Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. - II Gruppo
Katoliški
Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečna	L	110
Poštno ček. račun: štev. 24/12410	Za inozemstvo : Mesečno	L	190
Leto V. - Štev. 31
Gorica - 30. julija 1953 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Vojna Kremlja proti veri
Kdor bi se konec preteklega leta nahajal v Moskvi, bi laliko slišal radijsko oddajo za »pionirje«, ki je razpravljala o papežu in v kateri je speaker navajal med drugim tudi sledeče:
»Vatikan je ena od najmanjših držav na svetu. Ta mala država je pa vseeno smrtni sovražnik progresivnega človeštva. V eni od lepih palač Vatikana živi poglavar rim-sko-katoliške cerkve, papež Pij XII., ki ima časten naslov Njegove Svetosti. Iz te palače poveljuje papež ogromni vojski, ki ima mnogo desettisoeev mož. Ta vojska je sestavljena iz duhovnikov in menihov v črnih kutah, ki delujejo v raznih deželah. Ta vojska mora preprečili, da bi katoliki zavzeli potrebno stališče proti bogatinom in vcepljati morajo katolikom sovraštvo 2Jroti vsemu, kar je napredno.
Vatikan pa ne deluje samo z verskim prepričevanjem. Če odpove vera, se posluži zlata in če odpove še zlato, orožja. Če je potrebno, vatikanski vojaki tudi ubijajo. Ubijalce, ki so izvršili umor, pošljejo za nekaj časa v samostane, nato se pa spet pojavijo v vatikanskih palačah.
Papež Pij XII. je že pred daljšim časom proglasil križarsko vojno proti Sovjetski zvezi in začel s kampanjo izzivanj. V noči 22. junija 1911 je bila papeževa palača sijajno razsvetljena: papež Pij XII., Hitlerjev prijatelj, je dobro vedel za bližnji napad in je pričakoval dobro novico.
Danes ima Vatikan druge gospodarje. Diverzanti v talarju imajo plačo v ameriških dolarjih. V Franciji, v Zahodni Nemčiji, v Italiji in v Belgiji blagoslavljajo duhovniki svoje ameriške gospodarje in vojno na Koreji. V tisočih katoliških cerkvah blagoslavljajo vojne hujskače in preklinjajo komuniste...«
Moskovski zvočniki imajo poleg vse druge propagande vedno tudi čas, da se ukvarjajo z vero. V vseh desetletjih, stalinov-skega režima se je neusmiljeno nadaljeval boj proti Cerkvi, čisto neopaženo od svobodnega sveta. Danes divja ta boj v pod-ložniških državah prav tako kot je zajel pred 10 leti prve »zahodne« države, ki so padle pod gospostvo Kremlja: Litvo, Le-tonsko in Estonsko. V zatiranju, ki so ga bile takrat deležne baltske države, lahko vidimo verno sliko tega, kar se danes dogaja v drugih komunističnih deželah.
Litvo, popolnoma katoliško deželo, so zasedle sovjetske čete v avgustu 1910. Kmalu so vse politične, kulturne in verske organizacije dobile ukaz, da prenehajo z vsakim delom, dokler ne bodo registrirane pri notranjem ministrstvu. Le malo so jih pa registrirali in skoraj nobeni niso pod novim komunističnim režimom dovolili na-daljnega delovanja. Val »uradnih preiskav« je zajel zasebna stanovanja. Vse verske in nekomunistične knjige so zaplenili, v mno-gih primerih so lastnike verskih knjig za-prli kot sovražnike ljudstva. Cerkev sicer niso zaprli, morale so pa plačevati visoke takse od vsakega verskega opravila. Du-hovniki so morali plačevati mnogo višje »obrtne« davke kot drugi poklici. Obiskovanja cerkev niso prepovedali, je pa postalo nevarno za vsakogar, ki je bil v javni službi. Mnogo duhovnikov so zaprli. Stvarno so pregnali vse redovnike iz samostanov, župnike iz župnišč in vsi ti so morali kot »neproduktivne« osebe plačevati mnogo višje najemnine kot drugi državljani.
Istočasno so sprožili protiversko kampanjo v velikem slogu. Komunistični propagandisti so uporabili vsa sredstva, da bi spravili množice iz cerkve in jih nahujskali proti njihovim duhovnikom. Kljub vsem tem surovim metodam pa vere v Litvi ni konec, umaknilu se je p., v podzemlje. Nihče ne ve, koliko duhovnikov je še v de-želi, verjetno okoli 200, to je ena osmina predvojnega števila. V Kovnu sta bili od 21 cerkva leta 1952 odprti le še dve. Za vseh 6 litvanskih škofij je ostal samo en škof, ki ima pa ze 80 let. Za tri škofe je znano, da so jih aretirali in jih odpeljali v Sovjetsko zvezo.
Litvanski mornar, ki je pobegnil leta 1952, je pripovedoval, kaj se je v' njegovi
mali vasi dogodilo na velikonočno nedeljo. Po starem običaju so se ljudje zarana še v temi zbrali v cerkvi. Ob zori so prižgali sveče, zadonele so orgle in začela se je sveta maša. Nenadoma se je v petje vmešalo surovo kričanje agentov MVD, ki so vdrli v cerkev do oltarja in tu vihteli svoje puške. Njihov vodja je zaklical vernikom: »Zakaj pustite, da vas ta duhovnik zastruplja s tem dimom. Če hočete, vam bomo pokadili s smodnikom, da bo tako uslisana vaša molitev.« Verniki so se prestrašeni porazgubili iz cerkve...
Svet pozablja, da se je boj Kremlja proti veri začel v trenutku, ko so se bolj-ševiki polastili oblasti v Rusiji. Prva žrtev so bila ruska pravoslavna cerkev in mo-hamedanci južnih pokrajin Sovjetske zveze. O strašnih dogodkih tistih let so govorili lani na splošnem zborovanju mohamedan-eev v Karačiju, ki je javno obsodilo težke zločine Kremlja proti mohamedancem. Naj omenimo le eno od teh komunističnih grozodejstev. »Nesrečnega jutra 23. februarja 1944 so sovjetske čete preplavile sovjetsko republiko Čečenov in aretirale može, žene, starce in otroke. Uničenje se je izvajalo brez vsakega usmiljenja. Vse, ki so usli smrti, so poslali v Sibirijo umret od gladu, mraza in trpljenja. Edini zločin nesrečnega naroda je bil ta, da je ostal zvest svoji veri, svoji domovini in svoji časti...«
Boj komunizma proti veri se danes nadaljuje v vseh deželah, v katerih gospodarijo komunisti, od Kitajske do Vzhodne Nemčije. Tragedija kardinala Mindszentyja na Madžarskem se je nedavno ponovila v Bolgariji, kjer so obsodili 40 oseb, ker da so bile članice »katoliške vohunske organizacije«. Vatikan je pred kratkim objavil popis strašnih prilik, v katerih morajo živeti katoliški škofje v komunističnih deželah in o njihovem preganjanju. V Albaniji je od 7 škofov samo še eden na svobodi; v baltskih državah so mnogo škofov de-portirali, dva zaprli, štirim pa preprečili izvrševanje njihovega poslanstva; na Poljskem so enega škofa zaprli, drugega deponirali ; na Kitajskem so zaprli, depor-tirali ali ločili od vernikov 44 katoliških škofov; na Češkoslovaškem so zdaj v zaporih 3 Škofi, nadaljnji trije, med njimi msgr. Beran, so pod strogim policijskim nadzorstvom ali pregnani. O verskih razmerah v Jugoslaviji so nedavno spregovorili jugoslovanski škofje v svoji poslanici, katere vsebina je poleg usode kardinala Stepinea in raznih škofov še vsem dobro v spominu.
Dolgoročni komunistični načrti za postavitev Cerkve pod svojo kontrolo so povsod enaki in jih izvajajo po istem kopitu: najprej zaplenijo premoženje Cerkve, nato pa ustrahujejo duhovnike, da nimajo dru-ge izbire, kot da zapustijo svoje prižnice ali pa sodelujejo s komunisti; cerkev ne zapirajo, ampak jih je treba postopoma rušiti, da sc ne nahujska ljudi proti ko-munisticnemu režimu; prerezati je treba čimprej vezi med Vatikanom in katoliškimi cerkvami v komunističnih državah.
Tako bi po mnenju komunistov poleg drugih tudi katoliška cerkev prišla pod njihovo kontrolo. Ko bi se to zgodilo, ne bo težko »preparirati« prebivalstva in nato hodo lahko cerkve popolnoma zaprli. Komunisti hočejo popolnoma izkoreniniti vero, »te ljudske vraže«.
De Gasperijeva vlada dobila nezaupnico
De Gasperi je dobil v parlamentu nezaupnico. Njegovi nasprotniki so dobili 19 glasov večine. Zanj so glasovali samo demokristjani in tri Nemci ter 1 zastopnik kmečke stranke. Socialkomunisti so strašno ploskali in kar divjali od veselja. S tem so pokazali, da so republikanci, liberalci in saragatovci s svojim nastopom proti De Gasperiju storili veliko uslugo socialkomunistom.
De Gasperi je takoj po glasovanju napovedal ostavko celotne vlade. Predsednik Einaudi že zaslišuje razne prvake v zadevi imenovanja nove vlade.
Saragatovi socialisti so šli skupno z liberalci in republikanci povezano s krščansko demokracijo na volitve. Vse štiri stranke so dobile večino v parlamentu, a niso dobile tako zvane večinske nagrade, to je skoro dve tretjini poslancev. In to, se zdi, da je bil glavni razlog, da so saragatovci spremenili vso svojo dosedanjo politiko ter zahtevali vključitev Nennijevili socialistov v vlado. In akoravno so se prepričali, da je ta vključitev nemogoča, ker Nenni noče odstopiti od zveze s komunisti, nočejo iz neke nerazumljive trme in užaljenosti podpreti De Gasperijeve vlade. To svoje stališče so zavzeli, še predno so zvedeli, kakšen bo program nove vlade. Nanje pade nedvomno glavna krivda, če ne pride da sesjuve ene ali <lruge demo* kratične vlade.
Zelo nerazumljivo je tudi stališče monarhistov do sedanje De Gasperijeve vlade. Vsi so bili prepričani, da bodo monarhisti novo vlado vsaj z vzdrževanjem pri glasovanju podprli, toda tudi to upanje je šlo po vodi. Njih sklep se namreč glasi, da bodo glasovali proti sedanji vladi.
Če se bodo tega sklepa dosledno držali ter pomagali ostalim strankam vreči De Gasperijevo vlado, bo padla najbrže v vodo vsaka kombinacija kake demokrščansko-monar-histične vlade. Zdi se, da so monarhisti zamudili priložnost, ko so jim jo saragatovci s svojim trmoglavim stališčem napram demokristjanom nehote pripravili in ki se morda tako kmalu ne povrne več. Vedno bolj in bolj se namreč širi prepričanje, da iz sedanje zagate ni druge rešitve, kot razpustitev obeh zbornic ter razpis novih volitev, akoravno si novih volitev trenutno najbrže nobena stranka ne želi.
Sedanje krize ni kriv ne De Gasperi ne njegova stranka. Do enobarvne vlade je prišlo le zaradi tega, ker so sredinske stranke odpovedale svoje sodelovanje. Od krščanske demokracije, ki predstavlja dobrih 40% italijanskega prebivalstva, ni mogoče zahtevati, da zataji svoj dosedanji verski, socialni in zunanjepolitični program ter izda enajst milijonov volivcev, ki so ji ravno zaradi njenega programa od-
dali svoj glas. Ta program, ki ga je De Gasperi v svojem nastopnem govoru natančno razložil in ki predstavlja izboljšanje dosedanjega socialnega in nadaljevanje zunanjepolitičnega programa, bi lahko sprejele razen social-komunistov vse stranke, posebno pa sredinske stranke, ki so ravno s tem programom šle v volilni boj.
Pravi krivci sedanje .parlamentarne krize ‘ so nedvomno sredinske stranke republikancev, liberalcev in saragatovcev, ki s svojimi 38 poslanci ne predstavljajo faktično nobene moči, ki pa so v sedanjih razmerah za sestavo prave demokratične vlade neobliodno potrebni. In zato je njihova odgovornost pred demokratičnim svetom tem večja.
Premirje na Koreji podpisano
Po 37 mesecih krvavih bojev je prišlo na Koreji vendar do premirja, kateremu bo sledil, kakor upamo, tudi pravi mir. Zadnji ponedeljek ob 10. tiri zvečer po korejskem času, ali ob 2 pop. po našem času (Korejci so namreč s časom osem ur pred nami), sta predsednika zavezniške in komunistične delegacije, gen. Harrison in gen. Nam II podpisala v Panmunjonti sporazum o premirju na Koreji. Premirje sta podpisala v imenu vrhovnih poveljnikov vojskujočih se sil, to je v i-menu gen. Marka Clarka, oziroma v imenu komunističnih vrhovnih poveljnikov, gen. Kim II Sunga in gen. Peng Teh Huaia. Vsi trije vrhovni poveljniki so premirje še posebej podpisali, vsak v svojem glavnem stanu.
Pri podpisu premirja so bili navzoči vsi zastopniki na Koreji vojskujočih se držav in zastopniki tistih držav, ki so imele na Koreji svoje bolnišnice in zdravniške ambulance.
Na podlagi sporazuma o premirju so se končale sovražnosti dvanajst ur po podpisu premirja, premirje
samo pa se bo pričelo v soboto 1. avgusta.
Pri svojem prihodu v Seid je dal gen. Clark objavili sledečo poročilo: »Vojaške sile, ki so že tri leta zapletene v srdite boje, so sklenile danes v Panmunjonu premirje, ki je napravilo konec prelivanju krvi na Koreji. Upam, da pomeni konec sovražnosti začetek nove mirovne dobe na svetu in na od vojne opu-stošeni Koreji.« V poročilu pravi gen. Clark, da posveča svoje molitve vsem tistim, ki so s svojo krvjo in hrabrostjo napravili konec komunističnemu napadu s tem, da so branili načela svobodnih ljudi. Gen. Clark ugotavlja nadalje, da bo treba prehoditi še dolgo in težavno pot, da pride do miru in da bosta človeška svoboda in čast dovolj zašči-tena.
Sklenitev premirja na Koreji je ves svobodni svet z veseljem pozdravil. Res da premirje še ne pomeni pravega miru, a je prvi korak na poti k njemu. Bog daj, da bi to premirje ne prineslo miru samo izmučenemu korejskemu ljudstvu, ampak vsem narodom sveta.
Milijon paketov za Vzhodno Nemčijo
V Vzhodni Nemčiji je stanje še vedno napeto. Razne obljube Grote-wohla in Ulbrichta, ki sta po junijski vstaji vzhodnonemškega delavstva priznavala svoje napake ter napovedovala v prid delavcem razne spremembe, so se razblinile v nič. Namesto pomiritve je nastopilo zadnje čase še hujše preganjanje svobodoljubnega nemškega delavstva.
Poročali smo že, da je bil nedavno tega odstavljen in aretiran vzhodnonemški pravosodni minister Fech-ner in da je njegovo mesto zasedla Hilda Benjamin, imenovana »rdeča Hilda«. Ta minister v ženskem krilu je dala zapreti razne sodnike pod obtožbo, da so premilo sodili izgrednike zadnje vstaje. Mnogim obsojencem so na njen pritisk povečali kazen. Sploh je z njenim nastopom nastopila nova doba zatiranja nem-
Barbarski napad na splitskega škofa
člani stanovske duhovniške organi-
Jugoslovanski radio je sporočil 23. t. m., da je skupina »neodgovornih« elementov napadla v samostanu v Makarski splitskega škofa msgr. Franca Franica in še nekega duhovnika, ki je bil v njegovem spremstvu. Obenem je radijski poročevalec pristavil, da se je msgr. Franic obnašal zadnje čase protiljudsko ter da je izvajal hud pritisk na narodno duhovščino. Med svojo zadnjo vizi-tacijo da se je branil zaslišati ljudske zastopnike, ki so hoteli protestirati zaradi njegovega protiljud-skega delovanja. Med svojo vizita-cijo da je grozil duhovnikom, ki so
zacije.
Poznejše poročilo Tanjuga pripominja nad vse cinično, da ni znano o tem napadu nič gotovega in da ni mogoče z gotovostjo trditi, da se je škof Franic vrnil nedotaknjen na svoj dom.
Tako nemarno, naravnost škodoželjno poročanje brez najmanjše obsodbe nasilja nad katoliškim škofom ne dela časti ne jugoslovanskemu radiu ne Tanjugu. Napad na škofa pa je jasen dokaz, kako svobodo uživa kat. Cerkev v Titovi Jugoslaviji. Mi razumemo dobro, da se na-
hujskana množica lahko tako daleč spozabi, da se ne ustraši pred najhujšimi zločini, ne moremo pa razumeti, da so prizadete oblasti tako kratkovidne, da se ne zavedajo škode, ki jo z odobravanjem ali morda celo s podpiranjem takih in podobnih nasilij delajo lastni državi.
Naj omenimo, da je 41-letni Franic pomožni škof nad 80 let starega splitskega škofa Bonifačiča. Vsa njegova krivda je v tem, da se u-stavlja znanemu duhovniškemu gibanju, ki hoče odtrgati katoliško duhovščino od Rima ter jo zasužnjiti komunističnemu režimu.
ških delavcev. Zapadni časopisi so poročali, da so v mestu Stalinstadt (prej Fiirstenberg an der Oder) aretirali delavsko brigado par sto mož, ker so ti protestirali zaradi aretacije dveh tovarišev. Povečano je bilo število tajnih policistov, partijski funkcionarji pa so dobili nova navodila za slučaj kake nove vstaje, pa tudi dovolj orožja, da se bodo lahko branili, če bo treba. Od službe je bil zadnje čase odstavljen tudi varnostni minister Viljem Zeisser, ki je bil znan kot intimen prijatelj Lavrentija Berje.
Pomanjkanje živil je v Vzhodni Nemčiji vedno hujše. Ameriška vlada je ponudila Vzhodni Nemčiji pomoč v živilih v vrednosti 15 milijonov dolarjev. Sovjetska zveza je to pomoč ogorčeno zavrnila ter jo označila kot navadno politično propagando. Predsednik Eisenhower je poudaril, da nima pomoč Združenih držav nobenih propagandnih, ampak samo človekoljubne namene in da se zato čudi, da je Sovjetska zveza zavrnila to pomoč. Pomoč je kljub sovjetskim protestom že prišla ter jo je dobila bonnska vlada v oskrbo. Ta jo bo spravila v zahodni Berlin, kamor jo bodo prišli Nemci iz sovjetske cone lahko dvignit. Razdelitev prvega milijona paketov z živili se je pričela zadnji ponedeljek.
Resnici na ljubo moramo povedati, da je tudi Sovjetska zveza obljubila svojo pomoč, a to je storila šele po ameriški ponudbi. Poleg tega je veliko vprašanje, koliko bo mogla in tudi hotela pomagati.
Deseta nedelja po binkoštih
Iz življenja Cerkve
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 18, 9-14)
Tisti čas je povedal Jezus nekaterim, ki so zaupali sami vase, da so pravični, in so druge zaničevali, to priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit, eden farizej in drugi cestninar. Farizej se je ustopil in je sam pri sebi tako molil: 'Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje: roparji, krivičniki, prešust-niki, ali tudi kakor ta cestninar: postim se dvakrat v tednu, desetino dajem od vsega, kar pridobivam.'
—	Cestninar pa je od daleč stal in še oči ni hotel povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: 'Bog, bodi milostljiv meni, grešniku!' — Povem vam: Ta je šel opravičen na svoj dom, oni pa ne; zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
*
TO JE PA POLITIKA!
Šel je molit v tempelj farizej, šel je tudi cestninar. Človek je po naravi veren. Nič čudnega, da umna stvar spoznava svojega Stvarnika. Iz učinka, iz tega, kar je (n. pr. iz sveta) sklepa na vzrok, na povzročitelja. Vsako hišo kdo naredi, kdor je pa naredil hišo za vse ljudi, svet, je Bog! Tudi izkustvena znanost trdi: »Človek je verno bitje, kjer koli in v kateri koli dobi ga opazimo. Nihče več ne verjame Hov-lacqueu in de Mortiletu, da človek v kvartarni dobi ni poznal vere« (Tako pozitivistični učenjak Samuel Rainach v svoji knjigi »Cultes, Mvt-hes et Religions«, Pariz).
Prav zato človek, dokler ni pokvarjen, noče sodelovati tam, kjer čuti, da bi'šlo kaj proti veri. To gotovim ni všeč, jim ne gre v račun posebno tedaj ne, ko Cerkev kako politično delovanje obsodi. Vedo, da ji bodo verni sledili. Pa so iznašli zapeljivo krilatico .'»To je pa politika! a Hočejo reči: »Cerkev se vmešava v svetne zadeve, prestaplja svoj delokrog, zlorablja svojo oblast. Cerkev naj le uči krščanski nauk, deli zakramente, politiko naj pusti pri miru.« Marsikak vernik se v svoji priprostosti na to krilatico ujame:	»Saj	res, Jezus Cerkvi ni
ukazal voditi politiko!«
Kaj je politika? Beseda je grška, pomeni javne zadeve. Politika je torej skrb za javne zadeve, za javni, obči blagor, za blagor naroda, države.
Kdaj pa človek greši? Ali samo takrat, kadar dela sam zase, ali lahko greši tudi, kadar se briga za druge, za javni blagor? Ali pohujšuje lahko samo posameznik, ali tudi društvo? Ali širi nevero lahko samo posameznik ali tudi stranka? Ali krade lahko samo posameznik ali tudi to ali ono udruženje? Jezus je Cerkev ustanovil in jo poslal učit narode, ne samo posameznikov. Cerkev mora in ima pravico žigosati tako privatno kot javno nemoralo, tako krivično delovanje posameznika kot stranke. Cerkev ima zato pravico in dolžnost svariti vernike, naj ne podpirajo te ali one stranke, kadar je ta veri sovražna ali nevarna.
Ali je to politika? To je ravno toliko »politika« v tistem slabem pomenu krilatica, kot je operacija, ki jo vrši’ zdravnik nad bolnikom »klanje, ubijanje«! To ni »politika« v smislu krilatice, to je skrb za javni blaor, to je reševanje, to je vršitev dolžnosti, ki jo je Cerkev prejela od Jezusa Kristusa: »Ličite jih spolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal... Kdor pa Cerkve ne posluša, naj bo kakor pogan in cestninar,« to je očitni grešnik. Nase življenje je prepleteno z moralnostjo, z vestjo:	»Ali smem ali ne
smem, ali je dovoljeno ali ni dovoljeno?« Kjer je vprašanje vesli, tam ima besedo Cerkev, ona razlaga, uči, sodi, kaznuje, odpušča. Zato ima celo zakrament sv. pokore. Kaj menite, da politik kot politik ne more grešiti? In kdo naj mu
greh odpusti? Ali naj hodi k spovedi samo, kdor okrade gospodarja, politik pa, ki okrade ljudstvo, naj ne naredi greha, naj si greh sam odpusti, naj ne naredi pokore, naj si kar sam odpre nebeška vrata ?
Ali se je Bog kdaj brigal za javni blagor, to je za pošteno politiko? Vedno, saj ga vlada in ohranja, saj narode svari in kaznuje, jih preživlja in ohranja. Zato nima nihče večje politike, skrbi za vse človeštvo, kot ravno Bog. Vse to pa vrši predvsem, da bi ljudje dosegli večno srečo, večni blagor.
Ali se je Jezus kaj brigal za politiko? Hodil je od kraja do kraja, delil dobrote in učil, kaj moramo verovati in kako živeti, da se zveličamo. Ustanovil je Cerkev, da njegov nauk oznanja do konca sveta. — Toda je tudi nastopil proti strankam, posebno proti farizejski. Javno jih je žigosal in razgaljeval njihove hudobne naklepe. Odločno
Naše tržaško skupno romanje je končano in na naš skupni romarski križ bomo napisali novo letnico: Gospa Sveta 1953.
Kako je bilo? Kako ste se imeli? To je prvo vprašanje, ki smo ga po vrnitvi slišali. Ali verjamete, da je težko z besedo dopovedovati, kako lepo je bilo po božji volji to naše skupno romanje. Imeli smo že v teh letih po številu večja romanja; lansko leto smo v padovanski baziliki kot dvatisočglava množica tudi lepše zapeli in vendar vam bi odgovoril vsak udeleženec letošnjega romanja, da lepše božje poti in hkrati izleta še ni doživel. V prav vsakem oziru je naš praznik tako uspel kakor doslej nobeden te vrste. Ko smo se v nedeljo popoldne vozili po Rožni dolini in so nas v vseh vaseh veselo pozdravljali, tedaj mi je prišlo na misel, da more naše tržaško romanje samo na Koroškem tako lepo uspeti. Nismo prišli samo v deželo, kjer imajo krasne božje hrame, prišli smo na Koroško, kjer so doma naši bratje Slovenci, v deželo, ki je bila nekoč zibelka slovenskega krščanskega naroda In prav tu je zadnji vzrok, zakaj je naše romanje, naš izlet tako lepo uspel. Ko človek pride po dolgih letih v rojstno hišo, v rojstno vas, ga dobri rojaki z veseljem sprejmejo in pozdravijo. In tako se je godilo z nami. Vesela skupna narodna pesem, ki je v nedeljo zadonela v Celovcu, pozneje pa v Žihpoljah in Podgorju, je bila samo naravni zaključek našega notranjega veselja in domačega občutja.
V	soboto zgodaj zjutraj smo preleteli dolgo pot iz Trsta do državne meje pri Trbižu, kjer so nas že čakali prijatelji iz Celovca in nam nato vse do Gospe Svete razlagali lepote koroške zemlje. Prva naša postaja je bila pri Materi božji na Vrbskem jezeru, druga pa kmalu nato r Celovcu, kjer nas je vseh 400 v palači ljudske kuhinje naenkrat obedovalo. Tu nas je pozdravil voditelj naših katoliških Korošcev, g. dr. Tischler. Ob šestih zvečer smo se ustavili pod gričem, na katerem so pred 1.200 leti naši pradedje postavili prvo Marijino cerkev. Mogočno so doneli gosposvetski zvonovi, ko smo se v veliki procesiji za našim romarskim križem bližali Marijinemu svetišču. Tu nas je pred glavnimi vrati sprejel domači gospod župnik in tako smo blagoslovljeni stopili v materino hišo, v ktiteri je središče prekrasni oltar. Mnogi izmed nas še niso videli take gotske stavbe. V tej lepi in zgodovinski cerkvi smo doživeli ta večer in drugo jutro tiste življenjske trenutke, ki se jih človek vedno rad spominja, z besedo pa jih težko izrazi. Govorila sta nam odlična koroška pridigarja, g. župnik Čebulj in g. župnik Molnar, Oba sta tako globoko polagala božjo besedo v naše duše, da smo bili prav vsi zadovoljni in smo po veliki večini vsi opravili romarsko navado ter prejeli svete zakramente.
Po skupni sveti maši smo obiskali zgodovinski vojvodski prestol na Gosposvetskem polju. To je bilo zopet doživetje zase. Človeku se sicer ob takih spomenikih radi sedanjih krivic vrine v dušo žalost, a kljub teinu odhaja srečen, zadovoljen, ponosen.
je svaril apostole: »Varujte se kvasu, nauka farizejev!«
Ali se sme sv. oče brigati za politiko? Sme, prav kot Jezusov namestnik. Sme in mora nastopati proti strankam, ki so protiverne, nemoralne. Nastopati mora namreč proti strupenemu kvasu, proti krivemu nauku, ki ga take stranke širijo. Prav zato ima pravico in dolžnost, da svari grešnike, naj takih strank ne podpirajo. Prav zato je Pij XI. obsodil komunizem in delovanje z njim. Prav zato je Pij XII. prepovedal pod kaznijo izobčenja članstvo pri partiji, članstvo pri pionirčkih itd.
Prav zato se mora tudi škof v svojem delokrogu, in zadnji dušni pastir v svoji duhovniji brigati za javni blagor, nastopati proti zgrešeni, protiverski politiki.
Zato verniki, ki hočete biti res kristjani, poslušajte, kadar vam Cerkev govori po svojih predstavnikih; ne dajte se begati po zviti krilatici: »To je pa politika! Gospod pa politiko spravlja na prižnico!«
Če bi tole slišali ali dobili v roke verniki onkraj železnih zaves, bi vse do pičice potrdili in z obema rokama podpisali. Ta ali oni na tej strani bo pa rekel: »Že spet politika v cerkvi!« — Temu povem na uho in na glas: »Spoznal boš, ko boš trpel na posledicah svoje »politike«. Druge pomoči zate ni!«
Z nedeljskim kosilom smo začeli drugi del našega sporeda: izlet. Saj smo vam povedali prej, da veselja ne bo manjkalo in da bo naše romanje obenem tudi vesel izlet. Oznanila je to izletniško veselje pri skupnem kosilu naša narodna pesem, ki se je dobri dve uri razlegala po veliki dvorani. Vse je pelo, harmonikar in dirigent sta se pošteno potila, mi pa smo peli kakor še nikoli na naših dosedanjih skupnih romanjih. Isto se je zgodilo popoldne, ko smo obiskali Žihpolje in Podgorje. V obeh vaseh imajo starodavne in izredno lepe Marijine cerkve, za nas Tržačane povsem nekaj novega in izredno zanimivega. V Žihpoljah so imeli ta dan se novo mašo in tako sino tudi mi dobili novomašni blagoslov.
Od Borovelj do Beljaka smo se vpraševali v naših devetih razkošnih pulmanili, kako je to, da je vse na cestah in da nas vsi pozdravljajo. V neki vasi za Šent Jakobom so nam kar cvetje metali skozi okna. Sedaj povemo našim romarjem, da je vsa Koroška vedela za nas obisk, ker so o njem prej pisali v svojih časopisih in izvedeli zanj tudi po radiu. Rožna dolina, vrt božje lepote in veselili ljudi, ki le poznamo iz knjig, iz povesti in sedaj v resnici, bodi nam pozdravljena in s teboj tvoje sestre ob Zilji in v Podjuni! Le v taki lepi zemlji se je mogla roditi najlepša slovenska pesem in ta je vaša, nasi bratje Korošci!
Bila je že trda noč, ko se je nasa avtobusna kolona ustavila na državni meji in bil že ponedeljek zjutraj, ko smo si na devinskem bloku želeli lahko noč. Tako se je končal naš dvodnevni obisk na Koroškem, ki pa je bil tako lep, da ga bomo tam čez dve leti zopet ponovili!
Darovi za Katoliški dom
N. N. - Gorica -	lir	500.--
Andrej Mak - Sele (Koroška)	»	800.
Marijan Ccj Milost - Gorica	»	3.000.—
Mr. A. Hrast - Avstralija -	»	2.000.
Mr. M. Merjen - Avstralija	»	1.000.—
D.B. - Gorica, za mes. avgust	»	1.000.—
J. F. K. - Gorica -	»	500,—
K. J. - Rupa -	»	600,—
Reščič Ivan - Gorica	»	2.000.—
Kodelja Vera - Gorica •	»	1.000.—
K. T. - Gabrije	»	L000.
Nov kovan denar v Italiji
Namesto dosedanjih prevelikih in zato nerodnih kovancev po 5 in 10 lir, ki so se jih državljani prav zaradi tega branili v prometu, je država dala med ljudi manjše in pripravnejše kovance po 5 in 10 lir. Petlirski je še nekoliko manjši od dosedanjega za 1 liro in ima na naslovni strani upodobljeno ribo; desctlirski je nekoliko manjši od dosedanjega aa 2 liri in ima na naslovni strani upodobljena dva pšenična klasa.
Stari kovanci bodo potegnjeni iz prometa 31. 12. 1953, nato jih bo mogoče menjati samo na uradni banki. Drobiž od 1 in 2 lir bp menda ostal le papirnat.
Kardinal Stepinac težko bolan
Ves katoliški svet se zanima za zdravstveno stanje kardinala Stepinca. Dne 25. julija sta dospela iz Amerike dva odlična zdravnika, prof. Rusie, ravnatelj klinike iz Chicaga in prof. Lawrence iz univerze v San Franciscu. Pristala sta na: letališču v Zagrebu, kjer sta bila sprejeta od ameriškega konzula za Hrvaško in od tajnika kardinala Stepinca. Ameriška strokovnjaka sla prinesla s seboj radioaktivni fosfor, katerega je podaril ameriški Center za a-tomsko energijo, in s katerim mislijo zdraviti težko bolnega kardinala. Imela sta že posvet s tremi zdravniki, ki so do sedaj zdravili kardinala Stepinca. Dr. Bogičovič, ki je že več kot dvajset let osebni zdravnik kardinala, je izjavil, da je kardinalova bolezen, tako zvana »policitemia rubra vera« zelo resna in redka bolezen, povzročena od nagle neprestane množitve rdečih krvnih slanic. Izjavil je tudi, da bi se ta bolezen uspešno lahko zdravila le v kakšni zagrebški kliniki, a da kardinal noče prositi oblasti za premestitev iz rojstnega kraja, kjer je po navidezni pomilostitvi še vedno zastražen.
Ker pa je zdravstveno stanje bolnega kardinala zelo resno in lahko vsak hip nastopijo težke komplikacije, je upanje, da bodo oblasti same poskrbele za prenos bolnika v zagrebško kliniko.
Medtem pa so vasico Krasič močno za-stražili. V obsegu 5 km od vasice so postavljene straže in nihče se ji ne sme približati, če nima posebnega dovoljenja.
Blazna dirka vzpenjače brez zavor
Špansko katalonsko mestece Minostrol je bilo priča težke nesreče, ki je žalostno zaključila veliki praznik sv. Jakoba, ki ga verni Španci tako zelo časte. Samostan n» 1200 metrov visokem hribu Montserat
•	je bil ta dan cilj premnogih romarjev, ki so se s vzpenjačo v kratkem času povzpeli na to višino. Neprevidnost uslužbencev, ki so v vozove natrpali prekomerno število romarjev je zakrivila, da se je utrgala zavora voza, kjer je bilo natlačenih
Tiste dni, ko se je Josip Broz - Tito vračal iz obiska v Londonu, so jugoslovanske oblasti presenetile svet z novim udarcem proti kardinalu Stepincu. Sklenjeno je b&) namreč, da v bodoče kardinal ne sme več sprejemati obiskov. Formalni povod za to odločitev so bile izjave, ki jih je kardinal podal ameriškemu novinarju Trandl Lessingu. Bile so nato objavljene v zelo razširjenem ameriškem magacinu (listu) »Catbolic Digest«. Kratka vsebina teh izjav je sledeča:
1. Nisem mogel iti v Rim po kardinalski klobuk. Pa tudi nisem hotel. Saj vem, kaj bi se zgodilo z menoj. Leta 1945 je moj tajnik pospremil v Rim takratnega apostolskega vizitatorja msgr. Marconeja. V Rini je lahko šel, za povratek pa mu niso dali dovoljenja. Z menoj hi se. zgodilo isto.
2. Ostal bom tu (v Krasiču), če je potrebno, do smrti. Katoliška Cerkev v vzhodni Evropi in Rusiji potrebuje duhovnikov. Ničesar se mi ni treba bati. Že sem bil blizu smrti. Ljudi se ne bojim.
3. Mi ni znano, ali je hotel Vatikan z mojim imenovanjem napraviti »politično potezo«. Tudi mi ni znano, ali me je sv. oče pričakoval v Rimu. Imam namreč zelo malo stika z zunanjim svetom. Vem le eno. da moram narod podpreti v času stiske. S tem, da sem imenovan za kardinala, se v mojem življenju ne bo ničesar spremenilo. Moja edina pomoč je Bog.
4. Po dolgih letih borbe sem našel v tej vasi, ki je moja rojstna vas, relativen mir. Vas se od moje mladosti ni dosti spremenila. Za časa vojske jc mnogo pretrpela. Leta 1944 je nemška bomba poškodovala farno cerkev. Popraviti je ne moremo, ker je zbiranje v cerkvene namene prepovedano.
5. Ljudstvo je dobro in neizprosno v svoji ■ zvestobi do vere. Nihče še se ni v naši vasi
včlanil v poljedelsko zadrugo. Tu v Krasiču bi vlada ne mogla nastaviti svojih generalnih vikarjev, kot se je to zgodilo na Madžarskem. Ljudstvo bi jih preziralo in pljuvalo v obraz. Dobro ve, da samo papež lahko imenuje generalne vikarje. Zato se počutim mirnega in varnega sredi lega ljudstva.
6. Policija me nadzira podnevi in ponoči. Kdor pride k meni, je strogo preiskan in natančno legitimiran. Po prekinitvi diplomatskih stikov z Rimom skoro nimam več
120 romarjev. Začela se je blazna tekma navzdol. Nesreča se je od minute do minute še stopnjevala, ker je pokvarjena vzpenjača zadela na svoji blazni poti na ostale tri vozove in jih potegnila s seboj. Mnogo potnikov si je hotelo rešiti življenje s tem, da so poskakali z vozov. Trije od teh so se ubili. Ko so vozovi prigrmeli v dolino so izpod ruševin potegnili 7 mrtvih m na stotine ranjenih. Le izredna prisotnost duha sprevodnika zadnje vzpenjače, ki je z natančno preračunano kretnjo u-stavil svoj voz, je preprečila še hujše posledice težke nesreče.
Družba bfitanskik katoliških pisateljev in časnikarjev
Pred kratkim je imela v Londonu svoje letno zborovanje Družba sv. Frančiška Šaleškega, družba britanskih katoliških pisateljev in časnikarjev. Na zborovanje so se zbrali mnogi vidni predstavniki tiska držav Združenega kraljestva, še več manjših urednikov in sodelavcev najrazličnejših listov in revij, ki izhajajo v Veliki Britaniji, in nekaj vodilnih umetnikov britanskega sveta.
Družba Sv. Frančiška Šaleškega je bila ustanovljena komaj leta 1945. Spodbuda zanjo je prišla iz londonske Fleet Street, ki je domovina britanskega časnikarstva. Ena sekcija družbe ima tukaj tudi svoj sedež. Njeni člani se shajajo po enkrat na mesec v znameniti gostilni »Pri petelinu«, v katero je zahajal tudi Charles Dickens. Menda ni britanskega lista, ki bi ne bil zastopan na teh sestankih, kajti nobeno ravnateljstvo lista se v Veliki Britaniji ne zanima za prepričanje svojih sodelavcev, ampak gleda le na njihovo strokovno sposobnost.
Med člani Družbe je tudi znani katoliški pisatelj Hilaire Bellocs, ki se zaradi starosti ni udeležil zborovanja, a so ga lansko leto izvolili za častnega predsednika Družbe. Ta je pred par tedni umrl.
Družba Sv. Frančiška Šaleškega ima stike z mnogimi organizacijami časnikarjev in pisateljev v raznih deželah. Včlanjena je tudi v Mednarodni zvezi katoliških časnikarjev, ki ima svoj sedež v Parizu.
obiskov. Celo škofu Lachu, ki upravlja v moji odsotnosti zagrebško nadškofijo, so ta teden onemogočili obisk. Zdi se, da se oblastem zdijo vsi ti obiski že preštevilni. Kajti k meni so prihajali duhovniki, politiki in novinarji iz vsega svobodnega sveta. Toda prepričan sem, da niso doumeli, kaj se to pravi, biti jugoslovanski podanik.
7. Trdim znova, in bom trdil vedno, da položaj katoliške Cerkve ni niti za las boljši od onega v boljševiški Rusiji in drugih satelitskih državah. Pravijo, da jugoslovanska demokracija priznava svobodo vere. Zakaj pa nadzirajo vse tiste, ki še gredo v cerkev? In zakaj podvzemajo disciplinske mere proti državnim uslužbencem, učiteljem, zdravnikom, častnikom, ki hodijo
v	cerkev? Ali je to svoboda?
8. Prepričan sem, da je ogromna večina duhovnikov, ki so člani duhovniških društev pod vodstvom države, vstopila v ta društva pod silnim pritiskom. Dokaz za to jc primer ljubljanskega škofa, ki so ga polili z bencinom in nato zažgali, tako da je dolgo časa visel med življenjem in smrtjo. To so metode ustrahovanja in nasilja.
9. Znano mi je, da se država hvali, koliko milijonov dinarjev je potrošila za popravila cerkva in umetniških spomenikov, ki so bili pokvarjeni za časa vojne. Če je kaj popravila, je ta denar že zdavnaj dobila nazaj, ker je nastavila nemogoče davke. Zaplenili so cerkvam vse premoženje, pri tem pa davke pustili nespremenjene. Duhovniki so morali prodati svoje osebne predmete, toda za nje se ni treba Lati: kmetje ne bodo nikdar pustili, da njihovi dušni pastirji umrjejo od lakote. Pa tudi če bi država popravila vse cerkve, naj ve, da mi ne potrebujemo tolik o cer-kva:	nam je potrebna svoboda verske vzgoje.
Jt). Jugoslovanske oblasti so ustanovile neki Odbor za verska vprašanju, ki naj o-mogoči nekak kompromis med Cerkvijo in državo. Za nas katoličane tak odbor ne pomeni nič. Naši škofje so samostojni. Nepoznani niti enega škofa, ki bi bil voljan delati take kompromise v današnjih okoliščinah, Izjema bo samo msgr. Ritig, ki je predsednik omenjenega Odbora. Ta Odbor bi mogel storiti kaj pametnega le tedaj, če bi bil poverjen od sv. očeta. Vztrajali bomo zato na dosedanjem stališču, dokler sv. oče drugače ne odloči.
Tržačani	na
IZJAVE KARDINALA STEPINCA
ameriškemu novinarju Trandl Lessingu
Leto V. - štev. 31
KATOLIŠKI GLAS
Stran 3.
Novo pismo iz Trsta
Trst, 28. julija 1953.
Preživljamo letni čas »kislih kumare«, toda letos je zelo bogat na zanimivih dogodkih. Lahko -bi vam pisali, kako se je sredi občinske seje splašil naš župan g. inž. Bartoli ter zbežal v Rim k svojim gospodarjem. Ulice, kjer je včasih ob kakih nacionalističnih izgredih viselo nekaj italijanskih trobojnic, so mu postale nezveste ter so v znak nezadovoljstva ostale zatemnjene v večernih urah, kot bi bili sredi vojne. Znano vam je tudi, kako se je italijanska javnost razburjala ob prihodu slovenskega podministra Beblerja na tržaški semenj. Zakaj k njemu so šle razne slovenske organizacije in mu razložile, da je vse hujše zatiranje Slovencev v področju A kot zatiranje Italijanov na področju B. Saj smo imeli še dovolj zbranega gradiva od obiska socialistične internacionale in smo lahko še podministru Beblerju dali nekaj pritožb. Podminister Bebler je sicer komunist. Zato pač ni pritegnil našega zanimanja. Toda prišel je iz Ljubljane, ki je prestolica sosednje slovenske republike. Ljubljana pa je bliže Trstu kot Rim. Do-slej so hodili v Trst samo ministri in pod-ministri iz Rima. Tu v Trstu živi celo 21 italijanskih ministrskih višjih uradnikov, ki jih je poslal k nam De Gasperi. Pa smo si misli: Ali ne bi smeli tudi mi stopiti k Beblerju, da pokažemo, da Trst ni več Italija.
Posebno pa je razburilo italijanske nacionalistične kroge, da smo govorili z Beblerjem o zatiranju slovenskega šolstva v Trstu. To vprašanje ni edino, ki nas žuli. Žuli nas toliko stvari, da bi morali izdajat: za svoje pritožbe dnevni politični list. Toda nekatere šolske zadeve so zelo nujne. Predložili smo jih na pristojnem mestu ponovno v pretres. Celo nas glavni prof. Fadda nam je zagotovil, da je celo on sam poslal naše šolske zadeve v pregled samemu guvernerju gen. interton-u, kateri je odslej edini merodajen v presoji naše pravde. Toda mi nismo držali križem rok in smo skušali tudi izvohati, kako je g. prof. Fadda osvetlil naše želje in pritožbe. Evo vam tukaj nekaj zgledov.
Pritožili smo se najprej, da je g. prof. Fadda ukinil slovensko okrožno nadzorni-štvo, to je edino oblast, po kateri smo imeli Slovenci majceno soudeležbe pri u-pravi slovenskih šol. G. prof. Fadda pa se zagovarja, da slovensko okrožno nadzor-ništvo ni moglo biti ukinjeno, ker sploh ni nikdar obstojalo. Zavezniška vojaška uprava je o tej zadevi bolje poučena. Ko so zastopniki slovenskih političnih in strokovnih organizacij zahtevali od Zavezniške vojaške uprave, da se ustanovi posebna Višja šolska uprava za slovenske sole, je odgovorila vojaška uprava, da je to nepotrebno, ker itak deluje pri »Višji šolski upravi« (Sovraintendenza scolastica) slovensko okrožno nadzorništvo, ki vrši iste funkcije, ki jih ima Višja šolska uprava.
Vojaška uprava tudi ni mogla drugače odgovoriti. Saj je ta uprava imenovala doslej dva slovenska okrožna nadzornika, in sicer leta 1945 najprej dr. Žitka Vladimirja, potem pa prof. Edvarda Mizerita. Ta dva sta imela naslov »okrožni nadzornik«, »ispettore di zona«, »area sehool in-speetor«, z izrecnim pristavkom: nadzornik za slovenske srednje in osnovne šole.
G. prof. Fadda pa se še nadalje opravičuje: Ce mislite, da bi bil dosedanji slovenski okrožni nadzornik res odžagan, se motite, kajti on je še vedno na svojem mestu in položaju in vrši iste funkcije, ki
so mu bile v začetku poverjene. Seveda to ni res. Zakaj tisti okrožni nadzornik sc imenuje danes svetovalec. Prej je okrožni nadzornik popolnoma samostojno reševal vse akte, ki so zadevali slovensko šolo, saj so bili vsi pisani v slovenščini, njegovo mnenje v teh zadevah je bilo odločilno. Zdaj je na mestu nadzornika »svetovalec«. Za mnenje tega svetovalca se nihče ne čuti dolžnega vprašati in res tudi nihče ne vpraša. Če pa stopi ta svetovalec sam kot nepovabljen gost k g. su-perintendentu ali drugim šolskim oblastnikom, ga ti sprejmejo kot vsakega drugega državljana, samo s to razliko, da z večjo nervoznostjo pokažejo, da bi se ga radi čimprej odkrižali.
G. prof. Fadda se izgovarja, da je hotel funkcije okrožnega nadzornika za slovenske šole bolj točno precizirati. Prepovedal se mu je zlasti vtikati v zadeve slovenske osnovne šole in v poslovanje upravnih u-radnikov pri višji šolski upravi. To je dragoceno priznanje. Prej je bila uprava slovenske šole nekako združena v slovenskem šolskem nadzorništvu ter je to delalo vsaj videz samostojne šolske uprave. Zdaj je prof. Fadda to upravno enotnost zdrobil tako, da je poslovanje osnovne šole popolnoma ločil od območja slovenskega »svetovalca«. Prepovedal mu je vsako zanimanje zlasti za poslovanje računskega oddelka, ki je za slovenske in italijanske šole skupen. Čudna logika! To bi bilo upravičeno, če bi imele slovenske šole svoj lasten računski oddelek, pa ga nimajo. Če se hoče šolnik pozanimati ,kako je z njegovo plačo, ne sme tega storiti preko slovenskega svetovalca, temveč se mora obrniti neposredno na pristojno italijansko gospodično.
Še en zgled bomo navedli, kako je prof. Fadda pojasnil svojim predstojnikom naše šolske zadeve. Mi se med drugim pritožujemo, da je v komisijo za slovenske učbenike imenoval poleg Slovencev tudi italijanske šolske veščake. G. prof. Fadda pa pravi: Ta komisija je sestavljena iz samih Slovencev in ljubiteljev slovenskega slovstva. Ta komisja sestoji iz petih oseb. Kateri so Slovenci? Najprej ravnatelj Per-haue Rudolf in prof. Blasina Marija. Tema dvema ne bomo oporekali pripadnosti slovenskemu narodu in poznanja slovenskega jezika in kulture. Toda v komisiji so še tri druge osebe. In sicer: g. prof. Wolf Giusti, ki je profesor za ruski jezik in za slovansko slovstvo, g. Romeo Colo-gnati, ki je docent za slovenski jezik, toda ga tako obvlada, da ga predava v italijanščini. Potem je še nadzornik Enrico Me-dich. Kdo je ta gospod? Pod fašisti je izvajal na našem ozemlju proslulo Genti-lijevo reformo, ki je uničevala naše sole in zaradi katere je veliko naših učiteljev moralo v Kalabrijo in Sicilijo , mnogi pa so se morali umakniti v Jugoslavijo. Tega gospoda Medich-Medici je sam prof. Fadda odlikoval pred predstavniki slovenskih strokovnih organizacij s častnim nazivom »fa-scistone«. Ne moremo ob tej zadevi mimo, ne da bi se obrnili naravnost na vojaško upravo z vprašanjem: kaj bi rekli vi Angleži in Ameiikanci, če bi vam kdo imenoval v komisije za izdajo vaših učnih knjig poleg Angležev in Amerikancev ter poleg izdajalcev vaših narodnih zadev kake »ljubitelje« vašega slovstva, na primer Holandce, Dance ali Nemce.
G. prof. Fadda pa hoče prikazati tisto komisijo za izdajo slovenskih učbenikov za zmožno življenja. Pravi, da je že izdala v marcu letos prvo. učno knjigo, in
sicer »Geometrijo« izpod peresa ravnatelja Perhauea. Toda istočasno trdi, da je bila tista komisija potrjena šele 2. maja 1953. Gotovo je potem imela svojo prvo sejo tista komisija pozneje. Tista Perhaučeva geometrija pa je bila seveda pripravljena za tisk in v tiskarni že leto dni prej.
V	dokaz, da upravljajo Slovenci svoje šole sami, navaja prof. Fadda celo dejstvo, da so pri Višji šolski upravi in pri Vzgojnem uradu nastavljeni slovenski vratarji in slovenske tipkarice. Ne pove pa, da Je med temi celo eden, ki je radi prenapetosti ondotnih italijanskih uradnikov tako zastrašen, da se ne upa s slovenskimi strankami slovensko govoriti.
Upamo, da bo g. gen. Winterton uvedel temeljito preiskavo, preden bo nasedel izgovorom g. prof. Fadda, ki želi po naročilu rimske vlade polagoma izriniti slovenske šole najprej iz tržaške mestne občine, potem pa tudi iz okoliških vasi. Zapadnim zaveznikom je mnogo na tem, da pride med Italijo in Jugoslavijo do sporazuma
glede tržaškega vprašanja. Toda najlepši primer, kako želi priti rimska vlada do tega sporazuma, je postopanje njenega emi-sarja prof. Fadda s slovensko šolo. Naj bo tedaj Jugoslavija skrajno oprezna, preden nasede italijanskim obljubam. Italijanski demokristjani v Trstu so ob nastopu njegove osme vlade poslali De Gasperi-ju pozdrav, v katerem pa so izrazili željo, da bi se onih 21 višjih rimskih funkcionarjev prilagodilo potrebam tržaškega mesta. To se pravi: Naj ti dosedanji odidejo in prevzamejo njih mesto drugi, seveda tržaški ljudje. Ali ni to migljaj tudi za g. gen. Winterton-a, da preudari, ali je delovanje g. prof. Fadda v Trstu še v korist svetovnemu miru.
Ob zaključku teh misli pa je treba zaklicati vsem slovenskim staršem: Danes je položaj Italije drugačen, kot je bil lani ob začteku šolskega leta. Vaši otroci se šolajo za to, da bodo imeli lepšo bodočnost vse življenje. Položaj ob Jadranu se jasni. Zato kličemo: Vsi slovenski otroci v slovensko šolo!
BLAGOSLOVITEV NOVEGA ZVONIKA V DOLINI
Vsem prijateljem »Kat. glasa« sporočamo veselo novico, da se bo v nedeljo
9.	avgusta popoldne vršila slovesna blagoslovitev našega novega zvonika, že na sliki je lep kakor vidite, ko ga boste pa videli v resnici, boste tudi
vi	mnenja, da novi zvonik v Dolini ni navadna krajevna zadeva, ampak stvar, ki zasluži pozornost širše javnosti. Na vrhu 35 metrov visokega zvonika se dviga dvometrski križ, ki so ga postavili na mesto v sredo 17. junija. Tedaj so bila glavna zidarska dela končana, sedaj pa je končano vse; v teh dneh bodo še namestili v zvonik nove zvonove in tako bo zvonik čakal svoje krstne nedelje 9. avgusta, ko ga bo v našem skupnem veselju blagoslovil
tržaški g. škof. Točen spo-
a
red velike slovesnosti bomo objavili r naslednji številki.
Vljudno vabimo naše sosede s Krasa in iz Trsta, pridite in z nami delite veselje, ki napolnjuje vso veliko dolinsko župnijo.
V	prvi vrsti se želimo z to našo popolnoma cerkveno slovesnostjo zahvaliti do-
bremu Bogu za srečno dograditev težkega dela in prav tako se zahvaliti vsem oblastem, ki so darovale blizu deset milijonov za to izredno delo.
Vsem, ki nas boste v nedeljo 9. avgusta obiskali, kličemo na veselo svidenje!
GIOISIPIOIDIAIRSITIVIO
Žeja in nje gašenje
Če naše telo izgubi del vode, občutimo žejo. Zahrepenimo po osvežujoči pijači.
Vodo pa izgublja naše telo vedno, tudi v zimskem času. Tudi pozimi se namreč potimo, ker je potenje bistveni del kožnega dihanja. S točnim merjenjem so u-gotovili, da odrasel in zdrav človek izloči
skozi kožo dnevno vsaj 2 litra potu, ki je sestavljen predvsem iz vode. Pot pa izločajo znojne žleze, katerih je na koži človeka nad 2‘/2 milijona.
S potenjem pa ne izločamo samo vode, temveč tudi različne soli. Gotovo si že pokušal kapljico lastnega znoja in ugotovil, da je slan. Slanost potu zavisi predvsem
od naravne kuhinjske soli, katero smo užili s hrano. V vsaki hrani je nekaj kuhinjske soli, četudi nismo dotične hrane posebej solili. V izločenih snoveh potom potenja pa ni samo kuhinjska sol (natrij in klor), temveč so tam še druge.
Poleg vode in soli izločamo s potenjem tudi različne dišavne snovi, ki pa se lahko spremenijo tudi v smrdeče. Čez kratek čas ni noben pot blagodišeč, temveč postaja vedno bolj odvraten. — Vsak človek izloča različne dišavne snovi in po teh snoveh spozna pasji nos svojega gospodarja. Koder človek hodi, povsod zapusti trohico jeh izločenih dišavnih snovi, ki omogočijo policijskemu psu, da zasleduje in končno odkrije zločinca.
Kot rečeno, se. človek stalno poti. Najhujše seveda, če ga obdaja visoka toplota ali pa če vrši neko telesno delo.
Obilnejšemu potenju odgovarja tudi hujša želja, globlje hrepenenje po pijači.
GAŠENJE ŽEJE
Kje občutinjo žejo? Od naših Jejesnih organov žejo najbolj občuti grlo; če je to suho, potem je ‘človek res žejen. Kaj naj naredi ?
Če hoče debeluhar izgubiti nekaj kil, potem naj žejo kolikor mogoče potlači, na noben način pa ne sme žlempati mnogo pijač. S potlačitvijo žeje bo njegovo tkivo (meso) izgubilo mnogo vode, mnogo vlage in ohlapnost bo izginila. Če pa bo izgubljeno vodo takoj nadomestil s pijačo, bo njegovo telo postalo še bolj ohlapno.
Za pravilno gašenje žeje ne smemo piti preobilnih količin pijač. Kot rečeno, čutimo žejo predvsem v suhem grlu. Če grlo ne bo več suho, ne bomo imeli takega občutka žeje. Grlo pa osvežimo lahko z malim požirkom vode. Lahko pa z vodo tudi samo grgramo in potem izpljunemo in žeje ne bomo občutili več. Planinci in popotniki držijo navadno v ustih svežo travnato bilko, ki izzove izločanje sline, ta pa ovlaži grlo in prežene občutek žeje.
Velike množine popite vode niso pravo sredstvo za gašenje žeje, ker nismo s potenjem izgubili samo vode, temveč tudi soli. Najslabša pa je zelo mrzla voda: ta za trenutek res ohladi, a od take vode imata dobiček le zobozdravnik in zdravnik za notranje bolezni, ki mora zdraviti prepogosto povzročene želodčne katarje in driske.
Zelo primerne za gašenje žeje so tekočine, ki vsebujejo mnogo ogljikove kisline. Pivo pa moramo izvzeti od teh pijač, ker dela potem človeka lenega. Boljše so različne sodavice, najboljše pa pijače iz sadnih sokov s sodavico: v teh je je tekočina, ogljikova kislina, so različne soli, ki nadomeščajo izgubljene s potenjem, in je nekaj sladkorja, ki je oživljajoča hrana. Alkoholne pijače niso za gašenje žeje in tudi mleko ne, ker je pregosto; kvečjemu na-koliko kislo.
Izborno sredstvo za gašenje žeje je nekoliko slana, drugače čista voda. V vsakem litru vode raztopimo po 5 gramov kuhinjske soli, ki se niti ne pozna. V plavžih in kjer je na delovnem mestu visoka toplota, si tako gasijo žejo. — Zelo dober je tudi krop: v litru vrele vode raztopiš vrhano žlico slakdorja, potem pa napolniš kozarec na 4/5 s to raztopino, ostalo 1/5 pa z vinom.
Za revnega človeka pa ostane kot edino sredstvo za gašenje žeje vedno le voda: ta naj ne bo mrzla in ne gorka, pijmo jo pa le v malih požirkih in nikdar hkra-lu večjih količin.
Poslušajte versko uro ua radiu Trst II. vsako nedeljo ob 9,30!
WILHELM IltiNERMANN:	27
©če ‘-Damijan
Zapel je srebrni zvonček. Beli oče je v bleščeči se obleki pristopil k oltarju in dva rjava dečka v rdeči in snežnobeli obleki sta s sklenjenimi rokami šla pred njim. Pričela se je sveta daritev, o kateri Kanaki vedo, da v podobi belega kruha Bog sam daruje svoje Telo in v zlatem kelihu svojo presveto Kri za njihove duše.
I11 petstoglava množica ljudi, ki so stali v cerkvi, in oni, ki so ostali zunaj, so padli na kolena in mir je ležal nad njihovimi glavami, dokler ni nato zadonela pesem v pozdrav nebeški Materi in hitela k Nasi ljubi Gospe na oltarju.
Ne daleč od kristjanov pa je stalo nekaj poganov in puritancev. Pogani se niso mogli načuditi, da Bog, ki ga njihova vera odeva le v grozo, prebiva tukaj v toliki ljubkosti in lepoti. Sektijci pa so nehote morali misliti na temno žalost, ki. vlada v njihovi hiši božji, ki ne pozna ne cvetja ne luči.
»Vi imate mater!« jo šepnil puritanec nekemu verniku.
Zdaj se je pater Damijan obrnil in govoril v jeziku svojih rjavih otrok. Govoril je o tistih dneh, ko je sveto daritev obhajal še v neki tesni, travnati koči.
»Zdaj pa ima Bog svojo hišo, svojo lepo, krasno hišo, ki so mu jo sezidali njegovi otroci, in Bog je vedno med vami in njegova rdeča luč ne bo nikdar več ugasnila v vašem gozdu. In Mati je med vami. Samo ena slika stoji na oltarju. A Mati Mafija je vedno pri vas.«
Toplo so otočanom sijale oči. Ko pa je pater nato govoril o prečisti Devici, o Brezmadežni, ki ima danes svoj god, kdo naj to razume? Pater sc je zaman trudil, da bi svojim otrokom prikazal čistost in nedolžnost v njenem nebeškem sijaju. Ni šlo. Začudeno so ga gledali. Niso ga razumeli. kajti na teh otokih ne poznajo deviške čistosti. Šele ko je beli oče govoril o Materi, so jim znova zažarele oči in so mu vneto kimali.
Mati — to besedo razume ves svet!
Marsikatero zrno pade na mehka, dobra tla. Drugo pa ostane vsejano na prhlem lavinem pesku. Kako more vzkliti seme na granitu? »Morda,« si je mislil pater, »če bi bil tako pobožen in goreč kakor arški župnik. Svetniška ljubezen omehča najtrši
kamen.«
Po sveti maši so se otočani prerili do oltarja, prijemali Mater božjo za roke in ji metali cvetja v naročje. Neka mati je prinesla svojega otroka h krstu. Bila je deklica in naj bi se imenovala Marija. Vir žive vode je oblil otrokovo čelo. Še eno pesem so otočani zapeli svoji Materi.
A hipoma so se zgrozili. Kaj je bilo to? Zamolklo grmenje je prihajalo iz daljave kakor bližajoča se nevihta, grozna in pošastna. Lahko se je potresala zemlja. Luči v rdečih oljenicah so nemirno plapolale.
»Pele! Pele! Boginja se srdi, ker smo Bogu belili sezidali cerkev. Gorje! Gorje! Boginja bo nad nas razlila ognjeno morje.«
Vedno glasnejše je postajalo grmenje v daljavi in vedno huje se jc tresla zemlja. Tedaj so otočani zmetali proč cvetne vence, ki so jih bili prinesli na čast Kristusu Bogu. Zbegani so hiteli v svoje koče. Zena je pritiskala novokrščeno dete na svoje srce. Oči so ji plamtele od strahu. A njene ustnice so zaupno molile:
»Aloha Marija!«
Pred zapuščenim oltarjem je klečal pater Damijan de Veuster. Imel je solzne oči. Ali je res moral dan, ki ga jc tako lepo začel, s tako grozo končati? Kdo naj pre-
žene ubogim ljudem strah, ki mori njihove duše in cvetoči otok spreminja v pekel?
»Povej mi, Mati, kaj naj storim?« je molil misijonar z dvignjenimi rokami. »Vem. Na tej zemlji mora sejati svetnik. Daj mi sveto srce, Marija!..«
Ves dan je grmela gora. Grozeče je dvigal vulkan Kilauea svoj temni vrh nad otokom. V njegovem žrelu je vrel Halemau-mau, lonec peklenskega ognja. Črni oblaki so se kakor pošastni ptiči spreletavali nad otokom.
Pater, ki je stopil v to in ono kočo, da bi pomiril zbegane ljudi, je videl povsod le plašne ali celo sovražne obraze. Pogani in sektijci so ga gledali prezirljivo ali s prikrito mržnjo. Marsikatera vrata so se zaprla pred njim.
»To je konec!« je vzdihoval pater, ko se je vrnil z brezplodnega obhoda. Nikoli še ni bil tako utrujen in zbil. Ali so se mar nenadoma uveljavili vsi tedni nadčloveškega napora in skrbi, šest mesecev trdega dušnopastirskega dela med temi divjimi ljudmi? Ali ni do zdaj vsega smeje se prenašal?
Telo in duša sta kričala po počitku!
Zadnji dve noči je pater prečni ob postelji vročičnega otroka. Ko je hotel danes
zjutraj pogledati tja, je našel zaklenjena vrata.
Mir! Mir! Spanje!
Ko bi le mogel spati na tresoči se zemlji!
Nenadoma je misijonar prestrašen planil pokonci. Zunaj je nekdo kričal v največji stiski. Divje so udarjale pesti na vrata. Ko je Damijan odprl, je zagledal pred seboj ženo z razmršenimi lasmi, ki je blazno buljila vanj, mater, ki je zjutraj prinesla otroka h krstu.
»Makua Kamijano!« je kričala žena, se vrgla pred duhovnikom na tla, obupno vila roke in ga grabila za sutano. »Moj otrok! Oče je z njim odjezdil proč. K Halemau-mau! Žrtev za Pele!«
Pater je razumel. Groza mu je stisnila srce. Lastni oče je otroka iztrgal iz zibeli, da bi ga daroval boginji Pčde v hiši večnega ognja. Hotel je potolažiti jezo pošasti s tem, da bi vrgel novokrščenca v njeno plamteče žrelo. Gotovo je imel tu vmes prste stari čarovnik »Črni Hai«.
»Prinesel ti ga bom nazaj!« je pater obljubil materi. Nato je zdirjal v hlev, pograbil svojega konja, vrgel nanj sedlo in se v divjem diru pognal proti Kilauci. Sest ur pred njim je odjezdil strašni oče, ki je svojega lastnega otroka hotel vreči v
S TRŽAŠKEGA
Zahvala Korošcem
Vodstvo tržaškega romanja se v imenu vseh iskreno zahvaljuje mnogim koroškim gospodom, ki so nas tako lepo sprejeli in nam pomagali. Brez vaše velike pomoči bi naše romanje še daleč ne uspelo tako lepo. Iskrena hvala g. kanoniku dr. Blu-menu, gg. govornikom in spovednikom, mnogim gg. duhovnikom in laikom, ki so bili vedno z nami in nam napravili zelo veliko uslug.
Ko pridete Korošci na Tržaško, bomo skušali vašo ljubezen povrniti. Slišimo, da pride prva skupina v avgustu, pozneje pa še dve. Vse bomo storili, da se boste počutili med nami tako lepo kakor smo se mi med vami! Hvala vam za vse in na svidenje!
Duhovne vaje v Trstu
Med dekleti je vsako leto več zanimanja za zaprte duhovne vaje. Letos se bosta vršila 2 tečaja duhovnih vaj. I. tečaj bo v dneh od 8. do 12. septembra pri čč. sestrah v ul. Besenghi 6; namenjen bo zlasti dekletom v službi in kmečko-delav-skim.
II. tečaj pa se bo vršil okrog 20. septembra za dijakinje in učiteljice pri čč. sestrah v ul. Ginnastica 79.
—	Stroški za 3 dni okrog 2000 lir; ubožnim bo prispevek znižan.
Posamezni dekliški krožki naj že sedaj mislijo, kako bi po svojih članicah za duhovne vaje pridobile zlasti doraščajoča dekleta.
Dekliška zveza v Trstu
Kolonija Slokad Rigolato
Slovensko Karitativno društvo »SLO-KA-D« že osmo leto vodi slovenske otroke iz Trsta na kolonije v hribe. 200-240 otrok je vsako leto v povojni dobi uživalo dober gorski zrak, tečno hrano in gorski mir in bilo deležno dobre vzgoje potom te dobrodelne ustanove. — Vsak pameten človek uvidi, da so kolonije današnjemu otroku skoraj nujno potrebne; mnogi čutijo na sebi posledice vojne, mnogi živijo v uboštvu, saj je brezposelnih v Trstu nad 20 tisoč. Mnogi starši ne zaslužijo niti toliko, da bi mogli nuditi otrokom zadostne hrane. Med otroki najdemo precejšnje število sirot ali takih, ki so na slabšem kot sirote, ker nimajo več pravih staršev: število ločenih zakoncev v Trstu je sorazmerno visoko. Tudi stanovanja naših delavcev so v mnogih primerih v mestu zelo revna. Jasno, da taki otroci morajo v kolonijo, ker jo krvavd potrebujejo. Zato dandanes skoraj vse dobrodelne ustanove organizirajo kolonije za otroke.
Nekaj nad 500 slovenskih otrok Tržaškega ozemlja je bilo sprejetih v kolonije, ki jih podpirajo Zavezniki pod kontrolo tržaškega Počitniškega urada. Kolonije organizirajo tri dobrodelne ustanove: Slokad, Vineeneijeva Konferenca in Slov. dobrodelno društvo. Slov. dobrodelno društvo ima v prvem turnusu 80 otrok v Devinu, Vinc. Konferenca 70 v Saležu in Slokad 100 v Rigolato. Rigolato je v Karniji v bližini Sapade in je oddaljen od Trsta ISO km.
KAKO SE GODI NAŠIM OTROKOM V KOLONIJI V RIGOLATO? Vsem otrokom je zagotovljeno vse, kar mora imeti slovenski otrok: dobra hrana, počitek, zabava in krščanska ozgoija. Hrano imajo petkrat na dan, kolikor potrebujejo. Ponoči 9pijo 10 ur, popoldne počivajo dve uri. Dvakrat
na dan gredo na sprehod. Zabavo imajo ob vseh prostih urah: deloma jo poskrbe učiteljice, nekaj pa si je otroci sami pripravijo, saj so v tem pravi mojstri. Ko je vreme naklonjeno, zbeže daleč od kolonije na večdnevne izlete. Tega se otroci najbolj vesele.
Otroci govore slovensko:	jasno! Pojo
slovenske pesmi: gotovo! Saj so Slovenci! Spoštujejo vse druge ljudi, ki ne govore našega jezika. Do nobenega ne čutijo rnrž-nje, nasprotno, vse ljubijo. Tako veleva zdrava pamet in krščanska vera! Hvaležni so prebivalstvu, ki jih sprejme v svojo sredo. Toda za ceno hvaležnosti ne morejo in ne smejo zatajiti svojega jezika in petja v svojem jeziku!	*
V koloniji otroci molijo; enkrat na teden (ob nedeljah) gredo k sv. maši; vsaj enkrat tedensko prejmejo sv. zakramente. Tako kot so doma delali. Letos je počitniški urad zahteval, da organizatorji kolonije pismeno zagotovijo, da bodo otrokom dajali tudi versko vzgojo. Tako je prav! Prav tako bi morali zahtevati vsi tisti starši, ki svoje otroke pošiljajo v slovenske kolonije, kjer pa otroci nikoli ne molijo, nikoli ne gredo k sv. maši, nikoli ne slišijo besedice o Bogu. Oktobra bodo ti ubogi otroci pripovedovali, da niso smeli k maši, dai so molili skrivaj, potiho. Bolje bi bilo, da bi starši take kolonije odklonili. Oblasti na tržaškem bi morale poskrbeti, da bi slov. dobrodelne ustanove lahko sprejele dosti več otrok v kolonije. 500 otrok je premalo za celo> S.T.O. Jasno, da gredo v komunistične kolonije, če pa je premalo mest v kolonijah Tržaškega o-zemlja.
Letos nam vreme precej nagaja, toda ne toliko, da bi radi tega naši otroci izgubili dobro voljo. Do sedaj smo bili, hvala Bogu, obvarovani vsake resne bolezni. Tu pa tam koga pograbi želodčku, ker je preveč jedel, ali pa mu grlo nagaja, ker je preveč vdan beli pijači: mrzli vodi. Huda sovražnica kolonij:	škrlatinka je
precej vljudna; in se drži daleč od kolonije.
Prejšnji teden je obiskal kolonijo g. Petkovšek v imenu slov. tržaškega radia. Posnel je navdušeno petje in pozdrave o-trok staršem, da jih ponese po radijskih valovih v slovenske domove. Otroci so to nedeljo nestrpno čakali oddajo »naša mladina na počitnicah«; razočarala jih je, ker je komaj v 1/4 urni oddaji prenašala pozdrave in razgovore iz treh kolonij. Vse premalo za 250 otrok. Prav nič bi ne škodilo, če bi v poletnih mesecih opustili za pol ure zamorsko plesno muziko in posvetili ta čas naši mladini.
V soboto 18. t. m. so »filmali« naše o-troke, zato da jih bodo mogli starši v Trstu videti na platnu, kako se brezskrbno igrajo. Lepo je, da se dandanes vsi tako zelo zanimajo za našo mladino in da jo skušajo čimbolj povezati na dom. Taka vzgoja mora roditi dobre sadove.
30. julija se je zaključil prvi turnus te kolonije. Dečki so se z veseljem vrnili domov in prepustili prostor deklicam, ki bodo odpotovale iz Trsta 3. avgusta.
V spomin pravičnemu možu
Pretekli petek so v Trstu položili k večnemu počitku barona Rudolfa de Rinaldinija. Z njim je legel v grob eden najbolj znanih in spoštovanih delavcev v tržaškem italijanskem javnem in političnem, po-
sebno katoliškem življenju. Opazovalca je presenetilo nenavadno veliko znanih in neznanih slovenskih pogrebcev, ki so stopali za njegovo krsto.
Toda kdor je vsaj malo poznal pokojnikovo osebnost, njegovo delo in življenje, ve, da je ta zadnji dokaz spoštovanja in priznanja s slovenske strani do njega bil povsem zaslužen in na mestu. Baron Ri-naldini je bil kot italijanski politik in javni delavec praktični katoličan zlasti v tem smislu, da je božjo zapoved o ljubezni do bližnjega skušal vedno uveljavljati tudi na narodnostnem področju. Z drugo besedo, bil je eden redkih italijanskih mož, ki je Slovencem priznaval pravico do obstanka, enakopravnosti in napredka.
Kot domačin je že v mladih letih spoznal nujnost, da morajo Slovenci in Italijani v Trstu in na Primorskem živeti v strpnosti in slogi, če naj naša dežela uspeva in napreduje. To pa je mogoče samo na podlagi medsebojnega spoštovanja in upoštevanja vseh pravic obeh narodnosti. Da bi to dragoceno in, žal, redko spoznanje lahko v dejanja uresničeval, je skušal Slovence in njihovo bistvo čim bolj doumeti. To
je napravil s tem, da se je dovršeno naučil slovenščine, da je preučeval slovensko književnost in umetnost in da se je kot dolgoletni sodnik po raznih slovenskih krajih poglabljal v duševnost in življenje slovenskega človeka.
Ta spoznanja so po eni strani pomagala njemu do pravilnega in pravičnega stališča do Slovencev. To stališče je skušal po svojih močeh vse do zadnjega tudi v dejanju u-veljavljati. Po drugi strani so mu pa ta prizadevanja prinesla spoštovanje in hvaležnost vseh Slovencev, ki so ga spoznali in imeli z njim opraviti bodisi kot s človekom, bodisi kot u-radnikom, ki je poleg tega imel še eno in neprecenljivo krščansko lastnost, namreč zlato in odprto srce.
Skratka, bil je pravičen in dober mož, čigar odhod po večno plačilo Slovenci v današnjih razmerah še zlasti obžalujemo!
Prednostne lestvice
Prednostne lestvice prosilcev za poverjena in nadomestna mesta na slovenskih srednjih šolah za šolsko leto 1953-1954 so objavljene in so na vpogled na slovenski nižji srednji šoli v Trstu, ulica della Scuola Nuova št. 14, od 21. julija do 30. julija 1953 vključno, od 10. do 13. ure.
Z GORIŠKEGA
Važno za dvolastnike
Zveza neposrednih obdelovalcev zemlje sporoča prizadetim kmetovalcem, ki obdelujejo svoja polja v Jugoslaviji in gredo čez mejo z živino, da mora biti ta zaznamovana s črko I. Voli in krave morajo biti zaznamovane z navedenim znakom na rogovih, konji pa na levem kopitu. Vsi prizadeti kmetje naj poskrbijo, da zaznamujejo do 27. julija s tem znakom svojo živino, kajti po tem roku ne bo dovoljen več prehod čez mejo živini, ki ne bo imela teh znakov.
Štiridesetletnica mašništva
29. julija je obhajal v Rupi 40-letnieo mašniškega posvečenja preč. g. Karel Reja. Pot mašniškega delovanja ga je vodila s Sv. gore, kjer je imel novo mašo, v Kobarid, Breginj, Roče, Ročinj in končno v Rupo. Povsod se je priljubil zlasti s svojim pevskim delovanjem. Bog ga živi še mnoga leta v Gospodovem vinogradu!
Skupno z njim bi obhajal 40-letnieo mašniškega posvečenja pokojni g. Peter Butkovič-Domen. Pa ga je Bog poklical prej k sebi. Pokoj njegovi duši!
Goriško romanje na Sv. Višarje
Katoliško prosvetno društvo v Gorici sporoča članom in prijateljem, da bo priredilo v dneh 8. in 9. avgusta dvodnevno romanje na Sv. Višarje. Na programu je tudi obisk milostne Matere božje v Vidmu. Prevoz se bo vršil z avtobusi. Za sedež plačajo člani lir 800. —, nečlani pa lir 900.—. Prijave se sprejemajo na Upravi »Katoliškega glasu« v Gorici, Riva Piazzutta, št. 18 v dopoldanskih urah ali pa pri č. g. Mirku Mazoru, kaplanu na Travniku. Čas za prijavo traja do 4. avgusta. Kdor želi prenočišča s posteljo, naj to izrazi ob prijavi. Prenočišče plačajo udeleženci iz last-
ognjeni prepad. Damijan je vzpodbodel konja. Za božjo voljo, da le ne bi prišel prepozno! Sicer bi bilo vse izgubljeno, otrok, misijon, vse!«
Na otok je počasi legla noč. V medli svetlobi vzhajajočega meseca se je jezdec le s težavo držal pokonci. Veje v gozdu so ga kakor z biči udarjale v obraz.
Kaj zato? Naprej! Naprej! Življenje otroka!
Jezdil je prek skrivnostno strjenih lavi-nih polj. Na kamenju so izpod konjevih podkev letele iskre. Pekel je preplavil deželo. Žareča kaša se je strdila v bazalt. Globoke razpoke, so zevale v tem kameni-tem morju. Ena napačna stopinja bi tukaj pomenila konec! Padec na tem bazaltu bi prinesel smrt.
Toda dalje! Dalje! Misijonar ne sme vpraševati po tem! Tisočkrat mora zastaviti svoje življenje za svoje otroke. Dalje, dalje!
»Bog je svojim angelom zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ob kamen ne zadeneš!«
»Zdaj, angel varuh, pomagaj! Pokaži svojo inoč!« je molil misijonar.
In dalje so udarjale podkve po trdi zemlji. Jezdi, duhovnik, jezdi v pekel!
Pot je držala navkreber. Težko je sopihal konj. Pater mu ni smel prizanašati. Trdo ga je vzpodbodel in žival je zdirjala navzgor.
A kmalu ni šlo več dalje! Gora je postajala prestrma. De Veuster je skočil s sedla, ovil vajeti okrog parobka. Konju je stala pena na gobcu. Tresoč se so mu vihrale nozdrvi. Na nasiprotni strani je Damijan zagledal privezanega drugega konja. Moj Bog, da le ne bi prišel prepozno!
Vzdihujoč je pater Damijan plezal na vulkan. Kot nož ostro kamenje mu je raztrgalo čevlje in razrezalo noge. Cesto, se je moral z rokami in koleni trdo oprijeti drobcev lave. Roke so mu krvavele! Toda dalje! Dalje!
Počasi je vzhajalo sonce. Ura za uro je minila. Vročina novega dneva je postajala neznosna. Toda le naprej ! Naprej !
Že je pater prispel na rob vulkana. Pred njim je, sto metrov globoko, ležalo širno okamenelo morje, ognjenikovo žrelo, v čigar središču je gorel Halemauinau, peklenski lonec. Črni oblaki so ovijali kamenje. Še vedno ni mogel pater zapaziti
nega. Vabimo, da se romanja udeležite ter se čim prej priglasite.
Program bo objavljen v prihodnji številki »Kat. glasu«.
Ob začetku meseca v Gorici
V soboto 1. avgusta ob 6h sv. maša in premišljevanje v stolnici.
V nedeljo 2. avgusta ob 8h sv. maša za može in fante pri Sv. Ivanu.
V sredo 5. avgusta ob 8.30 zvečer mesečna pobožnost za matere pri Sv. Antonu.
V petek 7. avgusta ob 6h sv. maša pred izpostavljenim v stolnici in pri Sv. Ivanu.
Zvečer ob 8.30 ura češčenja pri Sv. Antonu.
*
DEKLETA, NE POZABITE NA DUHOVNE VAJE, KI BODO OD 17. DO 21. AVGUSTA.
Radio Trst II.
Nedelja, 2. avgusta: 8.45 Kmetijska oddaja. 9.30 vera in naš čas. — 11.30 Oddaja za najmlajse. — 12.15 Od melodije do melodije. — 13.00 Glasba po željah. —
18.00 Novice iz delavskega sveta. — 19.00 Iz filmskega sveta. — 21.00 Naša mladina na počitnicah. — 21.30 Gounod: FAUST, 1. in 2. dejanje.
Ponedeljek, 3. avgusta: 13.30 Kulturni obzornik. — 19.00 Mamica pripoveduje. —
21.00 Književnost in umetnost. — 21.30 Gounod: FAUST, 3. in 4. dejanje.
Torek, 4. avgusta: 13.00 Glasba po željah. 19.00 Tehnika in gospodarstvo. — -0.30 Aktualnosti. — 21.00 Radijski oder
— Camario in Oxfilia: ZBOGOM MLADA LETA, nato Lahke mlodije.
Sreda, J. avgusta: 13.30 Kulturni obzornik. 18.36 Čajkovski: Romeo in Julija, fantazija. 19.00 Zdravniški vedež. —
20.00 Slovenske pesmi. — 21.00 Koncert mezzosopranistke Vide Jesihove.
Četrtek, 6. avgusta: 13.00 Pevski duet in harmonika. 19.00 Slovenščina za Slovence. — 20.00 Koncert sopranistke On-dine Otte. — 21.00 Dramatizirana povest.
— 21.30 Slovenski motivi.
Petek, 7. avgusta: 13.00 Glasba po željah.
— 19.00 Kraji in ljudje. — 20.30 Tržaški kulturni razgledi. — 22.00 Iz angleških koncertnih dvoran.
Sobota, 8. avgusta: 13.00 Šramel kvintet in pevski duet. 13.00 Kulturni obzornik.
— 19.00 Pogovor z ženo. — 21.00 Koncert moškega zbora Jadran. —	22.00 Mendelssohn: Koncert za violino in orkester.
PRISPEVAJTE za f L. Kemperlov skladi
Vera
m nas cas
PRI RADIJSKI ODDAJI y>VERA IN NAS ČAS« BO GOVORIL V NEDELJO 2. AVGUSTA OB 9.30 GOSPOD ANGEL KOSMAČ O ZADNJI VEČERJI.
DAROVI
Za SLOVENSKO ALOJZIJ E VIŠ ČE
N. N. iz Belgije 6175 lir.
Bog mu. povrni obilo!
Tisk« tiskarna Budin t Gorici Odgovorni uredniki Stanko Stanič
FODERAMI
PERTOT
TRST, Ulica Ginnastica 22, tel. 95-998
nudi po najugodnejših cenah vsakovrstne ženske in moške podloge-modele, priprave za likanje itd.
ubogega človeka, ki je svojega otroka hotel vreči v pekel.
Spet se je začelo, strašno plezanje. Zdaj navzdol k sto metrov globoko ležečemu vulkanskemu jezeru. Z razpraskanimi koleni in krvavečimi rokami je misijonar prišel k jezeru. Iz razpok, v pečevju so uhajali vroči hlapi, ki so dišali po žveplu. Pod to skorjo je vrelo in ogenj je silil k izbruhu. Morda je bila plast le tenka? Morda se bo zdrobila pod naslednjo stopinjo? Po isti poti je pred štiridesetimi leti šla pogumna kraljica Kapiolani, prva krščanska kraljica teh otokov. Hotela je pregnati strah svojih podanikov pred Pele in jih pridobiti za Kristusa. Na robu vulkana pa je ljudstvo, polno groze in strahu, vsak hip pričakovalo, da ho boginja smelo vladarico pahnila v ognjeno žrelo. Ko pa je kraljica nepoškodovana spet prišla nazaj, so otočani hrabro kneginjo v zmagoslavnem sprevodu spremili domov.
Po isti poti je zdaj šel misijonar.
Končno je obstal na robu pekla. V neposredni bližini je zdajci skozi dimnato soparo razločil postavo nesrečnega očeta, ki je svojega otroka hotel zalučati v razbeljeno morje.
»Kaj delaš, Joe?« je zaklical misijonar. Nato je bil v nekaj skokih pri njem in mu iz naročja iztrgal otroka.
»Pele hoče žrtev, mojega otroka, krščen-ca,*je rekel Črni Hai.« Groza in strašna muka sta plamteli v Kanakovih očeh. »Sicer ogenj požre nas vse, vse! Vse moje otroke! Bolje je žrtvovati enega otroka, kakor izgubiti vse! Tako pravi Črni Hai!«
Pod njunimi nogami je sikalo goreče morje. Ognjena kaša je silila čez rob kotline in pršela proti njima. V strašnem žrelu Halemaumaua se je penilo, kipelo in vrelo ognjeno vodovje. Kakor vrel vodomet sc je sikajoč poganjalo kvišku. Beložareče krogle so plesale nad tekočim ognjem. Nad žarečo vodo pa so plapolali majhni rdeči plameni.
Damijan je krepko zgrabil rjavega moža za roke in rekel:
»Prijatelj, pojdi z menoj domov!«
»In Pele, Pele?« je v strahu jecljal Ka-nak.
»Pele sploh ni! Tudi ta ogenj je ustvaril nebeški Oče.«
Kanak se je dal voditi kakor otrok. 'Se vedno se je boječe oziral, misleč, da ga bodo zdaj, zdaj zagrabile ognjene roke
maščevalne boginje. A pekel je ostal v svojih sponah in le še nalahno je bučala gora.
Na poti domov sta svoja konja previdne za vajeti vodila prek raztrgane zemlje. Šele ko so tla postala varnejša, sta se vzpela v sedlo. Z mlekom kokosovega oreha je pater utešil žejo male deklice. Kanak pa je poznal še neko drugo sredstvo. Prežvečil je sladkorni trs, ga izpljunil v roko in vlil kašo v otrokova usta. Dete je zadovoljno použilo sladko jed. Ko se je nekoliko pomiril od preslanega strahu, se je Kanak z vso ljubeznijo in nežno skrbjo zavzel za otroka.
»Pele je mrtva!« je Joe govoril sam pri sebi in se smehljal. Kajti, da boginje ognja nikoli ni bilo, tega Kanak ni mogel razumeti, »Pele je mrlva in Bog mi je vrnil otroka, Bog in Marija!«
Čez dva dni sta jezdeca z otrokom dospela na misijonsko postajo. Z glasnim veseljem jima je mati planila nasproti. Iz vseh koč so prihiteli otočani.
»Pele je mrtva!« jim je kričal Joe. »Makua Kamijano ji je iztrgal otroika in ona ga ni usmrtila. Bog in Marija sta rešila mojega otroka. Pele je inrtva.«
(Nadaljevanje).