kranj
gledališče
sezona 1978/79
Ob 60-letnici Zveze komunistov Jugoslavije / Pokrovitelj predstave medobčinski svet ZKS za Gorenjsko
Komisar Komandant Bernard . . Simon . . . Marcel . . Kristjan . .
Oficir
Borci
Miran Kenda France Černe Jože Kovačič Jože Vunšek . Tine Oman Janez Dolinar Rasto Tepina Rasto Tepina Janez Dolinar Tine Miklavžič .. Milan Čadež Jože Mohorič ... Cie Vidic
Režija ....................... Janez Drozg
Dramaturg ................. Taras Kermauner
Scena ...............ing. arh. Sveta Jovanovič
Kostum........................ Milena Kumar
Glasba — efekti ................. Mija Šurev
Lektor ....................... Jurij Souček
Vodja predstave Šepetal ka . . . Odrski mojster Razsvetljava . .
Franci Intihar Milada Varacha Bruho Grašič . . . Jože Ženi
Gledališki list št. 4, izdajatelj Prešernovo gledališče Kranj, predstavnik J. Kurat, urednik M. Logar, oblikovalec gledališkega lista in plakata J. Jančič, tisk Tiskarna Kresija.
Oproščeno temeljnega davka od prometa proizvodov z odločbo republiškega komiteja za kulturo, št. 4210-263/77.
AFERA — tragedija
Tragedije niso slovensko bogastvo. Tragičnost se v naši dramatiki vse prerada skriva za idejno zaveso; kot da bi bila ideologije važnejše. Kozakova Afera pa stoji v srečnem vrhu: polna je idej, ni se še nagnila v slog, v obdobje, kakršnemu smo bili priča zadnje desetletje, v ludizem, obenem pa so te ideje le izrazi človeških sil, s katerimi so nabite. Nenaklonjeni kritiki so ji očitali preveliko idejnost; novo branje pa potrjuje misel nekdanjih zagovornikov te Kozakove drame, da jo viharijo izjemno močne človeške strasti. Revolucija je pač čas, v katerem so vse strasti in želje ideologizirane; a izza njih strmi, kar je trajnejše od stališč.
Simona, zagovornika ljudskega, ne politično organiziranega, spontanega, demokratičnega upora, tik pred koncem ubijejo; pokonča ga revolucija. Pobegniti hoče k svojim četam, ni se pripravljen podrediti sodbi višje komande, delegiranega politkomisarja; s tem je kriv, izdajalec. Kdor ni z nami, je proti nam. (To je stara resnica mejnih položajev, državljanskih vojn. Že Schiller pravi v trilogiji VVallenstein — Piccolominija — v prevodu Franceta Cegnarja: Kdor nej z meno, leta je zoper mene. Kot vidimo, nič novega.) Komisarju je med vsemi, ki jih zaslišuje, najbolj simpatičen; rad bi z njim sodeloval. A ne gre. Tragična nujnost ju razloči in potisne komisarju puško v roke. Revolucija ubije njega, ki je bil iz najčvrstejše snovi, najzvestejšega značaja. Tragedija — komisarjeva osebna, da ni znal rešiti najboljšega kadra; in tragedija revolucije.
Bernard, stari revolucionar, ki so ga v boj pripeljale humanistično kulturne pobude, se v spletu dogodkov zlomi; najprej ga raznese, nato ostanki ladje resignirano splavajo na dno. Ne umre telesno; vendar je duševna smrt kaj manj huda? Ali točneje: Bernardova smrt je obup, ki preide v doživetje niča. Nihilizem kot ena od posledic revolucije, a že v času, ko se je dogajala, ko je bila na vrhuncu. Mar ni to tragično?
Marcel, temačni stalinist, lumpenproletarec, edini si je drznil nad komisarja z orožjem, edini ga je ovajal vodstvu, med vsemi komisarju najbolj zoprna figura, ta Marcel zmaga. A ne, ker bi komisar tako želel; takšna je usodna nujnost dogodkov; takšen je razplet revolucijske logike. Marcel bo prevzel vodstvo; ni zmaga njegovega stalinizma za revolucijo tragična? Namreč za revolucijo, ki izvira iz najbolj radikalno nravnih in človeštvo osvobojevalnih, vsakršno gospostvo in strahovlado odpravljajočih teženj?
Kristjan, zadnji med veselimi menihi (takšen je komisarjev izraz za to med sabo sprto četverico), se sicer nravno in eksistencialno uresniči, ko se odloči za spopad z oblastjo, z revolucijskim nasiljem, vendar bo zato prišel pred sodišče. Bo ustreljen? Je za revolucijo izgubljen? Vsekakor načet. Kaj ni to za revolucijo tragično: da terja osebna nravna poštenost spor z njo, uveljavitev realne revolucije pa ztrtje človekove notranje zvestobe sebi?
In nazadnje komisar sam, vektor revolucije, njen sintetični glasnik, najmočnejši, predstavnik vodstva, junak in zvitež v eni osebi, je ta komisar povsem netragičen? Krvave roke ga potisnejo v tragedijo. Revolucija ne teče, kot bi si želel. Ustoličiti mora stalinista. Ravnati mora, kot mu narekuje situacija, ne vizija, ne sanja. Cilj, ki ga udejanja z neustreznimi sredstvi, postaja drugačen cilj. Pot se prestavlja. Nujnost Simonove smrti dokazuje nujnost revolucijskega drsenja v stran. Komisar sicer meni, da bo deviacije in iztirjenja preprečil; da je zmožen obdržati mogočno valeči se tok človeškega dejavnega dogajanja v svojih rokah — pa se bo njegovo pričakovanje izpolnilo? Tragedija se konča, ko tega še ne vemo. Slutimo lahko to in ono. A nadaljnja realna usoda revolucije ni tema drame. Afera hoče prikazati odločilni trenutek revolucije: tragično nujnost njenega zaokreta. Prepoznanje — anagnoresis — njene smeri. Katastrofo neke njene praktične odločitve, ki pa je v drami simbolična. Nerazrešljivost zapleta. Tragično ironijo nepričakovanega razpleta.
Avtor ni objektivist. Na revolucijo ne gleda s stoletne distance. Ne jemlje jo za predmet. V nji sami je, njen pripadnik in akter. Vendar ne izvrševalec njenih pragmatičnih sklepov. Znotraj je, a z distanco. Opazuje jo — se pravi sebe — kam brede. A ne kritizira; kritika je tako lahkotna, neobvezna, mirnodobska reč. Kritika biča deformacije. Tragedija ne loči deformacij od pravega toka. Zanjo je oboje eno in isto. Nič ni naključnega. Moralo je priti, kakor se je namerilo. Soustvarjalec zre predse - v temino? Bo končna teofanija spor razrešila, temo razsvetlila, dejanjskost realitete povrnila v strugo želje? Bo kje in kako nastopila kaka drugačna sprava? — Ne vemo. Afera je moderna tragedija, brez teofanije. Konča se po današnje, z ironijo. A ta ironija, naj bo še tako sodobna, prav nič ni lahkotna. Upravičeni ponavljamo: drama se konča s tragedijo — grenko, samemu sebi posmehujoče se — ironijo, ki pušča vprašanje odprto.
Afera ni zgrajena le izjemno inteligentno — kar so ji že od nekdaj priznavali. Je nenavadno čvrsto sestavljena drama. Podrobna dramaturška analiza odkriva v nji premišljeno zaporedje rasti. Od tipanj, ko stvari še niso dovolj resne in ko se zdi, da se bodo dale urediti še s taktiko in strahovanjem, tako kaže ves prvi del, do tragičnega zapleta, ki se mu ni mogoče umakniti.
Liki v Aferi imajo vsak svoj lok rasti in padanja, obenem pa vsi skupaj — kot kvintet — složno pobijajoče se potujejo nasproti katastrofi. Prizor za prizorom odpadajo slepila, se zapira izpolnitev želja. Komisarja vlečejo antagonisti čedalje globlje v nerešljivost; naj počne, kar hoče, pobije jih lahko, vprašanja rešiti ne more. Vozel preseka. Vendar — revolucija ni osvajalna bitka, komisar ne sme biti Aleksander.
Dvajset let je, kar je bila Afera rojena. V času ne le da ni izgubila svoje svežine in aktualnosti; razkrila je vrsto plati, ki nekdaj niso bile dovolj vidne. S tem mislim ravno na Afero kot na tragedijo. Včasih je bil v ospredju spor. Danes je v ospredju nerazrešljivost, v katero se zapletejo tudi — in najprej — tisti, ki so najdoslednejši, najčvrstejši, najbolj tvegajoči. Spoznanje o tem, da se usodi izogniti ne da.
Nam ni ta poslanica danes čez vse potrebna? Nismo preveč prepričani, da se da z besedovanjem, s sporazumi, s prebrisanostjo usodo preslepiti? Ali pa sploh nismo zmožni, da bi vstopili v kolesje usode? Je naša usoda, ki nam preprečuje tak vstop? Kaj pa če takšno previdno čakanje pred vrati življenja ni nobena usoda, ampak naša odločitev, da igramo le hlapce in dekle, namesto kraljev?
Afera nam kaže, kam pelje kraljevska pot.
Taras Kermauner
iz uprizoritve Hadžičevega ČLOVEKA NA POLOŽAJU v PGK
35 let
Pravijo, da kdor samo enkrat otiplje gledališke deske, ne more več iz objema kulis, zaves, rekvizitov, šminke. In če danes lahko skupaj z našim kolegom Jožetom Kovačičem praznujemo iz predstave v predstavo njegovih 35 igralskih let, je najbrž odveč iskati še močnejši dokaz, da to gledališko pravilo velja.
Naš gledališki kolega Jože Kovačič praznuje ta redko doseženi jubilej potem, ko je skozi vrsto let igranja resnično lahko skusil vso slast in grenkobo igralskega razdajanja. Za vsakega resnično predanega gledališkega delavca — za igralca tembolj — velja, da je v prvi vrsti ljubitelj, resnični zavarovanec v poslanstvo, ki ga opravlja. Za Jožeta to več kot velja, kajti le silna in zvesta ljubezen do gledališča ga je lahko skozi gledališke viharje bodrila, 'da danes praznuje spoštovanja vreden igralski jubilej. Vse od tistega dne, ko je kot ljubitelj plaho začenjal s prvimi igralskimi koraki, prek poklicnega igralca do danes, je bila njegova kreativna pot težka, vendar jasna.
Ta skromna zabeležka seveda ne mora biti niti drobtina z igralsko bogate mize Jožeta Kovačiča. Ko danes brskamo po kupih gledaliških fotografij, kritik in arhivov, ne moremo spregledati velike ustvarjalne želje našega slavljenca, da bi igralsko oblikoval problemsko vedno zanimive odrske like domače in svetovne dramske klasike. Prežih, Cankar, Kreft, Potrč, Nušič, Shakespeare, Moliere, Gorki, Goldoni ... — gledališki liki številnih dramatikov so pod bogatim igralskim registrom Jožeta Kovačiča znova in znova dobivali sveže, neponovljive poteze. Prek 120 premier in blizu 2000 ponovitev — suha statistika, za katero se skriva vedno polnokrvna igralska kreacija Jožeta Kovačiča.
Ob tej osnovni gledališki dejavnosti pa je jubilant velikokrat stal pred filmskimi in TV kamerami, recitiral, kot gledališki pedagog s svojim bogatim izkustvom navduševal mlade ter kot gledališki praktik tudi režiral. Skratka: izrazita in požrtvovalna ustvarjalna osebnost. Tako Jože Kovačič danes v nekem smislu pooseblja igralsko žrtvovanje tiste verige gledaliških generacij, ki so v zadnjih štirih desetletjih živo upodabljale kranjsko gledališko življenje.
Za vztrajno ustvarjanje, ki se je odražalo v kvaliteti igralskih izpovedi, je bil Jože Kovačič dvakrat nagrajen na hvarskem festivalu, nagrajen z Linhartovo plaketo in z nagrado Staneta Severja ter z gorenjsko Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Ob jubileju ti želimo novih gledaliških radosti in uspehov na našem odru, kjer si najplodneje oblikoval svojo igralsko osebnost.
Tvoje kolegice in kolegi
Miran Kenda - igralec, ki se je intenzivno vključil v naše delo v zadnjih dveh sezonah, je dobil za svoje amatersko gledališko delo nagrado Staneta Severja za leto 1978. Čestitamo.
MARJAN LOMBAR
Decembra prejšnjega leta smo se poslovili od dolgoletnega direktorja našega gledališča Marjana Lombarja Svojo intenzivno življenjsko in gledališko pot, ki jo je začel pred drugo svetovno vojno v ljubljanskem Šentjakobskem gledališču, nadaljeval v koprskem gledališču, je zaključil v Prešernovem gledališču. Med nas je prišel leta 1958 in uspešno vodil naše gledališče polnih 17 let V tem času je s svojimi bogatimi izkušnjami igralca, gledališkega organizatorja in kulturnega animatorja znal po ukinitvi poklicnega gledališča prebroditi krizna leta tega gledališča ter s številnimi novostmi ponovno odločilno prispevati k rasti in uveljavitvi kranjske gledališke hiše.
Marjan Lombar je kljub težkim vodstvenim nalogam, ki mu niso prizanašale, mnogokrat s svojim toplim in blago ironičnim igralskim žarom dopolnjeval kreativno podobo naših predstav. Meje med poklicnim in prostovoljnim gledališkim delom ni poznal, njegova jasna gledališka vizija pa je bila tista oporna točka, ki je njegovim sodelavcem olajševala ustvarjalno delo.
Marjana Lombarja ne bomo pozabili. Ne moremo ga pozabiti, saj je njegova vizionarska dediščina prihodnosti našega gledališča obvezujoča za vse nas, ki nadaljujemo njegovo delo. Naša hvaležnost do našega Marjana pa lahko samo lebdi v tihem upanju, da je bil kljub neizogibnim razočaranjem, pri svojem delu srečen.
Industrija bombažnih izdelkov IBI. Kranj, proizvaja kvalitetne jacquardske zavese v sodobnih vzorcih in v bogatem asortimanu, dekorativne tkanine in grad le po konkurenčnih cenah.
ALPETOUR
ALPETOUR
ALPETOUR
ALPETOUR
GORENJSKA
OBLAČILA
KRANJ
V svojih temeljnih organizacijah združenega dela v Kranju in na Jesenicah izdeluje modno žensko konfekcijo. Proizvodni program obsega plašče, kostime, obleke in krila.
Kolekcijo naših izdelkov si lahko ogledate v industrijskih prodajalnah v Kranju in na Jesenicah.
TRGOVSKO PODJETJE KRANJ
specializirane prodajalne modnih oblačilnih predmetov
V Kranju, Škofji Loki, na Bledu, Jesenicah in Kamniku