Jože Pogačnik
II. BRIŽINSKI SPOMENIK KOT LITERARNI PROBLEM*
Brižinski spomeniki so ponovno v središču slavistične pozornosti. V diametralno nasprotno usmerjenih pogledih je skupno mesto znanstveno še ne obdelana misel o določenih literarnih prvinah. Spodbuda za tale sestavek je potekla iz te misli. Njegov namen je, ugotoviti literarno strukturo II. brižinSkega spomenika (v nadaljnjem Fri II), in sicer tiste zakonitosti, ki obvladujejo jezikovno utelesitev ter njen vrstni red (slog in zgradba). Edino v teh dveh kategorijah je na področju srednjeveške »božje besede« mogoče iskati sledove človeškega duha. Snovna in miselna vezanost na takratni svetovni nazor, posebej pa še podrejenost pastorizaciji in misijonski praksi (Fri II je Adhortatio ad poeniten-tiam), izključujeta snovno in miselno izvirnost, ki ju je najti samo v njunem prenosu v jezik (ubeseditvi) in v vsebinski razčlenitvi.
Analiza zgradbe je dala naslednje rezultate;
a) Fri II je primer osno-simetrične kompozicije. V njem obstaja nasprotje med zaprtim lokom oblike in odprtim vsebinskim valovanjem, kar je posebna oblikovalna namera z veliko estetsko vrednostjo.
b) Spomenik sestavljajo miselne prvine, ki so somerno razdeljene po obrazcu 7 + 1+7.'
c) Številčna zgradlba ima poleg estetske todi simbolno vrednost, ker je pomen števila 7 prevzet iz biblijsko-filozolskih tolmačenj. Število je potemitafcem najprej oblikovno-k'Om,po!Zicijsikio ogroidje in nato metafizična pogloibitev vsebine.
Težnja po absolutnem somerju se veže na idealistični nazor o svetu, kateremu ISO naravni pojavi dzraz nadtvamih i'deij. Avtorju je šlo za idejno izrazitost upodobljenih isnovi, za nevidni, notramijd pomen in za red, ki laihtoo oibstaija samo v idejnem isvetu. Težnja po isvolbodnem oblikovanju lin nagnjenje k tipiziranju upoiraMjata dane teme kot sredstvo za (ustvarjanje lastnega sveta, ki ga določa osebna in vnaprejšnja ideja. Takšna zgradba daje stvari v idealen in abstrakten red, kakršnega narava ne pozna. Ureja jih v somerje, ki je izraiz trajnega miru in popolne uravnovešenosti, simbol večnega reda, kot vlada v idealističnem idejnem svetu in katerega izraz je lahko samo takšna idejno pomenljiva in vezana kompozicija.
Tak odnos do govorniških besedil izvira iz Cassiodorjeve patristične zamisli o izvoru vseh »artes« in iz uporabe takšne teorije v imperiju Karla Velikega. V le-tem je Cassiodorjqva misel postala temelj duhovno-kulturnega procesa, ki je spremenil podobo Zahodne Evrope. Za Slovence je imel posledico v tem, da se je na njihovem ozemlju splošnemu pojmu »theodiscus« pridružil pojem »nationes theodiscae«, ki je vodil v našo evropeizacijo.
Za slogovno analizo v ožjem pomenu besede je v Fri II treba določiti način govornikovega prednašanja. Z razdelitvijo celotnega besedila na sintaktične in izdihne enote so se pokazale tele slogovne dominante:
* Pričujoči sestavek je prireditev osnovnili tez iz obširne študije o 11. brižinskem spomeniku. V celotni obliki je bila prebrana na jugoslovanskem slavističnem kongresu v Ohridu (maja 1963); delno dopolnjena z novimi ugotovitvami, ki jih je omogočil študij rokopisa v Münchenu, pa na kongresu evropskih strokovnjakov za srednji vek v Salzburgu (julija 1963),
171
a) Meje sintaktično-izdihnih enot so hkrati meje ritmičnih enot.
b) Pojavlja se izosilabična (izokolonska) tendenca.
c) Stavčni naglas je dosledno na kraju sintaktične enote, kar pomeni, da veriga besed inertno teži k posebno opazni besedi ali skupini besed (enunciaci-ja), ki jo imenujemo naglasno klavzulo.
Vprašanje naglasne klavzule je reševati s pojmom kurzusa, ki je bil v govorniški prozi eno najbolj pomembnih slogovnih sredstev. V Fri II se pojavljata cursus velo in cursus tardus. Posebno zanimiv pa je pojav ditrohejske klavzule, ki je bila v latinski prozi znamenje dovršenega sloga. Bila je »magna cura«; Martianus Capella pa jo celo omenja kot »bonas (pulchras, elegantes) clausulas«. Fri II je bil torej prednašan v tonskem načinu, kateri je bil blizek pesnitvi: z izrazito in izdelano glasovno modulacijo. To ga je približevalo cerkveni pesmi, ki tudi ni bila nič drugega kot slavnostno, z moduliranim glasom bolj recitativno kakor peto prednašanje. Ta ugotovitev potrjuje zvezo med govorništvom in pesništvom tudi v slovenskih pastorizacijskih besedilih, kar je sicer splošna oznaka časa.
Ob vprašanju naglasne klavzule imamo opravka z rimanim zaključnim delom kolona, kar pomeni, da se v Fri II pojavlja homoioteleuton. V besedilu ga najdemo na patetično in retorično najbolj izpostavljenih mestih, kar dopušča trditev: homoioteleuton je v Fri II svoboden, ne pa obvezen govorniški ukras. Poleg te lastnosti se pojavlja v Fri II tudi vsebinsko in oblikovno nasprotje med željami, ki pripadajo irealnemu hotenju, in med dejstvi, ki so resnična vsebina besedila. V takšnih primerih se kaže novo slogovno sredstvo, ki se v teoriji govorniške proze imenuje anthiteton.
Strukturalna posebnost bi bila torej označena z naslednjo tezo: Fri II ima svoj način bivanja v izokolonskem in antitetičnem stavčnem paralelizmu, v katerem se kot najvidnejša ritmična tendenca pojavlja homoioteleuton. S to lastnostjo se v celoti vključuje v podobno slovstveno ustvarjanje zahodnoevropskega izvora in se veže izključno na latinsko tradicijo svojega časa.
Literarno zasnovo v Fri II pa potrjuje tudi njegova jezikovna konstrukcija. Pisec je namreč znal v opisovanju dogodkov uporabiti vrsto posebnih, razmeroma natančnih slogovnih odtenkov in determinant, ter je na način besedilo individualno barval in osebnostno niansiral. V ta namen je izkoriščal zlasti ustvarjalne možnosti, ki jih slovenskemu jeziku in slogu daje sestav glagolskega aspekta. Analiza je ugotovila naslednje:
a) Imperfekt je zgolj tempus descriptivum, ki se pojavlja na mestih, koder avtor razlaga in pojasnjuje biblijska dejstva: imperfekt je v vlogi eksegetičnega posredovalca.
b) Perfekt na siplošno priobčuje dejstvo, ki se je dogodilo v preteklosti. V glavnem posreduje apodiktične zapovedi ter se nahaja v gnomični funkciji.
c),Med aoristi je posebno zanimiva tvorba od imperfektivnega glagola. V njej se združujeta dve slovnični posebnosti, ki sta navidezno nezdružljivi. Aspektno-semantično področje (imperfektivnost) deluje v specifični časovni obliki, ki je sama po sebi perfektivna. Ob elementu trajnosti se pojavlja element dovršenosti. Imperfektivni aorist v tem primeru vzbuja predstavo o zaključe-nosti dogajanja, nekakšno dovršenost aktivnosti v preteklosti. Na področju časovne perspektive potemtakem lahko govorimo o aoristno detemiinirani im-perfektivnosti, ki je izrazita izrazna kvaliteta.
172
Za povečanje pozornosti, za poglobitev emfatičnosti in osredotočenje eks-presivnosti pa avtor Fri II uporablja tudi drugačna sredstva. Kontrast in antiteza sta temeljni prvini vsakega govorniškega sloga. Ob njima se pojavljajo pesniške perifraee in primerjave, metafore, personifikacije, aliteracija s konzo-nanco in anafo.ra, ki pa ima čisto posebno vlogo. V glavnem je izvedena z zaimkom eže ter slogovno nosi stavčni paralelizem in miselno stopnjevanje. Para-lelizem kot slogovno sredstvo pa pripada v območje oblikovnega principa ponavljanja. Genetično izvira iz ustne improvizacije, katero olajšuje tudi v Fri II. Vendar v besedilu ni omejen samo na pomožno — asociativno, marveč ima tudi slogovno-oblikovalno vlogo. Podobno je s postponiranjem svojilnega zaimka in z apozicijo pridevnika. Avtor je z inverzijami dobil povišan, a včasih celo patetičen ton. To je delal hote, ker ga je vodila želja, da osebno čustvovanje prenese na svojega poslušalca. Opraviti imamo z nekakšno skupnostno entiteto, ki govornika in poslušalca spaja v enoto. Čustvo prevzema objekt vase in na tej osnovi gradi enovit sistem, ki bi ga najbolje označil pojem — estetika strastnega prepričevanja.
Pisec Fri II je napravil do konca posrečeno slovensko sintezo jezikovnega in duhovnega etimona. Od njega dalje datira slovensko slovstvo v pravem pomenu besede. Čeprav besedilo ni ustvarilo zgodovinsko izpričane šole, se je vendar toliko zapletlo v tradicijo zgodovine in v kontekst sodobnosti, da ima v njima svoje trdno utemeljeno mesto. Fri II je zrasel v času močne srednjeveške državne oblasti, ki je v krščanski cerkvi videla svojo ideološko nadgradnjo in zato ustvarjala temu ustrezno slovstvo. Pri tem ni mogla začeti iz niča, marveč se je morala nasloniti na predhodno umetnostno izkušnjo. Zato je avtor Fri II posegel po estetskih sredstvih antične umetniške proze in jih prilagodil novi, srednjeveški podobi sveta. V tem procesu je pokazal izreden smisel za tančine slovensikega jezika in razkril srečno roko pri oblikovanju vsebine, katero je hotel razodeti. Zato za prvi slovenski umetniški tökst velja zapisati: Fri II je samostojno in literarno strukturirano delo, ki je prevzelo kvalitetne vplive tradicije. Sprejelo jih je ustvarjalno in preobrazilo po individualnih nagnjenjih pisca ter glede na posebnosti narodove zgodovine.
173