ZVEZEK
leto IX.

.•• -.•i™
m®
Vsebina 9. zvezka:
1.	Zamejski: Vizija	.........513
2.	Fr. Gestrin: V hladhici ...........515
3.	Janko Kersnik: „Rošlin in VrjankoPovest.....516
4.	Dr. M. Murko: V provinciji na Ruskem. Potopis. (Dalje.) . 529
5.	Ferdinand Seidl": O menjavi topline v Ljubljani. (Konec.) . 542
6.	Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. Zgodovinska podoba. (Dalje.) 546
7.	A. Planinec: in hžt. Povest. . , . . .. . .. . * 554
8.	Anton Funtek: Luči, VI...................564
9.	Književna poročila:
XII. Jos. Lendovšek: A. Janeiiieva slovenska, slovnica. Za srednje šole priredil in predelal dr. Jakob Sket, e. kr. profesor. Šesta predelana izdaja '. Cena J gld. po kr. V Celovcu 1889. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. (Dalje.) ....... . 566
IÖ. Listek: Ln'stikov spomenik. — Vijolice. — >Slav?ekc — »Pedagogiški letnik.*. — Ivan Kukuljevič Sakcinski f in Adolf o Veber f. — Na Vido7/~dan. ... . . . 569
Urednikova prošnja.
Zadnje mesece smo prejeli več knjig, katerih doslej še nismo utegnili oceniti. Kavno tako nam-je došlo več rokopisov, katerih doslej Še nismo natisnili, a dopisnikom tudi ne sporočili o njih.^ Urednik je mislil, da bode za to imel dovoli časa o počitnicah A mnogim ljubem .počitnice niso počitki in med te ljudi je prištevati tudi našega urednika. Korekture za Matico, za Jurčičeve spise, uredovanje Levstikove zapuščine, poročila v Ijudsko-šolskih stvareh iu -drugi neodloživi pösli mu pobero ves prosti čas, da je vse dotične gg. pošiljatelje iu pisatelje primoran prositi: »Potrpite iu oprostite!«
-m
gtftufc f j o bij atl^^^l
|j5& » o «	r i «_v g ' ■	I
i—i—i—i—i—i—i—i—r~
Leposloven. in znanstveri list:
V Ljubljani i. septembra 1889.	Leto IX.
I
Vizija.
mel sem sanje neobične, grozne. A kaj li sanje? Vizijo naj pravim, Prerokbo bridko; oh, da bi ne bila! Prostirala pred radno je široka, Prekrasna se planjava; lepe gore In divne so jo venčale gorice; A jaz z gorice gledal sem na plan. Prijazno svčtlo se neb<5 smijalo, Smijala se okrog je cvfctna zemlja, Polčhko včtrec vil je, in veselih Ptic mndžica je milo se glasila.
V	razkošji pomladrfnjem bujno drevje Šumelo jc po gajih in brezskrbno Po travi so se pasle sme skdčne, Navskriž je zajčji begal rod po stčzah. Od vseh stranij mi blagodčjcn mir
In nenavadna mi riidost je včla
V	sreč potrto: bil takrat sem srečen Ter mislil sem in mislil krasne misli, Iu v sladkih sc nebeških harmonijah Topila koperneča mi je duša.
Ko ves takd zamaknen v zlate sanje Z lehko sem domišljijo se sprehajal
V	deveti daleč čarobni deželi, Vzbudi me zdajci piš in šum Na ndge Taköj poskoknem Glej, oblak ogromni, Razpenjajoč na jasno se obzorje,
Nebd zagrinja kot mrtvaški prt. Čez plan in gore mvak peruti črne Prostira brzo in od vseh stranij Ozračje temno mraz strupčn prešinja. In glej, plamteč od vzhoda na zahöd Zasveti blisek se. Taköj preplašen
Umolkne pevčji glasni zbor; plahd Spusti se v beg ti skokonoga srna, Vztrepcče zajec, v goščo se potisne, Prestrašena v brlog se skrije zvčr. In ko s trepetom v srci kvišku glavo, In zbegane oči povzdignem k nebu, Oli, groze ti! pošast visoko v zraku Z mogočnim krilom pluje pod oblaki! Oči ji divje — dve krvživi zvezdi, Plamčn zelenkast dih je njenih ust, Lasjč — modrasi jezno sikajoči, Iii šum perut kot piš nevihte silne. S krvavim svitom ji v satanskem Čelu Zaznamljcno blesti imč »Nezloga«.
V	košččni pdsti čaša ji steklena —
V	oči tc zbada čudni nje odsev — Kipeča v čaši tekočina črna,
To kačja krv, to strup je smrtonosen, Nezloge plodni kal in kal sovraštva! In koder gre, iz grozne Čaše kaplje, Kot zvezde, ki se vtriujajo čez noč, Plamteče z žvižgom padajo iz viška Na bujno pdlje, na zelene trate, Na drevje, na cvetlice in na bilje; Cvrči in zvija vse se, kamor kane Iz grozne čaše tekočina grozna, Zatrto vse, požgano, zamorjeno, Uničeno je vse! Oh, beda. bčda! Neznosen smrad in gdst dim iu plamčn Samd ostaja za pošastjo kleto. Ko to s trepetajočim srcem motrim, Mogočen strah in bridka žalost srce Premagata mi v prsih; moč zapušča
Z grozd potrte ude mi, nogč pomoč Odpovedtf, in tajnih sil prevzet«,
Na tl& se zdajci zgrudim nezavesten!
* *
&
Kad&r prestrašen in začuden vzbrtdil Iz težkih sem se sanj, le tiha noč Fo sobi mi vladala je in zunaj; Krepko z zvonika bližnjega zvenčla Čez mirni zrak je pdlunočna ura. In dolgo Čudil sem se sanji čudni, In tak čudč se, zopet sem zadremal Ter vnovič bil sem na gorici prejšnji, In krasna znova pred menöj planjava Bujnocvetoča, rodovita širom Prostirala je v daljo se. Jaz gledal In gledal sem, a čudo! od daleka Vse videl sem podrobno, vse razločno Prav kakor da mi pred očmi bi stalo. Široka se posred je vila cesta In več stezS na desno in na levo. Ko tako gledam, kar ugledam zdajci V daljavi sinji dva možd junaška, S korakom brzina od stranij nasprotnih Po beli cesti proti si hiteča. Jcdnak obraz, jednaka je obleka, Na vidu rodna brata, jednomžita Sinova sta, vse kaže; motri, motri Kak<$ v ljubezni bratovski objela Skoraj se .bosta, in besede mile Na srečanji nenadnem govorila! . . . A kaj? Obema, glej, zastane noga, Na beli cesti negotova noga! In kaj ti slišim? Kdkovšne pozdrave? Oh, kaj je to? Besede jezne, ž&lčne, Trdč besede, aj' krivičen g61č! Izpridi vama jezik, rodna brata! Modrdsji, s strupom napojeni jezik, In pomračč naj vama se krvave Oči, blesteče v ognji in sovraštvu! . . . A ni dovolj ■ Sramota vekovečna! Na brata zaslepljen je brat roko Prekleto dvignil, oh, vsehnila mu! Gorjč, gorjč! razvnel se böj je divji, Po tleh sovražna vijeta se brata! Aj, grozni vid! Kri bratovska že teče:.. . Zgrozi visoko se nebu, in zemlja
Osripla zatrepeče, mrkne solnce, Oblaki nakopičijo se tčmni In gost raztegne se po zemlji mrak. Popiše včter, burja se razjari, Ječi in poka in šibi se gozd. Vse vprek drevč se čez obzorje bliski, Mogočno stresa grom oblake črne, Ognjene strele padajo iz nčba: Vse trese, vse se krčevito zvija, In z bratom brat, in mrak se bije z lučjo, Nebd se z zemljo v gorostasnem boji: Vse plam iu dim, vse vrč, grmi iu vriska, Kot da spopadli so v krvavem klanji Nebčs in pčkla silni se sinovi. Pretresla groza vse mi ude, strah Sreč mi stisnil je, in že sem mislil, Da je po meni, ko vzbudim iz sn& se In v tiho noč globoko se oddahnem.
Utrujenega sčn me spet objame In zndva sanjam sanje neobične Sedisl sem novič, tak se mi je zdelo, Na prejšnji visočini. Noč je bila, Vse tiho na okoli iu vse mrtvo. Pod nebom sive so oblakov kope T,en<!> vlačile se naprej, nazaj; Mižale tu in tam so redke zvezde, In zdaj pa zdaj zaspano bledi mesec Pogledoval na zemljo jc dremotno. Izsčhla vsa je bila trava, cvetje, In listje vse po drevji posušeno Ter tiho veter dihal je v frršičih In padalo je listje in šumelo. In večni vzdih in bridkotožni stok Dozdevalo se je, da zrak prešinja. Kak<5 otožnotiha mrtva noč! A kaj li tamkaj doli ie v ravjini? Kaj bliska se, ko mesec v niž pogleda? Saj to ni več rav&i? Cuj, šum valdv Tihotno redom v skalni breg bijočih!. . . Z gorice stopim na obalo pitsto; Ne bilka v vsem ni tam obližji rasla — Vse suh je pesek in vse gola skala Z zaspanim Šumom pčnasti valovi Nemirno sem t er tj so se podili. Ko tako gledam, glej, izmed valovja,
Oj, grozen vid! človcčja '/daj pa zdaj Mrtvit je roka, pa zopet ti glava Pojavljala se v negotovem svitu. Bistrcjc zrem; vtopljcnca to je truplo! Oh. Bože moj! in tamkaj zopet drugo! Oj, groznega prizora! val nemirni, Igraje ž njima se, k obali prist i Pred ntfge mi drhteče ji priganja. Nad njima in okrog ponočnih ptic Krdelo mnogobrojno se z otožnim Mrtvaškim klikom zgrinja in se vdnji Zaganja, da bi s plenom si nenadnim Napasle gl »dna zevajoča žrčla . . . Li nista bratov dveh ti mrtvi trupli? Prekleta noč! oh, kaj si mi razkrila! In s kdko si igračo vi igrale, Jezera grozovitega val<5vi? Oh, ti prekleta bratovska nezloga! Sramota vckovečna! Bčda, bčda! . . . In govorečemu takd na hip Poznana že mi spaka strahovita Z gorečimi očmi je meni proti Iz dalje čez val<5vje brzo plula, A drugi dve na levi in na desni Spremljali prvo sta, nohti mogočne,
m
Zobovje strahovito imajoči Ter sto očij strupčnih in rogdv Prešernih sto, in prvi v čelu »G*, A drugi »I« s slepilnim je odsčvom Od daleka blestelo. Silna usta Grozeče so odpirale, plamčn In gost blujč dim neprestano v mrak. Ko dohitele trupli umorjeni, Z veseljem so pogöltnile ji divjim Ter gobec si krvdv ližč pohlepno S strupenimi očmf okrog iskale, Ne bi li plena so kJij si dobile V široko gladno zevajoče Žrčlo. In ko zasledile so mene, brzo Zagnale s strašnim klikom so se k brčgu In grozovito škripajoč z zobmi. Kosti so v strähu meni vztrepetale, I>o duše že sem čutil dih truj6č, Ledčn mi pot porosil je obličje, Majale že so šibke se mi noge In zdelo se mi je, da v nezavesti Na zčmljo padam, ko predramim zdajci Iz groznih sanj in krepko se oddahnem, Vznemirjen pozdravljajo zgodnje solnce K» lilo v sobo mi je žarke zldte.
Zamejski.
V hladnici.
^omldd jc cvčla. V dehteči hladnici Ob Vašem vznožji sem slonel molčč In gledal rože cvetoče na lici, In gledal Vaše oči sem lepč.
Molčč sem slonel, brezimnega pevca Turobno pesem ste čitali Vi. Molčč sem slu šal — brezimnega pevca Glasovi Vam so skalili oči.
Skoz listje sveže in pisano cvetje Pomladni včtrec pihljM je mehkd In v mračno, tiho nama zavetje Skorjanca pesem nosč na uh<5.
O strti sreči, zagrebeni nddi, O mrtvem srci glasil se je spev; In v Vaših prsih, v Cvetoči pomhtdi, Prebujal spev je otožen odmev.
In znali niste, da pevec neznani Ob Vašem vznožji je slonel molče, Da vse bolesti zlfe v tožbi ubrani Krivtf le Vaše je bilo sreč! '
Fr. Gestrin.

„Rošlin in Vrjanko.'4
Povest. Spisal Janko Kersnik.
XII.
ilo je leto pozneje.
V hladnici pred GriŠkim gradom je sedela v glasnem razgovoru mala družba, brojeČa troje oseb. Bili so to sami znanci naši.
Gospod Tomaž je predsedoval na gorenjem konci mize in držal drobno knjižico v rokah; pred njim je stala steklenica vina, iz katere mu je polnila kozarec leva sosedinja, Podgorska Klara; na drugem konci mize je šivala Hahnova Zorka, ki je bila že nekoliko časa na Griču.
Leto dnij, odkar jih nismo videli, ni se bil nobeden znatno iz-premenil; jedina Klara jc bila vzevčla, kakor nagelj Čez noč. Imela je sedaj sedemnajst let, in sijal jc od nje ves dni polni kras, ki diči dekliško mladost, kakor jutranja rosa sveži cvet.
»Kakd lepd čitate, gospod župnik!« dejala je Zorka in položila šivanje v naročaj.
»Jaz ne čitam lepd«, smijal se jc gospod Tomaž in privzdignil svoj kozarec; »pesmi same so lepč!«
»Da, da, takd lepč!« vzdihnila je Klara.
»In zakaj imajo te narodne pesmi takdvo posebno moč do srca?« vprašala je Zorka.
Duhovnik je malo časa molčal.
Večkrat se je bil v zadnjih dnevih mudil v tej družbi, zlasti odkar sta ga bili prosili gospe, in posebno deklici, Zorka in Klara, da ji seznani nekoliko s slovensko književnostjo. Slovenski so sicer govorili vsi, a kakor se to v nas ob ženski vzgoji vsak dan lehko
opazuje, pravilnega jezika ni znala nobena, in slovenska književnost jim je bila bolj tuja, nego katera koli.
Izgovorjeno željo je jel gospod Tomaž takoj in rado volj 110 iz polnjevali. Prihajal je na Grič, kadar je utegnil, in tu so Čitali slovenske knjige.
»Zakaj nam sezajo te pesni takö do srca?« ponovil je duhovnik po kratkem molku. »Menda zatö, ker izražajo najbolje, najpristneje obče človeško, prirodno stran žitja našega. Tu ni nič umetnega, nič narejenega; — to je resnično, pristno, kri od naše krvi!«
»In napevil Kakö primerni so ti! No — jaz čujem časih fante peti. — o mesečini hodijo tam doli po cesti! Jaz si besed brez na-peva, in narobe niti misliti ne morem!« menila je Klara.
»Sevčda! Napevov in besed v narodnih pesmih nam ni smeti ločiti. Saj sta se tudi oba, napev in pesem — oba zajedno porodila.«
Rekši je listkal gospod Tomaž po svoji knjižici.
»Oh, čitajte nama še jedno!« prosila je Klara.
Duhovnik je sam imel ta namen in pričel je s svojim prijetnim, zvonkim glasom:
Rofhlin in Verjanko.
Jes fem preftara fe moshit'!« »»Le mati omoshite fe, Vsamite, kogar hozhete; Le htfcliga Rofhlina ne,
Ti fi premlad fe oshenit',
»Kak hozhe bit', kaj liozhva ftrit1?
Ki velik moj fovraslmik je:
In fmu rekla, govorila, De boljfhi meni pred ne bo, De pila merslo bom vod<5, Ki v zherni gori fe dob d. §in me je vbogal vfelaj rad. K ftudenzu ho/.hem ga poflat':«
Pretiho grč Verjanko flran',
Je brata in ozheta vbil,
Eefede njene v ferz' ohran': Ko ie prifhel fpet bčli dan, Verjanko k mater' v hrambo grč, In rezhc ji befčde tč:
In komaj fim mu jes ufhel.«« -
Al mati nizh ni marala, Rofhlina vsela hudiga, Verjankovga fovrashnika. — Svezhčr s njim grede v hrambd fpafr; Verjanko grč pod okno (lat — Je v hrambi govorila mžtt': »O fhkoda, fhkoda sa blago, Ko sdaj fe rasdelilo bo! Kaj pravim tebi, ljubi rnosh! Tam v zherni gori, v tamni gofh', Studen'z pod biikvo vidil bofh. Ti rezhem fe sa bukvo fkrit', Verjankota fkrivej vmorit' — §e jutro bolna bom ftorila,
Sin vsel je v roko kangljizo, Pripafal fi je fablizo, Je djal na ramo pufhizo, Po vodo fliel pod bukvizo. —
De b' tako dolgo v portlji blik — »»Sin ljubi, bolna fim hud<S, Oh, boljfhi meni pred ne bd, De pila merslo bom vodč, Ki v zherni gori fc dobo.««
»Kaj pravim, ljuba mati vi ! Vifoko fonze she ftoji; To vafha fzer navada ni,
§aj v zherni gori ni sverin, •
'S deshčle sbcshal je Turzhin.«
»»Poroti ptizhiza ima,
Plavote ribiza ima,
Junak s oroshjem fe obdd,««
»Kaj jemljefh, ti, oroshje, fin?
Odpre mu silile s fablizo, In v svojo belo kangljizo Natozhi vrozhe li kervi. S njo k materi domu hiti, Befede take govori:
»Sheleli piti fmovo,
Verjanko gre pod bukvizo,
Sdaj nate kri Rofhlinovo!«
V Roflilina fproshi pufhizo —
Ko je duhovnik prihajal do zadnjih vrstic, tresel se mu je malo glas, takd se je bil s svojimi čustvi vglobil v to pesem; in ko je končal, bilo je nekoliko trenutkov tiho v hladnici. Klara je bila sklenila roki in se naslonila ob mizo.
»Kakd lepd!« vzdihnila je.
Zorka pa je bleda v lice in s solznim očesom srepo zrla v čita-telja, in po kratkem molku vzkliknila:
»Oh, kaka misel, kaka misel! R o šli ni še živč!«
Duhovnik se je osupel ozrl v njo.
»Dajte mi knjižico, gospod župnik! Jaz moram to še jedenkrat čitati, pa — sama!«
Vzela mu je knjižico iz rdk in stekla iz hladnice.
»Kaj je gospodičini ?« vprašal je Tomaž pol skrbno, pol radovedno.
Tudi Klara je sprva začudena gledala sestričino. A sedaj je brzo lahka rdečica zalila nje lice in vstala je nehotč.
»Oh, nič, nič!« hitela je. »Morda je silno ginjena, ker ste takd krasno deklamovali!«
»Veseli me le, da še Vi niste takd ginjeni, če ne bi sedaj že sam sedel v tej hladnici,« šalil se je župnik.
Klara se je tudi smijala ter prisedla zopet k mizi.
Gospod Tomaž jc bil prepameten, da ne bi znal, da je tu zadel ob nekaj zasebnega, skrivnostnega, a bil je tudi dovolj socijalno omikan, da ni dalje povpraševal. Slučaj pa, ta zlobni kovär, hotel je in pro-vzročil, da je bil župnik dnega popoludnč še jedenkrat malo v zadregi.
V hladnico sta prišli gospi Podgorska in polkovnica I-Iahnova.
»Kje je Zorka?« vprašala je gospä Ana.
»Oh, čitat je šla neko — pesem! Takoj se vrne!« hitela je Klara in pogledala po strani duhovnika z migljajem, da ne bi govoril dalje in natančneje o tem.
Gospod Tomaž je ta migljaj popolnoma razumel, dasi je bil vedno radovednejši. Govoril je o lčtini, o vremčni, o suši, ki sedaj preti, in
o dežčvji, ki je minilo, a zdajci je preskočil na predmet, kateri je v takih pogovorih med bližnjimi znanci na deželi ravno tako običen, kakor vprašanje po vremčni — na sosede!
»I — LukiČevi pridejo domdv!« dejal je nagloma.
»Oh — domdv?« menila jc gospa Ana Ilahnova z malo zateg-njenim glasom.
»Da, da!« pritrdila je Podgorska in odtrgala perd s trte, ki je obrastala hladnico. »Čula sem že o tem prihodu!«
»Jaz se veselim Pavla!« omenil je duhovnik odkritosrčno.
»Klara! Glcdi vender, kje se mudč drugi!« velela je Podgorska.
»Oh„ ne skrbi — Helena!« hitela je polkovnica; »tam v dolini za bregom se igrajo; takd prijetno je danes, takd prijetno!«
In s tem je bil razgovor vnovič pri — vremčni. Gospod Tomaž pa je zopet spoznal, da tudi ta struna, ob katero je bil sedaj udaril, ne ugaja gospčma.
»Da bi se pes obesil! Kje vender tiči ta zajec?« mislil si je in obšla ga je volja, kakor dnega, ki je hotel z glavo skozi zid.
»Pa kje je vender sedaj Vid, doktor Vid Božan r« vprašal je svojeglavo, in v tihi slutnji, da imenovanje dnega privede gospi do jasnega odgovora.
»Ne vem!« hotela je reči Podgorska.
A polkovnica ji je preprččila odgovor.
»Oh — gospod župnik. Vi ste vender tako iskren prijatelj temu — temu — doktorju —« hitela je gospä Ana, in čutiti je bilo, da bi mesto »doktor« rekla rajši nekaj druzega, »takd iskren prijatelj, da Vam je vender znano, ali mora biti znano, da pride tudi on z Lu-kičevima!«
»Ne, nikakor ne, gospä milostiva!« dejal je župnik odkrito.
»Jaz moram vsekako za dekleti 1« omenila jc polkovnica in odšla naglo iz hladnice.
GraŠčakinja je poskušala spraviti drug pogovor v tir, toda zaman.
Gospodu Tomažu so razne misli rojile po glavi, in porabil je priliko, ko so se vrnile mlajše hčere Podgorske, da se jc poslovil.
Na poti domdv je počival navadno pri Vodetu. In takd tudi nocoj, akoprem ni bilo družbe.
»Doktor Štupa še pride!« dejala je Mänica.
»I, kaj pa je z Vami? Bo li zaradi Vaš prišel?« menil je duhovnik skoro skrbno.
Mänica je bila res bleda in upadla.
»Oh, k — meni? Saj nisem bolna!«
»Bolni ste, bolni, Mänica! Nikdar še nisem tega takd zapazil, kakor nocoj.«
»Nič ni, nič!«
Šla je po vino za župnika.
V tem jc prišel istemu zopet prejšnji pogovor na Griči v spomin in kakor nalašč, dasi brez vsaccga namena, vprašal je vrnivšo se Mänico :
»I, kaj pa Lukičevi? Včstc li, da pridejo domov?«
Mänica je za trenutek še bolj prebledela, potem pa ji jc naglo šinila kri v lice.
Tukaj gospod Tomaž ni bil takd oziren, kakor prej v grddu, in zasmijal se je na ves glas.
»Ahal To je menda Vaša bolezen? Stojte, Mänica!« klical je za deklico, ki je hitela iz sobe.
»Preklicani Pavel! Povsod zadenem, koder ga imenujem.«
Mänica se ni vrnila, dokler ni prišel Stupa, ki je bil res kmalu tu. Potem pa je sedela v prvi sobi. Tu je čula ves pogovor dnih dveh.
Župniku nocoj ni bilo treba spraviti Lukičevih tretjič v pogovor, kajti Stupa je sam loputil na ves glas:
»Joj, joj, gospod Tomaž! Kaka novost, kaka novost!«
»I — kaj vender?«
»Kaka novost, hehe! Majorka Lukičeva se bode omožila!«
»Kaj to čudnega? Prestara še ni!«
»Prestara ni — toda — ampak — koga bode vzela?«
»Koga?« dejal je Tomaž že radovedno.
»Tistega doktorja, tistega Vašega prijatelja, tistega Božana — ali kakd se mu je pač reklo — ki je mene takd rad zbadal!«
»Kaj? Vid Božan vzame majorko?« vzkliknil je župnik.
»Oh, ne on nje! Ampak ona — njega!« godrnjal je Stupa.
»In Pavel?« vprašal jc nehotč duhovnik.
»Pavel — Pavel — ej — kaj hoče Pavel?« mrmral je ranocelnik. »Tega so poslali potovat po svetu, da se malo razvedri!«
Sedaj je bilo Tomažu skoro jasno, zakaj je imenovanje Lukičevih one na Griči takd neprijetno zbölo. Možitev majorke bode preprečila Pavlovo ženitev, ali jo vsaj odrinila za dolgo, dolgo časa. Pa te misli ni izgovoril. Rešetala sta z ranocelnikom še dolgo to novico, in takd je Tomaža zavzčmala, da ni opazil Mänice, ki je prišla zopet v sobo k njima in ki je bila sedaj vsa izpremenjena: rdeča v lice in pripravljena, vedno smijati se.
Stoprav, ko je župnik odhajal, domislil se je prejšnje šale ter dejal med vrati:
»No, ste čuli to novost, ste li čuli?«
»Da, da! I, zakaj bi se majorka ne moŽila?«
»Oh — Vam je prav?«
»Kaj bi mi ne bilo? Vender čula sem prej vse drugače —«
»Kaj ste čuli?«
Pa Mänici je bilo že žal, da je öno izpregovorila.
»Oh, nič, nič!« vzkliknila je in hitela veselo nazaj v sobo.
»Čudna dekleta!« mrmral je Tomaž, ko je korakal po gorskem svojem poti.. Mislil je Zorko in Manico.
XIII.
Nekoliko dnij prej, ko je gospod Tomaž tako smolo imel s svojimi ugibanji in svojo radovednostjo, vozila se je krasnega popöludne mala družba, broječa tri osebe, po prelepem Blejskem jezeru. Dva gospoda sta veslala, krepko in zategneno, kakor je to moči mladim, vajenim rokam, v zadnjem konci pa je sedela lepa, temno opravljena gospa, in držala krmilo ob vrvicah.
Ccmu bi čitatelju dlje zakrivali, da sta bila to Lukičeva in Vid Božan?
Pavel je scdčl materi nasproti in nekova njegova radost, ona čista mladeniška radost, posledica hipnih, veselih duševnih vtiskov, odsevala je tudi na lici gospč majorke.
»Vid, poprimiU velel jc Pavel in posegel z vesli v večji polukrog.
Dohtar je ubogal in majorka se je veselo smijala, ko je njih čoln prehitel v trenutku dva, tri druge.
»Takov čoln moramo dobiti na Krko!« menil je Pavel.
»Zakaj ne? Veslal bodeš lehko na Grič!« šalila se je mati.
»Ko bi jezov ne bilo!« omenil je Vid. Dejal je to na pol v šali, na pol skoro resno; mladi Lukič je potegnil vesli kvišku.
»Da, da — jezovi!« ponovil je potem mehanično za prijateljem; a takoj je bil zopet vesel.
»Oh, mama, to ni vse nič, to jezero, ta vožnja, te gore! Ob Reni tam bi morala biti z menoj, tam, tam — oh tam —«
Povedati ni mogel, ni znal, kar je hotel; a peti je pričel ono znano I-Ieinejevo pesem o »Loreley«. Vid je pel za njim, gospa Lorica pa je nema zrla v modro-zelene valčke, ki so vstajali in ginili za vesli . . .
Treba je, da povemo tu nekoliko več o tem, kar se je bilo v minulem letu v krogu teh naših znancev zgodilo.
Po majorjevi smrti, ko so bili že minili hudi dnevi prav bridke žalosti, prišle so osobito na vdovo vse dne materijalne skrbi in dni opravki, katerih doslej ni bila vajena, in ki so posledica skoro vsaki smrti v imoviti rodbini. Gospodarstvene stvari, razprave s sodiščem, urejevanje imetja in kar je še toliko velikih in nadrobnih vprašanj in opravkov, vse to je sililo na mah na neizkušeno vdovo. Sorodnikov ni imela, tudi po ranjkem moži ni bilo druzih, nego ona in sin. Kaj čuda torej, da je, in to sporazumno z lehkoživim Pavlom, predlagala prijatelja njegovega, doktorja Božana sovaruhom, kar je nadvarstveno oblastvo tudi potrdilo.
Kakor smo že omenili, bila sta ranjki major in njegova žena soposestnika Dvorske graščine. Očetova polovica bi bila imela sedaj po njegovi smrti pripasti jedinemu sinu, Pavlu. Druzega imetja, to je tacega, ki bi se bilo zapisalo v inventar, po jednoglasni izpovedbi vdove in so varuha major ni bil zapustil, akoprem se je med znanci in sosedi dovolj govorilo, da ie bil prinesel ranjki pl. Lukič precejšnjo dedščino po svojem očetu semkaj na Dvor.
Pavel se za vse to ni mnogo pobrinil. Študiral je zopet na Dunaji, in tam večkrat zahajal k polkovnici Hahnovi, ki je bila sedaj zopet prijaznejša in pustila razvijati se razmeri med Zorko in mladim študentom. Znala je, da jc bila za sedaj izginila glavna ovira, in da bode lehko preskrbela hčer, kakor si je želela. Saj je moral biti Pavel kdaj jedini dedič vsemu Lukičevemu imetju!
O zapuščinski razpravi, o cenitvi in o vseh teh sodnih opravkih ni znala, in tudi ni čula ničesar, in takd tudi ni vedela, da predlagata Lukičeva, mati in sin in sovaruh Božan nadvarstvenemu sodišču, naj se prisodi majorjeva zapuščina vdovi, proti temu, da izplača po sodni ccnitvi odločeno dedščino sinu Pavlu; in ta vsota ni bila velika, ali mladi Lukič se v svojim lehkoživji tudi zatd ni zmenil.
Take so bile stvari, ko je končal Pavel svoj polletni semester na vseučilišči, in ga je mati Lorica, ki je bivala zadnji Čas pri njem na Dunaji, poslala potovat po Nemškem.
Vid Božan se je bil v zadnjem letu tudi nekoliko izpremenil v svojem občevanji z mladim Lukičem. Nekako očetovsko je hotel ravnati ž njim,kar se je Pavlu sedaj popolno prirodno zdelo. Tega je le zavzimala Zorka in sanjal je le o tem, da kmalu konča svoje študije in se potem oženi. Na materijalno stran tega vprašanja ni mislil in
tudi dne očetove prepovedi na dan pred njegovo smrtjo se ni več rad spominjal. Rekel si je časih:
»Ej — ljubiti jo — tega mi oče ni prepovedal!«
Mänico pa je bil skoro pozabil. Le sedaj na potovanji, katero je izrvrševal prav po dijaško, in če se je mudil v vaških krčmah in po poetičnem receptu šalil se in napival tam »krčmarjevi hčerki«, tu mladi točajki, tedaj mu je nehotč silil v glavo in srce spomin na prijazno Vodčtovo kamrico in na zlatolaso Mänico.
Odpeljal se je bil z Dunaja sredi julija meseca v Švico in potem romal peš, kadar se mu je ljubilo, ob Renu nizdolu; novcev je imel dovolj in zato jc živel in potoval prijetno.
Po njegovem odhodu se je Vid še pogosteje nego prej oglašal pri majorki, ki je bila ostala na Dunaji, urejala še ž njim vred svoje stvari, ter hotela se preseliti za nekoliko tednov na Bled, kjer bi pričakovala Pavla, da bi se potem ž njim vrnila za ostale počitke na Dvor.
Gospä Lorica se je bila v zadnjih mesecih skoro pomladila; dasi pet let starejša od Vida, moral jo je imeti vsak mlajšo, in cclö polkovnica Ilahnova, s katero sta se večkrat shajali, in katera ni >	imela osebnih simpatij do majorke, nego le zasledovala osebne na-
mene, zrla je Časih z začujenjem v cvetoče lice vdove Lukičeve.
»Da, da, čas hitro celi rane!« dejala je domä svoji hčerki in čc-stokrat pristavila: »posebno, ako niso globoke!«
Bilo je teden pred majorkinim odhodom na Bled.
Dež je lil in majorka je sedela proti večeru sama domä v svojem lepo opravljenem stanovanji ter čitala časopis. A ne pazno; kajti mnogokrat jc položila list v stran in zamišljeno zrla skozi odprto okno včn na široko ccsto, kjer so v jednomer hodili in tekali ljudje in drdrali vozovi.
Sredi tacega zamišljenja jo vzdrami zvonec in hišina ji naznani doktorja Božana.
Vzprejela ga je prijazno, srčno, kakor vselej, in kmalu ji jc sedel »	nasproti ob mizi pri oknu. Pogovor jima je tekel okoli vsakdanjih
opravil, in Vid je tožil, koliko ima posla — bil je še vedno odvetniški kandidat — ter končno zavidal majorki potovanje, katero je nameravala nastopiti.
»Zakaj ne pridete k nam — letos —?« vprašala je Lorica.
»Sedaj ni mogoče!«
»A pozneje —jeseni, predno se vrneva s Pavlom zopet semkaj!«
»Morda! Pa menda bode tudi treba zaradi končne zapuščinske ureditve!«
»Ah! To so grozni posli!«
»Pa — za Vas, milostiva, jako ugodno rešeni!«
»Iivala Vam, gospod doktor; hvala! Le Vam jo morem dati! Pavel je še takd mlad; najbolje, da imam jaz še vse v rokah!«
»Gotovo, gotovo! In Vi ste popolnoma — prosti sedaj in zlasti potem, ako se zadnji naš predlog vzprejme!«
»Menda ga ne bode sodišče zavrnilo?« vprašala je majorka skoro boječe.
»Ne lehko! Cenitev je podlaga vsemu, in po tej se bodo ravnali!«
»Hvaležna sem Vam nad vse!« rekla je Lorica in pomolila doktorju svojo malo, mehko roko preko mize.
Ta je isto uljudno in skoro iskreno poljubil.
Pogledala sta si v oči, za trenutek samö, a globoko in živo. Božan je še vedno držal majorkino desnico, katero mu je pustila.
Vstal je zdajci od mize, in tudi ona je nehotč isto storila; takd sta si stopila bliže.
»Gospä milostiva, odpustite mi, toda molčati ne smem, ne morem več —«
Gospä Lorica sc je zardela, a očij ni povesila. Včdela je pa, kaj ji bode rekel doktor. Saj je v njenih prsih plamtela že davno divja strast za tem lepim možem in zdelo se ji je, da se tudi on trudi zanjo le zaradi nje. Jedcnkrat se je moralo pojasniti med njima, in ta trenutek je bil sedaj prišel.
»Molčati ne smem, ne morem več;« — ponovil je Vid, »ljubim Vas, gospä milostiva, in sedaj — sedaj me sodite!«
Govoril je to z mehkim glasom in na lahko uklonil glavo, kakor bi pričakoval ostre besede.
Majorka ni odgovorila, nego čakala, da on uprč svoj pogled v njo; in ko je Vid to storil, zazrl je dvoje velikih, modrih očij, iz katerih mu je naproti gorel ogenj, ki ga le dni pozna, kdor ga je že sam gledal.
Objela sta se in poljubila, in potem je vedel Vid Lorico k stolu nazaj ter sam sčdel poleg nje, držeč njeni roki v svojih.
Govorila sta mnogo; malo takd, kakor dvajsetletni ljudje, ki ljubijo v prvič, malo takd, kakor resen mož in izkušena žena. Preteklost in sedanjost in prihodnjost — vse se jima je vrstilo.
Temno je bilo, ko se je Vid poslavljal. Ime prijateljevo do sedaj ni bilo prišlo iz njegovih ust, toda sedaj, obrnen že na pol k vratom, vzkliknil je zdajci:
»In Pavel? Mu bodeva li pisala?«
Lorica je nekoliko pomislila, a potem rekla:
»Ne, še ne, počakajva, da se vrne. Sedaj naj še tajno ostane!«
In takd je ostalo njiju razmerje tajnö in je bilo tako še vedno onega dnč, ko sta se vozila oba po Blejskem jezeru s Pavlom vred, vvnivšim se pred malo urami s potovanja.
Mati in sin sta se bila pozdravila prisrčno in odkrito, in skoro takd oba prijatelja, dasi Vid navzlic navadni svoji gotovosti ni našel v prvem trenutku pravih besed, ko se je Pavel začudil, in sicer veselo začudil videti tudi njega tukaj. A sovaruh je bil njegov prijatelj in svetovalec hiši in rodbini — kaj čuda torej?
^Mätcrino in tvojo stvar bodemo končno uredili!« dejal je Vid, ker se je Pavel malo spominjal, da se je že pred njegovim odhodom o tej zapuščinski stvari nekoliko besedovalo; tudi ni bil daljšega razpravljanja željan.
Peljali so se okrog otoka.
»Tu je najglobokeje!« dejal je Vid in kazal v temnozeleno vodo na zahodnji strani otoka. Oba sta potegnila vesli iz vode.
»Koliko mčri globočina?« vprašal jc Pavel.
»Ne vem!« zavrnil jc Vid in nepremično zrl preko Pavlove rame v majorkino lice.
Mladi Lukič je jel čoln gugati in storil je to s tako silo, da sta majorka in Vid na mah glasno zavpila.
>Kaj tudi ti —Vid?« smijal se je Pavel. »Kakov si? Časih se nisi bal ? Kaj se bojiš sedaj ?«
In zagugal je v novič čoln.
Sedaj sta ga oba karala, mati in Vid; bila sta res nejevoljna.
»Kakova sta vidva sedaj?« menil je Pavel in zmajeval z glavo; pa vzel je zopet vesli v roki.
Vid je stanoval na drugi strani jezera, nego vdova Lukičeva. Po večerji, ob kateri so bili skupaj, poslovil se je Vid naglo, češ, da je utrujen; pri slovesi sta si z majorko sporazumno namignila.
Tudi gospä Lorica je šla kmalu potem s Pavlom v svoje stanovanje. Nocoj jc hotela sinu razodeti, da bode kmalu žena Boža-nova. Storila je to brez ovinkov, naglo in jasno, celd odločno, ka-keršna še ni bila skoraj nikoli.
In Pavel?
Vzprejel je materino izpoved sprva čisto odkritega, veselega srca; a takoj mu je leglo nekaj čudnega vänje: spomin, podvojen živ spomin na očeta in misel, da mu bode sedaj ta Vid, prijatelj njegov, tovariš v njegovih dobrih in slabih dejanjih, kar jih je bil dovršil v zadnjih letih, sodrug v premnogih budalostih in narobe v pametnih korakih — da mu bode sedaj ta Vid Božan, o katerem je mislil, da ga pozna bolje, nego samega sebe — postal drugi oče, mož ljubljene matere, očim njegov!
»Kaj praviš, Pavel?« dejala je gospa Lorica, in tudi sin je čutil, kaka prikrita razburjenost je zvenela iz teh poluglasno izgovorjenih besed.
»Prehitro, prenaglo jc to prišlo!« dejal je po kratkem odmoru.
»Ni li doktor Božan prijatelj tvoj?« vprašala je gospa Lorica.
»Najboljši, kar sem jih imel, kar jih imam!«
»In vender —?«
»Kaj — vender?«
»— Ti ta moj korak ni po volji?«
»Mama!« vzkliknil je Pavel in stopil k materi. »Kaj bi mi ne bil po volji? Toda prehitro je vse prišlo, umeti ne morem, misliti si ne morem Vida — svojega očeta!«
»Zakaj ne?« silila je majorka.
»Zakaj ne ? — Poznava se tako dobro, drug druzega, — in kakor ga ljubim, kakor sem mu prijatelj, vender ti mamica in — Vid, vaju ne morem dati skupaj, ne morem si vaju misliti, da bi bila mož in žena — mati in oče meni!«
»Zakaj ne?«
»Ne včm, ne včm — I«
Hodil je po sobi gori in doli.
Majorka pa je potegnila z robcem preko očij.
»Mama, mamd,« vzkliknil jc Pavel, in postal pred njo, »saj ti želim najboljše, največje sreče, in sem vesel, takö vesel; pa ne povprašuj danes, ko si mi takö nagloma razodela to skrivnost. Nocoj ne morem —.«
»Jaz ne bodem zatisnila očesa,« vzdihnila je majorka.
»Mamd, saj ti pravim, da mi je prav,« hitel je Pavel; »le umeti ne morem — umeti —«
»Prav ti je, Pavel? Si li zadovoljen?«
»Zadovoljen, zadovoljen! Bog ti daj obilo sreče!«
Govoril je to prav iz dna srca ter stisnil in poljubil materi roko.
Pa ko sta šla vsak v svojo sobo, bilo je vender nekaj novega, nekaj ncumevnega, nekaj neprekoračnega med njima. Majorka jc dolgo bdela, a zaspala je napösled in v zadnji njeni misli ni bil sin Pavel, ampak ženin Vid. Pavlu pa so šumeli po glavi Renski valovi in Blejsko jezero, mati in Vid, Zorka in Mänica in Krka s svojimi jezovi in svojimi skrivnostnimi tolmuni — toda zaspal je mnogo prej, nego mati njegova. —
Druzega jutra ga je vzbudil Vid, prišedši že na vse zgodaj. Božan sc je hotel šaliti, a bil jc silno nemiren in razburjen. Pavel je vstal naglo in sredi opravljanja skočil k prijatelju ter ga prijel za rame.
»Ti, včš?« prehitel ga je Božan.
»Včm, včm! Varuj mi mater, gledi da bode srečna!«
Segla sta si v roke, in mladi Lukič se je oklenil prijatelja, ki ni vedel, bi li položil svoji roki önemu okoli vratu. Šele, ko ga je Pavel poljubil, izvil sc mu je počasi iz rok, obrnil mu hrbet in stopil k oknu. Pavel sam pa je bil toliko ginjen, da je le hitel zopet opravljati se ter skrivati svoj čut, ki mu je kipel na dan, kakor vroč vrelec.
»Kaj bode danes?« vprašal je čez nekoliko časa Vid od okna sem.
»Kar hočeš — kar hočeta!« menil je Pavel.
»Najel sem voz! Peljimo se v Bohinj k Savici!« predlagal je Vid.
Pavel je šel povprašat mater in se v malo trenutkih vrnil z odgovorom, da je zadovoljna s tem izletom.
Uro pozneje so se hoteli odpeljati.
Vid je hitel uredit še zadnje, kar je bilo treba, Pavel pa je pisal Zorki na Grič. Dolžan ji je bil še popis potovanja zadnjih dnij in najnovejše, namreč: materino zaroko z doktorjem Božanom. Pisal jc o nji takö, kakor jc sedaj sam mislil: lehkomisclno, lehkoživo, dobro-voljno in veselo. Mladi mož ni znal, kakov mejnik je usajal s temi vrstami med sč in med Zorko.
Majorka je imela še priliko na kratkem poti do voza, ki je je čakal ob jezeru, srečati znano rodbino, kateri je predstavila doktorja Božana kot svojega ženina ter vzprejeti burna čestitanja, ki so pa prav s svojo burnostjo pričala, da ista zakriva le občo in veliko začudenje. Ko so se naši izletniki vrnili zvečer iz Bohinja, vedelo je vse Blejsko letovišče o tej novi zaroki, farna pa je poleg Pavlovega pisma že nesla to vest daleč, daleč doli na Dolenjsko.
XIV.
Vroč poleten popdludan je bil, ko je Dvorska kočija zopet po dolgem prenehljaji ropotala čez most pri Mlinu. Od rejenih, starih konj je kapal pot, in kočijaž Tine je vrgel žejen pogled proti Vo-dčtovi krčmi, kjer se je v veži ni h vratih prikazala rmenolasa Mänica, vsa rdeča v lice.
V	kočiji sta sedela majorka in Vid in pred njima Pavel, ki je veselo vihtel klobuk proti Mänici. Videlo se je, da se je ta hip še bolj zardela. Majorka je smejč sc požugala s kazalcem sinu.
»Pavel, Pavel, meni se nekaj vidi!« dejala na pol resno, na pol šaljivo.
»Kaj se ti vidi, mamär« vprašal jo je dni, a zatajiti in prikriti ni mogel svoje rdečice, ki mu je silila v lice.
»No, no, nikar ne povprašuj!« zavrnila je gospä Lorica.
Vidu pa je legel znani njegov ironični smehljaj okrog usten.
Na mestu, kjer je zavila stranska pot proti grädu, pod dno sivo, usodepolno skalo, stal je majhen spomenik v obliki obeliska. Majorka je potisnila robec na ustni, ko so se mimo vozili, a Pavel in Vid sta snela klobuka. Izstopili pa niso.
Na prostoru pred gradom jih je pričakovala vsa mala družina, kolikor je je bilo sedaj pri grädu, in nad vrati, z zelenjem olepčanimi, svetil sc je od pozlačenega popirja izrezan pozdrav: »Dobro do.šli!« Na malem odstorku za gradom je pastir užigal topiče, da je glasno odmevalo po daljni soteski. Veselo jc bilo vse; potniki, da je bilo že konec dolgdtrajni vožnji; družina, ker je vedela, da bode nocoj nekoliko pijače.
V	zadnjem trenutku se je prikazala še dolga, suha postava jedne dnih Vrbljenskih gospodičin, kateri smo že nekoč videli» na Dvoru. Gospä Lorica jo je bila pismeno prosila, naj pride za čas Božanovega bivanja k nji na Dvor, in pdstarna gospodičina je vzprejela ta nalog tem rajša. ker se ji jc dozdevalo, da se bode na Dvoru več novega zvedelo, nego v Vrbljcnji; in saj je bila Loričina zaroka säma ob sebi dovolj, da jc zavzimala vso radovednost, pozornost in vse jezike sosedov.
Pozdravi so bili naglo zvršeni in potem je šel vsak svojim potem.
Pavlu je bilo nocoj prepozno, da bi še jahal na Grič, šetal je nekoliko časa okoli, a kmalu je sedel na Vodčtovem vrtu poleg Mä-nice. Vid pa je domä zabaval obč dami.	(Dalje prihodnjič.)

V provinciji na Ruskem.
Spisal dr. M. Murko.
V Kazani.
d pristanišča do mesta je šest vrst, tedaj ne malo prostranstvo, katero je pa letos Volga pri pomladnem razlivu vse zalila. Da se nahajate v »tatarskem carstvu«, skoro zapazite na velikem številu tatarskih kramarjev in sploh malih prodajalcev na pristanišči, na tatarskih nosilcih s parohodov, na voznikih. Na »konki« (ta lepi izraz so si Rusi, ki drugače tujke brez straha prijemljejo, ustvarili za »tramvaj«) ali pa na izvoščeku se skoro pripeljete po prašnih cestah in ulicah skozi žalostno predmestje v »umstvennyj centr Povolžja«. Ker sem deset dnij prebil v njem, imel sem zadosti prilike seznaniti se ž njim.
Kazan je bil nekdaj stolica tatarskemu carstvu, ki je Moskvi de lalo mnogo preglavice. Notranji razpori so ga oslabili in že Ivanu Groz-»	nemu je pripala naloga pokončati mohamedansko državo na vzhodni
meji ter odpreti Volgo ruski trgovini. S 150.000 vojaki in 150 topovi, z ogromno vojsko za dno dobo, oblegal je on z lesenimi stenami zavarovano mesto od dnč 23. avgusta do 2. dnč oktobra 1552. leta in po strašnem prelivanji krvi je bila dosežena ta za rusko državo imenitna zmaga, ki je imela skoro za nasledek tudi pad Astrahani, ustja Volgi, 1. 1556. Potem jc nastopila silna kolonizacija v teh krajih. V Kazani sämi so Rusi odtisnili Tatare v ravnino in ruski element, državni in kulturnejši, začel je skoro gospodovati. Ze 1. 1556. bil je ustanovljen moški Spaso-Preobraženskij monastyr od sv. Barnofija in I. 1579. Bogorodickij ženskij a. 1. Danes je v Kazani okoli 140.000 prebivalcev, med njimi Tatarov le okoli 14.000. Mesto se deli v gd-renje in dolenje, poslednje bi se lehko imenovalo tatarsko. V gd-»	renjem imate Kremlj s cerkvami, škofovskim sedežem in gubernatorskimi
uradi. V Kremlji se nahaja tudi navidezni spomenik tatarske dobe »bašnja (turen, »zvonik« se ne more reči, ker zvonov v nji ni) Sumbeki,« iz katere se je baje poslednja tatarska carica vrgla iz obupanja na tla, ali arheologi menijo, da je bila šele v minulem stoletji sezidana za carstvovanja Elizavete, ki se je romantično navduševala za tatarsko starino kakor pozneje tudi Katarina II. Vender pri Tatarih je ona
svetišče in lehko jih najdete pred njo pod milim nebom moleče. Tudi drugi deli mestni 'so na raznih vzvišenih krajih razpoloženi. Prostora kakor povsod je tudi tukaj mnogo in kjer se ljudje nekoliko potrudijo, postavijo si lehko prijetno hišico z lepim vrtom. Ulic, kjer bi bil dom pri domu, vidi se prav malo. Sploh delajo čisto ruska mesta na zapadnjaka vselej vtisek vasi, posebno zavoljo mnogo lesenih staveb; ograje so skoro zmerom lesene. Vender tudi tukaj se lehko opazuje povsod napredek. Moj prijatelj štiri leta ni bil v Kazani in se ni mogel zadosti načuditi raznim izpremembam n. pr. lepim vrtom, kjer so bile še prej luže in še zdaj imate priliko videti, kakd se n. pr. »Černoe ozero« zasiplje. Tudi za red in javno varnost seje mnogo storilo v poslednjem času, ker v najbližnji okolici še so se nedavno javljali razbojniki. Ko bi imela duma (občinski zastop) pravo obvezati hišne posestnike, da morajo ulice škropiti, napraviti trotoar pred hišami, bi se še dalo marsikaj doseči. Kakšen prah in koliko smetij se tukaj vrti po ulicah tega si pač kdo izmed vas nc more misliti
Da je Kazan resnično umstveno središče Povolžju, lehko razsodite po tem, da ima vse učne zavode: vseučilišče, duhovno akademijo, veterinami institut, tri gimnazije, realko, duhovno seminarijo, dve učiteljski seminariji, jedno »dlja tatarskich škol«, ali tudi z ruskim učnim jezikom. Na najslabšem so narodne šole, tako da so starši letos nc-	1
izmerno tožili, ko so se zaprli prigotoviteljni razredi pri gimnazijah. Vseučilišče je jedno najstarejših ruskih, za moskovskim, osnovanim 1. 1755., prvo, osnovano 1. 1804., na kar vas spominja predstaviteljno poslopje iz Alcksandrovskega časa, ki se odlikuje kakor vsa jednaka z grškimi kolonami. Po številu dijakov zanima pa le predposlednje mesto med sedmimi ruskimi in derptskim vseučiliščem. Pomočkov nima posebnih, vender izpolnjuje jako važno nalogo, daje namreč večino Povolžju potrebnega razumništva, posebno zdravnikov; 1. 1885. bilo je med 972 slušatelji 492 mcdicincev. Fizikalična observatorija je sicer lesena, ali tudi ž njo obruseli Italijanec za silo izhaja. V Samari je potem pripovedoval jeden iz profesorjev petrogradske vojeno-medicinske akademije, da se ni mogel zadosti načuditi ubožnosti klinik in zbirk; vender treba je pomisliti, da je petrogradska akademija, na katero se vsako leto	<
skoro toliko izdaja kakor na vsa ruska vseučilišča, sama na jako visoki stopinji in nje profesor je po takem tudi strog sodnik.
Iz profesorskega svčta, s katerim pa se nisem mogel mnogo seznaniti, ker po letu vse živi na dačah ali na posestvih svojih — mnogi kazanski profesorji so namreč »pomeščiki« — omenim le bivšega profesorja »slavjansckich narečij«, ki je v srednjih letih šel zavoljo
tega v pokoj, ker je po novem ustavu ostalo slavistiki jako skromno mesto, kakor sploh vsem drugim predmetom, na račun latinske in grške gramatike. V konci 1887. 1. so se kazanski študentje proslavili s precejšnjim »buntom«; v Moskvi in tukaj sta dobila »inspektora študentov« — zaušnice. Kake nasledke je to imelo, zapazi se prčcej v poročilu o stanji vseučilišča za 1. 1877/8., kjer se pravi: »vybylo (odšlo) iz universiteta v 1887. god do okončanija — 194«- Večina teh je namreč bila izključena. Drugače je vseučilišče završilo 163 študentov, vseh pa je bilo v vseučilišči 837, za 135 menj nego 1. 1886/7. Letos jih jc bilo 1. dne novembra 781, za 133 menj nego lani. Predavateljev jc bilo 97: »ordinarnych« profesorov 40, »ekstraordirar-nych« — 18. »privantdocentov« 34, lektorji 4. Nekateri profesorji so učili na dveh stolicah. Zanimivo je, koliko po novem ustavu določenih stolic jc bilo tega leta praznih. Naštejem vam te stolice z imeni, kakeršna so na Ruskem navadna, ki lahko prestrašijo zapadno- in južnoslovanske puriste. Namreč »kafedry: 1. slavjanskoj filologii; 2. geografii i etnografii; 3. istorii zapadno-evropejskich literatur; 4. teorii i istorii iskusstv (umetnosti); 5. arabskago i turecko-tatarskago jazykov, dlja kotorych položeny po štatu dva prepodavateli v zvanii ekstra ordinarnago professora; 6. praktičeskoj mechaniki; 7. fizičeskoj geo-»	grafii; 8. agronomii; 9. torgovago prava i torgovago sudoproizvodstva;
10. meždunarodnago prava; i 1. političeskoj ekonomii i statistiki, 12. cnci-klopedii prava i istorii lilozofii prava, i 13. istorii i enciklopedii mediciny.« Kakor vidite, profesorska karijera na Ruskem ni še takd težka, sploh konkurcncc je še do najnovejšega Časa bilo maio. Večina ruskih profesorjev je naravnost odgojena z državnimi podporami za svoje stolicc.
Duhovna akademija zanima pošteno mesto poleg svojih treh sčster, ima bogato rokopisno knjižnico »Soloveckago monastyrja« in nekaj znanih učenjakov kakor Porfirjeva, ki jc napisal mnogo rabljeno zgodovino ruske literature, v kateri se odlikuje posebno stara doba, Znamenskega, pisatelja izvrstne šolske knjige »Istorija russkoj cerkvi«. V tej duhovni akademiji je tudi borba z razkolom, ki ima ravno v Povolžji glavna svoja gnezda posebno usredotočena; proti	fesor Ivanovskij se javlja po zimi kakor misijonar celö v Petrograd na poučenja in spore z razkoiniki. Iznenadiio pa me je, ko sem slišal, da akademija ne služi samo bogoslovcem k dovršenju njih obrazovanja (bogoslovskih fakultet pri vseučiliščih na Ruskem ni, nadomeščajo jih štiri duhovne akademije: v Petrogradu, pri Moskvi, v Kijevu in tu}, ampak celö večina kazanskih pitomcev zavzema potem posvetna učiteljska mesta posebno v duhovnih seminarijah in še celö v nižjih šolah.
Čudil sem se tudi velikemu številu zidarjev in drugih delavcev, ki so duhovno akademijo v nedeljo čistili in popravljali. Takd razumen, da sv. sinod nima uspčha pri nekaterih ministerstvih s svojimi predlogi o prepovedovanji dela ob nedeljah; naj sv. sinod vsaj pri svojih uradih začne z dobrim vzgledom. Ob praznikih še dela sploh ni mogoče prepovedovati, ker njih število je sv. sinod dognal že srečno do 176 (sevčda z nedeljami vred), s carskimi in mnogimi cerkvenimi prazniki, kateri sicer niso vsi jednaki)!
Spomenika ima Kazan dva. Na masivni podstavi s skupinami v klasiškem ukusu po stenah počiva doprsni bronzov kip Deržavinov, ki se je učil v kazanski gimnaziji; prej je bil spomenik v vseučilišči, zdaj pa je postavljen na prav lepem vrtu. Nad mogilo pri vzetji Ka-zani padših junakov je dal Aleksander I. postaviti štiriogelno cerkev, z jednakim nadpisom na vseh štirih strančh. Letos jo je spomladi izpodlilo in po takem se je ravnokar popravljala. Kakor največjo znamenitost so mi pokazali v nje podzemeljnih hodih kosti, nad katerimi vsako leto 2. dnč oktobra arhierej služi »panichido« (rekviem).
Vprašal sem nekega učitelja kazanske realke: za koliko milijonov jc Kazan umstveno središče?
»Za petnajst!« V takem središči imate »Kazanskoe obščestvo areheologii, istorii i etnografii«, »Obščestvo vračej pri kazanskom uni-versitete,« »Obščestvo cstestvoispvtatelej« (prirodoslovcev), »Impera-torskoc Kazanskoe ekonomičeskoe obščestvo«. Literaturno zabavno društvo »Puškin« se je letos po zimi osnovalo, ali hipno se jc pokazala velika pregreha ustanoviteljev, ki so napravili pravila, po katerih se dame kakor členi ne pripuščajo. In kakd začeti shode brez dam, posebno na Ruskem! Prvo zasedanje je bilo tedaj temu vprašanju posvečeno in koncc je bil potreba preustrojstva, ki se bode že kdaj zgodilo.
Koliko knjig se tukaj izdaja, smešno je skoro vprašati. Razven »Universitelskih Izvestij«, v katerih profesorji pomeščujejo svoje študije in celd večja dela, in »Pravoslavnega sobesednika« se kaj večjega tukaj navadno nc izdaja. Videl sem literaturni zbornik »Pcrvvjšag« (korak), s katerim so se pokazali 1. iS76. mestni literatje, kar je napravilo v ruski kritiki neizmerno šuma. Se več pa pojavljenje provincijalnih časnikov. V Kazani razven oficijalnih »Gubcrnskih Vedomostij«, ki izhajajo po trikrat v teden in so še bolj suhe nego naši oficijalni časniki, imate še dva: »Kazanskij birževoj listok«, bolj trgovcem namenjen, in dnevnik »Volžskij Vestnik«, katerega izdaja in ureja aktivni vseučiliški profesor, zgodovinar O. brez dobička žc nekaj let. Mnogo sevčda od njih ne smete zahtevati.
V Povolžji jc povsod mnogo starine in prirodopisnih zname-nitostij. V poslednjih letih so se našle razvaline Bolgar, stolnega mesta bolgarskem carstvu, in takih najdeb je še v tem kraji mnogo možnih. Pokažejo vam arheološki muzej: dve mali sobi in še tukaj ni vse v redu in tudi ne more biti, ker materijala ima arheološko društvo že stokrat več, ali kam ž njim ? Ni prostora, ni drugih po-močkov! In vender bodo morali semkaj nekdaj potovati razni učenjaki, ki se zanimajo z jezikom, zgodovino in bitjem raznih finskih in tatarskih plcmčn in sploh z vzhodno Evropo in sosedno Azijo. Že letos spomladi sta potovala čez Kazan dva čistokrvna Madjara, katerih je ' jeden za silo zadosti, drugi pa izvrstno govoril ruski. Madjari hodijo namreč domovine svoje in svojih sorodnikov iskat v — rusko državo in še z malim uspehom, ker njih bližnjih bratov je že jako malo in še ti hitro izumirajo. Razumna je tedaj nekoliko zavist k slovanskim svojim sodržavljanom, ki na bratih niso takö ubogi. Sploh meni so pri tem v Kazani prihajale razne misli: koliko Slovanov se je doma že takö dobro ruski naučilo kakor ta Madjar, ki se je v razgovoru vadil s psalomščikom ruske cerkve v PeŠti, in koliko jih potuje v Rusijo? Še slavisti ne! Nam so sevčda že »slovanska čustva« in razne sanjarije zadosti. Z druge strani pa, če se spomnite celö na taka umstvena središča kakor je Zagreb in celö Ljubljana naša in jih primerjate Kazani, tedaj čutite ogromno razliko med ruskim narodom in nami. Pri nas je res življenje že »meločno« (malenkostno): kaj se vse tiska v Zagrebu, umstvenem središči Še za dva milijona ne, kake ima muzeje, galerijo slik i. t. d. in kako duševno in politično gibanje!
Pojdimo v javno knjižnico; vseučiliška, ki šteje čez 50.000 nazvanij, kakor sploh na Ruskem je le za vseučiliške profesorje in študente in še za te ne vsak dan in ni po večerih nikoli odprta. Navadnemu občinstvu služi tedaj le »Gorodskaja publičnaja bibliöteka«, jeden važnejših nasledkov večjega gibanja, ki se je začelo z darovanjem meščanske avtonomije. Jedna nje knjig je dar, zapuščen mestu žel. 1837., ki se je tedaj več nego tri desetletja hranil brez javne koristi. Za »	dva uradnika, knjige in časnike žrtvuje »duma« na leto 2500 rubljev.
In vender, koliko koristij celö ona prinaša, to razumete posebno tedaj, ako pomislite, da tukaj nimate kavaren in tudi v par gostilnicah, kjer sc vsaj nahajajo jeden ali dva moskovska ali petrogradska časnika, čakate dolgo večnost, predno katerega dobite v roke. Vsaj razna perijodična izdanja ima občinstvo na razpolaganje in jih tudi pridno Čita. Obiskuje knjižnico v letu okoli 17.000 ljudij. Pod vodstvom jako
obrazovanega in ljubeznivega knjižničarja si malone vse ogledate in zapazite v Čitalnici veliko omaro s stekli, zapečateno s policajsko štampiljo Tukaj so v kletki razna perijodična izdanja in razne knjige, za katere v svojem času pri Aleksandru II. cenzura ni bila zadosti stroga (!), zaradi česar so jih sedanji nazadnjaški mogočniki »post festum« postavili na svoj »index prohibitorum librorum«. In tu imate zdaj pred očmi vso primitivnost ruske administracije! Ravno ta prepovedana izdanja so v čitalnici pod steklom in takd jih ljudje hodijo gledat kakor zveri v zvcrinjak in si jih savčda potem drugod poiščejo in ravno zaradi tega bero. Da bi jih dali še skriti, to bi bilo vsaj dosledno!
V novejšem času se je ustanovila tudi »Duchovnonravstvcnaja biblioteka«, ali takim »preobyknovenno ne vezčt« (nimajo sreče).
Da ima Kazan svoje zimsko gledališče in razne klube po stanovih za zabavo in igranje v karte, razumno je samd po sebi. Poleti sc boljše občinstvo zbira na večjem vrtu, kjer je treba za vhod plačati, za kar lahko slušate godbo, komike in razne »umetnike« na odkriti sceni. Pri shodu višjega sveta se začudite, odkod se je vzelo zdajci toliko dam, oblečenih po najnovejših modah, ker po dnevi jih le redko zapazite. Razven tega pa je na vrtu leseno, prav prijetno postavljeno letno gledališče, za katero se vhod sevčda posebc plačuje. Igrajo se navadno lažje reči. Za opereto — jaz sem videl »Donna Juanitta« — severnjaki nimajo zadosti ugibčnosti in živahnosti. Videl sem tukaj tudi znamenitega armenskega umetnika Adamiana kakor gosta. »Othclla« je igral armenski, ali njegova južna kri mu jc po-mogla tudi takd k velikemu uspehu; v »Guverneru« Djačenka je pa igral ulogo francoskega domačega učitelja, ki govori francoski in lomi ruski, kar se je v Parizu omikanemu Armencu prav posrečilo.
Iz verskega življenja jc treba omeniti tudi nekaterih črtic. Cerkva malih, temnih, preobloženih in zakajenih je kakor povsod precej. Nove se vender zidajo že z večjim ukusom; takd n. pr. na Vozncsenskih ulicah posnemajo Isaakijevskij sobor v Petrogradu, pred katerim bode imel celd prednost s tem, da bode svetlejši. V drugem kraji sem videl po zunanjosti prav lčpo cerkev, ki se zida v Čast sv. Cirilu in Metodu. Razne tisočletnice in — papeška pisma (»bule«) so spomin na slovanska apostola tudi na Ruskem oživile, ker o Cirilu je ruski ndrod do najnovejšega časa le malo znal, o Metodu pa ničesar.
Jedna iz glavnih črt vzhodne cerkve je češčenje »ikon« (podob). Znane so iz zgodovine Carigrada strašne borbe z ikonoklasti ali ikono-borci, v katerih so naposled iz političnih vzrokov zmagali čestilci
podob. S krščanstvom iz Carigrada je Rusija vzprejela tudi vse njegove posebnosti in ima danes povsod mnogo čudotvornih svetinj. Takd se nosi neka Mati božja iz okoličnega monastyrja od 26. dnč junija ves mesec noč in dan po vseh hišah in povsod se služi »mo-leben«. Vse to se pa dela takd formalno, brez najmanjšega znamenja notranje pobožnosti, da se temu kar čudite. In kakd izgledajo ljudje od svečenika samega, ki jo spremljajo! Zasluži ta podoba okoli 37.000 rubljev, od česar tretjino dobiva omenjeni samostan, drugo sobor in tretjo ženski samostan.
V Kazani sem tudi videl, kakd se je praznovalo devetstoletje krščen ja Rusije. Na predvečer praznika je služil v soboru sam ar-hierej »vsenoščnuju«. Vzhodna cerkev je ohranila mnogo starega, vso simboliko in dolgost; kar pri nas molijo duhovniki v brevirji in menihi po samostanih in še več se tukaj bere in poje pred vsem närodom, ki dela pri tem le križe in poklone. Taka »vsenočna« zahteva nekoliko ur časa (takd jc n. pr. v Moskvi pred praznikom sv. Aleksandra Ncv-skega, dnč 30. avgusta, vsenočna, katero je služil sam metropolit, trajala od 7. ure zvečer do polunoči) in mori vse čute, tembolj, ker od či-tanja in petja raznih duhovnih oseb le malo ali celd ničesar nc razumete; tukaj se je odlikoval vsaj arhierej z jasnim izgovorom »akäfista« sv. i	Vladimira in tudi pevci, katere sem tukaj videl zbrane na malem koru,
kar tukaj ni navadno, ker so ruske cerkve brez orgelj, odgovarjajo razumno: »Radujsja. radujsja svjatyj Vladimire, Rossijskija deržavv prosvetitelju!« V sam praznik se je služila po vseh »prichodskih« (farnih cerkvah) »liturgija« in potem se je vse duhovništvo zbralo v soboru, kjer ie pred oficijalnim svetom opravljal arhierej službo; iz-pregovoril je tudi malo »poučenje«, katerega narod sevčda ni mogel slišati, ker ob takih prilikah se ne spušča v sobor, v katerem na tak dan za njega ni prostora in tudi ne more biti zaradi majhnosti, s katero se celd sobori odlikujejo.
Drugi dan je bilo vsaj tiskano v trgovskem »Kazanskom Bir-zevom Listku«, ker pridiga je na Ruskem »unicum«. Ali napredek tudi tukaj vidite, zdaj še vsaj »preosvjaščennyj« pridiguje, kakeršnemu ,	je še Dcržavin (na to se ravno v Kazani spomnite) moral delati
»propoved«.
Po okončanji službe je bil »krestnyj chod« (= križni pot) iz so-bora k bližnji reki Kazanki. Ob poti so razpostavljeni vojska, učenci in učenke nekaterih zavodov in množica ndroda. »Hoda« samega se udeležuje le malo naroda; vidite »chorugvonosce«, ki nosijo »cho-rugve« (bandera), nekatere jako težke metalične »fonarščike« s svetil-
nicami, »pevčie« v poljskih kontušah, ki so se iz Kijeva tudi v Moskovsko Rusijo razširili, in v bogatih »rizah« (oblekah) veliko število duhovnih oseb, iz katerih prednji nosijo posebno češčene ikone; v konci arhiereja z bliščečim metaličnim križem, ki se pri blagoslovljen j i vode vänjo spušča. Na Kazanki jc postavljena »Jordan«, kjer se vrši tudi dolga ceremonija »vodosvjatija«. Ne posebno daleč na obeh bregčh Kazanke sem zapazil nekaj nepričakovanega: tam se je sleklo precej moških, ki so se kopali (čisto nagi kakor je to na Ruskem obča navada), dokler jih na konji priskakavši policist ni pregnal. Mislim, da vzrok ni bil ravno pri vseh pogrešanje spoštovanja svetega dejanja, ampak da so se vsaj nekateri z istim namenom v vodi kopali, kakor se to godi po zimi 6. dnč januvarija v praznik »krešččnja«, kadar vse stroge prepovedi še zmerom ne morejo povsod iztrebiti samomorne navade, da bi ljudje po blagoslovjenji vode ne skakali vdnjo skozi presekan led, sevčda z upanjem na posebno milost božjo.
Za dnč so bile po mestu razobešene nemnoge zastave in na večer je bilo malo razsvetljenje. Na nekem vrtu je igrala zvečer vojaška godba in tam je nardda kar mrgolelo, tudi Tatarov in Tatarek sem videl mnogo.
Kakor sem že omenil, närod tudi v ta dan ni slišal pridige o pomenu takd važnega praznika. Duma (mestni zastop) je že gotovo naprej čutila ta nedostatek in naprosila posvetnega učitelja duhovne seminarije, naj predava o sv. Vladimiru. V nekoliko z zelenjem olep-šanem — maneži »junkerskago učilišča« se je zbralo precej razum-ništva, tudi mnogo duhovnikov s samim arhierejem, gubernator in druge take višje osebe. Zadaj so razstavljeni dečki in deklice iz nekaterih dobrodelnih zavodov, ki se v pravem pomenu besede pekd v neizmerni vročini. Vender narod, katerega sicer ni mnogo, z veliko pazljivostjo sluša jednobrazno ali jasno čitanjc posnetkov iz raznih letopisov. ki se še navadno citirajo v cerkvenoslovenskem izvirniku. To je vse, kar jc 130.000 ruskega nardda v Kazani moglo slišati o prejetji krščanstva. In še zato bodi hvala posvetnemu mestnemu zastopu, v katerem sedi tudi precej Tatarov 1 In vender je še to mnogo, ker v več jednakih mestih še tega ni bilo. Le v Kijevu so še bili pri slavnostnem obedu govori in v imeni vse Rusije jc »oberprokuror svjatejšago sinoda« g. Pobedonoscev še jedenkrat svetu objavil, da je vse preteklo in bodoče blagostanje Rusije osnovano na »samo- in edinoderŽaviji«. Ali kaj hočete, g. oberprokuror je še skromen, ker so na Ruskem še ljudje in ti so imeli veliko besedo pri banketu »Slav-janskago blagotvoriteljnago obščestva, ki celd mislijo, da moreta ab-
solutizem in cezaropapizem rešiti vse Slovane iz njih nadlog. In potem se še ruski časniki čudijo, da na takem popovskočinovniškem prazniku ni bilo Slovanov! Avstrijski diplomaciji, bogme, ni bilo treba izposlovati si določila sv. sinoda, po katerem se neruski državljanje na praznik niso pripuščali kakor predstavitelji, ampak le kakor gostje. Sicer pa si je ta uspeh pošteno zaslužila in žc naprej, saj še pomnite »kugo« na Velehradu 1. 1885., ki je morala takrat zadušiti strašno nevarnost katoliškega panslavizma. Rusija se namreč tega boji in po mnenji mnogih njega (panslavizem namreč!) celd — Avstrija propagira.
Kazan je tudi fabrično mesto: ima okoli 130 fabrik in zavodov, posebno se odlikuje stearinovo proizvodstvo. Pivovarne ima tudi tri. Vender važnost Kazani v trgovini neizmerno pada, ker je železnico na vzhod dobila Samara, in takd je Kazan — umstvena stolica Po-volžju! — po zimi odtrgan od sveta. Lehko si mislite, kakd se tukaj v velikem snegu potuje. Pot v Nižnij stane vas okoli 40 rubljev, če si ga hočete nekoliko prijetnega napraviti; poleti se pa lehko vozite po Volgi v drugem razredu za 41 2 rublja. Kakd naj potujejo tukaj-dijaki domdv o božiči, s katerim se zajedno končuje jesenski semester ?
Kakor povsod na Ruskem, takisto jc tudi v Kazani mnogo tujcev. Kazansko vseučilišče jc v prve čase bilo prava ilustracija Gribojedovskega »Nam bez Nemcev net spasenja.« Mnogo iz tedanjih učenjakov je bilo od samega Humboldta priporočenih; jeden, Karl Feodorovič Fuks, pravi enciklopcdist, postal je »najimenitnejši Kazancc« časa svojega. In res, marsikateri, ki bi domä ostal navaden bibliotekarček ali uči-teljček, povzdignil se je tukaj, ker med slepci je jednooki kralj in potem ravno tu veljä: »es wächst der Mensch mit seinen höhern Zwecken«. Dandanes še tujih učenjakov ni posebno mnogo, ali bri-jete se še lehko pri dveh francoskih »parikmacherih* (ime je tu zgodovina), zdravil in mineralnih vod morete kupiti le pri nemških lekar-ničarjih, ker le Nemci so do najnovejšega časa Rusom »žavbe mešali in pulfre delali« (oprostite te tujke za maže in praške, ali jaz sem nekoč slišal slovenskega farmacevta, ki je ž njimi izvrstno svoj poklic opisal), nemškim učenim ljudem, kontoaristom, mašinistom in tehnikom sploh pa ne vem števila. Jaz sem bil med dobrodušnimi učenjaki; jeden me je smejč vprašal, se mi li zdi, da ie možno živeti »im Bärenlande«. Njim se sevčda nc godi slabo in na vprašanje, kakd se njim zdi zapadno življenje, Če pridejo v svojo domovino, dobil sem že pri čakovani odgovor: »Kleinlich!« Godcev je cela kapela tu, angažirana od jednega iz večjih gostilničarjev, pri katerem posebno po zimi z uspehom igra. Ker sem slišal, da so Nemci iz Avstrije, kakeršni so tukaj
redki (ti imajo domä komu »kulturo nositi«, za kar bi prav za prav morali vsak dan klcčč Boga hvaliti, da žive v Avstriji in da jim ni treba med »barbari« si kruha iskati in naposled se vender v ruskem morji potapljati), vprašal sem jih vender: »odkod?« in zvedel: »s — Češkega!« Dame, katerih je večina, in gospodje, ki se domä niso ni besedice češki naučili, pobirajo tukaj prav radi jezične in denarne ruske drobti'ne. Oh, usoda!
Rusko mesto že znamo, pojdimo še v nižje, tatarsko. Videli smo že v görenjem mnogo Tatarov, trgovcev, voznikov, delavcev in — policajev. Tam smo tudi zvčdcli, da so Tatari zavoljo svoje poštenosti in pridnosti na jako dobrem glasu. Preidimo tedaj smrdečo jamo, ali po oficijalnem, mali »potok«, in nahajamo se že v orijentu. Razlika ni velika, samo ulice so še bolj ceste nego v görenjem mestu, hiše so še bolj narazen, čistost pa je večja; ako se gnojnica kje koli na ulice izliva, temu so tudi v ruskih mestih ne smemo čuditi, v Moskvi najmenj; namesto mnogih cerkev vidimo še več »mečetij«. Bolj se različujejo ljudje, ki vas srečujejo. Možje imajo obrito glavo, pokrito tudi poleti z ovčjo okroglo, na vrhu plo.ščnato kapo, pod katero je še navadno vijoličasta, z zlatom obšita kapica (dcca nosijo navadno le poslednjo), oblačijo se v zapeto dolgo suknjo, celö evropske hlače in obuvajo močne čevlje. Barva njih obleke je navadno temno-sivkasta ali rjavkasta. Ženske že zdaleč spoznate po jarkih barvah svoje noše. Navadno so njih precej svobodno se prilegajoče janjke brez talje žolte ali zelene. Glavo pokrivajo s »kolpakom«. od katerega pa se vidi le prednji, z zlatom obšiti del, ker nad njim bogatejše nosijo na telo se spuščajoči šalj in zakrivajo v tem slučaji bolj ali menj svoje lice /. belim ovojem, navadno po devajo na glavo »chalat« t. j. dolgo suknjo z rokavi, ki po takem svobodno visč; kadar srečajo moške, iztezajo »chalat«, ali koketne oči gledajo prav mamo izpod njega, posebno v neopazovanih trenutkih, in vas skoro prepričajo, da jc ženski spol povsod jednak. Večkrat pa vam lica svojega sploh mnogo ali cclö nič ne skrivajo, omikanejši Tatari že naravnost svoje žene k temu privajajo, da hodijo »po evropejski« odkrite. Po več žen ima le nekoliko bogatašev, meni se je pripovedovalo le o dveh, in še taki imajo navadno le po dve. do tri. Ni preprijetno imeti jih po več, ker ljubosumnost med njimi dela m0žu več skrbi nego radosti: treba je obe jednako oblačiti, sploh varovati ravnopravnost pri vsem. Sploh evropska civilizacija vpliva mnogo nanje — pri öknih sem videl Tatarke tudi pri šivalnih strojih — in ko bi koran ne bil takö sovražen omiki, tedaj bi Tatari pri drugih svojih dobrih svojstvih
stali še više. Njih domače življenje je vender dolgočasno in jedno-obrazno, četudi žena ni suženjka. Višjo omiko dobiva še zmerom le malo Tatarov. Vender oni igrajo važno vlogo v mestnem zastopu. Z jednim iz njih glavnih zastopnikov sem se imel priliko razgovarjati.
Predstavite si večjega trgovca, ki je principijalni nasprotnik je-dini kazanski realki, za katero mora mestni zastop nekoliko prinašati; posebno pa se norčuje s predavanjem dvojnega knjigovodstva, »ita-lijanskaja buchhalterija« mu je nekaj prosto smešnega in nepotrebnega. Zatč pa hvali kazanske gimnazije in kazansko vseučilišče je po njegovem mnenji skoro prvo na Ruskem. (Sicer pa med njim in sedanjimi ruskimi nazadnjaki ni velika razlika, ker ti so klasicizem pretirali do skrajnosti; tak6 jen. pr. »istorikofilologičeskij fakultet* vseučilišč uprav gimnazija in študentje morajo vsi slušati 14 ur klasične predmete, pisati »extemporalia« in prevajati.) Sploh korak za korakom čutite nejasnost pojmov in polobrazovanost, vender tudi stremljenje k višjemu. Jako karakteristično se je začelo naše znanstvo. V odličn gostilnici, v kateri dajejo omenjeni Nemci koncerte, sedel sem s tremi brati, vseučiliškim profesorjem, učiteljem realke in vseučilišnikom. Navzočnih je bilo nekoliko Tatarov, ki vsi pivo jako ljubijo, katerega Mohamed ni prepovedal, kakor vino, ker ga ni poznal. Prideta še dva, iz katerih je jeden živ dokaz, da pijancev že več ne kaznujejo po koranu s kamnjevanjem (ravno tako bi bilo težko padše ženske žive zazidavati), akoravno se mora priznati, da so Tatari neizmerao trezni, zaradi česar so n. pr. natakarji v največjih in najimenitnejših gostil-nicah v Petrogradu sami Tatari. Sedeta, poslušata pa malo. ker ta. ki je natrkan, znanca svojega zmerom draži, kar mu ta skoro začenja vračati; skrivata si kape, zažgano šibico tišči jeden drugemu k uhu. Veseljak razgleduje na vse strani in mi mu na videz posebno ugajamo. To je porabil njegov trezni prijatelj, da bi se rešil njegovih nagajanj, in prišel je k nam s prošnjo, naj ne zamerimo sosedu njegovemu, ki ima »pretenzije« na nas. Začne se razgovor z gospodom »glasnvm dumy« in kmalu je tudi še drugi trgovec pri nas, ki izraža jako epi kurejske nazore, zna razne operetke in plete še celo ruske rime. Z resnim potem preidemo na razna vprašanja, med drugim nam je začel razlagati čudna svoja mnenja o realki, ne zapazivši, da imamo učitelja realke med seboj. Poudarjam še jedenkrat, da je to bil jeden tatarskih kolovodij.
Sploh prave inteligencije skoro ni med njimi. To zapazite tudi na njih bazarih. Za knjižice še prodajalnica ni potrebna; od müh nečisti korani na slabem popirji, nekaj zabavnih knjižic in kratki »učebnik«
(učna knjiga) ruskega in tatarskega jezika, to je vse, kar se premčče po klopeh in v predalih tudi pod milim nebom. Zanimivi in jako prikupni so pa razni domači ženski izdelki, närodna obleka in obutev.
Treba je stopiti tudi v »mečet!«, kakor se tukaj zove »mošeja«. Mnogo jih je, to so uprav le molilnice, in česa velikanskega ne smete od njih pričakovati. Notranjost je jako preprosta, podobe ali kakšni kipi tam ne smejo biti, arhitektura dela vtisek po preprostosti svoji in znani ornamentiki mohamedanskega svetä. Proti Meki se nahaja v zidu dolbina (niša), v kateri mula moli včrnikom, blizu je lepo izrezana propovednica, s katere se jim ob petkih čita; tla so pokrita s zelenim suknom ali pa s kovri; zunaj je včžica, v kateri puščajo vrhno obutev. Jaz sem bil navzočen pri poludnevni molitvi. Točno ob uri prihajajo moški (ženske morejo le na galeriji biti navzočne in navadno ne prihajajo k molitvi), spuščajo se po vzhodni šegi, bijejo ob tla s čelom (spomnite se, kar sem povedal o čelobitji pri Rusih!) z rokami se dotikajo ušes, ki bi se naj obrnila k nebesom in pozabila vse zemeljsko; sprva molijo tiho vsak zäse, potem se pomestijo v vrstah sedč s skrižanimi nogami in mula semtertja s ponižanim glasom izreka nekaj besed iz korana, na kar vsi z veliko akuratnostjo s čelom trkajo ob tla. Naposled jim je neki starec z neizmerno visokim glasom rekel ali bolje rekoč recitiral nekoliko kitic iz korana. Ko je molitev končana, razidejo se zdajci vsi, pri čemer si večina uravnä svoje ure po me-četni. Priznati moram, da mi je ta notranja pobožnost jako impo-nirala, ker med molitvijo je vse takd zamakneno, nikdo se ne gane in ne ogleda, če bi tudi prišel sam car. Mestni orijentalist mi je pripovedoval, da je to imperatorju Nikolaju neizmerno ugajalo, ko se je nekoč o tem prepričal. Kdor je Tatare videl v njih pobožnosti, ta se ne bode Čudil, če se vsem poskusom pokristijanjenja oni najbolj protivijo; če se je tudi semtertja posrečilo cele vasi z raznimi obe-čanji preobrniti, pali so zopet v masah nazaj, kar je napravljalo mnogo šuma, ker »otpadenje* od pravoslavija v katero koli vero ali sekto in »sovraščenjc« so še na Ruskem kriminalni prestopki, ki vedejo celd v Sibirijo. Če se ne motim, krščenih je Tatarov dandanes okoli ioo.ooo. Učenjak Iljminskij jim je priredil za njih jezik cirilico, ki je zanje dosti primernejša nego arabsko pismo, dobili so prevod svetega pisma in službe božje. Za njih šole se tudi precej skrbi. V obče pa se držijo Tatari trdo svoje vere in närodnih svojih poseb-nostij. Pri prejšnjih vojskah s Turčijo je bilo tudi vselej preccjšnje gibanje med njimi, ker mule so zapovedovali poste in molitve, ali pri poslednji sc to ni več opazilo. Dandanes so Tatari kakor marni de-
lavci koristni ruski državljani in med njimi je mnogo jako bogatih. I,e jedenkrat je v novejšem času nastal mali punt med njimi zavoljo nedorazumenja. Ko je administracija povesila zvonove v nekatere mi-narete zavoljo naznanjanja požarov in tega ne zadosti objasnila, začeli so se nemiri, našli so se ljudje, ki so jih šuntali, »zdaj vas hočejo še tudi vse krstiti«; gubernator tudi ni bil na svojem mestu, nasproti si je hotel zaslužiti rede z uničenjem »bunta«, kakor je to pri takih slučajih povsod navada vojakov, in je sam jednemu muli čeljust razbil, za kar so ga naposled vender sodili.
V daljni okolici so razne »postinje« z monastyrji, kamor se delajo časih izleti; na Ruskem se morete tudi za najbližjo okolico včlikih mest z vsem preskrbeti, česar vam je treba, ker drugače bi se hudo godilo razvajenemu meščanu. Jaz sem videl le nedalečno izprehajališče na vzvišenem levem brčgu Kazanke, imenovano »Svajcarijo«, in še celd nemško in rusko imajo Kazanci.
Jako prijetno je sčsti na jednega iz mnogih čolnov, katere vam ponuja nabrežni Tatar, in peljati se po tihi Kazanki, obrastli na pravem brčgu z nabrežnimi rastlinami in gostim grmovjem. Tako vožnje »na lodki« občinstvo tukaj jako ljubi, posebno k večeru in še ob jednajstih po noči srečavatc veselo družbo, posebno moško in žensko mladež. In kadar zapojejo najpriljubljenejšo rusko pesem »V nizko ma-tuške po Volge, Po širokomu razdolju«, ki pripoveduje, kakd po Volgi plavajočo ladjo s trgovcem in njegovimi ljudmi napadejo razbojniki, in druge jednake, tedaj ste tukaj blizu mogočne reke v pravem duhu, da razumete jednobrazno, melanholično ali kakor Gogolj pravi »grustno« (žalostno) rusko pesem. Ta pesem se široko razteza, kakor se razliva njena Volga, nänjo je vplivalo to obširno prostranstvo, povsod jedno in isto. Cerkveni napevi, ki se odlikujejo s prosto svojo tvarino (v pravoslavni službi božji ima največjo važnost petje, katerega značaj je tudi nam znan pod imenom Gregorijanskega in vse težko življenje ruskega naroda (ruski narod je tudi trpin in morebiti bolj nego katerikoli drugi slovanski) dodali so ji črte pohlevnosti in potrpežljivosti. In tako se jc razvilo nekaj posebnega, česar lepota in duh se nc odkrije vsakemu in nc hipno. Kdor je slišal pri »narodnem pevci« Agrenjevu-Slavjanskem pesem volških burlakov »Ej uehnem« in vč, kakd se pri nas uka, ta jc imel priliko čutiti to ogromno razliko v značaji. Najkarakterističnejši je za rusko pesem njo spremljajoči inštrument, ki se zmerom bolj in bolj širi, harmonika namreč, s katero vidite fante kdaj koli tudi v Petrogradu; posebno v včlike praznike, ko vse »guljajet«, zapazite celd na Nevskem prospektu, največjih ulicah
in velikanskem izprehajališči vsega občinstva, semtertja bolj aH menj natrkane obrtne tovariše v izvoščikih, ki raztezajo svoj priljubljeni inštrument.	(Dalje prihodnjič.)
0 menjavi topline v Ljubljani.
Spisal Ferdinand Seidl.
(Konec.)
reiskavši toplinske nepravilnosti neposredno nasledujočih si časovnih oddelkov, imamo še izslediti, s koliko verjetnostjo se nepravilnosti ali anomalije povračajo ob istem petdnčvji od leta do leta, kolikor 35letna opazovanja dopuščajo. O povračanji istega značaja letnih dob smo najpoglavitnejše že rekli, o anomalijah poje-dinih dnij pa še ni možno dovolj zaupno sklepati. Sicer ne moremo odločiti, je li povsem slučajno, da se na isti datum večinoma vrača prenizka ali previsoka toplina. Možno bi bilo, da se anomalije v nekaterih dobah redoma v istem zmislu vračajo, a izkušnja tega v obče ne potrjuje. Morebiti pa se ista anomalija zaradi vremenske stanovitnosti povrača mnogo let, dokler jo predrugačeno razpoložje vremčnskih činiteljev nc iztrebi. Predno se bistvo anomalij z dovolj no gotovostjo nc spozna, moramo se pač ozirati ndnje, in nekoliko upravičeno pričakovati, da sc bodo vsaj še v bližnji prihodnjosti povračale, ako so se javljale v mnogih letih.
Zatorej smo vzeli iz omenjene razprave »o toplinskih razmerah Zagreba in Ljubljane« nastopni pregled, ki naznanja verjetnost negativne anomalije v pojedinih petdnčvjih. Števila, ki ulomke dopolnjujejo do i, so verjetnosti pozitivne anomalije.
XXII.
Verjetnost negativne anomalije v petdnčvjih.
Jan	3-	8.	I v	18.	23-	28.	JI.	2	7-	12.	»7	22	27
	0-46	43	•40	•51	•37	'49		"57	49	•00	40	•4b	04
Febr.	2.	7-	12.		22.	27.	Ag-	i.	0.	11	IO	21.	20. 31.
	•40	'37	54	46	•40	34		'49	•04	•01	"49	•00	-46 00
Mre.	4-	9-	14.	19	24.	29.	Spt.	5-	io	»5	25-	25-	30.
	■46	'34	49	•51	•04	•54		•40	•54	54	•40	•(> 4	.46
Apr.	3-	8.	'3-	1 £>.	23	28	Okt	5-	IO.	'5	20.	25-	3°
	'3 1	34	51	•16	37	•40		49	54	•40	37	•4O	•51
Mj.	3-	8.	«3	18	23	28.	Nvb.	4-	9	14.	»0-	24	29
	•51	•tU	54	37	5'	•40		60	•40	.54	00	•40	•29
Jn.	2.	7-	12.	'7-	22.	27	Dcb.	4-	9-	14	»9.	24	29.
	37	37	37	•00	•0«	•54		•49	•40	37	37	54	•40
Verjetnost negativne toplinske anomalije v prvih dveh mesecih v obče polagoma pojemije, a sredi februvarija meseca je iznenadno povekšana. Takd je tudi na Dunaji celd v stoletnih (nekoliko urav-nanih) povprečkih in takd jc bilo v Severni Nemčiji v 3$ letih (1848. —1882.) Takrat namreč dostikrat nastopi takova razdelitev zračnega tlaka preko Evrope, da nas zadevajo severni ali severo zahodni vetrovi. Drugekrati pokrije tedaj srednjo Evropo barometerski maksimum, ki daje povod najjakšemu zimskemu mrazu. Meseca marcija so povratki hlada zlasti v drugi polovici verjetnejši, kakor redno zložno napredovanje topline. Razdelitev zračnega tlaka ima tedaj še prav zimski, le nekoliko oslabljeni značaj. Dočim je verjetnost podnormalnih petdnčvij v dosedaj naštetih mesecih povprek oziroma 0*46, 042, O"50, upade topima zopet aprila meseca na 0 41 in so presežki topline verjetnejši. Da je narastaj topline meseca majnika, zlasti v njega prvi polovici čestokrat zamenjan s povratki hlada in mraza, to je obče znano. Takrat se balkanski poluotok in posebno Ogrska prav krepko segreje, v zrahljani topli zrak pa se vrže hladnejša atmosfera s severnih krajev, in krepko nazadovanje toplinsko je posledica, ki doseza tudi naše kraje.
Najjačje in najpogostejše nazadovanje topline se vrši v drugi po-*	lovici meseca junija in početkom julija; poletna deževna doba Srednje
Evrope mu je povod.
V upadajočem delu toplinskega tira ljubljanskega nc zanimajo toliko negativne anomalije kakor pozitivne. Se pozno jeseni in ob konci leta imajo časih izredni povratki toplote precejšnjo verjetnost. Najznamenitejši izmed njih jc dni koncem novembra, ko je verjetnost negativne anomalije 0 29, torej pozitivne 071. Ta zelo pogosti po-vratek topline je učinek viharnih depresij, ki se takrat pomikajo preko Severnega morja in nam donašajo toplega oceanskega zraka.
Znamenito je prepogosto ohlajenje v predzadnjem petdnevji septembra meseca (verj. 064), zlasti ker se potem zopet dostikrat po-vrača toplota.
>	Omenjeno je že, da denašnja znanost pač spoznava vsem raz
likam dejanskega tira zračne topline od osnovnega splošne in bližnje vzroke; ali zamotano vrsto povodov in posledic navesti na pravi prvotni izvor, to dandanes Še ni možno. Meteorologija še pogreša svo jega Newtona. Kakd čudovita so pota, po katerih priroda vodi in vlada pojave v zelo gibni atmosferi, kaže iznenadna vzajemnost, katere imamo še omeniti.
Našlo se je, da stojč brezdvojbeno skoro vsi meteorološki čini-telji (toplina, žari vanje solnčno, zračni tlak, jakost vetrov, oblačnost, padavina, nevihte in toča) v čudni vzajemnosti s — s o 1 n č n i m i p č-gami. Povprek vsakih n let doseza število pčg na solnci svoj maksimum, 7 let potem upada na minimum, toda v nastopnih 4 letih se zopet vzpne na vrhunec. Večina meteoroloških činiteljev se pomika v skoro istih časovnih presledkih aii vzporedno s solnčnimi pegami, ali pa nasprotno. In vender je gotovo, da zveza ni direktna v tem zmislu, kakor bi solnčne pege vplivale, otemnujoč del solnčne öble. V štirih obhodih peg solnčnih nekako od leta 1815. do 1854. je na-pominjana vzajemnost nedvojbena istina, odtlej in pa 30—40 let prej pa je zveza marsikdaj menj razvidna, ali celö naravnost obrnjena, takö, da sta obč podobni veliki motnji.
To vse je jedna najzamotanejših zagonetk, katere je stavila priroda umu človeškemu. Izrekla sc je hipoteza, da skupni zunanji vzrok vlada prikazni na solnci in na zemlji, ali drugi neznani vzroki delujejo takö silno, da vso vzajemnost za dolgo vrsto let lahko zakrijejo. Toplina je v obče v najnižini, kadar je število solnčnih pčg najvišje, potem upada in je najvišja ob nasprotni skrajnosti dotičnega števila. V tröpah je ta vzajemnost najznakoviteje izražena, proti tečajema je bolj in bolj skaljena. V zmernem pasu je razlika med obratiščema toplinskega vala preko 11 let sezajočega blizu C. To je dovolj, da vpliva na množino in dobroto vinskih letin in žitne pridelke, ki tudi valujejo s solnčnimi pčgami.
Ljubljanska opazovanja so se vršila od leta 1851. dalje, torej večinoma v dobi, ko vzajemnost, o kateri govorimo, zakrivajo motnje.
Omenjeno bodi torej le, da nekako od leta 1867. topima neredno upada.
Vender se dd pokazati, da dni čudoviti upliv deluje tudi v naših krajih. Dolgo vrsto verodostojnih opazovanj imamo o padavini (dežji in snčgu) v Celovci. Nje množino so merili M. Ahacelj leta 1813. —1843., Pi'ettner leta 1843.—1874. in odslčj Seeland. Poiskal sem letno vsoto padavine onih let, v katerih so bile solnčne pege v naj-manjšini, oziroma v najvišini. Da se slučajnosti nekoliko izločijo, pripisal sem pojedinim letom povprečno vsoto padavine dotičnega leta, prejšnjega in naslednjega (za leto 1816., torej z let 1815., 1816., 1817. itd.) Posledice so v nastopnem pregledu sestavljene.
XXIII.
Naj manjšina	Padavinska	Naj večina	Padavinska
solnčnih pčg	vsota	solnčnih pčg	vsota
leta:	cm.	leta:	cm.
		1816 . .	. • 103
1823 . .	• • 73	30 . .	. . in
34 • .	• • 67	37 • •	• - 97
43 • •	. . m	48 . .	. . 110
56 . .	. . 82	60 . .	. . 88
67 . •	. . 98	' 71 . .	. . 110
78 . .	. . 115	84?1) •	. . 97
Povprek	91		102
Dasi je v poštev vzeta tudi doba od srede šestega desetletja, odkar je vzajemnost med pomikanjem solnčnih pčg in padavinske vsote očitno motena, vender se pokaže, da pade v Celovci ob najmanjšim solnčnih pčg na leto približno 91 cm padavine, ob naj večini pa 102 cm in predno je nastopila omenjena motnja, pomikata se obe prikazni povsem vzporedno. Razlika 11 cm sevčda nima naravnost praktičnega pomena, toliko dežja prineseta lehko 1—2 nevihti. Vender se z valovanjem solnčnih pčg vsa skupina merodajnih klimatnih vplivnikov toliko izpreminja, da sodobno upada in rase množina in dobrota vinskih lčtin in vrednost žita — kar se je od nekaterih stranij dokazovalo.
Naravnost praktičnega pomena spoznanje čudovite vzajemnosti prikaznij na solnci in na zemlji nima, ker je podvržena jakim motnjam, ki se ne dadö prerokovati.
Naravnost praktičnega smotra pa naša razprava sploh ne zasleduje, tudi Če bi se pokazalo, da na primer stojč (na to je že Hann opozoril) izpremembe topline od dnč do dnč v razmerji s pogostostjo nekaterih boleznij — kar bi imel dognati zdravniški zvčdenec. Potem bi bila razprava prinos k spoznanju zdravstvenih odnošajev ljubljanskih.
Neposredni povod izsledovati jedno vrsto mnogobrojnih in čudovitih pojavov prirodinih z domačih tal naj izhaja iz silnega nagona človeškega, ki ga je pesnik izrazil z besedami: »Ne iščite resnice radi zlata, ona sdma je zlatö!«
x) Ni mi znano, je li bila naj večina solnčnih pdg leta 1884. ali kesneje.
Pis.
Popravek. V št. 4. na strani 227. vrsti 13. naj stoji dražilni mesto družilni.
Grajski pisär.
Zgodovinska podoba. Spisal dr. Ivan Tavčar. (Dalje.)
ati, takovi ljudje se res ne smejo odganjati«, oglasil se je tudi Luka z Voice. Za grmom je tičal in čakal, da je odjezdil Visoški pisär. Potem pa je takoj zopet prilezel k hiši in za trdno sklenil, da mora dobiti svoj dar. »Ce bi jaz kaj imel«, nadaljeval je berač, »skuhal bi jim večerjo in še mesä bi jim priložil, da bi bili vsi siti. Bogu všeč bi to bilo, naj reče kdo, kar hoče!«
»Dobro je, da smo zjutraj jarca zaklali,« odgovorila je hišna gospodinja, »jim ima človek vsaj kaj dati!«
»Malo slame nam dajte, druzega nečemo, da ležemo nänjo!« S temi besedami se jc dvignil Jerom Stopistran s trate, in s sumnjo je opazoval Luko, berača. Oči vidno ni včdel, kam bi posadil tega moža, in meril ga je od nog do glave, prav kakor bi slutil v njem tekmeca, ki mu je morda s svojo »svetostjo« že prevzel prebivalcc tc hiše.
»Zdaj tc poznam, Jeromen si, in nikdo drugi,« zavikne Luka. »Lej ga, ali me ne poznaš? Mari nisem bil v cerkvi na Koroški Beli, ko si ti službo božjo opravljal? Mari ga nisem videl tam hudiča v kozlovski koži, ki je bil črn kot oglje, in jc gledal kot osa ? Mari nisem delal križ za križem, ko si ga podil iz cerkve, da je zbežal pred tabo na Storžič, ali pa še ccld na Grintovec? Oj, ljudje božji, to je svet in pravičen mož in veselite se z mano, da ga imate pod streho!«
Ko mu Jerom ni ničesar odgovoril, obrne se Luka k njegovi drugi družbi.
»Sveta Marija!« zakliče, »tu je tudi mati Medudka! Ali še živiš? Ali si že dozidala cerkev na Sveti Gori pri Planini? Oj, služabnica božja, srečne so oči, da te še gledajo!« In skrivnostno se obrne k hišni gospodinji ter ji pravi poluglasno: »Maruša Medudka je, tista, ki zida cerkev na Sveti Gori pri Planini. Vsak dan je zamaknena, da gleda obličje našega preljubega Jezusa. Bogä hvalite, da hoče v hišo!«
»Le v hišo, da smo na gorkem in na suhem!« pozval je v tistem hipu oče Primož navzočno družbo. Ni si dala prigovarjati. —
Najprvi je silil v hišo Luka z VolČe. Ko so drugi vstopili, opa žili so ga že na kldpi pri peči, po kateri je bil razložil svoje reči.
Dolgi Jerom pa je kar sredi hiše odložil svoj koš, iz njega izvlekel umazano prtenino in jo razgrnil po tleh. Mati Maruša je takoj padla na kolena, dvignila roki proti nebu in zamolila: »Bog, ne pozabi te hiše I« Na to pa je kakor snop padla po rjuhi in se v hipu zamek-nila. Da je lože ležala, potisnila ji je mlajša »svetnica« nekaj cap pod glavo.
»Bode li že zaspala?« vprašala je hišna mati skrbno. »Naj vender počaka, pripravila vam bodem malo večerje!«
Jerom je odgovoril: »Takd leži na golih tleh vsako noč!«
»A večerjala bode vender?« vpraša gospodinja znova.
»Ne vem, sedaj premišljuje, in buditi je ne smem! Pa le skuhajte!«
Na ta odgovor Stopistranov je odhitela mati Dobničanka v vežo. Kmalu se je začulo izpred peči vreščanje in vrenje, kar je kazalo, da se pripravlja dobra večerja.
Ravno v tistem času — v tem se jc bilo stemnilo — slonel je ob stari hruški za Dobničanovo hišo človek, zavit v dolgo črno obleko. Na prvi pogled si spoznal v njem novoverskega predikanta, ki je tiste dni v pogorji razširjal nove nauke. Bil je to Jurij Knafelj, mož v cvetoči mladosti. Kakor kip jc stal pri deblu in oči je upiral v nočno temo. Pričakoval je nekoga, ali dolgo časa brez uspeha. Končno se je pri hiši iz sence izvila ženska oseba, ozrla se plaho na vse strani, potem pa prihitela na mesto, kjer je stal predikant.
»Pozdravljam te v imeni Jezusovem«, ogovoril jo je le-ta tiho. »Dolgo sem te čakal, Franica!«
»Nisem utegnila prej priti!« odgovorila je domača hči. »Vse polno jih je v hiši, in morala sem kuhati večerjo!«
»Ali ste vsi stanovitni, kar vas je spoznavalccv svetega evangelija?« vprašal je na to predikant. »Kaj se je zgodilo, kar me ni bilo tu od zadnjega časa?«
»Stara Včharica je bolna, in prav težko umira. Hrepeni, da bi ji Vi odprli vir prave vere, gospod Jurij!«
»Takoj jutri zjutraj pridem k nji! Zdi se mi, da jokaš!« In res so se dekletu utrinjalc debele solze po obrazu in ihtela je.
»Kaj ti jc? Spoznavalci svetega evangelija nimajo skrivnostij pred sabo!«
»Gospod Jurij, gospod Jurij, omožiti se moram!« Skoraj glasnd je jokala pri teh besedah.
«Ali te silijo domd? Koga naj vzameš?«
»Pisärja z Visoccga! Tega papista, nikdar nc! O moj Bog. moj Bog!«
»Govoril sem s svojim očetom in menil je, naj si vzamem v zakon deklico s teh pokrajin, da bode služilo to v vzpodbudo vsi občini svetega evangelija, Tebe vzamem!«
Iz srca ji jc zahitela kri v obraz, da je cvetela kakor roža. Sklonila se je k tlom in v sreči svoji ni vedela druzega odgovoriti, nego:
»Gospod Jurij, gospod Jurij!«
Predikant jo je vzdignil z zemlje in izpregovoril mrzlo:
»Pred svetim evangelijem smo vsi jednakil Sedaj pa pojdiva v hišo, morda jc ondu kaka duša, v katero bi plodonosno zasejal zrno svetega evangelija!«
Prišedši v hišo sčde predikant na kldp, kjer je v steni gorela trska. Odpre sveto knjigo in v polumraku prične čitati iz nje, ne menčč se za družbo. A tudi ta se ni brigala zänj.
Govorica je bila potihnila po sobi: vse jc težko pričakovalo večerje, in še celd mati Medudka je zastokala časih na trdem svojem ležišči.
Kmalu je postavila hišna mati na mizo veliko skledo, v kateri so se kadili veliki kosovi kuhanega mesa. Prvi je prilezel Luka od peči in takoj je razkoračen sedel na glavnem prostoru, prav kakor bi se bilo vse skuhalo zanj.
Tudi Jerom Stopistran je kaj ročno primahal ter hotel jesti.
Tedaj se je pričela prekladati po tlaku mati Medudka; iz za-maknenja jo je prebudil duh mesa. Dvignila se je z ležišča in pričela moliti dolgo molitev; vstala je, ne pogledala ni jednega ni druzega, in prišla k mizi, prav kakor vsi drugi.
»Saj bode vender večerjala,« dejal je Jeromen hišni gospodinji, »to mora biti bogoljubna hiša, da jo mati Maruša takd počesti'.«
In materi Dobničanki se je dobro zdelo, in čutila je res veliko čast, ki je doletela nje hišo!
Pri vratih je sedel Jurij Knafelj s suhim svojim telesom. »Pri-sčdite, gospod Jurij, in zajmite tudi!« ogovorila ga je hišna gospodinja. Šele potem jc sčdcl k mizi, ali zdajci je razprostrl knjigo, pred sabo, in pričel je — ne meneč se za govorico navzočnih ljudij — z oduševljenim glasom Čitati poglavje svetega pisma. In ni se prej do teknil jedi, dokler ni do konca prečital vsega in še potem je vestno molil ter klical »Gospoda«, da bi blagoslovil vse, kar bodo snedli služabniki Njegovi ta večer.
»Ta vera ni prava«, izpregovoril je berač Luka, »predolge molitve ima. Kratka molitev, ta jc dobra! Kakd si molil ti, Stopistran! Dejal si: »Kristus, pokončaj ga!« in mehak je bil vrag in kakor burja je odpihal iz cerkve!«
»Tudi meni se ne zdi ta vera prava«, odgovori Jerom, »splctc-ničijo vse skupaj, na konci pa nobeden ničesar ne včl Vera mora prihajati iz ljudstva samega, kakor je prišel premilostivi naš Jezus iz srede ljudstva!«
»Kaj boš ti govoril«, prestrigla mu je Medudka besedo ter z žlico lovila velik zalögaj mesa po skledi, »meni se prikazuje naš Jezus, ti si pa Jud, in škoda je, da nisi utonil v Rdečem morji! Veliko jc poklicanih, a le malo nas je izvoljenih! Ti preveč govoriš in premalo moliš, Jerom!«
»Molčal bodem, mati Medudka, molčal,« zatrjeval je Jerom.
Obrnil se je pa proti mlajši »svetnici«, sedeči mu ob strdni in siknil:
»Da smo danes v kaki hosti, premlel bi ji že kosti, da bi ne videla Jezusa, ampak golega hudiča!«
»Mulier taceat in ecclesia!« To in ničesar druzega ni izpregovoril predikant, in kos ovsenjaka je prelomil in si drobil od njega ubogo večerjo. »To se pravi, ženska mdlči v cerkvi, zatö niste poklicane!«
»Mati Maruša, ta pravi, da morate jezik držati za zobmi in da se Vam Kristus ne prikazuje!« zasmijal se je berač Luka.
»Kaj, da bi govoriti ne smela?« — in zdajci se je našopirila,
►	kakor jdrčica, če se rujc s svojo sorodovinko, in vstala je, suho roko je v pest stisnila in proti predikantu jo je dvigala — »in sam Kristus se mi prikazuje, in mi ukazuje: govori in oznanjuj pokoro!«
Govorila bi bila še in se pčnila, da se niso tedaj vrata odprla. V sobo pa je stopil mož, precčj trebušat, z dobrovoljnim obrazom. Za njim je vstopila tenka, suha prikazen z mogočno napolnjeno vrečo ob plečih.
»Hej, oče Mrcina je tu!« za vpil je rejeni mož. »Jaka, odlazi na klöp pri peči! In ravno večerja je tu! Božja porodnica me je sama semkaj privedla! Alö, stisnite se malo, da se dobi prostorček za mč! Tudi žlico sem, da bodem jedel, ker sem lačen. Benedicite!« In Matija Mrcina, tedaj slabo plačani župnik v starodavnem Kranj i, udaril je s pestjo po mizi, da je na nji vse zaklepetalo.
>	»Jaka, prisčdi še ti!« In od peči se je odvila suha prikazen Kranjskega cerkovnika, ki je naglo potem pri skledi tekmoval s svojim župnikom. »Oče Primož«, govoril je ta, »to se Vam čudno zdi, da sem sam prilomastil v hišo, kakor volk v ovčjo stajo po noči po polunoči. Vender tukaj sem z dovoljenjem cerkvenega vašega oblastva, ki ima v teh prekletih časih Še nekaj moči. V Kranji pa se šalijo iz nas, ti peklenski luterani, da niti spati ne moremo mirni!«
»Zatd jih bode Bog sodni dan zavrgel, hč, hč!« oglasil se je šibki cerkovnik.
»Zid pri cerkvi se nam je podrl, in včm, da so ga ti reformatorji izpodrili! Matija Mrcina pa zidaj potem, če ima kje kaj vzeti! Oče Primož, sedaj pobiram, in nekaj boste dali, za to Vam pa nekaj Vaših grehov s seboj vzamem!«
»Dal bom — duhovni oče. dal bom!« hitel je oče Primož.
»Pohvalim vas potem v Loki na gradu«, pravi Mrcina, »kjer beseda župnika Mrcine izda več, kakor pri Kranjskih faranihU
Tu jc treščil oče Mrcina z roko ob mizo, da je zopet vse zaklepetalo. Ugledal je predikanta.
»Kaj, magister Jurij, ali si ti tudi tukaj in seješ ljüliko med pšenico? Vidiš, kakd si nespameten, tu stradaš, tu bčgaš okrog v noči in biričev se bojiš! Pa bi lahko v Kranji na gorkem za pečjo tičal, vidiš, kakd si nespameten! In vender vsi Kristusa molimo!«
»Ti ga moliš z mesom, nc z duhom, ti ga moliš s trebuhom, toda ne z dušo!« odgovoril je predikant temno.
»Predobre volje sem danes, da bi se prepiral s teboj. Pojdi Bel-zebubu v trebuh, ti griža črna!«
Kranjski župnik je jedel na to z veliko slastjo, prav kakor bi predikanta nc bilo navzočnega. V hiši pa se je bila nabrala tačas vsa Dobniška družina ter se gostila pri drugi mizi z ovsčnim sokom, ko so se gostje pri tej mizi mastili z mesom, dasi po dnevi ničesar delali niso!
Pri tej priliki je Jerom Stdpistran skrivoma in tihotapsko smuknil iz sobe. Stopivšega v vežo objela ga je tema.
Samd od ognjišča se je malo svetilo in tam pri jedinem oknu se je kazalo nočno obnebje, prožččc se nad tiho kräjino. V tem oknu na šibkem drogu je čepela hišna kuretina, tiščeč glavice med pe-roti in sanjajoč o pšenici, katero jc zobala za dnč.
K tej speči družbici sc jc pritihotapil Jerom in mlademu petelinu je pogledal z roko po perji. Zaspano je rčv.šče izvleklo trudno glavico izmed volnene gorkote in zagazilo ž njo med svetnikove prste. Ti pa so umeli posel svoj preizvrstno in kakor bi trenil je bil zasukan vrat, da je krilatega pevca zdajci zapustilo drago življenje in da se je težko truplo zavalilo Jcromu v drugo roko.
Takrat je prihitel nekdo mimo hiše, pred vežo je zakričal: »Loški so tu!« In pred oknom je zopet obstal in znova zakričal: »Bežite, Loški gredo s sulicami, in vas iščejo!«
Jerom je prestrašen skočil na prag in vrgel mrtvega petelina v koprive, ki so rasle okrog ogla. Iz hiše so takoj prihrumeli mati
Medudka in nje tovari.šica. Ta je bila tudi Jeromov koš oprtala. Najbrž je bil to njih zaklad, kjer so bile spravljene vse svetinje nove vere. Tudi v nevarnosti niso pozabili tega svojega zaklada, a Jerom je bil vender toliko nepriljuden, da ni odvzel bremena ženski. Z veliko spretnostjo se je izmuznil pri včžnih vratih na piano in potem po mclini navzgor, kjer sc je kmalu vsa družba poskrila po grmovji. Tudi pre» dikant je stopil iz hiše, ali le počasi jc korakal in niti ozrl se ni, ko je polagoma odšel v gozd za hišo. Sam6 župnik Mrcina je ponosno obtičal za mizo, zajemal iz sklede in govoril:
»Zdaj vidite, zverine, kje je prava vera! Moja vera je prava!« — in tu je udaril z roko po mizi, da se je vse potreslo, »da, moja vera, ki jc taka, da lahko v hiši ostanem, Če pride gosposka«.
Zunaj je nekdo na okno potrkal, čulo se je tudi, kakö so s kopjišči suličnimi tolkli ob vrata.
»Ali se kaj krivovercev skriva pri vas ?« vprašal je hrfpav glas. »Koga imate notri? Ali imate kaj pijače?«
»Ta veliko vprašuje?« zagrohotal se je župnik za mizo. »Kdo bode tukaj ? Jaz sem, oče Mrcina iz Kranja, in pri Dobničanu sem v gostčh!«
»Oj, jej! Oj, jej!« začul se jc glas jednega biričev na poti, »oče >	Mrcina je notri. Le hitro dalje, tu vem, da ni kapljice ostalo, in snedel
je gotovo tudi vse! Hajdimo, da pridemo do Tičnika!«
Kmalu so se začuli koraki odhajajoče straže in oče Mrcina sc je zibal od smeha za mizo. »Naj stradajo ti hudiči 1 Kakor jih sovražim, te krivoverce, vender bi ne hotel, da bi jih mrcvärili. Prašiče loške! Pojdite, takö daleč, da vas nikdar več ne vidim, brižinskega škofa presiti hlapci!« In zopet je z roko ob mizo vsekal, da se jc vsa pretresla.
»Vi mi pa posteljo pripravite,« obrnil se je na to k hišni gospodinji, »tu sredi hiše nanosite slame! Dobro sem sc najedel, dobro hočem tudi spati. Deo gratias!«
Zunaj pred hišo pa je tisti čas Jerom Stöpistran prebrskaval koprive za petelinom. Brskal in brskal je, da so ga pekli vsi prstje. ,	A ničesar ni mogel dobiti in končno je med tihim preklinjanjem
zopet odrinil po grmičastem brčgu. Izza hruške ga je opazoval naš znanec Luka z Volče in pritiskal je roke k trebuhu, da bi ne bil izbruhnil v smeh glasän. Udušenega petelina pa je bil spravil v svojo mdlho in sedaj, ko je Stöpistran odhajal,' govoril je za njim: »Ali misliš, da mi spimo, kadar kradeš? Mi smo tudi dosti sveta videli, čeravno nismo preganjali hudičev po Koroški Beli! Ha, ha!«
III.
»Z žalostnim srceiri jemljem, jaz Jošt Tolmajnar, pero v svojo .loko in zapisujem, da me je gospod Bog udaril s Svojo močjo. In zdaj sem v stiskah, in veliko trpim, ker je takd ugajalo zapovedniku mojemu, blagorojenemu gospodu, gospodu Janezu Krištofu Herbertu iz Hohenburga. Kdor služi, ne delaj ničesar brez včdnosti svojega gospoda. Po vsi pravici se je razsrdil zapovednik moj, ko sem se vender hotel oženiti brez njegove včdnosti, brez privoljenja njegovega. Hlapec tvoj ti bode pokoren, gospod, in z udanostjo bode prenašal zasluženo kazen.
Drugo je, kar mi napravlja še večje bolečine v teh stiske polnih dneh! Kaj naj počnem z visokorojeno to žensko.' Nisem učen, ne, kakd je besedo zasukati, da ji bode prijetno zvenela na uho, ne, kakd je pred njo klobuk sneti z glave in tudi ne, kakd naj se prikloni teld, da ji bode všeč. Mislil sem, da je pobožno moje življenje. Pa tukaj vidim, da sem velik grešnik. Drugače bi ne prihajala taka pokora name. Jezus vzveličani, smiluj se služabnika Svojega Jošta Tolmajnarja! Iz globočine svojega srca vpijem k Tebi takd! Amen.«
.V.	.v.
*
Ko je Jošt Tolmajnar tisto popdludne prijezdil do Visokega, začudil se ni malo, opazivši pred dvorcem tolpo orožnikov. Konji so se pasli po zelenem travniku in teptali travo, jezdeci pa so ležali tik pota na hrbtu ter zrli v jasno nebd. Načelnik njih je tičal še v sedlu in skokoma pridirjal naproti pisarju, ko je ta komaj prekoračil ozki most. Z veliko plašljivostjo je spoznal Jošt v njem svojega gospoda, loškega oskrbnika Janeza Hohenburga. Hotel je zlesti s konja, ali dni mu je z roko namignil, da ostani, kjer je.
»Za Bdga, kje tičiš, amicer« izpregovoril je oskrbnik. »Ali meniš, da čas kradem in da se mi ljubi ravno tebe čakati, dokler ne prilezeš od kod, kakor polž!«
Pisarček se je takega resnega ogovora zeld prestrašil, gnčtel je klobuček v roki in to takd nerodno, da se je prelomilo belo perd, ki mu je služilo v največji lišp.
»In Visoko ti lahko odnesd! Če kmetje še kradejo, kakor so nekdaj, nimaš ga zrna v žitnici!«
»Milost Vaša« — in Jošt Tolmajnar — v svojem strahu ni vedel druzega odgovoriti — »ženil sem se, in zategadelj sem moral od ddma!«
Oskrbnik je zategnil uzdo, da se je konj vzpel pod njim. »Ha, ha!« izpregovoril je na to z naglasom, ki je pisdrju pretresel srce in drdb, »ha, v teh časih, ko nam hudič jemlje sveto našo vero, utegneš laziti za ženskami! Tepec, glej, da včruješ v pravega Bogd in da te pri desetini preveč ne osleparijo! Toda o tem kak drug dan! Sedaj jezdi z menoj, da ti povem, kar ti imam povedati I«
Pisar Tolmajnar je prijezdil k svojemu ostremu gospodarju in ob njegovi strdni je jezdil po belem poti proti belemu dvoru. Ves je bil oblit s potom, od nog do glave je tičal v moči in pred pogledom mu je vse mrgolelo, da so se mešala drevesa in poslopja z oblaki večnega neba.
»Torej poslušaj!« pričel jc Janez s Hohenburga, »odgovoren si mi za vse, in če se kaj pregrešiš, čutil bodeš težo jeze moje. Bolje bi bilo zdte, da se tedaj podrč najvišji stolp Loškega grada ndtel«
Jošt Tolmajnar se je ponižno priklanjal in z roko si je brisal debele srage, ki so se mu nabirale po čelu. »Vse storim, kar zapo-veste, gospod milostivi!« vzdihnil je v veliki svoji stiski.
»Tega tudi pričakujem!« odgovoril je dni osorno, »saj me poznaš! Sedaj poslušaj! Premilostivi naš škof in vladar, katerega nam Bog ohrani še dolgo vrsto let« — tu je snel Janez s Hohenburga klobuk z glave — »spomnil se jc mene, najnevrednejšega hlapca svojega, in poslal mi jc nekaj pod streho Loškega grada, kar mi ni napravljalo posebne radosti.
Ženska jc to, visokega stanu, in priporočam ti, da govoriš o nji z največjo spoštljivostjo, dasi je krivoverkal«
»Lutcranka!« zaječal je Jošt.
»No, kaj je to?« odgovoril je dni. »Če jc drago sorodnici pre-vzvišenega škofa in vladarja našega, da želi imeti novo vero, to je vse kaj druzega, kakor če bi, na primer, hotel ti biti luteranski predikant. To moraš menda vender umčti! Kaj?«
»Umčvam, gospod milostivi, popolnoma umčvam!«
»No, prav! Sedaj je tukaj, in sedaj moramo gledati, da izpolnimo svoje dolžnosti! Ukazi so taki, da ostane tu na Visokem. Ti pa pazi, da je ne iztakne kakšen predikant, in da pojde vsako nedeljo v cerkev! Poleg tega takisto nikdar ne pozabljaj, da je sorodnica škofa tvojega in da ji imaš izkazovati največje spoštovanje!«
»Največje spoštovanje!« govoril je pisar vzdihujč za njim.
»Ce te kdo vpraša, kakd ji je ime, reci, da je to grofica Suzana in da druzega ničesar ne včš! Ali si vse umel?«
»Sem, gospod milostivi!«
»Moja pa bode skrb, da iz Loke dobiš vse potrebno. Z Bogom, amice!«
Zc prej je bil z roko mignil jezdecem, da so posedli na konje.
Sedaj ga je obkrožila vsa tolpa in ž njo je oddirjal po poti proti Loki. Jošt Tolmajnar pa je ostal na mestu, prava živa podoba bčde in zapuščenosti!	(Dalje prihodnjič.)
Oče in hči.
Povest. Spisal A. Planinec.
|dst dež je padal na namočena tla, ko me je nekega dnč av-I gusta meseca trudna in lena kobilica vozila po cesarski cesti v vas Jasno brdo.
Jasnobrdčanje so imeli namreč v skupni posesti velik pašnik in nekaj o rdi gozda. To so hoteli med seboj porazdeliti. Kdor pozna take komisije državnega zemljcmerca, misli si lahko, da nisem ravno pričakoval za tri ali štiri tedne, kolikor Časa sem imel posla na Jasnem brdu, Bog si ga včdi, koliko zabave in kratkočasja.
Jasno brdo jc vas na Dolenjskem ob štajersko-hrvaški meji s pošto in župnijo ter je središče občini jednakega imena. To je vse, kar se mi je včdelo povedati in kar sem včdel o Jasnem brdu, ko je srečno moj na pol odkriti voz, v katerem sem nazaj naslonjen ravno zadrčmal, obstal pred prijazno hišo, sezidano v jedno nadstropje. Tukaj je bila tudi, kakor sem takoj zapazil, pošta. Od farne cerkve je za-zvdnilo pdludan in tudi moj želodec mi je pravil isto.
Srečno sem zlezel z nerddnega vozä in se oziral, ne pride li kdo, da bi tudi mojo prtljago spravil v hišo, ko zaslišim, da v prvem nadstropji skoro nad mano nekdo odpira okno.
Pogledam kvišku in ugledam mlad rdečeličen obrazek, ki se je pa takoj skril, ko je njega lastnica videla, da jo opazujem.
Zakričati sem že hotel prav robato v hišo, ni li nobenega človeka, ki bi prišel na pomoč, toda lepi obrazek gori v oknu me je pomiril še v pravem času. Takšno moč ima na nas močne možč telesna lepota slabše polovice človeškega rodu!
Iz mojih meditacij me je vzbudil na včžnem pragu pozdrav pd-starnega gospoda,
»Prosim, le vstopite, prtljaga se Vam bode že prinesla v sobo, če Vas je volja dlje časa ostati pri nas.«
Govoril je lčpo, gladko slovenščino, a vender se mi je slišal iz govorice tuj naglas. Stisnem mu ponudcno mi desnico ter stopim za njim v hišo.
Vede me v sobo na levo plät, kjer takoj odložim na pol mokro vrhnjo suknjo.
»Dovolite, jaz sem inženir Janko Kačič in ostanem za nekaj tednov tukaj na Jasnem brdu v uradnih stvarčh. Morda dobim pri Vas za ta čas stanovanje in, kadar ne bodem zunaj v gozdu ravno po opravkih zadržan, tudi hrano?«
»Pri nas, pri nas. To se pravi, saj drugod na Jasnem brdu ni za gospodo nobene gostilne. Jaz sem tukajšnji krčmar in poštar Pe-ruzzi, in prav veseli me, da sem jaz prvi, ki Vas pozdravlja.«
Ugenil sem, da ni gospodar domačin. Lah mora biti po imeni sodčč. No, vse jedno, prav prijazen in, kar se vidi, omikan gospod je.
»Ali boste kaj pili? Takoj Vam naročim in zaradi Vaših stvarij ukažem zajedno, da se spravijo v sobo, Vam namenjeno. Prav prijazna je in upam, da bodete zadovoljni.«
Kmalu za njim stopi v sobo gospodinja, kakor sem jo presodil. Gospodar se mi je zdel star mnogo čez petdeset let, a gospodinja je bila videti, da ima jedva dosti nad trideset. Bila je precčj obila, z okroglega obraza ji je sijala dobrota in prava gospodinjska skrbnost in zdelo se mi je, da me pozdravlja prav po materinski.
»Dober dan, gospod inženir! Gotovo ste lačni in žejni. Takoj, v nekoliko minutah bode kosilo na mizi. Za ta čas si pa žejo ohladite in ako želite še prej kkj jesti, postrežem Vam tudi lahko.«
»Hvala Vam, gospä! Nečem si slasti pokvariti za kosilo. Žejo si pa prčcej ugasim,« rečem ji in si natočim kozarec vina iz steklenice, katero je postavila prčdme na mizo.
»Gospa nisem, gospod inženir, vedno sem še deklč in gospodinjim tu pri svojem bratu,« reče in se mi nasmeje prav dobrohotno. »Po-prijatcljiva se pa vse jedno lahko, dasi sem že stara in Vi še mladi,« dostavi še ter hoče oditi. Toda pri vratih se še ustavi in me vpraša:
»Ali hočete, gospod inženir, sami kositi ali Vam pa ugaja bolje v druščini ? Lehko kosite z nami. Malo nas je, sami domaČi smo, brat moj, moja netjakinja Milka in moja malenkost.«
»Prav z veseljem, gospodiČina tedaj.«
»Nič, gospodiČina, recite mi Mina, kakor me imenuje vse v hiši.«
»Dobro tedaj, Mina,« rečem dobrovoljno; »človek je za druščino ustvarjen in zahvaljujem se Vam za ponudbo.«
»Danes Vam nc bodem mogla z ničimer postreči, kakor s tem, kar bomo jedli mi vsi, ker nismo včdeli, da pridete. Zvečer in jutri Vam pa napravim, kar Vam najbolj grč v slast. Toda hitro, Vi ste lačni, jaz stara klepetulja Vam pa tukaj otrdbi vezem.«
»V prijazno hišo sem zašel in ne bode tako hudo, kakor sem se bal,« mislim si, ko je odšla Mina.
Kmalu je bila miza pogrnena. Ko zopet vstopi gospodar, za njim Mina z juho in tretja, Milka, prav dni radovedni obrazek, ki sem ga opazil prej v oknu.
»Moja hčerka, gospod inženir! Ravno iz ljubljanske nunske šole je prišla zopet domdv, pa se ji takd pustd zdi tukaj, da hoče na vsak način nazaj v Ljubljano in se ponuniti.«
»Ti moraš pa tudi prčcej Milki nagajati,« pretrga mu Mina besedo.
Sčdli smo za mizo in med obedom sem zvčdel marsikaj o Pe-ruzzijevi rodbini.
Peruzzi je bil navzlic tujemu imenu rojenj d Slovenec ali, kakor je pravil, živel je do skoro pred desetimi leti v tujini. Domä je takrat gospodovala še njegova žena, on pa je tržil po Rumuniji in Srbiji in bil vedno le kratek čas domä. Ko mu je umrla žena, preselil se je stalno svoji hčerki na ljubav, četudi je drugače nerad popustil nemirno svoje življenje v tujini, zopet v svoj rojstveni kraj. Prej ni bilo na Jasnem brdu pošte, ali po trudu Peruzzijevem jo je dobil ta odljudni kraj. Prvi poštar jasnobrdski ic bil Peruzzi sam.
Ž njim se je preselila v hišo tudi sestra Mina, ki je prej živela pri nekem drugem bratu, župniku nekje v Istri. Naprosil jo je gospodar sam, ker je videl, da potrebuje gospodinje v hiši, a ženiti se ni hotel v drugo.
Milka je bila tiho dekletce, ki je s svojimi naivnimi črnimi očmi zvedävo gledala v božji svet. Poznala se ji je samostanska vzgoja in da ji je zgodaj umrla mati, kateri hčerka mnogokaj lože zaupa, kakor očetu. Tudi teta Mina si ni včdela pridobiti zaupanja mladega dekleta Brigala se je samd za gospodinjstvo.
Milkina lepota še ni bila dovršena, bila je v svoji rasti, kakor tudi v svojem značaji še nerazvita, na pol otrok, na pol devica.
Jaz sem si štel v svojo dolžnost, da zabavam druščino pri kosilu, in če sem kaj pripovedoval, poslušala me je Milka zeld pazno in se tudi prav odkritosrčno smijala tej ali dni nedolžni šali. Nje
plahost jo kmalu izginila in, kakor sem lahko opazil, pridobil sem si v kratkem zaupanje in prijateljstvo vseh Peruzzijevih.
Po obedu sva sedela z gospodarjem še nekoliko časa pri Črni kavi in pušila. Kadar sta Mina in Milka pospravili z mize, ostala je Mina v kuhinji, Milka pa je prisedla k nama.
Ko je prižigala očetu smodko, ponudim za šalo Milki, ali bi ne hotela tudi ona pokusiti jedne cigarete. Zasmijala se je, toda ko ji je tudi oče začel prigovarjati ter jo dražiti, da to ni greh, vzela je res drobno smodčico med prstke, uteknila jo v usta in si jo prižgala.
Mina je ravno nekaj prišla iskat v sobo, ko je Milka sicer še nekaj nerddno, vender z očividno slastjo srkala dim iz smodčice.
»No, to pa povem materi Korduli. — Nuna, ki kadi cigarete Ha, ha!« smeje se in nagaja nctjdkinji svoji.
Milka se zardf. Sram je je bilo.
Jaz jo pa tolažim:
»Ne bojte se, gospodičina, če Vas zaradi tega ne vzemd v samostan, dobili bodete že še tudi zunaj njega kakov kraj, kjer Vam bode še bolj všeč.«
Kmalu potem sem vstal izza mize, ker sem hotel iti k županu, da dobim za jutri potrebnih pomagačev in potem takoj pričnem delo.
>	Milka jc položila do polovice skajeno cigareto na stran. Zatd jo vprašam:
»Ali Vas morda glava boli od kdje, gospodičina?«
Odgovori mi, da ne.
Svetujem ji, naj izpije kozarec mrzle vode, ker prvi začetek kdje jc vedno, kakor vsak drug, težak.
Razšli smo se potem vsak na svoj posel. —
Ko sem se prihodnji dan prebudil, bilo je najlepše jutro. Takoj na vse zgodaj sem šel s svojimi ljudmi v gozd, rekoč, da se vrnem šele proti večeru. Naložili so zdme jednemu nosdču v koš toliko jedila, da bi imel tudi za dva, tri dni dovolj.
Pozneje, nego sem mislil, prišel sem zvečer na svoj sedanji dom. Pričakoval sem, da bode že vse spalo. Pa ni bilo res. Ko sem se pri-
>	peljal pred hišo, Čulo se je v sobi glasno življenje, petje in smeh. Vstopim. Za mizo, kjer sem prejšnji dan kosil in večerjal z domačimi, sedelo je poleg gospodarja in njegove hčerke Milke še pet oseb. Vsi so bili v živem pogovoru. Govorilo se je nemški.
Premišljeval sem, kam naj sčdem, ko me Peruzzi ugleda in naredi prostor pri mizi. Takoj me gostom predstavi. Bili so potujoči gledališki igralci, kateri so hoteli tudi na Jasnem brdu poskusiti svojo srečo.
»Nemški igralci na Jasnem brdu! Kdo jih bode pa poslušal, saj menda razven Peruzzijevd rodovine ne razume nikdo nemške besede. — Župan je sicer včeraj z menoj hotel lomiti neko samd njemu razumno nemščino, vender ko je videl, da jaz ne maram govoriti nemški, poprijel se je tudi on gotovo prav rad domaČe govorice.«
Gledališko osebje je štelo, kakor že povedano, pet ljudij: dvč dami in tri gospode.
Vodja te družbe, kakor se je sam nazival, nosil je med kulturnimi narddi dokaj navadno ime Maier. Starejša dam je bila menda njegova soproga, mlajša hči.
Prvi se je videlo, da ima najmenj kakih petdeset let, a vedla se je takd, kakor bi jih še ne imela ni polovico. Mlajša, katero so ime-vali gospodičino Elviro, bila je zelo mlada in res tudi lepa, no pa, kakor se mi je zdelo, izkusila je že toliko, kakor bi imela še jedenkrat toliko let. Vsaj kazala se je, kakor bi ji ne bilo prav nič novega na svetu. Za predmet tukajšnjih svojih zmag si je izbrala menda gospoda Peruzzija. Sedela je poleg njega, požirala ga skoro s svojimi globokimi očmi ter se sploh brigala le za njega.
Poleg že opisanih oseb mi je predstaviti bralcem še gospoda Jeana in gospoda Bcppa.
Jean je bil mladič komaj nekaj nad dvajset let in prav lep mož. Nežne polt), kakor dekle, in črnih kodrastih las, imel jc svetle oči, ki so se kar zabliskale, ako je koga pogledal. Sedel je poleg Milke in govoril ji je gotovo prav mikavno, kajti ona ga je poslušala takd zvesto in se mu smijala takd srečno, da bi ja imel človek za zaljubljenca, ako bi ne vedel, da sta se videla danes prvikrat v življenji.
Beppo pa je bil star možiček. Videlo se mu je, da ga vse okrog nc briga prav nič, pušil je smodko za smodko in zraven pridno srkal vino.
Jaz sem sedel poleg njega in gospč Majerice. Ona se je lotila mene i govorila v mč, dasi sem ji komaj dajal odgovor na vsako tretje vprašanje. Stari Bcppo me je pustil na miru, bil je tih in zatopljen le v svoj kozarec in v svoja premišljevanja.
Opazoval sem vso družbo. Gledal sem Peruzzija, kakd mu je ugajalo dobrikanje lepe Elvire, kakd se mu je brala z obraza strast, da se je komaj premagoval. Opazoval pa sem tudi Milko in Jeana. Kaj? Ta plaha deklica, kateri je sijala nedolžnost z obraza, o kateri se še ni moglo včeraj reči skoro, da je že devica, marveč le otrok, da se bode ona udala v nekoliko urah prvemu mladeniču, ki ji umeje sladke besede šepetati na uho! ?. . .
Mina jc prihajala le za kratke trenutke v sobo. Imela je zunaj dovolj opravka in ni se mogla dolgo muditi pri mizi.
Dolgo sem gledal to družbo. Napösled pa me je obšla neka sveta jeza, ko se je Jean takö prosto vedel proti Milki. Ravno ji je nekaj šepnil na uho, in da ji je bilo po godu, videl sem na nje srečnem obrazku. Ko se mu je ona smijala, porabil je to priliko in jo rahlo poljubil na nje ušesce. Ona menda še čutila ni tega.
Jeza mc jc obšla in hotel sem skočiti fantalinu v obraz. Pa čemu tak prizor, s katerim se bodem osmešil le sam! Vender se mi je zdelo, da je moja dolžnost, naj o tem govorim z Mino. Poslovil sem se od družbe in videlo se jim je vsem. da me ne bodo pogrešali.
Gospodar mi je sicer rekel, naj še malo počakam, da bodo pili še punč, a jaz sem se izgovarjal, da sem truden in nikdo me ni zadrževal.
Pred kuhinjo srečam Mino.
»Kakö Vam ugajajo ti komedijantje ?« vprašam jo.
»Ali ni res, da so prav prijetni ljudje? Pa Vi, gospod inženir, ali greste že spat? Sram Vas bodi, takö mlad in takö zaspan,« šali se z menoj.
Videlo se mi je, da jc tudi Mina vsa vneta za te popotne igralce, ►	in ne da bi še kaj govoril, želel sem ji lahko noč in šel po stopnicah
v prvo nadstropje v svojo sobo.
Bilo je že po polunoči, ko je utihnilo po hiši, in šele takrat sem zaspal. —
Tretji dan nisem šel v gozd, temveč izdeloval sem svoje stvari doma. Pa bilo jc toliko ropota in hoje po hiši, da me je skoro motilo pri mojem delu. Pripravljalo se je ves dan za večerno predstavo. Jean sc je za tc priprave le malo brigal, kajti ko sem pogledal skozi okno na vrt, videl sem ga izprehajati se z Milko.
Opöludnc so zopet vsi skupaj prav veseli in dobre volje sedeli za mizo. Ljubkovanje med Milko in Jeanom, in isto takö med Elviro in Pcruzzijem mi jc že presčdalo, da sem sklenil, ker mi druščina ni ugajala prav nič, na večer sam zase jesti v svoji sobi. *	Najbolj od vseh se je izpremenila v tem kratkem času Milka.
Mene se je vedno ogibala. Jaz sem jo resno pogledal in takoj je izginila in gotovo ni nje pogled mojega očesa srečal nalašč, temveč lc nehotč.
Zvečer je bila predstava pri Peruzziji. Kaj so igrali, ne vem več. Pred igro sta pela Elvira in Jean nekaj groza zastarelih dunajskih pesmij.
Zijdl je bilo še precej, ki so se igralcem smijali, ne da bi vedeli, zakaj, kajti razumel jih ni nihče. Jaz sem ostal le komaj četrtinko ure ter potem izginil v svojo sobo, rekoč dekli, naj mi gori prinese večerjo. Prihodnji dan sem se mislil na vse zgodaj že odpeljati na svoje delo. —
Ko zjutraj vstanem, bila je jedino Mina že po konci, ki mi je, ne da bi jc vprašal, takoj povedala, da so včeraj zopet vsi skupaj ostali celö čez p01unoč, le ona je Šla nekoliko prej spat, in ko je rekla Milki, naj grč ž njo, ni hotela iti, takö dobro se je zabavala.
»Pa to so res tudi tako prijazni ljudje in vedno dobre volje, da mora človek vesel biti v njih družbi, ako bi imel še toliko skrbij. Le sevčda takö resnega človeka, kakor ste Vi, gospod inženir, ne spravi nobena burka v smeh,« golčala mi je Mina, kakor bi me nalašč hotela jeziti.
Ko bi slišala Mina, kaj sem o nji in o vseh Peruzzijevih mislil tiho zase, ne vem, če bi dobil Še kdaj prijazno besedo iz njenih ust.
Neka čudna skrb za Milko se mi je vzbudila, katere se nisem mogel nikakor otresti. —
Tako je minčval dan za dnevom in minilo je skoraj štirinajst dnij, ko nobenemu izmed gledališke družbe še na misel ni prišlo, da bi odrinili.
Jaz se nisem hotel več brigati za nobenega, a tudi zdme se ni brigal nihče.
Le jedenkrat sem posvaril gospodarja pred Jcanom zaradi njegove hčerke. Ta se mi je smijal:
»Kaj bode ta otroki Saj še ne vč, kaj je ljubezen!«
Pa jaz sem mu še jedenkrat rekel in silil v njega, da bi jaz na njegovem mestu vrgel vso to södrgo iz hiše, celö na to sem ga opomnil, da bodo kar hipno izginili in za ves ta čas, odkar pri njem dobro jedö in pijö, pozabili plačati, pa ni me že poslušal, kajti ravno je prihajala proti nama Elvira in mu klicala že od daleč:
»Nekaj novega, gospod Peruzzi!«
»Poglejte jo, kakö je lepa, kakor mladi dan!« odgovori mi on na tihem, kakor bi to hotel reči le samemu sebi.
»Veste kaj, gospod Peruzzi, danes zvečer ne bodemo igrali, naredimo tedaj kakšen izlet popöludne. Takö lep dan je,« reče mu Elvira in mu položi roko okoli vratu, kakor bi ga hotela objeti in se mu smehlja v obraz.
Jezen sem se obrnil strdni ter si mislil:
»Starec je zaljubljen v to ničvredno stvar, ki jc res lepa, a svojo lepoto proda vsakemu, ki jo hoče kupiti.«
»Oče in hči, oba sta izgubljena!« Ta misel mi jc rojila po glavi. »Kakd rad bi rešil vsaj Milko! Pa je li res v kaki nevarnosti?«
Zblaznel bi, ko bi vedno le to mislil. Delal sem na vse kri pije, da bi le prej mogel zapustiti Jasno brdo. Lc šc teden dnij sem hotel tukaj ostati. Jedenkrat še sem moral v precej oddaljen gozd. Tam sem se moral muditi najmenj dva do tri dni in ker sem slišal, da je blizu dobra krčma, sklenil sem ostati ves ta čas z ddma.
Peruzzijeva hiša je bila zame kraj nesreče in sreče. Bal sem se vdnjo vsakokrat stopiti in zopet me jc nekaj čudnega vleklo na pošto.
Ko sem prišel po gori omenjenem opravilu tretji dan popdludne na Jasno brdo nazaj, nisem se nikjer mudil v vdsi. Sam sebi bi se bil najrajši smijal, a neka slutnja mi zopet ni dala miru.
Stopivši na pošto, ni bilo več čuti dnega nemirnega življenja in ropota, kakor te dni. Vse se mi je zdelo zapuščeno.
»Gotovo so že igralci odšli,« rečem sam v sebi. »No, hvala Bogu, jaz se ne bom jokal za njimi.«
Grem v sobo za goste. Notri je sedela za mizo Mina ter ihccla.
»Kaj Vam pa je, Mina?« vprašam jo.
Ona me ostrašeno pogleda.
»Oh, gospod inženir! Milka, Milka. Ali ste jo morda Vi kje videli?« vpraša me jokajc.
»Milko, kje bi jo naj jaz videl ?« Pa zazdelo se mi jc nekaj ter vprašam: »Ali so igralci žc odšli?«
»Oh, ti ljudje so nesreča naša! Milka, Milka, da si nam to mogla storiti!« reče Mina in joče namesto odgovora.
Zdaj sem vse razumel, ne da bi bilo Mini šele treba pripovedovati, »pa, ko so se danes zjutraj vzbudili, ni bilo ni igralcev in ne Milke v hiši. Milka jc pač v sobi svoji zapustila kratko pisemce, v katerem piše, da ljubi Jeana in Jean njo, da hoče le njega ljubiti in le ž njim more srečna biti.«
Kakd je slepär to neizkušeno dekletce zvrtoglavil ter je mogel pripraviti do tega koraka, ne vem povedati in tudi nisem zvčdel nikoli.
»Kje pa je gospodar?« vprašam še Mino.
»Oh, gori v sobi svoji sedi. Ves dan še ni izprcgovoril besedice, odkar je zjutraj zvčdel to prežalostno vest. Samo, joka se in ne govori ne briga se za nobeno stvar, kakor bi bil odrevcnčl. On ljubi Milko, saj je njegovo jedino dete. — jaz pa tudi jokam ves dan, da žc nimam solz.«
Šel sem še k gospodarju. Rekel sem mu, kakd je njegova dolžnost, da zasleduje ugrabnika hčerke ter mu iztrga plen iz krempljev, toda odkimal mi je le z glavo. Za nobeno prigovarjanje moje ni imel posluha in uvidel sem, da res ni ž njim ničesar opraviti. Jaz pa, tujec, ki je le nekaj dnij gost bil v hiši, čutil se tudi nisem poklicanega, sam z&se brez volje očetove kaj storiti za Milko.
Tisti večer sem šel brez večerje v postelj. V hiši je bilo vse zmedeno. Pa če bi tudi dobil kaj jesti, ni grižljaja ne bi mogel použiti.
Tako tesno mi je bilo pri srci!
V	svoji sobi sem sedel dolgo, dolgo v noč in mislil na Milko. Srce se mi jc krčilo in solze so se mi posilile v oči.
Ljubil sem to dčklico. To sem čutil šele zdaj, ljubil sem jo. bolj od vseh deklčt na svetu. Pa zäme je izgubljena na veke l
Kdo bi kaj takega le misliti mogel o Milki ? Pa kdo pozna ženo in žensko srce!
Zaspal sem šele proti jutru, ko me iz nemirnega sna prebudi Minino kričanje. Na pol oblečen hitim gledat, kaj se je zgodilo.
Grem v gospodarjevo sobo. Na stolu je sedel Peruzzi, kakor včeraj, in Mina je kleče pred njim jokala.
Stopim bliže in spoznam, da je poštar mrtev, od kapi zadet.
V	krčevito stisneni roki je tiščal majhno fotografijo.
Hudo se mi je zazdelo. — Takd je tedaj ljubil svojo hčer, tako ga je presunila žalost!
Vzel sem mu sliko iz mrtve roke, da jo pogledam — in kaj vidim ?
Slika ni kazala Milkinega obraza. — To je Elvira!
Oče tedaj in hči. — Oba je zadela neizprosna usoda.
Zatd ga ni prebudilo nič, ko sem mu včeraj govoril o Milki. On je mislil le na Elviro, katera ga je z lahkim srcem zapustila, ko se je naveličala starca. —
*	-X-
*
Minilo je morda pet ali šest let, ko sem pred kratkem zopet prišel na Jasno brdo. Zopet je obstal moj voz pred pošto. Hiša je bila šc taka, kakor takrat, ko sem prvič prišel v ta kraj. Prestopim prag in grem star znanec v sobo za goste.
Takoj za mano vstopi Mina. Prav malo se je izpremenila. Prijazno me je pozdravila, kakor svoje dni. Spoznala me pa ni in tudi jaz sc ji nisem hotel dati spoznati. Bila je še vedno tako obila in okroglolična, dolga vrsta let ji ni razorala nobene gube na obrazu.
Po Milki je nisem hotel vprašati, saj sem sam preživel tukaj to žalostno povest.
Mudil sem se le kratek čas na pošti. Moja pot me jc danes vodila dalje.
Ko stopim iz hiše na prag, da bi zopet sčdel na voz, pride z vrta proti meni visoka temnooblečena dama, vodeča šestletnega dečka s seboj.
Pogledam jo.
Bila je Milka, sevčda le senca nekdanje Milke.
Nje obraz je upal in bled, kakor nema gleda v svet. Nje nekdaj takd iskre oči gledajo zdaj ostrd.
Ko se mi je približala, pozdravim jo s klobukom. Ona mi ponosna odkima.
Spoznala me je menda, vsaj zazdelo se mi je, da je nekaj za« švignilo čez resni obraz. Ko jc morala mimo mene v hišo, obrnila se je v stran in zaklicala sinu, ki je nje roko izpustil in hotel božati konja, ki sta name čakala:
»Jcan, Jean!«
Stopila je k fantu, prijela ga zopet za roko in ga odvedla s seboj v hišo.
»Ali je morda dni nekdanji igralec sedaj tukaj gospodar?« vprašal sem se sam. »Ta fantič je gotov njen in njegov sin, saj mu je tudi Jean ime.«
V vozu mi je hlapec povedal konec te povesti.
Morda jedno leto po smrti poštarja Peruzzija je prišla Milka zopet na Jasno brdo. Slabo je bila oblečena in v naročaji jc imela otroka, jedva mesec dnij starega. Prej baje ni nikdar Mini kaj pisala. Tudi se ne vč, ali je zvčdela kaj o očetovi smrti.
Omožcna ni, kajti ljudje jo imenujejo še »gospodičino«. Fantiča svojega pa ljubi bolj od vsake poročene matere.
Voznik moj Andrej je sploh ni mogel prehvaliti.
Nje nekdanji ljubimec je prišel tudi pred nekaj leti na Jasno brdo in govori se, da sta se hudd sporekla z Milko. Ostal je jedva pol ure v hiši, kjer je bila poštarica zdaj Milka.
Od tega dnč ga ni bilo več videti na Jasnem brdu. —
L u č i.
Spisal Anton Funtek.
VI.	<
račna luč; na mizi srebrd in zlato; ob nji postaren mož šiljastega obraza. Pohlepno grebe suhotna tresoča roka v bogastvu, izbira svetle denarje in jih poklada na kupe; male sive oči se upirajo srepo nanje, ves život se trese v razburjenosti. Poleg srebra in zlata vrednostni popirji v precejšnjem neredu — koliko siromakov bi pač moglo osrečiti imetje, ki se razgrinja tod, koliko bridkih solza bi moglo posušiti! Vender ne: zaklet je denar; na svetli kovini se le-skečejo bridkostne solzč; blagoslova božjega ni na njem. Zakleto je tudi pretrdo srce, katero bije v prsih samotnemu možu; zaklete so roke, katere so segale po zadnjem vinarji siromakovem; oplenjena domovja molče in vender glasno kličejo kazni nebeške na brezčutnega bogatina. Gorjč, kogar jc kdaj prisilila potreba, da je prišel v to hišo iskat pomoči; srčni svoj pokoj, zadnji del blaginje svoje je pustil v nji. Neizprosno jc tčrjal upnik svoj delež nazaj; dni bledi mož, čegar teld in duh je sklonilo neprestano uboštvo, klečal je zaman pred	<
njim; nedolžne roke so zastonj prosile odloga, solze so zaman rosile upala lica . . . Samd skomizgnil je z ramami in zahteval pravico svojo: obraz jc nabral v resne gubč, kakor bi se boril s človeškim čustvom — slepilo samd! Tu notri ni srca; v teh koščenih prsih je zagreben kamen, ki se odzivlje samd tedaj, kadar zveni srebrna, zlata kovina ob njem . . . Družino za družino je tiral z dednega doma in slastno izračunjal svoj dobiček. Gotovo, sreča ga spremlja pri vseh dejanjih — bedak, kdor misli, da ni sreče brez poštenja! Poštenje je dim, razum samd velja! In kdor ima razum, tak razum, kateri ne umeje nobenega srčnega glasu, tisti suče vse tc slabotne poštene ljudi po svoji volji in račun j a ž njimi prav takd lehkotno, kakor z mrtvimi številkami 11a popirji. Kolikor daljša je vrsta, tem večji je uspeh; kadar dojde ura, ko bode treba zapreti motne oči, tedaj bode še jedenkrat	«
samosvestno pogledal 11a svoje življenje in priznal si bode — — ne, dovolj, teh mislij 111 treba, dne mrzle polti, ki ga obvzemlje od glave do nog, tudi tč ni treba! Ali je zaman bistril duh od rane mladosti do sedaj, trpel od ranega jutra do pozne noči in pojil oko z iskrečim sijajem, uho z zvonkinii glasovi samd zategadelj, da napdsled ne bode ničesar vzel s seboj ? Ali je živel samd zatd, da je pogubljal druge in
iz njih pogube srkal moči svojega življenja? Kaj mu pač podaje življenje? Ni reči nc more, da ga uživa; strada, trpi žejo, ker jc škoda svetlih stvarec, ki ležč dobro zaprte v železnih zabojih; po noči, ko leži v temi na ubožni postelji, obhaja ga strah, da bi mu tuja roka ne odnesla bogastva, po dnevi si nc upa z doma . . . Smešno, če misli, da jc gospodar iskrečemu zlatu, — suženj mu je z dušo in telesom! Gorjč mu, kdor je tako! Kadar gleda na svetle žarke, tedaj segajo skozi okö doli v srce in požigajo še tista boljša čustva, kolikor jih jc ostalo; s požganimi čustvi pa se tudi na zlatu samem suše bridkostne solze, katere so morda obvisele na njem, izginjajo pege, katere so temnile njegov sijaj — haha, kdo more sedaj ločiti to zlato od druzega zlata! Kakor spev nebeški potem odzvanjajo vsi öni drobni glaski, kateri so bili zakovani v rudo; oglašajo se takö vabčče, pripovedujejo in šepečejo toli krasne povesti o bogastvu, preširnem blagostanji, o svetovnem gospodstvu, da se širi okö lastnikovo od srčnega veselja, da pridržuje sapo, da mu trepečejo udje otrpli . . . To je užitek, tacega ne bi dal za vse tiste dušne vrline, s katerimi se baje ponašajo nekateri nerazumniki — sem pridite, vi poštenjaki, kateri propovedujete o čistih rokah, o nravnovisokem žitji človeškem, katero se mora otresti zemeljskega prahu in seveda zlatega tudi — sem pridite, in poslušajte tč povesti, katere vstajajo iz jasnega bogastva, to je poezija, ob zlatem viru srkajte poezijo zlato! . . . Ali smrti ne, o smrti molčite! To jc zla beseda — da izrečete to slovo, hipoma utihnejo glaski in hipoma se izgubi čar. Telö vztrepeta pod težo izgovorjene besede in o vsi poeziji ostane lc tesni grob, kamor zaprö truplo, zlato pride drugam, kdo vč, kam. Vse tisto zlato, za katero sc jc trudil do konca dnij! Srečni dediči pa se bodo smijali v pest in pili na dober spomin osamelemu možu, ki jim je pridobil toliko — o, zblaznel bi! — dolžniki njegovi, oplenjeni očetje siromaški, bodo pa preklinjali prav tisti spomin in deci svoji pravili o moži, ki sc je zameknil v zlatö, izročil dušo in telö njemu v last in trpel in se trudil samö zaradi zlata; o moži, ki je v grozni zaslepljenosti svoji tiral družine iz mirnih domov in — kdo vč, če se ni moglo zgoditi takö — mračnemu gospodarju podzemeljskega bogastva izročil živo srce in prejel srce kamenito ali pa zlato za njč . . . Tak spomin bode pustil za seboj, duh pa nc bode imel pokoja v grobu . . .
O smrti molčite! —
Književna poročila.
XII.
Janežičeva slovenska slovnica. Z;i srednje šole priredil in predelal dr. Jakob .S7v/, c. kr. profesor. Sesla predelana izdaja.
Cena I gld. 30 kr. V Celovcu 1SS9. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja
v Celovcu.
(Dalje.)
Za tretji del slovnice je ohranil pisatelj Janežičev izraz »skladje«, Suman imenuje ta del v včliki slovnici abesedotvoritev«, v mali pa »slovo-tvorje*. Štrekelj1) je nasvetoval za ta nauk »osnovstvo« ali »debloslovje«; zadnjega poznamenovanja se je poprijel tudi Kermavner v ÄLatinski slovnici«. Pred vsem je potrebno, da termini že sami ob sebi kolikor toliko izražajo, o čem se govori v dotičnem oddelku; učenec, ki bere ali sliši termin, mora si biti že v svesti, kaj ta termin pomenja, česa se mu je učiti v tem oddelku slovnice. Tega glavnega pogoja dobrega termina pa pogrešam pri izrazu »skladje«; zategadelj bi želel, da se uvede tudi v slo-venske slovnice morda izraz »debloslovje«. — S terminom je pridržal pisatelj z nekaterimi izpremembami Janežičevo razdelitev tega nauka; razpravlja torej pri izpeljavi samostalnikov priponke, ali kakor jih pisatelj imenuje »obrazila« I. za osebe po njih rodu, opravilu in svojstvu, II. za dejanja z ozirom ali brez ozira na način ali učinek, III. za shrambe, prostore in pla-nišča, IV. za snovi, iz katerih, ter orodja in pomagala, s katerimi se kaj dela, V. za kakovost in čegavost, družbe in stanove, VI. za množine ali skupne obilnosti in še posebej »nienjšalna obrazila«. Meni se vidi ta razdelitev jako malo praktična, ker se mora jedna in ista priponka mnogokrat ponavljati. Tako se na pr. omenja priponka -ica na osmerih strančh (p. 121, 122, 123, 124, 126, 127, 138, 139), in še se ne povč, kaj pomenja, n. pr. v besedah: lisica, desnica, okolica itd. Priponka -je (-ije) omenja se trikrat (p. 123, 126, 129.) in še ni razloženo, kaj pomenja n. pr. v besedah veselje, obilje; isto velja o priponki ina (p. 127, 128, 129,) in n. pr. o besedi deklina. J3i li ne bilo bolje, da se vsaka priponka le jedenkrat imenuje in na primerih razloži, kako različnega pomena so besede sestavljene s to priponko? Nadalje pogrešamo marsikaj v tem delu, dasi se razpravlja na 44 strančh (p. 120 —164). Tako se n. pr. o končnici -ik navaja le, da zaznamenuje osebe; kaj pa je n. pr. z besedami: travnik, praznik, ne-urnik, glavnik, dimnik, mejnik itd. Kako si naj razlagamo n. pr. besede: navijač (Uhrschlüssel), oterač (Handtuch), petek, napredek, popek, kravišče (elende Kuh), zelišče (planta), god išče (annus), krastača, bedača, podčepnja,
») V „Ljublj Zvonu" 1. 1S85. p 118.
krošnja, mošnja, bukev, redkev, cerkev itd. ? O vseh teh in še mnogih drugih besedah zamdn iščemo pojasnila v slovnici naši.
Debioslovje je jako važno, zlasti dandanes, ko se tako rade kujejo nove besede in jc zmešnjava gledč pravopisa tolika. Neizogibno potrebno je torej, da se debioslovje materinščini dostojno uči na naših srednjih šolah. Zid pa moramo priznati, da se dandanes, kar se dostaje debloslovja, na naših srednjih šolah nič ali lc malo doseže. Ne mislim pa, da je temu krivo to, ker je ta nauk, kakor trdi Štrekelj (1. c.), za srednje šole sploh pretežak. Tudi težek nauk se lahko uči, ako je tvarina dobro in pametno razvrščena: »qui bene distinguit, bene docet*. Tudi to, da je glasoslovje premalo utrjeno, ne sme dati povoda, da bi se debioslovje preziralo, ampak nasprotno naj se baš pri debloslovji glasoslovje razširi in utrdi. Samo ob sebi pa se razumeva, da se mora debioslovje na srednjih šolah učiti le po induktivni metodi. Po moji misli naj bi se ta nauk razvrstil nekako tako-le: l) Najprej se naj na primerih kratko razložijo najvažnejši pojmi: koren, deblo, priponke (prvotne in drugotne), razloček med končnicami (sklonili in osebili) ter priponkami, kaj je izkorensko, izglagolsko, izimensko ime, kaj so korenski, izimenski, izglagolski glagoli, kako se imena sestavljajo, kaj je sklopek, kaj sestava itd. Na to naj se omenijo vse one stvari, koje so učenccm že znane iz oblikoslovja; v mislih imam zaimenske korene, glagolske vrste, priponke deležnikov, števnikov itd. Po tem naj se navedejo po abecednem ali po onem redu, ki ga ima Miklošič, vse najvažnejše priponke, s kojimi tvarjamo samostalnike. Priponke naj se prav debelo tiskajo; priponkam naj nasledujcjo najprej primeri, razvrščeni po pomenu, ki ga imajo imena tvorjena z dotično priponko, in potem se naj stoprav docU pravilo, ki si ga učenec že sam lahko posname iz navedenih primerov. Kjer priponka provzročuje kako izpremembo soglasnikov, naj se vselej opozori na dotično pravilo v glaso-slovji. Po istem načinu naj se razpravljajo tudi priponke, s kojimi tvarjamo pridevnike. -) Na to pridi pouk o sestavljenih imenih. —
Jako bi se olajšal pouk o priponkah, ako bi se naredil tabelaren pregled vseh priponk po njih pomenu. Tudi o besednih družinah ali skupinah (Wortfamilien) naj bi se izpregovorila kaka beseda. — Toliko sem si dovolil le mimogredč omeniti, da objavim svojo željo in skromno misel, kako bi se morda dal primerneje razvrstiti in olajšati izvestno najtežji del slovnice slovenske.
*) jako obžalujem, da nisem dobil dosedaj v roke poljske slovnice od Pop-linskega (Grammatik der polnischen Sprache. 7. Aufl. Thorn iŠ$l.)v kateri jc prof. Wiadjslaw Kehring spisal nauk ob osnovah in pokazal, kakor trdi Štrekelj (1. c.), slovanskim slovniČarjem pravi pot, po katerem jim je hoditi v tem oziru. —
-) Te priponke naj se razpravljajo v posebnem oddelku in ne zajedno s priponkami, s kojimi tvarjamo samostavnike. ker je to preglcdnejc in ker se ista razvrstitev nahaja tudi v nemški, latinski in grški slovnici.
Priznati moram, da je Sket v tem delu slovnice marsikaj izpustil iti prenarcdil, kar v Janežičevi slovnici ni bilo umestno, in dodal, česar ni omenjal Janežič. Tako je izpustil v § 249. Janežičeve slovnice točko a) ter ves § 250., kjer govori Janežič o glasovni vikšavi, oziroma ob onih besedah, ki so neki prirastle naravnost iz glagolskih korenik brez zunanje natike. In to po vsi pravici, kajti Miklošič (Vergl. Gr. II. p. 1.) uči: ^Aus blossen wurzeln bestehende nominalstämme besitzt das slavische nicht. * Namesto tega pa je dodal v § 210. (Jan. 251.) dva odstavka, v kojih razpravlja pritiklino ü, ki se je pri moških samostalnikih v slovenščini obrusila, dočim še pri ženskih in srednjih samostalnikih živi v končnicah -a in -o. Zamenil je Janežičevo priponko -elj s pravilno -telj, istotako -ev, -va s -tev, -tva. Prav dobro je prenaredil odstavek o priponki -ija (p. 125.). Združil je menjšalna obrazila, katera razpravlja Janežič v §§ 258., 259., 268 in 272. v jedini § 224. Vse te in še nekatere druge prenaredbe so knjigi izvestno na korist, želeti bi le bilo, da bi bil pisatelj še več opilil in prenaredil. Tako uči (p. 121.): »ač pomenja, če se pritakne deblu nedovršnih glagolov, moške osebe, ki se pečajo s tčm, kar glagol razodeva, n. pr.: bahrtč, benič, jahač, k o päe itd.® To pravilo jc nepopolno in nepravilno. Nepopolno je, ker se ta priponka tudi pritika samostalnikom; n. pr.: bradač, bikrtč (verstockter Mensch), nosrtč itd. Nepravilno je, ker se ne pritika -ač deblu nedovršnih glagolov, ampak -č (čj'i») nedoločnikovemtt deblu; torej baha-ti,	i
bali a-č; jaha-ti, jaha-č, kopa-ti, kopa-č itd. Razločevati nam je namreč med priponkama -č (-čji>) in -ač (-ačjb); prvo imamo n. pr. v besedah: bahrte, jährt č, koprtč, bič, drrtč, mlatič, ribič, sldvič itd., drugo n. pr. v besedah: barusrtč, bradrtč, brentrtč, gostrtč, grbrtč, klunjrtč itd. J) —
Pri priponki -aj pravi pisatelj, da kaže b) na ločila v slovnici, n. pr. kliertj, vezrtj, vprašrtj; c) na daljavo med dvema ali več stvarmi, n. pr. lučrtj, skokrtj. stezrtj, streljrtj, tečrtj. Kako se to ujema z naslovom tega oddelka: »Obrazila za osebe po njih rodu, opravilu in lastnosti<? Ista nedoslednost se nahaja pri priponki -rtk, kjer se navajajo pod b) samci v živalstvu in pod c) popirnati denar, pa tudi snovi.
Priponka -ak (p. 121.) bi se morala razločevati od priponke -jak, da more učenec razumeti mehčanje soglasnikov; isto velja o priponkah -an in •jan (p. i2 2.), -ava in -java (p. 125.). Pisatelj piše: mestjan, mestjanka; Janežič jc imel: meščan, meščanka, kar je pravilneje. —
Pri priponki -aš (p. 122.) je pisatelj po nepotrebnem izpustil Janežičcv dostavek: »včasi se menja s končnieo -až: kočijaž.*
-} Glej Miklošič o. c p. 32S sq in p. 332 stj.
Pri priponki -ec (p. 123.) je pisatelj izpremenil pravilo pod c). Pri Janežiči slöve: »Kedar hoče (slovenščina) imenovati delajoče osebe, prideva to končnico glagolski koreniki ali osnovi, zev pa zatika v odprtih zlogih z glasnikom v\ n. pr. brivec, goclec, jedec, jezdec, kosec, pevcc, . . . delavec, igravcc, morivec, pisavec itd.4 Sket pa piše: »Kedar se hoče imenovati delajoča oseba, prideva se to obrazilo glagolski koreniki ali tvorno-pretcklemu deležniku; na pr.: brivec, godec, jedec, jezdec, pevec, delavec (nam. delalec), igralec, morilec, pisalec itd. * Zakaj delavec, a igralec r Sploh še ni dognano, kaj je pravilno. Škrabec pravi nekje v »Cvetji«, da se na -lec po pravici pišejo le-te besede: palec, pogorelec, tkalec, stolec, kolec; vse druge podobne pa le na -veg: delavec, vladavec, oznanjevavee itd/ Šuman v menjši slovnici (p. 109.) uči: »Besede delavec, bajavec, plezavec i. e. gredo ali na prilog ^delav, ali je v vrinek.« Miklošič (o. c p. 508. sq.) tudi piše: bajavec, delavec, gatavcc, igravec, jacavec, lajavec, mašče-vavec, plezavec, posnemavec, prilizavec, prodavec, sejavec, a strelec, kolcc, celec (ganzes osterei), mulec, mrlec (leiche), prišlci (pranser bei hochzeiten), pogorelec (prov. abbrandler), smelec (homo audax), vrelec (scaturigo), vr-tclec, zdolec (westwind).. Kakor se vidi iz tega, treba bo, da se v tej točki porazu memo. Po misli moji so oblike na -vec pravilnejše.
(Konec prih.)
LISTEK.
Levstikov spomenik v Včlikih Laščah so odkrili dud 11. avgusta t, 1. po programu, ki smo ga objavili v zadnjem listu. Udeležba ndrodnih društev in slovenskega razumništva iz vseh slovenskih mest, kakor tudi preprostega ndroda iz bližnje okolice, bila je ogromna, vender se je izvršila vsa slavnost v najlepšem redu. Slavnostni govor je govoril g. Janko Kersnik. Spomenik stoji na trgu pred farno cerkvijo. Nad dvema ploščama se vzdiga I m visoka kocka in nad to 4lJs m visoka štirioglata piramida. Napisi, vzeti iz Levstikovih in Stritarjevih pesmij, slovejo takd:
Spredaj:
LEVSTIKU NAROD SLOVENSKI /S<?9.
Na levi:
Iz malega zaklada ti v narodi, Sezidal si poslopje velikansko; Ti luU si roditelj in svobodi, Jeziku Ti ime si dal slovansko!
Na desni:
Ko zvezde lue, poprej nikoli znane, Prisvetil nam Tvoj duh je iz nočil
Zadaj:
Kakö sc sluzi domovini sveti, Sijajen vzgled si ti Slovencem bili
Popöludne se je po slavnostnem govoru g. Ivana Hribarja v Spodnjih Retjah na pesnikovem rojstvenem domu odkrila spominska plošča s tem napisom:
V tej hiši je bil porojen dnd 28. septembra 1831. 1.
Fr. Levstik učenjak in pesnik slovenski.
Postavili 1889
Udeleženci Levstikove slavnosti so si skozi Rdšico grede ogledali tudi Trubarjev rojstveni dom (h. št 8.), ki je bil z zastavami okrašen.
Lepd je Levstikovo slavnost poveličevala tudi pesem, katero je Stritar zložil v spomin svojemu rojaku in prijatelju ter jo za to priliko posebej dal natisniti. Ta pesem se glasi takd:
Levstiku v Laščah dnd 11. avgusta 1889.
Od vseh strani, čez hribe in doline, Prirdmala si, množica pobožna, V kraj malo znan slovenske domovine Od štirih vdtrov, v eni misli zložna. Kaj vas jc gnalo sem v dolenjsko stran? To ni shod kakor je v semanji dan! Vse praznično! zvonovi, strdl, zastave! Svetniku li veljajo td priprave?
Junak je bil! Kdaj mu jc mehka roka Otirala, hladila čelo vroče? — Pri svojem on ognjišči od otroka Ni slišal sladkega imena: oče! Mož samec živel je do koča let; Dom bil je njemu ves slovanski svdl: Sred njegovo moško je edino Zvestd ljubilo sveto domovino.
Če ne svetniku, ali mučeniku! D&, mučeniku; mdžu v čast ste zbrani, Ki ni se klanjal zlatemu maliku. Vse dni, ki so skopö mu bili dani, Narodu živel je, a ndrod rdž Ni trosil mu na pot; samoten mož Navzlic sovraštvu, ndrodni krivici Svoj pot je hodil, križev pot v resnici!
Nji Idpe. je dari posvetil božje: To bldgo srce in to bistro glavo: Pcrd mu bilo hrabro jc orožje V pravičnem boji za vse ldpo, pravo. Jezika on prečistil je zlatö, Slovenščino ustvaril nam novd, Komu beseda krepka je in gladka In pesem kakor njemu bila sladka?
Križ vzel je, rodoljubja križ na rdmo, A trnjev venec bratje so mu pičli; Dotld, da se je zgrudil v zgodnjo jdmo, V prid se je trudil ljubljeni deželi. — Zdaj, ko je mirno, blago to sred, Kaj bil je Levstik mu, zdaj narod vd; Zdaj čast, zdaj hvala: prav; pri nas nobdden Ni kakor on česti in hvale vrdden.
Drag biser bilo je sred njegovo, Z zvijačo on, s krivico ni se družil; Vse podlo jc sovražil in surovo, Sam svoj, resnici je edini služil. Jeklena volja, neupognen vrdt, Prijatelj stanoviten, Človek zldt, V nevihti mož, naprej, po konci gldvo: Visoko nosil svdto je zastavo. —
Oj Laščanje, starejši rod med vami Poznal je dečka Levstika po lici, In bil vesčl ga — kimate z glavami — Zdaj vsak se z njim ponaša, po pravici! Ta spomenik pri vas, ta kamen je Ccstilljiv kamen, svčto znamenje, Kakd čestijo Laščanje rojaka, Slovenci vsi slovenskega junaka!.
Sem bodo pozni romali rodovi, Pobožno kakor ljudstvo danes zbrano; Tu bodejo Sloveniji sinovi Prisčgali ljubezen zvesto vdano. Ta spomenik bo večen opomin Slovencu: »Bodi zvest narodu, sin!« — MoštvA in rodoljubja v poznem rodi Uzör in vzgled Slovencem Levstik bodi! —
J- s.
Vijolice. Pesmi za mladost. Zložila Litjiza Pesjakova. Tiskal in založil J. R. Milic v Ljubljani 1889. m. 8, 159 str. Cena nevezani knjigi I gl. 10 kr., krasno vezani I gl. 60 kr. — Zadnje tedne je Miličeva tiskarna poslala knjigo po slovenskem svetu, na katero danes veseli opozarjamo razuinništvo naše, zlasti pa vse prijatelje pravega večno-lepega pesništva. Pod naslovom, zgoraj navedenim, zbrala je v tej knjigi znana pisateljica naša, gosp;i J.njiza Pesjakova, krasen šopek lepd vonjavih pomladanskih vijolic, katere podaje nežni mladini slovenski. Gosptf Pesjakova je že stara znanka vsem, ki se zanimajo za razvoj našega leposlovja. V prozi in poeziji je prejšnja leta v »Novicah,« v »Glasniku,« v dunajskem »Zvonu,« v »Vrtci« in tudi v našem listu priobčevala raznovrstne proizvode svojega uma, ali odkritosrčno in prostodušno moramo reči, da nam nikoli še ni s poezijami svojimi ugodila takö, kakor z omenjeno zbirko »Vijolice«.
Pisateljica je knjigo svojo, v kateri nam objavlja nad osemdeset pesemc, razdelila na štiri dele: prvi se imenuje »Obrazi iz prirode«, drugi »Iz otročjega življenja,« tretji »Srčni glasovi« in četrti je samostalen dramatičen prizor »Ubožec«.
V prvem oddelku pesnica z globokim čutom zasleduje vse pojave v lepi prirodi: dehteča vijolica, snežnobeli zvonček, zornordeča jagoda ji ravno takd oveseljuje srce, kakor jo z bridko žalostjo polni vseh vernih duš dan ali pogled zapuščene sirote na sveti večer. In vsem tem čutom daje lep, primeren izraz v polnozvenečih verzih. Razven Stritarja pri nas še nikoli nismo čuli nikogar takd nežno in prijetno opevati krasno pri-rodo, vzbujati veselje do nje in hvaležnost do Stvarnika njenega. Med vsemi temi pesmimi pa nam najbolje ugaja prelepa »Velikonočna pesem« in ne moremo se vzdržati, da bi vse ne postavili tu sem, ker nam je zajedno dober vzgled tudi formalne dovršenosti.
Velikonočna pesem.
Na dan, na dan, kar kod cvetčva, Kar v zimskem sni» še omedleva! Na dan, vijolica dehtčča, In tudi zvonček beloglav Ter jrfglec, rčsa z lesk visčča, Cvetovi drevja in goščav! Na dan, na dan čarobno mladoletje! Na dan, veskresno te obuja petje!
Skorjanec vriska na višavi In tisoč glasov po dobravi; Šumeče reke in potöki, Na vedrem nebu solnČni žar, Planine strme, svet široki, Čuteča vsaka živa stvar Oznanja, da oblast ljubezni mile Močnejša je od tčmne smrtne sile.
Na dan, kar je molitev svetih, Kar v prsih pesmij jc prevnetih ! Na dan, duhovi vsi potrti, Iz žalosti se spet budčč ; Razpelo glejte, grob odprti; Pretakajte solzč, hval&č' Vam odkupljcnje bilo je storjčno Ter vam na zemlji vse je prerojeno!
A vč, cvetlice zornolike, Ve, nežnosti, veselju slike! Vi vsi, o kterih posvečeni Človeški sin dejal nekd&j: »Nedolžnim ne branite k meni, Ker njihov je nebeški ržtj« — Vi srce svoje Njemu izročite, Molčč kleče veliko noč slavite!
Iu kakor v prvem oddelku prirodo, takd opazuje pesnica v drugem raznovrstne dogodke iz otročjega življenja* katere nam z nekim posebnim, ljubeznivim humorjem pripoveduje v presrčnih pcscmcah. Kakd plastično nam riše nedolžne otročje igre in šale! Mladi svet se veselo suče okoli bralca, soba jc polna glasnega drobiža, ki poje in skače okoli tebe. da se napösled sam pootročiš ter se začneš igrati ž njimi! To ti je veselje, to življenje! Težko je iz teh lepih p e.seme izbrati najlepšo, a med najkrasnejše gotovo prištevati nastopno:
Pri zibeli.
(Pesem kraljice Viktorije.)
Ni britanska leoparda,
Rahlo vzdtfh pihljaj večerni, Mir objemi mdrje te! Ker na svilni mu blazini Zdaj počiva moje vse. Slrfdko dete, pri zibeli O kraljici več ne včm,
V	srci svojem srfmo čutim, Da tii mati biti smčm.
Kaj so Indije zakladi Proti tebi, ljubeč moj' Kaj ponosna mi je krona, Ko primerjam jo s teboj! Sl&lko dete, pri zibeli O kraljici več ne včm,
V	srci svojem sKmo čutim, Da tii mati biti smčm.
Ni prestola vse zlatö, Varovali te nc bodo, Če ne čuva te nebö.
Pošlji, pošlji, Bog visoki, Angeljev mi svojih bran. Da nad angcljcem bedeli Skrbno bodo noč in dan.
Kadar molim, nisem žena Jaz kraljevskega rodu. Sem sopruga lc in mati, Ki vzdihujem iz pralni: Pošlji, pošlji, Bog visoki, Angeljev mi svojih brau, Da nad angeljccm bedeli Skrbno bodo noč in dan.
V tretjem oddelku »Srčni glasovi« odpira nam pesnica pogled v svoje srce, katero preveva ljubezen do svojih hčera, do vnukov svojih, do domovine in do nekaterih blažili mož, ki so vplivali na nje slovstveno delovanje; izmed njih je pokejnemn Levstiku in Janežiču v lepih elegijah postavila dostojen spomenik.
Dobrodcjna skladnost v lepi raznovrstnosti, globok čut, plastično izrazovanje in formalna dovršenost odlikujejo tO pesniško zbirko. V zadnjem oziru nas pesnica spominja prvih naših pesniških tehnikov. Nič kij ji ni očitati. Nekako presedajo nam sam6 nekateri predolgi daktilski in anapestiški verzi brez zareze in brez odmora. Iz nd rodni h pesmij in iz drugih dovršenih pesmij zlasti Levstikovih in Gordzdovih in po nekoliko tudi Prešernovih jasno vidimo, da jc odmora treba vsakemu dolgemu verzu, kakor je treba zareze vsakemu šcstomčru Levstik je cclö učil, da mora vsak verz sploh v slo-vanščini imeti odmor, če ne je prejednozvočen. Levstik jc včdoma delal odmore v svojih verzih (in odtod jc razlagati čarobno moč njegove pesniške besede n. pr. v »Otročjih igrahPrešeren pa najbrž ncvčdoma samö po čutu svojem. Primeri nastopne verze: »Črne te zemlje .7 pokriva odčja Vgrdbu tihotnem , naš brdtec Andrčj! Vince zlatd se // v kozdrcih nam smčja, V tvojo opombo // pijemo ga zdčj!«
Gosp.4 Pesjakova ni pazila na to tehnično skrivnost in zatorej so zlasti daktilski verzi njeni prejednozvočni. Drugič bi želeli, da bi bila iztrebila tudi nekoliko neprijetnih tujk, »očala« n. pr. ni nič boljša beseda, nego so »špeglje«, prva je laška, druga nemška.
slovenski: naočniki. Velikrat se nam pripeti, <la lioteč ogniti se nemčizni, zaidemo v laški zeljnik; namesto kosten pišemo omara, ki je takd malo naša, kakor kosten, ter pri tem ne pomislimo, da s tem jezik svoj priklatimo za jeden pojem, kajti nžirodu je omara samd speisekasten. Ravno takd se nam je priljubila grda tujka »v okom (okitm) priti* (ital. acume), katera se nekaterim še po vrhu jako poetična zdi!
»Vijolice« je gospži Pesjakova posvetila prijatelju svojemu, blagorodnemu gospodu dr. Jerneju Zupancu, iskrenemu pokrovitelju mladine. Tudi to dejanje gospč Pesjakove nas je napolnilo s zadoščenjem. Vrli g. dr. Zupanec je navzlic letom svojim — katerih mu Rog še mnogo dfcj! — ohranil živo zanimanje za vsak napredek v naši književnosti in se je z dobrotami natihoma deljenimi in z modrimi sv<žti naši nadarjeni mladini izkazal pravega prijatelja, da nas presrčno veseli javna hvala, katero mu v pesmi izreka gosp.< Pesjakova. Končno še jedno besedo. Pri nas se hvali vsaka knjiga zaradi svoje zunanje oblike. To ni čudno, kar ima vsaka tiskarna svoj list ali še po več svojih listov, ki so ji na razpolaganje. Najskromnejša v tem oziru je bila doslej še Miličeva tiskarna. Zaradi prekrasne, v resnici ukus ne zunanje, oblike, v kater: je izdala »Vijolice«, pa zasluži, da jo javno pohvalimo.
»Slavček.< Zbirka šolskih pesmij Uglasbil A nt. Ned ved, c. kr. učitelj godbe. — Prejeli smo nastopno pismo:
Blagorodni gospod!
Z neumornim delom in ogromnimi žrtvami se mi je posrečilo pred nekoliko leti, da sem izdal metodično urejeno 2 birko šolskih pesmij za slovensko mladino v treh zvezkih. Mislil sem tedaj, da ust režem ž njo splošni potrebi, da bode osobito učiteljstvo slovensko rado sezalo po zbirki, katero more s pridom rabiti pri poučevanji v petji; ali /Al, skoro sem se prepričal, da se pri nas še ni vzbudilo dno veselje do šolskega petja, kakeršnega bi bilo pričakovati pri toli nadarjenem narddu, prepričal, da sc le po nekod goji petje takö, kakor bi se moralo gojiti radi izredne važnosti svoje, skratka: da uspeva petje le ondot, kjer ima šolska mladina sama pesemske zbirke v rokah.
Nečem Vam, blagorodni gospod, navajati koristij, katere prinaša dobra pesemska knjiga, naglašati nečem, kako vpliva pesem na um in srce, samö to si usojam trditi, da šola brez šolskega petja ni popolna šola! Nadalje tudi nečem in ne morem iskati vzrokov, zakaj se zlasti po deželi šolsko petje — lehko bi rekel — zanemarja, temveč samd zaupno se obračam do Vas, blagorodni gospod, da z vplivno besedo Svojo, izvolite blagohotno podpirati moje podjetje in takö spešiti stvar, ki je toli pomembna za sleharno šolo
Priporočujč Vam znova svojo stvar, ostajam z odličnim spoštovanjem
udani Vam
A nt. Ne ve d, c. kr. godbeni učitelj.
Jako radi ustrezamo želji g. direktorja Nedvöda ter znova opozarjamo vse šolske kroge na v resnici krasno in izborno zbirko šolskih pesmij njegovih, katere se v treh knjižicah (I. in II. zvezek po 20, III. zvezek po 30 kr.) dobivajo pri tiskarji J. R. Milici v Ljubljani. Nedvčdov »Slavček« je po naših ljudskih šolah, zlasti po kmetih še vse premalo razširjen. Videli smo šole, v katerih ne samd otroci, ampak v katerih niti učitelj ni imel »Slavčka« v svoji posesti. Tožba g. Nedvčda, da se petje po naših šolah zane-nemarja in da ne more uspevati, ker otroci nimajo pesemskih zbirk v rokah, zdi se nam popolnoma upravičena, kajti otroci kmalu pozabijo pesmi, 'katere so se naučili, ako nimajo prilike vedno ponavljati tekst; in ker ne znajo besed, izgubč tudi veselje do petja. Želeti bi bilo, da bi vsi odločevalni faktorji delali na to, da se »Slavček« kolikor je možno razširi med našo šolsko mladino, da se ž njim ukorenini tudi veselje do petja.
»Pcdagogiški letnik.« III. leto. 335 str. S. 1889. — Uredil Fr Gabršek. Izdalo in založilo »pedagogiško .društvo« v Krškem. — V Ljubljani. Natisnil J. R. Milic.
—	Takd se zdve knjiga, ki jc ravnokar ugledala beli dan in je gotovo razveselila slc-harno učiteljsko srce. — Ta -Letnik« ima naslednjo vsebino: I. Fr. Gabršek: Izkustveno dušeslovje, katero biva (na 5 do 141 stranij iz teh toček: Predgovor, uvod; Pravo du-šeslovje. Prvi oddelek. Predstave. Drugi oddelek. Čustva in afekti. Tretji oddelek. Teženje. Četrti oddelek. Dodatek. 2. J. Ravnikar'. Nekaj odlomkov iz Ivana Amosa Komenskega »Didaktike« (na 147 do 195 str.). 3. Jos. Beslaj: V šolski delarni (na 213 do 272 str). 4. Žavski: Spomini na Dunaj (na 213 do 272 str.). 5. /. L.: Pogled na pedagogiško polje 1. iSSS. (na 273-280 str). 6. Poročilo o »prvi slovenski stalni učilski razstavi« Pedagogiškega društva v Krškem (na 281 do 310 str.). 7. Fr. Gabršek: Poročilo o delovanji »Pedagogiškega društva« v tretjem letu svojega obstanka (na 311 do 314 str.). 8. Vabilo (na 315 str.).
Smelo rečemo, da je ta knjiga velike vrednosti za naše učiteljstvo, kajti v nji g. Gabršek razpravlja na prvem mestu »dušeslovje« v lepem in gladkem jeziku. To sicer ni Gabršekovo izvirno delo, kakor on sam v »predgovoru« omenja, kajti pri tem delu so mu bili glavni viri dr. Jos. Michovo »Dušeslovje«, St. Basaričkovo »Kratko izkustveno dušeslovje«, dr. G. A. Lindnerjeva: »Učebnice psvchologie zkušebne«, potem Fr. Krjav-čeva »Somatologija«, An t. Zupančičeva »Pedagogika«, nadalje knjiga dr. J. Bocka, dr. A. Stöckla, Fr. Ilermauna in drugih; vender nam je g. Gabršek s tem delom jako ustregel.
—	Važni so »odlomki Komenskega,« koje je priobčil g Ravnikar, kajti učiteljstvo bode našlo v njih marsikoje dobro zrno. — O šolski delarni piše g. Bezlaj khj zanimivo in spretno ter nam nazorno slika kaj in kakd se učenci v dciarnah učd. — Spomini na Dunaj, koje je posnel post festum — g Žavski (pseudonim) iz svojega dnevnika, so zelo interesantni, kajti poleg opisovanja Dunaja in okolice nahajaš v njih urnike in tva-rino vsakodnevnega poučevanja na kmetijskem učiteljskem tečaji Dunajskem. — Ondukaj najdeš označeno snov različnih predmetov, koja je prav mična in poučna — V pogledu na slovensko pedagogiško polje leta 1888 nam izkušeni šolnik, g. Ivan Lapajne, k&j pregledno navaja novosti na šols. polji, novoizišle knjige in spise, ustanovljena učit. društva na novodobnem šols. polji itd , kar znači v vsem lep napredek. — Potem marljivi in spretni g. Gabršek podaje: »Poročilo« o prvi slovenski stalni učilski razstavi »Pedagogiškega društva« v Krškem in sicer to kot nadaljevanje iz II. Pedagogiškega letnika, 18SS. — Tukaj nahajamo ocene raznih izišlih knjig, učil, računskih strojev, prirodopisnih in prirodoslovnih zbirk, metričnih mer, predlog za pisanje in risanje, muzikalij, vzglednih podob za pouk ženskih ročnih del, pedagogiških listov itd. — Končno beremo »Poročilo« o delovanji »Pedagogiškega društva« v tretjem letu svojega obstanka, koje jc spisal g. GabrSek. Iz njega je razvidno, da je imelo društvo 438 gld. 44 kr. dohodkov in 362 gld. 77 kr. troškov. — Med drugim bodi omenjeno, da jc društvo o praznovanji štiridesetletnice Nj. Veličanstva našega presvetlega cesarja Frančiška Jožefa I. slovesno otvorilo učilsko razstavo v 2. dan sept. 1888. 1. ter je s tem patrijotičnim Činom pokazalo, da zna čislati pomen novodobnega šolstva — Vodstvo tega velevažnega društva je v prav dobrih rokah, kajti gg Fr Gabršek (predsednik), Ravnikar (tajnik), Jamšek, Lapajne, dr. Romih, Cepuder (odborniki) in drugi so znani dobri šolniki.
Iz vsega je razvidno, da so vsi sestavki označenega »Letnika« jako zanimivi. Učitelj, to knjigo beroč, težko jo položi iz rok, dokler je ni popolnoma prcčital.
Učiteljem in učiteljicam, k: premišljujejo, kaj bi naročili za svoje knjižnice, svetujem, da si omislijo to lepo knjigo, ki dela vso čast krškemu učiteljstvu, osobito odboru,
ki biva iz samih vrlih šolskih pisateljev, koji so nam porok, da bode to društvo rodilo še mnogo dobrega sadti.
Ž&I, da osobito primorsko učiteljstvo to društvo še kaj malo podpira. — Na prstih jedne roke bi lahko seštel vse primorske člane tega pedagogiškega društva. —
Končno še omenim, da je ta knjiga pisana v lepi slovenščini, ter se po svoji vsebini gorko priporoča učitcljstvu. — Dobiva se pri Milici v Lljubljani ali pa pri »pc-dagogiškem društvu« v Krškem (Gurkfcld).
V prihodnjem »Letniku« se bode priobčila metodika za vsak predmet posebe. Nadaljevali pa se bodo tudi pedagogiški klasiki. — Vrlemu društvu, ki deluje v prospeh našega šolstva, kličem: Vivat, crcscat, lloreat! —	Anton I^ban,
Ivan Kukuljevič Sakcinski f in Adolfo Veber f. Hrvaški urirod žaluje na novem grobu dveh književnih prvakov svojih. Dnč i. avgusta t. 1. je umrl v 73. letu dobe svoje na svojem posestvu v Puhakovci v Zagorji Ivan Kukuljevič Sakcinski, umi-rovljeui včliki župan županije zagrebške, predsednik brv. slov. deželnega .šolskega odbora, častni član jugoslovanske akademije, predsednik »Matici Hrvatski« itd. itd. Ivan Kukuljevič Sakcinski, prvak ilirske dobe, vrstnik Gaju, Vrazu, Demetru, Knrelcu, Lisinskemu, Babukiču, Seljanu in Mažitraniču, bil je poslednjih petdeset let neumorno delaven na književnem polji: leposlovje in znanstvo, zlasti zgodovino jugoslovansko je obogatil z nc-umrjočimi deli svojega uma. — Dnč 6. avgusta t. 1. je umrl AdolJ'o Vebcr* 'J'kalčcvič, kanonik prvostolnc cerkve zagrebške, akademik in književnik hrvaški, nedosežen kot stilist hrvaški, ki je z naučnimi in leposlovnimi spisi znatno pomnožil literaturo hrvaško ter se zlasti odlikoval s prekrasnimi svojimi potopisi, v katerih nam je naslikal vso krasoto divne Italije in Čarobnega Carigrada. Obširnejši nekrolog o obeh književnikih hrvaških nam podd g. prof. Jos. Starč v svojih zanimivih »Pismih i/. Zagreba*.
Na Vidov-dan. Picšni serbskie o Kosowskim boju \v nowvm przekladzie przez Izydora Kopcrnickiego z predmowa T. T. Ježa. Krakdw. Naklad kniegami Gebethncra i spdikli. 1889. 8°, m str.
Ta krasna srbskemu narddu poklonjcna knjiga je lepo znamenje, kakö se tudi Poljaki zanimajo za krasne umotvore južnih svojih bratov. Sploh se jim mora priznati, da so med Slovani za Čehi, ki imajo v obče največ prevodov iz vseh slovanskih jezikov, srbske ndrodne pesmi največ na svoja tla presajali Poljaki. Najprej je ndnje opozoril Kazimir 15 rodzinski, predhodnik Mickievičcv, potem jc ukrajinski slavec Bohdan Zale s ki pretolmačil nekoliko zgodovinskih pesmij, Roman Zamorski pa različne narodne pesmi in izdal še dve posebni knjižici »Lazarica« i »Krdlewicz Marko«.
Tukaj imamo pred sabo prekrasno izdavo, kjer so zopet zbrane pesmi o Kosovskem bdji v prestavi dr. Izidora Kopcrnickcga, profesorja krakovskega vseučilišča. G. prof-Kopernicki je na lepem gldsu kakor antropolog, ki pa tudi pozna posebno dobro ndrodno življenje Poljakov in Rusinov, o ččmer pričajo njegovi doneski v izdanjih krakovske akademije znanosti. Kakor mora vsak slovanski učenjak, ogledal se je tudi on dalje po slovanskem svetu in med njegovimi ndrodnimi zakladi so se tudi njemu posebno prikupile srbske ndrodne pesmi. O Kosovskem bdji nam jih podaje štirinajst v izvrstnem prevodu. Zaleski, ki nikoli ni videl Srbije, in Zamorski, ki je le mahoma ččznjo potoval, nista po znala srbskega nardda, ujegov duševni život jima zaradi tega ni mogel biti jasen in glasovom srbske pesmi se nista privadila, njiju prevodi so zatorej precčj svobodni. Vse drugače je to pri g. prof. Kopemickem, ki se je korenito seznanil s srbskim narddom in njegovim umetništvom. Njegova prestava ali kakor sam pravi »tolmačenje« je lehko uzor, kakd se naj prelaga; čitajo se pri njem srbske ndrodne pesmi Če nc povsod — kateri pre-lagalec pa tudi more kžtj takega doseči — ali vender navadno kakor srbski izvirnik«
G. profesor tega ni dosegel s tem, da se drži nekritično srbskih besed in konstrukcij, v čemer takd radi grešdvajo prelagalci iz slovanskih jezikov, ampak on je razumel pod-brati zmerom primerne poljske izraze, kakor se vidi zlasti iz „Kosovske djevojke" (str. 92.-93)
Knjiga ima na prvih 33 strandh kot predgovor „historjozoficzny" pogled na Vi' dovdan in srbsko zgodovino sploh iz peresa znanega poljskega pisatelja T. T. Ježa.
Kakd so se tudi Poljaki na Ruskem tega v zgodovini slovanstva važnega dnč spominjali, kaže nam 24. številka z dnd 2S. (16.) junija največjega tamošnjega tednika, izvrstno urejanega petrogradskega „Kraja", list», ki izkuša pod uredništvom Erazma Piltza posredovati med Poljaki in Rusi in se more toplo priporočati vsem dnim, ki se zanimajo za poljske in ruske razmere. Uvodni članek je pisan od takega poznavalca slovanstva kakor je Vladimir Spasowicz, prvi petrogradski advokat, znani sodelavec Pypinov v njegovi „Istoriji slavjanskich literatur«. Razven še drugega večjega zgodovinskega članka o tem predmetu je cela obširna priloga „Przcglad Ktcracki" posvečena temu dnevi Zanimivi so že samd nadpisi člankov: Kos<aoo pole, Radovana Košutiča (Srba). U lam ki z epopei Kosowskiej w przekladzie Bohdana Zalieskicgo Zdziejthu (zgodovine; da "Mne j Seri/i, Adama Mickiewicza. Ilistorya upešniona, T. T. Ježa. Serija w literalurre pol-skiejBronisfawa Grabowskiego. Fragment)' z epopei Koso7oskiej \v przekladzie Iz. Koper-nickiego. Na Awale. Opowiadanie z pr/.eslošci scrbdw Joz F. Toužimskicgo (Čeha), Slom. A. B. P. Jtvvk serbski ropzinie slozoiaii skiej, Jana Losia. Chronologji serbska. Kdor sledi za slovanskimi literaturami, rad priznd, da nijedna ni prinesla takd vsestranskih in zanimivih člankov k temu dnevi kakor »Krajova« slavnostna številka. Žalostno je, da to najbolj velja o — ruski. Ne govorim o tem, da ruska literatura razven nekaterih odlomkov do danes še ni dognala večjih prevodov srbskih ndrodnih pesmij nego so Puškinove iz — francoskega prevoda v prozi. Včliki pesnik, ki je dobro poznal tusko nd-rodno pesem, pogodil je v genijalnosti svoji tudi po takem poti prdccj ndrodni duh; naslednika, ki bi se pa držal izvirnika, do danes še ni našel. Ali celd o zadnjih srbskih slavnostih, v katerih je ruska država igrala vender takd važno ulogo, ruski listi ravno takd kakor naši o ruskih razmerah, katere zaradi tega tudi takd dobro poznamo, poročajo kakor navadno le po poročilih dunajskega „Corrcspondenz-Bureau" in dunajskih listov. Izjemo je delal vsaj visokooficijozni „Varšavskij dnevnik", katerega urednik g. Kulaknvskij, nekdanji profesor ruskega jezika na belgradski visoki šoli, je v času svoje navzočnosti pri slavnostih vsaj malo dopisoval in drugače zajema vender mnogo iz srbskih listov, posebno avstrijskih. »Spoznajmo se'« treba je pač še vedno Slovanom klicati na vseh koncih.
Matija Murko.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., Četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč.
Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.