10
Mavrica
j
"l^iffo hucli nevihti se je na nebu prikazala krasna mav-^rica.  Trije pridni otroci:  Mirko,  Jožek in Anica, t ki so se ravno na vrtu igrali, jo veseli zajleclajo. Neizrečeno se jim lepa zdi.
Mali Jožek pravi: «Oj, kako je to lepa birva in koliko je je, — in glejta, kako nizko je že, tari le za hišo na drevesu! Jaz pa grem in bom splezal ra vrbo, pasijebom                   ......¦¦—»¦          jih hni teta
hodil,semu     t^mj$% 'V^^^^'^      s' tL ^° Je
kakor so ti                                                   drevesa. nij
videl druzega nič, nego le dež. Ves moker se je vrnil domov, in je oCetu pripovedoval celo dogodbo. Oče so mu pa povedali, kako jc bil nespameten, da je šel k drevcsu barv iskat. Mavrica se tako naredi, če solnce v deževne kapljice sije, kakor se tudi'v naši cerfcvi na-pravijo take lepe barve, kadar solnce posije skoji ste-kleni lestenec (lu-iter). To so nam tudi v šoli razlsgali.«
11
Anica vsklikne: «0j škoda, zdaj je pa na enkrat nivrica zginila; kam je neki šla?» — Mirko pravi: «Ali udi ti tako nevedna? Le poglej tje na uno stran ;i solncu; oblak je solnce zakril, in zato sem vama vil, cla solnce naredi mavrico. Vidiš Jožek, kako bi hil opekel, ko bi bil šel na vrbo barv nabirat!»
II.
Zveder so otroci doma pripovedovali, kako so se na vrtu igrali in potlej mavrico gledali pa razlagali. Jožek in Anica sta, hvalila Mirkota, kako jima je iz bukvic pripovedoval, in pristavita, kako rada bi znala tudi brati, da bi mogla čitati prelepe zgodbice.
Zdaj se oglase oče in pravijo: «Mirko, ali si jima pa tudi povedal nauk, ki ga knjiga pristavi tej dogocl-bici?» — Mirko. «Ne, tega pa nisem, sem bil že po-zabil.»
Oče: »Ravno to je pri branju vselej glavna red — nauk. Knjig ne berimo kar za kratek čas, marveč, da se iz njih kaj naučimo za življenje. Zapomnite si toraj: Kakor mavrične barve, taka je tudi slava tega sveta; zdi se nam sicer, da je nekaj stalnega, pa je prazna senca. Mavrica nastane, kadar z nasprotne strani solnce sije na deževne kapljice. Le kar se v nebeškem Solncu odseva, le kar za Boga storimo, le ker ima pred Bogom ceno, to velja, vse drugo nič. Tudi naše živ-ljenje je kakor kapljica na veji; ko zatone solnce, solnce našega življenja, v smrtni senci. se razprši vsa naša svetna čast in slava, kakor se hipoma pozgubi sedmero-barveni žar krašne mavrice, kadar solnce zgine!«
III.
Nato pa mati sežejo v besedo, rekoč: «Meni se pa druga zgodbica o mavrici, ki je v knjižici, še lepša zdi. Mirko, skoči po knjigo in preberi nain jo!» Kakor bi trenil, je Mirko s knjižico pri mizi in že ima oclprto 10. stran ter začne brati: »Šesta povest. — Zaklad božje mavrice. Lenka je nekega spomladnega deževnega dne gledala skoz okho. Ko je nehalo deževati, zapazi mavrico
ter se zelo čudi prelepim barvam. ,Ljuba mamica', reč™ čez nekaj 6aša, ,ljudje pravijo, da iz božje mavrice vselejj na zemljo pade zaklad in da ga najdejo le taki otrocij ki so v nedeljo rojeni — tedaj posebno srečni Ali jeB to res? Kdo pa so taki otroci?: — Mati odgovore: ,Se<B veda je mnogo nebeških zakladov, s katerimi se nič nafl svetu ne da primerjati. Ni pa res, da so srečni le tistii ki so v nedeljo rojeni. Taki ljudje, kateri najdejo neJ beške zaklade, so pobožni in se povsod tako ojnašajo« kakor ob nedeljah v cerkvi. Bodi tudi ti taka, pa bodefl gotovo našla nebeške zaklade.1 — Lenka je bila čedaljM pobožniša in boljša, pa je bila tudi čedalje zidovoljfl nejša in veselejša. Ko se je pozneje zopet prikazalafl mavrica na nebu, reko mati: ,No, Lenka, ali ne gvdM iskat zakladov Božje mavrice?' — ,Ljuba mati, odgoJ vori Lenka, ,bila sem neumen otrok, ko sem vas t« vprašala. Še-le zdaj razumcm vaše besede. Vi ste misliM na boljši in dražji zaklad, nego je zlato.' — ,?ies }Q'm odgovore mati. ,Zaklad, katerega sem mislila m ki jej nad vsem bogastvom tega sveta, je le prava človeškJ sreča. Zastonj jo iščemo po vnanjem svetu; kajti naj-1 demo jo le v pobožnem, dobrem srcu.'                       M
Dobro in čisto srce kdor ima,                       *    ¦
Srečo najboljšo že tukaj poznži.>                          1
Ko je Mirko z gladkim in čistim glasom prebralj sklenejo tnati roke in s prosečim glasom praviJD: «OjJ ljubi moji otroci, bodite tudi vi vedno čisti in doljri, tudu vaše srce bodi vedno tako lepo in čisto, kakor prelepal luč mavrice na nebu. Solncc nebeških naukov in mifl losti božjih naj tudi v vašem življenju — v veselju inl trpljenju — tako krasno odseva. kakor natorno solncel ^r deževnih kapljicah.                                                   1
IY-                             I
Tako so bili zdaj otroci zaverovani v prelepo mav-rico, da se nekaj časa skoro niso nič drugega pogo-varjali. Oglasi se še mala Anica in vpraša očeta: «Ata, je-li to res, kar sem slišala, da je mavrica tisti nebeški most, po katerem angeljčki iz nebes hodijo k ram na zemljo ?» Vsi se zasmejejo tem detinskim besedam; oče
13
pa odgovore: «Angelji ne potrebujejo nikakoršnega mostu, če hočejo k nam priti, saj so duhovi in ne po-trebujejo ceste, kakor mi. Pač pa je mavrica v nekem drugem pomenu nebeški most, namreč za nas, da naše raisli in želje k Bogu vodi. Mavrica naj nas vedno spo-rainja na tisto grozovito kazen, ko je Bog po občnem potopu vesoljni svet pokončal z vodo zarad grozovitih hudobij tedanjih ljudij, samo pobožnega Noeta je rešil ter z njim storil zavezo, da ne bode nikdar več sveta pokončal s potopom; v potrjilo te zaveze je Bog mav-rico pripel na nebu. Kadar boste, otroci, mavrico za-gledali na nebu, spomnite se, kako neskončno pravičen je Bog in vselej na novo sklenite, da se hočete ogibati slehrnega greha, osobito vsake nespodobnosti.»
«Ata», oglasi se še Jožek, «zakaj pa mavrico ime-
nujemo tudi ,božji stolec?'» — «Po vsej pravici jo smemo
tudi tako imenovati»,   odgovore  oče.   «Božji  stolec je
toliko,   kakor božji sedež  ali tron.    Dokler bode svet
stal, nas bode opominjala  mavrica  na  neskončno pra-
vico božjo, ki hudo kaznuje po zasluženju in tudi vse
dobro poplačuje slehrnemu, kakor si zasluži. Na tronu
pa kralj ne sedi samo takrat, kadar sodi,  marveč tudi
takrat,  kadar milosti  deli:  zato je  nam  mavrica tudi
min neskončne dobrotljivosti božje, je sedež milosti
je.    0, kako je  bil Noe hvaležen,  ko je izstopil iz
ko — on s svojo družino edini rešen na vsem svetu!
o kako hvaležnim srccm je prvikrat gledal mavrico na
l| nebu. Ob, otroci, bodite tudi vi hvaležni Bogu za vse,
kar vam claje  naravjtiost iz nebes  ali  pa  posreclno po
ilnlirih Ijudeh!«
Y.
«Ker smo se že toliko zmenili nocoj o mavrici», na-daljujejo še oče, «ne morem si kaj, da bi vam ne pokazal prelepe pesmi o mavrici, katero se bodeš ti, Mirko, naj-prej na pamet naučil, pozneje pa tudi vidva, kadar bosta znala brati. Tako-le se glasi:
Biserna lestva se vspenja v obl&k Spušža se onkraj na zemeljski tlak, Mavrica pisana, božji prestol. Angelji hodijo gor in pa dol,
Zlate kropilnice v rokah drž&, Zemljo prežejno hlade in poje. Gdri na stolu pa VeCni sedi, Kapljici rsaki on srefio deli; Pade na polje -  rodi -/.elenjad. Kane na driivje — oliilen dA sad. Kaplja na njivi — da žito zlatti. Kaplja na trti pa — vince sladko. Sreča se spušča na sleherno stvar, Kadar zaliva nebeški vrtnar.