Geodetska podlaga za pripravo lokacijskega načrta in za izvedbo parcelacije pri cestah SfX)mladi lcln 1988 sem se začel intenzivneje ukvarjati s problematiko geodetskih podlag za pripravo prostorskih izvedbenih aktov (PIA) in upor::ibo geodetskih podlag zzi pripravo lokacijskih načrtov za ceste in izvedbo parcelacij za cesle za pridobitev zemljišč, potrebnih za izgracbjo ceslc. O tem sem objavil tri čl::mke. sodeloval na daljšem seminarju za delavec, zaposlene v upravi na tem p9dročju. večino gradiv pa sem pripravil v okviru aktivnosti Republiške geodetske uprave (RGU) v času priprave zakona o urejanju naselij (ZUN) in zakona o graJitvi objektciv (ZGOB) s pripombami. predlogi in obrazložitvami predlogov. Osnovni namen je preprečiti že katastrofalno neažurno stanje o evidencah zemljiškega katastra zaradi neurejenega lastniškega stanja zemljišč za gradnjo cest in strnovanjskih sosesk v naseljih. Ker želim v tem prispevku obravn:wati le problematiko cest, bom navedel samo podatke za ceste. Zemljiškoknjižno (v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi) je neevidentiranih in lasln-iško neurejenih tisoč kilometrov avtocest in magistralnih cesl (podatek Repuhliškega sekretariata za promet in zveze). Nerešenih je 200 000 premoženjskih zadev v zvezi z gradnjo cest Statistično je torej vsak deseti občan Slovenije že deset in tudi dvajset let stt:mka Republiške uprave za ceste (podatek te uprave). Po podatkih RGU-ja iz leta 1986 je 11 000 km cest vseh kategorij (vključene so tudi avtoceste. magistralne in regionalne ceste) zemljiškoknjižno neurejenih. Podatek se v lem času ni bistveno spremenil. Danes za tako stanje nima smisla iskati krivcev. vsekakor pa se morajo geodetska slu1ba in posamezniki v geodetski operativi zavedati svojega de!J krivde. ki ni majhen. Priprava in uporaba geodetskih pcxllag ter izclclana dokumentacija za pridobitev zemljišč za gradnjo cest le fonnalno ustreza predpisom, dejansko pa je strokovno neprimerno izdelana, kar hi mor:ila preprečiti geodetska stroka. če le 1.eli biti v dru1.bi priznana in v stroki uveljavljena. Sedanjo pra,kso, nadaljevanje nesprejemljive brezpravnosti pri pridobivanju zemljišč za ceste iz č.asov negiranja privatne lastnine in posameznika, je treba prekiniti. pri čemer ho morala geodetsb služha strokovno pom:igati. Veljavni ZUN v členu 24. določa. da se prostorski izvedbeni akli (PIA) grafično prikafojo na rcamhulir,mih temeljnih topografskih načrtih obsloječega stanja. dopolnjenih s kutaslrskirni podatki. Določilo je krat.ko rečeno "skrpucalo" in v sramoto geodetom. ki so ga izoblikovali. V praksi pa so lo določilo in druga slabo fonnulirana določila ZUN-a nestrokovno uporabljena. Lokacijska dokumentacija, ki bi po določilu člena 29. ZUN-a morala vsebovali načrt gradbenih parcel (novo lastniško mejo zemljišča ceste in spremljajočih objektov, v členu 46. je uporabljen termin funkcionalno zemljišče) ter tehnične elemente za zakoličenje objektov in parcel, vsebuje oza!id kopijo zem ljiškokatastrskega načrta. neznanega datuma. V njo je vrisana trasa nove ceste s pomanjšavo projekta, izdelanega v topografskem načrtu merila l: 1 000 in približno vrisana ,eoJctski vestnik 35 (1991) 2 nova meja zemljišča ceste, ki je pa projekt ni vsehoval. Na laki osnovi pridobljeni podatki o parcelah in površinah uporabljenih parcel za cesto so sestavni del odloka, s katerim je lokacijski načrt sprejet in osnova za pridobitev zemljišč. Tako pridobljeni podatki niso sposobni za pripravo veljavnih pogodb za vpis v zemljiško knjigo, zato se, če se. lastništvo zemljišč ureja po končani gradnji ceste po dejanskem stanju. Na območjih gradnje cest zunaj naselij skoraj v celoti, so v uporabi zemljiškokatastrski načrti grafične izmere merila 1:2 880. Za korektno geodetsko osnovo lastniškega stanja za pridobitev potrebnih zemljišč hi na teh območjih po sedanjih predpisih morali izdelati nove zemljiškokatastrske načrte z ugotovitvijo lastniških mej v upravnem postopku. Ta strošek je težko zagovarjati, ker je postopek zahteven in drag in ker po izgradnji ceste evidentirano lastniško stanje ni več veljavno. Torej ne pridobimo novih zemljiškokatastrskih načrtov. Ne glede na stroške ho lak postopek na določenih ohmočjih potreben, odločitev zanj pa ho posamezna. npr. glede na razdrobljenost lastništva in cene zemljišč predvsem v naseljih. Sedanji Zakon o zemljiškem katastru sicer nima osnove za izvedbo nove izmere z upravno ugotovitvijo lastniških mej za te namene, potrehna pa bo laka možnost v novem zakonu. Za območja grafičnih zemljiškokatastrskih načrtov, kjer ne ho smotrna predhodna zemljiškokatastrska izmera. je izvedljiv in popolnoma korekten naslednji postopek, usklajen tudi z veljavnimi predpisi. V projekt ceste, izdelan na topografskem načrtu izbranega merila ( 1 :500 ali 1: 1 000) z izdelanimi podolžnimi in prečnimi profili bodoče ceste s spremljajočimi objekti in slahilizir:mo mrefo izmeritvenih točk (navezovalnih točk v okviru mreže navezovalnih !očk lega območja) se projektira (vriše) nova lastniška meja zemljišča za cesto in spremljajoče objekte (gradhena parcela). Iz projekta se nato izr:1čuna elemente za prenos nove meje v naravo z uporabo izmeril vene mrefo. Sedaj veljavni predpisi, ki tudi v bodoče ne bodo drugačni, določajo pridobitev zemljišč za ceste pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja. Zakoličho pa določajo po izdaji gradhcneg:1 . dovoljenja in pred graditvijo. Določila niso usklajena, zakaj to lu ni pomembno, vsekakor pa je potrebno potrdilo o lastništvu za pridobitev gradbenega dovoljenja. torej evidentiranje v zemljiški kataster in vpis v zemljiško knjigo. To pa je mogoče le s predhodno izdelano parcelacijo na osnovi prenosa nove meje ceste v naravo. Po prenosu bodoče lastniške meje ceste v naravo, ki je z izračunanimi podatki za prenos na osnovi podatkov iz projekta zanesljiv in natančen, se ugotovijo meje v upravnem postopku z zapisnikom in izvrši potrehna izmera za izdelavo parcelacijskega elaborata. Podatki parcclacijskega clahorata oziroma veljavne odločhe o spremembi so veljavni podatki za sklenitev pogodb in vpis v zemljiško knjigo. Po informacijah, ki jih imamo iz sosednjih držav, predhodno izvedena parcelacija zahteva manj kol 10% korekcij meje zaradi sprememb projekta med izgradnjo, kar ni problematično. Opisani postopek je v skladu s sedaj veljavnimi predpisi in je po mojem mnenju edino dovolj racionalen in obenem korekten za pridobitev veljavnih podatkov za pridobitev zemljišč za gradnjo cesl na območjih veljavnih grafičnih zemljiškokatastrskih načrtov. Ti načrti pa bodo za večji del Slovenije še dolgo veljavni. Za uveljavitev predlaganega postopka v praksi je potrebno dosledno zavzemanje geodetske službe in operativnih izvajalcev storitev geodetske službe. Treba je tudi ustrezno spremeniti in dopolniti določil:1 veljavnega ZUN-a in ZGOB-a oziroma sprejeti taka-določila v novih zakonih za to področje, ki so v pripravi. Posebno pozornost bo treba nameniti določilom za pripravo Geodetski vestnik 35 (1991) 2 aktov za izgradnjo cesle in jih zaradi posebnosti obravnavati in urediti drugače kot za pripravo drugih aktov urejanja in zazidave prostora. V predlogu ZGOB-a s tezami, ki ga je IS R Slovenije že obravnaval v lelih 1990 in 1991, je RGU uveljavil vsa potrebna določila za zagotovitev strokovno in tenninsko usklajene izvedbe parcelacije zemljišč, potrebne za izgradnjo cest in drugih objektov. Izdelana parcelacija bo omogočila izvedbo potrebnih sprememb v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi, kar dosedanji predpisi in postopek niso zagotavljali. Božo Demšar Prispelo za objavo: 10.7.1991 Standardizacija zemljepisnih imen Podatke o standardizaciji zemljepisnih imen zasledimo že pred skoraj 120 leti. Na prvem sestanku Mednarodnega geografskega združenja leta 1873 je bila objavljena resolucija o mednarodni standardizaciji zemljepisnih imen. Sestavljena naj bi bila na osnovi nacionalnih standardizacij. Večja aktivnost pri standardizaciji zemljepisnih imen pa se je začela po drugi svetovni vojni. Pod okriljem Združenih narodov je bilo že pet konferenc o standardizaciji zemljepisnih imen. Na teh konferencah je bilo osvojenih več kot 100 resolucij, ki govorijo o reševanju problemov standardizacije zemljepisnih imen. Na prvi konferenci Združenih narodov o standardizaciji zemljepisnih imen leta 1967 v Ženevi je bila osvojena resolucija št 4, ki daje osnovo za delo. nacionalnih komisij za standardizacijo zemljepisnih imen. Jugoslavija je bila dolga leta ena redkih držav v svetu, ki take komisije ni ustanovila. S tem seveda ni izpolnjevala obvez, ki bi jih morala kol članica Združenih narodov. Šele leta 1986 je Zvezni izvršni svet izdal Odlok o ustanovitvi komisije za standardizacijo zemljepisnih imen (Ur.l. SFRJ št. 8/86). Ta komisija pa ni bila nikoli konstituirana niti ni začela z delom. V scbina odloka pa je bila tako ali tako sporna, saj ni bilo predvideno, da bi v njej polnopravno sodelovali predstavniki nacionalnih komisij za standardizacijo. AKTIVNOSTI V SLOVENIJI Za standardizacijo zemljepisnih imen so se v Sloveniji najbolj prizadevali geografi. V začetku sedemdesetih let je bila pri Geografskem društvu Slovenije ustanovljena posebna komisija za načela rabe zemljepisnih imen. Območne komisije, sestavljene iz članov Geografskega društva in Inštituta za slovenski jezik pri SAZU-ju, so pripravile tudi zaključke. Le-ti so se delno ali v celoti uveljavili pri zapisu zemljepisnih imen predvsem v Krajevnem leksikonu Slovenije in na načrtih in kartah, ki jih izdelujejo v Sloveniji. Geografsko društvo Slovenije je leta 1984 predlagalo Republiškemu komiteju za mednarodno sodelovanje, da se v Sloveniji ustanovi Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen. Podoben predlog je dala Republiška geodetska uprava leta 1985 Republiškemu komiteju za kulturo. Od obeh komitejev nismo dobili odgovora! eodetski vestnik 35 (1991) 2