* * * Evro-atlantski Bilten * * * * * * Euro-Atlantic Bulletin * * * ______________________________________________________________________________________ Izdajatelj/Publisher: EASS / EACS Vol. 5 No. 1 2024 Urednik/Editor: prof. dr. Iztok Prezelj 29. Februar, 2024 ISSN 2712-5270 http://www.euroatlantic.org/bilten/ ______________________________________________________________________________________ Natova razpotja Dr. Božo Cerar1 1 Dr. Božo Cerar, je upokojeni veleposlanik. Magisterij iz diplomatskih ved je opravil na Westminster University v Londonu, doktorat iz mednarodnopravnih znanosti na podrocju diplomatske zašcite pa na svoji alma mater, Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Opravljal je pomembne zadolžitve na Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije (med drugim namestnik ministra) in na diplomatskih predstavništvih v tujini (med drugim stalni predstavnik pri Natu in veleposlanik v ZDA). 2 Opomba: v prispevku so izražena lastna stališca avtorja, ki niso nujno stališca EASS. Povzetek V svoji tri cetrt stoletja dolgi zgodovini se je Nato kot obrambno zavezništvo v evro-atlantskem prostoru veckrat znašel na razpotju. Dileme in težave je uspešno premagoval, saj se je znal prilagoditi vsakokratnemu varnostnemu položaju v mednarodni skupnosti in ohraniti svojo enotnost. Prilagoditve so potrebne tudi danes, ko ZDA, gonilna sila Zavezništva, v vsej ostrejši tekmi velikih sil vidijo svoje interese predvsem v azijsko-pacifiškem prostoru. Evropske clanice Nata bodo morale za nadaljnji obstoj in ucinkovito delovanje tega najbolj uspešnega obrambnega zavezništva v zgodovini prevzeti veliko vecji del odgovornosti. To pa je povezano tudi z vecjimi stroški za obrambo, kar bo potrebno državljanom ustrezno obrazložiti .2 Kljucne besede: Nato, obrambno-politicno zavezništvo, severno-atlantski prostor, hladna vojna, delitev bremena, Trump, EU, Putin, odgovornost evropskih clanic. Ustanovitev severnoatlantskega obrambnega zavezništva Organizacija Severnoatlantske pogodbe (NATO), ki združuje vecino evropskih držav ter ZDA in Kanado (trenutno 31 clanic) in ima sedež v Bruslju, je bila ustanovljena leta 1949 v Washingtonu. Štiri leta torej po koncu unicujoce druge svetovne vojne oziroma porazu nacisticne Nemcije in dve leti po zacetku hladne vojne, v kateri se je kot agresor pojavljala Sovjetska zveza. V casu torej, ko se Evropa še niti ni izkopala iz ruševin vojne katastrofe, že druge po vrsti v prvi polovici 20. stoletja in ko je bila v prihodu že tretja. Njen raison d'.tre je zelo dobro ponazoril njen prvi generalni sekretar, lord Ismay, s svojim slovitim stavkom, da namrec poskrbi, da ostanejo Rusi zunaj, Americani znotraj in Nemci spodaj. Skratka, evropski narodi niso bili sposobni, da sami zagotovijo trajen mir na starem kontinentu in da sami poskrbijo za svojo varnost. Na pomoc, in to ne prvic, je moral priskociti tretji akter (ZDA) s svojo dolgotrajno vojaško prisotnostjo ter obrambnim zavezništvom (Nato) in izdatno ekonomsko pomocjo za obnovo (Marshallov plan). Treba je dodati, da Nato ni le obrambno zavezništvo, ampak kot vojaško-politicna organizacija predstavlja steber ameriško-evropskega vojaško-politicnega sodelovanja. Gre za izredno pomemben element evropske varnostne arhitekture in tudi liberalnega mednarodnega reda, ki sta bila oblikovana po drugi svetovni vojni, s strani ZDA in zaveznikov z namenom, da se trajno odpravijo vojne v Evropi in posledicno v svetu. »Never again,« nikoli vec vojne, se je poudarjalo. Temeljna naloga Nata kot obrambnega zavezništva je zagotavljanje skupne varnosti ter miru državam clanicam. Njegovo delovanje temelji na zadrževanju in odvracanju oziroma kolektivni obrambi. Clen 5 Severnoatlantske oziroma Washingtonske pogodbe navaja, da se oborožen napad na eno ali vec držav clanic v Evropi ali Severni Ameriki šteje za napad na vse. Vsi za enega, eden za vse, torej. Odlocitve v Zavezništvu se sprejemajo s konsenzom, resda pa so ZDA prve med enakimi. Nato deluje na kopnem, morju, v zraku, kibernetskem prostoru in vesolju. Clanicam zagotavlja varnost po nacelu 360 stopinj, se pravi ne glede od koga in s katere smeri bi bila ta ogrožena. 4. aprila praznujemo njegovo 75. obletnico (formalna proslava bo julija na vrhu v Washingtonu), teden pred tem, 29. marca pa obeležujemo dvajset let slovenskega clanstva v njem. Obdobje po hladni vojni in operacije onkraj kolektivne obrambe Vprašanje nadaljnjega obstoja zavezništva se je veckrat postavljalo v minulih desetletjih. To še posebej velja za cas ob koncu hladne vojne, vojne, ki so jo, kot vemo, dobile ZDA oziroma Nato, brez izstreljenega strela. Se pravi po propadu Sovjetske zveze leta 1991 in komunizma ter razpustitvi Varšavskega pakta. K temu velja dodati, da so tudi stare zamere med Francijo in Nemcijo ter drugimi utonile v pozabo, saj je bilo vse vec evropskih držav z njima na celu trdno povezanih in medsebojno odvisnih v okviru EU. Vojna v Evropi se je zdela dalec oziroma se je skoraj ni bilo vec moc zamisliti. Nato se je prvic znašel na pomembnem razpotju. Opravljale so se intenzivne razprave med zahodnimi voditelji, kako naprej oziroma o njegovi nadaljnji usodi (obstoju, usmeritvi in širitvi). Mnogi v ZDA in drugih državah clanicah so menili, da mora vizija Nata po koncu hladne vojne, ce naj se obdrži pri življenju, preseci njegov temeljni obrambni namen. »Skupni imenovalec vseh novih varnostnih problemov v Evropi je, da vsi ležijo onkraj Natovih trenutnih meja,« je leta 1993 ugotavljal vplivni senator ZDA Richard Lugar. Nato naj bi se torej v nadalje osredotocil na soocanje z izzivi zunaj njegovega clanstva. Iz tistih casov je znano reklo: »Out of Area or Out of Business«. V primeru nadaljnjega obstoja so se porajale tudi dileme glede njegove nadaljnje širitve. Nekateri v administraciji ameriškega predsednika Billa Clintona so ji sprva nasprotovali, bojec se, da bi to porušilo odnose s krhko vlado predsednika Borisa Jelcina v Rusiji in da bi škodilo drugim ciljem zunanje politike ZDA, kot je nadzor jedrskega orožja. Drugi zopet so se zavzemali za širitev Natovega varnostnega dežnika na vzhod in za utrditev demokraticnih pridobitev v nekdanjem sovjetskem bloku. Razdeljeni so bili tudi Evropejci. Združeno kraljestvo se je balo, da bo Natova širitev oslabila zavezništvo, Francija pa je verjela, da bo to dalo Natu (in Združenim državam) prevec vpliva. Pariz je upal, da bo lahko države nekdanjega Varšavskega pakta in propadle Sovjetske zveze pritegnil oziroma povezal prek evropskih institucij. Te države pa so nasprotno menile, da se lahko dokoncno osvobodijo ruskega objema le s clanstvom v Natu in glede tega mocno pritiskale na Zavezništvo, da jih cim prej sprejme medse. Na koncu je na obeh straneh Atlantika prevladala odlocitev, da se Nato ohrani, kar se je kasneje izkazalo kot modro. Podobno je veljalo za njegovo širitev, ceprav je nekaj dvomov glede slednjega ostalo. Istocasno je rastoci blok zaveznic zacel prevzemati precej širok spekter misij izven meja clanic. V tem smislu se je najprej preizkusil ob razpadu Jugoslavije v zacetku 1990-ih in ob tamkajšnjih etnicnih konfliktih oziroma prizadevanjih za oblikovanje Velike Srbije. Kar se je zacelo kot misija za uvedbo obmocja prepovedi letenja nad Bosno in Hercegovino, ki so ga odobrili ZN, se je razvilo v bombardiranje sil bosanskih Srbov, za katero so mnogi vojaški analitiki menili, da je bilo bistveno za koncanje tamkajšnje vojne. Aprila 1994 je Nato med operacijo Deny Flight izvedel prve bojne operacije v svoji takratni štiridesetletni zgodovini in sestrelil štiri letala bosanskih Srbov. Posredovanje Nata je bilo tisto, ki je ustavilo prelivanje krvi najprej v BiH (1995) in na Kosovu (1999) potem, ko so se diplomacija ter politicne in gospodarske sankcije izkazale za neuspešne. Sledili sta misiji izven evroatlantske regije v Afganistanu in Libiji. Kosovo, (KFOR) Zacetki KFOR, Kosovo Force, mednarodne operacije vzdrževanja miru na Kosovu z mandatom Varnostnega sveta OZN (resolucija 1244) in pod vodstvom Nata segajo v leto 1999. Takrat je namrec zaradi napada jugoslovanske vojske na Kosovo prišlo do hude humanitarne krize in bega enega milijona albanskega prebivalstva. KFOR vse do danes zagotavlja varnostno okolje in svobodo gibanja za vse državljane ne glede na njihovo etnicno pripadnost. Od vseh mirovnih operacij, v katerih sodeluje Slovenija, je bila ravno v KFOR udeležena z najvecjim številom pripadnikov svojih oboroženih sil (tudi do velikosti bataljona). Brigadir Bojan Pograjc pa je opravljal naloge namestnika poveljnika KFOR. Afganistan, (ISAF) Clen 5 Washingtonske pogodbe, ki se nanaša na kolektivno obrambo, se je prvic in do sedaj edinkrat uporabil leta 2001 ob napadih na Združene države Amerike 11. septembra s strani teroristicne mreže Al Kaide s sedežem v Afganistanu. Tam so ji zatocišce nudili Talibani, fundamentalisticno sunitsko gibanje, katerega pripadniki vztrajajo pri skrajno ortodoksni razlicici islama in verjamejo, da mora biti družba organizirana v skladu z dobesedno razlago šarije, islamskega zakonika. Takšna stališca so med drugim nezdružljiva s clovekovimi pravicami, enakostjo spolov ali demokracijo. Kmalu po tem, ko so ameriške in britanske sile pod vodstvom ZDA strmoglavile talibanski režim v Kabulu, je Varnostni svet ZN odobril (resolucija 1386) misijo Mednarodnih sil za varnostno pomoc (International Security Assitance Force - ISAF) novi afganistanski vladi. Nato je uradno prevzel poveljstvo nad ISAF leta 2003 in s tem pricel svojo prvo operacijo zunaj Evrope. Misija v Afganistanu je pomenila doloceno prelomnico in dokazovala, da se je Zavezništvo prilagodilo varnostnemu okolju po hladni vojni in se vkljucilo v boj proti mednarodnemu terorizmu. Nato je na vrhuncu svojega angažiranja v Afganistanu razpolagal z okoli 130.000 vojaki iz vec kot petdesetih zavezniških in partnerskih držav. Po trinajstih letih vojne je ISAF svojo misijo zakljucil leta 2014. Leta 2015 pa pricel s precej manjšo nebojno podporno misijo Odlocna podpora (Resolute Support) za zagotavljanje usposabljanja, financiranja in druge pomoci afganistanski vladi oziroma njenim oboroženim silam. ZDA in zaveznice Nata so leta 2021 iz Afganistana umaknile svoje preostale sile - približno 10.000 vojakov - in zakljucile tamkajšnjo dvajsetletno vojaško operacijo zavezništva. Odlocitev predsednika Bidna o hitrem in popolnem umiku (odlocitev o umiku je padla še v casu predsedovanja Donalda Trumpa), ki ji je Nato hoceš noceš moral slediti (»in together, out together«), je bila znotraj Zavezništva deležna precej kritik. Še posebej njegova zavrnitev ohranitve kakršnihkoli sil v državi. Posledicno so Talibani, ki so se sicer zavezali, da ne bodo vec nudili zatocišca Al Kaidi, katero je Zavezništvo vojaško porazilo, ponovno prevzeli nadzor nad državo in jo vrnili v srednji vek. Še posebej kar se tice clovekovih pravic oziroma položaja žensk in deklet. Tudi ekonomski in varnostni položaj v državi ostajata slaba. Napetosti z Rusijo Moskva je na Natovo širitev v srednjo in vzhodno Evropo po hladni vojni gledala z nezadovoljstvom in tudi zaskrbljenostjo. Mnogi sedanji in nekdanji ruski voditelji verjamejo, da je širitev zavezništva v nekdanjo sovjetsko interesno sfero izdaja domnevnih ameriških jamstev, da se po združitvi Nemcije leta 1990 Nato ne bo širil proti vzhodu. Predstavniki ZDA, ki so sodelovali v takratnih srecanjih s predstavniki Sovjetske Zveze oziroma Rusije, temu oporekajo. Vsekakor o kakšnih tozadevnih pisnih jamstvih ni sledu. Je pa nezadovoljstvo režima ruskega predsednika Vladimirja Putina zaradi širitve razumljivo, saj preprecuje uresnicevanje njegovih imperialnih ambicij. Znana je Putinova izjava, da je propad Sovjetske zveze najvecja katastrofa 20. stoletja, ki jo sedaj ocitno hoce odpraviti. V letih neposredno po koncu hladne vojne sta Nato in Rusija sicer naredila nekaj pomembnih korakov k blažitvi napetosti. Velja omeniti oblikovanje Partnerstva za mir januarja 1994, ki je bilo odprto za vse nekdanje clanice Varšavskega pakta in tudi za neevropske države. Takšen okvir Natovega sodelovanja z neclanicami je služil tudi ciljem kooperativne varnosti. V naslednjih mesecih se je partnerstvu pridružilo vec kot dva ducata držav, vkljucno z Gruzijo, Rusijo in Ukrajino ter tudi našo državo Slovenijo. Tri leta kasneje je prišlo do oblikovanja Stalnega skupnega sveta Nato-Rusija, ki se je kasneje preoblikoval v Svet Nato-Rusija. Šlo je za telo enakopravnih partnerjev za vodenje vsestranskega varnostnega dialoga. Temu dogovoru je sledilo še vec drugih o medsebojnem sodelovanju. Po ukrajinski oranžni revoluciji leta 2004, nastopu predsednika Putina na munchenski varnostni konferenci leta 2007 in po vrhu Nata v Bukarešti leta 2008, pa so šli odnosi samo še navzdol. Medtem ko je zavezništvo v Bukarešti odložilo akcijska nacrta za clanstvo Gruzije in Ukrajine (cakalnica za clanstvo), se je istocasno zavezalo, da bosta enkrat v prihodnosti vanj vendarle vstopili. Rusija je z invazijo na Gruzijo, ki je sledila kmalu za tem, dala vedeti, da se svojemu interesnemu obmocju ne bo kar tako odpovedala. Ruska prikljucitev Krima leta 2014 in njena nadaljnja destabilizacija vzhodne Ukrajine sta še dodatno pokvarili odnose z Natom. Nekaj tednov za tem je Nato prekinil vsakršno civilno in vojaško sodelovanje z Moskvo. Do nadaljnjega zaostrovanja med Rusijo in Natom je prišlo konec leta 2021 in v zacetku leta 2022. Ruski predsednik Putin je namrec ukazal kopicenje ruskih sil na meji z Ukrajino in grozil s širšo invazijo, razen ce se zavezništvo med drugim ne zaveže, da bo trajno prenehalo širiti svoje clanstvo, iskalo rusko soglasje za nekatere vojaške napotitve Nata in odstranilo ameriško jedrsko orožje iz Evrope. Nato je bil sicer pripravljen na dialog o krepitvi medsebojnega zaupanja, ni pa sprejel odpovedi suverenosti nad svojimi odlocitvami oziroma omenjenega ruskega ultimata. Po invaziji Rusije na Ukrajino februarja 2022 je v odnosih prišlo do dokoncnega preloma. Vrh Nata v Madridu istega leta je Rusijo oznacil kot neposredno grožnjo evro-atlantski varnosti. Z delom je prenehal tudi Svet Nato-Rusija. Velja poudariti, da do širitve Nata proti vzhodu oziroma mejam Rusije ni prišlo zaradi kakšnih agresivnih namenov zoper njo (Nato je obrambno zavezništvo) oziroma pritiskov ZDA in Zahoda. Obratno, do vclanitve srednje in vzhodnoevropskih držav v Nato je prišlo s svobodno voljo njihovih državljanov (spomnimo se tudi našega referenduma) in želje (tudi na podlagi številnih negativnih izkušenj iz casov po drugi svetovni vojni), da ohranijo svojo svobodo in suverenost ter da se zavarujejo pred ruskimi imperialnimi ambicijami in agresijo. To je bilo zelo nazorno videti tudi ob zadnjem vkljucevanju Finske in Švedske. Natove naloge in struktura Med konkretne naloge zavezništva, ki jih podrobneje opredeljuje vsakokratni strateški koncept spadajo: odvracanje in obramba, preprecevanje in upravljanje kriz in kooperativna varnost. Prva naloga je seveda absolutno prednostna. Glede drugih dveh oziroma kooperativne varnosti velja dodati, da skuša Zavezništvo po svojih moceh prispevati k prepricanju, da je varnost v evroatlantskem prostoru in nasploh moc krepiti s široko mrežo partnerskih odnosov tako z državami kot tudi mednarodnimi organizacijami. Nato tako vodi dialog in prakticno sodelovanje z vec kot 40 državami v Evropi, Sredozemlju, Perzijskem zalivu, pa tudi z oddaljenejšimi državami, kot so Avstralija, Japonska, Južna Koreja, Nova Zelandija in druge. Tesne delovne odnose ima na drugi strani tudi z EU in ne nazadnje tudi z OZN, OVSE in drugimi. Posvetimo še nekaj pozornosti omenjenemu strateškemu konceptu Nata. Ta je poleg ustanovne Washingtonske pogodbe najpomembnejši dokument Zavezništva. V njem se oceni trenutno mednarodno varnostno okolje ter ugotovi glavne grožnje in izzive za evroatlantsko varnost. Dokument doloca tudi, kako se z njimi spoprijeti oziroma opredeljuje konkretne politicne in vojaške naloge. Za naslednjih nekaj let se torej zacrta politika Zavezništva oziroma doloci njegove prednostne naloge. Ne gre za staticni dokument. Spreminja se približno vsakih deset let glede na spremembe v mednarodnem okolju. Najnovejši koncept je bil konec junija 2022 sprejet na vrhu Zavezništva v Madridu. V njem clanice Zavezništva ugotavljajo, da avtoritarni igralci v mednarodni skupnosti ogrožajo naše interese, naše vrednote in demokraticni nacin življenja. Najpomembnejšo in neposredno grožnjo za varnost zaveznic danes predstavlja Rusija, ki spodkopava na liberalnih pravilih temeljeci mednarodni red, zacenši z Ustanovno listino OZN. Zanimivo, da je bila v prejšnjem strateškem konceptu iz leta 2010 Rusija še omenjena kot partnerica. Druga najpomembnejša identificirana grožnja je terorizem. Na tretjem mestu sedanji koncept omenja Kitajsko in to kot izziv našim interesom, varnosti in vrednotam. Tudi Kitajska spodkopava na liberalnih pravilih temeljeci mednarodni red in pri tem krepi strateško partnerstvo z Rusijo. Kitajska se v strateškem konceptu omenja prvic, ne ker bi Zavezništvo imelo kakšne nacrte širitve v azijski prostor, ampak ker je Kitajska vse bolj prisotna v evroatlantskem prostoru. Zavezništvo je sicer odprto do tvornega angažiranja tako s Kitajsko kot tudi Rusijo. Odlocitve v okviru Zavezništva se sprejemajo s soglasjem v Severnoatlantskem svetu, glavnem politicnem telesu zavezništva. Sestavljajo ga (stalni) predstavniki iz vsake države clanice. Zavezništvo navzven predstavlja njegov generalni sekretar in je tudi njegov glavni administrator. Trenutno je to, norveški politik Jens Stoltenberg. Po dveh štiriletnih mandatih so voditelji držav clanic v casu vojne v Ukrajini njegov mandat še dvakrat podaljšali za eno leto. Iztece se mu septembra letos. Natovo vojaško strukturo sestavljata dve strateški poveljstvi: Zavezniško poveljstvo za operacije, ki se nahaja blizu Monsa v Belgiji, in Zavezniško poveljstvo za transformacijo, ki se nahaja v Norfolku v Virginiji, ZDA. Prvo je zadolženo za nacrtovanje in izvedbo vseh zavezniških operacij, drugo pa bdi nad razvojem vojskovanja in s tem prispeva k ucinkovitosti operacij v teku in k pripravam na prihodnje. Na celu prvega se vedno nahaja American, ki je istocasno tudi poveljnik ameriških sil v Evropi. Trenutno je to general Christopher G. Cavoli. Ceprav ima zavezništvo integrirano poveljstvo, vecina sil ostane pod nacionalnim poveljstvom vse do zacetka Natovih operacij. Posamezne države clanice ali skupine zaveznic se lahko zatecejo k operacijam zunaj Natovega okrilja (coalition of the willing). Na primer, Združene države, Francija in Združeno kraljestvo so v zacetku leta 2011 z odobritvijo varnostnega sveta OZN zacele nadzorovati obmocje prepovedi letenja v Libiji, da se zašciti civilno prebivalstvo. Potem, ko so bili odpravljeni pomisleki Turcije, pa so poveljstvo nad operacijo prenesle na Nato. Državam clanicam tudi ni treba sodelovati v vsaki operaciji Natovega kriznega upravljanja; Nemcija in Poljska tako nista želeli neposredno prispevati k omenjeni operaciji v Libiji. Delitev bremena Glavni financni prispevek držav clanic so stroški napotitve njihovih oboroženih sil na operacije pod Natovim vodstvom. Ti stroški niso del uradnega proracuna Nata, iz katerega se financira infrastrukturo zavezništva, vkljucno s civilnim vodstvom in vojaškima poveljstvoma, in je leta 2023 znašal približno 3 milijarde dolarjev. Ocenjuje se, da so clanice Nata leta 2023 za svojo obrambo skupaj porabile vec kot 1 trilijon dolarjev. Od tega je delež Združenih držav predstavljal približno 70 odstotkov, v primerjavi s približno polovico med hladno vojno. Clanice Nata so se leta 2014 (po prvi ruski agresiji na Ukrajino) zavezale, da bodo do leta 2024 porabile 2 odstotka svojega letnega bruto domacega proizvoda (BDP) za obrambo. Le enajst od 31 clanic je ta prag doseglo leta 2023: ZDA, Estonija, Finska, Grcija, Madžarska, Latvija, Litva, Poljska, Romunija, Slovaška in Združeno kraljestvo. Medtem ko ameriški predstavniki redno kritizirajo evropske clanice, ker ne izpolnjujejo svojih proracunskih zavez do Nata, je administracija predsednika Donalda Trumpa zavzela odlocnejši, v bistvu transakcijski pristop, tako da se je takrat število nekoliko povecalo. Predvsem pa je svoje naredil nov ruski vojaški napad (invazija) na Ukrajino leta 2022, ki predstavlja najvecjo vojno v Evropi po drugi svetovni vojni. Ta je šokiral številne Evropejce in privedel do tega, da so številne clanice zavezništva, predvsem Nemcija, zacele znatno povecevati svoje vojaške izdatke. V tednih po ruski invaziji se je nemški kancler Olaf Scholz tako zavezal, da bo Nemcija povecala naložbe v obrambo za sto milijard evrov in do leta 2024 presegla Natov 2 % prag obrambnega proracuna. Slednje se za enkrat sicer še ni zgodilo. Se bo pa letos Nemcija ocitno še skupaj s šestimi drugimi clanicami pridružila omenjenim enajstim. Slovenski odstotek je lani znašal 1,35 (letos naj bi padel na 1,31 in se prihodnje leto dvignil na 1,36) in smo na repu. Za nami so štiri clanice – Turcija, Španija, Belgija in Luksemburg. Prenovljeno zavezništvo Ruska neizzvana invazija na Ukrajino, ki sicer ni clanica zavezništva, v zacetku leta 2022 je mocno pretresla evropsko varnostno arhitekturo in spodbudila obsežno ponovno oceno zunanje in obrambne politike clanic Nata in tudi partneric. Zaradi ruskega ogrožanja je prišlo do najvecje napetosti med Zavezništvom in Rusijo v celotnem obdobju po hladni vojni. Ta napetost je odlocilno prispevala k višanju obrambnih izdatkov evropskih držav, nevtralni Finsko in Švedsko pa naravnost prisilila k vstopu v Zavezništvo. Nekatere države z Ukrajino na celu si posledicno pospešeno prizadevajo za clanstvo v Zavezništvu. Že prva ruska agresija na Ukrajino je Zavezništvo spodbudila k okrepitvi obrambe na vzhodnem boku Nata. Pristopilo se je k »Deterrence by Reinforcement« – odvracanju z okrepitvami. Leta 2014 so se v okviru »enhanced Forward Presence« (eFP) – okrepljene prednje prisotnosti v štirih vzhodnih clanicah zavezništva (Poljska, Estonija, Latvija, Litva) ) namestile simbolicne odvracalne sile Nata. V vsaki po ena vec nacionalna bojna skupina (okoli tisoc vojakov oziroma skupaj okoli 4500 vojakov), pri cemer naj bi tem silam v primeru ruskega napada in ruske okupacije dela Natovega ozemlja priskocile na pomoc druge sile iz zaledja, ki bi potisnile napadalca nazaj. Pred tem Natovih sil v teh državah clanicah ni bilo. Pripadniki slovenske vojske so se vkljucili v bojno skupino v Latviji (okoli 40 vojakov). Po ruski invaziji na Ukrajino februarja 2022 je v odvracalni in obrambni drži Nata na vzhodnem boku prišlo do bistvenih sprememb. Nato naj bi sedaj odlocno branil vsak centimeter svojega ozemlja. »NATO will defend every inch of its territory.« Tako se je glasila izjava ameriškega predsednika Joa Bidna, ki jo je veckrat ponovil v casu ruske invazije na Ukrajino. Z njo je skušal ruskega predsednika Putina odvrniti od napada na katero od clanic zavezništva na njegovem vzhodnem boku. Ni ostalo le pri besedah. Prešlo se je na »Deterrence by Denial« – odvracanje z zanikanjem, sprejetim na vrhu zavezništva junija 2022 v Madridu. Ta predvideva dodatno okrepljeno prednjo obrambo. Okrepile so se obstojece bojne skupine v baltskih državah in Poljski. Oblikovale so se tudi nove bojne skupine na Slovaškem, v Madžarski, Romuniji in Bolgariji. V njih je med drugimi vec kakor 20 tisoc pripadnikov ameriških oboroženih sil (v vsej Evropi okoli 100 tisoc). Slovenski vojaki so se vkljucili v bojno skupino na Slovaškem (okoli sto vojakov). Zacela se je izgrajevati tudi ustrezna infrastruktura v teh državah za njihov sprejem in delovanje. Vzpostavili so se tudi »Forward Command Elements« (elementi prednjega poveljstva). Vnaprej sta se razmestila tudi orožje in oprema. Mocno se je povecalo tudi število zalednih sil v visoki pripravljenosti, in sicer na 300 tisoc, ki bi se po potrebi hitro premestile v ospredje (»enhanced Vigilance Activity« – okrepljena aktivnost budnosti). Cilj je, da se torej ne bi dopustilo zavzetja Natovega ozemlja in s tem preprecilo grozodejstva, ki so jih ruske sile storile v Buci in drugih zacasno zasedenih ukrajinskih ozemljih. Države clanice (in ne Nato kot tak) so tudi okrepile vojaško sodelovanje z neclanico Ukrajino (ki vse bolj postaja njegova de facto clanica). Povecale so dobave orožja, vkljucno modernega orožja za njeno obrambo. Niso pa v Ukrajino napotile svojih vojakov vse v prizadevanjih, da ne pride do neposrednega oboroženega konflikta z Rusijo ali njegovega stopnjevanja. Ruska podreditev Ukrajine bi vsekakor imela hude posledice za na pravilih temeljec mednarodni liberalni red in za evropsko ter mednarodno varnost in s tem seveda tudi za Nato oziroma njegove clanice. Na jubilejnem julijskem vrhu v Washingtonu ob 75.letnici Zavezništva, bo najbrž prišlo do naslednjega koraka Ukrajine v smeri njenega clanstva. Do formalnega vabila oziroma clanstva pa gotovo še ne bo prišlo, dokler vojna traja. Pogledi med clanicami glede tega sicer še niso dokoncno usklajeni. Ob dogajanju na njegovem vzhodnem boku pa Zavezništvo ne pozablja na nevarnosti, ki ogrožajo njegov južni bok. Na omenjenem julijskem vrhu naj bi sprejelo ustrezno strategijo tamkajšnjega delovanja. Odnosi NATO-EU Strateško partnerstvo med Natom in EU se je izgrajevalo desetletja in pridobivalo na pomenu, kar še posebej velja za zadnji cas cedalje vecjega strateškega tekmovanja med silami v svetu. Opredeljeno je tako v Natovem strateškem konceptu kot tudi EU strateških usmeritvah in številnih skupnih izjavah, zadnji iz januarja 2023. Partnerstvo temelji na skupnih vrednotah in zavezi ohranjati mir, svobodo in blaginjo v evroatlantskem prostoru. Nato (beri ZDA) je temelj kolektivne obrambe držav clanic EU in bistvenega pomena za evroatlantsko varnost. K njej in varnosti v svetu pa pozitivno prispeva tudi cedalje mocnejše in zmogljivejše evropsko (EU) obrambno delovanje, ki Nato dopolnjuje in je z njim povezljivo. Nato priznava pomen mocnejše in zmogljivejše evropske obrambe. EU je za Nato enkratna in bistvena partnerica. Ob tesnem sodelovanju sta obe organizaciji sicer ohranili avtonomijo odlocanja. Zastavlja pa se vprašanje, koliko casa bo ta tesna cezatlantska varnostna povezava še v interesu ZDA, saj med drugim za ameriške davkoplacevalce ni poceni, poleg tega pa se težišce interesov ZDA prestavlja na Azijo in Pacifik. Na to je evropske zaveznice v svojem znamenitem bruseljskem nagovoru že leta 2011 opozoril Robert Gates, takratni obrambni minister ZDA. Prihodnost Nata V minulih desetletjih, ne samo ob koncu hladne vojne, se je Nato veckrat znašel na razpotju. Veckrat so tudi napovedovali njegov konec. Tega si je še posebej želel ruski predsednik Putin, saj mu je stal na poti k uresnicevanju njegovih imperialnih ambicij in povrnitve stare slave Sovjetske zveze in ruskega cesarstva. Ce ga že vojaško ne more premagati, to poskuša po politicni poti s sejanjem nezaupanja in razdora med clanicami, da bi clen 5 Washingtonske pogodbe postal odvecen. Pri tem za enkrat ni bil uspešen, obratno s svojimi potezami ga je krepil in prispeval k njegovi širitvi. Trenutno kaže, da Natu najvecja nevarnost bolj kot od zunaj lahko preti od znotraj. Misli se na morebitno vrnitev Donalda Trumpa v Belo hišo. Na spletni strani njegove volilne kampanje lahko preberemo klic k temeljitemu prevrednotenju namena Nata in njegovega poslanstva. Že v casu njegovega prvega mandata je prihajal do izraza njegov vse prej kot pozitiven odnos do zavezništva. Menil je, da clanstvo ZDA bolj škodi kot koristi. Poigraval se je torej z idejo o izstopu ZDA. Na vrhu Nata leta 2018 v Bruslju ga je od tega v zadnjem trenutku odvrnil šef njegovega kabineta. Ob tem velja spomniti na besede Angele Merkel po enem od njenih srecanj s Trumpom: »Za svojo prihodnost se moramo boriti sami« (»We must fight for our future on our own«). Leta 2020 pa je predsednici Evropske komisije, Ursuli von der Leyen, Trump kar neposredno dejal, naj EU nikar ne pricakuje, da ji bodo ZDA v primeru napada (Rusije) priskocile na pomoc. Ob svoji 75. letnici se torej Nato, kaj lahko znova znajde na razpotju, kako dalje, kako ga morebiti prilagoditi novodobnim zahtevam, kot druge institucije, ki so nastale po drugi svetovni vojni. V omenjenih Trumpovih besedah in njegovem ravnanju je treba iskati razloge, da je ameriški kongres pred koncem lanskega leta sprejel zakon, ki predsedniku ZDA preprecuje umik iz Nata brez odobritve senata (dvotretjinske vecine) oziroma kongresa (zakona, ki ga odobrita oba domova). Ameriška ustava namrec vsebuje le dolocbe, da mora senat odobriti sklenitev mednarodne pogodbe, nicesar pa o njegovi vlogi pri izstopu iz nje. Vprašanje je, ali bo to zadostovalo in Trumpa ustavilo, ne glede na to, da so od Nata v minulih desetletjih imele koristi tudi ZDA. Prav veliko število zaveznikov je namrec pomenilo njeno pomembno prednost pred Rusijo in Kitajsko. Za izstop se Trump vendarle lahko odloci, menec, da je omenjeno zakonsko dolocilo v nasprotju z ustavo. Od ameriškega vrhovnega sodišca (doloceno število njegovih clanov je imenoval prav on) bi bilo potem odvisno, ali se bo odzvalo (v preteklosti se v podobnih primerih vedno ni) in kako. Vse to bi vzelo svoj cas in seveda prineslo veliko nevarne negotovosti. Za vecino držav clanic in nasprotnic bi to že pomenilo Natov konec še predno bi torej sodišce izreklo zadnjo besedo. Ce tudi se Trump ne bi odlocil za omenjeni formalni korak, lahko Zavezništvu vendarle zada smrtni udarec na drugacen nacin. Spodkoplje ga lahko s svojo pasivnostjo, nepripravljenostjo, da izpolnjuje zavezniške obveznosti. ZDA so trenutno edina clanica Nata, ki ima resnicno poln paket sil (zmogljivosti). Namesto sodelovanju znotraj zavezništva lahko Trump da prednost bilateralnemu in transakcijskemu sodelovanju. Natova ucinkovitost temelji na tem, da bodo ZDA priskocile na pomoc vsaki napadeni clanici. Ce je jasno, da ZDA tega ne bodo storile (dovolj je le en Trumpov tvit), da Natovo odvracanje ne obstaja vec, potem je z Natom dejansko konec, cetudi ta še vedno formalno obstaja in so ZDA formalno še vedno njegova clanica. Ruski predsednik Putin bo nedvomno izkoristil vsako tovrstno Trumpovo potezo, da s svoje strani testira Natovo trdnost. Navedenega se bojijo predvsem baltske države. Kaj lahko se torej o usodi Nata in s tem o evropski stabilnosti, varnosti in miru odloca na ameriških novembrskih predsedniških volitvah. Zakljucek Velja si ponovno priklicati v spomin že omenjeni nastop ameriškega obrambnega ministra Gatesa v Bruslju leta 2011 in Trumpovo predsedovanje ZDA šest let kasneje. V svojem nagovoru je Gates napovedal, da se temni oblaki z zahoda (in ne iz vzhoda) kaj lahko kmalu zgrnejo na Zavezništvo, ce evropske države clanice ne bodo prevzele vecje odgovornosti, se pravi vecjega financnega oziroma vojaškega bremena. Vecino stroškov oziroma zmogljivosti Natovih operacij v Afganistanu in Libiji so namrec prispevale ZDA. Tudi prisotnost ameriških sil v Evropi ni poceni. Ob tem je opozoril, da bo skladno s tem ameriško javnost vse težje prepricevati, da še podpira cezatlantsko zavezništvo. Omenil je tudi prihod ameriških voditeljev, ki niso vec toliko navezani na Evropo in ki vidijo ameriške vitalne interese predvsem v Aziji in Pacifiku in v tekmi s Kitajsko. Kar je Trump nekaj let kasneje vec kot potrdil. Na Gatesovo svarilo se evropske clanice Nata sprva niso kaj dosti menile in so še naprej vneto unovcevale mirovne delnice po koncu hladne vojne. Se pravi ob cl. 5 Washingtonske pogodbe in zagotovljenemu ameriškemu jedrskemu dežniku so financna sredstva namesto za obrambo raje v vecji meri namenjale za šolstvo, zdravstvo itd. Pripombo, da imajo tudi ZDA tovrstne potrebe, pa preslišale. Nato je bil za njih nekaj danega, koristnega, nekaj h cemur ni treba kaj dosti prispevati. Zdramila jih je prva ruska agresija na Ukrajino, nato prihod Trumpa v Belo hišo ter še najbolj frontalni napad Rusije na Ukrajino leta 2022 ter stalne vojaške grožnje, tudi z jedrskim orožjem s strani predsednika Putina. Zacele so povecevati vlaganja v obrambne zmogljivosti in krepiti obrambno sodelovanje v okviru EU v smislu krepitve evropskega stebra Nata, ki za enkrat predstavlja kolektivno evropsko obrambo. Ce tudi na novembrskih predsedniških volitvah ne zmaga Trump, morajo evropske clanice nadaljevati z evropeizacijo Nata in v njem prevzemati vse vecjo odgovornost za svojo, evropsko varnost. V vse bolj kaoticnem svetu tekme velikih sil, ki daje slutiti celo bližanje širšega spopada, morajo hoceš noceš žal nadaljevati z vecjim vlaganjem v obrambo (hard power) in z medsebojno (tako v okviru Nata kot EU) koordinirano izgradnjo in nabavo ustreznih zmogljivosti. Njihovi voditelji pa se morajo potruditi in, ceprav to najbrž ne bo nujno prispevalo k njihovi popularnosti, to ustrezno, podobno kot nadaljnjo pomoc Ukrajini, obrazložiti svojim državljanom. Evropske clanice Nata morajo narediti vse, kar bi koristilo Natovem nadaljnjemu obstoju. V svojih 75 letih se je predvsem v svoji osnovni nalogi izkazal za najuspešnejše zavezništvo v zgodovini. Bil je sidro stabilnosti, varnosti in miru na evropskem kontinentu. Ob prizadevanjih, da se ohrani cezatlantsko vojaško-politicno zavezništvo pa se morajo evropske clanice oziroma clanice EU istocasno pripravljati na cas, ko se bodo morale za ohranitev svoje svobode, svoje varnosti in svojega nacina življenja v celoti opreti le nase. Literatura Cerar, Božo, Veliki slovenski diplomatski pojmovnik, Gracer, Celje, 2024. Gonzales Laya Arancha, Grand Camille, Pisarska Katarzyna, Tocci Natalie, Wolff Guntram, Trump - Proofing Europe, Foreign Affairs, New York, February 2, 2024. Lindsay James M., Campaign Roundup: Is NATO on the Ballot in 2024, The Water's Edge, Council on Foreign Relations, New York, January 26, 2024. Masters Jonathan, What is NATO, Council on Foreign Relations, New York, January, 25, 2024. A close up of a logo Description automatically generated Si želite izvedeti vec o dejavnostih Evro-atlantskega sveta Slovenije? Vas zanima podrocje mednarodne varnosti? Pridružite se nam. Za vec informacij obišcite našo spletno stran www.euroatlantic.org ali pošljite sporocilo na info@euroatlantic.org.