MLADIKA a št. 3 2003 € 3,00 ISS\ I 124 6.57 X • Poštnina plačami v gotovini - april 2003 • Spedi/iouc in a.p. ari. 2 comma 20/« (egge 662/06; piliale di Triesle - aprile 2003 NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA č 67 II 117 986 2003 COBISS a Aleluj3' KAZALO Sergij Pahor: Kateri so naši življenjski interesi?............1 Mirko Rakovnik: Njune oči pa so bile zastrte...............2 Stanko Zorko: Polnost življenja ... 3 Vladimir Kos: pesmi ................4 Darinka Kozinc: »Talko Borotalko« 5 Mira Cencič: Albert Miklavec.......7 M. Žitnik: Čarodejke (X.) .........10 Peter Merku: Iz spominov na starše (XXVI.)...............12 Ivo Jevnikar: Iz arhivov in predalov: Poročilo majorja Darevvskega (V.) ...............14 Mitja Petaros: Sv. Jurij v numizmatiki.........18 Pismo Lada Truhlarja ..............20 Mogoče bi vas zanimalo zvedeti, da.....................21 Iz gradiva o neki prenovi (10) ... 22 Vladimir Kos: Lepo Te prosim ... 23 Antena ............................24 Ocene: Knjige: Milan Bufon: Confinl, identita ed integrazione (N. Zaghet) ....................31 Knjižnica Dušana Černeta (46) . . 32 Na platnicah: Za smeh in dobro voljo; Listnica uprave; Mala galerija Mladike (Ivan Žerjal) Priloga: RAST 02 - 2003 MLADIKA 3 april 2003 IZHAJA DESETKRAT \ LETI LELO MA IL Zbor Jacobus Gallus: Naša pesem z žlahtnimi odsevi Posnetki v živo s tekmovanj “Nash pesem” Mladika Trst, ulica Donizetti 3 tel. 040-370846; fax 040-633307 e-mail: urednistvo@mladika.com Uredništvo in uprava: 34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040-370846; fax 040-633307 uredništvo @ mladika.com Oblikovanje: Matej Susič Izdaja: Mladika z.z o.z. Reg. na sodišču v Trstu št.193 Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska) Posamezna številka Mladike stane 3,00 C. Celoletna naročnina za Italijo 24,00 €; nakazati na poštni tekoči račun 11131331 - Mladika - Trst. Letna naročnina za Slovenijo in druge države 24,00 € (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 29,00 C. Tisk: Graphart sne - Trst Vesele velikonočne praznike ŽELIMO VSEM BRALCEM IN PRIJATELJEM MLADIKE! Uredništvo in uprava ____ SLIKA NA PLATNICI: Pesem mladih 2003 v organizaciji Zveze cerkvenih pevskih zborov na Pomorski postaji v Trstu. Na posnetku otroški zbor Zvonček z Repentabra pod vodstvom Antona Bedenčiča (foto KROMA). Avtor velikonočnega pirha je Matej Susič. UREDNIŠKI ODBOR: Jadranka Cergol, Liljana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Nadia Roncelli, Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Breda Susič, Neva Zaghet, Zora Tavčar in Ivan Žerjal. SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Marija Češčut, Danilo Čotar, Diomira Fabjan Bajc, Ivo Kerže, Lučka Kremžar De Luisa, Peter Močnik, Aleksander Mužina, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Štefan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Ester Sferco, Marko Tavčar, Andrej Zaghet, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora. II 117986 Kateri so naši življenjski interesi? v C e smemo sklepati po zadnjih dogodkih, moramo pričakovati, da bo minilo še veliko časa, preden se bodo v svetu uveljavile temeljne predpostavke civiliziranega sveta, mir skupaj s pravičnostjo, svobodo in resnico. Ena kot pogoj za druge. Zdaj se znova postavlja vprašanje upravičenosti vojne, o kateri se je zdelo, da je bila - vsaj načeloma - črtana iz sistema, ki ureja mednarodne odnose. Pobudniki preventivne vojne, ki so bili gluhi za množice širom po svetu in za prizadeta opozorila Janeza Pavla Drugega, se zdaj po propadu diktature v Iraku posmehujejo pacifistom, kakor da bi nagla zmaga lahko posvetila nasilje, čeprav usmerjeno proti drugemu, hujšemu in desetletja trajajočemu trinoškemu Saddamovemu nasilju. Zdi se, kakor da bi šle v staro šaro vrednote, ki so se porodile iz druge svetovne vojne in so služile kot temelj za Evropsko zvezo, ki se je v osnovni neenotnosti glede Bližnjega Vzhoda zamajala, še preden je prav nastala. Zdi se, da človeštvo postaja žrtev krhkosti lastnega razvoja, nujne začasnosti blagostanja in labilnosti doseženega ravnotežja. Temu razvajenemu človeštvu so postale negotovost neznosna, grožnja nesprejemljiva, Twin Towers neponovljivi. Strah torej. Kljub vsemu pa je tudi res, da je nasprotovanje vojni spodbudilo rast zavesti o zapletenosti miru in potrebi po njegovi gradnji na temelju pravičnosti, a tudi o nujnosti naše vsakdanje odgovornosti, pri kateri tudi osebna zmernost, umerjenost in žrtev lahko dobijo pomembno politično funkcijo. Zdi se, da je zadeva navsezadnje stvar modrosti. To razmišljanje bi lahko veljalo tudi za našo manjšino tako na ravni politike kot civilne družbe, zlasti če hočeta še igrati krkšnokoli vlogo v razvoju in rasti manjšine. Ne smemo samo ohranjati, kar imamo, ampak moramo misliti in gledati naprej, poskusiti napovedati prihodnost in primerno ukrepati. Kaj bo z nami in našimi organizacijami, kaj se bo zgodilo v deželi in kako se bodo premikale politične zadeve v Italiji, kako se bo Slovenija znašla v novi, širši skupnosti, kjer bo bolj obrobna in bo mnogo manj štela kot v nekdanji Jugoslaviji, kakšen bo učinek odprave državnih meja, kakšno vlogo bodo v Evropi imele posamezne manjšine in ali bodo sposobne sodelovanja in skupnega nastopa, kakšen bo navsezadnje rezultat demografske krize, iz katere se ne znamo rešiti? Veliko negotovosti torej, ki vsaj deloma izvira tudi iz očitkov naše vesti, ker nismo vedno izbirali pravih rešitev. Čeprav bi morale biti v prvi vrsti, politične stranke pri tem zaostajajo in ne dajejo dobrega zgleda. Naši politični krogi še niso sposobni priti do ideje o enotnem predstavništvu, kaj šele o enotnem političnem nastopanju, s katerim bi gotovo zagotovili vsaj trem, ali morda celo štirim slovenskim zastopnikom, izvolitev v prihodnji deželni svet. Pobuda za skupni nastop je bila realna in je prišla z raznih strani. Brez dvoma bi ponudila učinkovito rešitev iz zagat, v katerih se velikokrat znajdejo naši politiki v precepu. Tudi tokrat to ni bilo možno, vendar se je začelo o tem vsaj govoriti javno. Morda bomo kdaj v bližnji v prihodnosti vendarle doživeli uresničitev stare želje, ki nima nič opraviti z nacionalizmom in ki se v ničemer ne bije s političnim in idejnim pluralizmom, a je predpogoj za učinkovito obrambo manjšinskih interesov. Sergij Pahor Mlad ika Mirko Rakovnik Njune oči pa so bile zastrte V življenju je toliko stvari in dogodkov, ki nekatere nagovorijo z vso silovitostjo, drugi pa se zmedeno spogledujejo in čakajo, kdaj bo sporočilo prispelo tudi do njih. To ni samo svet umetnosti, ki zahteva uglašenost na posebno valovno dolžino, ki ti kot skrivnostna koda ali geslo odpre svet v doživljanje teh sicer nedostopnih lepot. Mnogi so slepi tudi za naravo in gluhi za vsa skrivnostna šepetanja njenih neštevilnih oblik razodevanja. In če človek izkusi toliko slepote in gluhote že v svetu teh otipljivih in zaznavnih pojavov, koliko slepote in gluhote mora biti šele tam, kjer je treba preskočiti v drugačne razsežnosti, ne samo gledanja, ampak tudi pojmovanja! Bolezen, trpljenje, smrt ... Za te resničnosti bi lahko skupaj s Tretjim Izaijem rekli, da “ni imel podobe, ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli ...” Pa vendar koliko skrivnostne lepote in neprecenljivega srčnega bogastva je izkristaliziranega prav na teh področjih človeškega življenja. Kako odpreti vrata v ta skrivnostni svet, s kakšnimi očmi in s kakšnim srcem se približati tej največji skrivnosti življenja? Učenca iz Lukovega evangelija (Lk 24, 13-35), zlomljena od zadnjih dogodkov, ki so se zgodili z njihovim Učenikom, imata prav te težave: “ ... Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj seje tam zgodilo te dni? ... Mi pa smo upali ... Vrhu vsega pa je danes že tretji dan ... Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih ...” Tisti, ki se jima je pridružil kot nepoznani tujec, povzame besedo in začne sestavljati kodo, geslo, s katero bosta lahko tudi ta dva stopila v ta skrivnostni svet, ki je za enkrat še nedostopen: “O nespametna in počasna v srcu za verovanje ... Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo!” Njuno srce je počasi spregledalo, gorelo je ... tako da sta ga silila: Ostani z nama, kajti proti večeru gre ...” In še preden je nastopil večer, so njune oči spregledale! Lomljenje kruha je bila še zadnja “cifra” v tej skrivnostni kodi, ki je zapirala pot v skrivnost in slavo vstajenja! Koliko trpinov človeštva se zlomljenih src in pohabljenih hrbtenic trudoma vleče skozi življenje in premlevajo svojo žalostno usodo in prekletstvo: “Zakaj se je ravno meni to zgodilo ... Zakaj moram ravno jaz toliko trpeti... Kaj sem se pregrešil... Kaj sem narobe naredil... ?” Koliko takih in podobnih krikov se dviga z zemlje in kakor nekoč Abelova nedolžna kri vpijejo po odgovoru, vpijejo po luči razsvetljenja, vpijejo po svetlobi razodetja ... In kako Bog odgovarja na ta vprašanja, na te silne krike po luči, smislu in razodetju? Bog daje semena, ne sadov, sem nekje prebral! Človek se mora vsaj toliko potruditi, da nabere ta semena, jih posadi, da dobi sadove Božjih odgovorov. Nekaterim to v življenju čisto preprosto uspe, druge do tega pripeljejo take in podobne okoliščine, nekateri pa praznih dlani vse življenje tožijo, tavajo in iščejo ... Te dni je veliko teh semen Bog nasul v predavanjih “O življenju”, ki so bila v Marijanišču na Opčinah. Umetnik čopiča in barv, invalid Vojko Gašperut, čuteči spremljevalec trpečih na njihovih najbolj samotnih poteh, poteh trpljenja in umiranja, duhovnik Ciril Bajt ... če omenim samo ti imeni in grem mimo vseh tistih, ki so posredno, pa z nič manj luči osvetljevali odgovore na ista vprašanja: Zakaj trpljenje, zakaj umiranje, zakaj smrt ...? Kam to človeka pelje: navzdol v propad, ali navzgor v vstajenje, v novo življenje. Oba omenjena pričevalca sta bila več kot prepričljiva! Trpljenje je boleča, a odrešujoča izkušnja, ki človeka prečisti, prekali, mu da čisto druge oči, drugi pogled, drugo pamet ... Predstava o življenju, ki jo imajo na videz zdravi in “normalni”, je prevara, je zmota ... Če ga gledaš z očmi preizkušanega, nepreklicno obsojenega na bolezen, na prizadetost ... se ti pokaže v čisto drugačni luči in čisto svojski lepoti! Dovolj je, da se vprašamo: Kaj bi bilo iz teh ljudi, če bi bili “normalni”, če bi bili “zdravi”? Bi se povzpeli na takšno stopnjo umevanja skrivnosti bivanja, lepote stvarjenja in dobrote Stvarnika? Bi kruh bil to, kar je, če ne bi pšenica zorela v poletni vročini, končala med mlinskimi kamni in gorela v ognju krušne peči? Pa izkustva umiranja in smrti? Kako požrešni gosenici govoriti o čudovitih barvnih perutih, ki z nepojmljivo lahkoto frfotajo skozi pomladno razkošje cvetočih senožeti, skozi razkošje vonja po vsepresegajočem novem življenju, ki brsti iz vsake, na videz mrtve bilke? Kako ji govoriti o ljubezni, ki jo nosi pomladni vetrič, kakor obla- ke cvetnega prahu iz zrelega cvetja? “O nespametna in počasna v srcu za verovanje ... Mar ni bilo vse to potrebno!” Pred nami so velikonočni prazniki; tik pred slovesno alelujo pa hodita Veliki četrtek in Veliki petek! Spet ponudba, spet seme iz Božjih dlani! Če nas že človeške izpovedi in izpovedi človeških trpinov učijo pravega umevanja življenja, njegovih skrivnostnih radosti in lepot, koliko več luči in spoznanj bomo deležni, če se pridružimo samemu Božjemu Trpinu! Pridružimo se Mu, prisluhnimo Mu, predvsem pa ne spreglejmo trenutka, ko bo vzel v svoje Božje roke kruh, ga razlomil in nam ga dal! 5«) 4 Velikonočna priloga 4 o&vdd iVf 4 Velikonočna priloga 4 Q, Stanko Zorko (21.4.1919-1.4.2003) Polnost življenja - ivljenje je božji dar, ki mu na svetu ni e-f nakega. Po besedah Svetega pisma smo med živimi bitji na zemlji samo ljudje ustvarjeni po božji podobi. Obdarjeni smo z neumrljivo dušo, ki nam omogoča duhovno delovanje: zato lahko mislimo, sklepamo, se odločamo, izbiramo, se pogovarjamo, ljubimo. Vsak izmed nas je edinstven. Ali ni to nekaj čudovitega? Med milijardami ljudi, ki so kdaj živeli, ki živijo sedaj in ki bodo živeli v prihodnosti, ni bilo in tudi ne bo nikogar, ki bi bil nam enak - ne po zunanjosti in še manj po življenjski usodi. Bog je tak umetnik, da se ne ponavlja. Nevzdržna in znanstveno neutemeljena je trditev zmotnih učenjakov, da človek postane človek šele nekaj tednov po spočetju, prej pa je samo drobna krvava kepica celic. Dokazano je, da je prav v tisti kepici ves načrt človekovega razvoja - torej popoln človek. Bog je človeško življenje zavaroval s strogo prepovedjo: ne ubijaj. Prepoved ne varuje samo že rojenega človeka, ampak tudi človeka od spočetja dalje. Nadalje božja prepoved ne pomeni samo, da ni dovoljeno uničiti človekovega življenja, ampak da je treba narediti vse, da se življenje razvija v ugodnih pogojih. - V vsakem človeku se skriva božja moč. Življenje nam je zaupano kot dragocena, a istočasno ranljiva dobrina. Življenje je naše, a istočasno nimamo absolutne oblasti nad njim. Vsak človek je poklican, da v času svojega življenja na zemlji uresniči božji načrt, ki se bo dopolnil v večnosti. Živimo zato, da dosežemo polnost življenja, ki nam ga je zaslužil in obljubil vstali Kristus. -Od samega spočetja dalje ima otrok pravico do ljubezni in solidarnosti, da bo lahko živel tudi takrat, ko kaže jasne znake nepravilnosti v rasti ali znake prizadetosti. Človeško življenje je taka vrednota, da si je naše življenje privzel sam božji Sin in delil našo usodo 33 let. Za vedno je ovrednotil človeško življenje. V sedanjem času mnogi ljudje zmotno mislijo, da je najbolje delati in skrbeti samo zase. Prepuščajo se egoizmu, samoljubju. Med drugim mislijo celo, da so tudi otroci v oviro, da stanejo in so v breme. In vendar se s prejemom otroka uresniči velik del življenjskega smisla. Otroci so nekaj tako velikega, da prav gotovo vračajo staršem veliko več, kot od njih prejemajo. Otroci spodbujajo k potrpežljivosti, požrtvovalnosti, dobroti, sočutju. V otrocih gledajo starši nadaljevanje samih sebe. Otroci so dokaz, da Bog ni zapustil človeškega rodu. Otroci nam dajejo upanje, da bo jutrišnji dan lepši od današnjega. Marsikdo je v teh časih črnogled in brez upanja. In vendar je vsak novorojeni otrok močan razlog za upanje, saj je vsak otrok božji dar. Ker državni zakoni v Italiji, kot skoraj v vseh evropskih deželah, ne varujejo življenja nerojenih otrok, jih še vedno varuje nebeški Oče s strogo pre- povedjo: ne ubijaj! Zato je vsaj veren človek v vesti dolžan, da upošteva to prepoved in da ima po božjem naročilu spoštovanje do življenja od njegovega začetka v materinem telesu do popolnega razvoja in tudi v starosti. (Članek je bil objavljen kot uvodnik v prvi številki Mladike 2000) £9 4 Velikonočna priloga 4 4 Velikonočna priloga 4 Q Stih dveh src Marija, mama Jezusova, hvala! Da si oh križu stala, stala, stala: ob križu zlih besed in zlih dejanj, naklepanih, namenjenih le Vanj -za končni križ počasne zadušitve. Ne morem najti pravih strun pesnitve. Saj Ti se tudi nisi več jokala, solze umrle so v puščavi ran in krik je v srcu obležal razklan. Se kaplje nisi smela Sinu dati. A lučka vere Vanj, o zvesta Mati, ni nehala Ti v srcu plapolati, do zadnjega jo grel je Sinov dih. Do jutra, ko je bol postala stih dveh Src v objemu zorice Vstajenja. Sušeč: panorama s sedmega nadstropja Tobačnorjave so veje pred oknom: z drevesom še spijo, preveč je hladno. Nebo je nad stavbami bisernomodro, med stavbami žarki so polni toplot. In tisti, ki niso v bogastvo odeti, se stiskajo k žarkom, ker v sencah je mraz. Kamelij cvetovi, opečnordeči, pomagajo greti predmestno ravan. Vesel sem, da sonce nikdar ne ugasne -še dež ga ne more spodnesti z neba. Privoščim mu, če se na večer spet vname: skrivnostno privlačen je lunin obraz. Na kriz strmim v skrivnost ljubezni Kako lahko kaj takega trdijo, moj ljubi Bog, ki Človek si postal, da Tvoji udje križani trpijo, ker Te od Sebe Oče je izgnal... Mar ni vsak tak namig človeška blaznost? Če nehal biti bi na križu Sin, bi Tvoje delo muk ostalo prazno, brez oclrešenjske cene bolečin. Še tam na križu nisi src pozabil, ki zdijo se sovražniki Boga -morda je v tem trenutku Judež zgrabil za vrv, da s smrtjo greh svoj poravna... Na križ strmim v skrivnost ljubezni Troje: z Očetom, s Svetim Duhom en sam Bog. Poljubim s Tvojo mamo rane Tvoje, pripravljene za vsak človekov grob. Z odmaknjeno zadnjo vrstico (V slogu japonske “tanka”: 5, 7, 5, 7, 7 zlog. vrstic) Kdo je - kakor On? Dal se umoriti je, da bi nam srce smelo znova upati ob obupu grobnice. Vladimir Kos Darinka Kozinc »Talko Borotalko« Prva nagrada za prozo na literarnem natečaju Mladike 2002 Tako smo mu pravili. Belemu dišečemu prašku. Bil je za vse. Za vneto dojenčkovo ritko. Za dišečo kožo po kopanju. Kot deodorant... za... v hiši ni smel manjkati. V rokah je držal prazno plastično posodo podobno trebušasti steklenici. Z rdečim pokrovčkom. Napis je bil že zdavnaj zdrgnjen. Zaradi številnih rok, ki so pritiskale na mehki trebuh plastenke. Zato, da je skozi luknjice izbruhala beli prašek. Da je zadišalo. “Prazna je!” se je namrdnil. In vedela je, da bo spet rekel: “... kakšna gospodinja si!” Pa ni rekel. Le na mizo jo je postavil. Da ne bo pozabila, ko bo šla v Gorico. Zadnje čase je zahajala le v veleblagovnice, veletrgovine, kjer dobiš vse. Kar rabiš in kar ne. Zaman gaje iskala na policah. In potem nanj pozabila. Hotela je tistega v zeleni vrečki, ki se ni spremenil še od njenih otroških let. Bil je bolj fin in bolj dišeč. Ni bil za vsakdanjo uporabo. V Reštel, ozko tlakovano uličico z nizom hiš in trgovinicami, ni stopila že veliko časa. Skoraj se ni spremenila. Izza vsakega vogalčka, izza vsake izložbe je vanjo molel spomin. Tako zelo daleč je bilo, ko se je oklepala mami-me roke in strmela. Z velikimi očmi. Bi hotela to in ono. Pa si ni upala prositi. Ničesar reči. Vedela je za mamine težko prigarane lire. In še za tistih nekaj lir, ki jih je primaknila nona Giga tam na Peči. Zanjo. Za punčko. Toda mala je vedela, da so tiste lire namenjene za košček blaga v “Škampoliju”. Tistega roza z modrimi ladjicami. Za krilce. Mama je bila šivilja. Znala je izbrati blago. Otipavala je, ga podržala proti svetlobi, potežkala v rokah. “Vzemite ga!” ji je prigovarjala sivolasa trgovka. “Splača še. Poseben popust!” Z mamo sta bili znanki. Punčke so rade lepo oblečene. Trgovka je segla pod pult in pred njene široko odprte oči porinila v bleščeč papir zavit bonbon. “Kot metuljček je ta vaša pupica!” se ji je nasmeh razlezel preko zgubanega lica. Kar šibilo se je od ponudbe pred punčkinimi očmi. Toliko vsega! Gledanje nič ne stane, je vedno govorila mama. Tiščala se je njene hrapave, vame roke. Oči so jo bolele od napenjanja in zaradi vse tiste bleščave... Zato, da bo potem o vsem lahko pripovedovala prijateljicam, ki niso imele take sreče, da bi imele mamo iz Italije. Bala se je, da bi kaj spregledala. Kakšno prav čudovito stvar. “Joj, da ne pozabim. Talko!!” je vzkliknila mama. Stopili sta v ozko trgovinico. Drogerija je bila polna nenavadnih stvari. Punčka je strmela v šminke, lake za nohte... koliko barv! Je vzdihnila! Hrepeneče! Mama je otipala plastično posodo. “Pol kilograma talkota!” je rekla mama. Tako po domače. Gledala je, kako je trgovec sipal beli prašek v papirnato vrečko. Opazovala bele dišeče oblačke, ki so se dvigovali okrog trgovčeve roke. Posli so v Reštelu cveteli. Reka ljudi je prenašala vrečke. Begala. Iskala. V očeh jim je gnezdilo pričakovanje in nemir. So se razlikovali od drugih. Bolj skromni in nekoliko staromodni. Deklica je prisluhnila jeziku. Ni bil čisto tak, kot ga je bila vajena, vanj so se vrivali pojoči izrazi. “Kmalu bom!” je rekla in zaloputnila vrata avtomobila. “Kar tu bom ostal!” je rekel on in s trpečim obrazom obtičal za volanom. Na visokih petah je stekla navzgor in trdo udarila ob granitne kocke. Se zadihana ustavila, ker so vanj butnili spomini. Ljudi ni bilo veliko. Bilo je skoraj samotno. S pogledom je poiskala drogerijo. Na vogalu. Tisto, v kateri je kupovala še mama. Leseni pod je zaškripal pod njenimi koraki. Pult je bil še isti. Obgrizen od časa. “Dober dan!” je rekla. Utišale so ga plastične posode obešene na vrvi. Za pultom se je zganilo, podrsalo. Leta so ga upognila. Toda bil je še isti trgovec. “Talko na kilogram bi rada!” Nasmehnil se je, z roko podrgnil po pultu. “Tega pa nimamo več!” Sklonil se je pod pult. pred njo postavil tri temno zelene vrečke. Znane vrečke. Z zlatim napisom. “Dovolj bosta dve!” je rekla. Ko pa je ugledala odblesk razočaranja, se je premislila. “Naj bo!” je pohitela. Položila je bankovec na mizo, medtem ko je zlagal zavojčke pudra v šuštečo vrečko. Ekološko razgradljivo. “Ojej!” je zavzdihnil, ko je vzel v roke bankovec za petdeset evrov. Opravičujoče je skomignila z rameni. Za njegovo starost je gibčno stopil izza pulta. Ko je čakala, da se vrne z drobižem, se je razgledovala naokrog, po trgovinici... S pogledom božala razstavljeno kozmetiko mladostnih dni. Prah je bil skrbno pobrisan. Preletela je metle, krpe, plastične posode, copate... “Sem že tu!” Z dolgoletno spretnostjo trgovca je na pult naštel razliko. Samo še nekaj korakov navzdol, je pomislila in odgnala namrščeni možev obraz za volanom. Bo že potrpel. Hotela je ujeti še nekaj spominov. Pri železnini se je skoraj zaletela v nervozno gospo. Izza odprtih vrat je zadišalo. Stoletni vonj. Po starosti, tradiciji in kvaliteti. Staro avstrijski. Ogledovala si je torbice. Zamišljeno primerjala cene. Skoraj naveličano drsela preko pisane ponudbe blaga. Se zaustavila pred trgovino s čevlji. Vsi, ki so dali kaj nase, so tam kupovali čevlje. Se nasmehnila. Trgovec s čevlji ima rad slikarstvo. V galeriji na griču so v skupini razpredali. O slikah, njenih in njegovih. O slovenstvu. O jeziku. O pozabljeni materinščini nekaterih. O njeni bolečini. Sorodnikih. O tetah, hčerah none Gige, ki jim je v usta položila domače besede. O mamini, na hribček posejani vasici, Peči, kjer je preživljala poletja. Med ljudmi, ki so ji rekli, daje od tam. Da ni njihova pupa. Deklica pa je molčala in skrivala misli. Se čudila, ker so govorili isti jezik. Takrat je bila premajhna. Zabolelo jo je po dolgih letih, ko je teta s sestrično govorila italijansko. Pred njo. V trgovini. Takrat, ko je bila že samozavestno dekle. Mlada dama. Vendar ni imela poguma, da bi jima rekla. Le bolečino je začutila. In o tem je razglabljala s trgovcem čevljev. Se veselila njegove samozavesti in slovenske klenosti, ko so jih prijazni ljudje na griču zvabili v hram. Zato, da so ob sodih, s kozarčkom vipavskega, iskrečega se vina, zapeli. Nekdo je prinesel harmoniko. Vzdušje se je prešerno raztegnilo kot meh. Domačnost se je razlila pod stoletnimi, grobo ometanimi oboki. Vstopila je v razkošno trgovino. Kupila je natikače. Za poletni čas. Za morje. In svobodo, ki jo prinesejo počitnice. “Od nikjer te ni!” Stal je pod arkadami, roke je tiščal v žepu. “Hodila sem po poti spominov!” je opravičujče rekla. Ošinil je vrečko. “Talko si dolgo kupovala!” Nasmehnila se je. On pa je rekel: “Ženske!” Dodal še: “Nabiralke iz pradavnine!” Spomini so se kot rep vlekli za njo. In v avtu sta si pripovedovala. Se smejala. Za časi, ki so odšli. Za tistimi dnevi, urami... katerih grenkobo je ubil odtekajoči čas. Slovenska prosveta in Zveza slovenske katoliške prosvete razpisujeta XXIX. TEKMOVANJE ZAMEJSKIH AMATERSKIH ODROV MLADI ODER Tekmovanja se lahko udeležijo amaterski odri, ki delujejo v naši deželi. Tekmovanje traja do konca leta 2003. Izid bo javno razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku februarja prihodnjega leta. Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo udeležbo enemu od obeh prirediteljev. Za podrobnejša pojasnila in prijave se je treba javiti na naslov: SLOVENSKA PROSVETA, ul. Donizetti 3, Trst, tel. 040 370846 ali pa ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE, v.le XX Settembre 85, Gorica, tel. 0481 538128. Mira Cencič Albert Miklavec Tomaj 1928 - Boršt 1996 Ime Alberta Miklavca za Mladiko in njene bralce ni nepoznano, saj je bil njen redni sodelavec in član uredniškega odbora od njene ustanovitve leta 1957. Vendar čas briše spomine in življenje odriva v pozabo tudi tisto, kar je vredno ohraniti. Zato je prav, da se spomnimo človeka, ki je z vso bitjo ljubil naš Kras, ga globoko doživeto opeval in svoje življenje razdajal za človeka, za našo slovensko kulturo. Prav je, da ohranimo v živem spominu tudi to, kar nam je poklonil, njegove pesmi. Miklavec je začel pesniti že kot dijak. Svoje prve pesmi je objavljal v tržaški Mladiki, pod psevdonimom Slavko. Leta 1970 je izšla njegova pesniška zbirka z naslovom Prošnja za jutri. Leta 1983 pa je bil objavljen izbor njegovih pesmi v knjigi Prgišče Krasa ob črticah in barvnih fotografijah kraške pokrajine Rafka Dolharja. Napisal pa je mnogo več. Nekatere še neobljavljene pesmi so ohranjene v rokopisu. Njegov pesniški izraz, mišljenje in čustvovanje je tesno povezano z njegovim življenjem. Največ pesmi je posvetil rojstni krašlci zemlji, saj je Miklavec pristni Kraševec. V Tomaju je preživljal otroštvo in mladost. V kraških pesmih je osebno izpoveden. Primere osebnih doživljanj jemlje iz trpke lepote kraške zemlje v letnih časih in iz trdega življenja kraškega človeka, ki ga je dobro poznal, saj sam pravi, da “je slastno pil njegov življenjski sok in rastel ob človeku, ki se trudi in je z občutljivostjo mladostnih rok spoznal srečo in trpljenje tudi”. Težko življenje kmečkega človeka je spoznal, ko je kot 15-letni najstarejši sin pomagal preživljati družino zaradi prezgodje, tragične očetove smrti. Čeprav gimnazijec, je pasel po kraški gmajni, in oral in sejal po tuji zemlji.Te razmere pa ga niso zagrenile. Nasprotno, zakoreninile so ga v kraški zemlji, ki jo je idilično občudoval in opeval. Videl je njeno lepoto in poznal njeno trpkost, zato predstavlja Kras takega, kot je: skromen, kamnit, suh in gol, a darežljiv in skrben, kot dobra mati, ki daje kruha za vse. V teh idilično realnih pesmih, ki šo prežete z zdravim razumom in toplim čustvovanjem, ne obide problemov današnjega časa in ljudi, zato prosi za človeka, “ki seka”, naj prizanese vsaj poslednji korenini družini in moli, da nad njegovim rodom zazori poletje zlato in brezkončno. Svoje življenje in delo je posvetil tržaškim Slovencem. Na drugo stran, čez mejo, je odšel še kot semeniščnik 1. 1947, ko razmere v domovini niso bile prav nič naklonjene njegovemu izbranemu poklicu. Novo mašo je pel leta 1952 v Ricmanjah. Duš-nopastirsko delo je opravljal v Bazovici, na Katinari in v Borštu. Povsod je tudi kulturno deloval, bil je duhovni vodja skavtov, vodil je otroške pevske zbore in dopisoval v Koledar Mohorjeve družbe. Kot pesnik in duhovnik je bil socialen in človeški, poln ljubezni in razumevanja. Ves zaskrbljen nad razrvanim svetom je razdajal toplino svoje duše, da bi ogrel tudi druge. Kot kulturni delavec se je trudil, da bi slovenski človek onstran meje ostal sam sebi zvest, da bi ohranil svojo domačnost, svoj jezik, svojo kulturo, svoje dostojanstvo človeka in naroda v neprijaznem sosedstvu z drugo nestrpnejšo samobitnostjo. Domov v kritičnih letih mladostnega zorenja ni mogel. Zato so bile misli in čustva pogosto na njegovem Krasu. Težko seje vživel v obmestne razmere in v neki pesmi zatarna: “Kako bi rad spremenil sebe, da ne bi bil več tujec v novem svetu”. Ob prizadevnem delu ga je bolezen dolgo trla in iztrla. Sredi maja 1996 so ga pokopali v rodnem Tomaju v bližini njegovega rojaka, pesnika Krasa Srečka Kosovela; tako se je sin Krasa vrnil, kakor si je sam želel, “iz tujih, trdih, mrzlih in nemirnih cest” po toplih domačih klancih “na zadnjo pot... domov”! Albert Miklavec ZNANKA BURJA Ko na Krasu zavije burja okrog vogla tvoje hiše, te pozdravi, ko znanka znanca... JUTRANJA MISEL Žvižg siren prekinja sanjave obraze, izza nemih sten planile so sence v jutranje mraze. Vrtinči jih gromko vrvenje spočitih strojev: ko panji rojev oznanjajo svoje življenje. Žvižg siren pretresel je srca sanjava, premlada, nezdrava, razblinil njih bajni je sen: razkošno veslanje sijočih pramenov čez njive razpete krog rodne koče in žito šumeče rastoče v poljubu poletnih plamenov. Žvižg siren v nebo vpijočih, kot vihar razgalil je mlada življenja, zagrenil je sladka stremljenja s solzami jokajočih. in ni ga klanca po vsem Krasu, kjer bi burja ne bila doma in bi ti ne segla s svojim skrivnim glasom v dno srca. MAJ Povodenj sončna je poplavila nebo in kot brezkončna požoltena reka topljenega zlata zalila je zemljo in oplodila njivo majskega sveta. Skrivnost cvetenja dviga bujne slavoloke in plete rožne vence čez narasle toke sočnega življenja, ki polje in oživlja, košati in razpenja in cvetje v plod spreminja. Na praznik petja nas vabijo krdela izbranih ptic, od ponosnih slavčkov do drobcenih sinic, ko vsa dobrava z njimi bo zapela uvodni spev poletja. TOMAJ Spomin mi rad zahaja v moj Tomaj, kjer sem preživel svoja mlada leta, ki so bila z ljubeznijo prežeta do vsega, kar krasi moj rojstni kraj. Od rojstva je bil moj najlepši raj: je gmajna, sadno cvetje se razcveta in brajda je ob brajdi tu razpeta, so travniki, ograde, borov gaj... Spoznal sem srečo in trpljenje tudi, ko z občutljivostjo mladostnih rok sem božal Kras po dobri rodni grudi. PRIČAKOVANJE Slutim nevidno brstenje še nerojenih misli: lepo je čakati in vedeti, da kmalu bodo zabrsteli poganjki mladi razgaljenih spoznanj in se razcveteli bohotni cveti razodetja ... Sem slastno pil njegov življenjski sok in rastel ob človeku, ki se trudi: zato še danes kraški sem otrok! 0)^>-----SN0 BRIDKO SPOZNANJE Oči nabrekle od solza in duša razgaljena okušajo gorjupost sveta. Čez nebo hitijo na ples oblaki temačni, razlivajo bes čez in čez: otroci so lačni. In vse to, kot da ni res, ker lajam ko pes sam sebi in tebi. Zato je vrtnica predana vsemu soncu, zato je mati vsa skrbijiva in utopljena v zarjo novega življenja, zato sem jaz razgrnil svoje tople grede v mlado sonce prerojenja: saj je že pomlad! Gomila prenaša jeklene pluge, razkraja se v spačene kepe: sanjavi obrisi, krvavi odtisi, spr oštevaj o zimske se tuge. Je vzkliknilo v jutranji hlad srce polno nad: ozeleneli so holmi? In veter svetal potujoč na zapad: ozeleneli so holmi, ker zdaj je pomlad! M. Žitnik Čarodej ke Nadaljujemo z objavo zaključnega poročila tržaške “skupine za prenovo”. c) Vera in naš čas Ko govorimo o verskem položaju Slovencev na Tržaškem, se moramo najprej zavedati, da pravzaprav niti ne razpolagamo z zanesljivimi podatki, ki bi nam omogočili primerno in stvarno analizo položaja. A ne glede na to vrzel, so vsem na očeh določena dejstva: tu je upadanje obiska nedeljskih maš in drugih verskih obredov, tu je rastoče neznanje v verskih zadevah, življenjski slog večine ljudi se ne podreja več moralnim pravilom, ki jih narekuje cerkveno učiteljstvo. Vendar pa sekularizacija, razkrist-janjenje nikakor ni naš “privilegij”: to je proces, ki je globoko zajel vso Evropo in je, če naše razmere primerjamo z nekaterimi drugimi deželami, pri nas šele na začetku. Zato papež ne govori o ponovni evangelizaciji v prenesenem, ampak v dobesednem pomenu. Pri presojanju našega verskega stanja moramo nadalje upoštevati tudi zgodovino. Trst je najbrž na vsem slovenskem ozemlju področje z najgloblje zasidrano zavestjo mesta. In to ni ravno brez vpliva na versko življenje. Ne le med italijanskim, temveč tudi med slovenskim prebivalstvom Trsta se je že konec 19. stoletja uveljavila meščanska miselnost s svojimi dobrimi in slabimi stranmi: določena širina pogleda, kozmopolitsko čutenje, pa tudi svobodomiselnost, ljubosumno čuvanje lastne avtonomnosti Itd. Upoštevati moramo tudi našo realno številčnost. Ob še tako optimističnih številkah bi nas bilo Slovencev v vsej tržaški pokrajini vseh skupaj za eno veliko rimsko ali ljubljansko župnijo. Če od teh odštejemo vse tiste (to se pravi večino), ki v našem verskem življenju ne sodelujejo, potem je jasno, da lahko računamo le z zelo omejenimi močmi. Sedaj sicer vzdržujemo veliko število organizacij in struktur. A to je mogoče samo, ker pri tem sistematično žrtvujemo kvaliteto. Naše krajevne župnijske skupnosti so res številčno šibke. Če torej delo ne uspeva povsod tako, kot bi želeli ali kakor je bilo morda nekoč, je najbrž odvisno tudi od tega, da nas je preprosto premalo. Z ozirom na opisane razmere je zato, vsaj količinsko gledano, prisotnost slovenskih katoličanov v slovenski tržaški javnosti dokaj živa. Na verskem področju: slovenske službe božje v mestu in okolici, župnijske verske skupine, župnijski sveti, Marijine družbe, dobrodelne organizacije, skupina za ekumenizem, prizadevanja za mladinsko pastoralo itd. Na škofijski ravni so nekateri posamezniki aktivni v raznih škofijskih telesih. Na vzgojnem področju: SZSO. V kulturi: izdajanje mesečnika, redno sooblikovanje goričkega katoliškega tednika, delovanje DSI In SKK, vsakoletna Draga, knjižnice, prosvetna društva v nekaterih vaseh in okrajih itd. V politiki: sooblikovanje politike stranke SSk. Vsa opisana problematika je na srečanjih za prenovo globoko, a različno odmevala. Eni tudi v procesu sodobne sekularizacije odkrivajo pozitivne vidike, drugi so bolj nagnjeni k pesimizmu. Vsem pa je skupna zavest, da se ne moramo več zadovoljiti zgolj s pasivnim vzdrževanjem obstoječega, ampak da je potreben nov ustvarjalni polet. Delo naj bi bilo bolj povezano, bolj domišljeno, globlje naj seže v zavest sodobnega človeka In sodobnega doživljanja. č) Sedanji položaj Od zadnjega srečanja do danes sta minili dobri dve leti. V tem času se je evropska politična geografija korenito preobrazila. Temelji blokovske razdelitve, ki so bili položeni pred 50 leti v Yalti, se rušijo, realni socializem je v razsulu, gradijo se temelji novega, demokratičnega družbenega reda. Papeževa vizija skupnega evropskega prostora “od Atlantika do Uralov” postaja realno upanje Evrope na pragu novega tisočletja. Uresničuje pa se tudi to, kar čedalje močneje ponavlja cerkveno učiteljstvo v dokumentih o socialnem vprašanju: medtem ko popuščajo trenja na liniji vzhod-zahod, se neravnovesje med bogatim severom in revnim jugom vedno bolj kaže kot osnovno nasprotje sedanjega sveta. To postavlja tudi nas, slovenske katoličane, pred nove naloge in povsem nov scenarij, s katerega, vsaj kar zadeva ideologijo, izginja polstoletni antagonist, ateistični marksizem. Pri presojanju omenjenega dogajanja je za nas še posebnega pomena nauk cerkvenega učiteljstva. Zato bomo morali pri delu upoštevati posebno dva dokumenta, ki nas od blizu zadevata, in sicer socialno encikliko Sollicitudo rei socialis in apostolsko spodbudo o vlogi laikov v Cerkvi in v svetu Christifideles laici. Spreminjajo se tudi razmere v SR Sloveniji. Tudi tu postaja pluralizem čedalje bolj aktualna stvar. To postavlja slovenski narod pred nove naloge. Dozorel je čas, da se njegova politična zrelost izkaže tudi v ozračju svobodnejšega in pluralističnega ozračja. Vsestransko odpiranje slovenske družbe tudi katoliški Cerkvi in še posebej katoliškim laikom omogoča vse bolj sproščeno sodelovanje pri graditvi skupne slovenske bodočnosti. Po skoraj pol stoletja prisiljenega molka, kot kaže, dozorevajo stvarne možnosti za ponovno aktivno poseganje vernih v javno življenje. To potrjujeta: tako nastanek nove politične stranke, slovenske Krščanske demokracije, kot tudi novoletna poslanica slovenskih škofov s pozivi slovenskim vernikom, naj se vključijo v slovensko politično življenje. Ti dogodki pomenijo tudi za nas na drugi strani državne meje izziv, ki nas ne more pustiti brezbrižne. Ne moremo ne podčrtati dejstva, da se je v marsičem med tem časom položaj slovenske narodne skupnosti na Tržaškem poslabšal: spet dviga glavo nestrpni šovinizem, kratijo se nam že pridobljene pravice, po drugi strani pa tudi naša narodna skupnost ne kaže resnične volje do obstanka in napredka. Njeni odgovori na omenjene izzive so šibki in neorganizirani, peša pa tudi njena življenjska moč, kar se kaže posebno pri demografskem padcu. Naše verske razmere se v zadnjih dveh letih niso bistveno spremenile, bilo pa je izpeljanih nekaj pobud, mimo katerih tudi naša bodoča prizadevanja ne bodo mogla. Med temi je treba seveda v prvi vrsti omeniti ljudski misijon 1989, ki je na verskem-cerkvenem področju krepko razgibal vode, sprožil marsikatero pobudo, ki jo je treba v mejah možnosti ohraniti. Seveda ostaja tudi po misijonu slovenska krščanska skupnost v Trstu maloštevilna (kar povzroča, da se vsi ukvarjamo z vsem - seveda na škodo kvalitete), pa tudi slejkoprej brez tistih sredstev, s katerimi pri svojem delu razpolagamo druga- če usmerjene organizacije. Seveda pa je to do neke mere tudi normalno, saj spodbuda za delo kristjanu ne more prihajati od takih ali drugačnih materialnih koristi, ampak samo od njegovega idealizma in požrtvovalnosti. Vera v to, kar izpovedujemo, bo tako še naprej ostala najgloblji temelj našega delovanja, po “prenovi” še bolj kot pred njo. (se nadaljuje) Vladimir Kos Lepo Te prosim Pomlad cvetov s Teboj je bolj vesela, o Sveti Duh, skrivnostni gost sred. Čeprav oblak čez svod ni čisto bel -morda nabira še trpljenja kaplje. In vendar - če ni Tebe - vse je prazno in zraka manjka za najgloblji dih. Saj svet, naš svet, ni le snovi odraz -še bolj kot snov, “nddsnov” želi si v stihih. Pomlad voda s Teboj je bolj kristalna. Z lučjo med biseri se veseli, zaman iskaje sreče črn opal. A lep je bil s Teboj pogovor z zimo. Pomlad s Teboj je večnih dni podoba; a zaboli, ko kmalu znova gre, ah, maj zemlje, in le srebrni rob pusti v obzorju čopiču poletja. S Teboj poletje v rožnih oleandrih, v morja kobaltnem lesku bolj žari. Spet dober je v počitku najden dan. Na ples in pesmi slajše zvezd vabilo. Poletje mora spet na pot po svetu, jesen mu stisne v culico zlata. Kjer Ti si. tja. v srce ne zdrkne led; ogrne se z adventa toplim plaščem. O ljubi, sveti Duh! Kdaj se ob Tebi - trpeč - bom vendar čutil srečnega? Kot da Te sploh ne vidim, zdim se slep. Lepo Te prosim za Nebes očala! Antena KO NE BO VEČ MEJA Svetovni slovenski kongres je v brošuri Ko ne bo več meja, Nacionalna identiteta Slovencev in Evropska zveza v luči stikov matice z zamejstvom (Ljubljana 2003, 98 str.) objavil gradivo s posveta, ki ga je priredil 1. junija 2002 v Gorici. Sodelovali so referenti iz zamejstva in matice, porazdeljeni v šest tematskih sklopov. Prireditelji so ob koncu objavili še nekakšen povzetek s predlogi za vsestransko utrjevanje skupnega slovenskega prostora. REŠEVANJE JUDOVSKIH OTROK Občina Nonantola pri Modeni je v lepo oblikovani brošuri v italijanščini in nemščini izdala katalog razstave I ra-gazzi ebrei di Villa Emma a Nonantola (Judovski otroci iz Vile Eme v Nonan-toli). To za prikaz reševanja judovskih otrok iz Hitlerjevega rajha prek Maribora na Hrvaško, potem v graščino Lesno brdo pri Ljubljani (tam so bili eno leto) in dalje prek Trsta v Nonan-tolo ter končno v Švico in Izrael. Sestavila sta jo Ombretta Piccinini in zgodovinar Klaus Voigt iz Berlina, ki je o tem objavil tudi knjigo. Razstava pa je bila pred meseci na ogled tudi v judovskem muzeju v Trstu. Pri reševanju otrok so odigrali pomembno vlogo tudi nekateri Slovenci, zlasti policijski komisar Uroš Žun. UMRL ČASNIKAR JOŽE KOREN V Trstu je 12. februarja umrl nekdanji glavni urednik Primorskega dnevnika Jože Koren. Rodil se je 10. maja 1921 v Velikih Laščah, odraščal pa je v Prekmurju. Med vojno je stopil v OF. Interniran je bil v Gonarsu, nato je bil v partizanih, večinoma pri propagandi in tisku. Maja 1945 je bil poslan v Trst, kjer je ostal do smrti. Bil je bil prvi glavni in odgovorni urednik Primorskega dnevnika, vendar le nekaj mesecev, v letih 1946-51 pa je bil glavni urednik Ljudskega tednika. Do upokojitve je bil nato spet v uredništvu Primorskega dnevnika, v letih 1971-83 kot glavni urednik. Sočasno je v letih 1955-81 urejal Jadranski koledar. Pisal pa je do smrti. Dejaven je bil tudi v vodstvu SKGZ in drugih organizacijah. GRENKO MORJE Pisatelj Marjan Tomšič je v romanu Grenko morje, ki je izšel na skoraj 300 straneh pri Kmečkem glasu, skozi usodo treh mladih žensk literarno predstavil usodo “aleksandrink”, torej 7.000 primorskih deklet in žena, ki so si pred vojno služile kruh v Egiptu kot dojilje, vzgojiteljice in hišne pomočnice. Z zgodovinskimi podatki in osebnimi pričevanji je Dorica Makuc o tem že pred leti izdala knjigo pri Goriški Mohorjevi družbi. Spremno besedo k romanu pa je prispevala mag. Marija Mercina. Na Pomorski postaji v Trstu je bila 23. marca revija otroških in mladinskih zborov Pesem mladih, ki so jo posvetili 40-letnici prireditelja, Zveze cerkvenih pevskih zborov, ki ji predseduje dr. Zorko Harej. Nastopilo je 17 zborov, skupno nad 500 otrok in mladih. UMRL STAROSTA KOROŠKIH DUHOVNIKOV V Železni Kapli je 3. marca umrl župnik na Obirskem in kulturni delavec Tomaž Holmar. Rodil se je 14. aprila 1905 pri Gospe Sveti, kjer je bil njegov oče mežnar in organist. Gimnazijo je obiskoval v Celovcu in Ljubljani, kjer je tudi končal študij teologije. V duhovnika je bil posvečen leta 1931 v Celovcu. Potem se je štiri leta izpopolnjeval na Dunaju, kjer se je vključil v slovensko kulturno delo. Navdušen je bil za liturgično prenovo. Po letu 1935 je služboval na več župnijah. Skrbel je tudi za cerkveno in posvetno petje. Leta 1950 je imel že zgodovinsko pridigo ob blagoslovitvi ljudske šole v Potočah, ko je priporočil staršem, naj vzgajajo otroke v ljubezni do maternega jezika. Sledilo je več kazenskih premestitev, dokler ni prišel na Obirsko, kjer je bil župnik več kot petdeset let in je kmalu po svojem prihodu oživil cerkveni in posvetni pevski zbor. Bil je med ustanovnimi člani Narodnega sveta koroških Slovencev leta 1948, soustanovitelj Krščanske kulturne zveze leta T953 in pobudnik Zveze pevskih društev, pri kateri je bil do leta 1972 zelo delaven tajnik. Kot je zapisal celovški tednik Nedelja, je prisrčno ljubil svoj narod in ga z besedo in zgledom zagovarjal ter branil. Njegove gromovite pridige so bile jasne, načelne in zahtevne. Zaradi svoje narodne zavednosti je moral v svojem duhovniškem življenju prestati mnogo krivic, kar pa ga ni upognilo. Leta 2001 mu je Krščanska kulturna zveza posvetila poseben zbornik z naslovom Tomaž Holmar. V njem so njegova avtobiografija, pričevanja prijateljev in znancev ter bibliografija njegovih člankov. PAOLA IN WALTER GRUDINA V galeriji Ars v Gorici so 14. februarja odprli razstavo ilustracij zakoncev Paole Bertolini in Walterja Grudine. Po uvodnih besedah Saše Quinzija in nastopu otroškega zbora centra Emil Komel je o obeh avtorjih spregovoril Jurij Paljk. iz delovanja Društva slovenskih izobražencev Društvo slovenskih izobražencev je v februarju nadaljevalo s svojo redno dejavnostjo v Peterlinovi dvorani. V ponedeljek, 3. februarja, so predstavili zbornik “Pogovori srca”, ki je izšel v spomin na pesnico Ljubko Šorli ob 90-letnici rojstva. Zbornik sta predstavili prof. Marija Mercina in prof. Marija Pirjevec. V ponedeljek, 10. februarja, sta DSI in Slovenska prosveta priredila tradicionalno skupno Prešernovo proslavo, na kateri so razglasili izid literarnega natečaja Mladike in podelili priznanja Mladi oder ljubiteljskim gledališkim skupinam. Kulturni program so oblikovali igralci Radijskega odra Matejka Peterlin, Nadja Roncelli in Tomaž Susič z branjem odlomkov iz nagrajenih del ter kitarist Bojan Kuret iz razreda prof. Marka Ferija na šoli Marij Kogoj pri tržaški Glasbeni matici. Govor, ki ga je na proslavi imela prof. Majda Artač, smo objavili v prejšnji številki Mladike. Naslednji ponedeljek, 17. februarja, je bil v društvu večer, posvečen ilustriranim učbenikom, ki so izšli v zadnjih petdesetih letih za slovenske šole v Italiji. Predavala je prof. Jasna Merku, ki je svoj govor podprla s slikovnim gradivom, sad raziskave, ki je nastala v okviru magistrske naloge v smeri vizualne komunikacije. V ponedeljek, 24. februarja, je Društvo slovenskih izobražencev počastilo dr. Franceta Bučarja, predsednika prvega slovenskega parlamenta ob njegovi osemdesetletnici. 3. marca je v Peterlinovi dvorani nastopil prof. Denis Poniž, ki je predaval o slovenski literarni kritiki. 10. marca pa so predstavili knjigo zgodovinarja Gorazda Bajca “Iz nevidnega na plan. Slovenski primorski liberalni narodnjaki v emigraciji med drugo svetovno vojno in ozadje britanskih misij v Sloveniji.” O delu sta govorila prof. Jože Pirjevec in avtor. V ponedeljek, 17. marca, je Milan Gregorič predstavil prof. Alda Černigoja in njegov prvenec “Večer pri Maticovih”. V ponedeljek, 24. marca, so se v društvu spomnili 70-letnice igralca Antona Petje-ta. Igralec je nastopil z odlomkom svojega “Kontrabasa” in odgovarjal na vprašanja o svoji bogati gledališki karieri. Zadnji ponedeljek v marcu je bil gost inž. Miran Pavlin, ki je v Peterlinovi dvorani pripravil zanimivo razstavo svojih fotografij iz tržaških prvih povojnih let. Predavatelja v Peterlinovi dvorani: prof. Jasna Merku (zgoraj) in dr. France Bučar. Predstavitev zbornika Pogovori srca (levo) in knjige prof. Gorazda Bajca "Iz nevidnega na plan” (desno). Umrl nekdanji preiskovalec zločinov v Rižarni dr. Serbo Dne 20. februarja je na svojem domu v Trstu umrl odvetnik dr. Sergio Serbo, nekdanji sodnik, ki je najbolj znan po obsežni preiskavi o nacističnem zbirnem in uničevalnem taborišču v Rižarni v Trstu. Začel jo je leta 1967, ko je opravil več zaslišanj za nemške sodnike, ki so preiskovali dejanja nekaterih nacističnih zločincev, ki so bili dejavni tudi v Trstu. Uradno pa jo je sprožil leta 1970 in jo sredi velikih težav, a tudi s pomočjo časnikarja Albina Bubniča, nekaterih zgodovinarjev in drugih sodelavcev, pripeljal do preiskovalne razsodbe leta 1975, čemur je naslednje leto sledil odmevni, čeprav predvsem simbolični tržaški proces o Rižarni, ki je široki javnosti razkril, kaj se je med vojno dogajalo v Trstu. Pri tem delu se je moral dr. Serbo izogibati nevarnosti, da bi se preiskave polastilo takratno vojaško sodstvo, saj bi drugače končala v eni izmed znanih italijanskih “omar sramote”, ki so jih odkrili zadnja leta, polne arhiviranih postopkov o vojnih zločinih. Proti mnenju svojih nadrejenih in zahtevam vojaškega sodstva v Padovi je pred kasacijskim sodiščem ubranil svoje pristojnosti, ni pa bil deležen razumevanja mnogih, ki se niso mogli sprijazniti s tem, da se je v obtožnici (a ne v preiskavi in pri zaslišanjih!) omejil na zločine proti “nedolžnim” žrtvam Rižarne, takim, ki se proti nacifašiz-mu niso borile z orožjem v roki, ki se niso ukvarjale s političnim, obveščevalnim ali podobnim delom. Znane pa so tudi druge Serbove preiskave, na primer o atentatu na zbiralnike naftovoda pri Dolini, a tudi o kaki za Slovence neprijetni zadevi. Nekajkrat se je ukvarjal tudi s slovenskimi jezikovnimi pravicami, saj je na primer leta 1977 kot predsednik sodišča sprejel zahtevo prof. Sama Pahorja in s tehtno utemeljitvijo kot prvi tržaški sodnik poslal v presojo ustavnemu sodišču 137. člen kazenskega postopnika (izključna raba italijanščine pri kazenskih obravnavah), čemur je leta 1982 sledila znana ustavna razsodba št. 28. Kot odvetnik je kasneje branil člene nekdanjega poslovnika tržaškega pokrajinskega sveta, ki naj bi omogočali rabo slovenščine. Dr. Serbo, ki se je rodil 18. marca 1927 v Trstu, se je namreč nekaj let po procesu o Rižarni kot kasacij-ski svetnik umaknil iz sodstva in odprl odvetniško pisarno, ki jo je kljub boleznim še dve leti nazaj uspešno vodil. Bil je tudi član nekaterih delovnih teles javne uprave. Bil je izredno bister, razgledan in kritičen mož, ki si ni delal utvar o človekovi naravi, zato pa se je natančno zavedal človekovih dolžnosti in dostojanstva ter cenil predvsem doslednost, torej skladnost med besedami in dejanji. ij SIMPOZIJ O UŠENIČNIKU Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Teološka fakulteta sta 25. in 26. februarja priredili v Ljubljani simpozij ob 50-letnici smrti duhovnika in filozofa prof. Aleša Ušenlčnlka. Nastopili so predsednik SAZU dr. Boštjan Žeks, rektor ljubljanske univerze prof. Jože Mencinger, ljubljanski nadškof dr. Franc Rode in vrsta uglednih predavateljev. Na ogled je bila tudi razstava, ki jo je pripravil prof. Marijan Smolik. NAGRADA ZA MIRO SARDOČ Ob Svetovnem dnevu gledališča je Združenje dramskih umetnikov Slovenije podelilo priznanje za življenjsko delo igralki Miri Sardoč, ki od leta 1957 predstavlja enega izmed stebrov Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. SSG je medtem 26. in 27. marca uspešno gostovalo v gledališču Meta-staslo v Pratu (Toskana) z Lorcovo Krvavo svatbo v predelavi Damirja Zlatarja Freya. LJUDJE IN STENE To je prevod naslova knjige Erika Švaba in Fabia Palme Uominl e pare-ti, ki je izšla pri založbi Versante Sud v Milanu. V njej sta predstavila 16 vrhunskih alpinistov z vsega sveta, tudi iz Slovenije in vzhodne Evrope. Objavljene so še slike in po tri prvenstvene smeri vsakega opisanega plezalca. Na predstavitvi v Tržaški knjigarni 2. aprila je o knjigi in avtorjih govoril Dušan Jelinčič. Mario Magajna odlikovan Med sprejemom ob dnevu slovenske kulture v Trstu je generalna konzulka Republike Slovenije Jadranka Šturm Kocjan v imenu predsednika države izročila častni znak svobode znanemu tržaškemu fotoreporterju in javnemu delavcu Mariu Magajni. RAZPRAVE PROF. MELIKA Pri Študentski založbi Litera v Mariboru je z letnico 2002 na 766 straneh izšel zbornik 57 razprav, ki jih je zgodovinar prof. akad. Vasilij Melik napisal v letih 1949-96, izbral in uredil pa jih Viktor Vrbnjak. To je knjiga: Vasilij Melik, Slovenci 1848-1918, Razprave in članki. PREDSEDNIK HADRIJAN CORSI Po ukinitvi kraških gorskih skupnosti in osnovanju novih gorskih okolišev v Furlaniji-Julijski krajini je bil 10. februarja soglasno izvoljen za prvega predsednika okoliša za Brda in Benečijo vidni predstavnik Slovenske skupnosti, števerjanski župan Hadrijan Corsi, ki je bil pred tem dolga leta predsednik in nazadnje komisar Briške gorske skupnosti. SKAVTI Ob skavtskem Dnevu spomina se je 23. februarja kakih sto tržaških skavtov in skavtinj ter okoli 50 goriških skavtinj in skavtov podalo v Zahomec v Ziljski dolini na srečanje s slovenskimi koroškimi skavti. Teh je sicer manjše število, vendar vztrajajo pri delu v tej vzgojni in mladinski organizaciji. VEČINA V JULIJSKI KRAJINI Kot 28. zvezek knjižnice Annales je Znanstveno-raziskovalno središče v Kopru izdalo študijo zgodovinarja dr. Egona Pelikana Tajno štetje prebivalstva v Julijski krajini leta 1933. V njem je predstavil štetje, ki so ga opravili primorski duhovniki in ki je v takratni Julijski krajini ugotovilo 545.541 Slovencev in Hrvatov ter 455.389 Italijanov. AVSTRALSKE KNJIGE Konec lanskega leta je Prešernova družba v Ljubljani izdala knjigo Pavle Gruden iz Sydneya Ljubezen pod džakarando. Spremno besedo je napisal prof. Matjaž Kmecl. Ivanka Sluga Škof je v sodelovanju s Slovensko izseljensko matico v Melbournu izdala spomine pod naslovom Skozi pepel in kri. Ljenko Urbančič pa je v Sydneyu letos na 242 straneh objavil knjigo krajših zapisov Še nekaj iverja. Pred tem je v treh delih in več izdajah (tudi v angleškem prevodu) objavil knjigo Srečanja, portreti, dejanja. UMRL DR. MIRT ZVVITTER V Celovcu so 22. februarja pokopali pravnika, gospodarstvenika in javnega delavca dr. Mirta Zvvittra. Rodil se je 28. septembra 1917 v Zahomcu. Že pred vojno je bil med vodilnimi mladimi koroškimi Slovenci. Po njej je delal v Osvobodilni fronti za Slovensko Koroško, Demokratični fronti delovnega ljudstva, Zvezi slovenskih organizacij, Slovenski prosvetni zvezi, Zvezi slovenskih zadrug itd. Velike zasluge je imel zlasti pri obnavljanju slovenskega zadružništva in gospodarstva sploh ter pri pravni pomoči izgnancem in preganjancem. 10. JURČIČEVE NAGRADE Sklad Josipa Jurčiča, ki sta ga leta 1993 ustanovila Nova revija in Društvo slovenskih pisateljev, da bi spodbujal resnicoljubnost v časnikarstvu, je 10. Jurčičevo nagrado za leto 2002 podelil Radiu Dva - Radiu Agora v Celovcu in komentatorju tednika Mag Ivanu Pucu. RAJNI PROFESORJI EMIL DOKTORIČ. VILIJEM LENASSI IN EMIL AUERSPERG V Gorici so 1. marca pokopali dolgoletnega profesorja na slovenskih goriških šolah Emila Doktoriča. Rodil se je 10. julija 1911 v Prvačini. Bil je tudi planinec in priznan amaterski fotograf. V Kanadi je 17. marca, star 86 let, umrl Vilijem Lenassi, ki je po vojni poučeval na tržaških šolah. V bolnišnici v Vidmu je 11. aprila umrl dolgoletni profesor nemščine na slovenskih višjih srednjih šolah v Trstu Emil Auersperg. Rodil se je 4. novembra 1916 v ljubljanski veji rodbine turjaških gospodov. Po upokojitvi je živel v Krminu. NOVA ZBIRKA BERTA PRIBCA Istrski (in nekdanji avstralski zdomski) pesnik, pisatelj in esejist Bert Pri-bac ima novo pesniško zbirko z naslovom Kiss me, Koštabona, poljubi me. Izdali so mu jo prijatelji iz Kopra in Šmarij. Gre za ljubezenske pesmi in baladice. Knjigo je s perorisbaml in barvnimi slikami opremil akademski slikar Zvest Apollonio. Predstavitev je bila na Valentinovo v Kopru. STOLETNICA ROJSTVA VLADIMIRJA BARTOLA Na predvečer stoletnice rojstva pisatelja Vladimirja Bartola so 23. februarja v tržaški mestni četrti Sv. Ivana, v kateri se je rodil, pripravili spominsko akademijo s petjem, recitacijami in več govori. Založba Sanje, ki zadnja leta izdaja Bartolova dela, je pod naslovom Mangialupi in drugi objavila zbirko njegovih humoresk, za katero je napisal spremno besedo prof. Boris Paternu. V Društvu slovenskih pisateljev v Ljubljani pa je bil 24. februarja večer, posvečen Bartolu. Pogovor s prof. Borisom Paternujem in prof. Igorjem Škamperletom je vodil tržaški književnik Dušan Jelinčič. NAŠ ROD V Argentini so petošolci slovenskega srednješolskega tečaja RAST XXXI., ki ga je vodila prof. Metka Mi-zerit, pripravili svoj almanah Naš rod. V njem je vsakdo s pogovori, zbranimi podatki, družinskimi in drugimi slikami predstavil svoje stare starše ali druge sorodnike ter njihov domači kraj. JUDJE V SLOVENIJI Judje v Sloveniji so 60 let po požigu v Lendavi 27. februarja v Ljubljani slovesno sprejeli zvitek Tore, uradno pa je nastopil rabin Ariel Haddad, ki sicer živi v Trstu. Začasno sinagogo v slovenski prestolnici so odprli januarja. V Judovski skupnosti, ki ji predseduje Andrej Kožar Beck, je 130 članov. UMRL MILOŠ STERGAR V Kopru je marca umrl gimnastik, športni organizator in sodnik Miloš Stergar. Rodil se je 5. julija 1910 v Trstu, po prvi vojni pa je živel v Jugoslaviji. V Trst se je vrnil leta 1945 in tu ostal do leta 1953. V tem času je bil med glavnimi organizatorji množičnih telovadnih in politično-fizkulturnih prireditev, kar je leta 1998 popisal v knjigi Množična In športna gimnastika, Fizkulturna organiziranost na Primorskem 1945-1953. Bil je tudi iskan mednarodni sodnik v gimnastiki in športni akrobatiki. PRIMORSKA POJE 2003 Na gradu Dobrovo se je 7. marca začel niz koncertov letošnje revije Primorska poje. Do 27. aprila je napovedanih 28 koncertov na obeh straneh meje z nastopom več kot 170 zborov in okoli 3.000 pevcev. Prireditelji so Zveza pevskih zborov Primorske, Zveza slovenskih kulturnih društev, Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta, Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice in krajevna društva. Na Trbižu je prišlo 23. marca do že tradicionalnega prisrčnega stika s sorodno koroško revijo, in sicer do koncerta Koroška in Primorska pojeta 2003. STELETOVA NAGRADA Konservatorsko društvo Slovenije je Steletovo nagrado za leto 2002 podelilo umetnostnemu zgodovinarju dr. Marijanu Zadnikarju za življenjsko delo. Steletova priznanja pa so prejeli Aleš Sotler, Anton Polenec In Damjana Pečnik. STEFANO LUŠA O ITALIJI IN SLOVENIJI Mladi časnikar italijanskega radia v Kopru Stefano Luša je 7. marca tudi v Trstu predstavil svojo knjigo Italia-Slo-venla, 1990-1994, ki je izšla pri založbi II Trillo v Piranu, podrobno pa predstavlja italijansko-slovenske odnose v času snovanja in začetkov samostojne slovenske države. KRIŽ OD NOŠE DO NOŠE To je naslov knjige na 120 straneh s številnimi slikami in popisi kriških noš, domačij, ljudi, hrane In drugih značilnosti. Sestavila jo je Marta Košuta, februarja pa so jo predstavili v Kulturnem društvu Vesna. D. JAKOMIN O MUSLIMANIH Škedenjskl dušni pastir in urednik verskega mesečnika Naš vestnik Dušan Jakomin je napisal knjižico Islam in mi. Izdal jo je Dom Jakoba Ukmarja v Skednju, spremno besedo pa je napisal teolog prof. Drago Ocvirk. Priznanja Mladi oder Slovenska prosveta iz Trsta in Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici sta letos že osemindvajsetič podelili priznanja Mladi oder za ljubiteljsko gledališko dejavnost. V Trstu so priznanja podelili na Prešernovi proslavi v Peterlinovi dvorani v ponedeljek, 10. februarja. Letošnja priznanja na Tržaškem so prejeli: skupina otrok Osnovne šole Frana Šaleškega Finžgarja iz Barkovelj, učenci Osnovne šole Alojza Gradnika na Repentabru, skupina učencev Srednje šole Srečka Kosovela z Opčin, Otroški pevski zbor Ladjica iz Devina, Dramska skupina Slovenskega prosvetnega društva Mačkolje, Igralska skupina Tamara Petaros z Opčin, priložnostna skupina, ki je nastala v okviru mladinskega gledališkega tečaja, ki so ga priredili na Opčinah Slovenska prosveta, Radijski oder in društvo Finžgarjev dom, Slovensko dramsko društvo Jaka Štoka s Proseka in Kontovela, združeni dramski skupini Športno-kulturnega društva Igo Gruden in Kulturnega društva Cerovije-Mavhinje. Posebno priznanje je šlo Maji Lapornik za zamisel in režijo skupne Prešernove proslave, ki je bila v Kulturnem domu v Trstu in Centru Lojze Bratuž v Gorici. Najmlajši prejemniki priznanj Mladi oder (levo) in prejemnica posebnega priznanja Maja Lapornik (desno) Umrl duhovnik in kulturni delavec msgr. Stanko Zorko V bolnišnici na Katinari v Trstu je 1. aprila v 84. letu starosti umrl pril jubljeni tržaški duhovnik in kulturni delavec msgr. Stanko Zorko. Rodil se je 21. aprila 1919 v Leskovcu pri Krškem, v duhovnika pa je bil posvečen v begunstvu, 29. junija 1946 v kraju Monte Ortona pri Padovi kot duhovnik ljubljanske nadškofije, kar je ostal do konca. Službovati je začel v goriški nadškofiji. V letih 1946-49 je bil upravitelj vikariata Srednje pri Kanalu in 1947-1949 še upravitelj župnije Ročinj, vendar se je pred pretečo nevarnostjo umaknil v Benečijo. Nato je do smrti služboval v tržaški škofiji: 1949-52 kot kaplan v Bazovici, nato do smrti kot kaplan za Slovence v Rojanu. Ob delu v župniji je vodil Marijino družbo in skrbel za izgradnjo Marijinega doma v Rojanu (odprt 1961, prenovljen 1990), kije bilo dolga leta središče verskega in prosvetnega dela v tej tržaški četrti. Podpiral je misijone, cerkveno petje, delo z mladino, učil kot katehet na osnovni in srednji šoli, v okviru Duhovske zveze prirejal romanja in druge pobude. Od leta 1965 do smrti je skrbel za nedeljsko mašo, ki jo iz Rojana neposredno prenaša Radio Trst A, prvih 30 let (od 1952) pa je urejal tedensko radijsko oddajo Vera in naš čas. Dolga leta je bilo pri njem tudi tržaško poduredništvo Katoliškega glasa. LEPI JUBILEJI Dne 9. marca je na Opčinah pri Trstu obhajal 80-letnico časnikar in ekonomist dr. Egidij Vršaj. V letih 1947-88 je delal v časnikarskem oddelku Radia Trst A. Ob osmih knjigah o gospodarskih vprašanjih v italijanščini (1970-97) je v letih 1999 in 2002 objavil še obsežni deli v slovenščini (Jubilej 2000 in Slovenija v Evropski uniji). Dne 23. marca je v Tmovci v devin-sko-nabrežinski občini obhajal 80-let-nico odvetnik in politik dr. Jože Škerk. Leta 1947 je bil soustanovitelj Skupine neodvisnih Slovencev, leta 1962 pa Slovenske skupnosti, v kateri je imel donedavna odgovorne zadolžitve. Po ustanovitvi Furlanije-Julijske krajine je bil v letih 1964-68 prvi deželni svetovalec SSk. Dne 24. marca je v Trstu obhajal 90-letnico duhovnik Franc Zlobec. V duhovnika je bil posvečen v Trstu leta 1939. Služboval je v različnih krajih in imel zaradi verske gorečnosti in narodne zavesti tudi hude težave. Posebej značilna sta zanj marijanska pobožnost in pospeševanje molitve rožnega venca. JUGOSLOVANSKE VOJNE Pri Cankarjevi založbi v Ljubljani je izšla nova knjiga tržaškega zgodovinarja prof. Jožeta Pirjevca Jugoslovanske vojne 1991-2001. Gre za slovensko izdajo knjige, ki je že izšla pri italijanski založbi Einaudi z naslovom Le guerre jugoslave 1991-1999, vendar je predelana in razširjena, saj sega zdaj do leta 2001 ter šteje osem poglavij in okoli 800 strani. POSEBNI BATALJONI Ob 60-letnici zadnjih prisilnih odhodov primorskih fantov v italijanske “posebne bataljone” so pokrajinsko vodstvo zveze borcev VZPI-ANPI, Slovensko kulturno društvo Tabor in Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši priredili 23. marca v Prosvetnem domu na Opčinah razstavo in prireditev z govoroma Giorgia Marzija in Cirila Zlobca ter kulturnim sporedom. Zaradi vojne v Iraku je izzvenela tudi kot mirovniška pobuda. Mlada domača zgodovinarka Sara Perini pa je prav tam 28. marca predstavila izsledke svojega preučevanja posebnih bataljonov, nastopili pa so tudi nekateri pričevalci. 28.910 SLOVENCEV V KANADI Vodja programa Cenzus pri Kanadsko slovenskem kongresu Stane Kranjc je objavil izide kanadskega popisa prebivalstva iz leta 2001. Izkazalo se je, da je takrat 28.910 Kanadčanov izjavilo, da so njihovi predniki slovenskega izvora. Največ jih je bilo v Ontariu (19.835, od tega 10.505 v Torontu), sledijo British Columbia (3.355), Alberta (2.665), Québec (1.670) in ostale province. Kapilarno delo Kanadsko slovenskega kongresa je privedlo do tega, da se je uradno število prebivalcev slovenskega izvora v Kanadi krepko zvišalo, saj so bili pri zadnjih petletnih popisih naslednji izidi: leta 1991 -8.050 ljudi slovenskega izvora, leta 1996 - 25.875 ljudi slovenskega izvora, leta 2001 pa 28.910 ljudi slovenskega izvora. Po ocenah KSK jih je v resnici okoli 40.000. Uradno kanadsko narodno ime za Slovence je “Slovenians”, in ne “Slovenes”. ŠE PREŠERNOVE PROSLAVE Med številnimi proslavami ob Dnevu slovenske kulture je ob osrednji tržaški in goriški prireditvi treba omeniti osrednjo proslavo slovenskih organizacij videmske pokrajine, ki je bila 28. februarja v Špetru. Povetili so jo spominu msgr. Paskvala Gujona. V režiji Marijana Bevka se je zvrstilo več pričevanj, recitacij in petje. Pred tem je bila zadušnica v Ažli. V Kanalski dolini pa je Slovensko kulturno središče Planika proslavilo Dan slovenske kulture 7. marca v Na-borjetu. Nastopila sta pesnik Tone Pavček in kantavtor Andrej Šifrer. LIPUŠEVA NOVA KNJIGA Pri založbi Litera v Mariboru je v zbirki Nova Znamenja izšla novela koroškega pisatelja Florjana Lipuša Boštjanov let. NAŠA PESEM 2003 Na 18. tekmovanju slovenskih pevskih zborov Naša pesem 2003 v Mariboru je nastopilo 24 zborov iz matične Slovenije, dva pa sta bila iz zamejstva v Italiji. Oba, mešani zbor Hrast iz Doberdoba, ki ga vodi Hilarij Lavrenčič, in mešani zbor Jacobus Gallus iz Trsta, ki ga vodi Janko Ban, sta prejela srebrno plaketo. Mednarodni žiriji je predsedoval tržaški glasbenik Stojan Kuret. Muzej Ricmanje Kot prvi zvezek niza Zbirke s te ali one strani?, ki ga izdaja Slovenski etnografski muzej iz Ljubljane v sodelovanju z drugimi ustanovami na obeh straneh meje, je z naslovom Muzej Ricmanje v dvojezični obliki izšel katalog župnijske muzejske zbirke v Ric-manjih, ki jo je ustanovil župnik dr. Angel Kosmač. Popisali so jo študentje Filozofske fakultete v Ljubljani, za tisk pa je gradivo uredila tržaška etnologinja, sodelavka Narodne in študijske knjižnice v Trstu Martina Repinc. Gradivo je tudi na zgoščenki, ki je priložena knjigi. Predstavitev je bila 30. marca v Baragovem domu v Ricmanjih. ZGOŠČENKA METKE GORENŠEK V Clevelandu v ZDA je hčerka rajnega tamkajšnjega pevca in dirigenta Frančka Gorenška dr. Metka Goren-šek poskrbela za Izid zgoščenke s posnetki nekaterih pevskih nastopov tega tenorista. Naslov CD-ja je A Tribute to our Dad. UMRL ARH. SEVER V Ljubljani je 12. aprila umrl vidni predstavnik povojne slovenske arhitekture akademik in profesor Savin Sever. Rodil se je 27. junija 1927 v Krškem. Leta 1971 je prejel Prešernovo nagrado, dolgo je bil predsednik Društva arhitektov v Ljubljani in od leta 1988 predsednik Sklada arh. Jožeta Plečnika. UMRL MILADIN ČERNE V Gorici je 20. marca umrl prosvetni delavec Miladin Černe. Rodil se je 11. julija 1920 v Gorici. Ukvarjal se je s trgovino in špediterstvom, nekaj časa pa je bil tudi šolnik. V letih 1946-62 je bil tajnik Zveze slovenskih prosvetnih društev, ki je delovala na Goriškem in v Benečiji, v letih 1984-2000 pa je bil agilni predsednik oz. častni predsednik Društva slovenskih upokojencev v Gorici. ANTOLOGIJA PROF. DENISA PONIŽA Literarni zgodovinar in kritik prof. Denis Poniž, ki je leta 2001 izdal monografijo Slovenska lirika 1950-2000, je zdaj pri Cankarjevi založbi v Ljubljani izdal še antologijo Stoletje slovenske lirike 1900-2000, v kateri s po eno pesmijo predstavlja sto avtorjev. PUST Na 36. Kraškem pustu na Opčinah je 1. marca nastopilo osem vozov in sedem skupin. Prvo nagrado je odnesel voz o Berlusconiju, delo pustnih navdušencev Iz vasi zgoniške občine. Med skupinami je odnesla prvo mesto skupina iz Boljunca. Na 6. Pustnem sprevodu v Sovod-njah, ki ga prireja društvo Karnival, pa je 2. marca dosegel prvo mesto Štma-ver z vozom Skrivnosti sfinge. UMRL GLASBENIK BOŠTJANČIČ V Ljubljani so 21. marca pokopali glasbenika Karla Boštjančiča. Rodil se je 8. maja 1915 v Trstu, od koder se je po prvi svetovni vojni družina preselila v Ljubljano. V letih 1946-61 pa je kot pevovodja, skladatelj In pedagog delal na Tržaškem v okviru Slovenske prosvetne zveze, Slovensko hrvaške prosvetne zveze, Glasbene matice in Slovenskega narodnega gledališča. 50 LET KLUBA KOŠIR Tržaški slovenski filatelisti, povezani v Slovenski filatelistični klub Lovro Košir, so 17. marca praznovali 50-let-nico svojega društva. Na Opčinah so postavili razstavo, podelili več plaket in predstavili zbornik Pol stoletja z znamkami, ki sta ga uredila Igor Tuta in Peter Suhadolc. Poskrbeli pa so tudi za spominsko kuverto in dvojezični spominski žig tržaške pošte. KOROŠKA POJE OB 50-LETNICI KKZ V Domu glasbe v Celovcu je bila 16. marca revija Koroška poje 2003. Na sporedu so bili nastopi devetih zborov, solista In petih skupin kolednikov. Prireditev so posvetili 50-letnicl Krščanske kulturne zveze, katere predsednik dr. Janko Zerzer je bil slavnostni govornik, a tudi spominu na dirigenta Lajka Millsavljevlča in župnika Tomaža Holmarja. Slovesnost v Bazovici V Bazovici pri Trstu so 30. marca praznovali 145-letnico župnijske cerkve, 40-letni-co Slomškovega doma in igrišča, ki so ga ravno prenovili, ter 5-letnico Praznika dru- žine. Z domačim župnikom Žarkom Škerljem je somaševal tržaški škof msgr. Ravignani, ki je nato blagoslovil spominsko sliko rajnega prejšnjega župnika Marijana živca. Ocene KNJIGE Milan Bufón, CONFINI, IDENTITÀ ED INTEGRAZIONE, Trst, SLORI, 2002 -216 str. Področje severnega Jadrana je eno izmed najzanimivejših območij južne Evrope: tu se namreč stikata romanski in slovanski svet, tu se razvijajo čedalje močnejši meddržavni stiki, tudi zaznavamo močnejšo željo po širjenju Evropske zveze; to področje predstavlja torej zelo zanimiv mikrokozmos za zgodovinarje, sociologe, gospodarstvenike in politike. Med drugimi je pritegnilo pozornost priznanega slovenskega geografa in raziskovalca Milana Bufona, ki je v okviru SLORI-ja prav letos izdal zajetno študijo: italijanski prevod je opravila Giorgia Caianca. Knjiga nosi naslov Confini, identité ed integrazione (Meje, identiteta in integracija), h globljemu dojemanju njene vsebine pa prispeva tudi podnaslov, ki se glasi Nuove prospettive per l’alto Adriático (Nove perspektive za sever-nojadransko področje). Milan Bufón je temu vprašanju posvetil že veliko študij in raziskav, tokrat pa je poskrbel za celovit prikaz širšega primorskega prostora, ki sega od Kanalske doline in Rezije do Goriške, Tržaške in Istre. Ker gre za področje, kjer prihaja do stikov in tudi do trenj, se je avtor uvodoma ustavil pri narodnostnem vprašanju, ki je močno prisotno v vseh obmejnih krajih in pogojuje njihov vsestranski razvoj. Na razvoj identitete neke skupnosti vpliva več dejavnikov, med temi narava kraja, kultura določene skupnosti, njena družbena ureditev: ob teh pa še navezanost na določen kraj, ki postane domovina skupnosti. Zaradi tega je celoten prvi razdelek posvečen metodološkemu prikazu in diskusiji osnovnih družboslovnih pojmov, kot so narava, kultura, družba, teritorialnost in narodnost. 2e narava sama, pravi Bufón, je poskrbela za raznolikost svojih poja- vov, ki pa se skladno ujemajo v celoto; človek je nato dodal še druge ločnice, ki so družbenega in kulturnega značaja: posameznik se običajno prepoznava v nekaterih elementih, na katerih sloni njegova vizija etnocen-trizma; “kar je bilo onkraj družbenih meja skupnosti - pravi Bufon -, je vzbujalo negotovost, strah, odpor ali zavist”. V teku stoletij se je ta mehanizem pojavil v antiki, v srednjem veku, v obdobju velikih zemljepisnih odkritij, v 19. stol.: tujci so bili drugačni, čudni, nemalokrat nosilci odurnih značilnosti (npr. Ijudožrstvo ali nižja intelektualna raven). Ta kulturna ločnica seveda ni obveljala ie v evropskem pojmovanju sveta, saj tudi pri neevropskih skupnostih zasledimo podobne sledove poudarjenega etnocentrizma. Pri analizi kulturnih in miselnih premikov je dalje treba upoštevati tudi akulturacijo oz. izmenjavo kulturnih elementov med sosednjima skupno-stima: akulturacija je lahko miroljubna ali vsiljena, k njenemu nastajanju pa vplivajo tudi začasni ali dokončni migracijski tokovi - kot primer vzemimo dokončno izseljevanje v ZDA in začasne, vsakodnevne tokove premikanja npr. med Gorico in Novo Gorico. Na podlagi tega se Bufon nato o-sredotoči na vprašanje kontaktnih prostorov oz. na odnos med političnimi, državnimi mejami in narodnostmi tudi v luči gospodarskega in družbenega razvoja določenega področja. Ob makroskopskem primeru splošnega ev- ropskega združevanja se avtor v drugem razdelku svoje študije osredotoči predvsem na primorski primer: najprej ga osvetli z zgodovinskega zornega kota od rimskih in slovanskih naselbin vse do beneško-avstrijske razmejitve. Iskanje najprimernejših ali t.i. naravnih meja pogojuje zgodovino Primorske še v 20. stol. in posledično vpliva na tukajšnje močne izseljeniške tokove, na demografsko sliko, na gospodarski razvoj posameznih področij (npr. izguba zaledja za Trst in Gorico). Večji del teh sprememb pogojuje življenje Slovencev v Italiji, in Bufon jih nazorno predstavlja bralcu, saj prikaže osnovne podatke za posamezne slovenske skupnosti od Kanalske doline, Rezije in Benečije do Goriške, Tržaške in Istre. Pri vsakem poglavju Bufon navaja predvsem odstotek oseb, ki so ob posameznih ljudskih štetjih izjavile, da govorijo slovensko: to je posebno zanimivo v primeru dolin ob Teru in Nadiži, kjer je v začetku 20. stol. skoraj celotno prebivalstvo izjavilo, da uporablja slovenski jezik. Ob nizanju podatkov o primorskem gospodarstvu in političnem sodelovanju ob slovensko-italijanski meji Bufon dalje ugotavlja, da sta slednji posledica tudi prisotnosti slovenske manjšine v Italiji, njenih kulturnih stikov z matico in vsakodnevnih migracijskih tokov: vsi ti dejavniki vplivajo na možnost gospodarske integracije med področji, ki so si ekonomsko lahko precej različna (npr. italijanska in slovenska Goriška) in ki morajo šele vzpostaviti plodno večplastno sodelovanje (kar velja predvsem za t.i. istrsko regijo). Bufonova razčlenjena študija je bogata na vsebini, bibliografiji ter shemah in tabelah. To je raziskava, ki vzporeja širše evropske premike in njihov vpliv na krajevni, manjšinski ravni: italijanski bralec bo v Bufonovi knjigi odkril temeljit prikaz današnjega geopolitičnega in sociološkega stanja na Primorskem, za Slovenca pa je to privlačen prikaz dela Evrope, različen od običajnejših zgodovinskih in političnih esejev. Neva Zaghet Vsaka slovenska družina ima na mizi MLADIKO Cerkvena oznanila zdomskih Slovencev o) Nadaljujemo s popisovanjem cerkvenih oznanil, ki jih izdajajo slovenski duhovniki širom po Evropi. V začetku marca je knjižničar Knjižnice Dušana Černeta obiskal nekatera verska središča, ki jih imajo Slovenci v Zvezni republiki Nemčiji. Najprej se je oglasil pri gospodu Janezu Pucelju, ki je delegat za slovenske duhovnike v zapadni Evropi. Več dni se je zadrževal na sedežu Slovenske katoliške misije za Slovence v Munchenu, kjer je ob pomoči gospoda Janeza zbiral in fotokopiral cerkvena oznanila, ki izhajajo v Nemčiji. Poleg tega pa ima gospod Pucelj v svoji zbirki tudi cerkvena glasila, čeprav nekompletna, ki jih izdajajo v Franciji, Belgiji itd. Tudi to knjižno gradivo smo fotokopirali in tako zelo obogatili naš knjižni fond. Za vso pomoč, ki smo jo prejeli od gospoda Pucelja in vseh njegovih sodelavcev, se jim najtopleje zahvaljujemo. V domu v Munchenu se je zadrževal tudi gospod Martin Mlakar, ki je zadolžen, da skrbi za Slovence v Kolnu. Tudi gospod Mlakar je obljubil, da bo skušal zbrati čimveč gradiva in ga darovati naši knjižnici. Pot je knjižničar nadaljeval v Essen, kjer deluje gospod Alojzij Zaplotnik. Tu nas je čakalo res prijetno presenečenje. Gospod Zaplotnik nam je poklonil kompletno izdajo cerkvenih oznanil, ki jih izdaja slovenska katoliška misija v Esse-nu. V Essenu je “Med nami povedano” pričela izhajati oktobra leta 1958. Tudi gospodu Zaplotniku se lepo zahvaljujemo za njegov dar. Namen je bil, da bi obiskali še druge slovenske duhovnike. To pa ni bilo možno izvesti, ker prav tedaj so imeli slovenski duhovniki svoje letno srečanje, ki je letos bilo v Gradcu. Omeniti pa moramo, daje gospod Pucelj obljubil, da bo vse prisotne slovenske duhovnike, ki so se udeležili svojega srečanja opozoril in jim priporočil, naj zbirajo oznanila In tudi drugi tisk in naj darujejo knjižnici v Trstu. To svojo obljubo je gospod Pucelj izvršil, za kar se mu ponovno lepo zahvaljujemo. "ZVEZE SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV V EVBOFI" Journal d'information ___ Ed.resp.Izdajatelj» Kazimir GABERC,ruo L.Empain 19 6001 MARCIÎÎELLE (Belgique) Po tem kratkem uvodu, bomo nadaljevali s popisom cerkvenih oznanil v Belgiji in na Nizozemskem. 5. VESTNIK “Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi” (Journal d’information). Periodika je ciklostirana in je izhajala v Belgiji in sicer v Marcinelle. Kdaj je pričela publikacija izhajati nismo ugotovili in niti kdaj je prenehala. Naša knjižnica ima štev. 3 iz junija 1974. Številka je posvečena pomladanskemu sestanku “Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi”, ki je bil od 2. do 4. aprila 1974 v Konlg-steinu pri Frankfurtu. Na sestanku so bili prisotni sledeči: I. Kunstelj, M. Belej, F. Bergant, K. Gaberc, S, Grlms, F. Grm, I. Ifko, M. Jereb, S, Kavalar, F. Kraner. A. Kralj, J. Bucik, J. Cimerman, N. Čretnik, A. Dejak, J. Demšar, F. Felc, J. Flis, Š. Kržišnik, G. Lavrič, L. Rot, B. Rozman, A. Sterle, J. Sodja, E. Škulj, C. Turk, P. Uršič, Š. Vereš, J. Zdešar, J. Žagar, V. Žakelj. JANUAR Številka \ / 1990 6. MED NAMI. Vestnik slovenske katoliške misije v zahodni Belgiji. Listje pričel izhajati leta 1964 kot priloga Naše luči za Slovence in Hrvate v Belgiji. Od leta 1969 dalje pa kot priloga Naše luči za Slovence v zapadni Belgiji. Knjižnica ima nekaj začetnih številk in pa kompletni letnik 1990. Podnaslov tega letnika je “Vestnik slovenske katoliške misije v zahodni Belgiji”. Periodiko je ustanovil slovenski zdomski duhovnik Kazimir Gaberc. Leta 1990 je še vedno gospod Gaberc izdajatelj in urednik. Razmno-ženina izhaja mesečno. Na prvi strani je vedno uvodnik ali duhovna misel, na drugi strani pa so cerkvena oznanila z razporedom slovenskih maš v Belgiji, obvestila In kronika delovanja. ZA SMEH IN DOBRO VOLJO Mož in žena sta se sprla. Ko se je on vrnil iz službe, je našel na mizi listek: - Kosilo imaš v kuharski knjigi na strani 269, večerjo pa na strani 311. “Ali veš, da se zadnje čase ukvarjam z atletiko?” reče Majda prijateljici. “Res? Kaj pa delaš?” “Zaradi hujšanja preskakujem kosilo.” • • • Mož se je zmagoslavno vrnil z lova. Iz nahrbtnika potegne zajca. Žena zajca ogleduje in vpraša: - Kaj pa pomenijo številke 19.50 na listku? - Ah, kaj, zapisal sem uro, ko sem ga ustrelil. Tonka telefonira prijateljici in jo vabi na klepet: - Veš, imele se bomo čudovito! Jana bo prispevala narezek, Tina kekse, Marta čaj, Joža pecivo, jaz pa svojega moža, da bo pomival posodo. • • 9 - Draga, nekaj ti moram priznati: ne zaslužim več kot milijon lir. Boš lahko shajala s tem? - Za silo bom. Toda od česa boš živel ti? • • • - Oprostite, tudi ta mesec ne bom mogel plačati najemnine. - Veste kaj, zdi se mi, da ste nekaj takega rekli že prejšnji mesec. - Seveda, ali mogoče nisem mož besede? - Prosim, kilogram sladkorja! Prodajalec odpre škatlo z napisom POPER. - Jaz bi sladkor, ne popra! - Saj je sladkor. - Zakaj pa potem piše poper? - To sem naredil zato, da bi prevaral mravlje! 9 9 9 - Nikar tako ne odpirajte ust, pripomni zobozdravnik pacientu. - Saj ste rekli, da boste izpulili zob. - Sem, toda to bom naredil tako, da bom jaz ostal zunaj. 9 9 9 Ko se je Maks precej okajen vračal pozno zvečer domov, se je zaletel v nekoga, ki mu je eno primazal. “Čudno,” je rekel Maks, “kako hitro sem danes prišel domov!” LISTNICA UP RA VE DAROVI V TISKOVNI SKLAD: Aleksander Cergol, Trst - 26,00 €; Nadja Malalan, Opčine - 6,00 €; Antek Terčon, Sesljan - 16,00 C; Leopold Tomazin, Bazovica - 6,00 €; Bogomil Brecelj, Nabrežina - 1.00 €; Lojze Debeliš, Trst - 26,00 €; Remo Devetak, Sovodnje -1,00 €; Ivo Kralj, Slivno - 26,00 €; Jožica Brecelj, Devin - 6,00 C; Benjamin Černič, Vrh Sv. Mihaela - 6,00 €; Marilka in Danijel Čotar, Gorica - 1,00 €; Anton Lazar, Števerjan - 6.00 €; Stanislav Pavlica, Trst - 5.00 €; Ema Škabar, Trebče - 3,00 €; Rosa Godnik, Šempolaj - 1,00 €; Silvana Markuža, Nabrežina - 26.00 €; Josipina Mirosic, Trst - 6.00 €; Rožica Pertot, Nabrežina - 26.00 €; Serena Repinc, Opčine - 6.00 €; Marija Volarič, Kobarid, Slovenija - 1,00 €; Maria Elsba-cher, Pagnacco - 6,00 C; Emil Devetak, Gorica - 6,00 €; Zora in Loj- ze Semolič, Sesljan - 6,00 €; Ivanka Zavadlav, Gorica - 6,00 €; Pa-trizia Krevatin, Bazovica - 6,00 C; Giovanni Beorchia, Vercelli -1,00 €; Savino Cunja, Mompiano - 6,00 €; Ema Kralj, Trebče -1,00 €; Robert Petaros, Opčine - 26,00 €, Miro Tavčar, Devin - 1,00 €; Anica Trento Lombardo, Trst - 6,00 €; Marko Kos, Trst - 1,00 €; Žarko Škerlj, Bazovica - 11,00 €; Marija Žgavec, Sovodnje - 6,00 €; Neva Fonzari, Tržič - 25,00 €; Mirka Košuta, Križ - 26,00 €; Frida Širca, Nabrežina - 1,00 €; Helena Prelli, Trst - 26,00 €; Marinka Terčon, Solkan, Slovenija - 46,00 €; Albin Zorc, Polhov Gradec, Slovenija -11,50 €; Nadja Černič, Vrh Sv. Mihaela -1,00 €; Roman Di Battista, Števerjan - 1,00 €; Xenia Levak, Trst - 1,00 €; Edoardo Germani, Trst - 1,00 €; Zorko Gorjan, Mač-kolje - 6,00 €; Ciril Kobal, Koper - 1.00 €; Adrijan Pahor, Gorica - 16.00 €; Anton Legiša, Trst -10,00 €; Maks Gergolet, Doberdob - 6.00 €; Alfonz Žužek, Mavhinje - 6.00 €; Andrej Kosič, Gorica - 6.00 €; Giuseppe Brezigar, Vicenza - 6,00 €; Tamara in Marko De Luisa, Opčine - 6,00 €; Alessandro Mužina, Gropada -1,00 €; Danijela Žerjal, Opčine - 1,00 €; Paolo Zlobec, Milje - 6,00 €; Darka Šemec, Prečnik - 6,00 €; Martin Kranner, Gorica - 1,00 €; Peter Franza, Trnovca - 6,00 €; Marija Pručar, Trst - 6,00 €. DAROVI V SPOMIN: V spomin na Marto Požar daruje Grazia Gerdol 26,00 € za Mladiko. V počastitev spomina na nepozabnega dr. Jožeta Pučnika daruje Majda Giraldi 50,00 € za Mladiko. Ob obletnici smrti očeta Jožeta daruje Joži Peterlin 50,00 € za Mladiko. Vsem darovalcem se Iskreno zahvaljujemo. Hijacint Jussa Hijacint Jussa se je rodil leta 1950 v Čedadu. Začel je razstavljati leta 1972 v rodni Benečiji, vendar je njegova razstavna dejavnost povezana predvsem z goriškim okoljem. Tu se je prvič samostojno predstavil leta 1975, tu tudi že vrsto let poučuje likovno vzgojo na slovenskih višjih šolah. Čeprav neprestano zavezano slikarstvu, sega umetniško ustvarjanje Hijacinta Jusse na različna področja likovnega izražanja. Kot je značilno za marsikaterega sodobnega ustvarjalca, se tudi Jussa rad poslužuje, poleg tradicijonalnega slikarskega mediuma, še drugih izraznih sredstev. Bogata ilustratorska dejavnost je prisotna že od samih začetkov njegove ustvarjalne poti, ob tem pa je treba omeniti še fotografijo, grafično oblikovanje in v zadnjih časih vedno bolj obsežno produkcijo video posnetkov in dokumentarcev. Ti so posvečeni predvsem rodni Benečiji, nasploh pa črpa njegova ustvarjalnost v dobršni meri navdih iz rodnih krajev in osebnih doživljanj. Krajinski prizori iz Benečije so bili Jussi prvi neposredni motiv začetnih poskusov, prav tako je bil beneški človek in njegovo okolje glavni navdih njegovega nadrealističnega obdobja. Pred nedavnim je nato posvetil celo vrsto akvarelov starim cerkvicam, ki so posejane po Nediških dolinah. Nastal je ciklus, ki je neke vrste poetična katalogizacija cerkvene arhitekture domačega okolja. Že dobri dve desetletji pa se glavnina njegovega ustvarjanja kaže v delih, ki se slogovno opirajo na abstraktni ekspresionizem in jih zaznamujejo hitre čopiče-ve poteze in spretna kompozicijska zasnova. Nenadni tonski prehodi, ki na platnu ustvarjajo medseboj kontrastne barvne ploskve, dajejo pečat slikovni površini. To umetnik dopolni še s kopico hitrih potez in nenadnih zamahov, kot da bi na platnu želel ujeti trenutek, bežnost življenja. Slika postane tako podlaga, na kateri izpovedati svoje doživljanje življenja, kateri zaupati svoja osebna občutja. Da bi se izognil nevarnosti, ki jo pri tem lahko predstavlja autoreferenčnost, je Jussa v zadnjih časih, s pomočjo nakazanih abstraktnih krajinskih prizorov, ki kakor okna pretrgajo enotnost slikovne podlage, začel odpirati slikarsko površino perspektivi in s tem skušal spojiti zunanji svet z notranjimi občutki. Ivan Žerjal - Gorica Kampitura, 1998 akril na platno, 80 x 120 cm, avtorjeva last Marina, 1998 akril na platno, 40 x 70 cm, avtorjeva last