1' itaini ^3h*~lrn rH::nur. s.t= uj :.;njiu ;i»i»• jHlij: a iH g miai * RODNA GRUDA RINTED IN YUGOSLAVIA : vzzz; u; zv i::t HTiHHi: riTlf »«* r* ¡MB ■Xr3* L »I* f n m 130327 VSEBINA Leto 1%1 — jubilejno leto Slovenske izseljenske matice Bogdan Osolnik: Ohranitev miru vse pomembnejša želja in cilj A da Krivic: Skrb za človeka se je v preteklem letu pri nas še poglobila in razširila Jože Martinčič: Predsedniku, odbornikom in kolektivom SIM ob desetletnici ustanovitve Fran Albreht: Sprehod v snegu (pesem) Zuhrbtni napad na pravice slovenske narodne manjšine pod Italijo Naše darilo mlademu izseljenskemu rodu France Slokan: Atomska energija v rokah delovnih ljudi Izlet članov SNPJ v staro domovino Naša izseljenska društva ob lanskih proslavah 29. novembra Cu. A. Kristan: Nckuj iz življenja rojakov v Južni Ameriki M. Ličen: Smrt uglednega društvenega delavca v Argentini Alise: Valentin Grandovec, častni predsednik društva Posmrtni sklad Po domuči deželi L. P.: Slovenski rokoborci v severni Franciji Slovenski izseljenski matici Naši grobovi v Franciji V. /.: Zvesti rodu Anton Jakopina: Jugoslovansko pevsko društvo »Triglav« Kaj delajo naši na tujem M. M.: Joe Francelj sc je za vselej poslovil Kulturni zupiski: H. S.: Kratek sprehod med knjigami, ki so lani izšle Rojaki nam pišejo Mile Paul in: Se dolgo sc je oziral nazaj Branko 7.uiek: Godce (pesem) Nasveti za dom in družino: B. Magajna: Strah pred rakom Domači jedilniki Franc Sikosek: Nekaj veselih z našega konca Posebna priloga: Mladi rod (uredil Josip Ribičič) Oprema: arh. Uroš Vagaja ROJAKI, ROJAKINJE ! *Domovini vas približa slovenska knjiga Anton Ingolič: Kje ste Lamutovi Mira Mihelič: April Ignac Koprivec: Hiša pod vrhom Manca Lobnikova: Gorniki in čas lika Vaštetova: Gričarji Mimi Malenšek: Temna stran meseca Vladimir Kavčič: Ognji so potemneli Smiljan Rozman: Obala Franček Saje: Pisma na smrt obsojenih Zbrana dela slovenskih klasikov Naročila in svoje želje sporočite llržui/ni založili Sloi/miije LJUBLJANA, TITOVA 25 Jugoslavija cz£ ¿v/ Spoštovanim rojakom želi srečno novo leto 1961 ter se za obisk ob prihodu v domovino priporoča kolektiv gostinskega podjetja DAJ - HA Al Ljubljana, Cankarjeva 4 Rodno grudo izdaja Slovenska izseljenska matica v Ljubljani. Izhuja dvanajstkrat na leto. Letna naročnina je 4 dolarje ali enaka vrednost v drugi valuti. Poštnina plačana v gotovini. Odgovorni urednik Tomo Brejc. Uredništvo in upruvu: Slovenska izseljenska inatieu, Ljubljana, Cankarjeva cesta l/II. Rokopisov in slik. ki^ jih nismo naročili, ne vračamo. Čekovni račun pri Komunalni banki 600-704/"*-1*>'5 p IIREDSEDNIK. SLOVENSKE IZSELJENSKE MATICE IVAN REGENT VOŠČI V IMENU GLAVNEGA ODBORA IN USLUŽBENCEV SLOVENSKE IZSELJENSKE MATICE VSEM ROJAKOM TER ORGANIZACIJAM IN DRUŠTVOM SLOVENSKIH IZSELJENCEV V TUJINI srečni» in veselo novo leto 1961 Leto 1961 — jubilejno leto Slovenske izseljenske matice Miha Molrš: Naše belo flore Letos bomo svečano praznovali dve pomembni obletnici. Julija 1961 bo minulo dvajset let, odkar se je skupaj z drugimi bratskimi narodi Jugoslavije dvignil k oboroženi vstaji proti fašističnim okupatorjem tudi naš mali slovenski narod. Izdan od kraljevske dinastije, voditeljev meščanskih političnih strank, razkosan na tri dele od nemških, italijanskih in madžarskih fašistov, se je, pod vodstvom maršala Tita in njegovih sodelavcev, v srcu podjarmljene Evrope uprl, skoraj golorok in brez orožja, najstrašnejši vojaški sili sveta, ki je pomandrala vso Evropo in decembra 1941 stala pred Moskvo. To je bil najvišji vzpon, to je najslavnejša stran zgodovine Jugoslovanskih narodov, ki je ponesla njihovo slavo — tudi dotlej malega, v svetu nepoznanega slovenskega naroda — o ose dele sveta. V svečano praznovanje te velike zgodovinske obletnice sovpada tudi praznovanje desete obletnice obstoja in delovanja Slovenske izseljenske matice. V tem letu pripravlja Matica za rojake še posebej izredno pester in bogat spored izletov po Sloveniji in Jugoslaviji, veselih srečanj in kulturnih prireditev. Na letošnje praznovanje in svečanosti opozarjamo že sedaj, da bi se organizacije in posamezniki mogli pravočasno pripraviti na pot. O podrobnostih v zvezi z letošnjimi prihodi rojakov bomo poročali v naslednjih številkah i>Rodne gruden pa tudi v izseljenskih časopisih, ki izhajajo v tujini. Slovenska izseljenska matica o imenu vse slovenske javnosti vabi rojake v vseh deželah, kjer prebivajo, da se v letošnjem jubilejnem letu še posebej o častnem številu udeležijo izletov v Jugoslavijo in upa, da se bodo njenemu vabilu odzvali tudi rojaki in predstavniki društev in organizacij iz Kanade, Argentine in drugih držav, ki zaradi raznih težav doslej niso mogli priti v večjem številu na obisk n domovino. Dobro se pripravimo vsi — na veselo srečanje o letošnji pomladi. RODNA GRUDA ILUSTRIRANA REVIJA SLOVENSKE IZSELJENSKE MATICE V LJUBLJANI Slovenska izseljenska matica JANUAR 1961 LETO VIII OB NOVEM LETU VAM ČESTITAJO Rektor Univerze v Ljubljani, univ. prof. dr. DOLFK VOGELNIK: Vsem našim rojakom o tujini pošiljam o imenu univerzitetnih učiteljev in znanstvenih sodelavcev univerze v Ljubljani tople pozdrave in iskrena voščila z željo, da bi ljudje dobre volje na vsem svetu znali ohraniti človeštvu mir, to najvišje dobro, ki za njim hrepene osi narodi in vsa ljudstvu. Sekretar zveznega Izvršnega sveta za informacije in član zvezne komisije za kulturne stike z inozemstvom BOGDAN OSOLNIK: Ohranitev miru vse pomembneiša stelja in cilj V teh nemirnih časih, ko se na vseh straneh sveta pojavljajo nova žarišča vojne nevarnosti, ko se pred človeštvom vse bolj grozeče vzdiguje strašna pretnja atomskega razdejanja, je za nas ohranitev miru vse pomembnejša želja in cilj. Vemo, da v tem nismo sami, da razpoloženje proti vojni združuje milijone ljudi in vedno bolj prihaja do izraza v svetovnem javnem mnenju. Vendar nas zgodovinska izkušnja uči, da samo želje in čustva ne zadostujejo, da bi se preprečil izbruh vojnega požara. Potrebno je pravočasno storiti vse, da se tak požar prepreči! Potrebna je odločna beseda in opozorilo osem, ki sodelujejo in odločajo v urejanju mednarodnih odnosov. Tako besedo smo v preteklem letu slišali med drugim tudi s tribune združenih narodov v govoru predsednika Tita na 15. zasedanju Generalne skupščine. Jugoslavija bo še vnaprej vlagala vse svoje napore o miroljubno reševanje mednarodnih vprašanj. Čeprav je le majhna dežela, ravno s to iskreno in konstruktivno politiko pridobiva vse več prijateljev v svetu in zavzema vse bolj vidno in ugledno mesto o družbi narodov. Z željo, da bi se v letu 1961 kar najbolje uresničevale težnje človeštva po miru in blagostanju, ki so globoko zakoreninjene tudi o vaših srcih, dragi rojaki, vam želim srečno novo leto 1961. ZVEZA SVOBOD IN KULTURNIH DRUŠTEV SLOVENIJE ŽELI VSEM PROSVETNIM DRUŠTVOM IN PODPORNIM ORGANIZACIJAM ROJAKOV V TUJINI SREČNO. USPEHOV POLNO NOVO LETO 1961! Predsednik Sveta za socialno varstvo ADA KRIVIC: Skrb za človeka se je v preteklem letu pri nas še poglobila in razširila Ob novem letu, ko se spominjamo svojih prijateljev in znancev, se seveda predvsem toplo spominjamo tudi svojih rojakinj in rojakov izven domovine. Prepričana sem, da bo zlasti Vas, drage rojakinje, zanimalo, kaj smo v zadnjem času dosegli pri nas na področju skrbi za človeka, ki je in ostane osnovni cilj jugoslovanskega socializma. * Skrb za človeka se je v preteklem letu pri nas še poglobila in razširila. Skladnejši in hitrejši razvoj inašega gospodarstva, posebno modernizacija kmetijstva, ustvarja močnejše materialne pogoje, ki omogočajo naglo dviganje življenjske 'ravni in socialnih služb. Pri izvajanju socialne politike je osnovna skrb za človeka, da je delovni človek pri nas sam aktiven činitelj . pri urejanju in reševanju teh problemov. To se kaže v množični udeležbi državljanov v organih družbenega samoupravljanja. Na socialnem področju se tega dela udeležujejo v velikem številu žene, predvsem tudi v najrazličnejših družbenih organizacijah in društvih, iki imajo v svojih programih skrb za mladino in probleme družine. Hitrejša izgradnja stanovanj, vedno večje vlaganje finančnih sredstev zlasti za ureditev potrebnih in sodobnih komunalnih objektov, obratov družbene prehrane, uslužnostnih servisov, otroških ustanov in šol dokazuje, da smo pri nas pristopili k hitrejšemu reševanju teh, za vsakodnevno življenje naših družin tako perečih vprašanj. Kot primer navajam le, da -se je število otrok, ki prejemajo malico v šolskih kuhinjah v Sloveniji od leta 1953, sedemkrat povečalo, v počitniških letovanjih in taborjenjih vključujemo štirikrat več zdravstveno ogroženih otrok kot doslej. Država daje po raznih oblikah štipendiranja mladini možnost šolanja in strokovnega izobraževanja. Okrog 60.000 dijakov srednjih, višjih in visokih šol prejema v naši državi štipendijo. Med temi je vodno večje število deklet, kar jim olajšuje dosego višjih kvalifikacij in boljše zaposlitve. Zlasti pa bo pospešila hiter strokovni razvoj mladine obeh spolov široka reforma šolstva, ki omogoča slehernemu delovnemu človeku dostop na vse srednje, višje pa tudi visoke šole. Tovarne, podjetja, zadruge in občine dajejo velika sredstva v obliki štipendij vsem, ki se hočejo izpopolnjevati. V Sloveniji smo imeli v 1955. letu 35.000 učencev strokovnih šol, pred vojno pa je bilo 10.000 učencev. Na ljubljanski univerzi pa je poraslo število slušateljev od 2000 pred vojno na 9000 v preteklem letu. Število višjih in visokih šol se je povečalo v tem razdobju od štirih na 20 šol. Razvoj socialnih služb v teh pogojih je pri nas v stalnem porastu. Razvijamo razne oblike socialne pomoči družini, od čuvanja in vzgoje otrok do posebnih socialnih servisov za pomoč starim, bolnim, invalidnim osebam, kar je izredno pereče vprašanje pri reševanju dnevnih potreb in skrbi, pred katerimi stoji naša zaposlena žena. le naloge izvajajo poleg občinskih socialnih organov v vedno večji meri stanovanjske skupnosti, ki jih imamo že nad 150 v vseh večjih mestih Slovenije. V mnogih naših podjetjih delujejo nove kad ro vsk o-soc i a 1 n e službe, ki rešujejo številna vprašanja naših delavk in delavcev in njihovih družin. To so vprašanja stanovanj, prehrane, zaščite žena in mater, skrb za mlade delavce im vajence, njihovo prilagoditev novi okolici, ko prihajajo iz vasi v službo v mesto ter številna NoDa rudarska stanovanja o Trbovljah Sodnima šola pri Primožu na Pohorju druga vprašanja, od katerih ugodne rešitve je odvisno počutje in večja delovna storilnost posameznega proizvajalca. Posebno pomembno za razvoj skrbi za človeka je področje socialnega zavarovanja, ki se pri nas iz leta v leto izpopolnjuje. V letu 1959 smo v Sloveni ji izdali v te namene 57 milijard dinarjev: tu so všteti izdatki zlasti za starostno, nezgodno in zdravstveno zavarovanje. V letu 1960 se je zdravstveno zavarovanje razširilo tudi na kmečko prebivalstvo. V bodoče se bodo izdatki za socialno zavarovanje v državi povečali za približno I0°/o letno. Pripravlja se nova decentralizacija socialnega zavarovanja, tako da bodo zavarovanci imeli v bodoče še večje možnosti sodelovati v samoupravljanju tega važnega področja našega družbenega življenja. Z novim letom vstopamo v novo petletno obdobje, ki nam bo omogočilo, da zaradi dosedanjih gospodarskih uspehov posvetimo še mnogo večjo skrb za človeka, kot je to bilo doslej. Nad 250 milijard letno bomo v prihodnjih petih letih v naši državi vložili v stanovanja, šole, zdravstvene in socialne ustanove, kar je za 85% več v primerjavi s preteklimi štirimi leti. Verjetno ne boste mogle iz tega kratkega izvajanja dobiti povsem jasne slike, ker je naša ureditev drugačna in ker se stvari pri nas hitro razvijajo in spreminjajo. Zato izražam svoje in želje drugih sodelavcev na socialnem področju, da nas obiščete v čim večjem številu, da boste same videle naše napore in uspehe ter se informirale tudi o naših načrtih za lepše življenje vseh delovnih ljudi. Vsem rojakom, /.lasti pa slovenskim ženam o tujini, lep pozdrav ter mnogo zdravja in osebne sreče v letu 1061! Predsedniku, odbornikom in kolektivu Slovenske izseljenske matice ob desetletnici ustanovitve Ko stopamo v novo leto 1961, ki je obenem tudi jubilejno leto naše drage Slovenske izseljenske matice, zastonj iščemo prave besede, s katero bi vam k temu za nas tako pomembnemu jubileju čestitali, ali bolje rečeno, se zahvalili za vsa vaša velika, brezštevilna prizadevanja in pomoč, ki ste jo izkazali nam izseljencem, raztresenim po oseh petih kontinentih sveta. V teh kratkih letih se vam je posrečilo, da ste nas združili v eno samo veliko družino in nas tesno povezali z našo lepo rodno grudo. Po več desetletij že živimo na tujem pa drug za drugega nismo vedeli. Vi, dragi naši matičarji, pa ste nas našli in nas povezali. Približali sle nam našo prerojeno domovino in nas sproti seznanjate z njeno rastjo. Sprejemali ste in sprejemate naše povratnike in obiskovalce ter pomagate in poskrbite, da jim je dobro. Koliko zaskrbljenih src se je že bližalo naši meji z dvomom: ali nas bodo sprejeli po tolikih letih, ko se vračamo nazaj kakor hlapec Jernej, ki je iskal pravice, pa je ni našel. Vsak košček kruha na tujem smo trdo prigarali, ko smo z znojem gnojili tujo zemljo in s krvavimi žulji gonili stroje tujemu kapitalu. Zdaj pa smo se vračali izčrpani kakor po težki izgubljeni bitki... Vsi pomisleki pa so skopneli, utonili v solzah veselja, ko ste nas sprejeli s cvetjem, godbo in je bil vaš stisk roke tako resnično domač. Zdaj je vsako leto naš obisk domovine en sam sončen praznik. Ze mesece prej se ga veselimo. K vam prihajamo po zdravje, počitek in bratsko ljubezen. Ko se vlak bliža meji domovine, smo vsi nestrpni, polni pričakovanja: saj vemo, da nam pridete nasproti, dragi matičarji, da nas prvi pozdravite v imenu rodne grude. Vedno nasmejani in dobre volje nas sprejemate o vašem uradu. Za vse naše težave in potrebe imate razumevanje. Spremljate nas na izlete, kjer mislite le na naše udobje, in spet je vaš stisk roke topel, opogumljajoč bratski, zadnji, ko se vračamo na tuje. Hvala vam za vse to! Vrniti vam ne moremo z ničemer drugim kot z ljubeznijo in ponosom na našo lepo, danes tako napredno domačo deželo. Želimo vam mnogo uspehov pri vašem bodočem požrtvo- valnem delu v dobrobit nam. vašim bratom in sestram v tujini in še enkrat: Hvala! V imenu vseh izseljencev iz severne Francije in v imenu odbora Združenja Jugoslovanov v Pas de Calai.SU. Jolc Martinčič Joža Čop: Gorski samotarji _ F r n n A l b r c h t : Sprehod v snegu In on ji o mislih pravi, da jo ljub In ona o srcu trepeta: ne ruši z besedo glasno še mi o duši. o ti. česar izraziti ni moč. Zasnulo je mesto o sneženi sen. Kako so bele ure te večerne! V dveh srcih želje so tako nemirne, kakor snežink pod nebom tihi ples. Tako sta blizu si — nedosegljivo — s telesoma dve srci žejnovroči. Kakor prelita v mrak umirajoči drug o drugega sta zemlja in nebo. Sama ne čujeta pomenkov svojih. Snežinke padajo, to popje belo, ki v tujih vrtili je nekje brstelo in ves v plamenih beli svet žari. In noč molči kot od tišine dvojne. Srci od enega pričakovanja preliti vase... in vse je kot sanja: nebo in zemlja, sreča, sneg, ljubav. Družina našega naročnika J. Stanka iz Cd. Piar, Venezuela. Rojak Stanko je zaposlen o železnem rudniku. Prej pa je delal na petrolejskih poljih vanje pomembnih izdelkov ter tudi precej pripomoglo. da bo hitreje napredovala avtomatizacija. Izotopi bodo nadalje izvrstni pomočniki v steklarnah. kemičnih tovarnah, rafinerijah, koksarnah, usnjarnah — skratka povsod v industriji, kjer je treba kar najbolj skrbno spremljati in zbolj-ševati tehnološke procese ter kakovost izdelkov ob prizadevanju, da narašča storilnost. Petletni načrt za razvoj uporabe jedrske energije je zajel skorajda vsa industrijska področja, da bomo mogli na njih že v prihodnjih letih smotrno in redno uporabljati izotope. Seveda pa uporaba izotopov ni omejena le na industrijo, marveč se 'bo hitro širila nadalje, zlasti v zdravstvu. V naših zdravstvenih ustanovah so že doslej uspešno uporabljali izotope. Dobro so znani uspehi, ki jih dosegajo pri zdravljenju rakastih tvorb z radioaktivnim kobaltom. Uvajanje jedrske energije, »vprežene« tako v človekovo orodje, terja, da se številne znanstvene 'ustanove, ne le fizikalne, industrijski laboratoriji, šole in tovarne posvečajo zelo živahno ter korenito mnogim novim nalogam. Gre predvsem za izdelovanje cele vnste naprav, merilnih instrumentov ter aparatov, kakršnih doslej še innsmo uporabljali. Potreba je zlasti po izdelkih tako imenovane elektronske industrije. Začela se je razvijati »jedrska elektronika«. Tudi na tem področju že dosegamo precej lepe uspehe. Zato se je mogla tudi začeti uveljavljati nova industrijska stroka, ki izdeluje naprave, da je mogoče uspešno uporabljati izotope v gospodarstvu in zdravstvu, pa tudi v raziskovalnih ustanovah. Uporaba jedrske energije v kmetijstvu in gozdarstvu prav tako terja mnogo priprav. Na naših univerzitetnih središčih v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani delujejo že več let skupine raziskovalcev; nekateri med njimi so izpopolnjevali svoje znanje tudi v ZDA. ¡Njihovo delo bo začelo kmalu roditi očitnejše sadove, saj se je raziskovanje razširilo iz laboratorijev na poskusna zemljišča. Letos je bilo že nekaj pomembnejših uspehov z novimi sortami ali vrstami rastlin, n. pr. koruze, ki so jih pridobili posredno z obsevanjem Z izotopi. France Slokan Izlet elanov SIVIP.I v staro domovino Ameriški Slovenci so z veseljem sprejeli sporočilo, da pripravlja v letu 1961 Slovenska narodna podporna jednota v Chicagu pod svojim pokroviteljstvom velik izlet v domovino. Zanimivo je, da so to obvestilo sprejeli s posebno velikim veseljem rojaki, ki so v zadnjih letih že obiskali staro domovino. Obisk domovine je našim rojakom obudil spomine na njene lepote, ki jih danes vse drugače doživljajo in uživajo, kakor pa so jih v letih pred izselitvijo, ko so težko in revno živeli. Ob obisku so se pa rojaki tudi prepričali, da je življenje v domovini, čeprav je še težko, vse drugačno kakor pa je bilo takrat, ko so odhajali od doma. in seveda povsem drugačno, kakor ga slikajo tisti, ki jim socialistična domovina ni ljuba ali pa so ji celo sovražni. Prav tako so ¡noši Tojaki z velikim zadovoljstvom ugotovili, da so ljudje v domovini, od navadnih delovnih ljudi do najvišjiih državnih funkcionarjev, do izseljencev zelo vljudni in prijazni ter imajo izseljence za sebi enakovredne. Poleg tega vidijo, da je življenje izredno živahno in da se močno razvijajo gospodarstvo, kmetijstvo, prosveta, šolstvo, umetnost, zdravstvo itd. O takih vtisih lahko beremo tudi v dopisih o obisku v domovini, ki jih zlasti mnogo objavlja chieaška Prosveta. Predvideno je, da bo odpotovala prva skupina izletnikov iz New Yorka 17. maja 1961 z luksuznim parnikom »Queen Mary«. Druga skupina pa bo ¡letela z reaktivnimi letali francoske letalske družbe »Air France« 1., 2., 3. in 4. junija. Polet od Nev Yorka do Pariza bo trajal 6 in pol ure. Vse te izlete bo organiziral po nalogu Slovenske narodne podporne jednote potovalni urad August Kollonder v Clevelandu. Poleg SNPJ bodo letos organizirali v ZDA izlete v sta/ri kraj Progresivne Slovenke Amerike. Glas naroda in Slovenska dobrodelna zveza. S Naša izseljenska društva ob lanskih proslavah 29. novembra S proslave Dneva republike, ki je bila lani 2?. novembra o Sallaumi-nesu. Na sliki jugoslovanski veleposlanik iz Pariza dr. Darko Černej in član Izvršnega sveta LRS Boris Kocjančič med odborniki Združenja Jugoslovanov v sever”’ Franciji Naši rojaki na lanski proslavi Dneva republike v Frey:ningu. Spredaj pri mizi v sredi župan iz Merlebacha dr. Namur. na njegovi levi: jugoslovanski generalni kon 'ul iz Strassbourga France Žugelj, na desni dirigent pevskega zbora g. Avgust Rolir. — Na sliki desno: Pevke društva »Triglav< o narodnih nošah na proslavi jugoslovanski izseljenci, ki žive v Aleksandriji, so tudi lani svečano proslavili državni praznik 29, november. I>rirecntev je bila v lepo okrašenih prostorih Jugoslovanskega doma. Prisotna sta bila tudi predstavnik našega poslaništva iz Kaira Ljuba Vujič in Pero Mihajlovski, ki je prispel. da prevzame dolžnosti generalnega konzula v Aleksandriji. Navzoči so bili tudi naši pomorščaki, ki radi prihajajo v Jugoslovanski dom, kadar se naše ladje zasidrajo v pristanišču. O pomenu 29. novembra je spregovoril predsednik doma Josip Zibilič, za njim pa predstavmk poslaništva Ljubo Vujič. K E K A J iz življenja rojakov v ¿Južni c/Imeriki V Argentini so najbolj živahni pri argen-tinsko-jugoslovanskem društvu »Zarja« (Amanecer) v Buenos Airesu. Razen Vodopivčevega večera, o katerem smo poročali že v novembrski številki našega lista, je imela »Zarja« v tem času še več prireditev. 18. septembra 1960 so imeli čajanko s srečolovom v korist društva. Udeležba je bila zelo dobra in člani so za srečelov prispevali več kakor 500 daril. — 16. oktobra je imela mladina »Zarje« čajanko v 'počastitev materinskega dne. Tako prireditev je imelo istega dne tudi Delavsko podporno društvo »Edinost« v Cordobi. — 12. novembra pa je mladinska igralska skupina pri »Zarji« prikazala komedijo v treh dejanjih »Juego de Niños«. Ameriški napredni rojaki imajo zdaj kot edino svoje glasilo polmesečnik »Lipa«, ki izhaja v Buenos Airesu že tretje leto. List pa je v finančnih težavah iin zaradi tega izkoristijo rojaki vsako priložnost, da ga podprejo. Tako so dne 9. julija priredili slovenski lovci v korist lista lovsko večerjo, kjer so slovenske žene An dekleta pripravile divjačino na domač in argentinski način. »Lipa« je dobila v svojo blagajno lep znesek. — 12. oktobra pa so priredili v korist »Lipe« čajanko v prostorih SPD v Villa Devoto, za katero so rojakinje 'pripravile precej peciva, da bi bil dobiček za »Lipo« čimvečji. Ta čajanka je imela tudi mamen povezati med seboj prijatelje »Lipe«, ki jih je širom Argentine lepo število. Proslave 150-letnice majske reDolucije v Buenos Airesu se je udeležil tudi predsednik slovenske vlade tovariš Boris Kraigher. Na sliki tretji od leve. Na njegovi levi jugoslovanski poslanik Salko Fejič Mešani pevski zbor Ljudskega odra na proslavi 150-letnice majske revolucije maja lani Slovensko kulturno društvo »Ljudski oder« v Buenos Airesu je proslavljalo 17. septembra 35-letndco obstoja. Sodelovala sta otroški pevski zbor pod vodstvom Vilme in Beatrice Jekše ter mešani zbor pod vodstvom Nestorja Škofa. Dalje so prikazali tudi igro Arturja Millerja »Todos eran mis hijos« v režiji Ada Sartorija. 28. avgusta pa so odprli v proslavo 35-leinice delovanja razstavo fotografij v društvenem delu. Slovensko podporno društvo v Buenos Airesu, ki ima sedež v ulici Simbrón, je imelo 8. oktobra tako imenovano pomladno mladinsko prireditev (v Argentini, ki je na drugi polobli naše Zemlje, imajo takrat, ko je pri nas jesen, pomlad), na kateri so prikazali v kasti-lijanščini tridejansko igro »Karnevalske noči« (Noches de Carnaval). Igro je režiral Alberto F. Misley. Kulturno društvo »Bratstvo« v Buenos Airesu ima tudi dramsko družino, ki je 2. julija lani predvajala veseloigro Branislava Nušiča »Analfabet«. Nastopil je tudi otroški tamburaški zbor, otroci pa so recitirali jugoslovanske pismi. Že od konca septembra je bil na delu v Buenos Airesu poseben odbo.r za proslavo 29. novembra pod vodstvom Feliksa Ferfolje. O proslavi, ki je bila 29. novembra v Teatro Nacional, bomo poročali takoj, ko dobimo o njej vesti. Tudi v Rosariu so delavni. 8. avgusta je bil tam koncert lamošnjega simfoničnega orkestra ob sodelovanju pevskega zbora Coro Estable Rosario. Koncert je v vseh točkah dirigiral naš rojak prof. Marijan Drago Si janee, iki ima v Argentini že velik sloves med glasbeniki. Mladinski krožek »Centra Yugoslavo« v Rosariu je priredili 11. septembra pomladni festival, ki ga imenujejo »slavje rož« (Fiesta de las Flores). Na proslavi so prikazali lepe barvne filme iz Jugoslavije, ki jih je dalo na razpolago jugoslovan- sko veleposlaništvo v Buenos Airesu. Dalje 60 prikazali farso »Se alquila un chalet«. Na koncu so volili kraljico festivala in zanjo izbrali hčerko istrskega rojaka Gladys Medica. Slovensko delavsko podporno društvo »Edinost« v Cordobi je slavilo 4. septembra 20-letnico obstoja in priredilo asado (piknik na argentinski način). Proslave se je udeležil tudi zastopnik jugoslovanske ambasade v Buenos Airesu. Argentinske rojake je hudo prizadela smrt rojaka Ivana Močnika, ki je umrl 11. septembra v starost 59 leti. Doma je bil z Ježice pri Ljubljani in se je v Argentino priselil leta 1926. Imel je trgovino. Pokojni Močnik je bil znan med slovenskimi in jugoslovanskimi izseljenci in njegov dom je bil zatočišče naših ljudi. Tam so se sestajali izseljenci in so v težkih časih rešetali izseljenska vprašanja. Pri bivšem Prosvetnem društvu je bil Močnik blagajnik, pri Jugoslovanskem društvu »Samopomoč« je bil Tudi naš najmlajši rod o Argentini je uspešno nastopil na majski proslavi 1060 večkrat predsednik, pri Prvi slovenski zadrugi pa je biil blagajnik in bil je tudi med ustanovitelji založbe »Nove domovine«, ki ji je več let predsedoval. Vse te funkcije je opravljal v zadovoljstvo vsega članstva. Slovenska naselbina v Buenos Airesu je izgubila težko nadomestljivega člana. C d. A. Kristan Smrl uglednega društvenega delavca v Argentini V predmestju Buenos Airesa v Olivosu je lani ob koncu leta umrl, star komaj 54 let, znani društveni delavec Mirko Turel. Podlegel je dolgotrajni težki bolezni. Tako je v preteklem letu slovenska naselbina v Argentini osirotela za tri ugledne društvene in kulturne delavce: Ivana Kacina, Ivana Močnika in zdaj še Mirka Turela. Pokojni Mirko je bil doma iz Renč pri Gorici, kjer se je rodil leta 1906 kot sin zidarja. V družini je bilo osem otrok. Tudi Mirko se je izučil zidarske obrti in leta 1926 kot mnogi odšel za kruhom v Argentino. Tam se je takoj vključil v društveno delo. Deloval je v raznih odsekih društva »Ljudski oder« in bil tudi več let blagajnik, nato pa predsednik imenovanega društva. Sodeloval je tudi v raznih drugih naprednih organizacijah. Zaradi svoje vedrine in veselega značaja je bil priljubljen med domačini in našimi rojaki. Pred štirimi leti je obiskal svoj rojstni kraj, kjer je praznoval isvoj 50. rojstni dan s svojo mamico, ki je slavila 80-letnico. Oba sta bila vesela snidenja po tolikih letih. Mirko si je takrat ogledal skoraj vso Jugoslavijo in bil veselo presenečen nad napredkom domače dežele. Z družino se je nameraval vrniti v rojstni kraj, prezgodnja smrt pa mu je prekrižala ta načrt. Sledil je mamici, ki mu je umrla lani spomladi. Pokojnik zapušča v Argentini soprogo, dva sinova, dva 'brata in sestro, v starem kraju pa tri sestre. Starejši brat mu je padel v narodnoosvobodilni borbi. Vsem njegovim naše sožalje! Af. Ličen Valentin Grandovec častni predsednik društva Posmrtni sklad V Sallauminesu-Chemin du Marais zelo uspešno deluje društvo Posmrtni sklad, ki je doslej razdelilo med člane že okrog pol milijona frankov. Eden najbolj prizadevnih ustanoviteljev je rojak Valentin Grandovec, kii pa je v zadnjem času zaradi težke bolezni — silikoze moral opustiti svojo društveno dejavnost. Rojak Grandovec ima veliko zaslug za dvig društvenega življenja med rojaki v Franciji. Doma je z lepe Dolenjske, kjer se je leta 1903 rodil v Dobrepolju. Že mlad je postal rudar. Najprej je kopal premog v kočevskem rudniku, nato pa ga je želja po boljšem zaslužku leta 1924 privedla v Pas de Calais, kjer se je v prostem času vneto udejstvoval v raznih društvih, po vojni pa je bil tudi med prvimi organizatorji skupin izseljencev, ki so prišli pomagat pri obnovi rojstne domovine. Na predlog predsednika društva »Posmrtni sklad« tov. Burnika je bil rojak Grandovec soglasno izvoljen za častnega predsednika tega društva. Sprejet je bil tudi sklep, da bo rojak Alojz Kobilšek ob potrebi pomagal članom pri sestavljanju prošenj za pokojnine in podobno in se lahko obrnejo nanj. Pri njem lahko tudi naročajo publikacije Slovenske izseljenske matice »Rodno grudo« in Slovenski izseljenski koledar za leto 1961. Ali,e PO DOMAČI DEŽELI Zadnji dan starega leta je v Ljubljani umrl eden najboljših slovenskih karakternih dramskih igralcev Edvard Gregorin. Na oder ljubljanske Drame je stopil prvič pred 40 leti in je do svoje smrti mojstrsko upodobil mul 800 vlog. — Na Brjah pri Komnu so pri Kočevarjevih praznovali dvojni jubilej. Stara mati Katarina roj. Godnik je slavila 84. rojstni Triglav< Virant Berto z Marijo in Virant Jože z Janico, ki sta ponesli plamen s slovenskih ognjišč d daljno Belgijo. JOE FRANCELJ se je za vselej poslovil Vrsto let smo zlasti o >Glasu naroda« srečavali njegove pesmice, ki so dokazovale resničnega ljudskega umetnika in ljubečega sina domovine. Doma je bil iz Jurjeviče pri Ribnici, kjer so ga položili v zibel 2. decembra 189?. Ze o otroških letih je bil zelo nadarjen in je rad sestavljal pesmice. Revščina in tedanji družbeni red pa sta ga še dečka namesto v šole pognala s krošnjo suhe robe preko slovenskih meja. Pred 33 leti se je priselil v Kanado. Večjidel je živel v Kirkland Lake, kjer je delal v Lake Sliore rudniku. Težko delo v rudniku, mrzla klima in tujina, v kateri se je čutil osamljenega, so izpodkopavali njegovo zdravje. Bil je med ustanovitelji Vzajemne podporne zveze Bled oziroma zbiralec denarja pri klubu PIP, ki mu je vneto pridobival nove člane, dokler ga pred dvema letoma bolezen ni priklenila na posteljo. Moral je o bolnišnico o Ilaileijburij, ki je 80 km oddaljena od Kirkland Lake in slovenske naselbine. Toda rojaki ga niso zapustili. Večkrat so ga obiskali in mu lajšali samotne ure. In vendar je bil sam. Drugovala sta mu le papir in pero in do zadnjega diha iskra misel. Ko smo ga nekaj dni pred smrtjo obiskali, se je kljub hudim bolečinam ves vzradoščen nad našim obiskom, vedro razgovoril. Povedal je. da ima zbranih 64 pesmi, ki so ene vesele, druge žalostne, odraz pač njegovega razpoloženja in doživetja. Skoraj vse so bile že objavljene v »Glasu naroda«. In še je povedal, da je njegova prošnja za voziček končno ugodno rešena. Sprijaznil se je s tem, da zaradi hudega sklepnega revmatizma ne bo več hodil — ni pa slutil, da tudi tega vozička ne bo več potreboval. In še je prosil za škatlo s predalčki, kamor bi shranil svojo pisarijo. Ničesar od tega ni več potreboval in tudi zadnja želja, da bi bil pokopan o Kirkland Lake, med Slovenci, mu ni bila izpolnjena. Umrl je samoten in tudi njegov pogreb je bil brez prijateljev in znancev, ki so šele deset dni po njegovem pokepu zvedeli za njegovo smrt, ker jih uprava bolnišnice ni o tem obvestila. Pokopali so ga 21. avgusta prav v času, ko je o Kirkland Lake zasedala konvencija VPZB, kateri je še pismeno zaželel uspeha in napredka pri bratskem človekoljubnem delu. Rojaki so zbrali za nagrobnik, ki bo o tujini skromen spomin nanj. Naj zaključim z verzi ene njegovih poslednjih pesmi, ki ji je dal naslov >V tujini*: Doma še nekaj let živeti, doma jaz hotel bi umreti: v domači zemlji pokopan, kjer je dedov naših tihi stan. Zbogom žena — v zdravje hči, brat in sestre — svojci vsi; srčen vam še en pozdrav, prek gora, morja, dobrav... si. si. * KULTURNI * ZAPISKI ❖ kratek sprehod med knjigami domačih pisateljev, ki s» lani izšle Vsega kajpada ne moremo pregledati niti površno ne. Ustavimo se le pri posebno vidnih knjigah, ki so jih lani izdale slovenske založbe. Najprej so tu seveda naši stari prijatelji: Jurčič. Levstik, Trdina, pa tudi Fran Milčinski, tisti prvi slovenski mladinski sodnik, ki je bil hkrati tako odličen vzgojitelj in tak šaljivec, da nas je kot »Fridolin Žolna« nič kolikokrat do solz nasmejal. Vsem tem in še mnogim drugim pesni- kom in pisateljem, ki sodijo med tako imenovane »Slovenske klasike«, izdaja Državna založba Slovenije zelo popolna, znanstveno obdelana »zbrana dela«. Naročniki, ki so se na to zbirko naročili precej po vojni, imajo že polno knjižno omaro klenega slovenskega branja, same pisatelje iz devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja. To bi gledal tisti avstrijski grof. ki je pred komaj petdesetimi leti v dunajskem par- lamentu trdil, da lahko »vso slovensko književnost zaveže v svoj žepni robec«. »Slovenski klasiki' izhajajo že skoraj petnajst let. Lami je izšel med drugim Vlil. zvezek zbranih spisov Frana Levstika, »očeta« Martina Krpana, ki je Brdavsa ubil in dobil od cesarja za plačilo patent za prodajo angleške soli; potem XII. zvezek dobričine Janeza Trdine, rojaka iz Mengša, ki pa ie prebil največ let med dolenjskimi in belokranjskimi kmeti in zapisal vse mogoče pravljice in pripo- vedke z Gorjancev. Milčinski sc je predstavil s prvim zvezkom »zbranih del«; pozabila pa ga tudi ni založba Mladinska knjiga, ki skrbi za dobro branje otrok in mladine iin je izdala njegovega »Skavta Petra«. Kot Milčinski v »Skavtu Petru«, tako je pisala tudi Zofka Kvedrova drobne črtice iz življenja svojih otrok, ki so že med obema vojnama izšle v dveh knjižicah. Zdaj pa se najboljše med njimi predstavljajo novemu rodu bralcev kot »Veliki in mali ljudje«. Zofka Kvedrova je bila za svoj čas zelo napredna ženska in je imela težko življenjsko pot: toda v knjigi »Veliki in mali ljudje« se nam prikazuje predvsem kot ljubeča in zmerom malo šegava mamica. Še eno delo, ki ga vsi poznamo, je zdaj Založba Mladinska knjiga ponovno poklonila mladim bralcem. To je prvi slovenski roman. Jurčičev »Deseti brat«. Temu branju, ki ga je spoznal že starejši rod, so naši pisatelji pridružili tudi marsikaj novega. Stari Franc Šaleški Finžgar, ki bo letos dopolnil 90 let in ki smo brali njegov roman »Pod svobodnim soncem«, in gledali igre »Naša kri«, »Veriga«, »Razvalina življenja« in druge, je zdaj napisal za naše male knjižico »Iveri«, kratke spominčke iz svojih otroških let. Jože Pahor je naslovu! svojo knjigo spominov »Mladost na Krasu«. Ela Peroci, znana mladinska pisateljica med mlajšimi, je zbrala nove zgodbice v knjigo »Ptičke so odletele«, Branka Jurca pa je vrsto prisrčnih »Pravljic za današnje otroke« naslovila »Okoli in okoli«. To seveda ni vse, kar je letaš domačega izšlo za slovenske otroke; a že po tem lahko vidite, da imajo kar lepo izbiro. Franceta Bevka seveda poznate. Kaj bi ga ne, ko pa je eden naših najplodovitejših pisateljev in je izhajala njegova povest »Kresna noč« lani v »Rodni grudi«! V letu 1960 je izšlo kar več njegovih knjig: pri Državni založbi Slovenije osmi zvezek izbranega dela; pri novo osnovani Dolenjski založbi v Novem mestu povest »Domačija«, v redni zbirki Prešernove družbe pa »Viharnik«, povest iz časov, ko so slovenski deželi še gospodovali Francozi. Vse Bevkove povesti se dogajajo na Primorskem. O tistih najbolj izpostavljenih delih slovenske zemlje, predvsem pa o Trstu in tržaški okolici, ki je še vedno pod Italijani, govorita tudi dva mlajša pisatelja, tržaška rojaka. Boris Pahor je v knjigo »Kres v pristanu« zbral sedem zgodb iz življenja tržaške mladine v času med obema vojnama, v zbirki »Na sipini« pa je poiskal podobne zgodbe iz življenja odraslih. Alojz Rebula pa popisuje v romanu »Senčni ples« življenje slovenskih ljudi v današnjem Trstu. Miško Kranjec, Prekmurec, ki je v tridesetih letih uvedel v slovensko književnost čisto posebni svet prekmurskih dninarjev in sezonskih delavcev, se je lani lotil velikanske, težaške naloge: prikazati v obširnem romanu zgodovino junaške slovenske XIV. divizije, ki je izbojevala med drugo svetovno vojno nekaj nepozabnih bitk. Za zdaj je izšel šele prvi del tega romana, pa že ta obsega dve knjigi in več kot tisoč strani. Naslov mu je »Nad hišo se več ne kadi«, dogajanje je razpeto med Ljubljano in Suho krajino in v njem spoznamo razen bojev divizije tudi usode mnogih ljudi v jeseni leta 1943. partizanov in njihovih nasprotnikov. V medvojni čas posega tudi Mimi Malenšek z romanom »Temna stran meseca«. Veliko dlje v zgodovino pa je posegla s svojo drugo letošnjo knjigo »Črtomir in Bogomila«, v kateri prikazuje čas, ko so pokristjanjevali prve Slovence in so le-ti prvič padli v nemško suženjstvo. O letih narodnoosvobodilnih bojev 1941—1945 pišejo še mnogi drugi: Vasja Ocvirk v romanu »Soucu ni verjeti«, Matevž Hace v »Komisarjevih zapiskih«, Milan Guček v dveh zvezkih spominov »Počakaj do pomladi« iin »Jutri bo vse dobro«; kdor pa se želi bolj izčrpno poučiti in komur gre za zgodovinsko vernost, bo posegel po »Pregledu zgodovine narodnoosvobodilnega boja« dr. Metoda Mikuža. Letos sta izšli dve knjigi pisatelja Antona Ingoliča. Obe govore o slovenskih evropskih izseljencih in povratnikih, kakor je tudi roman »Kje ste, Lamutovi?«, ki je izšel pred letom dni. Romana »Črni labirinti« in »Nebo nad domačijo« sta zanimivo napisana: zadnja sodba o njihovi globlji resničnosti pa p ritme seveda vam. Dve leti je tega, kar je dobil Prešernovo nagrado — najvišje priznanje za slovenskega književnika — Danilo Lokar, zdravnik iz Ajdovščine, o katerem doslej nihče ni vedel, da piše. Letos sta izšli dve njegovi novi deli: zbirka ljubezenskih zgodb s Primorskega »Hudomušni Eros« in pa knjiga spominov »Leto osemnajsto«. Posebno z drugo si je šestdesetletni pisatelj ponovno utrdil svoj pisateljski sloves. Za tiste, ki so vsaj malo poznali Ljubljano med obema vojnama, je privlačen roman Mire Miheličeve »Hiša večera«. Med mladimi pa so letos izdali: Suhodolčan zbirko petih novel iz povojnih dni »Človek na zidu«, Debič zgodbo zadružnega aktivista »Stekleni metulji«, Kavčič pa povojno srečanje dveh bratov, ki še vedno nista prebolela vojnih grozot, v romanu »Ognji so potemneli«. Pesniki so bili lani bolj molčeči. Obljubljajo nam »Časopisne verze« Janeza Menarta, ki je zelo. zelo bister in včasih bridko posmehljiv poet; izšla je »Žvegla potepuhova« Branka Rudolfa; pri Primorski založbi »Lipa« v Kopru pa smo dobili novo izdajo Prešernovega »Sonetnega venca« z ilustracijami Mihe Maleša. it. s. Km delajo naši na tujem Iz Francije GOSTOVANJE ŽELEZNIČARSKEGA TEŽKO ATLETSKEGA KLUBA IZ LJUBLJANE Pri nas v Sallauininesu je konec novembra gostovala skupina ŽTAK iz Ljubljane, ki se je pomerila z našimi domačimi športniki. Zanimiv športni dvoboj je bil v mestni dvorani in se ga je udeležil tudi jugoslovanski veleposlanik dr. Cernej s spremstvom. Kljub deževnemu vremenu se ie zbralo občinstvo različnih narodnosti: Francozi, Italijani, Poljaki, Jugoslovani. Vsaka naselbina je čakala in želela, da bi zmagali športniki njihove krvi. Z velikim zadovoljstvom je občinstvo končno sprejelo rezultate — zmago Sallauminesa proti Ljubljančanom s 7:4, eden neodločen. Po štirih dneh gostovanja pri različnih organizacijah in društvih so se člani ljubljanskega kluba poslovili. Na sedežu jugoslovanske sindikalne sekcije CGT jim je bil prirejen poslovilni večer, ki so se ga udeležili tudi zastopniki naših društev »Posmrtnega sklada«, Združenja Jugoslovanov severne Francije in društva Sv. Barbare. Govoril je župan J. Tell in ob zaključku napil Jugoslaviji in njenemu predsedniku Titu. Alise Iz ZDA PRIZNANJE NAŠEMU UMETNIKU SVETOVNEGA SLOVESA Svetovno znani jugoslovanski kipar Ivan Meštrovič, ki stalno živi v Ameriki, je bil nedavno sprejet v članstvo Ameriške akademije znanosti in umetnosti. To je vsekakor lepo priznanje našemu umetniku, saj ima ta visoka ameriška znanstvena ustanova v svojih vrstah le 50 članov, samih priznanih umetnikov in znanstvenikov. 35 LET PRVEGA ANGLEŠKO POSLUJOČEGA DRUŠTVA SNPJ Ko so v Ameriki rojeni sinovi in hčere naših priseljencev pred desetletji pričeli doraščati in prevzemati tudi odborniška mesta svojih staršev v slovenskih društvih, se je pokazalo marsikje, da je to otežko-čeno, ker pač ne znajo slovenski. V šolah in drugod so se učili angleščino in ta je postala — čeprav nihče ne zanika slovenskega porekla — njihov, če že ne materinski, pa vsaj občevalni jezik. Zaradi tega so se nekateri odborniki SNPJ odločili, da bodo ustanovili društva SNPJ z angleškim poslovnim jezikom. Prvo tako društvo je bilo društvo št. 559 v Chicagu, ki si je nadelo ime »Pioneer«. To društvo je danes največje društvo SNPJ ter jma 786 članov v oddelku odraslih in skoraj 300 v mladinskem oddelku. To društvo je bilo ustanovljeno dne 13. novembra 1925. 35-letnico je proslavljalo 30. oktobra (960. Na proslavi z banketom in kulturnim sporedom je sodeloval tudi orkester pittsburških študentov »Tambu-ritzar« s slovenskim kapelnikom Mattom Gouzetom. To je skupina mladih tamburašev, pevcev in plesalcev narodnih in umetnih plesov. PRESELITEV JUGOSLOVANSKEGA KONZULATA V CHICAGU Jugoslovanski konzulat v Chicagu se je 1. novembra 1960 preselil z dosedanjega sedeža (188 W. Randolph St.) na 38. E. Bellevue pl. Konzulat v Chicagu vodi zdaj jugoslovanski generalni konzul Jokaš Brajovic. DVA BAZARJA PROGRESIVNIH SLOVENK Progresivne Slovenke v Clevelandu so imele lani dva bazarja. Prvega je priredil krožek št. 1 v Collin-woodu 19. nov. 1960 v Slovenskem delavskem domu na Waterloo Rd., drugega pa krožek št. 2 dne 3. de- Naročnik Jožef 7,rimc iz Detroita in njegova soproga ob zlati poroki, ki sta jo slavila septembra lani. ceinbra 1960 v Slovenskem narodnem domu na St. Clair Ave. Ti bazarji so zelo priljubljeni med našimi rojaki. Na njih prodajajo vse mogoče uporabne predmete, slaščice, domače pecivo in ročna dela, ki jih članice darujejo v korist organizacije. S temi bazarji zbirajo Progresivne Slovenke sredstva za svoje dobrodelne akcije. NAPREDOVANJE ROJAKA Rojak Robert M. Debevec iz Clevelanda, po poklicu odvetnik, je bil imenovan zn pomožnega direktorja za zakone (assistant law director) pri mestni upravi v Euclidu. Med vojno je bil letalski častnik. Napisal je že dve strokovni knjigi o zakonskem pravu. ROP V SLOVENSKI HRANILNICI Slovensko hranilno in posojilno društvo v Strabanu, Pa. je bilo dne 25. oktobra 1960 oropano za 2900 dolarjev. Opoldne je vstopil pred blagajnika z odprtim revolverjem kakih 30 let star ropar ter zahteval denar. Ko sta prišli od kosila še dve uradnici, je ropar z denarjem pobegnil. JUGOSLOVANSKE LADJE V CLEVELANDU Odkar je bil odprt prekop po reki sv. Lovrenca, prihajajo morske ladje tudi v notranjost ZDA v pristanišča ob velikih jezerih, kakor so Cleveland, Detroit in druga. Naši rojaki v teh mestih se vsake jugoslovanske ladje, ki pripluje v njihovo pristanišče, zelo razveselijo. Doslej sta redno prihajali izmenoma na mesec jugoslovanski ladji »Zenica« in »Vareš« ter sta za en dan pristali v Clevelandu. Prihodnje leto bo ta zveza povečana na vsakih 20 dni, zatem pa na 10 dni, tako da bodo mesečno priplule v Cleveland po tri jugoslovanske ladje. Nove ladje, ki bodo plule na tej progi, so že v delu. PROSLAVA 50. OBLETNICE SDZ V CLEVELANDU V dneh 11.—13. novembra je bila v veliki dvorani Slovenskega narodnega doma na St. Claire v Clevelandu proslava 50-letnice Slovenske dobrodelne zveze, osrednje podporne organizacije, ki pa deluje samo na območju države Ohio. 11. novembra je bil mladinski večer, tako imenovani »Record hop«. Na sporedu so bile glasbene, pevske in igralske točke, kakršne mladini najbolj ugajajo. 12. novembra je bil slavnostni banket z govori in kulturnim sporedom, zatem pa je bil dru- žabni večer. V nedeljo 13. nov. pa je bil na odru velike dvorane Narodnega doma kulturni spored, pri katerem so sodelovala razna slovenska prosvetna društva iz Clevelanda in okolice. ZLATI POROKI Dne 20. oktobra 1960 sta praznovala v Fontani, Calif. zlato poroko kar dva slovenska para, in sicer John Blatnik z ženo in Albin Strnad z ženo. Imela sta skupno proslavo v dvorani SNOJ, ki se je je udeležilo okrog dve sto gostov. Naše čestitke! DESETA OBLETNICA SLOVENSKE RADIJSKE URE V CHICAGU Dne 6. novembra 1960 so imeli v Chicagu proslavo 10. obletnice slovenske radijske ure. Program je bil pester in bogat. Chicaški mestni odbor je sklenil, da se 6. november razglasi za slovenski dan v mestu Chicagu. NEKAJ PODATKOV O SLOVENSKI DOBRODELNI ZVEZI Slovenska dobrodelna /.veza v Clevelandu je bila ustanovljena 13. novembra 1910. Slovenska dobrodelna zveza ima v obeh oddelkih skupno okrog 21.000 članov, premoženja pa ima nekaj več kakor 5 milijonov dolarjev. Glavni predsednik je John Sušnik, glavni tajnik John Kodrič, glavni blagajnik Louis Boldin. vrhovni zdravnik pa dr. Anton Škur. Prej je bil glavni zdravnik dr. Frank Kern, ki pa je pred kratkim odšel v pokoj. Glasilo SDZ je polmesečnik »Glas SDZ«. Iz Argentine Lani v septembru je slovensko delavsko društvo »Edinost« v Cordobi praznovalo 20. obletnico ustanovitve. Proslave se je udeležila vsa jugoslovanska naselbina. Po okusno pripravljenem »asadu« je govoril o pomenu te obletnice tov. Anton Go-vednik. Joe Pavlakovič in Kristina Kuzma iz Kirkland Lake, ki sta si lani obljubila večno zvestobo. Slovenci v Kirkland Lake jima želijo mnogo let zakonske sreče! Tudi naše čestitke! SREČNO, VESELO IN USPEHOV POLNO NOVO LETO 1961 NVintcrslug, Belgija Srečno, veselo in uspehov polno novo leto želim svoji dragi rojstni domovini, vsem sorodnikom in prijateljem, osebju SlovensKe izseljenske matice in vsem bratom in sestram naše krvi, razkropljenim po širnem svetu! Izseljenski matici se iz srca zahvaljujem za tako topel sprejem in gostoljubno postrežbo s čašico domače slivovke, ki sem ga bil lani z družino deležen, za vse še enkrat hvala! V poletju pa želim veliko obiskovalcev naši prelepi z grički posejani, mili rodni domovini! Kooje Anton SREČNO NOVO LETO! Waterschci, Belgija Srečno in veselo novo leto 1961 iskreno želim osem Slovencem v domovini in vsem. ki so raztreseni po svetu, posebej pa še osem pri Slovenski izseljenski matici, ki tako lepo skrbi za ose nas v tujini. Franc Cop VČASIH SMO JEDLI OVSEN IN RŽEN KRUH Leisure Citv. Florida, ZDA Tudi jaz se vam lepo zahvaljujem za pošiljanje preljube *Rodne grude*, ki je zelo zanimiva. Rada berem, kako Slovenci z veseljem obiskujejo našo rojstno domovino in še mladina se zanima za domovino svojih staršev. Kako se ne bi, saj je v njej danes ose drugače, kot je bilo nekoč. Ko sem jaz odhajala kot mlado dekle od doma, nismo imeli dobrega kruha; jedli smo ovsenega in rženega. Danes pa je o domovini dovolj belega kruha, pogač in tort. Jugoslavija vsestransko napreduje, o tem sem se osebno prepričala, ko sem bila na obisku 1949. in 1959. leta. Vsakomur, ki bo potoval tja. priporočam. da si ogleda Gorenjsko in kdor bo tam o maju mesecu, naj ne pozabi stopiti pod Golico, kjer se bo znašel v morju dišečih narcis in povsod med dobrimi, prijaznimi, postrežljivimi ljudmi. Pozdrav vsem Slovencem doma in na tujem! Mary Kastelic VSAK MESEC SEM SE BALA. DA ,RODNE GRUDE/ NE BO VEC Nanaimo, B. C. Canada Oprostite, ker že dalj časa nisem poravnala naročnine. Vsak mesec sem se bala, da >Rodne grude* ne bo več, pa je spet priraj-žala in vedno sem je bila zelo, zelo vesela. Lepo se vam zahvaljujem za potrpežljivost; zdaj bom vse poravnala. Vašemu delu gre vse priznanje, list lepo urejate, slike so kakor žive in me o mislih prenesejo o nepozabne kraje moje mladosti. Zelo rada gledam gorenjske kozolce. Še toplerja bi rada videla, saj slike so moja edina tolažba. Kakor berem v »Rodni grudic, nisem edina, ki se ji vroča želja po obisku rojstne domovine ne more izpolniti. Rozalie Dren) MOJA EDINA RADOST Hccrcn-Wervc, Nemčija Najprej vas iskreno pozdravljam in vam želim tudi v bodoče veliko uspehov pri vašem uredniškem delu. Tako veseli smo, da skrbite za nas Slovence v tujini in nam posredujete slovenski tisk. Niti predstavljati si ne morete, kako vesel sem. ko prejmem >Rodno grudo*. To je moja edina velika radost. Ponosen sem na svojo rojstno domovino, vam pa hvaležen, ker nam v vaših publikacijah opisujete življenje in delo o njej. Prosim, pošiljajte mi revijo o prihodnje na novi naslov. Naročam tudi Slovenski izseljenski koledar 1961. Zahvaljujem se tudi Radiu Ljubljana za priljubljene sobotne izseljenske oddaje. Lepe pozdrave vsem rojakom po svetu, posebno naročnikom ¡Rodne grude*. Johan S Det ec SLOVENSKI • IZSELJENSKI KOLEDAR IN »RODNA GRUDA< STA VSAKEMU SLOVENCU V TUJINI V VELIKO VESELJE Gerber, CaL, ZDA Pošiljam vam naročnino »Rodne grude* in koledarja za leto 1961. Pran gotovo je oboje za vsakega zavednega Slovenca v tujini v veliko veselje, saj tako zve marsikaj zanimivega o novi napredni Jugoslaviji. Jugoslovanski narodi niti pod Avstrijo niti o dvajsetih letih stare Jugoslavije niso toliko napredovali kot zdaj o zadnjih letih. Napredek je na oseh področjih tako velik, da smo Slovenci lahko ponosni na svojo rojstno domovino, zato se moje misli neštetokrat vračajo v stari kraj. Anion Ajnlk SKUSAL BOM NAREDITI NEKAJ NAMESTO POKOJNEGA ROJAKA JOSEPHA SLEMCA Greenwood, Wise., ZDA Ker je naš zavedni, delavni rojak Joseph Slemec nenadoma umrl, sem jaz prevzel tajništvo pri društvu SNPJ št. 198 o Willard, Wisconsin. Pokojni Joseph Slemec je vsako leto pri vas naročil več izvodov Slovenskega izseljenskega koledarja, zdaj prosim, da jih pošljete meni. Potrudil se bom, da jih bom razprodal čim več in s tem doprinesel k širjenju slovenskega tiska med tukajšnjimi Slovenci. Ko sem o lanskem poletju po 55 letih življenja v tujini obiskal rojstno domovino, sem bil zelo srečen. Posebno lepo je bilo na potovanju po Sloveniji! Mike Krulll KJE SO TISTE STEZICE, KI SO VČASIH BILE . . .?< Euclid 23, Ohio, ZDA Pošiljam vam naročnino za »Rodno grudo* in sporočam. da mi je revija zelo všeč. Obuja mi spomine na tista mlada leta, polna veselja in radosti, ko smo se otroci igrali na vasi in po travnikih brez vsake skrbi. Ko čitam »Rodno grudo*, mi vsakokrat pride na misel tista pesem: »Kje so tiste stezice, ki so včasih bile...?* ali pa tista: »Tam, kjer beli so snežniki*. — Sprejmite prav lepe po- zdrave! Frank Požar VEDNO ZASLEDUJEM DOGODKE V ROJSTNI DOMOVINI Thomasroit. Avstralija Vedno zasledujem dogodke o rojstni domovini in srečen sem, kako lepo napreduje na vseh poljih. Prosim vas, da bi mi redno pošiljali vašo revijo in Slovenski izseljenski koledar, ker bi rad vedel čim več o življenju doma, o napredku delovnega ljudstva nove Jugoslavije pa tudi o življenju in delu Slovencev po svetu. Anton Malenšek DOKLER BOM ŽIVELA, BI RADA PREJEMALA »RODNO GRUDO« Grand Junction, Colo,, ZDA Sporočam vam nov naslov in še to, da sem bila v bolnici in zato nisem takoj poslala naročnine. Veste, prav rada bi prejemala »Rodno grudo*, dokler bom živela. Posebno me zanimajo slike, ker vidim veliko ljudi iz raznih krajev. Vse vas lepo pozdravljam! Jennie Troyer Mi • 'V. A£* ■ - 1 1 HVALA ZA »RODNO GRUDO«, KI STE MI JO POSLALI NA VPOGLED Narborough, Leicester, Anglija Revija mi je zelo všeč in želim postati njen stalen naročnik, ker vedno rada čitam domače novice in novice iz življenja naših izseljencev. Inanku Zank ar ZELO BI POGREŠALA VASI PUBLIKACIJI Delmont, Pa., ZDA Pošiljam vam naročnino za »Rodno grudo< in Slovenski izseljenski koledar. Vaši publikaciji bi zelo pogrešala, težko bi mi bilo brez njih, ker sem se jih navadila. Z veseljem sprejmem vsako številko in ko berem, mi misli poliite o rodno domovino. Vem, da je drugače kot v mislih ne bom mogla obiskati, čeprav si srčno želim. Zapustila sem jo že pred šestiinštiri-desetimi leti, a je še nisem in jo nikdar ne bom po-zablla. Rosi Gaaboda PROSIM KOLEDARJE ZA TRI DRUŽINE Niederdollcndorf A. Rhcin, Nemčija Prisrčno pozdravljeni osi pri Izseljenski malici. V sobotni radijski izseljenski oddaji sem slišal za Slovenski izseljenski koledar 1961. Lepo vas prosim, da mi pošljete tri koledarje za tri družine, ki živimo o bližini in radi poslušamo slovensko govorico in beremo slovenske knjige, saj smo rojeni Slovenci! Franjo Kurbos LEPO SMO PROSLAVILI 25-LETNICO Girard, Ohio, ZDA Lani v oktobru smo prav lepo proslavili 25-letnico naše zahodne Pa. in vzhodne oliijske federacije SNPJ. Proslavi je prisostvovalo veliko ljudi. Govoril je glavni predsednik SNPJ Joseph Culkar, ki je med imeni pionirjev te federacije imenoval tudi njenega ustano- vitelja Johna Tauceka. V imenu federacije mu je poklonil zlato zapestno uro. John Taucek je doma z Iga pri Ljubljani. Čestitamo mu! Anlon Nagode SREČNO NOVO LETO! Johnstown City. 111. Slovenski izseljenski matiči, osem Slovencem doma in na tujem želim srečno in uspehov polno novo leto 1961! Zdaj se tudi moji spomini vračajo o rodni kraj. To mi prinaša revija »Rodna gruda* in koledar Slovenske izseljenske matice. Zato obnavljam naročnino »Rodne grude* in pravim: Daleč mali je Slovenija. daleč je moj rodni kraj. Videti ga hočem še kdaj. hišica očetova, pozdravljena tedaj! Antony Vatovec TAKO TOPLEGA KRAJA, KOT JE DOMOVINA, NI! Pvramio Hill, Vic., Australia Prosim, da mi odslej pošiljate »Rodno grudo* v Avstralijo. Tu je precej Slovencev, ki iščejo srečo po svetu, a moram povedati, da toplejšega kraja, kot je domovina, ne moremo najti. Človek tava in tava in išče, a domobina je samo ena! Življenje v Avstraliji ni šala; velika šola je za nas in težko se bo privaditi. Ni me sram povedati, da se človek prav o tujini uči spoštovati in ljubiti svojo domovino. Vaš Drago Novak Tiskarski škrat jo je zopet zagodel. To pot se je spravil celo na popravke. V zadnji štev. na str. 508 v 16 vrsti rubrike »Razno« je spremenil nove franke v nizozemske. Ker takšnih frankov sploh ni, je gotovo vsak spoznal, da je to le tiskovna napaka. Naši mornarji, člani posadke jugoslovanske ladje »Goran k a*, ki je lani o oktobru pristala ob obali Kalifornije. Naši fantje so se 25. oktobra udeležili koncerta pevskega društva »Sloge*, ki je bil o Slovenski dvorani o Fontani. Srečanje z našimi rojaki je bilo zelo prisrčno. Še dolg» se je oziral na%aj Modrikast mraz je pritiskal na gozd, da so pokale stoletne smreke in se je z vej vsipalo inje s suhim igličevjem. 'Ozračje je mirovalo in ta moreča tihota je davila ljudi z občutkom strahu pred zahrbtnostjo in nevarnostjo. Čepeli so za redkimi debli, v vdolbinah med škrbastimi kamni in za zgrajenimi zidovi dz izruvanih kamnov, poraščenih z mahom. S puškami in strojnicami v rokah, obrnjenimi proti dolini. V prosojni meglici se je videlo v daljavi Kočevje. Tam je neprenehoma pokalo. Slišalo se je kričanje, včasih tuljenje granate, ki jo je izstrelil kdo ve čigav top. Tudi njihova baterija metalcev min je čakala povelja, kdaj naj začne streljati. Povelja pa ni bilo od nikoder. Samo gozd okoli osamljene skupine mož in fantov je skrivnostno molčal. Celo ptiči so molčali. Samo dva kilometra pod njimi so slutili bodečo žico in utrdbe v Ribnici. Po položnem pobočju poraščenim s smrekami... Nemci, ki bi jih vodili domačimi, domobranci, bi se zlahka po zaraščenem gozdu splazili skozi vrzel med pehotnimi bataljoni in udarili na baterijo ... Pozno popoldne, ko se je 6once nagnilo proti zahodu in ko so se že sence začele plaziti iz globeli, so borci baterije zaslišali nad seboj zavijanje umirajočega motorja. Srebrno letalo je švignilo tik nad krošnjami smrek. Niso se utegnili niti ozreti ‘niti skriti niti se vreči na zemljo. Potem je na drugem ‘pobočju, na nasprotni strani Ribniške doline, zamolklo treščilo. Iz temnega gozda je švignil sijajen plamen im takoj ugasnil. Potem se je samo še kadilo ... »Padel je in nihče se ni utegnil rešiti,« je zamišljeno, bolj sam zase dejal komisar Janez. Pomislil je, da je bilo v letalu devet ali deset ljudi, ki so pravkar vsi v istem hipu umrli. V mislih je računal, koliko sorodnikov in svojcev so imeli. Visi ti bodo sprejeli kratko obvestilo, da je mož, oče, brat, sin pogrešan. V srcu bodo gojili upanje, da se je mogoče rešil. Po vojni pa bo ugasnilo tudi to upanje. Umrli so potem, ko so preleteli več tisoč kilometrov, v deželi, ki so ji komaj vedeli ime. Zanje je bila samo zemlja pod sovražnikom, s katere so streljali nanje, oni pa so jih obmetavali z bombami. Tudi 'borci so molčali in dolgo gledali kadeči se gozd. Mnogokrat so že zrli smrti v oči. Na zemlji, v domači zemlji, jim je bila vsakdanji Skupina partizanskih borcev gost. Za lujce je to drugače. Nihče ne bo vedel, kje so ostali... Potem so se njihovi pogledi obrnili drugam. Spet so z očmi merili presledke med drevesi, kjer bi se lahko vsak trenutek pojavile temačne postave v marogastih zaščitnih oblekah, s čeladami na glavah, sklonjene in z naperjenimi puškami v rokah. Spet so njihovi prsti tipali mrzlo jeklo pušk in strojnic, spet so jih zabolele oči od napetega gledanja. Nenadoma je stražar, ki je stal najniže pod strelsko vrsto, prislonil dlan k očem. Sonce, ki je zahajalo za hribi na nasprotni strani doline, mu je sijalo v oči in ga slepilo. Nekaj časa je opazoval, nato pa je naglo pomeril s puško nekam navzdol. Potem se je premislil. Začel je mahati z roko in kazati proti dolini. Zdaj se je tudi drugim zazdelo, da nekaj vidijo ali šlišijo. Nad strelsko vrsto, ki je pritajena čakala, stisnjena k zemlji, je obviselo pričakovanje prvega strela. Moreče čakanje, kdaj bo usekal prvi strel, ki bo sprostil kujoče utripe src v človeških sencih, čakanje prvih svinčenk, ki bodo brenče udarjale ob kamenje in trda debla. Trenutki so se združevali v minute... Morda pa se je stražarju samo dozdevalo, da nekaj sliši tili vidi? Ali je srnjak prišel k ljudem? Že zdavnaj bi se morali udariti ... Zaslišali so rahle mačje stopinje. Počila je suha veja. Nekateri so nestrpno dvignili orožje in merili podse v .nevidni cilj. Nič. Naslednji trenutek ga je zagledalo več borcev hkrati. Bil je dolg in suh mož s črnimi gladkimi lasmi. V roki je držal pištolo, oblečen v modri pajac, prešit v romboidih. Z okornimi gumijastimi copatami na nogah se je počasi premikal od debla do debla. Na obrazu se mu je brala napetost in negotovost, z očmi preplašene divjadi se je oziral okoli sebe. prsti na prosti roki so se mu živčno prepletali. »Stoj!« je zakričalo več glasov hkrati. Mož se je zdrznil, ves strepetal im obstal. »Odvrzi pištolo in roke kvišku!« Videlo se je, da me razume. Morda je Nemec. Nekdo je zaklical po uemško. Spet nič. »Amerika!« je zakričal mož, da je odjeknilo po gozdu. Potem pa je skočil na skalo in dvignil pištolo. Vrgli so puške čez rame in se mu približali. Oprezno in negotovo. Sele angleški napisi na pajacu in Kolt v rokah so jih prepričali, da je mož zavezniški letalec in da me laže. Tudi njemu se je razvedril obraz, ko je na boToih zagledal rjave »battie dres«, rdeče zvezde na čepicah in Bren s krivim okvirom, ki ga je eden izmed njih držal v rokah. »Tito? Partisans?« je Tadostno vprašal in se široko zasmejal. Zasmejali so se tudi naši borci. Zobje so se jim zabelili sredi od sonca, mraza in vetra opaljenih obrazov. Potem je letalec zataknil pištolo za pas, v zadregi razširil roke in začel najbližjega tresti za ramena. Zadnje besede so vsi razumeli. O podobnih srečanjih z letalci, ki so se prebili do partizanov, so vedeli mnogo povedati. Zadnje mesece taka srečanja niso bila več redkost. Nenadoma je tujec vprašal v italijanščini: »Kje sem? Kateri večji kraj je blizu?« Komisar, ki je za silo znal italijansko, se mu je približal in mu pokazal na zemljevidu Kočevje. Potem mu je pokazal tudi pravo Kočevje, okoli katerega so pokale puške in grmeli topovi. »V Baniju — čez tri dni,« je rekel Janez in pokazal proti jugu. Potem je ponudil pločevinasto steklenico domačega žganja nepričakovanemu gostu. Ta je odpil, toda zaletelo se mu je in solze so mu prišle v oči. »Veri good whisky! O kay!« V mešanici slovanskih, italijanskih, nemških in angleških besed je potem letalec začel pripovedovati svojo zgodbo. Po rodu je bil Ceh in je prišel s starši v Ameriko še kot otrok. Zjutraj tega dne so odleteli iz Italije bombardirat celovško železniško postajo. Nad Beljakom jih je zadela granata iz protiletalskega topa. Komaj so se privlekli čez gore in jo ubrali proti morju. Toda spet so nenadoma vstali pred njimi hribi, 'letalo je naglo izgubljalo višino. Zadnji hip je odskočil s padalom. Tovariši so vsi ostali v letalu. Potem je padal skozi zrak. Pod seboj je videl večjo vas s cerkvijo. Z zemlje so nanj streljali. Padel je blizu žičnih ovir in okopov. Naglo se je skopal iz padala in se pognal proti gozdu. Spet so streljali za njim. Videl je vojake v zelenih uniformah, ki so tekli za njim in vpili. Niso bili Nemci. Težko je tekel, sapa mu je pohajala, vojaki pa so bili že čisto za njim. Na gozdni jasi je zagledal starega moža, ki je grabil steljo. Nenadoma se je znašel za njim. Oba sta se ustra- šila, kmet in letalec. Toda kmet se je naglo ove-del. Brez besed je porinil letalca pod kup stelje in nanj začel grabiti druge kupe. Že so bili vojaki pri kmetu. Zadirčno so ga spraševali, če je videl koga teči mimo. Kmet je potrdil An pokazal, kam je tekel begun. Vojaki so se pognali v tisto stran. Komaj so izginili, je kmet izvlekel letalca izpod kupa, mu 'pokazal z roko v drugo stran, od strani, kamor so tekli vojaki in mu Tekel: »Partizani!« Dobro uro je blodil po gozdu in jih našel... Poslali so sla z rešenim letalcem v brigad.no poveljstvo. Že je stopil na pot, ko se je prej od vse baterije poslovil s stiskom rok. Potem pa se je naglo obrnil. Izza pasu je potegnil pištolo in jo dal komisarju Janezu. »Jaz bom tako dobil drugo, če jo bom še potreboval,« je rekel in se obrnil, da bi odšel. Toda pogled se mu je ustavil na mladem fantu, še dečku, ki je prišel pravkar s patrulje. Letalcev pogled je zdrsnil po fantu proti njegovim nogam, zavitim v strgane vreče, zvezane s telefonsko žico. Mož se je brez besed sklonil, sezul svoje copate in jih ponudil fantu. Šele takrat je zares odšel. Toda še dolgo se je po poti obračal in. gledal nazaj, kjer so stali borci baterije v nastopajočem mraku in gledali za njim, ki je odhajal... Branko Zuiek O o de c Celo popoldne je godel in pel, pred njim se je osemnajst parov vrtilo. V časi med zbijanjem urnih peta ga oplazilo je rožasto krilo. Gledal jih je in jim godel in pel in pomežiknil dekletu je kdaj, rahlo čez lice mu šinil nasmeh, potlej se spet je zamislil nazaj ... Hej, saj poskočne viže igraš, kaj da obraz ti tako je teman? Godec izrekel ni bele ne črne, boleče mu vriskal je meh glasanl A na večer je vstal muzikant, brez besedi del na rame je meh. Osemnajst parov je zrlo za njim, ki se samoten pogrezal je o sneg... a $ o at l za dom d nižino ZDRAVNIŠKI K Strah pred rakom Ko sem bil deček, je bil zdravnik v naši vasi kaj redka prikazen, morda dvakrat, trikrat na leto in še takrat predvsem ob epidemijah. Do mojega devetega leta je bil v naši hiši menda samo dvakrat, če ne štejem tistih obiskov, ko se je morda ustavil samo kot gost. Spominjam se, da so nas otroke strašili, da pride sam doktor Perko, če ne bomo pridni. Pozneje sem zvedel, da je bil dober in človekoljuben zdravnik, toda kdo naj bi ga klical, ko je računal od enega do pet goldinarjev. Celodnevna dnina kmečkega dninarja je znašala pol goldinarja ali še manj in zdravniški račun se je zdel tedaj kmetom nezaslišano visok, čeprav je moral priti zdravnik 18 km daleč in si plačati še koleselj. Premnogokrat pa sploh ni mogel priti do svojega honorarja in se je moral zadovoljiti z jajci in klobaso. Zdravniki so bili tedaj zelo redki. Večina ljudi je torej tedaj umirala brez zdravnika, zlasti so umirali otroci, kljub mnogim domačim zdravilom, kljub še topli krušni peči, v katere so stavili v neki vasi naše doline bolne otroke, da so se dobro preznojili, kljub lovskemu smodniku, kamilicam, »tavžentroži«, šentjanževki, arniki in lipovcu, kar vse je bilo treba pri raznih boleznih použiti. Za vsakega, ki je umrl za razlitim slepičem, so rekli, da ga je ugriznil madron, gotovo je marsikdo umrl tudi za rakom, ne da bi se komu sanjalo o tem. Moja mati je obogatila vaško terapijo še z grenko soljo, jodovo tinkturo, ribjim oljem, sterilnimi zavoji in knajpanjem. Ljudje niso trepetali pred smrtjo, saj je bila ta klic usode; usojeno mu je bilo in poleg tega je prišel po smrti v nebesa, če je živel pošteno, sicer pa v vice ali pekel, kar je tudi bilo pravilno. Sam se ne spominjam, da bi do devetega leta videl zdravnika. V hiši nas je bilo šest otrok in nihče ni tedaj rabil zdravnika. Tistega pa, ki nas je v šoli cepil proti kozam, se ne spominjam. Ko sem prišel v četrti razred v zavod v Ljubljano, so hotele šolske sestre, da bi bili dečki čimbolj čedni. Zato smo nosili trde oškrobljene ovratnike in lepo pentljo. y hišo je prihajal zdravnik, še njegovega obraza se dobro spominjam. Zaradi vnetih oči sem se zatekel k njemu, zdravnik pa mi je zatlačil prste za ovratnik O T I Č E K in hjpoma odtrgal od vratu ovratnik in pentljo. Nadrl je sestro, da taki ovratniki ovirajo ves krvni obtok v vratu in zato ni čudno, da ima mule vnete oči. Ko je pasel krave, gotovo ni imel vnetih oči, saj tam ni bilo niti ovratnikov niti pentelj. Ta pametni mož je že davno umrl. Nič se ne spominjam, kdaj sem prvič slišal o raku, čeprav sem se že v četrti gimnaziji odločil, da pojdem za zdravnika. Takrat o raku v družbah ni bilo dosti slišati, vsaj jaz se tja do višjih razredov gimnazije ne spomnim nobenega takega razgovora. Ko je umrl nek trgovec za rakom v grlu, so rekli ljudje, saj ni čudno, ko pa je neprestano imel prižgano veržinko v ustih. (Pozneje sta umrla dva moja profesorja z vseučilišča, oba strastna kadilca, za rakom na dihalih.) Danes ne more priti zdravnik ne v klub ne v kavarno ne v gostilno, da bi ga ta ali oni ne začel spraševati o raku. Strah pred rakom je zajel toliko ljudi, da je ta strah že DOMAČI JEDIL Govedina z jajci (Samostojna jed) Lep kos govedine, ki nam je ostala od juhe, zrežemo na primerne rezine ter opečemo na kakršni koli maščobi. Nato jih v široki plitvi kozici potresemo s sesekljanim peteršiljem, poprom ter polijemo s paradižnikovo omako, ki smo jo posebej pripravile. Po vrhu ubijemo 3 do 4 jajca. Nato jed segrevamo na štedilniku toliko, da beljak zakrkne, rumenjaki pa ostanejo mehki. Izdatna mrzla večerja 30 dkg kuhane govedine in prav toliko surovega svežega svinjskega mesa in 2 v mleku namočeni ožeti žemljici zmeljemo na mesnem stroju. Dodamo 2 raztepeni jajci, nekaj sesekljane čebule, soli, popra, sesekljanega peteršilja in nekaj na koščke zrezane slanine. Zmes dobro premešamo. Iz polovice oblikujemo podolgovato štručko in položimo nanjo 3 cela olupljena trdo kuhana jajca ter pokrijemo z drugo polovico. Štručko dobro stisnemo in pečemo pol ure na maslu. Med pečenjem jo polivamo s sokom. hujše zlo kot rak sam in bi novo bolezen imenoval »kankrofobijo«, trepet pred rakom. Ta strah uničuje premnogim življenjsko radost, življenjsko silo in delovni zagon, a le redkim izmed teh je »usojeno«, da zares umro za rakom. Zares, število rakastih obolenj je danes veliko in verjetno pospešujejo spremembe v modernem svetu pojav te bolezni, verjetno tudi kajenje, zlasti cigarete. Včasih je zagotovo marsikdo umrl za rakom, ne da bi sam ali okolica vedela za vzrok. Danes je diagnostika zelo izpopolnjena in odkriva dosti več primerov raka kot bi jih bilo mogoče odkriti nekoč. Premnogo bolnikov je rešenih, če pridejo pravočasno na zdravniški pregled. Zares pa ni treba zdravim ljudem neprestano drgetati od strahu pred rakom. Večja verjetnost je po modernih mestih, da te do smrti povozi avto, kot pa da boš umrl za rakom in vendar te ne popade najmanjši strah, ko greš na prometno cesto. Zato tudi ne trepetaj in drgetaj pred rakom noč in dan in si ne zagreni s tem življenja. Dr. B. Magajna NIKI Ohlajeno pečenko zrežemo na rezine, ki jih lepo zložimo na podolgovat krožnik ter polijemo z omako, ki smo jo pripravile iz: 2 trdo kuhana rumenjaka pretlačimo in dodamo nekaj gorčice, soli, popra, nekaj kapljic olja ter po okusu limoninega soka. Pred uporabo mora omaka nekaj časa stati v hladnem prostoru. Pečenko, ki je zelo okusna, obložimo še z vloženimi kumaricami in gobicami. DoBra sadna pogača 4 jajca in 4 zvrhane žlice sladkorja stepamo, da naraste, nato rahlo vmešamo 4 žlice bele moke in vlijemo testo v pomaščen kolačev model. Na vrh naložimo poljubno presno sadje: na krhlje narezane marelice ali breskve ali hruške tako, da je površina popolnoma pokrita. Kolač pečemo v srednje topli pečici pol ure. Ako uporabimo za nadev kon-servirano sadje, obložimo z njim testo šele takrat, ko je že na pol pečeno. Pečen in ohlajen kolač potresemo s sladkorjem. Primerno osladkamo pred pečenjem tudi presno sadje, ki smo ga naložile na testo. nekaj veselifiz našega kunci! Papiga — brezdomec Nacistična družina je imela papigo, ki so jo seveda naučili govoriti. Ztnala je tisto, kar je največkrat slišala in kar so jo tudi učili: »Heil Hitler!« Ko se je vojna končala, se je ta družina odselila, papigo pa so podarili inekemu našemu kameradu, staremu samcu Jaku. Vzel je ptiča in najbrž niti pomislil ni, da znajo papige govoriti. Papiga pri Jaku ni govorila. Ni se mogla udomačiti v 'tujem okolju. Sprva se ji niti jesti ni ljubilo. Polagoma pa sta se stari Jaka in »nacistična« papiga le toliko sporazumela, da je začela jesti. Nekega jutra ob šestih zjutraj pa je prebudil Jako oster krik, ki je prihajal iz kuhinje: »Heil Hitler! Heil Hitler!« »Strela jasna,« ga je vrglo pokoncu. — »Kaj pa je to? Ali je Hitler od mrtvih vstal?« Na pol oblečen je planil v kuhinjo. Tam pa ni bilo nikogar. Le papiga se je sprehajala v svoji kletki in ga hudomušno gledala zdaj z enim, zdaj z drugim očesom. Ker jo je tako zabodeno gledal, si ni mogla kaj, pa ga je pozdravila z vzklikom, ki ga je znala: »Heil Hitler!« O ti nakaza nakazila!« je Jaka spoznal krivca. Takoj je sklenil, da se papige znebi. Ne, na Hitlerja pa res ni maral v hiši nobenega spomina. Nesrečna papiga je odromala k nekemu Poljaku. Že čez nekaj dni, ko je prvič spregovorila, pa je morala spet drugam. In tako se še dames seli ta »Hitlerjeva žrtev« od družine do družine... »Naj se me le kdo dotakne!« Župniku ni bilo prav, da ob (nedeljah rudarji nismo šli k maši, ko smo trudni prihajali s šihta. Oglasil se je pri rudniškem ravnatelju in predlagal, da naj bi šli rudarji kar s šihta v cerkev. Saj je vseeno, če niso oblečeni v »mašne« obleke. Ravnatelj je s predlogom soglašal. V nedeljo zjutraj smo šli rudarji s šihta naravnost k maši. Pred menoj je sedel invalid Lovrenc, ki je takoj ko je sedel, od utrujenosti zadremal. Župnik je pridigal z vznesenim glasom. Rekel je med drugim: »Nebeški raj je podoben neki veliki gostiji. Go9ti — čiste duše — so lepo oblečeni. Ce bi prišel mednje grešnik, bi se nebeški gospod razjezil in rekel (pri tem je župnik primerno povzdignil glas): Kako si prišel med mas s tvojo umazano obleko? Vrzite ga tja, kjer je jok in škripanje z zobmi!« Župnikov mogočni glas je zbudil tudi invalida Lovrenca, ki je prvi trenutek mislil, da se mu jc zadremalo v gostilna za mizo. Ves togoten, da ga birt meče ven, je zarohnel: »Moj krščen duš. naj se me le kdo dotakne!« Še en spomin na Hitlerja 'Nekoč sem obiskal brata v Dorstenu. Skozi mesto so v paradnem koraku korakali hitlerjev-ci. Rilo jih je nad 300. Na pločniku je stal kmet. ki se mu je poznalo, da še nikoli ni videl takšne »procesije«. V ustih je žvečil čik. roki pa je imel v žepih. Kar je stopil iz vrste esesovec in ga osorno vprašal: »Vam pa ni treba pozdraviti inašo zastavo, kajne?« Kmet je najprej debelo pogledal, potem pa je, ko je slučajno na ovinku »procesija« obstala, stopil k zastavi, snel klobuk z glave in se globoko priklonil: »Dober dam. gospa zastava!« Rad bi se zasmejal, pa si nisem upal, kajti tudi to je bilo takrat prepovedano. »Ja Pepe, kakšen pa si? Kaj se ti je pa zgodilo?« »Oh, nič posebnega. Ceneta sem srečal, ki mi že dve leti dolguje dvajset tisočakov, pa je slučajno sedel v avtomobilu.« Tisk tiskarne »Toneta Tonišičac v Ljubljani r, , ^ ZAH O C a v/ ^ Pojasnila dobite v predstavništvih JAT, letalskih družbah in potniških agencijah 1. JAT-Beograd Bulevar Revolucije 17, tel. 31-591 2. JAT - Zagreb Zrinjevec 17, tel. 24-593 3. JAT-Pariz 3. Rue de la Chaussée d'Antin (9 e) Tel. Provence 14 35 4. JAT-Frankfurt/M 7. Ooetheplatz, Tel. 26-562 5. Vugoslav Slale Ton risi Office New York 22, N. Y. 509, Madison Avenue Tel. Plaza 3-7810 JAT redno prevaža potnike, blago in pošto na domačih in mednarodnih linijah JAT prevaža s sodobnimi avioni hitro in udobno UNUTRAŠN|E UNIJE DOMESTIC SERV'CES — - - - 2^ HERCEGNOVI8^ ......... ? f ALL-YEAR SERVICES %' 4 Ov _ _______SEZONSKE LINIJE SEASONAL SERVICES JUGOSLO VENSKI AEROTRANSPORT Hri:;.-nuin; uttu> Jenska HjOJSSiS; WiPiPSiiil lifllillfi» sSaSfif iiiip m^Hunris Iz Podpeči pozdravlja vse sorodnike in znane rojake, jim želi vso srečo v novem letu 1961 ter se priporoča sitiHiB- GOSTILNA Podpeč pri Lj STASU podjetje Slovenija '^ino «rtu««?»- a n a ¿največji izvoznik kvalitetnih slovenskih vin Odlična dalmatinska vina Stopite v Irgovino in dobili jih boste Sozdrav in dobro razpoloženje vsem rojakom-izseljencem - domača kapljica «* M LADI ROD'» Maksim Gaspari: Koledniki Novo leto Kole, kole, koledo, Novo leto je prišlo! Kar zavihajmo rokave in premagajmo težave. Kdor lenobo pase, trava mu ne rase. Kole, kole, koledo, Novo leto je prišlo! (I/. na rod ur prsmi) Priloga »Rodne grude« čaju »Kole, kole, koledo« je vesela pesem »kolednikov«, vaških fantov in deklet, ki po starem obi hodijo ob Novem letu od hiše do hiše in pojoč žele družini zdravje in srečo. Kole, kole, koledo is a merry poem recited by the “koledniki”, young countrypeople — boys and girls —, who according to old custom walk from cottage to cottage on New Year’s, singing good wishes for the health and luck of every family. “Let us set to toil, Conquer every coil! Without labor and pains No crops and gains!’’ «Kole, kole, koledo», c est -vii poème badin récité par les «koledniki», de jeunes gens du village, garçons et filles qui — suivant un vieux coutume — visitent, au jour de l'an, toutes les maisons paysannes: là, ils chantent des doux pour la santé et le bonheur de chaque famille. «Mettons la main à la pâte! Au cagnards la récolté manquera.* »Kole, kole, koledo« ist ein lustiger Sang der »Koledniki«: das sind junge Leute uuf dem Land, die nach altem Gebrauch am Neujahrstag von Haus zu Haus ziehen und jeder Familie in einem Lied Gesundheit und Glück wünschen. »Ihr Leute, merket Euch alle das: So ihr nicht werket, wächst euch kein Gras!« !Z(^p PADAJO . PRED Dfo5° SO SOLSK/ a mg] NAREDILI .NAMESTO m IMA DVA © NAMESTO POMEN 4 KOŠČEK s- NAMESTO NOS! DRŽI /J, NAMESTO NA BEL! . V DESNI PA POSIJE IZZA IN NA SE PRIKAŽEJO V 3| /N PO 4 TEČEJO IZPOD ICO)) lío O * SKOZ/ POGLEDAJO /N Z/l VPIJEJO : „ PA . CE BO DOLGO , MF 50 , AMPAK /' SNEŽENI M OZ OBLAKI SNEŽINKE c* * w lDm°l OTROCI oc/ GUMBA 4 ^ KORENČEK SI//NCN/K KLOBUK Qf /0MF0 SLAKA ROKA METLA SONCE SOLZE W\ OKNO JOKA ¿1/Z/CA Žlipanova hči kuha mleko Ko se je omožil a županova hči, je imela pameti toliko, kolikor je bilo zanjo prostora v njeni glavi. Na novem domu se je že prvo jutro izkazala, kakšnu gospodinja je. V lonec je nalila mleko in ga pristavila k ognju. In je gledala in ji je bilo všeč, kako je mleko pričelo vreti in se pripravljalo, da prekipi. Pa se je začudila: »Takšen je v tej hiši blagoslov! Še po en lonec moram — oba bosta polna!« Stopila je po lonec in ga prinesla, pa je tedaj mleko že izkipelo in je zastokala bistra gospodinja: »Jojmene, kakšna škoda! Kar ob dva lonca mleka smo! Po Franu Milčinskem n i: n ■<: » v j a is Županova hči kuha mleko The Mayor’s Daughter is boiling the Milk La fille du maire fait bouillir le lait Wie die Schulzentochter Milch abkochte omožila got married s'est mariée heiratete pameti common sense du bon sens Verstand prostora room de la place Platz na novem domu In her new home A son nouveau domicile In ihrem neuen Heim že prvo jutro us curly as in the first morning le premier matin déjà bereits um ersten Morgei gospodinja housewife ménagère Hausfrau v lonec Into the pot Dans la marmite In den Topf ga pristavila k ognju put it on the fire la mit au feu stellte ihn aufs Feuer ji je bilo všeč was pleased il lui plut beaucoup hatte ihre Freude daran pričelo vreti started boiling bouillonna aufkochte se pripravljalo, da prekipi was going to bubble over s’apprêta à s’en aller sich anschickte überzugehen se je začudila was marveling s'étonna verwunderte sich blagoslov prosperity le bonheur Segen oba bosta polna both are going to be replete! elles seront remplies toutes le deux! beide werden voll werden Stopila je She went for lüle alla prendre Sie lief um ga prinesla brought it there l'apporta brachte ihn izkipelo had boiled over s'était enfui war übergelaufen je zastokala bistra gospodinja the clever housewife moaned: i ingénieuse ménagère gémit: die schlaue Hausfrau stöhnte: kakšna škoda what a pity!