Ustavni red      — izraz svobodne volje in soglasja naroda
Pravica vsch narodov do samoodločbe, torej tudi narodov, združenih v jugoslovanski federaciji, je da-nes nesporno eno od temeljnih načel svobodnega mednarodnega prava, utemeljeno v Ustavni listini OZD ter potrjena v številnih mednarodnih aktih, tudi v helsinški sklepni listini in v dokumentih ne-uvrščenih v Harareju. Prav tako Ustava SFRJ v l. členu določa, da itnajo vsi narodi pravico do samood-ločbe. S to pravico si prosto določajo svoj politični status in zagotavljajo svoj ekonomski, socialni in kulturni razvoj - kar pomeni, da ima vsak narod pravico sam odločati o svoji lastni usodi.
Zvezna ustava je torej pravi temelj jugoslovanske federacije. V prostovoljni zvezni državni skupnosti pa lahko zvezno Ustavo spreminjamo le z njihovim soglasjem, to je s soglasjem njihovih skupščin. Zami-sJ-sel o vsejugoslovanskem referendumu o ustavnib?' amandmajih, ki naj bi nadomestilo »nezanesljivo« soglasje skupščin republik in pokrajin, je pravno nevzdržno z vidika pravice narodov do samoodločbe, ki je vse od drugega zasedanja AVNOJ-a ustavno-pravni temelj jugoslovanske večnacionalne zvezne države. Resen razpravljalec ne more oporekati dej-stvu, da so narodi, združeni v Jugoslaviji, nosilci pravice do samoodločbe. To je tudi razumljivo, saj bi take trditve bile odkrit napad na sožitje narodov Jugoslavije. Najmanj, kar je Jugoslaviji »potrebno«, gledano dolgoročno in izhajajoč iz njenega zgodovin-skega s<nisla, bi bilo vzbuditi pri kateremkoli v njej združenem narodu občutek, da ustavni red te države ni izraz njegove svobodne volje, njegovega soglasja. Če bi povzročili to, bi dejansko ustregli vsem tistim, ki bi hoteli Jugoslavijo razbiti, to pa ni sprejemljivo. Prav zato ni mogoče spreminjati ustavnega reda, ustave, ki določa temelje in pogoje za sožitje. ureja-nje medsebojnih odnosov v večnarodni zvezni drža-vi, brez soglasja vsakega v njej združenega naroda. Sprememba ustavnega reda proti volji in brez soglas-ja kateregakoli od narodov v zvezni državi, bi pome-nila kršenje njegove pravice do samoodločbe. Ve-Ijavna Ustava SFRJ z močjo ustavne norme določa postopek za spremembo zvezne Ustave V tem po-stopku imajo pomembno vlogo skupščine republik in avtonomnih pokrajin. Če bi katerega od predlaganih amandmajev v končni fazi postopka zavrnila katera od republiških ali pokrajinskih skupščin, bo to zago-tovo povzročilo težave in politične zaplete. Zato se je potrebno kar najbolj prizadevati, da bi predloge amandmajev uskladili tako, da bi bili sprejemljivi za vse naše federalne enote in njihove skupščine. Po-trebno se je potruditi za iskanje kotnpromisov in ne vsiljenih rešitev. Pokazati več razumevanja za vse tiste specifične zahteve, ki so izraz razvojnih, kultur-nih, jezikovnih in tudi civilizacijskih ter drugih po-sebnosti naših narodov, kot je bilo»v dosedanjih razpravah povedano, kot neizbežen element vsakega sožitja, sožitja v večnacionalni državni skupnosti pa še posebej. Zato se ne moremo odločati za kršitev ustave pri njenem sprejemanju, torej za protiustavno vsiljevanje ustavnih sprememb s preglasovanjem, ker bi to imelo daljnosežne posledice. Velika večina javnosti pa čuti in ocenjuje, da so ustavne spremem-be potrebne.
Iz poročila za konferenco SZDL