V : ^ » ‘fr*' •Mim Stezice so glasilo literarnega krožka na osnovni Soli heroja BraSiöa TržiC UredniSki odbor: Janja Zibler, glavni urednik Milan Krsnik, Ivo Dacar in Janez Pogačnik Za glasilo odgovarja Zvonka Pretnar Likovni prispevki: Irena Pehare, 7-b - Tržič Franci SuSnik, l.a - Zima Viki Fornazarič, 7.b - Hlev Nada Behek, 7.a - Maska Mladen Makarov, 7.a - Maska Marko Bizjak, l.b - Na snegu Tiska delavska univerza Tomo Brejc v Kranju. ZA PREŠERNOVO Ne le trenutne polemike o Preäernovem videzu, temveC tudi odmevi slovenske javnosti na vsako novo ali na novo odkrito upodobitev razodevajo, da nas Se tako prizadeven in spoStljiv poskus likovno se približati opisom pesnikove hčere in sestre ter hkrati zajeti njegovega pesniSkega duha ne more povsem zadovoljiti. Dvojna so merila, po katerih smo se navadili pritrjevati pristnosti in zavračati zmote: vseskozi si želimo njegove podobe, ki bi se ujemala z njegovo fiziognomijo in razodevala njegovega duha, tako da bi ne bila v nasprotju z dokumenti o pesnikovem življenju niti z na-Sim osebnim dojmom njegove poezije, politične pripadnosti, človeške kritičnosti, vedrine, upornosti, miline in odtujenosti. Zahtevamo, da upodobitev izraža vse splošne lastnosti velikih ljudi in hkrati samo njegov obraz, katerega posamezne poteze iz spominov njegove hčere in sestre poznamo, ne poznamo pa ga v celoti in ga zato ne moremo ločiti od mnogih njemu podobnih obrazov. Tisto, po čemer ločimo Prešerna od drugih ljudi in pesnikov, je njegova poezija; v njej dobivamo odgovor na temeljno vprašanje, kakšen človek in pesnik je Prešeren bil, odgovor, ki ga pričakujemo tudi od njegovih portretov. V času, ko je slovenska javnost ocenjevala Prešernov spomenik, je dr. Ivan Prijatelj v posebni dvojni številki Naših zapiskov opozoril na umetniške pomanjkljivosti Zajčevega dela, zbral mnenja strokovnjakov, pisateljev in publicistov ter v odličnem eseju Drama Prešernovega duševnega življenja, ki ga je na predvečer odkritja prebral v Akademiji, izhajajoč iz Prešernove poezije, ustvaril pesnikovo podobo, ki je hjegov videz ne more izraziti, tako dopolnil Zajčevo delo in pravilno pokazal, kje moramo iskati Prešernovo podobo, da bo našo bolj ali manj naučeno predstavo o njem zadovoljila in celo presegla. Socialna revija. Izhajajo 10. vsakega meseca. — Naročnina za vse leto K 2 80, za pol in četrt leta razmerno. — Posamični zvezki 24 h. — Rokopise eprejema uredništvo, naročnino pa upravništvo „Naši zapiski* v Ljubljani. Leto III. Ljubljana, meseca oktobra 1905. Št. 10 in 11. Prešernov spomenik. Uredil dr. Ivan Prijatelj. Še en simbol. Bral sem zgodovino Prešernovega spomenika in se nisem čudil; videl sem osnutek in njegovega stvarnika in sem se čudil prav tako malo; slišal sem včeraj iz daljave Spektakel slovesnih pesmi in imenitnih govorov — bridkost je bila v mojem srcu, zakaj verzi so bili slabi; drugače je pa bilo vse po pravici in v redu in čudil se nisem nič. Kako lepo in čisto se razodevajo vse skrite čednosti naroda v vsaki njegovi kretnjiI Zamahne, izpregovori besedo — in glej: zasveti se v veliki luči natura njegova, tako da bi je najimenitnejši satirik boljše ne obžaril. Zame, ki sem len in ki imam s svojimi skrbmi dovolj opravila, je to zelo koristno in ne pride mi na misel, da bi zabavljal. Sam si je spisal narod čedno satiro ter ji je postavil spomenik na Marijinem trgu; treba je samo, da to oznanimo, drugače pa nimamo, hvala Bogu, nobenega dela; satirikov rabi narod prav tako malo kakor kiparjev, in kar se mene tiče, se bom vrnil na lirično poprišče. Pred štirimi leti sem nameraval siromak napisati zabavljico o naši kulturni žalosti, o življenju in nehanju umetnikov in posebno o tisti trobojno pisani lupini narodovi, ki je našega trpljenja začetek. Napisal sem to stvar in jo dal celö natisniti, ponesrečila pa se mi je tako, da se Bogu usmili. Kakšna zabavljica je to, če zadene tako malo, da jo narod par let pozneje pretvori v resnico ter prekosi neskončno slabotnega satirika slabotno fantazijo? Pisal sem, da so sodili jezikoslovci o načrtih za spomenik pesniku ter sem opomnil, kako lepo znamenje je za našo kulturo, da sodi že Nace iz Razora o nebeških zvezdah, Naslovna stran Prešernovega spomenika, 10 in 11 številke Naših zapiskov 1905 z začetkom Cankarjevega uvodnika Še en simbol. KADAR ČEZ GOZDOVE H J O V E J O VIHARJI , / DREVESA SE SVOJIH KORENIN ZAVEDO... Ml vsi smo veliko drevo In to drevo Ima korenine. Modne korenine. Že mnogi so hoteli izruvati to drevo in ga prevrniti, toda te korenine so to prepredle. Korenine? Kaj so to korenine? To so naši pisatelji, pesniki, ljudje, ki so živeli nekofi. In korenine so se razvejale po vsej naSi zemlji in Se 8ez. In to drevo, to smo mi. Živimo na koreninah. Te nas držijo pokonci. In korenine našega naroda rastejo. Vedno večje so. Ne rastejo samo po zaslugi Cankarja, Prešerna, Vodnika, Levstika. Mnogo jih je, ki so te korenine otrdili, odebelili. Tega drevesa ni mogoče izruvati. In mi prehajamo v korenine. In nad nami bodo zabrsteli novi cvetovi, nove veje, ki bodo še močnejše. In ko čez gozd takih dreves vihra vihar, se drevesa zavedo svojih korenin. Vendar še tako silen vihar ne more uničiti dreves, ki jim pravimo narod. čez nas in naše sosednje bratske narode Je vihralo že mnogo viharjev. Toda nobeno drevo ni padlo. Niso se korenine polomile. Odlomila se je kaka veja, vejica, toda drevo je ostalo. In ob vsakem viharju se drevesa zavedo svojih korenin. Drevo brez korenin ni drevo. Narod brez zgodovine ni narod. Aljaž Kolar 8.a VOJTEH (ADALBERT) KURNIK Tržiški pesnik (Adalbert) Vojteh Kurnik se je rodil 9. avgusta 1826 v hiši, ki se ji reče po domače pri Rödarju. Njegov oče Fortunat Kurnik je bil kolarski mojster. Tudi Vojteh Je bil kolar, obrti se Je naučil od očeta. Potem pa je svoje znanje izpopolnil v Celovcu. Preselil se je v Ljubljano, kjer Je postal stolarski obrtnik. Ker pa je bil slab gospodar, je zadnja leta svojega življenja preživel v veliki revščini. Bil Je dvakrat oženjen. Imel Je dvojčka Alberta in Ferdinanda - Fortunata. Umrl je v Ljubljani 3. novembra 1886. Kurnikovi so bili nadarjeni in so ljubili slovensko pesem, že takrat so se pri njih zbirali tržiški rodoljubi. Največ pa pesniki. Vojtehov brat pa Je pridno zapisoval vsako leposlovno drobtinico, ki jo Je zasledil. Vojteh je pisal preproste ritmično uglajene in življenjsko neposredne pesmi, zato ga Je treba šteti k ljudskim pesnikom. Zbiral je tudi slovenske pregovore. Sodeloval Je v NOVICAH, ZGODNJI DANICI', SLOVENSKI BČELI, V CVETJU SLOVENSKEGA NARODA, GLASNIKU, ŠOLSKEM PRIJATELJU in v SLOVENSKI KOLEDI. Pesmi, ki jih je pisal, Je tudi sam deklamiral. Novice leta 1860 poročajo, da je z deklamacijo pesmi Rokodelska, Rotarski fant in Zadovoljni Tržičan požel tak aplavz, da je moral svoje pesmi ponavljati. O njem pravi živijenjepisec dr. Ahačič: "Vojteh Kurnik je bil po poklicu preprost kolar, vendar ga Je življenje vleklo h knjigam, ki Jih Je mnogo prebral in napisal veliko pesmi, ki nimajo velike literarne vrednosti, pafi pa imajo vrednost za TrSlfiane, saj ni kota, kraja, ne obl-Saja, da ga pesnik ne bi opisal v svojih pesmih. Majda Janöifi 8. b 1. 2. Tržifika dolinica Košuta na Koroško velika res ni, in kranjsko stran meji, Je vendar kraljica Ljubelj se pa moško gorenjske strani. Francozom v post smeji. Njene kupčije in njeno blago Pod njim so Jo skupili, daleč čez morje in gore gredo. ne bodo pozabili ne bitve, Polja le mal' ima, moritve vinogradov ni. Sladkega vinca in kje Ljubelj stoji. c‘lo nič ne rodi. Ko sonce priseje čez Brčovl rovt, Bistrica iz lesa vse toplo ogreje, po skalah hiti. kar pride nasprot. M'Senik pa kolesa Begunjščica kraljica vrteti hiti. Je Stolova družica, Kokovnica venča si lepo glavo v škrlatu in Kamnjek in Dobje da senco gosto. in zlatu naznanja sončni vzhod. Odlomka sta iz Kurnikovih "TržiSkih" Kaj je kultura? Kateri pojem izraža ta beeeda, ki nam je vaem tako domača in hkrati tako strašno tuja? Literatura, umetnost, znanost - to je le zunanji izraz, je le dokument narodove kulture, je dokument narodovega duševnega in materialnega blagostanja. Naša kultura, kakor je na današnji stopnji, je rezultat vsega našega duševnega in materialnega dela od začetka zavednega narodovega življenja do danes. -Zgodovina narodove kulture in zgodovina naroda samega je zgodovina njegovega političnega, družabnega in gospodarskega razvoja. Ivan Cankar CS*' Vsak človek Je dolžan delati, toda zato, ker Je dolžan delati in ker dela, zato ima pravico Živeti in uživati vae dobrina, ki Jih Je pridobila človeška družba v teku razvoja. Srečko Koaovel Suha travnata bilka in dehteča vijolica - beda in bogastvo; kuštravo dekletce, komaj oblečeno in deklica z nakičeno obleko - beda in bogastvo; narod, izčrpan od boja, od lakote, in nad njim bogataši z debelimi obrazi, z zamaščenimi telesi, tudi to je beda in bogastvo. Kaj vendar svet je? Poslušamo radio in slišimo, odpremo televizijo in vidimo, beremo časopise in spoznamo, da je svet razdeljen na dva dela. Zakaj ga morate uničiti beda in bogastvo? Čemu trpijo narodi, stradajo in umirajo ljudje? Kako bi bilo lepo, če bi se ti dve nasprotji odpravili in vsi bi imeli lepo življenje. Res, mi živimo daleč od vsega tega, a vendar čutimo bolečine, ko zremo v žive okostnjake po televiziji. Čutimo, da bi jim morali pomagati. Pomagati! Kako? Ko pe so nad vsemi miljarderji, multimiljarderji in jim ni mar dati vojski milijone, samo da bodo uničili čimveč ljudi, potem pa hlastali po njihovi zemlji, prepojeni s krvjo. Če bi se vsa Prelita kri združila, bi nastale reke, toda vso to tekočino je vsrkala zemlja, do bo nekoč iz nje vzklila rastlina - rastlina, ki bo privalila nad izmučene ljudi sonce, da jih ogreje in Jim da lepše življenje. Bogataše pa bo to sonce izžgalo do uničenja! Vroče bo takrat! Zato po bo ostalo enako toplo vsakemu človeku na svetu. ■^udi travnata bilka in dehteča vijolica se ne bosta več razlikovali. Irena Pehare 8. b URA BREZ KAZALCEV VöTrna EH »m« SPOMINI NAPRIHUDNUSI fUU n p po sirnem §yetll strah ovira RAZVOJ PROTESTIRAM! IGRA IN DENAR za ^nagi prijatelj! Oprosti mi, če ne bom mogel v besedi izraziti tisto, kar čutim do tebe in tvoje dežele. Ker sem star komaj 11 let, si težko Predstavljam grozote, ki Jih preživljaš ti vsako noč, vsak dan. ^li imaš še očeta in mater? Morda so ti atarše ubili sovražniki in sedaj sam hodiš med razvalinami svojega doma. Ko se ves ve-sel in razigran vrnem zvečer v topli dom, eedem pred televizijski sprejemnik, gledam vsakodnevne oddaje tudi o vaši deželi. skoraj ne morem verjeti, da je vse to res, ksr so dogaja pri vas. strahot vojne, ki jih preživljaš, ne moreš izraziti z besedami. Rad bi ti pomagal, da bi bil tudi ti vesel, da bi lahko hodil v šolo in se s prijatelji v miru brez strahu igral. Želim vam, da bi zbrali toliko moči, da bi pregnali sovražnika iz vaše dežele in v miru zaživeli tako, kot živimo v naši lepi domovini Jugoslaviji. Stojan Ropret 5. a Draga prijateljica! Po radiu dnevno poslušam, kako se ljudje v Vietnamu bijete za svobodo. Tudi mi smo do- življali enako borbo, zato aoSuetvuJe z vami in bi vam radi pomagali. Vem, kako ti Je, ker nimaš toplega doma, v katerem bi se ogrela in mirno zaspala. Jaz hodim mirno v šolo in se v njej veliko naučim. Ne manjka mi kruha in ne svobodnega zraka. Ko hodim po gozdu,se ne bojim, da bi me ujel sovražnik, kakor se bojiš ti, ki se v strahu oziraš naokrog. Vsak dan ropotajo pri vas strojnice, puške in tanki. Stiskaš se ob mater in jočeš za mrtvim očetom. Jeklene roke vojne morijo ljudi. Mladi otroci zapirajo mrtve oči. Plaho zrete v letala in bežite v zaklonišča. Pri nas otroci občudujemo njihov let in lesketanje v svetlem soncu. Imamo tisoč želja, a ti imaš eno samo, da bi bila kmalu svobodna in da bi živela v miru. Mija Ankele 5.c Vojna je najstrašnejši čas v človeškem življenju, je lakota, strah, smrt, porazi in zmage. Med vojno vsak človek doživi svojo strašno, vendar včasih lepo zgodbo. Ne samo borci in ljudje v taboriščih, tudi ljudje, ki so bili doma, imajo svojo zgodbo, ki pripoveduje, ali je bil človek dober državljan ali izdajalec. Vlasta Cizel 5.a "Vojna!" Krik, ki odmeva po svetu. Vse, kar je bilo prej lepo in človeštvu v okras, se je spremenilo v ruševine. Lakota in orožje neusmiljeno morita otroke in odrasle. Ljudje, ki ne marajo zapustiti rodne zemlje, se spoprimejo z vsemi strahotami, ki jih prinaša vojna. Mi mladi dobro vemO, če bi sile, ki aJo oblast nad orožjem, ki je vskladiščeno, uporabili to moč za razvoj zaostalih narodov, bi vsi živali srečno in dobro. Ne maram vojne in pozivam vse mlade ljudi, naj se upro in preprečijo uničenje človeštva. Fani Švab 5. b Sem v taborišču. Otroci jokajo za starši in so auhi, prepuščeni smrti. Matere umirajo v sobah, v katerih jih uničuje plin. Psi eo razdraženi in e svojimi gospodarji stražijo mrliče. Iz daljave se slišijo streli. Zopet streljajo talce. Kriki mater in otrok se razlegajo po taborišču. Smrad po mrličih ss širi. Ljudje umirajo. Dušijo se. Vozovi polni trupel vozijo proti krematoriju. To se ponavlja iz dneva v dan. To je vojna. Sandi Avguštin 5.a Tam nekje ob veliki reki pelje vlak poln ljudi. Skozi okna gledajo suhi obrazi izseljencev. Od vsepovsod je slišati glasove. Nihče ne ve, kakšna usoda jih čaka v tujini, kaj je z njihovimi svojci, ko so jih ločili. Otroški glasovi prosijo!! "Vode!" a nihče jih ne sliši. Zdenka Kavar 5.a Vojna je kakor velik in močan konj, ki stopa na našo zemljo in s kopiti razdira mesta in vasi, konj, ki se bori in hrani z nedolžnimi ljudmi, ki jih muči in zapira. Marija Tišler 5.c Vojna je kakor kužna bolezen, ki se širi p0 svetu. Lučka Krajnik 5.c Vojno si predstavljam kot velikansko žrelo, ki požre vse, kar dobi na svoji poti. Jože Krevs 5. b Vidim razkopano zemljo kakor, da jo je zoral buldožer, vidim ljudi, ki beže in padajo, do move, ki se rušijo v plamenih. To je vojna, steguje svoje železne roke. Imenujejo se orožje. Friderik Horv< 5.c NE ZAMEBITE NAM, MLADI SMO Kakšni smo mi v oSeh atarejših? Huligani, ki se v šoli nočejo učiti in bi ae samo potepali. Zakaj tako mislijo? Prepričan asm, da v njihovih čaaih, ko ao bili še mlajši, ni bilo veliko drugače. Imeli so iste probleme kot mi. Težko so se učili, niso vedno samo sedeli doma. Vendar, krivda Je na nas. Na nas vseh, na mladih, ki se ne menimo za šolo, zanima nas samo beat in dolgi lasje. Zanimajo nas samo plošče in prva ljubezen. Vsi smo huligani. Čeprav nimamo dolgih las, ne hodimo v ponošenih usnjenih Jopicah, nimamo motorjev, da bi z njimi divjali po mestu, ne kadimo, ne pijemo. Vendar vsi pravijo, ko se malo bolj veselo zabavamo: "Glejte jih! Ali je to sploh mladina!? Huligani!" In potem še pravijo: 'Mladi! Ali nimajo dovolj klubov, športnih organizacij?" In naš odgovor je: "Da. Imamo, vsega imamo dovolj. Vendar mi smo mladi in še neizkušeni. Rabimo nekoga, ki bi nas razumel in bi nam pomagal. Kaj nam bodo klubi, ko pa se v njih dolgočasimo. Nikogar ni, da bi nam pomagal, ki bi nas razumel!" In zopet jih slišim: "Kaj boste vi mladi!? Vsega imate dovolj!" Vendar naše napake so sorodne napakam starejših. Jabolko ne pade daleč od drevesa. Toda mi smo krivi za vse. Saj smo mladi, zato si želimo, da nam ne zamerite, saj imamo izgovor: "Mladi smo!" Aljaž Kolar 8.a Mnogokrat se sprašujem, kaj smo mi, ljudje, ki živimo in umiramo. Zakaj se v življenju mučimo in borimo za boljšo bodočnost, ko ae ta lahko konča v enem samem trenutku? "Smrt," to je beseda, ki se je vsi bojimo in ki jo premnogokrat izgovarjamo. Morda je po smrti še eno življenje? Toda ne zana*. S8Jmo se nanj. Poskusimo živeti čim bolje 2e sedaj. Sem eden od milijonov ljudi, ki živijo, opravljajo svoj posel in počivajo. Živim v vssi, s starši in brati, v majhni hiši, ki ni v centru vasi. Po naravi sem vesel in živahen ter rad igram nogomet, rokomet in na splošno igre z žogo. Ko končam s šolskimi opravili, se vsi vaški otroci zberemo in si krajšamo čas z igrami. Ča nam igre niso prav pri srcu, jih opustimo in se začnemo zabavati drugače. Včasih smo razposajeni in bržkone napravimo kakšno škodo. Zvečer pa se vrnemo domov. Da, tako je življenje preprostih, mladih ljudi. Tak primer sem tudi Jaz, učenec osmega razreda, Zdravko štrukelj 8.a Lep je naš svet; brezmejen; poln sonca. Vsega imamo dovolj in delamo, kar hočemo. Siti smo, oblečeni, naspani! Da, res bi bilo lepo, če bi bilo vse tako. Toda to so misli le večin» starejših ljudi, mi pa kujemo v sebi drugačne načrte. Te dobrote sveta sprejemamo kar tako, mimogrede in mnogi se tega niti ne zavedamo. Naloge, ki si jih zastavljamo mi mladi, so težke. Dokler jih ne pričnemo uresničevati, je vse dobro, ko pa se pokažejo prve težave, pa marsikdo obupa nad njimi. Kaj je posledica? Jeza! Nezadovljstvo! In za vse to krivimo starejše, ker nam niso nič pomagali. A še bi nam hotel kdo pomagati? *11 bi bili potem zadovoljni? Verjetno, da zopet ne, ker dela ne bi opravili sami in ne bi imelo take vrednosti. Torej, kako naj starejši pristopijo k nam? Na to je težko odgovoriti, ker nismo vsi v vsemu enotni. Če premišljujem, spoznavam, da tudi ml nimamo vedno v vsem prav. V meni pa je nekdo, ki mi pravi, da tega ne smem prizrati. Srce, upanje, hrepenenje po nečem nas vodijo dalje po poti mladosti. Ko pa stopimo na kamenček, se spotaknemo in pademo; ob nas se spotikajo starejši. Obregajo se ob nas, češ da smo jim v napoto; da sami nič ne ne zmoremo! Toda, kdo nas je ustvaril, če ne oni?! Vidite, taki sqio! Ne zamerite nam, če naši načrti presegajo meje - mladi smo! Irena Pehare 8. b Pod veder zimski po dvoriädih kot plaz sneženi zašumi, ko v zametih, po zatišjih s sankanja se nam mudi. NaveliSali smo že se, sedli bom v vrsti dve in posluäadi prežefie, kaj pravljic stara mama ve. Sergej Jesenin V naSe kraje Je priäla starica Zima. Prinesla nam Je polne kože anega. Gledal sem skozi zamrznjene šipe. Zagledal sem se v reko, ki Je letela mirno. Kmalu sem opazil, da so zadele padati prve snežinke, ki so se v zimskem vetru podila okrog vogalov. Pogled se mi Je ustavil na strehah, ki so dobivale anežno ogrinjalo. Sivi dimniki so se mi zdeli kot pipice, ki kadijo drn dim pod temno reko. Vsa pokrajina je bila prekrita s snežno odejo. Cez nekaj dasa so se otroci zadeli zbirati na travniku. Sklenil sem, da obledem toplo obleko in odhitim v otroški raj. Ko sem stopil skozi hišne duri, so mi snežinke priletele na roke. Zadele so se topiti in imel sem obdutek, da Jodejo. Nato sem stopil med otroke, ki so d.li zelo veseli, kajti padal Je prvi sneg. Kmalu smo zarajali po belem travniku. Snežinke pa so v vetru plesale kot majhne baletke, lovile so se z nami in izmudene obstale na tleh. Ko je prenehalo snežiti, smo se zadeli kopati. Otroci smo prinesli sani in smudi ter se veselih, rdedih obrazov spušdali po bregu. Izmudeni smo odšli domov, kajti bližala se je prva zimska nod. Zvezdice so se prižigale na nebu in bradat mesec je gledal v tople izbe, kjer so otroci sanjali o prvem snegu. Rado Veselinovič 6. c SNEG JE POBELIL MOJ KRAJ Zbudila sem se. Pomencala sem si odi. Na oknu sem zagledala snežinko. "Sneg je pobelil moj kraj," sem pomislila. Škodila sem k oknu. Zagledala sem pokrajino zamedeno s snegom. Snežinke pa so še vedno pridno naletavale. V šoli Je pouk podasl, prepodasi mineval. Komaj smo dakall zvonenja. Loma sem šele postala dobre volje. Odhitela sem pomagat otrokom, ki so se mudili s sneženo hišo. Kmalu smo Jo s skupnimi modmi dogradili. Vsi skupaj smo zlezli vanjo. Popoldne so snežinke pokrile vse snežene možldke po gričih. Odšla sem po zasneženi poti v gozd. Bil Je čudovit. Smreke in Jelke v novih oblačilih so raztezale svoje veje visoko v nebo. Opazila sem sled srnjaka, ki se Je bal zime. Zaman Ji je hotel uteči. Pohitela ga Je. Pomislila sem: "Koliko ljudi in živali se boji zime." "Zima je naš sovražnik,, prav tako tudi smrt!" radi govore stari ljudje. Mi, otroci,jih ne razumemo. Premajhni smo še, da bi razumeli svat odraslih« Drugačen je od našega. Bojijo se zime, deprqv je za nas najlepši letni čas. Zdenka Horvat Zunsko veselje Q Hlckor H«(Ca Nismo še pozabili potresa v Skopju, že se je zopet stresla zemlja v Banja Luki in okolici. Ta potres, ki je prizadel zopet dosti gorja, je bil 27. oktobra. Terjal Je nekaj človeških življenje, veliko ljudi pa Je bilo ranjenih. Mnogo hiš je porušenih ali zelo poškodovanih. Kako žalostni so ljudje, ki so izgubili svoje domove in premoženje. Nesrečni ljudje prenočujejo na prostem, v šotorih ali v želežniških vagonih. Iz vseh krajev Jugoslavije pa tudi iz tujine prihaja pomoč. Tomaž Madjar, 3. a l.a razred 26 uč. 30,50 N din l.b t« 27 n 40,50 H 2.a ft 32 ft 39,70 M 2. b n 30 t* 26,00 n 3.a m 26 N 35,00 H 3.b n 27 I* 48,20 n 4.a n 30 I« 79,50 n 4. b N 29 M 35,00 n 3.a M 26 II 26,00 n 5. b H 25 N 21,00 n 5.c H 26 •« 26,00 H 6. a •• 24 n 24,00 ti 6. b N 24 n 24,00 ii 6. c M 24 m 24,00 M 7.a M 33 n 33,00 n 7. b t« 33 N 33,00 N 8.a H 21 II 21,00 H 8. b II 20 II 20,00 II Blagajnik šolskega odbora Mladine RK Milena Bogataj POČITNICE IN "BOROVNICE" Opisal bom dogodek, ki sem ga doživel me počitnicami. V ponedeljek smo se otroci iz Preske zbrali pred blokom. Tudi moj bratranec je bil. Zbrali smo se, da bi Sli nabirat borovnice. Šli smo po novi cesti do vasi Zvirče. Razkropili smo se po gozdu. Idor je imel polne lonce, je odšel domov. Na koncu smo ostali štirje; midva z bratrancem sva odšla v drugi gozd. Po poti sva se igrale razne igre. Med igranjem sva zašla s poti. Ko sem pogledal na uro, je bila eno. Iskala sva pot. Hodila sva po kolovozih, praT e poti pa ni bilo. Na velikih kolovozih so bile luknje, v luknjah pa voda. V vodi sva zagledala žabe. V vseh lužah sva ujela štirinajst žab. Imela sva jih v skodelici. Pri nekem gozdnem potoku sva jih pometala toliko, da evp imela oba dve najboljši. Iz gozda sva prišla ob šesti uri po kolovozu navzdol. Tekla sva po njivi navzgor do velikih dveh mostov. Na mostu je bilo prepovedano za pešce. Midva sva šla čez prvi most, potem skozi predor nato pa še čez en most. Hodila sva, dokler se ni znočilo. Po cesti so švigali avtomobili. Midva sva jih ustavljala. Iz službe se je pripeljal delavec. Vprašal naju je, od kod sva. Povedala sva mu. Rekel Je, če bova prespala pri njem. Spat sva šla v seno. Prinesel nama Je kruh in polento. Ko sva pojedla, sva se pokrila z bilkami sena. Ko sva vstala, nama je pokazal pot. Šla sva skozi Begunje. V Zadnji vasi sva ustavila avto, peljal naju je domov. Voznici sva se zahvalila in odšla domov. Doma mi je sestra povedala, da me iščejo miličniki in ata. Mama Je rekla, naj grem javit, da sem že doma. Ko je ata prišel domov, sem bil tepen. Iztok Horvat, 4.b POČITNICE Počitnice sem preživela na morju in doma. Na morju je bilo lepo, ker je bilo vsak dan sonce. Voda je bila topla in čista. Zato smo se vsak dan kopali. Vsak dan pa so prišle tudi večje in manjše ladje. V našem domu je bilo prijetno, kjer je bila čisto blizu plaža. Zjutraj pa smo lovili ribe. Dopoldne, ko je bilo bolj toplo, smo se kopali in iskali školjke in morske zvezde. Majda Istanič, 3.b BELA KRIZANTEMA Po ozki gozdni poti, posuti z jesenskim listjem je hodila sključena stara ženica. V roki Je držala belo krizantemo in majhno svečko. V očeh so se ji lesketale drobne solze. Mislila je na svojega sina, partizana, ki je padel za našo zlato svobodo. Ustavila se je pod veliko košato smreko. Ustnice ji je za trenutek spreletel rahel nasmeh. Namesto zapuščenega groba, v katerem je počival njen sin, je zagledala lepo očiščen in s cvetjem okražen grob. Tudi nekaj svečk je gorelo na njem. Starka je s hvaležnostjo pomislila na pionirje, ki so tako skrbno uredili ta samoten grob sredi gozda. Postala je ponosna na svojega sina, ki je padel za svobodo in s tem omogočil mladim lepše življenje. Prižgala je svečko in položila belo krizantemo na zelen mah. Tiho se je obrnila in počasi odšla. Za njo je ostal lepo okrašen grob, cvetje in lučke, ki so gorele junaku v zahvalo za njegovo hrabrost. Darja Markič, 3-b NA S I NAJMLAJŠI PIŠEJO IN RIŠEJO MOJA NAJLJUBŠA ŽIVAL Najraje Imam psa. Z njim se lahko podim. V Kropi ima stric Tonček psa Karota. Ko pridemo v Kropo, ga greva z Andražem vedno pozdravit. On se naju razveseli. Včasih naju opraska in skače na naju, da sva vse umazana in potem sva tepena. Če imamo za kosilo meso, neseva po kosilu kosti Karotu. On se zelo razveseli. Dava mu meso in ga hitro poje. Kosti pa mu dajejo Se teta Gizela, teta Mici in stric Tonček. Zato je zelo debel. V Tržiču ne moremo imeti psa, ker stanujemo v bloku. TO 50 MOJE IGRAČE. Primož, Legat, 2. a razred V, NADRLA ALJA R06IC 'IB RA'ZRED Moja najljubša žival Je muca Miki. Najrajši se igra z žogico.. Kadar je jezna, te rada opraska. Je tudi zelo rada. Včasih je mleko in kruh ali trde kosti, da jih gloda. Zanjo smo tudi naredili iz starih cunj njeno ležišče. Leži v drvarnici. Kadar jo zebe, pride skozi okno v kuhinjo in se malo pogreje. Potem gre ven, da se malo naigra. Kadar pridem iz šole, me že čaka in mijavka. Včasih je zelo mraz in ji damo hrano pod štedilnik, da ji zunaj pod staro mizo ne zmrzne. Karmen Bučinel,2.a GOZD iil/zAVi 7;nv /h NARISALA ^ MAJA ZAGORC k U-iiiLi ./mm 11 uni i n luLI i II Najbrž val veste, da Je organizacijo Zveze mladine začela delovati med drugo svetovno vojno. Med vojno in nekaj časa po njej se je imenovala SKOJ, pozneje pa je dobila svoje sedanje ime Zveza mladine Jugoslavije. Mladina je aktivno sodelovala v NOB ter po vojni v obnovi porušene domovine. Danes je vloga mladine v nenehnem delovanju. Včasih so smatrali, da je aktiven samo tisti, ki hodi na sestanke, sedaj mislimo, da je aktiven tudi tak, ki se ukvarja s športom ali s kulturo. Vsak naj deluje tam, kjer ga veseli. Starejši marsikdaj podcenjujejo mladince, zato mislim, da jim moramo dokazati, da je njihovo mnenje napačno. Vsak mladinec naj to dokazuje tam, kjer more. Mladina, ki dela v tovarni, bo to dokazalo s. tem, da bodo dobri delavci. Vi, ki hodite v šolo,pa lahko to najbolj dokažete z dobrim učnim uspehom. Dober učni uspeh pa je pomemben tudi za vas, kajti v modernem svetu je izobrazba vse bolj pomembna in kmalu boš brez dokončane osemletke zelo težko dobil službo. Mladina je.danes vse bolj samostojna, to se pravi, da ima o dogodkih doma in v svetu svoje mišljenje. V tujini to svoje mišljenje izraža z demonstracijami (n. pr. ameriška mladina demonstrira proti vojni v Vietnamu). Pri nas svqjega mišljenja ne bomo izražali z demonstracijami, ker imamo organizacijo Zveze mladine. Preko te organizacije bomo izražali svoje mišljenje v šolstvu, o športu, o nezaposlenosti, o štipendiranju, to se pravi v vseh problemih, za katere smatramo, da so za mlade pomembni. To je ena izmed osnovnih nalog organizacije Zveze mladine. Druga zalo pomembna naloga organizacije Zveze mladine pa je seznanjanje mladine z našim gospodarskim sistemom. Kot veste, je bilo pri nas leta 1950 uvedeno delavsko samoupravljanje. To pomeni, da podjetju ne postavljajo nalog višji organi, temveč da o tem, kaj bodo delali, kako bodo razdelili denar, ki ga bodo dobili s prodajo svojih izdelkov, odločajo voljeni predstavniki delavcev - delavski svet. Samoupravljanje pa se je razširilo tudi na šoli, o čemer so vam ali vam bodo povedali tovariši učitelji, kajti vsak mladinec ee mora seznaniti s pravicami in dolžnostmi,ki jih ima kot samoupravljavec. Ferči Meglič, član občinske konference ZMS Tržič KAM ? Velikokrat vidimo moderne stanovanjske hiše, športne dvorane, hotele pa tudi stare gradove in cerkve in skoraj nehote občudujemo vse tiste, ki so sodelovali pri njihovih gradnjah. Med obilico poklicev, ki so potrebni, da je , na primer, stanovanjska hiša vseljiva, upada tudi zidarski poklic. Vendar pa zidarji ne gradijo samo stavb ampak še požarne in podporne zidove, podporne stebre pri mostovih, tovarniške dimnike in podobno. Zidarsko orodje (zidarska žlica, zidarsko kladivo, vodna tehtnica, svinčnica ) gotovo že poznate. Toda zidanje s samo takim orodjem bi bilo prepočasi, zato tudi zidarji uporabljajo moderne stroje. Prav tako so sprejeli industrijski način dela: stolpnice, velike stanovanjske bloke in druge večnadstropne stavbe gradijo z že naprej pripravljenimi montažnimi elementi, ki jih na gradbišču samo spojijo. Seveda pa sodelujejo zidarji pri izdelavi teh elementov. Kakšna izobrazba je potrebna? Učenec, ki se je odločil za zidarski poklic, mora imeti vsaj 6 razredov osnovne šole. Splošno znanje si izpopolni na tečaju v Gradbenem centru Slovenije v Ljubljani, kjer potem obiskuje tudi vajensko šolo. Kdor se zanima za zidarski poklic pa še premalo ve o njem, naj se oglasi v Splošnem gradbenem podjetju v Tržiču, Blejska cesta 4, kjer mu bomo radi povedali vse, kar ga zanima. Splošno gradbeno podjetje Tržič VRTNARSKI KOTIČEK Kaktusi so zelo priljubljene naSe lončnice in jih je zelo veliko vrst. Razmnožujemo jih tako, da odlomimo vrh kaktusa in ga posadimo v nekoliko vlažno zemljo; nato ga zalivamo vsak teden tri do štirikrat. Ne smemo pa se ga dotikati, ker sicer kasneje požene korenine, ki zelo počasi zrastejo. Kaktus dobro uspeva, če ga posadimo v posodo za rože in jih damo na vzhodno ali jugozahodno stran. Uspeva tudi na severni strani, vendar je zelo pritlikav. Ko se je kaktus že oko-renlnll, ga zalivamo vsak dan toda čisto malo. Pozimi damo kaktus ha toplo in ga zalivamo, le enkrat do dvakrat na teden, ker pozimi kaktus počiva. Meni kaktusi zelo dobro uspevajo in jih imam že precej veliko zbirko ter upam, da Jih bom imel 5e več. Vsem tistim, ki zbirajo kaktuse, ali pa jih bodo šele začeli, želim veliko sreče in veselja pri delu. Ivo Dacar, 7« a Zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača, to je pregovor, ki ga pogosto slišimo ali celo beremo, ne da bi pri tem kaj več razmišljali o njegovem resničnem in globokem pomenu. Ta pregovor tudi pojasnjuje mlađim ljudem velik pomen denarnega \arčevanja med mladino. Gre za majhne denarne zneske, ki pa v mnogih primerih le nekaj pomenijo. Navajanje mladine na varčevanje ima zelo velik pomen na poznejše življenje. Ko se mlad človek odloči za varčevanje in prinese prve denarne zneske, lahko tudi majhne in skromne v banko, dobi hranilno knjižico. Denarna vloga je varno naložena, se obrestuje, višina vloge je tajna, le vlagatelj ve, koliko denarja je vpisanega v hranilno knjižico, banka drugim ne dovoljuje in ne daje podatkov. Za varnost naloženega denarja na hranilno knjižico jamči država s svojim premoženjem. Denar, ki je naložen, je varen, ker ga ne more nihče ukrasti, če se namreč izgubi hranilna knjižica, tedaj ne more nihče dvigati iz izgubljene knjižice, ker banka človeka, ki bi predložil tu-jo hranilno knjižico legitimira. človek, ki ima svojo hranilno knjižico,z veseljem pregleduje višino vloge, njen porast, zlasti pa v začetku vsakega leta, ko banka vpisuje priznane obresti. Kdor varčuje, koristi sebi in skupnosti. Vsak varčevalec ima svoje načrte in želje, da si bo kaj kupil, ko bo dovolj privarčeval. Starejši ljudje pa varčujejo za starost in ne malokrat za svoje otroke, ki jim tudi želijo pomagati, ko gredo v življenje. Varčevanje je veselje; človek si mnogokrat more kaj pritrgati, vendar tako, da mu to ne škodi pri zdravju, in naložiti v banki. Veselje je, ko vidi dober, deloven, trezen in varčen človek, da mu hranilna vloga raste, s tem pa se tudi približuje svojemu cilju, ko bo lahko denar porabil za nakup določene dobrine, stanovanja, hiše, oprave, obleke, kolesa, motorja ali celo avtomobila. To je osebna korist pridnega in delavnega varčevalca. Z varčevanjem pa pomagamo tudi skupnosti. Denar se vlaga v denarne zavode, to je v banke. V bankah je veliko vlagateljev. Njihov denar pomeni visoke zneske, to je kapital, ki ga uprabljamo za to, da dajemo posojila podjetjem, kjer so zaposleni naši starši. Iz tega denarja se dajejo posojila za potrošniška posojila, ki Jih lahko najamejo polnoletni, zaposleni ali upokojeni občani za nakupe različnega industrijskega blaga. Tudi za gradnjo stanovanj se uporabljajo hranilne vloge. Kako more le to biti, bi se vprašal mlad človek, saj dobim vendar denar nazaj, kadar ga rabim. Res je tako, denar je vlagateljem vedno na voljo. Dvignejo ga lahko pri banki, kjer so ga vložili, lahko pri vseh bankah v državi, v Sloveniji po še pri vseh poštah. Obstoja pa tudi resnica, da nikdar ne dvignejo vsi ljudje svojega denarja, ampak go pustijo v banki, kjer je varno in koristno naložen in kjer se ugodno obrestuje. Ta denar pa je tisti kapital, od katerega ima skupnost korist. Kdor pridno varčuje, se rad odreče nepotrebnim izdatkom. Koliko nepotrebnih stroškov ima že mlad človek, ki sega po sladoledu, žvečilnem gumiju, vrtiljaku ali celo po cigaretah. Koliko denarja gre ljudem v zrak v tobačnem dimu. Koliko izdatkov imajo nekateri odrasli, ki so se navadili celo na pijačo, a to še ni vse. Obilno kajenje in pogosto zapravljanje denarja zq alkoholne pijače škoduje posameznikom in družinam, kjer se naselijapomanjkanje, prepiri, bolezni in žalost. Zato naj velja zlata resnica, pridno varčujmo sebi in skupnosti v korist! In še enkrat potadorek na življenjskem pregovoru: "Zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača". Stane Hiršel, direktor Gorenjske kreditne banke Kranj - podružnica Tržič SKRITA KRIŽANKA Vodoravno: 1. ime slovenske pevke Sepetove, 5. motorno kolo, 10, gora na Kreti, 11. predlog, IJ. ljubljanski časopis, 14. Biko Ribnikar, 15. upanje, 16. frnikola, 19. trapasta ženska, 20. ime Geothejeve matere, 21. Kitajska po srbohrvafiko, 23* ime napovedovalke Lesjakove, 24. predlog, 25« nota solmizacija; navpično: 1. kraj na Dolenjskem, 2. beseda iz istih črk kot DARIJA, 3. pritrdilnica, 4. žensko ime, 6. predlog, 7. ime pevca Dlmitrijeviča, 8. ime črke L, 9. žensko ime, 12. Ante Dornig, 15. kemična prvina za natrij, 17. vpraäelnica, 18. nasprotno od pod, 19. ocena, 21. Kavar Anton, 22. Nadq Ogris. KRIZANM MEDVEDEK ŠEORT NA NAŠI ŠOLI V letošnjem šolskem letu smo imeli veliko športnih tekmovanj in izletov. Največkrat smo tekmovali v rokometu in to med razredi, pomerili smo se tudi v prvenstvenih rokometnih tekmah z ostalima šolama v občini. Rezultati so glede na to, da na šoli nimamo rokometnega igrišča, kar zadovoljivi. Wed petimi razredi so dekleta zasedla drugo mesto, fantje pa so bili tretji, dekleta šestih razredov so bila tretja, fantje pa drugi. Najboljši uspeh so dosegla dekleta sedmega razreda s prvim mestom, žal pa je bil osmi razred, le zadnji. Fantje sedmih in osmih razredov pa so bili drugi. Bilo je tudi več medraz-rednih tekmovanj, katerih rezultati so .nam že znani. Najtežavnejše tekmovanje za nos je bilo v crossu. Na občinskem prvenstvu se nismo odrezali najbolje, čeprav smo dosegli nekaj prvih mest. Vendar je bilo to premalo, da bi bili ekipno boljši. K. tr : Na športnem dnevu 22. oktobra letos smo tekmovali v atletskem peteroboju. Rezultati pa niso bili najboljši, zaradi naše premajhne prizadevnosti. Ob pionirskem dnevu so razradi s svojimi razredniki odšli na pohode, ki smo jih razredniki odšli na pohode, ki amo jih popestrili z zabavnimi igrami. V letošnjem šolskem letu nas čaka še nekaj tekmovanj in športnih dni. Milana Bogataj, 8.a