Let0 1V fU pUNAJI 1. JUNIJA 1878. LiSt 11. O cj ^anesi nam, zanesi Bog. ' i' Otmi nas rev, otmi nadlog! Grozi sovražnica serdita. V oblakov sivih plašč zavita; Beseda njena — grom rohneč. In njen pogled je — blisk goreč. Besede grom in blisk očesa Nebesa in zemljo pretresa. Pod plaščem nosi bič prikrit. Oj bič iz zern ledenih zvit, Gorje, če jezna ga zavzdigne, Če z njim po polji plodnem švigne, Gorje! Glej, tam na polji setev mlada. Živilo naše, naša nada. Šibeče teže se drevo. Glej, pisan cvet na mladem verti, Ognjeni sok na vinski terti Plaho ozira se v nebo. In vse se vije, vse trepeče. Boji vse šibe se grozeče. Zanesi nam, zanesi Bog, Otmi nas rev, otmi nadlog! Oh, saj te kličemo očeta, Čuj prošnjo siromaka-kmeta, nevihti, Sprejmi naš jok in vzdih in stok: Ne vniči žuljev pridnih rok! Ti migni — blisku žar se vpihne, Le perst zavzdigni — grom potihne, Le veli — bič se razdrobi. Le želi — led se raztopi: In roka, ki je prej grozila. Bo blagoslov na nas rosila. Zanesi nam, zanesi Bog, Otmi nas rev, otmi nadlog* !_ Zastonj! Nebo mu prošnje te ne čuje, Vihar strašan Čez dern in stern grome prihruje. Ledeno zernje v setve suje Oblak teman — Končan je cvet in sad obran! Gorje! Ozre se kmet na sterte nade, Ozre na sinke, hčerke mlade. In divja bol, skerbi strašne Očetu v serci zabesne — Gorje ti, vbogi kmet. gorje! Massimo d'Azeglio. Spisal J. Jesenko. Azeglio od leta 1829. do 1843. ^'ernijrši se v T urin je Massimo d'Azeglio * v palači Madami na ogled postavil svojo sliko. Splošno je svetu celo ugajala in čestitali so mlademu umetniku o velikem uspehu pervega njegovega dela. Potem je v Turinu v delu iskal zdravila serčnim svojim ranam. Te so ga bile celo telesno tako poterle, da ga oče njegov o pervem pogledu skoro ni spoznal. Naredil je mnogo podob svetišča in opatije sv. Mihela na neki višini pred vbodom v dolino Susko. Ker imenitni kraj močno sluje v zgodovini, popisal je Azeglio imenitne spomenike ter je ta razjasnila priobčil s podobami, ki so bile v kamen vrezane. Tudi s tem delom je bilo občinstvo jako zadovoljno. Leta 1829. je naslikal »I listi da di Bar-letta, imenitno dogodbo iz 15. stoletja. Ko je slikal srednje osebe, pride mu na misel, da bi se dogodek dal popisati v lepi povesti. S perva se je tej misli nekoliko ustavljal, kajti prederzno se mu je zdelo, ob enem biti slikar in pisatelj. Pa ker se je zmeraj rad izkušal v težavnem delu, jel je nemudoma pisati lepo povest »Ettore Fieramosca" ali »Ladis-fida di Barletta". S to povestjo je hotel oživiti in razširiti narodno zavest svojih rojakov in jim vcepiti sovraštvo do tujih gospodovalcev. Ves navdušen za svoje uzore, povzete iz domače zgodovine 15. stoletja, napiše nagloma perva poglavja rečene povesti. Na to jih z velikim strahom bere svojemu prijatelju, imenitnemu Karolu Balbiju. Ko mu je komaj (Dalje.) 20 strani prebral, oberne se Balbi k njemu in mu reče: »A to je kaj lepo pisano®! »Nikedar", pristavi Azeglio v svojih spominih (Ricordi II. 323.), »ni mi godba Rossinija ali Bellinija v ušesih se glasila slajše nego rečene besede slavnega prijatelja". Zato je še z večo navdušenostjo nadaljeval začeto povest. Leta 1830. mu umerje oče, eden najbolj značajnih in poštenih mož, kolikor jih je v Piemontu živelo. Po njegovi smerti je le malo časa ostal v Turinu, kajti tudi v Piemontu so jeli svobodne misli preganjati in zatirati narodne želje. Preselil seje v Milan. Tu je bivalo mnogo mož, katerih duševna dela so takrat slula po vsem Italijanskem. Med vsemi se je odlikoval Manzoni, katerega prelepa knjiga »I promessi sposi" je ravno takrat šla od rok do rok. Okolo tega so se zbirali Ivan Torti, Toma Grossi, Ahil Mauri, Feliks Belloti; v lepih pokrajinah pesništva in znanstva so iskali tolažila za veliko nesrečo, ki je njih domovino tlačila. V njih društvo, ki je pod tujčevo peto neprestano ohranilo vero in upanje v boljšo bodočnost italijanskega naroda ter ga z duševnimi plodi netilo in razširjalo v veče kroge svojih rojakov, bil je Massimo d'Azeglio z veseljem sprejet. Posebno se mu je priljubil imenitni pesnik Toma Grossi (roj. v Bellani ob jezeru Komskem 1. 1791., f v Milanu 1. 1853.), s katerim ga je vezalo do njegove smerti neprestano priserčno prijateljstvo. Enako prijateljstvo je sklenil z Manzonijem; s tem se je celo tako podomačil, da je že drugo leto (1831.) vzel njegovo hčer Julijo za ženo. V Milanu je d'Azeglio pridno slikal in svojo povest nadaljeval. Slike, med njimi tudi »La disfida di Barletta" je razstavljal v veliki palači »Breza*. Občinstvu so sploh kaj ugajale; grof Poro je kupil »La disfida" in tudi druge slike so bile kmalu razprodane. Oddelke svoje povesti je po priliki bral Manzoniju in Grossiju, ki sta ga oba nagovarjala, naj le nadaljuje povest, ki bode gotovo imela veliko vpliva na razvoj narodne zavesti italijanskega ljudstva. Ko je bila knjiga dodelana, bila je največa skerb njegova, spraviti jo na dan. Res velika skerb, kajti šlo je za knjigo, ki je imela namen Italijane oživiti in tujcem »po rebrih dati" (publicare un libro destinato ad eccitar gli Italiani a dar addosso agli stranieri, Rioordi II. 357). Dodelani rokopis izroči o primernem času duhovniku Bellisomiju, tedanjemu pervemu presojevalcu tiskovin v Milanu. Znal je z njim tako lepo ravnati, da mu presojevalec po kratkem razgovoru in ugovoru pritisne svoj »imprimatur" na rokopis. Tiskati ga je dal v tiskarni Bor-roni e Scotti v ulici San Pietro ali' Orto. Azeglio sam kratko popisuje ta dogodek. »Serce mi je močno bilo; nikedar ne bom pozabil notranjega nemira, ki sem ga čutil, ko sem s Tomo Grossijem hodil z rokopisom k tiskarju. Tiskane pole popravljati sta Grossi in Manzoni mi pomagala in delo je bilo kmalu dognano. Tistega dne, ko so jeli knjigo razprodajah, grem iz hiše in zagledam jo na oglih ulic naznanjeno z velikimi čerkami. Nekaj dni sem živel med upom in strahom, skoro bolj mertev nego živ. Ko me sreča pervi prijatelj, vpraša me prav mirnega — merzlega serca: Ali je res, da si izdal neko povest? Komaj sem mu odgovoril in mislil sem: ciamo iti (šli smo — rakom žvižgat.)". A godilo se je njegovi povesti čisto drugače. Ljudstvo je bilo z njo posebno zadovoljno in proderla je med vse verste italijanskega naroda: med učenjake in učence, pesnike in umetnike, meščane in kmetovalce. Pisatelju je prinesla kakih 5000 frankov dobička, primeroma j ako malo glede na razširjenost njegove knjige. Toliko bolj so se drugi z njo bogatih. Azeglio sam pravi, da ko bi le en odstotek od dobička bukvarjev in založnikov bil dobil, omislil bi si lehko s tem denarjem kočijo in lepe konje. Ko je videl, da se narodna knjiga njegova vedno dalje razširja in med izobraženimi povsodi svoje namene doseza, sklenil je drugo enako povest iz narodne zgodovine zajeti in jo priobčiti. Kmalu je našel primeren predmet ter ga jel obravnavati. Bila je ta knjiga še dosti lepša povest »Niccolo de Lapi". To novo povest pripravlja je ni vendar nikedar opustil slikarstva, kateremu so bila leta od 1830. do 1841. . posebno ugodna. Ni je bilo skoro razstave, na katerej bi se ne bil Azeglio odlikoval z mnogimi slikami. Leta 1836. je poslal celo tri slike v veliko razstavo slik v Parizu ter je tudi sam tja potoval. Poslej jih je prodal vojvodu Devonshirskemu, kateri jih ima še sedaj shranjene v svojem gradu na Škotskem. Slikarju pa so izročili svetinjo z napisom: .»A. M. d'Azeglio, prix de paysage". Koliko dela je imel mladi umetnik, razvidi se lahko tudi iz tega, da je po pariški razstavi enkrat v enem letu naredil 24 raznih slik, velikih in majhenih, katere so mu bile od raznih strani naročene in primeroma dobro plačane. Neprestano delo mu je nekoliko lajšalo bolečine, katere so ga zadele v če-tertem desetletji njegovega življenja. Leta 1834. umerla mu je ljubeznjiva žena Ju- lija; štiri leta potem pa mati, katero je ljubil, kakor se le more kaka nebeška stvar na zemlji ljubiti. (Dalje prih.) In vendar —! Noveleta v pismih, spisal Emil Leon. K> 6. Filip prijatelju Bogomilu. adnjič sem ti povedal, kako živim 1 sedaj, in kako vsako jutro pijem dobro kavo. V svojem odgovoru delaš šale o tej »poetični kavi" — ali to me ne boli. Resnica pa je, da moje življenje ni brez poezije. Takoj po tisti poetični kavi gremo na izprehod v dolino k potoku, v katerem sem polovil in pokončal nekedaj toliko rib. (To se ve, da Zlatar ostaje doma.), In sedaj poznamo že vsak »tomun", pri vsakem vemo, koliko je postervi v njem in koliko se jih skrije v skalovje, ko pridemo blizo. Tu pa ti moram povedati, da sem bil V dijaških svojih letih sloveč ribič po dolini, sloveč posebno med vaškimi otroci, ker malokedaj mi je ušla riba, katero sem z roko »čutil pod grivo". ..... Ti pa se gotovo čudiš, kako bi se riba z roko vjela. Ali vendar je istinita resnica. Ako ležeš na bregu ter veš, kje se je skrila posterv, tedaj jo lahko dobiš, če si le količkaj gibčen. Kakor tiste tiče, ki skrivajo glavo v pesek in se čutijo varne pred vsako nevarnostjo, tako tudi riba ne pozna nevarnosti, skrita v grivi. Brez skerbi ti pusti, da ji prideš z roko ob životu do sopeče glave — tedaj pa stisni in — tvoja je! Konec meseca avgusta. Tudi Angeliki sem pravil o primitivnem tem lovu. Ni mi hotela verjeti. Konečno pa sem moral leči na breg — in kmalo sem privlekel svoj plen na suho. Od tedaj pa moram skoraj vsak dan poskusiti svojo srečo. Ali vselej brez uspeha tirjam, da bi se rudeče-pikasti ujetniki odmenili — za ponev in maslo. Žensko usmiljenje me premaga in zopet moram spustiti v vodo nedolžno živalco »z drobnima in milima očescima". — Vidiš, tak otrok je postal resni tvoj prijatelj ! Ko pa se stolpa vdari dvanajsta ura, tedaj se še le odpravimo proti domu. Moji spremljevalki radostni, jaz pa v zavesti, da danes zjutraj zopet nisem storil in delal ničesa. Doma pa skesano obračam poglede po Tukididu, katerega pelopo-neško vojno sem hotel letos med počitnicami prebaviti. Ali sedaj zaprašena čaka trenotka, da bi jo vzel v roke. Ali dobi čas, ako moreš! Risal sem ti že, da so Zlatarjevi opo-ludne in zvečer pri župniku. Po kosilu pa takoj pridejo nazaj in stari župnik z njimi. Potem pa moram sesti se starima gospodoma na balkon (o katerem sem ti tudi že pisal), in pri krasnem razgledu v dolino gonimo — mline s politiko. Dan za dnevom govorimo o nepričakovanih uspehih, s katerimi ravno sedaj razsajajo pruske vojske po Francozkem, in delamo kombinacije, katerih bi se moral sam Bismarck veseliti. Župnik je serdit Francoz, Zlatar se ve da Nemec, in jaz posredujem na obe strani z oboroženo nevtralnostjo. Stara moža prideta časih v hud ogenj. Zlatar hvališe na vse moči svoje nemške generale ter je posebno navdušen nad vojskovodjem von Goben-om — »kije tak Julij Cezar, če tudi naočnike nosi". — Župnik pa ima tudi svoje misli o teh nemških ge- neralih, teh protestantih, ki niso vsi nič prida, če tudi naočnike nosijo. In tako je prepir narejen! Kaj se hoče, moža sta iz stare šole; vendar pa ostajata pri vseh prepirih dobra prijatelja — in to je glavna stvar. Politike pa me reši Angelika, želeč, da bi se šli izprehajat. In zopet sem vprežen! Priljudno se poslovim pri pre-pirajočih se politikih — in odrinem, doma pustivši Tukidida in vojno pelopo-neško. Potem pa oblazimo vse germovje in gozdove in še le na večer se vračamo. Sedaj pa sam sodi, če ni tako življenje poetično ali vsaj prijetno. —- — 7. Filip prijatelju Bogomila. »In vendar, vendar se oženiš"! Tako berem v tvojem odgovoru in prav gorko čutim ironijo tvojih besed. Tvoj list mi je odperl oči in bil sem žalosten, prav v resnici žalosten. Ali človek ne sme priti se žensko v dotiko — da bi se takoj ne govorilo o ženitvi?! Moje nazore o ženstvu poznaš in ni ti treba praviti, da nisem — zaljubljen. Ali tflovek je človek ! Poglej! pred malo Malo dni pozneje. dnevi sem se nehote zasačil pri misli, kako bi se pač poljubila Angelika na tisto mehko, žametovo lice! In konec je, da — otidem, otidem, ter se po-vernem k Tukididu in peloponeškim bojem. Morda se vidiva prej, nego misliš, da ne zagazim tu v kako dijaško, nepo- trebno ljubezen, kedar ne! — — ln vendar — ne, m- 8. Filip prijatelju Bogomilu. Včeraj popoludne sem hotel odriniti, po naglem slovesu otiti. Ali danes sem še tu in tebi pišem, Bog ve, da ne s hladno kervjo. Ves sem poparjen, ves pobit in vsa energija je izginila iz moje duše. Ali poslušaj! Že več dni sem bil z Angeliko in Klaro zgovorjen, da obiščemo pri ugodnem vremenu »gaberško" goro, s katere je naj- V pričetku sept. meseca, globoko dolino in lepši razgled v globoko dolino in na dalnje snežnike. Angelika je hotela tudi moliti ondi v cerkvici, pri kateri je imenitna božja pot matere božje. In ravno včeraj jutro se mahoma spomni, da gremo popoludne na gaberško goro. Gospod Zlatar je bil takoj zadovoljen ter je hotel iti popoludne k župniku in kaplanu igrat in vino pit. V duši sem sklenil, da bode to moj zadnji izprehod in da torej dan ]>ozneje odrinem. Obljubil sem iti na gaberško goro. Takoj ob eni prihiteli sti Klara in An-gelika iz župnije. Zlatar pa je kar doli ostal pri gospodih, želeč nam srečno pot. V kotu med gorami pa se je bilo nakopičilo sivih oblakov, in rekel sem, da bi raji ne hodili od doma, in da bo morda še deževalo. Ali žensko logike učiti, je težavno delo, in tudi jaz sem se trudil brez uspeha. Odrinili smo in pod pekočim solncem stopali po rebri. Ali kaka hoja je bila to! Klepetanja in govoričenja brez konca! Vsakih pet korakov smo obstajali in gledali v dol. Hoteli sti videti vse! Kedo v oni hiši tam stanuje? kako se pravi tej cerkvici, onemu hribčeku? kedo obdeluje one laze, tako stermo ležeče? in kedo je lastnik teh zelenih, smerekovih gozdov? In tako sti staknili še obilo imenitnih stvari, o katerih sem moral jima povedati prav vsako malenkost, katero sem vedel. In še le, ko smo dospeli med gozdove, zeleno smerečje in gosto bukovje! Tu se je pričelo novo moje terpljenje! Klara mi je vsak trenotek izginila po gošči za kakim cvetom ali čudnim mahom. Moral sem za njo ter jo se silo pripeljati na pot, da mi je zopet kmalo ušla iz nje. Angelika pa skoraj nobenega drevesa ni poznala in popisovati sem ji moral belo-lubne breze, smereke, jelke in mah, po njih rasteč. Vprašala me je po vseh mogočih stvareh: kedo je smerekova semena? kje gnezdijo vrane? če so na teh bukvah tudi polhi? če se morda nahajajo tu slavci? kakova jajčeka neso kavke? ali ne černih? in če je res, da si kos iz blata pripravlja svoje gnezdo? In vsemu temu sem moral natanko, sila vestno odgovarjati. Sli smo se ve grozno počasi. Serdil sem se, in senca tega serda mi je stopila tudi na lice, kar pa je Angelika takoj opazila. Ali ta serd mi ni čisto nič koristil. Angelika se je temveč sama pričela serditi, da sem nepriljuden, da se jezim, kar se hoče ona podučiti, da je to prav, prav čudno in nespodobno, in da ine ne bode nič več popraševala in ne besedice več govorila z mano, prav gotovo ne. (Ti ne veš, kako je bila krasna v tej jezi!) Nikari pa misliti, da se je dolgo ser-dila. Kmalo je bila utolažena — in zopet so se odperli studenci njene radovednosti. Tri dolge ure smo hodili, da smo dospeli pod verh, na katerem stoji se starim zidom obdana gaberška cerkev. Tu se je pot zavila med hrastje, visoko in starikasto. Solnce je sijalo, in sedaj pa sedaj je zagodernjal piš v verhovih. Pred mano sti stopali Klara in Angelika, konečno vendar že utrujeni. Smejajoč in govoreč sti obračali razjarjene poglede proti meni. Bil mi je lep prizor! Okrog nas oslabela, stara narava, in tu dve človeški, mladi stvarci, tam stokanje trohnelih debel, tu smejanje in veselo življenje. In moje serce se mi je zdelo kakor ta gozd, staro in brez življenja. In žalost in revščina prihiteli sti mi v dušo, da so mi skoraj solze silile v oko. In zakaj —? Dospeli smo do golega verha ter stopili skozi ozidje na revno pokopališče. Videti je bilo še nekoliko starih grobov. Bog ve, kedo spi tam notri večne sodbe čakajoč! Pokopališče se že davno več ne rabi in tudi gorjanci se sedaj poko- ©ji 167 iS) pujejo v dolini pri fari. Ali tu same- | vajo ti otožni, pozabljeni grobovi! Moji spremljevalki pa sti takoj hiteli na krasni razgled. Moral sem jima pomagati na ozidje, da sti od ondod zerli v plan daleč pod sabo. Obiskali sti vse štiri svetovne strani, ter zopet hoteli vse vedeti in izvedeti od mene. Pretekla je tira in silil sem, da bi se vernih proti domu. Ali hoteli sti videli tudi cerkev, hoteli moliti k materi božji. Stopili smo torej v malo poslopje. Ravno tedaj pa je potegnila silna sapa in tulila, vijoč se (Dalje med gozdovi. Sivi oblaki pa so v hipu prepregli obnebje. In v nizki cerkvici so pogasnili solnčni žarki, mračno je postalo v malem prostoru in debele kaplje so padale na omrežena okna cerkvena. Kakor golobici sti prihiteli Klara in An-gelika k meni, plašni in boječi. Bojazen pa je minola, ker deževalo je brez bliska in groma. Kmalo sti mirno molili pod podobo božjo, -laz pa sem slonel ob zidu, in zerl na njo in njeno lice. In tista misel o poljubu, tista misel — bila je zopet tu! prih.) Zemeljska čuda. vi. ' ^rav tako, kakor bi bilo zemlji žal, da ?je otročja leta za svoje ozalšanje preslabo porabila, zdramila se je v srednjem veku svoje starosti na veselo delavnost, in hiteti je jela, da se olepotiči po vseh krajih z novimi čudovitimi krasotami. Mnoga stvaritev se ji je izborno obnesla. Oni grozoviti Savriji so ji toliko ugajali, da sije z današnjim letečim zmajem na otoku Java ohranila še sedaj spomin na pretekle dni. Ko je obernil konec srednjega veka njen mogočni gospodar nad oblači svoj pogled doli nanjo, videl jo je, kako ker-čevito si prizadeva, da nasuje na vsako ped novega veselega življenja. Ko so se ji stekale ure njene srednje starosti, dihale so že tu pa tam, toda še v malem številu, živali z gorko kervjo, a tako popolnega života, kakor danes, še niso imele, vendar je pervi poskus pokazal, da se ji utegne v prihodnje stvarjenje bolje posrečiti. Po zraku so se pojali že žužki, predniki in očetje sedanjih merčesov, in tudi kak tič, sedanjim ne še popolnoma enak, je ferfotal po širnih gozdovih, kodar pa ni rasla več ona visoka, drevju podobna praprota, preslica itd., ampak se umaknila iglastemu drevju in celo s cvetlicami je napravila zemlja pervi poskus. A storila je še drug korak dalje; več ji ni ugajalo povsod na jugu in severu enako živalstvo, več ne povsod enaka rast; razverstila jih je, ter nekatere posadila na sever, družim pa njihovo domačijo proti jugu odkazala. Tako je poskušala že v srednjem veku, dokončala pa je to v n o v i tretji dobi svojega življenja, ki ji učeni reko: tercijarna. Ta doba se je pričela s tem, da so se ji dvignili oni skladi, ki so jih v srednjem veku nakopičevale tiste drobne živalce po morskem dnu, kvišku čez vode, visoko v oblake. Pričetek nove dobe je rojstni dan Pirenej, Alp,karpatskih,kavkazkih in berž ko ne tudi himalajskih in kordiljerskih gorTo so bile velike premembe, ki niso mogle ostati brez vpliva na razvoj ze- meljskega življenja. Svoj pervi upliv so pokazale podnebju. Ob visocih grebenih teh gora so se zadevali od juga in se-verja prihajajoči vetrovi. Gorki so oddali južnemu znožju vso svojo gorkoto, severni so pa hladili in mrazili severna znožja se svojim ledenim dihom. Vsaj v mali meri moralo se je takoj s po-četka razviti na eni strani drugačno življenje nego na drugi. Počasno a vedno določneje se je ločeval mraz od gorkote, a v prieetku nove dobe so bile sredno-evropske dežele tako gorke, kakor danes severna Afrika in Egipet, jutrova dežela Palestina in Perzija in južno Kitajsko, in kedo bi hotel šteti stoletja, ki jih je trebalo, da se je Evropa gori do kar-patskih gora toliko izhladila, da je imela podnebje tako, kakor najmilejši kraji laški in španski. Smokve, lavor, mirte in palme so rasle takrat po naših krajih. A tudi to je trajalo le en čas, živali in rastline, vajene lepega južnega obnebja, so se preselile za gorkoto doli proti jugu, na njihovem mestu pa so zaživela nova plemena in učeni vedo kako. Mladiča iz enega gnezda, ki sta se ločila drug od druzega in je ostal pervi v svojem domačem kraji, reciva v srednji Evropi, drugi pa šel doli na jug iskat boljšega življenja, — postala sta si polagoma popolnoma nepodobna, in če ne še ona dva, ražšli so se v podobnosti života vsaj njihovi pozni vnuki toliko, da jih čez sto in sto let že več poznati ni bilo. Potreba prebija železna vrata; še danes je brati, koliko ostrejega pogleda in posluha so divjaki v Ameriki in Avstraliji in Afriki, nego mi, ki si tudi brez teh lastnosti pomagamo lehko dalje. Po življenji se je moral ravnati život onih dveh mladičev iz enega gnezda. Mej tem ko se je onemu na jugu dlaka skrajšala in v gorcem podnebji reja [»ostala, izrasei je morda onemu v srednji Evropi, (ako si je mogel sploh življenje ohraniti) gorak, gost kožuh. Morda je moral južni brat plezati na drevje »s trebuhom za kruhom", noge so se mu morale privaditi plezanja, in ko je severni brat dirjal po terdih skalnatih in peščenih tleh in so si on in njegovi otroci uterdili svoja kopita, postali so pozni vnuki južnega brata že izverstni plezalci, svojim sorodnikom že nič podobni. Tako nekako vsaj si mislijo učeni raz-cepljenje enega ali druzega živalskega plemena v več druzih, mej seboj si malo ali nič podobnih, koliko pa je resničnega na tem, to pa se ve da, gospica moja, ne smem ne jaz ne učenjaki razsoditi, ampak to morate vi storiti; Vaša glava, vaš s\et. V novi dobi zemeljskega življenja videl bi bil človek (a takrat še ni živel) povsod drugačna plemena, ko so v prejšnjih dobah zastran povsod enacega obnebja živele ene in iste živali ene in iste rastline. — V isti meri pa, kakor so se nove živali oživljale, izmirala so stara prejšnja plemena. Premenjeno obnebje, premenjene razmere jim niso več ugajale. Nekatere so prestale sicer to novost, a ker so morale drugače živeti, neo njihovi predniki, predrugačil se jim je tudi život. To so izkusili oni mogočni Savriji, popolnoma so izmerli, kar pa jih je ostalo, spominjajo le z nekaterimi lastnostmi na svoje sprednike ter delajo tako prehod k novim plemenom. S kokoma se ne godi nič v naravi. Žival z gorko kervjo, sesalke, so se že v prejšnji dobi prikazovale, a nekako strahotna, sedaj pa jih zamergoli povsod kakor listja in trave, pa ne v oni versti, kakor ste se je učili iz Pokornv-jevega živalstva. Nekaj verst je mož zadel, na pr. mošnjake, ki so mej vsemi sesalkami najmanj razvite in popolne, vendar jih stoji še cela versta druzih nekako na meji med enim in drugim plemenom, na pr. Dinotherium (grozna žival) ki je imela štiri čevlje dolgo, dva pa široko glavo. — Zatem so se prikazale živali: Hyotherium, to so liste, ki so mej vsemi našimi domačimi živalmi zavoljo svoje nesnage najbolj razvpite; Sivvatherium, grozna in strašna žival, velika kakor slon, s štirimi dolzimi rogovi v čelu; za temi so se oživili žužkojedci, a pravi otroci novega veka so prežvekovalci, goved, konji in osli, opice in debelokožarji: to so nilski ali povodnji konji, nosorogi, mamuti in mastodonti ali predsvetovni sloni, proti katerim so sedanji po Afriki in Aziji živeči res pravi pritlikavci, ker največi, ki so ga dosedaj našli je čez dvajset čevljev dolg. To je zbudilo našim prednikom, ko so našli pervikrat te kosti, kaj čudne misli o podobi in opravi predsvetovnih slonov. Sloveči Leibnitz je sestavil iz ostankov kaj čudno žival, ki ji je vsadil v čelo dolg in močan zob, v čeljusti pa, v vsako, po dvanajst, po en čevelj dolzih zob in imenoval žival Unicornu tossile, Einhorn, enorog, in ta njegova misel je veljala dokler niso 1696. iela našli celega inamutovega kostnjaka, ki je še le naravoznancem oči iztrebil. Takrat pa še ni bilo povsod znano, kako velikansko število teh slonovih ostankov se drugod nahaja. Na otocih ledenega morja jih je tem več najti, čim dalje se ide proti severu. Otoka Lahov in Nova Sibirija sta sestavljena iz ledu in slono-kosti, celo morje jo prinaša po vsacem viharji na breg in ne zmanjka je, da si jo kupci že pet sto let na Kitajsko odvažajo, a to so velikanski zobje, ki tehtajo najtežji do pet centov. Se ve da največ slonokosti, ki je pride mej ljudi in na terg, pa se privaža iz Sibirije; ko bi se prodajala le slonokost, naših sedanjih slonov, plačevali bi jo morda drago ko zlato. Ze v 17. stoletji so vedeli za te sibirske dragocenosti. Neki Holandec je popisal 1692. leta svoje popotovanje po Sibiriji in mej družim dejal: »Prokleti neverniki, pogani, Jakuti, Tunguzi, Osti-jaki pravijo, da so mamuti bivali vedno pod zemljo, ter hodili pod njo sem in tja, naj je zemlja bila še tako globoko v tla zmerznjena. Pripovedujejo pa razen tega tudi, da so videli večkrat, ko je šla taka žival, da je odskakovala zemlja nad njo in se posedala zopet nazaj. Kodar je žival pod zemljo hodila, bil je verhu zemlje zaznati razor. Dalje pa menijo tudi, da, kader pride žival kvišku, da zrak zagleda ali ga samo zadiši, takrat, pogine ; zato jih je ravno ob bregovih rek toliko, ker so nenadoma k verhu proderle. — Dalje mislijo še, da so živeli mamuti tod pred vesoljnim potopom, da je bil zrak takrat mileji, in da so potonili, njihova trupla pa je pokrila voda s peskom in kamenjem. Po vesoljnem potopu pa se je svet, shladil, zamerznili so ter dočakali denašnjih. dni". Tako popotnik. — Torej že skoro pred dvemi stoletji so ugibali sibirski pogani tako, ko danes naši učenjaki, ki še niso do dobra dognali, kako je o teh živalih misliti. Drugod po svetu, ,,mej izobraženimi", pa so imeli drugačne pojme o predzgodo-vinskih slonih. V XVI. stoletju je poročal neki ranocelnik, Mazurier, medicinski fakulti v Parizu, da je našel blizo Lyona, v 30 čevljev visocem in petnajst širocem grobu velikanske kosti. Vrata so bila zazidana, dejal je, nad vrati pa je stal napis: Teutochus rex, kralj Teutonov, to je tist, ki ga je Marij v bitki pri Aix v Provence vjel. Njegov život kakor gaje Mazurier sestavil, bil je pet in dvajset čevljev in pol visok. Čez pleča je meril deset, čevljev, glavo pa je imel pet čevljev dolgo. S tem germanskim velikanom je popotoval po Nemškem in Francozkem, in Njihovo veličanstvo kralj Ludovik XIII. se temu groznemu kolegi kar prečuditi ni mogel, in na vsem potu ni Mazurier srečal človeka, ki bi mu bil povedal, da je njegov Teutoboh, če se prav za prav vzame okamenjen mamut. Take velikanske kosti so dale v prejšnjih stoletjih povod mnogokaki lepi pripovedki. Njim se moramo morda zahvaliti za Aehila in Ajaka. Iz Ajakove gomile so vzeli v času Periklejevem šipico v kolenu, krožnikove velikosti in vČernem grobu pri Kranji kažejo še danes velikansko rebro »ajdovske deklice". Danes pa vemo natanko, kak je bil mamut; 1834. 1. v oni gor ki zimi, kose je celo obrežje reke Lene otajalo, našel je neki tunguski ribič celega mamuta z (Konec mesom in dlako. Naravoslovec Adams ga je z mahom natlačil in ga peterburski muzeji za deset tisoč rubljev prodal. Vse te in prej omenjene živali pa so živele ob zeliščih, in še le tedaj, ko se je zemlja z njimi prenapolnila, prikazovati so se jele tudi živali roparske, ki pa so bile mimo sedanjih mnogo krepkeje in veče, ker se jim ni bilo potreba za svoj obed toliko truditi kakor sedaj, ko morajo mnogokrat poleg vsega truda še lakoto terpeti. Razen levov, tigrov, leopardov in nekaj druzih maček (mačji rod je pa vendar že v tej dobi živel) in ene ali druge roparice bila je zemlja konec nove dobe posuta čez in čez z živalmi in rastlinami, kakoršne nas obdajajo danes od vseh strani. Stvarjenje je bilo končano, in napočiti je moral šesti dan, trenotek, ko je stvarnik pokazal zemlji, ki je dosedaj občudovala le delo njegovih rok, celo svojo lastno podobo in ji vstvaril človeka, po božji podobi, a predno se je to zgodilo, očistil je vso zemljo in jo opral, da spozna človek, najumetnejše delo st.var-nikovih rok, kako ga je njegov gospod že pri stvarjenji mimo vseh bitij odlikoval in počastil. prih.) Ivan z Verha' Zlato. (Konec.) "■%ioto za letom je privrelo več zlato-' kopov v srečno Kalifornijo. A kmalo ni bilo za vse dosti prostora, zlati prodi so bili na mnogih krajih že večkrat preiskani, in treba je bilo vedno bolj popolnega orodja, da se je delo izplačevalo, Zato so novi prišleci morali pečati se s poljedeljstvom. Iz nemirnih, dvomnih elementov, kakoršni so bili ti srečolovci, postali so pošteni kmetovalci, in blagostanje dežele je jelo v resnici rasti. To je bil pravi blagoslov zlata. Takoj pervo leto so našli zlata za H milj. gl., čez dve leti že za 1.10 milj. To je šlo nekaj časa naprej, dokler ni trud pridobitve veči postajal. Morali so začeti kopati rudnike ter zlato umetno ločevati od kamenja, kajti v naplavljeni zemlji ga ni bilo več. /raven tega so se pokrili zlati kraji z debelo skorjo terdih vulkanskih izmetkov. Vse to je letni dobiček zmanjševalo. Vendar je Kalifornija še vedno ena pervih zlato-nosnih dežel. Zedinjene deržave pridelujejo tudi drugod mnogo zlata, posebno v zahodu, v sosedstvu Kalifornije, kjer je v Nevadi najbogatejši rudnik na zemlji, z imenom Comstock-lode. V zadnjih desetih letih so izkopali iz njega za več nego 400 milj. gl. zlata in srebra, in vedno se jim odpirajo še nove žile. Samo pridobitev postaja vedno težavnejša, ker jim podzemeljska vročina nasprotuje na daljšem vertanji proti središči zemlje. Vsa Amerika daje sedaj okolo 156 milijonov gl. zlata na leto, tedaj največ mej vsemi deli zemlje. /a njo je perva Avstralija, iz katere izvozijo na leto primeroma za 98'5 milijonov gl. zlate kovine. Ta nepričakovana množica pride v pervi versli iz kolonije sVictoria\ Tam so dobili od začetka zlate kepe, ki so tehtale po 50 kilogr. Na svetovni razstavi v Londonu je vabil občinstvo k sebi obelisk, ki je bil zložen iz samih zlatih kosov avstralskih in visok 21 metrov! Tehtal je 896 tisoč kilogr. in bil vreden kacih 1000 milijonov gl. Tedaj '/s angleškega deržavnega dolga. Najmanj zlata dospe v naše roke iz Evrope. Nekedaj se ve da ni bilo tako. Otoci gerškega morja, posebno pa Španija, Alpe in druge planine so ga dajale Rimljanom v obilici, in njihovi pisatelji so ohranili poznejšemu zarodu mnogo zanimljivih čertic o teh zlatonosnih krajih. Na meji slovenskih dežel v koroški z i I j s k i dolini bili so takrat rodovitni rudniki, ki so pa že davno obožali in propali. V srednjem veku je slula posebno Češka zaradi svojega zlata, katerega so iskali že ob času Ljubuše. Mnogi dobri sledovi tedanjih rudnikov nam pričajo o vsestranskem pridobivanji zlata v onih dobah. Najstareji rudniki v Evropi, ki še vedno povračajo trud obdelovanja, leže v Karpatih. Kremenice, v znožji tega gorovja, v severno-zapadni Ogerski, imajo še mnogo zlatih žil, ki še niso usahnile. Avstrijsko cesarstvo obsega V Evropi sploh največ zlatonosnih krajev, ter pridela na Ogerskem in Sedmograškem iz svojih rudnikov vsako leto nekaj čez poldrugi tisoč kilogr. zlata. Tudi naše velike reke so bile v minolih časih polne zlatega peska, a sedaj se prališča na njihovih bregovih ne izplačujejo več. S tem delom se vkvarjajo navadno le ogerski cigani, katerim se drugo delo ne ljubi. Na leto oddajo v deržavno blagajnico okolo 5 odstotkov pridelka vse monarhije. V Evropi nahajamo ledaj zlato skoro samo v rudnikih. Iz naplavljene zemlje so ga že zdavna odločili in preiskali. Omeniti moramo tudi reke Rene, na kateri zasluži priden delavec s pranjem zlata le svoj skopi, vsakdanji kruh, kajti mej dvema milijonoma delov peska je komaj en del zlata. In vendar so preračunih, da ima Rena v svojih valovih še čez 80 milijonov gl. zlata. Radenska vlada je nakovala vsako leto kacih 2 tisoč zlatov iz zern, ki so jih vlovili v Reni, deržava določi postavno dovoljene zmesi. Pri nas rabijo za razne izdelke 18, 13 in 7karatno zlato. Vsa Nemčija se pridružuje tergovini s komaj 230. kilogr. zlata, ki je z avstrijskim skoraj edini pridelek v nekedaj tako bogati Evropi. Vrednost zlata se je spreminjala v teku svetovne zgodovine. Vzrok različne veljave je bila vsota letne pridobitve in osoda posameznih narodov. Ob Platonovem času bilo je zlato dvanajstkrat dražje, nego srebro. Tudi pri Rimljanih je imelo navadno to ceno. A ko se je Julij Cezar vračal iz Galije, prinesel je od tam toliko zlata, da je bilo nagloma samo TVjkrat. dražje nego srebro. Pozneje je zopet poskočilo, in prišlo je v nekaterih časih celo do 22kratne veljave srebra. V našem desetletji se suče ta razmera mej številkami 14 in 16, in kilogram se plačuje sedaj primeroma s1400gl. Zlato v naravi pač nikjer ni popolnoma čisto. Vedno ima primešanega nekaj srebra, ki mu daje bolj bledo barvo. Zlato, ki ga ima nad 20 odstotkov v sebi, imenovali so Rimljani electrum, dobro so torej že vedeli za te lastnosti. Čisto zlato bi se pa tudi ne dalo rabiti za nobeno delo, kajti je veliko premehko. Treba ga je vselej združiti s kovinami, ki ga narede bolj terdega, a ne škodujejo preveč njegovi kovnosti. Svinec za to ni dober. Ce mu ga primešamo le dvanajsti del, postane zlato kerhko enako steklu. To se ne zgodi, če se mu pri-dene srebra ali bakra. Da se razmere zlate zmesi, katero imenujemo potem legovano, lahko izrazijo, razdelili so marko zlata na 24 karatov. Čisto zlato je tedaj 24karatno. Če se mu odvzamejo štiri karati in nadomestijo z ravno toliko množico srebra ali bakra, ostane nam dvajsetkaratno zlato. Vsaka Stari narodi so dobro poznali enake posebnosti zlata, in so vedeli ločiti dobro od slabega. To nam dokazuje p o s k u-ševalni kamen, katerega so že v IV. stoletji pred Kr. poznali gerški zlatarji. Kako zgodaj so znali v Mezopotamiji izdelovati iz zlata razne umetniške reči, razvidimo iz svetega pisma, kjer se pervič omenja poraba zlata v starem veku. Služilo je že takrat človeškemu samoljubju, in imeli so ga moški in ženske za olepšavo svoje osebe. Iz poprej omenjenih krajev Azije ohranjena so nam tudi perva poročila o onem namenu zlata, ki je pač najstareji, in seje ohranil skoro nespremenjen do današnjega dne, namreč o porabi za božjo čast, Razni pisatelji pripovedujejo o zlatih bogovih v slavnih svetiščih, o različnih izdelkih, ki so mnogobrojno krasili hiše božje. In tudi sedaj je ni cerkvice, da bi bila brez zlata, naj stoji tudi sredi še tako ubor-nega kmečkega selišča. Zlato je ostalo v teku tisočletij pervi zaznamovalec moči in lepote, in zato tudi priprosti človek tako bogato obdaruje svetnike in bogove s tem najstarejim znakom bleska in vzvišenosti. Pri Egipčanih so duhovniki čuvali skrivnost obdelovanja zlata. V njihovi zgodovini se omenja najpervo v XV. stoletji pred Kr. Gerki in pozneje Rimljani so v porabi zlata prekosili vsa druga ljudstva. Znali so ga zvleči v niti in plesti iz njih dragocene obleke. Delah so iz njega tanke liste, s katerimi so zlatih kovine in druge stvari. Vedeli so, da se stopi v živem srebru — a kako so zlatih kovine, ne vemo natanko. Drugače gotovo, kakor mi, ker takrat niso poznali mnogoverstnih kislin, ki se sedaj rabijo pri zlačenji »v ognji". Zlate denarje so jeli tudi zgodaj kovati. V dunajskem dvornem muzeji hranijo novce, ki so bili narejeni v VII. stoletji pred Kr. v Mali Aziji. Za njimi so najstareji gerški in perzijski zlati. Rimljani so imeli primeroma pozno (1. 547. po zidanji mesta) pervi zlati denar. Arabci so jih posnemali v srednjem veku. Ta čas je bil zlat denar še j ako redka stvar v srednji Evropi. Benečani so delali perve svoje »cekine" koncem XIII. stoletja. Za njimi so Čehi kovali zlate novce iz lastnega pridelka, mej tem ko so Benečani potrebno kovino v druzih deželah prikupčevali. Po najdbi Amerike, iz katere so pripeljali nezaslišano mnogo zlata, jele so vse omikane deržave narejati zlat denar, ter si ustvarile posebno »zlato veljavo", ker zlato se ije od tedaj primeroma lahko dobivalo. Nepričakovane bogatije zlatonosnih krajev v novih, poprej neznanih delih zemlje, pretile so preplaviti stari svet, ter zmanjšati ceno zlata. A to se ni zgodilo, kajti v tisti meri, kakor so se odpirala nova zlata polja, rasla je tudi poraba zlata, ki je zašlo bolj nego neke-danje dni mej vse stanove človeštva v uaznoličnih oblikah. Vendar njegova veljava ni izginila. Ostalo je, kakor v mi- nolih, davnih dobah, spremljevalec časti in visoke stopinje v družinskem življenji, pogoj moči in oblasti. Kakor v pred-zgodovinskib časih, je še zdaj vedno zaželeno sredstvo zemeljske sreče. V veči meri služi še zmiraj osebni olepšavi in je zato hvaležen predmet raznim umet-nijam in buditelj našega duha. Vsako leto vzamejo zemlji po preračunu Zippe-jevem kacih 224 tisoč kilogr. zlata. A vsega, kar ga kroži po svetu, je morebiti za kacih pet tisoč milijonov gl. Kocka, vlita iz te množice, imela bi več nego 6 metrov dolg rob. Toliko bliščečega zlata je tedaj raz-trošenega mej človeštvom! Rodilo mu je pač brezštevilno križev in težav, pro-vzročilo dela, ki mu niso v čast, ter zapisalo mnogokatero dejanje s kervavimi čerkami v zgodovino. A vendar zlato svetu ni bilo samo v proklestvo, temuč imelo je vedno svoj dobrodejni vpliv. Z njim se postavljajo kakor nekedaj, tako še zmiraj »bratoljubja altarji", ono izpodbuja posameznike k večemu trudu in vzvišeni marljivosti. Delajo se iznajdbe in rode umotvori človeškega duha, ki bi morebiti ne bili nikedar zagledali belega dne, ko ne bi imel človek nobenega upanja zasluženega plačila, nobenega posvetnega odškodovanja za trud in znoj — ko ne bi bilo rumenega zlata ! Ivan Šubic. — O prevodih. makor pri drugih narodih, prikazovali ** so se tudi pri nas prevodi in bodo se še rodili. Eni se jih vesele, drugim niso po godu. Eni jili odobrujejo iz teh vzrokov, ravno iz istih vzrokov in drugih jih pa drugi zametajo. Ni pa vse enako, kako o njih mislimo. Prevodi tratijo čas onim, ki jih napravljajo, in segajo v žep onim, ki jih kupujejo. Prevodi hočejo tudi delovati na narod duševno enako izvirnikom. Potreba je torej vedeti, s kako pravico smemo književnost bogatiti s prevodi. Poveršne in aforistične misli pa tu nič ne zaležejo. Stvar moramo načelno ogledati in načelno uterditi. Le tako bomo večnim prepirom tudi tukaj vrata zaperli in prostor pridobili za druga pogajanja. Prevodi leposlovnih proizvodov niso tako redki, kakor vednostnih del. Kavno zato se spodobi najprej leposlovnemu listu o prevodih izpregovoriti. Prašanje je pa skupno za vsa duševna dela; ne verže ga deliti: naj torej enkrat leposlovni list za vednostno skupnost prostor pripusti. »Zvon* se je načelno prevodov branil; on ima tedaj še posebno dolžnost, svoje vzroke povedati, ako noče očitanja slišati, da samovoljno postopa. Kajti mnenja slišimo za prevode in proti njim. Mi po takem ne bomo naukov podajali, kako se prevodi snujejo, pač pa pogoje, dobiček, škodo in vrednost povdar-jali, ki izvirajo iz takih duševnih sredstev. Ko bi govorili le en jezik, in ko bi imeli vsled te enojnosti tudi v pismu le en svetovni jezik, gotovo prevodov ne bi bilo treba. Vse proizvode, ki so pisani ali tiskani, bral bi lahko celi svet; bilo bi vse za vse. Pa tudi tedaj bi nikedo ne mislil na prevode, ko bi imeli narodi enako bogato književnost po vsebini in po obliki. Prevodi nam hočejo tedaj pomagati s tem, česar sami nimamo. Oni prevodi, ki se na to stran pregrešajo, ne prinašajo nam nič novega, pač pa nas slepe z nepotrebnim blagom. Že sama ta resnica nas opominja, kako moramo vedeti, česar še sami nimamo. Vzroki, zakaj niso vsi narodi književno enako bogati, so raznoteri. Za nas so najprej znameniti oni, ki tiče v posebnostih vsakega naroda. Posebne narodne lastnosti dajejo tudi književnosti posebno lice, ki se razločuje od drugih. Od te strani nam ugajajo najbolj oni prevodi, ki imajo svoje izvirnike pri sorodnih narodih. Narodi, ki so nam le od daleč ali pa prav malo v rodu, za nas nimajo lahko pripravnih izvirnikov. Vendar moramo tukaj duševna dela dobro ločiti. Proizvodi so namreč dveh verst. Eni imajo več narodne kervi v sebi, nego drugi. Kakor so nekatere strani občečloveške, tedaj lastnina vseh narodov, ravno tako so tudi eni proizvodi bolj mednarodni, tako rekoč kozmopolitični, drugi pa imajo poleg te splošnosti še specifične narodne lastnosti. Veda obsega resnice, ki niso navezane na noben narod. Kar je enim belo, ne sme drugim černo biti. Vednostni oddelki se tedaj ne pregrešujejo proti narodnim posebnostim. Ta zakon pripušča sam na sebi prenesti vso vedo iz izvirnikov enega jezika v druzega. Kar ima leposlovstvo vednostnega v sebi, tudi ni proti temu zakonu. Logične sestave v leposlovnih proiz- Jurij Šubic risal. H«liog:LC Zamarski na Dunaji, „ RAJA" PRISEGA vodih tedaj so mednarodno imetje, katerega se morajo posluževati umetniki vseh narodov enako. Pa tudi vsebina leposlovnih del je na mnogokako stran kozmopolitična. Lirika čute izrazuje na način, kakoršen je bistveno vsem narodom enak. Lirika tedaj ni prijateljica enim narodom in sovražnica drugim. Zato ji načelno ne smemo braniti, ako se preseljuje v prevodih od soseda do soseda. Kar ima ona narodnih življev, je malenkost. Drugi leposlovni proizvodi pa imajo že posebnosti kulturne. Zatorej se ne dajo preoblačevati v tujo obleko brezpogojno. Tu torej vidimo meje, katerih nam ni prekoračevati, ako nimamo drugih posebnih vzrokov. Kar doma zrase, ugaja domačincem najbolje. Po takem bi bili prevodi naj-naravniši, ako jim iščemo izvirnikov pri najsorodniših narodih. Leposlovne oblike so, kakoršneso v igrah in romanih, imajo v imenovani meji vsebino, bodi-si ožega ali širjega družbinskega obsega, kakoršna je naši naravi, našemu mišljenju in čutjenju najbolj znana. Sorodnost se poprime najlaže sorodnosti. Noša je današnji dan med omikanim (Dalje svetom mednarodna postala. Ali z nošo ne moremo primerjati duševnih del, ki imajo narodno lice. Duševna dela so bolj izvor tudi narodne notranjosti; ta se ne da samovoljno odstranjevati. Zato se ne moremo šemiti s prevodi, ki so nam zaradi narodne izvirnosti oddaljeni. Leposlovna dela, ki obravnavajo narodne posebnosti, ne morejo drugemu narodu ugajati, ki je tudi poseben, če je zares narod. Mi nismo Italijani in Nemci, še manj pa Francozi in Angleži po bistrosti in čustvu. Smešimo sami sebe, ako hočemo blažiti se s posebnostmi, samo drugim narodom lastnimi. Le kar imajo ti narodi zares kozmopolitičnega, je tudi za nas, ker na zadnje smo poleg druzega tudi mi še ljudje. Mi torej nismo proti prevodom; kažemo pa na pogoje, pod katerimi prevode edino odobrujemo. O prevodih za glediščne igre bi bil potreben še poseben pogovor. Opominjamo zaresno na to stran, da poklicani te naloge ne pozabijo. Drugače se bo zgodilo, da se bodo tujci našemu slepemu posnemanju smijali, in tudi pametni domačinec bode moral milovati tako početje. France Podgornik. prih.) --K2.0J Slovenski glasnik, jsesta podoba. Prisega. Ti, ki so pokorni ti svetovi, Služijo ti zemeljski rodovi, Pred teboj trepeče vsaka stvar; Ti človeške sodiš sam osode, Dvigaš, ponižuješ v prah narode, Čuj naš glas, nad zvezdami vladar! Kličemo v molitvi te očeta, Tvoja naj godi se volja sveta, Tvoje se česti ime povsod! Zver dobrote vživa tvoje roke, Čuj uboge svoje nas otroke, Reši nas pogube, o gospod! Pred obličjem tvojim tu klečimo. Sužnje roke kvišku ti molimo. Milostno oberni v nas oko! Bleda naša glej upala lica. Napolnila mero je krivica, Sužnji jarem žuli prehudo! ©Ji 176 *.