Št. 13. 14. 15. 16. V Ljubljani za julij in avgust 1872. Leto III.
vsaki mesec na	STji |lj| hH	H mM
rHAVNln
3 gld. 80 kr.,
slovenski.
List za pravosodje, upravo in državoslovje.
liudnim pravica.	Vigilantibus jura.
Izdavatelj in urednik Dr. J. K. Itaxlag , odvčtnik.
0 potepinstvu.
V nekterih deželah so potepuhi, potepini ali rolcovnjači že davna kuga, ktera zalezuje ne samo samotne hiše, temuč tudi vasi, trge in mesta po noči in po dnevu, torej se v novejšem času učitelji narodnega gospodarstva, potem izvršitelji kazenskih in policijskih postav in tudi deželni in državni zbori trudijo, pomočke najti, kako bi se odmoglo nejevolji, ktero potepuhi prinašajo. Vsi preiskovalci te žalostne prikazni skoro v vseh zahodno-evropejskih državah so složni v tem mnenji, da je poškodovanje poljedelskih prebivalcev vsake dežele nevarnost za naj boljšo in naj gotovejšo davkovsko in vojno moč, ter da potepini in obrtni berači ravno na deželi (na kmetih) naj ugodnišo priložnost imajo za svoje nevarne vaje. Ako se na dalje pri teh očitnih razmerah pomisli, da končna vrednost vsake države je v skupnem znesku vseh posamnih vrednosti, iz kterih obstoji državna združba, in da nobena, tudi naj boljša državna naprava ne bode nikdar mogla tisto nravno, človeka odlikujoče delo, ktero ima vsak posamezen sam opraviti, za njega storiti, da se torej v silenji k pravi rabi lastnih moči, kakor je deloma v posilnih delal-nicah, ne nahaja koreniti pomoček proti tej prikazni; se bode
Pravnik »lov. 1. III.	13
po pošti pa 4 gld., za vse dijake In narodno učitelje samo 2 gld.
vsakdo lehko prepričal, da je prašanje o potepuhih ne samo nujno, temuč tudi jako težko rešiti. In tako tudi je, ono je družtvinska uganjka človečanstva razmerue pomenljivosti, ker se v njem kaže bolezen človeške družbe sč skelečimi ranami, torej se gostokrat sliši krik v javnih družbah in postavodajnih skupščinah, da časnikarstva ne omenimo, ktero je tudi važen faktor narodov po prislovici: časniki so zrcalo narodove omike. Posebno zviti in prevejani so v velikih mestih: Dunaj, Berolin, Pariz, Londra i. t. d., kjer imajo celo osnovane svoje združbe in na drobno preudarjene naklepe pri svojem pogubnem delovanji. V nemških deželah se navadni zovejo „Gauner", drugi, ki imajo bolje osnovane zveze med seboj tudi v zu-najnih deželah in tako rekoč na veliko delajo pa „Jauner". Da svoja hudobna in zvita dejanja ležej izpeljejo in skrivajo, imajo celo svoje posebne izraze za marsiktero reč in vaje od mladih nog, torej policija izdaja od časa do časa cele knjige, v kterih so njihove umetnosti, govor in druge lastnosti popisane, da se državljani na večjo previdnost opominjajo. Mestni potepuhi pošiljajo svoje privržence kaj radi na deželo in so vsi nagniti od tiste gospodarske zanikrnosti, ktera ne razkropi samo lastnih moči, ki so vsaki državi vsled blagodejne rabe koristne, temuč ktera tudi bitno podira mirni in stalni razvoj skupnih moči vseh delavnih prebivalcev. Ako bi ta poškodba narodnega gospodarstva pri vseh tistih, kteri delajo za pomnoženje narodnega imetka in blagora, po pravih potepuhih le nadlegovanje bilo, bi potepinstvo dosti manj občne
nevarnosti v sebi imelo; ono vendar ni tako brez nevarnosti,
/
torej se njegova prava lastnost tudi ne izreče s tem, ako se primerja živalim, ktere se živijo od tujega mozga.
Že davno se je iz nadležnega, če ravno iz prva manj nevarnega beraštva izcimilo potepinstvo, kteremu je ono samo poklic in obrt, ki popolnoma zaničuje vse pravne in nravne podlage človeške družbe, ki se odlikuje z nevarno sitnostjo in čudovito zvijačnostjo in predrznostjo v vseh mogočih podobah, ki svoje prikladnosti za silna in hudobna dejanja le
malo skriva — ter tako pritiska na mirno, delavno, trezno in varčno prebivalstvo celih dežel, ktero večkrat nujne pomoči pri organih javne varnosti išče, kadar mu ta teža postane nesnosljiva.
Že v srednjem veku je povsod to razširjeno beraštvo neizmerno spridilo vse nravne in gmotne razmere kmetijskih prebivalcev ter je državno moč sililo ostre pomočke rabiti, da se zaduši ali vsaj manj škodljivo stori. Vendar se ni toliko gledalo na bistvene prikazni tega zlega, temuč v posameznih krajih in le od časa do časa se je kruto poskuševalo, to nadlogo s krvavimi sredstvi odpraviti. To se vendar nikjer ni posrečilo, kakor je pokazala skušnja v vseh deželah; vendar pa se je tako spoznala ogromna razširjenost teh žalostnih prikazni jn potrebnost,, stanovitno in združenimi močmi na odstranenje teh delovati. Ta plenaželjna druhal je po svojem nagonu naj rajši tam, kjer se je dosti ljudstva zbiralo, torej blizo slavitih samostanov in romarskih cirkvd svojo desetino terjala in vojskujoče se viteze posnemala; torej so se tudi duhovne in posvetne oblastnije na vso moč trudile, temu dobro osnovanemu plenenju žile podvezati. Naj izdatniše so se tem nevarnim gostom upirala obzidana mesta in drugi vtrjeni kraji in kjer se jih niso več ubraniti mogli, so za berače poseben red predpisali, beraška pribežališča in stanišča osnovali, kakor na Dunaji blizo tako imenovanih beraških stopnic ter so ostro nadzorovali ta prenočišča po posebnih beraških oskrbnikih. Leta 1528 je prva knjiga o potepinstvu prišla na svetlo, v kteri so žalostne prikazni te ljudske kuge živimi barvami popisane, tudi se v njej že imenujejo cigani iz ogrskih in turških dežel in druge trume, ktere so pod raznimi imeni vsakovrstne igre javno predstavljale. Vrhunec svojega razvoja pa so potepuhi dosegli v francozkih in skoro vseh nemških deželah po dokončani tridesetletni vojski. V takratnem načinu nabiranja vojakov in sploh sostavljanja in zdrževanja armad je bila skrivnost za neizmerno razširjenje in razvijanje naj nevarnišega potepinstva. Na Francozkem
13*
so takrat taki vojaki svoje posebne vtrjene tabore imeli in z nezaslišano predrznostjo cel<5 postavni oblasti boj napovedali, v zahodnih nemških deželah pa so se potepuhi v velikih trumah spuntali in v malih deželah popolnoma oslabili moč, ktera ima mirne prebivalce varovati, hudobneže pa kaznovati; razuzdane, naglo zbrane vojske iz vseh kotov sveta pa so oddajale potepinom svoje naj nevarniše rokovnjače, kterih tudi vojskovodje niso brzdati mogli. Tako so obstajale posamezne čete razbojnikov in njih pomagačev iz več tisuč glav, kterih dejanja so v resnici daleč prekosovala naj živahnejšo domišljijo, ktera nam popisuje razbojniško romantiko in mar-sikteri vodja teh je v celi zapadni Evropi dosegel žalostno slavo na vse čase. Trudili so se sicer sodniki in varnostni zbori prebivalstvu pomagati z rabelji, ki so posamezne na kolo vezali, na tezi razpenjali in cele mestne dele razdirali in razbojniška gujezda požigali; vendar je razbojniška druhal vračevala oko za oko, zob za zob, roko za roko in požig za požig v obilniši izmeri ter so tako vse v strah in trepet pripravili, da so starešinstva nekterih mest celo sklenila, odkupiti se od potepinskih družb s polletnim davkom, ker mali vladarji neznatnih nemških dežel niso mogli zadostne brambe dati za mirje marsikterega mesta in trga.
V tej občni in že neprenosljivi sili, v kteri je državna policija svojo medlost javno dokazala in prebivalstvo rokov-njačem prepustiti morala, je sredi 18. stoletja znanost bila, ktera se je v boj spustila s to kugo in se z njo vspešno borila. V letih 1740 in 1755 ste na svetlo prišli dve knjižici o potepinstvu in njegovih zvijačnostih; leta 1793 se je preiskava zoper nekega glasovitega razbojniškega vodjo v Kostnici razglasila in ravno tisto leto je Jakob Scheffer bil izdal „ popis potepinstva in beraštva", kteri je malovredni druhali po mnenji enega takratnega pisatelja nevarniši bil od cele trume policijskih varuhov. Tem je sledilo več razprav o potepinskih in rokovnjaških zvezah v zapadni Nemčiji leta 1804, 1812 in 1813, potem pa leta 1814 v Hamburgu izdani in y
tcč tisuč iztisih razširjeni imenik naj nevarniših razbojnikov, tatov, beračev in potepuhov. Na podlagi tega je leta 1822 dodelal Sclnvenken svojo knjigo „o rokovnjaški in potepinski druhali in posamnih obrtnih tatovih z natančnim popisom njih osob". Ravno tako izvrstno je popisal Thiele in z mnogimi pozvedbami in opazkami sprevidel svojo leta 1848 v Berolinu izdano knjigo „o židovskih potepuhih na Nemškem, njih navade, posebnosti in jezik", leta 1858 pa je Ave-Lallemant izdal svoje slavno delo v Lipskem pod naslovom: „o nemškem potepinstvu". Razširjenost teh knjig po celi Evropi je tej druhali bolje nevarna postala, kakor trume stražnikov vseh vrst, ker se občinstvo ne brani več samo se silo in orožjem v roki, ampak ker se je naučilo zapreke delati prekanjeni druhali pri njenem početji, tako da gostokrat mora le na veliko nevednost in neskušenost tistega računiti, kterega opehariti hoče.
V omenjenih popisih kazenskih in policijskih obravnav se nahaja mnogo gradiva za pretresovanje te škodljive prikazni in povsod se je razvidelo, da so se rokovnjači razvili iz navadnih potepuhov in iz teh vselej nadomestovali in da je veliko število potepincev, beračev in lenuhov vseh skoro stanov, ki so brez dela le uživati hoteli pridelke tujega truda, v časih političnega gibanja in družtvenih homatij postali naj nevarniša moč, ktera je podlaga državnega reda večkrat silno omajala in celo razrušiti poskušala. — Ta državam preteča nevarnost tudi v sedanjem času ni nehala, temuč še naprej obstaja, vendar s tem razločkom, da se je najnovejša gibčnost potepinstva pridružila obstoječim razmeram in da je njegova sostava skrivnejša in še bolj zvita in da se njegov nagon vsakokratni položaj za se rabiti premišljenejši kaže, ter da so postopači in potepuhi vseh tudi odličnejših stanov v zvezo stopili, ktera nam kaže globino nravne propadlosti.
(Konec sledi.)
Veljavnost zaveze obresti od ktere glavnice plačevati v polni izmeri brez vsakega odtcgovanja.
Anton R. je od Andreja M-a kupil hišo št. 38 v nekem predmestji v Beču, in je ostal dolžen kupnino v ostalem znesku 54.855 gld. a. v., ktera je bila.ua prodani hiši na dotični stopinji vknjižena. V kupni pogodbi dne 16. marca 1863 se je on v §. 2 zavezal, od tega kapitala obresti po pet od sto odrajtovati in obresti vselej pol leta naprej brez vsakoršnega odbitka in odtegovanja plačevati. Vsled tega je kupec za leta 1863 in 1864 obresti tudi brez odbitka od njega vplačane dohodnine res odštel. Ko je bila vendar pozneje hiša pi-edelana in s tem davka oproščena, je prešla po §.31 postave o dohodnini zaveza do napovedbe obresti od tega zavarovanega kapitala na prodajalca kot vknjiženega upnika, in on je od tega dohodnino za leta 1865 do konca 1869. leta z 1120 gld. 48'/a kr. sam poravnal.
Prodajalec je sedaj s tožbo od kupca zahteval plačilo tega zneska, ker se je najprej na navedeni §. 2 kupne pogodbe opiral in razun tega omenil, da se je bilo pri sklepu kupne pogodbe in vstanovitvi tu omenjene določbe obzir vzelo na dohodnino od kupnine kot zavarovanega kapitala plačljivo, da se je razločno in trdno dogovorilo, da jo mora kupec plačevati; da je prodajalec izrekel željo, naj se to razločno in natanko v pogodbo zapiše in da se je to le izpustilo na za-gotovljenje pogodbinega sostavljcvalca, da so izbrane besede „brez vsakoršnega odbitka" boljše in bolj razločne, kakor ko bi bilo rečeno, da ima kupec dohodnino tega zavarovanega kapitala prevzeti. Na vse te navedene okoljščine se je ponudil dokaz po svedokih, in razun tega se je kupcu naložila zavračljiva glavna prisega.
C. k. deželna sodnija bečka je z razsodbo dne 29. septembra 1871, št. 42327, ne da bi bila na ponujene dokaze obzir vzela, tožno zahtevanje zavrnila in sodnijske stroške obeh strank obotala.
Razlogi te razsodbe pravijo: Ker se jc o omenjenem dogovoru sklenila pogodba, in ker so se ustmeni dogovori, na ktere se tožnik opira, in kterc toženec zanikuje in v kterih se nahajajo novi pristavki, po njegovi lastni povedbi menda ob enem vršili, po §. 887 obč. drž. zak. se na nje obzir jemati ne sme, se tožniku tudi ne more prepustiti njih dokazovanje. Iz določbe v pogodbo vvrstene pa, da mora toženec obresti zavarovanega kapitala brez vsakoršnega odbitka plačevati, samo za se pa ne sledi, da bi se bil on, kteri je sicer po tožnikovem obstanji te obresti res brez odbitka tožniku plačeval, tudi zavezal, povrniti od tega plačano dohod-- nino, to je davščino, ktero ima oni plačevati, ki dohodek poteguje.
Obotanje stroškov obeh strank se vtrjuje s tem, da ta pravda bistveno tolmačenje pogodbe zadeva, tedaj se nobena stranka za svojevoljno ali nagajivo prepirajoče šteti ne more.
Zoper to razsodbo ste obe stranki vložile prošnjo za presojo, — tožnik v reči sami in toženec zarad obotanja sodnijskih stroškov, poslednji je posebno naglasoval to, da se tu ne nahajajo nikakoršni važni razlogi, • kteri bi zamogli obotanje sodnih stroškov opravičiti.
C. k. nadsotlnija bečka jc z razsodbo dne 13. marca 1872, št. 1211 prvosodnijsko razsodbo po njenem celem obsežku potrdila in pvesojne stroške obeh strank obotala in sicer iz sledečih razlogov:
Stavek, ki se nahaja v kupni pogodbi zarad obresti ostale kupnine od toženca plačevanih, da ima toženec te obresti brez vsakoršnega odbitka plačevati, se pusti, da bi se rabljenim besedam sila ne delala, le tako tolmačiti, da mora toženec vselej vse obresti, kakor so bile izgovorjene, plačevati, ako bi ga tudi zdaj veljavne ali prihodnje postave do kakega odbitka uprav ičevati vtegnile, in gotovo ni dvomljivo, da ste prepirni stranki pri tem dotične postave o dohodnini pred očmi imeli, ktere posestnikom davku podvrženih posestev da-vajo oblast, si od obresti ondi zavarovanih kapitalov odtego-
vati dohodnino, ki na nje pride. Toženec tedaj ni imel pravice, se te zastavnemu posestniku priznane pravice posluževati. Tega pa tožnik ne dokazuje, temuč le zahteva, da ima toženec razun čistih obresti še vrh tega plačevati isto davščino, ktero ima ta naravnost od obresti, ki mu neprikrajšane grejo, zato plačevati, ker toženec vsled prostosti davka, ktera je posestvu po podretji in prezidanji došla, od njega nobene davščine plačati nima. Tožnik terja tedaj novo davščino, ktera se očividno v omenjenih pogodbinih besedah ne nahaja, ktera se tedaj v tem nahajati ne more.
Ako se pa tožnik na izrečenja pri sklepu pogodbe in napravi pisma ravno z namenom na zgorej navedene besede storjena sklicuje, vsled kterih se je toženec k plačevanju dohodnine od kapitalskih obresti vsikakor zavezati hotel, se na to in na dokaze za to ponujene nobeden obzir jemati ne more, ker tu ne gre več za raz tolmačenje dvomljivih besed, temuč za dokaz nove toženčeve zaveze, ki se v pogodbi ne nahaja, ktera je po §. 887 obč. drž. zak. nedopustljiva.
Ker tedaj tožnik na to svoj tožni zahtev naslanja, je bil toraj ta po pravici za neveljaven spoznan in tožnikova prošnja za presojo se ni imela vslišati.
Toda glede na to, da tožnik morda ni bil zarad nejasnosti zgorej navedenih besedi, temuč ker se je neodbitje kakega koli zneska od obresti le na dotično dohodnino opirati zamoglo, k mnenju naklonjen, da mora on vedno svoje obresti brez vse davščine dobivati, da ima tedaj toženec dolžnost, davščino od tožnika plačano, tedaj od njegovih obresti državi odrajtano vrniti, je obotanje stroškov prve stopinje opravičeno, zatorej se tudi toženčeva prošnja za presojo zoper to merjena ni vslišala. Ker ste se obe prošnji za presojo zavrgle, se je tudi obotanje teh stroškov izreklo.
Za dejanje hudodelstva javne posilnosti po §. 81 kaz. zak. je potrebno, da je rabljeno pretenje gospodskino osobo zares v strah pripravilo.
Venceslav II. je dn<š 10. decembra 1871 na cesti v Frohnsdorfu s svojim nožem mahajo vpil, da bode vsakega, ki mu blizo pride, zabodel.
Ogledovalni žandarmerijski stražnik Jožef B. je H-u zapovedal, da naj nož odda, toda zastonj; ko je pa H. na tretje povčljc z odprtim nožem na žandarmovo glavo vdariti hotel, mu je poslednji z orožjem nož iz roke izbil.
Žandarm B., na kterega je pri konečni obravnavi zagovornik vprašanje stavil, če se je napada bal, je to vprašanje potrdil, in je dalje rekel, da je bil v skrbi, da bi ga H. ne vdaril, zato j§ njemu nož iz roke izbil.
C. k. okrožna sodnija v Ljubnem je v tem dejanji v objektivnem obziru spoznala v §. 81 kaz. zak. popisano hudodelstvo javne posilnosti, ker mu je na eni strani službo spolnovajoči žandarmerijski stražnik B. veleval, da njemu nož da, in ker se je na drugi strani B. temu povelju z nevarnim pretenjem zoperstavil; tudi je imel B. vsikakor vzrok bati se, da bi ga H. ne vdaril, ker je bil že zarad hudodelstva težke telesne poškodbe kaznovani H. znan kot razsa-jalec. Venceslav II. jc bil pa z razsodbo omenjene okrožne sodnije le zarad zgorej navedenega prestopka §. 523 kaz. zak. v osemdnevni s postom poostreni zapor obsojen, ker se je poprijela zatoženčeve trditve, da je bil popolnoma pijan.
Na pritožbo c. k. državnega pravdništva zoper to razsodbo podano je c. k. nadsodnija v Gradcu z razsodbo dnč 11. aprila 1871, št. 4552, pritožbo deloma vslišala in Ven-ceslava H. prestopka dejanskega razžaljenja straže §§. 312 in 313 kaz. zak. za krivega spoznala ter ga v tritedenski zapor obsodila, ker iz izpovedb prič Jožefa T. in Ane R. sledi, da je zatoženec z roko okoli sebe mahaje vpil: „Kdor pride blizo mene, tega zabodem" — iz česar se mora sklepati, da je precej zel<5 pijan bil. Obe priči potrdite, da
v zatoženčevi roki niste videle nobenega noža in tudi niste bile pred njim v strahu. Med tem razsajanjem je stopil popolnoma oboroženi žandarmerijski stražnik B. pred njega, je zatožencu zapovedal, tla naj mu da nož, in ko je poslednji z nožem na stražnikovo glavo vdariti hotel, mu je ta nož iz roke izbil. Med tem je pa ravno zraven prišel drugi tudi oboroženi žandarm F.
To razsajanje pijanega človeka, pred kterim se tudi ne-oborožene priče niso nič bale, se ne more imeti za nevarno pretenje zoper dva oborožena žandarma storjeno, tem manj, ko celo dokazano ni, da bi bil zatoženec o napadu svoj nož odprt imel.
Na priziv od zatoženca podan zoper nadsodnijsko razsodbo, kar tiče izmero kazni, je c. k. najvišja sodnija nadsodnijsko razsodbo potrdila.
(Odločba najvišje sodnije dnč 20. sept. 1871, št. 11674),
Pristave k. Ta razsodba c. k. nadsodnije v Gradci se ne vjema z ono od ravno te nadsodnije dne 7. junija 1871, št, 6998, izdano in od c, k. najvišje sodnije dne 27. julija 1871, št. 9169 potrjeno, v kteri se je v dejanji po obtožencu obstanem, da je pri hišni preiskavi proti žandarmerijski straži sekiro vzdignil — spoznalo v §. 81 kaz. zale. popisano hudodelstvo javne posilnosti, in se postavilo vodilo, da za omenjeno hudodelstvo ni potrebno, da bi pretenje gospodskino dsobo v resnici v strah pripravilo. Razsodbe višjih sodnij so v nekem obziru zgledna izrečenja po besedah in duhu postave, torej bi koristno bilo ogibati se vsake nedoslednosti, ako ravno razni poročevalci pri zbornih sodnijah dotične razložbe izdelujejo.
Menjično zastaranje se ne pretrga s priznanjem resničnosti dotične menjične terjatve.
Konzulska sodnija v Jašu je z razsodbo dne 26. januarja 1871, št. 675 v veljavi ohranila plačilni nalog, s kterim je
bilo Janezu B. zapovedano, da mora toženi ostali menjični znesek od 71 s/4 zlatov na podlagi od njega sprejete in dne 31. avgusta 1867 zapadle menjice L. S-u v 3 dneh plačati, ker je na vrata pribita bila menjična tožba, kar vročitev tožbe namestuje, še le 28. septembra 1870, tedaj že po preteku dne 31. avgusta 1870 nastopivšega zastaranja, vendar je na to se naslanjajoči toženčev vgovor nevtrjen zato, ker je poslednji po plačilu dne 20. marca 1868 opravljenem in na zadnji strani tožene menjice potrjenem isti čas resničnost menjičnc terjatve molče spoznal, in vslcd tega je bilo po 1497 obč. drž. zak. zastaranje pretrgano.
C. k. nadsodnija je pa na toženčevo prošnjo za presojo dne 25. julija 1871, št. 20693, spremenila prvosodnijsko razsodbo in spodbijani plačilni nalog za pravnoneveljavni spoznala, in c. k. najvišja sodnija jc na tožnikovo prošnjo za dosojo nadsodnijsko razsodbo v veljavi ohranila.
II a z 1 o g i.
Nadsodnija je menjično tožnikovo terjatev na toženčev vgovor po pravici za po zastaranji nehajočo držala in potem izdani plačilni nalog za pravnoneveljavni spoznala, ker je bila tožba tožencu oziroma menjičnemu vzetniku, kakor je dokazano po preteku triletne dobe v §. 77 menj. reda za zastaranje postavljene vročena, in ker se menjično zastaranje po razločnih besedah 80. člena menbencga reda le po vročitvi tožbe vstavi, toraj ne tudi po molčečem priznanji menji-čne terjatve.
Vprašanje, ali se je toženec tudi s tožnikovo škodo obogatil in koliko, je občepravno in tedaj ne more biti predmet menjičnopravne razsodbe, v tem slučaji toliko manj, ker to vprašanje pri obravnovanji ni bilo pretresovano.
(Odločba najvišje sodni je dnč 21. februarja 1872, št. 291.)
Predpisi zastran zidanja novih in popravljanja že obstoječih stavb blizo parovoznih železnic.
Dvorni dekret dne 28. decembra 1843, št. 40110 naznanjeni z ukazom deželnega namestništva dnč 22. januarja 1844, št. 3215 obsega v zadevi zidanja novih poslopij na parovoznih železnicah sledeče določbe:
1.	Poslopja, ktera se hočejo do 30 sežnjev daleč od železnične sredine staviti, se morajo varno ognja zidati, ali morajo imeti kako drugo hrambo zoper nevarnost ognja. Toraj se morajo posebno proti železnici ako je mogoče čisto ogibati line na strehi, ali se pa s steklenino i. t. d. trdno zavarovati.
2.	Stavba novih poslopij 5 sežnjev daleč od železnične sredine se prav za prav ne sme dopuščati. Izjema od tega, kjer jih prave krajne razmere ali one železnične vožnje dopuste, se sme le za vsaki primerljej posebej po prejšnem dogovoru z glavnim ravnateljstvom državnih železnic dopuščati.
3.	Poslopja, ki stoje bližje kot deset sežnjev od železni-čine sredine, ne smejo naravnost proti železnici dobivati izhodišč, ako bi bila ta izhodišča za pristop na železnico namenjena. Izjeme od tega pravila smejo se le v onih pri-merljejih, kjer se preteče nevarnosti s pregrajami ali drugimi naredbami previdnosti zadostno odvrniti zamorejo, z dovoljenjem glavnega ravnateljstva dopuščati.
Tudi se mora stavba poslopij opustiti, ako je s tem združena potreba do naprave kakega novega prehoda po že-leznični nižini.
Te določbe namestništvenega ukaza dne 22. januarja 1844, št. 3245 se morajo, kakor se samo po sebi razumeva, obračati na vse do sedaj v tej deželi izpeljane železnice oziroma na poslopja, ki se imajo v okolici še le staviti, in ktera so že stavljena.
Kjerkoli bi tedaj izjeme od pravila pod odstavkoma 2 in 3 navedenega nastopiti imele, mora se vedno, kakor je zgorej omenjeno. poprej z glavnim ravnateljstvom dotične železnice dogovoriti.
Z obzirom na napredke tehnike v železnični, mašinski in vozni zadevi so bile dalje po besedah ukaza visokega c. k. ministerstva za kupčijo dnč 23. aprila 18G8, št. 9403, glede na ognjavarno stavbo na parovoznih železnicah stoječa poslopja dopuščene sledeče olajšave in prenaredbe:
1.	Ognjena okolica ali kraj se loči
a)	v zunajno, 30 sežnjev od sredine želczničnega tira računjeno in
b)	v notrajno, 15 sežnjev od sredine železničnega tira računjeno.
2.	V zunajni ognjeni okolici se smejo hiše s škod-ljami kriti.
Zraven se omeni to, da je dopuščeno le ondi poslopja z lepnico kriti, kjer se smejo s škodljami kriti. Slamnate strehe so nedopustljive.
3.	V notrajni ognjeni okolici se morajo sploh poslopja z ognjovarnimi rečmi kriti.
Ako okoljščine prepričajo je vendar toda le izjemno dopuščena poraba s škodljami kritih streh z ognjovarnim po-barvanjem ali tudi brez tega.
4.	Pregradne stavbe z obzidanimi predeli z mešanino iz apna in peska ometane se imajo šteti za ognjavarno sostavo.
Dalje se opomni to-le:
Poslopja, ki so v takem stanu, da brez popolnega pre-zidanja cele hiše ni mogoče jih z ognjavarno streho pokriti, se morajo tako podpirati, in z zgorej navedenimi pregradami in če je treba tudi s podporami prevideti, da zamorejo nositi ali skrilnato ali kositerno streho.
Poraba strešnikov v takih slučajih ni priporočevati. Namesto opaženja z deskami na vrhih poslopja se imajo v slučajih, kjer podzidje ne dopušča trdnega požarnega zida iz opeke, tudi napraviti pregradne stavbe z obzidanimi pre. deli in z mešanino iz apna in peska ometane. Kako se ima v posebnem slučaji postopati, mora se po komisijski obravnavi vstanoviti.
Sploh so merodajne določbe stavbinega reda due 11. maja 18G4. Ker je izvrševanje stavbinega reda po §. 82 tega reda in po §. 28 občinskega reda prešlo na oblast upravnih organov, je ukaz visokega c. k. ministerstva notrajnih zadev dne 21. maja 1854 , št. 10930 razglašen z namestniškim ukazom dnč 28. maja 1854, št. 12461 dež. zak. št. 18, oddelek II., toliko prenarejen, da so za dajanje dopustov zidanja za zasebne stavbe ob železnicah zdaj namesto cesarskih političnih oblastnij pristojni v prvi stopinji župani, in v drugi stopinji občinski odbori, okrajni odbori in deželni odbor, in da ima tudi zarad dajanja stavbine dovolitve odločeno krajno komisijo župan razpisovati, pri čemur se mora, se ve da, gledati na železnične razmere in posebno na predpise železničnega reda.
Kjer železnična oskrbništva kot mejači nastopajo, se morajo te kot taki po določbi stavbinega reda zastran hrambe železničnih koristi k stavbini komisiji poklicati.
Politične oblastnije se imajo v to le mešati, ako bi se županovo dovoljenje za zidanje nevjemalo sč zdaj veljavnimi postavami, v kterem slučaji se mora po določbi §. 103 obč. reda postopati. (Ukaz namestništva češkega dne 18. novembra 1870, št. 53712.)
Pri stavek. Tudi drugot veljajo enaki predpisi, kar zadeva stavbe blizo železnic, torej ta ukaz velja prav za prav tudi za južne dežele.
Omejenje občinskega vodotoka ni motenje posesti.
Trška občina A-ska na Koroškem je 1858. leta na prošnjo ondešnjega posestnika „na pesku" za zavarovanje vode za hišo potrebne sklenila in izvršila napravo skupne izpeljave vode, polaganje potrebnih vodilnih cevi in napravo vodnjaka na pesku, potem prihodnje vzdrževanje te vodne izpeljave na občinske stroške.
V 1871. letu je Bogomil D. v eno vodilno cev te skoz njegov Ustnik izpeljane vode vdelal stransko cev z zapornico
(pipo) in tako po dobivanji vode oslabil pritok v skupni vodnjak. Ko so njegovi sosedi to zvedeli, so to samovlastno ravnanje županu naznanili in zahtevali odstranjenje nove priprave. Župan je potem odločil ogled reči s pomočjo zvedencev ln ustavil po Bogomilu D. samovlastno napravljeno izpeljavo vode.
Bogomil D. sicer ni zoper to zapoved pritožbe pri pristojni oblastniji podal, vložil je pa precej 4. decembra 1871 ta dan, ko se mu je ustavila izpeljava vode, zoper župana pri c. k. okrajni sodniji A-ski tožbo zarad motenja posesti. Na to se je obravnovalo, in po dokončani obravnavi se je tožno zahtevanje vslišalo.
Zoper to je župan pritožbo podal, v kteri je posebno sodnijsko pristojnost spodbijal.
Nadsodnija misleča, da je v tem primerljeji župan za brambo občinskega premoženja in njegovega mirnega vživanja službo opravljati dolžan, da tedaj ta reč ne sliši na pravno pot — se ni spuščala v konečno razsojo in jc deželni odbor prašala za njegovo mnenje, kteri se je tako izrekel, da ta reč zadeva le edino županovo zapoved, zoper ktero se pri civilni sodniji tožba ne more vložiti.
Najvišja sodnija, kteri so se spisi v smislu dvornega dekreta dnč 23. junija 1820, št. 1669 predložili, je pristopila mnenju c. k. nadsodnije, da tukaj sodnijska pristojnost ne nastopa, in je, ker se je to prigodilo, tudi ministerstvo notrajnih zadev prosilo njegovega mnenja.
Ministerstvo notrajnih zadev je v svojem pismenem odgovoru dne 11. maja 1872, št. 4784 najvišji sodniji naznanilo, da tudi ono pristopi misli od njega izrečeni: da v pravdi Bogomila D. zoper župana v A. zarad ustavljenja izpeljave vode niso sodnije pristojne, temuč samoupravni organi, ker tukaj gre za razsodbo, koliko pravice je D. kot občinski ud imel, izpeljavo Vode, ktera ima lastnost občinskega premoženja, za svojo hišo vživati.
§. 456 obč. drž. zak. ne velja za primerljej izvršne rubeži tujih reči.
Tožnik A. je navedel, da je premakljive reči v izvrše-valni zadevi toženca B. zoper C. pri poslednjem od sodnije rubljene, že pri neki prejšni izvršni dražbi zoper C. kupil, in je prosil za razsodbo, da je B. dolžen, tožnikovo lastnino na omenjene reči priznati, in od izvršenega prava na nje odstopiti, ali pa tožniku vrednost nepremakljivih reči plačati. Ne da bi tožnikovo lastnino ometaval, spodbijal je B. le njegovo pravico do tožbe rekši, da je tožnik kupljene premakljive reči C-u shraniti dal in v rabljenje izročil, tedaj se ne more dvomiti nad veljavo rubeži. (§§. 456 in 367 obč. drž. zak.) Tožnik je pripoznaval resničnost te nasprotnikove povedbe, toda zanikaval rabljivost omenjenih paragrafov na slučaj sodnijske zastave.
Prva stopinja je po tožnem zahtevanji spoznala.
Druga stopinja je tožbo zavrnila in v razlogih to-Ie rekla: Da se določba §. 456 obč. drž. zak. ne prilega samo v pogodbi izgovorjeni zastavi, temuč tudi zastavni pravici po izvršni poti dobljeni, sledi ne le iz splošnjega sostavljanja navedenega paragrafa, temuč tudi iz tega, da §. 450 obč. drž. zak. vse vrste zastavnega prava v njihovih pravnih nasledkih med seboj enači in za nje le razne vrste pridobitve ustanovlja.
Na tožnikovo prošnjo za dosojo, v kteri se je dokazovalo to, da v §. 456 na koncu rabljeni izraz „zastavnik" govori zoper nadsodnijsko mnčnje, ker v tem izrazu ni zapopaden ne izvršenec, ne sodnik, je c. k. najvišja sodnija prvosodnijsko razsodbo potrdila uvaževaje, ker se §. 456 obč. drž. zak., na kterega toženec svoj. zagovor naslanja, tu ne prilega, ker ta §. predumeva, da je tretji kako tujo premakljivo reč brez lastnikovega dovoljenja zastavil, komur nasproti so bile v tem slučaji reči sodnijsko zarubljene.
(Razsodba najvišje sodnije dne 10. januarja 1872, št. 9449.)
Gostilničar je odgovoren za robo popotnikov, ktera je bila prinesena v njegovi družini pristopne prostorije.
Vekoslava W. je dne 24. oktobra 1869 v France P-ovi gostilnici v Beču ostala, ter se sč svojim možem v sobo št. 16 nastanila.
28. dne oktobra 1869 gre po kosilu iz sobe, jo navadno zapre in ključ vratarju vroči.
V sobi je pustila zaprto popotno skrinjico in torbo, v kteri je bilo 100 nemških tolarjev, 30 gld. v bankovcih in dragotine vredne 211 gld.
Vrnivša se, najde sicer zaprto sobo, ostrmi pa nad tem, da ste bili popotna skrinjica in torba šiloma odprti, in da je bila iz njih vzeta omenjena gotovina in dragotine.
Ona je vsled tega gostilničarja Franca P. tožila na povračilo škode v skupnem znesku 422 gld. 25. kr. a. v.
Toženec je zoper to tožno zahtevanje vgovarjal in rekel:
a.	da se zginjeiie reči niso tožencu telesno iz roke v roke vročile;
b.	da on ne stoji dober za naključbo, in
c.	da bi tožnica svoje reči morala v omaro v sobi zapreti.
C. k. okrajna sodnija Landstrasse pa ni na te vgovore
obzira jemala ter z razsodbo dne 15. aprila 1871, št. 3563 toženčevo zavezo do plačila toženega zneska odvisno storila od dokaza po njemu naloženi glavni prisegi o dejanji tatvine, kakor tudi o zapopadku raztrgane ročne torbe in vlomljene popotne skrinjice, in ako se glavna prisega v tožničin prid stori, zastran vzetih reči od tožničine cenitne prisege.
Nadsodnija bečka je na toženčevo prošnjo za presojo to razsodbo z razsodbo dnč 19. oktobra 1871, št. 15724 potrdila.
Toženec je v svoji zoper enakošni razsodbi podani prošnji za dosojo trdil:
da bi se ^izročitev", kakor je njeni zapopadek v §. 426 obč. drž. zak. stavljen, morala zgoditi, da bi zamogla po §. 970 obč. drž. zak. dokazati dolžnost, za to dober stati.
Prtvolk alov, 1. III.	14
Zapopadek izročitve je v postavi povsod isti, le namen, V kterem se izročuje in dejanje, na ktero se opira, je različno; v slučajih §§. 426, 452, 481 ustanavlja pridobivanje stvarne pravice, v slučaji §. 958 obč. drž. zak. pa le samo zavezo prevzemnika, ravno zato, ker je v prvih slučajih iz-ročnikov namen drugi, nego v zadnjem slučaji, pomoček za dosego teh različnih namenov, to je izročitev ostane pa vedno isti.
Ako postava ondi, kjer ima prevzemnik po izročitvi pravice zadobiti, izročitev iz roke v roke terja, mora to tudi ondi veljati, kjer se ima za prevzemnika z izročitvijo kaka zaveza, namreč hranilna zaveza utrjevati.
Ako se prejemniku ali prevzemniku reč ni vročila, se ne more govoriti o prejemu ali prevzetji.
Ako ima tedaj izročitev pravne nasledke §. 958 obč. drž. zak. vtrjevati, se mora vročitev zgoditi, kakor §. 426 obč. drž. zak. veli.
Izročitev sobinega ključa gostilničnemu vratarju je olajšanje popotnikom, ne more pa veljati za izročitev shranjenih reči.
§. 966 obč. drž. zak. ne daje nadsodnijskemu razumenju, da se tatvina ne more za naključbo šteti, nobene podstave, ker ta §. govori le o slučaji, ako je bila pod ključ djana reč pri hranilcu vložena, za poškodbo ključalnice popotne skrinjice pri tožnici shranjene pa vendar ne more biti toženec odgovoren.
Vsaka tožnici ne po njegovi krivdi ali po njegovih poslih storjena škoda mora se za naključno škodo šteti, tožnica mora tedaj njegovo krivdo na tatvini ali krivdo njegovih poslov dokazati, nikakor pa ni toženec vezan dokazovati, da je bila tožnica brez njegovega zadolženja okradena.
Tatvina je naključba, ki lastnika zadene, ako se zadol-ženje kakega drugega dokazati ne more, in toženec se ne more šteti za krivega toliko manj, ker on celo ni mogel tož-ničinih reči hraniti.
Vrh tega je tožnica zgubo denarja in dragotin sama zadolžila, kajti vsaj te bi bila v predalnike v sobi shraniti za-mogla.
C. k. najvišja sodnija pa te prošnje za dosojo ni vslišala, ker se od tožnice v najeti sobi toženčeve gostilnice, ktero so zamogli domači ljudje s sobnim ključem od tožnice o njenem odhodu oddanim in gostilničarjevemu vratarju vročenim, kakor tudi po toženčevem priznanji z drugim hišni zaupanim ključem odpirati, se shranjene reči vsled molčečega dogovora imeti morajo za tožencu oziroma njegovim poslom v shrambo dane in zaupane, ker se mogočnost vstopa kake tuje osobe v zaprto sobo zamore vzeti le o kakem ne dobrem shranjevanji teh ključev, ali o kakem ne dobrem zavarovanji zvez s stranskimi sobami, ki se morda nahajajo v sobi, ali pa o kakem površnem pregledovanji gostilničnih sob, v ktere se zamore od zunaj priti, in se tedaj v tem, da ste obe nižji sodniji s pogojem dokazovanja po tožnici o silovitem vlomu njene skrinjice in o raztrganji ročne torbe pri njeni vrnitvi v sobo dne 28. oktobra 1869 zapazenem, o zapazenem zmanjkanji gotovine in reči in vrednosti poslednjih, toženca po §. 970 obč. drž. zak. zastran tožnici s tem storjene škode za plačnika spoznali, ne more videti napačno tolmačenje postave, v smislu dvornega sklepa dnč 19. februarja 1833, št. 2593 za premembo enakih razsodeb opravičevalno.
(Razsodba najvišje sodnije dn6 20. marca. 1872, št. 698.)
Pristojnost političnih ali šolskih oblastnij zastran davščin šolskim in cirkvenim služabnikom in zastran prepisa šolskega nepremakljivega imetka.
Deželni šolski sovet in c. k. namestništvo sta istega mnenja, da ima v vseh prepirnih obravnavah, ktere zadevajo pravico dobivanja, ali razmerje davščine na račun šole ali šolskega zaloga, tedaj tudi pri prepisnih delitvah davščin med šolo in cirkvijo do kmalo pričakovane izdaje deželnega
14*
zakonika zastran odkupa davščin v denarja in v blagu cirk-vam, faram in šolam politična oblastnija pravico odločevati, brez obzira na to, ali se pravica dobivanja zahteva za čas pred ločitvijo šolske službe od cirkvene, ali od tega časa naprej. Vsled tega, ker se je cirkovniška služba ločila od šolske, se imajo še prepirne pravice poravnati, kar tiče delitev davščin v blagu, potem kar zadeva vživanje šolskih poslopij in zemljišč. V več slučajih tudi še niso pravice lasti in vživanje šolskih občin na šolska poslopja in zemljišča vpisane v zemljiščni knjigi. Kar tedaj dotiče prepire, kteri zadevajo pravico dobivanja ali razmerje davščin na račun šole ali šolskega zaloga, ali razdelitev davščin med šolsko in cirkovniško službo, je bilo že z tukajšnim ukazom dne 15. februarja 1872, št. 093 naznanjeno, da se za odloče-vanje o tem politične oblastnije za pristojne spoznavajo. Zdaj se pa iz omenjenega izpeljuje to, da deželni šolski svet prizna pristojnost političnih oblastnij o pozvedovanji po na-vodu dne 17. januarja 1868 zarad izročitve opravil šolskemu konkurenčnemu odboru zapovedanih in v opravilih dotični komisiji pristoječih, kolikor so potrebna, da služijo za podlago odločbam tudi v drugih zgorej omenjenih zadevah in izvlasti tudi zavezo političnih oblastnij do dobivanja pripravnih listin za prepire šolskih občin na šolska poslopja in zemljišča na slučaje, kteri se vtegnejo še primeriti in brez na-zajne veljave na že izdana prepisna izrečenja, na kolikor niso bila spodbijana.
(Ukaz deželnega šolskega soveta štirskega dne 25. aprila 1872, št. 1560.)
O naredbah politične izvršbe se ne more toževati pred rednim sodnikom.
Urad za izmero pristojbin je zoper A. predpisal davščino za neko sodnijsko razsodbo. Plačevalec se je pozneje preza-dolžil, in finančna uradnija je plačilni nalog oskrbniku kon-
kurzne mase vročila, kteri se pa ni brigal za nalog zato, ker bi mu ga bila imela po dvornem dekretu dne 3. februarja 1821, št. 1737 (zadevalo je starejši konkurz) konkurzna sodnija vročiti. Med tem je bil konkurz zopet preklican. Finančna oblastnija je pa zoper oskrbnika konkurzne mase po politični poti izprosila izvršbo za plačilo te davščine, vsled ktere se je več hišne oprave zarubilo. Oskrbnik konkurzne mase je pa pri c. k. deželni sodniji dunajski podal tožbo zoper državni zaklad na priznanje lastninske pravice omenjenih reči, zahteval je odpravo izvršbe, kakor tudi vstavljenje vseh drugih izvršnih stopinj s tem pristavkom, da vloži varščino, ako je treba.
C. k. deželna sodnija na Dunaji je z odlokom dne 21. novembra 1871, št. 66045 tožbo zavrnila, ker ni lastnina zarubljenih reči v prepiru, temuč le zaveza do plačila dotične javne davščine, in taki prepiri ne spadajo pred civilnega sodnika.
C. k. nadsodnija je zavrnitev tožbe potrdila, ker gre tu le edino za odpravo rubežni od politične oblastnije iz-prošene, za kar pa sodnija ni pristojna.
(Odločba nadsodnije dnč 20. grudna 1871 št. 25431.)
V nekem drugem primerljeji je A. zoper državni zaklad vložila izločno tožbo, v kteri je ona dokazovala svojo lastninsko pravico na reči vsled ukaza dunajske mestne oblastnije zoper svojega moža zarubljene.
Finančno oskrbuištvo se je zoper rešitev te tožbe po njenem zahtevanji pritožilo, in nadsodnija je pritožbo vsli-šavša tožbo zavrnila zato, ker ta tožba meri zoper odločbo politične oblastnije, ktera se po členu XV. 2 postave dnč 21. decembra 1867 št. 144 (državne temeljne postave o sodniški oblastnosti) pred civilnim sodnikom ne more spodbijati, in ker se dvorni dekret dnč 29. maja 1845, št. 898 le onim slučajem prilega, v kterih sodnik izvršbo dovoli.
(Odločba c. fc. avstr. nadsodnije dne 9. aprila 1872 št. 6500.)
Z izvršbo se pretrga zastaranje na tri leta omejene predpravice davkov in zemljiščne odveze.
C. k. finančna prokuratura je spodbijala od c. k. okrajne sodnije tržske dne 18. avgusta 1871, št. 4513 sostavljeno razdelitev skupila v znesku 4940 gld., ki se je dobilo v izvrševalni zadevi koroške hranilnice zoper Alojzija D. zarad 1050 gld. s pripadki vred po prodaji njegovega posestva v R. 22. dan junija 1871, izvršeni zato, ker ji niso bili kot predstvena pravica odkazani črez tri leta od izvršne dražbe nazaj rajtano zaostani davki in odplačilni deli davščine za odvezo zemljišč iz 1867. in 1868. leta v znesku 80 gld. 26% kr.
C. k. nadsodnija graška pa z odlokom dne 24. novembra 1871, št. 13459 ni vslišala dotične pritožbe, kajti po dvornem dekretu 16. dne septembra 1825, št. 2132 in 11. dnč novembra 1831, št. 3533 zbirke pravosodnih postav, potem po §. 31 konk. reda gre pri sodni razdelitvi skupila kakega po dražbi prodanega posestva ces. davkom od posestva in vsled ukaza ministerstva za pravosodje dne 19. maja 1856, 83 drž. zak. to posestvo zadevajočim kapitalom za odvezo zemljišč za 3 leta od dnč izvršne dražbe nazaj računjeno postavna zastavna pravica ali predstvo pred vsemi vknjiženimi terjatvami, zastavna pravica za dalje kot tri leta zaostane se mora pa po določbi dvornega dekreta dnč 14. februarja 1840, št. 4645 in po §. 31 konk. reda vmakniti zastavnim terjatvam.
Ministerski ukaz dnč 3. maja 1850, št. 181 drž. zak. se pa le davščinam od prenosa nepremakljivega premoženja prilega in le pri teh davščinah se po njihovem knjižnem vpisu vstavi zastaranje predpravice.
Nenakaz starejših kot triletnih zaostanih davkov v znesku 80 gld. 26 kr. kot predpravice se tedaj vpira na postavo.
C. k. najvišja sodnija je pa vendar glede na to, da je c. k. finančna prokuratura z odlokom c. k. okrajne sodnije
tržske dne 8. marca 1869, št. 1308 izprosila izvršno zastavno pravo za davke in davščine od odvezo zemljišč v skupnem znesku 227 gld. 89 kr. a. v. iz leta 1867 in 1868 zaostane na dotično Alojzij D-ovo posestvo in to da je izvršbo vsled njegovih prošnja, št. 2441/96, 393/71, 1036/71 nadaljevanji izvršbe za izterjanje davkov in davščin od odveze zemljišč vsled ministerskega ukaza dnč 3. maja 1850, št. 181 d. zak. vstavilo zastaranje njihove na 3 leta vtesnjene pred-pravicc, glede na to, da je bilo toraj po vložbi izvršne prošnje de pr. 4. maja 1869, št. 1308 tedaj ob času, ko pravica do predstva za davke za leto 1867 in 1868 zaostane še ni bila zastarana, zastaranje vstavljeno in da je po nadaljevanji one izvršbe do dneva dražbe zastavnega posestva, namreč do 22. junija 1871 zastaranje vstavljeno ostalo, zatorej gre tudi od nižjih sodnij kot že zastaran iz predstvenih , pravic izločenemu znesku od 80 gld. 26'/, kr. davkov in davščin od odveze zemljišč iz leta 1867 in 1868 na omenjeno posestvo pravica do predstva, priziv c. k. finančne prokura-ture vslišavši in odločbi nižjih sodnij spremenivši zaukazala, da se morajo tudi od nižjih sodnij izločeni zneski od 80 gld. 26% kr. zadevajoči za leto 1867 in 1868 zaostane davke in davščine od odveze zemljišč odkazati kot predstvena pravica in da se mora vsled tega razdelitev skupila popraviti.
(Odločba najvišje sodnije dne 14. februarja 1872, št. 1565.)
Za mrtvega se sme izreči, kdor je bil V krvavi bitki, akoravno ni dokazano, da je bil smrtno ranjen.
Katarina K. je dnč 8. julija 1869 zarad svoje nove možitve prosila, da bi se njeni mož Miha K., pešec 77. polka pešcev za mrtvega izrekel, ker ona se je sklicevala na to, da je bil on po bitvi pri Skalici dnč 28. junija 1866 po grešen in od tega časa ga ni bilo na dan.
To zahtevanje se je z enakošnima odločbama c. k. okrožne sodnije v Premyslu dnč 21. februarja 1872, št. 13898
in c. k. nadsodnije lvovske dne 7. maja 1872, št. 9389 vsli-šalo in Miha K. je bil za mrtvega izrečen in c. k. najvišja sodnija je na podlagi predloženih spisov ta dva izreka potrdila. Razlogi:
§. 24 obč. drž. zak. res v 3. odstavku določuje, da se ima pri kaki težki poškodbi v vojski smrt za gotovo šteti, ako dotičnega, kteri se ima za mrtvega spoznati, skoz tri leta več ni.
Težka poškodba pešca M. K. v bitvi pri Skalici, ktere se je 77. polk pešcev vdeležil, sicer ni dokazana, toda postava dopušča spoznanje za mrtvega tudi takrat, ako je bil tisti, kteri se ima za mrtvega spoznati, v kaki bližni smrtni nevarnosti.
Tudi je po potrdbi c. k. dopolnitnega okrajnega povelj-ništva omenjenega polka pešcev in po listu iz glavne knjige o pešci Mihaelu K. po službeni poti poslanem dokazano, da se je on dne 28. junija I860 bitve pri Skalici vdeležil in da se je od tega časa pogrešal.
Ako se tedaj premisli, da je bila ta bitka, kakor znano, jako kervava, se ne more dvomiti, da je bil zgrešenec takrat v bližnji smrtni nevarnosti, in da triletni pretek od tega časa zadostuje, da se on za mrtvega spozna.
Ako se dalje premisli, da je od te bitke že več kot tri leta preteklo, in da on, akoravno se je razglas v lvov-skem in praškem uradnem časniku natisnil, svojega življenja ni naznanil, in da je dalje tudi njemu postavljeni skrbnik z njegovim spoznanjem za mrtvega zadovoljen, in da ni vzroka, nad njegovo smrtjo dvomiti izvlasti zato ne, ko ga-liški kmetovalec svojo deželo bolj ljubi, da gotovo ne bode stanovanja y kaki drugi deželi iskal, in ker naposled tudi ni znano, da bi bila zakonska K. med seboj nezadovoljno živela; ste tudi obe stopinji z obzirom na §. 24 in 112 obč. drž. zak. popolnoma vtemeljeno njegovo spoznanje za mrtvega zarad nove možitve njegove žene Katarine K. izrekli.
(Odločba najvišje sodnije dnč 22. maja 1872, št. 5227.)
v/Kdo je »delavec", za kterega ima stroške ozdravljanja plačevati tisti, ki mu delo daje?
Dragotin K. iz L. v spodnji Avstriji, magazinski delavec severne železnice, je bil od 27. junija do 7. avgusta 1870 v dunajski splošni bolnišnici na očesni bolezni ozdravljevan. Oskrbništvo bolnišnice se je obrnilo na dunajsko mestno starešinstvo zarad plačila stroškov za preskrbljenje v znesku 14 gld. 10 kr. in njihovega izterjanja ob severne železnice.
Mestna oblastnija je železnično društvo po §. 12 vladi-nega ukaza dne 30. marca 1837, št. 12234 za dolžno spoznala, omenjene stroške — za 30 dni — plačati.
Vodstvo severne železnice je v pritožbi na namestništvo naglasovalo to, da se §. 12 navedenega pravila ne prilega delavcu Dragotinu K., ker ta je bil le dninar, kteri je bil po delu najet in odpravljen, smel poljubno priti ali izostati, je le dnino dobival, tedaj ni v nobeni službeni zvezi, on bi bil na vsak način dobil nakaz za bolnišnico, ako bi bil spadal v vrsto služabnikov.
Namestništvo je pritožbo vslišalo, ker se zaveza delodajalcev do povračila stroškov preskrbljenja v smislu §.12 dvornega dekreta dne 30. aprila 1840, št. 11757 in §. 73 obrtnijskega reda brez preobilnega pritiskanja delodajalcev ne more raztegovati na dninarje in na vrste delavcev, s kte-rimi se po razmeri dela in opravila enako dninarjem ravna; Dragotin K. je pa po razmeri dela k onim delavcem spadal, s kterimi se enako dninarjem ravna.
Zoper to odločbo se je spodnje-avstrijski deželni odbor na ministerstvo pritožil, in odrekoval, da bi bil K. le samo v magazinu dninaril, da se tembolj iz izpovedbe nekega ma-gazinskega služabnika, v obravnovalnih spisih nahajajoče razvidi, da je on, kakor vsi delavci severne železnice, ako bi zbolel, imel pravico do sprejetja v bolnišnico vsmiljenih bratov, kamor se je plačeval skupni znesek, da ga pa ondi zarad tega niso mogli sprejeti, ker ni ondi nobene očesne klinike. Razun tega je K, prvih 14 dni svoj zaslužek po-
polnoma prejel, drugi čas svojega ozdravljevanja pa le polovico zaslužka, on se tedaj nima šteti kot iz službene zaveze izpuščenega.
Ministerstvo notrajnih zadev je tudi dne 16. aprila 1872 pritožbo deželnega odbora vslišalo, in vodstvo severne železnice s porabo pravilnih predpisov dne 18. februarja 1837 in 30. aprila 1840 gledč na to, da je bil K. v opravilih severne železnice kot delavec v službi, in ker ni dokazano, da bi bil samo dninaril, za dolžno spoznalo, plačati stroške pre-skrbljenja v znesku 14 gld. 10 kr.
V §. 6 cee. patenta od 10. oktobra 1849, št. 412 drž. zak. zemljiščnim in hišnim posestnikom pristoječa pravica se z neizvrševanjem izgubi in se pozneje ne oživi ved.
Toženec Janez W. je zoper tožbo Katarine H. zarad plačila 18 gld. 77 kr. kot četrtletnega odplačila izgovorjenega užitka za se na toženčevem posestvu št. 1 v W. zavarovanega vgovarjal to, da je tožena terjatev po pobotu biti nehala, ker ima on po postavi pravico, od obresti na svojem posestvu zavarovanih glavnic odtegovati dohodnino, da on tega skoz 14 let ni storil, da se pa zdaj za svojo pravico poganja, po kteri ima on 306 gld. 53 kr. terjati.
V ta vgovor je c. k. okrajna sodnija E-ska z razsodbo dnč 10. grudna 1871, št. 12215 privolila in tožbo zavrnila.
C. k. nadsodnija praška je pa z razsodbo dnč 19. februarja 1872, št. 4726 po tožnem zahtevanji spoznala, in c. k. najvišja sodnija je na toženčevo prošnjo za dosojo nadsodnijsko razsodbo potrdila. Razlogi:
Glede na to, da se toženec njemu po odstavku 6. ces. patenta dnč 10. oktobra 1849, št. 412 drž. zak. dane pravice pri plačevanji njene izgovorjene terjatve kot plačilo vsako leto odtegovati obresti po pet od sto v letih 1856 do 1868 ni poslužil, da se je tedaj izvrševanju te pravice v resnici odpovedal, glede na to, da ni nobene pravne podstave, iz
ktere bi toženec zdaj povračilo onih zneskov, ktere je on odtegovati pravico imel, odtegnil pa ni, terjati ali ta znesek izkazani tožničini terjatvi pohotno nasproti postaviti mogel, ker je njega vezala dolžnost, plačevati davek od zemljišča in poslopja, ker je on tedaj s plačevanjem tega davka le svojo lastno dolžnost spolnoval, nikar pa ni za tožnico kaj potrošil, kar bi ona sama po postavi storiti imela (§. 1042 obč. drž. zak.), da se pa tudi o plačilu krivičnega dolga iz kake pomote (§. 1431 obč. drž. zak.) ne more govoriti, ker toženec še celo ni trdil, da bi ne vedel, da ima pravico, tožnici postavne obresti odtegovati, je nadsodnijska razsodba popolnoma postavna in se mora po toženčevem v prošnji za dosojo stavljenem zahtevanji potrditi.
(Razsodba najvišje sodnije dnč 1. maja-1872, št. 4002.)
Ako se za brezplačno zastopano stranko izterja kaj denarja, se imajo njenemu brezplačnemu zastopniku iz tega plačati ne samo gotovi stroški, temuč tudi zamuda
in zaslužek.
France W. je Ignacija J. tožil na platež odškodovanja in zgube pri zaslužku v znesku 500 fl. in na povračilo za prestane bolečine v znesku 1000 fl., dobil je pa iz te v vseh treh stopinjah dognane pravde za odškodovanje in zgubo pri zaslužku le 10 fl. in za povračilo za prestane bolečine 75 fl. 40 kr. tedaj vkup le 85 fl. 40 kr. nepogojno pripoznanega.
Ta znesek je njegov brezplačni zastopnik dr. R. od toženca Ignacija J. tudi precej prejel, toda ga ni svojemu zastopancu izročil, temuč si ga na odbitek svojih vkup na 115 fl. 45 kr. sodnijsko vgotovljenih stroškov obdržal.
Ko je France W. zoper to pri odvetniški zbornici pomoči zahteval, mu je odbor z odlokom dnč 27. septembra 1871, št. 940 naznanil, da se na njegovo pritožbo gledfe na vgotovljeni izkazek stroškov njegovega postavljenega brezplačnega zastopnika in gledč na §.16 postave za odvetnike obzir jemati ne more.
Na novo pritožbo od Franceta "W. pri nadsodniji podano je pa vendar nadsodnija v Gradci po prejetem izrečenji dr. R-a z odločbo dne 6. decembra 1871, št. 14769 uvažcvaje da je France W. v svoji zoper Ignacija J. zarad povračila za prestane bolečine in za škodo dognani pravdi postavljenje dr. R-a kot brezplačnega zastopnika izprosil, torej svojo revščino postavno skazati more, uvaževaje da so bili sicer stroški te pravde za dr. R-a z odlokom c. k. okrajne sodnije v Miirzzuschlagu dnč 20. junija 1871, št. 794 skupej na 115 gld. 45 kr., oziroma po pregledu dotičnega izkazka v zaslužku na 78 gld. in v gotovih stroških na 37 gld. 45 kr. vgotovljeni, in da je postavljeni brezplačni zastopnik po §. 16. odvetniške postave upravičen, ako od njega zastopana stranka pride do premoženja, iz tega za svojo zamudo in trud iskati plačila, vendar uvaževaje, da se zapopadek besede »premoženje" ne more raztegovati na vsak majhen znesek, kterega taka stranka doseže po pravdni poti, sicer bi se pravi namen brezplačnega zastopanja skoro v vseh slučajih popolnoma vničil in ta revščini namenjena skrb bi se ne tej, temuč le postavljenemu brezplačnemu zastopniku naklonila, da ta sicer ne sme škode trpeti, da pa do dokazane plačilne zmožnosti svoje stranke nima pravice do odškodovanja — France W-ovo pritožbo deloma vslišala ter spoznala, da ima dr. R. pravico, od 85 gld. 40 kr. pri Ignaciji J. za Franceta W. prejetih si obdržati gotove stroške brezplačnega zastopanja v znesku 37 gld. 45 kr., da pa vendar mora ostali znesek od 47 gl. 95 kr. v 14 dneh pritožniku Francetu W. izročiti.
C. k. najvišja sodnija je pa uvaževaje, da §. 16. odstavek 4 omenjene postave zastran velikosti iz zastopanja stranki dobljenega premoženja ne loči ne gotovih stroških, ne zastopnikovega odškodovanja za zamudo in trud in tudi ne postavlja gotovega zneska, po kterega dosegi bi še le zastopana stranka z doseženim premoženjem dobra stala za gotove stroške in za odškodovanje zastopnika, uvaževaje, da se nespodbijano dr. R-u za zastopanje Franca W. v zgorej
•
omenjeni pravdi in sicer za gotove stroške 37 gld. 45 kr. in za odškodovanje 78 gld. pravnoveljavno pripoznalo, in da je tedaj dr. R. po §. 19 odvetniške postave imel pravico, ta njemu priznani znesek odtegniti ali, ker prejete gotovine ni bilo zadosti, to njegovo terjatev poravnati, si obdržati celi po J. izterjani znesek od 85 gld. 40 kr. — dr. R-ov dosojni vtok vslišala, nadsodnijsko odločbo ovrgla in Franca W. z njegovo pri nadsodniji vloženo pritožbo zavrnila.
(Odločba najvišje sodnije dnč 28. februarja 1872, štev. 1799.)	_
Pozvedba zvedeneev oziroma preeenba na večni spomin se ima na zahtevanje razlastenca tudi brez dokaza nevarnosti v zamudi in ne glede na nasprotnikove vgo-vore dovoljevati, ako lastnik ni zadovoljen z odškodnino po upravni poti izrečeno.
A. je zoper državni zaklad prosil za ogled s pomočjo zvedeneev, da se zve vrednost zemljišča za zidanje mosta mu odvzetega, ker se on ni zadovoljeval z odškodnino po upravni poti odločeno in ker je mislil pravdo začeti, da bi dobil večjo odškodnino.
Prva stopinja je to prošnjo po prejšnem zaslišanji strank zavrnila, ker se sme dokaz po zvedencih na večni spomin v smislu §. 188 sod. reda, kakor je od A. zahtevani ogled, po dvornem dekretu dne 15. januarja 1787 zbirke pravosodnih postav št. 620 črka g le dovoliti, ako se mora reč zavoljo nevarnosti odlašanja hitro ogledati, ali ako po nasprotnikovi zaslišbi med strankami nastane nasprotje. Takošni pogoji se pa tu ne nahajajo, ker po eni strani nevarnost odlašanja celo ni bila dokazana, in ker se je po drugi strani finančna prokuratura namesto vaje državni zaklad zoper dovolitev ogleda upiralo>
C. k. nadsodnija je v prošnjo dovolila, ker to zadeva dokaz po sodnijskem ogledu, ki meri na večjo odškodnino po pravni poti dosegljivo za zemljišče za cesto odvzeto v smislu
dvornih dekretov dnč 2. maja 1818 in 11. oktobra 1821 (zbirka političnih postav zvezek 4 G št. 42 in zvezek 49 št. 151). To bi se sicer imelo po določbi sodnjega reda dokazovati, k čemur se pa ne potrebuje niti pismena potrdba kake nevarnosti odlašanja, niti dovoljenje nasprotne stranke.
C. k. najvišja sodnija je potrdila nadsodnijsko odločbo s tem pristavkom, da isto opravičujejo njeni razlogi in mi-nisterska ukaza dnč8. decembra 1855, št. 213 in dne 27. aprila 1859, št. 71 drž. zak., da to zadeva sodnijsko precenitev, ktero je upravna oblastnija prošnjiku A. pri zgorej omenjeni obravnavi pridržala, in da se pri takošnih precenitvah po §. 201 sod. reda sicer mora ravnati po oblikah dokazovanja na večni spomin, da pa njegovi pogoji ne morajo nastati. (Odločba najvišje sodnije dnč 31. oktobra 1871, št. 13135.)
Pridobitev vknjižene terjatve po izbrisu vsled plačila
opravljenem pri skupno zastavljenem posestvu.
B.	vknjiženi lastnik zemljišč št. 70. 72. je C-u plačal njegovo ondi vkupno zavarovavo terjatev, izbrisala se je pa le pri št. 90. Na to je bilo po izvršilni poti A-u kot C-ovemu upniku prisojena, kteri je izprosil prenos pri zemljišči št. 72, in potem zoper B-a ko posestnika tega zemljišča vložil zastavno tožbo.
Obe nižji sodniji ste tožno zahtevanje po §. 409 obč. drž. zak. vslišali, na plačilo od toženca C-u dano pa ne ozir jemali.
C.	k. najvišja sodnija je pa tožnika zavrnila iz sledečih razlogov: Iz določbe §. 469 obč. drž. zak., po kteri zastavno posestvo zastavljeno ostane do izbrisa dolžne pogodbe, sledi, da tretji, kteri zanašaje se na javno knjigo izprosi vknjižbo na še zavarovalno hipoteko, s tem zastavno pravico doseže. Toda iz pokazane C-ove pobotnice dnč 8. julija 1863 se razvidi, da mu je ta plačal glavnico v znesku 200 gl. na posestvo št. 70 zavarovano. Tožnik A. mora
zoper sebe pustiti veljati dokazno moč te pobotnice, ker je on po izvršilnem prisojilu te terjatve stopil na C-ovo mesto. Dalje je po potrdbi zemljeknjižnega ureda na pobotnici dokazano, da je bila ona terjatev na podlagi pobotnice pri posestvu št. 70 dnč 20. julija 1863 izbrisana. Dalje se ne da spodbijati to, da ste bile obe posestvi št. 70 in 72 za to terjatev skupno zastavljeni in tožnik je po prilogah od njega podanih dne 13. novembra 1868 sprosil prisojilo terjatve pri obeh posestvih, in na to dobil dovolilni odlok dne 24. novembra 1868, kteri se pa ni mogel izpeljati pri posestvu št. 70 zarad zgorej navedenega izbrisa 1863. leta. Pod temi okolščinami bi bil tožnik pri porabi potrebne pazljivosti iz javne knjige razvideti zamogel, da je bila terjatev, ktere izvršilnega zemljeknjižnega prisojila je on prosil, že 1863. leta plačana in izbrisana, in on se nič več ne more poklicevati na to, da je le z zanašanjem na javne knjige terjatev dosegel. Zarad tega ste bili v smislu dvornega dekreta dnč 15. februarja 1833 zbirka pravosodnih postav št. 2593 enakošni odločbi nižjih sodnij spremenjeni, in A-ova zastavna tožba zavrnjena.
(Odločba najvišje sodnije dnč 9. januarja 1872, št. 9167.)
Razpis c. k. ministerstva za deželno brambo od 10. maja 1872, št. 3791 zastran preskrbljenja deželnih bram-bovcev, ki so o svojem službovanji v stoječi vojski postali nezmožni.
Ker se je primerilo, da so deželni brambovci zarad nezmožnosti, baje v stoječi armadi si nakopane, terjali preskrb-Ijenje še le med tem, ko so bili v brambovski zvezi, je c. k. državno ministerstvo za vojaške reči velelo, da je za razsojo pravice do preskrbljenja iz skupnega vojaškega državnega stroškovnika neogibno potrebno, da se dotični še med tem, ko so v dejanski službi ali ravno, ko iz nje stopijo, predstavijo novi pregledni komisiji.
Pri tem stanu reči se je z okolnim razglasom dn6 5. maja t. 1., št. 3891/649, po ukaznem listu za deželno brambo natisnjenim, brambovskim oddelkom zapovedalo, da naj skrbe za to, da se brambovci, kteri se iz kterega koli si bodi vzroka k armadi skličejo in se novi pregledni komisiji predstaviti morajo, in ktere ta komisija za resnično o-slabljene spozna in kteri si te nezmožnosti niso v dejanski brambovski službi nakopali, brez zadržka z doslužnim odpustkom domu izpuste.
Soud političnega društva sme le biti, kdor je dopolnil 24. leto svoje starosti.
Dragotin E., kteri še ni 24. leta starosti spolnil, vendar pa za polnoletnega spoznan bil, je bil v nemško politično društvo v Z. za uda vpisan. Še le pozneje je prvomestnik zvedel, da E. še ni dosegel naravne doletnosti, on je to reč precej okrajnemu glavarju naznanil ter ga prašal, če je vpis omenjenega uda dopustljiv.
Namestništvo je na to odločilo, da z obzirom na §. 21 obč. drž. zak. in na §. 30 društvene postave dnč 15. novembra 1867 smejo biti udje političnih društev le moški do-letni avstrijanski državljani, toraj osobe, ktere so 24. leto starosti spolnile.
V pritožbi zoper to odločbo naglasovalo se je to, da od sodnije priznana doletnost veliko večje pravice daje, nego je politična društvena pravica.
Ministerstvo notranjih zadev je dnč 6. februarja 1872, št. 526 potrdilo namestništveno odločbo, ker se po §. 30 društvene postave dne 15. novembra 1867 nedoletni za ude političnih društev vpisovati ne smejo, k nedoletnim so pa po §. 21 obč. drž. zak. vsi isti prištevati, kteri 24. leta starosti še niso spolnili, in ker v onih pravicah, ktere po §. 252 tega zakonika z doseženim izrečenjem doletnosti nastajajo, ni zapopadena tudi dotična politična pravica.
Odgovornost zemljemerca za nesrečo pri delanji železnice vsled podkopanja zemlje.
Vsled nesreče pri Plzenjsko-Duhcevi železnici blizo B. dne 20. maja 1870 storjene, pri čemur je bila Terezija P., ki je ondi delala, po zasipu ^zasuta, in da je vsled dobljene poškodbe še isti dan zarad zgube premnogo krvi vmrla, je bilo več delavcev pregreška zoper varnost življenja v §. 335 kaz. post. zaznamovanega za krive spoznano, na razne kazni z zaporom obsojeno, kteri so jih tudi prestali.
Še le po končni obravnavi zoper njih dovršeni je okrožna sodnija v Taboru povod našla, da je tudi zoper zemljemerca Venceslava M., kteremu so bila na tej železnici tehnična dela izročena, in kteri je bil v prejšni preiskavi le kot priča zaslišan, zarad pregreška zoper varnost življenja kazensko preiskavo vpeljala, ker je bil po izpovedbah več prič, med temi tudi po izpovedbah obsojencev Antona H., Franca S. in Voj-teha B., da so bili na tej železnici takošni zasipi sploh navadni in da jih je ogledovalni zemljemerec zapaziti moral in jih ni odstranil, postavni sum dokazan, da se je navedenega pregreška tudi vsaj po zanikrnem nadgledovanji ali po opu-ščenji prepovedi oziroma hranjenji spodkopovanja zemlje krivega storiti vtegnil.
Izid pozneje dovršene končne obravnave, pri kteri so kot soobdolženci zatoženca Venceslava W. držani Anton K., France J. in Vojteh B., kteri tudi iz tega vzroka niso prisegli, poslednjemu svoje izpovedbe v obraz potrdili, se je dozdeval c. k. okrožni sodniji v Taboru in na pritožbo c. k. nadsodniji češki zadosten, da ste ga z njunima dotičnima enakoglasnima razsodbama dnč 20. januarja 1872, št. 349 in 19. februarja 1872, št. 5836 v §. 335 kaz. post. zaznamovanega pregreška zoper varnost življenja krivega spoznali, ker ste vzeli za dokazano zanemarjenje potrebne pazljivosti ne le po §. 271 reda kaz. pravde po izpovedbah omenjenih sokrivcev, temuč tudi po §. 264 reda kaz. pravde po njegovem lastnem obstanji pri končni obravnavi, ktera je v zapisniku o končni obrav-
Prtvnlk »lov, 1. III.	15
navi tako-le zaznamovana: „Pri opravilu njemu izročenem je lehko mogoče, da je mimo podkopovanja zemlje hodil, pa ga videl ni". —
C. k. najvišja sodnija je pa na priziv Venceslava W. razsodbi nižjih sodnij spremenivša izrekla, da on ni kriv omenjenega pregreška. Razlogi:
V pričujočim slučaji se pregreha zoper obtoženca ne more šteti za dokazano niti po sokrivcih, niti po njegovem obstanji.
1) Ne po sokrivcih, kajti tudi po tem, ako bi se Anton H. France S. in Vojteli B. — kar nikakor ni dokazano — za sokrivce Venceslava W. prištevati zamogli, ni zoper njega dokaz o njihovih trditvah po njihovih izpovedbah za vtrjen držati, ker jim manjka potrebnost verjetnosti ad e in f §. 269 reda kaz. pravde, ker ga zaracl svojega lastnega obsojenja sovražijo, in ker dalje iz izpovedb že v prejšni preiskavi zaslišanih opravičevalnih prič očitno vidi nasprotno njihovih trditev, namreč dogodek, da je Venceslav W. vse podkopa-vanja ostro prepovedoval, da se je te prepovedi držal in da je nevbogljivce brez milosti kaznoval.
Ako se pomisli, da se po preiskavi zemlja v četrt ali k večemu v pol uri tedaj večkrat na dan tako podkopati za-more, da je zemljemerec Venceslav W. imel dolžnost, tehnična dela na tri četrti ure dolgi železnici oskrbovati, da je moral izvlasti dela pri tehničnih železničnih rečeh oskrbovati, in nikakor ne posamna dela pri izkopovanji v zemeljnih zarezah, da je to posebno ogledovanje tembolj vodnike odločenega dela tikalo, da pa vrh tega Venceslav W. pri najnatančnejšem raz-umenji svojih dolžnosti do nadzorovanja, kakor se samo po sebi razumeva, ni mogel ob enem nazoč biti na vseh straneh njemu v pazenje izročene stvari, temuč da je obhod vseh strani, kjer je njegovo tehnično oskrbovanje nastopiti imelo, brez dvombe velik del vsakega dne terjal, in da mu je bilo še le črez več ur mogoče, na že obhojeno in ogledano stran isti dan vnovič priti, mora se spoznati, da so takošni skriti
spodkopi zemlje večkrat nastati zamogli, brez da bi bil za nje vedel, jih sam zapazil ali za njih izvedel, ker so se mu kot kaznjivo toda vendar delavce zadevno dejanje se ve da skrbno zakrivali, da se on tedaj za nahajanje takošnih skrivnih spodkopov zemlje za odgovornega spoznati ne more, in ako so spodkopi navstali, se na zanemarjenje dolžne pazljivosti sklepati ne more.
Toliko manj se Venceslav W. gledč na omenjeno podko-povanje zemlje sme dolžiti zanemarjenja spolnovanja svojih dolžnosti, ker je on po svoji nespodbijani povedbi 20. maja 1870 zarezo prerezna št. 1214 že ob štirih zjutrej ogledoval in ni nič nerednega zapazil, potem še se le ob štireh popoldne v to zemljino zarezo vrnil, ker iz preiskave sledi, da je bilo podkopovanje zemlje, kterega nasledek je bila navedena nesreča, med 9. in 10. uro dopoldne tedaj brez Venceslav W-ovega vedenja in o njegovi nepričujočnosti delano, ker se je proti 11. uri dopoldne nesreča zgodila.
2) Ne po Venceslav W-ovem obstanji, kajti ne gledč na to, da on izrečenje s tistimi besedami, kakor so bile pri konečni obravnavi zapisane, razločno zanikuje, se to ne opira nikakor ne na ono posebno podkopovanje zemlje, ktero se je 20. maja 1870 zvrševalo, in smrt Tereze P. naklonilo in na ktero se ima tu edino pri razsodbi obdolženčevega zadolženja obzirati, se tedaj glede na to podkopovanje zemlje ne more spoznati za obstanje kakega zadolženja in ne rabiti za dokaz krivde.
(Razsodba najvišje sodnije dne 9, aprila 1872, št. 3662.)
Vgovor neprištetega denarja se zavrže zavoljo nedoloč-
nosti prisege.
Toženec B. je proti A-ovi tožbi zarad povračila posojila v znesku 800 gld., ktero je bilo dokazano po dolžnem pismu v postavnih oblikah izdanem in od njega v formalnem obziru ne spodbijanem, v kterem se je prejem omenjenega posojila
15*
potrdil, vgovarjal, da mu tožnik ni doštel omenjenih 800 gl. in je dal tožniku v dokaz vgovora ne doštetega denarja (ex-ceptio non numeratae pecuniae) o navedenem stavku zavrač-ljivo glavno prisego.
Nižji sodniji ste nepogojno po tožnem zahtevanji brez obzira na glavno prisego spoznali, in c. k. najvišja sodnija je zavrgla toženčevo prošnjo za dosojo iz sledečih razlogov: B-ova trditev, da mu A. celega zneska od 800 gld. ni v gotovem doštel, je prenedoločna, da bi se za to dana glavna prisega dopustiti zamogla in da bi se enakošni glavno prisego izključujoči razsodbi nižjih sodnij za očividno nepostavni spoznali. B. sam ne trdi, da bi ne bil dobil prav nobene vrednosti, temuč le, da ni dobil 800 gld., in ne pove, kteri del tega je prejel. Ako je pa on en del gotovo prejel, bi ne bil po posledku storjene prisege odvezan od celega dolga, ker bi bil on vendar le dolžen, vsaj prejeti znesek vrniti. B. ni pravi prigodek, kteri ga je naklonil k temu, da je dolžno pismo izdal, nikjer na tanko in razločno povedal, njegova splošna in nedoločna trditev, da mu tožnik zneska od 800 gl. ni v gotovem doštel, tudi ko bi bila dokazana, ga ne more toliko manj odvezati od plačila, ker se izdanje tako pravilnega dolžnega pisma tudi na kaki drugi pravni naslov, nego na onega doštetve gotovega denarja opirati zamore.
(Razsodba najvišje sodnije dnč 8. novembra 1871, št. 11006.)
Občinski ponočni čuvaji spadajo k osobam v §. 68 kaz. post. navedenim in njih razžaljenje je prestopek §. 312
kaz. post.
Po noči od 25. na 26. marca 1871 je naselnika iz S. Jakopa K. in Vojteha T. zadčla vrsta, v vasi na požarni straži biti.
Proti 12. uri po noči se pripelje voz, v kterem so bile štiri osobe, deloma k finančni straži spadajoče.
Jakop K. in njegov tovarš sta jim zatrdovala, da sta na ponočni straži in da imajo toraj povedati kam da potujejo.
Eden izmed finančnih stražnikov plane hitro z voza, potegne sabljo, in s plosko sabljo Jakopa K. večkrat po hrbtu vdari ter ga pita z malopridnežem, ker je on sč svojim to-varšem na cesti na straži, ne pa da bi od koče do koče hodil.
C. k. okrajna sodnija v Lezajsku je vsled tega finančnega stražnika Stanislava R. z razsodbo dnč 14. junija 1871 prestopka §. 312 kaz. zak. za krivega spoznala ter ga zato primerno v zapor obsodila.
C. k. nadsodnija v Krakovem je pa z odločbo dnč 21. novembra 1871, št. 16163 to razsodbo na zatoženčevo pritožbo spremenila in Stanislava B. dolženega prestopka s pri-stavkom za nekrivega spoznala, da dolženo dejanje po §. 496 kaz. post. vstanovlja prestopek razžaljenja časti, kteri je pa vsled §. 530 kaz. zak. po zastaranji nehal biti, ker je vzela za resnico, da ponočna straža ne spada med v §. 68 kaz. zak. navedene osobe, in da toraj zatožencu opotikano dejanje prestopka §. 312 kaz. zak. ustanoviti ne more.
C. k. najvišja sodnija je toda pritožbo c. k. državnega pravdništva vslišala ter razsodbo prve stopinje potrdila. Razlogi:
V. člen občinskega reda dnč 5. marca 1862, št. 18 pripušča odločno občinam krajno policijo, k čemur tudi spada postavljenje ponočnih straž, in pri čemur je vse eno, ali se izvrševanje ponočne straže opira na posebno povelje, ali če se vravna pravi vrstni red, v kterem kraj ni naselniki vsakokrat na ponočno stražo hodijo, ker se morajo tudi v poslednjem slučaji stražniki prištevati za delajoče vsled naročila oblastnije.
Tedaj je nedvomno, da ponočni stražniki spadajo v vrsto osob v §. 68 kaz. zak. omenjenih in da tedaj njih ustno ali dejansko razžaljenjo prestopek §.312 kaz. zak. ustanovlja.
(Odločba najvišje sodnije dnč 14. marca 1872, št. 4865.)
Tožba železniškega društva zastran ničnosti v razlastil-nem ravnanji opravljene in s pritožbo ne spodbijane cenitve zemljišča ni pripustljiva.
Družtvo južne železnice, ktero je potem, ko je izrek o razlastitvi pravno moč zadobil, vsled §. 9 črka c železnične postave dnč 14. septembra 1854, drž. zak. št. 238 izprosilo sodnijsko precenitev zemljišč razlastenega posestnika B., se je vsled prevelikega zneska izmerjene odkupnine za poškodovano držalo, in je zoper B. tožbo podalo, 1. s poglavitnim zahtevanjem, da se procenitev za neveljavno izreče, in 2. ako se to zahtevanje zavrne, z eventualnim zahtevanjem, da naj se precenitev zarad poškodbe črez polovico ovrže. Prvo zahtevanje je družtvo podpiralo s tem ter reklo, da je pripravljeno po svedokih in zvedencih dokazati, da je bil izmed cenivcev le eden cenivec v smislu §. 259 zahodn. gal. sodn. reda za to zmožen, da je drugi cenivec posebno svojo nezmožnost pokazal po neresničnosti razložb, na ktere se njegova precenitev opira; da so vse domenitve, na ktere opiraje se sta cenivca vrednost zemljišč vstanovila, napačne, neresnične in pravim razmeram neprimerne, tedaj je neresnično mnenje in izrek izvedencev.
Prva sodnija je tožbo zavrnila zarad tega, da je v smislu §. 9 črka c navedene postave dne 14. septembra 1854, št. 238 izvršena sodnijska cenitev šteti za sodnijsko delo zunaj pravde, kterega stranka le s pravnimi pomočki v §§. 9—18 tega patenta zaznamovanimi podbijati sme in posebna pravda izključena (§. 18), daje tedaj, ker družtvo južne železnice ni nastopilo edino dopustljivega pota, zadobilo pravno moč in je nespodbijavna postala, iz česar sledi neveljavnost tožne reči, kar zadeva poglavitno in tudi eventualno zahtevanje, da k nedopustljivosti zadnjega zahtevanja razun tega pomanjkuje tudi pravni pogoj, vezavno razmerje strank opirajoče se na plačljivo pogodbo.
C. k. nadsodnija je dopustila zgorej navedene tožničine dokaze in je svojo vmesno razsodbo s tem vtrjevala: „Pred-
pisi v §§. 9—18 patenta dnč 9. avgusta 1854, št. 208 se tu ne prilegajo, kjer ne gre za kako prostovoljno cenitev v smislu 6. poglavja navedenega patenta, temuč za posilno cenitev, ktero je družtvo železnice vsled §. 9 črka c postave dnč 14. septembra 1854, št. 238 pri stvarni sodniji izprosilo, in ktera se je po določbi sodnega reda (ktere po §. 272 patenta dn6 9. avgusta 1854, št. 208 za prostovoljne cenitve tako daleč veljajo, kolikor ni postavljene nobene izjeme) iz-, vršiti mogla spodbijana cenitev je tembolj sodnijska cenitev, ktera se je morala zarad v §. 9 črka c železničnega reda domenjene silnosti reči po sodnijski poti v smislu §§. 259 in 260 zahodn. galicijskega sodnega reda izvrševati in se je tudi izvršila. Praša se tedaj, kdaj in s kakim pravnim pomočkom se more taka za razlastitvene namene izvršena cenitev spodbijati. Po §. 9 črka c železničnega reda ostane, ako se pri cenitvi ni ravnalo po vseh predpisih o sodnem pozvedenem stanu reči, lastniku, kteri misli, da mu gre večje odškodovbje, v tem obziru pridržana pravna pot. Ta pot mora se pa v slučaji §. 9 črka c tudi železnični započetbi dopustiti, ker se iz §. 9 črka c ne razvidi, da je le razlastencu pravna pot zoper cenitev odprta, in ker bi bilo v nasprotnem razmerji, kjer gre za dajanje in vračilo, nedopustljivo, le eni stranki pritožbo zoper cenitev dopuščati, in jo za drugo stranko za nespodbijavno izreči. Kot obema strankama pridržana pravna pot se pokaže pot pritožbe zoper cenitev v slučajih, v kterih se iz vzrokov spodbijati zamore, o kterih (na primer zunajne pomanjkljivosti, posebni pogreški) se brez prejšne zaslišbe nasprotne stranke razsojevati more, in kjer se to storiti ne more, dana je pot tožbe na neveljavnost cenitve. Dopustlji-vosti tega zadnjega pravnega pomočka ne ovira postavna ne-dopustljivost pregleda in precenitve (§§. 272 in 273 zahodno-gališkega sodnega reda), ker ta prepoved le hoče reči, da, dokler ni cenitev za neveljavno izrečena, se o ravno tej reči ne sme drugo mnenje izrekati ali vnovič ceniti, in ker cenitev kake reči po pravnomočni razsodbi za neveljavno spoznana
ravno več ne obstoji, toraj se tudi nova cenitev ne pokaže kot precenitev. Mnenje, da se po zamujenem roku pritožbe zoper cenitev zunajne pomanjkljivosti več nasproti staviti ne morejo, vtegne opravičeno biti, ne pa mnenje, da je s tem odvezano spodbijanje tudi zarad notrajnih pogreškov. Praša se tedaj, alj se pogreški take vrste tu nahajajo in kteri. Po §. 9 črka c železničnega reda se po razlastitvi na eni strani, in po plačilu ali vložbi cenjene vrednosti na drugi strani sklene kaka plačilna kupčija, kaka prodaja, ktera je sicer prisiljena, toda zarad tega ne neveljavna, ker ne vsaka sila, v nobenem slučaji pa postavna sila pogodbe ne oslabi. Iz tega sledi, da vzroki, kteri so natvezeni na neveljavnost pogodbe, na primer zvijača, bistvena pomota vtegnejo tudi imeti za nasledek neveljavnost v kaki razlastitvi izvršene cenitve in iz okoljščine, da cenivci pri cenitvi od sodnika odločeni sodnijsko povelje izvršujejo, sledi, da tudi prestopek mej pooblastila, osobna nezmožnost ali nepoštenost cenivcev i. t. d. neveljavnost cenitve vtrditi vtegnejo. Ali se pa o kaki postavno izvršeni (§. 273 zahodno-gališkega sodn. reda) cenitvi zamore govoriti, ako cenivci, kterim sodnik določitev prave cene kake reči veli, svojemu izreku priljubivno posebno vrednost postavljajo? Ker je tožnica rekla, da se pri izvrševanji spodbijane cenitve niso spolnovala glavna pravila postave, da se cenitev na napačne domenitve in dejanske okoljščine naslanja, in da se zvedenci nezmožnosti in sumljivosti dolže in da jo te pomanjkljivosti, kakor je rečeno, k spodbijavni tožbi opravičujejo, se morajo dopustiti za to ponujeni dokazi.
C. k. najvišja sodnija je prvosodnijsko razsodbo potrdila. Razlogi: Najvažniše pri razsoji te pravde je pač to, da se pri cenitvi tožničin zastopnik ni opiral zoper zmožnost in ne-sumnost zvedencev in da ni stavil „pridržka kake daljše pravne razsodbe" (pridržek pravne poti, kakor si ga §. 18 patenta dnč 9. avgusta 1854 drž. zak. št. 208 misli). Pri pomanjkanji tega pridržka je po navedenem §.18 izključena pravna pot za spodbijanje cenitve, ko se izvlasti izjemki, v
9. odstavku tega §. omenjeni tu ne nahajajo, ker je želez-nično družtvo pri obravnavi pooblastenec namestoval, in ker mu postava ne daje nikakor posebne pravice do tožbe. V zadnjem obziru je za ta slučaj merodajen §. 9 črka c že-leznične postave, kteri le lastniku, kteri misli, da mu gre kako večje odškodovanje, pravno pot prihranuje. Ako se pa hoče cenitev šteti za po pravilih §§. 260 in 273 zahod.no-gališkega sodn. reda izvršeno, se pokaže tudi pod tem pogojem njeno spodbijanje po pravni poti nedopustljivo, ker se s tem posebno naredba nove cenitve zahteva, ktera bi se po §§. 272 in 273 zahodno-gališkega sodn. reda štela za*neveljavno pregledovanje ali precenitev. Naj se že cenitev misli za izvršeno ali po določbah o ravnanji zunaj pravde, ali pa po onih o ravnanji v pravdah, vedno pride se k sklepu, da je cenitev, ker se je tožnik oziroma njegov pooblastenec zdržal vsakega po postavi mu dopuščenega vtikanja v izvolitev izvedencev in zoper sodno sprejetje cenitve ni pritožbe podal, v pravno moč stopila, in se nič več ne more s tožbo spodbijati,
Sodnijsko pozvedovanje o domovinskem pravu ni odločilno.
Dnč 12. aprila 1869 so v splošnjo bolnišnico V-sko v gornji Avstriji vzeli človeka, kteri se je Dragotin W. imenoval, ki je pri sebi imel list okrajnega glavarstva K-skega, datiran od 27. marca 1869, kteri mu je veleval, da naj se poda v svojo domačijo in ta človek je rekel, da je doma v I. v Šleziji. Ker je na dotično bolnišničino vprašanje naznanjena občina I-ska v Šleziji odgovorila, da je Dragotin W. ondi popolnoma neznan, se je bolnišničino oskrbništvo V-sko obrnilo na okrajnega glavarja v V. s prošnjo, da naj vpelje obravnavo o pristojnosti bolnišničinega rejenca Dragotina W.
Iz njegove zaslišbe se ni mogel dobiti nobeden razlog za pozvedbo njegove domovinske pravice. Kot podatka za odkazanje brezdomovinca ste se vendar nahajale dve okolj-
ščini njegovega prijetja, kteri šte bili tudi po spisih dokazani:
Dne 31. oktobra 1868 je žandarmerija Dragotina W. v Hauski občini v K-skem okraji na Tirolskem prijela in ga zarad sumnje, da ima ponarejeno potno knjižico, k c. k. okrajni sodniji K-ski pripeljala. Ta sodnija se je obrnila zato, da bi kaj gotovega pozvedela o pristnosti potne knjižice pri Dragotinu W. najdene, na kresijsko predstojništvo bruno-viško v Blankenburgu, ktero je sicer izreklo, da je potna knjižica ondi izdana, ob enem pa dokazalo, da je njena prva stran popolnoma ponarejena, in da je W. ondi čisto neznan, tedaj so je branilo tega, da bi bil on tje prignan. C. k. okrajna sodnija K-ska na Tirolskem je tedaj W-a zarad ponarejanja potne knjižice v petdnevni zapor obsodila, in ga je pustila iti svojo pot, ker za preiskavo ni bila potrebna kaka daljna pozvedba o domovinskih razmerah.
Vnovič je bil Dragotin W. dne 7. decembra 1868 v občini R. v vojvodini Solnograjski prijet in k okrajnemu glavarstvu S-skemu prignan. Potepinova povedba kazni zapora v K. na Tirolskem prestani je okrajno glavarstvo K-sko naklonilo k temu, da je Dragotina W. v K. odgnati pustilo. Okrajno glavarstvo K-sko na Tirolskem, h kteremu je bil on prignan, se je zoper nevtrjeno dognanje pritožilo in obrnilo na namestništvo tirolsko, in dobilo je od te oblastnije dovoljenje, da sme Dragotina K. izpustiti s tem pristavkom, da zamore ondi, kjer misli, da ima domovinsko pravico, prositi za potni list. To se zgodi. Okrajno glavarstvo K-sko mu je dalo list, datiran dnč 27. marca 1869, s kterim je bil on v V. v bolnišnici za sumljivega izrečen.
Namestništvo v gornji Avstriji, kteri je okrajno glavarstvo V-sko spise poslalo, je te spise deželni vladi solnograjski prepustilo, in je svoje mnenje izreklo, tako, da bi se W-u občina v Rainu na Solnograjskem odkazala, ker se je le ondi o domovinski pravici govorilo, med tem, ko se to v K. na Tirolskem ni zgodilo in pri kteri se je takrat edino
zastran njega obravnavalo, vezala dolžnost, pozvedovati po W-ovi domačiji.
Deželna vlada v Solnogradu je bila vendar tega mnenja, da bi se bilo obravnovanje o W-ovi domovinski pravici vsled njegovega prvega prijetja v občini Haus v K-skem okraju po vsaki ceni v ,K. na Tirolskem sprožiti moralo; ako se ni zgodilo, ne more to pozneje biti na škodo kaki drugi občini. W. se mora tedaj odkazati Hauski občini v K-skem okraji na Tirolskem, kjer je bil prijet.
Ministerstvo notranjih zadev je dne 7. maja 18G9, št. 6799 odločilo: Dragotin W. se po določbi §. 19 točka 4 domovinske postave kot človek brez stanovitnega domovališča Hauski občini v K-skem okraju na Tirolskem odkaže, kajti po W-ovem prijetji dne 31. oktobra 1868 v Hauski občini v K-skem okraji in po dopisu ondešnje okrajne sodnije na kresijsko predstojništvo braunsviško v Blankenburgu o pristnosti njegovih potnih bukvic in o dopustljivosti njegovega odgnanja v Blankenburg je ondi res njegova domovinska pravica dvomljiva postala (v kteri zadevi se je omenjeno kresijsko predstojništvo proti koncu odgovora razločno branilo njegovega prignanja in je to opiralo na okoljščino, da ni dokazano, je li on v ondešnji kresiji, za prav mestu Blankenburg pristojen in po kakem načinu), pri kterem pa okolj-ščina, da je to le sodnija storila, ni odločilna, ker točka 4 §.19 domovinske postave v tej zadevi ne odločuje, in ker razun tega nepravilno postopanje c. k. okrajne sodnije K-ske, ktera bi tega sumljivega človeka po dostani kazni c. k. okrajnemu glavarstvu oddati imela, ne more in ne sme biti na škodo kaki drugi občini, kjer se je pozneje o njegovi domovinski pravici zopet razpravljalo.
Kdaj se sme silama dovoliti služnost za vodno napravo?
Med mlinarjem Eduardom S-om in med posestnikom na unem bregu mlinskega potoka mlinu nasproti ležečega
zemljišča Viljemom H. je bil že dalje časa prepir, kteri se je vrtel posebno za to, da Vilim H. mlinarju ni hotel dopustiti za mlinarstvo potrebno vtrdbo s tremi na kraj njegovega zemljišča zabitimi zvezanimi stebri, kakor tudi ne zasipanje med zvezanimi stebri ostalega prostora z ilovico.
Ministerstvo poljedelstva je v tej zadevi dne 20. februarja 1872, št. 4987 na korist mlinarja Eduarda S. odločilo, ter v tej odločbi med drugim reklo, da se po §. 32 češke postave o pravici do vode dopustljivo pripoznanje služnost na tujih tleh na korist naprav za napeljevanje vode, strojev in zajezb in ne opira le edino na iz novo napravljevane stroje i. t. d., temuč tudi na že poprej napravljene; potem, da se v zgorej navedeni postavi za priznanje takih služnost zahtevana lastnost (ako se po takih napravah veče koristi za narodno gospodarstvo pričakovati zamorejo) tako ume, da ni potreba, da bi se kak absoluten odličen pomen takega početja za narodno gospodarstvo dokazati moral, da tembolj zadostuje to, če iz početja pričakovane narodnogospodarstvene koristi prekose škodo izvirajočo iz pripoznanja služnosti na tuje zemljišče.
Odvetniki imajo revne stranke brezplačno zastopati, ako-ravno bi se ustno in brez odvetnika obravnovalo.
Odbor odvetniške zbornice ljubljanske je nanašaje se na §.16 odvetniškega reda dnč 6. julija 1868, drž. zak. št. 96 zavrnil prošnjo nepremožnih zakonskih A. za postavljenje brezplačnega zastopnika v pravdi za ustno ravnanje pripravno, ktero mislita pri c. k. mestno odredjeni okrajni sodniji ljubljanski zoper B. začeti, ker odvetnik ni v vseh primerljejih, v kterih stranka po postavi po odvetniku mora zastopana biti, vezan, jo brez plačila zastopati.
Nadsodnija je na pritožbo zakonskih A. glede na to, da je pritožnikoma po §. 17 sodn. reda na voljo dano, tožbo ustno ali pismeno podati, da se po navedenem odvetniškem
redu, kar se tiče obravnovanja in zastopanja, ni nič spremenilo, da pa pismena tožba ne potrebuje podpisa kakega k sodnijstvu spadajočega odvetnika, zakonskima A. dovolila v prošeno postavljenje brezplačnega zastopnika v njuni pravdi, ktero še le mislita zoper B. začeti.
C. k. najvišja sodnija je zavrgla priziv zborniškega odbora, v kterem se je povdarjalo to, da bi se zastopnik brez plačila prošnjikoma samima po §. 17 sodn. reda le za sostav-ljenje tožbe dati imel, ker se določba §.17 sodn. reda ni nič spremenila po §. 16 odvetniškega reda dne 6. julija 1868, št. 96, in ker je za pismeno izpeljavo pravde pri c. k. mestno odredjeni okrajni sodniji v Ljubljani, kjer je več kot dva odvetnika, podpis vlog po ukazu ministerstva za pravosodje dne 5. julija 1859 drž. zak. št. 122 predpisan.
(Odločba najvišje sodnije dne 8. novembra 1871, št. 13456.)
Opomba. C. k. najvišja sodnija je z razsodbo od 3. novembra 1870, št. 13083 sama bila izrekla, da odvetnik ni dolžen koga brezplačno zastopati v vseh primerljejih, v kterih po postavi ne mora biti zastopana po odvetniku. Vendar v tem slučaji na sedežu sodnije ni bilo nobenega odvetnika, torej je najvišje sodišče le tam, kjer ni vsaj dveh odvetnikov, in kjer torej odpada vsaka sila zastopanja izključilo zavezo odvetnikov do brezplačnega zastopanja. — Pri nas se premalo rabi pravica do brezplačnega zastopanja v pravdah za priznanje otečestva proti nezakonskemu očetu vsled §. 163 obč. drž. zak., ker so najdenišnice odpravljene in torej dežele niso več dolžne rediti nezakonskih otrok. Ako se ne prisili večkrat premožen oče, da izvršuje to svojo postavno dolžnost, se taki nesrečni otroci ali zanemarjajo, ali pa pripadajo občinam, ktere namesto očeta morajo po več let in včasi tudi celo življenje živiti take zapuščene sirote. Da se temu pride u okom, ne treba druga, kakor ubožni in krstni list, da postavljeni varuh otroka brez vseh sitnosti dobi brezplačnega zastopnika proti otrokovemu očetu.
Vpeljanje dražbinega kupca v posest prodanega zemljišča.
(§. 339 obč. sod. post.)
Na prošnjo kupca nekega po izvršbi prodanega posestva se je njemu še pred prisojilom posestva dovolila vpeljava v užitek kupljenega nepremakljivega zemljišča in izvršba uradnemu služabniku zaukazala s tem pristavkom, da mora, ako bi bilo treba, izvršenca šiloma spraviti iz stanišča.
Nadsodnija je to določbo, kolikor je vpeljavo kupca v užitek omenjenega posesestva zadela, potrdila, to pa, kar je izvršencema s razstanitvijo žugala, zavrgla in sicer glede na to, da gre kupcu po dražbinih pogojih užitek od dne kupitve na dražbi, on tedaj tudi vpeljavo v užitek zahtevati sme; da pa vendar s tem ni dejanska posest nepremakljivega blaga zvezana, in da se mora po §. 339 sodn. reda kupljeno posestvo kupcu izročiti le potem, kadar je kupec skupilo poplačal ali plačilne obroke zavaroval ali kadar se je sploh z vdeleženci pogodil; za voljo česar, ker to ni dokazano, se dozdajni lastnik ne sme razstanoviti.
C. k. najvišja sodnija je potrdila prvosodnijski odlok, ker — tako razlogi — deželna sodnija kot izvrševalua in realna sodnija ima po §. 339 obč. sodn. reda oblast, ne le kupljeno posestvo kupcu v last izročiti, temuč tudi na podlagi dražbinih pogojev dražbo izpeljati, k temu pa tudi spada kupčeva vpeljava v pravice, njemu po pogojih glede na kupljeno posestvo dane, ker se za to izpeljavo najprej še ne govori po določbi §. 339 obč. sodn. reda o izročitvi posestva v kupčevo last in o izdaji prisojila, tedaj tudi ne o izpolnitvi zoper upnike prevzetih dolžnost, temuč le o zvršbi dražbinih pogojev; ker se mu je dalje, akoravno se tudi po teh pogojih kupcu od dražbinega dneva in po vložitvi 10^ zneska kupnine ni razločno pripoznal vstop v dejansko posest kupljenega posestva, temuč le njegov užitek, vendar le dal užitek brez kake stesnjave, to neomejeno pripoznanje užitka kupljenega posestva pa predumi in zapopada njegovo dejansko
posest tembolje, ker mora kupec vendar po drugi strani od kupnine od dražbinega dnčva obresti po 6 % plačevati, in ker ga zadenejo vsa bremena in davščine, kakor tudi vse nesreče, v teh dolžnostih se pa ne razvidi stesnjava užitka posestva po izločitvi od dejanske posesti nepremakljivega blaga, tedaj kupcu po pogojih gre vpeljava v dejansko posest, ker se dalje s to njemu priznano posestjo in neomejenim užitkom ne more zediniti izvršenčevo stanovanje v enem prostoru kupljenega posestva, kar bi kupčevo pravico motilo, tedaj k izpeljavi dražbe zastran kupca tudi spada razstanovitev izvršencev, v tej zadevi se pa dražba pri kakem vpiranji izvršencev le z njuno razstanitvijo veljavno zgoditi zamore, in se tudi podaljšanje obroka za razstanovitev ne potrebuje, ker je od dražbinega dneva, od kterega sem gre kupcu užitek in dejanska posest kupljenega posestva, dovolj časa preteklo, da bi se bila podvrgla izvrševanju te kupčeve dražbine pravice.
(Odločba najvišje sodnije dne 19. decembra 1871, št. 15078.)	_
Postava od 29. marca 1872
o evrševanji razlastilnih razsodeb v želcznocestnih stvareh (veljavna za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, samo ne za Tirolsko in Predarelsko).
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem
tako:
§. 1. Kadar se je v kateri izmed kraljevin in dežel zastopanih v državnem zboru, razun Tirolske in Predarelske, ob posilni razlastitvi za kako železnico s sodnjo cenitvijo našla dolžna odškodnina, se devanje v posed ali užitek razlaščene stvari, ki po plačani ali v hrambo dani odškodnini, kakor je bila izračunjena, nastopi vsled zvršila razlastilne razsodbe, ne more ustaviti ne s tem, da se cenilo izkuša izpodbiti po sod-njih stopinjah, niti s tem, da se pravda začne.
§. 2. Proti sodnjemu dovoljenju cenitve in proti vsem sodnjim naredbam, katere merijo na opravo te cenitve, nij
samostojnega utoka (rekursa); dotične pritožbe se lehko sprožijo v utoku na odlok, s katerim sodišče opravljeno cenitev sprejemlje.
Odlok je obema strankama uradoma vročiti.
§. 3. Ta, komur je bila izprošena razlastilna razsodba, dolžan je osem dni po dnevi, katerega se je nasprotniku vročil odlok, da sodišče sprejemlje zvršeno cenitev, zdržati se vsake premene na razlaščeni stvari.
Ako bi kdo — predno mine ta rok, — prosil sprejembe dokaza na večni spomin o stanu kake stvari, katere se tiče razlastitev, treba je o tej prošnji precej razsoditi, in če se dokazovanje dovoli, na prošnjikovo željo njemu, za kogar je bila razlastitev izprošena, izdati prepoved, da mu se je še ta čas, dokler se ne dovrši dokazovanje, — a to naj se opravi, kar je najhitreje mogoče, — zdržati vsake predrugačbe tistega stanu, katerega na čisto postaviti je namen tega dokaza.
Utok, sprožen proti dovolitvi dokaza ali proti prepovedi predrugačenja, nima odložne moči.
§. 4. V §. 1 omenjena razlastilna razsodba lehko se — kolikor ide za namene pričujočega zakona, — nadomesti z dogovorom, v katerem se stranke z lepa zedinijo o tem, da druga drugi odstopi stvar razlastitve za odškodnino po sodnji cenitvi najdeno, ako k razlastilni razpravi poslani komisar upravne oblasti temu dogovoru pristavi potrjenje, da je bil vsled te razprave sklenjen.
§. 5. Moč te postave se začne s početkom 30. dneva po izteku tistega dneva, katerega je bila razglašena. Ali ona ne velja za slučaje, v katerih je sodišče pred tem dnevom sprejelo cenitev.
§. 6. Zvršiti to postavo se naroča ministrom notranjih opravil, pravosodja in trgovine.
V Budimu, dne 29. marca 1872.
Franc Jožef s. r.
Zastran preskrbljenja nezakonskih otrok po očetu.
Varstvo 17 letne nezakonske Marije P. je tožilo Ljude-vita Sch. na priznanje otečestva in na platež kapitala od 500 fl. za njeno preskrbljenje.
C. k. mestno odredjena sodnija v Brnu je z razsodbo dnč 4. marca 1871, št. 3783 to zahtevanje vslišala pod tem pogojem, da mati položi glavno prisego o resnični telesni združitvi v postavnem času. Na toženčevo prošnjo za presojo je c. k. moravsko - silezka nadsodnija z razsodbo dnč 13. junija 1871, št. 7127 tožno zahtevanje nepogojno zavrnila. Razlogi:
Cecilija P. je vsled krstnega lista A. v samičnem stanu 11. dan januarja 1854 dekle z imenom Marijo P. rodila, za ktero je toženec vendar brez obstanja v svoje očestvo v prvih osmih letih starosti za preživljenje na mesec 5 fl. k. d. plačeval, vsled česar se je ona z izreko dne 2. marca 1854 pod št. I. vgovora odpovedala vseh drugih pravic zoper njega.
Sedanje zahtevanje varstva pa ni v postavi vtrjeno, kajti §. 16G obč. drž. zak.. na kterega se tožeče varstvo posebno naslanja, se mora razlagati v zvezi z drugimi postavnimi določbami. Po §. 141 obč. drž. zak. imajo tudi zakonski otroci nasproti očetu le tako dolgo pravico na preživljenje, dokler se sami preživiti ne morejo. Nezakonski otroci pa z obzirom na §. 155 obč. drž. zak. ne morejo nikakor več pravic terjati.
Ker je Marija P. že 17 let stara in po izrečenji varstva zdrava in močna, tedaj se sama prerediti zamore, nima torej zoper očeta do daljnega preživljenja in preskrbljenja nobene pravice. Postava veže stariše le pri možitvi njihovih otrok, da jim dajejo priženilo in oziroma balo.
Te pravice imajo pa nezakonski otroci le od svoje matere (§§. 1220, 1231 obč. drž. zak.). V zvezi s temi postavnimi določbami se tedaj §. 1GG obč. drž. zak. le tako tolmačiti zamore, da so stariši nezakonskega otroka le takrat,
Pravnik »lov. 1, III.	16
ako se zarad nezmožnosti za službo sami preživiti ne morejo, vezani ga rediti, in da ima mati svojemu otroku o njegovi možitvi tudi dati priženilo ali balo. Razun teh primerljejev nezmožnosti do službe ali možitve otrok pa ne obstoji za roditelje nobena pravna zaveza, jih preskrbovati in oziroma jim kaki kapital za preskrbljenje plačati, naj si bodo otroci zakonski ali nezakonski.
Na tožnikovo prošnjo za dosojo je c. k. najvišja sodnija prvosodnijsko razsodbo potrdila. Razlogi:
Znesek od 500 fl. a. v. se za vselej za 17 letno nezakonsko Marijo P. terja od Ljudevita Sch. pod trditvijo, da je on oče nedoletne, nikakor pa ne kot priženilo, temuč za preskrbljenje, tej terjatvi ni tedaj §. 1220 obč. drž. zak. nasproti.
Po §. 166 obč. drž. zak. ima nezakonski otrok pravico, od svojih roditeljev terjati njihovemu premoženju primeren živež, zrejo in preskrbljenje, po §. 170 obč. drž. zak. je starišem dano na voljo, se o preživljenji (živeži) zreji in preskrbljenji nezakonskega otroka med seboj pogoditi, takošna pogodba pa ne more otrokove pravice kratiti; naposled prehaja po §. 171 obč. drž. zak. zaveza, nezakonske otroke prerediti in preskrbovati, enako drugemu dolgu na stariševe dediče.
Ta postavna naštetev in sostavljanje zavez starišev do živeža, zreje in preskrbljenja njihovega nezakonskega otroka po vrsti le sčasoma nastane potrebe in toraj njeni pravici primerne in izvlasti okoljščina, da se je o zavezi do preskrbljenja še le nazadnje omenilo, in da so dolžnosti do živeža in zreje, ki se imajo po pravi poti poprej spolnovati, zvezane z besedico „ina — ne dopušča nobene dvombe o tem, da preskrbljenje ni enako živežu, temuč da zaznamova samostojno obema poslednjima popolnoma različno dolžnost.
Živež in zreja zapopada po §. 672 obč. drž. zak. stroške za hrano, obleko, stanovanje in druge stanovitne potrebe, kakor tudi potrebni poduk; preskrbljenje pa po§. 220
obč. drž. zak. one stroške, s kterimi se nezakonski otrok stanovitno preskrbeti zamore.
Med tem, ko se potreba in toraj tudi pravica nezakonskega otroka do živeža oziroma zaveza njegovih starišev z njegovim rojstvom prične, in po §. 141 obč. drž. zak. ta zaveza že potem neha, ko se otrok sam preživiti zamore, se zaveza do njegovega preskrbljenja začne še le veliko pozneje, namreč po dokončani zreji in nastani zmožnosti, samega sebe preživiti, ker se še le potem o kakem stanovitno preživljenje zavarovajočem zaslužku govoriti zamore in se potreba zmaganja s tem združenih stroškov pokaže.
Tedaj ni res, da nezakonska Marija P. zato, ker je že 17 let stara, zdrava in se že sama prerediti zamore, nima nobene pravice več, od svojih starišev oziroma, ker je njena mati Cecilija P., kakor je dokazano, čisto brez premoženja, od svojega očeta terjati njegovemu premoženju primerno preskrbljenje, ta pravica še tim več vedno obstoji.
Ker je Cecilija P. trdila in se pri nasprotnem toženče-vem trjenji z glavno prisego dokazati ponudila, da se je on ž njo v času od 31. marca do 31. julija 1853 telesno združil, in ker je on dalje, ako ona to s prisego dokaže, po §. 163 obč. drž. zak. za očeta Marije P. držati in tudi, kakor je omenjeno, po §. 116 obč. drž. zak. svojemu premoženju primeren znesek za preskrbljenje plačati dolžen, je prvosodnijska razsodba opravičena.
(Odločba najvišje sodnije dne 16. januarja 1872, št. 680.)
Svojeročni podpis dolžnika pod vgotovljevanskim pismom stvara vže pol dokaza glede njegove resničnosti, kteri se more dopolnili z domirno prisego.
Dne 10. januarja 1867 obračunila sta A. dr. Arrigoni in Ivan Sirotič svoje zadeve, i po tem računu priznal je Sirotič, da je dolžan Arrigoni-ju deloma na vzajmljenem denarji, deloma pa na odvetniškem delu vkupni znesek od
IG*
2 U - '
643 gld. 55 novč., ter se je obvezal odrajtovati mu zadevne 6°/0 obresti, glede glavnice 565 gld. od onega dneva, glede ostanka 78 gld. 55 kr. pa od 10. januarja 1868 naprej. Ta računski posel zabiležil je verovnik z lastnim pisanjem v svojo odvetniško knjigo, i podnj postavil je dolžnik Ivan Sirotič1 lastnoročni podpis svojega imena i priimka.
Na temelji tega vgotovljevanskega pravnega posla vložil je dr. Arrigoni tožbo pr. 26. aprila 1869, št. 1617, zastran plateža cele istine s pripadki vred proti Lucini i Suzani, maloletnima hčerima i dedinjama vže imenovanega dolžnika Ivana Sirotiča.
Z medrazsodbo od 31. marca 1870, št 1100, ktero je popolnoma potrdila tržaška presodnija z rešenjem 1. julija 1870, št. 2864, dopustila je ces. kr. sodnija bolzeška ponujeni dokaz po zvedenih kaligrafih i po svedocih iz teh le razlogov:
Tožitelj opira svoje tožno zahtevanje na sklenjeni račun. On trdi namreč, da je vgotovil 10. januarja 1867 svojo terjatev s pokojnim Ivanom Sirotičem, otcem današnjih toženk, po kterem je on priznal,,. da mu je dolžan deloma na vzajm-ljenem novci,, deloma pa na odvetniškem delu vkupno svoto 643 gld. 55 kr., kakor bi se vse razvidelo iz odvetniške knjige izpiska pod A. — Ako bi to res bilo, moralo bi se po nalici dvornega dekreta od 12. decembra 1785, št. 502 za gotovo vzeti, da nije se podpisal imenovani Jo van Sirotič v nasprotnikovih odvetniških bukvah na mestu izpisanem i privitem pod A. kakor pod zadolžnico, o kteri govori §.114 o. s. r. (§. 172. talj.), ličeš, da je hotel potrditi prijetje zajma v vtoženem znesku, temuč je misliti, da je hotel z onim svojim podpisom ustanoviti le dokazno sredstvo glede resničnega obstanka svojega dolga. To je tim gotoveje, ker mora se predmnevati, da je on, nevčinivši nikakoršnega pristavka k svojemu podpisu, pristavil ga kakor dolžnik, i ker bi morala tožena stranka, ako bi se hotelo tudi pripustiti, da je bil podpis napravljen na gOlcm (in bianco), dokazati, da je
nasprotnikova odvetniška knjiga napolnjena bila zoper njegovo (dolžnikovo) voljo z besedami prinešenimi v izpisku pod A. Glede na ta uvaževanja i premišljevaje, da ste toženki ne samo izpodbijale pristnost dolžnikovega podpisa v A., ampak tudi tajile, da je tožitelj njunemu rajncemu otcu kaj gotovine vzajmil, ali odvetniških del opravljal, prikazuje se v nazočem primerljeji velevažen dokaz, kteri je ponudil tožitelj po zvedenih lepopiscih s primerjanjem vprašavnega podpisa z drugimi, ktere je pridjal isti Sirotič k sodnijskima nagodama B. C. in pooblastilu D. Bilo je toraj pripustiti ta dokaz, da se na gotovo postavi pristnost dolžnikovega podpisa v A.
Če prav nije v tem slučaji neobhodno potreben ponujeni dokaz po svedocih, i če prav ne bil nego onaj, kterega je ponudil tožitelj po svedoku Petru Cerovci z dokaznim členkom 1. v replici, nekake bitne vrednosti, vzvidelo se je pri vsem tem vsaj za koristno pripustiti tudi ponujeni dokaz glede okolnostij navedenih v dokaznih člencih 2. 3. 4. za-glavnega pisma, ker stoji po navadnem teku reči v ozki zvezi z vprašavnim dolgom, ker nije utožena stranka prigovarjala proti dopustljivosti taccga dokaza, i ker bi se mogla vestniše pripustiti ponujena dopolnitna prisega glede sklenjenega računa, ako bi toli dokaz po zvedencih, koli po pričah za tožitelja povoljno izpal. —
Zvedenca lepopisca sta popolnoma odgovorila trjenju tožitelja, i ker je precej povoljno za-nj izpal tudi dokaz po pričah, obsodil je bolzeški sod z razsodbo 12. nov. 1870, št. 3575, držeči se v bitnosti načel izraženih v razlogih med-razsodbe, toženki na platež vtožene glavnice, ako bi tožitelj položil dopolnitno prisego glede okolnostij navedenih v vvodu tega členka.
Vsled napovedi priziva od strani tožene stranke potrdila je tržaška nadsodnija se spoznanjem 23. marca 1871, št. 470 razsodbo prve sodnije iz naslednjih razlogov:
Uvaževaje razloge prvega sodca;
premišljevaje, da je po zvedcncili popolnoma dokazana pristnost podpisa Ivana Sirotiča pristavljenega k likvidaciji i zadevnem priznanja dolga izšedšega stranoma iz vzajmljenih novcev, stranoma pa iz vgotovljenih odvetniških zaslužeb, kakor je navedeno v odvetniški knjigi, ktero je privil tožitelj v izvadku pod A.;
premišljevaje, da je ta bitna okolnost potrjena tudi z izpovedbami nesumljivega svedoka Petra Cerovca, iz kterih se razvidi, da so se Ivanu Sirotiču resnično izročevali penezi izvirajoči iz tožitelja pisarnice za njegovega bivanja pri Dan-tovi slovesnosti na Vlaškem;
•premišljevaje, da je po tem takem popolnoma opravičena obsodba tožene stranke na platež vtoženega zneska pod pogojem, da položi tožitelj dopuščeno domirno prisego, — morala se je potrditi prizvana razsoda z obsodbo toženk na povračilo apelacijskih stroškov po §. 515 r. s. (talj.) ter odkazati tožitelju nov obrok od 14 dni, da nastopi dopuščeno prisego.
Vkljub izrednemu previdu potrdilo je dunajsko najvišje sodišče z rešenjem 23. januarja 1872, št. 9556 razsodbi prvih dveh sodnij iz teh-le razlogov:
Pomislivši, da izpisek pod A. ne sodržava priznanja glede tega, da je prijel pokojni Sirotič od tožitelja v zajem kak znesek denarja, ampak da omenja le obračunovanje napravljeno med tožiteljem i rajnim Sirotičem glede njunega vzajemnega dolgovanja i terjanja ter izrekuje glede odrajto-vanja obresti od obadveh zneskov 565 gld. i 78 gld. 55 kr., ktera stvarata dolg Ivana Sirotiča proiztekši iz istega obračuna;
pomislivši toraj, da taka istina (dokument) ne dade se vštevati med ono listine privatne, ktere, ako hote davati popolni dokaz, morajo nositi na sebi vse zunajne oblike predpisane v drugem oddelku §.114 o. s. r. (§. 172. r. s. talj.);
pomislivši, da privatne listine, ktere je podpisal izdajatelj, zasluže navadno postavno moč dokaza (§. 114. o. s. r. §• 172. talj.);
pomislivši, da je po soglasni presoji zvedenih kaligrafov popolnoma dokazano, da je izpisek pod A. podpisal svojeročno dolžnik Ivan Sirotič;
pomislivši toraj, da ne more se v prizvani razsodbi zazreti ni očita krivičnost, ni prelomljenje postave, — bilo je zavrči izredni previd z obsodbo toženk na povračilo preglednih stroškov v smislu §. 398. o. s. r. (§. 515 talj.).
Po civilni pravni poti se ima rešiti prašanje, ali ima poprejšni šolski patron še odrajtovati za šolo drva i. t. d.
V pravdi kneza Morica L., posestnika državne graj-ščine L-ske, zoper skladbi podvržene občine S-ske šole zarad plačila zneska 76 ti. 50 kr. prvomestniku šolskega odbora za šolsko kurjavo po zimi od 1865. do 1866. leta dajana drva, ktera pravda je pri c. k. okrožni sodniji litomeriški tekla, se je c. k. najvišja sodnija pred vsem v dogovor spustila s c. k. ministerstvom za bogočastje in nauk o vprašanji pristojnosti od omenjene okrožne sodnije sproženem.
To je z dopisom dne 3. avgusta 1871, št. 14853 to reč za razsodbo šolskih oblastnij prirekovalo, ker se meja med sodnijsko in upravno pristojnostjo ne določuje po formalni prošnji tožnikovi ali toženčevi, temuč po objektivnem pre-vdarjanji, ali prepirna davščina izvira iz pravnega razmerja javne ali zasebne reči, ker se v tem slučaji le edino prepira o zavezah iz javnega pravnega razmerja patronstva izpeljevanih, o njih obstanku ali nehanji, izvlasti o načinu pospeševanja deželne postave dne 13. septembra 1864 nate zaveze, s čemur se posebno izključljivo zasebnopravna lastnost naslova nedolga (1431 obč. drž. zak.), na kterega se tožba opira, priznati ne more, ker temveč ta naslov kot le formalen svojo pristojnost določivni materijalni pomen še le dobi po lastnosti njemu nasproti postavljenega naslova dolga, toraj v tem slučaji, v kterem se poslednji na javno razmerje do zaveze povrača, pogojna reč tožbinega razpravljanja ravno tako
malo za sodnijsko pristojnost razsoditi zamore, kakor bi ona postavim poslednji nasledek bil, če bi se kaka neobstoječa plačana davščina, kaka previsoko izmerjena državna davščina i. t. d. nazaj terjala, ker je dalje tudi posebno vgovor za-sebnopravnega vtrjevanja te prepirne zaveze zarad tega ene veljave, ker se na podlagi tega zasebnega naslova ni terjalo in oziroma tožilo, tudi se ne izključljivo na podlagi tega naslova vgovarjalo; tedaj bi se na ta vgovor k večjemu obzir jemalo, da bi se on izločil iz upravne razsoje in se pri-držal posebni sodni vlogi, ker naposled cela tožba tudi formalno le zadeva izvršitev in pravne nasledke upravnih odločb okrajne uradnije v Všti dne 25. oktobra 1865, št. 1545, in češkega namestništva dnč 9. januarja 1866, št. 70672, ker očividno vsaka postavna podlaga sodnijske pristojnosti manjka v primerljeji, kjer se nazaj terja na podlagi upravnega ukaza dajano na podlagi kake druge upravne razsodbe.
C. k. najvišja sodnija je vendar dne 17. aprila 1872, št. 3854 glede na to, da po izkazu v tej pravdi že dovršene pravdne obravnave obe stranki ne spodbijate niti do prejšnega patronstva v L. pisanega ukaza prejšne okrajne uradnije v Všti dne 25. oktobra 1865, št. 1545, s kterim je bilo zarad tega, da ta čas vprašanje, ima li šolsko patronstvo grajščine L-ske ostati ali nehati, še ni bilo odločeno, da ima dosedajno šolsko patronstvo pravico dajati po fasiji izmerjeno šolsko kurjavo, da se vendar njemu, ako šolsko patronstvo L-sko še pred minulo zimo 1865—1866 odpade, pridrži pravica, njegove pravice zoper všolane občine vtrjevati, — niti od omenjene okrajne uradnije dnč 16. novembra 1865, št. 1648, izdane in od c. k. namestništva češkega dnč 9. januarja 1866, št. 70672 potrjene odločbe, da ima do sedaj posestnikom Lrske občine priznano patronstvo, to je zaveza omenjenega posestnika grajščine do dajanja za šolska poslopja v šolski uredbi utrjenega, kot edino v postavi vtrjenega, po §. 1 postave dne 13. septembra 1864 nehati, in da pravice
in dolžnosti, ki so bile s tem šolskim patronstvom združene vsled §. 11 navedene postave, na dotične občine preidejo, da je pa šolskim občinam, ako mislijo, da je posestnik graj-ščine L-ske, dasiravno je njegovo dosedajno patronstvo črez omenjene šole nehalo, vendar le na podlagi v deželni knjigi vpisane kupne pogodbe dne 24. septembra 1838 zavezan, omenjene davščine v prihodnjič dajati, dano na voljo, na to merjeno domenjeno terjatev po redni pravni poti vtrjevati — temveč ste obe stranki obe odločbi za pravnoveljavni in vezavni spoznali, in da tožnik ravno zarad tega, ker je bila konečnoveljavna razšodba šolskih oblastnij o nehanji njegovega edino v postavi vtrjenega patronstva in o prenosu s tem združenih pravic in zavez na dotične šolske občine že 9. dan januarja 1866, tedaj dolgo pred iztekom zimskega časa 1865 — 1866 izdana — na podlagi v njegovo korist v odločbi c, k. okrajne uradnije v Všti dnč 25. oktobra 1865, št. 1545 storjenega pridržka, zahteva svojo dozdevno pravico do povračila zoper skladbi podvržene občine S-ske šole za drva za šolsko kurjavo po zimi 1865 — 1866 potrebna iz zasebnopravnega naslova nepostavnega dajanja, in da pa tožene skladbi podvržene občine tej pravici do povračila bistveno zopet nasproti stavijo svoj v namestništveni odločbi dne 9. junija 1866, št. 70672 za vtrjevanje po redni pravni poti pridržani vgovor, da je tožnik do daljnega dajanja drva za S-sko šolo, dasiravno njegovo patronstvo neha, iz vknjižene kupne pogodbe zavezan, da je bil toraj on drva za šolsko kurjavo tudi v zimskem času 1865 — 1866
dati zavezan--razsodila tako, da so za omenjeno pravdo,
njeno obravnavo in razsojo sodnijske oblastnije pristojne, in je c. k. okrožni sodniji litomeriški velela, da naj stori, kar ima po postavi storiti.
Višjih sodnij je v zapadni Avstriji devet, na Bavarskem pa pri 4,800.000 stanovnikih sedem, torej pride v tem kraljestvu na 700.000 prebivalcev ena višja sodnija. Pri nas so tako razdeljeno: Na Tirolskem in Predarelskem v Inspruku za 850.000 ljudi; na Dalmatinskam v Zadru za 400.000 lj.; na Primorskem (Istra, Trst, Gorica) v Trstu za 520.000 lj.; na Spodnje- in Gornje - Avstrijskem in Solnograjskem pa v Beču za 3,200.000 lj. le ena; na Štirskem, Kranjskem in Koroškem v Gradci za 1,800.000 lj. tudi samo ena; na Moravskem in Silezkem za 2,300.000 lj. samo ena v Brnu; na Gališkem, Krakovskem in Bukovin-skem za 5,000.000 lj. dve višji sodniji v Lvovu in Krakovu; na Češkem za 5,100.000 lj. tudi samo ena v Pragi. Da to ni prava razmera, je na prvi pogled razvidno. Višje sodnije poslednje imenovanih dežel so torej primorano razdeliti so v več odlomkov ali odsekov, ker sicor ne bi mogoče bilo izdelovati ogromno gradivo in sicer v mnogovrstnih, tudi malenkostnih kazenskih rečeh, potem v trgovinskih, menbenih in rudarskih zadevah, v navadnih državljanskih pravdah in v neprepirnih rečeh, zadnji čas tudi o vojaških osobah. Da to razkosanje ni koristno starodavnemu razlaganju postav in načelnemu stanovitno dobremu pravosodstvu, kažejo žalibog le pregostokrat nasprotne razsodbe v popolnoma enakih primer-ljejih. Pričakovati se sme, da bode nova uredba sodnij z novimi postop-niki v državljanskih in kazenskih rečeh tudi tej pomanjkljivosti odmogla in da se vsaj za en miljon Slovencev vstanovi višja sodnija v zemljepisnem središči — v Ljubljani. Ta želja jo oprta na znanstvene in dejanske razloge, torej so bode prej ali slej tudi izpolnila, ker nima nobenega političnega ali narodnega zadržka proti sebi. Ravno tako se naj drugot pomnoži oziroma primerno razdeli število višjih sodnij, da se ležej ohrani svetost pravosodja.
Postava od 29. marca 1872 o zviševanji razlastilnih raz-sodeb v žoleznocestnih zadevah, ktero naš list prinaša na strani 239., je vsega preudarka vredna, ker vstanovljnje bistveno premembo položaja razlastenih, torej obračamo pozornost občinstva na to novo postavo. Da med tem zadeti posestniki ne bi škode trpeli vsled neznanja določil te nove postave, je ministerstvo znotranjih zadev izdalo poseben razpis, po kterem se imajo razlastenci podučiti pri rabi te postave o njenem obsegu. Pred vsem je važno, da stranke zvejo za omejitve glede na razveljav-_ Ijenje cenitev po §§. 1. in 2. nove postave, ob enem pa se tudi podučijo o določbah §. 3., ki se ozira na dokazovanje za tako imenovani večni spomin, posebno kar zadeva tam odločeni osemdnevni obrok (termin). Dalje se ima povedati strankam, ktere sklenejo v §. 4. omenjeni dogovor namesto razlastilne razsodbe, pri potrjenji tega dogovora po političnem komisarji, da določbe nove postave veljajo tudi za cenitev, ktera sledi po tem dogovoru. Ker se dan današnji dosti železnic dela, obračamo torej pozornost čestitih bralcev na te bistvene premembe, da jih o pravem času uvažijo.
V zakonskih zadevah so po postavi od 4. julija 1872, št. 111 drž. zak. izločene od opravil deželnih namestništev oziroma predsedništev in spadajo od 6. septembra t. 1. naprej na prvi stopinji v področje okrajnih glavarstev, v mestih pa z lastnim statutom v področje mestnega magistrata naslednje:
Dovoljenje za opuščenje 2. in 3. oklica; v silnih primerljejih tudi dovolitev opuščenja vseli treh oklicev; dalje razsodba o tem, alj se sme v smrtni nevarnosti pri pomanjkanji krstnega ali rojstvenega lista poroka opraviti in zadnjič podeljen je oprostitve (dispense) dopustljive po §. 120 obč. drž. zak., ako so zakon neveljaven izreče, razvežo ali z moževo smrtjo razdero, glede na novi zakon ženo.
Dogovor na škodo izida javnih dražb. Dekret dvorne pisarne od 6. junija 1838, št. 73 zbirke polit. post. in zaukaz od 30. septembra 1857, št. 198 isto zbirko, da zapade globi od 1—100 gl. ali zaporu od 6 ur do 14 dni tisti, kteri se dogovori, naj se kdo pri kteri koli po oblastniji naročeni javni dražbi zaveže ne dražit priti, ali naj bi samo do odločenega zneska ali sicer v povedani izmeri dražil, ali se sploh draženja ne vdeležil.
Omenjeni dekret določuje tudi, da se ne more tožiti na spolnenje zaveze, ktera takoSen dobiček obljubuje ter so sklicuje glede na to, kar se je pri taki priložnosti zares plačalo ali sicer izročilo, na §. 1174 obč. drž. zak., vsled kterega se more dana reč nazaj terjati. Vendar imenuje ne samo omenjeni dekret dvorne pisarne od 6. junija 1838, temuč tudi §. 1174 obč. drž. zak. take dogovore »nepripuščene«, jih torej izrekujo no samo za netožljive, ampak tudi za prepovedane, ki so bili prepovedani, da se pride v okom poškodbam na premoženji, torej iz policijskih obzirov in se imajo po takem tudi policijsko kaznovati. To tem več velja, ker se po navedenem dekretu zavoljo takega nepripuščenega dogovora veljavnost dražbe ne more spodkopati in bi se sicer darovatelj za doprinešenjo prepovedanega dejanja, s kterim je tretje osobe poškodoval, še s tem podpiral, ako bi pravico imel svojo daritve nazaj terjati. Dvorni dekret od 16. oktobra 1797, št. 40 zb. pol. post. imenuje take dogovore |celo prekanske ali goljufive, torej se z njimi, na kolikor niso kaznjivi po občnem kazenskem zakoniku, temveč ima ravnati kot policijskimi prestopki. Ako ravno po omenjonem dekretu od G. junija 1838 zavoljo takih nepri-puščenih dogovorov dražba sama ni neveljavna, vendar vtegnejo po dekretu od 16. oktobra 1797 ta nasledek imeti, da višje oblastnije takih dražbinih obravnav no potrdijo, kjer je to potrebno, kakor pri državnih, za-ložnih in vstanovnih rečeh.
Prestopek zoper posvečevanje praznikov. Trgovec J. St. v Hermanmesteci je vkljub večkratnemu opominovanju svojo prodajalnico, blizo cirkve nek praznik med veliko božjo službo odprto imel. Mestni zastop ga je torej zavoljo prestopka člena 13. postave od 13. maja 18G8, št. 49 drž. zak., po kteri se mod veliko božjo službo ima vse blizo cirkve opustiti, kar bi vtegnilo praznovanje motiti ali zavirati, obsodil na globo 5 gl. v ubožni zalog. To razsodbo jo na trgovčevo pritožbo potrdilo okrajno glavarstvo z Ilrudimu in ravno tako tudi namestništvo v Pragi. Vendar J. St. še ni miroval, temuč se je v neki vlogi še pritožil na državni zbor, kteri jo jo izročil vladi v rešitev. Ministerstvo znotranjih zadev jo jo vendar z razpisom od 9. oktobra 1869, št. 14418 na kratko vrnilo. — V svobodni Ameriki so nedelje in prazniki drugače spoštujejo, kakor tu in tam v naši državi, ktera ima ogromno večino 28 miljonov katoličanov.
Postava
za Kranjsko vojvodino zastran rabe, napeljevanja ill vračanja voda (dež. zak. VII. izdan 26. julija 1872) se glasi:
O rabi voda.
g. 1. Vsakteremu jo pripuščona na javnih vodah navadna, brez posebnih priprav mogoča, enako rabo družili ne izklepajoča raba vode za kopanje, pranje, napajanje, plavljenjo in zajemanje, potem za pridobljevanje rastljin, blata, prsti, peska, proda, kamenja in ledu, na krajih za to rabo ne prepovedanih, kolikor se s tem tek vode in bregovi ne poškodujejo, tuja pravica no žali, in.se nikomur škoda no dela, vendar pa se morajo policijski predpisi spolnovati.
§. 2. Za vsako drugo rabo javnih voda, razun v §. 1. imenovane, kakor tudi za vsako narejanje ali prenarejanjo za to potrebnih priprav in naprav, ktero ima vpljiv na lastnost vode, na njen tek ali njeno višino, ali ktero vtegne bregove poškodovati, se mora poprej dobiti dovolitev pristojnih politižkih oblastnij.
Ta dovolitev je tudi pri zasebnih (privatnih) vodah potrebna, ako ima njih raba kak vpljiv na tuje pravico ali na lastnost, tek in višino vode v javnem vodovji.
§. 3. Med dela na vodi, za kterih narejanja je potrebna dovolitev pristojno politiške oblastnije po §. 2., spadajo posebna gonila in jezila.
Tudi za njih prenaredbe, ako imajo kak vpljiv na tek, strmec ali porabo vodo, se mora poprej dobiti dovolitev pristojne politične oblastnije.
§. 4. V pismu, ki ga da politiška oblastnija zastran dovolitve, se mora določiti kraj, mera in način vodne rabo. Pri tom se smejo, ako to zahtevajo razmere, določiti posebni pogoji, ki splošno vodno rabo uravnavajo in varujejo, ter se zna tudi dovolitev dati samo za določeni čas ali proti temu, da se lahko prekličo.
§. 5. Koliko vode se sme porabiti, to določuje politiška oblastnija oziraje se na eni strani na potrebo prosilca, na drugi pa na to, koliko vode se moro še oddati z ozirom na spremenljivi stan vode. Ta poraba se ne sme nikdar tako daleč raztegniti, da bi občine in vasi ob kakem ognju in njih prebivalci pa za namene svojega gospodarstva trpeli pomanjkanja vode.
§. 6. Dovoljene naprave in priprave ima lastnik tako narediti in vzdrževati, da puščajo vodi in ledu kolikor je mogoče neoviran odtok, da ne delajo ribštvu in drugim vžitkom nobene nepotrebne težave ali škodo in da se voda ne trati.
Ako bi dotičnik dokazal, da se in ravnalo po ti naredbi, naj na njegovo prošnjo v primornem obroku politiška oblastnija zapovd odpravo teh napak, in ako je obrok zastonj pretekel, naj se napake odpravijo na stroške zamudnikove.
§. 7. Ako se zastajanja, podmakanja ali druge poškodbe, ktere so nasledek kako zajeze, morejo odpraviti tako, da se zajoza niže postavi ali prenaredi, brez da se gonilna moč naprave zmanjša, todaj morajo lastniki napravo, če tega poškodovanja niso sami krivi, na stroške poškodovanih ali sami zajeze niže postaviti ali prenarediti ali pa to poškodovanim prepustiti; ako pa so sami krivi, tedaj morajo to na svoje stroške narediti.
Kedaj so smo to zahtevati in kako se ima to uravnati, to razsoja politiška oblastnija, ne krateč določbe §. 66.
§. 8. Ako se iz vodotoča, po kterem je voda na gonilo napeljana ali iz zajeze, kjer voda zastaja, lahko voda dobiva za gospodarske namene brez škode gonila, tedaj mora posestnik gonila pripustiti, da se iz njegove naprave voda jemlje.
Vendar pa ima pravico od tistih, ki vodo tudi rabijo, terjati donesek za narejanje in vzdrževanje naprav, ktere oni z njim vkup vživajo; ta donesek se določuje po upravni poti po meri vživane vode.
§. 9. Pri vseh gonilih in jezilih se mora dopuščeni najviši — in ako je kdo zavezan, vodo na določeni višini imeti — tudi dopuščeni naj-niži stan vode na stroške lastnika teh staveb in naprav zaznamovati po stebrih (vizirah ali Stokih) ali drugih stanovitnih jezilnih merah. Ta zaznamba se ima pri gonilih in zajezah, ki so bodo na podlagi te postave ustanovilo, precej pri ustanovitvi narediti, pri že obstoječih takih stavbah pa, •ktere še nimajo teh zaznamb, so morajo napraviti v dveh letih od dne, ko je ta postava v veljavo stopila. Stober (vizira, št<5k) se mora postaviti na tako mesto, kjer se lahko opazuje, kjer dotičniki lahko do njega pridejo, tor ga morajo vzdrževati ti natanko po pravilih umetnosti in tako, da je kolikor mogoče zavarovan pred nalašhim premikanjem, kakor tudi pred razdjanjem po času in naključbi.
§. 10. Kadar voda nastopi čez višino po jezilni meri postavljeno, mora jezila lastnik zatvornice odpreti, tudi vse ovire odstraniti, da voda odteče in pade na pravilno višino jezilno moro.
Ako on tega ne stori, imajo tisti, ki potem v nevarnost ali škodo pridejo pravico, zahtevati, da se ta odtok napravi po krajni policijski oblastniji na stroške in novarnost zamudnega lastnika, pridrževaje si pravico do odškodovanja.
§. 11. Kakošna mora biti jezilna mera in kako se mora ravnati, ko se postavlja, se bo določilo po ukazih.
§. 12. Pravice do vodne rabe, ktere se v oblastnijskem dovolilnom pismu ne glasijo izrekoma na osobo prosilca, prehajajo na vsakokratnega lastnika tisto naprave ali posestva, za ktero se jo dala ta dovolitev. Ako se hočejo take pravico odločiti od prvotne naprave, in prenesti na drugo napravo ali posestvo, se sme to le zgoditi s privoljenjem tiste oblastnije, ki sploh dovolitev daje.
§. 13. Če se iz javnih voda napelje voda v pretoke (kanale), ba-jerje ali vodovode, ki služijo v privatne namene, se jo pri rabi ali porabi vodo natanko držati pogojev, pod kterimi so jo to dovolilo. V dvombi se je držati tega pravila, da je dovolitev in pridobitev pravice do vodno rabo utesnjena toliko, kolikor jo naprava upravičenega potrebuje, z odvečno vodo pa obrača državna uprava.
§. 14. Ako se na podlagi državno postavo §. 4. lit. a. voda, ktere lastnik ne potrebuje, podeli komu drugemu v rabo, tedaj so mora v do-volilno pismo, ktero daje državna uprava in jo naredi po predpisu §. 4., zapisati vseloj tudi ta pogoj, da mora tisti, ki je dobil pravico do vodne rabe, tudi to pravico porabiti v primerno odločenem času, sicer vgasne dovolitev te pravice.
Tudi takrat so sme izreči, da je podeljena pravica do rabe vgasnila, ako so določena odškodnina ni odrajtala upravičencu tako, kakor mu gre.
§. 15. Rudarska postava določuje, doklo gred6 pravice rudarskih podvzetnikov do voda iz rudnikov odtekajočih, in ktere vodne pravice rudarji sploh imajo.
§. 16. Raba vodovja za plavljenje lesa se uravnuje po gozdarski postavi in po plavbenih redih, raba vodovja za ribštvo pa po ribštvenih redih (postavah).
§. 17. Podvzetniki naprav za namakanje, potem podvzetniki gonil in jezil, od kterih ustanovitve se smo pričakovati obilen dobiček za narodno gospodarstvo, smejo po besedah državno postavo §.15 lit. b zahtevati, da se jim za napeljavo in odpeljavo vode, kakor tudi za narejanjo potrebnih jezil, zatvornic in družili priprav dopuste proti primernemu odškodovanju na tujem zemljišču pristojno služnosti (servitute), ali da se jim, kakor si lastnik zomljišča izvoli, potrebni svet odstopi. Tej posilili pravici pa niso podvržena poslopja z dvorišči in hišnimi vrti k njim spadajočimi.
Ako bi pa po taki napravi zemljišče za lastnika zgubilo primerno rabljivost, tedaj smo on terjati, da so mu odkupi celo to zemljišče.
§. 18. Podvzetniki, ki narejajo nepokrite prekope in vodotoke (kanale) imajo razun dolžnosti v §. 491 obč. drž. zak. njim naloženih, tudi še to dolžnost, da morajo napraviti in vzdrževati potrebne mostove in brvi, ki vežejo obojestranske bregove, pri visoko zidanih vodovodih in vodotokih pa tudi potrebne prehode in tiste naredbe, ktere so potrebne za obrambo in varstvo osob in lastnine.
§. 19. Lastnik zemljišča, ktero se v korist kakega podvzetja obtežl s služnostjo (servituto), dobi pravico, da sme sovživati dotično napravo proti temu, da plačuje primeren donesek k stroškom za napravljanje in vzdrževanje; ta donesek se po tem ravna, koliko vode porabi; ali to vži-vanje vode ne sme biti namenu napravo v škodo in nevarnost.
Ako se sovživanje zahteva šo le potem, ko je naprava že v delu ali dodelana, tedaj mora to vživanje zahtevajoči lastnik plačati po pronaredbi potrebno stroške.
Koliko ti stroški znašajo, to razsodi pristojna politiška oblastnija, ako se dotičniki niso med seboj dogovorili.	(Dalje sledi.)
Nemški pravoslovci imajo letos svoj 10. veliki zbor v Prankobrodu dne 28. do 31. avgusta t. 1. Ta zbor ima svoj stalni odbor v Berolinu iz vseh pravniških stanov. Družtvenikov je lani imel 2552 in sicer v nemških deželah 2169, v Avstriji 379, Belgiji, na Ruskem in Ameriki pa 4. Obravnovala se bodo imenitna prašanja posebno dejanskega zapopadka, med kterimi je nasvet zastran skupnega menbenega prava za vse evropske države in združeno severno - amerikanske, kar bi izdatno pospeševalo, mednarodno trgovino in mednarodni up. — Na Slovenskem bi zbor pravnikov v okoliščih višjih deželnih sodnij v Gradci in Trstu marsiktero zadovo razjasnil in pripravil glajšo pot namenjenim in času primernim novim narodbam, ker sicer posamezni v negotovosti tavajo in svoje najboljšo moči brezkoristno strošijo.
Kazen je bil na Slovenskem nekdajni davek podložnikov od do-minikalnih zomijišč in sicer večji od desetine, ker se je navadno že sedmo zrno računilo. Več besed še je ohranilo spomin na ta davek
post.: kaznenik, kazno žito in kazenske njive med Krškim in Kostanjevico na Dolenskem. Na Štirskem se jo ta davek odkupoval s tlako in desetino in je torej prišel pod zemljiščno odvezo, v nekterih drugih deželah pa je brez odškodovanja nehal. Za zgodovino starega slovenskega prava bi zanimiva bila obširna razprava o »kazni«, za ktero prosimo našega starinoslovca g. Davorina Trstenjaka.
Lovske postave segajo v nektorih umno obdelanih pokrajinah živo v narodno gospodarstvo in ker še je pri nas veljaven lovski patent od 18. februarja 1786 in več pozuejših predpisov zvlasti od lota 1849. in 1859., bi za lovce in gospodarje koristna bila sostava vseh dotičnih še sedaj veljavnih postavnih določb tudi glede na prihodnje postavodajstvo, da se enkrat izdela jasna in sedanjemu stanju gospodarstva primerna deželna lovska postava, med tem pa lovci in posestniki obdelanih zemljišč ovarjejo škode, ktero vzroči divjačina. Prosimo torej očitno strokovnjaka v tej zadevi, g. Dra. Henrika Dolenca, c. k. sodnijskega pristava v Ložu, naj nam blagovoli spisati toliko potreben poduk v tej zadevi, ker oboje, divjačina in razni poljski pridelki, sega v narodno gospodarstvo, torej se prva ne bi imela popolnoma vničiti, drugi pa ne preveč v škodo pripraviti.
Kako se ima črez štempeljske marke pisati? C. kr. davkariji v Radoljci je bila predložena slovenska pobotnica, na kteri so bile štempeljske marke malo više nad spodnjim zelenim poljem prepisano. Taka raba štempeljskih mark jo dobila sledeči odgovor: »Herrn Cooperator Joliann Žan, Mitterdorf. Die Quittung iiber die Congruaerganzung pro II. Quartal 1872 ist ungiiltig, denn die Sterapelmarken mtissen so an-geklebt sein, dass nur iiber das griine untorePold geschrioben wird. Wollen daher giitigst mit Postwendung eine neue Quittung dem Steueramte senden. K. k. Steueramt Radmannsdorf, 2. .Tuli 1872.
Schubitz m. p.	Urbantschitsch m. p.
St. Ehr.	Cont.«
Ukaz c. k. finančnega ministerstva od 28. marca 1854, št. 70 drž. zak. sicer naročuje, da se imajo marke tako prilepiti, da pride na prvi strani ena vrsta pisarijo (vendar ne naslov in ne podpis) črez marko, ki se torej ima na zelenem polji prepisati; vendar razpis istega ministerstva od 10. marca 1855, št. 10862 omenjeni ukaz razjasnuje tako, da sicer naredba tega paragrafa na to meri, da se ima marka samo na zelenem polji prepisati, ako pa je tudi pravilno prilepljeno marko kdo v prostoru štempeljskega znamenja torej z dvema ali več vrstami prepisal, se nima, ako ni drugih pomislikov, z njo tako ravnati, kakor da se z njo no bi bilo zadostilo štempeljski dolžnosti. Večja strogost se pri rabi štempeljskih mark nikjer več ne nahaja, ako je tudi samo ena vrsta malo nad zelenim poljem črez marko zapisana, torej so nam zgorej omenjena pobotnica no zdi neveljavna, ker bi se smela črez zeleno polje še ena vrsta prepisati.
Imenovanja: E. Eduard Hoffman pride iz Brežc za c. k. okrajnega sodnika v Metliko; g. Janez Potočnik pa iz Koroškega v Šoštanj; g. Luka Švetec, c. k. biležnik so presoli v Litijo; g. France Tomšič je postal svetovalec c. k. višje sodnije v Gradci; g. Lovro Ratek, c. k. pristav v Ljubljani pride za okrajnega sodnika v Ribnico in g. Anton Leskovic, c. kr. pristav v Kočevji ravno tam za pristava.	_
Obseg: o potepinstvu. — Veljavnost zaveze obresti od ktere glavnice plačevati v polni izmeri brez vsakega odtegovanja. — Za dejanje hudodelstva javne posilnosti po §. 81 kaz. zak. je potrebno, daje rabljeno pretenje oblastnijsko osobo zares v strah pripravilo. — Menjično zastaranje se ne pretrga s priznanjem resničnosti dotične menjične terjatve. — Predpisi zastran zidanja novih in popravljanja že obstoječih stavb blizo paro-voznih železnic. — Motenje posesti ni omejenje občinskega vodotoka. — §. 456 obč. drž. zak. no velja za primerljej izvršno rubeži tujih reči. — Gostilničar je odgovoren za robo popotnikov, ktera jo bila prinošena v njegovi družini pristopno prostorije. — Pristojnost političnih ali šolskih oblastnij zastran davščin šolskim in cirkvenim služabnikom in zastran prepisa šolskega nepremakljivega imetka. — O naredbah politične izvršbe se ne more toževati pred rednim sodnikom. — Z izvršbo so pretrga za-starenje na tri leta omejene predpravice davkov in zemljiščno odveze. — Za mrtvega se smo izreči, kdor je bil v krvavi bitki, akoravno ni dokazano, da je bil smrtno ranjen. — Kdo jo »delavec«, za ktorega ima stroške ozdravljanja plačevati tisti, ki mu delo daje? — V §. 6. ces. patenta od 10. oktobra 1849, št. 412 drž. zak. zemljiščnim in hišnim posestnikom pristoječa pravica se z neizvrševanjem izgubi in se pozneje ne oživi več.
—	Ako se za brezplačno zastopano stranko izterja kaj denarja, se imajo njenemu brezplačnemu zastopniku iz tega plačati no samo gotovi stroški, tomuč tudi zamuda in zaslužek. — Pozvedba zvedeneev oziroma precenba na večni spomin se ima na zahtovanje razlastenca tudi brez dokaza nevarnosti v zamudi in ne glodd na nasprotnikove vgovore dovoljpvati, ako lastnik ni zadovoljen z odškodnino po upravni poti izrečeno. — Pridobitev vknjižene terjatve po izbrisu vsled plačila opravljenem pri skupno zastavljenem posestvu. — Razpis c. k. ministerstva za deželno brambo od 10. maja 1872, št. 3791 zastran preskrbljenja deželnih brambovcev, ki so o svojem službovanji v stoječi vojski postali nezmožni. — Soud političnega društva sme le biti, kdor jo dopolnil 24. leto svojo starosti. — Odgovornost zemljemerca za nesrečo pri delanji železnico vsled podkopanja zemlje.
—	Vgovor neprištetega denarja se zavrže zavoljo nedoločnosti prisege. — Občinski ponočni čuvaji spadajo k osobam v §. 68 kaz. post. navedenim in njih razžaljenjo je prestopek §. 312 kaz, post. — Tožba železniškega društva zastran ničnosti v razlastilnem ravnanji opravljene in s pritožbo ne spodbijano cenitve zemljišča ni pripustljiva. — Sodnijsko pozvedovanjo o domovinskem pravu ni odločilno. — Kdaj so smo silama dovoliti služnost za vodno napravo? — Odvetniki imajo revne stranke brezplačno zastopati, akoravno bi se ustno in brez odvetnika obravnovalo. — Vpeljanjo dražbi-nega kupca v posest prodanega zemljišča. — Postava o zvrševanji razla-stilnih razsodeb v železnocestnih stvareh. — Zastran preskrbljenja nezakonskih otrok po očetu. — Svojeročni podpis dolžnika pod vgotovljovanskim pismom stvara že pol dokaza glede njegove resničnosti, kteri se more dopolniti z domirno prisego. — Po civilni pravni poti so ima rešiti prašanje, ali ima poprejšni patron še odrajtovati za šolo drva. — Vodna postava.
Uredništvo »Pravnika" in urednikova odvetniška pisarna je na trgu sv. Jakoba št. 139 (v Virantovi hiši), 2. nadstropje.
Natisnil J. Rud, Milic v Ljubljani.