V svojom gunči je Janez Dmo-všek, slovenski predsednik, pravo, ka je ta železnica po-trejbna zavolo toga, ka leko poveže dvatalaEurope, prejk te železnice Madžarska, stera je že notra v Nato pakti, leko pride do drugi Nato rosagov, kak je povejmo Italije Železnica poveže slovensko gos-podarstvo z gospodarstvi vz-hodne Europe, Madžarska pa po najskrajejši pauti leko pride v sövemojadranska pri-stanišča (kikötő), kak sta luki KoperinTrst.
Viktor Orbán je najprva o tom gučo, ka so sé lidgé
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 31. maja 2001	$ Leto XI, št. 11
Železnica povezalp Madžarsko in Slovenijo
tistoga ipa, da so prve žele-znice zidali, tau je bilau kaulek 1850. leta, fejst bodjali. Gda so gradili štrejko med Liverpoolom in Manches-trom, so Ejnglejndarge prej pravli, ka tisti rami, steri sto-djijo pauleg štrejke, vse do-lazgorijo, ka sé zemla vöpu-siši, ka krave nedo mlejka mele, kokauši nedo djajca nesle...
Nemški barbejrge so pa prej tau gučali, ka zavolo toga, ka cugi trno brž dejo, sé leko lidam zmejša. Zatok so tau tanačivala ka naj sé ne vozijo
s cugi pa naj je ranč ne gledajo.
Eden krau iz Liverpoola je pa prej pravo, ka zatok nej trbej železnice redti, ka do sé te leko Srmačke tö tak brž vozili kak un.
Zatok je pa te Viktor Orbán pravo, ka človek mora prej skrb meti, ka guči, ka za stau ali staupetdeset lejt leko smejšen grata.
Vogrski rosag je prej od 1942. leta mau nej zozido ranč en mejter železnice, nej pa tista, stero go je te naredo, Zdaj več tö nej na Vogrskom,
likivErdelskom.
Tisti rosagi prej, steri ne zida-jo železnice pa poti, avtoce-ste, avtostrade, dolaostanejo od drugi rosagov. Železnica je prej v 21. stoletji ranč tak potrejbni kak je bila v 19-stoletji.
Viktor Orbán je svoj guč tak končo, ka če sé pa prej krali ne vidi, ka sé Srmačke tö leko brž vozijo, naj ojdi pejški.
Redni cugi med Madžarsko pa Slovenijo do začnili voziti po 10. juniuši.
Marijana Sukič
DJAGER MORA METI PSA, PÜKŠO... str. 6-7
ZA
ZANIMIVOST IN PESNICO str. 9
V	srejdo, 16. majuša sta, predsednika Madžarske pa Slovenije Viktor Orbán in Janez Drnovšek prejkdala železni-ško progo, stero so zozidati med Madžarsko in Slovenijo.
V	Europi sta prej bila že samo tejva dva rosaga, šteriva sta z železnicov nej bila povezana. Nauva štrejka je duga 44 kilo-mejtarov, s tauga je 19 kilo-mejtarov na Vogrskom. V Sloveniji sé začne pri Puconci pa pela do Hodoša. Kak pri Bajánsenye pride, prejk granice dé tadala prejk Nagy-rákosa do Zalalövőja. Je tau petoga paneuropskega kori-dorja, steri vodi od Benetk prejk Trsta, Ljubljane in Bu-dimpešte do Lvova.
Železnico so začnili zidati 30. apriliša leta 1999, gda sta dva predsednika doladala temelj-ni kamen. Par lejt pred tejm je dosta gunča bilau o tom, gde naj bi ta železnica pelala. Ena varianta je bila, ka bi pelala prejk Senika do Varaša. Eške Zdaj nam dostakrat vauči mečejo, ka smo prej Porabski Slovenci sami biti prauti, da bi železnica rogatala po naši vasnicaj. Tak mislim - pa vse bole vörvam v tau - ka tisti, steri so odlaučali (döntöttek) o tom, so po pravici pove-dano nigdar nej trno steli, naj železnica vodi prejk Porabja. Dapa najmo Zdaj tau, svetke sé prej ne šika pokvariti.
Na tau svečanost na Hodoš je prišlo skurok gezero lidi. Tak iz Budimpešte kak iz Ljubljane sta prišla ejkstra cuga. Viktor Orbán je pri Zalalövőji gorstaupo na cug, ka bi si pogledno, gde do rogotati mašini.
2
Čar glasbe
Kajetan Kovič
Zgodba o Radenski (ki se je začela pred 130. leti)
Ura je bila okrog pol desetih, koncert je bil končan, toda občinstvo v veliki dvorani Glasbene akademije v Budimpešti se ni premaknilo. Z burnim aplavzom je pozdravljalo umetnico, ki se je trikrat vrnila in zaigrala dodatke. Odnesla je že tudi šopke z odra, toda znova in znova se je vrnila, se vse-dla h klavirju in zaigrala. Enega izmed šopkov je v znak svoje hvaležnosti postavila na klavir in zaigrala še zadnji dodatek. Z burnimi ovacijami in dolgotrajnim aplavzom je občinstvo tiho in zadovoljno zapustilo staro, a še zmeraj prečudovito koncertno dvorano, v kateri je nastopilo že nešteto umetnikov sveta.
Kdo je umetnica, ki je tako očarala publiko? Pianistka Dubravka Tomšič, in sicer na solističnem koncertu 11. maja 2001, katerega je
4. maja 2001 smo gasilci v Mo-sonmagyarovaru praznovali 125-letnico delovanja našega društva. Na prireditve, ki so traj ale več dni, smo povabili tudi gasilce iz Grada v Sloveniji. Postavne in elegantne graške gasilce je pospremil v Moson-magyarovar tudi predsednik Državne slovenske samouprave in seniški župan Martin Ropoš. Na osrednji prireditvi je naše društvo pozdravil in nam čestital tudi Ludvik Kočar, predsednik GD Grad. Upamo, da so se na naši prireditvi, katere so se udeležili gasilci s Slovaške, Avstrije, Nemčije in Madžarske, dobro počutili tudi naši slovenski kolegi. Ob uradnih programih so spoznali tudi znamenitosti mesta in okolice.
organiziralo v počastitev desete obletnice neodvisnosti R Slovenije Veleposlaništvo Republike Slovenije v Budimpešti. Zahtevnemu madžarskemu občinstvu se je umetnica predstavila z Bachovim preludijem in fugo v D-duru, Lisztovo h-mol sonato in Legendo št.l, c-mol sonato Prokofjeva in s Srebotnjakovimi Makedonskimi plesi.
Dubravka Tomšič je kot čudežni otrok imela svoj prvi koncert, ko je bila stara pet
Poveljnik gasilcev v Moson-magyarovaru, podpolkovnik Janos Tukovics, in Ludvik Kočar sta se dogovorila, da bodo sodelovanje, ki so ga začeli, nadaljevali.
let. Najprej je študirala vLju-bljani, potem pa v svetovno znanem Juilliard School-u. Prvi koncert je imela s Filharmoniki iz New Yorka. Tu jo je slišal Artur Rubinstein, ki jo je sprejel za zasebno učenko. Rubinstein je v svojem življenjepisu pisal z velikim priznanjem o umetnici, s katero sta ostala vse življenje dobra prijatelja. Umetnica je imela koncerte v najbolj znanih koncertnih dvoranah Evrope in Amerike, nastopala z najbolj priznanimi orkestri sveta. Briljantni koncert s Simfoniki iz Bostona 1.1998 sta Phoe-nix in Globe razglasila za najboljši koncert leta.
Od leta 1989 je posnela kakih šestdeset posnetkov, ki so ji zagotovili tudi mednarodno priznanje. Je profesorica na Glasbeni akademiji v Ljubljani. Kjerkoli nastopa, s svojim virtuoznim igranjem očara občinstvo.
Verjetno je za vsakega Slovenca zelo lep občutek, da imajo umetnico, ki kjerkoli hodi po svetu, zastopa Slovenijo.
Dr. ErzsebetFejes
Prireditev v Mosonmagyar6-varu je pokazala, da se gasilci sosednjih držav spoštujejo ter so si ob morebitni nevarnosti pripravljeni pomagati.
Ferenc Karo stotnik
Na nedavni predstavitvi je književnik in akademik Kajetan Kovič razgrnil dilemo ob pisanju Zgodbe o Radenski nekako takole: »Najraje bi napisal roman, moral sem upoštevati podjetniške želje, samih dejstev
tudi nisem želel naštevati, ker bi to storil kdo drug bolje od mene, zato sem se odločil za srednjo pot, ki je zdaj v knjigi...« Avtor tudi ne opisuje zgolj Radenske, ampak se v tekstu sprehodi skozi kulturno-zgodovinski mozaik Prlekije in Prekmurja, s fotografijami pa mu sledijo Miško Kranjec (eden izmed sinov znanega prekmurskega pisatelja), Jože Pojbič in Danilo Cvetnič. Likovni in tehnični urednik Zgodbe o Radenski pa je akademski slikar Franc Mesarič. Hkrati s slovensko verzijo je knjiga izšla tudi v angleškem jeziku.
Radensko slatino, zdaj ji pravijo mineralna voda, je odkril v devetnajstem stoletju študent medicine Karl Henn. Razume se, da se je to zgodilo po naključju, ko ga je skozi Radence, tedaj Ra-dein, peljal zgovoren koči-jaž: »Ali slišite,«je rekel voznik, »kako bublja (slatinski izvir) danes ropoče in žvižga? Coprnice se štimajo za ples!«
»Res sem slišal srhljivo sikanje,« opisuje Karl Henn, »ki seje v magični luči mesečne noči zdelo dokaj nenavadno. Skoraj boječe sem vprašal, kaj to šumenje pomeni.«
»Tukaj je vrelec,« je povedal voznik, »in pod njim velik kotel, v katerem coprnice kuhajo cmoke, ki z njimi potolčejo naše njive. Ko tu rogovili in piska, se zbirata grom in toča. Tako kot nocoj pa že dolgo ni piskalo.«
Kar nekaj desetletij je minilo in na travnik je izteklo na tisoče litrov radenske, preden je Karlu Hennu, tedaj že priznanemu zdravniku, uspelo pristojne prepričati, da so leta 1869 usposobili prvi vrelec za javno uporabo. Že leta 1872 je v dunajskem »Letopisu za balneologijo, hidrologijo in klimatologijo« kvaliteto radenske visoko ocenil eden tedanjih vodilnih balneoloških strokovnjakov, domači obrat pa je v prvem letu po začetku izkoriščanja vrelca napolnil in prodal 37 tisoč steklenic slatine. Dr. Karl Henn je bil nedvomno človek z vizijo, saj je hkrati z uspešnim tržnim uveljavljanjem slatine začel snovati zdraviliško prihodnost kraja in podjetja.
Kakšen je bil ta razvoj v 130. letih pa je z besedo in fotografijami predstavljeno v monografiji Zgodba o Radenski.
eR
Slovenci na 125-letnici gasilcev v Mosonmagyarovaru
Porabje, 31. maja 2001
3
Letos bi bili stau lejt stari
Papiri pripovejdajo
Božji slüžabnik, Vören Slovenec
Leta 1901 so sé narodili v Gradišči v tišinski fari v Prekmurji naš dugoletni düšni pastir gospaud Janoš Kühar. Bili so sin pobožne pavar-ske družine, starejši brat Štefan je tö dühovnik bio. Žao, on je rano mogo mrejti.
Gospod Kühar so hodili v Kőszeg v gimnazijo, potem v semenišče v Somboteo. 1924. leta so je posvečali za dühovnika. Prišli so za kap-lana v Rábagyarmat, za par lejt so mogli nazaj v Somboteo. Preveč so meli domoto-žje, zato ka so daleč bili od doma, falila njim je slovenska rejč.
1936. leta so je g. püšpek na Gorenji Senik poslali, gde so ostali do smrti. Oni so zač-noli prejkzidati našo lepo cerkev. Z verniki vküpernjij je nej sram bilo lopato v roke vzeti ali pa pataun nositi. Stari oče so mi Večkrat pri-povedali, ka so gospaud nej samo fizično, nego bole düševno moč meli in tö do smrti.
Leta po bojni so za vsakoga bila težka. Za nji pa posebno. Petdeseta leta pa kak pe-keo. Premestili so je na Izsá-kfa. Tau je bilau zatau, ka je tü bila meja pa so njim praj-
li, ka so oni titoist, če resan so drügoga greja nej meli samo tou, da so prejk meje ro-jeni bili in so sé nej bojali od
nikoga. Nej so je mogli nanje vzeti, da bi v vogrskoj rejči opravlali veronavuk, katekizmuš pa vse cerkvene obrede. Z mimo düšo leko povem, da so od zibelke do groba bili Vören Slovenec.
Kakkoli ka so daleč bili od slovenskoga kraja, so nej obupali. Tak ji je državadala skrb meti, kak če bi bili resan kakši špion. Dugo smo je nej smeli gorziskati, ka te je za njij bole hüdo bilo. Težka lejta so bila za nas tö, ka nejsmo meli stalnoga dühovnika. Gospaud GezaTüll in Vince Kos, oba sta že starejši bila pa namesto nji ojdla mešüvat k nam.
Gda so leko nazaj Prišli, je farof nanikoj prišo. Grünt, lejs so njim kraj vzeli, tak ka so njim verniki dali drva, ka so leko kürili. Pred bojno so lepau včili mladim) v drüštvaj Kalot in Kalas. Lepi Spomin so nam ostali.
6. Septembra 1987, v nedelo pred rano mešo, so zadnje prinesli mašno knigo v cerkev, ki ešče Zdaj čaka stalnoga slovenskoga žup-nika, kak so oni bili. Taber-nakola klüč so močno süs-njeno v pravi roki držali, kak so na daj ležali. Ges sam je najšla. Nikaj so mi steli povedati - ges sam je komaj oslobodila od tistoga trdoga golejra - dapa več so nej mogli. Pri oltari so mi na rokaj mrli. Nej je trpalo nej deset minutov. Naglo smrt so meli, ali nej nejpripra-vleno, ka so dosta Boga moliti. Rejsan so meli lejpo zadnje vöro, pri oltari na prvo nedelo v mejseci. Po njinoj smrti so mríe rorate meše (zornice, majske pa tüdi ok-toberske večernice). Tista odprejte knige še čakajo na takšega vemoga düšnoga pastira. Vüpajmo!
Gospaud Janoš Kühar bi bili 24. majuša 100 lejt stari. Bog njim daj večni pokoj!
Vera Gašpar
18. maja je Veleposlaništvo R Slovenije v Budimpešti prire-dilo svečano kosilo za pred-stavnike porabskih slovenski organizacij, medijev. Kosilo v okviru prireditev ob 10. obletnici samostojne Slovenije je bilo v časi Ireni Pavlič in íreni Barber, ki sta lanskoletni do-bitnici»Priznanje za manjšine«.
Kosila so sé ob veleposlanici gospe Idi Močivnik in njenih sodelavca, udeležili tudi gene-ralni konzul R Slovenije v Monoštru, dr. Zlatko Muršec in višja svetovalka za porabsko šolstvo Valerija Perger. Udeleženci so sé pogovarjati o nekaterih akutnih problemih porabskega vsakdana, kot je
recimopoložajporabskegašol- inštitucij ah), o gospodarskem stva (zapiranje nekaterih ma-	položajuPorabja (možnosti za-
tih šol), javna raba slovenske- časnega zaposlovanja, sezons-ga jezika (kotiko je materinšči- kega dela za Porabce v Slo-na prisotna v samih slovenski!!	veniji).
Pozablena ves -Otkovci
Do leta 1937 so bili Otkovci ejkstra ves, sausadica vesi Števanovci. Od tistoga leta mau so Otkovci cü Števanovcem valon. Dosta lüdi ranč več ne Vej, ka smo inda svejta meli slovensko ves Otkovci.
Otkovci so 1549. leta cü andovski biroviji slišali. Törkom so podložni gratali 1.1622. Törki so v robstvo odgnati 42 človeka iz Otkauvec. L. 1690 so eške itak mogli porce plačüvati törskomi ispahiji v Kaniži. Tistoga ipa sta v vesi dva pavra mejla po par güncov, drügi so samo ednoga günca ali edno kravo meli. Eden paver v vesi je emo konja.
L. 1728 je živelo v vesi 16 pavrov. Njive so meli táraztra-ušene po bargaj in dolinaj. Zemla je bila lagva, puno ilojce. Žita so nej mogli odati, pšenice pa so ranč nej pauvati. Malo krme so pauvati, tak ka so eške slamo tö mogli polagati. Maro so pasti na njivah, na steraj so nej mogli vertivati pa v borovom gaušči. Komaj 50 mare so pasti. Iz gaušče so samo malo lesá leko sekati za ižo zidati. V Otkovci so tistoga ipa dujan/dvan tö pauvati. S toga so meti na leto 8 forintov aska. L. 1767 je bilau v vesi 19 paverskih držin. V cerkev so v Traušče ojdti.
Marija Kozar
Termalni park v Monoštru
Na tiskovni konferenci 17. maja 2001 so predstaviti načrte Termalnega parka v Monoštru. Poleg predstavnikov ustanov, podjetij in vodstva mesta, so se konference udeležiti tudi gospod Bela Glattfelder, državni sekretar Ministrstva za gospodarstvo Republike Madžarske, Istvan Bebes, poslanec madžarskega parlamenta in predstavnik vlagateljev, odvetnik dr. Janos Szilagyi.
Konec 20. stoletja se je vodstvu Monoštra rodila ideja o izgradnji termalnega parka. Mestece ob tromeji je nekaj let živelo od nakupovalnega turizma, toda z zvišanjem cen se je zmanjšalo število kupcev iz tujine. Prav zaradi tega žeti mesto uveljaviti nove turistične dejavnosti. Namesto nakupovalnega naj bi se razvil termalni turizem.
Leta 2000 so narediti prve korake glede uresničitve termalnega parka. Monošter ima svoj vrelec s termalno vodo, ki jo žeti izkoristiti. V prvi fazi bi zgraditi Termalni park z različnimi bazeni v posebnem okolju. V drugi fazi bi zgraditi stosobni hotel s konferenčno dvorano. V tretji fazi načrtujejo izgradnjo Terme-vasi. Celotna vsota naložbe bi znašala 3 milijarde 600 milijonov forintov.
Termalni park bi omogočil nova delovna mesta za zdravnike, medicinske sestre, fizioterapevte, maserje, kozmetičarke, frizerke, altemativne-terapevte, natakarje, kuharje in pomožne delavce, v drugi fazi pa bi zgrajeni hotel omogočil zaposlitev tudi nekvalificiranim delavcem.
Porabje, 31. maja 2001
4
»Pesem ne pozna meja«
19- majuša nam je rano cingalavörapanas rano zbidila, nej ka bi zamidili naš autobus. Autobus, steri je pelo naš pevski zbor z Gorenjoga Senika vTaljansko, k Slovencom, steri tam živejo. Letos je bila prireditev »Pesem ne pozna meja« v vesnici pri Trsü, stera sé zove Križ.
Več kak sedem vör smo sé vozili do Trsta. Poglednili smo si kostel, steroga je dau Ferenc Joška zozidati svoji ženi Sisini. Kaulak smo poglednili v cen tri tauga lejpoga staroga Varaša, mladi so si malo namakali noge v maurji pa so iskati školjke (kagylót).
Pelali smo sé prejk lejpe krajine v ves Križ, v steroj živejo Slovenci. Letošnji gostiteu tauga srečanja pevcov je biu pevski zbor iz te vesi. Tau srečanje vsakšo leto v drügom rosagi mamo, ati v Sloveniji ati na Koroškom v Avstriji ati na Madžarskom.
Na letošnjom srečanji nas je vküp prišlo dvanajst zborov, moški, ženski, dektiški pa mešani. Kakšno je tau srečanje, je težko dojspisati, baukše je videti pa čüti. Najprva vsakši zbor ma ejkstra svoj program, na konci pa vsi pevci vküper zapo-
pejvala. Tau sé tak lepau čüje, kak če bi človek v nebesaj biu. Velka čest je za dirigente, zborovodje, steri dirigirajo skupne pesmi. Med njimi je naša zborovodkinja Marija Trifüsz tö. Najslejdnja skladba je vsigdar Vstala Primorska, tau sprevodita dva harmonikaša pa jo največkrat spejva cejla dvorani gledalci tö.
Na koncert je prišlo vnaugo lidi, ki radi poslüšajo zborovsko petje. Ena gospa mi je po programi povedala, ka ona obču-duje zamejske zbore, samo tau pri nas ne razmej, kak leko nas naša zborovodkinja, stera je Madžari^, vči slovensko spejvati. »Nejje leko, dapa če sépotrüdimo, ide,« sam ji pravla.
Program sé je končo kesno vnoči, potem smo sé vmiti na slovenski kraj v Sežano. Po kratki noči smo sé napautiti domau. Bila je nedela, zatok smo sé v Soboti v cerkvi sv. Nikolaja stavili in Zapopejvali Mariji na čast. Zatok, ka je naš autobus že blüzi doma bijo, je tö bola brž leto. Stavili smo sé v vinotoči Smodiš. Tü smo sé že doma počütiti, baukše bi samo te bilau, če bi leko domau šli prejk prehoda pri Martinji.
Pri obedi smo gratulejrati zakonskomi pari M argiti paJožini Gyeček, šteriva ste ranč 10 lejt oženjeniva. »Bog vaja živi, ravnaj in vodi na skupni poti!«
Zahvalimo sé Slovenski zvezi za finančno pomauč, njenomi predsednik pa, ka je biu z nami na toj dugoj pauti.
Vera Gašpar
Strašno domotožje ali pa do šinjeka v snejgi
Stero je človeki lagovejše, tau bi samo tisti leko ovado, s sterim seje tau Zgodilo. Klara Mešič-Kozoje rodjena v Slovenskoj vesi 17. novembra 1948. Po osnovnojšaulije srednjo šaulo -- tekstil tehnikum -končala v Varaši Győr. Delala je v Varaši v židanoj fabriki, gdeje bila referentka za kadrovske zadeve. Gdajefabrika na nikoj prišla, je v bauti delala, Zdaj je pa v Hoteli Lipa na recepciji. Tam mi je pripovejdala svoje zgodbe.
Dja za ramom, dejdek na ladi
Sploj mlada, po osnovnoj šauli sam odišla v mesto Győr v srednjo šaulo. Dobro je vedeti od mene, ka sam dja strašno rada bila doma v Porabji, etak mi je pa težko bilau sé vkraj vtrgniti od doma. Domotožje (honvágy) je vsigdar te name prišlo, gda sam sé od daumi mogla pakirati tanazaj. Tistoga reda smo vküp živeti z babov pa z dejdakom. Tak sé je vidlo, ka so dejdak ranč tak žmetno trpeti tau, ka tanazaj dem kak dja. Baba so pa bola trdi biti. Tak ka vsakšo nedelo Popodneva sam dja zar za ramom cmükala, dejdak pa ranč tak v künji na ladi, gde smo drva držati. Baba so sé Večkrat koriu z dejdakom pa so njim prajti: »Vej pa ne kavüli, tak vidiš, 'kak ji je žmetno. Pa te eške ti tö tü cmüčeš!« Depa vse je Zaman bilau. Dja vanej, dejdak pa v künji sva sé vöna-kavütila. Gda sam pa že v Győri bila, je že dobra bilau.
Ati, Sto de Zdaj nam küjo?
Zgodilo sé je 1975. leta, decembra. Moj stric so doma biti iz Merike pa so meti na posaudbo vzeto eden auto. Moj Oča so tü meti eden tra-bant. Te sam že oženjena bila, sin mi je tak 4 lejt star bio. Moj mauž je dugo lejt trener bio v Slovenskoj vesi pri fus-balerji. Etak sam sé pa dja nej samo v njega, v nogomet tö zalübila. Nej je bilau tek-me (mérkőzés), kama bi dja nej išla. Tisto zimau so naši v Horvátzsidányi špilati. Dja
pa nistarni padaši s traban-tom, moj stric pa s tistim ba-ukšim autonom, smo šli za busom, steri je pelo igralec pa moža tü. Maloga sina smo njati doma pri rodbini. Že gda smo ta šli, so nam v Somboteli pravli, naj nedamo nikam nej, ka nas snejg pa vi-jer zakopa. Mi smo nej bau-gati, tak ka gda smo sé po tekmi vzeti nazaj, pred Kő-szegom je staniti) vse, rejsan nas je snejg zakopo. Na poštiji pred nami, za nami, v šancaj, po pauti poprejk so biti autondje. Naš bus je že bola srečen bio, on je kes-nejše üšo pa so ga na drugo paut opautiti, etak je domau prišo. Mipadugo-dugo vörv trabanti, na pauti. Mrzlo je bilau. Auto merikanarskoga strica je stau za nami. Meni je že strašno mrzlo bilau v trabanti pa sam tak skončala, ka mo sé v tisti auto not prosila, tam so leko küriti. V tistoj velkoj zmejšam^ je ni-šče nej napamet vzeo, ka sam dja staupila iz trabanta pa tau so tü nej vidli, ka sam šla prauto drugomi autoni. Gnauk sam sé samo pogroz-nila v vküpznošeni snejgi
tak, ka sé mi je ranč več gla-va nej vövidla. Dja sam si mislila: »No, Klara, Zdaj ti je tau slednjoj” Nišče me je nej probo vökopati, vej so me pa ranč nej vidli not spadniti. Začnila sam sé Sama vöškrabati, depa nikak nej šlau. S strašno mukov, ranč ne vejm za kelko cajta, depa sam sé vözoškrabaía. Te so me že iskati. Težki minuti so tau biti. Te so nas gasilci nikak vörejšiti, odpelati na pa-nauf pa smo na drugi den zazranka v 5. vöri Prišli domau z mašinom. Mauž je že vse vkraj bio. Maloga sina je odpelo domau, küro je. Mati je pa prej samo za njim odo pa je samo tau gučo: »Ati, ati, Sto de pa Zdaj nam küjo?”
Ženska ali moški?
Tretja takša Zgodba sé je pa tü na recepciji zgodila z menov. Nogometaši so Prišli iz Slovenije, iz Grada. Z vodi-telom sva si zgučala, Sto v šteroj sobi de spau pa sam potne tiste v nikšoj sili prejk vzela, zatok ka so tü ranč farbali pa sam sé mogla pakirati. Gda te pasuše gledam, Vidim, ka nika ne štima. Edna ženska fele gleda nazaj na kejpi name pa te so prajti, ka so vsi moški. Te pa pitam voditeli če de ta ženska Sama spala? On pa: »Sama de spa-la, depa tau je nej ženska, liki moški.”
I. Barber
RADIO MONOŠTER UKV(FM) 106,6 MHz Od pondejlka do Sobote odl6. do 17. vöre, v nedelo od 12. do 14. vöre.
_______ FM _________
88	92 96	100	104	4? 108
RADIO MONOŠTER	106,6 MHz
Porabje, 31. maja 2001
5
Spomini na monoštrske) bitko
Na konferenci in v parpovejsti
slala. Gda so cirtjef posva-čüvali, té jeposlala eno kre-
V	Monoštri in Vasvári so 25. in 26. maja organizirali konference z naslovom „Mono-šter-Vasvár 1664. Bojna in mir v Evropi v 17. stoletja. Na konferenci so med drügim predavali o tome, kak so vidli monoštrske bitko Francuzi, Avstrije^ Törki in Madžari.
Bitka pri Monoštri je bila 10. avgustuša 1664. Že pred tem so Törki naprej poslali svoje sodake Tatare in Ráce (Srbe), ka bi lüstvo postar-šüvali, pa bi robili v vesnicaj. Iz naši slovenski vesnicaj v Porabjije tö dosta lüdi zbejžalo na Stajersko. Dugo so nej tam ostali. Gda so čüli, ka je konec bitke, bojne, so nazaj domau Prišli. Ka vse so vidli pa čüli, pa ka vse so brodili, ka so Törki tü pri nas včinili, pa so dugo par-povejdali.
V	Sakalauvci so l. 1979 etak parpovejdaliJozefTa-kač:
"Tü so bojno meli v Sakalauvci, par Szentgotthárda. Telko mrtvi pa telko konjov vse vkraj bilau, ka tista voda nej mogla tadale tečti. Ta doj na Dolenji Sinik pa na Sakalauvec dola na paut je stéklo. Za toga volo, ka je telko mrtvi bilau, je tisto mrtvo vse zaléglo, pa vse za-stanilo vodau (Rabo).
Gda je Törk vido, ka je vkraj djé, ka nika ne more, té je zakuno: - Ta potok pa ta do-lina je djé svintstjé, Svinstjé potok. Nenšči je pa pravo: Salpoh.
Törk sé Stavo za tau, če on bojno zdjibi, tü v Szentgotthárda ali v Maudinci lejpo cirtjef dá gorazozidati. Cerkveni voditelge pa so njega znorili, ka un je že mrau, pa so cirtjef nej v Maudinci zozidati, titji v Szentgotthárda. Gda tisto njéga žéna Katatin - ne vejn kaša krepka ženska bilá • zvejdla, je edno svejčo po-
pko, völko svejčo z voskd. Tak ka so na tri kaula gora-djáno meti, pa so z djünci
pélati s Törskoga rusaga vö. Depa, ka so nad nami biti, tö so zatok čedni gratali, ka so nikak zvedli, ka ta svejča dobra ne znama-nüvle, ka tak daleč tau una tak sé pošle. Pa so nej v Szent-gotthárd pelali, na Máriaújfalu, ka je Zdaj djé, pa prvin so bilij Otkauvce. V tisti dotini so pelali, pa so tan staniti. Gda so vkraj	pregti
maro, ka so jo pelali, po tistom sé je tisto vserazekspodi-ralo. Samo na srečo nikši kvar nej naredlo, ka tam samo čista pustinajebijla.
Té, da so Törtji od téc mogli vkraj titi, so s seuv meti nik-
šo žlato tele, ka so Uni moliti. V tistom dosta zlata nut-rik bilau. Tisto so Zdaj na sa-kalauskom pa na slovensko bardjej pokopali. Ešče gnes den pravijo, ka tam je žlato tele notra djé, pa dosta vrejdnosti.
V Slovenskoj vesi je bila edna ženska, ka sé je za Bogá vödala. Pa so ji vörvati. Ka je una prajla, tisto je valalo. Gda je una čüla, ka ščejo ko-pati, prišla, ka pokaže, dej je djé mesto. Gda so pa že dva, tri tjedna kopati, so trnok glopko Prišli. Lüstvi je že više prišlo, sé razčemerilo. Te je ništerni stari pravo: Tü gronstjé vrak djé, nej žlato tele. Te je »Baug” pravo: Jaj, ka si pa tau pravo! Zdaj tri-far tak na glopko zleto, kak je bilau! Pa so tadale nej kopati, pa zatok je itak v za-mlej.”
-mkm-
Mindaštji Mariš (Dončec Istvánné) so sé v Števanovcaj narodili, dapa v Andovcaj so gor radi pri staroj babi in dejdaki. Zakoj? Če ta prštete, vse leko zvejte.
•	Zakoj so vas baba pa dejdak gora ranili?
„Tau je tak bilau, ka mati pa oče sta sé v Andovci držala pri oči-ni starcaj. Gda so materin oče mrli v Števanovci, so mati (babica) sami ostali pa sta sé te moja mati pa Oča zatok v Števanovce spatjivati Tau pa ne vejm prajti, ka Zakoj so name tam njali v Andovci.”
•	Kelko ste stari bili?
»Samo devet mejsecov sam stara bila.”
•	Gda ste tak mali bili, ste vedli, ka so tau nej vaši stariške?
Ja, tau sam zatok vejdla. Dja sam te tak pravla vsakšomi, ka so tau moj dejdek pa baba, ka oni neme gor ranijo.”
•	Te so vam vse dali pa so vam vse tjüpili, če ste vi sa-
mi bili?
»Dočas, ka so baba živala, zdrava bila pa delala, dočas sam do-ste vse dobila, ka sam stejla. Dja sam nji trno rada mejla. Gda sam v šest! klas ojdla, te je na žalost baba mrla.”
•	Kak je pa po tistim šlau, gda sta z dejdakom Sama ostala?
»Dja, te je zatok tü tá šlau, samo že nej tak, kak gda je ešča baba bila.”
•	Sto je pa te po tistim vse vredi emo doma, tjöjo pa prau?
»Gvant sam dja zaprala, tjöjati je pa dejdak tjöjo. Gde pa trno dobra so vedli tjöjati, ne vejm, ka gde so sé navčili, da njim pa trno dobra šlau.”
•	Mati so vas Včasik poglednili ali ste pa vi Večkrat ta šli?
Ja, Včasik je ona prišla, Včasik sam pa dja bejžala domau k materi prejk gauške. Te ešče nej tak vse vtjüp zaraščano
bilau. Vsakša paut je mejla svojo mesto.”
• Pa Zakoj so ranč vas njali v Andovci?
„Dja sam najstarejša bila, ka je nas osem bilau pa zatok sam dja mogla ostati pri dejdaki in babi. Sledkar, gda sam že velka
dekla gratala, sam si zbrodila, ka mo domau k materi üšla.”
•	Zakoj ste domau odišli? ..Zatok sam domau odišla, ka so mi mati pomagali delavno mesto iskati pa te sam že tam ostala v Števanovci.”
*	Kak sé Zdaj vi bole poznate, ka ste Andostji alištevanostji? »Zdaj ti morem Istino prajti, mo-jo srce itak bole v Andovce vleče.”
• Malo mi od držine kaj povejte.
Ja, es v Števanovce sam sé oženila. Mauž mi je Bejbarstji Kalman ali Pišta, ka on dvajo menja ma, dapa bola ga vsakši tak pozna kak Pišta. Mam enga sina, on sé je že oženo pa je od
rama odišo, v Csákánydorosz-loni sta, ka je žena od tistec. Dapa vsakši keden nas pogled-neta ali pa müva deva k njim. Sin dela v Somboteli kak fi-nanc, njegva žena je pa toj v Monoštri referentka za carino. Tak ka Zdaj sva Sama ostala.”
• Ka pa delata, gda sta nej na delovnom mesti?
»Odim popejvat v Števanovci, telko so me zvali, naj dja tü nutra stanem. Dosta sam si brodila, ka naj delam. Pa tak sam si brodila, volau mam popejvati, Zakoj pa nej. Dapa našoga sam zatok pitala, če leko dem. Te mi je pravo, ka Zakoj pa nej. Zdaj ma pa Včasik falim, gda ma ne-ga, ka odidemo na cejli den.
Rada Odim popejvat Zdaj človek svejt vidi, ovek bi tak nej prišla nikam nej. V trno dosti mejstej smo že bili, pa v takšni lejpi mestaj!”
Valerija Časar
Porabje, 31. maja 2001
6
mora meti psa,
Bush in Putin prideta v Slovenijo
Ameriški predsednik George Bush in ruski predsednik Vladimir Putin se bosta 16. junija srečala v Ljubljani. Na srečanju naj bi se med drugim pogovarjala o nadzoru nad oborožitvijo j zmanjšanju jedrskih zalog in o ameriškem načrtu nacionalne protiraketne obrambe, ki vzbuja nasprotovanje tako med zavezniki Washingtona, kot v Moskvi in Pekingu. Slovenska vlada je imenovala organizacijski odbor, ki ga bo vodil notranji minister Rado Bohinc. Kraj srečanja še ni določen, saj ga bodo določili v skupnem dogovoru; v igri so Ljubljana, Brdo pri Kranju, Str-molinBled. Gostitelja srečanja bosta predsednik republike Milan Kučan in premier Drnovšek.
Slovenija in Madžarska za okrepitev sodelovanja na področju nelegalnih migracij
Ministra za notranje zadeve Slovenije in Madžarske, Rado Bohinc in Sandor Pinter, sta na srečanju v Budimpešti poudarila, da je sodelovanje med državama zelo dobro, kar po njunem mnenju potrjujejo tudi številni dvostranski sporazumi, sklenjeni v preteklih letih. Ministra sta se strinjala, da bosta državi v prihodnje še okrepili sodelovanje, predvsem z intenzivnejšo izmenjavo strokovnjakov na določenih področjih policijskega dela, kot na primer pri zatiranju kriminalitete.
Sogovornika sta zagotovila, da bosta morali Slovenija in Madžarska še naprej tesno sodelovati pri preprečevanju nezakonitih migracij. V minulih letih se je število nezakonitih prehodov na meji z Madžarsko sicer nekoliko povečalo, vendar je bil večji odstotek tujcev, ki so jih vrnili slovenski policisti.
Madžarski notranji minister je slovenskemu kolegu zagotovil, da bodo z novimi tehnološkimi sredstvi poostrili nadzor na meji, Bohinc pa je predlagal vzpostavitev t i. skupnega mrežnega nadzora Slovenije, Madžarske in Hrvaške na področjih, kjer so tokovi nezakonitih migracij večji, saj bi to omogočilo bolj smotrno razporeditev in učinkovitost mejnega nadzora.
Talanin Gabor (Gabor Wachter) z Gorenjoga Senika sé je pred devetimi lejtami tak odlaučo, ka de sé za djagara včiu. Zaka si Sto djagar gratati?
»Gda sam v osmi klas odo pa sam sé mogo odlaučiti, ka kak tadale, te sam posonsili automehanik Sto biti. Zato, ka moj Oča tö vsikdar rad šejfta z autonami pa ge kak mali pojbič sam ma tö furt pomago. Baja je samo tau bila, ka mojoj mamici sé je tau sploj nej vidlo, ka je prej tau grdo delo pa sploj nej plačam). Naša sausadkinja Hajnika sé je tö varnau te tadale včila pa v tisto šaulo stejla titi, ge bi leko z raužami delala pa varnau v tistoj šauli sé leko za djagara tö vči. Mojoj mamici sé je že zato tö vidlo, kabi prej te nej sam tanazaj odo pa bi emo enoga spoznanca tam v Somboteli. Tak ka te, ka naj mamici tö nagodim, sam sé glaso za djagara pa gor so ma tö vzeli.”
Zdaj že kelko lejt delaš kak lovec?
»Štiri lejta, zato ka sam eno leto sodak biu.”
Če tak gledamo, ti eške velko srečo tö maš zato, ka tü na Gorenjom Seniki pa okauli v Porabski vasnicaj delaš. Kak tau, ka si var-nau tü delo daubo?
„Tau je rejsan velka sreča. Gda sam eške v šaulo odo, te mi je Rojko, steri je tö djagar, pravo, ka bau edno lov-sko drüštvo pa eške trbej ed-noga djagara. Eške sam ranč s šaulov nej zgotovo, te sam že znau, ka že mam gvüšno mesto, gde mo leko delo. Te, gda so mi v šauli drugi gučali, ka eške ne vejo, ka gde si delo najdejo pa če si najdejo, te sam že ge na maudri njim gučo, ka name pa že komaj čakajo, naj s šaulov zgotovim.”
Ka vi djagarge morate cejlo leto delati?
Djager
»Mamo dojspisano, ka eno leto ka vse moremo naredili. Tau iz Sombotela vödajo nam. Če vse naredimo, te je tak dobra, če pa kaj nej, te pa štraf moremo plačati pa te tö, če več stvarine dojstre-limo, kak bi slobaudno bilau. Našo delo je tau, ka živino polagamo, djajamo.” Trnje zato nej lagvo gé, ka tü v svojoj rojstnoj vesi delaš pa tü vsakšoga poznam vsakši ti bola vüpa tapove-deti, ka sé ma ne vidi, če divje svinja ma vküper vda-tijo kukarco pa velki kvar ma. Nej bi baukše bilau, če bi ger ini delo, gde te ne poznajo?
„Ge sam vsikdar tak pravo, ka je zato dobra, ka sam tü, ka gda pavrom divjačina kvar naredi pa eden Vogrin vöpride pa pogledne kvar, te sé vsikdar slovenski čemerno, ka ne djajamo pa malo plačamo za kvar. Tau je dobra, ka ge vse razmejm. Depa po drugaj vasnicaj, gda njim slovenski nazaj povejm, te samo gledajo, ka sam razmo vse, kak so sé žaurdjali pa kak so djagare šinfali. Tau ge tö Znam, ka nikoma nej vseedno, če cej-loletno delo njim divjačina
nanikoj deje, depa mi tö ne smejmo gdakoli samo stre-lati.”
Če koma divjačina kvar naredi, kak vi Znate, ka tje-lko morete plačati za tisti kvar?
»Tau je po pravici tak gé, ka bi na županiji mogli nutzgla-siti. Mi Zdaj že drugo leto tak delamo, ka vöpridemo pa poglednemo kvar s pavrom vret.
Če mi tak vidimo, ka na potoki njive je kvar grato pa povejmo, ka za tau mi telko plačamo pa če je paver tak zadovolen, te mi Včasik plačamo. Če pa gazda tak brodi, ka je na vekšom fun-
tuši kvar, te un more lede-mos (pristojbina) nutplačali pa te s Sombotela vöpri-dejo pa kvar gorzmejrijo pa te telko vöplačajo.”
Že en par lejt ste vsikdar davali nika tašo, ka fejs vö-nja pa prej od tistoga divjačina nede vcuj üšla. Vala kaj tisto?
»Nistarni pravijo, ka je fejs dobra pa vala, drugi so pa tak vidli, ka tau nika nej gé, ka zatoga volo zato divjačina nutpride v pauv. Bili so taši tö, ka so raj cejli večer vanej na njivaj sejdli pa skrb
meli, nam so pa samo gučali, ka nikam ne pridemo. Ves je velka, ge sam pa dostakrat sam gé, ka drugi djagarge neškejo trnok es pridti, ka so velki bregovge, daleč trbej titi. Depa ge sam vsikdar tak pravo, ka tjelko nam lüstvo da, telko damo mi tö. Našo privatne lovsko drüštvo tö ne more vse vöplačati, nikak sé lüstvo tö more braniti proti divjačina Tak ka čase paver briga zatau, ka kukarco ali bagundli kauli zagradi, te že vi plačati ka vidite, ka sé je un tö skrbo zatau, naj nema kvara. Tak je tau?
Ja, tau je tak gé. Kak pravijo, eden paver more vse na skrbi meti po njivaj tö vse tak more vredi meti, kak doma živino.”
Geste takši cajt, gda vi sploj ne smejte strejlali. Gda je gé te cajt?
„Na konci aprila sé lovi bak, depa v našoj drüštvi največ Nemci dojstrelijo, ka naj nam malo penazge nutpri-dejo. Potistom dva mejseca sploj nej slobaudno strejlali, zato ka so te eške fejs mali, tak ka te samo 1. Septembra leko pa strejlali dje-lene, srne, divje svinje. Te sé začne djagarska sezona, nut dol. marca.”
Kama je ta djagarska sezona, ka te delate? »Septembra, gda sé začne, je najlepše, gda djeleni začnejo traubiti. Če bi mi meli telko penaz, gvüšno, ka bi nej pistili, ka naj Nemci strejlajo djelene, depa samo tak si leko penaze spravimo. Potistom pa svinje naganjati pa strejlamo. Tašo djajo dvakrat mamo, na pa če eške Nemci prosijo."
Gda te vi vöpoglednete gde, sé zdržavajo divje svinje? »Mi živino polagamo pa zve-kšoga tam vsikdar vöpride-jo. Istina, ka sé je že tašo tö Zgodilo, ka smo je mi samo polagali, depa vodnek so
Porabje, 31. maja 2001
pükšo pa dvej, tri ženske
nej vöprišli, mi pa tü, na Madžarskom ne smejmo vnoči s posvejtami djajati. Gda je snejg, te je baukše zato, ka te po capaši leko vidimo, gde ta so šli, gde ležijo. Vleti je zato malo bola žmetno, depa Zdaj pa že zato zvekšoga znamo, ka gde majo svoja mesta.”
Tau sé zato venak lidam tö ne vidi, ka djagarge eške divjad polagajo. Nej so ti eške pravli, ka Zaka polagate, nej ka bije strelili? »Nistarni pravijo, ka Zaka polagamo, ka te furt več div-jačine es pride. Depa tau nej tak. Mi je zato polagamo, ka naj našo gejo, nej paversko. Če bi je nej polagali, te bi eške več kvara bilau vseposedik pa eške več kvara bi mogli vöplačati kak Zdaj. Tö mamo njive, gde kukarco, pšenico, repo pauvamo pa tak mi tö bola na fal vöpridemo. Prva lejta smo bagundli tö meli, depa Zdaj že bola od pavrov küpimo, ka je tak bola vrejdno.”
Od več mladi Senčarov sam že čüla, ka dejo divjačina gnaí, ka pridejo Nemci pa strejlali škejo. Tau je te tvojo delo, ka mladim vküperpobareš? Ja, tau je mojo delo. Prvo leto so eške nej trnok steli titi, ka so sé bodjali, ka sé kaj zgodi z nijmi, ka djagar nji zaodi, nej svinjo. Depa Zdaj že v vesi gestejo več, šteri radi dejo pa že sami tö pitajo, ka gda de pa trbölo gnati, ka sé njim že vidi, pa sé več ne bojijo. Te podje drugo delo nemajo, samo cejli den kričati pa fejs na glas ploskati.”
Kakša nesreča seje do tega mau eške nejzgodila, ka bi djagar rejsan lagvo čüo ali bi pa divja svinja nej od tistec vöprilatejla, kak ste vi čakali?
»Vala Baugi, do tega mau sé je eške nika nej Zgodilo. Dosta pisauv mamo pa tisti na-
na, te un mesau pa ore vse leko tapela?
»Nemec samo ore leko domau nese, drugo nej. Mi pa na leto mamo naprej spisano, ka tjelko mesa leko domau nesemo, drugo pa vse v Varaš odpelajo.”
Kak ti tau znaš, ka eden djelen tjelko star biu?
„Ge sam sé tau včiu, depa če ali mi ali Nemec ednoga tašoga vöstrli, šteroga bi eške nej slobaudno bilau, te trbej štraf plačati. Ne smejmo maloga dojstrliti, depa če je betežen pafejs male ore ma, s tistoga bi nika nej bilau, tistoga te moremo dojstrliti.”
Ti maš ednoga malogapsa. Te sé venak sam bogiš ojdti djajat, nej?
„Nej, ne bogim sé. Depa tak pravijo, ka pes je djagar brez psa. Kak so mi starejši djagarge pravli: eden djagar more meti psa, pükšo pa dvej, tri ženske, v vsakšoj vesi drugo.”
Ti si zato njine tanače bau-go?
„Nej, ge sam nej baugo, ge samvrli!”
prej letijo, mi samo te za njimi letimo. Istina, ka zatok fejs trbej paziti pa enma drugma kričati, ka gde so gé svinje. Mi, djagarge, zatok na tau tö pazimo, ka ne ža-nejo samo podje, liki en par djagarov tö. Zato, ka če bi rejsan svinja fejs divja gratala, naj leko Včasik stre-limo.”
Trnje istina, ka divjačina napamet vzeme človeško sago?
Ja, depa gda je velki snejg gé, te tau nika ne vala, ka leko sploj paulek nje prideš pa samo te napamet vze-meš. Po mojem divjačina sé bola boji od nas kak mi od nji.”
Ka te delate potistom, gda srečo mate pa nika strelite?
»Zdaj če bi tau pravo, ka de-mo pa pigemo, bi nika nej lažo. Tau je že ena šega, ka gda Stoj kaj strli, te eno vej-konutvkrvnamočimo pate tisto vejko tistoma tadamo, što je strejlo. Naš patron je sveti Hubertus pa tak pravijo, ka un tau vse vidi.”
Če eden Nemec strli djele-
Kaje ednoma djagari najvekšo veselje?
»Tau, ka gda stoj k njama domau pride, te leko pokaže na štem ore ali kakoli pa leko tapovej, ka zatau je un mogo čakati več noči, un je mogo za njim lejtati, dačas, ka ga je zgrabo. Malo sé vali!”
Monika Dravec
Porabje, 31. maja 2001
Za raziskovanje in radijski program
17. maja je zasedal kuratorij Sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem in pregledal prošnje v naslednjih temah: znanstvene prireditve, raziskovanje manjšin, celoletni program manjšinskih raziskovalnih delavnic, usposo-bljanje manjšinskih strokovnjakov, programi regionalnih in lokalnih manjšinskih medijev. Slovenci so dobili naslednje podpore: Elizabeta Em-beršič-Škaper za raziskovanje porabskega narečja 150 tisoč forintov, Marija Kozar za raziskovanje zgodovine ter etnologije Slovencev na Madžarskem 100 tisoč forintov, Slovenska katedra Visoke šole v Sombo-telu za usposobljanje bodočih sodelavcev slovenskih medijev 350 tisoč forintov, Slovenski radio v Monoštru za projekt »Most med manjšinami« 400 tisoč forintov.
Kuratorij se je pogovarjal tudi o pripravah na letošnji dan manjšin, za kraj in termin osrednje prireditve se bodo dogovorili kasneje. Letošnji manjšinski dan bo posvečen gledališki dejavnosti.
Prvi podatki o popisu prebivalcev
Centralni statistični urad je objavil nekatere podatke popisa prebivalcev, ki je potekal februarja. V zahodnopanonski regiji - županije Vas, Zala in Gyor-Moson-Sopron - se je zmanjšalo število prebivalcev, tako živi trenutno v teh treh županijah milijon tisoč ljudi. V treh županijah upadanje števila prebivalcev ni enakomerno, v županiji Gyor-Moson-Sopron živi celo več prebivalcev kot pred desetimi leti. Največji je padec v županiji Vas, kjer je živelo pred desetimi leti 276 tisoč ljudi, po najnovejših podatkih pa 268 tisoč. Prireditve in programi
•	30. maja so člani Društva upokojencev iz Murske Sobote obiskali Szombathely, kjer so se srečali tudi s predstavniki tamkajšnjega slovenskega društva.
•	4. junija bo folklorna skupina z Gornjega Senika nastopila v Gencsapati na Binkoštnih dnevih.
•	10. junija bodo v Števano-vcih odprli razstavo likovnih del tamkajšnjih osnovnošolcev.
•	12. junija pridejo učenci iz Mosonmagyarovara na enodnevni izlet v Porabje.
8
Sestre štete v stüdenec zoskakati od nevole
Žalost mene premaguje ••• (1)
...(Depa ne premaga. Tau bi tö leko bio moto naše reportaže iz dva talov. Leko te šteli o eni takši zlati düši, šteri so vnaugo vnaugo žalosti pretrpeli v svojom žitki. Sploj te, gda so eške mala dekličina in mlada dem bili, pa so zaaj na starejša lejta don tak dobrosrčni in dobre volé, ka bi sé od nji rejsan leko včili malo optimizma. Irena Karba Düh ali Brejznjekina Irenka so sé narodili v Andovci, gnes pa živejo v Somboteli in so trnok aktvini v sombotelskom Slovenskom drüštvi tö. Tau, ka so sé na konci reportaže malo zmejšali, pa pravli, ka njin, ovak že davni pokojni Oča v števanovskom cintori - živejo, tö dosta povej o njini düšni vejsti.
Strina Irenka, če bi ge Zdaj en čüdodelnik biu, pa bi naredo čiribu-čiriba in bi iz Vas pa malo dekličino naredo, gde bi te Zdaj müva bila?
Jaj, mi smo sé tm Žalostno meli, smo tm sirmački bili! Nas je devet mlajšov bilau, naš Oča je trnrano mrau, dja sam v peti klas v šaulo ojdla. Dja sam mejla šče eno mlajše sestro in enoga maloga brateca. Mi smo v gaušči delali, smo garbanje, lišičice brati, maro smo meti, krave, svinje. Mlejko je zato dosta bilau, zabadati smo tö, depa dosta smo mogli dola davati državi.
Moj Oča je vse vedo delati: un je pod dola dejvati vedo, igrati vedo, un nam je črejvle šivo. Gda smo sé gnauk pauvati, ka mo v šaulo šli, so mojoga očo domau pripelati z dela, ka ma je lagvo gratalo in me je pita: ka, te ti gnes neš v šaulo išla? Takše lejpe duge radjave vlase sam mejla pa sam odgovorila: Vejpa vidiš, Oča, ka sé ne vejn počesati! Oča pa je čemerasto odgovorni - ka je nej njegva šega bila, ka je ovak sploj dober bio do nas -, ka vej ti dja Včasik vsakšo vlas vö skübnem, če ščeš, pa boš sé te znala počesati!... Tisti den sam sé v šauli nikanej stejla z drügimi mlajša-mi špilati... Gnauk samo sausada Djišarina Ilonka prileti in pravi, ka nam je Oča mrau! 50 lejt je star bio, gda ga je Baug k sebi vzöu. Dja sam 12 lejt stara bila in sam
sé preveč žalostna. Če bi mi v Meriki nej meti žlato, te ne vem, kam bi Prišli, mi bi venak ranč v šaulo nej mogli oditi, ka bi gvant nej meti. Vidim, ka eške Zdaj tö malo skuznate oči mate...
Gda so vözvoniti mojomi oči, tisto mi je tak strašno špajsno bilau, mi je tak nut v srce vdarilo, ka sam mislila, ka sé mi srce razpoči! Januara je Oča mrau, juniuša pa najstarejši, oženjeni brat, šteri je 26 lejt emo. Naša mati je tak betežna gratala, ka je ranč nej mogla smej priti na pokapanje. Sausadi-ca Ilonka gnauk samo z eno sapov priraupala na pokapanje, ka naj brž pridemo domau, ka je materi tak lagvo, ka ji una že svejčo drži!... Mi, mati mlajši, kak panja-uvi v gaušči, cvitimo in domau letimo, ka Zdaj bau? Ilonka drži svejčo, mi smo cvititi in djaukati kak mati pisauvge, te vekše sestre pa so letele, ka do nut v stüdenec skakale. Zdaj prej očo nemamo, brata nemamo, Zdaj nam te ešče mati tö margé, ka mo te mi Zdaj sami delati?!?
Pa Sto vas je dojstavo, ka ste rejsan nej nut v stüdenec zoskakali?
Tista sausadna žena. Dja sam nej stejla, ka dja sam ranč nej vedela, ka tam leko nuta skauči! Samo moje dvej sestre, ka so une že vekše bile pa so pravle, ka je Zdaj mujs mrejti! Če bi rejsan nut zoskakale, dja bi nikanej vedela, kama so mina-
ule!.. Djaj, pa te bi pá poka-pati?! Djaj!... No pa te gnauk mati samo gorpoglednejo pa sé čüdivajo, ka njim tisto svejčo držijo... Dugo-dugo je bila betežna in naslejdnje je epilepsijo dobila. Dvanajsat lejt stara dekličina ste bili, gda so vam mrli Oča. Fejst ste djaukali?
Ste znali, kapomenismrt? Dja mam en kejp s pokapa-nja, na šterom sam mejla na glavi en velki-velki vacalejk. Prva kak smo z domi šli, dja sam samo gledala vö s tistoga vacalejka, od kec je tau vnožano lüstvo Zdaj prišlo pa kam Zdaj škejo nesti očo? Te sam ešče nej djanau znala, ka sé godi, liki pri bratovi smrti že ja.
Vi ste meli samo eno ižo. Tistoga reda so eške doma
držali mrtveca. Nej ste sé bodjali?
Leko, ka so moje vekše sestre stra mele, depa dja sam sé nikanej bodjala, ka sam nej vedela, ka Zdaj mojoga očo tápokopajo, pa Zdaj njega več nede. Moja babica, očina mati, je te ešče živala, in je sploj na miti djaukala. Dja sam pa babico trauštala, ka naj sé ne žaur-dja tak. Dje, kaj bi sé pa nej žalostna, vej je pa moj sinek mrau, moj mati sinek!
Gda ste tak za-istino gorpriš-li, ka vam je Oča mrau? Nej Jlzično, liki v globini Vaše male düše, ka Zdaj pa očo več rejsan nigdar nede nazaj iz tiste grabe več rejsan nigdar ne pride vö.
Očo so v torek ati srejdo po-kapali pa te smo mi v nedelo k meši šli. Po meši smo z babo, materdjo in drügimi sestrami šli na cintor, ka smo pri očinom grobi Boga moliti. Te pa moja baba gnauk samo pravi: Ej, ti moj mati sinek, nigdar te več nemo vido! Te go pa dja prestrašeno pitam: Zakoj pa tau, baba, praviš, ka več neš
Porabje, 31. maja 2001
vidla očo? Pa gde je Zdaj te Oča?!? - Vejpa vidiš, etan nut v grobi! Pa te je ešče mati tö djala: Dje, buma mlajši, očo več nemate, Zdaj ste sarma-cke gratali!... Zadvečarka smo k večernici šli. Dja pa sestra Magduška smo pá na cintor letele in gledale sé pa ta, ka je te Zdaj tau, pa gde je te Zdaj rejsan naš Oča, kama je te Zdaj minau???... Pa te je rejsan več nej domau prišo in smo pomalek razmile, ka je tau, ka smrt. Gda je pa brat mrau, te mi je dokonč-no dolaspadno, ka hop, té več nigdar ne pridejo domau!
Vaša mati so skor v caglo spadnili, gda jim je mrau 26 lejt star sin, vaš brat. Vi tö mate enoga 26 lejt staroga sina, samo zbrodili si, če bi vam Zdaj mrau... Jaajjj, dja tau ne morem taprajti, ka bi te bilau! Baug ne daj! Dja furt Boga motim, enoga nej! Namé naj tápokopajo! Baug vari, ka bi dja Steromi koli mojomi deteti mogla pri grobi stati! Te bi sé mi venak pamet tak zmejšam Naša mati je furt pravla: Vejte ka, mlajši, poko-pala sam očo, mater, poko-pala sam moža, liki gda sam svoje mlajše táspokopala, tau je najvekša žalost na svejti. Udji ka je tisti moj mati brat Imre, šteri je šest lejt star bio, gda sta mrla Oča in najstarejši brat, sé je 1963-oga tö bujo, gda je komaj 20 lejt zadaubo. Od križa tanut prauti Števanov-cam sé je pelo z biciklinom in tam sé je srečo z enim takšnom, v šterom sé je bar-bejr pelo k enomi mrtveci v Andovce. S svojim biciklinom sé je siromački Imre tak prejk taksina neso, kak kakši fligar in je na glavau dola spadno. Eden prst sé ma je nej vtrgno! Nikšo drugo fatingo je nej emo, liki tau, ka si glavo fejst vdaro. Ešče je gorastano in
9
je fejst kričo, gde je njegvi bicikli?! En moški je leto po mater, ka sé je Imini tau pa tau Zgodilo. Gda je mati táprišla, pojbič je tak brso, kak kokauš, gda go dola zabodnejo, črejvle je več nej emo gora na nogaj. No, materi pa je ranč drugo nej falilo, njej je pá tö lagvo prišlo. Tačas ka so Imina v Sombo-teu pripelali, tam sé ma je te smrt pokazala, ga je Žitek njau... Što mrgé, tisti več gučati ne more. Padara ne vejm, što je bio, taksist jebio
Sándorffy iz Varaša - vej ešče živé -, ka so tistoga reda Padarge ešče nej meli svoje motore, zato so je taksiške vozili.
Je toga taksista kaj düšna vejstpekla?
Tak ga je pelda, ka gda sé je un z nami srečo, je furt Indrik tágledo, ka je un zato vedo, ka sé tam tisto Zgodilo. Što je krivi bio? Moj brat je mrau. Tau de taksist furt pred očami emo, tačas ka de živo, ka je un enoga človeka dojzavozo.
Kak te tau gé, ka séje ranč tisto eno minuto tragedija zgodi? Leko ka je tri gni nikši auto inpiciklipo tisti krivi poštiji nej vozo. Zato so čüdnepoti našoga žitka, ka?
Materni Oča je te ešče živo, Uni so 95 lejt stari bili, gda smo je pokopali. Gda sé je z našim Iminom tau Zgodilo, so moj dejdek, materni oče - onemili. Na tisti den, gda je moj brat mrau, in so zve-dali, so več nej mogli gučati. Imina so tak radi meli, ka je
un najmenši bio in je z njimi doma bio. Razmiti so vse, depa rejč so več nej mogli s seba spraviti. Dva kedna so nej rejč od seba dati, eno rejčnej. Pašo te Uni tö mrli. Kakje tau mogauče, ka nistarne držino, nistarne lüdi boži bič tak zosejka?
Gda je té najmenši brat mrau, tau je nas fejst sijalo, vsi smo tak žalostni biti, ka je tau nej za povedati. Najbole tau ne razmim, kak je tau vse mogla vöparstati
naša mati?! Pa je don 88 let zadobila.
Imina ste v Andovci pokopali?
Takšo Skrbijo je emo, ka smo samo njegvi obraz leko vidati prejk ene male okni-ce. Samo eno nauč so dopüs-tili, ka smo ga doma v Andovci varstüvati pa smo ga te v Števanovci pokopali... Tam, gde Oča tö živé... Naj poči-vajo vu meri.
Francek Mukič
Časopis Porabje, ki je letos praznoval 10. obletnico izhajanja, opravlja s svojo stalno prisotnostjo v porabs-kih družinah in pri vseh Slovencih izven Porabja neprecenljivo narodnobuditeljsko in jezikovno poslanstvo. Je nenehen stik z materinščino, porabskim narečjem, kot tudi z njeno nadgradnjo - slovenskim knjižnim jezikom. Bralci pa seveda časopis radi vzamejo v roke, da izvejo, kaj je novega, se razvedrijo in učijo obenem. Sama sodelujem pri njegovem ustvarjanju (lektoriranje tekstov in občasno kakšen članek) že deveto leto in v tem času sem, glede na svojo funkcijo, pazljivo prebrala vse številke, od prve do zadnje črke, in že večkrat razmišljala, da bi o prebranem javno izrekla kakšno besedo, zares dobronamerno, saj več ljudi več ve, in tudi sama sem hvaležna vsakemu za dober nasvet. Tudi prosim zanj, če nisem prepričana, da neko stvar popolnoma obvladam.
Skozi vsa ta leta sem tako prebrala na stotine člankov različnih žanrov: od preprostih novic do poročil, reportaž, intervjujev, potiiterar-nih in literarnih prispevkov, kopico zapisov, ki so nekaj vmes, in številne zapise - prave male literarne
mojstrovine, za katere je škoda, da ne izidejo na enem mestu, v trajnejši obliki, kot je časopis. Tu mislim predvsem na prispevke Kar-čija Holeca, t. i. andovske zgodbe, ki bi si zares zaslužile knjižno objavo.
Namen časopisa, kakršen je Porabje, je bralce obveščati, seznanjati z zanimivostmi iz neposredne in malo bolj oddaljene okolice, zabavati, predvsem pa predstavljati življenje in delo ljudi, ki jim je Porabje namenjeno. Večina ljudi je počaščenih, če se njihovo ime pojavi v časopisu, veseli jih, če kaj lepega preberejo o sosedu, znancu, prijatelju. Funkcijo predstavljanja ljudi in njihovega življenja opravljajo intervjuji, ki so pisani večinoma v narečju, kar mi je zelo všeč. Intervju je zanimiv in privlačen, če avtor poskuša najti kakšno zanimivost, na kateri gradi pogovor, in besedilo zapiše v sočnem, lepo berljivem jeziku. To enemu izmed avtorjev izjemno uspeva, drugim pa malo manj. Avtor intervjuja bi po vseh pravilih naj bil “malo pesnik, malo novinar in malo obrtnik”. Če se piše o posameznikih ati družinah, je več ati manj jasno, da ima skoraj vsaka družina očeta, mater, otroke, hišo, vrt, da si je to le stežka prislužila, težko je bilo s šolanjem
otrok in drugimi obveznostmi... In če se intervju konča tukaj, je tak zapis mnogo preskromen, da bi bil zanimiv. Toda vsak človek, od preprostega delavca in kmeta do predsednika države, je nekaj posebnega. Nihče na tem svetu (ker ljudi še ne klonirajo) mu ni enak. Vsak nosi vsebikaj zanimivegain enkratnega, kar bi zanimalo bralce. In naloga “novinarja” je, da to odkrije in verodostojno zapiše. Zato so pri takem delu obvezni naslednji pripomočki: magnetofon, novinarska radovednost in kreativnost, resnicoljubnost, kritičnost in samokritičnost. Zakaj vse to poudarjam? Zato, ker mi je že nekajkrat prišlo na ušesa, da je kakšen avtor intervjuja prikrojil izjave intervjuvanca malo po svoje. Le-ti so potem biti sicer užaljeni, a ker se niso upati zameriti novinarju/-ki, so raje molčati... (Jaz že ne bi!) Povsod je znano, da neresnice in senzacionalizme prinašajo t. i. trač-časopisi, to pa Porabje prav gotovo ni. Zato je potrebno, da nekateri avtorji res malo kritično premislijo o svojem pisanju. In še ena drobna opazka na to temo: mene osebno bi res veselilo, če bi v Porabju bilo zares toliko zavzetih, gorečih in slovenstvu predanih ljudi, kot berem iz tedna v
teden v nekaterih člankih... Tukaj se vsi poznamo in vemo, kako je v resnici, zato so taka pretiravanja malo smešna. Dragi moji, nehajmo se vendar že enkrat sprenevedati in naj nam začne izpod peres prihajati malo bolj iskrena in kritična, kot tudi samokritična beseda. S tem bomo skupni stvari - ohranjanju slovenstva (če je to seveda še naš namen) - prispevati veliko več.
In o kom se je pisalo v desetletju izhajanja Porabja? O številnih znanih in manj znanih ljudeh, nekaterih presenetljivo zanimivih, več ati manj o vseh, ki v po-rabskem narodnostnem življenju kaj pomenijo, pa tudi o ljudeh, ki so jih naši novinarji srečati naključno in so se jim zdeti zanimivi (izvrstni pogovori F. Mukiča). Je pa verjetno tudi kdo, ki bi si zaslužil, da se o njem kaj napiše, bil pomotoma (?) prezrt. V življenju narodnosti so pomembni, rekla bi velikokrat zelo pomembni, tudi ljudje, ki se sami sicer medijsko preveč ne izpostavljajo, za skupno stvar pa naredijo veliko. Tu sem pomislila na primer na slovenske maše na Gornjem Seniku, ki potekajo že vrsto let in jih z vso predanostjo Bogu in slovenstvu daruje gospod Ivan Camptin. O njem smo pisati že večkrat, kaj pa o tistih, ki
mu pomagajo? Ne da bi vedela. Recimo o treh prizadevnih Gomjeseničanih, ki so gospodu duhovniku v pomoč, pa o cerkvenem zboru pri slovenskih mašah, ki nedeljo za nedeljo prepeva, skromno in brez publicitete, Bogu in slovenstvu v čast slovenske nabožne pesmi? Pa morda o kaki pobožni ženici, ki nedeljo za nedeljo obiskuje slovenske maše? Še bi lahko naštevala ljudi, ki bi si zaslužiti, da se o njih kaj napiše. Upam, da se v bodoče bo, saj sta časopis Porabje v zadnjem času začeti bogatiti s svojimi prispevki tudi mladi novinarki Radia Monošter, Valerija in Monika.
Vsekakor me veseli, da se krog sodelavcev Porabja širi, da se oglašajo tudi bralci, predvsem iz bolj oddaljenih krajev; da pa bomo prepričani, da se časopis res veliko bere tudi v Porabju, si želimo, da se oglasite tudi bralci iz Porabja. Le neposredna komunikacija med ustvarjalci in bralci lahko naredi časopis “čisto naš“.
Sama bom seveda še naprej skrbno prebirala in “lepoti-čila” vaše prispevke, pa tudi kaj napisala. Pa ne zamerite. Sem pač resnicoljubna in žetim, da smo taki vsi. Šele takrat se nam bodo začela vremena jasniti...
Valerija Perger
Porabje, 31. maja 2001
10
Vsak po svoje žrtvuje
13- majuša smo se z veltjim veseldjom napautili s porab-skimi ljudskimi pevkami pa z ljudskim godcem na prireditev „ Srečanje ljudskih pevcev in godcev” v Malo Nedeljo. Ta malička ves je za te naše skupine „sveto mesto”, ka ranč tak vleče njivo dušo, srce k sebi kak cerkev prave vernike. V tau vesi je sedem moških z odličnimi glasauvi ustanovilo svojo skupino pod vodstvom Ludvika Rudolfa. Pred desetimi lejti so se za velko delo vzeli. Sami so pozvali takšne lidi, skupine, stere rade spejvajo domanje pesmi. Njim se leko zahvalimo, ka so letos že osemkrat leko bile med njimi števanovske ljudske pevke, od driid-jim varaške, parkrat pa štja Lari Korpič s svojimi ženskami. Zdaj, gda se je svetijo 10. jubilej toga srečanja, so se predstavniki občine Ljutomer posaba zahvalili za vse triide domanjim pevcom. Priznanje so podelili med dragim mentorici števanovski žensk, gospe Mariji Rituper pa gospaudi Ludviki, steroga sam na gunč prosila. Čestitamo!
Kak ste se podali za tau vi pevci, ka začnete organizirati tau prireditev, stera je tak irašnja gratala, ka se vsakši z veseldjom da pozvati? Gnes ste tu meli 18 skupin.
„To je bila moja zamisel pred desetimi leti, ker smo mi hodili na „Srečanje ljudskih pevcev” na Šmartno na Pohorje. Tam je že bilau verjetno pet srečanj pred nami. Se mi je pa rodila miseu, da bi tudi pri nas lahko nekaj takšnega organizirali. Ko smo začeli s temi srečanji, na začetku je bilo težko. Bilo je samo mogoče 8 skupin in s temi sedmimi fanti smo sami bili organizatorji, to se pravi sami smo organizirali prehrano (gesti), vse in tudi finance. Je bUo kar težko 3-4 leta. Vendar se nismo ustrašili, smo s tem začeli. Hvala Bogu, to smo prebrodili. Danes nas podpira skoraj v celoti Zveza kultur-
nih društev občine Ljutomer in osnovna šola, mamo denarno in organizacijsko pomoč. Tak danes lažje gre.”
Kak se vam je narodila miseu, ka se povežate s Porabjem, najprej s števanovs-kimi ljudskimi pevkami?
„Meni se nekako to porodilo, ker verjetno mi premalo vemo ceniti tisto pripadnost svojemu jeziku, svojemu narodu. Jaz sem vedel, da še živijo, živite za mejo tudi ljudje, ki vas je mati slovensko učila. Iz tega sem jaz izhajal in seveda v začetku sploh ni bilo lahko priti do vas. Prišel sem preko ene naše učiteljice in ona je prišla preko novinarja Jožeta Graja. Tako smo mi navezali prve stike s Porabjem. Meni je bilo to drago in mi je posebno veselje, da pridete k nam. Videl sem v začetku tudi tiste boječe nastope žensk in zdaj, ko jih vodi gospa Marija Rituper, vidim tudi uspehe.
Kak se vam je posrečilo tau prireditev za tak ka-ražno, veselo naprajti?
Vej pa, če bi nam nej bilau mujs titi domau, bi vejn vsi vtjiiper ostanili do na-slednjoga srečanja.
„To je največja vrednota, pripadnost eden dragemu, prijateljstvo eden do dragega. Kaj je v življenju večja sreča kot tisto, kar človeka veseli, razveseljuje srce. Mislim, da večje sreče ni. Gotovo je
največja sreča tudi to, če maš prijatelje, če prideš v en kraj, prideš v dragi kraj, povsod so tvoji prijatelji, ti podajo roke. To je gotovo naj večja sreča in tudi pri nas gojimo to vzdušje, da zapojemo, ko se konča ta prireditev, takrat šele je veselo, se sprostijo pevci. To je naša želja, to bi radi nadaljevali.”
Vaši pevci so vsi prijazni, aktivni. Tau je že od začetka tak ali so leta, izkušnje prinesle s seov?
Ja, to pride počasi. Največ je, da se vsak po svoje žrtvuje, vsak nekaj doprinese. Mi si razdelimo delo, posebno prva leta smo si razdelili. Ti boš to, dragi bo to in potem pridejo uspehi. Na koncu bi še rad povedal eno pesmico, ki prav pravi o pevskih talentih:
Je Bog podaril mi talente, da slišim glas, poznano pravi o melodiji milozvočni, čuti v ušesi milo blagi
še ptiček vsak prepeva, veselje svoje izkazuje, ko sliši glasbo pevca, že znova žvrgoli in snuje.
Zahvaljen Bog za glas mi dani,
zato prepeval bodem vedno, dokler na svetu živel bom, slavil očeta glas bo moj.” K. Fodor
Porabje, 31. maja
Krave so prej več tü nej takše
Pa kakše so te bile naše krave gnauk svejta? Ge za tau mam edno istinsko, na gnes že malo smejšno zgodbo. Gda sam ge mala bila, deca smo od maja prve dni do kesne geseni mogli krave na pašo goniti, vömo smo je mogli pasti zatok, ka je Oča, gda smo z njimi domau Prišli, pogledno tau tü, če so site. Pa če je kakša süča bila, so pašniki tü süji bili, krave so vse vküp zoziskale, ka je za tau bilau. Če je pa pri meji sausad lepšo travo emo, buma naše krave so rade taprejk segale z gaubcami pa so grizle sausedovo travo. Na kakši vrtnicaj pa na mejaj smo na lanci (verigi) pasli pa z bičom nazaj držali krave, nej ka bi na sausadno pašo segale z gaubcami.
Gnauk sam v žetvi s svojov materjov na njivi snaupje vküp nosila v petje, sausadni možak so pa tam pasli svoje tri lejpe krave na vrtnicaj, gde smo mejaši bili. Edna njigva krava, Roži je napona prejk segala na naše vrtnice. Možak so pa sploj aklavi bili na meje, tak na svoje, kak na druge. Gda je že ta Roži ne vejm kelkokrat taprejk Vgriznila na našo, možak so go z bičom po gaubci vdarili pa so sé etak drli z njauv: „Roži! Pa nemaš greja?”
Gda sam ge tau čüla, sam snop ta lüčila pa sam sé v brazdo vdarila, noge sam v zrak držala, tak sam sé smejala. Mati so sé mi Zaman molili, naj ne delam, ka do možak čemerili, ge sam si - kak takša mlada dekličina - nej mogla pomagati.
Nika takšega mi je napameti ojdlo te dni, gda sam naš slovenski radio poslüšala. V ednoj reportaži je edna vertinja iz Andovec - iz edne rejdke držine, ki valaBaugi eške krave ma - tak prajla, ka krave že dugo lejt ne pasejo, Vej pa prej te krave so že nej takše kak gnauksvejta. Zaman bi je prej na bogate pašo vözgonili, samo tüj pa tam vgriznejo kakšo betvopatevsenjajo.
Zdaj pa te ne vejm, če zatok ali pa za volo drügi vzrokov pri nas v Porabji več ne pasejo krave. Najbole zatok nej, ka več sploj tašče ne drži krave. Nej je tau veselo! Not nas je zarasla gaušča, not zaraščene so - že davnik - paše, nejso pokošeta sonžeti. Tak naše Vasnice vögledajo Zdaj v tauj lepoj sprto-letji, kak eden tazanjani moški, steri sé je že tri kedne nej obrijo.
Etognauk sam zaprošena bila za tau, da bi edno upoko-jensko skupino iz Slovenije malo po Porabji vozila. Nišče ne taji, da je našo Porabje lejpapokrajina. Depa tau tü nej, ka če naše Vasnice malo kritično poglednamo, najoprvin nam tau v oči spadne - sploj pa Zdaj v sprtoletji - ka je med hišami vse zaraščeno, nej obdelano. Tau so naši Ljubljančari sploj rano napamet vzeli pa so me spitavali, Zakoj pa tau lejpo travo njajo vesniti naši, Zakoj njive ne delajo. Pa te eden takši „nesrečen”, kak sam ge tü, ka čedno leko povej, sploj pa nakratki.
Tej lüdje so si tak premišlavali, ka prej kak bi sé tüj leko fajn krave pasle ali ovce (bárány) pa tak tadale. Vej pa prej oni tam doma tü majo kakše ogradce pa prej ešče tak naskrivoma včasin-včasin malo po drügom tü zoblečajo, kak mojga nekočnega sauseda Roži. Mi sami tau tü dobra čütimo, ka je za toga volo pri nas velko zapravlanje. Pa če sé kaj ne zgodi poleg toga, ne mislim, ka bi sé najšo človek, ki bi turiste vozo po naši vasnicaj, zatok ka je sploj žmetno odgo-varjati na te »Zakoj? Zakoj?” pitanje.
Samo vendar sam Baug zna ali pa on tü nej, gda do sé naše krave znauvič pasle!
I. Barber
2001
11
Na izletu
Dijakinje mo-noštrske gimnazije, ki se učimo slovensko, smo bile na izletu v Mariboru.
V soboto ob pol sedmih smo se napotili. Na mejnem prehodu Gornji Senik-Martinje smo vstopili v Slovenijo. Kmalu smo prišli v Maribor, šli smo v gledališče in smo si kupili vstopnice. Predstava z naslovom Netopir se je začela ob enajstih in končala
ogledali še akvarij in terarij. Videli smo želve, velike in majhne ribe, školjke, rake in morske zvezde. V terariju pa kače, aligatorje in škorpijone.
Popoldne smo se sprehajali v parku ter obiskali tudi McDonaldi. Zelo prijetno sem se počutila na izletu.
BeataBajzek Gimnazija Monošter
najbolj všeč kače živahnih barv. Med njimi so bile tudi strupene, kot so gadi in kobre.
Zelo lep dan smo preživeli skupaj. Hvala lepa časopisu Porabje zafinančno pomoč.
Nikoleta Vajda in Bianka Bar tako vič
Gimnazija Monošter
ob dveh. Zanimivo zgodbo smo si ogledali v treh dejanjih. Prijatelja, notar ar. Falke in Gabrijel plemeniti Eisenstein, sta bila na plesu v maskah. Dr. Falke je bil preoblečen v netopirja. Na zabavi sta oba preveč popila. Eisenstein je nato sredi noči odpeljal prijatelja v park in ga pustil na klopi, namesto da bi ga odpeljal domov. Zjutraj so si ljudje z zanimanjem ogledovali maskiranega Falkeja in se mu smejali. Doktor pa je moral, preoblečen v netopirja, prepešačiti vso pot iz predmestja do doma. Od takrat so Falkeja klicali dr. Netopir, zato je kot maščevanje Eisensteinu pripraidl potegavščino...
Predstava mi je bila zelo všeč.
V Mariboru smo si
V akvarija
V	soboto, 5. maja smo s sošolkami, ki se na gimnaziji učimo slovensko, šli na izlet v Slovenijo. Cel dan smo preživeli vMariboru. Dopoldne smo bili v gledališču, popoldne smo pa šli v akvarij.
Akvarij je v zelo lepem okolju, sredi čudovitega parka.
V	stavbi je poleg akvarija tudi terarij. V obeh smo videli veliko zanimivih živali, v akvariju krasne tropske ribe, morske ježke, rake in druge eksotične živali. Ribe so me očarale predvsem zaradi raznolikih barv in oblik.
Ko smo si natančno ogledali živali v akvariju, smo šli v terarij. Tu je bilo še več vrst živali: gosenice, pajki, želve, kače, aligator. Nam so bile
Prvič - a upam ne zadnjič - v mariborskem gledališča
Zelo rada hodim v gledališče, najbolj me zanimajo operete in musicali, kajti veseli me glasba in ples. Prav zaradi tega sem bila zelo vesela, ko sem zvedela, da bomo šli na izlet v Maribor in si bomo med drugim ogledali tudi gledališko predstavo. Končno je napočil dan, ko smo se napotili. Ta dan zame ni bil pomemben le zaradi gledališke predstave, temveč tudi zaradi tega, ker prav 5. maja imam rojstni dan. Straussov Netopir je bilo lepo darilo za moj rojstni dan.
Predstava v Lendavi
Sem dijakinja Gimnazije Mihalya Vorosmar-tyja v Monoštru. Lani smo praznovali 200. obletnico pesnikovega rojstva. Igralska skupina pod vodstvom moje razredničarke se je pripravila z lepim nastopom. Zaigrali smo pravljično zgodbo z naslovom „Csongor es Tiinde”. Zgodbo je napisal Mihaly Voros-marty leta 1830. Dogaja se naZemlji prav tako kotvsvetu vil. Csongor išče ljubezen in jo najde v svojem vrtu.
Predstavo smo imeli prvič 1. decembra lani. Na praznik smo povabili tudi goste iz Slovenije, iz Lendave. Prišle so dijakinje, profesorji in tudi gospod ravnatelj. Ogledali so si predstavo in so rekli, da to tudi lendavski dijaki in dijakinje morajo videti. Tako smo dobili povabilo v Lendavo.
6. aprila zgodaj zjutraj smo se napotili. Naš tehnik je imel veliko dela, moral je spakirati vse kulise. Na madžarski meji smo morali čakati 15 minut. Končno smo prispeli v Lendavo. Šli smo v kino, kjer je bila predstava. Ko smo na oder postavili sceno, nismo imeli več dela. Žal, naš tehnik gaje imel še mnogo. Mi smo se pa vsedli in peti. En fantje imel kitaro, res smo se dobro počutili, ob 11. uri se je začela predstava v lendavskem kinu. Večini je bila zgodba všeč, ampak bili so nekateri, ki so spali. »Igralce« so pa nagradili z velikim ploskanjem.
Po predstavi smo šli v srednjo šolo, kjer smo dobili zelo okusno kosilo. Potem smo imeli še program. Obiskali smo lendavski grad. Grad je stal nad Lendavo že v 12. stoletju. Danes sta v gradu galerija in muzej. V muzeju je spominska soba Gyorgya Zale.
Popoldne smo se odpeljali proti domu. V avtobusu je bilo vse mirno, skoraj vsi smo spali ves čas. Lahko povem v imenu vseh, ki smo bili tam, da smo se zelo dobro počutili v Lendavi.
ŽužiŠulič Gimnazija Monošter
Ko smo prispeli pred gledališče, je bilo tam že veliko ljudi. Predstava se je začela dopoldne ob enajstih. Stavba je od zunaj in znotraj zelo modema in »zahtevna«. V njej delajo zelo prijazni ljudje, ki so nam pomagali z vsemi potrebnimi informacijami. Na predstavi, ki je bila v veliki dvorani, smo zelo uživali. Sedeli smo na balkonu, od koder smo vse videli. Ko so luči ugasnile, je začel igrati orkester. Skoraj desetminutsmo poslušati le glasbo, nato so stopiti na oder tudi igralci. Skoraj tri ure govoriti, peti, plesati, smejati se ati jokati ni mačji kašelj!
Med predstavo sta bila dva premora. Čudno je bilo, da med odmorom zavese niso spustiti, tako smo videti, kako spreminjajo sceno. Publika je nagradila igralce z velikim aplavzom. V Netopirju sem slišala, da je vse dobro, dokler so »duh, dih in šampanjec«. Najbolje je pa bilo, da sem si Netopirja iahhko ogledala tudi jaz.
ŽužiŠulič A Gimnazija Monošter
Porabje, 31. maja 2001
Narodnost^ dan v Mosonmagyaróváru
Mestna občina v Mosonmagyaróváru je 19. in 20. maja pri-redila nemški in slovenski dan, katerega sta sé udeležili tudi Porabski kulturni skupini, skupini, ljudske pevke iz Monoštra pod vodstvom Marije Rituper iz Murske Sobote ter folklorna skupina iz Sakalovcev. Ob kulturnem programu so priredili tudi manjšo fotorazstavo. Predstavi so tudi dela lončarja Karolya Dončeca z Verice.
Recept
Toga reda nika nega v tejm, da nam doktor recept na4-piše pa z njim demo v patej-ko po vrastvo. Inda svejta je tau nej tak bilau. Etak sé je leko tau Zgodilo, ka je Gusti eden den s konjami pa kaulami v Varaš üšo. Gda je prišo do patejke, je tam stano pa je doj s kaule vzeo edna dvera, stera je not neso v patejko. Lüdje ga gledajo, patejkoš sé je sploj čüdivo. Včasin pita Gustina: »Gospaud! Ka pa škete s tejmi dverami tüj pri nas, vej je pa tišlar dvej hiši dale doma.«
Gusti pa Zdaj etak pravi: »Gospaud patejkoš, vejte, tau je tak bilau, ka sam k mojoj ženi doktora mogo zvati, sploj je betežna. Gda go je doktor zvižgalivo, ji je nikše kaplice Sto gor spisati, samo ka je pri rami nej bilau pere, nej papira pa tinte tü nej, samo smo nikšo belo krajdo najšli. Ka bi pa Zdaj doktor napravo? Spiso je recejpt s krajdov na dvera. Bojte, patejkoš, tak dobri pa doj pre-štite z dver tau vrastvo pa mi jo napravite!«
Mali Rudi
Etognauk je mali Rudi v šauli zamüdo. Leranca ga naprej vzema pa ma etak pravi: »Rudi, Zakoj si pa
Bezgov sok/Mošt od bozonovca/Bodzaszörp
25 dkg in 2 kg cukra, 1/2 litra vode, 20 lejpi veuki bozonovi rauž, tri limone
Od 25 dkg cukra karamel naredim^ gorvlegemo s pau litere vodé. 2 kg cukra v malo vodaj stopamo, po tistom pa telko vodé cüvlegemo, ka vse vküper eden liter bau. V tau nütdejemo 20 lejpi veuki bozonovi rauž in od tri limone (citrom) sok in zribano lopinje. 48 vör njamo počivali, vmejš Večkrat zgraužamo. Po tistom precedimo, v glaže vlegemo in dobra zaH"'
HildaČabai
zamüdo? Ne vejš, kelko je vöra?«
Rudi pa: »Spoštovana leranca! Nej sam mogo prva pridti. Materi sam potreben bio.« Leranca pa: »Rudi, samo pa ne lažaj. Zakoj bi pa materi ranč tebe trbelo, če maš več velki bratov pa se-ster?«
Mali Rudi pa Zdaj etak: »Tau je istina, depa mati je ranč name mogla bíti pa dobra vönapatjivati.«
I. Barber
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gčirdonyi G. ul. 1j. ■ p.p. 77,
tel.: 94/380-767 'e-rnail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
’ Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.
F
e