Knloli&k cerkven lisi.
Danica izhaja 1.. 10. in 20. dne vsaciga mesca na celi poli, in velja p« pošti za celo leto 3 gld.. za pol leia I gld. »"•» vi » tiskarmci eprejemana na leto 2 gld 60 kr. in na pol leta 1 rld. 30 kr.. ako uni dns»i zeden.jo v nedeljo ali praznik, izide H;.ni. a dan poprej
Tečaj XV.	V Ljubljani 1. grudna 1862.	I Asi 34.
Cvetka v vezitni venec
sv. Frančiška Ksaverijana.
Rajska zvezda ti, Frančišek sveti!
Miio dansi se ozri na nas. Glej nas zbrane tu ti hvalo peti . Naših tud poslušaj prošinj glas: Svet' Frančišek. slavni ti svetnik. Bod' pri Bogu naš pripomočnik.
Slavna Španija ti dom je bila .
Si v Ksaverskem gradu se rodil; Staršev bogoljubnost te zbudila, Da le dobrega si se učil .
kazal zgodaj že Frančišek si. Da tvoj duh za nauk ves gori.
Šola te pariška kmal sprejela.
Komaj štel si osemnajst še let; Med naj boljše te učence štela. Že protil napuh je te prevzet"; Svet' Ignaci pa te poduči: ..Vse zgubi, kdor dušo pogubi.*
Jezusov ga reda zdaj se lotiš .
V njem želiš razširjat" Božjo čast; Med nevernike se clo napotiš. Da malikov bi razdjal oblast. Indija. Japanska kmal spozna, \ tebi svojega aposteljna.
Peš prehodiš mesta in deržave,
Iz ljubezni Božje zlo terpiš; Da sadil bi nauk vere prave . Se težav do smerti ne bojiš. Radostno postavljaš sveti krit, Doše vodiš v svitli paradiž.
V	daljno kino clo serce te žene. Evaageli tamkej o znan vat';
Rešit duše revne, še zgubljene. Gladko pot v nebesa jim ravaat; Al na meji Bog pokliče te V sveti raj med svoje izveličane.
V	sredi trum pi zdaj. Frančišek sveti. k' jim prižgal si svete vere luč;
Prosi tud za nas, apostelj vneti! Da vsi najdemo nebeški ključ.
Svet' Frančišek! slavni ti svetnik. Bod pri Bogu naš pripomočnik !
Rodoljub Podrati:ovski.
Mhrogtas.
Leta 1863 bodo avstrijanski Slovani, kakor Čehi, Moravci, Slovaki in Horvati obhajali tisučletni spomin apostoljskega delovanja sv. Cirila in Metoda. Tega leta bode tudi perva obletnica smerti našega v Bogu počivajočega nepozabljivega škofa Antona Martina Slomšeka. Za slovesno obhajilo tega žalostnega spomina se je vstanovilo društvo pod predsedništvom
spodej podpisanega oskerbnika šmarske dekanije in farmeštra ua Ponikvi, kjer so bili rojeni rajni slavni škof. katero namenjava od 26. septembra do 4. oktobra 1863 obhajati slovesen spomin po naslednjem načertu:
1.	Bode se skerbelo, da se do tistega dne izdela marmorna ploša s prikladnim napisom, ktera se ima slovesno v steno rojstne hiše rajnega škofa na Slomu postaviti
2.	So ponikviški farmani pripravljeni, v spomin svojega slavnega rojaka v farni cerkvi sv. Martina, v kateri so rajni mil. škof bili keršeni in birmani, s pomočjo prijateljev in častivcev rajnega škofa Antona Martina, nov oltar v čast slovanskima aposteljnoma ss. Cirilu in Metodu postaviti, kteri bi se 27. septembra 1863 kot na den pogrebščine rajnega škofa slovesno blagoslovil.
Rajni škof so za sv. Metodom narveč za ker-šeansko omiko štajerskih Sloven.cov storili, in so bili pervi škof (skoro tisuč let je lega treb&lo!), kteri so vse štajerske Slovence znali z domačo besedo tolažiti, in v domači besedi podučevati. Veliko število štajerskih Slovencev blizo jezero let ni slišalo svojega vi-šega pastirja kerščanske sv. vere v slovenskem jeziku oznanovati. Rajni škof Anton Martin so pa bili tudi pervi škof na slovenskem .Stajeru za sv. Cirilom in Metodom, kteri so štajerskim Slovencem slovenske bukve spisovali.
Toda na lepši način ne vemo obhajati oblelnega hvaležnega spomina in zajedno tisučletnice svetih aposteljnov slovanskih, ko da v cerkvo rojstne njihove fare postavimo oltar svetih možev, ktera so rajni mil. škof tako priserčno častili, in pod nju varstvom ute-melili po vsih slovenskih deželah leporvetečn bratovščino.
Ob zgorej omenjenem času se bodo v cerkvi sv. Martina obhajale cerkvene slovesnosti nalik misijonskim obhajilom s pridigovanjem in deljenjem ss. zakramentov.
Tako mislimo dvojno slovesnost ob enem n.trvred-niše in dostojniše opraviti Bogu v slavo. ss. Cirilu in Metodu v čast, rajnemu mil. škofu v hvaležen spomin, in slovenskemu ljudstvu v dušno korist.
Ponikva ni le samo za tega delj nar prikladniše mesto, ker je rojstni kraj slavnega rajnega škofa, temoč tudi zavoljo svoje velike in prostorne cerkve za sprejemanje romarjev, in zavoljo železnice, po kteri je prihod tudi od daljnih strani priležen.
Podpisani odbor bode v kratkem razposlal povabila vsim slavnim dekanijam lavanške škofije in tudi dekanijam drugih slovenskih škofij s prošnjo za do-brovoljne pomočke. Kar bo po stroških denara ostalo, ga bode društvo sporočilo al Vodnikovi matici, ali pa družbi sv. Mohorja s to pogodbo, da naj skerbi za vkupno izdavanje vsih Slomšekovih spisov, in sicer
po tera-!e redu: i. Homiletične, liturgične in katehe-tične spi^e: moralne pripovesti in življenjopise; 3. pesmi in basni: 4. slovniške in historične sostavke \a Ponkvi, v god sv. Martina 1868.
Janez Keše, dekan in farmešter na Ponikvi, predsednik.
Davorin Terstenjak, farmešter šentjurski, tajnik.
ne se tla
v slavni spomin na slovstvene zasluge pokojnega kneza in škofa La vantinskega
Antona Martina Slomšeka.
(Govoril gošf.. Frančišk košar, špiritval v Marburškem Bemenišu. o shodu Marburškc čitavnice 21». oktobra 1662.)
(Konec.)
Ta gorečnost za blagor škofije jih je vredne storila, da so bili I. 1844 za korarja stoljne cerkve v šent-Andrej poklicani, in bilo jim je nadzorništvo čez ljudske šole cele škofije izročeno. Gotovo jc, da ni bilo v celi skotii moža, kteri bi bil za to službo bolj sposoben, kakor pokojni knez. Vsaj so naj bolje poznali vse rane našega šolstva in imeli nezmerno ljubezen do mladine. Res da so le dve leti v tej službi poslovali, ali vender se mora reči, da pri vsih za-deržkih in overah, s kterimi so se niogli vojskovati, je bil ta čas za šole naše nadepolna juterna zarija boljši prihodnosti. Prijazni opomini in lepi nauki za razne predmete šolskega učenja za katehete in učitelje so se poverstoma nasledovali. Priporočali so, kar naj več so mogli, slovenske nedeljske šole, pa tudi kaplane nagovarjali, da bi ob četertkih slovensko šolo imeti blagovolili, kar so tudi radi storili in še delajo do dnešnega dne. Prizadevali so si, razširiti in povzdigniti med mladino veselo petje svetih, pa tudi drugih poštenih pesem v cerkvi in doma. V te namen so naročili učiteljem, jim zberko pesem in napevov posla.i. v njih farah navadnih, da bi se naj boljše gradivo odbralo in natisniti dalo, in tudi to delo so, pa se le kakor skof dovcršili. Spisali so za šolarje dvojne motitvine bukvice, v kterih so vse za šolarje potrebne molitvice, pesmice in verske nauke, ktere je na pamet vediti treba, v prijetni venec povezali; enim se pravi: „Angel molitve", drugim: „Sveto opravilo za šolarje" 1S46. Že takrat so živo spoznali, kako potrebno bi bilo Slovencem slovstveno društvo v iz-davanje bukev, za izobraženje slovenskega ljudstva potrebnih, in so vložili do takratne Ljubljanske gu-bernije prošnjo za dovoljenje z natančnim načertom namena tega društva in pomočkov, s kterimi se ima doseči.
Ali kar bi nihče ne bil pričakov al. se jc zgodilo. V tem ko je bilo avstrijanskim Nemcem že zdavnej enako društvo pod imenom: „Mechitaristen Verrin" dovoljeno, je bilo društvo z enakim namenom Slovencem odrečeno in sicerod rečeno možu, kterega edino ime je bilo poroštvo dovolj za postavno obnašanje društva. Akoravno je moglo tako določenje serce, ki si je bilo čistih namenov svesto, močno boleti, vender mozu tako krepkega značaja, kakor so bili pokojni knez, pogum ni upadel. Pošten in keršansk ro-
•) Živo oodi priporočeno vsim Slovencem. naj bi se v v>akera oziru popiijeli in vdeleževali. da se spolni ta osnova, s ktero je toliko blazih namenov sklenjenih.	Vr.
••") Krlas^ des illvrischen k. k Landesprasidiums vora 15 April 1*45. Z. 134
doljub ne gleda na to, kako se njegove dela tolmačijo in kakšni nameni se jim podtikujejo, temoč on posluša edino glas svojega znotranjega prepričanja in dela nevtreuden za to, kar pred Bogom in svojo vestjo za dobro in pravično, za časni in večni blagor svojega naroda potrebno spozna. In tako so storili tudi pokojni knez. Žaljivo odrečenje zaželenega društva so ponižno in tiho prenesli, ne ene same besedice zastran tega nismo kedaj slišali iz Njih ust, ali sklenili so, ravno tisti namen, če tudi nepopolnoma. po drugi poti doseči. Izmislili so si krasno osnovo letnika za Slovence, v kterem bi pisatelji plode svojih vednost in poskušinj zastran cerkvene in domače izreje naroda priobčevati zamogli, in ker jim ni bilo dovoljeno celih kosov podajati Slovencem, so jim hotli podajati vsaj male drobtinice, in so zato te letnik „D rob ti niče" imenovali. Na den sv. Miklavža 1845 so osnovo in povabilo za Drobtinice spisali, in z novim letom 1846 so prišle perve Drobtinice na svet, kterim je pridjano tudi ono zanimivo povabilo. Bile so povsod z veseljem sprejete in v celo kratkem času do poslednjega iztisa prodane. — Še male dogodbice iz te dobe, za naš predmet zanimive, ne morem zamol-čati. V jeseni leta 1845 smo slovenski bogoslovci v Celovškem semenišu osnovali med seboj malo slovensko čitavnico, ktere vodstvo je bilo meni izročeno. Pripeti se, da pridejo šolski nadzornik Slomšek ravno tisti čas v Celovec. Veliko željo sem imel, jih prositi, da bi se tudi v našo čitavnico vpisali, ali ker jih še osebno nisem poznal, tudi nisem serca imel, se jim približati. Tode tačasni stolnji kaplan, č. g. Matija Majer, me navdušuje in sam pred nje pelja. Z velikim veseljem vzamejo polo, berejo povabilo in načert s pohvalo, se že podpisanim udom milostno pripišejo, in v kratkem vse svoje izdane knjige čitavnici v dar pošljejo. Citavnica naša pa je prejela s tem podpisom častito veljavo tudi pri tistih, ki so jo od začetka le s pisanim očesom gledali.
Po takem izverstnem poslovanji in trudenji za izrejo mladine in blagor škofije, kdo bi se čudil, da so knez in škof Frančišk Rs. Kutnar tako močno želeli, možu tolike modrosti in gorečnosti Celjsko opatijo izročiti, tla bi bili v sredi školije njih desno oko in njih desna roka. Željo škofovo so spoštovali pokojni Anton Martin kakor povelje Božje, in so to službo morebiti še zato toliko rajši prevzeli, ker so zamogli upanje imeti, za dostojno izobraženje šolskih pripravnikov še kaj več storiti. Ali človek obrača. Bog pa oberne! V Cclji za Antona Martina staje ni bilo: za viši poklic jih je bil Bog odločil. Mož, v raznih duhovskih službah tako izverstno izurjen in skušen, kteri je v svojem velikodušnem sercu nosil ves slovenski narod, in kterega ime so tudi Slovenci v svojem sercu nosili, je bil vreden, povzdignjen in postavljen biti na svečnik škofije, ter postati Slovencem luč, voditelj in bramba. In tako se je tudi zgodilo. Mesca apriia 1846 so Celjsko opatijo prevzeli, ali že konca maja tistega leta so bili škof L a v a n t i n -ski izvoljeni, da bi postali umerlega Kutnarja vredni naslednik.
Kakor daleč se sliši slovenska beseda, tako daleč se je razlegalo veselje zavolj novice, da so Anton Slomšek izvoljeni škof Lavantinski. Tako častitega sprehoda še Celjsko mesto ni vidilo, kakor tisti den, ko so Anton Martin slovo jemali. Od izbinih vrat dc kolodvora je stala praznično oblečena in na dve strani razdeljena procesija, med ktero so šli novo izvoljeni škof, spremljani od veliko duhovnov in mestnih in cesarskih vrad; dvanajst duhovnov jih je spremilo celo do Solnograda, kjer so bili 5. julija v škofa posvečeni.
S krepko roko so v 46. letu svojega življenja prijeli za škofijsko veslo, za geslo si izvolili besede sv. Ignacija: Omni a a d majorem Dei gloriam et & n i m a r u m salutem (vse v višji Božjo čast iu duš zvcličanje), in prepričani smo, da so pred Božjim sodnjim stolom s sv. Pavlom zamogli reči: ,.Cursum consummavi; lidem servavi": kar sem obljubil, sem z Božjo pomočjo dopolnil. Kdor meni, da so pokojni knez narodnost ljubili in spoštovali v posvetnem pomenu te besede, ta se moti in jih ni nikdar razumel. Njim je bila narodnost le de':la, ktera naj ponižno in pohlevno služi v višji namen: Ad majorem Dei gloriam et animarum salutem: v višji čast Božjo in duš zvcličanje. To je mesto, na ktero se mora vsak vstopiti, kdor hoče narodne dela Njihove prav presoditi in vredno ceniti. Tega so nam porok vse Njih knjige, vsi Njih sostavki po raznih časnikih priobčeni, tega so nam porok vsi Njih pastirski listi, posebno od viharnega leta i848; tega so nam porok tudi govori, s kterimi so nas tolikokrat tukaj v čitavnici razveselili. In ravno ker Njih nasprotniki in sovražniki, zgolj puhli liberalci po brezbožnem kopitu sedanjega veka, še zmožnosti nemajo, Njih škofovega gesla razumeti, ravno zato so vse Njih narodne dela krivo tolmačili, jim nevarne namene podtikali, in jih posebno poslednje leta tako gerdo ogovarjali in černili. Ali vse vmazane saje, s kterimi so hotli zvezdo slave Antonove otem-niti, bo nepristrana presoditev v kratkem odpihala, in zvezda Njih slave se bo še le nad Njih grobom v vsi svoji lepoti prikazala, kakor je eden poprejšnjih ministrov, Njih odkritoserčen spoštovavec, preroško izgovoril: „Dela Slomšekove se bojo še le po njegovi smerti dostojno cenile4*. Pred sodnjim stolom svoje dobe niso našli pravice, ali prepričani smo, da jo našli bojo pred sodnjim stolom zgodovine.
Po zgledu sv. apostola Pavla so si prizadevali vsim vse postati v duhu keršanstva in naroda. Ali že pri nastopu visi pastirske službe so z bistrim očesom previdili, da eden zaderžek bo vsem blagim namenom protivno v bran stal, ktere so v časni in večni blagor Slovencev izpeljati sklenili, in te zaderžek je bil sedež Lavantinske škofije na kraji školije in v nemški Lavantinski dolini na Koroškem. Dokler se sedež škofov na Slovensko ne prestavi, dokler se vsi štajerski Slovenci pod pastirsko palico enega slovenskega vladika ne zberejo, tako dolgo ni mogoče, da bi Lavantinska škofija lastno bogoslovsko semeniše zadobila, v kterem bi se od-gojitev bogoslovcov potrebam sedanje dobe dostojno na narodni podlagi osnovala, tako dolgo ni upanja, da bi danica prosvete štajerskim Slovencem zasvetila. Pobožna ljubezen do naroda svojega je tedaj pokojnemu knezu misel in sklep vdihnila, se preseljevanja škofovske slolice iz koroške na slovensko štajersko zemljo vnovič lotili, ki je bilo že večkrat in sicer v letih 1785, 1809, 1826 začeto, pa po nezgodi časov in vnemarnosti dotičnih oseb vselej nedoveršeno pušeno. Z veseljem so tedaj zaslišali večkrat, posebno 1. 1848 ponovljeno prošnjo štajerskih Sloveneov, zlasti iz sekovske školije, za omenjeno preselitev. Ni tukaj kraj, obširniši popisovati nedopovedljivih trudov in obilnih stroškov, ki jih je to delo pokojnega kneza stalo, dokler ni bilo 1. 1859 srečno izpeljano; ali tega vender ne smemo zamolčati, da so za vte-melitev novega semeniša v Marburgu iz svojih pičlih dohodkov 520,000 gl. na oltar svojega keršanskega rodoljubja položili.
Ker je to, kar so kakor škof za slovensko slovstvo storili, Vam vsem že bolje znano, naj povzamem le ob kratkem naj poglavitniše dela.
Vedoči, da zamore le tisti duhoven veselo in sa-dunosno v pastirski službi delati, kteri je narodno izobražen, njim je bila modra izreja bogoslovcev čez vse pri sercu. Vse moči so napeli, veliko sami ier-tvovali, da se je 4. bogoslovski razred I. 1850 v šent-Andrej prestavil. Navadno pobožno branje pri mizi in pri molitvi so ročno v slovenskem jeziku ukazali. Slovensko slovnico so več let sami razlagali, djansko podučevanje za spovednico in prižnico prav do smerti sami imeli, ter vadili bogoslov ce v slovenskih zgledih. Pri vsih govorniških poskušnjah so sami pričujoči bili, ter so govorniku z očetovsko ljubeznijo povedali, kaj je hvale vredno, kai pa poprave potrebno. Tudi naj slabši vreme jih tukaj v Marburgu zaderžaviti ni moglo, da bi k tem vajam prišli ne bili. Ha bi se bogoslovci pred Njih očmi in pod Njih vodstvom tudi djansko vadili v oznanovanji besede Božje. so za-povedali, da so mogli bogoslovci IV. razreda v sent-Andreji domači družini, ki je bila večidel slovenska, v škofovski kapelici, tukaj v Marburgu pa v cerkvi sv. Alojzija, za slovensko družino po mesti, pridige in keršanske nauke imeti, ktere so v sent-Andreji vedno poslušat hodili, pa tudi tukaj še pngn«;». Da bi si pa bogoslovci potrebno spretnost v bogo<l«vskih izrazili pridobili, so ukazali, da naj se jim katehetika slovensko razlaga, ktera po učitelju tega predmeta, preč. g. Bozmanu, slovensko izdelana, je bila v „Drobtincah" I. 1855 natisnjena, in kaj radi so vi-dilili, ko so lansko leto učitelj pastirne tudi te predmet, in še nekteri drugi učitelji tudi druge predmete po slovensko razlagati začeli.
Drugo, kar jim je toliko pri sercu bilo.«, ljudske šole po deželi. Omenjene slovenske šole so močno podpirali, jih krepko hranili zoper tiste gospode, kteri so hotli vse le po starem kopitu imeti: pa tudi vsak-denskih šol niso pozabili. Ko je leta 1^4^ ideja narodnosti Evropa pretresla in tudi šole prešinila, in jasno ko beli den svetu pokazala, kolika krivica se je Slovencem v šoli godila, je minister T up. z zaupanjem izdelanje šolskih knjig Njih roki izročil. Spisali so sami mali slovenski katekizem, za drug.- bukve pa so načert osnovali, ter delo med sposobne duhovne in učitelje razdelili. Naj več, se ve dr, sr tudi za te knjige sami pisali, in poslane rpise vse «anii prebirali in popravljali. Tako je prišlo na den ..Malo slovensko-nemško berilo" 1.1853. Veliko ^i« vensko berilo" I. 1855, ,,Ponovilo za nedeljske šole** !. 1854, in da bi umeli učitelji te knjige dobro ra*»it . so v Drobtinicah 1. 1861 posebno podučenje podali v sestavku: ..Kratko vodilo za malo in veliko beril«.. Blagim učiteljem dober svet." — L. 1853 so dali natisniti otrokom toliko ljubo knjižico: ,.šola vedela lepega petja za pridno šolsko mladiko", za ktero s., bili ze kakor šolski nadzornik gradivo nabirati zar»li. Iz ravno tega gradiva so posnete tudi pesmi za pri žegnu z napevi, kakor so v Drobtincah I. 1N61 natisnjene. In da bi se učitelji bolj spodhudovali za petje in sv. niuziko, so 1. 1852 darila iz lastnega premoženja na deset let razpisali, da naj prejme v vsaki dekanii tisti učitelj 5 gold., kteri se je po razsodbi šolskega ogleda v petji in muziki naj bolj izverstnega skazal.
Tretjo neutrujeno skerb so obračali na Slovencev narodno in pobožno domačo i z rejo. Zato s« z veseljem pozdravili družbo sv. M o h o r j a, leta 1851 v Celovci vstanovljeno, ktera ima lepi namen, izdavati bukve za izobraženje prostega ljudstva primerne. ter so 500 gl. v njeno matico vložili. Om so poskerbeli, da so se vZgodbe sv. pisma star. in nov. zakona" s podobami po dr. Smidu v slovensko prestavile, ktere je ta družba na svitlo dala. — Pre-
skerbeli so tndi Slovencem novo izdavanje Djanja svetnikov" s podobami I. 1854, ktero so s pomočjo krajnskih in štajerskih rodoljubov izdelali. Kar je pa še več, vse rokopise so sami pregledali, celo natis sami popravljali, pri kterem delu, ki so ga večidel le ponoči zamogli opravljati, so s« svoje poprej iz-verstne oči tako pokvarili, da so poslednje leta le še z očali, in še to le težavno brati in pisati zamogli. S posehno ljubeznijo pa so bili svojim ,.Drobtincam'* vdani, in akoravno so kakor škof vredništvo v druge roke izročili, so vender do smerti njih duša in poglavitni pisatelj ostali. Naj več in naj izverstniših sestavkov je iz Njih peresa; posebno pa so se mojstra skazali. kar zadeva duhovsko pastirstvo, življenjepise pokojnih rodoljubov, in šolo.
Kakor za ,,Drobtinice** so goreli pokojni vladika tudi za dobre, ljudstvu koristne časopise. Podpirali so jih, kakor so zamogli, in duhovnom dokajkrat naročali, da naj dobre časnike širijo, slabe pa zatirajo. Zmed vsih jim je bila ,,Danica" naj bolj ljuba in draga; pogosto so z veliko polivalo od nje govorili, ker se tako hrabro poganja za narodnost, pa še hrabre jši za keršansko vero in pobožnost. Ganljivo pa je bilo. ko so pri poslednjih duh. vajah na Slatini, malo dui pred smertjo, rekli, da želijo, naj bi bila v vsaki fari naše školije vsaj ena ,,Danica,** in ako nihče ne premore je naročiti, naj se naroči na Njih stroške. Več lepih sestavkov so tudi za „Danico" spisali, in vsako leto o godu sv. Cinla in Metoda stanje in napredovanje te bratovšine Slovencem naznanili *).
Pa vse to jim še ni bilo zadosti. Kakor dobremu očetu jim je bilo naj slajši tolažilo, s svojimi duh. otroci se prav po očetovsko razgovarjati; iu ker jim to ustmeno mogoče ni bilo, so se sredstva pastirskih listov posluževali. Njih pastirska beseda je imela cez serca ne kar domačih vernikov, ampak Slovencev sploh čudovito moč; poslušali so jo zares kakor besedo poslanca Božjega. Že Njih pervi pastirski list je bil kakor iskra nebeška, ki je vse slovenske serca presilno razveselila, ogrela in uadušila, in Njih pastirski listi v viharnem letu 18 48 so bili duhovnom in ljudstvu naj gotovši vodilo, dani zašlo v politiške in cerkvene zmote. Menim, tla hi se vsem Slovencem močno vstreglo, ako bi se vsi pastirski listi pokojnega vladika zbrali in v posebni knjigi izdali. Ta knjiga hi bila naj častniši spominek na grobu Njihovem, bi Njih duha in nauke naj stalniši ohranila v sercu duhovnov ui vernih Slovencev, bi pa tudi Njih nasprotnikom, ako še le kolik a j dobre volje imajo, priložnost dala, se Njih resničnega in navdušenega avstrijanskega patriotizma prepričali. Ouljubim Vam pripomoči, da ta knjiga izide.
Vender Njih keršansko rodoljuhje se ni dalo o-mejiti lesnim mejam slovenskim: Njih široko serce je objemalo z euako ljubeznijo vse Slovane, katoliške kakor iickatoiiškc. Zato je cerkvena rana nesrečnega razkoluištva Njih bogoljubno serce čez vse bolela; in da hi si njo polajšali, so sklenili, novo bratovšino p o h o z n e molitve pod o b r a m b o s s. s 1 o-vanskih apostolov Cirila in Metoda med Slovani vpeljati. Pri duh. vajah 1. 1851 v Brežcah so
•) Omenimo le poglavitnih: L. Isl9: St. 2. Lepo petje, lepo serce
St. 11. 1'ovaba Slovencev v družbo sv. kriza. — t.. lš.»0: St. 11. Sedem naglavnih grehov naših šol. — 1.. lS.»3: St. 13. KazglaMlj neomadeževane£a spočetja prečiste D. .Marije v Lav. školii. - L. 1S5."»: >t. 19. Ilružba sv detinstva Jezusovega. - i.. tsoli: >i. 49. Opomba bratovšine sv. detinstva Jez. — ta v -ak ■ leto J »p - za-.lan bratov š i n • • »v. Cirila in Metoda.
hotli to braterno duhovnom slovesno oznaniti. Ali huda bolezen, pervi vzrok Njih prerane smerti, jih je na poti napadla in v Celji na posteljo položila. Tedaj so le pismeno povabilo poslali k duhovnim vajam, ki nas je tako navdušilo, da smo se mende vsi pričujoči ročno podpisali. S kolikim veseljem je bila ta bratovšina, ne kar po slovanskih, ampak tudi po nemških škofijah sprejeta, in koliko žlahnega sadu povračanja razkolnikov v naročje naše cerkve je že obrodila , posebno od kar je I. 1852 v Rimu cerkveno poterjenjedobila, je „Danica" od leta do leta naznanjala. Kdo bi dvomil, da bi zedinjenje Slovanov v veri tudi mnogo pospešilo vzajemnost, zložnost in povzdigo slovanskega slovstva?
Toliko in še veliko več so delali in se trudili pokojni knez vladika za slovensko slovstvo, za narod in sv. cerkvo. Ni preteklo leto, da bi se ne bili Slovenci novih plodov Njih pobožnega rodoljubja veselili. Bili so v resnici zvezda, na ktero je cela Slovenija s počešenjem gledala, bili sov resnici vodja Slovencev, na kterega glas so z veselo vdanostjo poslušali. Zato so nam tekle srečno in veselo in hitro blagonosne šestnajstere leta Njih višega pastirstva,
—	oj, in le prehitro so nam pretekle! Ali žetva na polji, od Božje previdnosti Njim odločenem, je dozorela, in zato je ukazal Gospod žetve nebeškim ženj-cem, da naj zlato klasovje požanjejo in bogate snope shranijo v žitnice nebeške. In če pri kterem mozu sedanje dobe, se smejo gotovo pri grobu pokojnega kneza veselo zapeti besede psalma Davidovega: „Euntes ibant et flebant, mittentes seminasua, venientes autem venient cum e.\ultatione portantes manipuios suos." Ko so na setvo šli, so jokali in v solzah in mnogih britkostih sejali svoje seme: ali zdaj ko so dolino solz zapustili, so z veseljem šli v nebeško domačijo, in angeli so veselo pevaje za njimi nesli bogate snope njih žetve. Naj tedaj počivajo v miru, kterega so si obilno zaslužili, in naj veselo vživajo večno krono svojih del, ktere vse in edino storjene so bile: Ad majorem Dei gloriam et animarum salutem: vse v povišanje časti Božje in duš zveličanje.
Mi pa v duhu še enkrat Njih grobno gomilo ob-stopimo, si na Njih grobu še enkrat roko podamo in pri slavnem imenu Antona Martina Slomšeka še enkrat obljubo ponovimo, da hočemo biti in ostati zvesti sini svoje domovine in rodoljubi goreči, — da hočemo zvesto hoditi po stezi, ktero so nam oni od-kazali, — neutrudeno delati za pravi blagor naroda,
—	se ne ustrašiti nobenih sovražnikov naše narodnosti, — se ne ukloniti nobenim zaderžkom in na-sprotkom, bodi si od desne ali od leve. Naše geslo naj bodo besede, ktere so nam pokojni knez, ko so poslednjokrat v slatinskem zboru svojih duhovnov, govorili in kakor oporoka svojega rodoljubja zapustili: ,,Bodimo vselej nepremagljivi katoličani — zvesti Avstrijani — in Slovani.** Da — slovenski rodoljubi smo in na veke ostanemo, — ali vse in vselej le v duhu k e r š a n s t v a.
2 odpustki obtagodarfeni altarji.
(Altaria privilegiata.)
Po več cerkvah se nahajajo z odpustki prevideni altarji, altaria privilegiata. Morebiti bomo ustregli marsikieremu bravcu Zgod. Danice, ako posnamemo sledeče iz „Salzburger Kirchenblatt"-a in povemo, kaj je „altare privilegiatum." „Altare privilegiatum" je tisti altar, s kterim so sv. Oče papež po posebni milosti popolnoma odpustek sklenili. Ta odpustek se
zamore le vernim mertvim v prid oberniti in se dobi, ako se za nje pri tem altarji bere sv. maša, tako da je tista duša, za ktero se mašuje, po zasluženji Jezusa Kristusa, prečiste Device Marije in druzih svetnikov rešena terpljenja v vicah.
Pri tem je naslednje pomniti treba: Mašnik si mora dušo ali duše, za ktere mašuje, in kterim misli v prid oberniti dar sv. maše, določiti. Sv. maša se mora darovati za tisto dušo ali tiste duše, kterim hoče odpustek v prid oberniti, ker odpustek se dobi in v prid oberne samo, ako se mašuje pri privilegiranem altarji za dušo ali duše, kterim je odpustek namenjen. Kadar to dan pripusti (in semiduplicibus etc.) se mora brati černa maša (de requiem). Kadar pa tega dan ali praznik ne pripusti, mora se brati maša tistega dneva, da se le sad sv. maše in odpustek oberne duši ali dušam v vicah.
Vernih duš dan so vsi altarji z odpustki oblago-darjeni ali privilegirani. Enako tudi med 40urno molitvijo v cerkvah, v kterih se kadarkoli med letom obhaja. Vendar se ne sme maševati v černem oblačilu , dokler je izpostavljeno sv. Kešnje Telo.
V eni in tisti cerkvi sme samo en privilegiran altar biti. Ako se pa v njej prav veliko sv. maš na dan bere, se jih privoli izjemoma tudi več.
Nekteri altarji so privilegirani za zmeraj, nekteri pa le za sedem let. Za take sc mora pred minulim sedmim letom ponovljenja prositi.
Na privilegiranih altarjih je po navadi napis: Altare privilegiatum. Vendar tak napis ni bistveno potreben.
Odpustki ne nehajo, ako se altar tudi popravi, prenovi ali popolnoma nov naredi, če tudi iz čisto druge snovine ali materije, ali če se tudi kam drugam v cerkvi postavi, da ostane le njegovo poprejšnje ime. Postavim: V Sorici je bil nekdaj stranski altar žalostne Matere Božje privilegiran. Tistega so bili pred več leti poderli in shranili v ta rov z pod streho. Na njegovo mesto so postavili druzega, ime je pa ostalo še zmeraj nekdanje, torej je imenovani altar še zdaj privilegiran.
Ako bi pa bil kak altar privilegiran zavolj starodavne mnogočešene podobe, odpustki nehajo, ko bi se podoba po ognji ali drugač vničila. Odpustki tudi nehajo, ko bi se cerkev razderla ali poderla, zadobe pa zopet svojo moč, ako se vnovič postavi cerkev na ravno tistem mestu.
Duhovni, ki mašuje pri privilegiranem altarji in odpustek oberne v prid kaki duši, zadobi popolnoma odpustek zavolj sv. Obhajila ravno tisti dan tudi sam zase ali za verne mertve.
Ker ne moremo vediti, ali je bila duša, za ktero se je maševalo pri privilegiranem altarji, odpustka tudi deležna po vsej njegovi obilnosti, je prav in koristno, ako se za njo več sv. maš bere pri takem altarji. Lahko je pa tudi že tista duša rešena, zato smemo upati, da pa nakloni odpustek neskončno do-brotljivi Bog njenim sorodovincom ali znanconi, zlasti ako sklene mašnik s pervim namenom tudi tega druzega.
Nekteri duhovni imajo pravico privilegiranega altarja tudi sami zase za svojo osebo, za en dan ali več dni v tednu. Taki pa niso navezani na kak poseben altar. ampak mašujejo lahko pri kterem altarji, in v kteri cerkvi hočejo. Vselej zadobe in obernejo lahko popolnoma odpustek vernim dušam	Drugi
•) V Rimu lahko dobi vsak duhoven, kteri prosi, pravico preo-blasteniga ali privilegiranega altarja 7.a svojo osebo, to je. ne na altar navezano; menimo pa. de to pravico tudi za al-tarje radi dajejo. Prosi se pa n.| pr. za 2. 3, 4 dni itd. v tednu za to pravico (jus AI tur is privilegiati ad personam). Vr.
pogoji veljajo ti, ktere smo poprej omendi. Vender se pa ne sme zavolj tacih altarskih predpravic, naj so osebne ali ne, po dekretu Klemena XIII. dne 19. mesca maja leta 1761 večji kakor na vadni dar (sti-pendium) tir jati za sv. mašo.
Ako pomislimo strašno terpljenje naših rajnih bratov in sester v vicah, je očitno, kako koristno da je, večkrat razložiti pobožnim vernim pomen tacih altarjev, kjer že obstoje, in njih veliko korist. Hvale vredno je pa tudi, ako poprosi samostojni duhovni pastir na dotičnem mestu za svojo cerkev za ta pre-imenitni zaklad. Če že kozarec merzle vode, podarjen iz ljubezni, ne bo o<tal pozabljen, koliko bolj bodo rešene duše pred obličjem milostnega Očeta v nebesih prosile nebeških darov svojemu dobrotniku, ki se trudi v tej solzni dolini za blagor še živih, pa v (em trudu tudi ne pozabi svojih rajnih ovčic.
A. Likar
1)y9eU po Slovenskim in ftopi* i.
Iz Ljubljane. Natis sv. pisma se koncu bliža : ze so na versti bukve Makabejcov. — ..Smarnice Marije Device" (tretji letnik L. J.) se ravno tiskajo s p iv lepimi novimi čerkami pri g. Blazniku. in bodo kje v začetku sušca zanesljivo gotove. — Tudi upamo, dc bode zvezčič novejših pesem za Smarnice iu druzih do maj-nika na svitlim.
Z veliko zanesljivostjo sc govori, de naslednik ranjciga lavantiuskifa škofa Martina Slomšeka so prečastiti g. dr Jakop Stepišnck, infuliraui stoljni dekan v Marburgu.
Iz Ljubljane. ..Glasonošu" se noče nič prav zdeti, de so bile sestre, ki so jih dunajski »humanisti" iz vidernske bolnišnice iztirali, na llervaškim od duhovstva posebno priljudno sprejemauc, ter so jim cclo vozove oskerbovali. ko so za novo bolnišnico milošujo zbirale. ..Glasonoša" meni, naj bi enako domače reveže, ki jih tudi nc manjka, od vasi do vasi vozili, — in o ti priliki „Glasouoša" spodobno pohvali verle može iz visokiga hervaškiga duhovstva, ki so imenitne reči storili za svoj lastni hervaški narod. Mi za svojo stran bi hervaškimu duhovstvu rajši srečo vošili. ako v ..humauismu" presega une. ki radi o leni govorijo, kako bi kulturo na jutro razširjali, ter je usmiljeno iu priljudno po keršanskim vodilu tudi do tuje revšine — bolje, čc preobilno, kakor pa prepičlo. Naj povemo v pojasnilo huina-nisma pa še euo. Pariz ima nad 100.000 Ncmcov iu med njimi — kaj pa de — je tudi dosti revšine. Oo. jezuiti skerbijo ondi za nemško cerkev in šolo; usmiljene sestre sv. Karola Baromeja za revšino sploh. za brezslužbne po-te itd. Oboji so silo silo zadolženi. Naš svitli ccsar plačujejo letne obresti za ccrkvene in šolske dolgove, pariški kardinal vikši škof Morlot pa za dolgove usmiljenih sester, lic bi sc iz tih dolgov izkopale, zbirajo po vladnim privoljenji nemške, usmiljene sestre za Nemce v Parizu tudi po Avstrii darove Kako se jim pa godi pri tem, nc kaj prijetnim opravilu za ubogo človeštvo? Dve tih bitij na kulturocvctuim nemškim Dunaji med svojimi rojaki še prenočevanja niste mogli dobiti in bili bi mogli ostati pod milim nebam, ako bi ji ne bila usmiljena oseba pod streho vzela, ki jima pa ni imela postelj dati, temuč ste mogli na stolih prenočiti. Zakaj in kako de se jc njima tako godilo (če so bile gostiša prenapolnjene?), ne verno, samo to vemo, dc se je res zgodilo, ker ste same pravile. Pa tudi to vemo. dc ste bile ravno ti osebi ua Slovenskim z veliko priljudnostjo spiejemani in tudi po zmožnosti obilno obdarovani, dc s«» duhovni in neduhovui ljudje tudi bolj olikauiga stami nemškima tujkama veliko priljudnost skazovali. Iu za to jim ui in ne hodi žal; zakaj do tujcu v se priljudno obnašati, jc vselej znamnje kolikor tolike o I i k a n o s t i a I i ..k u 11 u r c". De je pa prava in resnična kultura Ic tamkej. kjer cvete
živa vera, to ravno popisane dogodbe kažejo in »pričujejo, kaj pomaga komu, če je vsega „Schillerja" preštudiral in vse romane prebral, če se pa do bližnjiga neolikano ali celo robato obnaša, kakor na pr. dva človeka iz stanu, ki ga olika in postavnost posebno lepša, ki sta se pa zoper „humanizem" in postavnost tako nemilo pregrešila, de sta ravno imenovanima sestrama na železnici z Dunaja nalaš in prešerno tobak puhaje dim dervila v obličje! De se je pa to godilo iz zaničevanja do rcdovniškiga stanu, je očitno; naj bi bili sestri posvetnici, gotovo bi polizanih besed iu merdarij ue bilo ue koDca ue kraja. „01ikani človek se olikaniga obnaša do vsih ljudi in stauo v." Te resnice ne more nobeu človek ovreči.
Iz Selške doline. Ljuba „Danica!" ker nam vedno o kaki cerkveni slovesuosti semtertje po Slovenskim na-znauuješ. mi ne boš za zlo vzela, ako ti povem, da smo tudi v naši podružnici sv. Florijana v selški fari imeli sv. Elizabete dan blagoslovljenje noviga stranskiga altarja. Blagoslovili so ga v. č. g. loški dekan pričo dveh duhovnov te okolice, in so peto sv. mašo imeli, med ktero so prav ginjeno in po domače povedali, kaj in koliko da so delali naši predniki za Božjo čast in cerkveno lepoto, iu kako se je pred enimi leti sveta vera in Božja služba v nemar pu-šala. Zdaj pa, kakor so sami rekli, se zopet naraša iu množi. Rekli so tudi, da jih grozno veseli, ako vidijo, da *e seintertje v njih okolici, kaka sveta reč v prid Matere katoliške cerkve zgodi ali doverši, ter takimu djanju veselo na pomoč prihitijo. Altarčik, ki ga je domači podo-bar Marka Peternel zmalal iu naredil, kaže sv. Elizabeto, ki starimu ubožčiku darove deli; nad njo pa sv. Magdaleno prav pobožno iu ginjeniga serca; na levi strani sv. Barbaro, in na desni sv. Polono, tako, da ima celi altarčik prav lično in čedno podobo. Moram reči, da tudi v tej dolini se ljudje poganjajo po moči za Božjo čast in cerkveno lepoto.	Selški.
V Celovcu piše „Prijatcl": ..Razpisano darilo po 100 gold. se je prisodilo prelepi domači povesti: ..Deteljica ali življenje trijeh kranjskih bratov francoskih soldatov." ki so jo spisali znani slovenski pisatelj gosp. J. C igle r, višnjagorski fajmošter."
Od rogačke Slatine, U. listop. „Kapucin božji sin:" tako sploh nase ljudstvo govori, in imenovane menihe zares prav visoko čisla. Pa ne le prosto ljudstvo jih spoštuje, ampak tudi gospodje deželski in duhovski jih veliko cenijo. — To nam skazuje vsakoletni Porciunkeijni praznik, ob kterem vse vrč v njihne cerkve, se vdeležit sv. odpust ikov. Letošnje leto je v Celji bilo tisti dan nas do 40 duhovnov, drugega ljudstva pa ko listja in trave: tudi rajni skof Anton Martin so bili pričujoči. Enako tudi po drugih kapucinskih cerkvah ni manjkalo pobožnih romarjev duhovnega in deželskega stanu.
Nc lažem se. ako rečem, da sploh ljudstvo do klošter-skih mašnikov še večje zaupanje ima, ko do nas navadnih. Tudi vidimo, da jih cerkev v velike časti povzdiguje, celo na škofovski sedež, kakor pripoveduje 45. list ..Zagr. kat. li-ta" ze drugi primerljej: „YT Plovdinu v Macedouiji radi id uni ju Bulgarah latinski biškup Kanova. Njegovi pomočnici sami *u kapucini, kojemu redu i sam pripada, a jedan jediti je svjetovni svečenik."
Na Kranjskem iu Štajerskem imajo oo. kapucini skorej po naj prijetniših mestih svoje kloštre, in kakor sem že omenil, vse jih spoštuje in visoko čisla. Pri vsem tem pa se vendar slovenski mladenči le redkoma njihovemu redu pridružujejo, toliko malo, da sc je že bati, da tu ali tam bi utegnil kaki klošter celo nehati, ker duhovnih udov primanjkuje.
Po tem takem je pač potrebno, da 6i Slovenci prizadevajmo, ta hvale in spoštovanja \redni stan, ki je že veliko dobrega v prid keršanske cerkve storil, in tudi našemu narodu slovenskemu mnogo koristil, v novo oživiti, in mu spo-
sobnih učencev in mladenčev zaup pridobivati; sej je zanje same naj veči sreča, kajti v tem stauu zamore človek veliko svetost in dušno srečo doseči. Ta stan je posebno za molitev, premišljevanje in pa za spoved vernikov. Mnogo mnogo posvetnih ljudi ima le malo časa moliti; ali ni pa vesela misel, če je samostan v mesti, da dobri očetje minihi vsak dan molijo za celo občino, za nedolžne, za grešnike, za gospodarje in gospodinje in njih otroke itd. Samostan je biser za vsaki kraj; v njem so veliki zakladi vernikom. Zdravo!	Š.
Mtazfjfefi po kersanskhn sreiu.
Na Badenskim je po naj poslednjiši zedinbi med vikšim škofam in vlado cerkveni prepir z vlado po nad desetletnim terpežu dokončan; le samo zakonsko in šolsko vprašanje se še mora rešiti.
V	Gegenbach-u ua Badenskim je baron Seldenek prestopil v katoliško Cerkev; v Boos-u pri Memingi pa se je hlapec Martin Kunz pokatoličil.
V	Tabes-u na Francoskim je 5. listop. judovska deklica prejela zaporedama štiri zakramente, sv. kerst, sv. birmo, sv. Rešn. Telo in sv. zakon. Velika množica ljudstva je bila pri sv. opravilu. — Tudi v Mondovi ua Rimskim je bila une dni judovska deklica keršena.
Razkolniški grenki škof v Drinopolji je nekako posebno gorečnost za svojo vero skazal. Vidivši, de toliko njegovih podložnih prestopa v katoliško Cerkev, se razserdi, gre v katoliško cerkev neke vasi in začne z altarja na tla terbusati vse reči rimokatoliške Božje službe. Kmetje, viditi tako svetoskrunstvo, pozabijo na vse nekdanje spoštovanje, zgrabijo razgrajavniga gospoda, in mu enako z enačim povračujejo, stergajo z njega duhovske oblačila, jih z nogami taptajo in ga zraven tega še nabijejo. Razte-peni, kakoršen je, hiti nazaj v Drinopolje in razpreže tožbo, ktere določba se pričakuje.
Iz Rima pišejo v „Gegen\v.,tl de sv. Oče imajo po-sebuo veliko spoštovanje do francoske cesarice Evgenije, ker je tako vdana rimskimu sedežu, in rekli so mende: ,,Ko bi mi živeli še v srednjim veku in bi ne bilo veliko starih in častitljivih šeg opušenih, bil bi cesarici slovesno podelil naslov: ,.Besednica sv. Sedeža (Avocate du Saint-Sicge).
I/ entente eordiale ali priserčna edinost med Francijo in Anglijo, pravi neki francosk dopisnik v Armonii, se bliža z naglimi koraki svojimuj očitnimu razdjanju. V ameri-kanskih in laških ter greških zadevah si niste nič kaj v komolce. Anglija bi bila rada to na Greškim, kar je Francija na Laškim, rada bi Grecijo anektirala k jonskim otokarn, ki so pod njenim protektoratam, ali z druzimi besedami: rada bi dala kraljeviča Alfreda Grecii kralja in s tem pridobila Grecijo v svoje roke. Zato je pustila iti poslance jonskih otokov v Atene, de naj se ti otoki z Grecijo sklenejo; zato se bo kraljevič Alfred neki v kratkim na otok kero podal; zato se angleško zlato siplje po Grecii. De Napoleon k temu prijazno ne gleda, je jasno kakor beli dau. — Francosk list pa piše, de ste si obe vladi v nar lepši edinosti, in de Francija serčno privoši Alfredu greški prestol.
AllglešLi kvaljevič je v Riinu med drugim obiskal tudi cerkev sv. Klemena, v kteri se ravno zdaj izkopujejo starodavni spominki, ki so za cerkveno izročilo in za zgodovino cerkvene umetnosti silo imenitni. Zala podzemeljska cerkev, ki so jo ravno našli in jo sipe očišujejo. je mladiga kraljeviča silno sinila; stermel je, ko je iz starih neutajljivih spominkov vidil, kako staro je češenje Matere Božje in svetnikov, nad čimur Anglikanci tako radi dvomijo. Začuden je premišljeval te vidne znamja vere pervih stoletij. Kdo ve, kak sad še utegne iz tega dozoreti?
V srednji Ameriki v Panami je rovarstvo premagalo in euo pervih demokratskih uasilstev je pregnanje duhovnov in nun iz te cisto katoliške dežele. Med jokanjem ljudstva, zlasti žen, ki so redovnice spremljale, so se lete v Limo napotile. Vse duhovstvo, ki se ni hotlo v to podati, de bi se svetna oblast v duhovske reči mešala, je zapustilo deržavo Panamo; le en sam duhoven je ostal. Cerkve so zaperte. Vse okrajine so se tiho podvergle sa-mopoveljstvu ali diktaturi nekiga Mosqueros-a. Gotovo pa je, de taka huda skušnja bo le kratka, in triuogi bodo stermoglavljeni, kakor nekdaj lucifer. — Enako se bo godilo Juarez-u v Mexiki, ki ni zadovoljili s tem, de duhovstvo ropa, temuč mu še prepoveduje po duhovsko se oblačiti, kar se še pod Turkam ne godi. Višji duhovstvo, pravijo, že nič več nima, in nižji dohovni živijo le ob ra-dovoljnih darovih, ki jih dobivajo za maše, pri kerstih, po-ročevanjih, pokopih itd. — Ko bi trinogi kaj premogli, kdaj bi že katoliške Cerkve ne bilo pod solncam! Ali kaj de tudi Neroni. Kaliguli, Julijani morajo osrarnoteni pod zemljo.
Iz Tolona, pravi francoski dopisnik v „ Armonio." odhajajo ladije z velikim številam vojakov, pa se nič ne ve: kam iu kod? ,,To ti mora biti kaj vražjiga v zraku, ker od leta 1859 v tem zavetniku nikoli nisim vidil tolike halabuke." pravi neki list iz Tolona. Med tem takim pa Napoleon šeta in sc kratkočasi po Kompienji, kakor bi nič ne bilo, in svojiga Cezara študira in piše. Ali tudi te zabave so čudne bave, kajti ravno tačas zopet govorijo o nekacih zakletvah zoper Napoleona, ki jih vlada sicer zanikava, ali ravno zato se nekterim še bolj rezne zdijo. Cez petdeset oseb, zavolj zakletja sumljivih, pravijo, je bilo zapertih. Ce je v tih rečeh kaj resnice, se bo vidilo; čuda bi ne bilo, ker Napoleon se je jel poslednjo dobo rovarjem prccej hudo kujati, zlasti so mu Lahoni čez mero grenki, ker jim noče Rima in papeža izdati, in v torinski zbornici se ravuo zopet napenjajo, kako bi se dalo v Rim in Benetke priti.
%Mabelka in lesnika.
— Znana reč je. de je greški kralj Oton mogel svoje kraljestvo zapustiti. Zakaj pa? ,,Union" pravi, de parski kraljevič Oton. ko je bil sprejel pouudeno krono greško, si je kakor določin pogoj prihranil svobodo zastran svoje vere. In ko člen 40 helenske vstave tirja, de mora deželni vladar spoznavati greško nezedinjeno cerkev, vender Oton ni nič storil, iz česar bi se inoglo soditi, de se je podpisal ali zavezal za „odpadstvo" ali ,.apostazijo". — tudi za svoje naslednike ne. Večkrat je bilo vprašanje zastran naslednika predloženo, pa vselej je zaveza čl. 40 kralja zaderževala, jo rešiti in pod sraino-tivnim pogojem odpadstva določno naslednika si zaznamnjati. Kdor koli pozna Grecijo in njeno zgodovino, ve, de eden nar živših vzrokov zoper kralja zbudovaniga sovraštva je bila njegova stanovitnost v katoliški veri. Ne da se misliti, kako nesterpljivi iu prenapeti so razkolni greki zastran vere. Tako piše ..Union", in res ni davno, kar so se marsiktere prav žive sovražljivosti Grekov zoper katoličane slišale od oudod. — V novi knjižuri ,,Le Pape et le Czar" (Papež iu Car) njen pisavec M. Laurentie na vprašanje spreober-njenca Gagarina: „Če bode Rusija katoliška?" to le odgovarja: „Kar mene tiče, sine prederznem Božjih skrivnost preiskovati. Kar pa politiški gledavec sam zanesljivo zamore reči, je to. dc Rusija mora katoliška biti, ako hoče nalogo velikiga naroda za današnji čas sprejeti. ..." Tako modrovanje, kaj pa, de potuhnjeuimu ruskimu ,,Den-u" ne bo kaj po volji, ki se košati zoper rimokatoličane in jezuite, kjer le more. Rekel pa nam je zdaj na Slovenskim bivajoči gosp. Fortunatov iz Petrograda. de drugi ruski čas-
niki .katoličaustvu niso tako sovražni, kakor ..Den." — Tatinstva. ropi, morije, prekanjene goljufije, samomori: od tacih strašnih reči časniki ziuiraj več pripovedujejo. Novi časi hočejo ljudstva brez vere osrečevati! Čakajte malo!!
—	Take grozovitnosti so otroci nejevere, in tisti ki vero zatirajo, so njih očetje, posebuo tudi časniki, ki govore od strašnih samomorov kakor od igrač, ali pa jih celo zagovarjajo ali kakor kaj viteškiga hvalijo. Samomorivci so Iškarjoti, pa je preč! To je njih čast; njih delež pa je po nauku sv. vere: večno pogubljenje. — ..Pressc" se je undan v tri stolpce dolgim spisu repenčila čez cerkveno vlado, češ, de so judje iz Velletra na Rimskim pregnani. Dopisnik iz Rima v ,,Gegeu\v." 15. u. m. je ubogo „Presso" njenih britkost rešil, ker je dopovedal, de judje od ondod niso mogli pregnani biti. ker, v škotii Vcllctri nobeniga juda ni. — Enake moke bi utegnilo biti. kar te undan ..Laibacherica" z druzimi časniki vred nazuanovala. namreč: ,.Man eutnimmt eiuer Korrespoudenz der ..Italiu" aus Neapel, dass uach einein dort herrschenden barbari-schen Gebrauch die Leicheu uugctaufter Neugcborner nicht auf dem Kirchhofe begrabeu, sondern in ein Kellergevvol-be (!) unter der Kirche von St. Maria la Nuova geuorfen(!?) \vurden. Dort vvurden sie von unermesslichen Schuarmcn grosser Ratten aufgefressen (J!!), die sogar hiiufig mit \Vuth uber die Todtengiaber herfalleu. Dic Stadtbehor-de hat sich eudlich zur Abschaffuug dieses Graucls ver-anlasst gesehen, und trotz der Protestation des Geueral-vikars und des Kardinals von Neapel auf dem grosscn Kirchhofe von Poggio Reale einen besondercn Raum zur Aufnahme der ungetauften Kinder herrichtcn lasscn. Ein hiibsches Stiickchen italienisher Kultur." — Mi pa pristavimo : ,,Ein hiibsches Stiickchen pseudoliberaler Leichtglaubigkeit und V e r I ii u m d u n g s s u c h t kadar se jim kaj ua nos obesi, s čimur zamorejo katoliško Cerkev napasti. Imeni .,kardinala" in ,,generalvikarja." ki ste v tej novo-italski pravljici ilavedeui, stenam priči, de je vsa dogodbica gerdo skažena in lažnjivo popisana. zanesemo se namreč ua take može, de imajo kakor cerkveni zastopniki veči spoštovanje do merličev — .keršenih iu uekeršenih — kakor pa sardinskimu trinoštvu zapa-deua laži-liberalna „S(adtbehorde." Resnice v tem jc le toliko, pravi „Volksfrd.," de ondi in drugod na južnim Laškim se sploh merliči ue pokopujejo v zemljo, ampak se v zidane rake devajo (kakor je bila nekdaj tudi pri nas navada), ter se s kamnam in apnaui zazidajo. Razloček je tedaj samo ta , de rake za uekeršene otroke so bile poprej zunaj blagoslovljeniga pokopališa, zdaj jih jc mestna gosposka v njega prestavila, k čimur pa sama od sebe ni oblasti imela, in cerkveua oblast je po pravici protestirala Vprašanje je bilo tedaj saiuo za ..blagoslovljen** prostoi. ue pa za „Griiuel" o nepokopauih truplih in ..grosse Ratten." kar ostane, kakor je bilo itd." To vse pa še Ic s to pogojo. če celo, silo neverjetno naznanilo ui izmišljeno. — Pij IV mende delajo pred velikim altarjem v cerkvi Marije Devic e S n cž niče prosto stoječ altar ali kun fesi j o, pod kterim mislijo po svoji sinerti počivati. Ze davno imajo neki to milo iu tolaživno misel, po težkih britkostih življenja počivati v naj imenitnisi cerkvi Marije Device, kar sc tudi prav dobro zlaga z oznanovavcam neouiadežaniga spočetja
—	„Politiki" pišejo iz Torina, de je stan na južnim Laškim silno žalostiii; ui je sledi več od tergovstva in obhoda, vse pota iu steze so nevarne, in zaupanje ljudstva, ne de bi se zboljšalo, se še le manjša, čezdalje bolj. Enako pise ta list. de zamerza Italijanov do Francozov je zmiraj veči. tako de v Torinu bukvarji že ne smejo več podobe Napoleona III. iu francoskih generalov izpostavljati, de bi jih hitro z blatam ue umazali. — V Oujezdu na Morav-skim je kmet France Krelar že 115 let star, vender se tako terden, de tudi ložji dela na polji opravlja. Njegovih sinov eden ima 80. drugi 78 let, pa sta oba bolj oslab-
ljena kot njun oče. — Florentinec grof Goicciardini je prestopil k proteatantaui; tode roka Božja ga je terdo zadela. Huda vest ga je tako peklila, de se mu je um zmešal. V tem žalostnim stanu je prišel v Rim; ker je pa zmiraj imel dozdevek. de mu hočejo zavdati, ni hotel nič vžiti razun kruha in vode, in poslednjič je zbežal iz mesta in zlezel v neko samotno duplino, od koder so ga le z velikim trudam spravili v norišnico. Zmiraj prosi po duhovnu, de bi se -povedal. — Kadar pa protestantje prestopajo v katoliško Cerkev, ni nič slišati, de bi kteri britkosti obnorel, velikoveč pa se sliši od sladkiga pokoja, ki ga vživajo. Kje je tedaj resnica? — Garibaldi, sopihaje v Rim, si je svin-čenko v nogo zasačil, kters mu jc še le zdaj zdravnik izlckel, in ni mogel nad papežem svojiga želca izliti: torej ga pa zdaj v pismih izliva. V enim svojih pisem do delavske družbe v Asti pravi ta vkoženi lažuik, de je papeštvo nar veči sovražnik Italije. Ni ga pervo opominjanje spreobernilo, ter druziga ojstrejšiga čaka. ki muza nesljivo ne bo odšlo. To pismo je en? .iga semena, kakor načela freimavrarskiga „Nationalvereiii-a" na Nemškim, kteri masonskim beznicam ali ložam služi v spridovanje nemškiga ljudstva, kakor pravi ,,Armonia." Eden glavarjev je zdaj v kratkim dal na svitlo knjižuro z napisani: ..Kdo je dedni sovražnik Nemčii ?" Na to vprašanje freimavrarski kuji-žuruh odgovarja, de ta sovražnik ne stoluje ta-stran Rene, ampak ob Tiberinih bregovih, iu de je ,.rimsko papeštvo." Pač res, nar lepši spričevanje za obširno moč iu oblast papeštva, de se ga freimavrarji tako deleč tamkej gori — celo v svojih mišjih luknjah boje. — C. k. žandar-merijski major Robert Primšic. ki je I. u. m. v Trientu umeri, je bil poscbin prijatel ubogih. Neki dan je pripovedoval svojim prijatlain od posebno imenitne podobe, ki jo jc v neki hiši v ulicah sv. Martina našel. Radovedni umetniki gredo z njim z veseljem, iu pelje jih v neko revno stanovanje, kjer je bil bolu mož z žeuo in peterimi otroci v nar veči nadlogi. Naznanil pa je, de ta podoba se brez plačila nc more viditi, in tako je ubožna deržina dobila bogate darila od nepričakovanih obiskovavcov. — Londonski časnik ..Tablet" naznanuje, de so katoličani poslednje tedne kupili v Bostonu tri cerkve od protestantov, in na Angleškim dve cerkvi od metodistov. Take dogodbe ka-žeje, de katoličanstvo napredva med protestanti. Ločnije ali sekte tcrpč kak čas in razpadejo; katoliška Cerkev zasmehuje čas in nar bolj besne svoje sovražnike pravi „Ar-monia". Spričuje pa tudi dandanašuje obilno razširjanje sv. vere. de se sv. Cerkev ob svojim nar večini terpljenji vselej nar bolje počuti. — Precej za terdno naznauujejo. de se je sultan ali turški cesar zmešal. Arinouia k temu pristavlja: ..fparno v Božjo previdnost, de iz obnorelosti tur-kove bo previdnost poprijela priložnost spregledati dati tolikim drugim norcem, ki ne spoznajo ne svojih korist, ne svojih dolžnost."
Domače duhovne vt^Je,
sveto živeti in zveličano umreti.
(Dalje.)
Perva pot prav moliti po sv. Iguacii je podobna spraševanju vesti. Začne se z o buden je m hvaležnosti. V ta namen se spomni kake Božje dobrote. Velikost tiste dobrote se prevdarja po kakih besedah. ktere se izvolijo iz sv. pisma. Kako naj se ravna, bo pozneje razlagano. Potem pride spraševanje vesti samo; de ti pa ne bo nadležno, sprašuj svojo vest raznotero. Enkrat premisli poglavitne grehe, drujkrat moči svoje duše. zopet drujikrat desetere zapovedi, de boš spoznal nekaj, kaj de si, nekaj pa. kje je vir tvojih pogreškov in pomanjkljivost. Malo bi ti pomagalo, samo reči: Danes sim bil zopet ne-
poterpežljiv; preiskovati pa vzrok nepoterpežljivosti, če izvira iz napuha, iz lakomnosti, iz nevošljivosti, iz nagnjenja k jedi in pijači itd. — to veliko koristi, ker tako se bolezen s korenino vred omaja. — Sklep je obžalovanje ali skesanje. Tudi k temu ti utegnejo pomagati kake besede ali prilika iz sv. pisma, p. od zgubljeniga sina, od nero-dovitniga drevesa, od leniga hlapca, od nespametnih devic itd.
Sad te perve poti molitve je očiševanje duše, in boljši spoved. Duša se očišuje, ker s pogostnim spraševanjem vesti se razodenejo zunanje priložnosti in zuotranji studenci grehov. Kdor zmiraj le po tujim hodi, nikoli prav ne ve, kaj njegovi ljudje doma delajo; in duša, ki je zmiraj v razmišljeuosti, kako bo dospela k popolnamosti ? Izpraševanje vesti je enako ogledalu, v kterim človek svoje vsakdanje pomote zagleda, de naj jih popravi. Spoved pa bo zavolj pogostniga izpraševanja vesti lahka, določna in zavolj večkrat obudovaniga obžalovanja bolj zaslužua ali koristna; ko je pa brez tega nedoločna, z merzlim obžalovanjem in od mnogih tako suho opravljana, kakor bi svoje grehe z natisnjeniga lista brali. ,,Vsako noč bom umival svojo posteljo, in vsako noč s solzami močil svoje ležiše", pravi David (Ps. 6, 7). O zares zveličavne solze!___Tu imaš tedaj tretji sad take perve molitve. Ako namreč vsak dan tako moliš, se ne boš v smert-nim grehu spat ulegel. Blagor hlapcu, kteriga Gospod, ko pride, tako čuječiga najde.
Tako zamoreš moliti ali vsak dan, ali kadar se k spovedi pripravljaš, ali kadarkoli želiš duha spokornosti obuditi v svojim sercu. Kako naj se le-ta perva pot molitve opravlja, ti kaže zgled. De v pervo obudiš hvaležnost, ti služi n. pr. očenaš, njegovih sedem prošinj za sedem dni v tednu ti ravno toliko Božjih dobrot naznanja, namreč: vstvarjenje, izvoljenje ali poklicanje k keršanstvu, darovi natore, ohranjenje, sprava, obvarovanje pred nevarnimi skušnjavami, in otetje iz neštevilniga hudiga, ktero druge teži. Tvarina za izpraševanje so ti 1) misli, želje, besede; djanja; 2) 10 Božjih zapoved; 3) darovi natore in milosti, 4) 7 naglavnih grehov; 5) peteri počutki; 6) podoba Kri-žaniga; s čigar življenjem svoje primerjaj; 7) tri besede, ki so zapopadek vsega človeškiga življenja: moliti, delati, terpeti. — Za obudovanje praviga obžalovanja za-morejo zopet služiti sedmere prošnje v očenašu, ki imajo v sebi različne nagibe k serčni bolečini ali kesanju.
Po ti šegi se zamore vest raznotero izpraševati in perva pot molitve se zamore na razne druge molitve obračati. To bo zlasti tistim dobro služilo, kteri iz kakoršniga koli vzroka niso zmožni po drugačni poti premišljevati, ali s priserč-nostjo moliti.
Dobro se pa mora na to-le gledati, kar bo zdaj rečeno. Kdor želi po ti poti s pridani moliti, tacih spraševanj ne sme kar urno opravljati, kakor kako ustno molitev; temveč izvoli naj si vmerjeni čas, u. p. četert ure, de zamore vse besede počasi iu z rezuo prizadevo svojih dušnih moči prevdarjati. Ta čas naj razdeli v tri dele. V pervim naj si Božjo dobroto, ki si jo je odvolil, zbrano k sercu žene. de si hvaležnost obudi. V drugim nai se izpraša svojih pogreškov, njih števila in priložnost, de se bo samiga osramotil pred svojim Bogam. V tretjim uaj globoko prevdarja nagibe k kesanju in serčni bolečini, de bo svoje grehe britko obžaloval ter v sebi obudil pravo ljubezen do pokore. Tako bo zanesljivo si obrodil tudi doželeni sad molitve. (Dalje nasl.)
Duhov m He spremembe.
V lavantinski škofii. Č. g. Franc Trafenik je imenovan farmešter pri sv. Lenartu v Zabukovji; č. g. Gašper Lesjak pa lokalist v Sirjih.