvrže. Kralja
in ves njegov dvor, ves tempelski zaklad in najboljši del
ljudstva odvedejo Babilonci v sužnost. S preprostimi, a v
svoji priprostosti tem mogočnejšimi, tem ginljivejšimi bese¬
dami nam ta dogodek opisuje sveto pismo.

r Tn je šel vun Joahin, Judov kralj, k babilonskemu
kralju, on njegova mati (Nohesta, Elnatanova liči, iz Jeru¬
zalema), in njegovi hlapci in njegovi poglavarji in njegovi
dvomiki, in ga je prijel babilonski kralj, v osmem letu
svojega kraljevanja. In je odnesel od ondod vse zaklade
hiše Gospodove in zaklade kraljeve hiše in je razbil vse
zlate posode, ki jih je naredil Salomon, Izraelov kralj, v
templju Gospodovem po besedi Gospodovi. In je preselil ves
Jeruzalem in vse poglavarje in vse vojskine junake, deset-
tisoč, v jetništvo; tudi vse umetnike in ključavničarje; in
ničesar ni bilo pnščenega razen ubogega ljudstva po deželi."
(IV. Kralj. 24.)

Med jetniki je bil tudi Ecehiel, eden štirih velikih
prerokov, tedaj še mladenič.

Jeremija je ostal v domovini.

Za podkralja čez Jude, ostale v domovini, je postavil
Nabnhodonozor Sedecija. tretjega sina Jozijevega.

Tri leta mir. A ljudstva so nerada nosila jarem babi¬
lonski. dasi se zdi, da ni bil pretežek. Od sosednih narodov

113

pridejo poslanci k Judom, naj bi se dvignili. Jeremija od¬
svetuje ; z glasno, pekočo besedo govori zoper krive preroke,
ki obljubljajo zmago. Na Babilonskem izvejo, da med Judi
vre. Sedecija se osebno poda k Nabuhodonozorju, da ga
pomiri.

Med tem zavlada v Egiptu Hofra, boja željen in žejen
mož. Ta neti med Judi iskre, tleče pod pepelom; v plamen
jih razpihne. Jeremijeva mogočna beseda grmi po deželi.
A Gospod, ki hoče ljudstvo kaznovati, gaje udaril z gluhoto
in slepoto: ne sliši besed najmogočnejšega preroka, ne vidi
prepada, ki drvi vanj. Vre tudi med Judi ob Eufratu, ki
so bili v vedni zvezi z Jeruzalemom. Tukaj svari Ecehiel
in prosi ljudstvo, naj se vda v usodo in v voljo Gospodovo,
da zabrani večjo nesrečo. Zaman; vse gluho!

V devetem letu svojega kraljevanja se Sedecija dvigne
zoper mogočni Babilon. „Srdil se je namreč Gospod zoper
Jeruzalem — ker je Sedecija hudo delal pred Gospodom v
vsem kakor Joahim — dokler jih ni vrgel spred svojega
obličja; in odstopil je Sedecija od babilonskega kralja 44
pravi sv. pismo. (IV. Kralj. ! 24 .) A kmalu je bil Nabnhodo-
nozor pred Jeruzalemom in je naredil okoli mesta okope.

„In zato je bilo mesto obsuto do enajstega leta kralja
Sedecija. deveti dan četrtega mesca; in pritiskala je lakota
v mesto, in ljudstvo po deželi ni imelo kruha. 44  Sedecija
hoče ponoči ubežati v puščavo, a ga ujamejo in postavijo
pred babilonskega kralja. r In ta je izrekel sodbo nad njim.
Sinove Sedecijeve pa je pomoril vpričo njega, in njemu je
oči izkopal ter gaje zvezal z verigami in odvedel v Babilon.
In je zažgal hišo Gospodovo in kraljevo hišo in jeruza¬
lemske hiše; ter je požgal vse hiše. In zidove jeruzalemske
je okrog in okrog podrla vsa kaldejska vojska, ki je bila
z vojaškim poglavarjem. 44  (IV. Kralj. 25.) Zgodilo se je to
gorje v Judeji 1. 586.

Zdaj se je dopolnilo, kar je Gospod govoril ob času
Manaseta, najhudobnejšega vseh judovskih kraljev: „Glej,
pripravil bom hudo nad Jeruzalem in Juda; da. kdorkoli bo
slišal, mu bo zvonilo v obeh ušesih; in bom pobrisal Jeru¬
zalem, kakor kdor obriše skledo, obriše in jo povezne.* 4
(IV. Kralj. 21.)

Kako so tedaj s solzami in zdihovaje peli sinovi Izraelovi
ob rekah babilonskih? Ali ne: „h'er so naši očetje grešili
zoper Gospoda, sedimo mi tukaj žalostni in jokamo! -

Vtfcirnkt. M iv  8

114

Na razvalinah jeruzalemskih, nad katerimi so plavali
orli, plen iščoči, po katerih so se potikali in skrivali šakali,
pa je posedal „mož žalosti", Jeremija prerok, ki se ni mogel
ločiti od domovine, dasi mu je Nabuhodonozor obljubil, da
na Babilonskem poskrbi zanj. In s krvavečim srcem je
izplakal one veličastne žalne speve, ki zvenijo z isto večno
mlado silo, z isto nikoli omiljeno žalostjo skozi stoletja in
tisočletja in pretresajo srca do skrajnih globočin; ker ta
žalost ni ponarejena, ni prisiljena, temveč je ihtela in tožila
res iz globočine ljubečega in v ljubezni neskončno trpečega
srca. Taka žalost pa ne umre nikoli; v vseh vekih budi
odmev.

„Kako samotno stoji mesto, sicer polno ljudstva; kakor
vdova je postala gospa narodov; kraljica dežele je davku
podvržena. Joka in joka ponoči, in solze ji teko po licih;
izmed vseh njenih ljubih ni nikogar, ki bi jo tolažil. Vsi
njeni prijatelji jo zaničujejo in so postali njeni sovražniki.
Pota na Sion žalujejo, ker nikogar ni, da bi prišel k prazno¬
vanju; vsa njena vrata so odprta; nje duhovni zdihujejo;
nje device so omadeževane, in sama je v bridkosti vtopljena.
O vi vsi, ki mimo greste po potu, pomislite in poglejte, ali
je bolečina kakor moja bolečina. u  (Žal. pesmi 1.)

Sedemdeset let so zdihovali Judje v babilonski suž-
nosti, so jokali po razrušenem templju in razdejanem mestu,
so hrepeneli nazaj v domovino, v obljubljeno deželo.

In obljubljena dežela sama je bila vsa pusta; žalovala
je kakor zavržena nevesta.

„Tn bom odpravil izmed njih glas veselja in glas
vriskanja, glas ženinov in glas nevestin, ropot mlina in
svetlobo svetilnice. In vsa ta dežela bo v puščavo in v
strmenje, in vsa ta ljudstva bodo služila babilonskemu kralju
sedemdeset let In ko se bo sedemdeset let dopolnilo, bom
obiskal, pravi Gospod, babilonskega kralja in njegovo ljudstvo
in njih pregrehe in deželo Kaldejcev in jih bom pretvoril
v večno pnščavo. (Jer. 25.)

*

• t *  *

A Gospod svojega ljudstva ni pozabil; ker r z večno
ljubeznijo te ljubim," pravi sam; ni ga popolnoma zavrgel.
r Zacelil bom tvojo progo in tvoje rane ti bom ozdravil;
zato, ker so tebe, o Sion, pregnano imenovali, rekoč: „Ta
je, po kateri nihče ne vpraša." A glej, jaz vrnem ujete
Jakobovih šotorov in se njih podstrešja usmilim. In zidano

115

bo mesto na višavah, in tempelj bo po svojem redu postavljen.
In vi bodete spet moje ljudstvo, in jaz bom vaš Bog! 44
(Jer. 30.)

-Cir, kralj perzijski, premaga kraljico mest, vsemogočni
Babilon, ves utrjen z velikanskimi zidovi, napolnjen z žitom
in z živili za 14 let. Kako je mogel prodreti v tako mesto?
Ni ga zavzel ne z naskokom in ne s počasnim obleganjem,
temveč z zvijačo, ki mu jo je najbrž nasvetoval kak Jud.
Nad mestom, pri Lipan je v naglici speljal vodo Eufrata,
ki je tekel skozi Babilon, v odtoke in kanale. Ko je bila
voda toliko padla, da so mogli vojaki bresti v nji, so ponoči
vdrli v mesto in so umorili kralja Baltazarja ali Belzacarja.
Ta je s svojimi ženami in boljarji sedel ravno pri veliki
gostiji; a so bili dnevi njegovi šteti, ker je bil tehtan in
prelahek najden. Zato mn je bilo kraljestvo vzeto in raz¬
deljeno med Darijem Medijancem in Čirom Perzijcem. („Mane,
tekel, fares! 44  Dan. 5.)

Cir podeli Judom prostost.

,.Prvo leto pa Čira, perzijskega kralja (1. 636. pr. Kr.),
da se je spolnila beseda Gospodova, ki jo je govoril po ustih
Jeremijevih (glej gori pogl. 26.V je Gospod obudil duha Čiru,
perzijskemu kralju, in ta je ukazal oznaniti po vsem svojem
kraljestvu, tudi po pismu, rekoč: To govori Cir, kralj
Perzov: Vsa kraljestva na zemlji mi je dal Gospod, Bog
nebeški, in mi je zapovedal, da mn naj sezidam hišo v Je-
ruzalemu. Kdo izmed vas je iz njegovega ljudstva? Gospod,
njegov Bog, bodi z njim! Gre naj gori v Jeruzalem, ki je
v Judeji, in naj zida hišo Gospodu, izraelskemu Bogu. 4 *
(II. Kron 36, Ezdra 1.)

Kaj je pač nagnilo Čira k temu plemenitemu činu?
Ali hvaležnost za pomoč, od Juda mu izkazano? Ali ple¬
menitost srca, ker je z nesrečnim ljudstvom sočuvstvoval ?
Ker zadovoljno to ljudstvo ^trdih tilnikov**, z vso dušo lju¬
beče prostost, v sužnosti. in najsi bi tudi ne bila posebno
težka, nikoli ni moglo biti. Kako smrtno so sovražili Judje
Babilonce, je Cir pač vedel.

Mogočna priča tega sovraštva nam je psalm 137, iz
katerega joka vsa bol in gromi ves divji srd vjetega naroda:
„Ob babilonskih rekah, ondi smo sedeli ter jokali, ko smo
se Hiona spominjali. Na vrbe sredi njega (sredi babilonske
dežele) smo obesili svoje citre. Ker tam so na« povpraševali,
ki so nas vjete odvedli po pesmih, in ki so nas bili odtirali,
so rekali: ^Zapojte nam katero sionskih pesmi/ 4  Kako bodemo

116

peli pesem Gospodovo v tuji deželi? Ako tebe pozabim, o
Jeruzalem, bodi pozabljena moja desnica. Moj jezik naj mi
obtiči na nebu, če se ne spominjam tebe, če ne sklenem
Jeruzalema v prvino svojega veselja. Ne pozabi, o Gospod,
edomskim sinovom, ki so ob dnevu Jeruzalema vpili: „Razru¬
šite ga, razrušite ga do dna!“ Hči babilonska, sirota! Blagor
mu, kdor ti vrne tvoje plačilo, ki si ga nam dala. Blagor mu,
kdor tvoje otroke zgrabi in jih ob skalo trešči!“ (Seve ta psalm
ni Davidov, temveč le po načinu Davidovih psalmov spevan
od neznanega Juda, ki se je vrnil iz babilonske sužnosti.)

Ali je bilo spoštovanje do vzvišene judovske vere?
Ker kakor ljudstvo Gospodovo, so tudi Perzi sovražili in
studili malikovalstvo. Ali je bila politika? Morda je hotel
imeti v Judih močen zid in zanesljivo predstražo zoper
Egipt, ki je bil z Babilonom zvezan zoper njega. Kdo ve?
A najsi bi vplivali nanj tudi vsi ti vzroki, vendar moremo
eno brez premisleka trditi: orodje v rokah Gospodovih je
bil Cir. Ob enem pa pravim: naj večje delo slavnega njego¬
vega vladanja, najdalekosežnejša odredba in čin največje
svetovnozgodovinske važnosti je bil, da je podelil temu ma¬
lemu narodu prostost.

Tako so se 1. 536. pr. Kr. vrnili.

A vrnili se nikakor niso vsi; le najgorečnejši. Izmed
24 duhovniških vrst na pr. so se vrnile le štiri; pač zna¬
menje, da sužnost ni bila prehuda.

Vodila sta ljudstvo knez Zorobabel in veliki duhoven
Jozue. 50.000 Judov je šlo z njima. Vzela sta s seboj tudi
tempeljske posode, ki jih je vrnil kralj Cir. „Tudi kralj Cir
je prinesel posode Gospodovega templja, katere je bil Nabu-
hodonozor iz Jeruzalema pobral in jih je bil postavil v tempelj
svojega boga. Dal jih je pa Cir, perzijski kralj, prinesti
po Mitridatu, zakladničarju, ter jih odštel Sasabasarju (per¬
zijsko ime za Zorobabela), poglavarju Judovemu. In to je
njih število: trideset zlatih skledic, tisoč srebrnih skledic,
devetindvajset nožev (za klavno živino), trideset zlatih kup,
drugačnih srebrnih kup štiristo in deset, in tisoč drugih
posod. Vseh zlatih in srebrnih posod je bilo pettisoč in
štiristo. (I. Ezdr. 1.)

Prišli so v domovino in so pričeli zidati tempelj.

„In vzdignili so se Jozue, sin Josedekov, in njegovi
bratje, duhovni, in Zorobabel, sin Salatielov, in njegovi bratje,
in so zidali oltar Izraelovega Boga, da bi na njem darovali
žgavne darove, kakor je pisano v postavi Mojzesa, moža

117

božjega. Toda prav veliko izmed duhovnov in levitov in
prvaki očetov in starci, ki so prejšnji tempelj videli, so na
glas jokali, ko se je zidal ta tempelj pred njih očmi; (prvi
je bil namreč mnogo lepši; videli so ga še lahko, ker je bil
šele 53 let razrušen, od 1. 588 pr. Kr. 70 let sužnosti se
šteje od časa, ko so bili prvikrat odgnani v sužnost;) veliko
pa jih je glas povzdigovalo, veselo ukaje. In nihče ni mogel
razločiti glasu veselega vpitja in glasu joka med ljudstvom,
zakaj ljudstvo je zmešano kričalo z velikim vpitjem, in glas
se je daleč razlegal." (I. Ezdra 3.)

Slišali so pa Samaritani, „da otroci sužnosti tempelj
zidajo Gospodu, Izraelovemu Bogu; in so stopili k Zorobabelu
in glavarjem očetov in so jim rekli: „Naj zidamo z vami;
ker tudi mi iščemo vašega Boga kakor vi." In rekli so jim
Zorobabel in Jozue in drugi knezi Izraelovih očetov: „Ne
spodobi se, da bi mi z vami (malikovalci) zidali hišo našemu
Bogu, temveč le mi sami jo bodemo zidali Gospodu, našemu
Bogu, kakor nam je Cir, kralj perzijski, ukazal." (I. Ezdra 4.)

Samaritani, užaljeni, tožijo in črnijo Jude pri perzijskih
oblastnikih in kraljih. Pod kraljem Artakserksom res do¬
sežejo, da kralj zidanje zabrani. Pisal je svojim oblastnikom
na Judovsko: „Tožba, ki ste mi jo poslali, je bila očitno
vpričo mene brana (ti vladarji so se, kakor spoznamo iz tega
in mnogih drugih mest sv. pisma, osebno in zelo vestno za¬
nimali za vse razmere in dogodke v neizmernem svojem
kraljestvu). In sem zapovedal, da (zgodovinske zapiske)
preiščejo; in so preiskovali in našli, da se to mesto od
nekdaj zoper kralje vzdiguje, in da se punti in boji v njem
spočenjajo. Poslušajte torej zdaj sklep: branite tistim ljudem,
da se tisto mesto ne sezida, dokler kje jaz ne ukažem.
Glejte, da tega leno ne spolnujete, in da ne zraste sčasoma
zlo zoper kralje." (I. Ezdra 4.)

14 do 15 let je bila prepoved v veljavi. Šele Darij
(menda Histaspis, od 1. 521—485) je dovolil, da zidanje na¬
daljujejo; tudi sam je naklonil za hišo božjo velike podpore.

Judovski starešine pa so zidali in so bili srečni ob
prerokovanju Ageja, preroka, in Caharija, Adonovega sina;
in so delali hišo božjo do tretjega dne meseca adara (svečan
sušeč), to je šesto leto kraljevanja kralja Darija (1. 515
pr. Kr.). Praznovali pa so Izraelovi otroci, duhovni in leviti
in drugi izmed otrok sužnosti z veseljem posvečevanje hiše
božje." (I. Ezdra 5.)

Tako je bil dodelan in posvečen drugi tempelj.

118

* *

Nekaj let pozneje (1. 444 pr. Kr.) izprosi ob ugodnem
trenutku Nehemija, veliki točar kralja Artakserksa — torej
so opravljali Judje na Babilonskem visoke službe — dovo¬
ljenje, da se sme vrniti v Sveto deželo in sveto mesto na¬
novo sezidati.

Prigodilo se je pa v mescu nisanu v dvajsetem letu
kralja Artakserksa, da je bilo vino pred njim in sem vzel
vino ter ga kralju podal in skoro sem omedlel pred nje¬
govim obličjem, in kralj mi je rekel: „Zakaj je tvoj obraz
žalosten, ker te ne vidim bolnega? To ni zastonj, temveč
neka težava, ne vem, katera, je v tvojem srcu. 44  In bal
sem se močno in silno in sem kralju rekel: „Kralj, živi
na vekomaj! Kako bi ne žaloval moj obraz, ker je mesto,
dom pokopališča mojega očeta, opustošeno, in njegova vrata
so z ognjem požgana/ In kralj mi reče: #Kaj prosiš? 44
Tedaj sem molil k nebeškemu Bogu in sem kralju rekel:
„Ako se kralju prav zdi, in ako je tvoj služabnik pred
tvojim obličjem milost našel, pošlji me v Judejo, k mestu
pokopališča mojega očeta, da ga zidam/ Tedaj sta mi rekla
kralj in kraljica, ki je sedela zraven njega: „I)oklej boš
hodil in kdaj se vrneš? 44  In ugajalo je pred kraljevim
obličjem in me je poslal; jaz pa sem določil čas/

Kralj mu nakaže lesa za stavbo, da mn priporočilna
pisma na svoje namestnike, do katerih pride med potjo, in
mu odloči odlično vojaško spremstvo.

Nehemija pride v Jeruzalem. Vsega vidi v razvalinah.
S kakšno bridkostjo v sren je pač v tihi jutrovski noči
jezdil okoli mesta, ki je hrepenel k njemu in sanjal o njem
v tujem svetu, okoli „mesta pokopališča njegovega očeta!* 4
„In sem vstal ponoči, jaz in malo mož. In sem šel skozi do¬
linska vrata ponoči in mimo zmajevega studenca in h
gnojnim vratom in sem pregledoval razsuti zid Jeruzalema
in njega z ognjem požgana vrata. In sem šel dalje k stn-
denčnim vratom in h kraljevemu vodotoku (ribnjaku, ki ga
je dal Ezekija narediti) in ni bilo prostora za živino, na
kateri sem sedel, da bi skozi šla (ker je bilo vse z razva¬
linami zasuto). Tedaj sem šel gori ob potoku in sem zid
pregledal, in vrnivši se, sem prišel k dolinskim vratom in
sem se vrnil. In sem rekel : „Pridite in zidajmo zidove
Jeruzalema in ne bodimo več v zasramovanje. In potrjene
so bile njih roke v dobrem/ (II. Ezdra 2.)

119

A ko so sovražniki zvedeli, da Judje zidajo, „so se zbrali
vsi skupaj, da bi prišli in se bojevali zoper Jeruzalem in
nastave delali. M

A Nehemija ljudstvo oboroži. „In bilo je od tistega
dne, da je polovica njih mladeničev delala, polovica pa je
bila na boj pripravljena s sulicami in s ščiti in z loki in
z oklepi, in poglavarji so bili za njimi v vsi hiši Judovi,
ki so zid delali in teže nosili in nakladali; z eno roko so
delali in v eni so meč držali; zakaj sleherni, ki je delal, je
bil z mečem opasan okrog ledja. M  (II. Ezdra 4.)

Tako so Jeruzalem zopet sezidali.

A mesto še ni imelo prebivalcev. Zato so vadljali; in
vsaka deseta družina, ki jo je vadljaj zadel, je morala iti
stanovat v Jeruzalem. Mnogi pa so šli prostovoljno.

„In poglavarji ljudstva so prebivali v Jeruzalemu;
ostalo ljudstvo pa je vadljalo. da bi odločili deseti del, ki
bi prebival v svetem mestu Jeruzalemu, devet delov pa po
(drugih) mestih. In blagoslavljalo je ljudstvo vse može, ki
so se prostovoljno ponudili, da bi v Jeruzalemu prebivali/
(II. Ezdra 11.)

Mnogo grozot in hudobij je videl tempelj v sebi tekom
stoletij; na pr. za časa sirskega Nerona, krvoločnika Antioha
Antipatra (176—164), ki je oropal ves tempelj — celo za¬
grinjalo izpred Najsvetejšega je odnesel — izpraznil vso
zakladnico. Na žgavnem oltarju je daroval svinjo, izvolje¬
nemu ljudstvu najnečistejšo žival; z njeno krvjo je poškropil
svetišče, da ga Judom pristudi.

Slavni Haamonejci (po našem „pleraiči M ) ali Makabejci
so hišo božjo spet očistili in k slavi povzdignili.

Naslednik Makabejcev. Herod Veliki, najpoprej cesarjev
namestnik v Galileji, od L 40 in tri mesece po Kristusovem
rojstvu kralj vse judovske dežele, sezida tempelj, da bi
ublažil sovraštvo Jodov do sebe. v mnogo večjem obsegu in
v čudoviti krasoti. Iz samega belega marmorja ga je zidal.
Tujcem se je iz daljave dozdevalo, da vidijo v Jeruzalemu
2  belim snegom pokrit hrib.

Zidati so ga pričeli 1. 20 pr. Kr. Znotranje svetišče
so delali 18 mesecev, vso stavbo 8 let, 10.000 najspretnejših
delavcev je delalo, 1000 duhovnikov je delo nadzorovalo.

Kakor včasih požene drevo v pozni jeseni čudovit cvet,
tako je umirajoči stari zakon še enkrat zbral vso svojo moč,
vso vero, vse upanje in vso ljubezen do Jehova, da sezida
čndežno stavbo njegovemu velikemu imenu. Vse upanje

120

izraelskega ljudstva je bilo zazidano v te zidove: „0n pride,
pričakovani narodov, in bo bival v tem svetišču! 4 *

Slednja kapljica znoja, ki se je prelila ob mnogoletnem
delu, je bila posvečena z mislijo: „0n pride! Za Njega
delam I 44  Vsa čudežna stavba je drhtela v svetem hrepe¬
nenju, v nemirnem pričakovanju, da sprejme v se Njega,
ki so ga pričakovali narodi, ki je ves svet hrepenel po Njem,
Kristusa Gospoda, Sinu Božjega, kralja ljudstev in narodov.

Ta tempelj, čudo sveta, še čudovitejši nego prvi, Salo¬
monov, ker posvečen po Kristusu Gospodu, kakor so slovesno
napovedali preroki, na pr. Hagej 2, 7—9: „To govori Gospod
vojskinih trum: Še malo časa in pretresel bom nebo in zemljo
in morje in suho; in pretresel bom vse narode, in prišel bo
Zaželjeni vsem narodom ; in bom napolnil to hišo z veli¬
častvom, pravi Gospod vojskinih trum. Večje bo veličastvo
te poslednje hiše nego prve, pravi Gospod vojskinih trum 44
— in Caharija 9, 11.: »Močno se veseli, hči sionska, radnj
se, jeruzalemska hči! Glej tvoj kralj pride k tebi, pravičen
je in Odrešenik* 4  — ta tempelj, v čigar preddvorih je hodil,
učil, svaril in grajal, tolažil in odpuščal in ozdravljal Božji
Zveličar — ta tempelj so Rimljani do tal razrušili. Ne vse
mesto, tempelj, srce judovskega ljudstva, je mislil Gospod,
ko je govoril: »Kamen ne ostane na kamnu. 44

Dopolnilo se je!

Že so se besede »veselega oznanila 44  (evangelija) gla¬
sile daleč po svetu in so padale v srca kakor sladek pozdrav
iz neba, kar je prišla nad Jeruzalem dopolnitev onih bridkih
besed Gospodovih, kar se je razlilo na judovsko ljudstvo z
neba gorje, ki si ga je samo želelo, prokletstvo, ki ga je
samo klicalo na sebe : »Njegova kri pridi na nas in naše
otroke!“

Leta 70 po Kristusovem rojstvu se je dopolnilo.

Mogočni Pompej pride 1. 63 pr. Kr. v Sveto deželo,
zvabi odločnega kralja, Makabejca Aristobula, k sebi in ga
vrže v ječo, ko Aristobnl noče podpisati povelja, naj se
njegovi vojaki Rimljanom vdajo. Pristaši Aristobulovi se
zbero na tempeljskem hribu. Neko soboto zavzame Pompej
tempelj po strašni moriji; 12.000 mož pade. med njimi mnogo
duhovnov, ki so — sobota je bila. praznik — navzlic straš¬
nemu klanjn, vršili svojo dolžnost in darovali. Pompej gre
v tempelj. A ga vidi praznega! Pagann. ki je videl vse-

121

povsodi kipe malikov, nerazumljivo! Torej to ljudstvo niti
boga nima!

Tako so dobili Rimljani Sveto deželo pod svojo oblast.
A Judje so se zoper kruti rimski jarem vedno in vedno
puntali. Posamezni, boljši cesarski namestniki, na pr. Petronij
ali kralj Herod Agripa, ki je Jude zelo ljubil, dasi je kri¬
stjane preganjal, Jakoba je umoril, Petra je vrgel v ječo,
so pač previdno zadrževali in zabranjevali najhujše izbruhe
ljudskega srda. Pod drugimi je teklo mnogo krvi. Za vla¬
danja Ventilija Humana (47 50) je bilo ob nekem puntu

umorjenih 20.000 Judov.

V visok, strašen požar je vzplamtelo vse dolgo so¬
vraštvo izvoljenega ljndstva do poganskih in lakomnih za¬
tiralcev pod Gesijem Klorom. Ta je prišel v Sveto deželo
1. 64 po Kr. Prekašal je vse svoje prednike s krutostjo,
krivičnostjo, lakomnostjo. Morda je Rim poslal nalašč tega
trinoga; naj izzove nalašč ljudski srd in punte, da potem
judovsko ljudstvo, ki plamteče sovraži Rim in rimske bogove,
popolnoma uničijo, iztrebijo izmed živih

L. 67 se napoti vojskovodja Vespazijan s 70.000 vojaki
v Galilejo. Ne gre takoj proti Jeruzalemu. Sklenil je. da
poprej vso deželo opnstoši in tako Jeruzalem od sveta po¬
polnoma odloči. Kamor rimska vojska pride, brez usmiljenja
vse pomori, požge in uniči.

V svetem mestu pa divja meščanska vojska Celo v
templju ljudi morijo. Bližal se je čas, o katerem je Gospod
govoril: „Kadar boste videli gnusobo razdejanja na svetem
mestu, tedaj naj, kateri so v Jeruzalemu, beže na gore.* 4
(Mat. 24. 15.^

Vespazijan še ne napade mesta. „Če se sovražniki
sami med seboj morijo, je za nas ugodno; pustimo jih ! -
je odgovarjal prvakom vojske, ki so ga silili, naj začne
mesto oblegati.

I. julija 69 proglase egiptovske legije (vojaštvo) Vespa-
zijana za cesarja,

V času. ko so se v Rimu razni možje, vojskovodje in
drugi, potegovali in borili za cesarski prestol, so grozote
vojske v Sv. deželi ponehale.

Aprila 1. 70 pa se vzdigne Tit, sin Vespazijanov, iz
Cezareje ob morju. Z 80.000 izbranih vojakov se pomika
skozi Samarijo, da uniči srce judovstva, Jeruzalem.

Ko sveto mesto od daleč zagleda, postoji ves zavzet
in začuden nad krasoto templja in nad velikanskimi zidovi.

122

s katerimi so Judje mesto utrdili. Ali in kdaj jih poruši
in premaga?

V Jeruzalemu je bilo po poročilu Evzebija kakih tri
milijonov ljudi. Judovski zgodovinar Jožef Flavij trdi, da
jih je bilo en milijon za časa obleganja pomorjenih.

Judje so se branili in se borili kakor levi. Tit sam
je bil večkrat v smrtni nevarnosti; večkrat tudi v nevar¬
nosti, da ga razdraženi Judje ujamejo.

Izlepa jim je prigovarjal, naj se vdajo. Obljubljal jim
je, da bo milo z njimi ravnal. Menda bi obljubo spolnil,
ker je bil milega in pravičnega srca — ^radost človeštva* 4
so ga imenovali pozneje, ko je vladal. A Judje o tem niti
slišati ničesar niso marali. „Rajši umrjemo! Morda se ti
posreči, da razrušiš mesto in tempelj; a sveta, ki je ves
tempelj našega Roga, ne moreš uničiti.“

Ko je bilo vse zaman, in so mu Judje požgali vse oble-
galne stroje, je obzidal Tit mesto z visokim nasipom. Tako
v mesto niso mogli dobivati živeža. V hišah in v skladiščih
nakopičene zaloge so kmalu pošle. Zavladala je strašna
lakota. Jodli so usnje, podgane, vso mogočo nesnago; ko
so vdrli vojaki v neko bogato hišo, iz katere je prihajal
duh mesa, so našli mater, ki je spekla lastno dete in je. v
očeh blaznost, ponujala kose vojakom. Smrt vsepovsodi!
V poltretjem mesen so odstranili iz mesta skozi razna vrata
116.880 mrličev. Ker je bilo mrličev že preveč, so jih
kratkomalo metali čez mestni zid ali so napolnili z njimi
hiše, ki so jih zaklenili. Zunaj pa je dal Tit okoli in okoli
mesta postaviti križe. Po 800 vjetih Judov je dal v enem
dnevu pribiti na nje. Zdaj se je spolnjevalo: r Njegova kri
pridi na nas in naše otroke! -  Hribovje okoli svetega mesta.
Oljska gora in Hrib pohujšanja, kjer je Salomon dajal po¬
hujšanje ljudstvu, ker je sezidal templje bogovom svojih
paganskih žen, in doline okoli mesta, ki so slišale nekoč
divji krik: „Križaj ga, križaj ga! Njegova kri pridi na nas
in naše otroke! -  so gledali in slišali sedaj umiranje in blazne
vzkrike, ječanje in zdihovanje umirajočih.

A največje gorje, najstrašnejšo grozo so videli 5. av¬
gusta. V neki noči. ko je straža od utrujenosti zaspala, so
Rimljani po strašnem boju zavzeli grad Antonijo, kjer je
Pilat Jezusa sodil. Judom je tako ostal le še Sion. zgornje
mesto s tempeljskim hribom. Po hudih bojih, v katerih so
se Judje grudili od utrujenosti, ne samo od ran, so dobili
Rimljani v oblast zunanje tempeljsko obzidje. Jožef Flavij

123

trdi, da je Tit hotel tempelj rešiti in je vojakom zapovedal,
naj mu prizanesejo. Mogoče, morda na prošnjo lepe Berenike,
hčerke Heroda Agripe. A prav verjetno ni. Če bi ostal
tempelj, bi ostal tempeljski davek, ki ga je moral plačevati
vsak Jud, didrahma, po našem I K 60 vin; tako bi Judje
nabrali za nove punte in vojske. Zgodovinar Tacit piše:
„Sporoča se, da se je Tit posvetoval z vojskovodji, ali naj
tempelj poruši. Nekateri so bili mnenja, da tega velikega
in najslavnejšega svetišča ne smejo uničiti; če ga očuvajo,
bo to vedno pričalo o rimljanski zmernosti; če ga porušijo,
bo jim vtisnjen večen pečat krutosti. A drugi in Tit sam
so se izrekli za to, da je treba tempelj najprej uničiti, da
tem gotoveje uničijo judovstvo in krščanstvo. Ker obe veri,
dasi nasprotni, izvirata iz istega vira; kristjani so izšli iz
Judov; in če bodo uničene korenine, pade tudi drevo/

In če bi tudi Tit res nameraval tempelj rešiti, kaj je
premogel z vso svojo močjo proti moči volje božje? Božja
roka pa je judovskemu ljudstvu, svetemu mestu in templu
že napisala: r Mane, tekel, tares* 4 .

Zato se je moralo zgoditi.

Ne samo Judje, trpeči v mestu, tudi Rimljani pred
mestom so bili že strašno razjarjeni. Saj so si morali
slednjo ped zemlje, vsak kos zidu priboriti s strašnim, skoro
nadčloveškim naporom in z izgubo neštetih bojevnikov.
Tako celo Titove besede niso več mogle brzdati njih srda.

In zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi.

Nekega rimskega legijonarja dvigne tovariš na ramah
v višino. Vojak, nevede maščevalni angel srdu božjega,
vrže gorečo bakljo skozi „zlato okno* 4  v stranski del templja.
Suhi cedrov les se vžge. Kmalu ovijata dim in plamen
veličastno svetišče. Cedrov les se vnema s strašno naglico.
Do neba se dvigajo plamteči stolpi. „Bilo je, kakor bi ves
hrib gorel iz osrčja/ piše zgodovinar Jožef Flavij. Marmor
se kuha, drobi; velikansko zidovje razpada; zlato in srebro
se topi. S prasketanjem in šumenjem ognja se meša zma¬
goslavni krik rimskih legij, ječanje umirajočih, jok in stok
žensk, vpitje otrok, obupne tožbe duhovnov, ki še v tem
trenutku vršijo svojo dolžnost, darujejo zadnjo daritev sta¬
rega testamenta, ali glasno kličejo Gospoda vojskinih trum
na pomoč, ali v divjem srdu prosijo prokletsvo neba na
Rimljane in na Pita.

Vojake, duhovne, ženske, otroke Rimljani brez usmi¬
ljenja morijo na svetem mestn. ob žgavnem oltarjn. 6000

124

jih zaduši dim ia ogenj. Ko vidijo duhovni propad hiše
božje, skačejo obupani v ogenj. Kaj naj počnejo, ko templja
ni ? Bil jim je življenje. . .

Eden najznamenitejših in ob enem najstrašnejših do¬
godkov v svetovni zgodovini!

A vojaštvo se še ne vda.

Vojvoda Simon in Janez iz Gishale postavita svoje
zveste v trikotno bojno vrsto. Z obupnim pogumom na
smrt obsojenih se prerijeta skozi rimske legije v zgornje
mesto, na Sion.

Tit se napoti v tempelj. Ogledati si hoče Najsvetejše,
kamor ni smel stopiti noben Jud razen velikega duhovna,
ki je šel noter le enkrat na leto, kaj šele pagan! Dušeč
dim ga prisili, da se vrne.

Tako se je zrušil drugi tempelj 5. avgusta 1. 70 po Kr.,
1074 let, odkar je bil dodelan tempelj Salomonov, 686 let
od časa, kar so sezidali svetišče pod Darijem.

A Judje se še niso vdali. Oni, ki so se rešili v zgor¬
nje mesto, so iznova prisegli, da rajši umrjejo, nego se uklo¬
nijo Rimljanom. Tit jim spet ponudi pomilosčenje. „Kakor
dober oče bom milo z vami ravnal in za vas skrbel/
„Udati se ne moremo 44  — odgovore Jndje — ».ker smo pri¬
segli, da se ne bodemo. A če nam dovoliš, da se z ženami
in z otroci izselimo v pnščavo, zapnstimo mesto. 44  Ta trdo¬
vratna odpornost Tita razsrdi. ^Nikomur več ne prizanesem.
Postopati hočem z vami po vojnem pravn. Branite se, ka¬
kor morete in znate/

Prične se srdito obleganje zgornjega mesta. Na kade¬
čih se razvalinah sv. mesta in templja grade legionarji nove
okope. Kmalu butajo oblegovalni stroji zoper obzidje, za ka¬
terim se branijo zadnje jndovskečete, do smrti izmučene od vod¬
nega boja, še bolj od strašnega gladu. Stroji predro zid. Vojaki
vdero na sionski hrib. Kogar dobe, ga umore. Vse požgejo.

Ves dan divja strašna morija; vso noč razsaja ogenj.

r 8. gordija (2. septembra) 44  — piše Jud Jožef Flavij
— r je vzhajalo solnce nad kadečimi se razvalinami Jeruza¬
lema, mesta, ki bi ga morali srečnega imenovati, če bi vsa
stoletja od svojega početka videlo toliko sreče, kolikor gorja
je okusilo za časa obleganja. 44

Na razvalinah stoji Tit Celo vedno hladni Rimljan
ves prevzet od strašnega razdejanja in čudeč se ogromnosti
razvalin, vzklikne: -Tega niso zmogle moje legije in ne moji
stroji. To je Bog storil.* 4

125

Zdaj se je dopolnilo gorje blaznega Jozua, sina Ana-
novega, ki je blodil vsak dan kakor v sanjah po ulicah
obleganega mesta in je, dasi so ga tepli in ga izlepa pro¬
sili, naj molči, neprestano klical svoje gorje nad sv. mestom:
„Glas pogube od vzhoda, glas pogube od zahoda, glas od
vseh štirih vetrov. Glas čez Jeruzalem in glas čez tempelj,
glas čez ženina in glas čez nevesto, glas čez vse ljudstvo!"
In dopolnile so se besede božjega Zveličarja, ki jih je go¬
voril s solzami v očeh in v srčni bridkosti: »Prišli bodo
dnevi nad te, in tvoji sovražniki te bodo vklenili z nasipom
in te bodo oblegali in stiskali od vseh strani; in bodo v tla
pomandrali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili
kamna na kamnu, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja."
(laik. 19.)

Dopolnjeno je! — „Judaea victa, Judaea capta!"*

In dopolnilo se je prerokovanje Oseja, preroka, ki je
govoril, rekoč: »In veliko dni bodo Izraelovi otroci ostali
brez kralja in brez poglavarja in brez daritve in brez oltarja/ 4
(Osej 3, 4.)

Jeza božja je ljudstvo, ki si ga je Gospod izvolil izmed
vseh ljudstev in ga je negoval kakor ljubeča mati svojega
dojenčka-prvorojenčka, razkropila po vsem svetu, kakor je
Gospod sam zagrozil po svojem služabniku Mojzesu: »Ako
pa nočeš poslušati glasu Gospoda, svojega Roga, da bi ohranil
in spolnoval vse njegove zapovedi in šege, bodo na te prišla
vsa ta prokletstva in te bodo zadela, Proklet boš v mestu,
proklet na polju. Prokleta tvoja žitnica in proklete tvoje
zaloge. Proklet sad tvojega telesa in sad tvoje zemlje, črede
tvojih goved in črede tvojih ovac, Proklet boš, ko prideš,
in proklet, ko odideš ....  Gospod te bo razkropil med vsa
ljudstva od konca do konca zemlje. Pa tudi med temi na¬
rodi ne boš imel pokoja, in tudi stopinja tvoje noge ne bo
imela počitka" — večno boš nemiren in nestalen, večen
popotnik: večni žid! (V. Moji. 28.)

V svetem mestu, v mestu svoje slave, niti ne stopijo
na kraj, kjer je stala hiša božja; boje se, da bi stopili na
prostor, kjer je bilo Najsvetejše.

* .Judeja je rreroairana. Jadej* je podjarmljen* * Napi* n* spo¬
minskem denarja. Mlada f.ena joka nad palmovo vejo. spodaj pa )t  ta
zgod n vi Daki. bridki stavek

126

In kaj je ostalo izvoljenemu ljudstvu od vsega nek¬
danjega veličastva, od templja in svetega mesta? Kos zidu.
Zunaj tempeljskega trga. v bližini gradu Antonije se nemo
in žalostno dviga proti nebu, hladno in molčeče zre na ostanke
ljudstva božjega, žalujoče ob njem.

Dohod k temu zidu tujec težko najde. Mi smo imeli
spretnega vodnika, a smo še zašli. Skoro dobro uro smo
se vili in rinili po stranskih ulicah, preden smo prišli do
cilja. Bože, kakšne so te ulice! V gosjem redu, človek za
človekom smo morali stopati po njih. Le tako so drugi prišli
mimo nas; ker širša nego za dve osebi vštric menda nobena
onih ulic v židovskem delu ni. In ta zrak! Sapo nam je
jemalo, dasi smo večinoma vsi tiščali robce k ustom.

Ob „zidu plakanja M  (el ebra) je prostor precej obsežen,
široka ulica. Zid sam je 40 m  dolg, 18 m  visok. Kamenje
je velikansko, približno kakor ono v Salomonovih hlevih; le
da je tam belo, tukaj povsem otemnelo, od spodaj in še
visoko nad človeško velikostjo vse popisano. Verjetno, da
je to ogromno zidovje res iz Salomonovih časov.

Ko smo se prerili na trg, so ob zidu že stale gruče
Judov, mladina in starci, sklonjeni od teže let, z dolgimi
belimi bradami in z bingljajočimi lasmi, vsak držeč v roki
ali pod pazduho knjigo. Gledal sem jih in nehote sem se
spomnil ob teh, kakor iz kamna izklesanih obrazih večnega
žida. Ni se mi v mladosti kmalu kaka povest tako globoko
in močno vtisnila v spomin in v srce, kakor zgodba o ne¬
srečnem večnem Židu. Stric kovač, zakladničar bogatih
štorij, nam je često pripovedoval o njem. Črevljar v Jeru¬
zalemu je baje bil. Ko je Kristus Gospod nesel težki križ,
se ves utrujen in izmučen ustavi ob njegovi hiši in se na¬
sloni ob okno. Tako pa je črevljarju zaslonil luč. Ta se
razjezi. Da bi ga odgnal od okna, vrže v Gospoda kopito.
Za kazen se potika od tedaj nestalen in bloden po svetu.
Devetnajststo let že, a umreti ne more. Do sodnega dne
bo begal in blodil. In nikjer ne najde miru, nikjer odpočitka.
Niti za trenutek ne. Komaj kje sede, kar zagleda pred seboj
krvaveči obraz Gospodov, žalostne njegove oči. Čudežni
pogled, s katerim ga je Mesija pogledal ob tistem žalostnem
trenutku, ga zasleduje vsepovsodi in mu ne pusti, da bi našel
kje mir in pokoj.

Spominjam se, kako sem čutil v mladem srcu z obema
usmiljenje: z Gospodom in z nesrečnim črevljarjem, večnim
popotnikom. Zagledal sem kdaj kje na cesti sklonjenega bo-

127

rača, opirajočega se z vsem slabotnim telesom ob palico,
počasi krevsajočega po cesti. Srce mi je zadrhtelo: ,,Ko bi
bil večni žid ! 44  Čudno, na pol sladko, na pol neprijetno raz¬
očaranje sem začutil, ko je prišel bliže in sem spoznal znano
lice, ne od starosti in žalosti razjedenega obraza neznanca,
večnega Žida.

Tukaj pa sem gledal take obraze. Ali je oni nesrečnež
med njimi? Ne? Kje pač blodi po svetu, noseč s seboj
večno prokletstvo in tisočletno bol svojega naroda?

Še in še so prihajali molilci, praznično oblečeni, vsi
resni in zamišljeni, vsak s svojo knjigo. Še sedaj gledam
pred seboj mladega moža z bledim obrazom. Ves je za¬
maknjen v knjigo; za ves svet in vse radovedne tujce okoli
sebe se niti najmanj ne zmeni. Ustnice se mu naglo, drhte
gibljejo, kakor bi mu jok silil med besede goreče molitve.
In sam se venomer giblje v taktu od leve-na desno, od desne
na levo. Zdaj, zdaj se skloni k zidu in ga goreče poljubi.
In spet se ziblje in zamaknjeno moli.

„Zaradi palače, ki je v razvalinah, zaradi templja, ki
je razrušen, zaradi veličastva, ki je minilo — sedimo tukaj
in jokamo .. , M

A takoj se oglasi odgovor in tolažba:

»Spominjajoč se dneva razdejanja, žalujemo po Jeru¬
zalemu, ki je bil naša mati in nas je redil in živil in pojil
z duhom božjim, ki je tukaj izviral. Sedaj pa smo brez ma¬
tere in smo razkropljeni; nismo pa brez Očeta, živega, več¬
nega. Potolaži ti, o Gospod, naš Bog, žalujoče na Sionu in
žalujoče v Jeruzalemn in žalujoče mesto, razdejano, razru¬
šeno, omadeževano . 44

In zbrano ljudstvo pritrdi in zaprosi iz globočine srca:

»Amen. — Zgodi se ! 44

Nisem prijatelj Judov. A ko sem jih gledal ob tem
molčečem, žalostnem ostanku njihovega veličastva in njihove
nekdanje slave, so se mi v srce smilili. S spoštovanjem sem
zrl njih globoko pobožnost in pekočo, neutolažljivo žalost.

A čemu mora biti v življenju poleg velikega vedno
nizko, tik ob svetem vsakdanje in umazano?

Vrelo mi je v srcu, ko sem opazoval nekaj korakov
strani dva mlada Evropejca, Prazni, izlizani obrazi so se
jima zaničljivo smehljali. Kaj sta govorila, nisem slišal; a
gotovo sta se tudi z besedami rogala. Ljudje, ki na po¬
svečenih mastili —* naj bodo sveta nam ali Judom, je vseeno
— ne čutijo v srcu ničesar vzvišenega in tajnostnega, ali

128

se ne znajo vsaj na pol olikano in spodobno vesti, naj s
svojo nepotrebno navzočnostjo svetih krajev ne skrunijo.
Ostanejo naj na cesti ali v gostilnah!

*

* *

Le ta molčeči zid je ostal Judom od njih svetišča.

Ne, še nekaj! Zaklad vseh zakladov, ki so ga nesli
s seboj v vse dežele sveta, kamor jih je tirala roka srdečega
se Jehova, kamor jih je vedla blodna noga. Mnogo drago¬
cenejši je ta zaklad, nego je bil čudežni tempelj in vse ne¬
izmerno bogastvo njegovo, ki je bilo tako ogromno, c^a je
po razdejanju templja v sosednih deželah cena zlatu za po¬
lovico padla. Edina tolažba je bil teh 19 stoletij od onega
strašnega dne mnogim srcem in mnogim rodovom, edini bla¬
goslov v prokletstvu, ki jim sledi vsepovsodi, kakor je bil
tolažba in blagoslov njih dedom ob vseh težkih časih.

Sv. pismo!

„Judje“ — piše krščeni žid Heine — „ki so glede
dragocenosti najboljši izvedenci, so dobro vedeli, kaj delajo,
ko so prepustili ob razdejanju drugega templja ognju vse
zlate in srebrne tempeljske posode, svečnike in svetilnice,
celo naprsnik velikega duhovna, z dragocenimi biseri posut,
a so rešili sv. pismo. Ker pravi tempeljski zaklad je bilo
le to! In tega ni uničil ne ogenj, ne Tit, ne Vespazijan, za
kar bodi Bogu hvala! O mojem spreobrnenju me povpra¬
šujejo. Resnično, ne kaka čudežna prikazen, ne serafiška
zamaknjenost, ne glas z nebes, ne nenavadne sanje, ne
kak drug čudež me ni privedel na pot spoznanja, ne, za
vse razsvetljenje in spoznanje moram izreči zahvalo eni
knjigi. Knjigi? Da! In stara, priprosta knjiga je, skromna
kakor priroda sama in tako naravna, kakor ta; knjiga, ki
je na videz nevsiljiva, a dobrotvorna kakor solnce, ki nas
greje, kakor kruh, ki nas redi; knjiga, ki nam zre naproti
tako prijazno, tako blagohotno dobrotno, kakor stara ma¬
mica, ki slednji dan v ti knjigi bere, z ljubečimi, drhte¬
čimi ustnicami, z očali na nosu; in to knjigo tudi kratkomalo
imenujemo „knjiga — biblija* 4 . Z vso pravico jo zovejo
tudi j,sv. pismo 44 ; kdor je svojega Boga izgubil, ga v ti
knjigi spet najde; kdor ga še nikoli poznal ni, iz te knjige
mu veje naproti dih besede božje.* 4

Tako Nemec Heine (1799—1856), ki ni bil veren kristjan,
a velik pesnik in duhovit mož, ki je vedel, kaj je lepo.

129

In Oskar Wilde (1854—1900), nesrečni Anglež! Misleč
mož in slaven pisatelj, ki tudi ni bil naše vere, a mu je
ob koncu nesrečnega življenja in trpljenja zasvetila luč spo¬
znanja, in je po mnogi boli umiral z Bogom spravljen in
pomirjen z zakramenti naše svete cerkve, potolažen s so¬
čutnimi, ljubečimi besedami katoliškega duhovnika — kako
krasno govori ta o sv. pismu, s kakšnim spoštovanjem, s
kakšnim občudovanjem!

„Nekaj časa sem proučavam z vročim zanimanjem štiri
pesmi v prozi, ki govore o Kristusu. O Božiču se mi je
posrečilo, da sem dobil novi testament v grščini. Vsako
jutro, ko celico osnažim in pomijem kositarno (cinasto)
posodo — bil je v ječi — nekoliko berem v evangeliju,
kakih ducat verzov (stavkov), kakor mi ravno pridejo pred
oko, ko knjigo odprem. Tako pričeti dan — nekaj čudo¬
vitega je v tem. Vsak naj bi to storil, celo če živi zelo
burno in slabo urejeno življenje/ 4

Nekoč sem zapisal prijateljem dijakom iz globočine
srca: „Berite sv. pismo! 44  Danes govorim vsemu slovenskemu
narodu. Pa spet kličem in prosim: „Berite sv. pismo!* 4

V nobeni knjigi na vsem širnem svetu ni toliko živ¬
ljenja kakor v sv. pismu. Resnično, živo življenje, ne umetno
namišljeno, je opisano v njem. Zato so zapisane tudi člo¬
veške zmote, grehi, veliki in največji grehi. Ker srce člo¬
veško je bilo v vseh vekih isto! Nikoli ni bil svet brez greha
razen v času rajske sreče, rajske nedolžnosti. Minilo, iz¬
gubljeno za vedno! Zato se naj nihče ne spodtika ob tem.
Ta čudežna knjiga se ne imenuje „sveto“ pismo, ker je v
nji vse pobožno in sveto. Ne, ker je nebeška knjiga, spi¬
sana pod vplivom duha božjega. Sv. Duh pa ne laže, ne
potvarja. Zato je pustil zapisati resnično življenje, z vsemi
grehi. A tudi s kaznijo, nam v svarilo.

Kakšne značaje srečujemo v ti ^knjigi vseh knjig 44 .
Pri teh naj bi se mladina učila značajnosti. Ob junaških
delih svetopisemskih oseb se naj uči ljubiti domovino. Kakor
zemlja izraelska, je bila vedno tlačena, odrivana, sovražena
tudi naša domovina, „ vdova, ki bol pozna le, nič dobrot. 44

Ob veselju berimo sv. pismo in berimo ga v žalosti in
bridkosti dneh. V veselju, da ob njem ne pozabimo svojega
Boga; v žalosti, ker je polno nebeške tolažbe.

V II. knjigi Ezdrovi, 8. poglavje, beremo, kako je bral
Ezdra pred množico knjige Mojzesovih zakonov.

Večernice. 66. zv.

9

130

„In zbralo se je vse ljudstvo kakor en mož na pro¬
storu, ki je pred vodnimi vrati; in so rekli pismarju Ezdri,
naj prinese knjige postave Mojzesove, ki jo je Gospod za¬
povedal Izraelu. Prinesel je tedaj Ezdra, duhoven, postavo
pred množico mož in žen in vseh, ki so mogli razumeti. In
je bral v njih očitno na prostoru, ki je bil pred vodnimi
vrati, od jutra do poldneva, vpričo mož in žen in razumnih;
in ušesa vsega ljudstva so bila obrnjena h knjigam. In jo¬
kalo je vse ljudstvo, ko je besede postave slišalo. 64

Ne dajmo se od Judov osramotiti! Več sv. pisma!
Sv. pismo v dijaške krožke, sv. pismo v izobraževalna društva!
A ne berite ga le za zabavo, učite se iz njega! Jezika se
učite, krasnega sloga se učite! In premišljujte besede te
nebeške knjige!

,.Naj se ne oddaljijo knjige te postave od tvojih ust;
temveč premišljuj jih noč in dan, da ohraniš in spolnoješ
vse, kar je v njih zapisano; tedaj boš prav uravnal svojo
pot.“ (Jozue 1.)

Z namenom sem navedel v tem spisu zelo mnogo mest
sv. pisma. S tem namenom, da bi z njimi vsaj malo pokazal
krasoto te izredne knjige. Berite oni prizor med Nehemijem,
kraljem in kraljico! Ali ni v svoji priprostosti tak, da človek
postane in vzklikne: „Cudovito!“ Ali oni odlomek, ko Ne-
hemija ponoči jezdi okoli razvalin jeruzalemskih! To ni
navaden opis, to je živa slika. Ko bi naš mali narod imel
velikega in mogočnega slikarja! Sv. pismo naj bi odprl,
vsaka stran bi mu nudila čudežno pestrih slik. A ker nam
ga nebo še ni dalo, da bi nam jih pričaral na platno, naj
živijo v naših srcih, v naših dušah.

Ako bi me kdo prosil, naj mu svetujem in imenujem
najlepšo in najzanimivejšo knjigo, brez dolgega premišlje¬
vanja in obotavljanja bi mu odgovoril :

„Sveto pismo ! w

Noben jeruzalemski romar naj ne zamudi četverih zna¬
menitosti v Jeruzalemu, ki so z nekdanjim sv. mestom, s
templjem, s sv. pismom, z življenjem in trpljenjem Gospo¬
dovim v tesni zvezi. Te so: panorama sv. mesta, svetopi¬
semski muzej, vsakdanja popoldanska procesija v cerkvi
Božjega groba in sv. križev pot.

Panorama sv. mesta in templja, kakoršna sta bila v
raznih dobah, je na periferiji (obkrožju) Jeruzalema ob

131

ruskem konzulatu. Sestavil je te zanimive skupine zname¬
niti raziskovalec sv. mesta, stavbni svetnik Schick. Zdaj
ima podjetje v oskrbi njegova hči. Vstopnina znaša 10 K,
najsi pride ena sama oseba ali več skupaj.

Izredna zanimivost in znamenitost je biblijski muzej.
Ob cerkvi sv. Ane je, v bližini vrat sv. Štefana, skozi katera
vodi pot v dolino Jozafat in na Oljsko goro.

Cerkev stoji na mestu, kjer sta po ustnem sporočilu
sv. Joahim in sv. Ana imela svojo hišo, in kjer je bila ro¬
jena preblažena Devica Marija. Pod krasno cerkvijo je lična
kapelica Marijinega rojstva; sedaj so namreč jeruzalemska
tla mnogo višja nego so bila pred razdejanjem mesta. Zato
so vsi ti sveti kraji pod cerkvami. Poleg cerkve je obširen
samostan belih bratov, afrikanskih misijonarjev. Ustanovil
je red in sezidal samostan znameniti francoski kardinal
Lavigerie (Lavižeri). Beli očetje, zelo ljubeznjivi gospodje,
oskrbujejo tudi muzej, ki je v pritličju njihovega samostana.

Če bi bil v Jeruzalemu in bi tega muzeja ne videl, bi
mi bilo res žal. Karkoli je v kaki zvezi s sv. pismom —
kar so seve mogli še dobiti — je tukaj spravljeno in raz¬
stavljeno : različno bojno orožje, kmetsko in rokodelsko
orodje, domače potrebščine, na pr. ročni mlini, lonci, sklede,
godbeni inštrumenti, nakitje, denar, obleke — veliki duhoven
stoji tukaj v popolni svoji dragoceni opravi, izredno sliko¬
vita prikazen. A tudi razne živali, ptice, škorpijoni, pajki,
vse mogoče. Zanimal me je težek kamen, ob katerem sem
videl napis: talent. Srebro, ki je odtehtalo težo tega kamna
(menda 26*6 kg)  je tvorilo en talent (nad 7000 K). V pri¬
liki o izgubljenem sinu beremo: „Et cupiebat implere ven-
trem suum de siliquis, quas porci manducabant w  — „želel
je svoj trebuh napolniti z luščinami, katere svinje jed<5.“
(Luk. 15.) Nikoli nismo v šoli prav zvedeli, kakšna je ta
čudna jed. Tukaj sem videl, kakšna: rožiči!

Tik pred cerkvijo sv. Ane je ona kopel Betezda, ob
kateri je Gospod ozdravil hromega, ki je ležal že 38 let
bolan. V lopi, skozi katero se gre do kopeli, ki je zdaj
globoko spodaj, je zapisan dotični evangelij v raznih jezikih.
Slovenski je, če se ne motim, na 4. mestu. „V tistem času
je bil judovski praznik, in Jezus je šel gori v Jeruzalem.
Je pa v Jeruzalemu pri ovčjih vratih (sedaj vrata sv. Šte¬
fana) kopel, po hebrejsko Betezda imenovana, ki je imela
pet lop. V teh je ležala velika množica bolnih, slepih, kra¬
ljevih, suhoudnih, ki so čakali plivkanja vode. Zakaj

132

angel Gospodov je ob časih prišel v kopel, in voda je pliv-
kala. In kdor je po plivkanju vode prvi v kopel stopil, je
ozdravel, katerokoli bolezen je imel. Bil je pa neki človek
tam, ki je bil osemintrideset let bolan. Ko je Jezus tega
videl tam ležati in je videl, da je že veliko časa tak, mu
reče: „Ali hočeš ozdravljen biti ?“ Bolnik mu je odgovoril:
„Gospod, nimam človeka, da bi me, ko se voda skali, v
kopel djal; zakaj, preden jaz pridem, drugi pred menoj vanjo
stopi.“ Jezus mu reče: „Vstani, vzemi svojo posteljo in
hodi! u  In tisti človek je zdajci ozdravel ter je vzel svojo
posteljo in je hodil. Tisti dan pa je bila sobota. Judje so
tedaj ozdravljenemu rekli: ,,Sobota je, ne smeš svoje postelje
nositi.“ In jim je odgovoril: „Oni, ki me je ozdravil, mi
je rekel: vzemi svojo posteljo in hodi.“ Tedaj so ga vpra¬
šali: „Kdo je tisti človek, ki je rekel: vzemi svojo posteljo
in hodi?“ Oni pa, ki je bil ozdravljen, ni vedel, kdo da je.
Zakaj Jezus se je bil umaknil iz množice, ki je tam bila.
Potem ga je Jezus v templju našel in mu je rekel: „Glej,
ozdravljen si; nikar več ne greši, da se ti kaj hujšega ne
zgodi.“ (Jan. 5.)

Srčno smo se razveselili, ko smo vročega popoldne brali
v oni lopi ta krasni odlomek sv. pisma v slovenskem jeziku.

Procesija v cerkvi Božjega groba, ob štirih popoldne
vsak dan, je približno taka kakor rimske procesije v naših
romarskih cerkvah. V sakristiji dobi vsak, ki se je hoče
udeležiti, svečo in majhno knjižico. V ti so himne za vsak
oltar v cerkvi Božjega groba. Z gorečimi svečami v rokah,
pojoč te himne, v latinščini seve, ker pri tolikih raznojezičnih
udeležencih pač drugače ni mogoče, gredo duhovniki in
verniki od kapelice do kapelice, od oltarja do oltarja, da
tako počaste ta sveta mesta, s tolikimi spomini ožarjena in
posvečena. Globok vtis in spomin zapuste te slovesnosti v
srcu. Opisati tega ni lahko mogoče; človek se mora sam
udeležiti, osebno to občutiti.

In križev pot. Kakšen romar bi bil, ki bi šel v Je¬
ruzalem, a ne bi sledil stopinjam Gospodovim na najbrid-
kejšem njegovem potu, ko

„križ mu naložb
na ranjene ramč,
in Jagnje božje gre
ter nese vseh dolg6.“

133

VIII.

„Vstala bom in obhodila mesto; po ulicah in
cestah bom iskala njega, ki ga moja duša
ljubi. w  ' (Vis. pes. 3.)

„ Jutri zjutraj poj demo na Oljsko goro 44  — nam je
zvečer naznanil skrbni naš voditelj in kažipot o. Benigen.

„Na kraj, kjer se je pričelo Gospodovo trpljenje! 44
sem na tihem pomislil.

Navsezgodaj smo se napotili.

Od vrat sv. Štefana na vsi cesti doli do Oljske gore
so nam stegali naproti roke gobavci. „Bakšiš! Bakšiš! 44
Da bi tem bolj omehčali naša srca, so nam kazali od te
strašne bolezni razjedene ude. Spominjam se mlade ženske.
Na sredi med kolenom in gležnjem ji je bolezen razjedla
nogo. Spodnji del se je držal telesa le še za tenko žilico
in ji je, čim se je ganila, čudno bingljal sem in tja. Strašen
pogled! A v bolnišnicah ti nesrečneži ne marajo biti, dasi
jih je nekaj sezidanih ob Jeruzalemu nalašč za gobavce.

Pridemo v dolino. Na levi vidimo pročelje stare cerkve.
Nad zemljo je le streha in nizki zidovi, cerkev je globoko
v zemlji: po 48 stopnicah se gre v globočino.

To je cerkev Marijinega groba in njenega vnebovzetja.

Legenda (ustno sporočilo) pripoveduje, da so apostoli
nesli deviško truplo Matere Gospodove s Siona sem doli,
da bi jo tukaj pokopali; gotovo je bilo že v tistem času
v dolini Jozafat grobišče, kakor je še dandanes. Med potjo
jih napade tolpa sovražnih Judov; hočejo apostolom sv. truplo
vzeti, da bi ga omadeževali. A glej, čudo, vsi napadalci
v hipu oslepč. Šele ko se spreobrnejo, spet zadobe vid.

Tukaj so pokopani tudi sv. Joahim, sv. Ana in sv. Jožef.
Ob straneh stopnic, približno v sredini, so njihovi grobovi.

Cerkev je bila nekdaj last oo. frančiškanov, a so jim
jo Grki vzeli.

Gremo čez dolino; potem skozi dokaj velik vhod na¬
vzdol. V obširno votlino stopimo, s prirodnimi stebri raz-
predeljeno. Tukaj je Gospod krvavi pot potil.

Navadno si človek to okolico misli precej drugače.
Jaz vsaj sem bil vedno mnenja, da je vrt Getzemani ali
vsaj prostor, kjer je Gospod v tisti strašni noči od velikega
četrtka do velikega petka postal „črv, ne človek. 44  vise gori
na gori. A je takoj ob vznožju, ravno, kjer se začne svet
dvigati.

134

Mislimo navadno tudi, da je molil in omagoval na
prostem, pod drevjem, ker evangelisti ne omenjajo, da je
šel v votlino. Pač zato ne, da se ne bi dozdevalo, kakor
da se je bal in se hotel skriti.

Zdaj je votlina prenarejena v lično kapelico. Maševali
in spovedovali smo v nji. Zelo gane človeka ta sveti kraj.
In lahko, zbrano moli srce v ti mirni, skrivnostno molčeči
votlini, ki je gledala nebes in zemlje Gospoda tako poniža¬
nega, v taki neskončni boli.

V frančiškanskem vrtu tik votline — krasen je, da
ga še sedaj v duhu gledam — stoje mogočne, prastare oljke.
Trdijo, da so iz časa Gospodovega in so bile priča one ve¬
like žaloigre in črnega izdajstva Judeževega. Mogoče. Če
pa niso ravno iste, so pa hčerke tistih. Te oljke so v vsi
Sv. deželi edine proste davka. Sicer ga morajo od vsakega
drevesa plačevati, menda vobče po vsem turškem cesarstvu.
Zato ne sade drevja, in je dežela tako pusta, da se človeku
kar smili.

Na Oljski gori je še več cerkva. Ono lepo cerkvico,
stoječo približno na mestu, kjer je Gospod jokal, sem že
omenil. Bolj na vrhu je „cerkev očenaša“. Tam je Gospod
učil učence moliti očenaš (Luk. 11). Cerkvi je prizidan sa¬
mostan francoskih karmelitaric. Na samostanskih hodnikih
so vzidane v stene velike plošče z očenašem. Tudi mi smo
dali vzidati slovenskega. Triintrideseti je. Izdelan je v Parizu.

Kjer je Gospod v nebesa šel, je stala poprej krasna
cerkev, sezidana od velike in pobožne cesarice sv. Helene.
Sedaj je tam priprosta turška molilnica. Le na Vnebohod
Gospodov smejo katoliki postaviti v nji oltarje in darovati
sv. mašo. Približno na sredi mošeje je znižan kamen z za¬
brisanim odtisom ene noge Gospodove. Pobožno smo jo
poljubljali. Drugi del kamna je baje v Omarjevi mošeji v
Jeruzalemu.

Čudovito krasen je razgled z višine Oljske gore, po¬
sebno z vitkega ruskega razglednega stolpa, ki ponosno
kipi proti vedno vedremu nebu. Čudovita panorama se raz¬
grinja pred zavzetim očesom: sv. mesto, od solnca kar pre¬
plavljeno, naokoli hribi s ponosnimi palačami, trdnimi samo¬
stani, nizkimi kočami; proti zapadu gorovje; proti jutru
daleč spodaj v globoki dolini pa se lesketa svinčeno površje
Mrtvega morja. Mirno, nepregibno, kakor umrlo.

Oko je omamljeno od lepote teh krajev, nam nenavad¬
nih, zato tem čudovitejših; pekoče solnce ga ščemi . . .

135

Kolikokrat je pač tukaj stal Gospod in je zrl poln ljubezni
in poln tihe boli po ti čudežni deželi, ki si jo je izvolil za
domovino . . .

A vrnimo se k trpečemu Zveličarju!

Iz vrta Getzemani ga tirajo na Sion pred Ana in
Kajfa.

Kajfova hiša je sedaj pretvorjena v cerkev in v samo¬
stan. V cerkvi kažejo nizko in temno ječo. V ti je Gospod
moral čakati jutra velikega petka.

Na dvorišču je Peter Gospoda zatajil. To dvorišče
sem si mislil mnogo večje.

V bližini je cerkev sv. Jakoba starejšega. Zelo lepa,
znotraj dragocena ter je armenska last. Ob nji je palača
armenskega patriarha. Zapomnil sem si to cerkev tembolj,
ker sem v nji izgubil zlat za 10 kron. A na mehkih jutrov-
skih preprogah, ki pokrivajo tla svetišča, ga nisem mogel
najti. Pa ga je kdo drug, kak Armenec. Tudi prav!

Na poti odtod proti Jafskim vratom stoji stolp Davi¬
dov, razvlaline Davidove palače. Ko nam jo je o. Benigen
pokazal, je naglo vprašal radoveden slovenski kmetič: „Kje
pa je bila hiša Urijeva?“ A tega mu celo tako dober po¬
znavalec Jeruzalema kakor je dobri g. pater, ni vedel
povedati...

A sledimo stopinjam Gospodovim!

Iz hiše velikega duhovna tirajo v petek navsezgodaj
Gospoda v grad Antonijo k Pilatu, naj ga obsodi, bolje, naj
obsodbo velikega zbora potrdi. Pilat spozna nedolžnost
Jezusovo. Zato se brani. Duhovni, farizeji pritiskajo nanj,
puntajo ljudstvo, grozijo: „Če tega izpustiš, nisi cesarjev
prijatelj. 4 * Pilat se ustraši, obsodi nedolžnega.

Na dvorišču gradu Antonije je prva postaja sv. križe¬
vega pota. Zdaj je tam vojašnica. Na dvorišču vojašnice
romarji pokleknejo in molijo prvo postajo. Vojaki so nas
precej temno gledali. A vsaj posmehovali se niso. To mi
je ugajalo.

Napačno bi bilo, če bi kdo mislil, da je pri vsaki po¬
staji kaka kapelica. Ne, pri večih pravi samo napis na
steni, da je tu postaja. Verniki pokleknejo v prah na ulici
in molijo. Saj je tudi Gospod tukaj v prah padal za nas!
Tako na pr. pri tretji postaji naproti lepemu avstrijskemu
gostišču, kjer pa so si v novejšem času Armenci sezidali
cerkev, ali pri četrti postaji. Lepa je šesta postaja: Vero¬
nika poda Jezusu potni prt. u  Prodajalnica katoliških sester

136

je tam; polovica prodajalne je pretvorjena v kapelico. Jezus,
Veronika in diuge osebe stoje v nji v naravni velikosti.

Kapelica je tudi pri sedmi postaji. Tukaj je bil mestni
zid. Obsojencem so tukaj še enkrat prebrali obsodbo, po¬
tem so jih gnali iz mesta, da jih križajo.

Med drugo in tretjo postajo v Marijini ulici je cerkev
„Ecce homo". Ob cerkvici se razpenja čez ulico obok. V
njega sta vzidana kamna, na katerih sta stala Jezus in
Pilat, ko je Pilat Gospoda, vsega razmesarjenega in s trnjem
kronanega, pokazal ljudstvu, češ: „Ecce homo“ — „Poglejte,
ali je ta še človeku podoben."

Cerkev je zidal spreobrnjeni žid p. Marija Alfonz
Ratisbonne (umrl 6. maja 1884). Prekrasna je. In »Sion¬
ske sestre" so izredno ljubeznive. Kadarkoli smo prišli tja,
so imele takoj pripravljeno limonado. Razkazovale so nam
tudi obširne obokane prostore pod samostanom. Tam je še
ohranjen tlak grajskega dvorišča. Celo oni četverokoti so
še vidni, ki so si jih vojaki vsekali v kamen za igre. Dvakrat
sem pri sestrah maševal. Z radostjo in zbranostjo človek
mašuje v taki cerkvi. Le da mi je prvikrat dala skrbna
sestra tako dolg talar, da sem vsakikrat, kolikorkrat sem se
obrnil, nanj stopil. Drugikrat sem ga hvaležno odklonil:
„Bo že tudi brez talarja veljalo!"

Po povzdigovanju pri sv. maši molijo sestre po naro¬
čilu svojega ustanovnika: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo,
kaj delajo!"

Res, potrebna molitev! Za one, ki so pred 19 stoletji
Gospoda vlekli po prahu te ulice in ga zasramovali na vse
mogoče načine, in za one, ki ga sramotijo in v blato vla¬
čijo dandanašnji.

IX.

Bil je nekdo bolan, Lazar iz Betanije, iz trga
Marije in Marte, njene sestre. (Jan. 11, l.)

Izleti, kolikor smo jih v tem času — žal, prekratkem
za premnoge znamenitosti — mogli narediti v okolico sv.
mesta, so bili lepi, da si lepših nismo mogli želeti.

O ekspediciji k Mrtvemu morju ne morem govoriti, ker
se je nisem udeležil. Bila je težavna, kakor so vsi udelež-
niki pripovedovali. A vendar mi je žal, da nisem šel.

Hodili smo pa v Betanijo, v Ajn Karim in v Bet¬
lehem.

137

V Betanijo, kjer so imeli svoje domovanje Lazar, Marta
in Marija Magdalena, smo šli peš. Poldrago uro hoda je,
ne prehitrega. Cesta je lepa, seve precej prašnata. In sa¬
motna je bila tisto vroče popoldne. Le nekaj psov smo
srečali ob mestni klavnici, daleč zunaj mesta. V tolpah po
dva, trije se klatijo po cestah; v Jeruzalemu v večjih trumah.
Zelo koristni in potrebni so za te kraje. Nekaki policaji
ali vsaj cestni pometači so, ki skrbijo za snago ulic in cest.
Jutrovec vrže vsako nesnago na cesto in jo tam pusti. Ko
se je peljala naša (tretja) skupina v Betlehem, smo videli
kar na cesti ležati dva mrtva osla. Psi kmalu izsledijo te
mrliče in drugo nesnago in jo spravijo stran, požro jo.
V Jeruzalemu imajo ulice razdeljene. Gorje onemu, ki za¬
blodi v tujo lastnino. Takoj planejo domačini po njem.
Srečen, če more uiti nazaj v določeni mu delokrog. Veči¬
noma patrulirajo ponoči po ulicah. Po dnevu smo jih videli
ležati in spati v senci uličnih kotov. Za nikogar se niso
zmenili, ne za domačine, ne za nas. Cernu? Svojo dolžnost
so ponoči opravili. Po dovršenem delu pa je počitek sladek.

Betanija je zdaj neznatna vasica. Ob nizkih hišah
je vhod v grob, v katerem je počival Jezusov prijatelj Lazar.
Gospod je ob grobu jokal in je prijatelja, ki je bil že štiri
dni pokopan, iz groba poklical.

Pri sv. Janezu, II. poglavje, beremo oni čudoviti dogodek.

„Bil je pa nekdo bolan, Lazar iz Betanije, iz trga
Marije in Marte, njene sestre. Marija pa, katere brat Lazar
je bii bolan, je bila tista, ki je Gospoda z mazilom mazilila
in mu brisala noge s svojimi lasmi. Njegovi sestri sta tedaj
poslali do njega, rekoč: ,.Glej, oni, ki ga ljubiš, je bolan."
Ko je Jezus to slišal, je rekel učencem: „Ta bolezen ni na
smrt, temveč je k časti božji, da bo Sin Božji po nji pove¬
ličan. Jezus pa je ljubil Marto in njeno sestro Marijo in
Lazarja. Ko je tedaj slišal, da je bolan, je še dva dni ostal
v tistem kraju. Potem pa je rekel svojim učencem: ».Poj¬
dimo spet v Judejo! u  Učenci mu reko: r Zdaj so te Judje
iskali, da te karanjajo, in ti greš spet tja?" Jezus je od¬
govoril: n Ali ni dvanajst ur v dnevu? Ako kdo po dnevu
hodi, se ne spodtakne, ker vidi luč tega sveta; ako pa
ponoči hodi, se spodtakne. ker ni luči pri njem/ To je go¬
voril in potem jim je rekel: „Lazar, naš prijatelj spi, pa
grem, da ga iz spanja zbudim." Njegovi učenci so tedaj
rekli: „Gospod, ako spi, bo ozdravel/ (Jezus pa je govoril
o njegovi smrti, oni pa so mislili, da o navadnem spanju

138

govori.) Takrat tedaj jim je Jezus razločno rekel: „Lazar
je umrl. Ia vesel sem zaradi vas, da nisem bil tam, zato
da verujete. Pa pojdimo k njemu . 44

In je šel in ga je obudil.

Zelo globoko v zemlji je ta grob. Po 29 stopnicah,
zelo slabih, smo prišli vanj.

Ko smo stali v Betaniji pod pekočim jutrovskim soln-
cem, mi je romal duh daleč na sever, na Bavarsko. Da se
nekako pripravim za romanje v Sveto deželo, sem se peljal
teden dni pred odhodom na Jutrovo v Oberammergau, da
si ogledam tam svetovnoznane pasijonske igre. Precej hlad¬
nega jutra, v sredo 24. avgusta, nas je sedelo v gledališču
okoli 4000 tujcev, iz vseh krajev sveta, iz Evrope, Amerike
in od drugod. Vsi prostori do zadnjega so bili zasedeni,
glava pri glavi.

Z odra plavajo čez molčečo, nemo sedečo množico zdaj
kipeči glasovi pojočega kora, zdaj jasni glasovi svetopisem¬
skih oseb, ki nam čarajo pred oči trpljenje Gospodovo. Čez
eno uro, ob kakih devetih dopoldne, nas igralci povedejo v
Betanijo, kjer se Jezus zadnjič poslovi od svoje matere in
se napoti v Jeruzalem, da tam dopolni svoje delo in živ¬
ljenje z bridkim trpljenjem. ,,Glejte, gremo gori v Jeruzalem
in Sin človekov bo izdan velikim duhovnom in pismarjem
in ga bodo na smrt obsodili in ga bodo izdali nevernikom,
da ga zaničujejo, bičajo in križajo/ 4  (Mat. 20, 18. 19.) Kor
pevcev in žive slike v ozadju nas pripravijo na žalostno
slovo z dvema predpodobama iz starega zakona: gledamo
mladega Tobija, kako se poslavlja od matere, da potuje v
tujo deželo; in nevesto Visoke pesmi slišimo, kako žaluje po
ženinu, ki ga je izgubila:

„Ah, kam si šel, ah, kam si šel
vseh zalih najkrasnejši,
solz mojih vir ne bo vsahnel
v ti boli najgrenkejši.

Ah, pridi spet, ah, pridi spet,
glej mojih solz potoke . . .“

Nastopijo Gospod, Marija, prebivalci Betanije.

Kristus: „Mati, mati! Za vso sladko ljubezen in ma¬
terinsko skrb, ki si mi jih skazovala v triintridesetih letih
mojega življenja, sprejmi najtoplejšo zahvalo svojega Sina.
Oče me kliče! Z Bogom, najboljša mati ! w

Marija: „Moj Sin, kje te spet vidim ? 44

139

Kristus: „Tam, predraga mati, kjer se dopolni beseda
sv. pisma: „Bil je kakor jagnje, ki ga tirajo v mesnico in
ne odpre svojih ust.“

Marija: „0 Bog! — Jezus, moj Sin! — Tvoja mati!“

Žene: „Najboljša mati!“

Tedaj se je zganilo po vsem širnem gledališču; zašu-
melo je od odra gori do zadnjega sedeža, zaihtelo. Ne samo
rahločutne gospe, nežne gospodične, ne, najresnejši možje so
brisali solze.

Ob meni je sedel postaran gospod; solze so mu kar
drsele po licih. Opoldne sem se sešel z njim pri kosilu v
hotelu. Bil je urednik velikega dunajskega lista. Zvečer
sva šla skupaj na sprehod. Bil je brezverec. „Meni je
Kristus največji človek, ne Bog“ — mi je pravil. „A trpljenje
njegovo me je seve v globočino srca ganilo.“ — „Sem videl.
Ob slovesu Jezusovem od Marije ste tudi jokali.“ — „Sem.
Dolgo že mi niso tekle solze, danes so mi. Bil je najpre-
tresljivejši prizor. Ljubezen materina — komu se ne bi
odtajalo srce ob nji ...?“

Na ta prizor sem mislil na daljnem Jutrovem. Ljubezen
materina, najsladkejša, najmogočnejša...

X.

Marija pa se je tiste dni vzdignila in je jadrno
šla v gorovje, v mesto na Judovem. (Luk. l.)

V Ajn Karim ali k „Sv. Janezu v gorovju,dve uri
hoda od Jeruzalema, smo se peljali. Nekateri so jezdili. A
tudi ob ti priliki so jeruzalemski osli pokazali svojo hudob¬
nost, kakor so jo ob izletu v Betanijo pokazali in nekaterim
romaricam dali čutiti gonjači oslov, hudomušni fantki iz
Betanije.

Iz Betanije smo se vračali čez Betfage. Po ti poti je
Gospod pred trpljenjem v onem slovesnem sprevodu, ki se
ga spominjamo vsako leto na cvetno nedeljo, jezdil v Jeru¬
zalem. Nekatere romarice so hotele Gospoda posnemati.
Dale so se v Betfage pregovoriti od fantinov, ki so nam
sledili iz Betanije in so neprestano iz vsega grla vpili:

„Esel, eine Krone! Eine Krone. Esel! u  — „Osel, za eno

krono! Za eno krono, osel! u  Plačale so krono in so ime¬
nitno sedle na osle. A ko so prišli fanti z njimi na Oljsko

goro, so menda mislili, da so za krono že dovolj storili. V
dolino in v mesto niso marali; ker pač vedo. kako se žival

140

obrabi, če mora nesti jezdeca navzdol. Zato so v vasi na
vrhu Oljske gore potrpežljive osle preganjali med tamošnjim
zidovjem iz kota v kot, ne da bi kam prišli z njimi. Zraven
pa so kričali in tepli osle, kakor bi bili ti goljufi in hudo¬
delci, ne oni sami. Nazadnje so jahalke spoznale, da nikoli
ne pridejo iz teh kotov in so stopile z oslov. Fanti pa so
se veseli napotili z njimi nazaj v Betanijo.

Pri izletu v Ajn Karim pa so bili osli hudomušni. Niso
imeli spoštovanja ne pred meniško haljo, ne pred profesor¬
skim naslovom. Blagemu očetu Benignu, ki gotovo nikoli
ni storil nobenemu oslu kaj žalega, je strgal tak hudobnež
habit. Vedno veselega g. profesorja Vrežeta pa jo dolgouhež
pošteno v prah vrgel. Kako je pač dobrosrčni gospod to za¬
služil? Mogoče, da je bilo tudi tukaj nekaj krivde na fantih
gonjačih, ker so neusmiljeno tepli in zbadali sicer potrpež¬
ljive živalice. Kar po dva sta udrihala po enem. Ce mu ne
bi zmanjkalo potrpežljivosti, bi moral biti res — Slovenec.

Ajn Karim je kaj čedna vasica. Leži nekoliko nad
Jeruzalemom; a o gorovju v našem pomenu seve ni govora.
Dve krasni cerkvi sta tam: cerkev sv. Janeza Krstnika,
kjer je bil ta izredni mož rojen, kakor spričuje napis pod
oltarjevo mizo: „Tukaj je bil rojen predhodnik Gospodovi
Druga je cerkev Marijinega obiskanja, o katerem beremo
pri sv. Lukežu 1. poglavje: „ Marij a pa se je tiste dni (ko
ji je angel naznanil, da postane mati Sinu Božjemu) vzdig¬
nila in je jadrno šla v gorovje v mesto na Judovem. In
je stopila v hišo Caharijevo in je pozdravila Elizabeto. In
zgodilo se je, ko je zaslišala Elizabeta pozdravljenje Ma¬
rijino, je poskočilo dete v njenem telesu. In Elizabeta je
bila napolnjena s svetim Duhom in je zavpila z velikim
glasom in rekla: „Blagoslovljena si ti med ženami, in bla¬
goslovljen je sad tvojega telesa. In odkod to meni, da pride
mati mojega Gospoda k meni? Zakaj glej, ko je prišel glas
tvojega pozdravljenja v moja ušesa, je dete poskočilo od
veselja v mojem telesu. In blagor ti, ki si verovala; ker
dopolnilo se bo, kar ti je rečeno od Gospoda.“

In Marija je rekla: r Moja duša poveličuje Gospoda, in
moj duh se veseli v Bogu, mojem Zveličarju. Ker se je ozrl
na nizkost svoje dekle; zakaj glej, od sedaj me bodo srečno
imenovali vsi narodi. Ker velike reči mi je storil On, ki
je mogočen in je sveto ime njegovo. In njegovo usmiljenje
je od roda do roda z njimi, ki se ga boje. Moč je skazal
s svojo roko in je razkropil napuhnjene v mislih njih srca.

141

Mogočne je s sedeža pahnil in ponižne je povzdignil. Lačne
je z dobrim napolnil in bogate je prazne spustil. Sprejel
je Izraela svojega služabnika in se je spomnil svojega
usmiljenja. Kakor je obljubil našim očetom, Abrahamu in
njegovemu zarodu vekomaj.“ (Luk. 1.)

Na prijaznem hribu nad vasjo je samostan in sirotiš¬
nica Sionskih sester. Sirotišnico je sezidal že omenjeni oče
Ratisbonne. Doma je bil ta nenavadni mož v Strasburgu
na Nemškem iz bogate židovske rodovine. Bil je zaročen z
bogato Židinjo; a ker je bila ta šele 16 let stara, je šel
na popotovanje. Prišel je v Rim. Tu je posebno zaničljivo
govoril o katoliški veri, ki jo je že od nekdaj sovražil. A
od dobrega prijatelja, z imenom Bussičres (Bisier) se je dal
pregovoriti, da je sprejel in nosil svetinjico Marijinega brez¬
madežnega spočetja in da je večkrat prepisal ono sladko
molitvico sv. Bernarda: „8pomni se, o Devica ...“ Obljubil
je, da jo bo zjutraj in zvečer molil. Vse to je delal le, da
bi s tem osmešil katoliško vero in dokazal njeno praznost.
Bussieres in bivši francoski minister Ferronays (Feronej)
sta med tem mnogo molila. Nenadoma Ferronajs umre.
Bussičres, ki ga je ravno spremljal Ratisbonne, gre v cerkev
sv. Andreja, da bi se pogovoril tam z duhovniki o pogrebu.
Prosi Ratisbonna, naj ga v cerkvi počaka in si jo naj malo
ogleda. Ko se Bussičres vrne, najde mladega Ratisbonna
klečečega pred Marijino kapelico, vsega zamaknjenega in
bledega. Med tem se mu je namreč prikazala Mati božja,
v katero do tedaj ni mogel verjeti, a je vendar molil k
nji, dasi le za šalo; a drugi so mnogo molili zanj. In „duh
božji veje, kjer sam hoče*. Ker nevesta ni marala pustiti
judovske vere, se ji je Ratisbonne odpovedal. Postal je duhovnik
in goreč delavec za čast Gospodovo in za zveličanje duš.

Prebivalci Ajn Karima so večinoma kristjani. Prav
prijazni so. Otroci so zelo ljubeznivi, nekako domači z ro¬
marji. Prodajajo razne spominke, seve bakšiš tudi radi imajo.
Kako dvanajstletna deklica krasnega jutrovskega obraza
je vsaj eno uro hodila za menoj in mi smehljaje prigovar¬
jala: „Vater, gib mir eine Krone Bakschisch.* — ^Oče, daj
mi eno krono bakšiša!* Ponujal sem ji 10 vin. Ni marala
vzeti; tudi 20 vin. ne. „Eine Krone!*

V cerkvi smo zmolili „Magnificat* — r Moja duša po¬
veličuje Gospoda a  in molitve za odpustke, v ,.kazi novi*
smo se pri ljubeznivih očetih frančiškanih pokrepčali in smo
se veseli vrnili v sveto mesto.

142

XI.

..In ti Betlehem, zemlja Judova, nisi ni¬
kakor najmanjši med vojvodi Judovimi; zakaj
iz tebe bo prišel vojvoda, ki bo vladal moje
ljudstvo Izrael.“ (Mat. 2, 0.)

In še enega prelepega večera in dne se z radostjo
in s srčno ginjenostjo spominjam. Onega večera, ko smo
pri Jafskih vratih, kjer smo prišli prvikrat v sveto mesto,
sedli na vozove — deset duhovnikov in dva druga romarja
iz naše skupine — da se peljemo v drugo, istotako sveto
mesto, v mesto Davidovo, v Betlehem, kjer je stopil na svet
Sin Božji, Kristus Gospod, ki mu naj bo čast in slava od
vekomaj do vekomaj.

Solnce je že zašlo, hladen mrak je prihajal, ko so
drčali vozovi iz mesta doli v dolino hinonsko, potem gori
proti kolodvoru in naprej po široki, prašni cesti, ki je bila
polna voz, jezdecev na krasnih konjih ali velblodih, pešcev.

Na kozlu poje arabski voznik čudne, zateglo enozvočne
pesmi. Če utihne, ga spodbuja gospod, ki sedi ob njem na
kozlu, v vseh mogočih jezikih, naj še zapoje. Arabec se
veselo smeji, zapoje iznova. V tiho noč zveni njegova pesem,
vmes cinglanje zvončkov, peket kopit, kolikor se v visokem
prahu vobče glasi.

V vozu molčimo. Poslušamo pesem, vdajamo se spo¬
minom. Blagroval sem se, da sem dobil tako dobre sopo-
potnike, ki so vedeli o pravem času molčati. Ena beseda
v nepravem trenutku — ali ni kakor neusmiljena roka, ki
udari po napeti struni, ko zveni v nji in iz nje najlepša,
najmehkejša melodija? Vedno sem bil hvaležen ljudem, ki
so razumeli in razumejo to veliko umetnost: da vedo o
pravem času obzirno molčati.

Duh se pogreza v davne čase, v oni čudežni, blago¬
slovljeni dan, ko sta stopala po ti poti priprost mož in na
osličku mlada žena, deklica še. Malokdo se zmeni za nju.
A če kdo slučajno bliže pogleda mlado devico, zadrhti od
čudežnega nemira in od tajne, neumljive srčne sladkosti:
r Ali je ta deklica žensko bitje? Ali je z nebes na to ubogo
zemljo poslana, da jo blagoslavlja z nebeškim svojim po¬
gledom ? M  Prideta v Betlehem, mesto njih pradeda, Davida,
ker sta bila iz hiše kraljevske. Povprašujeta po gostilnah
in prenočiščih, a r za nju ni bilo nikjer prostora v hiši".
Zato gresta iz mesta in pred mestnim zidovjem v neko pri-

143

rodno votlino, kamor so pastirji ob času nevihte gonili
svoje črede.

„Prigodilo se je pa, ko sta tam bila, so se dnevi do¬
polnili, da bi Marija porodila. In porodila je svojega prvo¬
rojenega Sina in ga je v plenice povila in v jasli položila. 44
(Luk. 2, 6. 7.)

Že se svetlikajo pred nami razsvetljena okna betle¬

hemskih hiš. Kakor prijazne oči nas pozdravljajo. Z ažur¬
nega neba pa sevajo zlate zvezde. Molče in strme, kakor
se ne bi mogle načuditi onemu svetemu kraju, ki ga je po¬
svetil nebes in zemlje Gospod s tem, da je na njem stopil
na svet, „med svoje, a njegovi ga niso spoznali“. Čudovita
noč! Kakor bi ves blagoslov nebeški lil tudi nocoj na grešno
zemljo kakor pred 19 stoletji. Ob cestah stoje v polmraku
dolge vrste oljk. Vse je obdelano. Kavno nasprotje od
okolice jeruzalemske. Cesta se vije bolj in bolj na hrib.
Arabec suče bič, da žvižga ob in po konjih. Neprestano
morajo teči. tudi navzgor.

Že smo v mestu. Obkroži nas truma fantov in od¬
raslih. „Casa nuova? Časa nuova? 44

„Seve!“ — A se jih otresemo. „Že sami najdemo. 44

Gremo skozi veliko, molčečo cerkev, baziliko sv. Ka¬
tarine. Je še povsem nova. Naš cesar Franc Jožef je mnogo
pripomagal, da so jo mogli sezidati. Star pater frančiškan
gre pred nami, s svečo v roki. Gremo navzdol; nizka, jasno
razsvetljena votlina, vsa preprežena s preprogami.

Še ga gledam pred seboj, starega patra, kako poklekne
pred oltarjem. In še ga slišim, kako bere z drhtečim glasom
srebrni napis okoli zvezde: „Hic de virgine Maria Jesus
Christus natus est. 44  — ,,Tukaj je bil iz Device Marije Jezus
Kristus rojen! 44  Kako priprost, kratek stavek! In je vendar
dogodek, ki ga pripoveduje, preobrazil obličje zemlje. Molk
vsenaokoli. V vseh očeh solze. Sklanjamo se k svetim tlom,

goreče s solzami jih poljubljamo.Tukaj — a  tukaj je torej

oni presveti košček zemlje, ki smo od mladih dni tolikokrat
mislili in sanjarili o njem. ^Tukaj — M  tukaj si v nboštvu in
siromaštvu, v hladni zimski noči prišel med nas, o Kralj vseh
kraljev; a si bil že pri svojem prvem koraku med ljudi izgnan
in izvržen izmed človeštva. O nerazumljivo čudo! O skriv¬
nost ljubezni božje do nevrednega človeštva!

Ni bil torej kak iz lesa postavljen hlev ono znamenito
zavetišče, ki je dalo prostora trem najsvetejšim osebam; pri-
rodna votlina je bila.

144

In spet gledam v duhu častitljivega starčka, kako kleči ob
drugem zidu, kaka dva koraka dalje, pred nizkimi jaslicami.
In spet slišim njegov polni, a ginjeni glas: „In tukaj, v
teh malih jaslicah je počival Gospod vseh gospodov, Kralj
vseh kraljev. 44

Spet globok molk. Srce premaga obilica čuvstev ... .

*

* *

Po večerji smo stopili k oknom in smo gledali doli na
mestece. Ležalo je pred nami mirno, tiho. Kakor topel
blagoslov je drhtelo nad njim, nad vso pokrajino. Vsa noč
se je zdela polna blagoslova, ki v bogatih tokih lije od
zvezdnatega neba na zemljo, v tihem začudenju drhtečo.

Šli smo v sobe, pokleknili ob postelje, zmolili rožni
venec. S spanjem je bilo slabo. Mušice so nam vso noč
pele po sobi. In ta tiha, enozvočna pesem je neznosna, da
bi človek zblaznel, če bi jo moral dolgo poslušati.

Ob polnoči, kakor pri nas v sveti noči, smo začeli
maševati. Ginljivo je bilo, ko je maševal v tej tihi podzemski
kapelici, sredi molčeče noči naš mladi rojak g. Šenk iz Je¬
zerskega in je med sv. mašo obhajal očeta, blagega g. Jurija
Šenka, veleposestnika na Jezerskem. Solzila sta se brž
oba, oče in sin.

A eno zaboli človeka. Glej, na mestu, kjer so peli
angeli v prvi sv. noči: „Slava Bogu na višavah in mir ljudem
na zemlji/ 4  stoji noč in dan straža, turški vojak z nabito
puško in nasajenim bajonetom. Od leta 1873, ko so v sveti
noči Grki ukradli frančiškanom srebrno zvezdo izpod oltarja
in so jim sežgali vse zavese, ki so pokrivale zidovje votline.
Na odločno zahtevo turške vlade so morali dati zvezdo nazaj.
Nove preproge in zavese pa je kupila francoska ljndovlada.
Iz žice (drata) so narejene, da jih ne morejo spet sežgati.

,.Mir ljudem na zemlji ..Nebesa  so hotela mir in
ljubezen, a človeštvo bolj ljubi prepir, boj, sovraštvo . ..

O kralj miru, kje je tvoj duh ...?

*

* *

Drugi dan smo si ogledali mesto. Kazali so nam tudi
Bocovo polje, kjer je blaga Ruta nabirala klasje. Tisoč
rimskih korakov, naše pol ure, pod mestecem je kraj, na
katerem so pasli tisto noč pastirji, ki so bili, najubožnejši,
prvi poklicani k „Velikemu Kralju 44 . S težkim srcem smo
se ločili od Betlehema . ..

145

Hvaležni bodite!“
(Kolos 3, 15.)

Nehvaležno bi bilo, če bi pozabili naših skrbnih go¬
stiteljev, očetov frančiškanov. Ljubeznivo so skrbeli za nas.
Bog jim povrni! Naši ljudje pa tudi niso mnogo zahtevali.
Zato se je izrazil vodja hospica: „Rajši imam v hiši 500
Slovencev nego 50 Francozovi Lepo spričevalo!

Vsak dan je imel svoje težave. A zvečer je bilo vse
veselo. Eni so v sobah molili, drugi pisali, tretji govorili
in obujali spomine — žejni pa so pili žarko palestinsko
vino. Vsi veseli!

Ogledali smo si seve tudi velikanski samostan fran¬
čiškanov, ki je znamenitost svoje vrste. Ne le, da imajo
šole v njem; vse, kar očetje v Sv. deželi potrebujejo, izgo-
tavljajo v njem. Imajo velike kovačnice, mline, pekarnice,
čevljarske delavnice itd.

Naše romarice so si jemale v žitnici peščice pšenice,
da jo poneso s seboj. Seve, vsak ne bi smel vzeti. Sicer
bi očetom vse odnesli.

*

* *

Ko smo 16. septembra zjutraj s kolodvora še enkrat
pozdravljali Jeruzalem, s solzami v očeh, smo menda pač
vsi mislili:

,.Ali te še kdaj vidim, o ti najsvetejši kraj sveta ? u

Vsi pa smo gotovo tudi čutili:

„Ako tebe pozabim, o Jeruzalem, bodi pozabljena moja
desnica .. . M

Tebi, o Gospod, pa hvala za milosti tistih dni, ko smo
z gorečimi srci stopali po zemlji, posvečeni po tvojih sto¬
pinjah in po tvoji rešnji krvi ...

Večernice. 66. zv.

10

Potovanje

na Njegovega Veličanstva ladji „Zenta

Spisal  M.  Domjan.

S ričeli smo naše potovanje dne 10. novembra 1899 iz
i  Pulja proti severnoj Aziji.

; Lepo jesensko jutro je bilo, zlato solnce je sinilo,
kadar smo se zdignili iz Pulja. Z velikim veseljem
in z igrov (godbo) smo pustili našo domovino in prijatle doma.

Naša biela ladja s cielov močjov reže tou veliko morje
in z nami naprej hiti, noč in dan. Pu nekaj dneh smo
videli tu in tam kakoršne dalmatinske otoke in se še od jih
poslovili. Po tretjem dnevu smo nič suhega ne videli. Na
osmi dan smo vzeli v zgled suhi kraj i pu času kak v
zraku visoke turme in zidine, čim bol bliže, vse vekše; in
pomalem vidimo cielo mesto Port Said. U tom mestu smo
se samo en dan in eno noč stavili, toliko da smo si potrebno
uglenje (oglje) in živež vzeli na ladjo. Za živež smo si
tudi kupili dve živi govedi, ker tam se meso ne more seboj
voziti, ker je pretoplo. Mesto Port Said je liepo ozidano.
Ludi pa so zvekšinoma Izraelci. Oblieka njihova je slaba.
Okol pojasa imado samo eno sivo ruho i gornji del telesa
je čisto goli. Tam tisti Izraelci so bol delavni kakor tu
naši Izraelci.

Iz Port Saida se peljemo skozi Sueški kanal, kateri
ima dolgosti 160 kilometrov, širine 100 metrov, globočine
pak 8 metrov. Za to, da smo se pelali skoz taj prekop, so
naši oficiri platili 450 forintov Arabom. Skoz taj prekop
smo se pelali dva dni. Na drugi dan smo se pripelali iz
prekopa na Erdečo morje. Ni je res. da bi bilo morje erdečo,
nego samo njega tla, pisek je erdeči. Voda pak je kakor

♦ Opomba.  To potovanje, ki bo zanimalo vsakega Mohorjana, je
spisal priprost ogrski Slovenec, ki je slnžil kot vojak pri mornarici. Slog je
lep. Pustili smo tudi narečje, akoravno je pomefiano s književno slovenščino.

147

drage vode. I zrak pa je strašno topel. Tam v Erdečem
morji je strašajnsko dosti zmij (kač), drobne, sive in bele,
na vsaki pet do šest metrov 2—3 zmije so švigale u vodi.

Ta pot nam je bila prav dopadliva zavol tihega vre¬
mena in mirnega morja, dokler da pridemo u mesto Aden.
Mesto Aden je za bregom in mi smo ostali n luki, gdi smo
„mačka“ ali „ sidro" vrgli.

Od mesta Adena vam ne znam nič kaj posebnega po¬
pisati. Ladi so črne kože, kakor znamo po zemlopisji od
zamorcev, da so črni, veliki, krepki ludi. Govorijo zamorski
i engleški. U mesti Adeni smo bili pet dni. Na peti dan
smo si uglenje kupili in u ladjo spravili; potem smo dobili
zapoved, da moremo odpotovati u mesto Kolombo, katero je
na otoku Cejlon, i da se tam znajdemo z našov velikov vojnov
ladjov ,,Elizabetov“, katera je pred enim letom odpotovala
vu severno Azijo.

Potujemo proti Kolombi tri dni in tri noči. Naenkrat
sama ladja z nami stoji; vse je mirno, samo oficiri so drkali
po ladji sim in tamo; i zakaj, nam ni je znano. Naenkrat
je sila, da moremo jadra odpriti in se obernemo nazaj proti
Adenu.

Kadar so kurjači in mašinisti prišli na pokrov ladje,
te so nam pripovedali, kaj se je zgodilo: da so mašinisti
parni kotel s slanov morskov vodov napolnili. Tou pa nam
je znano, da morska voda imade dosti soli u sebi. Po močnem
segrivanji se voda izpari, a sol ostane na dnu posude; po
dolgem segrivanji bi dosti soli ostalo v sopotnem kotlu i
bi nam znala najvekša nesreča prigoditi, pok (eksplozija)
sopotnega ali parnega kotla. Tak zdaj stroj ne more več
voziti. Moramo se nazaj z vetrom voziti proti Adenu.

Pot, katero smo od Adena pred naredili tri dni in tri
noči, zdaj smo polnih sedem dni z vetrom nazaj jadrali.
Kak hitro smo prišli nazaj u Aden, so oficiri poslali brzojav
u Kolombo, da naj vojna ladja ^Elizabeta" nas ne čaka tam,
nek naj prijde zdraven u Aden.

Tu so naši mašinisti očistili sopotni kotel soli, in deset
dni smo čakali. Na deseti dan je trdjava na adenskem
bregu zdignila znamenje (signale), da vojna ladja „Eliza-
beta“ plava blizu. Pol ure po signali je priplavala ladja
do nas. Z velikim veseljom smo jo sprijeli in pozdravili.

Na drugi dan smo se spet na pot odpravili obi dve
ladji. ^Elizabeta* 4  proti Pulju, „Zenta M  pak proti Kolombi.
Ta pot nam je bila več žalostna kakor vesela, zavolo močne

148

burjave, katera nam poliva po cielem krovi in pere doli
pepel, kateri kaple doli s širokih dimnikov.

Potrplivo li dalje, po času za deset dni smo spet opazili
suhi kraj i primorsko mesto Kolombo. Tu smo bili na kraji
na dopustu. Hodili smo po mestu in videli na vekši del
črne zamorce. Tu so velike trgovine cejlonskega in ruskega
čaja. Ljudstva zgovor je na vekši del engleški.

Zemelski rod, banani pa tudi kokusorehi so se mi do-
padli, katerega je tudi polno na prodaji.

Zadni den smo spet potrebno uglenje in živež si vzeli
in odpotovali proti primorskemu mestu Singapore. Kakor
sem pred popisal, je žalostno potovanje morsko, kadar je
močna burja. Po devetem dnevi smo se približavali proti
suhemu kraju, kodi smo videli več malih in velikih zelenih
otokov. Naenkrat opazimo mesto Singapore, katero smo
prav želno pričakovali. Tu smo tudi bili na kraji. To mesto
je lepo sezidano, in se najdejo velike trgovine; na prodaji
vse sorte kakor pri nas. Al mesta niso tako snajžna kakor
pri nas, nekakoršni posebni zduh imadejo.

Lieta 1910, 12. januara smo se podali na pot proti
Hongkongi mesti. 18. januara smo priplavali tam. Še skoz
(vedno) po totej poti nam je burjava nadlego delala.

Hongkong je liepo zidano mesto, ki na hrebraj enga viso¬
kega kamnatega brega leži. Mesto je čisto in čiste snažne
ulice, velike trgovine, banke in fabrike. Na vekši del se
engleški govori. Stanujejo u njem Engleži in mnogo Kitajcev.

Tu so nas obiskali velikočastni biskop (škof), katerega
smo z velikov častjov in z veseljem sprijeli. Dolgi čas so
se midili pri nas, in zgovarjali z našim g. komandantom.

Po tom prvo nedelo smo hodili k božjoj službi u cirkvo
Sv. Družine, katera je nepopislivo lipo okinčana. Tu pri
božjoj službi smo bili mi austrianski, pruski, engleški. ame-
rikanski i italjanski marinari ali pomorščaki naenkrat Med
i temi opravo najbol snajžno smo imeli mi Austriaki.

Februara 10. smo se opet odpravili na pot u mesto
Makkau, ali od plitvine smo nej mogli do mesta. Niti po¬
pisati nevejm kaj od njega.

15. februara smo opet šli dalje notri med brege; tu
smo prišli na tekočo vodo, s katerov smo prišli blizo k mesti
Kanton. Zavolo plitvine niti k tomu nismo mogli se pri¬
bližati drugači, kakor z malov ladjov so se vozili, da bi nam
kruha in potreben živež dopelali. Al kruha nismo dobili,
dokler nismo dojšli nazaj v mesto Kongkong. Po petem

149

dnevu smo se spet peljali nazaj v Hongkong. I tukaj smo
si opet vzeli potrebno uglenje in živež. Po tom smo 27. fe-
bruara se spet podali na pot proti Svatov — mesti. Takrat
smo videli sto in sto kitajskih malih čolničev in u njih
ribičev. 28. februara smo priplavili u Svatov. Mesto je
malo in stisjeno od obe strani od bregov i na sredi od vode.
Brejgi so bili takrat lepo zeleni in z drevjem nasajeni. Odtod
smo vzeli pot u mesto Futsan. Tu smo ostali 5 dni, po tom
smo se pelali u Shangai. Mesto je na ravnem in na dve
strani ene tekoče vode leži. To mesto je prav veliko in
lipo sezidano in imenitno na Kitajskem. Tu imadejo nemške
gimnazije in dosti arsenalov in fabrik. U tom mestu stanuje
prav dosti Europejcev.

Po osmih dneh smo povrgli to mesto in smo se pelali
u Tsingvantan. Takrat smo opet ne mogli do mesta blizu
zavolo plitvine. Mesto leži za bregom; tak smo samo en par
kuč in kolodvor videli. Tu je prišel k nam na ladjo en
velik gospod, mislim, da je bil baron Cikdn, katerega smo
odpelali u mesto Tšintsan. On se je pelal iz Pekinga na
dopust ob Dunas. Na tej poti smo imeli tako veliki vihčr
in zibanje tako, da nam je voda po cieloj bateriji križem tekla.

Iz Tsintsan smo se pelali nazaj vu mestu Shangai. I
tu smo imeli velikonočne praznike in smo tudi hodili k
božjoj službi.

16. aprila smo opet se pelali iz Šhangaja po enoj ve-
likoj tekočoj vodi, katera se zove Jantsekiang. Po toj vodi
smo se samo po dnevi dale in dale pelali, po noči pa smo
mačka vrgli. Po toj vodi smo se prvi dan pripelali u mesto
Kiang*jin. Mesto je nepopislivo lipo videti od zunaj; ali
kakoršno je od znotraj, tega pa ne vem; vendar kaj prav
čistega ni. Pa že niso ludi za to, da bi snago lubili. Ja,
kažejo, da so snajžni ludi s tim, da si dajo z nosa in z
uh sakšni las obriti, ali to še je vse premalo za snago.

Videl sem po nekih mestih stare ludi za plotom ležati
in polni vse ne3najge: za one niše (nihče) ne skrbi. Enkrat
sam videl enega starčka, da je bil temli (slip) in oslablen
tako, da ni je bil mogoči roke zdignut, da bi si bil muhe
in mravce stiral (pregnal) od svojega tela; poln pa je bil
muh tako, da ni je bilo mogoče videti kože nage na telesu.

Vu Kiang-jini smo samo en den stali in smo šli spet
dale. Okoli tega mesta je močna trdnjava narejena, kdi je
na stotine topov nastavlenih. Za par dni smo se našli vu
mesti Hankov. Tu smo se ne dolgo časa mudili, nego smo

150

se obrnili nazaj vu mesto Tresh&n in Kia-king, po tom pa
v Naking. Takrat smo dobili brzojav, da so Kitajci enga
misijonara ubili. Na drugi dan zaran, ob 3 vurah, smo se
zdignili nazaj vu Šhanghaj. U tom mesti smo si opet vzeli
potreben živež in uglenje. Po tom 12. majnika smo se vzeli
proti Japaniji. 15. majnika smo priplavili vu japonsku luko,
mesto Nagasaki.

To mesto nije veliko ali prav lipo in snajžno. Ludje
se nosijo snajžno, govorijo japonski, kitajski, engleški in
tudi nemški. Sprave (pohištva) vu hiši nimajo kakor pri
nas. Sedijo si na tle in tako jejo in pijejo. Navadno pri
vsakoj japonskoj hiši imajo rogožare in slamnike spletene
in razvite vu tleh. 20. majnika smo hodili k božjoj službi
vu jedno malo cirkvico, katera je imela sedem lepih oltarov.
In u toj cirkvi, od desne strani je tistaj spomin, kaj se je
vu tom mesti vršilo pred šestdesetimi leti. Tu je 21 misi-
jonarov in krščanskokatoliške vere razširjavcev obešenih.
Negdi edan, negdi dva na ednem drevu visi. U tom mesti
smo videli dosti amerikanskih vojnih ladij, katere so pripla-
vile iz Manile takrat. Tudi morem popisati, da smo vu tom
mestu Nagasaki imeli regato ali dirko s čolniči z Engležimi
in z Amerikanci dvakrat in smo je vsakokrat prevozili in
dobili smo 50 dolarov, prvo cieno. Takrat smo majnika
videli žetvo na Japonskem.

Iz Nagasaki smo vzeli put vu Kagashimo. To mesto
je vse okol z nasipi obdano, da ne more morsko valovje
nutri vu mesto biti in polivati. 29. majnika smo iz Kagashime
u Sasebo odplavili in drugi dan smo se najšli u mesti Sasebi.
To mesto je ograjeno z lipi mi zelenimi planinami. To mesto
ima prav dosti arsenalov, fabrik krej morja.

Vu mesto Sasebo smo dobili brzojav, da se naenkrat
moremo odpraviti nazaj u Kitajsko, ka so tam velike zmeš¬
njave od boksarov. Tak hitro smo se mi nazaj obernoli in
se s cielov močjov vozili dva dni in dve noči. Po tom smo
priplavili vu obsednišče mednarodnih bojnih ladij pri mestu
Taku, gdi smo že najšli okoli 60 vojnih mednarodnih ladij.
Tu so nas odbrali 30 fantov, 2 podoficira, 2 morska kadeta
in 1 ladjinega lajtnanta. Po tom so nam dali vse priprave
za vojsko. Dali so nam nekoliko živeža, potreben obleč in
okoli 22.000 male municije (patronov) za puške. Tudi ne¬
koliko signalpatronov in 8 mm  mitralez (strojnih pušk). Se
ta dan je priplavila ena ladja (Tender) do nas in smo odzgor
imenovane reči vse na tijo ladjo znosili in si seli na njo.

151

In nas je vozila na kraj, vn mestu Taku. Takrat je bila
grozovitna burjava tako, da nas je izmočila vse vu toj ladji.
Taj dan jutra okoli osme ure smo več bili na kraju. In tu
nas je vlak čakal. Ob 9. uri smo se počeli voziti z vlakom
proti mesti Tiecini. Kadar smo se dopelali vu Tiecin na
kolodvor, tam so nas čekali naši europejski gospodi. In kakor
je vlak postal na kolodvori, so nam hitro počeli nad obloke
metati kruh, šunke, salami, pivo, mineralsko vodo in cigar
so nam ciele škatule davali. Počasu se dale pelamo in sem
si mislil u sebi: „Oh, mi reveži, bomo vendar mi ta dar s
krvjoj platili, katerega smo danes zabadav dobili. 64  Dalje
se vozimo, na poti sem videl več kitajskih vojakov, kateri
so imeli „pozor“ in puške u piramide sklajene. I z rukami
so nam grozili. Popoldne ob drugi uri smo se dopelali na
kolodvor u Peking. Tu so nas desetera kitajska kolesa po¬
čakala in smo hitro naše reči na nje naložili. Po tom smo
šli čez t.ričetrt ure vu mesto Peking. To mesto ma okolnookol
25 m  visok in tako debel [zid. Okoli zida pa je prekop
(kanal).

Kadar smo šli čez zidan most preku toga kanala, smo
prišli do zida in do velikih vrat, katera so velika okoli 100 m*.
Šil smo skoz ena i druga vrata in smo prišli vu mesto
Peking. Idemo dalje in napred, tu nas je čakalo več stotine
in stotine kitajskih možov, kateri vu svilnoj, kateri vu prostoj
obleki. Med njimi malokateri, da ne bi imel kakovega ptička
na večici vu rokah. Tako so postaplali in kakor bi bili nas
brojili, koliko nas ide vu mesto. Po času pol ure smo prišli
do avstro-ogrskega legaciona (poslaništva), gdi je prebival
naš konzul z imenom pl. Rosthorn.

Taj dvor je bil okol zazidan; zid je bil okol 2 metra
visok i 1 meter debel (jaki). Vn tom dvoru so stale tri lepe
zidanice.

Vu jednoj je bil prebival nekdaj pred g. minister baron
Cikan, austro-ogrski minister; vu jednoj gosp. konzul plem.
Rosthorn i vu tretjoj smo bili takrat mi marinari ali po¬
morščaki. In tudi, kada smo prišli taj, je hitro bila sigurna
straža postavlena pri vratih.

3. junija smo stražo začeli in smo enih 12 dni meli
prav mir. Meni se je hvala Bogu godilo skoz prav dobro
in tudi mojim prijatelom je bilo dobro. Tu smo imeli živež
dober in fal (poceni) smo kupili vse. Jajce smo kupili 12
kuhanih za 10 centov, tou je bilo vu naših penezih 12
krajcerjev. Enkrat sem hodil u Poslaniško ulico k enemu

152

europejskemu trgovcu nekaj za živež kopuvat. I kaj mi
doneslo vu glavo, da bi kupil en stroj za lasi rezati; al tu
pri tem trgovcu sem ga ne našel. Sem ga šel dalje in dalje
iskat vu druge kitajske trgovine. In ni ga je bilo takoga
stroja vu ni ednoj trgovini. A Kitajci so se hitro združili
zmenoj in so me dalje in dalje vodili od europejskega dela
mesta. Naenkrat sem se spotil (domislil); da bi bili Kitajci
mene radi zblodili. Jaz pa nahitrem nataknem bajonet na
puško in sem začel potigovati kvake nazaj. Za en par minut
sem prišel nazaj do pruskega poslanstva. In tam med
pruskimi vojaki sem slišal, da so Kitajci vlovili enega japon¬
skega vojaka in so ga strahovito morili. Njemu so odsekli
noge, roke, uha, skopali oči in nazadnje odsekli glavo i ga
tako vrgli na cesto.

Jaz pa hitro se poberem nazaj vu naš stan. Še taj
dan je bilo vu večer prebrano, kaj se je zgodilo s tem ja¬
ponskim vojakom. Od zdaj več je človek ne bil varen sam
hoditi vu tistem kraju. Bilo nam je prepovedano in zapo¬
vedano, da uvek četirje ali kolikor više nas mora hoditi
vkup po patroli. Bil pa je tudi belgijski konzulat. On pa
ni je imel tu vojakov iz svoje domovine; a stanoval pa je
od nas še črez 20 minut. In je taj belgijski konzul prijezdil
do nas in je prašal našega komandanta, da bi mu dal ne¬
koliko vojakov za stražo. Tudi je dobil od nas šest vojakov
pomorščakov in enga kadeta, kateri smo hitro morali oditi
vu njegov dvor na stražo. Ali to je samo en par dni terpelo.
Te so pa že boksari plakate napisali in je pritiskali povsod
na steno, da tisti in tisti večer bodo požgali belgijskega
konzulata dvor.

So prišli, ali se jim je njihovo delo ni posrečilo. Da
mi smo bili tudi avizirani in pripravleni. V noč okoli 10. ure
so prišli; bilo jih je okoli 200 možov; tej so se zvali boksari
in so imeli nekteri ogen, nekteri kakšne take reči, katere
se lahko užgejo. In so nam je hoteli vrečti negdi v takem
mestu, kde bi se moglo kaj hitro nžgati. Ali mi smo jih
ne pustili tako blizu do vrat in do oblokov, kde bi nam uni
mogli škodovati kaj. Nekoliko smo jih postrilali in 22 v  smo
od njih polovili in je dale na roke policiji kitajskoj. Še ta
dan smo se z belgijskega konzulata odselili v austro-ogrskoga,
al tu nismo dolgo ostali. 15. junija smo začeli najbol stre-
lati na te hude boksarje. 16. in 17. junija je bilo gor na
sto boksarav mrtvih in postrilanih. Taj boksari so prišli
vsakokrat ob noči, kakor bi nas leži mogli napasti. 19. ju-

153

nija smo dobili od kitajskega ministra eno veliko pismo.
Vu tom pismi je pa bilo zapisano, da vsi Europejci, soldati
in civili, moremo v 24 urah oditi vun iz mesta Pekinga,
drugač bodo nas vse tam pokončali. In tudi nam je obljubil,
da ako zapustimo njegovo mesto in zemlo, da bo nam dal
200 svojih vojakov brez orožja, da nas sprevodijo do morja.
Al engleški minister je ni zamudil; on je hitro iz svojega
stana poslal dva Kitajca, da naj pogledata in slišata, kaj
se govori več v mesti od nas Europejcev. Ta dva Kitajca sta
se hitro vrnila in rekla sta, da naj ne hodimo iz mesta,
da zunaj velikega zida, pod mostom so za nas Europejce
bombe (mine) nastavlene. Tak tudi mi nismo se gibali iz
mesta, nego ministri, konzuli in oficiri so se skupili (zbrali)
in si odebrali engleškoga ministra za komandanta

In taj engleški minister je hitro zapovedal, da moramo
vse ulice sezidati in straže postaviti, in kar je mogoče na
ulice spraviti vse, tako da Kitajci nimajo odprte poti do
Europejcev. I tako se je zgodilo; še tisti dan so bile ba¬
rikade sezidane in vse zaprto na ulicah.

20. junija smo mogli mi Austrianci zapustiti naš stan.
In smo pobegnoli za barikade, katere so bile blizu „Fran-
coskega dvora*, na ulici, katera je takrat dobila ime
Thomann-ulica, na kateroj je zadela nesrečna krogla našega
ladjinega komandanta ali poveljnika, ' kateri se je zval
Fregatten-Kapitan Thomann Edler von Montalmar. Naš
komandant si je pač ne mislil, da bi ga takšna nesrečna
ura naj šla vu Pekingu.

Komandant Thomann in lajtnant Teodor vitez Winter-
alder sta se z vlakom dopelala za nami vu Peking po¬
gledat ta kraj. In njedva (ona) sta menila za en par dni
nazaj odpotovati z vlakom. Al za par dni je bil vlak razbit
cieli do morja, i kolodvori do fundamenta raztrgani. Tako
je komandant naš Thomann moral tam življenju konca dati.
A lajtenant Winterhalder je pretrpel z nami do kraja in
lajtenant Jožef Kollar. Tudi je bil z nami kadet dragega
reda pl. Bojneburg-Lengsfeld Rihard in kadet Mayer. On
nam je u mesti Tiencini n bolnišnici umrl, a kadet Boyneburg
je bil siromak u glavo močno ranjeni. On je ležal dolgo
časa u bolnišnici u poslaništva praškem. Za en par dni.
ko smo zapustili mi naš dvor austrianski, so nam Kitajci
vse pokradli in potem pa na vse strani užgali. Takrat smo
mi na ulici za barikadami stali. Kitajci so nas prav močno
nazaj potiskali. 'Pako so nas na drugi dan na večer do

154

francoskega poslaništva pritiskali. Več barikad nam je ne
bilo mogoče zidati. Tu nas je francoski oficir vzel u svoj
dvor. Al Kitajci niso zamudili. Oni so tudi uvek močno
za nami vdirjali. U »Francoskem dvori“ so Kitajci pod-
kopali pod ulicov ino so nam mine nastavili in vužgali. I
ta nesrečna mina je dva francoska vojaka zasipala. In tudi
našega gospoda konzula, pl. Rosthorna, je ciglovje na glavi
močno ranilo, kateri je z velikov skrbjo v hodil okoli nas.
Tudi njegova gospa je vsikdar zred svojim gospodom šla
in ranjenim vojakom stregla. U francoskem poslaništvu je
bila edna lipa mala kapelica sezidana. I bila je vu njoj
lipa podoba Marije Lurdske. Kako velka božja vola to bila,
ka je cirkvica bila vse s kruglami prestrelana in na oltarji
in podobi Marije nikakove škode ni videti.

Taj hudobni Kitajci so bili radovedni, koliko Soldatov
so nam pobili s tov minov in so ves cigel razmetali, da so
iskali mrliče u njem. Bi bili vendar radi znali, če se jim
delo njihovo splati ali ne. Mislim, da se jim je takrat ni
vredno videlo njihovo delo, da niso več kakor dva fran¬
coska pomorščaka naj šli. Zavol tega so bli vendar jezni;
tem revežom so še glave mrtvim odsekli in nam preko zida
kazali natekjene na bajonete. Enkrat so Kitajci se napotili,
da »Francoski dvor“ požgejo. Al to se jim je ne posrečilo.
Morali bi oni en par stopajov po zidu pleziti, da bi prišli
do vrat lesenih, gdi bi nam lehko ogenj nateknili. Al pa
kako to bo? Če bodo po zidi plezili, je bomo zagotovo mi
postrelali. Kitajci so si naštuderali eno priliko, da bodo
zavarovani od naših pušk. Al to jim je bilo zabadavo (brez
koristi, zastonj). Dva Kitajca sta se oblekla u slamnike
(blazine s slamo naphane ali napolnjene) in tako sta počela
pleziti po zidu, eden nekakovo olje al špirit vu roki, drugi
pa živo uglenje in tako nam ogenj naredita. Al ni se jima
to posrečilo. Da kakor sta počela en za ovim pleziti po
zidu, smo že mi slamnike prelukjali s kruglami in sta opala
oba z zida na tla.

Tudi vam popišem, da je tam blizu francoskega dvora
bil en velik hotel, imenovan »Hotel de Peking“. Taj hotel
je bil prav po europejskoj dobi izdelan. Od kraja kre ulice
je bil popolnoma zgotovlen. Od znotra so bile samo stene
sezidane in še brezi krova (strehe). Tam izmed temi ste¬
nami so naredili dva mlina, kodi so nam potrebno moko za
kruh mleli. Kako so izgledali oni mlini? Ne tako, kakor
tu pri nas. U kratkem vam popišem.

155

Tu nije blo kakor pri naših mlinih nekakovo veliko
kolo, več malih kotač (kolesce) in nekako vi valeki, remenje
u križ, sita, cilindri in neznam kaj! Oh nej! To sta bila
samo dva kamna, eden spoder i drugi zgoraj. Na zgornjem
kamni je bil narejen eden leseni drog, in za onaj drog je
bil zaprežen en konj. Tako se je kamen okrečal. Kako je
konj okol hitro šel, tako se je kamen gorji hitro okrečal:
enkrat konj, enkrat kamen. Tako se je delala moka za naš
kruh u Pekingu. Kruh nam je pomalem hodil; zavolo da
taj dva konja nista mogla toliko moke narediti na dan. da
bi tridesetim ludim kruha spekli. Bilo nas je pa okol 460
Soldatov in tudi nekoliko civila, kateri so tudi kruh jedli.

Tudi je bila u tom hoteli kuhnja, kodi se je kuhala
jed za vse mednarodne vojake enako. Od kraja al početka
se nam je dalo, dokler je jše kaj bilo. Nazadnje pa bi nam
že skoraj vse manjkalo. Živeža je še nekaj, ali streliva če
duže manje. Hvala Bogu, da še smo tako. Boga smo vsi radi
imeli, Marijo tudi nekdaj častili, da nam pomaga vu našoj sili.

Blizu „Hotel Pekinga" smo zgubili enega prijatela
kanonera z imenom Travagnja, katerega je nesrečna kitajska
kugla zadela.

Kitajci so nam uvek podkapali „Francoski dvor", i nismo
bili zaneslivi tam z našim strelivom. Potem je lajtenant
VVinterhalder odredil, da jaz moram municijo spraviti u
engleško poslaništvo in naj ostanem tam pri njem, i da bora
potrebno strelivo od tam dajal našim vojščakom. U engleš-
kom poslaništvu sam bil pet dni. Potem je italijanski oficir
Paulini prosil našega lajtenanta, da njemu na pumoč da
nekoliko vojakov, da njegovi vojaki so ranjeni in več kakor
en tretji del mrtvih. Tako smo mu dali mi, Engleži i Fran¬
cozi nekoliko pomoči, da smo obdržali stanovanje od princa
Ing-Fu. To stanje je bilo blizu engleškega poslaništva in
eno malo bol zdignjeno visoko in sploh nevarno od Kitajcev
za engleško poslaništvo, ker bi se lahko razrušilo od tod iz
dvora Ing-Fu.

U tom mesti smo ostali okol 14 dni in smo si naredili
troje barikad, da smo se zasigurali od Kitajca. U teh dnevih
smo morali dvoje barikad zapustiti, tako močno so nas silili
Kitajci vkup, ki bi nas radi pred vse umorili, kakor bi naša
pomoč prišla od morja.

Naši vojščaki so imeli dosti napadov od morja do
Pekinga. Zato so tako po malem hiteli napred. Kitajci so
dobro znali za naše, da so že blizu, ali mi reveži nismo

156

znali zanje. Zato so Kitajci delali takšno silo nam zadnje
tri dni, tako da so si cielo svojo moč pobrali skup. Al nam
je to vse zabadav; mi smo se le deržali do zadje kaple in
do božje vole.

15. avgusta, na dan Velike Gospe, popolnoči sam bil
na barikadi stal in se je lepo mesec zdigal ob eni vuri.
Taka lepa noč je bila svetla, al puške so uvek prepokale,
kanoni pa bol poreči. Naenkrat okol drugi vuri popolnoči
sem nekaj čudnega zaslišal. Pa kaj je to, kako pa to more
biti? Da na pekinjskem visokem zidi se čuje nekakov mi-
tralez, da tako hitro strela. Nakratkem vam razložim, kaj
je en mitralez. To je en taki mali kanon, kateremu služijo
8 mm  patrone kakor za puške vojaške; in tako hitro strela,
da vsako minuto od 340 do 360krat poči. In tudi en taki
kanon smo i mi imeli soboj. I sem si mislil: kako bi naš
kanon bil tam na ovem zidu. U kratkem počne strelati drugi
i tretji mitralez, potem pa s kanoni. Jaz pa z mojimi pri-
jatli slušam to in si zgovarjamo, kaj tam more biti, da je
takova strelba. Ja, bože mili moj, strelba taka, da se cieli
Peking trese. Okol nas da je mir. „Veste kaj," govorim
jaz, „mogoče da so naše čete pod visokim zidom." „Pa je
res tak," pravi tovariš Kolarič. „0h večni Bog, prinesi
nam pomoč, da nas rešiš," si zgovarjamo na barikadi. Naokol
nas je vedno bol velik mir postal. Pri velikem zidi je če
duže (čim dalje) vse bol vekšo bitje in strelba teče. Naenkrat
se strese cielo mesto in se začuje gromski puk, gda so
zavadili (vrgli) naši vojaki u kitajske trdjave pulvermagacin.
Potem se je čulo (slišalo) kam duže bol men je strelbe. Ko
je pa bila zorja okol nas, pa sovražnika več nigi. Pri velikem
zidu se še glasi negdaj negdaj ena puška; ko pa je bil bili
dan, je bil čist mir.

15. avgusta, na praznik Marije, popoldne ob 2. uri, so
mednarodne čete prišle do nas. Oh mili Bog, ako bi vam
mogel popisat tisto veselje, kakor smo je mi čutili takrat u
naših srcali! Da smo se od veselja objemali in jokali, kakor
maleni otroki. Oh ti reveži, kakor trudni in oslabljeni so
prišli do nas. Zdaj si pogovarjamo, gdi so prijatli, eni, drugi;
koliko živih, koliko mrtvih, koliko ranjenih in tako dalje;
kako se je godilo nam in kako njim na poti dolgoj od moija
do mesta Pekinga. Ti reveži, koliko napadov so imeli s
Kitajci taj čas.

Iz Pekinga so Kitajci pobegnoli, tako da jih je more¬
biti ne 15—20 ostalo u mesti. Cieli Peking se je pa na-

157

polnil z mednarodnimi vojaki. In takrat smo si pogledali,
kaj so Kitajci mislili z nami narediti. Od vseh krajev okol
nas so kanale izkopali pod nas. In trebalo je ne več dosti
kopati, potem pa prah (smodnik) nutr nasipati in užgati.
Tako so mislili oni narediti, da bi nas pokončali. Al božja
vsemogočnost je tega ne dopustila njim, da nas tako pogubijo.

Potem še smo 14 dni u Pekingu ostali in smo počivali.
Taj čas smo štirikrat hodili vu mesto Pejtang k božjoj službi.
Tam je bila ena nepopisliva lipa cirkva; tam so bili tudi
gospod biskup doma. U tom mesti so se tudi strahovitno
vojuvali; tam je bilo nekoliko italijanskih vojakov na pomoči.

Tam je tudi bilo vse razbito in zrušeno. Krov (streha)
na toj cirkvi je bil ves potrt, nutra u cirkvi velb (obok)
ves preluknani, kako so granate presprebile. Stene, obloki,
vse sprebito. Al na oltarji in podobah je nikakove škode
ne bilo opaziti. Enkrat u tom času smo tudi hodili u dvor
kitajskega cesarja. Predi ko smo nutri marširali, smo se
skupili (zbrali) mi in Rusi pri velikih vratih carskega dvora.
Smo tam tudi čekali, da je prijezdil en rusoski admiral. Ko
je bil blizo prijezdil, je zavikal: „Zdravo, Rusi!“ A ovi
drugi mu odgovorijo: „Zdravo, zdravo.“ Od toga dvora
carskoga vam dosti ne znam kaj pisati. Tudi kaj liepega
je ne u njem. Ja, res je dosti kuč u tom dvori; pa tudi
take so med jimi, katere se podirajo. Najbol posebna je
tista cesta, katera teče kroz tisti dvor. Cesta je potlakana
z bilim kamnom in tako na debelo na njem zmije izrezane,
da imajo tako debele glave, naprimer kakor konji. U palači
povsodi velik prah. Na koncu tega dvora je en mali hrib.
katerga so zvali Koln-Igl. I na vrhu je bil carski grad.
In kda smo ga pozdravili z edenindvajsetimi kanonovimi
streli, so se iz toga grada razvijale mednarodne zastave.

U tom času smo tudi poiskali mrtvoga prajzuskega
ministra z imenom pl. Ketteler, katerega so Kitajci pri enoj
priliki ubili, kedaj se je hodil molit za mir kitajskemu mi¬
nistru al princu. In smo ga tudi najšli; a je bil že balza¬
miran in pokopan. Potem smo ga spravili u prajzovsko po¬
slaništvo i smo ga tam pokopali. U tom času so Kitajci
se hitro nazaj naselili u Peking. Nekatere Kitajce in ki¬
tajske vojake so naše čete odgnale na severne kraje do
mesta Kalkan. Do mesta Kalkan je prav dolga pot, da so
mednarodne čete edenidvajset dni hodile sim in tamo. Od
te ekspedicije vam samo toliko znam popisat, kako povedajo

158

naši prijatli; da je tam mrzel kraj, in da so od Kitajcev
nikakovih napadov ne imeli.

Do zdaj smo mi u mesti Pekingi prav dober mir imeli.
Po času 14 dni, ko so čete prišle z ekspedicije v Kalkan,
smo mi pomorščaki se s kitajskimi barkami po ednoj tekočo j
vodi nazaj pelali vu primorsko mesto Taku. In smo šli
nazaj na našo ladjo „Zento“. In tako smo se veselili z na¬
šimi prijateli, da še smo le prišli enkrat nazaj. Oh hvala
Bogu, da še smo tako.

Potom smo se pelali vu primorsko mesto Šhanghaj-
Kvan. Tu smo tudi imeli nekoliko naših vojakov na enoj
trdjavi kitajskoj in smo je pobrali seboj. Tajkrat smo si
na ladjo spravili potrebno uglenje. Potem smo imeli tu naše
kanonerske vaje in tudi v tarče smo strelali. In tako je
pomalem prišla jesen in kmalo zima. Al zima je bila prav
močna na Kitajskem, tako da je ena naša vojna ladja, po
imenu „Aspern“, eno noč u ledi ostala, ker je morje zmrz¬
nilo. In ta vojna ladja, ko se je vozila iz leda, se je močno
poškodovala. Potem se je ta ladja „Aspern“ vozila vu mesto
Šhanghaj in tam je bila en par tjednov vu arsenali, dokler
so jo popravili. Mi pa smo se odpelali u topel kraj u Siam,
vu mesto Bankok. Tu je pa bilo prav toplo in smo ostali v
tem kraju okol 14 dni. Enkrat smo dobili zapoved, da mo¬
ramo odtod iti na japonski otok. Pret ko smo odišli, smo si
spet potrebno uglenje vzeli na ladjo. Potem smo se podali
na dolgo pot na japonski otok, katera pot nam je bila več
žalostna kakor vesela zavolo velike burjave. Po nekolikih
dnevih smo opazovali nekatere male japonske otoke, in tako
po malem napred. Naenkrat smo opazili japonski veliki otok
in tako tudi mesto Nagasaki, od katerega sem vam pred po¬
vedal nekoliko. U tom mesti smo videli dosti mednarodnih
vojnih ladij, katere so zavolo velike zime odišle s kitajskega
kraja u japonske primorske luke.

Po nekolikih dnevih smo se spet odpravili na pot u
primorsko mesto Jokahamo. To mesto je veliko in čisto.
Prav lipo sezidano. Ljustva spol je brzeni. Japonci so
nas povsodi radi sprijemali in tudi nam pokazali, kako in
kar imajo. U mesti Jokahami je dosti porcelanskih fabrik,
gdi se fini porcelan izdelava in se tam po mali ceni dobi.
Za en par dni smo spet odišli odtod u primorsko mesto
Kobe. To mesto je tudi prav veliko in ima velike fabrike
in arsenale za vojne ladje. Tam u Kobe je tudi naša ladja
bila u doki ali ladjedelnici, ker so jo Japonci očistili. Celi

159

del ladje, kateri je u vodi, je bil 24 ur očiščen in pomalan
(pobarvan). Na Japonskem smo najšli dosti Japoncev, kateri
tak lepo nemški govorijo, in tudi smo se lahko ž njimi po¬
govarjali. Naenkrat smo dobili zapoved od našega danešnjega
admirala od ekscelence grofa Montecuccoli-Polinago, da mo¬
ramo iti nazaj u obsednišče vojnih ladij, vu kitajsko mesto
Taku. In tudi smo se spravili in smo odišli. Štiri dni smo
bili tamo. Potem so nas spet zbrali 20 od nas in so nas
opet poslali u glavno mesto Peking na spromembo onim,
kateri so bili dolgo časa tam. Takrat je bil spet vlak na¬
rejen, na katerem smo si lako vozili živež in druge potrebne
reči. Kadar smo se dopelali u Peking, čudno se je zdelo
mojim mladim prijatlom, kadar so videli tolko hiš požganih
in zrušenih. Jaz pa sem se tako čutil kakor doma, in srce
mi je bilo že mirno, kadar sem videl spet tisti kraj, katerega
sem pred šestimi mesci zapustil. In sem našel tam euro-
pejska poslaništva, popred zrušena, spet napol z nova sezi¬
dana in še lepše kakor so bila pred. Zidali so je Kitajci;
nam dvi veliki palači, dvojni baraki za četiri kompanije,
katerih pred ni bilo. In tudi magacin za vojaške potrebe;
po tom okol celga dvora en debeli zid kakor ena trjava.
katera varuje od neprijatla. U tistem času so nas četiri
odebrali, kateri smo bili kakor policisti okol našega austro-
ogrskega poslaništva. U dvoru smo imeli eno malo hišico in
tam smo prebivali. Službo smo imeli lahko na ulici in u dvori
pri kitajskih zidarih, kateri so se hitro potukli med soboj.

Enkrat u tistem času sta se pritepla k nam dva ki¬
tajska fantička, kateri dva sta se zgubila od starišev svojih,
kadar so bili pretirani iz Pekinga. In tudi mogoče da nista
najšla svoje hiše. Mogoče je bila požgana ali zrušena. Ime
je bilo njima enemu Šanzaj i drugemu Ida. Slabidva sta bila
Šanzaj okol 13, Ida okol 12 let starosti. Tako še nista si
znala nič zaslužiti. Tako sta hodila po ulici simo in tamo,
gladna in odtrgana oba. Ti dva fantička sta bila videti
prav brzna in smo jedva mi policisti ustavili tam pri nas.
In tam sta se lepo izmila in oprala plehače (hlače), poplela
sta si lase, tako sta postala lipa dečkeca. Dobila sta od
nas menažo in obleko. Jedva smo lipo privadili k vsakemu
lahkemu delu. Pridniva fantička sta bila in smo .je dva tako
imeli kakor doma svoje brate. In sta ostala pri nas ciela
dva mesca; potem smo je dva priporočili še onim, kateri so
še več časa tam ostali u Pekingu. Za nas najstarše vojake
pa je prišlo povelje, da moramo oditi na našo ladjo r Zento w ,

160

|

katera bo potovala n kratkem nazaj z nami u našo drago
domovino, kateri čas smo tako želno vsi pričakovali. Al tu
še nas dosti vsega pričakuje, dokler se pripelamo u našo
drago domovino. Ker še mamo dva mesca vodene poti do Pulja.

Kadar smo se pripelali vu primorsko mesto Taku, tam
so nas počakali naši prijateli z ladjami malimi in so nas
odpelali na vojno ladjo „Zento“. Potem so nas, kateri smo
u Pekingu bili, pozvali ekscelenca admiral Montecuccoli na
vojno ladjo „Cesarica Marija Terezija 44  na izpit, gospode
oficire in nas zdrave in ranjene. Po tom izpitu smo pa
dobili tam vsi en svetel obed od gospoda admirala. Bogi
in njim hvala bodi za vse dobrote njihove. In želim, da jih
Bog dugo in dugo časa zdravega obderži in da še dugo
lehko lepo ravnajo našo vojaštvo. Po tem svetlem obedu
smo se u ladjicah odpelali nazaj na našo ladjo „Zento“. Po
tom za en par dni smo se odpravili na pot in se poslovili
od tujih in naših prijajtelov in vseh vojnih ladij, katere so
tam ostale na tistem Žutem morju.

Mi pa z veseljem potujemo nazaj u domovino našo. Na
poti smo obiskali vse tiste primorske mesta in u sakem
mesti smo si kupili potreben živež in uglenje, da po dolgoj
poti naj nam ne zmanjka. In na cielom našom potu je nam
služilo mirno morje in pa lepo jesensko vrejme. Tako so nam
bile lahke naše vaje in vso našo delo. Po času dva mesca
vožnje smo se naenkrat najšli na našem Adrijanskem morju,
katero smo pred triindvadesetimi mesci zapustili. Eno lepo
jesensko jutro smo spazili naše trdjave pri našoj domovini
Pulju u istriji. Okoli devete ure pred poldnevom smo se
pripelali pred luko, in blizo suhe zemle, kodi nas je čakalo
tisoč in tisoč vojakov u paradi in civilov. Še taj dan smo
našo ladjo in vse oprave lepo osnažili. Na drugi dan pa je
bilo pregledovanje ali inšpekcija.

In tako se je vse dokončalo in bilo je vse u redu in
je bilo prav. Vse se veseli in skaka. Samo naši prijatli ne,
katere smo na Kitajskem spravili na pokoj. Bog jim daj
mir in^večna luč naj jim sveti.










9


\

















?■ m ir.*




2

cn

ifi

LU

o

u

mk



NRRODNfl IN UNIUERZITETNR
KNJI2NICR

0L1L100075594



;*; -











*