PESMI
Ivan  Minatti
BILANCA
Nekaj je narobe,
nekaj je prav res narobe,
treba bo prelistati račune
za nazaj.
Nekje je napaka
pravzaprav majčkena napakica:
gre za milijonček
dobro naloženih kosti,
za milijonček
oči in src,
vročičnih od navdušenja,
da ne štejemo
solz, obupa, vere, kletvic
in kar je še takih neoprijemljivih postavk
kot je dim
požganih trupel in domačij.
Nekje tiči napaka in red mora biti.
Kajti kaj veš kdaj in od kod:
in na vratih — inšpekcija,
sila natančna, zoprna gospa
Zgodovina.
S suhljatim kazalcem bo,
kot z nihalom velikanske ure,
ki kaže stoletja,
drsela
52   Sodobnost                                                           817
od
rubrike
do
rubrike:
kako si naložil Kapital?
koliko vrgle obresti?
kako si obračal
kosti in srca?
da o solzah in slepi veri
in kar je še takih neoprijemljivih postavk
ne govorimo.
Z nepremičnim pogledom bo terjala odgovor, z nepremičnim pogledom bo terjala odgovor.
In nikakršna kuvertica
—  terjala bo odgovor in ne jaz tebi ti meni
—  terjala bo odgovor
in ne seksi strip in še kaj
ne bodo premaknili neizprosnega pogleda. Ne.
Nekje je napaka
in treba bo prelistati račune,
da o čem drugem ne govorimo
HRBTENICA
Brezlična gmota
brez hrbtenice
z okrnelimi nožicami
ki trzajo še v snu
ko da tečejo tečejo
da jih kdo ne prehiti
z rokami
do lopatastih komolcev
ki grabijo naprej
in k sebi
grabijo
da jih kdo ne prehiti
818
brezlična gmota
surova težka megla
nad možgani
in srcem
oborožena
s strojnico paragrafom in telefonom
brezlična gmota
brez hrbtenice
tre hrbtenice
lomi kar je pokončno
krivi kar je ravno
medtem ko usta
na poteg in splakovanje
opravljajo naprej
svoj nečedni posel
zgoraj ni več zgoraj
ampak spodaj
in spodaj
je malce v stran
in navkreber
in levo je nazaj
in desno nazaj naprej
in to kar je
ni to
pač pa nekaj čisto drugega
in tu ni kaj razmišljati
ni kaj razumeti
vse je odvisno od številke nosu in čevljev ki jih nosiš a to je tvoja stvar
Nekdo je razmazal pljunek po velikih oknih pričakovanja
819
TUJA OBALA
Zvonovi pod nebom
Trave v tihi rasti
Zlata luč med drevesi beži
(o dobra zemlja
pradavna zemlja
z večno snujočimi koreninami)
Nemirna žalost se skozme pretaka:
je to res luč? je to res zvon? si to še ti?
Tako mi je čudno tako tesno
ko da nekdo vame upira mrtve oči
Moje roke
se ne srečujejo več z rokami
moji koraki
odmevajo v neznanem prostoru
moja usta
kričijo neme besede
Razklane školjke
na neki tuji obali
z votlo tišino v sebi
z motnim spominom v sebi
na davno življenje
Smrt ob smrti Krik ob kriku Predmet med predmeti
Mlade trave se suličasto poganjajo navzgor.
820